Lelo II.
Celovec, petek 26. julija 1946
Številka 31
Sodelovanje po enem Iclu „Koroške kronike”
Primož Trnhar—zai'elnili slovenski1 besede
Kakor že na drugem mestu poročamo, so priredili najožji sodelavci ob priliki obletnice „Koroške kronike" skromno proslavo. Prvotno smo nameravali obhajati ta dan v širšem krogu, vendar pa smo morali radi prevladujočih težkoč v pogledu živil in. pijače omejiti naša povabila in so se vsled tega proslave udeležili le oni, ki so pri nastanku in izdajanju našega lista neposredno udeleženi.
Pri izdajanju časopisa pa ne sodelujejo samo uredniki, torej delavci s peresom, temveč tudi tehniki in umetniki vseh vrst, kakor tudi druge delovne moči. Tako je izhajanje lista odvisno od risarja, strojnih in ročnih stavcev, razpošiljateljev. upravnikov, vozačev itd., da navedemo samo nekaj primerov.
Pri pogledu na krog naših gostov preteklo soboto, smo torej videli ne samo sliko tovariške vzajemnosti, temveč obenem prerez skozi življenje na Koroškem in razveseljiv vtis o enoletnem sodelovanju za koroške Slovence v tisku in šestmesečnem sodelovanju v radiu.
Razumljivo je, da koroški Slovenci, ki so bili leta in leta izpostavljeni zasledovanjem, to dejstvo o priliki še radi omenijo. Mi pa hočemo danes položaj, kakršen sedaj dejansko je, ogledati z drugega, mogoče bolj pozitivnega stališča. Kot predmet našega razmotrivanja vzemimo naše delovanje kot izdajatelj časopisa in vodja radijskih oddaj.
„Koroško kroniko" stavijo in tiskajo v tiskarni, kjer izhaja poleg drugih tiskovnih naročil še več dnevnih in tedenskih časopisov. To tiskarno so svojčas zaplenile britanske zasedbene oblasti, z novim letom pa so jo zopet izročili v avstrijske roke in sedaj dela s polno paro na obnovi Avstrije. Stavljenje in tiskanje slovenskega časopisa Pa posebno mnogo zahteva od tiskarne, kjer večina delavcev razume samo nemščino. Oni delavci, ki obvaladajo oba jezika, so z delom za naš list izredno obremenjeni in temu primerno izgubi splošni tiskarniški obrat njihovo delo. Od nas se zahteva, da se držimo posebne delovne razpredelitve, da se obdeluje vse klišeje kot nujne, da izvede risar v prvi vrsti naša naročila itd. Lahko se torej vidi, da nismo navadni vsakdanji odjemalci, temveč, da imamo navado stavljati zahteve.
Sedaj pa moramo ugotoviti razveseljivo dejstvo, da doživljamo v vseh oddelkih tiskarne, od najpreprostejšega delavca do naj-višjega vodje vedno največjo pripravljenost za pomoč in sodelovanje.
Pa tudi v celovškem radiu delajo tehniki sn umetniki, brez katerih ne bi bila mogoča ttiti ena slovenska oddaja. Pač niso Sloven-c>, vendar pa ta okoliščina pri njih ne igra VIoge, kajti svojo nalogo izpolnjujejo z isto Ustnostjo pri slovenskih kakor pri drugih °ddajah. V začetku sicer ni šlo vedno vse Sladko in nekateri ljudje so menili, da se Zapostavlja oddaje. Vendar pa moramo pomisliti, da med koroškimi Slovenci ni bilo človeka, ki bi imel kakršnokoli izkustvo z fadiom, kajti še nikoli v zgodovini ni bilo slovenskih oddaj v celovškem radiu. Ne ®rnemo se torej čuditi, če je včasih napo-^edovalcu zastala beseda ali je pevec za ,lekaj sekund prepozno začel s svojo pesmijo. Sicer je celovški radio prej ko slej pod "fitanskim nadzorstvom, vendar .pa- zgolj Zaradi tega, ker potrebni ukrepi za prevzem sPlošne oddajne mreže s strani avstrijske države še niso zaključeni. Vendar pa je Sestava sporedov večinoma v avstrijskih zokah.
Ljudje celovškega radia nam torej izka-Zujejo ist0 uslužnost kakor delavci in vodje lskarne. A nismo še našteli vseh, ki nam Pomagajo. V bodoče bodo zavisele naše Rlasbene oddaje s soudeležbo pevskih zbo-
„Slovenska pisana beseda, ki je pred malone pol tisočletjem po Trubarju prvič sproščena kanila na papir, živela nato pol stoletja, negovana, ljubljena in oblikovana od slovenskih svečenikov - reformatorjev, kasneje tristo let skoro životarila in umirala v malo veščih rokah, a pred stoletjem kakor prerojena bronasto zapela v Prešernovi go-renjščini, se potem kleno in jedrnato, kritično oklesano oglasila v Levstiku, izbrano govorila v Stritarju, mehko pela v Gregorčiču, s silo brzdana v Aškercu ter se v dvajsetem stoletju v bilijski mavričnosti razžarela v Cankarjevih ritmih — ta beseda se je po svojem mnogoličnem bogastvu, sugestivnosti, dinamiki, točnosti in dognanosti ter tvornih možnostih povzpela v svoj najvišji vrh v pesmi Otona Župančiča."
Te besede je napisal pesnik Fran Albrecht ob 50 letnici Župančičevega rojstva. In v teh zgoščenih besedah je pokazana rast slovenske besede, od sinje davnine do jasne sedanjosti, od temeljnega kamna, ki ga je postavil nesmrtni Trubar pa do sedaj najvišje besedne izraznosti, ki je dosegla višek v Župančičevi pesmi.
Dolenjska zemlja, ki nam je dala toliko klasičnih oblikovalcev slovenske besede, je bila tudi tista, ki je dala slovenskemu narodu prvega slovenskega pisatelja, moža, ki se je tako visoko dvignil nad takratno obupno povprečnostjo, ki je prvi občutil potrebo pisane slovenske besede in postavil trdne temelje pozneje tako bohotnemu razmahu slovenske pisane besede v vsej kulturni globini in širini.
Kakor večini slovenskih pisateljev, tudi Trubarju ni bila prihranjena trnjeva pot v njegovem življenju in kulturnem snovanju.
Trubarjevo življenje in delovanje sovpada s takratnimi svetovnimi dogodki, ki so prav gotovo vplivali tudi na njegovo miselnost in delo. Svetovno obzorje se je razširilo s pravkaršnim odkritjem Amerike, iznajdbo tiska in prehod srednjega v novi vek se je jel kazati tudi na slovenski zemlji, ih Primož Trubar je bil tisti edinstveni slovenski mož, ki je razumel potrebe časa in hotel nuditi tudi preprostemu slovenskemu narodu vsaj nekaj prilike, da bi lahko sledil ne samo verskemu presnavljanju, marveč s tem in neposredno tudi svetovnim dogodkom. Trubar ni ustvarjal samo za rod. s katerim je skušal navezati potom pisane besede čim tesnejše stike, delal je za rodove, ki so bili, so še in še bodo.
Šolanje in potovanja po raznih mestih: so ga izoblikovala v borca in nepopustljivega pobornika nove luteranske vere, s katero je hotel tudi preprostemu narodu odpreti oči in mu pokazati pot v osebno svobodo.
rov iz oddaljenih predelov Koroške v naraščajoči meri od celovške poštne direkcije, kajti ona je v stanju, da nam stavi na razpolago avtobuse. Kar se tega tiče, so nam obljubili, da tudi s te strani lahko računamo na vsako podporo. Saj ne bi bilo lažjega ' pod milim nebom, kakor da bi napravili obžalovanja vreden izpad nameravane oddaje Škofičanov za predmet neskončnih obtožb. Raje opzorimo na oddajo pretekle nedelje in izražamo naše veselje k predsto-ječemu nastopu Škofiškega zbora.
Ko stopa „Koroška kronika" v drugo leto svojega obstoja in radijske oddaje v drugo polletje, bi s temi vrsticami radi pokazali, da med nemško govorečim ljudstvom ni majhno število onih, ki se zanimajo za kulturno življenje koroških Slovencev in ki so pripravljeni prispevati tudi svojo pomoč in podporo.	Mr. Gerald Sharp
Ob 360 letnici njegove smrti
Nove iznajdbe in odkritja so silno preobrazile tedanji duhovni obraz Evrope, posebno jezikovne znanosti so doživele velik razmah. In Trubar kot otrok tedanje dobe ni hotel in mogel stati ob strani. Socialne razmere so tudi pridale svoj delež v njegovih težnjah po uvedbi nove vere, kajti v prvih obrisih se je že kazal bodoči propad med kapitalističnim plemstvom in delavnim kmečkim ljudstvom.
Težke razmere, preganjanja in življenje v tujini so ga prisilile, da se je poslužil tiskane besede, ker z živo ni mogel več opraviti.
Kot prvi slovenski pisatelj je Trubar napisal prvi dve slovenski knjigi, drobni sicer, za naš narod pa epohalnega značaja. Ti sta bili „Abecednik" in „Katekizem".
Sicer je bil njegov namen pri vsem tem. pridobiti Slovence za luteranstvo, vendar je njegov poglavitni pomen še večji, da je govoril v svojih knjigah tudi o koristi branja in pisanja, o ureditvi šolstva, o velikem pomenu tiska in končno o svojem življenju in delovanju.
Koroška slovenska narečja se v nekaterih predelih Južne Koroške približujejo štajerskemu (Podjuna), drugod gorenjskemu, v Kanalski dolini goriškemu in bovškemu slovenskemu narečju. Jezikoslovci so to že davno ugotovili s hladnim in mirnim proučevanjem in primerjanjem. Treba je samo poslušati prelepe, slovenske koroške narodne pesmi, pa se prepričamo o tem resničnem dejstvu. Če pa vzamemo v roko veliko Štrekljevo zbirko slovenskih narodnih pesmi, vidimo, da se v vseh slovenskih pokrajinah od Prekmurja do Beneške Slovenije in Koroške do Istrskega Krasa ponavljajo isti ali slični motivi v pripovednih, liričnih in nabožnih pesmih, pogosto z istim besedilom, le v različnih narečjih. Še do danes ni nikomur padlo na um, da bi trdil, da te pesmi niso slovenske. Tudi Nemci imajo narodne pesmi v različnih narečjih, in jih v vsaki dolini drugače pojejo.
Tudi v narodnih pripovedkah, pravljicah in bajkah najdemo iste snovne dogodke med koroškimi Slovenci in. njihovimi rojaki onkraj Karavank, Savinjskih in Julijskih planin. Samo poglejmo Keleminove „Slovenske pripovedke", v izdaji Mohorjeve družbe in Mödendorferjeve „Koroške narodne pripovedke", pa se lahko takoj prepričamo o resničnosti trditve.
Isto velja za narodne šege in običaje. Ce s paznim očesom prehodimo vse slovensko ozemlje, bomo enake ali slične navade in običaje zasledili povsod, koder prebivajo Slovenci.
Prevažno dejstvo za dokaz istovetnosti koroških Slovencev z ostalimi Slovenci nam nudijo tudi rodbinska in krajevna imena. Naj navedemo le nekaj primerov! Pod Sv. Vi-šarji stoji vas Žabnice. Enako se imenuje vas med Kranjem in Škofjo Loko. V Zilski dolini je Zilska Bistrica. Mnogo sličnih imen najdemo tudi v Sloveniji:	Slovenska
Bistrica. Boh. Bistrica, Ilirska Bistrica. V isti dolini leži vas Dole. Krajev s tem imenom je v Sloveniji mnogo. Tudi vas Brdo je v isti dolini. Naj spomnimo le na Brdo pri Domžalah, rojstni kraj pisatelja Janka Kersnika. V Beljaški okolici stoje vasi Bela, Poljane, Trebnje, Bače ob Baškem jezeru. Poljane so tudi pri Ribnici, pri Mirni Peči, Dolge Poljane na Vipavskem, Trebnje je trg
Protestanstvo med tedanjim slovenskim narodom ni padlo na rodovitna tla in ni uspelo. Trajna pa so ostala njegova dela, neprecenljive vrednosti in. velikega pomena za poznejši razvoj slovenske besede in knjige.
Trubarjevo delo na slovstvenem polju so nadaljevali njegovi sodelavci in učenci ter dosegli lepe uspehe, ker so posvetili največ pažnje ne toliko luteranstvu, ampak jeziku.
Do najboljše slovenščine se je povzpel Krelj, Trubarjev pomočnik in že Bohorič je na temelju Trubarjevih del končno uredil slovenski pravopis in slovensko slovnico.
Glavno delo slovenske reformacije je pač „Biblija" v slovenskem prevodu, ki ga je oskrbel Dalmatin, „v celoti občudovanja vredno delo." S tem je bil postavljen granitni temelj slovenskega pismenega jezika.
Da je bilo kaj takega mogoče komaj trideset let po izdaji „Abecednika", je neprecenljiva zasluga Dalmatinova, Mojzesa slovenske literature, Primoža ^Trubarja in živ-Ijenske sposobnosti slovenske besede.
na Dolenjskem, Bača je reka na Goriškem, ki teče po Baški dolini od Podbrda do Sv.' Lucije. V Celovški okolici leže kraji: . Lipa, Vrba, Ribnica, Otok, Št.Ilj. Lipa leži tudi na Krasu, Vrba pri Begunjah, kjer je bil rojen France Prešern, Otok je vas pri Postojni in grad pri Novem mestu, znan iz Tavčarjevega romana „Otok in Struga". V Podjunski dolini so vasi:	Sele, Št. Rupert, Šmarjeta,
Galicija, Škocijan, Šmihel, Blato. Sele ali Sela so raztresena po vsej Sloveniji (pri Kapniku, pri Ljubljani). Št. Rupert je znana vas pri Mokronogu. Tudi Šmarješke toplice so nam poznane. Galicija leži tudi pri Celju. Škocijanov je več: Na Krasu blizu Divače, pri Rakeku, pri Mokronogu. Na Koroškem so tudi kraji, z značilnimi imeni, ki jih najdemo tudi drugod v Sloveniji, tako Bistrica, Št. Vid, Goričja vas, Mostič, Sv. Valpurga, Semiče, Št. Andraž.
K tem ugotovitvam bi pristavili še zgodovinsko dejstvo, ki ga priznavajo vsi resni nemški zgodovinarji in potopisci. V nekdanji Karantaniji, ki je segala od Visokih Tur in Toblaškega polja ter obsegala poleg današnje Koroške tudi zahodni del Štajerske in segala na jugu do Furlanije, so prebivali Slovenci, ki so pa bili zlasti na severu redko naseljeni, tako da so pod nemškim pritiskom iz Bavarske po zmagah Karla Velikega koncem osmega in v začetku devetega stoletja izgubljali polagoma svoje postojanke. Znano pa je, da so bili Karantanski vojvode ustoličevani v slovenskem jeziku, in da je še v 13. stoletju Karantanski vojvoda pozdravil nemškega cesarja v slovenskem jeziku na državnem zboru v Frankfurtu.
Nešteta krajevna rečna in rodbinska Imena kažejo, kako daleč so nekdaj segale slovenske naselbine. Pojdite na pokopališč» pri Sv. Krvi pod Velikim Klekom, pa boste brali ponemčena slovenska imena. Še neka značilnost kaže na skupnost koroških Slovencev z ostalimi Slovenci. Koder je prebival slovenski rod. je postavil kozolec za sušenje žita, detelje, sena, otave. Kozolec zasledite na vsem Koroškem in Tirolskem, do tja. kjer so bila slovenska naselja. In po vsej Sloveniji je kozolec znana gospodar* ska priprava. Vse to je del žalostne zgodo* vine slovenskega življa.	dr. I. C.
IVarečia koroških Slovencev in še kaj
Eno leto Attleejeve vlade
§e ni poteklo leto, odkar so objavili v Angliji veliko volilno zmago delavske stranke, zgodovinskega 26. julija 1945. in že govorijo o prihodnjih volitvah. Vršijo se naj, kakor je te dni objavil minister za narodno zavarovanje. 1. maja 1950 leta. Vendar vlada tega ni uradno potrdila.
Kaj se bo do takrat zgodilo, kako bo iz-gledal položaj v Veliki Britaniji in na svetu, točno sredi stoletja — to danes ne poizkuša noben politični vedeževalec napovedati. Toda britanska delavska stranka ima načelo, da že sedaj sredi izvedbe ogromnega načrta dela za sledeči cilj in pripravi sledeče volitve, da bo potem lahko delala naprej opremljena z novim mandatom.
Kaj je prineslo prvo leto socialističnega dela Veliki Britaniji? Na zunaj mogoče ne vidimo nobenih velikih sprememb, položaj prehrane je slabši kakor pa ob koncu vojne. Ali uvedba racioniranja kruha in prikrajšanje drugih obrokov so izključno posledice svetovne krize v prehrani. Vrste ljudi pred trgovinami niso postale krajše, ali to je neizogibna posledica racioniranja.
Najočiglednejša razlika je seveda, da so izginile številne uniforme (več kakor tri milijone je bilo odpuščenih), pojava številnih dolgo pogrešanih potrebščin v trgovinah, itd. Preko en milijon delavcev zopet dela v gradbeni stroki.
Najvažnejši gospodarski razvoj je podvig izvozne trgovine, ki je prvič prekoračila predvojno višino.
Najbolj je napredoval ogromni zakonodajni načrt. Spodnji dom je -izvršil rekordno delo, a kljub temu še mnogo predlogov ni uzakonjenih.
Predlog o podržavljenju premogokopov so ravnokar po nekaterih spremembah v Zgornjem domu v parlamentu odslovili. Vlada je načelno odobrila uvedbo 5 dnevnega tedna v rudnikih.
Dalekosežno podržavljenje industrije jekla in železa so sklenili, ali predloga še niso predložili. Predlog o podržavljenju zra-koplovstva je v parlamentu že precej napredoval.
Veliki načrt socialne varnosti za vse je že šel skozi Spodnji dom in so ga sedaj predložili Zgornjemu domu. Ta načrt varnosti od zibelke do groba bo nudil vsakomur v Veliki Britaniji ,od kneza do cestnega pometača, od_ zasebnega podjetnika , do pomožnega delavca, od filmske dive do najenostavnejše gospodinje zaščito proti vsem udarcem usode.
rfbroßne novice
V	Nanking so prispele vojne ladje, ki so jih podarile Združene države Amerike Kitajski. Teh osem ladij je vodil Lin Cun. Gre za dve ladji za spremstvo rušilcev, štiri za iskanje min, in dve podmornici.
