STOPINJE
1979
Izdalo Pomursko pastoralno področje Janez Gregor, Lojze Kozar, Franc Puncer
Uredil uredniški odbor
Pavel Berden, Lojze Kozar, Vilko Novak, Jože Smej
Naslovna stran platnic:
Ivan Kos — Zadovoljna skromnost Slovenskih goric
Tisk: ZGEP »Pomurski tisk«, TOZD Tiskarna, Murska Sobota
STOPINJE 1979
Leto 1979 je navadno leto.
Nedelje, zapovedani prazniki in državni prazniki so označeni z rdečim večjim tiskom, nezapovedani prazniki in dela prosti dnevi pa z rdečim navadnim tiskom.
Patroni pomurskih župnij so tiskani z velikimi črkami, imena teh župnij pa so na skrajni desni strani s krepkejšim tiskom.
Praznovanje svetniških godov je označeno s številkami in sicer: slovesni praznik (1), praznik (2), obvezni god (3), neobvezni god (4), Svetnikov, pri katerih ni številke, se v bogoslužju več ne spominjamo.
Lunine spremembe:
Polna luna Mlaj
Prvi krajec Zadnji krajec
Uredništvo Stopinj je želelo, naj za pričujoči, osmi letnik napišem nekaj misli. To kot sodelavec, ki je vseskozi z naklonjenostjo spremljal prizadevanja za izdajanje koledarja, namenjenega posebej severovzhodni obrobni Sloveniji, pa tudi kot prekmurski domačin, ki je tako ali drugače vse življenje delal s knjigami.
Ob živo pisanih snopičih Stopinj, kolikor smo jih redno dobili (in spravili med knjige, ki jih je vredno hraniti), se hote ali. nehote vzbujajo vprašanja, kot na primer: ali in na kak način se sklada izdajateljska zamisel Stopinj s preprostim dejstvom, da imamo pri nas različnih koledarjev na pretek, ali kako oceniti izdajanje in urejene Stopinj glede na naloge, ki so jih bolj ali manj izrecno zastavile?
Gotovo, že ob tem, kar imamo v rokah, je mogoče reči, da so bili v delo s Stopinjami vloženi nemajhni, resni napori. Izhajanje domačega koledarja je pobudilo pisanje mnogih kvalitetnih sestavkov, ki jih v večini brez tega avtorji ne bi bili napisali. Stopinje so koledar in so več kot to. Oblika koledarja omogoča pestrost vsebine in svežo poljudnost: v Stopinjah so dobili prostor versko vzgojni, pokoncilsko in ekumensko ubrani članki, ob njih leposlovni In zabavni in posebej še kulturnozgodovinski prispevki. Prav kulturnozgodovinsko gradivo, vezano na domačo pokrajino, je v Stopinjah izredno pazljivo pripravljeno in sistematično razporejeno.
Čemu to in toliko kulturnozgodovinsko branje?
Med znamenja duhovne (kulturne) razvitosti šteje, da se človek zanima za preteklost svojega rodu in za zgodovino širše skupnosti. Prosvetljeni um ne more mimo vprašanj: Kdo in kakšni so bili ljudje, ki so pred tem, v različnih dobah zgodovine na istih tleh živeli? Kako so živeli, kako mislili in čustvovali? V kaj so upali in po čem so stremeli? Koliko je naše današnje življenje drugačno od njihovega?
Kulturna (posebej še literarna) zgodovina odgovarja na ta in podobna vprašanja na osnovi dokumentov. Stopinje prinašajo obilo dokumentaričnega gradiva, posebno za zgodovino pomurskih župnij. Tu zbrani podatki niso namenjeni samo današnjim bralcem, marveč bodo enako koristili zanamcem, vsem, ki se bodo tudi v Prihodnje zanimali za zgodovino naših krajev. Poleg tega najdemo v Stopinjah zaokrožene, nazorno pisane prikaze o znamenitih možeh, ki izhajajo iz naše pokrajine. Ti prikazi žele poleg drugega povedati, da naša dežela ni živela nekega zaostalega življenja — kakor bi kdo na hitro menil — marveč je v različnih dobah po svoje izpričevala svoje miselne (duhovne) sposobnosti.
»Iz veka v vek, iz roda v rod, krvi gre tek, duh išče pot!« Te Župančičeve verze, ki vsebujejo, življenjsko modrost, so vklesali v Prešernovi' rojstni hiši. Mimogrede rečeno: Verze so nam takrat, tik pred vojno, dali za naslov maturitetne naloge. Skratka, preučevanje zgodovine nam pove, da je marsikaj zgolj dnevno in da se kakšemkrat preveč zaskrbljujemo samo okoli tega kratkotrajnega enodnevnega in da je treba enodnevno povezovati s trajnim. Kajti, naše bivanje, naše mišljenje in naše pisanje: ali ni vse to vpeto in včlenjeno v verigo, ki veže preteklost s prihodnostjo?!
20. 8. 1978	Štefan Barbarič
KAZALO
Štefan Barbarič: Uvodna beseda ............... 3
Koledarski del ..................... 5
Papež Janez Pavel II. ................. 17
Novi papež Janez Pavel I. ................. 17
Ob smrti papeža Pavla VI. ................. 19
V. N.: Naše najstarejše pesmi ................ 20
Jože Smej: Sedemstopetdesatletnica mariborske škofije ....... 22
Jože Smej: Ob odhodu škofa dr. Maksimiljana Držečnika ...... 23
Štefan Steiner: Krščanski pogled na prihodnost sveta ....... 26
Vid Goričanec: Osameli božič ............... 31
France Gorenjec: Prekmurska deželica ............ 32
V. N.: Šestdeset let svobode ................ 34
M. K.: Spomin borcem za našo severno mejo ob 60-letnici ..... 39
Ivan Zelko: Turniška pražupnija .............. 45
Jakob Šešerko: Veš li, V tej uri, Lisice imajo brloge, Pokrivača .... 59
M. B.: Šestdeset let sobočke gimnazije ............ 61
Vid Strehovec: V sobočki gimnaziji ............. 64
B. M.: Naš profesor ................... 70
Lojze Kozar: Izpit ................... 71
V. N.: Delo Jožefa Borovnjaka ............... 75
Vid Goričanec: Vüzen .................. 80
Lajči Žalik-Žaluso: Vi ste Slovenci in ne Vendi ......... 82
Stanko Koštric: Dve pesmi ................ 84
Valter Dermota: Spor rodov ................ 85
Ivan Škafar: Jezuiti in krajina med Muro in Rabo ......... 87
Ivan Škafar: Sveta brata in naši predniki ............ 91
J. Z.: Ko bodo padle vse pregraje .............. 94
Franc Puncer: Iz nenapisanega	dnevnika ............ 99
Jože Zadravec: Klasje za kruh naših src — fotokronika ....... 103
Jani Jakob: Štrki, Zlati valovi ............... 102
Alfonz Korbun: Tristoletnica cerkve v Cezanjevcih ........ 113
P. Boleslav Polanski: 450-letnca kapucinskega reda ........ 121
P. Gabrijel Recek: Versko poslanstvo družine .......... 125
Dr. Horvát János: Lendvaiak Máriagyüdön és Pécsett ....... 128
Š. S.: Srebrna maša v Beltincih 25. 6. 1978 ........... 131 
J. P.: Ne vedo, kaj delajo ................. 132
Misijonarka iz Indije: Spomini iz domovine .......... 133
Alojz Kozar: Moj začetek ................ 134
Važnejši dogodki v pomurskih župnijah ............ 136
Vlasta Antonič: Nepozabne počitnice v Angliji ......... 167
Jože Smej: Krizantema na grob Ignacija Maučeca ........ 168
Jože Smej: Spominu Jožeta Hozjana ............. 170
Jože Smej: Župnik Ivan Kolenc — sedemdesetletnik ....... 171
Jožef Gjuran: Spomini plivanušovoga kočiša Marka ....... 174
Pavel Berden: Mama, kje so naši .............. 176
Pavel Berden: Tri pesmi ................. 178
Lojze Kozar: Obisk maše v Pomurskem pastoralnem področju .... 180
Pavel Berden: Vsi smo duhovniki .............. 182 
Jože Bemad: Ifjusagi lelki nap Topolyán ........... 185
JANUAR	1979	Prosinec
1	P NOVO LETO, OSM. BOŽIČA, BOŽJA MATI MARIJA (1)
2	T Bazilij Vel. in Gregor Nac., škofa in c. uč. (3)
3	S Genovefa Pariška, dev.; Anter, papež muč.
4	Č Angela Folinj., red.; Gregor Langr., škof
5	P Simeon Stilit, pušč.; Emilijana (Milena), dev.
6	S GOSPODOVO RAZGLAŠENJE, SV. TRIJE KRALJI (1)
7	N JEZUSOV KRST (2); Rajmund Penjafortski, duh.
Ti si moj ljubljeni Sin (Mr 1, 7—11)
8	P Severin Noriški, op.; Jurij (Igor) iz Hozibe, red.
9	T Julijan in Bazilisa, muč.; Hadrijan (Jadran), opat
10	S Viljemi, škof; Agaton, papež; Peter Orseolo, red.
11	Č Pavlin Oglejski, škof (3); Teodozij (Teo), Opat
12	P Alfred, op.; Tatjana (Tanja), muč.; Ernest, škof
13	S Hilarij (Radovan), šk. c. uč. (4); Veronika, dev.; Ivéta, spok.
14	N 2. NAVADNA (2); Feliks (Srečko) Nol.; Malahija, prer.
Jezusovi prvi učenci (Jan 1, 35—42)
15	P Pavel Pušč.; Maver, opat; Habakuk, prer.
16	T Marcel, pap.; Berard in tov., frnč. muč.
17	S Anton (Zvonko), pušč. (3); Marijan, diakon, muč.
18	Č Marjeta (Biserka) Ogrska, red.; Suzana (Lilija), dev. muč.
19	P Knut, kralj; Germanik, muč.; Arsen, red.
20	S FABIJAN IN SEBASTJAN (BOŠTJAN), muč. (4) Pečarovci
21	N 3. NAVADNA (2); Neža (Agnes, Janja), devica muč.
Spreobrnite se in verujte evangeliju (Mr 1, 14—20)
22	P Vincenc (Vinko, Zmago), diakon, muč. (4); Teodolinda, kralj.
23	T Ildefonz, škof; Klemen (Miloš, Blaga), šk. muč.
24	S Frančišek Sal., šk. c. uč. (3); Felicijan, šk. muč.
25	Č Spreobrnitev ap. Pavla (2); Ananija, muč.; Marin, muč.
26	P Timotej in Tit, škofa (3); Robert, Alberik, Štefan, red. ust.
27	S Angela Merici, dev. (4); Vitalijan, papež
28	N 4. NAVADNA (2), Tomaž Akv., duh. c. uč.
Jezus uči z oblastjo (Mr 1, 21—28)
29	P Valerij, škof; Julijan, spok.
30	T Martina, dev. muč.; Hijacinta, dev.
31	S Janez (Ivan) Bosko, red. ust. (3); Ludovika (Luiza), red
FEBRUAR	1979	Svečan
1	Č Brigita Irska, dev.; Pionij, muč.
2	P Jezusovo darovanje, Svečnica (2); Simeon in Ana, prer.
3	S Blaž, škof, muč.; Oskar (Ansgar), škof (4)
4	N 5. NAVADNA (2); Andrej Corsini, škof
Jezus ozdravlja bolnike (Mr 1, 29—39)
5	P Agata, dev. muč. (3); Albuin. Briks., škof
6	T Pavel Miki in tov., muč. (3); Amand, šk.; Teofil, muč.
7	S Nivard, red.; Egidij (Tilen), red.
8	Č Hieronim Emilijani (4); PREŠERNOV DAN
9	P Apolonija, dev. muč.; Nikefor, muč.
10	S Sholastika, dev. (3); Viljem (Vilko), pušč.
11 N 6. NAVADNA (2); Lurška mati božja Jezus ozdravi gobavca (Mr 1, 40—45)
12	P Benedikt, opat; Evlalija, muč.
13	T Gregor II. papež; Katarina, red.
14	S Valentin (Zdravko), muč. (4); Bruno, muč.
15	Č Jordan, opat; Georgija, dev.; Agapa, (Ljubica), dev. muč.
16	P Julijana, muč.; Onezim, škof; Peteri muč. iz Egipta
17	S 7 ust. servitov (4); Frančišek, muč.; Silvin, škof
18	N 7. NAVADNA (2); Simeon Jeruz., škof muč.
Jezus ozdravi mrtvoudnega (Mr 2, 1—12)
19	P Konrad iz Piacenze, spak.; Barbat, škof; Beat (Blaženko), škof
20	T Leon. (Lavoslav), škof; Sadot in tov., muč.
21	S Peter Damijani, šk. c. uč. (4); Maksimilijan Puljski, šk.
22	Č Sedež ap. Petra (2); Marjeta Kontonska, spok.
23	P Polikarp (Grozdana), šk. c. uč. (3); Romana, spok.
24	S (Matija, ap.); Lucij, muč.; Sergij, muč.
25	N 8. NAVADNA (2); Tarazij (Taras), škof
Jezus napoveduje novo dobo (Mr2, 18—22)
26	P Matilda, dev.; Porfirij, škof
27	T Pust; Gabriel ŽMB, red.; Baldomir, spok.
28	S †† Pepelnica (1); Roman, ap. Hilarij (Radovan), papež
MAREC	1979	Sušec
1	Č Albin, škof; Antonina, muč.
2	P † Neža Praška, dev.; Henrik Suzo, red.
3	S Kunigunda, cesar.; Marin in Asterij, muč.
4	N 1. POSTNA (1); Kazimir, kraljevič
Hudi duh skuša Jezusa (Mr 1, 12—15)
5	P Janez od Križa, red.; Evzebij, muč
6	T Fridolin (Miroslav), Opat; Nikoleta, dev.
7	S Perpetua in Felicita, muč. (4); Gavdioz (Veselko), škof
8	Č Janez od Boga, red. ust. (4); Beata (Blaženka), muč.
9	P † Frančiška Rim., red. (4); Gregor Niški, škof 10 S KVATRE; Štirideset muč.; Makarij, škof
11 N 2. POSTNA (1); Sofronij, škof
Jezus se na gori spremeni (Mr 9, 2—10)
12	P (Gregor Vel., p.) Doroteja (Rotija), dev. muč.
13	T Kristina, dev. muč.; Teodora (Božidara), dev., muč.
14	S Matilda, kralj.; Florentina (Cvetka), Opat.
15	Č Klemen M. Dvoržak, red.; Ludovika (Alice), red.
16	P † Hilarij (Radovan) in Tacijan (Tihomil), muč.
17	S Patricij, škof (4); Jedrt, opatinja
18	N 3. POSTNA (1); Ciril Jeruz., škof in c. uč.
Jezus očisti tempelj (Jan 2, 13—25)
19	P JOŽEF, MOŽ DEVICE MARIJE (1); Sibilina, dev. Cankova
20	T Klavdija in tov., muč.; Kutbert, škof
21	S Nikolaj iz Flüe, pušč. — (Benedikt, Opat); Filemon, muč.
22	Č Lea, spok.; Katarina Genovska, spok.
23	P † Turibij, šk. (4); Viktorijan in tov., muč.
24	S Katarina Švedska, red.; Dionizij in tov., muč.
25	N 4. POSTNA (1); Dizma, des. razbojnik
Božji Sin, Odrešenik (Jan 3, 14—21)
26	P Evgenija, muč.; Emanuel, muč.
27	T Rupert Salzburški, škof; Lidija, muč.
28	S Milada Praška, dev.; Bojan, knez
29	Č Bertold, red. ust.; Ciril, diakon, muč.
30	P † Amadej (Bogoljub), knez; Kvirin, muč.
31	S Modest Gosposvetski, škof (3); Benjamin, muč.
APRIL	1979	Mali traven
1	N 5. POSTNA (1); Hugo Grenobelski, škof
Jezus napove svoje trpljenje (Jan 12, 20—33)
2	P Frančišek Paolski, red, ust. (4); Teodozija, muč.
3	T Rihard, škof; Sikst T, papež; Agapa (Ljubica), muč.
4 S Izidor Seviljski, šk. c. uč. (4); Benedikt red.
5 ČVincenc Ferrer, duh. (4); Julijana, Opat.
6	P † Irenej (Hotimir) Sirmijski, šk. muč. (4); Celestin (Rajko), p.
7	S Janez Krst. de la Salle, red. ust. (3); Saturnin, škof
8	N CVETNA-NEDELJA TRPLJENJA (1); Albert, šk., muč.
Jezusov slovesni vhod v Jeruzalem (Mr 11, 1—10)
9	P Marija Kleopova, žena, Valtruda, red.
10	T Ezekiel, prerok; Apolonij in tov., muč.
11 S Stanislav, šk. muč. (4); Gemma (Biserka), dev.
12	Č Vel. četrtek (1); Lazar Tržaški, škof, muč.
13	P †† Vel. petek (1); Martin I. p. muč.; Ida, spok.
14	S Vel. sobota (1); Lidvima, dev.; Maksim, muč.
15	N VELIKA NOČ, GOSPODOVO VSTAJENJE (1); Anastazija, muč.
Jezus vstane od mrtvih (Jan 20, 1—9)
16	P Velikonočni ponedeljek (1); Bernarda Lurška, dev.
17	T Rudolf, muč.; Inocenc (Nevenko), šk.; Fortunat, muč.
18	S Apolonij, muč.; Anita (Ana), muč.
19	Č Leon IX. p.; Ema, red.; Dionizij, muč.
20	P Hilda, dev.; Teotim, šk.; Neža Montepul., dev.
21	S Anzelm, šk. c. uč.; Simeon, škof, muč.
22	N 2. VELIKONOČNA, BELA (1); Leonid, muč.
Jezus se prikaže apostolom (Jan 20, 1—9)
23	P Vojteh (Adalbert, Bela), škof, muč.
24	T JURIJ (Igor), muč.; Fidel, muč.	Rogašovci, Videm
25	S Marko, evang. (2); Kalist, muč.; Ermin, šk. muč.
26	Č Mati dobrega sveta; Pashazij, Opat
27	P Hozana Kotor., dev. (4); Ustanovitev OF
28	S Pater Chanel, duh. muč. (4); Vital (Živko), muč.
29	N 3. VELIKONOČNA (1); Katarina Sienska, dev. c. uč.
Jezusovo slovo od apostolov (Lk 24, 35—48)
30	P Pij V. Papež (4); Jožef Cottolengo, red. ust.
MAJ	1979	Véliki traven
1	T Jožef, delavec (2); Oriencij (Iztok), šk.; PRAZNIK DELA
2	S Atanazij, šk., c. uč. (3); Celestin (Rajko), muč.
3	Č Filip (Zdenko) in Jakob (Rado), apost. (2); Teodozij, red.
4	P Florijan (Cvetko), muč. (4); Cirijak, škof
5	S Gotard, šk.; Angel, muč.; Juta (Iveta), spok.
6	N 4. VELIKONOČNA (1); Dominik Savio, dijak
Jezus dobri pastir (Jan 10, 11—18)
7	P Gizela, opat.; Domicijan, šk.; Flavij, muč.
8	T Viktor (Zmago) Milanski, muč.; Dezider (Željko), škof
9	S Beat (Blaženko), pušč.; Pahomij, Opat; DAN ZMAGE 10 Č Antonin, šk.; Gordijan in Epimah, muč.
11 P Mamert, škof; Sigismund (Žiga), kralj 12 S Leopold Mandič (3); Pankracij, muč.
13	N 5. VELIKONOČNA (1); Servacij, škof
Vinska trta in mladike (Jan 15, 1—8)
14 P Matija, apost. (2); Bonifacij, muč.
15 T Izidor, kmet; Zofija (Sonja), muč.
16	S Janez (Ivan) Nepomuk, duh. muč. (4); Andrej Bobola, muč.
17	Č Paskal Baylon., red.; Jošt, opat
18	P Janez I., pap., muč. (4); Erik, kralj
19	S Peter Celestin, papež; Ivo, duhovnik
20	N 6. VELIKONOČNA (1); Bernard Sienski, red.
Jezusova zapoved ljubezni (Jan 15, 9—17)
21	P Prošnji dan; Krispin, red.; Valens, škof
22	T Prošnji dam; Renata, spok.; Anastazij, muč.
23	S Prošnji dan; Janez de Rossi, duh,; Leon, škof, muč.
24	Č GOSPODOV VNEBOHOD (1); Marija Pomočnica Bogojina
25	P Beda Čast., c. uč.; Gregor VII. papež
26	S Filip Neri, duh. (3); Pavlin, muč.
27	N 7. VELIKONOČNA (1); Avguštin Canterb., škof
Naj bodo vsi eno (Jan 17, 11—19)
28	P German Pariški, škof; Bernard, duh.
29	T Maksim Emonski, škof; Teodozija, dev. muč.
30	S Ivana Orleanska, dev.; Ferdinand, kralj
31	Č OBISKANJE DEV. MARIJE (2); Kancijan in tov., muč. Markovci
JUNIJ	1979	Rožnik
1	P Justin, muč. (3); Pamfil, muč.
2	S Marcelin in Peter, muč. (4); Erazem, šk., muč.
3	N BINKOŠTI, PRIHOD SV. DUHA (1), Klotilda, kraljica
Prejmite Svetega Duha (Jan 20, 19—23)
4	P Frančišek Carac. red. ust.; Kvirin iz Siscije, šk. muč.
5	T Bonifacij, šk., muč. (3); Svetopolk, muč.
6	S Norbert, šk., red. ust. (4); Bertrand Oglejski, škof
7	Č Robert, Opat; Ana Garzia, dev.
8	P Medard, škof; Viljem iz Yorka, škof
9	S Efrem Sirski, diakon; c. uč. (4); Primož in Felic. muč. KVATRE
10	N SV. TROJSTVO (1); Bogumil, šk.	G. Petrovci, M. Nedelja,
Pojdite in učite vse narode (Mt 28, 16—20)	Odranci
11 P Barnaba, apost. (3); Feliks, muč.
12	T Janez, red.; Adelhajda (Adela), dev.
13 S Anton (Zvonko) Pad. red., c. uč. (3); Peregrin, muč.
14 Č REŠNJE TELO IN REŠNJA KRI (1); Elizej, prerok
15	P Vid (Vito), muč. (4); Germana, dev.
16	S Frančišek Regis, duh.; Beno, škof; Gvido, red.
17	N NAVADNA (2); Gregor, škof
Priliki o rastočem žitu in gorčičnem zrnu (Mr 4, 26—34)
18	P Marko im Marcelijan, muč.; Amand (Ljubo), škof
19	T Romuald, Opat (4); Julijana Falc., dev.
20	S Silverij, p. muč.; Florentina, spok.
21	Č Alojzij (Vekoslav) Gonzaga, red. (3); Evzebij, škof
22	P JEZUSOVO SRCE (1); Ahac, muč.	Vel. Polana
23	S Marijino Srce (4); Agripina (Grušenjka), muč.
24	N ROJSTVO JANEZA KRST. (Ivan); Favst, muč Ljutomer
Elizabeta rodi sina Janeza (Lk 1, 57—66.80)	Razkrižje
25	P Viljem (Vilko), Opat; Doroteja, dev.; Prosper, škof
26 T Vigilij (Stojam), škof; Pavel, muč.; Janez, muč.
27 S LADISLAV, kr.; Ema Krška; Ciril Aleks., šk. (4);	Beltinci
28	Č Irenej (Hotimir), šk., muč. (3); Potamijena, muč.
29	P PETER IN PAVEL, ap. (1); Marcel, muč. Hotiza, Radgona
30	S Prvi muč. rim. cerkve (4); Emilijana (Milena), muč.
JULIJ	1979	Mali srpan
1	N 13. NAVADNA (2); Estera (Zvezdana), žena
Jezus obudi Jairovo hčer (Mr 5, 21—43)
2	P Oton Bamberški, škof; Vital (Živko), muč.
3	T Tomaž apost. (2); Helidor (Sončika), škof
4	S Elizabeta Pot. (4); Urh, škof; DAN BORCA
5	Č CIRIL IN METOD, Slov. ap. (1); Cirila, muč.	Radenci
6	P Marija Goretti, dev. muč. (4); Bogomila, spok.
7	S Vilibald, škof; Izaija, prerok
8	N 14. NAVADNA (2); Prokop, muč.
Jezusa v Nazaretu prezirajo (Mr 6, 1—6)
9	P Veronika Giul., opat.; Gorkumski muč.
10	T Amalija (Ljuba), red.; Rufina in Sekunda, muč.
11 S BENEDIKT, Opat (3); Olga Kijevska, kneg.	Benedikt v Prekm.
12	Č Mohor in Fortunat, muč. (4); Janez Gvalo., red. ust.
13	P Henrik (Hinko), kr. (—); Evgen, šk.; Ezdra, prer.
14	S Kamni, duh. (4); Frančišek Solan, red.
15	N 15. NAVADNA (2); Bonaventura, šk. c. uč.; Razhod apostolov
Jezus razpošlje apostole (Mr 6, 7—13)
16	P Karmelska Mati božja (4); Evstahij, škof
17	T Aleš (Branko), spok.; Vesna, muč.
18	S Friderik (Miroslav), škof; Arnold, škof
19	Č Arsen, diakon, pušč.; Aurea (Zlata), dev.
20	P Marjeta Antiohijska, dev. muč.; Elija, prerok
21	S Lovrenc, duh, c. uč. (4); Daniel, prerok; Avrenij (Zoran), škof
22	N 16. NAVADNA (2); MAGDALENA (Majda); DAN VSTAJE Kapela
Množica se Jezusu smili (Mr 6, 30—34)
23	P Brigita Šved., red. ust. (4); Apolinarij, šk. muč.
24	T Kristina, dev. muč.; Boris, muč.
25	S JAKOB (RADO) st. apost. (2); Krištof (Krsto), muč. Dobrovnik
26	Č Joahim in Ana, star. Dev. M. (3); Valens, škof
27	P Gorazd, Kliment, Naum in tov. (3); Natalija (Božena), muč.
28	S Viktor (Zmago) I. pap.; Samson (Samo), škof
29	N 17. NAVADNA (2); Marta iz Betanije
Jezus nasiti pettisoč mož (Jan 6, 1—15)
30	P Peter Krizolog, škof, c. uč. (4); Angelina, kneg.
31	T Ignacij Lojolski, red. ust. (3); Fabij, muč.
AVGUST 1979 Véliki srpan
1	S Alfonz M. Ligvorij, šk., c. uč. (3); Makab. bratje, muč.
2	Č Evzebij, štof (4); Štefan (Venčeslav), papež
3	P Lidija, maked. žena; Avguštin Kažotič, zagr. škof
4	S Janez M. Vianey, duh. (3); Parpetua, žena
5	N 18. NAVADNA (2); Posv. baz. M. Snežne (Snežana)
Kruh iz nebes (Jan 6, 24—35)
6 P Jezusova spremen. na gori (2); Pastor, muč.
7 T Kajetan, duh. (4); Sikst II., p.; Donat (Darko), šk. muč.
8	S Dominik (Nedeljko), red. ust. (3); Cirijak, muč.
9	Č Peter Faber, red.; Verijan (Jaroš), muč.
10	P Lovrenc, diakon, muč. (2); Asterija (Zvezdana), muč.
11 S Klara (Jasna), dev. (3); Tiburcij in Suzana, muč.
12	N 19. NAVADNA (2); Inocenc XI. papež
Jaz sem kruh življenja (Jan 6, 41—51)
13 P Poncijan, pap. in Hipolit, duh., muč. (4);
14 T Maksimilj. Kolbe, muč. (4); Demetrij (Mitja), muč.
15	S MAR. VNEBOVZ. (V. MAŠA); Tarzicij, m.; Apače, Grad, Turnišče
16	Č ŠTEFAN OGR. kralj (4); ROK, spok. Dokležovje, Cezanjevci
17	P Hijacint Poljski, red.; Liberat (Svobodam), opat
18	S HELENA (JELKA, ALENKA), ces..; Florij (Cvetko), muč. Pertoča
19	N 20. NAVADNA (2); Janez Eudes, red. ust.
Moje telo je res jed (Jan 6, 51—58)
20	P Bernard, Opat, c. uč. (3); Samuel (Samo) prer.
21	T Pij X., p. (3); Fidel (Delko), muč. Baldvin, kralj
22	S Dev. Marija, kraljica (4); Sigfrid (Zmago), škof
23	Č Roza iz Lime, dev. (4); Filip Ben., red.; Klavdij, muč.
24	P Jernej, apost. (2); Emilija, red.; Aurea (Zlata), muč.
25	S Jožef Kalasanc, duh. (4); Ludvik IX. franc. kralj
26	N 21. NAVADNA (2); Ivana Elizab. red. ust.
Gospod, h komu pojdemo (Jan 6, 60—69)
27	P Monika, mati sv. Avgust. (3); Cezarij, škof
28	T Avguštin, šk. c. uč. (3); Hermes, muč.
29	S Mučeniištvo Janeza Krstnika (3); Sabina, muč.
30	Č Feliks (Srečko), muč.; Gavdencija (Veselka), muč.
31	P Rajmund (Rajko) Nonat, red.; Pavlin, štof
SEPTEMBER 1979 Kimavec
1	S Egidij (Tilen), opat; Tamara, muč.; Verena, dev.
2	N 22. NAVADNA (2); ANGELSKA; Antonin, muč.
Jezus obsoja farizejska izročila (Mr 7, 1—25)
3 P Gregor Vel., papež (3); Evfemija, Tekla, Doroteja, muč.
4 T Rozalija, dev.; Ida, spok.; Mojzes, prerok
5	S Lovrenc Justiniani, škof; Viktorin, škof. muč.
6	Č Petronij, škof; Makarij (Blaženko), muč.
7	P Marko Križevčan, muč.; Regina, dev. muč.
8	S Marijino rojstvo (mala inaša); Hadrijan, muč.	Tišina
9	N 23. NAVADNA (2); Peter Klaver, red.
Jezus ozdravi gluhonemega (Mr 7, 31—37)
10	P Nikolaj Tolet., spok.; Otokar, red.
11 T Emilijan (Milan), škof; Erntruda (Erna), dev.
12	S Gvido, spok.; Tacijan (Tihomil), muč.
13	Č Janez Zlatousti, šk. c. uč. (3); Mavrilij, škof
14	P POVIŠANJE SV. KRIŽA (2); Notburga, dev. Črensovci, Križevci
15	S Žalost. Mati božja (Dolores) (3); Melita, muč.
16	N 24. NAVADNA (2); Ljudmila (Milka), kneg.
Petrova izpoved o Jezusu (Mr 8, 27—35)
17	P Rane sv. Frančiška; Robert Bellarm.; šk. c. uč. (4);
18	T Jožef Kupert., duh.; Irena (Miroslava) in Zofija, muč.
19	S Januarij, šk. muč. (4); Emilija (Milica), red.
20	Č Suzana (Lilija), muč.; Kandida (Svetlana), muč.
21	P Matej (Božidar), apost. in evang. (2); Jona, prer.
22	S KVATRE; Tomaž Vill., škof; Kandid (Žarko), muč.
23	N 25. NAVADNA (2); Paternij (Domagoj), škof
Jezus opominja k ponižnosti (Mr 9, 30—37)
24	P Marija rešit. jetnikov; Pacifik (Gojmir), red.
25 T Avrelija (Zora, Zanika), dev.; Sergij, škof
26 S KOZMA IN DAMIJAN, muč. (4); Nil, opat	Kuzma
27	Č Vincenc Pavel., duh. (3); Hilda, dev.
28	P Venčeslav, muč. (4); Heliodor (Sončika), muč.
29	S MIHAEL (Boživoj), Gabriel in Rafael, nadangeli (2); Veržej
30	N 26. NAVADNA (2); Hieronim (Jerko), duh., c. uč. Jezus svari pred pohujšanjem (Mr 9, 38—48)
OKTOBER	1979	Vinotok
1	P Terezija Det. Jezusa (3); Remigij, škof
2	T Angeli varuhi (3); Teofil (Bogoljub), spok.
3	S Evald, muč.; Kandid (Žarko), muč.
4	Č Frančišek Asiški, red. ust. (3); Petronij, škof
5	P Marcelin, škof; Placid (Blaga), red.; Flavija, muč.
6	S Bruno, red. ust. (4); Renato, škof
7	N 27. NAVADNA (2); Rožnovenska M. božja
Sveti zakon je nerazvezljiv (Mr 10, 2—16)
8	P Demetrij, muč.; Pelagija, spok.
9	T Janez Leonar., duh. (4), Dioniz, muč.; Abraham, očak 10 S Frančišek Borgia, red., Hugolin, muč.
11 Č Emilijan (Milko), šk.; Aleksander (Saša), škof
12	P Maksimilijan Celjski, šk. (3); Serafin, red. Edvin, kr.
13	S Edvard, kralj; Koloman, muč.
14	N 28. NAVADNA (2); Kalist I. p. muč.
Jezus o nevarnosti bogastva (Mr 10, 17—30)
15	P Terezija Vel. c. uč. (3); Avrelija (Zlatka), dev.
16	T Marjeta M. Alakok, dev. (4); Hedvika, red.; Gal, opat
17	S Ignacij Antioh. šk., muč. (3); Viktor (Zmago), škof
18	Č Luka, evang. (2); Julijan, pušč.
19 P Pavel od Križa, red. ust. (4); Izak im Kanad. muč.
20 S Irena (Miroslava), muč.; Vendelin, opat
21	N 29. NAVADNA (2); MISIJONSKA; Uršula, dev. muč.
Jezus o lastnostih apostolov (Mr 10, 35—45)
22	P Marija Saloma, žena; Bertila, red.
23 T Janez Kapistran, duh. (4); Severin Köln, škof
24 S Anton M. Claret, škof (4); Martin, opat
25	Č Krizant in Darija, muč.; Krišpin, muč.
26	P Lucijan (Svitomir), muč.; Amand (Ljubo), škof
27	S Vincenc in Sabina, muč.; Frumencij, škof
28	N 30. NAVADNA (2); ŽEGNANJSKA; Simon in Juda Tadej, ap.
Jezus ozdravi slepega (Mr 10, 46—52)
29	P Narcis, škof; Ermelinda, dev.
30	T Alfonz Rodrig., red., Marcel, muč.
31	S Volbenk (Bolfenk), škof; Kvintin, muč.
NOVEMBER 1979 Listopad
1	Č VSI SVETI (I); Cezarij, diakon, muč.; DAN MRTVIH
2	P Spomin vseh vernih rajnih (1); Marcijan, pušč.
3	S Viktori n Ptujski, šk. muč. (4); Just, tržaški muč.
4	N 31. NAVADNA (2); ZAHVALNA; Karel (Drago) Boromej, škof
Največja zapoved (Mr 12, 28—34)
5	P Emerik (Mirko), knez; Zaharija in Elizabeta, star. Jan. Krst.
6	T Lenart, opat; Sever, šk. muč.
7	S Ernest, opat:; Engelbert, škof
8	Č Bogomir (Mirko), škof; Deodat (Bogdan), papež
9	P Posv. later. baz. (2); Teodor (Božidar), muč.
10	S Leon Vel., pap., c. uč. (3); Andreji Avelin. duh.
11 N 32. NAVADNA (2); MARTIN (DAVORIN), škof	Kobilje,
Dar uboge vdove (Mr 12, 38—44)	Martjanci
12 P Jozafat Kunčevič. šk. muč. (3); Emilijan, spok.
13 T Stanislav Kostka, red. (—); Homobonus, spok.
14	S Nikolaj Tavelič, muč.; Lovrenc, škof
15	Č Albert Vel., šk. c. uč. (4); Leopold, knez
16	P Jedrt (Jerica), red. (4); Marjeta (Biserka), red.
17	S Elizabeta Ogr., red. (3); Evfemija in Tekla, muč.
18	N 33. NAVADNA (2); Posv. bazilik sv. Petra in Pavla
Jezus napoveduje konec sveta (Mr 13, 24—32)
19	P Narsej, škof; Barlam, muč.
20 T Edmund, kralf, muč.; Feliks (Srečko) Valois, red.
21 S Marijino darov. (Marica) (3); Albert, škof
22	Č Cecilija, dev. muč. (3); Maver, šk. muč.
23	P Klemen (Milojko), p. muč.; Kolumban, opat (4)
24	S Krizogon Oglej., muč.; Flora (Cvetka), dev. muč.
25	N JEZUS KRISTUS, KRALJ VESOLJSTVA (1); KATARINA
Moje kraljestvo ni od tega sveta (Jan 18, 33—37)	Lendava
26	P Leonard Portomavr., red.; Valerijan Oglej., šk.
27	T Virgil, ap. Karantanije; Jožef Pi-gnat., red.
28	S Gregor III. pap.; Jakob de Marc hia, duh.
29	Č Saturnin, muč.; DAN REPUBLIKE
30	P Andrej, apost., zavet. marib. škof. (1); Justina, dev.
DECEMBER	1979	Gruden
1	S Natalija (Božena), spak.; Eligij, škof
2	N 1. ADVENTNA (1); Blanka, spok.
Opomin k čuječnosti (Lk 21, 25—28)
3	P Frančišek Ksaver, duh. (3); Kasijan, muč.
4	T Barbara, dev. muč.; Janez Damašč., duh. c. uč. (4)
5	S Saba (Sava), opat; Gerald, spok.
6	Č NIKOLAJ (MIKLAVŽ), škof (4); Apolinar, muč. Dolenci, Sobota
7	P Ambrož, šk. c. uč. (3); Agaton, muč.
8	S BREZMADEŽ. SPOČETJE DEV. MARIJE (MIRIJAM) (1)
9	N 2. ADVENTNA (1), Valerija, muč. Abel, očak
Janez Krstnik pripravlja Jezusu pot (Lk 3, 1—6)
10	P Melkijad, papež; Judita, žena 11 T Damaz I. papež (4); Daniel (Daniela), pušč.
12	S Ivana Fr. Šantal., red. (4); Amalija (Ljubica), muč.
13	Č Lucija, dev. muč. (3); Jošt, spok.
14 P Janez od Križa, duh., c. uč. (3); Spiridon (Dušan), škof
15 S Kristina, dev.; Marija di Rossa, red. ust.
16	N 3. ADVENTNA (1); Albina, dev. muč.
Janez Krst. pričuje o Kristusu (Lk 3, 10—18)
17	P Lazar iz Betanije; Olimpija, red. ust.
18	T Teotimin Bazilijan, muč.; Gracijan, škof
19	S Urban V., papež; Tea muč.
20	Č Evgenij in Makarij, muč.; Dominik (Nedeljko), opat
21	P Peter Kanizij, duh. c. uč. (4); Severin, škof
22	S KVATRE, Demetrij (Mitja), muč.; Frančiška, red.
23	N 4. ADVENTNA (1); Viktorija, dev. muč.
Marija obišče Elizabeto (Lk 1, 39—45)
24	P Sveti večer, Adam in Eva, Hermina (Irma), dev.
25	T BOŽIČ, GOSPODOVO ROJSTVO (1); Anastazija, muč.
26	S ŠTEFAN, prvi muč. (2); Zosim, papež
27	Č Janez Evang. (2); Fabijola, spok.
28	P Nedolžni otroci, muč. (2); Kastorin tov., muč.
29	S Tomaž (Tomislav), šk. muč. (4); David, kralj. spok.
30	N SV. DRUŽINA; IZSELJENSKA; Evgen, škof
Dvanajstletni Jezus v templju (Lk 2, 41—52)
31	P Silvester I. papež (4); Melanija, opat.
Papež Janez Pavel II.
Komaj je bil postavljen članek za Stopinje o novem papežu Janezu Pavlu I — že je nepričakovano umrl po 33 dneh opravljanja najvišje cerkvene službe. V velikih skrbeh so se kardinali vsega sveta ponovno zbrali v Vatikanu na zaprte volitve in ugotavljali, da je treba izvoliti mlajšega, zdravega moža, ki bo kos težki nalogi. Nekateri so tudi povedali, da je že dozorel čas, ko bi mogli izvoliti neitalijanskega kardinala za papeža, toda vsi napovedovalci z vrsto imen »kandidatov« — so se ušteli kot še nikoli. V soboto so pričeli z volitvami in v ponedeljek zvečer, 16. oktobra, je ves svet presenetila novica, da je bil za papeža izvoljen 58 letni krakovski kardinal in nadškof Karel Wojtyla. Izbral si je ime Janez Pavel II. ter s tem povedal, da želi iti po poti svojih treh prednikov, kar so vsi sprejeli z radostjo na znanje. Tudi Italijani so se hitro sprijaznili s tem, da je po letu 1523 prvi rimski škof — papež prišel iz druge dežele. Toda — v Cerkvi ni tujcev in papež je poglavar vesoljne Cerkve ...
Novi papež se je narodil 1920 v Wadowicah v revni delavski družini, študiral je najprej jezikoslovje in slovstvo v Krakovu, toda nemška zasedba ga je pognala delat v tovarno, med tem pa je študiral na ilegalni bogoslovni fakulteti, nekaj časa pa budil zavest svojih rojakov z gledališčem. Leta 1946 so ga posvetili v duhovnika, nakar je študiral v Rimu. Doma in med poljskimi zdomci je opravljal razne duhovniške službe, bil profesor nravoslovja na katoliški univerzi v Lublinu in v Krakovu, 1958 je postal pomožni škof, 1963 pa nadškof v Krakovu in 1967 kardinal, Vidno je sodeloval na zadnjem cerkvenem zboru in na škofijskih sinodah, saj novi papež govori in piše več jezikov in je kot strokovnjak za modroslovna ter bogoslovna vprašanja napisal več pomembnih del. To svojo duhovno in duševno' gibčnost ter zrelost je pokazal že v svojih prvih nastopih ter govorih. Pokazal je tudi topel, neposreden človeški odnos do ljudi, ki gre prek ovir ceremonij. Prosi nas vse, naj molimo zanj, da bo mogel dobro opravljati svojo težko službo, — zato ne pozabimo nanj in na njegovo prošnjo.
Novi papež Janez Pavel I.
V soboto 26. avgusta 1978 je 111 kardinalov izvolilo za novega papeža Albina Luciania, ki si je takoj po izvolitvi privzel ime Janez Pavel prvi. V zgodovini Cerkve je to doslej edini primer, da ima papež dvoje imen. Zakaj se hoče tako imenovati, je povedal sam takole: »Papež Janez me je z lastnimi rokami posvetil v škofa, potem sem ga, čeprav nevreden, nasledil na stolu sv. Marka v Benetkah, Papež Pavel pa me je imenoval za kardinala. V petnajstih letih svojega papeževanja je papež Pavel pokazal vsemu svetu, kako je treba ljubiti, služiti, delati, trpeti za Cerkev. Nimam niti ljubeče modrosti papeža Janeza niti izobrazbe in kulture papeža Pavla, toda zdaj sem na njunem mestu in si moram prizadevati za službo Cerkvi. Upam, da mi boste pomagali z molitvami.«
17
Papež Janez Pavel I.
Življenje našega novega skupnega očeta je potekalo doslej takole:
Rojen je bil 17. oktobra 1912 v Formo di Canale pod italijanskimi Dalomiti. Oče je bil delavec in po prepričanju socialist, mati pa je bila globoko verna žena in po poklicu snažilka. Sin Albin je želel postati duhovnik in mati se je tega veselila, oče pa tudi ni nasprotoval. Leta 1935 je bil posvečen v duhovnika in kmalu nato je doktoriral na Gregorianski univerzi v Rimu.
Njegova duhovniška življenjska pot se je začela na kaplanskem mestu, bil je praktičen dušni pastir, katehet, potem profesor, generalni vikar in leta 1958 je postal škof v Vittorio Veneto. Leta 1969 je postal beneški patriarh in štiri leta pozneje (1973) kardinal, sedaj pa ga je božja previdnost postavila na najodgovornejše mesto v Cerkvi, za Petrovega naslednika.
Sedanji papež si je za geslo izbral PONIŽNOST in ko je v nedeljo 3. septembra uradno nastopil kot poglavar Cerkve, se ni dal niti kronati niti nositi na nosilih, ker hoče biti v resnici služabnik božjih služabnikov in Sicer poln zaupanja, vedrine in tistega prisrčnega neposrednega odnosa do vsakega
18
človeka, ki more s svojo odkritostjo in pristnostjo osvojiti tudi tiste, ki so drugačnih nazorov od njega.
Kako bo novi papež Vodil Cerkev, ni samo od njega odvisno, ampak od tolikih okoliščin, v katerih se je znašel sodobni svet. Verniki pa vemo, da se bo po njem zgodila božja volja. V koliki meri, to pa je odvisno tudi od vsakega izmed nas. V toliki namreč, kolikor bomo spolnili njegovo željo, ko upa da mu bomo pri vodstvu Cerkve pomagali s svojimi molitvami.
Ob smrti papeža Pavla VI.
Na praznik Gospodove spremenitve, dne 6. avgusta 1978, zvečer ob 20.40 je umrl za srčnim infarktom v svoji poletni rezidenci v Castel Gandolfu papež Pavel VI. Pogreb je bil v Rimu 12. avgusta, ko so ob sončnem zahodu spustili krsto v podzemlje bazilike sv. Petra.
Ime papeža Pavla VI. bo s svetlimi črkami ostalo zapisano v zgodovino človeštva in Cerkve. Z vsemi močmi se je zavzemal za mir na svetu. »Nikdar več vojne!« je zaklical 4. oktobra 1965 v New Yorku na splošnem zasedanju Združenih narodov. Na njegovo pobudo obhajamo od 1. januarja 1968 vsako leto 1. januarja dan miru. Kot človek dialoga z vsemi ljudmi je navezal in gojil stike tudi z voditelji socialističnih dežel. Z našim predsednikom Titom sta večkrat izmenjala misli o svetovnih problemih in Tito je bil pri njem sprejet v avdijenco.
Delo za edinost kristjanov je bilo papežu Pavlu VI. posebno pri srcu. Dne 7. decembra 1965 je skupaj s pravoslavnim' ekumenskim patriarhom Atenagorom I. preklical izobčenje iz leta 1054. Prizadeval si je tudi za zbližanje z drugimi krščanskimi Cerkvami in skupnostmi. Nadaljeval in sklenil je 2. vatikanski vesoljni cerkveni zbor in neumorno opravljal svojo Učiteljsko službo z znamenitimi okrožnicami in spodbudami. Pretrgal je z večletno tradicijo, ko so včasih preveč enostransko razlagali izjavo apostola Pavla, da naj žene v Cerkvi molčijo in je leta 1970 razglasil za učiteljici Cerkve dve ženi, sv. Terezijo Avilsko in sv. Katarino Siensko.
Papež Pavel VI. bo ostal nepozaben tudi v naši jugoslovanski in cerkveni zgodovini. Dne 15. junija 1966 je bil sklenjen protokol z vlado SFRJ in Sv. Sedež ter SFRJ sta potem izmenjala uradne predstavnike. Za Slovenijo je 22. novembra 1968 ustanovil posebno cerkveno pokrajino in 17. oktobra 1977 s posebno bulo obnovil koprsko škofijo.
Za svoje geslo si je izbral besede: »V Gospodovem imenu.« V svojem Življenju pa je še dosledneje uresničil drugo geslo: »Nikogar ne ponižuj, temveč ga dvigaj!«
Poleg mnogih drugih je mariborski škofijski ordinariat prejel tudi sožalje Evangeličanske Cerkve v SR Sloveniji: »Ob smrti' papeža Pavla VL, voditelja rimskokatoliške Cerkve in človeka prizadevanj za svetovni mir, socialno enakopravnost, humanizem in ekumenizem, sprejmite naše sožalje. Za Evangeličansko Cerkev v SRS Ludvik Novak, senior.«
V času petnajstletnega pontifikata papeža Pavla VI. so zaživele naše Stopinje. Prepričani smo, da jih spremlja od tam, kamor vodijo Stopinje slehernega človeka dobre volje.
19
V. N.
Naše najstarejši pesmi
Pod tem naslovom smo v lanskih Stopinjah pričeli objavljati s kratko razlago nekatere izmed naših starinskih cerkvenih pesmi, ki so jih v prekmurskih cerkvah peli v davnih stoletjih, jih najprej zapisali v rokopisne pesmarice, pozneje pa jih nekoliko predelane natiskovali tako v evangeličanskih kot katoličanskih molitvenikih in pesmaricah. Nekatere od njih pojejo Vsaj ponekod še danes. Kot smo v lanskem letniku objavili božično pesem Ete den je vsega veselja, tako objavljamo letos iz iste martjanske pesmarice iz 17. stoletja vüzensko — vélikonočno pesem Kristus je gori vstal ...
Tudi ta pesem je zelo stara, Vsaj petsto let in so jo pri nas peli — kot v vsej Zagrebški škofiji, v kateri je bilo nekaj časa vse Prekmurje, spodnje pa skoro 700 let — že v davnini, najprej v takem jeziku, v kakršnem jo tu objavljamo iz rokopisa — to je v kajkavščini, prirejeni že za naše narečje. Pozneje so jo jezikovno spreminjali, ker so čutili preveliko razliko med vsakdanjim govorom in tem jezikom. Pesem pa so ohranili tako evangeličani, pri katerih jo je objavil Mihal Bakoš v pesmarici Nouvi gráduvál 1789, kot katoličani, pri katerih jo je objavil Mikloš Küzmič v Knigi molitveni 1783. Iz njenih ponatisov jo je sprejel v svoje Krščansko katholičanske cerkvene pesmi (1893) tudi Jožef Pustai-Pozderec.
Kristuš je gori vstal,
ki je bil človekom postal, moko i smeri je preterpel, da bi nas vseh odkupil.
Prosimo te, Jezuš Kristuš.
Hvalo zdavši Boguvi, boidimo veseli vsi, ar je to te den sveti, koga nam Bog napravi.
Alduval je te Kristuš agnec boži presveti, za nas greišnike ludi, na križnom drevi visi.
Ružna njega smert beše, to naše odkuplenje, njega gori vstanenje naše je zveličanje.
20
Zato ki smo kerščanje ino duhovni ludje, vu duši mi aldujmo,
Bogu hvalo zdavaimo.
Ar je k nam Bog poslal svojo sveto lubezen, naš Oča dragi nebeski za nas sina vmreti pusti.
Ino to odkuplenje prez vreidnosti naše je Kristuševa sveta kerv, grehe naše očisti.
Kristuš nam je gori vstal, példo nam je ostavil, da bi i mi vstajali i ž njim se veselili.
O gospon Jezuš Kristuš, agnec boži presvéti, prosi tvojega Oca, da nas glih vse zveliča.
Hvalen boidi Bog Oča, ki si nam dal Sina svega, ki kraluje v nebesih zdai i vekivekoma.
Prosimo te, Jezuš Kristuš,
zmožni naš kral,
boidi nam milostiv. Amen.
OPOMBA: Starinsko pisavo smo prepisali v današnjo. V rokopisu je začetek tak: Christus je gori vsztál, kie bil cslovekom posztal... v tedanjem madžarskem črkopisu, ki je imel še dolgi s. — Kot v lanski pesmi, so tudi v tej stare oblike deležnika na -l, beše, oca nam. očo itn. Pri vseh kiticah je le nakazan pripev, ki je tu natisnjen le na koncu. Vsi naši omenjeni prireditelji so pesem tudi vsebinsko precej spremenili.
21
Jože Smej
Sedemstopetdesetletníca lavatinske mariborske
škofije
V sredo, 10. maja 1978, je poteklo 750 let, odkar je bila ustanovljena lavantinska, zdaj mariborska-1avantinska škofija.
Škofijo je ustanovil salzburški nadškof Eberhard II. S privoljenjem papeža Honorija III. je 10. maja 1228 izdal listino o ustanovitvi škofije v št. Andražu v Lavantinski dolini. Prvi lavantinski škof Ulrih je bil posvečen 14. maja 1228, a nadškof Eberhard je šele leta 1244 določil meje nove škofije, ki je bila po velikosti bolj podobna dekaniji kakor škofiji. Škofija se je znatno Povečala z reformo cesarja Jožefa II. v letih 1787 do 1789. Dobila je dvajset dekanij, se pravi vso Spodnjo Štajersko južno od Drave, do Save in Sotle.
Velik dogodek za lavantinsko škofijo je bil prenos škofijskega sedeža iz Št. Andraža v Maribor. To je ‘izvršil škof Anton Martin Slomšek 4. septembra 1859. Ob tej priliki je sekovski (graški) škof odstopil lavantinskemu Slovenske gorice. S tem so bile rešene za slovenstvo.
Tretji dogodek v zgodovini lavantinske škofije pa je bila dokončna pravna ureditev razmerja do tistih delov somboteflske, krške in sekovske škofije, ki jih je lavantinski škof upravljal od 1. decembra 1923 kot apostolski administrator, to je Prekmurje, Mežiško dolino in nekaj obmejnih župnij iz graške škofije. To se je zgodilo leta 1964. Škofija je ob tej priložnosti dobila tudi naziv mariborska-lavantinska ali kratko mariborska škofija.
Za cerkvenopravno ureditev Prekmurja so bila posebno odločilna prva leta po prvi svetovni vojni. Takrat je Prekmurje imelo priliko, da bi lahko postala samostojna apostolska administratura. Za apostolskega admimstratorja (škofa) so bili predlagani župniki Ivan Baša, Jožef Klekl st. in Jožef Sakovič. Vendar so vsi odklonili. Ko je Prekmurje pripadlo pod upravo lavantinske škofije, je Sakovič zapisal: »Meje škofij in župnij se marajo tako urediti, da pridejo verniki čim bliže svojemu škofu in župniku. Sombotelski škof že štiri leta ne more do nas, zato je sv. oče odločil, da tako imenovano Prekmurje od 1. decembra 1923 pride pod oblast mariborskega škofa, to je, od tega dne bo mariborski-pravilno lavantinski škof- naš nadpastir, začasno Sicer samo kot apostolski administrator ali upravitelj, vendar če se kaj posebnega ne zgodi v tej naši zmešani Evropi, potem bo Prekmurje končnoveljavno priključeno lavantinski škofiji. Kako čudovito se prepleta zgodovina sveta. Preden so prišli Madžari v svojo današnjo domovino, so naši krščanski pradedje spadali pod oblast salzburškega škofa. Zapisano je, da je bil leta 850 salzburški škof gost slovenskega kneza Koclja. V tistem času sta tukaj hodila sv. misijonarja Ciril in Metod ... Ko še ni bilo Madžarov v Evropi, so vsi kraji na tej strani Donave spadali pod Salzburg, tako tudi naši kraji kakor tudi vsa današnja lavantinska škofija. Zato s tem, da spadamo k lavantinski škofiji, pridemo nazaj tja, kamor so spadali naši očetje pred več kot tisoč leti. Pripogniti se moramo pred to usodo zgodovine in sprejeti z zadovoljstvom odlok apostolskega sedeža.
22
Tako je prav. Slovenci Potrebujemo slovenskega škofa, katerega razumemo« (Sakovičeva pridiga v rokopisu. Dom. 26. p. Penit. 18. 11. 1923 Aggreg.).
Kako modre in sodobne besede enega izmed dušnih pastirjev Ivanocyjevega kroga!
Škof Držečnik je še doživel 750-letnico škofije. Takrat je ležal hudo bolan na kliničnem centru onkološkega inštituta v Ljubljani. Poslali smo mu telegram s čestitko. Odgovoril je (in to je njegova zadnja svojeročna pisava na tem svetu): »Vsem članom stolnega kapitlja se zahvaljujem za čestitke ob 750-letnici mariborske škofije in želim obilo božjega blagoslova za bodočo rast škofije tudi po križu in trpljenju škofa ordinarija.«
Naj bo poleg našega osebnega prizadevanja za versko poglobitev tudi ta zadnji blagoslov zanesljivo poroštvo našega upanja v prihodnost!
(Zaradi bolezni in smrti škofa ordinarija 750-letnice škofije nismo obhajali slovesno, ampak smo se je samo spomnili drugo nedeljo v oktobru, ko so prenesli zemeljske ostanke škofa Slomška iz bazilike Matere usmiljenja v mariborsko stolnico.)
Jože Smej
Od odhodu škofa dr. Maksimilijana Držečnika
V zatišju sobice onkološkega inštituta v Ljubljani je na binkoštno soboto 13. maja 1978 ob 13. uri zatisnil svoje oči škof dr. Maksimilijan Držečnik. Uradno Potrdilo se je glasilo takole: »Onkološki institut v Ljubljani odstopa od obdukcije pri pacientu dr. Maksimilijanu Držečniku, ker je diagnoza jasna, in na željo svojcev. Diagnoza: Lytmphoma histicyticum--reticulosarcoma.«
Rodil se je 5. oktobra 1903 v Orlici, župnija Ribnica na Pohorju. Po končani klasični gimnaziji v Mariboru je stopil v mariborsko bogoslovje, študije je nadaljeval v Rimu, kjer je bil 30. oktobra 1932 posvečen v duhovnika. Na papeški univerzi Gregoriani si je pridobil dva doktorata: iz filozofije in bogoslovja. Eno leto je bil kaplan v Ribnici na Pohorju, dve leti v Celju, nato pa je postal profesor v mariborskem bogoslovju. Leta 1941 so ga gestapovci aretirali in odpeljali v meljsko vojašnico, nato v Brestanico, od tam pa v Zagreb. Zagrebški nadškof ga je nastavil za kaplana v župnijo Visoko pri Novem Marofu. Po vojni je postal ravnatelj lavantinskega bogoslovnega semenišča v Ljubljani in je hkrati predaval tudi staro zavezo. Dne 15. 9. 1946 je bil imenovan za naslovnega škofa doforiškega, 15. decembra istega leta je bil v mariborski stolnici posvečen v škofa in dodeljen v pomoč škofu Tomažiču. Po Tomažičevi smrti je bil leta 1949 imenovan za apostolskega administratorja lavantinske škofije, leta 1960 pa je postal redni škof. Pri Škofovski konferenci Jugoslavije je bil predsednik komisije za edinost kristjanov.
Njegova najpomembnejša vidna dela so: prenova zunanjščine mariborske stolnice, ustanovitev Slomškovega dijaškega semenišča, izdaja celotnega sv. pisma, zgraditev bogoslovnega semenišča v Mariboru, dokončna Ureditev škofijskih mej (njegovo prizadevanje za priključitev prekmurskih
23
župnij mariborski škofiji je opisano v Stopinjah 1973, Str. 52 do 54), prizadevanje za razglasitev Slomška za svetnika, vnema za poživitev verskega in cerkvenega življenja v koncilskem duha, moralna pomoč pri zidanju novih cerkva Sv. Cirila in Metoda v Mariboru, v Odrancih, v Kuzmi, Pertoči in drugod ter pospeševanje edinosti med kristjani,
S Pomurjem je bil vedno tesno povezan. Na njegovi mizi so bili razni letniki Stopinj, Zanimali so ga dogodki in versko življenje v pomurskih župnijah. Iz Stopinj je večkrat črpal snov za svoje govore, ki jih je imel v pomurskih župnijah. Ob stoletnici rojstva dr. Franca Ivanocyja — 25. avgusta 1957 — je izdal pastirsko pismo, v katerem je med drugim zapisal tudi tole: »Ivanocy je bil velik božji dar Slovenski krajini ob najusodnejši uri njene zgodovine in veliko poslanstvo je z njim izvršila božja previdnost: dala je ljudstvu narodno svobodo in čudovito versko pomlad. Čutimo: Ivanocy je osebnost silne notranje moči, ki vernikovo in duhovnikovo duhovno življenje oblikuje po Kristusovi podobi« (prim. Sporočila 1957—VIII—79).
Kar je povedal škof Držečnik o Ivanocyju, lahko rečemo tudi o njem: škof Držečnik je bil velik dar mariborski lavantinski škofiji ob usodni uri njene zgodovine. Bil je osebnost silne notranje moči. Iz njega je vela božja toplina, ki je človeka osvajala in navduševala za vse, kar je v božjih očeh dobrega, resničnega in lepega.
Sombotelski škof Árpád govori škofu Maksimilijanu v slovo
Ko je bil leta 1960 imenovan za rednega lavantinskega mariborskega škofa, je v pastirskem pismu napisal tudi tole: »Značilno je, da sem prejel novo imenovanje na birmskem potovanju v Prekmurju, ki je pred tisoč leti spadalo pod nadškofijo sv. Metoda. Sporočilo o imenovanju sem prejel prav na god sv. Cirila in Metoda. V teh okoliščinah gledam migljaj božje previdnosti, da moram hoditi po stopinjah sv. bratov ... Te vrstice vam pišem iz Bogojine ter vam Pošiljam Pozdrav in blagoslov z mogočnega stolpa veli-
24
častne bogojanske župnijske cerkve, ki je delo božjega umetnika pok. mojstra Jožefa Plečnika. Prosim Boga, da bi bila tudi lavantinska škofija podobna temu svetišču, ki s svojo lepoto slavi Boga. Sredi svetišča stoji mogočen steber, ki na štirih lokih nosi strop in ostrešje. Tak steber bi naj bil v škofiji škof« (prim. Sporočila 1960—VII—75).
Pogreb škofa Držečnika je natančno opisan v Družini z dne 28. maja 1978. Pogrebno svečanost je vodil pronuncij nadškof Michale Cecchini. Na pogreb so prišli kardinal Lekai iz Esztergoma, nadškofje in škofje iz domovine in tujine. Iz Sombotela sta prišla na pogreb škof Árpád Fabian in pomožni škof Jožef Winkler, Držečnikov sošolec iz Germanika. Škof Árpád je imel v cerkvi pogrebni govor v latinščini, ki ga tu navedemo v celoti, ker drugje ni bil objavljen:
»Žalostni so bili apostoli, ko se je Gospod Jezus pri zadnji večerji poslovil od njih. Žalost je pretresla tudi naša srca ob smrti škofa Maksimilijana. Vendar je odšel v imenu Očeta, vsemogočnega stvarnika, v imenu Jezusa Kristusa, ki je zanj trpel in v imenu Svetega Duha, ki mu je bil dan. Zato v veselem upanju izražamo svoje prošnje za pokojnega škofa.
Prišli srno iz sombotelske škofije, da delimo svojo žalost in upanje s stalnim kapitljem, z duhovniki im verniki mariborske škofije. Predvsem se zahvaljujemo Bogu za darove ljubezni, s katerimi nas je obdaril po svojem zvestem služabniku. Mnoge vezi nas vežejo z mariborskim škofom, ki je mirno zaspal v Gospodu. V istem času kakor škof Maksimilijan je v Rimu študiral in se pripravljal na duhovniško življenje tudi naš pomožni škof. Oba sta tam rastla v ljubezni do Kristusa in njegovega namestnika, papeža. Moj prednik, Aleksander Kovács je zelo cenil škofa sosednje škofije. Znova in znova sta si skazovala znamenja medsebojne bratske ljubezni ob raznih srečanjih, ko smo se res prijateljsko pomenili med seboj. Ob mojem ustoličenju za rednega škofa je počastili našo škofijo s svojo navzočnostjo. Podobno prijateljstvo vlada tudi med mnogimi duhovniki obeh sosednjih škofij, mariborske in sombotelske. Premnogi so zgledi pokojnikove ljubezni do nas, ne morem jih vseh našteti. Koliko večja mora biti še hvaležnost tistih, ki so desetletja neposredno okušali ljubezen tega velikega duhovnika in škofa. Bogu hvala za vse!
V upanju se veselimo in prosimo za zvestega Kristusovega služabnika, naj sveta Bogorodica, Devica Marija, milostljivo obrne nanj svoje oči in naj ga sprejme Kristus, ves blag in usmiljen. Naj gleda neizmerno Skrivnost presvete Trojice in se veseli blaženosti troedinega Boga, ki naj bo slavljen od vseh vekomaj. Amen.«
V	tem govoru je dvakrat izraženo veselo upanje. To izraža tudi velikonočna sveča, ki neprestano gori na grobu škofa Maksimilijana v mariborski stolnici. To velikonočno veselje in upanje odseva tudi z obrazov številnih romarjev, ki obiskujejo njegov grob.
25
Štefan Steiner
Krščanski pogled na prihodnost sveta
1. Zgodovina govori, da je človeštvo stalno upalo v ’lepšo prihodnost’ tega sveta, vsaj na splošno. Verjelo je in mnogi še verjamejo, da bo znanost v prihodnosti odpravila bolezni, da bodo družbene revolucije pripravile enakost med ljudmi, da bo namnožitev osnovnih dobrin prinesla veliko zadovoljstvo itd.
V zadnjem času, nekako po letu 1960, pa mnogi vrhunski misleci skoraj z apokaliptičnimi barvami slikajo prihodnost, kot čas atomskega spopada, izgubljanja smisla življenja, krutosti in splošne manipulacije z ljudmi, samozaduševanja v onesnaženem okolju itd., če se seveda dejavnost sedanjega sveta, posebno moralna, ne bo spremenila, »če človeštvo ne bo našlo svoje duhovne dimenzije«, kot pravi Znani učenjak in kardinal F. König. Naj omenimo nekaj najbolj znanih imen, ki napovedujejo takšno prihodnost: leposlovca H. Böll in A. Solženicin, fizik M. Bom, psihologa H. Fromm in E. Frank, antropolog K. Lorenz, sociolog D. Bell, filozof C. F. von Weizsäcker. Ne samo napovedi resnih mislecev, tudi splošno občutje ljudi je danes takšno, da nas navdaja v tesnobo pred prihodnostjo. Celo 2. vatikanski cerkveni zbor opozarja: »Naš čas bolj kakor pretekla stoletja potrebuje takšne modrosti, da bodo vsa človeška odkritja postala bolj človeška. V nevarnosti je namreč prihodnost sveta, če se ne bodo prebudili modri ljudje« (CS 15,3).
2.	S svojimi mislimi, načrti, željami, z delom, s katerim si hočemo zagotoviti duhovno in tvarno eksistenco, itd., živimo v prihodnosti. Prihodnost je del našega sedanjega življenja. Nikomur ne more biti vseeno, kaj bo z njim jutri. Čeprav smo moderni ljudje veliki individualisti, vendar dobro vemo, da je zaradi družbene povezanosti sedanjega sveta Osebna usoda močno odvisna od usode človeštva. Vprašanju, kakšna bo prihodnost sveta, zato ne moremo uiti.
Če bi kristjan gledal na prihodnje življenje sveta le v luči tistega, kar mu pravijo filozofi, družboslovci, občutje ljudi, lastna pamet itd., potem svojega krščanstva kajpada ne bi jemal resno. In če krščanstvo ne bi dajalo verodostojnega odgovora in tako važno bivanjsko vprašanje, kot je problem prihodnosti sveta, potem ne bi bilo resna vera.
Sv. pismo prav v zvezi s prihodnjimi rečmi govori kristjanom: »Vi pa imate maziljenje od Svetega Duha in veste vse« (1 Jan 2,20). Sv. Janez označuje z »maziljenjem« spoznanja, ki nam jih posredujeta razodetje in milost.
Kaj krsčanska vera uči o prihodnosti sveta? Danes, ko nas goli človeški pogled v prihodnost prešinja s tesnobo, moramo kristjani še posebej prisluhniti temu nauku. Pri tem pa ni pomembno samo to, da gledamo na prihodnost sveta krščansko, ampak tudi to, da po tem gledanju za njegovo ’lepšo prihodnost’ delamo.
a) Odrešenjski smoter krščanskega nauka o prihodnosti sveta
1. Bog je poslal Kristusa »svetu za odrešenika« (1 Jan 4,14). Kristus je »pot, resnica in življenje« za zveličanje pri Očetu (Jan 14,6), Niso samo njegovo življenje, smrt in vstajenje ter skrivnostno življenje v Cerkvi narav-
26
nost usmerjeni k odrešenju, so služitelji zveličanja, ampak prav tako tudi njegov nauk, sploh ves nauk vere, ki jo je Kristus ustanovil. Krščanski nauk o prihodnosti sveta ima odrešenjsko vsebino in odrešenjiski smoter. Kdor bi v njem iskal predvsem kaj drugega, npr. to, kakšne oblike življenja in družbe se bodo na tem svetu uresničile, kdaj bo konec sedanjega sveta, kakšen bo ta konec, tisti bi gotovo zgrešil njegovo pravilno razumevanje.
Jezus, apostoli, zgodnja in sedanja Cerkev oznanjajo predvsem tisto, kar je za prihodnost sveta najvažnejše: njegovo odrešenje, božjo in človeško dejavnost za to odrešenje. Učijo, tla je s Kristusom »z močjo prišlo božje kraljestvo« v svet (Mr 9,1), da je to kraljestvo »kakor gorčično zrno, ki je takrat, ko se vseje v zemljo, manjše od vseh semen na zemlji; ko pa se vseje, raste in postane večje kot vsa zelišča« (Mr 4,31—32). Dalje oznanjajo, da je božje kraljestvo v notranjosti' ljudi in da od tu preobraža in bo preobraževalo ta svet do konca njegovega obstanka; ne bo torej to kraljestvo neka zemeljska strukturalna veličina (prim. Jan. 18,36; Lk 17,20—21; Mt 28,20). Krščanski nauk zagotavlja, da bo božje kraljestvo končno preraslo v »novo nebo in novo zemljo« (Raz 21,1; 2 Pet 3,13), kjer ne bo več nobenega zla, ampak »bo Bog vse v vsem« (1 Kor 15,20—28) kot popolna sreča ljudi (prim. Mt 25,20—23; Raz 19,6—9). Vse to pa se bo zgodilo po Kristusovem delovanju: on bo končno odrešil svet od vsega zla, od greha, smrti, stiske, trpljenja, krivičnih struktur sveta, nepopolnosti itd. (prim. Jan 16,33; 2 Pet 3,3—13) in prinesel vse dobro, predvsem večno zveličanje (prim. Jan 14,6; Rimlj 8,1—2; Raz 21,5—6).
Prvo, kar nam krščanska vera pravi glede prihodnosti sveta, bi z naukom 2. vatikanskega koncila takole strnili in še dalje pojasnili: »Podoba tega sveta, ki jo je skazil greh, sicer prejde; toda poučeni smo, da nam Bog pripravlja novo bivališče in novo zemljo, na kateri prebiva pravičnost in katere blaženost bo izpolnila in prekosila vsa hrepenenja po miru, ki se porajajo v srcih ljudi. Tedaj bo smrt premagana in božji otroci v Kristusu obujeni k Življenju; kar je bilo vsejano v slabosti in minljivosti, si bo nadelo neminljivosti. Ljubezen in njena dela bodo ostala, in vse stvarstvo, ki ga je Bog ustvaril zaradi človeka, bo rešeno suženjstva ničevosti« (CS 39,1).
2. Kdaj bo sedanji svet prenehal obstajati in kako se bo to zgodilo, za kakšno zunanjo Ureditev tostranskega sveta in -njegove družbe naj si kristjani prizadevajo, kakšni veliki dogodki, pomembni za ves svet, (srečni ali nesrečni, bodo pred »novo zemljo« sledili itn., o tem nam krščanska vera ničesar določenega ne pove. Vse to je namreč odvisno od božje previdnosti in svobodnega delovanja ljudi. Krščansko oznanilo bi bilo v nasprotju s samim seboj, če bi na eni strani učilo, da Bog posega v življenje sveta in da je človek spoznavajoče in svobodno bitje, na drugi strami pa bi postavljalo neke določene modele prihodnosti sveta ali absolutiziralo neko nujno razvojnost sveta k določenim stanjem človeštva, npr. k t. i. brezrazredni družbi, k vsesplošnemu humanizmu, in to le po delovanju sil, ki so v svetu samem.
V primeri z dejstvom, da bo božje kraljestvo »v moči« delovalo do konca sveta in da bo za ljudi nastala »nova zemlja«, je vse drugo o prihodnosti sveta za krščanskega človeka postranskega pomena. To delovanje in ta nastanek pa nista posledica neke neosebne, neodvisne, v svetu samem Obstajajoče sile, ampak posledica božje moči in človekovega sodelovanja z njo.
27
b) Prihodnost sveta je v božjih rokah
1. Razodetja in tudi krščanska skušnja nam pričata, da Bog deluje v svetu, skrbi zanj, posega vanj (prim. Apd 2,23; Ef 1,41; 1 Pet 1,2; 1 Jan 1,1—4).
Bog, ki je ustvarili svet, je »zvesti Stvarnik« (1 Pet 4,19). On ne zapusti ljudi, ki jih je poklical v življenje: »Ne bom stopil od tebe in ne bom te zapustil. Zato moremo zaupljivo govoriti: ’Gospod je moj Pomočnik, ne bom se bal’« (Hebr 13,5—6).
Največje zagotovilo božje zvestobe stvarstvu je Jezus Kristus: »V tem se je razodela božja ljubezen do nas, da je Bog na svet poslal svojega edinorojenega Sina, da bil mi po njem živeli. V tem je ljubezen: ne, da smo mi ljubili Boga, temveč, da je on nas ljubil in poslal svojega Sina v spravo za naše grehe ... Im mi smo videli im spričujemo, da je Oče poslal Sina svetu za odrešenika« (1 Jan 4,9—10.14; prim. 1 Kor 1,9). Kristus je »zvesta priča« božje ljubeče skrbi za svet in kot Odrešenik sveta im božji Sin »vladar nad kralji zemlje«, on je »Alfa in Omega« sveta, on je tisti, »ki je, ki je bil in ki bo, vsemogočni« (Raz 1,5.8; prim. 3,14).
Posebno s Kristusovim vstajenjem in njegovim življenjem v vernikih je Bog korenito posegal in posega v zakonitosti in dogajanje tega sveta. Zato kristjani vemo, »kako neizmerna je velikost njegove moči do nas vernikov, kakšno je delo njegove silne moči, ki ga je storil v Kristusu, ko ga je obudil od mrtvih in ga posadil na svojo desnico v nebesih nad vsako Vladarstvo in oblast in moč in gospodstvo in vsako ime, ki se imenuje ne le na tem svetu, ampak tudi v prihodnjem; in vse je podvrgel njegovim nogam in njega kot glavo Čez vse dal Cerkvi, ki je njegovo telo, polnost njega, ki vse v vsem napolnjuje« (Ef 1,19—23).
Prav Gospodovo vstajenje je bilo in bi moralo biti kristjanom vedno temelj prepričanja o Vsemogočni božji dejavnosti v svetu: »Tako naj bi ne zaupali sami v sebe, ampak v Boga, ki mrtve obuja. On nas je iz tolikšne smrtne nevarnosti rešil in nas rešuje; in vanj upamo, da nas bo tudi v prihodnje reševal« (2 Kor 1,9—10; prim. 1 Kor 15,54—57). Za prve kristjane ni bil toliko važen čas »Gospodov dan«, čas konca tega sveta, ampak »dobro upanje«, da Bog deluje v svetu, premaguje zlo in bo končno popolnoma zmagal (2 Tes 2,1—8; 3,1—5), v prihodnost so gledali v prepričanju, da je »Kristus včeraj in danes, isti tudi na veke« (Hebr 13,8).
2.	Božje stvarjenje in odrešenje po Kristusu prepričujeta kristjane, da stvarstvo naprej obstaja po božji volji (Raz 4,11), da se tej volji ne more nihče upreti (Rimlj 9,20), da brez nje niti las ne pade človeku z glave (Mt 10,29—30), da »božja pravičnost ostane vekomaj« (2 Kor 9,9), da so »časi in vekovi« božji (besedilo velikonočne vigilije). »Ali nima lončar oblasti nad glino?« (Rimlj 9,21).
Kristjanov nihče in nič, ne v sedanjosti ne v prihodnosti, ne more ločiti »od Kristusove ljubezni«, če -sami nočejo, pač pa oni morejo »v vsem« po Kristusu zmagovati (Rimlj 8,35—39).
Kratko moremo izraziti krščanski nauk o božji moči in božjem delovanju v svetu z rečenico krščanskih prednikov: svet je v božjih rokah.
3.	Po vsem nauku razodetja lin krščanske Skušnje je skoraj- nemogoče misliti, da bi Bog svet tako prepustil ljudem, da bi ga ti s kakšno fizično močjo v bistvu uničili, npr. z nuklearnim orožjem. Sploh pa je nemogoče,
28
da bi ljudje mogli svet moralno popolnoma pokvariti. Kako bi mogel biti Bog »zvesti Stvarnik«, če bi dopustil prvo? In kakšen smisel bi imela pošiljatev božjega »Sina svetu za odrešenika« v ta svet, če bi se zgodilo drugo?
Popolnoma se moremo zanesti na Kristusovo zagotovilo: »Na svetu boste imeli stisko; a zaupajte, jaz sem svet premagal« (Jan 16,33), »Jaz sem z vami vse dni do konca sveta« (Mt, 20).
c) Prihodnost sveta je tudi v človeških rokah
1. Ker so se nekateri Solunčani preveč bavili z vprašanjem, kdaj bo konec sveta, jih je sv. Pavel krepko prijel: »Slišimo namreč, da žive nekateri med vami neredno in nič pravega ne delajo, marveč se ukvarjajo s praznimi rečmi. Takim zapovedujemo in jih opominjamo ..., naj mimo delajo in jedo svoj kruh. Vi pa, bratje, ne omagajte pri opravljanju dobrih del« (2 Tes 3,11—13).
Po dobrih delih ljudi Bog v veliki meri posega v svet in mu gospoduje, po njih se razširja božje kraljestvo in pripravlja »nova zemlja«. Zato pravi sv. Pavel kristjanom: »Tako imamo zaupanje, da bo on, ki je v vas dobro delo pričel, to tudi dovršil, do dneva Kristusa Jezusa« (Flp 1,6). Na dan svojega prihoda ob koncu sveta se Gospod »poveliča v svojih svetih in se skaže čudovitega v vseh«, kateri so bili »vredni poklica (krščanskega) in z močjo spopolni vsako dobro voljo in vsako delo po veri« (2 Tes 1,10—11).
Ko Bog deluje v svetu po vseh dobrih delih ljudi in posebno kristjanov, mu ti niso slepo orodje, ampak svobodni sodelavci (prim. 1 Kor 3,9—13). Zategadelj je prihodnost sveta v marsičem od nas odvisna, je tudi v naših rokah. Čim bolj z Bogom sodelujemo, tem bolj smemo pričakovati srečno prihodnost, čim manj to delamo, tem manj bo prihodnost dobra. S svojimi grehi celo rušimo božje kraljestvo v svetu in s tem tudi pripravljamo prihodnje zlo (prim. 2 Tes 2,3—10).
Kako morejo kristjani po sodelovanju s Kristusom učinkovito posegati v prihodnost tega sveta, zgovorno kaže prva Cerkev, ki je posebno resno jemala nauk, da je svet v božjih in tudi človeških rokah. Čeprav ni predstavljala — človeško gledano — nobenega upoštevanja vrednega družbenega, gospodarskega, političnega in kulturnega dejavnika, je z deli vere, upanja in ljubezni pripravljala temeljito preobrazbo sveta na verskem, moralnem, kulturnem, gospodarskem in na drugih področjih. Pomislimo npr., kolikšen vpliv na odnose med ljudmi je imelo bratstvo prvih kristjanov (prim. Apd 2,42—47); 3,32—35).