*
Kakor je izjavil francoski minister za prehrano, bodo uvedli smrtno kazen za vse, ki bodo nezakonito trgovali z živili.
*
V	Ameriki so ugotovili, da se je življenje v dveh mesecih podražilo za 40%. Sa$po v poslednjih dveh tednih so se cene zvišale za 25%.
*
Francoska skupščina je po burni debati potrdila poslanski mandat bivšega ministrskega predsednika Daladiera.
*
Za podpredsednika italijanske skupščine je bil izvoljen Achile Grandi.
■K-
Madžarska bo poslala k mirovni konferenci v Pariz odposlanstvo 14 mož. Odposlanstvo bo vodil zunanji minister Janos Gyongyösy.
-tt
Italijansko vlado so uradno pozvali, da pošlje k mirovni konferenci svoje odposlanstvo. Kot vodja odposlanstva bo prisostvoval mirovni konferenci ministrski predsednik de Gasperi.
*
Italijanski plinski delavci so prenehali s stavko. Stavkali so vsi delavci italijanskih plinarn.
*
Mornarica Združenih držav Amerike je objavila, da je dobila 10.000 tonska križarka „Huntigton "povelje, da odpluje v Trst in se tam priključi sredozemskemu brodovju. S prihodom „Huntingtona" se bo povečala moč ameriškega brodovja v Sredozemlju na dve križarki in dva rušilca.
Britanski zunanji minister g. Ernest Be-vin, ki je govoril v Londonu, je izrazil upanje, da bo mogel ktnalu sporočiti spremembo v zadevah, ki se tičejo vizumov in potnih listov. On smatra vizum za „zgago" in ne želi gradnjo novih palač samo za reševanje zadev, ki se tičejo vizumov oziroma potnih listov.
Starostna preskrba zagotovi tedensko rento za vsakega moža od 65 leta in za vsako ženo od 60 leta starosti; tudi za brezposelnost, bolniško zavarovanje in preskrbo vdov je predviden tedenski zavarovalniški znesek 52 šilingov.
Temelje načrta je izdelal med vojno vodeči socialni politik William Beveridge v svojem znanem „Beveridge- načrtu". Načrt je koalicijska vlada med vojno deloma predelala, delavska vlada pa je v svojem zakonskem predlogu napravila nadaljnje spremembe.
Kratko predno je vlada določila čas za sledeče parlamentarne volitve, so tudi kon-zervativci podvzeli priprave za veliko protiofenzivo. Novega predsednika konzervativne stranke, Lord Wooltona, uspeha polnega ministra za prehrano med vojno, delavska stranka kot političnega nasprotnika ne podcenjuje. Program konzervativcev izgieda da ni uglašen na stare parole, marveč na skrbno prilagoditev na nove razmere. — G. Eden se na nekem zboru ni izjavil načelno proti državnemu vodstvu gospodarstva, povdaril pa je potrebo industrijske reorga-
Pred enim letom so se zbrali v Kaliforniji .zastopniki 51. narodov, da podpišejo rojstno listino Organizacije združenih narodov. Vojna v Evropi je bila šele pred nekoliko tedni končana, vojna na Daljnjem vzhodu se je bližala odločitvi, prva atomska bomba še ni padla.
Sledili so meseci težkega in važnega dela. Pripravljalna komisija v Londonu je morala izvršiti ogromno delo, dokler združeni narodi končno januarja v Westminstru niso postali iz dolgoletnih sanj narodov resničnost.
Bilo bi popolnoma nesmiselno podati o Organizaciji združenih narodov v današnjem stanju dokončno oceno. Združeni narodi so še premladi, eden njihovih organov — svet zaupnikov — še ni stopil na plan in vsa pravila postopka zapletenega ustroja mora šele potrditi izkustvo Mnogo težkoč, katere je moral Varnostni svet premagati, je nastalo, ker so svetovni dogodki prisilili organizacijo, da se loti težkih političnih vprašanj, ko je bila stara šele nekoliko, tednov.
Bila je dolžnost Organizacije združenih narodov, da prevzame te naloge na sebe, kar je bila težka preiskušnja za novo organizacijo .
V mnogih deželah in v različnih slojih so mislili, da je treba Združenim narodom samo posredovati, da rešijo ogromna povojna vprašanja. Drugi so Organizacijo združenih narodov še bolj omalovaževali in jo označili za mrtvorojenčka. Ta ocena, optimistična in nesimpatična, se ne ozira na dejstva. Primerjati Organizacijo Združenih narodov z ženevskim Društvom narodov pomeni, ne-poznanje položaja. Današnji položaj je vsekakor drugačen, kakor pa leta 1919. To ne pomeni, da je postal položaj lažji, a primerjava razlike kaže, da je bil položaj leta 1945. ugodnejši za tvorbo svetovne organizacije.
Najprej si je treba predočiti, da je bil glavni stan Organizacije združenih narodov v Ameriki. Leta 1919 so se Združene države odvrnile od Društva narodov, danes so vodeči član Združenih narodov, Ameriška vlada je ponovno izrazila svojo odločno voljo, da jih povede do polnega uspeha in ameriško ljudstvo se za uspeh ali neuspeh Organizacije združenih narodov menda bolj zanima, kakor pa katerikoli drugi narod na svetu. To dejstvo in aktivno udeležbo ameriških državnikov pri Organizaciji združenih narodov moramo zapisati kot dobro stran svetovne organizacije, kot pomembno aktivno postavko.
Bistvena razlika je, da so nalogo, vzpostaviti mir in ustroj organizacije za obvarova^-nje miru, po tej vojni posebej obravnavali, in ne kakor v Versaillesu, skupaj. Združeni narodi niso mišljeni kot organizacija, ki ustvarja mir, marveč kot organizacija, ki mora varovati mir, ko bo enkrat postal stvarnost. Težkoče v zadnjem času moramo razložiti deloma s tem, da se še niso zedinili o mirovnih pogojih,
Združeni narodi so zdaleka boljše opremljeni, da rešijo načelna gospodarska in socialna vprašanja, ki tolikokrat predstavljajo tla za mednarodne zaplete, kakor pa staro Društvo narodov. Gospodarski in socialni svet sta pred kratkim zaključila v New Torku drugo zasedanje.
Nadaljna velika razlika med Društvom narodov in Združenimi narodi je pravica ugo vora pri Varnostnem svetu. Zgodovinsko gledano, izvira uvedba pravice ugovora iz zamisli, da se more odnehati z ovirajočim postopkom soglasnosti sklepov starega Društva narodov. Smatrali so za bolje, da pogodijo odločitve z večino glasov, aii istočasno
nizacije in izjavil, da obstoja obširno področje državnega udejstvovanja glede gospodarskega življenja, ali od možnih oblik je podržavljenje samo ena, in kakor je rekel, po večini najslabša. Vsekakor vidna odstranitev od formule svobodnega podjetniškega duha in odstranitve državnega nadzorstva.
Eno je gotovo: Pri prihodnjih volitvah bo angleški narod, če bo potegnil bilanco petih let socialistične vladne delavnosti, moral nastopiti proti popolnoma drugačnim problemom kakor pa so oni, ki mu sedaj delajo preglavice.
Kriza prehrane bo takrat premagana in nakaznice za kruh ne bodo več nobena snov za volilne govore. Pomanjkanje dobrin bo preteklost, in volilci bodo morali odgovoriti na vprašanje, da li je podržavljenje važnih industrij imelo za posledico uspešnejšo proizvodnjo, da li je program prostega gospodarstva pri polni zaposlitvi za vse uresničen in da li Velika Britanija po premaganju poželenja po dobrinah na svetu lahko uspešno tekmuje pod državnim vodstvom gospodarstva z mednarodno konkurenco.
so čutili, da bi bilo nepravilno, če preglasujejo manjše države velesile. Tako so sprejeli dostavek, da se mora skleniti sklepe z glasovi vseh petih stalnih članov. Ko so na konferenci v San Franciscu sklicane štiri velesile določile funkcijo pravice ugovora, so izjavile: „Ne moremo smatrati, da bodo stalni člani sveta uporabljali svojo pravico ugovora po mili volji, da ovirajo ali omrtvijo dela." To izjavo so šoglasno odobrili.
Naša izkustva z Društvom narodov so nam pokazala, kaj je za uspeh mednarodne organizacije potrebno. Združeni narodi niso popolna organizacija. Vendar mislim, da so delazmožna organizacija, če se odločimo, da jo pustimo delati. Potrebujemo dobro voljo, da najdemo rešitev vprašanj na pravni osnovi. namesto da barantamo in ugibamo kdo ima prav. Ta svet je premajhen za nebrzdano sebičnost. Svetovna organizacija za nadzorstvo nad mednarodno nezakonitostjo je ravno tako obžalovanja vredna, kakor predpisi za nadzorstvo naše novodobne trgovine. Vendar ne morejo vsi prometni znaki odstraniti vprašanja vozača, ki ne gleda ali ne,pazi na svojo pot.
Rešitev naših prometnih vprašanj ne zavisi samo od povečanega prometnega nadzorstva in boljših poti, temveč od boljših in nesebičnih vozačev. Rešitev naših mednarodnih vprašanj in popolna dosega svetovnega miru zavisi na isti način ne samo od mednarodne organizacije in nadzorstva, temveč od novega nravstvenega ozračja med ljudmi in narodi. Dobro je. da opozorimo tudi na to. da bo uspehe Združenih narodov prinesla samo nravstvena obnova.
Vprašanja, ki ležijo pred nami, so ogromna. Združeni narodi so daleč od vsemogočnosti, kljub temu bi rad pritrdil našemu angleškemu pesniku, ki je dejal: ,,Ni prepozno poiskati novi svet", in rad bi zaključil kakor on s tem, da podkrepim svoje prepričanje, da bo bodočnost pripadala onim, ki imajo močno voljo stremeti, iskati, najti in ne popustiti.
Zgornji članek je napisal Sir Alexander Cadogan, britanski zastopnik pri Varnostnem svetu UNO. — (L S. B. Vjenna).
Zgodovina slovenske posojilnice v Celovcu
V okviru poravnave škode je v četrtek, dne 18. julija 1946 tudi Slovenska posojilnica v Celovcu ponovno oživela. Hvaležni smo vladi za pomoč, ki nam jo je pri tem nudila in upamo, da tudi v bodoče ne bo ovir.
Ob tej priliki se ozrimo za petdeset let nazaj in se spomnimo mož, ki so ves ta čas nesebično in uspešno delovali za blagor slovenskega ljudstva na Koroškem .
Bilo je 24 majnika 1889., ko so vpisali Hranilno in posojilno društvo v Celovcu v zadružni zapisnik. Takrat je bil čas, v katerem so se povsod pojavile posojilnice. Celovška okolica, kateri je bila Slovenska posojilnica v prvi vrsti namenjena, je bila takrat še vseskozi slovenska. Potreba po denarnem zavodu, ki je namenjen predvsem malim ljudem, ki ne dela samo za dobiček .in ki končno govori s slovenskim kmetom v njegovem jeziku, je postala nujno vprašanje. Treba je bilo posojilnice, kjer slovenskega delovnega ljudstva ne prezirajo in postrani gledajo.
Za predsednika Slovenske posojilnice je bil izvoljen Anton Vakovnik. podravnatelj Marijapišča, doma-iz Št. Jurija na Vresi, kjer so bile takrat še slovenske pridige. Odbor
so sestavljali: Lambert Einspieler, kanonik in pozneje stolni prošt, ki je bil v onem času duševni vodja slovenskega narodnega gibanja na Koroškem; nadalje Simon Janežič, ravnatelj družbe Sv. Mohorja. Alojzij Legat, poslovodja Družbe Sv. Mohorja, odvetnik dr. Jakob Šegula. Šmartinski župan Jan Ure, Janez Wieser, župnik pri Sv. Lovrencu v Celovcu, kot poslovodja posojilnice, Jakob Hedenik, Dravec v Cedramljah. Mat. Prosekar Resaj na Plešivcu pri Kotmari vasi, Mat. Šervicelj, župnik na Reberci in Andrej Wieser, dekan v Grabštajnu. Že čez leto sta odstopila iz odbora predsednik Va-konik in dr. Šegula. Vakonik je bil kot prošt odpoklican v Spodnji Drauberg, kjer je tudi kmalu umrl, dr. Šegula pa kot slovenski odvetnik v tedaj zelo liberalnem Celovcu ni imel obstanka. Na novo so izvolili v odbor Franca Treiberja, kaplana pri glavni fari v Celovcu, ki živi danes v starosti 85 let v Slovenjem gradcu, ter Frana Mihla, kateheta pri uršulinkah. Za novega predsednika so izvolili mestnega župnika Wieserja. Leta 1893 je stopil na mesto kateheta Mihla, ki je zapustil Celovec, stolni vikar Žak. Še isto leto pa je Žaka zamenjal Matej Ražun, tedaj kaplan pri stolni cerkvi, pozneje župnik v Sv. Jakobu v Rožu. Leta 1895 so izstopili Janez Weiser, ki je odšel kot prošt v Podkrnos. Šimen Janežič, ki radi bolezni ni bil več delazmožen in France Treiber, ki je bil prestavljen za župnika v Št. Rupert pri Velikovcu. Na njihova mesta so stopili upokojeni nadštabni zdravnik dr. Valentin Janežič, mestni zdravnik dr. Anton Pelnaf. Kaplani so prihajali in odhajali, kakor jih je klicala dolžnost. Tedaj je bila tradicija, da je v mestnih župnijah po en slovenščine zmožen kaplan.
Nadalje sta v posojilnico vstopila Anton Stress, prefekt v Marjanišču in Ivan Hribar, vikar pri stolni cerkvi, pozneje dekan v Pliberku. Leta 1905, je bil Hribar premeščen kot profesor verouka v Beljak. Z njim vred je izstopil iz družbe Legat. Na njuni mesti sta bila izvoljena kanonik Janez Vidovič in gostilničar Pogorivčnik v Anabihlu. Leta 1908 je bil prefekt Stress prestavljen kot župnik v Podklošter in v istem letu je umrl Pogorivčnik. Razen tega je izstopil kanonik Vidovič. Na novo so izvolili dr. Janka Arnejca, župnika v Žrelcu. Jakoba Rebernika, posestnika v Gradnicah pri Žrelcu, Štefana Klacarja in Breznikarja iz Nove vasi pri Zakamnu. Leta 1912 je umrl dr. Valentin Rožič, uradnik Mohorjeve družbe. V odbor so prišli še: Lovro Müller, gostilničar in mesar na Ljubljanski cesti, Ivan Grančnik, najemnik hotela Trabesinger, leta 1921 trgovec Franc Schnabl in Miha Špok, grajski gozdar v Žrelcu. Leta 1926 sta vstopila profesor Leopold Pettaur in najemnik Miha Ja-neš iz Sekir,
Ves ta čas je delo posojilnice uspešno napredovalo. Ljudje so zavodu zaupali in zaloge za potrebna posojila so naraščale. Leta 1910 je posojilnica kupila Kašnikovo posestvo v Sekirah, ki naj bi predstavljalo rezervni fond, v slučaju inflacije in razveljavljenja denarja in za pomoč v nemirnih časih. Posestvo ,ki sicer ni bilo veliko, je imelo zemljišča precejšnje vrednosti ob bregu Vrbskega jezera. Na istem zemljišču, poleg Kašnikove hiše. se nahaja še lična lesena vila. Dva brata Erlichova sta si nadela nalogo, da postavita po deželi majhne elektrarne. Tako sta zgradila elektrarno za Sele nad Borovljami. Ko je elektrarna stala, se z občino nista mogla zediniti za ceno, zato sta prodala leseno hišico posojilnici. V Selah sta jo razdrla, naložila na avto in pripeljala h Kašniku, kjer še sedaj stoji in služi tujskemu prometu. Ko so pričeli v okolici Celovca v večji meri graditi, so prihajali ljudja tudi k slovenski posojilnici po kredite in posojilnica je razmeroma mnogo pomagala. Tako so gradili z njeno pomočjo 51 večjih in manjših stanovanjskih hiš.
Kakor si je posojilnica opomogla po prvi svetovni vojni, si bo gotovo opomogla tudi sedaj. Slovenci bodo zopet prihajali s svojimi prihranki. Vsakdo, ki bo potreboval denarja, bo vedel, kam se mora obrniti. Možje v posojilnici pa bodo z isto požrtvovalnostjo nadaljevali, kar so njihovi predhodniki pred 57 leti osnovali v korist slovenskega ljudstva na Koroškem.
V. P.
Predsednik Truman je imenoval državnega podtajnika v zunanjem ministrstvu Združenih držav, g. Jamesa Duna-a za poslanik® Združenih držav Amerike v Italiji.
«■
Novi jugoslovanski poslanik v Združenih državah Amerike, Sava Kosanovič je izjavil pri neki tiskovni konferenci v Washingto-nu: „Jugoslavija se ne bo pustila izzivati ^ Trstu pri nobeni akciji, ki bi ogrožala mir.” Z ozirom na „race" o jugoslovanskem zbi' ranju čet na meji v bližini Julijske Benečije je rekel: „Mi nimamo pripravljene nobene vojske, da bi vkorakali v Trst/ vendar ne bomo odobrili nobene rešitve» ki bi ne bila v soglasju z našimi življenski' mi interesi."
Združeni narodi po enem leln
Trsi v žarišču svetovnih dogodkov
(Nadaljevanje in konec).
Medtem, ko je v poslednjih desetletjih močno padel pomen cestnega prometa je železniški promet znašal povprečno 2 milijona ton letno. Pred prvo svetovno vojno je znašal železniški promet preko 3 milijonov ton. Pomorski promet tržaškega pristanišča je zabeležil leta 1936 približno 18.000 ladij, ki so vplovile v pristanišče, s preko 5 milijoni tonami tovora in preko 18.000 ladij, ki so izplovile z nekoliko manj kot 5 milijoni ton. V istem letu je bilo približno 2 milijona ton robe vto-vorjeno in preko 1 milijon iztovorjeno.
Zanimivo je dejstvo, da so celo v času največje gospodarske depresije v svetu v letih od 1930-36 stale v pomorskem prometu tržaškega pristanišča na prvem mestu, tudi pred Italijo, srednje-evropske države Češka, Avstrija in Madžarska.
Naravno bi moglo tržaško pristanišče, ki razpolaga z več izvrstno opremljenimi tovornimi in Osebnimi pristanišči, prenesti še trikrat tako veliko obremenitev. Celokupna tovorna kapaciteta tržaškega pristanišča se trenutno ceni na skoro 7 milijonov ton.
Trst je pa v toku let postal še mnogo več kot samo važno mednarodno pristaniško mesto. V poslednjih treh desetletjih se je tu razvil iz važnih industrijskih panog. Tako se nahajajo v Trstu v prvi vrsti ogromne ladjedelnice, ki predstavljajo velike železarske industrije, ki so se z mnogimi visokimi pečmi naselile delno v samem mestu, delno v njegovi okolici. V zvezi z ribolovom, ki predstavlja zaslužek velikemu delu tržaškega prebivalstva, so se razvile velike predelovalne industrije, ki se pečajo s konzerviranjem in predelovanjem ribjih produktov. Številno je zastopana kemična industrija. posebno industrija mila, velike rafinerije nafte in industrije, ki se bavijo s predelovanjem boksita in živega srebra. Mno-gobrojne tekstilne tvornice se bavijo v prvi vrsti s predelovanjem jute. Dalje ima Trst strojne tovarne in livarne in zelo razvito industrijo obdelovanja kamenja.
Trst je središče velikih pomorskih paro-plovbnih družb, zavarovalnih društev, podružnic velikih svetovnih trgovinskih tvrdk z nebrojnimi velikimi skladišči. Izredno velika važnost se pridaja Trstu s stališča tujskega prometa. Čeprav je Madžarska v času dvojne monarhije podpirala razvoj pristanišča v Reki, se niti Reka, niti Pulj nista v toku časa mogla razviti v resnega kon-k"”2nta Trsta.
Poslednji razvoj dogodkov
Razvoj političnih dogodkov v poslednjih mesecih je postavil Trst, ki je v toku poslednjih desetletij skoro zapadel pozabljenju, v žarišče svetovne politike. Interesi velikih sil so na tem majhnem koščku zemlje s tako silo udarili skupaj, da je svetu Zastala sapa. Narodnostna borba dveh ve-kovnih tekmecev na tem ozemlju, Jugoslavije in Italije, je bila popolnoma potisnjena v ozadje. Že je svetovna javnost mislila.
da se bodo mirovna pogajanja razbila ravno okoli Trsta, ko je vendarle prišlo do sporazuma med velesilami na predlog francoskega zunanjega ministra Bidault-a, ki je predložil internacijonalizacijo Trsta z bližnjo okolico. Dejstvo, da se je po tem predlogu napeto vzdušje pomirilo in da so pogajanja na tej bazi bila uspešno nadaljevana ,nam priča, da je bil to trenutno edini izhod iz težke mednarodne situacije. Kot vse izglecfa, bodo prišli zunanji ministri do sklepa, da postane Trst z okolico za stalno avtonomna pokrajina za katere nedotakljivost bo jamčil Varnostni svet, kar mora biti v posebnem statutu potrjeno še od polnoštevilne skupščine’ iste ustanove. Z zgolj narodnostnega stališča gledano, ne bo internacionalizacija Trsta slovenskemu narodu prinesla one zadovoljive rešitve, ki bi jo on po svoji stoletni povezanosti s tem ozemljem in velikih žrtvah, ki jih je dopri-
nesel v toku sedajne vojne, mogel pričakovati. Predpostavljeno pa, da bodo slovenskemu delu prebivalstva na tem področju dane v okviru bodočega avtonomnega Trsta one pravice, ki jih po principih atlantske karte ‘sme vsak narod kot celina in vsak poedinec nekega naroda zahtevati, potem se še more razumeti zahteva predstavnikov velikih sil, ki nalaga slovenskemu in italijanskemu narodu, da se odpovesta nekim svojim pravicam, da bi se. zadovoljila svetovna politična skupnost. Z gospodarskega stališča je pa neosporno dejstvo, da bo internacionalizacija Trsta in tržaškega pristanišča pomenila izredno povečanje njegovega zaledja, ki se bo zopet razprostiralo preko vse srednje Evrope, kar bo za skupino držav (Švica. Avstrija, Češka, Poljska. Madžarska in Jugoslavija) imelo silno ugodne posledice z ozirom na vključenje istih v sklop mednarodne trgovine preko velikega mednarodnega pristanišča v Sredozemlju, pri čemer se ne sme podcenjevati dejstvo, da se vse te države s tem avtomatično povlečejo iz vplivnega območja nemškega gospodarskega sistema, preko katerega so do sedaj neizbežno vodila vsa njihova pota do
miru in sonca. Kako daleč torej smemo iti* kadar zastopamo in branimo te pravice? Koliko samozatajevanja in odpovedi nam nalaga spoštovanje tujih pravic? Koliko tihega potrpljenja in resnične odpovedi nam nalaga krščanska miselnost?
Ljubezen ne zahteva neznačajne potrpežljivosti, tudi ne nekritične in slabotne uklonitve, ne brezsmiselne odpovedi samemu sebi. Ni istovetna z živalsko topostjo ali suženjsko strahopetnostjo.
Kaj mislite, nismo li norci, kolikokrat gre-« mo drug proti drugemu z zagrizenimi geslis tu nacionalizem, tu katolicizem, tu patriotizem, tam pacifizem, tu pridiga tam križarsko bojna pridiga. Ne opravičujejo in ne-omadežujejo nas gesla, temveč miselnosti iz katerih se gesla porajajo. Toda z žvenketajočimi gesli le preradi oglušimo tih, a tako moteč glas vesti. Zakaj tudi v življenju narodov je etični ukaz največkrat neudoben, Toda kakor mora biti poedinec pripravljen, da doprinese etičnim idealom najtežje materialne žrtve, tako tudi narod, ki hoče obstati.	P. Lippert
svetovnih tržišč.
dr. r. k.
Ljubezen med narodi
^ Odpri roke, odpri srce, otiraj bratovske solze.
Gorje mu, ki v nesreči biva sam. a srečen ni, kdor srečo vživa sam.
Ljubezen med ljudmi in med narodi je v svojem temelju pravičnost, v svoji zgradbi pa resnicoljubnost. Zakaj tedaj vedno tako radi izgubljamo vso svojo ostroumno in nepodkupljivo prevdarnost, kadar govorimo o ljubezni, zlasti pa o ljubezni med narodi? Narode vedno primerjamo med seboj, kot da so togi štori, katerih posamezni deli so si popolnoma enaki, kakor posamezni deli dobro vlitega jeklenega kosa. Toda že posamezen človek je vrvež luči in teme, valoveča borba dobrih in slabih sil; svet, ki se nikdar ne da spraviti v eno samo formulo (pravilo). Kaj pa šele ves narod? Kako se le drznemo z enim samim pravilom izreči sodbo o celem narodu? Narodov, ki so bili vsi dobri ali slabi, vredni ali nevredni, taki, ki so vredni ljubezni, in taki, ki zaslužijo zaničevanje — je še veliko manj kot takih ljudi. Na vsakem polju rasteta pšenica in plevel vse križem, toda kdo bi si upal povezati oboje v isti snop? Vsak narod ima svoje junake kakor svoje kramarje, svojo hrabrost, svojo zlobnost kot svojo bolezen.
Že v poedinem človeku je treba zapleteno igro sil, vplivov, nagnjenj, nagibov pregledati in preizkusiti z vso prizanesljivo opreznostjo, predno tudi najmanjši znak njegovega življenja vredno ocenimo. V narodu se pa vse sile, ki so pri tej igri udeležene, milijonkratno pomnože; da, še več: združitev posameznikov v množico ustvari čisto nove, nepojmljive nagone, strasti, privide in prikazni. Tudi v narodu, in v ftjem še prav posebno, imajo vsakovrstne bolezni dovolj prostora, da se primejo in razvijejo. Tudi v narodu morijo skrb, stiska, bojazen in obup ki se v življenju poedinca ocenjujejo kot zločin ali blaznost, in treba je brezmejno velike in modre ljubezni, da pravilno sodimo. Šele po tej sodbi se pokaže, ali bomo na taka dejanja morali odgovoriti s kaznijo ali usmiljenjem, z upravičeno jezo ali z modrim potrpljenjem. Ce naj sodimo dejanja kakega naroda, njegove vojske, njegove drha-
li njegbvih meščanov, njegovih duševnih delavcev in vladarjev, ne smemo niti za trenutek pozabiti, kaj je narod pretrpel, da je imel svoja upanja in svoje sanje, svoja razočaranja, svojo tesnobo in svoj ponos, pa tudi omračitev svoje zavesti. Tudi v njem je bilo nekaj močnejših, razsvetljenih in resnično svobodnih poedin cev v sredi tolpe, nerazsodne in nesvobodne množice. Resnicoljubnost pristne ljubezni torej zahteva celo vrsto spoznanj in veliko previdnosti, kadar sodimo svoj lastni ali pa tudi tuj in sovražen narod.
Kaj je pravičnost? Tudi ljubezen ne sme biti krivična niti do lastnega, niti do tujega naroda. Prav lahko sprevidimo, začetniška modrost je to. da moramo tudi sovražnemu narodu privoščiti in pu stiti to, kar mu je za življenje potrebno, da mora njegovo svojevrst-nost upoštevati in tudi pravice priznavati. Pa tudi naš narod ima svoje pravice do življenja in udejstvovanja, do
Pogled na slovensko vas
V kraljestvu lutk
Spisa/ Fr. Bazitil
(Ponatis dovoljen samo s pristankom pisca)
8.
Najpreje pozajtrkuje, nato pa vtakne v rokav palico čarodejko in odžvižga na cesto. Skorajda sam dobro ne ve, kam naj krene. Neodločeno stoji pred hišo in se ozira gor In dol, ko ga nenadoma udari nekdo krepko po rami. Kar prestraši se, stisne pesti v kran in okrene glavo. A koga zagleda? Pri-iatelja Pepčka!
„Hej, Jurček! Kaj zijaš vame kot tele v hova vrata? Seveda, čarovno palico imaš. Pa se nočeš več spominjati prijatelja, s ka-larim si v igrici „Polet na luno" vodil raketo . .."
Jurček skoraj v jezi odvrne: „Molči! Le enkrat reci, da te nočem poznati, pa ti z udarci dokažem nasprotno. Zaradi čarov-116 palice vendar ne bom pustil prijatelja.
„No. potem pa dobro. Živijo Jurček-bur-čefc.. "
. in Pepček-tepček!"
Oba se zasmejeta in si stisneta roke.
„Kam pa zdaj?" vpraša Pepček.
„Ne vem, kam naj kreneva. Svetuj!"
tepček takole pomodruje: „Veš kaj! Napraviva plezalno turo na mizo! Saj imaš ča-J'udejno palico in se nama ni treba bati, da "i bila tepena zaradi strganih hlač. Ako se naiha res pripeti nesreča, zamahneš s čaro-^e)ko, pa bo blago celo."
Jurček se kajpada strinja z nasvetom in Pristane na plezanje. Prijatelja objame okrog ■vratu in zavije z njim za hiše.
Ob mizi se ustavita in zasmejeta.
„Glej no! Velikan si je pripravil domek pod mizo." Jurček pokaže pri tem z roko na Telebana, ki glasno smrči v svoji izbi. Kaj preprosto jo je zgradil. Od noge do noge mize je pribil velike pole lepenke in v njih izrezal okna. Samo stran, s katere sta prišla Jurček in Pepček, je odprta. Uporablja jo morebiti za vrata ali pa mu je zmanjkalo lepenke. V izbi sta samo ogromna postelja in ognjišče s kotlom. Velikan je zares skromen mož.
„Ubogi očka!" se zasmili Jurčku. „Sicer si iztaknil kar dober prostor, se vsaj lahko kretaš, ampak tvoja ..hiša" ne spada prav med najlepše v kraljestvu. Le čakaj! Ko se prebudiš, boš kar zijal od začudenja." Iz rokava potegne čarodejko in kmalu spi velikan v lični hišici. Stene z velikimi okni med miznimi nogami so trdne, pohištvo kaj čedno in velika nova postelja udobna. Ima celo baldahin, čigar oporna stebra sta-Albi-novi nogi. Na ognjišču prijetno prasketa ogenj, gost dim pa se vali na prosto skozi zidan dimnik. Na mizno ploskev, ravno streho Telebanove palače — drže ob vhodu polžaste stopnice, ki odvzamejo dečkoma mik do plezanja. Raje se kar poženeta po njih.
„Oh, to bo očka velikan presenečen!" se smeje Pepček in komaj sledi Jurčka, ki skače veselo s stopnice na stopnico in kmalu doseže vrh. Potem predlaga prijatelju: „Pojdiva še više, da bova imela lepši razgled!"
Kmalu sedita oba na Albinovi glavi ter se trdno držita za dolge lase, da ne bi zdr-čala z nje.
„Najin Triglav je pa res sijajna izletna točka. Samo stolpa nima. No,-pa upajva, da ne bo viharjev." Tako pravi Pepček, Jurček pa že vzhičeno vzklikne: „Poglej, Pepček, ali ni lepo?"
In oba se zazreta na kraljestvo lutk...
Ulica je polna mičnih postavic. Ženske hodijo po vodo k vodnjaku, kjer se igrajo otroci, moški pa popravljajo in urejajo še to in ono na svojih hišah. Iz vseh dimnikov se vale sivi stebri dima, ki draži Jurčkov nos, da mora krepko, kihniti. Na stolpu ob odru — kraljevi palači —, stoji nepremično stražar, čigar helebarda se lepo svetlika v jutranjem soncu. Za nizom hišic se razprostira gozdič...
Tedaj pa odjekne tam izza zelenja krik. Nežen ženski glasek kliče na pomoč. Jurček skoči pokonci, da se Pepček prav zadnji hip ujame za Albinove lase, ter vzklikne: „Nekdo kliče na pomoč. Zdi se mi, da. je vila Lahkokrila. Brž za menoj!" Nato odbrzi po stopnicah, da kar bobni. Pepček pa za njim. Toda ker mu spodrsne, se pripelje za Jurčkom po zadnji plati. A se niti ne zmeni za tako malenkost.
Fanta slečeta preko trga, da ljudje, ki med zidovi niso slišali nežnega glasu po pomoči, kar začudeno gledajo. „Bosta že zopet kako pošteno uganila!" pravijo.
Jurček in Pepček se upehana ustavita šele na gozdni jasi pred palčkovo kočo.
Zares kliče na pomoč vila Lahkokrila. Na rožnatih blazinah sedi in obupno vije roke. Pred njo pa se pošastno reži velik pajek. Cez noč, ko je drobno bitje spalo, je namreč hudobnež spredel mrežo, tako veliko, da je pokril z njo celotno vilino bivališče. Ko se je ubožica prebudila, je tičala v močni pajčji kletki. Zdaj pa se ji pošast še hudobno posmehuje. Gotovo jo hoče umoriti.
Vili prihiti na pomoč palček Skok. Pristavi lestev in pripleza že skoraj do nazid-ka. V rokah vihti veliko sekiro. „Glavo ti razrežem", kriči nad pajkom in jezno gleda.
Toda Jurček bradatega možička ne pusti v nevaren boj s pajkom. Raje potegne čarovno palico in trenutek nato se razpoči žival s' takim treskom, da bi padel kmalu palček od strahu z lestve. Mreža, ki je po-'krivala ljubko vilino bivališče, pa se pretrga na dvoje in pade na tla...
Vila se Jurčku ne more dovolj zahvaliti. Z nazidka splava in veselo zepleše okrog „čarodeja". Poljubi ga na čelo in zašepeta: „Bog ti povrni, Jurček! Ce boš potreboval kdaj mojega sveta, kar v tole cvetko dahni, pa bom takoj pri tebi!" Ko mu pokloni krasno rdečo vrtnico, odhiti, kakor bi se sramovala, med svoje rožnate blazine .
Jurček zavriska, poduha čudodelni cvet, moško kihne in zatakne dar za klobuk.
„Če tebe ne spremlja sreča, pa res ne vem, kaj naj rečem", pravi Jurčku skoraj zavidljivo Pepček.
„Je že tako! Hi, hi, hi! Samo krepko jo moram držati, da mi ne uide." Ko to odgovori, pomaha palčku, ki spravlja lestev, ter se s prijateljem odpravi. —--------
Na gozdnem parobku zagledata fanta kraljeviča Orloslava, ležečega v travi z rok-.rni pod glavo in v sladkem spanju .
„Hej! Za viteza se pa res ne spodobi, poležavati do opoldne", se zasmeje Jurček in ga potrese. „Kaj pa počnete tukaj, gosposki brezdomec?"
„Cernu vprašuješ, ko vidiš, da sem na prostem prespai", se skoraj razjezi vitez Orloslav. „Vse si je včeraj postavljalo hiše, samo zame ni nič ostalo, ker so vse grajske dele porabili za kraljevo palačo. Se stolp» mi niso pustili".
(Dalje prihodnjič)
iztok; j£ap{an jz predmestja
Odlomek iz romana duhovnika
Da se nekaj kuha, kaplan Tone čuti. Resnik, Bogataj in Lipovec se shajajo vsak večer. Nekaj kujejo. Boje se, da pridobi preveč ljudi. Kapela je čedna, otroci so se navadili na petje, sam skuša biti prijazen in preprost kar se da. Vrt je sam uredil in sam prekopal. Naj vidijo, da ga ni sram delati. Včeraj je stari Lovšinki porival voziček z dračjem, ko je reva skoraj opešala. Na vseh barakah so stali in gledali. Kaj takega še ne.
Tone hodi' po sobici. Samoto ima in kapelico. Nihče ne more reči, da ima več kot sosedi. Majhna pečica v kotu, miza, trije stoli, klečalnik. novomašni križ in tri svete podobe. Na mizi knjige, brevir in kup papirjev.
Kdo more reči. da je to razkošje? Župnik Moškaj iz mesta mu je včeraj pisal, da zapostavlja duhovniški stan in da skuša upe-Ijati nove navade, ki gredo preko časa.
Tone mu je odgovoril s poglavjem iz Tomaža Kempčana; Naj bere skopuh, in naj se potrka na prsi. Cez Tomaža ne sme zabavljati. tudi oponesti mu ga ne more.
Carrissime.
Saj sam sebi laže. Tone ve, da bi Moškaj rajši zapisal: Vrag te odnesi! Kaj začenjaš drezati v sršenovo gnezdo.
Pa zakaj se Moškaj ni javil, ko je škof prosil? Nihče se ni javil. Taka kapela in stanovanje v baraki.
Sam je bil tedaj Tone Šenkar, kakor da ni bilo z njim v istem letniku še petnajst drugih
„Ce se nihče ne oglasi, gospod Šenkar, Vas bom obvestil. Premladi se mi zdite. Komaj ste prišli iz semenišča."
Nič ni rekel Tone, poljubil je prstan ordi-narju in odšel. Bilo je ravno na zimo. Tri tedne pred Božičem.