2. Razodeta božja beseda nas uči in krščanska skušnja njen nauk potrjuje, da prihodnost sveta določamo posebno z deli vere, upanja in ljubezni, dalje z modrostjo, čuječnostjo in treznostjo ter vztrajnostjo.
Z vero premagujemo zlo tega sveta in se zakoreninjamo v Kristusu: »To je zmaga, ki premaga svet: naša vera. Kdo pa premaga svet, če ne tisti, ki veruje, da je Jezus božji Sin?« (1 Jan 5,4—5).
Če je »Kristus naše upanje« (1 Tim 1,1), potem brez tesnobe pričakujemo in se trudimo, da se bo stvarstvo »iz suženjstva pokvarjenosti rešilo v svobodo poveličanih božjih otrok«, »čakamo posinovljenja, odrešenja svojega telesa« (Rimlj 8,20—25).
29
Posebno po ljubezni smo že v veliki meri deležni »novega neba in nove zemlje«, kjer je »Bog vse v vsem«: »Kdor ostane v ljubezni, ostane v Bogu in Bog ostane v njem. S tem je v nas ljubezen dovršena, da imamo zaupanje za dan sodbe; zakaj kakršen je on, taki smo tudi mi na tem svetu. Strahu ni v ljubezni, temveč Popolna ljubezen strah prežene« (1 Jan 4,16—18).
Modrost nas nagiba, da upoštevamo »znamenja časa« (prim. Mt 16,1—4) in dobro izkoristimo čas svojega življenja (prim. Ef 5, 15—16), s čimer pripravljamo temelje za Prihodnje dogajanje.
Čuječnost in treznost nas pripravljata za Gospodov končni prihod na ta svet in usposabljata, da se izognemo prihodnjega hudega: »Varujte se, da vam srca ne bodo obtežena s požrešnostjo in pijanostjo in skrbmi tega življenja in da tisti dan ne pride na vas nenadoma kakor zanka ... Čujte torej vsak čas in prosite, da bi vsemu temu, kar se bo godilo, mogli ubežati« (Lk 21,34—36).
»Kdor bo vztrajal do konca, ta bo rešen« (Mt 10,22) in bo pridobil svoje življenje (Lk 21,19).
Sklep
1. Ob primerjavi z drugimi pogledi, npr. s pričakovanji zgodovinskega materializma (brezrazredna družba, odprava odtujitve človeka, prenehanje izkoriščanja človeka po človeku itd.) ali z napovedmi progresističnega liberalizma (z napredkom bodo odpravljene tegobe človeštva, zavladala bo popolna osebna svoboda itd.) se krščanski pogled na prihodnost sveta danes zdi tudi nekristjanom, Vsaj v nekaterih rečeh, mnogo bolj realističen kot nekdaj.
Marsikatera napoved drugih pogledov na prihodnost sveta se ne uresničuje ali je vedno manj upanja, da bi se udejstvila, npr. osvobajanje človeka od raznih odtujitev (manipulacij). Vedno večja moralna kriza in možnost, da svet sam sebe uniči, spodkopujeta mišljenje, po katerem človeštvo more doseči spopolnitev in idealno Ureditev tega sveta samo z lastnimi močmi. Znani zgodovinar Golo Mann npr. pravi: »Brez religije se bo človek prav gotovo uničil«. Krščanstvo danes odločno prikazuje svoje pojmovanje prihodnosti sveta tudi v tostranski perspektivi. 2. vatikanski koncil npr. uči: »Opomnjeni smo seveda, da človeku nič ne pomaga, če si ves svet pridobi, sam sebe pa pogubi. Vendar pa pričakovanje nove zemlje ne sme oslabiti, marveč spodbuditi vnemo za delo na tej zemlji, kjer raste tisto telo nove človeške družbe, ki že more dati nekak obris novega sveta. Zato je treba zemeljski napredek sicer razlikovati od rasti Kristusovega kraljestva, vendar pa je ta napredek, kolikor more prispevati k boljši ureditvi človeške družbe, velikega pomena za božje kraljestvo. Vrednote človeškega dostojanstva, bratskega občestva in svobode, vse te odlične sadove narave in našega truda, bomo namreč potem, ko smo jih v Gospodovem duhu in po Gospodovi zapovedi razvijali na zemlji, znova našli, toda očiščene vsakega madeža, presvetljene in preobražene« (CS 39,2—3). Poleg tega krščanstvo oznanja moralno prenovo ljudi kot pogoj za osvojitev idealov človeštva, kar najdeva široko soglasje današnjih miselnih ljudi. Res je potem, da krščanski pogled na prihodnost sveta povzema v svojem smislu — ta prihodnost je v božjih in človeških rokah — vse resnične tostranske ideale drugih pogle-
30
dov, npr. prenehanje izkoriščanja človeka po človeku. V luči teh dejstev postaja krščansko oznanilo o prihodnjosti sveta verodostojno.
Naproti vsem načrtovanjem in napovedim glede prihodnosti sveta, ki ne zanikajo, da je svet v božjih in tudi človeških rokah, je krščanstvo pozitivno usmerjeno, saj, kakor smo videli, človekova vloga pri ustvarjanju prihodnosti načrtovanje zahteva.
2. Tudi stvarnost krščanskega pogleda na prihodnost sveta nas kristjane nagiba, da se držimo razodetega nauka o tej prihodnosti in po njem delamo. Ta nauk je omenjeni cerkveni zbor takole kratko izrazil: »Gospod je cilj človeške zgodovine, točka, v katero se stekajo vsa hrepenenja zgodovine in civilizacije, središče človeškega rodu, veselje vseh src in izpolnitev vseh njihovih teženj ... V njegovem Duhu oživljeni in združeni potujemo nasproti tisti dovršitvi človeške zgodovine, ki se popolnoma sklada z načrtom njegove ljubezni: ’Prenoviti vse v Kristusu, kar je v nebesih in kar je na zemlji’ (Ef 1,10).
Gospod sam pravi: 'Glej skoraj pridem in moje plačilo z menoj, da povrnem vsakemu po njegovih delih. Jaz sem alfa in omega, prvi in poslednji, začetek in konec’ (Raz 22,12—13)« (CS 45,2—3).
Vid Goričanec
Osameli božič
Od vseh drevesc preteklih let je svečka z njih nam le ostala — brez otrok, samá sva zdaj ostala ...
Na prazni mizi jelovi sveča rožnata gori v temí — spomin na srečo in bridkost, spomin grenak na vso radost družine zbrane, zdaj razklane ...
Ena sveča sama — nama dvema, osamelosti simbol, krik srcá bolečega — petéro krikov trpkih, krik v temo neznano, bledeči up, brleč v temi:
Ostani, svetloba, bodi v pomoč!
V najinem srcu luč zagori — svetijo nama zdaj luči tri ...
31
France Gorenjec:
Prekmurska deželica
Če se podpišem Gorenjec, še ne pomeni, da sem z Gorenjskega doma; saj tudi Dolenec ni Slovenec z Dolenjskega; táko ime sta si nadela, ker sta bila mogoče z gorenjega ali dolenjega konca doline ali celo z zgornjega ali Spodnjega dela vasi. Tudi se nekdo lahko piše za Mlinarja, pa je tesar, in se podpisuje za Šlosarja, pa je uradnik. Bog zna, kdaj so si družine in rodovi nadeli svoje priimke. Saj danes Kozar ni tisti, ki pase koze, ali Konjar, tisti, ki redi ali pase konje. Kranjski birmanec se je letos hvalil nasproti prijatelju: »Kaj boš ti! Tebe bo birmal Šuštar, mene pa škof!«
Tako so se nam pomešala vsa mogoča imena in priimki, ko smo si dijaki in profesorji na soboški gimnaziji gledali iz oči v oči tista leta neposredno pred svetovnim požarom, ki nas je potem raztepel po svetu: od Sombotela do Trsta, od Tišine do Kuršumilije, od Kučnice do Dona in Dnepra.
Nekateri se po osvoboditvi prsijo, kako so bili »preganjani«, ker da so jih »kazensko« poslali služit v Prekmurje. Jaz pa sem bil vesel, da so me po treh letih brezposelnosti usmerili v Soboto. Od otroških let se rad vozim z vlakom in tako sem se tudi tisti maj cijazil iz slovenskega središča z osebnim vlakom čez »pomembna« vozlišča, kot so bili Zidani most, Pragersko, Ormož, Ljutomer, do neke postaje, ki so ji rekli Murska Sobota.
Že v nekaj, tednih sem spoznal, da je človek v prekmurski ravnini vedno v središču kroga; kakor se premakneš, se premakne tudi tvoje obzorje, stalno potuje s teboj. Le počasi, le s časom se ti odkrije, da je poleg Ravenskega tudi Goričko, da so na koncu bele ceste proti vzhodu Lendavske gorice in da se je na jugu za Muro pognal iz tal prvi val Slovenskih goric z vrhom v Kapeli. V tem prostoru so bile steze, kolniki, pota, ceste, celó železnica, ki je pri Varžêju in Dokléžovju preskočila skrivnostno, temno Muro, ki ji nikoli nisem videl dna — vem, da bolj zaradi motnosti kot zaradi globine.
Ob sobotnih in nedeljskih popoldnevih smo s prijatelji razkrili ljubeznive posebnosti in skrite znamenitosti deželice. V Martjancih smo se srečali s slovesnimi, togimi svetniki, ki jih je ovekovečil tudi za naš čas slikar Janez iz Radgone. V Moravcih smo obstali pred bleščeče belim pročeljem sestrske evangeličanske cerkve. V Bogojini je cerkev sedla kot bela golobica na rob med ravnino in gričevje in se nam je z zvonika razgrnil prečudovit razgled. Poiskali smo rotundo v Selu in se ponovno vračali gledat ta biser. V Turnišču smo se morali plaziti po podstrešju, da smo si ogledali Ladislava, njegove vojščake in kumanske konjíke. Tudi Hadikovo mumijo smo obiskali v cerkvici nad Lendavo, čeprav nas je motila v razprtih, neomejenih razgledih na vzhod — to je torej Panonska ravnina, brezbrežna zelena plan, skrivnostna domovina rodov, ki so prišli izza Karpatov in tipali v prve obronke alpskega hribovja, k Muri, k Dravi in si tu ustanovili svojo novo domovino.
Nas Neprekmurce so vabili bregovi, zdelo se nam je, da se bomo v ravnini zgubili, kakor se zgubljajo v tej ravnini studenci, potoki in reke. Zato smo se s kolesi odpravljali v tesne dolinice med borovimi gozdiči, tesnimi vinogradi in ozkimi, strmimi njivicami, na slemena s kapelami, cerkvami
32
in osamelimi bajticami, se drzno spuščali v temna zakotja in ostrih ovinkih dosegali zamočvirjene travničke, a nazadnje spet zadihali v odprti, razgrnjeni ravnini Ravénskega z brezbrežnimi, se nam je zdelo, ploskvami žit in s strnjenimi četami koruznih stebel.
Ob vsem uživanju lepot in posebnosti nismo bili nedeljski' izletniki, ki se jim razkazuje Slovenska idila: vedeli in videli smo, kaj je težka ilovica, kaj so tišine, kakšne so v kola vprežene krave, kaj je šmarnica, kaj čakajo ljudje pred soboško posredovalnico za delo, kako se vračajo s sezonskega dela v Vojvodini in Nemčiji itn., itn. Poznali smo prijatelje Prekmurce, kako so se šolali v Ljubljani: vedeli smo, kje dobivajo hrano, videli, kako se obuvajo in oblačijo. Zdaj smo v njihovi ožji domovini stopali v butane hiše, zdaj smo pred seboj v šolskih klopeh imeli njihove mlajše brate in sestre in zdaj so nas njihovi očetje pozdravljali »Dober dén!« in našemu prijatelju gimn. katehetu Lojzetu voščili »Hvalen bojdi!«
Čutili smo, kako prihajajo novi in novi rodovi iz duhovno neizrabljene pokrajine in se spreminjajo v soustvarjalce Slovenstva. Nikoli, mi nihče ni očital, da sem »prišlek« in da »odjedam« njihov »kruh«, podobno tudi drugim ne, ki so že s samimi priimki dajali vedeti, od kod so. Izpovedali so, da jih nosijo ljudje z različnih koncev slovenskega prostora: Grafenauer je mogel biti po rodu s Koroškega, Žgur z Vipavskega, Žorga, Justin in Hvala s Tržaškega, Zobec iz Ribnice, Smolej z Gorenjskega, Potokar z Dolenjskega, Šoštaréc iz Sodišinec z besednim poudarkom, ki je mogel veljati samo v Pomurju, ipd. Enako so se mešali študentje. Domači so bili: Gruškovnjak, Pentek, Berden, Bukvič, Hajdinjak, Zver, Smej, Tivadar, Zadravec, Lutarič, Škerlak itd. Sinovi in hčere »prišlekov« so bili: Gregorič, Velnar, Nišelvicer, Deškovič, Trebše ipd. Srečali smo židovska imena: Hahn, Prajs, Koch, Hirschl. Zelo mnogo je bilo Horvatov, pač potomcev Hrvatov, ki so pred Turki bežali in se umikali Čez prekmursko ozemlje dalje proti Gradiščanskemu in z zadnjimi vali dosegli severni donavski breg pri Bratislavi. Za fanta, ki se je pisal Gerenčer, smo vedeli, da se je poslovenil, priimek v madžarski obliki slovaške besede hrnčír za lončar pa mu je ostal. Isto obrt pomeni priimek Hafner; fant je bil nekje od Škofje Loke, kjer je mogel njegov rod sprejeti poimenovanje med nemškimi kolonisti. In sošolci so oba priimka poslovenili in vzdeli enemu priimek Pisker in drugemu Lonec.
Bila so leta, ko se je v ozračju že zgostila nevihtna napetost, vsak čas je bilo pričakovati, da bo buhnil požar in zarohnel grom, Že sama imena iz te polpreteklosti nam povedo dovolj: Avstrija, Danzig-Gdansk, Čehoslovaška, Poljska. Nekatera je že pogoltnila pangermanska nenasitnost, nekatera naj bi v kratkem prišla na vrsto. Tudi Slovenija, tudi Jugoslavija. Morda je med našimi dijaki bil ta ali oni mlačen, a je bil izjema, domala vsi so bili zavedni in trdni Slovenci, kar se je izkazalo v vojnih letih, ki so težko legla na deželico in na posameznika. Svoje slovensko, jugoslovansko in slovansko prepričanje smo tik pred vojnimi dogodki izpričali s poimenovanjem soboške gimnazije po knezu Koclju. V njem smo videli kneza zadnje samostojne Slovenske države, v katero je spadalo tudi Prekmurje, videli v njem zavednega vojskovodjo v bojih proti v Panonijo prodirajočemu germanstvu — saj je v teh bojih tudi padel — in daljnovidnega kulturnega ustvarjalca, ki je, kakor pravi Panonska legenda, »vzljubil Slovenske knjige« in združil svoja cerkvena in kulturna prizadevanja z genijalno zamislijo bra-
33
tov Konstantina in Metoda. Tista leta, ko je gimnazija dobila svoje ime, je bila v tem dejanju izražena tudi naša slovanska misel: Kocljev oče Pribina je prišel z ozemlja sedanje Čehoslovaške; potrditev kneza Koclja bodi potrditev samostojnosti ČSSR, ki ji je neposredno grozila nacistična povodenj. V tem slovenskem in slovanskem duhu je bila mišljena tudi uprizoritev zgodovinske igre Kralj Svetopolk, ki jo je spisal Slovak Ivan Stodola: igro so igrali soboški dijaki, režiser je bil njihov profesor in tudi prevajalec.
Burna so bila naša otroška leta med prvo vojno, nemirna so bila leta v času med obema vojnama, strahot, trpljenja in krvi polna so bila leta druge velike vojne, ki jim je sledil zagon desetletij po osvoboditvi. Dedje, očetje in sinovi že tekmujejo, kdo ima bolj bele lase. Prekmurska deželica je živela z nami in mi z njo, kmalu bo živela mimo nas in brez nas. Da bi bila enako ljubljena, lepa in dobra!
V. N.
Šestdeset let svobode
Svobode ... ? Kakšne svobode? — tako se bo ob tem naslovu gotovo vprašal marsikdo, posebno med mlajšimi bravci. Mogoče se bo kdo spomnil na osvoboditev izpod tuje zasedbe po zadnji vojski 1945 — kar je bilo prej, pa je za mnoge zelo megleno. Tudi starejši radi pozabljajo, da ni bilo vselej tako, kot je dandanes in da ni vse v našem Življenju — samoumevno. Danes je med nami že malo ljudi, ki pomnijo prvo svetovno vojsko — boj ali bojno, kot pravimo pri nas — in še manj čase pred njo. Vsi pa živimo preveč le v sedanjosti in pozabljamo — če smo sploh kdaj kaj vedeli in znali ... — na preteklost, na kateri je zgrajena naša sedanjost. In temelj, podlaga naše sedanjosti je naša svoboda, narodna in državna. Zato so razne obletnice koristne prilike, da se spomnimo svoje preteklosti, življenja svojih prednikov v docela drugačnih razmerah — in da se ob tem živo zavemo vrednosti naše sedanjosti.
Naš naslov sicer ne velja v polni meri toliko, ker štiri leta med zasedbo nismo bili svobodni. Toda osvobojeni smo bili pred šestdesetimi leti — in v tistih štirih letih nesvobode smo se ohranili prav z močjo, ki smo si jo pridobili v svobodi. Doživeli pa smo tudi — posebno tisti, ki niso tega že prej — kako je bilo v madžarski državi pred letom 1919 in kaj bi nas čakalo brez svobode.
Temelji naše svobode
Slovenci v Prekmurju so bili od 11. stoletja pod nadvlado Madžarov, ki so jih upravno včlenili v svoji županiji Zala in Vas. K sreči madžarskih državnih šol še dolga stoletja ni bilo, tako da tega najbolj uspešnega sredstva za potujčevanje niso mogii uporabiti. Cerkvene župnijske šole so morale učiti v domačem jeziku, ker otroci drugega niso znali in ker tudi madžarskih učiteljev ni bilo. Na srečo so bile ljudske šole v Prekmurju v 19. stol. povečini verske (župnijske) ali občinske, zato so imela vodstva teh
34
skupnosti odločilno besedo pri nameščanju učiteljev. Tako so v mnogih šolah dokaj časa poučevali v slovenščini, celó pisali v slovenskem črkopisu. Šele zakon iz 1879 je uvedel obvezno madžarski jezik. Toda šele proti koncu 19. stol. in v začetku 20. stol. je mogla madžarščina doseči več uspeha, vendar ji je v šoli bil velika zapreka verouk v materinščini in s slovenskimi knjigami.
Občevanje z zemljiškimi gospodi in pozneje z uradi ni prineslo potujčevanju vidnih uspehov. Zaradi vsega tega sta našim prednikom v dolgih stoletjih varovala domačo besedo in s tem njihovo narodnost — dom in Cerkev. Doma so v materinem jeziku dan na dan govorili, si pripovedovali in peli, molili na pamet in iz knjig. Zunaj, v javnosti pa jih je v tem podpirala najvidnejša in najuglednejša ustanova zanje — Cerkev, kjer so teden za tednom, svetek za svetkom poslušali slovensko pridigo, slovenski molili in peli — kar so vse doma ponavljali. In v 18. stoletju so dobili tako evangeličani kot katoličani od svoje Cerkve tudi prve knjige v slovenščini, da so mogli iz njih tudi doma brati, moliti, peti in se poučevati. Te knjige so bite najprej; verske, kmalu pa tudi šolske, splošno poučne in zabavne. Duhovniki in učitelji obeh ver so bili do konca skoro edini pisatelji v prekmurskem narečju. Pred sto leti smo že imeli prvi prekmurski mesečnik, v začetku našega stoletja pa so katoliški duhovniki pričeli izdajati koledar, verski mesečnik in tednik, s čimer se je slovensko Čitanje še bolj utrdilo med ljudstvom, širili so ljudstvu obzorje in tudi naravnost utrjevali narodno zavest, pripadnost k slovenski skupnosti. Danes priznavajo vsi nepristranski zgodovinarji, da ima slovenski tisk — poleg doma — glavno zaslugo za ohranitev Slovenstva v Prekmurju.
Madžari so nas imenovali v preteklih stoletjih Vandale, Tóte, Vende, le redki njihovi znanstveniki so nas imenovali Slovence. Toda prekmurski izobraženci so imeli že zgodaj stike s Slovenci ontran Mure, dobivali so Slovenske liste in knjige, kar jim je utrjevalo zavest pripadnosti k slovenski narodni skupnosti. Najbolj množično pa so v tem smislu vplivale mohorske knjige, ki so jih duhovniki širili že pred 120 leti posebno v dolinskih župnijah. Madžari so dobro vedeli, kaj to pomeni, zato so jih napadah kot »panslaviste« (Vseslovane), kar je pomenilo slovanske rovarje proti državi. Toda Ivanocy in njegovi sodelavci so se odločno postavili v bran za narodne pravice, od rabe pravilnega imena »szlovén« namesto »Vend«, do rabe slovenskega črkopisa in čitanja ter širjenja slovenskih knjig. Vse to so globoki temelja naše današnje svobode, ki jih ne smemo nehvaležno pozabiti in brezvestno zatajiti.
Zaman bi bili po prvi vojski zahtevali osvoboditev prekmurskih Slovencev, ki jih Madžari niti v statistikah niso več upoštevali pod posebnim imenom — ko bi nas ne bilo več ali ko bi bili docela nezavedni, brez svojega tiska, svojih stikov z ostalim slovenstvom. Zdaj so mogli naši zastopniki na mirovnih pogajanjih vreči vse to na odločilno tehtnico zgodovine — in nas tako rešiti. »Narod naš dokaze hrani!«
Težek in tvegan začetek
Ko se je pomadžarjevanje že najmočnejše razmahnilo, se je pričela svetovna vojska. Prekmurski vojaki so se morali bojevati na vseh frontah in so se srečavali s Slovenci iz Avstrije. Prišli so v stik tudi z drugimi Slovani in spoznali vrednost svojega jezika. Spoznavali pa so tudi politično
35
stanje v Evropi, tako da so bili tudi s te strani pripravljeni ob razpadu Avstro-ogrske na ustanovitev nove jugoslovanske države. Ko je jeseni 1918 ta stara ječa slovanskih narodov razpadla, je bilo ustanovljeno kraljestvo Srbov, Hrvatov in Slovencev, po Sloveniji so ustanavljali narodne svete in pričeli so se boji za osvoboditev severne Slovenije, Štajerske in Koroške.
Narodni svet v Mariboru je dodelil svojemu odborniku dr. Matiji Slaviču, bogoslovnemu profesorju, iz Bučečovec pri Križevcih (gl. o njem v Stopinjah 1975!) referat za Prekmurje. Slavič je že od mladosti dobro poznal prekmurske razmere in imel stalne stike s tamkajšnjimi zavednimi duhovniki. Sedaj je ponovno potoval tja, kjer so bili njegovi »najboljši informatorji« in »najbolj navdušeni Jugoslovani ... : oba bratranca Klekla, bogojanski župnik Baša in beltinski župnik Štefan Kühar«, kot je Slavič zapisal leta 1929.
Javno so se zastopniki Prekmurja izrekli za Jugoslavijo 20. oktobra 1918, ko so Madžari na zborovanju v Soboti hoteli — videč, kaj prihaja — pridobiti jih za madžarsko državo z izjavo, da v Prekmurju ni Slovencev, ampak so le »vendski« govoreči Madžari. Toda slovenski možje so klicali: Slovenci smo! Živela Jugoslavija! — Isto so ponovili s svojo udeležbo na jugoslovanski slavnosti v Ljutomeru 3. novembra 1918 in še bolj 26. decembra v Radgoni na shodu, ki mu je predsedoval gimnazijec Ivan Jerič. Tednik Novine, ki jih je tedaj urejeval dolenski župnik Jožef Klekl ml., je tisti čas — kolikor je mogel — odločno pisal o pravicah Slovencev in objavil tudi sklepe tega shoda: »Prvi tabor prekmurskih Slovencev pozdravlja novo skupno vlado neodvisne države Srbov, Hrvatov im Slovencev in jo prosi, da vzame kmalu pod svoje okrilje slovensko Prekmurje«. Na zasedbo Prekmurja se je pripravljal tudi general Maister. Istočasno pa je prišel Čez Muro iz Murskega Središča prenagljeno kapetan Jurišič, katerega vojake so Madžari v Soboti delno ujeli, postrelili, nekaj pa se jih je umaknilo Čez Muro. Zdaj je moral tudi Maister odložiti zasedbo Prekmurja, kjer se je pričela zmeda, v kateri je nastala tudi kratkotrajna lutkovna Murska republika. Na Štajerski strani Mure pa so se zbirali legijonarji iz naše krajine, med njimi Jože Godina, Ivan Jerič in Mihael Kühar. Medtem pa se je v Parizu že pričela mirovna konferenca in na njej tudi borba za osvoboditev Prekmurja.
Na mirovni konferenci
Po porazu Avstroogrske in njenih zaveznikov so se pričela mirovna pogajanja za novo Ureditev Evrope na konferenci v Parizu. Velesile ZDA, Anglija, Francija, Italija in Japonska so imele odločilno besedo. Slovenci smo bili tedaj v najslabšem položaju, ker so Primorsko in Goriško prisodili Italiji, borili pa smo se za Koroško, Slovensko Štajersko in Prekmurje. Usoda zadnjih dveh je bila tesno povezana, saj bi brez jugoslovanskega Štajerskega ne bilo osvobojenega Prekmurja. Velesile so hotele določiti jugoslovansko mejo kar na — Dravi. Veliko zaslug za rešitev Slovenske Štajerske ima poleg generala Maistra Veržejski rojak, dr. Franc Kovačič, bogoslovni profesor in zgodovinar v Mariboru. (Gl. o njem v Stopinjah 1975, 36 sl.) Kot izvedenec na mirovni konferenci je zbral potrebno Zgodovinsko, narodnostno in jezikovno gradivo o slovenskem značaju te dežele. S tem je naredil tudi odločilno uslugo osvoboditvi Prekmurja, saj so se zastopniki velesil — Svet deseterice — šele potem — konec marca 1919 — pričeli po-
36
govarjati o usodi Prekmurja, ko so Slovensko Štajersko že prisodili Jugoslaviji.
Ker zastopniki velesil v zadnji madžarski statistiki iz 1910 niso našli označenih prekmurskih Slovencev (šteli so jih npr. s Cigani vred med »druge«), ne slovenskih krajevnih imen na zemljevidih, ker so jih pomadžarili konec 19. stoletja (npr. Gančani; prej madž. Ganicsa, potem: Lendvarózsavölgy), niti niso poznali števila Slovencev na Madžarskem, — so določili najprej Muro kot »naravno« mejo' med Jugoslavijo in Madžarsko. Vsa ta vprašanja je na mirovni konferenci izvedenec za našo krajino, dr. M. Slavič, predstavil v francoski knjižici Le Prekmurje (Pariz 1919, Str. 19) in v posebnem dodatku (Supplément ... Aperçu économique, 4 str.) o gospodarstvu naše krajine, s poudarkom na zvezah s slovensko Štajersko krajino. Dodal je knjižici sevé tudi narodnostno karto Prekmurja. S tem gradivom so prepričevali zastopnike velesil o pripadnosti Prekmurja k slovenstvu tudi politično. Toda, ko je v začetku maja 1919 ameriški izvedenec, major D. W. Johnson; Sicer profesor na univerzi Columbia v New Yorku, izdelal na podlagi jugoslovanskega gradiva predlog za novo državno mejo, je svet deseterice ni sprejel. Proti so sevé močno delovali tudi Madžari.
Madžari so se trdovratno upirali okrnitvi svoje predvojne »zgodovinske« države na vseh straneh: Slovaško jim je vzela Češkoslovaška republika, nekaj je dobila Poljska, Erdeljsko (Sedmograško) Romunija, Vojvodino, vso Hrvaško ter Prekmurje pa Jugoslavija. Pozabili so — Vsaj' navidez pred svetovno javnostjo — na vse stoletne krivice, ki jih je povzročalo njihovo zatiranje tem narodom. Videli in poudarjali so le svoje »pravice« in vsakega Madžara v statistikah teh dežel, kjer prej niso hoteli priznati drugih, nemadžarskih narodov. Tako so tudi mirovni konferenci predložili glede Prekmurja svoje nasprotne predloge, v katerih pa so težko in nerodno zagovarjali svoje »pravice« do naše krajine.
Izvedenec v njihovi delegaciji je bil za našo krajino gornjepetróvski rojak Aleksander (Sándor) Mikola, profesor na evangeličanski gimnaziji v Budimpešti. Bil je Sicer priznan strokovnjak za matematiko in fiziko, o katerih je marsikaj napisal, toda docela vzgojen v tujem duhu. Poznal je Sicer naše stare knjige in jih cenil, toda ni jih znal pravilno povezati s Slovenskim jezikom in slovstvom. Pritegnil si je v pomoč profesorja slavistike na peštanski univerzi, Jánoša Melicha, rojenega Slovaka, ki je Sicer tudi poznal prekmursko slovstvo in o njem pisal, ni pa dovolj poznal celotnega Slovenstva in zavoljo koristi svoje države ni hotel priznati znanstvene resnice o značaju ter pripadnosti Slovencev na Madžarskem. Melichovo strokovno ime naj bi pomagalo uveljaviti pred svetom resničnost madžarskih trditev.
Proti Slavičevi francoski knjižici sta Mikola in Melich napisala tudi francosko brošuro, v kateri sta skušala dokazati, da prebivalci Prekmurja niso Slovenci — čeprav omenjata, da njihovi pisatelji imenujejo svoj jezik slovenski — marveč »Vendi« in da njihov »vendski« jezik ni istoveten s slovenščino, marveč ji je le soroden. Nista seve navedla tistih madžarskih znanstvenikov, ki so nas imenovali szlovén — med njimi je že 1902 bil tudi Melich — in priznali našo pripadnost k slovenstvu. Zastopniki velesil niso upoštevali madžarskih zahtev in »dokazovanj« ter so v teritorialni komisiji 20. maja 1919 sprejeli po Johnsonu predlagano mejo v Prekmurju. In šele
37
9. julija 1919 — potem ko so rešili za Jugoslavijo Slovensko Štajersko — je Vrhovni svet peterice sprejel ta predlog z mejo ob razvodnici med Muro in Rabo. Kljub ponovnemu prizadevanju se naši delegaciji ni posrečilo, da bi prišle v Jugoslavijo tudi porabske vasi do Monoštra.
Na prošnjo jugoslovanske delegacije je Vrhovni svet 1. avgusta dovolil, da je smela Jugoslavija vojaško zasesti Prekmurje, ki je bilo še vedno pod madžarsko oblastjo. O tem je bila naša delegacija obveščena 4. avgusta, nakar so 12. avgusta 1919 jugoslovanske čete pod poveljstvom generala Smiljaniča vkorakale v Prekmurje. S tem dnem se je pričela po tisoč letih tuje nadvlade nova doba v naši ‘slovenski krajini. Pričele so se odpirati Slovenske šole — med njimi prva sobočka gimnazija — uradi so pričeli uradovati slovenski, ves tisk je postal slovenski in zaživeli so vsestranski stiki z ostalo Slovenijo ter Jugoslavijo. To je bilo sicer v začetku težko, saj ni bilo mostu Čez Muro, ne železniške proge od Ljutomera do Sobote.
Desno krilo gradu Véliki Trianon v Versaillesu
Toda ves boj za svobodo še ni bil končan, zakaj' mirovno pogodbo z Jugoslavijo je morala podpisati še Madžarska. Madžari so nadaljevali s svojim bojem za »izgubljene« dežele, ki jih je dobila Jugoslavija, toda zastopniki velesil njihovih zahtev niso upoštevali in so sredi januarja 1920 predložili madžarski delegaciji mirovno pogodbo, ki so jo podpisali šele 4. junija 1920 v palači Le Grand Trianon v versajskih vrtovih pri Parizu, zato imenujemo mir z Madžarsko tudi trianonski mir in »Trianon« je postaj za medvojno Madžarsko pojem, s katerim so zahtevali »vse nazaj« z gesli, s katerimi so vzgajali svoje ljudi do zadnje vojske, ko so začasno zasedli med drugimi tudi našo krajino ter pokazali, kam bi nas privedli, ko ne bi bilo Prekmurje osvobojeno leta 1919. Madžarska vlada je ratificirala to mirovno pogodbo 17. nov. 1920, v francoskem zunanjem ministrstvu pa je bila mednarodno ratificirana 26. julija 1921. Toda sledila je še določitev meje
38
na terenu, kar je opravila mednarodna razmejitvena komisija, katere predsednik je bil angleški podpolkovnik Cree, delegacijam Francije, Italije, Japonske, Jugoslavije in Madžarske so tudi načelovali višji častniki, vsaka pa je imela tudi svoje izvedence. Ta komisija je pričela delovati konec avgusta 1921 in je smela mejo tudi nebistveno popraviti zavoljo narodnostnih ali gospodarskih vzrokov. Njen sedež je bil v Varaždinu.
Madžari so še zdaj hoteli pridobiti vsaj nekaj — nič manj kot 28 prekmurskih vasi od Velikih Dolénec na severovzhodu do Mure blizu Lendave. V posebni spomenici so se zavzemali za prisojo celotnega Prekmurja Madžarski s svojimi starimi »dokazi«. Toda razmejitvena komisija je hodila od vasi do vasi in izpraševala prebivalce o njih narodnosti ter gospodarski usmerjenosti, kar je docela ovrglo madžarske trditve in želje. Pokazalo pa se je še nekaj žalostnega. V mnogih ravénskih in goričkih krajih so nahujskani madžaroni demonstrirali pred komisijo za Madžarsko, kar je ponoven dokaz o tem, kdo je gojil v Prekmurju narodno zavest in kako so se nasledniki Števana Küzmiča potujčili ter potujčevali svoje rojake ... Šele 14. novembra 1921 je razmejitvena komisija sprejela dokončno sedanjo mejo. Dokončno pa jo je potrdila seja veleposlanikov 10. novembra 1922 v Parizu. In dve leti je še trajalo, da so postavili mejnike pod nadzorstvom iste mednarodne komisije.
Osvoboditev naše krajine ni bil le dogodek v daljnji preteklosti — to je bistveni del našega sedanjega in bodočega življenja. Zato mora biti živo v naši zavesti, kateri so temelji naše svobode, kako so se zarijo borili in v čem je njen pomen. Zato bi posebno naše šole morale stalno gojiti poznavanje naše preteklosti, delo naših zavednih izobražencev v preteklih stoletjih, položaja Prekmurja pred osvoboditvijo in med zadnjo zasedbo. O vsem tem imamo že mnogo napisanega, le poglobiti se je treba v to. O boju za našo osvoboditev pa govorijo predvsem spisi Matije Slaviča v knjigi Prekmurje in zborniku Slovenska krajina.
M. K.
Spomin borcem za našo severno mejo ob 60 letnici
Bilo je že četrto leto vojne, vojaki so bili sestradani in naveličani vojskovanja. Iz Radgone in Maribora, celo iz Lebringa, kjer je bilo mnogo barak, so hodili Skrivoma po Vsakovrstno hrano v bližnje vasi, da bi si ohranili življenje. Na polju so izkapali komaj posajen krompir, stepali zeleno sadje, o vsem drugem pa samo sanjali. Skoraj ves živež so pobrale že davno vojaške komisije, odgnale živino, polja pa so bila puste in prazna, polna plevela. Na njih so se mučile slabotne ženske, starci in otroci.
V Radgoni je bil 97. pešpolk, pri katerem so služili večinoma primorski Slovenci in Italijani. Glasovi, ki so jih dvignili jugoslovanski in češki poslanci v dunajskem parlamentu, med nemškim vojaštvom niso ostali brez odmeva. Tudi Italijani, ki so bili v polku precej številni, se niso navduševali za Avstrijo. Slovenci so bili iz dneva v dan bolj uporni in niso hoteli
39
na fronto. Poleg lakote in protiavstrijskega razpoloženja je bilo odločilno še neko drugo dejstvo. Na dvorišču Kodoličeve vojašnice so stali konjski hlevi, v katere so natrpali tiste vojake, ki so se bili vrnili iz ruskega ujetništva. Ti so že pretrpeli smrtno grozo fronte, vso bedo in muke ujetništva. Ko so nemške in avstrijske čete zasedle Ukrajino, jih je hrepenenje po domači zemlji privedlo v domovino. Verjeli so in vsaj upali, da jih bodo pustili pri svojih družinah. Toda dobili so nekaj tednov dopusta, potem pa so jih urili za pekel na italijanskem bojišču. To je bilo preveč za ljudi, ki so doživeli rusko revolucijo, ko so jim od vseh strani odmevali klici: »Vsi smo si bratje, čemu bi se streljali med seboj!« Velika večina izmed njih je bila prešinjena z revolucionarnim duhom. —
To so bili vzroki, ki so zanetili upor. V Radgoni se je začel v noči med 23. in 24. majem leta osemnajstega. — Izbruhnil je nenadoma, sam od sebe, saj se nihče ni pripravljal nanj, dasi je bil v duši Vsakdo zanj dozorel. Začeli so ga prav tisti vojaki, ki so se vrnili iz ruskega ujetništva. Nekatere Podrobnosti o začetku bržkone nikoli ne bodo do kraja pojasnjene. —
Nekaj pred deseto uro je bilo tega dne v vojašnici vse tiho. Vojaki so polegli, le redki so še postopali po dvorišču. Nenadoma se je z ulice oglasilo petje. Sledilo je vpitje in vzklikanje, vriski in kriki. Kot so pozneje pripovedovali, je tisti večer v neki radgonski gostilni sedelo več vojakov, ki so se pri pijači razgreli zaradi aretacije računskega podčastnika Andreja Melihna. Bil je obdolžen, da je imel hujskaški nagovor na vojake in da je vzklikal: »Živela Jugoslavija!« Melihen je vpričo svojih tovarišev navdušeno govoril o jugoslovanski deklaraciji, nakar so ga zgrabili. Tovariše je bolela njegova aretacija, zato so dajali duška svojemu razpoloženju. —
Naključje je hotelo, da tisti večer nobenega oficirja ali narednika ni bilo v vojašnici. Že so se za hip umirili, vzkliki ponehali, ko se je nekdo razvnel in udaril po oknu, da se je razbila šipa. Nato je kričal in razbijal šipo za šipo. To je bilo znamenje za upor. Kri je zagorela. Nekdo je skočil po puško in ustrelil v zrak. —
Klic: »Puške, na upor!« Leteli so po puške in streljali' v zrak. »Vsi ven! Puške v roke! Na ulico!« Nekateri vojaki so ubogali na prvi klic in s puškami tekli z dvorišča. Drugi se iz previdnosti niso hoteli' mešati v to početje. Na ulici so se razlegali prvi streli.
Streljanje je priklicalo oficirje, ki so bili zbrani v menzi. Pri vojašnici so naleteli na skupino vojakov. Padel je strel, eden izmed oficirjev je bil ranjen v nogo. Pobegnili so in ranjenega tovariša vlekli s seboj. Po stranskih ulicah so pritekli na trg in polegli v strelsko črto. Začela se je bitka. Uporniki so ležali na ulici ob vojašnici in streljali na trg, oficirji so streljali na upornike. —
Upora so se udeležili le povratniki iz Rusije in druga četa, ki so jo ti s silo nagnali iz poslopja. Pridružila se je vojašnica poveljstva, oddaljena kakih sto, dvesto korakov. Druge čete so bile nastanjene na gradu in v barakah za gradom, strojnični oddelek ob železniški postaji. Ti niso vedeli za upor, nanj jih je opozarjalo le streljanje v mestu. —
Večina vojakov se je zaradi bojazni, nerazumevanja ali iz prepričanja, da neorganiziran upor ne more uspeti, izognila bitki. Le malo je bilo tistih, ki so ležali na ulici, se junaško borili in napadali. Primanjkovalo je municije. Tistih nekaj nabojev, ki jih je imel vsak vojak, je bilo kmalu izstrelje-
40
nih. V Kodoličevo vojašnico so vdrli štirje uporniki z bajoneti na puškah.