Nihče se ni oglasil, potlej je prišel dekret. Naj bi tedaj prišel Moškaj in odprl vrata, namesto da mu danes pošilja svarilna pisma. Mogoče bi bolje delal, bolje oral.
Trd Je Tonetov korak, soba prekratka za njegov nemir. Nocoj se mora nekaj zgoditi, zlomiti se mora napetost. Ali zmaga on, ali oni. Ce zmaga on, bo delal s podvojeno mero, če zmaga trojka, potlej ...
Tone ne ve. Zadnje, kar mu stopi pred oči, je škofov obraz, Naj škof potlej odloči. Zunaj je zgodnje pomladni večer, nič lep. siv, skoraj jesenski. Veter vihra čez blatna pota in vzdiguje lepenko na strehi nasprotne barake.
V tej stanuje Besnik. Žena zgarana, da se komaj premika. Četrtega otroka nosi. Mož pijanec in nič prida.
Tone stoji in gleda skoz okno. Prisegel bi, da gre Besnik za barako na južno stran.
K Bogataju. Nikamor drugam. Tonetu se tresejo roke. Rad bi stopil pred barako in pogledal. Toda noče. Naj vidijo, da se jih ne boji in da sprejema borbo.
Pa kaj je to?
Prevec, Oreharjeva dva, Jakopin, Peskar, Klemenc.
Zdaj eden, zdaj drugi in vsi na južno stran.
Tonetovi prsti pokajo v sklepih.
Pregovoriti jih hočejo. Vzdigniti jih hočejo proti meni. da bi me napodili od tukaj; kakor steklega psa.
Že je na vratih, da pogleda za sosedi, pa se premisli.
Ne. pričaka jih kakor se spodobi. Naj me spoznajo do dna, od vseh strani.
Od živčnosti ne ve, kaj bi počel. Potlej se spomni, da še ni anticipiral. Vzame brevir in stopi h klečalniku.
„Morda preslabo mislim o njih”, se koj prične kesati. „Nisem še pravi, nisem, nisem."
In dvigne oči k sliki Dobrega pastirja.
„Parce mihi. Domine, parce mihi."
Misli, pa vendar se ne more znebiti nemira. Nocoj se mora dokončno odločiti. Jaz ali oni. Ederi se mora zlomiti.
Lectio beati Pauli ad Corinthis; Fratres.
Koj pri prvi besedi se mu zatakne.
Bratje, bratje.
Danes sem že grešil. Naprej sem jih sodil in obsodil.
Confiteor Deo omnipotenti...
Na jok gre Tonetu. Nocoj se vse vlega nanj. Samota, nasprotovanja in ta moreča razklanost med prakso in teorijo.
Ascetika.
Pri izpitu je dobil najboljši red. Ta red ne velja pred vestjo. Ta red velja samo pred profesorji .morda v semenišču pred ravnateljem, pred življenjem nikoli. Tone jih pozna, ki so pri izpitu dobili iz ascetike komaj zadostno, a v življenju odlično s pohvalo in priznanjem.
In to prav nocoj prihaja iz mraka, v to bolečo tišino in grebe s šivankinastimi rokami po srcu.
Zakaj lahko Moškaj uživa? Stori kot dober pridigar, pošten duhovnik, pa se nikamor ne žene. Ob nedeljah popoldne opravi svoj krščanski nauk in gre na obisk h Kordiču.
Svari in uči župljane, na nobeno stran se ne pretegne in že se govori, da bo imenovan za duhovnega svetnika.
On pa se tu muči in ubija, odrekel se je vsem zabavam, kljuke pritiska po mestu za svoje berače, preganja se z ušivimi otroci in ubija s poučevanjem.
Kdo misli nanj in na njegovo trpljenje? Nihče. Pozabili so nanj. naj se muči, dokler ga življenje ne vrže ob plot in mu z vso strahoto ne pokaže, da ne more več po novi poti, če vsi hodijo po stari.
In ko ga bo zlomilo, bodo prihajali predenj kakor farizeji.
„Ej, ej, zaletel si, zaletel. Tone. Stare bi vprašal. Kaj si hodil po svojih potih? Nas si hotel učiti, dokler nisi klecnil. Kaj imaš sedaj od vsega, a?"
Na kolena pade kaplan Tone, na klečalnik in z vso silo tišči glavo v dlani.
Nocoj ga skuša obsesti hudič. Od vseh strani leze proti njemu, iz vseh kotov, iz samega srca.
Več ne razloči črk v brevirju. Mora nažgati petrolejko.
Na mizo jo postavi in seže po prvi knjigi.
Confessiones. Aurelii Augustini.
Bere kaplan Tone, a kri mu bije v sencih.
Nekaj mora priti nocoj, nevihta, da se iz-divja vse kar ga moti .potlej naj bo že kakor hoče; jasnina ali opustošeno polje.
Na stran položi Avguštinove izpovedi, roke sklene na hrbtu in prične hoditi po sobi. Od klečalnika do vrat. od vrat do kota. kjer stoji postelja.
Nocoj ne gre večerjat. Pričakati hoče nevihto. da se razdivja in da vidi škodo.
Zlata obreza pri brevirju se odbija od drobnega plamena. Po koteh je napol mračno, le na mizi je svetlo.
Novomašni križ je v skrivnostnem Somraku.
Od južne strani je slišati hrušč in vpitje. Sredi hoje se ustavi Tone.
Nekega jutra so opazili meščani na trgu novo stojnico. Radovedno so stopili bliže in gledali tablico, na katero je bilo z okorno roko zapisano;
Prevzamem čiščenje, krpanje in obnavljanje vesti!
Zamenjam slabe vesti za dobre!
! ! Nizke cene ! !
! I ! Ne zamudite prilike I I !
Strme so ljudje čitali napis. Vedno več se jih je nabralo, celo branjevke so zapustile svoje stojnice in prometni stražnik ni bil več kos, zmedi, ki je nastala, ko so se pričeli ustavljati avtomobili, iz katerih so poskakali fini gospodje in lepe gospodične, da bi se pridružili radovednežem.
Stojnica, okoli katere se je nabirala množica, je bila kaj preprosta. V ozadju nisi videl drugega, kakor dvoje polic s praznimi škatljami, na tleh pa je stal velik zaboj.
Star možakar s sivo brado, v oguljenem suknjiču, je pravkar zabijal zadnji žebelj v polico, ko se je iz množice zijal izluščil mladenič in odločno pristopil. S svojimi tovariši je bil žrebal, kdo bo tvegal poizkus in žreb je določil njega. Bil je visoke postave, zelo elegantno oblečen, iz žepa pa mu je gledala škatljica tujih cigaret.
Množica je zadrževala sapo in napeto čakala.
„Vest bi rad zamenjal", je dejal mladenič starcu, „dajte mi novo!"
Stari prodajalec je molče zmešal bel prašek v kozarec vode in ko jo je fant izpil, mu je nenadoma hušknilo nekaj kakor senca, iz ust in sfrfotalo v zaboj, ki je stal v kotu.
Starec je vzel s police škatljico, jo podr-žal mladeniču pod nos in hušk! se mu je zmuznila prozorna senca med zobe.
Fant je plačal s kretnjo, kot da bi vsak dan kupoval tako nenavadne reči. Potem se je vrnil k svojim tovarišem. Ko so zapustili trg, so njegovi spremljevalci napravili velik ovinek okoli stražnika, on pa je šel tako tesno mimo očesa postave, da bi mogel ta prešteti cigarete v fantovem žepu, če bi bil ravno tja pogledal.
Takoj nato se je prerila k stojnici lepa mlada gospa. Vsa razburjena je prosila;
„Ah. dobri mož, lepo vas prosim, brž mi zamenjajte vest predno grem domov k možu! — Prihajam namreč z dopusta."
Tudi njej se je zgodilo, kakor mladeniču. Dobre volje in vidno olajšana je šla zopet svojo pot.
Vedno več odjemalcev je dobil starec. Imel je polne roke dela. Zaboj v kotu se je polnil, škatljice so se praznile in kmalu je moral poslati po novo zalogo.
Novica se je bliskovito razširila po vsem mestu. Kupčija je cvetela in kmalu je bila
„Tako je, zgubi naj se, hudič. Odirati nas hoče kakor vsi drugi. Nič ni boljši, hinavec. Tak je, kot vsi drugi."
Tone v naglici oblači talar.
Zdaj se pričenja borba.
Čudno miren postaja kaplan. Z očmi preleti novomašni križ in sliko Dobrega pastirja. Potlej stopi k mizi, vzame brevir in se ustavi ob vratih.
Množica je že pri kapeli.
„Kaj nam je treba te navlake? Kruha naj nam da, hudič!" ,
To je Besnik.
„Krucifiks, nocoj ga izplačajmo, da fco pomnil za vselej."
Bogatajev glas, ugane Tone. Njegovemu sinu je kupil vse za šolo.	<
Zdaj so pred barako. Kričanje buta ob okna in ob leseno steno.
Z enim sunkom Tone odpre vrata in na pragu je.
Stoji, rahlo naslonjen .na vrata.
„Pri priči izgini, črnuh. porka fiks. sicer se ti ne bo dobro godilo!"
Tone se vzpne. Velik je in močan, da v.'di čez vse. Čudovito mu je miren glas.
„Gospod Besnik, če imate kaj povedati, stopite naprej. Kričijo ljudje, ki se skrivajo za hrbti drugih. Možje se pogovarjajo iz oči v oči."
Kakor mrzel poliv so se ulile besede na prve. Množica se je predelila, da je nastala ozka gaz.
Besnika ni iz ozadja.
„No. Besnik, le naprej! In Bogataj ter ostali. Pošteni ljudje se pošteno menijo. Komur sem storil krivico, naj pride sem in naj me udari. Ali nimam potrpljenja z vašimi otroci? Za koga sem pritiskal kljuke po tovarniških pisarnah? In če niso ostal pri delu, Besnik, sem jaz kriv? Mož, ki pretepa svojo ženo ni mož, ampak šleva."
Med ženskami nastaje mrmranje. Tone čuti, da se množica deli. Nekaj mož se skuša na tihem zmuzniti.
„Kam. ljudje? Pomenimo se. Odkrito in pošteno. Naprej tožniki!"
Tišina postaja neznosna. Kaplan čuti, da se obrača v njegov prid.
stojnica pretesna. Po naklonjenosti stanovanjskega urada je prejel starec veliko prodajalno v glavni cesti. Ljudje so se nastavljali že o polnoči,- da bi dobili novo vest in policija je morala podvojiti število nadzorstvenih organov, da je vzdržala red.
In zgodilo se je nekega dne, da je prišel v mesto Krtačarjev Lojz, saj ga poznate, tam pod Dobračem je doma.
Prišel je torej Lojz v mesto, ker je imel opravka pri nekih uradih in ko je zavil v glavno cesto, je obstal z odprtimi usti. Toliko ljudi še ni bil videl na enem kupu. Kaj neki to pomeni? Nesreča se ni zgodila,, ker ni ženskega vrišča. pa tudi krvi ali polomljenega avtomobila ni nikjer videti. Mogoče dražba!
„Ej, to bi bilo nekaj!" si je mislil Lojz. „Mogoče lahko kupim par copat za mojo žensko. Jeseni je reva, če jo začne trgati."
Ko pa se je s komolci in pestmi, ne oziraje se na kletvice in ogorčeno ugovarjanje ljudi, preril v prodajalno, je spoznal svojo zmoto. Gledaj je in gledal in se ni mogel načuditi.
„Glej ga no šmenta! Ta je pa dobra! Kaj si ljudje vse izmislijo, Bog jih nima rad!"
Ravnokar je bil vstopil gospod, ki je bil gotovo visoka osebnost, kajti pripeljal se je s krasnim avtomobilom in že na obrazu se mu je poznalo, da je vajen ukazovati'. Malomarno je zahteval zamenjavo vesti, plačal operacijo s šopom bankovcev in s povzdignjeno glavo zopet zapustil prodajalno.
To je napravilo nepopisen vtis na Lojza. Ko ga je prodajalec vprašal .česa želi, Krtačarjev Lojz ni dolgo pomišljal:
„Veste kaj, očka, strašno slabo vest imam. ker sem oni dan vrgel v mežnarjevo vrečico gumb namesto groša. Ce ste res tako prebrisani, pa mi dajte lepo. čisto, novo, dobro vest, da bom lahko zopet .spal."
Prodajalec je že segel po škatljico na polici. a Lojz je brž dejal;
„Nak, očka, tistole mi dajte, ki jo je ta fini gospod izpustil! Prav rad bi imel enkrat gosposko vest."
„Izvolite! Toda na vašo odgovornost."
„Kaj pa, da. Ker sem z njo!"
Lojz je zazijal in nekaj mu je sfrfotalo v usta ter spolzelo po požiralniku v globino. Požrl je slino in ugotovil, da ima nenadoma kaj čuden okus.
Ko je bil Lojz zopet na cesti, se ga je polastil nek tuj, nenavaden občutek. Bilo mu je, kakor, da ga vsi ljudje pozorno in nezaupljivo gledajo. Večkrat se je moral proti svoji volji ozreti, če gre kdo za njim.
„Hentana reč. saj nisem ničesar ukradel!" Lojz je pospešil korake.
Spomnil se je, da ima opravka pri oblasteh. Toda nenadoma mu je postalo nekam tesno ob tej misli in ko je srečal uniformi-
V množici sami vstaja prepir.
„Kaj nas gonite, hudiči, če zdaj držite gobec?"
Jakopin je, toplo obide Toneta.
„No, Besnik, govorite! Sem jaz kriv, če vas pijača uničuje? Vam nisem oblekel otro-ke, kakor drugim?"
Nič odgovora.
Tone čuti. da je dobil .
„Nikar ne zamerite, gospod. Našuhtani smo bili."
To je stari Gabrovec, ki mu je Tone dal svoje čevlje.
Zdaj se je začelo. Na Besnikovi strani so stali samo še štirje moški in nekaj mladeničev ter Prušnikova Silva.
Tonetu šele zdaj butne kri v lica. Vzdigne roko, da bi začel govoriti, tedaj Besnik zamahne.
Tone nagonsko skrije obraz za lakt.
Čuti bolečino v zapestju in pod očesom. Kamen zdrsne ob talarju na tla.
Kri teče preko brevirja.
„Besnik. to ni vredno moža. Tako delajo zločinci."
Množica je zbegana. Vidi; kaplanu teče po licu kri in mu kaplja na talar.
Kamen je padel iz množice.
„Gospod kaplan, jaz nisem hotel priti, pa so me prisilili.”
Glasovi pobijajo eden drugega.
Tone bi najraje naglas zakričal: Vsi sta krivi, vsi ste enaki!"
Pa ne more odpreti ust.
Zadnji iz množice odhajajo. Besnik je prvi.
Tone se obrne in brez besed odide v sobo. Cez čas pride za njim stari Gabrovec.
„Gospod kaplan, mi nismo mislili slabo. Oni so krivi, saj jih poznate."
„Že prav, Gabrovec, že prav."
Tonetu gre na vek. Noče se izdati pred starim človekom.
Ko ostane sam, nalije vodo v umivalnik • in umije roko ter lice.
Zjutraj je maša kakor vsak dan. Ob pol sedmih.
Ljudi je več kakor po navadi. Tudi Besni-kova žena je v klopi.
Tone pristopi kakor vsak dan.
Samo pod desnim očesom ima za prst širok obliž.
Dominus vobiscum.
Tone vidi, da Besnikova joka v robec.
Dobro ve zakaj.
Potlej se prične darovanje. * v
ranega človeka, ki ga je ostro pogledal, mu je stopil znoj na čelo.
„Vročina bo, ki me trapi", se je Lojz otresel neznane tesnobe.
Napotil se je v nek urad, da mu izstavijo razne listine.
Tam je moral odgovoriti na množico vprašanj. Glas se je tresel Lojzu, ko je odgovarjal. Ko so ga vprašali, kje je bil med vojno, ni spravil glasu iz sebe, da bi povedal, da je sedel štiri leta v taborišču pri Dresdenu. Čutil je ,kako mu polzijo po grlu navzgor tuje besede, ki niso izvirale iz njegove podzavesti. Močno je moral stisniti zobe. da ni dejal:
„Kadar nisem imel preveč dela s stranko, sem potoval po letoviščih."
Ko pa je nekdo vprašal: „Ali ste bili pri stranki? Ce ste bili, kakšno mesto ste zavzemali?", se je Lojzu nenadoma zameglilo pred očmi in v paničnem strahu je planil skozi vrata ,po stopnicah in jo ucvrl, kar so ga noge npsle, iz mesta.
Ves zasopel se je sesedel na kup gramoza.
Tedaj je polagoma doumel:	„Vest. Go-
sposka vest in nič drugega. — Presneto sem se urezal! Kdo bi si bil mislil, da ima takola fin gospod tako slabo vest! Mi je bila pa že moja vest z gumbom ljubša."
Toda v mesto nazaj si ni upal, tudi domov ga ni gnalo. Kaj naj počne? Ves obupan se je Lojz praskal za ušesom, ko opazi, da se je nedaleč njega ustavil avtomobil. Iz prednje gume je uhajala sapa. Nekdo izstopi iz vozila, — Lojzu se skoraj zakotalijo oči iz jamic, — bil je oni gospod, katerega slabo vest je ubogi Lojz nosil v sebi.
Krtačarjev izpod Dobrača je bil znan. da ima dobre pesti . . .
Ko so usmiljeni ljudje pobrali finega go-spoda, 'mu je manjkalo troje zob. obraz pa je kazal vse mavrične barve, od rdeče do vijoličaste.
Lojz pa se je kljub vsem pomislekom vrnil
v mesto. Prišel je ravno še o pravem času, pravkar so hoteli zapreti prodajalno Starec s sivo brado se je menda ustrašil bojevitega izraza v Lojzovih očeh, zato mu je brž š® postregel. Na njegovo željo je poiskal iz zaboja Lojzovo staro vest in mu jo zamenjal za gosposko.
Lojz je olajšan vzdihnil. Pri vratih pa a® je še enkrat obrnil:
„Tistole spako pa kar v ogenj vrzite, saj še za v gnoj ni!"
Pri oblasteh ta dan sicer ničesar ni opravil, zato pa se je vrnil domov s spoznanjem, da ima Lojz izpod Dobrača kljub gumbu V mežnarjevi vrečici boljšo vest, kakor marsikateri gospod iz mesta.	Ljubiša-
Kako je dobil Krtačarjev Lojz slabo vest
Mladini
Trgaj in nabiraj cvetje, dokler sije mladoletje in na prsi ga pripni.	r
V šopke ga povij inv ence, vedno pa varuj se sence, da ti cvet ne obledi.
Tvoja pota in stezice peljejo le med gredice, da nabiraš cvet gredoč;
Nikdar v siju mladoletja zlobno ne utrgaj cvetja, da ga streš in vržeš proč...
Drobne cvetke naj živijo in cvetijo sebi v kras, naj gredice nam krasijo, dokler ne zdrobi jih čas.
Limbarski
Delavsko pravo
Skoraj v vseh industrijskih državah zahteva delavstvo udeležbo na dobičku iz dohodkov dela in proizvodnje. Tu in tam se je zakonodaja že lotila tega vprašanja. Temeljna načela gredo pri raznih državah v različne smeri, ali v podržavljenje ali v socializacijo podjetij. Če naj dosežejo reforme pravi smoter, namreč pravičen socialni mir, je potreben sporazum in sodelovanje delodajalcev in delavcev, umevanje in da-lekovidnost delodajalcev za težke delavske prilike, a delavec mora imeti zavest odgovornosti.
Naj navedemo socialno zakonodajo v Združenih državah in Franciji. Zanimivo je, da je vladal med svetovno vojno v Združenih državah skoro vedno delavni mir. Pod vladnim nadzorstvom sta tesno sodelovala delavstvo in vodstvo podjetja. Ustanovili so obratne odbore, v katerih je bilo zastopano delavstvo in vodstvo podjetja.
V	teh odborih so se obravnavala in sklepala vsa vprašanja, ki so se tikala obratovanja. Ob koncu vojne je bilo v Združenih državah 5000 tovarn z več kot 8.000.000 delavcev. V vseh teh tovarnah so delovali brezhibno obratni odbori, ki so imeli posebne naloge, katere so reševali v pogostih rednih sejah. Osnovali so tudi posebne odbore za posebne naloge, tako za splošna vprašanja proizvodnje, uporabo surovin, stroške, za zboljšanje proizvodnje, za varnostne naprave, za odpočitek in zdravstvo ter higijeno in prehrano, za uporabo odpadkov itd. Dalavci so dobili poziv, naj stavijo predloge za zboljšanje proizvodnje. Tisoče takih predlogov je stavilo delavstvo in za najboljše dobilo tudi državne nagrade.
V	področje teh odborov ni spadalo pregledovanje poslovanja,, zlasti poslovnih knjig in razdelitve dobička. Seje obratnega odbora je vodil poslovni ravnatelj, zastopani so bili strokovni poslovodja, prostovoljni člani podjetja in delavstva. Kako plodno je bilo sodelovanje podjetja in delavstva, se razvidi tudi iz tega. da je bila sklenjena in podpisana že leta 1942 odpoved sleherni stavki. Delavstvo se je točno držalo tega sklepa ves čas vojne. Žal so ti odbori po Vojni prenehali, kar ni rodilo dobrih sadov. Končno jiK bo država zopet uvedla in uzakonila.
Francija je že med vojno pod vlado generala De Gaulle-a napravila načrt za socialno obnovo. Najvažnejša točka tega je bila, da rnora biti delavstvo soudeleženo pri vodstvu gospodarskega življenja in pri upravi obratov. Takoj ko so osvobodili Francijo, so osnovali v mnogih tovarnah proizvodni-ške upravne odbore s prvenstveno nalo--9o, da obnovijo industrijsko delo. Z zakolom od 22. februarja 1945 so bili uvedeni obratni odbori za vsa podjetja, ki so zapo-slevali nad 100 delavcev in za vsa ona podrtja, ki so imela zaradi svoje posebne proizvodnje splošno priznani gospodarski značaj. Člane obratnih odborov volijo delavci in nastavljenci. inženirji, vodje oddelkov, m°jstri in njim enaki. Voli se v posameznih Podjetjih po listah, ki jih postavijo najmoč-hejše strokovne organizacije — krščanska in marksistična; večkrat se postavi sporazumno tudi samo ena lista. Članstvo upravnega odbora obeh mezdnih skupin se ure-^i sporazumno med predstojnikom podrtja in strokovnimi organizacijami po po-Sebnem ključu. Poprej navedeni zakon je •°bratnim odborom dal le posvetovalno moč *n pravico vpogleda v celoten obrat. Krščanske strokovne organizacije so pa odločno Zahtevale, da imajo obratni odbori soodlo-cujočo besedo tudi pri vodstvu podjetij. Na njihovo zahtevo je narodna skupščina zakon 0ci 22. februarja 1945 izpopolnila tako. da °bratni odbori soodlučujejo pri obratnih sklepih, ki se tičejo načrtov proizvodnje, °bračunavanja in razdeljevanja dobička in na imata dva člana bbratnega odbora vstop v upravni svet, ter da spada v njihovo področje tudi odločanje o mezdah. Tako so do-'b obratni odbori močan gospodarski vpliv v Podjetjih, nosijo pa tudi težko odgovornost za njihov prospeh, česar se tudi zave-dai°-	dr. I. C.
^7^ mladem sneta
Kolika je razlika med rojstvom moškega ali ženskega otroka! Kadar se v vladarski hiši rodi moški naslednik, pretrese zrak stoeden topovski strel, a dovolj je enaindvajset izstrelkov, če je zagledala luč sveta kneginja. Pa tudi v majhni kolibici vse drugače pozdravijo rojstvo dečka kot pa deklice. Kakšno razočaranje, če je prvi otrok deklica. Toda to je le v prvem trenutku, kajti enega kakor drugega sprejmejo povsod z ljubeznijo in največjim veseljem. Hiša je pač srečna šele takrat, kadar jo božajo pogledi nedolžnega očesa; ta nežna svetloba ima pač enak vpliv na srca starejših, pa naj prihaja iz oči sina ali hčerke.
Nežni pogled otroka vžiga iskre ljubezni v vseh srcih, on blaži gube očetovega čela in otira solze z materinega očesa.
Otrok je najtrša vez. ki veže roditelje, ob njem se zopet pomlajajo in z njim še enkrat doživljajo mladost.
Res. različna so upanja, ki se porajajo ob rojstvu dečka ali deklice, drugačna bodočnost se pripravlja in gradi deklici, druga za fanta; toda doma ni med njima razlike in je tudi ne sme biti. Tu vsakega otroka enako ljubijo, brez razlike spola, vsak je enako drag in ljub. Tu vlada sreča že samo zaradi tega, ker je otrok v hiši.
Bilo poleti ali pozimi, v jeseni ali spomladi, otrok je roditeljem toplo sonce, ki jih greje in oživlja.
Vsekakor se opaža znatna razlika med dečkom in deklico. Deklica je telesno nežnejša, njen pogled drugačen, kot oni od dečka, bodočega gospodarja in zapovedni-ka. S svojim pogledom se nam zdi deklica kot bi hotela reči: vse mi je všeč, vse mi ugaja, dočim izraža deček s svojimi očmi željo po izvrševanju njegove volje: hočem, da mi je vse pokorno. Tudi njun jok se med seboj močno razlikuje. V dekliškem joku je neko potrpljenje in popustljivost, dočim izraža deček z njim svojo nasilnost, kot bi moralo biti vse po njegovi volji.
Najzanimivejši in najlepši je pri otroku pač oni čas. ko se v njem budi prvo čustvovanje. Prav pravi Puškin: „V tem času delajo nebesa čudeže. Prav lahko čutiš prvo svitanje v otrokovem srcu in doživljaš, kako preskakuje iskra od srca do srca. Globoke slu* !e mu s svetlim plamenčkom sijejo iz oči, ki ti zatrjujejo, da poznajo radost in tajinstvenost življenja. Toda duša deklice leta po cvetličnih gredicah, srce se predaja ljubezni, žrtvovanju in delu."
Fant drugače izraža svoja čustva. Prvi dve leti je samo pri mami in se za očeta skoro ne zmeni, dočim se deklica vsakemu prijazno nasmiha, hoče iti v njegovo na-
Mnogokaj se v zadnjem času sliši o kulturni enakopravnosti koroških Slovencev in navdajajo nas pač največji upi, da bodo vendar enkrat uresničene stoletne sanje Korošcev. da bodo lahko na svoji zemiji in v svojem jeziku pokazati svetu vse svoje kulturne in narodne vrednote, ki so v tej zemlji zrasle, jih oplemenitili in razvili, da bo tako Koroška zemlja .res dobila v svetu mesto in priznanje, ki ga zasluži. Odkar je po dolgihi naporih dovoljena Prosvetna zveza. katere namen je to domačo kulturo gojiti in pospeševati, so naši upi še toliko večji, saj je sedaj pač uradno dovoljeno gojiti domačo kulturo v vseh njenih panogah, čeprav je bila sedaj dolga desetletja tako zatirana in stavljena v vrsto manjvrednih in barbarskih kultur. Čeprav so nam koroškim Slovencem neprestano dokazovali, da sploh nismo narod, še manj, da bi 'imeli svojo kulturo, smo kljub temu ohranili dediščino svojih očetov, čisto in nedotaknjeno in danes hočemo to dediščino spet pokazali vsemu svetu.
Nikakor pa ne smemo biti preozki v svojem kulturnem udejstvovanju in misliti, da obstoji vsa naša kultura v igranju domačih iger in še to povečini burk in v raznih pevskih nastopih. Kultura je tako obširna, kot je obširno človekovo udejstvovanje. Zato bo nujno treba začeti z najširšim izobraževalnim delom preprostega kmečkega ljudstva, saj vemo, kako prav ta izobrazba manjka našemu kmetu. Sistematično bo treba začeti v okviru Prosvetne Zveze s predavanji, ki bodo zajela vse človekovo udejstvovanje. treba bo poučiti ljudi o najrazličnejših gospodarskih vprašanjih, o zadružništvu, o slovenski preteklosti in bo;u za samostojnost, živo jim bp treba naslikati lepoto slovenske besede in pesmi, da se je ne bodo sramovali, kar se še vedno dogaja. pokazati jim bo treba pomen domače slovenske knjige, opisati jim lepo*o naše slovenske zemlje, razložiti jim pojm narodne zavesti in nje vrednoto in potrebnost, poleg tega jim bo važna naloga Prosvetnih društev dati svojim članom novo srčno kul-
ročje, a že v drugem letu je polna ljubeznivosti, nežnosti in ljubkosti. Tu se njena čustva pojavljajo v najlepših odsevih in barvah. To nam prav lepo opisuje mož z drobnogledom v srcu, Andersen, ko piše:
„Včeraj sem slučajno pogledal na majhno, s hišami zaprto dvorišče, po katerem se je sprehajala koklja z enajstimi piščeti. Majhna in nežna deklica je skakljala okrog njih; koklja se je šopirila in razprostirala svoja krila kot v "obrambo svojih malčkov. V tem pride dekličin oče in jo graja, ker vznemirja srečno družinico, a jaz grem, kakor da se ne bi nič zgodilo, dalje. Drugi večer pogledam nehote na isto dvorišče in zagledam isto malo deklico, ki pravkar odpira vrata kurnika in leže h koklji. V tem pride oče, jo prime za roko in še ostreje kot prejšnji dan okrega, ker vznemirja piščeta. Deklica ga pogleda z velikimi modrimi očkami, ki so jih zalile solze in reče: „Saj nisem hotela nič narediti, le kokljo sem hotela poljubiti in prositi odpuščanja, ker sem ji včeraj nagajala, a si ti nisem upala prej povedati."
Ali ni to lep dokaz nežnosti in ljubezni? Na drugi strani pa se pri fantu že zgodaj kaže podjetnost, drznost in egoizem, dočim se pri deklici v vsem njenem bistvu izraža nežnost, sočustvovanje in Ijuoezen do živih in neživih bitij.
Deklica ne more živeti brez materinega poljuba in objema. Ce ji ga mati za kazen odreče, je vsa nesrečna in neprestano misli na to. če ji bo mamica odpustila in se spravila z njo.
Dečka taka kazen le redkokdaj vzn°miri. Njemu je običajno težje preboleti dober grižljaj, ki mu ga ne dajo, kot pa materin objem.
Ko se uče otroci hoditi, izgleda, da posnema deklica korake spretne plesalke, dočim imamo pri fantih vtis, da žele. da bi pod njihovimi nogami nikdar več ne rasla trava.
Kadar so otroci toliko dorasli, da že sami, brez pomoči starejših hodijo, takrat pride v otroško sobo novo življenje. Pri otrocih pride takrat takoimenovai.a doba igre, v kateri najlažje opazujemo značaj bodoče žene, oziroma moža.
Deklica se igra s svojo punčko, jo oblači, češe. ona ji je mati, kuharica, perica in ne vem kaj še. Ves dan se vrti okrog nje in nikdar ji ni dolg čas. Tudi k počitku jo spremlja. Ves drugačen, pa je deček. On ima puško in sabljo, konje, voz, vlak. Z vsako kretnjo se v njem izraža bodoči gospodar, ki bo z vsemi sredstvi uveljavljal svojo voljo.	(Nadaljevanje	prih.)
turo, pravo duhovno vzgojo, da ne bodo tujci mislili, da obstoji vsa naša kultura v rajanju, ob katerem postajamo že naravnost blazni, ampak da bodo videli, da smo si s svojim resnim delom res sposobni sami kovati svojo usodo.
Takele misli so mi prihajale ,ko sem preteklo nedeljo ob nabito polni dvorani kar je pač znamenje, kako so ljudje naravnost lačni domače hrane, prisostvoval krasni igri „Z lastovkami", ki jo je izvajala škoci-janska igralska družina, ki je ta dan prišla gostovat v Šmihel pri Pliberku. Čeprav je igra izredno dolga, saj je trajala polne tri ure, moram reči,, da so nam igralci res nudili že umetniško dovršene slike. Imel sem priliko vsaj nekoliko govoriti z režiserjem igre, ki mi je povedal imena vsaj nekaterih igralcev, katerim gre pač javna pohvala.
Glavno vlogo Jankota je dokaj dovršeno odigral Wutte Pepi. Čeprav je vloga zelo težka, se je skušal z vso resnostjo vživeti v tragiko svoje ljubezni do Anice, katero mu za vsako ceno hočejo iztrgati iz srca. Njegova soigralka Anica, Jelnikar Fini, je v igri v lepo zveneči besedi in tudi v na-zunaj izraženem čustvu pokazala svojo ljubezen do Jankota, kot tudi bolečino, ko se zanj bori. Gotovo najdovršenejši lik v igri je pokazal zamorec Tom-Mohar Šimen, ki je v svoji hvaležni vlogi šaljivega zamorca skozi vso igro čudovito zabaval občinstvo. Vsaka njegova beseda in kretnja je izzvala celo grmado smeha med občinstvom. Vse kaže, da se bo Simen razvil v odličnega komika. Nič ni zaostajal za njim Koroški Na-cej, Peter Piupivnik. ki je podal v svoji vlogi pravi tip dobrodušnega Korošca, zvestega in plemenitega, ki je pripravljen vse žrtvovati za zvestobo svojemu prijatelju Jankotu. Tudi pretkani in zahrbtni Rado, Picej France, se je v svojo težko mefistovsko vlogo zelo dobro vživel in je svojo satansko zlobo, sovraštvo in hinavščino do Jankota in Anice dobro podajal. Pa tudi' ostali: Petri Janez v vlogi zapitega vaškega bogataša Gašperja Ročičjak Pepca v vlogi stare hišne Brigite in njena sestra Marica
/
Slovenske zadruge
na Koroškem
Kadar govorimo o naših zadrugah, govorimo navadno o Zadružni zvezi. To izražanje pa ni povsem točno. Zveza je združenje slovenskih zadrug na Koroškem, v prvotnem pomenu pa je to zadruga zase. ki ima namen nadzorovati delovanje ostalih zadrug in opravljati njihov odvišni denar. V gospodarskih zadrugah so združeni ljudje, v Zadružni zvezi pa zadruge. To je treba povedati zato, da bod° ljudje razumeli, če na eni strani dela za svojo vzpostavitev odbor Celovške posojilnice, na drugi pa Zadružna zveza. Ce oba dva odbora hodita svojo pot, je to popolnoma prav. Vsak pač po svoje išče srečo. To ni nobeno nasprotovanje ali ovira za razvoj drugega. Uspeh bo pač pokazal, kdo je izbral boljši način.
Zadružni komisar v času nacističnega gospodarstva. Geissner, se je močno trudil, da bi zatrl slovenske zadruge, kar mu je žal tudi uspelo. Vkljub vsemu pa je Zveza le ostala pri življenju, ker je Geissner pravilno sklepal, da je brez zadrug tudi Zveza brezpomembna. Geissner je del slovenskih zadrug spojil z nemškimi, kjer pa nemška zadruge ni bilo pri roki, je prevzel slovensko zadrugo in ji dal nemški odbor. S tem so postale naše ustanove nemške. Biti Slovenec je veljalo takrat na Koroškem zločin. Govoriti ali pisati pa so smatrali za nedopustljivo žalitev nemštva.
Zdaj smo na tem, da se delo naših zadrug in posojilnic obnovi. To delo ne bo tako lahko, kot nekateri mislijo. Za delo bomo morali prijeti sami. Pri tem pa upravičeno pričakujemo vso podporo deželne, kakor tudi zvezne vlade.
Velika težava je v tem, kakor sodijo pravniki, ker pravno zadruge več ne obstojajo in ker so tudi odbori zadrug izbrisani iz zadružnega registra. Nemška zveza, ki je priključila slovenske zadruge je sklicevala občne zbore, na katerih so prodajali posestva, prepisovali dolžnike in brisali vknjižbe.
Ravnatelj nemške Zveze stoji na stališču, da naših zadrug ni več, in da je sedaj samo ena možnost: ustanoviti nove zadruge, če jih finančno ministrstvo dovoli. Mi smo mnenja, da zadruga ni kos papirja, marveč jo tvorijo osebe, ki se jih ne da kar tako uničiti in izbrisati. Zato hočemo tudi vzpostavitev starih zadrug in ne ustanavljanja novih. Sam ravnatelj Državne banke je priznal, da ne gre za ustanavljanje novih zadrug in zato ni treba šele predhodnega ministrskega dovoljenja. To so zmešnjave, pri katerih pa žal nihče točno ne ve, kako jih je treba odstraniti. Popolnoma napačno bi bilo. če bi pri tem mislili, da se nemška Zveza („Verband”) navdušuje za izstop slovenskih zadrug.
Deželna vlada je izdala 6. marca znani odlok, ki določa vzpostavitev slovenskih kmetijskih zadrug. Do tega odloka je prišlo na podlagi razgovorov med deželno vlado na eni strani, ter g. Ostermanom in msgr. Podgorcem na drugi strani. K uspehu je pripomogel tudi dr. Petek, ki je posredoval pri angleški vojaški vladi.