V	podstrešju so našli zaboj' ostrih nabojev, ki so čakali na strelske vaje. Odvlekli so ga na ulico. Kljub temu je bil položaj od hipa do hipa brezupnejiši. Okoli polnoči so na trgu zaregljale strojnice. Oficirji so poklicali na pomoč strojniški oddelek. Dotlej uporniki niso imeli izgub. Kmalu pa se je z ulice razlegal krik prvega ranjenca. —
Kakor v vseh uporih in revolucijah, so tudi v tem primeru eni tvegali za idejo svoje življenje, drugi pa izrabili priložnost za ropanje. Odložili so puške in vlomili v vojaško kantino in se lotili vsega, kar je bilo za jesti in piti. V ponvi je vrela mast za pečenke, sod z vinom se je naglo praznil. Še so vdrli v pisarno in uničili nekaj knjig, pobrali denar, se preoblekli in pobegnili na Madžarsko.
Preden je napočila zarja, je bilo skladišče izropano, vino popito, ognjišče pa mrzlo. Vojaki so se stiskali vsak v svoj kot, le nekateri so se kot sence potikali po dvorišču. Streli so bili redkejši, nihče si ni upal pred strojnice. Ob prvi zarji je utihnil zadnji strel. Upornikom je zmanjkalo streliva, hkrati so spoznali, da je nadaljnji upor zaman. Nekateri so izstrelili slepo patrono, da bi z zadimljeno cevjo zabrisali svojo udeležbo v boju, se vrnili v vojašnico, potem pa polegli. Neki plavolasi Vipavec, narednik, ki mi imel sovražnikov, pa je miril vojake, pregledal nahrbtnike in vse pometal v greznico, da bi zabrisal udeležbo pri uporu. Tisti hip nihče ni vedel, da je s tem rešil tega ali onega zapora ali smrti.
Ponoči so poročali oficirji vrhovnemu poveljstvu o uporu in prosili za pomoč. Ob sedmih zjutraj se je pripeljalo iz Gradca vojaštvo sedmega pešpolka. Bili so sami zelenci, Nemci zadnjega poklica z zagrizenimi oficirji.
V	strnjenih vrstah so korakali proti vojašnici. S seboj so imeli strojnice in dva topa. Začele so se bridke ure. Vojakom so pobrali puške in bajonete, nihče ni smel v mesto. Izjema so bili le podoficirji. Dva dni po uporu se je pripeljal vojaški avditor s svojim sodiščem. Začela se je preiskava in aretacije. —
Andrej Melihem, računski podčastnik in Rudolf Ukovič, korporal, ki so ju imeli za začetnika upora, sta bila obsojena na smrt. Obsodba je bila izvršena še isti dan, sedemindvajsetega maja ob pol osmih zvečer. — Ob zunanjem zidu Kodoiličeve vojašnice, blizu vhoda na dvorišče, so pripravili prostor za krvav zločin. Obsojenca so pripeljali v spremstvu profosa in oboroženih vojakov. Vojaštvo tistih enot, iz katerih so bili uporniki, je moralo neoboroženo stati v četverokotu in gledati usmrtitev. Še enkrat so jima prebrali smrtno obsodbo, potem pa je šest mladih vojakov iz sedmega polka, ki so se javili za krvnike, dvignilo puške in na povelje ustrelilo. Oba sta obvisela na kolu. Ukovič, ki si ni dal zavezati oči, je pred puškami vzkliknil: »Živel Slovenec in Hrvat!« —
Dva dni pozneje je bilo ustreljenih še šest vojakov: Anton Švale, Peter Hvala, Rikard Breh, Liberato Vellan, Giovanni Maniacco in Marko Fraj. Njihova pot na morišče je bila nepozabna. Zvezani, v spremstvu bajonetov, so obsojenci korakali čez radgonski trg. Peli so: »Oh, adijo očka, oh, adijo mamca, sestra, brat, zdaj vidimo se zadnjikrat ... «. Tudi italijansko pesem podobne vsebine so zapeli in se poslavljali' od ljudi, ki so jih solzni spremljali na morišče. Spremljal jih je tudi vojaški kurat, kdo ve od kod, da bi
41
mučili vojaštvo s patriotičnim govorom. Naročilo je opravil v skopih besedah, zato pa so ga baje za kazen odposlali na fronto.
Mladi rekruti se tokrat niso javili za streljanje. Izbrali so tiste, ki so zakrivali kak prestopek. Obsojenci so junaško umrli. Šest trupel je ležalo pred vnanjim zidom Kodoličeve vojašnice in namakalo zemljo s svojo krvjo. Prišel je voz in jih odpeljal.
Usmrtitve so napravile strahoten vtis. — Spremljevalci so drugi proti drugemu stiskali pesti, oči so jim gorele od srda. Vojaki, ki so prihajali iz drugih čet kot kurirji, so pobirali kepe s krvjo napojene prsti in jih odnesli svojim tovarišem kot svetinje. Na morišče prvih dveh obsojencev je prišla dekle in prinesla naročje belih vrtnic, da bi jih položila na krsto. Bilo je prepozno, voz je odpeljal. — Med solzami sočutja je potrosila cvetje na mesto, kjer sta padla.
In večina nemških meščanov? Uporniki nikomur niso skrivili lasu, a so bili deležni njihove mržnje v obilni meri. Noben vojak ne bi gledal usmrtitve, če ne bi bil prisiljen, radgonski meščani pa so drli na morišče kot na zabavo. Še deco so vlekli s seboj na to zelo žalostno početje. Tedaj je že zelenje in cvetje nagosto pokrivalo svet ob Muri, ki je v maju tako lep, a tokrat za nas vse drugačen. — Toda preden je listje odpadlo in cvetje pomorila slana, so bili uporniki zmagovalci. —
Komaj pet mesecev po teh dogodkih — zadnje mesece oktobra — je prišlo do razpada nekdaj tako mogočne avstro-ogrske monarhije. Na njenem ozemlju so nastale samostojne narodne države. Za nas Jugoslovane je prišel dolgo zaželjeni dan, ko smo se 1. decembra 1918. leta združili v novo državo Jugoslavijo. —
1. novembra 1918 je nad mariborskim garnizonom prevzel vojaško oblast major Rudolf Maister. Novo ustanovljena vojaška enota prostovoljcev se je v nekaj tednih pomnožila v stotnijo-bataljon in polk. — Narodni svet za slovenski del Štajerske je majorja Maistra imenoval za generala, a Maistrovo desno roko, stotnika Eda Vaupotiča v majorja za izvršene zasluge 1. novembra 1918. leta. —
Major Vaupotič je poskrbel za čim hitrejši umik velike neslovenske mariborske garnizije iz slovenskega Maribora. S to svojo taktiko je opravil pomembno delo za poznejši razvoj dogodkov. Brez krvoprelitja se je polastil vojašnic, formiral zanesljivo četo slovenskih vojakov in z njo zasedel najvažnejše točke v mestu in okolici. —
Vsi uradi mariborske občine so bili v nemških rokah, edino okrajno glavarstvo je prevzel Narodni svet in postavil za Okrajnega glavarja dr. Lajnšiča. — Mariborska občina je za mestno področje objavila mobilizacijo in v kratkem sestavila polk iz 14 bataljonov t. i. Sehutzwehr. Poslala je svojim pripadnikom pozive, da se morajo Zglasiti vsi obvezniki in rezervni oficirji pri nemškem poveljstvu v Dravski vojašnici. Obmejno poveljstvo in Narodni svet sta sprejela kooperacijo, ki jo je ponudila mariborska občina. V nekaj tednih je Schutzwehr ali Zelena garda narastla na 4 bataljone z okoli 6000 mož. Pravočasno pa se je zvedelo, da namerava Schutzwehr razorožiti mariborski slovenski polk, kar bi imelo težke posledice.
General Maister se je odločil za likvidacijo Zelene garde. Vse potrebno za tajni napad je organiziral major Vaupotič kot referent za varnostne zadeve pri Obmejnem poveljstvu.
42
23. novembra 1918 še pred zoro je mariborski peh. polk razorožil Zeleno gardo in tako prehitel nemški napad na slovensko vojsko, določen za 24. november 1918.
Mariborski nemški občani so rekli: To je bilo Maistrovo mojstrsko delo!
Šele po končani razorožitvi je bilo mogoče zasesti črto severno od Maribora, ki naj bi bila nova državna meja med Slovenijo in Avstrijo. —
Konec meseca novembra 1918. leta je zasedla vojska generala Maistra železniško progo Špilje—Radgona, da omogoči reden promet in zvezo z Murskim poljem ter severnim delom Slovenskih goric. Železniške proge Ormož—Murska Sobota še takrat ni bilo. Na dan zedinjenja, 1. decembra 1918 zvečer so Maistrovi borci po poveljstvom nadporočnika Zeilhoferja zasedli Radgono.
Nemcem je bila ta zasedba trn v peti, zato so zbirali med domačini dobrovoljce. Dne 4. februarja 1919. leta so se čutili dovolj močne ter so ob treh zjutraj na vsej črti udarili na naše postojanke. — V mestu Radgoni se jim je posrečilo zavzeti most Čez Muro in glavni del mesta z žel. postajo. Naši so se držali samo še v vojašnici in njeni najbližji okolici. Zvečer je prišla pomoč iz Ljutomera, drugi dan pa iz Medmurja. Napadalce so pregnali iz mesta. Čez nekaj dni je prišla v Radgono mešana mednarodna komisija, ki je dosegla premirje, ostalo delo pa se je nadaljevalo v Gradcu, kjer se je Čez nekaj dni sklenila nekakšna mirovna pogodba. —
Vendar še s tem ni bilo rešeno vprašanje Radgone, radgonskega kota in Prekmurja. Kljub vsem narodnim svetom, statistiki in vaškim stražam v letu 1918—1919 bi mi izgubili Maribor, Ptuj in Podravje, če z vojaško zasedbo Radgone in Mure ne bi dali našim delegatom in nam naklonjeni francoski delegaciji na mirovni konferenci v Parizu v roke močnega orožja izvršenega vojaškega dejstva in neizpodbiten dokaz, da biva tukaj neko ljudstvo, ki se imenuje slovensko in ki zahteva narodno svobodo v svoji svobodni državi. Znano je, da je malo manjkalo, pa bi bili zgubili Prekmurje, ker ga nismo vojaško zasedli do maja 1919. —
V hudih bojih februarja 1919 z nemško-avstrijskimi nacionalisti je prelil svojo kri Benedikt Zeilhofer. Sam pravi, da njegovi Prostovoljci niso izgubili poguma niti takrat, ko je bil med napadom ranjen in je med bojem s slamnjače poveljeval borcem. — Za njegovo junaško vedenje v boju so mu po spopadu pripeli na prsi red belega orla z meči, vezano na ugodnosti, ki jih daje Jugoslavija kot priznanje za hrabrost v bojih za našo narodno svobodo in Jugoslavijo. General Maister je pohvalil borce iz Slovenskih goric in Murskega polja, ker so se odzvali njegovemu pozivu in vzeli nase
vse tegobe vojskovanja. —
Od 12 Maistrovih borcev, ki so padli v bojih pri Radgoni in so pokopani na pokopališču v Gornji Radgoni, so znana naslednja imena:
1.	Franc Ajd, roj. 27. 1. 1890, četovodja
2.	Jakob Zorman, roj. 5. 6. 1897, pešec
3.	Friderik Govedič, roj. 30. 6. 18906, pešec
4.	Ivan Vtič, roj. 24. 8. 1899, pešec, doma v Stopercah pri Ptuju
5.	Konrad Šaberl
43
V bojih okoli Obrajne (Halbenrain) je padlo 6 Maistrovih borcev. Pokopani so na tukajšnjem pokopališču, prej pa so bila v Obrajni. Uporniki so bili pokopani na pokopališču v Radgoni.
1.	Ivan Masten, star 20 let, iz Središča ob Dravi
2.	Martin Prosenc, star 22 let, doma iz Budine pri Ptuju
3.	Jožef Haložan, star 23 let, doma iz Maribora
4.	Martin Kojc, doma pri Lenartu v Slov. gor.
5.	Janez Repolusk, doma pri Kungoti pri Mariboru
6.	Neznam vojak, star približno 20 let
Po St. germainski mirovni pogodbi smo morali ozemlje na levem bregu Mure prepustiti Avstriji in Radgono izprazniti. Zemeljski ostanki naših junakov v Radgoni in Obrajni so ostali v tuji zemlji in so bili več ali manj zapuščeni. Želeli smo, naj se trupla naših mučenikov čimprej prenesejo v domačo zemljo in se jim postavi primeren spomenik. Italijani so svoji 2 radgonski žrtvi že leta 1924 oz. 1929 prepeljali v domovino. Bila sta Giovanni Maniacco iz Gorice in Ricardo Vredi iz Tržiča.
Želja se nam je izpolnila šele leta 1935. Na pobudo trške občine Gornje Radgone, zlasti pa takratnega župana dr. Lenarta Boezia, so bila 7. maja 1935. leta trupla radgonskih žrtev in Maistrovih borcev iz Obrajne prepeljana v Gornjo Radgono in začasno shranjena v mrtvašnici gornjeradgonskoga pokopališča. Istočasno so bila izkopana trupla 12 že na tukajšnjem pokopališču počivajočih Maistrovih borcev in je bil za vse pripravljen skupen grob.
Na praznik Vnebohoda, dne 30. maja 1935. leta je bil slovesen pogreb. V skupnem grobu je sedaj 6 radgonskih žrtev in 18 Maistrovih borcev, skupaj 24 trupel. To ni bila običajna pogrebna svečanost, temveč mogočna manifestacija narodne in jugoslovanske zavesti obmejnega prebivalstva na skrajni severni meji naše države. Udeležba je bila ogromna. Pogrebne svečanosti so se udeležila razna društva, korporacije in delegacije iz vse Slovenije, Zagreba in drugod, mnogo odličnih gostov, šolska mladina in velike množice ljudstva od blizu in daleč. Svečanost je prenašal tudi radio.
Dolžnost Gornje Radgone je bila, da postavi tem junakom in borcem za svobodo dostojen spomenik. V ta namen se je pod vodstvom občine Gornja Radgona osnoval poseben odbor. Predsednik odbora je bil Joža Hrastelj, trgovec in zastopnik občine Gornja Radgona.
Za spomenik je bilo določeno najlepše mesto pred cerkvijo sv. Petra v Gornji Radgoni. Prostor so pod spretnim vodstvom ing. Kneza temeljito preuredili. Podrli so poslopje stare pritlične šole in mežnarije, ves prostor Zravnali in zasadili s topoli, olepšali z nasadi in napravili potrebne stopnice.
Osnutek za spomenik je naredil arh. Simon Kregar iz Ljubljane in je bil umetniško delo iz brušenega pohorskega granita, visok 6,5 m. V sredini spomenika se je dvigal 4 m visok steber z bogatim kapitelom iz belega dalmatinskega marmorja. Kamnoseška dela je prevzel Alojzij Vodnik, kamnosek v Ljubljani, kovinska pa Ivan Kregar, pasar v Ljubljani. Stroški so bili predvideni na približno 125.000 din, ki pa so narasli zaradi ureditve prostora na mnogo večjo vsoto. Krila jih je občina Gornja Radgona s pomočjo podjetij, odborov in s prostovoljnimi prispevki.
44
Delo je bilo skrbno izvršeno, spomenik pa prepeljan in postavljen do določenega dne. Bil je v okras in dostojen spomin na junake in borce za severno mejo. Odkrit je bil 2. junija 1940. leta. Žal ni stal niti eno leto. Nemci so ga ob svojem prihodu v začetku aprila 1941 podrli, njegove dele pa odpeljali, le ostanke so pustili za spomin na svoja početja. Ti so vidni in pričajo o njihovi visoki kulturi v priznanju naših pravic.
Viri:
1.	France Bevk: Svet ob Muri, št. 2 — II/57
2.	Benedikt Zeilhofer: Zasedba Obmurja in boji za Radgono leta 1918—1919
3.	Spominska listina: Prvim žrtvam in borcem za našo svobodo na severni meji (hrani jo muzej NOB v Gornji Radgoni)
4.	Pismo dr. Štajnfelzerja, primarija bolnice v Celju (hrani jo muzej NOB v Gornji Radgoni)
Ivan Zelko
Turniška pražupnija
Turniška župnija je ena izmed najstarejših župnij v Prekmurju. Lahko ji prisodimo 900 let obstoja. V tem razdobju se je zgodilo toliko, da ni mogoče zajeti njeno cerkveno zgodovino v kratkem sestavku. Zato se bomo omejili na nekatere važnejše dogodke v župniji. Natančneje se bomo pomudili pri stanju župnije leta 1778 — in potem še dodali v nekaj potezah razdobje zadnjih 200 let.
1. Začetek župnije in romarska cerkev v Turnišču
Z ustanovitvijo Zagrebške škofije leta 1094 je prišlo Prekmurje pod cerkveno upravo Zagreba. Ob ustanovitvi škofije v Zagrebu je bil prvi Zagrebški škof Duh v zadregi, ker ni imel dovolj duhovnikov. Zato je ukazal madžarski kralj Ladislav I., naj gredo duhovniki iz župnij Zala in Somogy v zagrebško škofijo in pomagajo škofu uvesti dušno pastirstvo v škofiji. Ti duhovniki so morali biti panonski Slovenci, ki so znali slovenski in so zato mogli prevzeti dušno pastirstvo v Zagrebški škofiji.
Prav v tem času — leta 1093 — je bila v Prekmurju ustanovljena benediktinska opatija pri Sv. Benediktu v Kančovcih, ki so jo ustanovili slovenski duhovniki-benediktinci, ki so prišli iz Blatenskega kostela — Zalavára, ker jih drugje tako ni bilo.
Najpozneje v tem času je nastala župnija v Turnišču. Njen prvotni obseg je ozemlje sedanjih župnij: Turnišče, Beltinci, Črensovci, Dokležovje, Odranci in Polana, to je ozemlje med rekama Ledavo in Muro.
Kraj, kjer stoji turniška cerkev, se je prvotno imenoval Črnec. Ime Črnec je bilo osebno ime. Ozemlje okoli turniške cerkve je bilo v posesti moža, ki se je imenoval Črnec.
V bližini naselja Črnec je morala biti manjša staroslovenska utrdba — turen. Zato so imenovali naselje okoli turna: Turnišče. Več stoletij
45
sta bili ločeni naselbini Črnec, kjer je bila cerkev — in Turnišče. Šele v novem veku so naselili ves prostor med Črncem in Turniščem.
V	Turnišču in na ozemlju turniške župnije je do leta 1267 gospodovala Slovenska rodovina svobodnjakov JURE, ki so skrbeli tudi za župnijsko cerkev. Pred letom 1265 so bili srditi boji, ropanja in požigi med rodovino JURE in dolnjelendavskimi HAHOLDI, poznejšimi Bánfyji. Vmes je posegel tudi madžarski kralj Béla IV., da bi preprečil sovražnosti med rodovinama.
Tako je prišlo do sprave med obema rodovinama — in Sicer v turniški cerkvi leta 1267, takrat imenovani »črnski«, kjer so se zbrali člani rodovine JURE: Pavel, ki je zastopal sebe in svojega brata Petra, Ibnur, Izak, Štefk s sinovi, Nikolaj, Jure in drugi, Martin, sin Budivoja, ki je zastopal sebe in celotno rodovino Jure — in dolnjelendavski Hahold in njegovi ljudje.
V navzočnosti bana Csáka, zalskega grofa in župana, in zastopnika vasvárskega kapitlja — so člani rodovine JURE s prisego obljubili, da ne bodo storili nič sovražnega in maščevalnega proti Haholdu. — Hahold pa je prav tako prisegel, da bo dal kot odškodnino za Umor Tomaža, člana rodovine Jure, tri konje — in je pristal, da bo šel s svojimi 100 ljudmi-svobodnjaki za 1 dan v ječo v Vasvar; ali če rajši sprejme: s 50 ljudmi za dva dni
Romarska cerkev v Turnišču iz 18. stol. — bakrorez
46
ječe. Po vrnitvi iz ječe pa mora prositi rodovino Jure za Oproščenje. Za kritje stroškov bo plačal 25 mark1.
Rodovina Jure se je morala umakniti iz turniške župnije na Goričko, kjer je prejela v zameno 7 vasi: Gornje Petrovce, Sv. Benedikt in še 5 sosednjih vasi.
Po odhodu rodovine Jure so prevzeli patronatsko nad turniško cerkvijo dolnjelendavski Haholdi-Bánfyji in so ga obdržali do leta 1644, ko je rod v moškem kolenu izumrl.
Prebivalistvo v turniški pražupniji je po stoletjih naraslo. Zato je bilo potrebno povečati župnijsko cerkev. V drugi polovici 14. stoletja — pred letom 1383 — so cerkev povečali tabo, da so prizidali sedanjo ladjo stare cerkve, vso prejšnjo (prvo) cerkev pa so spremenili v svetišče nove cerkve. Kmalu po dozidavi ladje so cerkev poslikali: tako v svetišču kot v ladji — in sicer v letih 1383, 1389 in 1393. Pri tem je sodeloval tudi slikar Janez Akvila iz Radgone.
Iz slik v turniški cerkvi je razvidno, da je bila turniška cerkev romarska. — V svetišču — na loku okrog apside — je bila v prvi polovici 14. stoletja naslikana Marija Devica — zavetnica s plaščem. Župljani in romarji so imeli pred seboj čudodelno Marijino podobo na oltarju in nad oltarjem to sliko, kar jih je vzpodbujalo, da so se z zaupanjem zatekali pod Marijino varstvo.
Druga slika iz leta 1383 predstavlja prošnjo molitev štirih oseb Bánfyjeve rodbine. Člani Bánfyjeve družine, ki so bili patroni cerkve, se z molitvijo obračajo k Mariji, ki sedi na tronu in v naročju drži Dete Jezusa. — Ta slika je oblika roteče molitve, ki naj gledalce in obiskovalce Marijinega svetišča v Turnišču poziva še mnoga stoletja k zaupni molitvi. Vsekakor je bila ta slika velika vzpodbuda za vernike in romarje, ki so s tem večjim zaupanjem prihajali v turniško cerkev, priporočat se Marijini priprošnji, ko so videli vzgled svojega zemljiškega gospoda.
Pisatelj Starin železnih ino salajskih Slovenov Jožef Košič pravi, da so prihajali k Mariji »na püstini« (Turnišče) romarji s Štajerskega, Hrvatskega in Madžarskega ter govorili o čudežnih ozdravljenjih različnih bolezni na Marijino priprošnjo. Dalje pravi o Nikolaju Bánfyju, slavonskem banu, ki ga prikazuje donatorska slika iz leta 1383, da se je postil ob kruhu in vodi pred praznikom Marijinega vnebovzetja. Na sam praznik je prišel peš, če ga niso ovirali državni posli, s procesijo iz Lendave v Turnišče in tu prejel sv. zakramente. Pri Radmožancih je dal narediti novo pot — bližnjico tako, da je dal presekati gozd. Tako je nastalo novo naselje Banuta (banska pot).
V zahvalo za uslišano prošnjo je daroval turniški cerkvi njivo za 7 mernikov žita Gabriel Kövér med leti 1570—1578. Daroval je tudi Janez Gráter, graničarski oficir, vinograd za 40 veder vina v Medmurju, v hribu Selščak.
Turški vpadi in reformacija so v 17. stoletju ovirali romanje. Nov razcvet božje poti v Turnišču je prineslo 18. stoletje. O tem priča bakrorez, ki je nastal sredi 18. stoletja in s katerim so izdelovali slike turniške Marijine podobe in cerkve za romarje. Sredi slike tega bakroreza je pod Marijinim podnožjem latinski napis, ki se slovenski glasi: Blaženo Marijo Devico ča-
47
stijo v Turnišču blizu reke Mure v Zagrebški škofiji na veleposestvu grofov Csákyjev. — Iz napisa je razvidno, da je bakrorez nastal še za Zagrebške škofije, to je pred letom 1777.
Jožef Košič pripoveduje, da so zaročenci romali pred sklenitvijo zakona k Mariji v Turnišču, da so si Zagotovili blagoslov v zakonu, ker je bila splošna vera, da zakonci, ki niso poromali k Mariji, trpijo zaradi medsebojnih prepirov. Služinčad si je pred vstopom v službo izgovorila, da bo smela Vsaj enkrat letno poromati k Mariji v Turnišču.
Prezbiterij stare cerkve v Turnišču — freske
2. Turnišče v 17. in 18. stoletju
Propad krajev v bližini turniške cerkve in spor zaradi opustelega zemljišča
Za turških časov so propadli kraji: Črnec, kjer stoji turniška cerkev in obledavski kraji: Bratkovci, Blažovci, in Ivanci. Naselje Črnec je propadlo in po stoletjih so izginili tudi sledovi, katero zemljišče je pripadalo k naselju Črnec. Prav zaradi tega je nastal v 18. stoletju spor, na katerem ozemlju stoji turniška cerkev: ali na ozemlju Nedelice (naselbina Črnec je mejila ob Nedelico) ali na ozemlju Turnišča. Zgodil se je primer: ako kateri kraj izgine, potem se prepirata soseda in si ga skušata prilastiti.
48
Spor je reševala županijska oblast, ki je 17. aprila 1777 zaslišala 13 prič svobodnjakov iz bližnje in daljnje okolice — in 8 kmetskih prič. Iz izjav je razvidno: Turniščarje se pritožujejo, da so se Nedeličanci polastili njihovih njiv. Nedeličanci pa so trdili, da je turniška cerkev in skoraj polovica turniškega trga na nedeličkem ozemlju. — O tem so zopet razpravljali v Beltincih pred županijskima zaprisežencema 22. julija 1777 in še 24. julija istega leta. Spor so obravnavali še v letih 1778, 1779, 1786, 1809, 1811, 1819, 1823 in končno 2. junija 1824 (Kalendar Srca Jez. 1912, 55—71). — Iz spornega zemljišča se more ugotoviti, katero zemljišče je pripadalo nekoč h kraju Črnec.
Enak zemljiški spor je obstajal zaradi ozemlja izginulih krajev v turniški župniji: Bratkovci, Blažovci in Ivanci. Leta 1569 so kraji še obstajali. Leta 1648 so bili že opustošeni. Leta 1649 jih niso več upoštevali (navajali). Vizitacijski zapisnik iz leta 1688 pravi o njih, ko našteva kraje: »razen teh so obstajali prej še trije drugi, namreč: Blažovci, Bratkovci in Ivanci. Toda v časih nasilja so Propadli.«
Ozemlje teh izginulih krajev je obstajalo na obeh straneh Ledave. Ko se je po letu 1647 razdelilo nekdanje Bánfyjevo zemljišče na dva dela: na lendavsko in beltinsko gospostvo, je nastal prepir za ozemlje izginulih krajev Bratkovci, Blažovci in Ivanci, ki je bilo na severni strani Ledave. Lastilo si ga je beltinsko gospodstvo, ker so nekdaj spadali ti kraji v turniško župnijo. Ker pa je bilo ozemlje na severni strani Ledave, si ga je prisvajalo lendavsko gospostvo. V Državnem arhivu v Budimpešti je zemljevidna skica iz leta 1769, ki predstavlja sporno ozemlje.
Ta dva primera nista edina v Prekmurju, da so po požigu vasi in izginitvi prebivalcev nastali zemljiški spori. Enak primer je bil obravnavan 24. aprila 1581 v Borejcih v soboški župniji.
Turška oblast v Turnišču
Turniška cerkev je bila zelo prizadeta od turških napadov in oblasti.
12. avgusta 1650 so se oglasili pri beltinskem grofu Francu Nádasdyju trije turniški tržani: Marko Tibaot, Nikolaj Šardi in Blaž Tivadar. Prišli so k njemu s prošnjo, da jim potrdi njihove trške pravice. Pokazali so mu tri listine o trških pravicah, namreč listino z dne 2. septembra 1548, listino iz leta 1617 in še listino kralja Ferdinanda z dne 29. oktobra 1648.
Franc Nádasdy je potrdil njihove trške pravice in omenja tudi razloge, zakaj je to storil.
Prvi razlog je, da spoštuje svoboščine, ki so jih dali Turniščanom njegovi predniki. Drugi razlog pa je, ker žive Turniščarje v slabih razmerah in so podvrženi grozni oblasti sovražnika krščanskega imena.2
Franc Nádasdy je bil zemljiški gospod beltinskega gospostva, h kateremu je spadalo 'tudi Turnišče. Potrjuje starodavne trške pravice Turnišča in istočasno omenja turško oblast. Tu imamo primer dvojne oblasti: madžarske in turške. Tudi Turkom so morali plačevati davek, ki so si ga navadno sami izterjavali z ropanjem, o katerem govori listina iz leta 1650, da so prebivalci prizadeti od objestnosti klatežev.
Ob vračanju poražene turške vojske leta 1664 pri Monoštru so Turki požgali tudi Turnišče. Popolnoma je bilo uničeno Župnišče ob cerkvi in okolišnje hiše (v Črncu). Tudi cerkev je bila prizadeta po požaru, vendar pred-
49
vsem streha in ostrešje. Kajti vizitacijski zapisnik iz leta 1669 pravi o cerkvi tole: »Cerkev je v celoti zidana, obenem z zvonikom. Streha je nanovo prekrita nad ladjo in zvonikom s hrastovimi skodlami; streha nad zakristijo je prav tako nanovo prekrita z opeko. V ladji je velik del lesenega stropa poslikan, na oboku so starinske slike. V zvoniku so trije zvonovi. Oltarjev je pet ... «3. Enako stanje cerkve je bilo še leta 1688. Šele vizitacijski Zapisnik iz leta 1716 pravi, da je turniška cerkev vsa obokana4. — Zato ni res, da bi cerkev pogorela tako, da bi ostale le gole cerkvene stene ladje, kot piše turniški župnik Štefan Salaj v Kalendarju 1905, 68, kajti, potem bi pogorel tudi leseni strop.
Pri cerkvi ni bilo varno bivati. Zato so pripravili novo Župnišče v trgu. Vizitacijski zapisnik iz leta 1669 pravi, da je Župnišče že v trgu Turnišče.
Leta 1675 je bila ob novem župnišču pozidana kapela sv. Antona z namenom, da se tukaj hrani Najsvetejše, ker je daleč do župnijske cerkve in je tukaj bolj varno. Tako pravi viz. zapisnik iz leta 1688.
Podružnica sv. Antona Padov. v Turnišču
Luteranstvo v turniški cerkvi
Pred letom 1649 so se turniške cerkve za nekaj časa polastili luterani. O tem pripoveduje viz. zapisnik iz leta 1688 in pravi: v cerkvi sta bili dve prižnici; manjša in tesnejša je stala ob severni steni, iz katere so nekdaj
50
predikantje zapeljevali ljudstvo — in se pripoveduje, da je enega od njih hudič vrgel s prižnice in od takrat je nehala biti cerkev luteranska. — Isti zapisnik pravi tudi, da je v župniji še mnogo krivovercev in sektašev.
Da so se luterani polastili turniške cerkve pred letom 1649, priča primer v Dobrovniku, v sosednji župniji. V Dobrovniku je bil leta 1649 župnik Martin Požgaj. O njem pravi viz. zapisnik: »čeprav je pohujšljivega življenja, ga Zaenkrat ne odslovijo, ker bi Sicer takoj zasedel župnijo predikator, za katerim je Požgaj nastopil«6
Beltinska župnija
V 18. stoletju je Prebivalstvo turniške pražupnije zelo naraslo. Nastopili so mirnejši časi. Dvignilo se je gospodarsko stanje in v obdelavo so pritegnili večje površine zemlje.
Dušnopastirska potreba je zahtevala novo župnijsko središče, da bi se pospeševalo versko življenje med prebivalstvom. Pri izvedbi nove župnije so imeti prednost Beltinci. Ne le zato, ker so biti zemljepisno v središču nove župnije. Tu je bil tudi Sedež zemljiškega gospoda, ki je odločilno vplival na ustanovitev nove župnije v Beltincih. Zemljiški gospod general Ladislav Ebergényi je že leta 1742 dal zgraditi novo cerkev, ki je imela prostora za 2000 oseb. — Ustanovitev župnije je pospešil turniški župnijski upravitelj Nikolaj Gollacz. Župnija Beltinci je bila ustanovljena leta 1760. Ozemlje turniške pražupnije je bilo razdeljeno na dve enaki polovici.
3. Stanje turniške župnije leta 1778
Župnijska cerkev in župnišče
Vizitaeijski zapisnik iz leta 1778 pravi o cerkvi, da je bila zgrajena 1383. Vsa je obokana in pokrita s skodlami (z žlebnjaki). Prostorna je za 500 oseb. Ima 4 oltarje in 2 kapeli.
Glavni oltar je posvečen v čast Marijinemu vnebovzetju. Na desni strani je stranski oltar sv. Donata — in na levi strani Žalostne Matere božje. Četrti oltar je pri koru v čast sv. Ani.
Kapeli sta dve in sicer ob zvoniku znotraj cerkvene ladje obokam. Na desni strani je kapela v čast sv. Barbari; postaviti so jo s cerkvenimi stroški in deloma tudi s prispevki vernikov. Na levi strani je kapela v čast sv. Petru. Kapelo je dal postaviti Štefan Konter iz Turnišča. — V cerkvi so tri kripte. Prva je kripta Bánfyjeve rodbine. Ostali dve je dal postaviti prejšnji župnik Herman. Toda so ju odstraniti, ker nista koristni za cerkev, niti potrebni za ljudstvo.
Pokopališče je ob cerkvi.
Župnišče je v trgu in ob župnišču je kapela sv. Antona, ki je bila zgrajena 1675. V kapeli je prostora za 40 oseb in je brez zvonika. Toda zvon je nameščen ob zidu zgornjega okna, težek 100 funtov.
Popravilo in vzdrževanje župnijskih zgradb je bilo takole urejeno: streho nad župniščem in kuhinjo popravljajo črensovčarje. Gumno in skedenj vzdržujejo prebivalci iz Turnišča, Renkovec, Polane, iz Trnja in iz Žižkov. Za hleve skrbijo prebivalci iz Gumilice, Lipe, Nedelice in Brezovice. Svinjake pa vzdržuje skupno vsa župnija.
Zanimivo je vedeti, da je bilo v 100 letih veliko spremenjenega v cerkvi. Leta 1669 je imela cerkev 5 oltarjev in nobene kapele. Oltarji so bili: glavni
51
oltar isti kot leta 1778 — in tudi stranski oltar Žalostne Matere Božje je bil v veljavi še leta 1778. Ostali stranski oltarji pa so bili posvečeni: sv. Sebastijanu in Roku (na levi strani), sv. Juriju (na desni strani; prvi za glavnim oltarjem) in oltar v čast sv. Katarini.
Dušni pastirji
Turniški župnik je bil leta 1778 Franc Koroša, po rodu iz Renkovec, star 42 let, 18 let duhovnik, v Turnišču je že 16 let.
Kaplan je bil Peter Gregor, po rodu iz Turnišča, 29. let star, 5 let duhovnik, 2 leti v Turnišču.
Za župnika Franca Koroše sta bila turniška kaplana tudi dva frančiškana — in sicer p. Januarij in p. Daniel.
Frančiškani so že od 16.—17. stoletja naprej pomagali pri dušnem pastirstvu v Prekmurju.
Leta 1655 so ustanovili hrvaški frančiškani v Varaždinu svojo kustodijo, sestoječo iz sedmih moških samostanskih hiš. Med temi je bil tudi ormoški samostan. — Ko so si prizadevali madžarski frančiškani iz Németujvára izriniti slovensko-hrvaške frančiškane iz Prekmurja v letih 1670—1680, sta 17. januarja dala pismeni izjavi turniški župnik v Turnišču in Štefan Godina, sodnik Zalske županije, v svojem dvorcu v Črensovcih, da so že od nekdaj slovensko-hrvaški frančiškani pobirali miloščino in pomagali pri dušnem pastirstvu v okolici Sobote, Grada in Lendave6.
Knjige v župnijski knjižnici; vseh je bilo 52. Med temi so bile knjige: o tridentinskem koncilu, sv. pismo, o pravu, katehetični pripomoček, pridigarsko slovstvo, duhovne vaje sv. Ignacija, premišljevanja, sv. Avguština.
Cerkveni patron in obseg župnije leta 1778.
Patrona župnije sta bila leta 1778 Janez in Jurij Gsáky de Kereszthegh.
Razen trga Turnišče je pripadalo k župniji 9 vasi-podružnic. Po številu prebivalstva je bilo stanje naslednje:
trg Turnišče	647 prebivalcev
Brezovica	217 prebivalcev
Črensovci	570 prebivalcev
Gumilica	409 prebivalcev
Lipa	341 prebivalcev
Nedelica	303 prebivalcev
Polana	727 prebivalcev
Renkovci	303 prebivalcev
Trnje	406 prebivalcev
Žižki	294 prebivalcev
skupno	4317 prebivalcev
Cerkveno premoženje
Cerkev ima v kraju »Cirkvene njive« ornice za 5 oralov, ki jo je pred 200 leti daroval cerkvi Gabriel Kövér, kot pripovedujejo. Na vzhodni strani tega zemljišča je ornica Štefana Maroše, na zahodni in južni strani je gošča (grmovje) in na severni strani meji javna pot.
Župnija ima tudi vinograd v hribu »Selščak (Seuschak)« v Medmurju za 39 kopačev.
52
Župnijska šola.
Organist in učitelj je Andrej Hozjan, Sitar 34 let, zna slovenski in madžarski. V tej župniji deluje 10 let.
Pri poučevanju mu pomaga Štefan Turner, po rodu iz Brezovice, star je 19 let in zna slovenski in madžarski.
Od pouka plačujejo od vsakega otroka 22 ½ krajcarjev in voz drvi za kurjavo. — Ista dajatev je zapisana pri vsaki vasi. To pomeni, da so prihajali otroci v šolo v Turnišče iz vseh krajev.
Podružnica Črensovci
Leta 1778 so bili Črensovci še podružnica Turnišča. Turniški župnik je prihajal maševat v Črensovce vsak mesec ob mladih nedeljah, na dan najdenja in povišanja sv. Križa (3. V. in 14. IX) — to je ob slovesnosti cerkve. Potem je opravil 3 dni »zornice« v adventu in v postu je prihajal, da je imel verouk za otroke in še tri dni v postu, ko je bila spoved vernikov.
Cerkev v Črensovcih je zgrajena iz solidnega materiala, vsa obokana, s skodlami krita, prostorna za 250 oseb in v dobrem stanju. Vzdržujejo jo verniki iz Črensovec, Trnja in Žižkov. V cerkvi so 4 oltarji: v čast sv. Križu, je od nekdaj, primerno okrašen in oskrbljen za maševanje. Drugi oltar na desni strani je v čast sv. Florijanu in na levi strani v čast trpečemu Zveličarju; o njem ni znano, kdo ga je postavil. Nobeden od teh ni za maševanje. V sredi cerkve je oltar v čast sv. Križu, ki ga je postavil svobodnjak Janez Godina in je oskrbljen za maševanje.
Kor v cerkvi je lesen in podprt z zidnimi stebri. Zakristije ni. Zvonik je lesen, pokrit s skodlami in potreben popravila. V zvoniku sta dva zvona, ki sta bila blagoslovljena v Gradcu od salzburškega pomožnega škofa. Večji zvon je težek 3 stote, ostali pa 1 stot in 50 funtov.
Podružnična cerkev v Črensovcih je imela: 2 keliha s patenama in eiborij; mašne obleke so bile zelo stare. Knjige: 2 mašni veliki knjigi in mašna knjiga za Črne mase, obrednik (ritualia) — 2 knjigi in knjigo evangelijev. — Vsekakor je bila evangelijska knjiga v kajkavščini, ker evangeliji v prekmurskem narečju še niso bili tiskani. Enaki knjigi evangelijev sta bili v župnijski cerkvi v Turnišču in v kapeli sv. Antona.
Pokopališče je na novo ustanovljeno (vstran od cerkve!). V kratkem mora biti blagoslovljen križ na pokopališču, ki ga naj postavijo in vzdržujejo verniki iz Črensovec, Trnja in Žižkov.
Prvi duhovnik, ki je bil pokopan na tem (sedanjem) pokopališču, je bil črensovski rojak Mihael Salaj, rojen v Črensovcih 6. julija 1766. Bil je župnik v Gornjih Petrovcih in je umrl 9. junija 1796. Njegova starša sta bila svobodnjaka (nobilis) Mihael Salaj in Klara Ščapi. Bila sta naslednika svobodnjaške rodbine Godinov, iz katere je bil Štefan Godina, sodnik Zalske županije, ki je podpisal 17. januarja 1677 v svojem dvorcu izjavo, da so že od nekdaj prihajali frančiškani iz Varaždina in Ormoža v Prekmurje pomagat duhovnikom pri dušnem pastirstvu. Njegov dvorec je bil na gruntu, kjer je sedaj »Salajva« hiša (od »špitala« notri). Na tem gruntu je bival svobodnjak Peter Strahinja že leta 1381.
Cerkveno imetje: cerkev je imela zemljo-ornico v kraju »Orlovčak«, poldrag oral, izpostavljeno poplavam reke Mure. Razen tega je zemljišče v soseščini zvonarja Nikolaja Heberja, ki je dano v najem za letno najemnino
53
1 floren in 30 krajcarjev. Mejaši: od vzhodne strani Marko Csanády; od zahodne Anton Sobočan; od juga gošča (grmovje) in od severne strani Nikolaj Buhanec.
Cerkveni ključarji so: Marko Tompa iz Črensovec, Marko Čurič iz Žižkov in Mihael Gerebic iz Trnja.
4. Razdobje zadnjih 200 let
Naštejmo nekaj dogodkov iz zgodovine turniške župnije zadnjih dvesto let (1778—1978).
Črensovci se ločujejo od Turnišča — 1807.
Ko se je leta 1760 oddelila beltinska župnija od turniške, so k beltinski župniji pripadle tri Bistrice, kar ni bila najboljša rešitev, ker so Bistrice precej oddaljene od Beltinec.
V 18. stoletju je Prebivalstvo zelo naraslo. Tako je bilo leta 1793 v šestih vaseh, ki bodo sestavljale novo župnijo Črensovci 2016 prebivalcev (Črensovci 496, Trnje 402, Žižki 274 — in na vseh treh Bistricah 844). To je zadostno število za samostojno župnijo. In res, leta 1807 je bila ustanovljena nova župnija v Črensovcih. Župnija Črensovci sestoji iz treh vasi, ki so jih izločili iz turniške župnije (Črensovci, Trnje in Žižki) in iz treh Bistric, ki so jih vzeli od beltinske župnije.
Turniška cerkev dobi nov zvonik — leta 1829.
Prvotna turniška cerkev je imela zvonik ob zakristiji. Slika iz 18. stoletja lepo kaže njegovo lego. Zvonik ob zakristiji je bil trden. V njem so bili leta 1669 trije zvonovi in leta 1811 pa celo štirje.
Leta 1811 je bila streha zvonika zelo poškodovana. Deščice, s katerimi je bil pokrit, so bile luknjičaste. Vsekakor so že takrat začeli misliti, kaj bi ukrenili glede zvonika, da bi bilo bolje. Odločili so se, da pozidajo nov zvonik pred zahodno cerkveno steno v sredi.
Delo je bilo dokončano leta 1829. Zidavo sta opravila arhitekt Franc Wenczel in izdelovalec deščic za kritje zvonika Albert Horvath. Takrat je bil turniški župnik Franc Novak (med leti 1817—1836) in kaplan Jabob Sabar, poznejši črensovski župnik. Učitelj-kantor je bil Jožef Némethy — in cerkveni ključarji: Štefan Čizmazia iz Turnišča, Jožef Šömen in Marko Špilak iz Polane, Peter Ružič iz Nedelice, Nikolaj Tkalec iz Gumilice, Janez Matjašec od Lipe, Jožef Magdič iz Renkovec in Mihael Raščan iz Brezovice.
Nova cerkev v Turnišču — leta 1915.
čeprav se je turniška župnija z oddelitvijo ozemlja za beltinsko (1760) in črensovsko župnijo (1807) zmanjšala, tako glede prebivalstva kot ozemlja, vendar sčasoma srednjeveška turniška cerkev ni ustrezala. Bila je pretesna, ker je prebivalstvo stalno naraščalo.
Že leta 1853 je dal dograditi župnik Marko Kocet (župnik med leti 1836—1879) oratorij na južni strani cerkve z namenom, da bi pridobil prostor. S tem oratorijem je bila težava, ker je bil zgrajen na zemljišču, kjer je bilo prej pokopališče. Stene so začele pokati, ker so temelji posedali. Šele okoli leta 1892 so utrdili temelje z dozidavo podpornikov.
54
Okoli leta 1900 so sklenili, da bodo pozidali novo cerkev. Začeli so zbirati denar. Cerkveni patron Avgust Zichy iz Beltinec je prihajal vsako leto na praznik Marijinega vnebovzetja v Turnišče in je ob tej priliki daroval za zidavo nove cerkve 2000 kron. Tako je bilo leta 1905 zbranega denarja že 8516 kron (Kalendar S. J. 1905, 70).
Za zbiranje darov in pripravljanje za zidavo nove cerkve je skrbel župnik Štefan Salaj. Toda ni dočakal, da bi se uresničilo. Zidavo je začel in dokončal turniški župnik Jožef Sakovič.
Blagoslovitev nove cerkve je bila 26. decembra 1915 — na praznik sv. Štefana, mučenca. Bila je že prva svetovna vojna.
Sedanja cerkev in Župnišče v Turnišču
Cerkev je blagoslovil in maševal lendavski župnik in dekan Florijan Strausz ob asistenci sosednjih župnikov. Navzoči so bili vsi člani družine cerkvenega Patrona Avgusta Zichyja. Pridigal je domači župnik Sakovič. Pridigo je začel:
»Ka so krščeniki ete fare že 100 let želeli, ka se je v zadnjih 20 letaj že silno potrebno skazalo, toga se nam je milostiven Bog dopüsto včakati v teškom vremeni, med svetovnim bojom, kda se jezero naših farnikov prek mej domovine vojsküje... «.
Dalje pravi: »Če bi mi lani v marciuši naprej znali, kakši bojni vihér se Približava i za 4 mesece pretrosi vso Europo i tüdi naš orsag: ne bi vüpali začeti toga velikoga dela, ar ne bi meli vüpanja, ka bi med takšim svetovnim bojom mogoče bilo dokončati zidanje edne velike cerkvi«.
55
Jožef Radoha, salezijanski duhovnik, je napisal pesmico ob blagoslovitvi turniške cerkve, ki spominja na vojne žrtve in se začne:
1. Pod čarnim Logom törjanskim Blišči se novi boži hram,
Vu njem kralüje Mati, Sin,
Marija ino Jezus sam.
5.	Očetje ino matere,
Ki jočete, zdihüjete
Za sinom tam med kruglami,...
Tolažbo v cerkvi iščite.
6.	Je sabla že posekala Ti, žena moža dragoga?
Podaj se v cerkev k Ženini,
Ki krüh je žitka večnoga.
Turniški župniki v 20. stoletju
O turniških župnikih iz najstarejše dobe je posebno poglavje pri zgodovini Bistric v Prekmurju8. Važne podatke o turniških župnikih navaja župnik Štefan Salaj v Kalendarju S. J. 1905, 70—71. V tem poglavju se ustavimo le pri imenih turniških župnikov v 20. stoletju.
Salaj Štefan (1879—1913). Rodil se je 17. avgusta 1845 v Lendavi. Posvečen je bil 18. oktobra 1868. Kaplan je bil v Bogojini (1868—1869), v Lendavi (1869—1870), v Črensovcih (1870—1871) in v Turnišču (1871—1879). Turniški župnik je postal 1879, ko je stopil Prejšnji župnik Marko Kocet v pokoj in se preselil v Beltince, kjer je umrl 22. VI. 1887. — Veliko si je prizadeval s pripravo za novo turniško cerkev. Od leta 1890 dalje je bil šolski nadzornik za Slovenske šole v dekaniji. Umrl je 19. I. 1913.
Sakovič Jožef (1913—1928). Rodil se je v Vadarcih 2. februarja 1874 v grački župniji. Duhovnik je postal 2. julija 1899. Kaplan je bil v Pápócu (1899), v Zalaegerszegu (1899). v Rohonczu (1900), v Črensovcih (1900—1901), v Tótszentmártonu (1901—1902), na Tišini (1902—1905), žup. upravitelj v Bándolu (1905—1906), kaplan in upravitelj v Beltincih (1906—1909), na Cankovi (1909) in na Dolnjem Seniku (1909—1913). Nato je prišel v Turnišče, kjer je bil žup. upravitelj med leti 1913—1917 in potem župnik do leta 1928, ko je stopil v pokoj in se preselil na Dolnji Senik, kjer je umrl 22. septembra 1930.
Sakovič je veliko storil za turniško župnijo. Posebno skrb je imel za duhovniške im redovniške poklice. V 15 letih njegovega delovanja v turniški župniji je postalo 12 duhovnikov in nekaj redovnic. Pri beltinskem grofu je izposloval podporo za revne dijake. Že leta 1915 je poslal dva dijaka v šolo na račun te podpore.
Zgradil je dve novi cerkvi v Turnišču in v Polani (v letih 1923—1924). 1. III. 1925 je bil imenovan za Polano ekspozit-kaplan: Anton Rantaša. — V Polani je zgradil tudi Župnišče in vse pripravil za novo samostojno župnijo. Tudi v Turnišču je storil odločilen korak, da je prestavil župnišče k novi
56
cerkvi. Po 260 letih je zopet začel bivati turniški župnik pri cerkvi, od koder se je bil prisiljen odseliti po letu 1664 zaradi požara in turške nevarnosti. Sakovič je vse pripravil za zidavo novega župnišča. Zidal in dokončal pa je njegov naslednik Ivan Greif.
Sakovič je skrbel tudi za krščansko kulturo in prosveto. Dal je zgraditi več katoliških šol. Samo v turniški župniji jih je dal postaviti štiri ali pet. To delo je opravljal kot predsednik vseh župnijskih šolskih odborov v dekaniji9.
Jožef Sakovič
Greif Ivan (1.928—1934). Rodil se je 22. novembra 1893 pri Sv. Marjeti na Dravskem polju. V duhovnika je bil posvečen 23. junija 1918 v Mariboru. 1. marca 1928 je postal župnijski upravitelj turniške župnije in je tu ostal do 1. decembra 1934, ko je postal prošt in nadžupnik v mestni župniji v Ptuju.
Jerič Ivan (1935—1953). Rodil se je 4. junija 1891 v Dokležovju. Posvečen je bil 29. junija 1924 v Mariboru. V Turnišče je prišel iz Lendave za Ivanom Greifom in je tu ostal do leta 1953 kot župnik in dekan — in med vojno kot generalni vikar.
V Turnišču je obnovil nekdanja romanja na »vélko mešo k Mariji pod logom«, ki so zelo uspevala med zadnjo vojno. Romarji so prihajali tudi iz Gornjega Senika in sosednjih vasi porabskih Slovencev. — Njegovo življenjsko pot obširno opisujejo Stopinje, 1975, str. 132—140 — in je v načrtu Mohorjeve družbe v Celju, da objavi njegove Spomine.
Šoštarec Alojzij (1953—1961). Rodil se je 6. avgusta 1910 v Sodišincih v tišinski župniji. Posvečen je bil 8. julija 1934 v Mariboru. Kot kaplan je služboval pri sv. Trojici v Halozah, v Turnišču — in nato je bil katehet
57
na gimnaziji v M. Soboti (1936—1941). Med vojno je bil kaplan v Köszegu in katehet v Soboti, potem pa ekspozit v Odrancih (1943—1945). Po vojni je bil profesor na gimnaziji v Soboti (1945—1948); med leti 1948—1950 v zaporu in na dopustu. Nato vikar-namestnik pri Sv. Marku niže Ptuja in kaplan v Ljutomeru. Dne 1. novembra 1953 je prevzel kot župnik Turnišče. 1. decembra 1953 je postal tudi dekan lendavske dekanije. Obojni službi se je iz zdravstvenih razlogov odpovedal 1. junija 1967 in se naselil pri frančiškanih pri Sv. Trojici v Slov. Goricah, kjer je bil do 15. septembra 1969. Umrl je 25. decembra 1969 v bolnišnici v Soboti.
Flegar Alojzij (1967—	). Rodil se je 9. maja 1920 v Gradišču v ti-
šinski župniji. Posvečen je bil 11. junija 1944 v Szombathelyu. Kaplan je bil: na Páki na Madžarskem 1944 do 1945, v Črensovcih 1945, pri Sv. Juriju v Prekmurju 1945 do 1948, na Prevaljah 1948 do 1951 (vikar namestnik), pri Sv. Rupertu v Slovenskih goricah 1951 do 1955, pri Gradu 1955 do 1963, v Turnišču od 1963 do 1967. Po odhodu župnika Šoštareca je postal v Turnišču župnijski upravitelj in leta 1971 župnik.
Važnejši dogodki v času od 1967 do 1978:
Po 24 letih nova maša 15. oktobra 1967 — Lebar Jože iz Gomilic, 30. junija 1968 — Recek Štefan iz Gomilic, 4. julija 1971 — Režonja Franc iz Turnišča, 22. julija 1973 — Zver Stanko iz Gomilic, 20. julija 1975 — Raščan Avguštin iz Turnišča, 3. julija 1977 — Hozjan Franc iz Brezovice.
Sv. birme:
20. junija 1970 — pom. škof dr. Vekoslav Grmič,
13. aprila 1975 — škof dr. Maksimilijan Držečnik.
Sv. misijon:
Od 28. novembra do 5. decembra 1976. Vodili so ga misijonarji jezuiti: p. Stanko Grošelj, p. Pavel Berden, p. Lojze Markelj in p. Franc Cerar.
Tečaji za predzakonce: leta 1972, 1974 in 1978.
Ostalo:
1968	napeljava hišnega vodovoda, ki je bil priključen na vaški vodovod leta 1971.
1969	uredili učilnico za verouk v gospodarskem poslopju.
1971	obnovili notranjščino župnijske cerkve.
1972	začeli graditi kapelico v Nedelici, 1973 novi zvon v kapelici in 1976 blagoslovitev kapelice.
1972 restavracija glavnega baročnega oltarja v župnijski cerkvi.
1974 obnovili zunanjščino kapele v Renkovcih.
1977 napeljan telefon v Župnišče.
Ob koncu članka o turniški pražupniji še dodajmo o ozemlju pražupnije tole:
Ako pogledamo Kenedicsevo zemljevidno karto prekmurskega ozemlja iz leta 1807, ki ima začrtane tudi župnijske meje, vidimo, da je bila turniška
58
pražupnija razdeljena z ustanovitvijo župnije v Beltincih leta 1760 na dve enaki polovici.
V naslednjih stoletjih sta nastali iz vsake polovice še dve novi župniji. V 'turniški župniji: Črensovci 1807 in Polana (1925, 1938) — in v beltinski župniji: Dokležovje (1942) in Odranci (1942, 1961). Pobudo za ustanovitev župnij v Dokležovju in v Odrancih je dal dekan Ivan Jerič.
OPOMBE:
1	Gy. Fejér, Codex diplomaticus Hung. ecclesasticus ac civilis. Tomus IV/3. Budapest, 1829, 403—107.
2	Klekl Jožef ml., Törnišče. Kalendar S. Jez. 1910, 60.
3	Visitatio canonica 1669 — Nadbiskupski arhiv Zagreb. Protokoli: Br. 3/III.
4	Nadbiskupski arhiv Zagreb. Protokoli: Br. 73/IV.
5	Nadbiskupski arhiv Zagreb. Protokoli: Br. 1/I.
6	Ivan Zelko, Murska Sobota kot sedež arhidiakonata in cerkveno-upravna pripadnost Prekmurja v Srednjem veku. KRONIKA, XI./1.47.
7	Marijin list, 1916, št. 1, Str. 3,21,29.
8 Ivan Zelko, Zgodovina Bistric v Prekmurju — v knjigi Sad ljubezni do Boga in domovine. Murska Sobota (1972), str. 6—9.
9 (Štefan Bakan), Sakovič Jožef. Kalendar srca Jez. 1933, 40—55.
Jakob Šešerko
Veš li
Babica, veš li, zakaj se Jezus v jaslicah razjoče in zakaj Njegova mama spančkat
Ga v nebesa nesti noče?
— Slamo steljemo Mu v hlevu, mi na vzmetnicah ležimo — a zato ne joka Jezus, joka,
ker Mu src ne podarimo.
Jezusova mama čaka, da vsa deca bi sprejela Sinka njenega v srca; potlej
pa Ga bo iz jasli vzela. —
59
Jakob Šešerko
V tej uri
Marija oberoč Dete nosi skozi noč.
Kaj ni nikjer odprta hišna dver?
O, pač —
tam na robu vasi
še luč visi.
Pokvečen hlev je le priprt.
Prazne jasli čakajo. Pohiti, Marija . . .
Jakob Šešerko
Lisice imajo svoje brloge
Ker Zanj ni bilo prostora: se je rodil v hlevu, je bil v Egiptu na begu, so Ga križali, v tuj grob zazidali.
Ker v naših dušah Zanj ni prostora: smo Ga odrinili na stranski tir, se mimo Njega pehamo za mir,
Mu odrekamo biti dobri Bog in ožimo ljubezni krog.
On pa vse božične noči na slami leži in čaka na prostor — v nas . . .
60
Jakob Šešerko
Pokrivača
Fricko no Sámoja streho pokrivleta, z rebron no pričkajnco, s hlapcon sta tü.
S strehe se dereta:
»Šopico, gožico, raglco, ročkico, daj, podavač!«
Zvežeta vetrnce, slemen pošlihtata, šmarnico spijeta; fertik je kšeft.
Veter prifüčka si, začne se bliskati, vléje se, v koči je puno vodé.
M. B.
Šestdeset let sobočke gimnazije
Ko se spominjamo šestdesetletnice svobodne krajine severno od Mure, ne smemo pozabiti tudi na šest desetletij naše gimnazije v Soboti — prve Slovenske šole sploh, ki je pričela delovati po osvoboditvi 1919 v Prekmurju. Vse Slovenske pokrajine so imele svoje gimnazije, ki so bile skoro edine srednje šole, že dolga desetletja in so jih po osvoboditvi Slovenije 1918 spremenili v čisto slovenske. Za Prekmurje pa je bilo značilno in usodno obenem, da ni imelo v madžarski dobi svoje gimnazije, zato je bilo tako malo šolanih ljudi med nami. Najbližja gimnazija je bila od 1893 v Monoštru in še ta dolgo (do 1902) le nižja, tako da so morali učenje nadaljevati v Kőszegu ali Sombotelu.
Ustanovitev gimnazije v Soboti je bila potrditev naše osvoboditve, ker se je z njo odprla pot množici naše mladine k višjemu študiju in pokrajina med Muro in Rabo si je tako pričela dobivati potrebne izobražence za vse poklice. To pa ni pomenilo le poti »h kruhu, v službo« za našo mladino — pomenilo je mnogo več: nazadnje osvobojeni, najbolj narodnostno zatirani slovenski pokrajini je bilo zdaj omogočeno, da se je pričela tudi ustvarjalno udeleževati Slovenske kulture, kjer prej skoro ni bila zastopana.
Naši katoliški duhovniki so že v načrtu avtonomije Slovenske krajine v januarju 1919 zahtevali od madžarske vlade slovensko gimnazijo. To zah-
61
tevo so ponovili takoj po osvoboditvi, tako da je poverjeništvo za uk in bogočastje pri Narodni vladi v Ljubljani že 30. sept. 1919 dovolilo, da se odpre prvi razred Slovenske gimnazije v Soboti. Pouk se je pričel že 15. oktobra — prej kot na katerikoli ljudski šoli v Prekmurju. Začetek je bil seve preprost in težak. Vpisalo se je 33 dijakov, zavoljo agitacije proti Jugoslaviji ni bilo med njimi nobenega evangeličana. Šele počasi, ob podpisu mirovne pogodbe, so zapeljani evangeličani pričeli pošiljati svoje otroke v gimnazijo.
Svoje prostore je gimnazija dobila najprej v katoliški ljudski šoli pri cerkvi — kjer so še pozneje včasih bili razredi — in šele drugo leto v stavbi meščanske šole, ki so jo 1926 ukinili. — Prvi ravnatelj je bil Ivan Bračko (do oktobra 1921), dotedaj profesor v Celju. Poleg njega sta učila prvo leto le učitelj Vekoslav Španger realne predmete in kaplan Jožef Krantz verouk. Prihodnje leto je poleg njiju dr. Blaž Svetelj poučeval jezike in zemljepis, začasni ravnatelj pa je konec 1921 postal Rudolf Pregelj, ki je opravljal to službo še dvakrat.
Kakor so se odpirali novi razredi, tako se je množil tudi učiteljski zbor, ki je obstajal delno tudi iz mladih začetnikov. Ti so povečini pravtako resno jemali svoj poklic kot starejši profesorji, med katerimi so bili npr. dr. Maks Robič, Janko Orožen, Matko Rauter in R. Pregelj. Vsi ti so zelo vestno poučevati in zahtevali znanje, navajali dijake k delu in redu, tako da na drugih šolah, kjer so nadaljevali študij, niso imeli težav. Tudi pozneje so prihajali na gimnazijo mnogi zelo dobri profesorji, ki so s poučevanjem svoje stroke ter z vzgajanjem dvigali raven našega dijaštva. Mnogi med njimi so se že tu ali pozneje uveljavljali kot znanstveni delavci.
62
Žal so posebno v prvih letih — kot sploh uradniki v Prekmurju — mnogi imeli tudi to službeno mesto za kazensko ali Vsaj manj vredno, ker so jih pošiljali daleč od kulturnih središč (pomislite, da še ni bilo vlaka do Sobote, ne avtobusnih zvez!), na skrajni konec Slovenije. Tako je nastala krilatica o prekmurski — Sibiriji ... Prav na to skrajno stražo Slovenstva bi bili morali pošiljati najboljše učne moči, ki ne bi bile čutile, da so s tem »kaznovane«. Razveseljivo je, da so se skoro vsi profesorji pri nas udomačili, vzljubili ljudi in deželo — ter bili pozneje ponosni na to svoje službovanje.
Nobena Slovenska srednja šola — Vsaj po letu 1919 ne — ni doživela tako burne zgodovine, kot prav sobočka gimnazija. Vzrokov za to je več. Vlada v Beogradu, ki je o tem odločala, se je sklicevala na premajhno število dijakov in na varčevanje. Prav zavoljo izpostavljenega narodnostnega in političnega mesta te gimnazije in cele pokrajine se na ta zunanji razlog ne bi bili smeli ozirati. Kako je sploh prišlo do premajhnega števila dijakov v prvih letih? Saj se je npr. v drugem Šolskem letu vpisalo v 1. razred nad petdeset učencev. Gotovo so nekateri odpadli zavoljo slabih uspehov, drugi zavoljo gmotnih težav, saj so se morali voziti s kolesom ali hoditi dnevno peš zdoma na velike razdalje. Nekateri so po opravljenih štirih razredih odšli na učiteljišče ali na druge šole.
Prvi maturanti v Soboti 1929
Drugi resnični vzrok ukinitve je bil političen. Kakor ljubljanska univerza v tistih letih, tako so bile tudi nekatere srednje šole žrtev srbskega centralizma in političnih spletk, pri katerih so sodelovali tudi slovenski
politiki. — Tako so že v oktobru 1925, ko je pouk trajal že drugi mesec,
zaprli oba najvišja, VI. in VII. razred. Večina dijakov je odšla v Ljubljano, nekateri pa v Ptuj, Celje in Maribor. Niti protestno zborovanje v Soboti niti brzojavke v Beograd niso pomagale, šele obisk prekmurske delegacije
63
pri vladi je dosegel, da se je VI. razred mogel sredi januarja 1926 ponovno odpreti. Toda z novim šolskim letom niso odprli 7. razreda in ukinili so tudi V. in VI. razred, tako da ju je moral vzdrževati krajevni šolski odbor. Pričela se je doba »samoupravnih« višjih razredov, ki je trajala do šolskega leta 1940—41. Višje razrede je odbor vzdrževal z denarno podporo občine in mariborske »oblasti«, pozneje banovine. Tako je bila prva matura na sobočki gimnaziji leta 1929 na — zasebni gimnaziji. Žalostna »Proslava« desetletnice njenega obstoja! Toda od 1930—31 ni bilo treh najvišjih razredov in od 1931—32 do 1935 je imela gimnazija le nižje razrede. Ves ta čas so trajale borbe za odpiranje novih razredov in popolno gimnazijo.
Z madžarsko zasedbo 1941 so tudi iz sobočke gimnazije skušali napraviti sredstvo za potujčevanje, toda to se jim ni posrečilo. Mnogi dijaki so bili v ječi in internaciji, kjer so nekateri umrli, nekaj jih je bilo ubitih ali so padli kot borci za osvoboditev. Prav leta zasedbe so dokazale veliki pomen Slovenske vzgoje in izobrazbe. Dijaki so vzdržali ves tuji pritisk, saj so zdaj še bolj doživeli, da je njihovo slovenstvo samoumevno in da so vse tuje teorije glede njihove narodnosti smešne. Slovenska vzgoja prvih dvajsetih let v svobodni Sloveniji in Jugoslaviji je dala naši krajini tudi toliko izobražencev na raznih področjih, da so se le-ti mogli upreti madžarskemu nasilju. Vsi ti so s svojim obstojem — čeprav so jih premeščali iz Prekmurja v notranjost Madžarske — glasno govorili o slovenstvu krajine med Muro in Rabo, o nevzdržnosti tuje zasedbe in potujčevanja.
Po osvoboditvi se je sobočka gimnazija preselila v novo poslopje, zgrajeno po načrtu arh. Franca Novaka, kjer nadaljuje svoje poslanstvo. Naša gimnazija nam je doslej vzgojila množico strokovnjakov na najrazličnejših področjih. Zanimiv bi bil pregled o tem, kaj so postali njeni bivši dijaki in kaj so dosegli ter ustvarili. Naša gimnazija nam je po tolikih desetletjih postala nekaj vsakdanjega, posebno odkar so ob njej vzrasle v Soboti še druge srednje šole. Ustavili smo se nekoliko nadrobneje pri njenih težkih začetkih, ki so današnjemu rodu neznani in ki jih ne smemo pozabiti.
Vid Strehovec
V Soboški gimnaziji
Šestdeset let bo že stara »naša« gimnazija v Soboti, toliko kot naša svoboda — znak naše osvoboditve. Zato imajo spomini njenih prvih dijakov že kar Zgodovinsko veljavo in značaj, pa bi jih bilo potrebno zbrati čim več. Pravtako je škoda, da niso pisali svojih doživetij in spominov njeni nekdanji profesorji. Vse to bi bilo pomembno pričevanje o najmlajši slovenski gimnaziji med zadnjima vojnama, ki je imela tudi najburnejšo zgodovino.
Naša Sobota je bila pred šestimi desetletji in še dolgo pozneje docela drugačna, kot je danes. Dolga vas se je razprostirala od »Hidvéga« — gostilne med Martjanci in Markišavci — preko redkih hiš ob železniški progi ter Ledavi po glavni ulici gor do tedanje, danes že »stare« gimnazije, kjer so pričele rasti skromne hiše proti Krogu. Od glavne ceste so se cepile
64
uličice z imeni, kot so: Mala Kaniža, Bokor- utca, pozneje Cvetlična ulica, Poljska in Mala in Zvezna ... Mnoge hiše v teh obrobnih ulicah so bile še lesene in krite s slamo, zidane pa so bile tudi nizke. Nekaj lepših stavb je bilo le ob glavni ulici. V velikem parku, katerega senco vidimo danes, se je skrival grad, v katerem je tedaj bilo še starinsko Pohištvo, bogata knjižnica in zbirka nagačenih zveri ter azijskih predmetov, umetniških slik. Med njimi se Spominjam Kristusa Palme Starejšega, ki nam ga je tretješolcem z drugimi umetninami vred razlagal dr. Josip Mantuani, ko je ocenjeval grajsko bogastvo za razprodajo.
V takih blatnih stranskih ulicah smo stanovali tedaj sobočki dijaki, povečini pri kmetih in obrtnikih ali nižjih uradnikih. Večkrat sta bila po dva v sobi, včasih tudi trije ali štirje. Mnogi so pa hodili vsak dan peš ne le iz bližnjih, ampak tudi iz bolj oddaljenih vasi, če niso imeli »biciklina« ali potáča. Kolesarjev je bilo vedno več, tako da so se kolesa grmadila v mali šolski veži in na dvorišču. Za mnoge so starši plačevali v zrnju, moki in drugih živilih. Prat smo nosili ob sobotah domov, kamor smo hodili Vsaj ob lepem vremenu tudi bolj oddaljeni, da smo lažje téšili svoje boleče domotožje, da smo se po domače najedli in še prinesli kaj s seboj, da smo lažje prebili ob včasih skopi hrani: tudi ob koruznem kruhu in Sicer »pusti košti« ...
Dijaki bogojanske fare z župnikom I. Bašo ok. 1930
Kakor na nekaterih gimnazijah profesorji niso smeli zapustiti mesta brez ravnateljevega dovoljenja — npr. na prejšnjem službenem mestu našega Tigriša —, tako tudi prvo leto nismo smeli brez razrednikovega dovoljenja v soboto iz Sobote ... Ko sem si nekoč to drznil narediti, pa me je popoldne iskal na stanovanju skrbni in učeni profesor Svetelj, se je v ponedeljek tako razhudil za katedrom, da je pognal svojo latinsko vadnico' po razredu in mi zagrózil, da bom lahko šel za vedno v svojo vas, če bom še enkrat ... Skrbni razrednik nas je tudi Sicer presenečal popoldne na »kvar-
65
téri« in ko so bile takole okoli treh knjige že zavezane z jermenom ... Pregledoval je, ali stanovanja ustrezajo, kakšni so gospodarji, ali se dijaki učijo. Pozneje žal niso več tako očetovsko' in stričevsko skrbeli za nas ... Saj smo bili prva leta še tako redko posejani po vesoljni leseni in blatni Soboti, da je Vsakdo spoznal na cesti dijaka, tujca, nerodnega, boječega, še bolj vaško oblečenega, kot so bili Sobočánci, o katerih smo se v okolici šalili, da »sédeno mleko z rášoškami (vilicami) jejo« ... s čimer smo označevali njih jaro gosposkost v dolgi vasi ... Ko se je pa dijaška vojska namnožila v osmih razredih, je minila prvotna domačnost, dijaki so si urejali frizure, zavezovali ovratnice, poskušali so kaditi ...
V šoli je bilo kajpada vse trikrat novo, tuje, nenavadno za nas, ki smo povečini prišli kar iz madžarske ljudske šole. Saj smo že pri sprejemnem izpitu komaj razumeli, kaj je v berilu »bolni lev«, ker smo mislili na domači — svinjak in poznali s slik le oroslana. Posebno težko je bilo tistim, ki doma niso brali v knjižni slovenščini ali tistemu madžarskemu Prosenjákovčarju (dedek je bil še Slovenec), ki je še dolge mesece jokal v razredu, ker ni razumel in ni znal odgovarjati. — V začetku nismo imeli toliko profesorjev, kot jih imajo že prvošolci danes. Edini pravi profesor nas je učil jezike in zemljepis, ki je bil njegova stroka. Pa kako se je pripravljal zanj! Predavanja je imel lepo spisana na eno stran četrtinske pole, katere rob je bil zapognjen — in navsezgodaj zjutraj, ko sem še sedel pri zajtrku tam pred Ledavo, sem ga videl, kako je počasi stopal iz mesta ter — se učil lekcijo! To je bil vzgled! Ko sem zvedel, da je bil šentviški odličnjak, se mu nisem čudil.
Vse druge predmete nas je učil primorski učitelj z brčicami, verouk pa kaplan Krantz, Sicer »beli« (gradiščanski) Hrvat, ki pa med zasedbo ni zapustil lepega spomina. — V drugem razredu se je učiteljski zbor že Občutno pomnóžil za mlade glave. Prišli so sami strogi in natančni strokovnjaki: dr. Maks Robič, prleški rojak, nas je vneto učil slovnice, pa tudi stenografije. Alojzij Žitnik, ki je ob Janku Orožnu, celjskem zgodovinarju, najstarejši še živeči naš profesor — nas je pa z vso prirojeno mu redoljubnostjo učil latinske glagole, da sem z njimi shajal vso gimnazijo. In pod taktirko njegovega nežnega svinčnika (ki mu ga je smel ošiliti najstarejši med nami — ižakovski Sreš) smo se vadili stati v ravni vrsti. — Albin Zalaznik s svojo gotsko pisavo in grenkim humorjem, je bil živahen zemljepisec ter zgodovinar, ki ni poznal šale. Tedaj, nas je pričel učiti matematiko, prirodopis in fiziko Rudolf Pregelj, trikrat očetovski ravnatelj gimnazije (nazadnje 1935—37). Bil je tudi najstarejši na šoli, saj je že pred prvo vojsko učil v svojem istrskem Pazinu, kjer ga je delno tako narobe opisal njegov tedanji dijak, čakavski pesnik Mate Balota (Mijo Mirkovič).
Ko nas je v tretjem razredu pričel učiti slovenščino in nemščino dr. Franc Sušnik, smo začeli spoznavati, kaj je deklamiranje, kaj je govorništvo
—	ko nam je na slavnostih govoril o Radičeviču in Molièru, posebno pa zvečer pred župniščem pozdrav prvemu slovenskemu škofu, ki je prišel v Prekmurje leta 1924 ... Doživeli smo, kaj je gledališče, ko je z nami pripravil uprizoritev Gogoljevega Revizorja in prvega dejanja Župančičeve Veronike. In odkrival nam je skrivnosti in lepote slovstvenih del, tuje pisatelje
—	ko je pa pričel objavljati svoje Prekmurske profile, smo gledali v njem
66
prvega človeka, ki piše za javnost, ki piše o naši zemlji in naših ljudeh, prvi med našimi profesorji ...
In še bi mogel nadaljevati z dolgo vrsto naših profesorjev, katerih vsak nam je predstavljal svoj svet: od Malija, ki je bil v svoji skromnosti za nas preimeniten romanist in nam je nosil v šolo pariški list, ki ga je prebiral pod slamnato streho. Vsekakor nas je naúčil več, kot za njim blazirani, pravkar iz Pariza prišli Mefisto, ki nam je za kazen nalagal »z zelenim črnilom« štiristokrat napisati celotno spregatev več glagolov, zabaval pa nas je z razbrzdanimi študentovskimi pesmimi. V kavarni pa je ponoči ob ciganski godbi plesal — na mizi ... — Pa do Kerekeša in slavnega ravnatelja Tigrisa, ki se je zjutraj pripeljal na koleslju iz gostilne zunaj mesta v šolo in šel nato takoj inšpicirat profesorje, s katerimi je ponoči popival, Mi »butci« smo še bolje zvozili pri njem, čeprav nismo znali koničiti krede in držati šestila na tabli.
Šele mnogo let pozneje smo zvedeli, da več naših učiteljev ni imelo diplome še dolgo potem, ko so zapustili Soboto. Vendarle so bili med njimi nekateri zelo vestni kot učitelji in vzgojitelji, ki so resnično znali mnogo več, kot so mogli pokazati pri izpitih, saj so nekateri Preživeli že vso svetovno vojno z ujetništvom vred in izgubili tam svoje zdravje. Nekateri so se posebej zanimali za Slovensko krajino in tudi pisali o njej. Slabovidnemu Šimnu je sicer ostalo z ljubeznijo nabrano zgodovinsko gradivo v zaboju še po njegovi smrti po težkem Življenju zadnjih let; gorenjski Janez pa ni le sam mnogo pisal, marveč je vzpodbujal tudi nas. Njemu se moram zahvaliti za nastanek svojih prvih poskusov s peresom, za prevod znanstvenega dela našega rojaka v tujini. Profesor Janez, hvala ti za vse!
Vsaj v prvih letih sobočke gimnazije smo dobili temeljito znanje, s katerim smo drugod uspešno nadaljevali šolanje, ko so nam v Soboti zaprli razrede. Dobili smo tudi dobro vzgojo, ob sodelovanju še drugih dejavnikov tudi širok razgled po domovini in svetu, ki je bil glede marsičesa temeljitejši kot naših sošolcev v drugih mestih, ker smo dobro poznali tudi kmečko in sobočko malomeščansko življenje. Življenje vsakega od nas v Soboti je bilo majhen roman v stanovanjskem okolju. Svoj primer bom skušal le nakazati, podobni pa so hib tudi drugi.
V	»velkoj iži« lesene kmečke hiše v ključu sem bil ves dan sam, prenočevat pa je hodil trgovski Pomočnik, ki me je zjutraj zbudil z gromovitim prepevanjem madžarskih pesmi (Aludj, édes, álmodjál ...). V »máloj iži« je živela vdova brez otrok z nečakinjo iz sosedne vasi. Poleg velikega sadovnjaka je bil še obširen prostor s skednjem. Zadaj si je postavila hišo druga gospodinjina nečakinja, katere opiti mož nas je prišel marsikatero noč budit, ko je žena pribežala pred njim k nam. Bil je zelo podoben neki Cankarjevi sliki. Ko je bila gospodinja neko zimsko noč na gostüvanju v sosedni vasi, je nad menoj zgorela streha z ostrešjem, tako da so me spečega nesli iz goreče sobe, ko sem kričal na vrtu: Moj kufer!! Pod streho nas je vzela dobra družina onstran proge, kjer sem preživel hudo škrlatinko. Požigavca hiše do danes niso odkrili, čeprav smo ga sumili — spoznal pa sem ob tem policijske prijeme, s katerimi prisilijo celo mladoletne, da »priznajo« dejanja, ki jih niso storili. Že to bi bila dolga zgodba.
V	naši hiši so se zbirali različni ljudje: od sorodnikov v sosednih vaseh, katerih življenje sem spoznaval, do sosedov, med katerimi je bila dru-
67
žina slovaškega steklarja, ki je bil tudi ubog alkoholik. Sosed je bil tudi majhen židovski trgovec z ženo, ki nam je ob njihovih praznikih prinašala »máces« — opresnik. Številne sobočke Žide smo spoznavali med sošolci (nekaj jih je žrtev zadnje vojske) in v skoro vseh trgovcih v trgu, v obrtnikih do edinega tiskarja. Zelo vidna stavba je bila židovska sinagoga, v katero smo kdaj skrivaj tudi pokukali, medtem ko nam srednjeveških fresk v katoliški cerkvi ni pokazal noben profesor. Tako med sošolci kot med tržani smo spoznavali tudi luterane, pogledali v njihovo cerkev, pozneje pa smo nekateri prebirali iz humorističnih vzrokov tudi njihov mesečnik, pisan v izumetničenem jeziku (»précimbno okinčana obládnosti vrata« ipod.). Ne Spominjam se kakih prepirov med nami, nekateri so celo obiskovali Vsaj včasih naš verouk.