Naloga novih komisarjev, ki so zamenjali Geissnerja je, de? izvršijo veliko delo in oži-* vijo zadruge. Če kdo misli, da je postavitev komisarjev krivična in proti demokratičnim načelom, ker možje niso bili voljeni, je to pač njegova stvar. Kako si misli tak človek iskati pravico na demokratičen način, nam ni znano. Kdor računa s številkami, kot bo treba tu. pač ve, da te niso demokratične, ne aristokratične. kakor tudi pravica ni politična stvar. Vsem je pri srcu. da se vzpostavijo zadruge. Postranska stvar je, če se to izvrši s komisarji ali pa brez njih. Upajmo, da bomo v bližnji bodočnosti že videli kako se bo delo razvijalo.
Msgr. Val. Podgorc
v vlogi Lucije, ljubka Povoden Pepca v vlogi Jankotove hčerke Marice, Wutte Jože v vlogi trgovca Steforda, kakor tudi vsi ostali, so svoje vloge izredno lepo rešili. Jasno je. da so bile tudi te in one napake, ki pa jih opazi samo kritično oko, vendar moramo priznati, da je škocijanska igralska družina tako v tehniki govora, kot tudi v podajanju na zelo lepi višini in pričakovati je, da se bo po pridnem delu in študiju razvila v eno najboljših koroških igralskih družin.
Tudi beseda režiserja, ki jo je povedal ob koncu je omembe vredna. Dejal je namreč, da se ob slovenskih kulturnih prireditvah lahko vsakdo, ki je dobro misleč' prepriča, da se v njih ne prodaja nobena politika, kot se to vedno Slovencem očita, ampak, da je v teh prireditvah izražena samo želja po življenju in svobodnem kulturnem udejstvovanju vseh koroških Slovencev, ki se moramo strniti v mogočno enoto, ki bo vsa prežeta od narodne zavesti in ljubezni do domače zemlje in besede stala kot močan zid in pregrada proti vsem tujim vplivom in mislečnostim.	— s
Skocijanski igralci
Prehrana živine
Kakor lani tako moramo tudi letos s strahom ugotoviti, da je bila košnja sena zelo majhna in pičla. Če bi jo primerjali s pridelkom sena v povprečnih letih, bi se izkazalo, da marsikje — ali še bolj prav — škoro povsod zaostaja več kot polovico pod normalnim pridelkom. Letos se je izredni suši v pomladanskih mesecih pridružil še črv (podjed). V kolikor ni tu in tam travne ruše uničila suša, jo je spodjedal črv, ki ga je letos v zemlji strahotne množine. Pozna se pač, da med vojno niso ljudje zadosti pokončavali majskega hrošča,- zato se je razvil v takem številu, da resno ogra-ža kmečke pridelke. Pri kopanju zgodnjega krompirja se je kmet mnogokje z žalostjo prepričal, da je krompir hudo objeden. Ni povsod enako, ali škoda, ki jo je napravil črv, je velika. Spodjeda zlasti tudi živinsko krmo, v prvi vrsti peso. Po nekaterih predelih slovenske Koroške se rastline pese kar sušijo: črv je spodjedel koreninice, ki dovajajo rastlini hrano in jo na ta način uničili. Črv dela škodo tudi na fižolu in tur-ščici. Z eno besedo — naša živinoreja je ogrožena v tako nevarni meri, da je kmečke gospodarje prihodnje zime upravičeno strah.
O	škodi na travnikih, ki so se nekaterim slovenskim kmetom dobesedno posušili, bomo v prihodnje še spregovorili. Danes' nas pa čaka nujnejša naloga:	kaj naj kmečki
gospodar ukrene, da od svoje živinoreje odvrne usodno nesrečo?
Da je živinoreja steber našega kmetijskega gospodarstva, o tem ni treba na široko razpravljati. Saj ve to sleherni naš kmečki človek. Brez živine ni gnoja, ni delovne sile; zemlje torej ni mogoče ne pognojiti, ne obdelati. Propad živinoreje pomeni torej tak udarec našemu kmetijstvu, da ga niti prav ocenit; ni mogoče. Če pa gospodarsko opeša slovenski kmet na Koroškem, je v veliki nevarnosti slovenska stvar v tej deželi v celoti. Vprašanje torej ni samo gospodarsko, marveč sega v mozeg naroda samega!
Kaj naj tedaj ukrenemo, da rešimo, kar se še rešiti da?
Pred očmi imejmo predvsem dvoje: a) veliko zelene krme na njivah in b) pašo.
1.	Njivska zelena krma
Naš kmet pozna pod to besedo v prvi vrsti razne detelje. Ni dvoma, da so detelje (zlasti črna, nemška detelja in lucerna) najodličnejše krmske rastline, ki nam poleg izborne krme še zboljšujejo zemljo, ker ji dovajajo iz zraka dušik. Zato pa letos ravnajmo z deteljami še posebno skrbno, da se nič ne pokvari ali zgubi. Paziti je treba zlasti na pravočasno košnjo. Pravočasno pokošena detelja ima vse redilne snovi v sebi in je izredno tečna; prestara detelja pa že oleseni in izgubi precej hranilne vrednosti. Razen tega pa kasna košnja zavira spodrast naslednje košnje. Držimo se pravila: ko začne detelja iti v cvet, je godna za košnjo.
Toda letos nas samo detelja ne bo rešila iz stiske. Tačas ko smo jo sejali, pač nismo vedeli, kakšna bo letošnja stiska za krmo. Zato detelje nismo sejali več kot ponavadi. Jo je pa letos odločno premalo! Pomagati si moramo s tem, da še sedaj sejemo, razne
iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiniiiiiiiiiniiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii
krmske rastline za zeleno (sveže) krmljenje. Med te štejemo zlasti graščico ali grahoro in pa turščico. Da je grahorna mešanica odlična zelena krma, je pač dovolj znano. Letos jo je treba sejati več kot druga leta, da bomo te krme imeli še v pozni jeseni. Čim dalj bomo živino preredili s svežo krmo, tem bolj bomo hranili seno in otavo, ker bo obojega bolj malo. Seveda ne smemo pozabiti, da bo pridelek lep le, če je zemlja dovolj pognojena.
Isto velja za zeleno turščico ali koruzo. Ta je prav imenitno krmilo, ki ga živina rada žre in zelo ugodno vpliva na mlečnost pri kravah. Sejmo letos mnogo krmske koruze! Nekaj jo bomo pokrmili v svežem stanju, ostalo bomo zrezali in skisali v silosu. Da, da, silo, to je v težkih letih kot je letošnje, pravo odrešenje za živinorejo! Kdor nim silosove jame, bo letos to gotovo obžaloval. Sicer pa pravi pregovor: sila kola lomi. V sili mora biti marsikaj dobro, kar bi sicer ne bilo. Tako je tudi s šilom. Za silo bo dobra kar navadna, meter globoka jama. Na tem mestu sedaj take jame za kisanje krme ne moremo na drobno popisovati. Kdor bi se zanjo zanimal, naj se obrne na pristojno kmetijsko-pospeševalno oblast, kjer mu bodo svetovali kako in . kaj. Mi samo ppozarjamo na to in pristavljamo, da bo v bodoči zimi ravno kisla krma reševala našo živinorejo.
2.	Paša
O pomenu paše za živino se je že veliko črnila pretočilo, pa se vendarle človeku zdi, da naš kmet še vedno paše ne ceni dovolj. Da je paša izredno sredstvo za prihranek na krmi čez poletje in jesen, je znano. Tudi to vsi vemo, kako paša ugodno vpliva na zdravje in dober razvoj živine, posebno mlade. Vendar kmet le prerad drži živino v hlevu, češ, najmanj je sitnosti z njo, če je na verigi. Letos je pa vprašanje paše naravnost usodnega pomena! Na vsak način mora veljati pravilo:	po možnosti gonimo
vso živino na pašo in jo pasimo v pozno jesen. Suho krmimo res samo v izjemnih primerih. Skrbimo, da bodo pašniki vedno v redu! O tem bomo ob svojem času še pisali.
Za danes naj omenimo le še pomen planinskih pašnikov. Morda naši gospodarji niso vedno vsi vrednotili teh pašnikov tako kakor zaslužijo. In nemara tudi niso posvečali planšarstvu tiste pozornosti, ki jo je vredno. Takšna katastrofalna leta, kakršno je zastran živalske krme letošnje, naj zbudijo našim gospodarjem njih gospodarsko, vest. Vprašajmo se, ali je bilo prav, če smo se upirali kaj žrtvovati za ureditev planinskih pašnikov? In se v bodoče v tem oziru poboljšajmo!
Jedro in stržen našega kmetijskega gos-podarstva-naša živinoreja — je v nevarnosti. Rešujmo jo, dokler imamo še kaj časa in kaj možnosti. Ko pride zima v deželo in najde naše senike in svisli napol prazne, bo prepozno. Sedaj je pa še čas.
Izgledi za pridelek v zapadni Evropi
Sadjarji pozori
V	sledečem podajamo poročilo Reuterjeve agencije o izgledih za pridelek v nekaterih večjih zapadnoevropskin deželah.
V	Franciji kaže letošnji pridelek le majhno povišanje lanskega. Fo sodbi strokovnjakov pa to še vedno ne zadostuje, da bi bilo možno povišati povprečne deleže v dodelitvi.
Letošnji pridelek krompirja cenijo na
7.500.000	ton v primeri z lanskimi 5.250.000 tonami, ker je suša v poletju ovirala rast. Ampak tudi ti računi predstavljajo samo polovico pridelka iz leta 1938, ki je znašal 15,000.000 ton krompirja.
V	Belgiji pričakujejo letos zvišanje žitnega pridelka od 20 do 30% od lanskega. Domač pridelek pšenice bi po vsem mnenju mogel kriti potrebo lastne dežele za 3 do 4 mesece, ampak 700.000 ton pa morejo še dobiti, da bo zajamčena prehrana do prihodnje žetve.
Vsi znaki kažejo, da more računati Španija z bogato žetvijo. Neuradne cenitve navajajo okrog 3,800.000 ton. Nekateri cenijo žetev na 4,500 000 ton, kar bi krilo normalno potrebo Španije za eno leto. Glede proizvodnje olivnega olja so izgledi zelo dobri, njene posledice pa bomo občutili šele pozimi.
Prekomerno deževje maja meseca je razočaralo res dobre izglede na Portugalskem. V dobrih letih pridela Portugalska le okrog 2/3 svoje potrebe pšenice, koruze in drugih žitaric. V preteklem letu je znašal njen uvoz
266.000	ton
Portugalska nima razen konzerviranih sardel ničesar, kar bi mogla izvažati. Njen uvoz se ne omejuje samo na pšenico, uvažati mora tudi koruzo, riž, ječmen in če je mogoče tudi krompir.
Ce vzamemo Nemčijo kot celo, bi mogli primerjati letošnjo letino z lansko. V britanski zasedbeni coni pričakujejo pridelek krompirja v višini okrog 5,500.000 ton in nad l,300.000ton pšenice in drugih žitaric. Ampak tudi, če bi se pokazala žetev kot rekordna žetev, bi ostala še vedno razlika med pridelkom in potrošnjo v britanski coni, ker pridelki na noben način ne zadostujejo za prehranjevanje, tudi če bi bilo na razpolago dovolj poljskega orodja in gnojil za zvišanje pridelka.
Izgledi za pridelek v ruski coni so dobri. Najbrže bo možno dobiti tu precejšen presežek na pšenici, ki ga bodo potem porabili za izmenjavo z drugimi pridelki drugih con.
Razmere v ameriški in francoski coni so iste kot v britanski coni.
Na Danskem upajo doseči to leto najmanj isti jbridelek kot lansko leto, pri čemer so spravili pod streho lansko leto 3,500.000 ton žita vključno 230.000 ton pšenice'320.000 ton rži 1,230.000 ton ječmena in 950.000 ton ovsa.
Izgledi za pridelek v Švici so dobri, toda kljub racioniranju kruha in povečane posejane površine za krušne žitarice, ne da pridelek več kot tretjino neobhodno potrebne porabe. Kar manjka morajo uvažati.
Izgledi za pridelek v Italiji so dobri in upajo, bo znašal pridelek pšenice 5,700.000 ton, pridelek koruze 2,200.000 ton. pridelek riža nekaj manj kot 500.000 ton in pridelek ovsa okrog 500.000 ton Krompirja upajo pridelati 3,000.000 ton, skoro še enkrat toliko kot lansko leto. Toda niti pri tem pridelku ne more Italija kriti svoje minimalne potrebe. če ne postopa s svojimi zalogami jako previdno.
I.	S. B. Viena, Feature Section, Globe Reuter.
Kmetijska zbornica za Koroško, oddelek za sadjarstvo in vrtnarstvo sporoča: V območju mesta Celovca so ugotovili v zadnjih dneh močen porast listne uši San Jose, ki je največji škodljivec sadnega drevja. Da bi bilo mogoče podvzeti najnujnejše ukrepe proti temu škodljivcu in obvarovati domače sadjarstvo, je predvsem potrebno, da se ugotovi meje med zdravimi in okuženimi rastlinami. Vse sadjarje pozivamo, da v lastno korist preiščejo svoje drevje in jagodne grme in v slučaju izsleditve tega škodljivca to takoj javijo Zbornici za kmetijstvo in gozdarstvo, oddelek za sadjarstvo in vrtnarstvo, Celovec St.Veiterring 55/59. (Kammer für Land- und Forstwirtschaft, Obst- und Gartenbauabteilung, Klagenfurt, St. Veiterring 55/59). Ta bo potem po izvedencih ugotovila, ali gre res za tega škodljivca.
Znaki ušivosti drevja so če:
1.	vrste sadja s svetlim lubjem pokažejo, posebno po dežju, dobrovidne rdeče lise na deblu in vejah.
2.	dobijo jagodni grmi (posebno ribizel), vejice, ki izgledajo, kakor s pepelom posute.
3.	so veje sadnega drevja pokrite s pepelnato sivimi skorjami.
4.	se pokažejo rdečelisasti sadeži.
Na listno uš San Jose opozarjajo rdeče lise, ki dosežejo na jabolkih in hruškah velikost leče. Te lise imajo v sredini sive luskinice, ki se jih da obrisati, so velike kakor bucika in se nahajajo posebno nakopičene v časni in pecljevi jamici. Okuženo sadje se more porabitt doma.
Pravne
Stari Rimljani so rekli: „Pravo je umetnost dobrega in pravilnega." To načelo bi moralo veljati za vse čase in narode. Pravičnost je temelj poštenega človeškega sožitja, družabnega in državljanskega življenja. Že naravno pravo zahteva enakost vseh ljudi pred zakonom, enako pravico in svobodo za vse ljudi.
Od teh obče veljavnih načel pa se je človeštvo večkrat oddaljilo. Dokler je še oblast vztrajala na teh načelih, je vladala pravna gotovost. Ko se je pa oblast v svojo korist, ali v korist ene ali druge stranke, četudi večinske, posluževala odredb in ukrepov, ki so nasprotovali čutu varnosti in pravice je nastala pravna negotovost, zmeda v zasebno-državljansko pravnih in mednarodnih odnošajih. Nacistično načelo: „Kar koristi nemštvu, je pravica", je imelo strašne posledice, ki so jih čutili poedinci ustanove, veroizpovedi, stranke, države in narodi na vseh področjih javnega in zasebnega življenja. Kake nasledke je imelo prisilno preseljevanje kar je bilo proti vsem človeškim načelom in pravnemu čutu. Kako strašno je bilo pobijanje nedolžnega prebivalstva po vseh delih Evrope, kaj vse mučenje, ječe, taborišča s plinskimi celicami!
In vse to na osnovi „zakona o okrepitvi nemštva!"
Brez kazenskega postopanja ali z nepravilnim in krivičnim pravnim postopkom je bilo mnogim odvzeto vse zasebno premoženje, Tako je nastala strašna pravna nego-
zmote
tovost, ker niti volji posameznikov niso bile postavljene nikake meje in ovire. Poljubno so določali, kako daleč je dovoljeno in koristno podržavljanje zasebnega premoženja, ki so ga s težavo in velikim trudom pridobili rodovi da bi nudili potomcem boljše in pošteno življenje.
Na temelju izdanih zakonov se je sodilo o dejanjih, ki so bila izvršena pred leti, ko ni o njih obstojala nikaka prepoved. Vrata so bila na široko odprta samovolji. Niso upoštevali ne zasebnega prava, ne osebne svobode, ne družinskega in dednega prava, pa tudi državnega so krojili po svoji volji.
Toda vsaka krivica se maščuje, vsak narodov greh in zločin kriči po kazni. Grozovite pravne krivice nemškega narodnega socializma so pripravljale padec napuhu, zlobi in hudobiji, krivici in zatiralcem narodov.
Kako dragocene so besede predsednika Wilsona, ki jih je govoril 2. aprila 1917 v Kongresu Združenih držav Severne Amerike: „Pravica je še dragocenejša kakor mir, in mi se bomo borili za ideje, ki so bile našim srcem od nekdaj najdražje in za demokracijo, za pravico onih, ki se uklonijo avtoriteti, da imajo vpliv na svojo lastno vlado, za pravice in svoboščine malih narodov, za svetovno vlado pravice, ki jo ustvarja soglasje svobodnih narodov in prinaša vsem narodom mir in varnost ter osvobaja svet."
Nabirajmo gozdne sadeže
Že od davnih dni so ljudje z velikim veseljem pričakovali prvih gozdnih sadežev, ki so jim bili kot nekaka nagrada narave. Pri nas na Koroškem so gozdovi prav radodarni. Predvsem raste po njih veliko borovnic ali kot pravimo črnic, malin, gob pa tudi zdravilnih zelišč, ki jih nikakor ne-smemo podcenjevati. Čeprav nabiranje teh sadežev ne predstavlja stalnega zaslužka, vendar predstavlja za nekatere družine, zlasti pa še v teh časih dokaj dobičkanosno delo. Pa tudi tistim, ki nabirajo sadeže le za domačo uporabo, se to izplača.
Zato' pohitimo sedaj z nabiranjem malin in gob, ki nam bodo pozimi zelo prav prišle. Glejmo, da v jeseni ne bomo pozabili na bukov žir, ki je važen za pridobivanje jedilnega oljal
Spoštovanje in priznanje delu
Znameniti angleški pisatelj Carlyle je zapisal v svoji knjigi „Delaj in ne obupaj" sledečo hvalo delavcu: „Dva človeka spoštujem. Delavca, ki se trudi in koplje zemljo in daje drugim njene plodove. Spoštujem trdo, grobo roko, v kateri je označeno kraljevo veličanstvo, kajti ta roka vodi žezlo tega planeta. Tudi trd. naguban in zamazan obraz s preprostim razumom je častitljiv, ker je to obraz človeka, ki živi tako, kakor mora človek živeti... Težko obloženi brat! Za nas se je tvoj hrbet upognil, za nas so se tvoji ravni udje in prsti skrivili! Toda ti delaš za neobhodno potrebno, za vsakdanji kruh.