V	tedanji Soboti smo slišali tudi še precej madžarščine, čeprav je Vsakdo znal slovenski. Tuja govorica je bila ali znak »gosposkosti«, ali navada ali afektiranost.
V	drugem letu sem že dobil mlajšega sostanovalca, v tretjem celo dva. V sobi je spala tudi gospodinjina nečakinj a z možem, ki je prišel iz Slavonije. Pozneje sem se že osamosvojil in se lažje predajal mnogemu branju, pa tudi pisanju za naš dijaški list, ki smo ga pričeli pisati v enem izvodu. S tem so se pričeli tudi pogostejši obiski sošolcev na stanovanjih — tako smo spoznavali tudi druge hiše — in smo govorili tudi že o splošno slovenskih rečeh, saj smo širili in brali mariborske Stražne ognje, ljubljanski Križ na gori in več drugih listov. Sam sem pričel naročati po raznih cenikih knjige iz Ljubljane, pa tudi káko hrvaško. Doma sem prišel v stik s hrvaškim dijaškim časopisom, pa tudi s hrvaškimi revijami. V počitnicah po petem razredu me je stric vzel s seboj v Zagreb, kjer sem spoznal tudi nekatere literate, od katerih sem nekatere pozneje obiskal tik pred vojsko. Hrvaške knjige smo si iz dijaške knjižnice radi sposojali in tudi šola nas je precej naučila srbohrvaščine, mnogo bolje kot poznejša ali današnja.
Leto za letom sem se v nižjih razredih bolj poglabljal v Slovenske revije, da o knjigah niti ne govorim. Vedno bolj nas je zanimalo javno življenje in kmalu so nastala tudi v Soboti dijaška društva, ki so širila zvezo z ostalo Slovenijo ne le s tiskom, marveč tudi z obiski prireditev v drugih mestih. Tako smo se srečali z Mariborčani v Ormožu, udeležili smo se mladinskih dnevov v Mariboru leta 1924 in spoznali mnoge dotlej nam le po imenu in spisih poznane pripadnike mladinskega gibanja. Vrh pa je bilo binkoštno srečanje v Ljubljani 1925, ko smo jo nekateri prvič videli. Tu smo spoznali Franceta Terseglava in druge »križarje«. Njegove, Čibejeve in drugih članke v Križu na gori sem prebiral kot razodetje nečesa novega in slutenega, pesmi naših ekspresionistov — Vodnikovi prvi zbirki mi je podáril profesor Janez, ko sem mu pomagal urejevati dijaško knjižnico — so navdihnile moje prve pesniške poskuse.
Posebno doživetje so bili naši peš izleti, pozneje kolesarski, po Goričkem. Tedaj smo še malo potovali, redki so imeli kolesa, zato smo sicer tako bližnje goričke kraje spoznali šele na skupnih izletih, ki jih je pripravilo društvo Zavednost. Preko znamenitega Sela in Ivanocyjevega ter Küzmičevega Bedenika smo prišli pri Vélikih Doléncih do madžarske meje. Tu smo v pármi župnika Klekla ml. prenočili — še danes ga vidim pred seboj,
68
gotovo je bil zadovoljen z nami, ta zaslužni posebnež ... Ko smo se vračali prek Grada, smo tudi tam prenočili na slami in senu.
Vsaj nekateri smo dobili v roke tudi kak starejši spis o preteklosti in Življenju naše krajine, se ob tem pričeli zanimati za naše stare gotske cerkve s freskami, za naše pisatelje. Toda ne Spominjam se, da bi nam bil kdaj kdo v šoli govóril o vsem tem, nam razložil pravilno razmerje našega narečnega slovstva do celotne Slovenske kulture. Morali smo se sami prebiti do vživetja in doživetja Slovenstva. Morali smo se prebijati skozi mladostne zmote in prevare, sanje, doživetja in vse težave. Vzgojitelja, ki bi nas vodil po »tihih kamricah srca« — ni bilo. Na eni strani je bilo deklamiranje in včasih jecljanje — kam so gledali tisti, ki so nam pošiljali nekatere najpotrebnejše duhovne vodnike?! —, na drugi strani smo bili v ladjicah sredi morja življenja nebogljeni mladinci. Bila bi potrebna posebna dušeslovna in vzgojeslovna študija o rasti in zmagi sobočkega dijaka v tistih težkih časih in razmerah, o razvoju naših značajev, naše duševnosti in duhovnosti ...
Kolesarski izlet po Goričkem ok. 1926—27
Bila bi potrebna tudi študija o tem, koliko sobočkih dijakov iz prvih let je maturiralo, koliko jih je dokončalo višje študije kako so se uveljavili pozneje o Življenju. Iz prvega razreda so npr. štirje maturirali v Ljubljani, višjo šolo je dokončal eden — ne živi pa več nobeden od njih. Nekaj jih je končalo gimnazijo drugod in mogoče še kdo od njih živi. Od drugega razreda (iz leta 1920—21) se je stanje boljšalo, ker jih je bilo več vpisanih, toda več jih je šlo po 4. razredu na učiteljišče. Tretji rod kaže slika s prof. Sušnikom — tudi med njimi jih je že dokaj umrlo ...
Čisto drugačno je bilo za nami prvimi življenje tistih, ki so bili v dijaških domovih, predvsem v Martinišču. Ti so doživljali dijaštvo po svoje. Imeli so svoje prednosti, niso pa imeli tistega izvirnega in poučnega stika s Soboto, kakršnega smo imeli starejši iz prvih rodov. O vsem tem bi mogli pripovedovati še zelo mnogo.
69
Ko se je prvi rod sobočkih dijakov že bližal koncu svojega šolanja, se je zgodilo, česar prej nismo pričakovali. Ukinili so najvišja razreda, 7. in 6.
—	zavoljo premajhnega števila učencev. (Več o tem v članku o gimnaziji.) Tako so morali ti dijaki v drugi polovici oktobra preživeti ta silni pretres
—	preseliti se v drugo, neznano mesto, v novo šolo. Prav so imeli tisti naši profesorji, ki so svetovali: Če že morate iz Sobote, Pojdite v Ljubljano, naše središče. In tako so naredili štirje iz 7. in šest iz 6. razreda, drugi pa so se razkropili v Ptuj, Maribor in Celje. Po Novem letu 1926 so sicer ponovno odprli v Soboti 6. razred, da so se dijaki vrnili, toda jeseni so se morali ponovno seliti v prejšnja mesta. Tu se je pričelo docela novo življenje, nova borba, ki nas je utrdila za vse, kar nas je čakalo v burni prihodnosti.
B. M.
Naš profesor
Ob osemdesetletnici dr. Franca Sušnika
Med prvimi profesorji je prišel na mlado sobočko gimnazijo v septembru 1922 mlad črnolas fant, ki si je s svojim prikupnim nastopom in svežim načinom poučevanja slovenščine in nemščine pridobil mlade duše, da še danes čutijo njegovo vzgojiteljsko srce. To je bil Franc Sušnik, doma na
tedaj mohorskih Prevaljah (rojen 14. novembra 1898), šolan v Celovcu, vojak v svetovni vojski, koroški prostovoljec, študent v Zagrebu in Ljubljani. Od nas je odšel za leto dni v Beograd, nato učil v Mariboru, kjer je bil
Profesor Sušnik med tretješolci 1922
70
tudi ravnatelj učiteljišča — tu je spet srečal naše dijake. Med zasedbo je pretrpel zapore, taborišča, konfinacije.
Po osvoboditvi je prebudil svoj mežiški kot v novo življenje z ustanovitvijo gimnazije in študijske knjižnice na Ravnali, ki ju je Vodil, bogatil ... Za temi suhimi besedami je ogromno dela, ljubezni, vzgoje, dobrega vpliva, kar vse zajema vso Slovenijo, ki roma na Ravne, občudovat njegovo in rojakov delo za omiko. Vse to posréduje Sušnikova močna beseda, ki živi tudi v njegovih spisih: v Pregledu svetovne literature (1936), v Koroških zapisih vsepovsod, pa v predvojnih duhovitih podlistkih, v katerih je odkrival tudi Slovensko krajino — v Prekmurskih profilih (Slovenec 1924, knjižica 1929). Zazrl se nam je v dušo im srce, vzljubil nas in zemljo — in tej ljubezni je zvest do danes, čeprav se ves razdaja kot orač in sejavec domači krajini pod Uršljo goro, katere živi predstavnik je ob Vórancu. Ob vsem njegovem enkratnem delu se veselimo z njim in njegovimi ne le ob obletnici, marveč zmerom ter mu voščimo zdravja naprej — hvaležni za njegovo ljubezen do nas. Dró!
Lojze Kozar
Izpit
Sam sem bil v sobi, ki ji pravijo, to sem zvedel šele pozneje, fizikalni kabinet. Doslej je bil vsepovsod ata pri meni, zdaj pa so mu ukazali, naj ostane spodaj, mene pa je neki gospod odvedel semkaj. Pokazal je na stol pri majhni mizi in zapovedujoče rekel: »Sedi!« Bil je šolski sluga, jaz pa sem mislil, da je najmanj ravnatelj.
Sedel sem nekoliko sključen kakor vedno.
»Pa ravno se drži! Ko pride gospod profesor, pa vstani!«
Držal sem se ravno in napeto čakal. Od daleč sem slišal govorjenje kakor skozi zid, včasih so se kje odprla vrata, da je enakomerno govorjenje postalo glasnejše.
Ura bo kmalu deset, sem videl spodaj na hodniku, in doma zdaj brat sam pase Šeko in Lišo. Pase spodaj ob potoku in sedi zgrbljen sam vase z zardelimi očmi. Ni čudno, saj joka že tri dni, vse od takrat, ko smo se dokončno odločili, da odidem od doma in nihče ga ne more potolažiti ne s prigovarjanjem ne z obljubami ne z zmerjanjem.
Ob misli nanj imam naenkrat polne oči solz in skoznje vidim domača polja, prazna, ker smo pospravili že vse pridelke, travniki so pa tako baržunasto zeleni, saj poganja že druga otava. Iz gozda diši po gobah, po mlečih sivkah, crvenkah in siroticah, da še tu v sobi na trdem sedežu čutim, kako mi vse to draži nosnice.
Nekje rezko pozvoni, vrata se naglo odpro in majhen gospod z na čelo počesanimi lasmi stopi k mizi, kjer sedim kakor uročen in se ne ganem. Šele ko položi knjigo na mizo in me bežno ošine s pogledom, planem kvišku, kakor da je v meni močna vzmet in ostanem prikovan na mestu. Rad bi pozdravil, pa ne vem, kako. V naši šoli v Martinju smo pozdravljali s hvalen bojdi, v ženaveljski, v katero sem nekaj mesecev hodil, da bi se bolje
71
pripravili na izpit, pa so pozdravljali z dober dan. Pri nas smo bili katoličani, v Ženavljah pa evangeličani in Pozdrav je bil razpoznavni znak.
»Vi boste delali izpit?«
Ne odgovorim takoj, ker sem sam, profesor pa govori, kakor da nas je Vsaj troje. Ko se ozrem naokrog, počasi rečem: »Ja.«
»Tu so štiri naloge, štirje osnovni računski načini: seštevanje, odštevanje, deljenje in množenje. Tričetrt ure imate časa, da to izračunate. Sedaj imam uro, po uri pa pridem pogledat.«
Pravijo gospod, da imajo uro. Jaz jo imam tudi. Dobil sem jo pri birmi od svojega botra, ki je prišel iz Amerike, premišljujem, medtem pa zopet pozvoni in hodnik se počasi umiri, množica se gnete v razrede.
Spravil sem se nad nalogo. Prva je bila lahka in čeprav so bila večinoma petmestna števila, sem jih hitro seštel. Ali pa tudi pravilno, še danes ne vem. Prav tako je šlo z odštevanjem. Množenje mi je že povzročalo nekoliko sitnosti, ker sem vedno pozabil, koliko je prej ostalo, računal sem znova in znova, črtal in popravljal, da so bile na istem mestu zapisane tudi po tri številke, da je imel profesor možnost izbirati in najti pravo, če je sploh katera bila prava.
Pri deljenju pa se je stvar kar od vsega začetka zamotala. Deliti je bilo treba neko šestmestno število s trimestnim in to je bil zame pretrd oreh. Doma smo delili največ trimestna števila, kjer sem lahko uganil, kolikokrat gre recimo 25 v 260, ker sem brez računanja spoznal, da desetkrat. Kaj pa ostane, pa tako ni važno. Pri teh mnogih številkah pa na pamet in po neki razvidnosti nikakor ni šlo, načina deljenja pa nisem poznal, samo približno sem vedel, da se pri je enako zapiše neko število, potem pa s tistim nekaj množi in nekje nekaj odšteva. Toda kaj in kje in od katerega števila?
Ne da bi kaj mnogo razmišljal, sem pri je enako zapisal, kakor se mi je zdelo, ko sem sklepal, da je tisoč v Stotisoč pač nekako stokrat, zato sem izbral neko število okrog petsto, ne da bi kaj računal.
In prav zaradi računstva sem tri mesece hodil v Ženavlje v šolo, ker so se tam učenci mojih let igračkali že z nekakšnimi iksi in jih premetavali zdaj na levo zdaj na desno, kar je bila sijajna igra, samo da nikakor nisem razumel, zakaj to delajo. V svojo tolažbo sem kmalu spoznal, da tega tudi večina v razredu ni vedela, le tista sloka Giza in prijazna Cilka sta si bili menda na jasnem, za kaj pri vsej stvari gre.
Mi v Martinju pa smo v šoli rajši poslušali pravljice, se podili po gozdu, se gugali na gugalnici, kakor pa preganjali kakšne ikse z desne na levo stran. Zato pa sem moral v Ženavlje v šolo, čeprav sem bil prepričan, da bi od pravljic in potepanja po gozdu več imel kakor od matematike, ki ji nisem bil kos, dasi sem jo v poznejših letih zelo rad imel, pravzaprav najraj, ker je bil to edini predmet, ki se ga ni bilo treba učiti.
Ob koncu tistega šolskega leta pa sem bil zaradi tega brez spričevala. Domači učitelj mi ga ni mogel dati, ker nisem doma hodil v šolo, ženaveljski pa zato ne, ker sem tja hodil premalo časa. Meni pa je bilo prav malo mar, ali tisti papir imam ali ne.
Tako sem šel delat izpit v Soboto s starim spričevalom in z nekim potrdilom, da sem hodil nekaj časa v Ženavlje v šolo in da sem se menda dobro učil, gospod župnik pa mi je dal potrdilo, da znam odlično verouk.
72
Profesor se je vrnil. Vzel je mojo nalogo in računal, računal. Nekaj časa je prikimaval, potem pa se je vznemiril:
»Kristus Bog, saj četrte naloge sploh niste naredili!«
Prestrašen sem bil, saj nisem vedel ali moli ali preklinja.
»Sem naredil,« sem rekel in na jok mi je šlo.
»Napisali ste samo rezultat in še ta je napačen.«
»Rejsan?« sem se začudil, kakor da kaj takega sploh ni mogoče.
»Prve tri so za silo. Torej tri proti ena; morda bo šlo. Čim prej se morate lotiti matematike.«
Vzel je list, ga vtaknil v knjigo in odšel ter me pustil vsega zmedenega. Če že od začetka ne gre dobro, kako bo šlo šele pozneje. Zakaj pa sta bila učitelj in župnik vse leto nad očetom, naj me dajo v šole, zdaj pa taka polomija! Najraje bi ušel iz te velike hiše nazaj med gozdove in pašnike, pa nisem utegnil, kajti že je prišel drug profesor, zelo mlad, eleganten in vitek, v temni obleki s temno kravato in snežno beli srajci. Že pri vratih me je ujel s svojimi globokimi prodornimi očmi in me ves čas ni več izpustil, da sem bil kakor priklenjen na njegov zagoreli asketski obraz.
»Sedite, sedite,« je rekel z globokim, prijetnim glasom in na način, ki je bil zelo domač. Tudi ta gospod mi pravijo vi, sem premišljeval. Menda je to taka soba, kjer se vsakemu reče vi, pa če je še tako majhen.
»Z matematiko se boste že sprijaznili, kajne? Midva se pa morava malo pomeniti o slovenščini. Za začetek preberite tole zgodbo.«
Položil je predme knjigo in bral sem o študentu, ki ni hotel vedeti, kaj so grablje, dokler ga niso treščile po glavi, Bral sem še kar dobro, tega sem se zavedal, saj sem znal brati, preden sem šel v šolo. Naučil sem se od brata, ki je bil eno leto pred mano. Na koncu pa se je le zataknilo, ko bi moral prebrati »vražje grablje«, jaz pa tega pred profesorjem nisem upal reči in sem dvakrat Prebral samo -žje -žje grablje. Profesor se je namuznil, rekel pa ni nič.
»Knjigo bom vzel s seboj, vi pa napišite obnovo, to je, napišite zgodbo na papir kakor ste si jo zapomnili. Čez pol ure se vrnem.«
Zgodbo sem napisal skoraj na pamet, le vražje grablje so postale grde grablje. Ko se je profesor vrnil, je hitro preletel spis in ga odložil.
»Zdaj pa je treba narediti še besedno analizo. Veste, kaj je analiza?«
»Analiza? Ne.«
»Gre za tole: Vzemiva nekoliko daljši stavek. Saj veste, kaj je stavek?«
»Z besedami zražena misel,« sem butnil na dan edino slovnično modrost, ki mi je ostala v spominu.
»Izražena misel, da. Vsako besedo stavka je treba napisati drugo pod drugo in pri vsaki besedi napisati, kaj je, ali je samostalnik, pridevnik, zaimek, glagol in tako dalje. Kar mimo delajte, dokler se ne vrnem.«
Trudim se, da bi besede kolikor mogoče lepo napisal drugo pod drugo. Ko sem s tem gotov, vrtim pero v roki in ne znam dalje. Samostalnik, glagol, pridevnik, vse to sem že slišal, toda doslej še nisem dojel, zakaj se nekatere besede imenujejo tako, druge drugače. Oziram se po sobi in ko se nekoliko zavrtim, me obide groza. V kotu na nekakšnem železnem stojalu sedi sama smrt in škili varne z enim očesom. Pol lobanje ji pokriva zeleno platno, ki pa je tako malomarno pogrnjeno Čez njo, da vidim gola rebra, kosti hrbtenice, roke in noge. Zdi se mi, da so se kosti zganile in smrt
73
hoče stopiti bliže. Zdaj zdaj bodo kosti zarožljale, kakor sem bral v pravljicah. Medlim od strahu in si ne upam niti dihati. Strahote me je rešil profesor, ki se vrnili in mi mirno sedel nasproti. Okostnjaka niti ni videl. Ko je pogledal na papir pred mano, me je najprej začudeno opazoval, potem pa mirno vprašal:
»Slovenske slovnice ne znate?«
»Slovenski znam, doma gučimo samo slovenski.«
»Že, že, toda znati je treba tudi pravila, kako govorimo in pišemo. Napisali ste besedo pod besedo, zdaj pa povejte ali pokažite, katere besede so samostalniki?«
Na slepo sem nekaj pokazal, pa ni bilo prav.
»To je glagol. Sem, si, je je glagol.«
Takoj sem preskočil na nekaj drugega.
»To pa je pridevnik. Tako ne prideva nikamor. Začniva drugače: Ozrite se okrog sebe, kaj vidite?«
»Nikaj.«
»Kako da ne, saj je v sobi vsega polno.«
»Smrt.«
»Smrt? Smrt se pa ne vidi. Oh seveda, toda to ni smrt, to je okostnjak ali skelet. Zdaj vem, zakaj imate tako velike oči. Pa Poglejte skozi okno, kaj vidite?«
»Nébo,« naglas sem seveda postavil na e, ne na o.
»Tako je. Nebó. Vidite, besede kakor okno, oči, nebo, pa tudi smrt seveda, spadajo v skupino, ki ji pravimo samostalniki, ker lahko sami stojijo. So pa tudi besede, ki jih k samostalnikom pridevamo, zato se pridevniki. Recimo modro nebo.«
Že sem mislil, da sem nekaj razumel, pa se mi je z »modrim« nebom zopet vse razblinilo. Zame je bil takrat moder samo človek in še ta včasih zato, ker je druge gledal postrani in se visoko nosil, ali pa zato, ker je veliko vedel. Nebo je pa sivo in amen.
»Ali pa zelena trava. Katera beseda je samostalnik, katera pridevnik?«
»Trava lahko stoji sama. Samostalnik.«
»Kaj pa je zelena?«
»Če je pa zelena, pa ešče lêži stoji sama.«
»Vi ste v mislih na travniku, jaz pa pri slovnici, zato se bolj težko razumeva. Odkod ste pa prišli?«
»Iz Martinja.«
»Je to daleč?«
Čudim se, da profesor ne znajo, kje je Martinje in rečem samo »daleč« in si mislim: če bi samo zajce štel, ki so nama z atom na poti v Soboto bežali pred nosom prek poti, bi jih lahko imel že poln hlev.
»Ste prišli peš?«
»Ja, peški sva prišla.«
»Kako dolgo sta pa hodila?«
»Od doma sva Šla rano v tretjoj vöri, v Soboto sva pa prišla, ka je bila pou devet. Ata majo vöro, pa sva poglednila.«
»In po vsem tem sedi ta mali človek tukaj in dela izpit! Zakaj pa niste delali izpit takrat, ko so ga delali drugi, ti so že mesec in pol pred vami in že iz domače šole znajo nekaj slovnice?«
74
»Betéžen sam biu. Plüča sem meo zvužgána. Skoron bi mrou.«
Profesor je dolgo molčal. Mislim, da je tudi on delal takrat težek izpit, čému naj da prednost: ali predpisom, po katerih bi moral jaz pri izpitu pasti, ali svojemu srcu, ki mu je reklo, da je treba včasih tudi skozi prste pogledati.
»Ne znate slovnice skoraj nič, toda poskusite lahko. Če bo šlo, dobro, če pa ne bo šlo, boste šli nazaj na pašnike in med gozdove. Tudi tam je lepo.«
 Vstal je, se mi nasmehnil, mi odprl vrata, da sem pred njim zapustil fizikalni kabinet, kjer je v kotu ždela smrt.
Tako sva oba naredila izpit. Jaz, ki sem samo po njegovi dobroti zlezel Čez visoki prag v prvi razred gimnazije, in on, moj dobri profesor ár. Franc Sušnik, ki sem mu teh nekaj skromnih vrstic napisal v spomin za njegovo osemdesetletnico. Dragi gospod profesor, prisrčna hvala!
V. N.
Delo Jožefa Borovnjaka
Slaviti moramo zopet enega od »starih plivánušov, plabánušov« (iz latinskega: plebanus = ljudski, ljudstvu postavljeni človek), ki so zaslužni za našo omiko, za ohranitev naše narodnosti in vernosti. Poudarjamo večkrat, da so zaslužni za ohranitev našega jezika in narodnosti vsi naši preprosti ljudje, ki so v preteklosti svoj jezik govorili, v njem peli, pripovedovali, ki so se imenovali Slovene, Slovence. Posebej pa moramo spoznavati in ceniti tiste, katerih delo se dviga nad druge in je bilo pomembno za vso krajino med Muro in Rabo. Med njimi so tudi učitelji in tudi te slavimo, kadar pridejo na vrsto — vendar jih je bilo bolj malo takih, ki so pisali knjige in tako postali pomembni tudi zunaj svoje vasi in šole. Inženirjev, zdravnikov iz davne preteklosti ali profesorjev ne moremo slaviti, ker — jih ni bilo ah niso ničesar naredili, kar bi imelo širši pomen za vse Prekmurje ali za slovenstvo. Čez desetletja bodo mogoče slavili tudi take ljudi . . .
Že dr. Franc Ivanocy je dobro vedel: »Narod, šteri to zapoved (namreč: da starost poštüjemo ...«) zavrže, si koren prišestnoga živlenja odseka, ar poštüvanje starih očakov i nasledüvanje njih j e j edini stalen fundament narodne bodočnosti. Zato je ostra dužnost i našega maloga naroda poštüvati one svoje kotrige, šteri so narodi duga-duga leta slüžili, za narod ne samo skrbno delali, nego i dosta trpeli od protivnikov naroda notrešnji
i vünešnji. — — — Jako malo je teh navdüšeni in imenitni možov, ali tem
vekšega poštüvanja so vredni vu Spomenki svojega maloga naroda.
Eden z ti najvekši i najimenitnejši možov so bili preč. g. Borovnjak Jožef, častni ešpereš i Cankovski plebanoš. Lübeznivost srca, bistroča razuma, gorečnost na poli düšnoga pastirstva, neutrüdenost vu napredenji naroda i odkritosrčnost so bile one velike jakosti, štere so te blagi gospod
75
vu sebi obilno priedinili i štere so njih tak jako prijaznoga i daleč znanoga včinile ...
Šteroga dühovnika ime ne segne prek njegove fare, šteroga spomenek se z smrtjov odreže: je malo včino za vero i za narod.«
Tako je pisal Ivanocy, Borovnjakov naslednik kot dekan in sosed, v spominskem članku ob njegovi smrti v Kalendarju Srca Jezušovoga za 1911, Str. 104. Toplo je opisal tudi Borovnjakov in svoj rojstni kraj: Ivanovce pri sv. Bedeniki, kjer se je Borovnjak narodil 9. februarja 1826. Tu se je deset let prej narodil evangeličanski prevajalec psalmov — žoltárov Aleksander Terplan in Ivanocy ponosno pravi: » ... ta mala šola pri Sv. Bedeniki je dala teliko dühovnikov našemi narodi kak ni edna drüga fara Slovenska (= prekmurska) nej. Ešče ne dugo, da sedem dühovnikov je živelo iz te fare ... I dnes samo eden živé (Ivanocy sam!) i mislim, da na dugi čas je té sledjen. Bili so vu toj fari goreči dühovnicje i dobri školnicje, šteri so ne samo za dnes delali, nego so se skrbeli i za prišestne čase i so sadili, kde so znali, da nedo sada brali, sejali, kde ne do želi ...«.
Vemo, da je bil prvi tak véliki duhovnik v tej fari Miklós Küzmič in da je iz te župnije prišlo več duhovnikov Ivanocyjev. Ivanocy tudi poudarja, da »prvi i pravi Voditel Borovnjaka so bili Siseki Marko bedeniški plebanoš i to se poznalo pri Borovnjaki vu vsem guči i djanji do konca žitka. — Siseki (prej Žižek, iz Gančan, op. pis.) Marko so bili dühovnik velikoga včenjá, bistroga razuma, gorečega srca, šteri so neutrüdlivo delali za napred naroda, vojüvali se za pravice sv. Materecerkve i posebno skrbeli za to, naj naš narod ma dobre i lastivne dühovnike i školnike.«
S tem je Fr. Ivanocy označil tudi Žižkov (Sisekijev) vpliv nase, saj ga je vzgajal najprej doma, nato pa je hodil k njemu v Beltince, kjer je bil Žižek župnik.
Borovnjak je obiskoval gimnazijo v Kősegu in Sombotelu, kjer je 1851 dokončal bogoslovje. Pet mesecev je upravljal župnijo Števanovci v Porabju, nato kaplanoval v Turnišču do 1854, dva meseca v Lendavi, do 1857 v Črensovcih, 1858 v Soboti in pri Sv. Juriju, 20. junija tega leta pa je postal župnik na Cankovi in dekan sobočke dekanije. Tu je ostal do smrti 11. oktobra 1909. Ko je 1893 postal dekan Franc Ivanocy, so Borovnjaka imenovali za častnega dekana. Na Cankovi je obnóvil cerkev.
Razen župnika Žižka sta na mladega Borovnjaka vplivala v kulturnem in narodnostnem pogledu gornjesenički župnik Jožef Košič in dolénski župnik Franc Žbűl (r. 1825 v Turnišču, prvi prekmurski mohorjan 1854, u. 1864 v Velikih Dolencih). Žal ne bomo nikoli izvedeli, kaj vse so ti možje brali, posebno pa, kaj so pisali, o čem so govorili in si dopisovali. Božidar Raič nam je sporočil le nekaj malega o tem in to je dragoceno. Toda kje so tista pisma? ... Žbűl je pisal Borovnjaku v slovenskem črkopisu 4. 8. 1858: »Te tvoj list kak i vsakoga, šteroga boš mi vu dugovánji slovenskoga slovstva pisao, tá denem ... té liste bom varvao do smrti, naj naši nasledniki ešče i te, kda se mi že davno na praj i pepeo obrnemo, spoznajo, ka so se njihovi pradedi nej samo za napunjavanje žepov, nego za oplemenitenje svojega zapüščenoga, zavrženoga, ali njim záto dönok lüblénoga naroda skrbeli.« (Sreča, da je posodil Borovnjak to pismo Raiču — tako smo zvedeli zanj! Op. pis.) Dalje piše o Borovnjakovi presoji Žbűlove pesmi in obširno o »kranjskem in ilirskem slovomeri« (= metriki). O Borovnjakovi
76
pesmi o žetvi pravi Žbűl: »Radost, štero dobrovolni lidjé pri žetvi vživajo, náčin i hitrost, šterov njou oprávlajo, tak je prijetno vu toj pesmi zmálana, ka človeki srcé vujška skáče ... Či si jo ti sam s svoje glave zložo, te za istino velki pesniški düh máš«. (B. Raič, Prekmurski knjižniki pa knjige, Narodni koledar in Letopis Matice slovenske za 1869, 71—76).
Še eno pismo Žbűlovo Borovnjaku objavlja Raič, iz katerega zvemo, da so s Košičem tekmovali v prevajanju in zlaganju pesmi ...
Poleg Ivanocyja nam je sporočil najdragocenejše podatke in pričevanja o Borovnjaku Anton Trstenjak st., ki je napisal ob njegovi smrti lep članek, v Ljubljanski zvon (1910, 156—161). Ta članek je pomemben zato, ker ga je objavil eden od osrednjih slovenskih leposlovnih in znanstvenih časopisov, tako da so se tudi ob njem — kot ob drugih Trstenjakovih spisih v isti reviji — mogli slovenski izobraženci seznaniti z življenjem med »ogrskimi« Slovenci. Za nas pa je spis pomemben tudi zato, ker nam je ohranil Trstenjakova osebna pričevanja o srečanjih z Borovnjakom in njegove sodbe tako o njem kot o prekmurskih izobražencih. Saj pravi med drugim tudi: ».. ne smemo pozabiti, da se slovenski duhovniki, ki so tam edino naše razumništvo, niso odgajali v slovenskem jeziku, da so torej pravi samouki. V srcu svojem so dobri Slovenci, kateri so pisali zgolj iz ljubezni do naroda« (str. 157).
Ker je Trstenjak dobro poznal razmere v Prekmurju, ki ga je večkrat prepotoval, je mogel zapisati tudi stavke, ki soglašajo s poznejšimi Ivanocyjevimi: »Na dveh raznih postojankah sta stala dva moža, katerih naši Prekmurci nikdar ne pozabijo. (Opomba pis,: Slišite?! Ali se Vsaj enkrat letno spomnijo teh in drugih mož, v njihovih nekdanjih cerkvah ... ?) Bila sta to Žižek in Borovnjak, oba v krajini kraj Mure. — — — Oba sta širila slo-
venske knjige in sta slovela zato kot Slovenska panslavista. Krepka zaslomba sta bila Slovencem oba. Živela sta oba v veri, da mora Slovenska stvar zmagati in oba sta v tej veri umrla« (str. 158).
Trstenjak nam je tudi lepo opisali, kar so toliko ponavljali za njim in zato zasluži, da ga tudi mi ponatisnemo: »Odkar je bil Borovnjak župnik na Cankovi, je postala prej neznatna Cankova Slovencem znana župnija ... Te kraje si je ogledal Anton Janežič (eden od ustanoviteljev Mohorjeve družbe, urednik Slovenskega glasnika v Celovcu, op. pis.), sem je romal naš Božidar Raič, da bi se poúčil o prekmurskih razmerah; tu se je mudil večkrat dr. Franc Simonič (dvorni knjižničar na Dunaju, pisatelj Slovenske bibliografije, iz Radgone, op. pis.) in še mnogo drugih Slovencev, katere je gostoljubno sprejemal pod svojo streho vedno ljubeznivi Cankovski župnik. Kdor je želel kaj izvedeti o Prekmurcih, je pohitel na Cankovo in vsem je bil Jožef Borovnjak najboljši posredovatelj in poročevalec.« Dalje pripoveduje Trstenjak, kako se je od 1883 dalje večkrat mudil pri Borovnjaku: »... dolgo Čez polnoč sva sedela pri mizi in se pogovarjala. To medsebojno občevanje je vplivalo nanj blagodejno, krepilo ga je v veri, da bode Slovenska stvar tod zmagala. Za naše razmere se je živo zanimal. Že leta 1862 se je pridno naročeval na naše časopise, a kar je potreboval knjig, dobival jih je iz Ljubljane in Maribora. »Slovenski Prijatelj« in Slovenski gospodar sta bila znana prekmurski duhovščini sploh. Tako se je izuril v našem književnem jeziku sam; isto pot pa je kazal tudi svojim bratom. Za Slovan (Tavčarjev časopis, ki ga je urejal A. Trstenjak) je pošiljal dopise. Že od mladih let je neumorno širil knjige Družbe sv. Mohorja.
77
Jožef Borovnjak
Borovnjak je bil odličen narodnjak in svoje narodnosti ni nikdar tajil. To je na Ogrskem mnogo, kjer je priznana samo madžarska narodnost. Bil sem sam priča, kako je v družbi politično merodajnih madžarskih veljakov iz Železne stolice (pač iz Sombotela, pis.) toplo poudarjal in zagovarjal narodne pravice ogrskih Slovencev.« — Trstenjak sporoča tudi, da se je Borovnjak »potezal za slovenski pravopis, zagovarjal, da se morajo prekmurski Slovenci v pisavi približevati književnemu jeziku slovenskemu. V Cankovski šoli je uval Mali katekizem, natisnjen na Dunaju 1880. Zavoljo uvajanja slovenskih knjig s Slovenskim pravopisom je prišel »tudi on v imenik panslavistov na Ogrskem. Pripeljal se je nekega dne tiho in nenadoma sam velemožni gospodin »vicegešpan« (=alispán) iz Sombotelja na mimo Cankovo, da bi tu preiskal obisti in srce nevarnemu cankovskemu panslavistu. Udrl je v Župnišče, iskal in brskal po njem, župnik mu je mimo odpiral in kazal predale in predalčke. Strogi gospod se je držal resno, ogledal si vse kotičke in knjige, vse premetal, a ko vendar ni našel ničesar, izginil je hladno, odbil gostoljubnost in se bliskoma odpeljal ...« (str. 161).
Jožef Borovnjak zavzema posebno mesto med našimi duhovniki v drugi polovici 19. stoletja s tem, da je bil varuh kulturnega izročila prejšnjih naših pisateljev, da je s svojim zgledom in velikim ugledom poleg Marka Žižka ohranjal in budil narodno zavest s slovenskim jezikom v knjigi, cerkvi in šoli pri drugih duhovnikih, učiteljih in v ljudstvu. Pomemben je bil tudi po tem, da je vzdrževal žive zveze s slovenskimi izobraženci onstran Mure, vse do Ljubljane. Ti stiki niso bili le obiski, marveč so obstajali v naročanju Slovenskih knjig in listov, posebej v širjenju mohorskih knjig — vse to je posrédoval tudi drugim duhovnikom —, v dopisih Slovenskim listom, v ob-
78
vestilih o našem Življenju, ki jih je dajal, da so mogli slovenski publicisti pisati o nas. Tako je Borovnjak z Žižkom vzgajal tudi Ivanocyja in bil njegov predhodnik v narodnostnem delovanju. In slavista Avgusta Pavla.
Borovnjak ni pisal Samostojnih knjig, kot sta jih pred njim pisala Miklós Küzmič in Jožef Košič — skrbel pa je, da Slovenska beseda njunih knjig ni zamrla. Zato je predvsem oskrbel od 1864 več novih izdaj Miklóša Küzmiča Knige molitvene iz 1783, ki so jo dotlej enajstkrat natisnili. Nekoliko je v njej posodobil pravopis (pisal je npr. o nam. ou) in dodal še 68 pesmi, ki jih je nekaj zložil sam, nekaj pa prevzel iz slovenskih cerkvenih pesmaric. Knjigo so natisnili v Gradcu (Leykamovi dediči, ki so tiskali tudi knjige v knjižni slovenščini), založil pa jo je — kot vse druge Borovnjakove priredbe — radgonski knjigar J. Weitzinger.
Küzmičevo Knigo molitveno je izdal še 1868 ali 1867, 1877, 1891, vmes pa so to priredbo ponatiskovali tudi drugi založniki. Skrb za nadaljnje izdajanje te in drugih Küzmičevih knjig je prevzel Ivanocy, po katerega na-ročilu jih je prirejal Jožef Sakovič. — Borovnjak pa je poskrbel tudi za novo izdajo Miklóša Küzmiča Svetih evangeliomov (ok. 1881 in 1883), Velikoga katekizmuša ter verjetno tudi Küzmičevih zgodb, kar je vse zalagal Weitzinger. — Pravtako je najbrž on poskrbel za novo izdajo Košičevega prevoda Schlörovega molitvenika Jezuš moje poželejnje, ki je bil poleg Küzmičeve Knige molitvene najbolj priljubljen in mnogo ponatiskovan.
Borovnjak sam pa je priredil Mali katekizem za občinske lüdske šole (ok. 1880), molitvenika Dühovna hrama ali knižica puna lepih návukov, molitev i pesem za kath. kerščenike (247 str., 1867 ali 1868, 1871, 1892) in Sveti angel čuvár ali vodnik v nebésa (88 str., ok. 1875, 1890). Mogoče je Borovnjak sestavil tudi knjižico Angelska služba ali poduk, kako naj se pri sv. maši streže (16 str., Radgona ok. 1890), toda knjižni jezik govori proti temu.
Borovnjak je kot dekan, najuglednejši in najbolj pismen duhovnik v naši krajini skrbel tudi, da so drugi duhovniki in učitelji prirejali ali prevajali knjige, tako verske kot šolske, npr. Števan Slatnar, Števan Zemljič, Jožef Bagary, Janez Murkovič. To nam dokazuje tudi njegovo sodelovanje pri edini samostojni katoliški pesmarici, ki jo je priredil martjanski učitelj in organist Jožef Pustai (prej Pozderec, iz Beltinec): Krščánsko katholičánske cerkvene pesmi ... (Budimpešta 1893, 687 str.). Pustai je sprejel v knjigo (nekoliko prirejene) stare pesmi, ki so jih že stoletja peli v naših cerkvah in jih najdemo v napol kajkavskih rokopisnih pesmaricah, novejše, ki so jih prinesli s Štajerskega in iz slovenskih molitvenikov, pa tudi prevode iz madžarščine, ki jih je — poleg nekaterih prejšnjih, objavljenih že v njegovih izdajah molitvenikov — priredil Borovnjak. On pa gotovo ni soglašal z objavo madžarskih pesmi V tej knjigi in s Pustaijevo grajo »štajerskih pesmi« — saj je te najbolj prinašal k nam prav Borovnjak. Zato ni mogel soglašati s prirediteljevim »upanjem« v predgovoru, da bomo kmalu vsi slavili Boga v madžarščini. Te besede kakor tudi objava madžarskih pesmi so izraz tedaj že močno nastopajočega potujčevanja v naši krajini, ki so se mu uprli — po Borovnjaku vzgojeni — Ivanocy in njegovi učenci.
Prikazati bi morali in ovrednotiti tudi delo Borovnjaka duhovnika v župnijah, predvsem župnika in dekana. Za to žal nimamo na voljo niti dovolj virov, niti ni tu mesto za táko razpravljanje. Moral pa bo nekdo — podobno kot je J. Smej obdelal Ivanocyjevo pastirsko delo — raziskati tudi
79
to stran Borovnjakovega delovanja. Sem sodi sevé mnogo tega, kar smo tu povedali, tako zlasti njegovo usmerjanje duhovnikov k pisanju, kot njegovo lastno slovstveno delovanje. Premnogo o vsem tem pa je za vselej izgubljenega, nezapisanega. Tako bi npr. radi več vedeli o tem, kaj je čital in poznal iz Slovenske preteklosti. Nekaj o tem nam pove njegov članek: Pareneza za čést svétij slovenskij apoštolov Cirila i Metoda, ki ga je v narečju objavil v Zborniku cerkvenih govorov na slavo SS. Cirila in Metoda (Zbral Anton Žlogar, Ljubljana 1866, 172—76). Tudi ta spis je dokaz njegovih stikov z ostalimi Slovenci, ki jih je tako seznanjal z našim obstojem in jezikom. Podpisal se je: »Iz stare Panonie — Kocelove dežele prekmurski Slovenec na Vogrskom«.
Kratko smo skušali pokazati tisto delo enega od naših mož, ki po Ivanocyjevih besedah »segne prek njegove fare« — pa čeprav njegovo ime pozabijo v njej, kjer je deloval pol stoletja in ga ne poznajo več tudi zunaj nje. Toda videli smo, da prav táko nadrobno, nepodpisano in nekričeče delo značajnih ljudi sestsvlja našo preteklost, je temelj naše današnje svobode in vsega našega življenja. Če nočemo biti nehvaležni in — po besedah vélikega slavista in narodoslovca Matije Murka — »barbari, ki se ne zanimajo za življenje svojih prednikov« — tedaj moramo svojo preteklost oživljati in spoznavati. Njen zaslužni del pa je tudi Jožef  Borovnjak.
Vid Goričanec
Vüzen
Gda so siti od kolîn, gostüvanj v dúgon fàšenki počinoli si inda svejta naši dèdeki pa babice v duge zime dnevaj, prišau vélki post je Svéti, gda so düšo, tejlo vráčili, v jejstvini si pritrgávali, ešče so posodo djali vkraj, v šteroj kujali so dòzdaj: bejlili so samo z ólijon pa mlejkon, bilice, kaše, graj pa repo, zelge vživali so nàmali ...
Tak priprávlali so se na sprotolètka prišestjé, na svéti vélki keden: mácice so nesli vrbove v nedelo cvetno g žegnji, ka bi je za blagoslov popičili na njive, ka pred ognjon bi njin ižu čuvale —
Mòko Gòspodnovo čteli so v cerkvi kak slovesen začétek svétoga kedna —
80
V	čètrtek zàčno se dnevi že svéti, vsi so že vélki, nej so návadni:
čètrtek bejli je v cérkvi, zvonôvge pa glôrija, pétek je čaren, goli oltárge, križi zakriti, boži grob z mrtvin Zveličaron v rôžaj pa svêčaj, vélka sobota slovesna je prîprava: v gojdno ògen pri cérkvi blagoslávlali so, krstnu vodou pa v cerkvi pa svečo vüzènsko — med mešov so znova zazvonili,
Orgole spêvlo, glorijo čüli smo ...
Odvèčara v sunci je prótolja prošècija šla doli po vési med popévanjon pesmi vüzènski Ágnjeci v čast pa na diko ...
Gòrstanêjnje novo živlénje prineslo je vsem, po vési, po njivaj sunce je sijalo lepše, ftice popêvale lepše, drevge je cvelo ...
Veséli obrazi, guč je kak pesen, srca so méka ...
Svejt je kak mujti, zepráni,
gda svéto se ütro vüzènsko büdi,
gda zàjtra se páščijo Dòlinci,
vgòjdno Ravènci, Gorčànci
ze vsej vesnic v cérkev,
dikline pa ženske v kòrblaj,
belo pokriti, g žegnji nesô
plèče, kolbás, bilice, remenke pa ren —
Kak popovgê na sprotolêtašnjen drevgi
pa trava zeléna vesêlo rasté,
tak pesen vüzènska veséla zdaj v cerkvi
zdigávle iz src se pa düš:
Zveličar je gor stano ...
VÜZEN! Goréče, erdéče žarî tvoje imé — kak ogen na vélko soboto pri cerkvi, kak kres večér po brigáj, pri goricaj!
Vüzen ... kak remenica erdéča, s čarnin popisana!
81
Lajči Žalik — Žaluso
Vsi ste Slovenci in ne Vendi
(Odlomek iz kronike)
... Konec marca 1941. Šolski zvonec nam danes vsem, dijakom in profesorjem soboške gimnazije, zadnjikrat poje. Stojimo v telovadnici, nemi in potrti. Ali smo se zavedali, da bo jutrišnji dan, mesec ali leto zadalo marsikateremu izmed nas smrtni udarec in da ga bo zlomilo trpljenje v barbarskih taboriščih? Pred nami je ves profesorski zbor. Na obrazih profesorjev ni nasmeškov. Delijo nam, tako rekoč podarjajo nam Šolska spričevala s sklepnimi ocenami. Trenutek slovesa, ločitve. Kljub temu smo čutili vsi, dijaki in profesorji, razrednice in razredniki, da si nismo bili nikoli tako blizu kakor ob tisti resnobni valeti.
... April, maj 1941. Vojaška zasedba Prekmurja. Ni še bila zabrisana krvava stopinja nemškega vojaškega škornja, ko je prišel drug škorenj. Po Soboti mrgoli madžarska vojska z vsem napihnjenim ritmom zasedbenega gospodarja. Cilj madžarske oblasti je jasen: Prekmurje odtrgati, tudi miselno, od slovenskega narodnega ozemlja in zabrisati sledove nekdanje Jugoslavije. Na vse kriplje si prizadevajo oživiti staro, krivično in neznanstveno podmeno, da smo Prekmurci Vendi, po poreklu Kelti, prekmurščina pa poseben jezik. Iz šolskih, prosvetnih in društvenih knjižnic izločajo in uničujejo vse, kar je bilo slovenskega. Priznam, da se nam je marsikatero lepo slovensko knjigo ali roman posrečilo »ukrasti«.
... 1941. če hočemo dijaki soboške gimnazije nadaljevati pouk v Šolskem letu 1941/42, moramo obvezno obiskovati tečaj madžarščine.
Profesorji—Neprekmurci bodo premeščeni na službena mesta v Vojvodino ali bodo ostali brez službe. Namesto slovenščine uvajajo »vendščino« (prekmursko narečje) v osnovne šole in kot predmet v gimnazijo.
... jesen 1941. Pouk v soboški gimnaziji. Od bivših naših profesorjev so ostali le domačini: Cuk, Kolenko, Jakob, Maučec in Vilko Novak. Da, Vilko Novak, Orel, ki ga ni zrušila strela.
Jaz, Ludvik Žalik, čistokrven Sobočanec, sem v Šolskem letu 1941/42 vpisan v drugi razred gimnazije. Danes imamo izjemen predmet: »vendščino«. Tako je zapisano v urniku. V razred stopi profesor Vilko Novak. Pod zaškriplje, kakor da je narejen iz ukradenih desk. Le kako je mogel pod zaškripati, saj je stopila nanj vitka, suhotna postava profesorja Novaka? Ali imajo tudi možgani in nezlomljiva volja svojo težo?
Dijaki čutimo, kako je profesorju obraz napet od resnosti, od globoke čustvenosti, od moške samozavesti. Kmalu nato mu zaigra na obrazu vljuden smehljaj, prav narahlo obarvan z ironijo. Pogleda nas s predirljivimi očmi in reče: »Vendščina, vendščina ... VI STE SLOVENCI IN NE VENDI! JAZ VAS BOM POUČEVAL SLOVENSKI JEZIK. ZA ZDAJ SICER V PREKMURSKEM NAREČJU ... NE PRIZNAVAM NOBENEGA MADŽARSKEGA PRAVOPISA V SLOVENSKEM JEZIKU, PIŠITE V GAJICI!«
... 1942. Profesor Novak je premeščen v Sento. Pišem svoj dnevnik naprej. Vstopi mati.
82
»Čemu toliko piseš?«
»Napravil si bom kariero, mati«
»Kaj je to kariera?«
»Uveljavitev, Uspeh na področju delovanja.«
»S temi papirji, počečkanimi s črnilom, se ne boš uveljavil.«
»Kljub temu so ti listi mojega dnevnika toliko vredni kot kraljevske listine s pečati.«
Dobra mamica ni mogla tega razumeti.
... 1943. Obiskal me je tovariš. Rekli so mu partizan.
»Pisati in sanjati je eno,« mi je rekel, »boriti se je nekaj drugega.«
»Beseda je včasih več kot orožje ... Le kako bi se mogel ti boriti, če ne bi bila prej v tebi beseda, ideja ... Spomni se, kaj nam je povedal Novak: ’Vi ste Slovenci in ne Vendi.’«
Pozneje sem se še bolj zanimal za profesorja Novaka. Iz Panonskega zbornika 1966 sem zvedel, da se je narodil 28. aprila 1909 v Beltincih, da je ljudsko šolo končal v Bogojini, realno gimnazijo v Soboti in Ljubljani. Postal je univerzitetni profesor. Ni le priznan etnolog, literami zgodovinar in pedagog, ampak tudi pesnik. Spominjam se pesmi, ki jo je objavil med vojno Ravénski: Zemla naša, narod naš. »Bog nam dáo je to zemlo, / da živé na njej naš rod, / moli, dela, veseli se, / svojoj zemli svoj gospôd. // Davno tü živé naš rod, / vérje vekivečnosti, / iz mráka preminóčnosti / si v jasne dneve krči pôt. // Trden bodi, moj voják, / poštüj očáke i zemló, / Bog naj vodi v srečne dnéve / plašen i bojéči tvoj stopáj!«
Ko bi ne bila pesem ponatisnjena v Zgodovini slovenskega slovstva VU, Ljubljana 1971, Str. 15, ne bi vedel, da je Ravenski dr. Vilko Novak. Njegova izjava nam dijakom: »Vi ste Slovenci in ne Vendi ...« ter prej omenjena pesem, so danes Sicer preprosti stavki, toda kaj so pomenili med okupacijo? Odsevali so pogum in Zavednost slovenskega profesorja in vzgojitelja. Lahko pa bi mu rabili tudi vsak hip kot prtljaga v taborišče lakote in smrti. Tja so ga tudi obsodili, ko je v madžarskem časopisu zagovarjal slovenstvo Prekmurja, a ga je rešil poštenjak, ki ni bil — Slovenec.
83
Stanislav Koštric:
Kako in kdaj?
Kako in kdaj prišla do sončne bi luči, pomlad, da bi pregnala vse oblake, ki toplim valom krute so zapreke in nimaš za pohod zadosti še moči?
Kako in kdaj premagal bi dvome, in sredi življenjskih in ljubezenskih ovir kako le našel večne sreče bi izvir, ko pa izgubil toliko sem svoje vere?
Pomlad bo v svojem krasu zacvetela, pregnala bo sovražne, temne sile, luč sončnih žarkov jezera zajela.
V tihoti svojega srca puščave
bom zdaj odkrival le nesmisel dvomov,
obup odrival dalje bom v daljave.
Zdaj mi sveti luč
Vse je čisto jasno — kot oblačen dan. Stokajoč v mrak, meglenih sil vihar Čez ravnino spleta svoj nevidni car ... Utesnjen obris, zakrknjena ravan.
Sledovi sveži žgočega iskanja plamteče prebujenje zbujajo ...
V prostranosti nad vso je njivo resnice sij dokončnega spoznanja.
Verige, spone stiskajo dejanje! Čeprav zazebe v živo me srce, občutja ni ... le rane zdaj še krvave.
Nemiri, dvomi, gore črnega gorja izginjajo v preteklo noč duha.
Zdaj sveti Luč mi, — božje blagostanje!
84
Dr. Valter Dermota
Spor rodov
V sodobni družbi opažamo, kako »stari«, to so očetje in matere od 35 do 45 let, ne razumejo »mladih«, to je sinov in hčera od 15 do 25 let. Pri tem stari očitajo mladim, da se neprimerno ali celo prostaško vedejo, mladi pa trdijo, da so stari nazadnjaški in starokopitni. Do spora pride zlasti v primeru, ko stari pričakujejo in zahtevajo od mladih, naj se vedejo tako »kakor se spodobi«, mladi pa imajo obnašanje staršev za zastarelo in času neprimerno. Spor se neredko konča z odhodom mladih od doma ali s trajnim napetim ozračjem, da je sožitje skoraj nemogoče. Zato se mladi med seboj povežejo v mladostne skupine in si ustvarjajo umetno občutje zavarovanosti pred starimi. Ker takim skupinam manjka življenjske izkušnje, zaidejo v skrajnosti, ki neredko vodijo k preranemu alkoholizmu, spolnemu preizkušanju in včasih celo do prestopništva. To je tako imenovani »konflikt generacij« ali »spor rodov«.
Kako je mogoče, da naši najsposobnejši občani in verniki na višku svoje življenjske sile in učinkovitosti od 35. do 45. leta ne morejo in ne znajo pravilno ravnati' s svojimi doraščajočimi sinovi in hčerami? Kako pride do spora rodov?
Rod ali generacija
Biološko (življenjeslovno) gledano traja povprečno človeško življenje 70 let. Prvih 25 do 30 let se človek pripravlja, da bo imel družino in otroke, drugih 25 do 30 let si človek ustvari družino in odgoji otroke, zadnjih 25 do 30 let pa si biološko odpočiva in kvečjemu varuje svoje vnuke, to je otroke svojih otrok.
Vzgojni potek se je do nedavnega dogajal tako, da je rod, ki je imel otroke, prenašal svoje prepričanje ali vrednote (kulturizacija) nanje in jim posredoval načine obnašanja v navadah in šegah (socializacija). Starejši rod starih očetov in starih mater pa je delo svojih otrok utrjeval v svojih vnukih in vnukinjah. Vse je lepo teklo. Tako otroci kakor starši in stari starši so bili s tako vzgojo zadovoljni.
Industrijska revolucija zaradi znanosti in tehnike
Pred približno dvesto leti se je začela razvijati industrija. Ta je zrasla iz znanosti, ki je dobila na začetku novega veka (okoli 1600) nov zagon, in tehnike, ki je znanstvene izsledke preoblikovala v uporabne izume (okoli 1700). Uporabne izume so tehnološko izrabili v tovarnah (okoli 1800) in tako začeli industrijski način proizvodnje s pomočjo strojev in Strokovno usposobljenega osebja. V teku zadnjih 150 let je večina evropskih dežel prešla iz kmečkega načina življenja v industrijski način življenja. Tudi naša država je pred nekako desetimi leti od kmetijstva prešla k industrijskemu načinu proizvajanja uporabnih dobrin. Zato govorimo o industrijski revoluciji ali globoki in dostikrat nasilni spremembi življenja.
85
Kulturne posledice industrijske revolucije
Industrijska družba si stavi za cilj čim bogatejšo in raznoliko proizvodnjo uporabnih dobrin glede hrane, obleke in stanovanja. To prinaša s seboj nov način življenja (televizija in gospodinjski stroji so popolnoma spremenili družinski način življenja), novo ocenjevanje vrednot in različne načine vedenja.
Ker se industrijski proizvodi in njihovo vplivanje na življenje nenehno množijo, je tudi človeško življenje drugačno. Tako se npr. vsakih šest let naše znanje podvoji. S tem se pomnožijo izumi im izumi vodijo k novim tehnologijam in proizvodom. Lahko rečemo, da se v desetih letih vse življenje temeljito spremeni. Mi vidimo samo nove industrijske proizvode, toda ti novi industrijski proizvodi predpostavljajo novo znanost, novo tehniko in novo miselnost, kjer imajo vrednote in načini obnašanja odločilno mesto.
Spor rodov
Otroci, ki jih starejši rod vzgaja do polnoletnosti, do 18. ali 21. leta, so šli skozi eno ali celo dvojno kulturno-družbeno preobrazbo. Starši so ostali pri svojih vrednotah in načinih življenja (navade, šege in vrednote, recimo pri svojem verskem prepričanju in krščanskih navadah), njihovi otroci pa so zaradi industrijsko-kulturnega napredka Vsaj enkrat, če ne dvakrat spremenili svoj način življenja.
Otroci pri tem nimajo niti krivde niti zasluge. Današnja družba in mi z njimi (kako starši želijo, da bi otrokom pripravili boljšo bodočnost; dostikrat seveda samo materialno) smo oblikovali naše 15, 16, 17, 18-letnike. Taki so, kakršne smo jih mi »naredili«. Mladi niso ne dobri ne slabi, so preprosto taki, kakršni so.
Če zaradi različnega ocenjevanja življenja in zlasti še zaradi različnega načina življenja (šege, navade) pride do različnih stališč, ko si stojijo nasproti starejši rod očetov in praočetov in mladi rod, ki smo jih vzgojili mi in naša družba, potem morajo predvsem življenjsko izkušenejši, to je starši, razumeti položaj im s svojimi otroki ustrezno ravnati.
Naloga vzgoje
Sedanji mladi rod, ki na svoj način živi im se obnaša, si prisvaja svoj slog življenja. Ko se bo ta rod znašel v položaju svojih očetov in mater, bo imel s svojimi otroki prav iste težave, kot jih imajo sedaj njihovi starši z njimi.
To terja novo vzgojno kvaliteto ali sestavino, da spremembo mišljenja mladega rodu upoštevamo v vzgojnem dogajanju: mišljenje in življenje se zaradi industrijske proizvodnje nujno spreminja in vpliva na kulturne in moralne sestavine našega časa.
Odpomoček vsemu pa je sposobnost za dialog ali razgovor in široko razumevanje kulturnega dogajanja, ki ima svoj vzrok v hitrem teku industrijskega življenja.
86
Ivan Škafar
Jezuiti in krajina med Muro in Rabo
Sinovi sv. Ignacija so na pokrajino med Muro in Rabo v verskem in kulturno prosvetnem delovanju odločilno vplivali posebno v času katoliške obnove po Lutrovi in Kalvinovi reformaciji. Jezuitski vpliv je prihajal iz štirih žarišč:
iz Gradca v Avstriji, iz Zagreba in Varaždina na Hrvaškem, s Ptujske gore v Sloveniji — ter iz Győra in Kőszega na Madžarskem.
Iz Avstrije
Deželni knez nadvojvoda Karel II. je naselil jezuite v Gradec, kjer je stoloval in kjer je bil takrat sedež vseh notranjeavstrijskih pokrajin, torej tudi Slovenske Štajerske, Koroške, Kranjske, Gorice in Trsta. Jezuiti so prišli v graški kolegij 3. oktobra 1573 in kmalu začeli z gimnazijo. Dne 14. aprila 1586 so slovesno prevzeli novoustanovljeno univerzo. Na obeh kulturnih ustanovah so študirali mladi iz vseh srednjeevropskih pokrajin: ne le Avstrijci, ampak tudi Slovenci, Hrvati, Madžari, Čehi in Slovaki. Tega kultumo-prosvetnega vpliva je bila v obilni meri deležna tudi krajina med Muro in Rabo:
1.	Tudi gimnazijcem in slušateljem univerze iz Prekmurja so jezuiti dali temeljito znanje in trdno versko vzgojo.
2.	Graški jezuiti so prihajali tudi v Prekmurje na misijone.
V času obstoja te graške univerze (1586—1782) je iz pokrajine med Muro in Rabo — vštet je tudi Monošter z okolico — pri jezuitih v Gradcu študiralo okrog 75 mladeničev. Prvi je bil Mihael Kelc iz Sobote (1599—1604), zadnji je bil Štefan Pavel iz Beltinec (1782—1783), ki je umrl kot upokojeni pertočki župnik 29. januarja 1829.
Med jezuitskimi gojenci, dijaki in študenti so bili tudi sinovi prekmurskih zemljiških gospodov. Iz rodovine dolnjelendavskih Banfijev sta bila Vsaj dva sinova Krištofa: v letih 1611—1619 Nikolaj in leta 1637 Štefan. — Tudi trije gornjelendavski Szécsiji (Széchy) so nekaj časa študirali pri graških jezuitih: leta 1623 Dionizij ter leta 1653 brata Peter in Jurij. Pozneje so gornjelendavsko grajsko ozemlje posedovali Nádasdyji. Izmed teh so bili v Gradcu pri jezuitih: leta 1722 Baltazar in Franc ter leta 1726 Kristijan. — Iz rodovine Batthyány, ki je tudi imela precejšnjo posest v Prekmurju, jih je v letih 1634—1753 kar trinajst študiralo v Gradcu.
Študirali so pa v Gradcu tudi preprosti kmečki in trški prekmurski sinovi. Nekateri izmed njih so posteli jezuiti. Med temi sta najbolj znamenita Jurij Dobronoki in Štefan Miller. Dobronoki je bil rojen leta 1588 v Dobrovniku. Pri jezuitih v Gradcu je bil v letih 1613—1622. Postal je ožji sodelavec in desna roka primasa in kardinala Petra Pázmánya ter palatina Mikloša Eszterházyja pri verski obnovi Madžarske. Po kardinalovi smrti (1637) se je sam cesar Ferdinand III. prizadeval, da bi Dobronoki postel Pázmányev naslednik kot nadškof in primas Madžarske. Dobronoki se je vsem tem častem odpovedal. Umrl je v Trnavi na Slovaškem 21. maja 1649.
Štefan Miller je bil rojen v Soboti leta 1611. Poetiko je študiral pri jezuitih v Gradcu leta 1629. Starši so bili kalvinci. V Gradcu je postal katoličan in je vstopil k jezuitom, leta 1643 postal profesor poetike na Dunaju,
87
kot misijonar deloval na Sedmograškem, bil pridigar v Trnavi in Košicah, od leta 1661 pa je šestnajst let deloval na dvoru kneza Rákóczija v Sárospataku. Pridobil je to knežjo rodbino za katoliško vero in je bil vzgojitelj kneza Rákóczija II. Tu je Miller umrl 11. maja 1677.
Tudi graški jezuiti so hodili v bližnje in daljne kraje na misijone. Nekajkrat so imeli tak misijon v Dolnji Lendavi pri Banfijih.
Iz Hrvatske
Jezuiti so prišli v Zagreb leta 1606 in tu že naslednje leto ustanovili tudi gimnazijo, leta 1632 pa so prišli v Varaždin. Verski in kulturni vpliv obeh jezuitskih kolegijev je segal tudi v Prekmurje. Zasluga zagrebških jezuitov je, da je leta 1608 dolnjelendavski zemljiški gospod Krištof Banfi, ki je bil takrat kalvinec, sprejel katoliško vero. Tega leta je namreč bil Krištof na praznik sv. Rešnjega Telesa v Zagrebu. V jezuitski cerkvi je poslušal pridigo o Jezusovi resnični navzočnosti v sv. hostiji. Patrove tehtne besede so ga prepričale in je stopil v katoliško vero. V spomin na to važno prelomnico v svojem Življenju ter v Življenju svoje rodovine, ki je bila prej nekaj časa luteranska, nato pa kalvinska, je še istega leta daroval lendavski župnijski cerkvi kelih z napisom: CHRISTOPHORUS BANFI LIBER BARO DE ALSÓ LINDVA 1608. — Ta kelih je še sedaj ohranjen. V tem letu je prenehala kalvinska šola v Dolnji Lendavi, postala je katoliška.
Spreobrnitev je imela daljnosežne Posledice za župnije v Prekmurskem delu beksinskega arhidiakonata, ker je lepemu številu župnijskih cerkva v tem delu Zagrebške škofije bil patron zemljiški gospod Krištof Banfi.
Kmalu po spreobrnitvi je Krištof Banfi prosil, da bi kakšnega jezuitskega patra poslali za dalj časa k njemu v Lendavo. Zato je iz Zagreba prišel k Banfiju pater Gregor Vásárhelyi in je tu bival tri leta (1608—1611). V pomoč mu je bil jezuitski brat Gregor Adamos. Pozneje so iz Zagreba in Varaždina jezuitski patri večkrat prišli v Lendavo in Lenti (Nempti) na misijone; tudi k vojakom, ki so bivali v teh krajih zaradi bližine turške meje pri Kaniži, Leta 1619 je bil eno leto pri Banfijih pater Peter Ljubič.
Iz Slovenije
Iz naše Slovenske domovine so jezuiti vplivali na ohranitev katoliške vere posebno v gornjem Prekmurju, kjer so bile v 17. stoletju vse župnije dolgo časa ali evangeličanske ali kalvinske. Njihov vpliv je prihajal iz postojanke na Ptujski gori. Patron te Marijine cerkve je bil deželni knez. Ta je leta 1613 nastalemu jezuitskemu samostanu v Leobnu na Štajerskem izročil posest župnije sv. Lovrenca na Dravskem polju in višje kaplanije na Ptujski gori. Višji kaplan na Ptujski gori je bil od leta 1615 dalje vsakokratni rektor leobenskega jezuitskega kolegija. Na Ptujski gori ga je zastopal njegov vikar, jezuitski pater.
Ker so tudi na Ptujski gori bili jezuiti vneti apostoli Marijinega češčenja, so romarji še rajši prihajali na Goro z vseh strani, tudi iz oddaljenega Prekmurja. Iz krajev med Muro in Rabo pa niso priromali samo katoličani, ampak tudi kalvinci in evangeličani. Med ptujskogorskimi čudežnimi ozdravljenji in uslišanji se sredi 17. stoletja omenjata dve iz Lendave. Leta 1638 je v hipu ozdravel Mikloš Fegetš iz Lendave. Ta Lendava je bila skoraj gotovo Gornja Lendava. Zaradi oteklin že poldrugo leto ni mogel iz poste-
88
lje. Zaobljubil se je, da bo na Ptujski gori prestopil v katoliško vero, če bo ozdravel. Uslišan je bil ter je zato postal katoličan. Kdor je bil uslišan, je romarski cerkvi navadno daroval tablico, na njej je bil naslikan čudežni dogodek z letnico in včasih napisana tudi zgodba. Tablice so visele na steni cerkve. Leta 1660 so ptujskogorski jezuiti dali napraviti velik bakrorez, vanj so bili vrezani važnejši: čudežni dogodki od leta 1638 dalje. Razen Marije s plaščem v sredini bakroreza jih je takih dogodb na sliki osem. Na desni strani na sredi je slika, ki prikazuje Fegetševo ozdravljenje. Spodaj je latinsko besedilo, ki se glasi: Nicolaus Fegetsch Lutheranus toto corpor(e) tumore horrenis vovit DEIparae fidem Catholicam et statim curatus esi. Alii ab igne et aqua liberati sunt. V slovenskem prevodu: »Mikloš Fegetš, luteran, je imel telo polno čirov in je materi božji obljubil, da sprejme katoliško vero in je tako ozdravel. Drugi so bili rešeni od ognja in vode.« Ta zadnji stavek hoče povedati, da je to Fegetševo ozdravljenje na druge rojake zelo vplivalo. Neki jezuitski duhovnik je leta 1662 prepisal besedilo vseh darovanih tablic od leta 1638 do 1662. Bilo jih je 34, med njimi tudi Fegetševa. Sliko z osmimi čudežnimi ozdravljenji so kupovali romarji in jih imeli obešene na stenah v svojih domovih.
Mati milosti na Ptujski gori
Vse kaže, da so slovenski jezuiti zaradi pomanjkanja katoliških duhovnikov — posebno v gornjem Prekmurju — in tudi zaradi slovenskega jezika, Prekmurce usmerjali na Ptujsko goro, kjer so v Marijini romarski cerkvi prejeli vsako leto obilo dušne tolažbe, poguma in moči. Jezuiti so to romarsko cerkev oskrbovali do Jožefa II. V tem času so prekmurski Slovenci tako vzljubili to romanje, da so to navado ohranili do najnovejših časov, torej okrog 350 let.
89
Iz Madžarske
Leta 1627 so se jezuiti naselili v Győru in leta 1679 v Kőszegu. V gjörsko škofijo je gornje Prekmurje spadalo do leta 1777, do ustanovitve sombotelsko škofije. Iz obeh mest so jezuiti vplivali tudi na versko življenje v Prekmurju. Precej časa so namreč imeli györski jezuiti glavni vpliv na izobrazbo in vzgojo škofijske duhovščine, torej tudi prekmurske. V letih 1651—1732 so poučevali na györski gimnaziji, v letih 1745—1773 pa bogoslovce na györski akademiji.
Izmed jezuitov v Kőszegu pa je najbolj zaslužen za Prekmurje pater Imre Kelcz (roj. 1707 ali 1708 — u. 1792). Po njegovem prizadevanju in trudila odvetnika Antona Adelffyja (roj. 1716 — u. 1771) je mestna sirotišnica razširila svoje samaritansko delovanje na celotno ozemlje novoustanovljene sombotelske škofije. Tej ustanovi sta dala glavno gmotno podlago ta dva in v letih 1749—1773 je vodil sirotišnico pater Kelcz. Po želji škofa Szilyja in prizadevanju dekana Slovenske okrogline Mikloša Küzmiča so prišli mnogi Prekmurci v sirotišnico ter tu obiskovali ljudsko šolo in gimnazijo. Do konca prve svetovne vojne je našlo v njej svoj novi dom in odprto pot do raznih poklicev okrog 470 večinoma revnih dečkov iz Prekmurja, katoliških in evangeličanskih, od teh je 162 prestopilo v katoliško vero. V sirotišču so dobili dobro vzgojo in so se mogli usposobiti za razne poklice. Od teh 470 prekmurskih gojencev sirotišča jih je 83 postalo duhovnikov ali redovnikov. Mnogo! Kakšno pomanjkanje duhovnikov bi bilo v tej dobi (1800—1920) v Prekmurju, če ne bi bilo na ta način omogočeno tolikim poklicem priti do oltarja. Pater Kelcz je s to ustanovo med vsemi jezuiti posredno največ pripomogel, da je Prekmurje v prejšnjem stoletju dobilo toliko duhovnikov. Poleg odvetnika Adalffyja ima ravno on največ zaslug za to.
Medtem ko so jezuiti imeli svoj prvi misijon v dolnjem Prekmurju v Lendavi in okolici že leta 1608, so ga imeli jezuiti v gornjem Prekmurju — kolikor je znano — leta 1730 pri Sv. Juriju (Rogaševci) in v Soboti.
Med obema vojnama je Prekmurje dalo Slovenskim jezuitom enega redovnega brata — Ivana Ribaša. Doma je bil na Petanjcih. Šel je v Indijo in tam umrl leta 1944. Še pred drugo vojno, leta 1940, je šel k jezuitom Pavel Berden s Kobilja. V mašnika je bil posvečen leta 1947 in je postal ljudski misijonar. Tako je Prekmurje po dolgih letih spet dalo jezuitskega duhovnika.
Po drugi svetovni vojni se jih je še več oglasilo. Med prekmurske jezuite lahko štejemo p. Vladimira Kosa, pesnika in profesorja na univerzi v Tokiju. Rojen je bil 2. 6. 1924 v M. Soboti, v duhovnika posvečen 10. 10. 1950, jezuit je postal 7. 9. 1953 im odšel na Japonsko. Njegova družina se je preselila v Maribor. — Med mlajše jezuitske patre spadata p. Janez Sraka z Melinec, posvečen v mašnika leta 1975 v Rimu od sv. očeta Pavla VI, in p. Franc Jerebic iz Odranec, posvečen v mašnika leta 1978. V Kanadi se pripravlja na mašniško posvečenje in na delo v misijonih v Zambiji Janez Mujdrica iz Bratonec. Poleg teh je še nekaj mlajših, ki svoje Stopinje usmerjajo za njimi.
Kakor nekdaj tako se tudi danes skušajo mladi jezuitje s temeljitejšo izobrazbo in vzgojo v duhu sv. Ignacija pripraviti na učinkovitejše delo v Gospodovem vinogradu. Pred to zadnjo vojno in po njej so slovenski jezuiti imeli številne im zelo uspešne misijone, tridnevnice, duhovne obnove in duhovne vaje. Tudi v Prekmurju in za Prekmurce.
90
Ivan Škafar
Sveta brata in naši predniki
Kakor drugod v Sloveniji in med drugimi slovanskimi narodi, tako j e tudi pri nas prekmurskih Slovencih bilo češčenje svetih bratov predvsem navezano na prizadevnost in gorečnost cerkvenih osebnosti, odvisno od njihove zavzetosti za verske, narodnostne in kulturne vrednote, katere sta prinesla sv. brata našim prednikom v Panoniji. V 19. stoletju je bil glede tega v Sloveniji najmočnejša osebnost škof Anton Martin Slomšek. Ob njem, že kot bogoslovcu, nato duhovniku in škofu se je za te verske, narodnostne in kulturne vrednote ter dediščino sv. bratov vnelo mnogo duhovnikov med Muro in Rabo. še za življenja škofa Slomška sta pri nas bila najprej Vsaj dva takšna duhovnika: Jožef Košič in Franc Šbüll.
Lansko leto so nas Stopinje seznanile s češčenjem sv. bratov pri Slovencih med Muro in Rabo Ob Leonovi okrožnici 1880, ter ob proslavi tisočletnice smrti sv. Metoda leta 1885, in kaj sta v tem oziru storila župnika Jožef Borovnjak in Štefan Žemlič. — Letos se pa seznanimo z delom Jožefa Košiča in Franca Šbülla za časa škofa Slomška.
Jožef Košič o svetih bratih
Znameniti prekmurski narodopisec in zgodovinar Jožef Košič (rojen 1778 v Bogojini, umrl 1867 na Gornjem Seniku) je med drugim napisal tudi Starine železnih in salajskih Slovenov, prvo zgodovino prekmurskih Slovencev. Rokopis, ki ga je našel dr. Franc Ivanocy in ga je dr. Josip Gruden objavil leta 1914 v mariborskem Časopisu za zgodovino in narodopisje, je na nekaterih mestih zelo težko čitljiv, posebno dodane pripombe ob robeh. Tako je Gruden marsikaj prezrl in ni opazil ničesar zapisanega o svetih bratih, medtem ko o Pribinu in Koclju govorita dva člena. Zato Gruden pravi: »Čudno je, da pisatelj prav nič ne omenja delovanja sv. Metoda med panonskimi Slovenci«.
Dejansko pa Košič v svojih Starinah omenja oba sv. brata. Na peti strani rokopisa spodaj beremo: »Evangeliom pri božoj slüžbi so Dühovnicke svojim bole po bulgarskom kak slovensko prestavleni prešteli vu tistom jeziki v-šterom sta ga dva brata Cyril i Method za Slovene naredila, če gli ka je žmetno bilou«.
Košič se je seznanil z življenjem in delom sv. bratov že ob branju Kremplovih Dogodivščin, ki jih je uporabljal pri pisanju Starin in v katerih Krempl toplo piše o sv. Cirilu in Metodu: posebno pa iz Bleiweisovih kmetijskih in rokodelskih Novic, na katere je bil Košič naročen že leta 1846. Med prejemniki Novic leta 1846 in 1847 je bil tudi »Košič Jožef, fajmošter v Zgornjem Cemigi« (Seniku). V tem času so Novice večkrat pisale o sv. bratih. Najbolj obširen je prav Slomškov (Ljubomirov) članek: Bratje Ciril in Metod v naših šolah. (Novice 1846, Str. 131—150). V naslednjem letu so Novice priobčile Hicingerjev navdušen slavospev: V spomin sv. Cirila in Metoda.
Košič je dobival tudi drug slovenski tisk (knjige, liste), ki je v tistem času pogosto pisal o sv. bratih. Ker je bil Košič takrat narodno že zelo zaveden, je gotovo svojim vernikom na Gornjem Seniku večkrat pridigal o sv. bratih, posebno ob tisočletnici prihoda sv. Cirila in Metoda v Obdonavje — leta 1863, torej še za življenja škofa Slomška in tudi pozneje. —
91
Franc Šbüll o sv. Cirilu in Metodu
Ta zelo nadarjeni, izobraženi in narodno zavedni duhovnik je bil rojen 26. julija 1825 v Turnišču. Ljudsko šolo in šest razredov gimnazije je končal kot gojenec Kelcz-Adelffyjeve sirotišnice v Kőszegu, zadnja dva razreda gimnazije v Sombotela in bogoslovje na dunajski bogoslovni fakulteti kot gojenec Pazmaneuma (1844—1848). V mašnika je bil posvečen 7. decembra 1848. Kaplan je bil v Soboti (konec 1848-april 1854), pri Sv. Juriju (april 1854 — november 1857), v Velikih Doléncih župnijski upravitelj' (nov. 1857 — julij 1858) in župnik (julij 1858 do smrti). Umrl je 12. aprila 1864. Pokopal ga je njegov prijatelj Jožef Košič.
Že v Pazmaneumu na Dunaju je Šbüll literarno deloval. Bil je tajnik bogoslovnega literarnega društva in vnet prevajalec Goffineja v madžarščino. Napisal je razpravo o patronatu. Delo je nagradila budimpeštanska teološka fakulteta.
Kot kaplan v Soboti je postal konec leta 1853 ali v začetku 1854 naročnik mohorskih knjig, prvi med prekmurskimi Slovenci. Einšpielerjev Šolski prijatelj namreč v imeniku novih mohorjanov pravi o njem, da je k društvu kot 870. ud pristopili tudi »Sbill Franc, kaplan v Olsnici ma ogerskem« (1845, str. 16, III. tečaj). — Bil je naročnik celovških slovenskih časopisov (šolski prijatelj, Slovenska Bčela). Ob branju knjig Slomškovega mohorjevega društva in teh časopisov je Šbüll dobil pobudo in snov, da je leta 1855 napisal v madžarskem duhovniškem glasilu Raligio vrsto člankov o zgodovini in verskem Življenju prekmurskih Slovencev. Za nas sta tu glede poznavanja delovanja sv. bratov Cirila in Metoda pri naših prednikih v Panoniji in glede Slomškovega literarnega vpliva na prekmurske pisatelje važna dva Šbüllova članka. Prvi je: Prekmurska cerkvena zgodovina, drugi pa: Sedanje versko življenje Prekmurcev in poljudno slovstvo.
V prvem članku Šbüll prvi izmed prekmurskih Slovencev v tisku zelo obširno poroča o najstarejši cerkveni zgodovini prekmurskih, pravzaprav panonskih Slovencev in sicer mnogo bolj izčrpno kot Košič v svojih Starinah. Ko govori po preseljevanju narodov o naselitvi Slovencev ob Savi in Dravi, pravi: » V isti dobi so se po mojem mnenju naselili predniki Prekmurcev na ozemlju med Muro in Rabo«. Poroča o delovanju solnograških škofov in duhovnikov v Panoniji, bolj na kratko o sv. Cirilu, zelo obširno pa o sv. Metodu, njegovi borbi za slovansko bogoslužje in o izgonu njegovih učencev po njegovi smrti. Konča' pa takole: »Ko so Madžari na koncu 9. stoletja vdrli v Panonijo, ki je takrat pripadla nemškemu cesarju Amulfu, so od prvotnega prebivalstva nekatere pomorili, druge zasužnjili, druge pa pregnali iz države«.