Še drugega človeka spoštujem. Zelo namreč spoštujem onega, ki dela duševno, ki ustvarja duhovne dobrine, ki ne dela za vsakdanji kruh, temveč dela za kruh življenja. Neizmerno pa me vzradosti, če sta oba nosilca svetih dobrin združena v ustvarjanju in delu."
V dobi pomanjkanja in lakote je prišel do največje veljave vsakdanji kruh, z njim pa kmečki človek z žuljavimi rokami, upognjenim hrbtom, zgaran od dela, ogorel od sonca.
Meščan in mestni delavec vidita v kmetu le prepogosto suroveža. kristjana le na zunaj , sebičnega v srcu, ki gleda le nase In skrbi le zase, ki mu za občo dobrobit ni mar.
To ni pravi kmet. Tak kmečki človek nikoli ni bil!
Kje najdemo pravega kmeta in spoznamo njegovo dušo? Ta živi med svojimi brati, tam ga vidimo in tudi spoznamo.
Med vsemi stanovi si je ustvaril in ohranil najbolj zdrav pogled na življenski red. Njegovo mišljenje in delovanje se ne ravna po dnevnem mnenju in dnevnih novicah. Njegova načela so od rodu do rodu, so ista. nespremenljiva in nedotakljiva.
Ohranil je še stare šege in običaje. Nekaj se jih je v moderni dobi sicer izgubilo, a mnogo jih je ostalo in so poroštvo kmečke ljubezni in preproste zvestobe. Ostala je molitev, ostali običaji ob poroki, krstu, sedmini, ostali so božični in velikonočni prazniki, tudi pustne šeme, fantovska pesem in dekliški nageljčki.
Kmet živi izmed vseh najbližje • zemlji in prirodnim zakonom, ki se najjasneje izražajo v setvi, rasti, zorenju in plodovih. On prav dobro ve, da ne bo nikdar premagal narave, ki bo ostala še vedno uganka tudi slavnim raziskovalcem in učenjakom.
Kmet je ohranil tudi enotnost krščanskega življenskega temelja. Verski temelj je oni temelj miru, zaradi katerega ga lahko zavidamo in pogosto celo razumemo.
Kmet mirno vsako stvar razmisli in pretehta, tiho dela in zamišljen hodi. Pozna globoko smotrnost nagonov, a jih ume krotiti in voditi po starih modrih izročilih in neminljivih zakonih.
Kmet daje narodu najboljše sinove in hčere, najboljše in najtrdnejše duhovne vrednote čeprav je pri tem sam pozabljen. Ob vojski in lakoti pa ga zopet pozna in občuti, da je najmočnejši steber vsega življenja.	Dr. I. C.
Šmihel pri Pliberku
V nedeljo dne 21. julija so pri nas uprizorili Škocijančani igro „ Z lastovkami". Čeprav je vreme nekaj nagajalo, je bila udeležba precej obilna, saj so naši ljudje veseli, če si po vsakdanjih skrbeh morejo privoščiti lepo zabavo. Igralci so nudili več, kakor smo pričakovali. V jedru sicer resna igra je imela tudi dovolj smešnih prizorov. Šmihelci smo Škocijančanom res hvaležni za njihov trud. Obljubili smo jim, da bomo tudi iz Šmihela prišli enkrat v Škocijan s kako lepo igro.
Prihodnjo nedeljo, dne 28. julija bomo imeli letos že drugič prvo sv. obhajilo. Ob tej priliki bo v Šercerjevi dvorani otroška prireditev z dvema igricama, deklamacijami ir* petjem. K prireditvi ste vsi, ki morete priti, iskieno vabljeni.
Proslava obletnice „Koroške kronike”
V	soboto, 20, t. m. so se na povabilo šeia Britanske obveščevalne službe v Celovcu. Mr. Sharpa, zbrali vsi nameščenci „Koroške kronike", kakor tudi nameščenci tiskarne Carinthia. v kateri se tiska „Koroška kronika" k prijetnemu večeru, ki je bil namenjen proslavi prve obletnice „Koroške kronike". Prijetnemu in domačemu slavju so prisostvovali tudi gg. major Routledge, msgr. Valentin Podgorc, dr. Joško Tischler, Franc Schnabl iz St. Ruperta in Jenko Metod iz Kotmare vasi. Povabljenci so bili zelo veseli,, da so mogli v svoji sredi pozdraviti iskrenega prijatelja Slovencev Mr. Sharpa. ki je skupno z Mr. Hoggom izdal prvo številko „Koroške kronike" in ki tudi danes vodi delo pri „Koroški kroniki".
V	slavnostnem govoru, ki ga je imel msgr.
Podgorc, je povdaril da zgodovina ne bo mogla iti mimo dela, ki ga je med koroškimi Slovenci opravila „Koroška kronika" in tudi ne ljudi, ki so popravljali koroškim Slovencem od nacistov storjeno krivico.
Mr. Sharp je v svojem odgovoru naglasil, da je delo vedno z veseljem opravljal in da ga veseli, da je našel za svoj trud toliko razumevanja.
Ob koncu so navzoči še videli film o sprevodu narodnih noš 8. maja v Celovcu in o „Paradi zmage" v Londonu, ki ga je poleg drugih predvajal Mr. Sharp.
V priznanje za razumevanje in žrtve so uslužbenci „Koroške kronike" podarili Mr. Sharpu cvetje in druga darila z zagotovilom, da bodo tudi v bodoče vestno nadaljevali s svojim delom.
Haši najnilajši na dein
Pravilno rešitev naloge v „Mladem Korotanu "so nam v tem tednu poslali naslednji:
Weiss Janez iz St. Janža v Rožu Schwickert Marjetica iz Otoka Lassnig Heinci iz Ledine Slapnik Peter iz Remšenika Uibing Janez iz Dragnjič Mačk Franc iz Pliberka Marta Lipnik, Črešnik
Vsi imenovani bodo pri žrebanju poizkusili svojo srečo. Rešitve ostalih žal niso bile pravilne. Kdor rešitve še ni poslal, naj pohiti. Časa je le še štirinajst dni. Morda je
nagrada prav tebi .namenjena. Poskusi srečo! Rešitve pošljite na Uredništvo „Koroške kronike", Celovec, Völkermarkter Ring 2S/I.
Slovenske oddaje v celovškem radiu
Vsak dan ob 20. uri 10 minut: poročila v slovenščini. V petek 26. julija ob 19. uri 30 minut: Primož Trubar začetnik slovenske besede (predavanje).
V	nedeljo 28. julija, ob 19. uri 30 minut: Vaški večer v Skofičah (poje zbor Prosv. društva iz Škofič).
V	četrtek 1. avgusta bo oddaja predvidoma ob 20. uri 30 minut. Morebitno spremembo časa bomo pravočasno sporočili.
»iiimiiiiiMiiiiuiimiiiiiiiiiiimiiiimiiiiMmiMiiiiiiiimiimiiiiiitiiiiiiiiiiiiuiiiiiiiiiiiiimiiiiiiniiiiiiiiiiiiiimimiimiiiiiimiiiiiiiimiiiiiHiiiiliiiiMii

Words
Besede
Little, much, many. few.
Pomni: little in much se uporablja pred samostalnikom v ednini, many in few pred samostalnikom v množini.
1.	A poor man has little money; a rieh man has much money. — Ubog človek ima malo denarja; bogat človek ima mnogo denarja.
2.	He was not a little astonished. — On ni bil malo presenečen.
3.	In a town there are many houses; in a viljage t)iere are few houses. — V mestu je mnogo hiš; v vasi je malo hiš.
4.	In summer it rains little; in spring it rains much. — Poleti malo dežuje; spomladi dežuje mnogo.
5.	In a village there are fewer inhabitants than in a town. — V vasi je manj prebivalcev kakor v mestu.
h good Solution
„Now. boys," says the schoolmaster, ..suppose in a family there are five childrcn and the mother has only four apples to divide among them. She wants to give each ehild an equal share, What must she do?" There is silence in the room. Everybody is calculating. At last one little boy puts up his hand. „Well. Johnny, what would you do?" asks the teacher. „Mash the apples sir."
Schoolmaster — učitelj to suppose — pomisliti among — med equal — enako share — del. delež silence — mir, tihota to calculate — računati to put up — dvigniti to mash — raztolči solution — rešitev
Naloga. Prestavite v slovenšč in
I	don’t feel well.
I have no appetite at ali.
It is a bad habit to be late.
English is an easy language, only its pro-nunciation is a little difficult.
This woman is the wife of Mr. Brown.
Let us go to the pictures to-morrow.
My friend will wait for me at the Station.
I have come here to bring you good news. I have got your kind letter.
She saw you yesterday at the cinema.
Besede k temu: habit — navada easy — lahko pictures — kino to be late — prepozno priti language — jezik news — novica, vest.
ens/u
ki kotiček
Žanjice
Dozorela je pšenica, trudno kima klas težak Urno sukaj srp žanjica, snope povezuj, možak.
Prepelica pedpedika, vabi družbico mlado, delj in delj se z njo umika.
Kam se slednjič skrila bo?
Poludne je zazvonilo, zdaj sklenimo vsi roke.
Dekla nese nam kosilo, použijmo ga sede.
Potlej Njega zahvalimo, ki je tak dobrotnik nam.
Za poletje , nam in zimo z vrhom polni žitni hram.
J. Stritar.
Nedeljski sprehod
Vsak pošten in marljiv človek ljubi in spoštuje nedeljo „To je dan, ki ga je postavil Gospod, veselite iri radujte se v njem..." stoji zapisano. Na ta dan se naše telo odpočije od težavnega tedenskega dela. Naša duša se dviga proti nebu in tam išče pokoja. Za trenutek pozabimo vsakdanje skrbi in notranje boli,- naše misli romajo v nepoznano deželo ip iščejo nežnih, tajinstvenih stvari v vesoljstvu.
Kakšno veselje in užitek nudi en sam sprehod v nedeljsko dopoldne! Z zanosom stopamo preko plodnih poljan in opazujemo, kako vse diha, raste in se raduje življenja. Sonce veličanstveno ogreva zemljo in ljudi ter olepšuje naravo s svojo kraljevsko lepoto. Ab je danes tam v gozdu koncert? Da .tudi ptički najbrž vedo. da je nedelja, zato prepevajo v radujoče se jutro.
Kdor bi ne ljubil šumljanja žuželk po travnikih? Žito komaj nosi svoje težko bogastvo in čaka, da bodo prišle brhke žanjice z nabrušenimi srpi. Prelep ja pogled na valujoče žitno polje. To pomiri duha in nam daje zavest, da nam je zajamčen vsakdanji kruh.
Jezero je odprlo svoje modro oko in pozdravlja novi dan — nedeljo. Človeku se zdi. da mu je nebo poklonilo barvo, ker je tako čudovito modro. Bistri valovi veselo šumljajo. To šumljanje je kakor pesem in molitev. Ribice, ki ne poznajo ne duševne boli, ne solza, se igrajo v prosojnih valovih. Igrajte se, igrajte, moje male prijateljice! Danes ne bo hudega ribiča, ker je praznik.
Toda tam med travniki je še eno jezerce. ki je prav tako modro — njiva lanu. Nekoč bo morda imela kakšna ljubka nevesta balo iz njegovih vlaken. — O zemlja! Ti si dobra mati in daješ vsega v izobilju človeškim otrokom. Samo ljubiti te morajo in obdelovati tvoja tla.
Kaj pošepetavajo drevesa? Ali si pripovedujejo pravljice med seboj? Kaj nam želijo cvetke povedati? — Vse nas spominjajo, da je svet božansko lep, če uživamo njegovo lepoto z nepokvarjenim srcem in čisto vestjo.
(josfiodinski nasveti
Borovnična marmelada
Izbrane borovnice pretlači skozi sito ali na zato pripravljenem stroju. Na vsak kilogram soka vzemi 30 dkg sladkorja. Postavi posodo s pripravljenim sokom na hud ogenj, pa neprestano mešaj. Ko marmelada že kakih 20 minut vre, jo deni malo na krožnik in postavi na hladno, če se strdi je dobra, če ne, pa še malo kuhaj, pa zopet poskusi-Gotovo deni še vročo v steklenice, ki jih po polnoma mrzle zaveži s pergamentnim papirjem.
Eorovnični liker
Vem, da poreče kdo. da je razkošje govoriti danes o likerjih, kaj jih šele delati, toda saj vem. da je na kmetih še žganja a ono prgišče sladkorja se izplača žrtvovati, pošebno še, če se hoče tako „buteljko" podariti komu za god afi rojstni dan.
2	1 borovnic zmečkaj in postavi v klet za dva dni, potem jih ožmi.in pusti, da stoji sok en dan, nato ga precedi skozi barhetno ruto, primešaj mu 1—IV, 1 dobrega žganja ter pol kg kuhanega, očiščenega in ohlajenega sladkorja, 2 klinčka, košček celega cimeta. Ker ni vanilije, lahko vzameš 3 na koščke zrezane orehe. Postavi liker za 10 do 14 dni na sonce, potem ga še enkrat precedi, dobro zamaši in shrani.
Višnjev liker
Stolči 2 1 popolnoma zrelih' višenj s pečkami vred, vlij nanje 1% 1 dobre slivovke in 60 dkg sladkorja. Deni v veliko steklenico. dobro jo zamaši in postavi za tri tedne na sonce. Potem precedi in napolni steklenice, jih zamaši, zapečati, pa shrani.
Roman:
KRIŽ NA GORI
Ljubezenska zgodba
nadaljevanje


Večer za večerom je čakala Hanca. Na-P°ina se je včasih, kadar je opravila delo 'n je odzvonila angelovo češčenje, iz vasi Proti hribu. Zakaj Mate pride pač s tistim “‘adnim. ljubeznivim večernim soncem, ki P® je tako ljubil, pride naproti tistim večernim sencam, ki so ga tolikokrat spremljale, ko je romal iz globeli z žalostnim srcem, toda upanja polnim...
Čakala je in je gledala, roko nad očmi, za-o da bi videla bolj natanko, če bi se zgeni-a senca na hribu, v poslednjem odsvitu ve-Csrne svetlobe. Zmračilo se je, davno že je Prasnilo sonce.
-Kje se mudiš? Kaj odlašaš?" j^Sasnil je večer za večerom in ni ga bi-
Ternno je pogledal oče nanjo, kakor da Sa, je bila globoko užalila.
-/Kdaj pojdeš?"
„Kmalu!"
Sta je mati mimo in je zavzdihnila.
„Nisi storila prav, Hanca! Vdrugič Sreča mimo tebe, pa je nisi marala!"
Z bistrejšim očesom se je ozrla Ha; adva in zasmilila sta se ji, kakor le bila užalila resnično Stara sta bila n rrräti. vsa sključena in uboga.
"Saj se povrnem ... in pisala bom! „Pa kdaj misliš na pot, s kom? Kaj
mestu?"
„Služila bom!"
„Ali je laž?“ je pomislila Hanca, ko je komaj izpregovorila. „Ne. ni laž; bilo bi jima težko, če bi jima povedala resnico ..."
Svetlejši so bili že večeri, brstelo in poganjalo je že tudi v globeli, nebo je bilo temnejše in višje, modrosinje, bolj beli in čistejši so bili drobni oblaki, ki so se igrali in podili po njem v toplem pomladanskem vetru.
Hanca je hodila po vasi kakor tujka Nemirno, zmerom bolj nestrpno je bilo njeno srce. — kakor človeku, ki je bil že vse osta* vil za sabo, poslovil se od doma in od prijateljev ter čaka na peronu dolge in puste ure, a vlaka ni.
Kadar je delala, se je roka tresla in je padala trudna v naročje, oči so strmele skozi okno. Večer za večerom, predno je upihnila luč- je brala njegovo pismo in zmerom večja je bila njena bojazen... Kakor da bi ležal človek na postelji, ves že suh in bled, odpiral mukoma trudne oči ter se poslavljal ...
Zaspala je in sopla nemirno, veter je bil zunaj in je narahlo stresal okno, prišel je nenadoma preko hriba in je zdramil nočne sence.
Tedaj se je vzdignila sunkoma v postelji, skočila je na. tla in je razprostrla roke. kakor da bi mu hotela braniti dalje.
„Ne, Mate, nikar!... Usmili se sebe, ne mene!"
Vzkliknila je in mrzel, silen strah je bil v njenem glasu .. .
„Kaj se mi je sanjalo?" je pomislila in se ni mogla domisliti... Odela se je preko glave in je molila s trepetajočimi ustnicami.
III.
„Ne, Mate, nikar!.., Usmili se sebe, ne mene!"
Ves se je stresel, zavzdihnil je globoko in kakor da se je zdramil. Začul je glas iz daljave, ugledal je obraz, proseč in prestrašen in obup, top in velik, se .je odvalil od srca.
Ostavil je bil popoldne svojo pusto izbo, toliko bolj pusto, ker je sijalo vanjo pomladansko sonce.
Napotil se je križem po ulicah, koder so ga pač nosile noge, toda ogibal se je skrbno velikih, svetlih, gostoobljudenih cest. Ni mu bilo v poslednjih časih več veliko do obleke, toda maral ni, da bi zijali za njim. Hlače so bile spodaj že zelo razcefrane, suknja je bila ogoljena in posvaljkana, klobuk je bil vegast, čisto brez oblike; posebno so ga jezili čevlji, zato ker so bili spodaj, kjer jih živa duša ni videla, še sko-ro celi, zgoraj pa so pokali in zevali. •
Dan mu je bil dolg,- časa je imel veliko, da bi spal in je legal pozno, toda zdramil se je redno vsako jutro, ko je komaj zasijal prvi žarek skozi okno. Nato je ležal do poldne in vse telo ga je bolelo. Na akademiji že davno ni več bil in zdelo se mu je. da bi tudi ne šel, če bi hlačeN ne bile razcefrane. Čemu pač? ..,
Srdilo ga je sonce; stalo je visoko, kakor pribito; kadar se je ozrl, je bilo še zmerom natanko na istem mestu, za dve pedi nad sosednjo hišo. In v soncu, tem mehkem, po-
mladanskem. so bili celo obrazi jetičnih delavcev v predmestju tako veseli, ponosni in polni življenja, da se je z mrkim pogledom oziral nanje in je hitel s povešeno glavo mimo, gnan od zoprnega in nerazumljivega sramu . ..
Laže mu je bilo, kadar se je znočilo in so tonile v somrak ozke predmestne ulice. Vzdignil je glavo pogled mu je bil bolj svoboden in hodil je bolj počasi. Stopil je časih celo par korakov za žensko, ki je prihitela mimo, toda koj se je nasmehnil sam sebi in se je vrnil. Postal je med gručo ljudi, ki so se prepirali, gledal je za pijancem, ki se je opotekal po tlaku, poizkusil je časih, da bi razločil ime ulice v dremotnem svetu oddaljene svetilke.
Izprehajal se je do pozne noči, roke v hlačnih žepih, obraz dolgočasen in brezbrižen; ni se mu mudilo nikamor in tudi truden ni bil. In ob vsem mu je kljuvala v glavi neprestano ena sama velika misel...
„Kako je človek res malenkosten, slaboten, da bi se gnusil sam sebi! Čemu nosim na hrbtu to spačeno podobo življenja? Z enim samim lahkim sunkom bi se osvobodil!... Pozna! sem ljudi — mater so imeli doma, ki ji je bilo srce eno samo jezero ljubezni; imeli so sestro, ženo,- poznal sem ga celo, ki je imel otroka, dveletno nedolžno stvarco z velikimi očmi ... Toda šli so, brez strahu, brez kesanja; odtrgali so se. pa če se je prelila reka srčne krvi!.. . Kaj imam jaz? Niti sestradanega psa. ki bi cvilil, če bi me ne bilo domov! .. Kdo ve, morda bi se odtrgal tudi jaz, če bi imel mater, ženo, otroka .. . laže si useka človek veliko rano. nego da bi se zbodel z bučko v dlan! ...
Stresel se je od gnusa, ko se je domislil, kako bi potegnili iz vode mrtvo truplo, morda ze z ostudno razgledanim obrazom.
ZAHVALA
Vsem, ki so našo blago in dobro mater
Katarino Štih
v dolgi in mučni bolezni obiskovali in tolažili, ter jo tudi spremljali na zadnji poti, izrekamo najprisrčnejšo zahvalo. Posebno se zahvaljujemo č. g. župniku Jožefu Musger iz Vetrinja in č. g. dekanu Kristijanu Koširju za prisrčne besede na grobu in vsem drugim čč. gg. za daritev sv. maše. Prisrčno se zahvaljujemo tudi pevovodji in pevcem iz Kotmare vasi za lepe žalostinke na domu in ob grobu.
Našo dobro in blago mater priporočamo vsem znancem v blag spomin in pobožno molitev.
I v o v 1 j e. 17 julija 1946
Janez Stih v imenu vseh sorodnikov.
• > ,y fij.i; ; ,• V:

Obsodbe britanskega vojaškega sodišča
Na globo 1000 šilingov so obsodili Avstrijca Josefa Babnika, ker je imel strelno orožje. Zaradi nezakonite posesti strelnega orožja ter njegove uporabe, šo obsodili 17 letnega Josefa Fritzerja na 12 mesecev in 34 letnega-Adolfa Naschenwega na 6 mesecev zapora. Wilibald Glanzer je vozil brez dovoljenja avto, odvzel nekemu drugemu avtomobilu značko, ter jo namestil na svojega in dal poleg tega članu vojaške vlade napačne podatke. Obsodili so ga na 1500 šilingov globe in pogojno na 12 mesecev zapora.
Zaradi nedovoljenega potovanja iz Nemčije v Avstrijo so obsodili Italijana Quirina Maara na en mesec zapora. Poslan bo v taborišče za preseljence. Madžara Balo Seboa so obsodili na 3 tedne zapora in oddajo v preseljeniško taborišče zaradi nedovoljenega potovanja iz Madžarske v Avstrijo. Italijan Leo di Santolo je dobil zaradi nedovoljenega potovanja iz Italije v Avstrijo en mesec zapora.
Uspehi gimnazije na Plcšivcu
Ker je bilo veliko poslopje Marijanišča prepuščeno mestni občini za razne šole. so preselili nižjo gimnazyo, v kateri so zbrani semeniščniki na Plešivec. Dijaki imajo v samostanu stanovanja in šolske sobe. V tem šolskem letu je bilo vseh fantov 63. V prvem, letniku, v .katerem je bilo 15 fantov so dosegli naslednje uspehe: štirje odličnjaki, trije pa so padli, v drugem letniku je bilo osom odličnjakov, Tretji letnik je imel sedem odličnjakov, prav tako četrti. Med 63 dijaki je bilo torej 27 odličnjakov, kar je vsekakor razveseljiv uspeh.
i	___________
OPOZORILO ONIM. KI SO MORALI PREKINITI ŠTUDIJ
V Hornu na Nižjem Avstrijskem bodo v jeseni odpfli šolo za odrasle dijake, ki so morali vsled vojne prekiniti študij. Slična
šola je bila v Hornu že leta 1928. in jo bodo sedaj obnovili. Predpogoj za vstop je dovršena ljudska šola ali glavna šola. Prošnje je treba vložiti do 1. septembra.
Dunajski jesenski velesejem
Dunajski jesenski velesejem 1946 je bil določen na podlagi dovoljenja Zavezniškega sveta za teden od 6. do 13. oktobra tega leta. Obnovitvena dela razstavnih prostorov, ki so bili vsled. vojnih dogodkov težko poškodovani. so v polnem teku. Dosedaj vpo-slane prijave dajo sklepati na rekordno udeležitev avstrijske industrije, obrtništva in trgovstva. Mednardni značaj tega prvega mirovnega velesejma podčrtuje dejstvo, da je že zajamčena udeležitev evropskega inozemstva.
MALI OGLASI
. Kmetje iz Borovelj in okolice — pozor! Podpisani sem vzel v najem umetni mlin ge. Janc v Medborovnici (Unterferlach) in bo s 1. avgustom t. 1. zopet v obratu. Pripravljen sem vsakemu ustreči točno in pošteno, zato se priporočam za Vašo naklonjenost. — Avguštin Lovro, mlinar.	142
Slovenec išče službo organista in cerkovnika, katero je že več let vršil. Ponudbe poslati' na upravo „Kor. kronike" pod značko „Vešč".	143
"Kupim stare Mohorjeve knjige, n pr.: Na Jutrovem, .Potopisne črtice iz Sv. dežele (iz leta 1911), Slovenski fantje v Bosni in Hercegovini (leta 1910). Zgodovina Srbov (leta 1927), Jagode (leta 1899). Ponudbe poslati na üpravo „Kor kronike". 144
Kupim dobro ohranjen gumijast plašč za motorno kolo (Kradmantel). Ponudbe z navedbo cene poslati na oglasni oddelek „Kor. kronike" pod označbo „Gumijast plašč."	146
Veljavnost odrezkov živilshih nakaznic 17. dodelitvene dobe
-Z	Upravičeni so prejeti:.	Hruli				Meso		Maščoba		Keksi		Sladkor		Testenine		Testenine za otroke	
		100	20C	500	1000	500	200	14C j	80	800	4< l	700	560	420	28f	700	420
	Odrezki nakaznic:	g	Z	g	g	g	g	2	g	g	g	g	g	S	?	g	g
t	Navadni potrošniki	N/E/12		11						9						3		
-	btrodi od 6. do 12 leta N/K/6—12	i		2				8	9	12			27	4			
	Otroci oc 3—do 6i leta N/Klk/Š—6	1		2					9		12		27	4	3	s	
4	Otroci do 3. leta	K/Klst/0—3		11 20		10				9			27					5
*	Delni samooskrbovalci zt maslo nad 12 let	TSV B/E		m												103		
	Otroci od 6.‘ do 12. leta TSV B/K/6—12	101		102						112			127	104			
?	Otroci Od 3. do 6. let? TSV B/Klk/3—6	101		102							ur		127	104	103	105	
S	Otroci do 3. leta TSV B/Kist/0—3		111 120		110							127					115
■:	Delni samooskrbovalci za meso in mast	TSV F+S/č		211												203		
H	Otroci od 6. do 12 leta T$V F-J-S/K/6—)2	201		202						212			227	204			
M	Otroci do 3. ]eta TSV F-{-S/Klk/3—6	201		202							212		227	204	203	205	
t_	Otroci od 3—6. leta TSV F+S/K.lst/0—3		211 220		210							227					215
13	Delni samooskrbovalci za maslo, meso in mast	TSV B+F+S/E		311												303		
14	Otroci od 6.—12. leta . TSV ß+F+S/K/6—12	301		302						312			327	304			
15	Otroci od 3. do 6. leta ISV B-t-F-j-S/Klk/3—6	301		302							312		327	304	303	305	
	Otroci do 3. leta TSV B+F+S/Klst/0—2		311 320		310							327					315
n	Popolni samooskrbovalci otroci od 6—12 !et	SV-J-K 6—12												401				
	Otroci od 3—6 , let												401				
	SV/Klk/3—6																
	Otroci do 3 let											401					
	SV/K!st/0—3																		
21	Krušna nakaznica				501												
	za popolne samooskrbe valce														;									
							606	604							601		
2 V	Dodatna nakaznica za nameščence														602		
23	Dodam» nakaznica za delavce			702	710	715	70E 709	704							701 713		
	’. -					803		804									
					801	809		812							808		
•2	Dodatna nakaznica za težke delavce				807	814		318							816		
					810	821		824									823 902 903 904		
5	Nakaznica za noseče in doječe matere							901 91C									
Deželni prehranjevalni urad sporoča:	Sledeči potrošniki dobijo v 17. dodelitveni
Za 17. dodelitveno dobo pride na osebe, dobi naslednje količine stročnic:
ki so v posesti nakaznic za sprejem jedilnega krompirja in stari nad 3 leta po 8 kilogramov zgodnjega krompirja. Krompir bo na odrezek, ki je zaznamovan s štev. 17. tedenskega odrezka od I. do IV. izkaznice za sprejem krompirja 17—20:
Nadalje bodo izdali na odrezke 706 dodatne delavske nakaznice po 2 kg in na odrezek 806 za težke delavce po 4 kg krompirja.
Vso količino se (mora vzeti naenkrat. V zvezi s tem pa opozarjajo, da bodo morale osebe, ki se prehranjujejo v gostilnah, kantinah itd. zamenjati potrebni del odrezkov za odrezke, ki veljajo za gostilne, ker je gostilnam prepovedano izdajati krompir brez odrezkov.
420 gr na odrezek 7 E, 7 K; 140 gr na odrezek 7 K 1 k; 840 gr na odrezek 607 Ang: 1260 gr na odrezek 707 Arb; 1820 gr na odrezek 811 Sch.
*
Na sledeče odrezke dodatnih nakaznic za delavce in težke delavce se bo dobilo po 800 gr keksov: 703 Arb in 802 Sch.
Na vprašanje nekaterih dopisnikov sporočamo, da smo pripravljeni objavljati vse novice iz domačega kulturnega in gospodarskega življenja. Dopise nam pošljite na naslov; Uredništvo „Kor. kronike" Celovec, Včlkermarkter Ring 25/1.
..Fej! Še sam nisem gledal nikoli rad takih reči, pa da bi bil takorekoč glavna oseba! — In vendar ni to nič drugaga nego gizda-vost, morda samo še zadnji ostanek iz tistih časov, ko je človek še mislil, da je umetnik ter je presojal vse stvari z estetičnega stališča ... Kaj je pač drugega, nego gizda-vost, če me je strah, da bi pisali časopisi drugo jutro: „Včeraj so. privlekli iz vode že vse razjedeno truplo neznanca, ki se je bil najbrž radovoljno utopil. Po slabi in obnošeni obleki bi se dalo sklepati, da je bil brezposeln delavec!" — To bi bila poslednja kepa na grob in svet bi šel dalje svojo pot, kakor da se ni nič zgodilo . .."
- Preštel je poslednje desetice, .izposojene ali darovane od bogvedikoga in je stopil v žganjarnico. .Nizka soba je bila zakajena, gosti, smrdljivi vzduh ga je zapekel v oči. Sedel je v kot za prazno mizo in si je naročil žganja. Natakarica, ki je .bila pač navajena različnih ljudi, ga je pogledala nezaupljivo. Mate se je bil zelo izpremenil. Obraz mu je bil dolg in suh. porastel z redko, kocinasto brado, dolgi lasje so mu viseli na čelo preko obrvi.
Izpraznil je čašico na dušek in oči so se mu zalile.
„Ne! Dol misli, dol spomini! Ce je treba kaj storiti, je treba storiti brez kesanja — kakor da bi se šel brit... In vse kesanje ni drugega nego — žganje! fz pijače se rodi sentimentalnost in slaboča ... po kolenih gazi človek blato in strmi s topim očesom v višavo... Kadar se zdrami, pade glava in tudi čelo se zarije v blato..."
Plaho je stopil skozi duri otrok s suhim, starikavim obrazom, v zelo siromašnem, razcapanem krilu; ponujal je potočnice, pijan-
ci se niso ozrli in so kričali dalje svojo stvar.
Mate je kupil šopek in si ga je zataknil v gumbnico; mimogrede je pobožal suha ličeca in otrok se je začuden nasmehnil.
„Ti uboga!... Kakšno bo tvoje življenje?"
Šla je.Mate pa se je razsrdil sam nad seboj.
-„Kaj me briga življenje drugih ljudi?... Sam hodim bos, pa bi miloval druge, ki imajo vsaj coklje!"
Plačal je hitro in se je napotil.
„Čas je!... To je življenje, kakor govoričenje brez vsebine in brez smisla. Treba ga je zalučiti stran, kakor dolgočasno knjigo. ki jo je pisal človek samo zetegadelj, da je vrstil črko ob črko . . . Čas je!"
Čas je bil, toda Mate je romal po dolgih ovinkih do cilja. Že je umiralo mesto, samotno so gorele svetiljke. Leno. zamolklo je zašumelo od daleč, samo Mate je morda slišal tisti šum in pospešil je korake.
Stal je ob bregu; na oni strani se je izpre-hajal nekdo in njegovi težki: koraki so odmevali samotno. V vodi se je lesketala mesečina; tam nad visokim črnim stolpom je plaval ščip.
Nič ni več mislil; život se je sključil, pesti so se stisnile in mišice so se napele na nogah.
„Mate! Usmili se! . .."
Vse telo mu je omahnilo kakor po silnem naporu; en sam vzdih je izbruhnil, osvobodil jezero trpljenja .. .
Bežal je po ulicah kakor pijan, z nezavednim, ravnim smotrom. Pozvonil je, hitel je mimo začudenega vratarja po stopnicah in je potrkal hrupno na duri.
„Odkod prihajaš tako pozno?"
„„Od mrtvih!”"
Prijatelj mu je posvetil s svečo v obraz in je razumel.
„O prijatelj Godina, nikar se ne čudi: od mrtvih sem vstal! Nikoli mi še ni bilo tako razločno seglo na srce — odprl sem oči in sem videl. .."
Godina je postavil svečo na mizo, odgrnil je polico ter je prinesal kruha in jabolk.
„Drugega nimam zdaj pri hiši, ne zameri! Povečerjal sem že davno in sem se napravljal spat."
Mate je nalomil kruh.
„Pozabil sem danes na kosilo, pa sem imel še par desetic . .."
Ko je sedel na zofi, lomil kruh z rokami in lupil jabolko, je bil podoben popotnemu beraču, ki je bil sedel pod stopnice ter položil krožnik na kolena. Roke so se mu tresle, obraz je bil upal in koščen, v očeh se je svetil čuden ogenj.
„Veš kaj, Mate. zdaj bo pa najbolje, da kar ležeš na zofo in malo zaspiš. Prinesem ti blazino, da boš imel kaj pod glavo, odeni se pa s suknjo, saj ni mraz. Kaj bi lazil ponoči domov."
Storil je Mate, kakor mu je prijatelj ukazal; upihnila sta svečo in sta legla, zaspala pa nista dolgo v noč.
„Ali se ti zmerom toži po domu, Godina?"
„„Še zmerom, kaj bi tajil? Ce napravim kaj lepega, je porojeno iz domotožja...""
„Kako sem te zasmehoval časih! In zdaj vidim, da je bilo domotožje tvoje največje bogastvo!"
„„Ne domotožje ... Kaj bi ostalo, če bi se vrnil? In kako že hrčpenim po tisti uri. ko se napotim!... Premišljeval sem časih o
naši umetnosti in sem spoznal, da je vse postranska stvar in brez vrednosti, če ni ljubezni v. srcu ..."’
Mate se je vzdignil v postelji; izpreletelo ga je toplo in veselo.
„Ti si povedal!" je vzkliknil. „Pred uro, ko sem bežal proti tvojemu domu sem čutil v srcu, kar si povedal! Tudi jaz imam neizmernega bogastva; ob najstrašnejši uri, ko sem stal pred grobom, sem odprl oči in sem ugledal zaklad... Ni življenja brez ljubezni..."
Umolknila sta; visoko, v vesele višave so se vzdignile misli, spanec ni hotel na oči.
„Kaj si počel ta poslednji čas, da te ni bilo k meni?"
„„Ne sprašuj, kaj sem počel! Zdaj je to življenje tako daleč za mano, kakor da sem ga živel pred davnim, davnim časom in ostalo ni drugega sledu po njem, nego tal« razcapana obleka... Vse je dobro zdaj, nikoli ni bilo v mojem srcu toliko ljubezni» kakor ob tej uri... Pa sem že obupavali Kako sem mogel obupavati? Vse, kar bi si človek želeti mogel, vse imam! Mladost — o, kako čudapolno življenje je še pred mano! Umetnost — o, kako že hrepeni moja roka, kako že prekipeva moja moč! Ljubezen — povrnila se je, ki sem jo bil izgnal, od mrtvih je vstala, ki sem jo bil zakopali ... Srečen sem in duši me skoro ta sreča, vsa me je utrudila! ..."
Godina se je bal za prijatelja; vstal je i* postelje, stopil je k njemu in ga je prijel z* roko, pogladil ga je po čelu; vsa razbeljena je bila glava, lasje so bili mokri. Odel ga je do vratu in je sedel k znožju.
'	(Dalje prihodnjič).
„KOroška kronika" izhaja tedensko vsak obveščevalna služba.
petek in stane dostavljena po pošti ali raznašalcu 90 grošev mesečno. Naročnino je treba plačati vnaprej.—List izdaja Britahška Uredništvo in uprava lista sta v Celovcu, VOlkermarkter Rin§2S/I. Telefon 2001. Rokopisi še ne vračajo.