Ob Metodovi smrti pristavlja: »Toliko je storil, toliko se je trudil in trpel v naš dušni blagor ta veliki mož; in med nami, ki se moramo njemu zahvaliti, da poznamo edino zveličavno Cerkev, ga mnogi niti po imenu ne poznajo. Temu vekomaj ne sme biti tako. Mi (duhovniki) se moramo potruditi, da v verskem oziru naše prekmursko ljudstvo, ki je v poljudnem slovstvu tako zanemarjeno, bolj posvetimo in vzpodbudimo k večji gorečnosti«. Prvi stavek je Slomškov!
Šbüll je črpal snov za ta članek predvsem iz dveh virov: iz Prijatelja, kjer je leta 1853 (št. 3) »-r« priobčil članek: Pervo keršanstvo po zdajšnjih slovenskih krajih — ter iz Djanja svetnikov božjih, kateri knjigi so mohorja-
92
ni prejeli leta 1854 in 1855. Življenje sv. Cirila in Metoda je opisano v prvem delu (1854) pri 9. marcu na straneh 240—245. Življenjepis obeh sv. bratov je napisal škof Slomšek.
Škof Slomšek je torej leta 1855 po Šbüllu neposredno spregovoril v glasilu Religio prekmurski in madžarski duhovščini o sv. bratih, posredno pa v drugem tisku sv. Mohorja, na primer v Prijatelju. Slomšek nam je vzbudil v Šbüllu zelo zavednega častilca sv. Cirila in Metoda v krajini med Muro in Rabo in razširjevalca tega češčenja tudi v tiskani besedi v takratni Madžarski. Težko bi našli v madžarskem tisku v prvi in drugi polovici prejšnjega stoletja napisan tako topel, zavzet in osvajajoč članek o sv. bratih, kot je Šbüllov. Z njim je tudi madžarske duhovnike nepristransko in stvarno seznanil z velikima slovanskima apostoloma, ki sta pred prihodom Madžarov v Panonijo, na istem ozemlju poglabljala krščansko vero in so takratne krščanske izraze kot slovansko dediščino sprejeli Madžari v svoj besedni zaklad od še živečih Slovenov na tem ozemlju, ko so najprej tudi od njih sprejeli krščansko vero.
Prekmurci na proslavi tisočletnice v Ljutomeru
Škof Slomšek je bil v svoji dobi najbolj goreč častilec sv. bratov na Slovenskem. Zato je razumljivo, da je hotel vernike svoje škofije čimbolj pripraviti na obhajanje tisočletnice prihoda sv. bratov v Obdonavje. Priprave so se leta 1862 začele še za Slomškovega življenja in po njegovih navodilih. Proslave naj bi bile v raznih pomembnejših krajih leta 1863. Toda Slomšek teh slovesnosti ni dočakal. Umrl je 24. septembra 1862. Obhajanje tisočletnice pa je pokazalo, da je Slomškova setev glede češčenja sv. bratov rodila bogato žetev. Najslovesneje so obhajali to slavje leta 1863 dne 3. avgusta v Mariboru; dne 23. julija v Ptuju in 6. septembra v Ljutomeru. Tu so na ta dan obmurska Slovenci obenem obhajali prvič svojo »besedo« (akademijo, bi rekli danes).
Ljutomerskega slavja so se udeležili tudi številni Prekmurci. O poteku proslave so Novice zelo obširno poročale. Navzočih je bilo okrog 4000 ljudi. Prišli so iz Celja, Mozirja, Maribora, Slovenske Bistrice, Ptuja, Haloz, Središča, Slovenskih goric, Varaždina in Štrigove, Razkritja ter tudi »iz Belotinec in več prekmurskih krajev«. Med »naptnicami« je bila namenjena ena tudi »prekmurskim Slovencem, posebno milim gostom«.
Novice med drugim pravijo: »Tako je obhajal Ljutomer svojo prvo »besedo« dostojno in vredno, in slovenski narod je pokazal, da ga duh sv. Cirila in Metoda, duh narodne omike navdaja in da se veljave svoje zaveda«. Češčenje sv. bratov je tudi v krajini med Muro in Rabo še za Slomškovega življenja pokazalo, da se vsi — tako duhovniki kot verniki — , ki se ga s srcem in voljo oklenejo, začno v polni meri zavedati veljave svoje narodnosti in svojega jezika. Češčenje sv. bratov je namreč pri vseh slovanskih rodovih, kjer se je ukoreninilo, poglabljalo ne le versko-nravno življenje, ampak tudi narodno zavest in kulturno-prosvetno dejavnost.
93
J. Z.
Ko bodo padle vse pregraje . . .
Tiste namreč med ljudmi zaradi različnih pogledov na svet, na življenje, na cilje in smisle. Ko bomo manj držali do preteklosti in kazali na rane, pravovernost na papirju. Ko se bomo v resnici borili za duhovne vrednote pri sebi, ko bo evangelij postal naše vsakdanje življenje. In bomo z roko v roki gradili svet dobrote, nenasilja, ljubezni in prijateljstva, miru in medsebojnega razumevanja. Takrat nam bodo vsi bratje in sestre. Padle bodo mnoge pregraje, ki nas ločijo, delijo, oddaljujejo, odtujujejo.
Dvodnevni ekumenski pogovori v Murski Soboti postajajo srečna okoliščina zbliževanja. Različne verske skupnosti odkrivajo skupna pota in od posameznika zahtevajo osebno zavzetost in dejavno vero.
Škof Vekoslav Grmič govori o ekumenizmu
Napori za edinost pomenijo velik napredek, a so hkrati šele začetki, vendar taki, ki jamčijo uspešno prihodnost. V teh pogovorih so sodelovali evangeličani, binkoštniki in katoličani. Zbrali so se ob katoliški cerkvi v Soboti, na prostem, na večer pri evangeličanski; ekumensko bogoslužje je bilo prvi dan, 15. julija, v obeh cerkvah; tako je bilo tudi naslednji dan. Ta popoldan je škof dr. Vekoslav Grmič govoril navzočim o ekumenizmu v socia-
94
listični družbi, evangeličanski duhovnik Vili Kerčmar o sodobni mladini, binkoštni pastor Mihael Küzmič pa o ekumenizmu v vsakdanjem Življenju.
Sobota, kjer so potekali dvodnevni ekumenski pogovori, je kulturno in gospodarsko središče Pomurja. Versko življenje se tu osredinja okrog katoliške in evangeličanske cerkve. V vsem Prekmurju je ekumensko življenje tudi najbolj raznovrstno, saj tu »srečujemo pripadnike katoliške, evangeličanske, binkoštne, kalvinske, baptistične, adventistične, jehovske in morda še katere verske skupnosti« (M. Küzmič). Predstavnik binkoštne Cerkve v Sloveniji, pastor Mihael Küzmič, je večji del svojega otroštva preživel v Veščici pri Soboti. V svojem predavanju je poudaril: »V obeh vaseh smo živeli skupaj verniki binkoštne, evangeličanske in katoliške Cerkve. Naš ekumenizem je bil praktično izražen v medsebojnem pomaganju pri delu in v različnih potrebah... Na vasi je to še živo. V mestih pa je tudi ekumenizem med verniki različnih verskih skupnosti drugačen, bolj vase zaprt in odtujen.« Njegova binkoštna Cerkev ima močna središča prav v Prekmurju: v Ženavljah, Vadarcih, Fokovcih in Soboti. Od tod so šli binkoštni pridigarji na Primorsko, Gorenjsko in v Savinjsko dolino, kjer so že zametki novih cerkvenih občin.
Evangeličanska župnija v Soboti zajema poleg mesta še 23 vasi in šteje okrog 2000 vernikov. Začetki segajo v čas reformacije. Prvi evangeličanski duhovnik je bil György Szalaszegi, ki je leta 1593 prevedel v madžarščino molitvenik. V letu 1910 so 'si tu evangeličani zgradili cerkev, kjer se še danes zbirajo k svojemu bogoslužju; ob sobotah je reden verouk, obisk bogoslužja je sorazmerno dober, manj je iz vrst mladih in izobražencev.
Za mlade kristjane ni pregraj
»Tuje in nerazumljive so nam meje in nesporazumi med posameznimi verskimi skupnostmi. Mladi ne priznavamo nobenih pregraj... Dokaz za to je gotovo Taizé, kjer mladi z vsega sveta, vseh narodnosti in raznih verskih prepričanj najdejo skupen jezik za molitev, meditacijo in pogovor... Vsak človek je na svoj način veren, ni splošnega vzorca, po katerem bi se morali vsi ravnati... Zdi se neverjetno, da bi milijarda ljudi sprejela popolnoma iste zakone in pravila. To bi bilo Boga nevredno, kajti Boga ne moremo vkleniti v zakone, ki smo jih postavljali ljudje sami.« Tako je povzela miselnost mladih evangeličanov in katoličanov Trezika Rous, udeleženka ekumenskega srečanja. Pobudnik teh že uveljavljenih srečanj različnih Cerkva v Prekmurju je že nekaj let skupina mladih študentov iz Maribora. Tudi letos so enako zavzeto sodelovali pri bogoslužju v evangeličanski in katoliški cerkvi. Bolj odprt in sprejemljiv, dobrotnejši in Srečnejši je mladi rod, da bi se ga mogla oprijeti nalepka, ki jo določijo nekateri stavki iz predavanja »Mladi med seboj« evangeličanskega duhovnika Vilija Kerčmarja. »Današnja mladina ima neke vrste odpor do vsega, kar ima priokus moralnosti, je občutljiva za vprašanja svobode...« Ugotavlja rekordno visoko število samomorov med mladimi, mladostniške kriminale, zlorabo mamil, alkoholizem, vandalizem, odtujenost med ljudmi, naglico na vseh področjih... »Na obrazih mladih ljudi je čutiti izraz nezanimanja za karkoli, brezciljnost, neodgovornost, neresnost, utrujenost, naveličanost...«
Mlada evangeličanka je v nedeljskem pogovoru, ki je sledil predavanjem, odkrivala obetajočo podobo sodobne veme mladine. V šoli so pomeša-
95
ni mladi različne veroizpovedi, vendar ti različni pogledi ne predstavljajo nobenih pregraj za njihovo prijateljsko vzajemnost. Mlada katoličanka na drugi gimnaziji ugotavlja podobno: »Razen štirih smo v mojem razredu vsi verni, vendar smo vsi prijatelji, med seboj si pomagamo.« Tomaž iz Ljubljane: »Preden sem začel študirati, sem bil v službi. Včasih je stekla med sodelavci beseda o veri in Cerkvi. Povedal sem jim naravnost, da hodim v cerkev, molim, berem sveto pismo, skratka, da mi je vera nekaj dragocenega. Pomilovali so me: Znanost in tehnika sta v neslutenih dosežkih, ti pa se daš zaslepiti s to vero in Cerkvijo... Ostal sem pri svojem. Pozneje pa sem pogosto občutil, da moji sodelavci pravzaprav zelo spoštujejo moje poglede, me cenijo prav zaradi tega, občutil pa sem tudi, da sami še zdaleč niso tako gotovi v svojem ateizmu, kot včasih zatrjujejo.« Božo, iz Maribora, diplomant na Vekšu, je posegel v svoje izkušnje: Nič me ne moti, ko se včasih udeležujem tudi srečanj adventistov v Mariboru. Vsi so zelo prijazni z mano. Mislim si, vsaka vera prinaša veliko dobrega. Duhovne pesmi na teh večerih mladih adventistov me naravnost navdušujejo, prav tako živahni pogovori o svetem pismu, gorečnost v molitvi in premišljevanju. Nekoliko mi ne gre v glavo, zakaj so me začeli naenkrat pridobivati zase in zakaj mi vlivajo nezaupanje do drugih, pa do ekumenizma, najbolj pa to, kar pogosto ponavljajo: Samo mi smo pri Bogu.
Srečanje evropskih duhovnikov in duhovnic, ki delujejo med vernimi študenti, kaže, da imajo predvsem mladi smisel za zbliževanje različnih Cerkvâ. »Povezovanje je potrebno,« je v pogovoru dejal škof Grmič, Spominjajoč se srečanja študentskih duhovnikov na Brezjah. »Samo, če se pogovorimo skupno, bomo našli enotnejše stališče do določenih vprašanj vere, svetega pisma. Pomembno pa je, kaj nam pravzaprav pomeni Kristus. Preseneča, da je med mladimi ljudmi v Evropi dokajšnja zavzetost za vrednote, ki jih skuša uresničevati socializem. Razlogi so globlji, kot se zdi na prvi pogled. Gotovo je, da ni gibanja, ki bi bilo revolucionarnejše od krščanstva. V vrh vesele blagovesti je Kristus postavil Blagre, ki je evangelijski manifest vsake pravične družbe. Krščanstvo zahteva novega človeka, tudi socializem ga hoče. Pomembno je to, kar človek je, ne to, kar ima, je imperativ evangelija, a tudi Marks je to poudarjal.«
Edinost osrečuje
Kam se usmerjajo napori ob ekumenskih srečanjih?
»Gre za bistveno držo našega življenja za medkrščansko in medčloveško razumevanje v duhu enakosti, svobode, bratstva in ljubezni« (Janežič). V delu za edinost moramo najprej odstranjevati zgolj človeške elemente v verski skupnosti in se prepuščati vodstvu Svetega Duha; za plodno ekumensko sožitje je nujna odpoved osebnim in institucionalnim željam (Küzmič). Ljudje so v vsakdanjem življenju »v razumnem sožitju že izpričali svoj ekumenizem in ga izpričujejo vedno bolj« (senior Novak). »Skupaj z ostalimi Cerkvami želi Binkoštna Cerkev svetu pričevati o čudoviti božji odrešitvi v Jezusu Kristusu. Vernike pa želi še nadalje vzgajati v dobre kristjane in poštene ljudi« (pastor Hajdinjak).
Vse osredinjajo skupni napori za edinost. V tem je moč. Tako se je zgodilo, da je katoliški župnik v Soboti Martin Poredoš prvič spregovoril v evangeličanski cerkvi.
96
»Prvič vam, bratje in sestre evangeličani, govorim v vaši cerkvi. Vesel sem, da to smem. Včeraj in danes doživljamo, da je ekumenizem pri nas stvarnost. Resnične so Gospodove besede: Kjer sta dva ali trije zbrani v mojem imenu, sem jaz sredi med njimi. Eno smo po veri vanj, ki je molil: Da bi bili vsi eno, kot sva midva, Oče, eno!«
Evangeličanske vernike je pri njihovem bogoslužju pozdravil tudi dekan teološke fakultete v Ljubljani dr. France Perko.
»Evangeličanska skupnost je za Cerkev v Sloveniji dragocen zaklad. Od 16. stoletja naprej se je krščanstvo med Slovenskim ljudstvom poglabljalo tudi po evangeličanski poti. Vsi, ki se zavzemamo' za edinost v katoliški Cerkvi na Slovenskem, iskreno Želimo, da bi bila vera v vaši skupnosti živa in dejavna, saj bo le tako prispevala svoj delež k poglobitvi neprecenljivega duhovnega bogastva, ki ga slovenski narod prejema od 8. stoletja vse do danes.«
Sklep ekumenskih pogovorov — izraz vzajemnosti in edinosti
Popoln ekumenizem predpostavlja resnično svobodo
Predavatelj škof dr. Vekoslav Grmič je govoril o ekumenizmu v socialistični družbi. Kaj je kristjanu storiti v tej družbi, ki ji pravimo socialistična, da se bodo uresničevale možnosti za sožitje med vsemi — verujočimi in neverujočimi. Ko bi le vsi krogi z enakimi pogledi hoteli biti Vsaj malo tako samokritični, kot je to razsežnost odkrival škof Grmič v Cerkvi, ki jo je predstavljal.
Ta »naša... domača stvarnost,« je poudarjal škof Grmič, »kristjane izziva z vsem dobrim, kar prinaša«. Pri nas so verske skupnosti enakopravne, zajamčene so ji svoboščine, kolikor so »v skladu z ustavo, zakoni in drugimi predpisi«. Krščanski ideali so tudi ideali socialistične družbe, le da jih skuša uresničiti brez Boga. Rusija in Kitajska sta rešili vprašanje množične revščine in množičnega gladu, uvedli sta uspešno zdravstveno službo ter
97
šolsko obveznost vse do poslednje vasi, kar se nikakor ni moglo posrečiti zapadnim »krščanskim« sistemom v nerazvitih deželah.
Oblast se zavzema, meni predavatelj Grmič, da je svoboda vernikov spoštovana, kajti po Kardeljevi deklaraciji »religija ni nikakršna ovira za enakopravno vključevanje človeka-vernika v socialistično življenje družbe.« Tudi Bulgakov zatrjuje, da »mora krščanstvo videti v socializmu dobrohotno družbeno reformo, ki ima za svoj cilj boji zoper družbeno zlo, kolikor teh sredstev ne spremlja surova sila in resnično ustrezajo zdravim namenom«.
Ekumenizem v naši družbi ima torej -tudi to razsežnost, da se približuje socialističnemu zavzemanju za boljši jutri. Marksistični nergači in kontrarevolucionarji so tisti, ki menijo, da bodo z odpravo vere povsem lahko uredili tudi ekonomske in družbene razmere. To namreč nasprotuje tako Marksovim načelom kot jasnemu Titovemu stališču: »Ne med vojno ne pozneje nismo nikoli mislili, da bi morali vero odpraviti. Mi smo realisti. Vedeli smo, da je veliko ljudi, ki so verni, vselej pa smo izhajali iz stališča, da se morajo tudi ti ljudje skupaj z nami boriti za svobodo in napredek naše države«. Ekumenizem v polnem pomenu besede je torej dialog v besedi in življenju verskih skupnosti s socialistično družbeno ureditvijo. »Če je socializem sekularizirano krščanstvo, potem ne more biti nobenega pomisleka glede sodelovanja med kristjani in marksističnimi socialisti. Gre namreč za božje kraljestvo, čeprav se nekateri tega ne zavedajo in mislijo, da je mogoče človeka osrečiti zunaj božjega kraljestva. Vse, kar je resnično človeku v korist, je od Boga. če gre za to, da bi ljudje bili bratje med seboj, da bi se ljubili, da bi zidali svojo srečo na tistem, kar so, ne pa, kar imajo, poseduječe človeka osrečiti zunaj božjega kraljestva. Vse, kar je resnično človeku v ubogega med njimi, potem gre za božje kraljestvo, čeprav si kdo zanj Prizadeva brez vere v Boga. Verni so dolžni takšno prizadevanje podpirati in ga oplemenititi z ljubeznijo v imenu Boga, ki je ljubezen. To je krščanski kvas v naši stvarnosti«.
Besede kardinala Suenensa postajajo v tem smislu programske: »Ljudstvu moramo dati kruh in evharistijo. Učiti moramo abecedo in katekizem. Poskrbeti moramo za socialno varnost in zbuditi v ljudeh zaupanje v božjo previdnost. Približati moramo ljudem vrednote dela in molitve. Zavzeti se moramo za rešitev telesa in rešitev duše. Kratko povedano, v Cerkvi moramo prebuditi hkrati čut za človeka in za Boga. Da bo lahko v polnem obsegu uresničila svoje poslanstvo v svetu, je Cerkev dolžna hkrati porajati socialne pionirje in svetnike«.
Ekumenski pogovori so odkrili zasnove za veliko prihodnost. Za bratstvo in resnični humanizem. Ali bo v vseh, ki naj bi to vzajemnost predstavljali, ali bolje ustvarili, bo v vseh tudi resnična volja za osebno prizadevanje? Kdaj bodo padle vse pregraje? Kdaj bomo sneli s sebe vso obremenjenost? Kdaj bomo drug drugemu zaupali? Ali bo kdaj evangelij naše vsakdanje življenje? Vse je odvisno od osebne zavzetosti in dejavne vere. Samo to bo izkaznica zedinjevalnega jedra.
98
Franc Puncer
Iz nenapisanega dnevnika
Haunstetten, 3. april 1943.
Tako sem torej »ilegalno« zapustili matično taborišče Dachau in pristal v njegovi »podružnici« delovnem taborišču Haunstetten pri Augsburgu. Verjetno sem izmed tisočev dachauskih duhovnikov edini, ki sem zunaj glavnega taborišča. Se mi bo ta prevara, ki sem jo pod Vladovim vplivom počel, kdaj maščevala? Naše novo bivališče je majhno taborišče v izgradnji. Pred našim prihodom je bivalo v njem le kakih 100 ljudi, ki so taborišče gradili in postavljali barake. Vse skupaj je dosti bolj revno kakor v Dachauu, pa tudi bolj domače. Res ga obdaja bodeča žica, tudi druga z elektriko nabita, tudi tu so stražni stolpi z naperjenimi strojnicami, ni pa tistega strahotnega zidu. Skozi ograjo vidimo v daljavi hiše, tu in tam tudi kakega človeka. Sedaj nas je kakih 800 jetnikov: nekaj Nemcev, ki bodo komandanti, največ Rusov in Poljakov in pa precejšnja skupina Slovencev. Baraka 5, soba 1 je moje in še nekaterih Slovencev bivališče. Na zelo trdem ležišču sem zatisnil oči, pa malo spal to prvo noč.
Haunstetten, 4. april 1943.
Malo dalje kakor v Dachauu so nas to prvo jutro pustili na ležišču. Zbor traja ure in ure, saj se še naši predstojniki, barakarski in sobni starešine ne znajdejo. Starešina moje barake stanuje v isti sobi ko midva z Ladom in Jocom. Izredno velik rdečelasec z zelenim trikotnikom seveda. V roki ima metersko lato in neznansko se dere. Pravijo mu — menda se tako piše — Čokolade.
Po zboru so nam dali krampe, lopate in samokolnice. Program je: izgradnja taborišča. Tu imaš Lado sedaj tovarno, pisarno, knjigovodstvo s kartoteko in pisalnimi stroji. Kako dolgo bo to trajalo in kako dolgo bom zdržal s krampom v drobnih im slabotnih rokah? Nebo je prevlečeno s prav tenkimi oblaki, sonce kuka tu in tam izza njih, mrzel krivec se igra s posameznimi snežinkami in neusmiljeno piha skozi tenko taboriščno oblačilo. Od časa do časa me stresa po vsem životu. »Dajmo, dajmo«, se dere kapo, »vi vreče blata«, v jeziku gospodarjev seveda, v katerem se čuje dosti bolj sočno. Koliko let so tudi njega tako zmerjali, saj je star taboriščnik. Sedaj, ko se je prikopal do službe nadzornika, z užitkom zmerja on druge. Nekdo prinese vest, parolo: jutri gremo že v tovarno. Bog te usliši, vzdihujem, čeprav ne verjamem in tudi tovarne se bojim.
Ko smo v mraku prenehali z delom in prišli v svoje bivališče, so nam — kar verjeti nismo mogli — že dali tiskovine za taboriščno pismo, da smo mogli že prvi dan domačim sporočiti novi naslov. Ljuba mama, srečen sem, da ti morem poslati prisrčne pozdrave in sicer iz delovnega taborišča Haunstetten, slove začetek mojega pisma.
Na večernem zboru me je začelo tresti. To je mrzlica. Po približni oceni že 39 stopinj. V požiralniku čutim angino kakor žgank. Ko bi že dočakal posteljo, da bi se zavil, zamižal, se ogrel in zaspal. A kaj bo s tovarno, če bom zjutraj obležal? Če ne bom mogel prvi dan v tovarno, bodo mesta zasedli drugi in jaz bom svoje dneve v taborišču preživljal s krampom v roki. Končno smo v baraki. »Kaj je s teboj,« pravi Mirko, ko vidi, kako trepečem.
99
Potožim mu, kako me peče grlo in trese mrzlica. Razodel sem mu svoj načrt, kako se bom tesno zavil v obe koci, še dihal bom pod koco, da bi se v noči čimbolj preznojil in morda pozdravil ter tako mogel zjutraj v tovarno. Samo to me skrbi, kaj bo, če bom šel zjutraj z mokro srajco na mrzli veter. Mirko je zlata duša, nikoli mu tega ne pozabim. Imel je rezervno srajco in brž mi jo je prinesel, pa še eno svojo koco in me zavil kakor mati svoje dete. Uspelo je. Tako sem se potil, da je bila tudi spodnja koca mokra. Proti jutru sem oblekel svežo srajco in izmenjal spodnjo koco. Požrl sem slino: tudi žgank v požiralniku je skoraj izginil. Za jutranjo molitev bi najraje glasno zapel: tebe Boga hvalimo.
Haunstetten, 5. april 1943.
Jutranji zbor se je seveda dolgo zavlekel. V tovarno ne bomo šli razdeljeni po barakah, ampak po stroki. Z Ladom sva dodeljena v skupino 4 a Z. Začnemo korakati po dva in dva. Ob stenah SS-arji s puškami v rokah, nekateri vodijo tudi pse na povodcih. Za ovinkom stoji lepo znamenje križa, Jezus in Marija. Kako lepo. Vsako jutro ju bom gredoč pogledal s prošnjo za varstvo in ob povratku zvečer prav tako. To bo moja maša. Približno pol ure smo korakali, zdaj smo tu. Messerschmittwerke, to je celo mesto skoraj novih tovarn za avione. Prvo poslopje je 4 a Z — prirezovalnica. Sem sva med drugimi dodeljena tudi midva, Lado in jaz. Na prvi pogled nam je razvidno kaj bomo delali. Prirezovali bomo aluminijasto pločevino. Vsi nebogljeni stojimo sredi velikanske tovarniške dvorane. Tudi nekaj civilistov je tu, ki nas radovedno ogledujejo, nato pa nam začno odkazovati delo. Ves trepečem, ko pristopi eden izmed njih k meni in me pelje k stroju, ki ga imenuje prirezovalne škarje ter me začne dokaj prijazno uvajati v delo. Natančno po zarisu moram prirezovati pločevino, vso serijo enako. Stroj je Sicer na vzvod, a na ročni pogon. Ali bom zmogel? Morda bi bilo vendarle bolje z lopato in krampom, tam ni norme, tu bo gotovo. V dvorani je vedno večji ropot. Vsi poskušajo na najrazličnejših strojih. »Kako gre,« vpraša civilist (mojster jim pravimo), ko pride spet mimo. Toliko je meni laže, ker znam njihov jezik.
Dve, tri ure so minile, takrat v bližini starejši pisarniško oblečen človek zakliče mojo številko. Ves zadihan izdavim: »tukaj«. »Vi greste z menoj,« pravi in me pelje po stopnicah na galerijo v eno izmed tovarniških pisani. Tam sta že dva sojetnika z nizkimi številkami na zelenem trikotu in trije civilisti. »Poskusite v kartoteki,« pravi šef in mi odkaže mesto. Glejte, niso me tjavdan zapisali med knjigovodje, kartotekarje in strojepisce.
Haunstetten, pomlad 1943.
Moja sodelavca Wagner in Schlievers sta stara nemška kriminalca. Vagner v obrazu poln brazgotin in brezzobih čeljusti je zelo ponosen, ker jih je nekaj »pihnil». Kot stara taboriščnika sta se znala z goljufijo vriniti med kartotekarje. Civilisti v tej pisarni so dokaj dostojni ljudje. Samo eden med njimi, šef, nosi značko nacija, še on morda samo zato, da mu ni treba na fronto. Sicer pa je že v letih. Piše se seveda Maier. V Sehwabenlandu je menda vsak drugi človek Maier. V seznamu civilistov, ki delajo v teh tovarnah, so dolge strani samih Maierjov. Poleg mojega šefa je tudi šef celotnega oddelka, pa glavni inženir Maier, v mestu Augsburg pa župan in župnik. V takem okolju bomo torej odslej delali, po možnosti pa tudi sabotirali za zma-
100
go. Koliko časa? Optimisti pravijo: največ eno leto, realisti računamo najmanj z dvema. Tovarna nam dá takozvani »Brotzeit«, to je košček kruha in rezino salame ali margarine. To marsikoga rešuje, da se ob težkem delu v tovarni ne zgrudi. V taborišču nam dajo zjutraj čaj brez vsega, opoldne nam od tam pošljejo juho, ki pa je umazana voda z nekaj koščki repe, zvečer dobimo dnevni obrok kruha. Ob nedeljah so v juhi rezanci in to je največja poslastica v taborišču. Starešine si te juhe — v gosti obliki seveda — organizirajo za več dni. Slovenci smo po večini že dobro oskrbljeni z zavoji od doma. Moja sestra Justi je neutrudna in čudovito iznajdljiva, da me oskrbuje z vsem, kar prav pride. Redno mi piše in zna tako zaviti, da med vrsticami zvem, kako se godi v teh strahotnih časih vsem domačim, sorodnikom in znancem. Poleg dovoljenih pisem, ki mi jih mora pisati v nemščini, mi zadnje čase pošilja tudi »črna« pisma v zavojih. Kjer je kartonska škatla speta, jo odpne, vloži pismo in zopet origanalno zapre. Samo tisti, ki je bil sam nasilno ločen od domačih, ve, kako dragocena so taka sporočila. Ne pretiravam, če rečem, da mi sestra rešuje življenje. Brez prehrambenih zavojev in osrečujočih sporočil od doma bi najbrž v žalosti in pomanjkanju podlegel. Z dobrotami iz zavojev smo Slovenci tudi marsikateremu Poljaku in Rusu pomagali, posebej še bolnim. Sedaj sem svojega civilnega sodelavca Andreasa Rheima že tudi toliko spoznal, da mu zaupam in ga prosim, naj odda moja »črna« pisma na pošto. Dober dečko je ta Andreas. Sam zelo slaboten in bolehen (zato tudi ni mobiliziran) ima sočutje do trpečih. Ko sem zbolel za bronhitisom, je njegova mama dve uri stala v vrsti pred apoteko, da je zame dobila kapljice in sirup.
Kako srečen sem danes. Iz matičnega taborišča Dachauu nam od časa do časa pripeljejo obleko, perilo, obutev in druge stvari. S transportom je vedno tudi nekaj jetnikov za razkladanje. Tokrat je med njimi duhovnik. Sobratje so mu dali s seboj mojo številko in Evharistijo. Uspelo mu je me najti, lahko sem se spovedal in zdaj hranim z vernim prijateljem Francozom, ki je lekarnar v našem revirju, svete hostije v aspirinovi škatlici. Ko pridem zvečer iz tovarne, se obhajava. Kako je lahko človek tudi v cunjah, ves umazan in ponižan, srečen.
Ti, aaklad, moči, modrosti, tu že vir nam vse sladkosti,
sprejmi nas med svoje gosti v družbi tvojih blaženih.
Haunstetten, 1. maj 1943.
Čokolade, starešina naše barake je dostojen do naše trojke: Lado, Joco in jaz. Seveda, saj dobivamo zavoje, smo izobraženci in lepega vedenja. Vse to mu ugaja. Pa smo mu jo zagodli. Ne moremo in ne moremo se z njim prav sprijazniti, ker ima zeleni trikot (pravijo, da je bil morski ropar ob Frizijskih otokih) in ker se nam zdi, da z Rusi preostro ravna. Na nas je vrgel oči Vili, starešina četrte barake, ki je obenem taboriščni starešina in ima rdeč trikot. Če bi želeli na njegov blok in v njegovo sobo, pravi, se lahko zgodi. Pristali smo in takoj je vse potrebno uredil. Preselili smo se v barako 4, sobo 2. Sedaj se Čokolade izogibamo. Ob prvem srečanju po preselitvi nas je ves besen gledal. Tako trdi Lado, meni pa se je zdel njegov obraz bolj globoko razočaran kakor besen.
101
Šmarnice obhajam tako, da vsak dan v duhu obiščem Marijin oltar v Št. Juliju ob Taboru, kjer sem bil župnijski upravitelj. Gotovo tudi tamkajšnji dobri farani pri šmarnicah mislijo name. Njihova pisma in darila mi to spričujejo.
Haunstetten, junij 1943.
In tako je napočil dan osvoboditve. Pa smo le preživeli. Popoldne enkrat se bodo odprla vrata taborišča. Tako vsi govorijo, bo že res. Spravljam skupaj svoje stvari. Velik kovček jih je, komaj ga premaknem, pa še to in ono je ostalo zunaj. Kako bom ta težki kovček spravil do vlaka? Saj bomo z vlakom potovali domov. Kje sta neki Vlado in Joco, saj bi se morali v teh burnih urah skupaj držati. Ko bo vsa množica pritiskala k vratom, bi se prav lahko razgubili in ne več našli. To bo stiska na vlaku. Pogledam skozi okno — danes se mi. zdi čisto drugačno — in se mi Čudno zdi, kako so ljudje mirni, skoraj neslišno letajo sem in tja po taborišču. Moram hitro končati s pospravljanjem. Potem bom še enkrat obhodil vse taborišče, da se Poslovim od prijateljev, pa tudi od vseh kotov, kjer smo životarili. Zahvaljen Bog: kolikokrat sem tamle na postelji sanjal, da sem svoboden in prišel domov. »Mama,« sem zaklical, da bi jo objel — pa sem se zbudil na trdem ležišču. Tokrat pa je res. Lahko se uščipnem in ugotovim, da ne sanjam, da je res. Lado, le kje hodiš tako dolgo. Že vem: on je delal kot skladiščnik v tovarni in najbrž si tam svoje stvari vlaga v tiste škatle, ki jih ima polno na skrbi. »Si kaj videl Joca?« vprašam Poljaka Tonija, ki leži na svoji postelji. Nič ne odgovori. Strah me postaja. Takrat rezko zažvižga piščalka taboriščnega starešine kakor vsako jutro. Zbudim se in si pomanem oči. Tudi tokrat so bile samo še sanje.
Jani Jakob
Zlati valovi
O valovi, valovi sredi žitnega polja; vsako jutro vas rosa srebri in ves dan svetlo sonce zlati.
O valovi, valovi, najlepši ste zdaj, ko postaja klasje težko in žito zrelo.
Kmalu vas bodo ujeli in zvezali, zlati vali,
da nam bodo mati kruha dali.
102
Jože Zadravec
Klasje za kruh naših src
Foto kronika
Ne bom zapisal ene same spodbudne besede bolnikom, kajti oni so spodbuda za nas zdrave. Kdor je šel kdaj z bolniki v Lurd, se jim je na koncu moral zahvaliti, da je smel biti z njimi, da mu je bilo dano občutiti veličino njihovega duha, da je videl njihovo vdanost v božjo voljo, zavest, da s Kristusom soodrešujejo človeštvo na njegovi poti k Bogu.
Cerkev prireja srečanja vsega občestva s svojimi trpečimi sestrami in brati — v župniji, dekaniji, škofiji. Vsako leto pa je tudi kakšno vseslovensko romanje bodisi na Brezje ali v Lurd, Rim in podobno. Tudi bolniki iz Pomurja se radi udeležijo srečanj tudi zunaj svojega župnijskega ali škofijskega občestva. Ob slikah bo marsikateri udeleženec srečanj bolnikov in invalidov podoživljal nepozabne trenutke tihe sreče.
Romanje bolnikov in invalidov na Brezjah 8. julija je bilo zeres veličastno pričevanje verujočih. Iz vseh krajev Slovenije je prišlo okrog 10000 romarjev — bolnikov ter njihovih spremljevalcev. S slovenskimi škofi in velikim številom duhovnikov so bolniki molili in peli k brezjanski božji Materi — za vero slovenskega ljudstva, za vdanost Bogu, začetniku življenja, za
zvestobo Cerkvi in temu, kar oznanja. Bilo je to deseto romanje bolnikov in invalidov na Brezje. »Trpljenje je dar, združujte ga s Kristusovim trpljenjem; prosite Marijo, da bi doumeli svojo vlogo v Cerkvi in trpljenje vdano sprejemali.« To je bilo darilo, ki ga je bolnikom v svojem nagovoru povedal slovenski metropolit dr. Jože Pogačnik.
Množica bolnikov pri Mariji
103
V četrtek 13. julija je na tretjem peronu ljubljanske železniške postaje čakal poseben vlak, ki bo popeljal nad 700 slovenskih romarjev v Lurd. Z njimi so bili bolniki in invalidi iz raznih krajev Slovenije. Prireditelji romanja z bolniki in invalidi so oskrbeli 12 potniških vagonov iz Italije, dva bolniška pa iz Francije. V vseh vagonih je bilo ozvočenje, ki je omogočilo usklajeno sodelovanje vseh pri maši na vlaku. Čas vožnje v eno smer je trajal 27 ur.
Bolniki in invalidi imajo posebne vagone
Dva bolniška vagona, ki sta prispela iz Francije, sta na ljubljanski železniški postaji čakala na posebnem kraju, kjer je osebnim avtomobilom omogočen dostop tik do vhoda v vagon. Vsak vagon je imel 36 bolniških postelj, ki so bile pripravljene za 80 težjih bolnikov in invalidov. Vseh bolnikov je bilo na tem petem slovenskem romanju z bolniki in invalidi okrog 160. Zanje je skrbelo 6 zdravnikov ter 150 medicinskih sester, spremljevalcev in strežnikov.
104
Hromim posodijo noge zdravi
Jubilejnega romanja slovenskih bolnikov in 'invalidov se je udeležil tudi Matija Škafar iz Odranec. Tudi zanj so nepozahna doživetja iz Lurda. Večeri z lučkami, radost, ki ga je prevzela, ko je desettisočglavi množici bila sporočena molitev v slovenskem jeziku, ko je vse ljudstvo enotno prosilo za mir v svetu, za moč trpečim, za vztrajnost v dobrem in v veri tistim, ki so zaradi vere v svetu preganjani. Večeri, ko je odmevala ubrano lurška pesem in je v osmerostopih šla romarska procesija, romarske skupine s transparenti. Valovito morje luči. Vsaj ta večer je ljudstvo po svetu moralo začutiti radost vstajenja in Vsaj nejasen pa osrečujoč glas, ki je vabil k ljubezni, dobroti in sreči.
105
S težavo, gre pa vendarle
Z bolniki je šel v Lurd tudi romar iz Lipovec (na sliki) Jože Jakob s svojo ženo. Nasmejan in dobre volje se vrača iz bolniškega vagona na ljubljanski železniški postaji. »Da sem bil deležen tega velikega doživetja v sedmih dneh romanja, naj gre hvala Bogu, pa tudi vsem tistim, ki so tako skrbeli za vse: zdravnikom, ki so bili vselej dobrohotno na voljo, duhovnikom, ki so vedno imeli dovolj časa za pomenek, prijateljsko kramljanje. Bog moj, kako čudovito je bilo to življenje bratstva in vzajemne pomoči, skupne molitve in pesmi.«
106
Romarji na planoti pred lurško cerkvijo
Ob petem romanju slovenskih bolnikov v Lurd je bilo tam nad 40000 ljudi. V mestu so bili zasedeni vsi hoteli, ki jih je že nad 400. Težji bolniki so imeli prenočišče in oskrbo v novi bolnišnici, imenovani Bernardkino zavetišče. Pri »maši narodov« v Pijevi baziliki je bilo navzočih 25000 romarjev, somaševalo je 12 škofov, 1 kardinal in 357 duhovnikov. V romarski sezoni bo Lurd obiskalo nad štiri milijone romarjev. Letos mineva 120 let, kar se je Marija prikazala Bernardki. Leta 1908, za 50-letnico lurških prikazovanj, je število romarjev prvič doseglo milijon, leta 1958, za stoletnico, je bilo že pet milijonov romarjev letno. Tako je Lurd postal »svetovni center romanj in prestolnica molitve« (Pij XII.).
V postajah križevega pota v Lurdu se strne romarjeva prošnja za trpljenje vsega sveta, za odrešitev, za vstajenje. »Na kupu je bilo trpljenje, želje zdravih in trpečih. Toda vse je govorilo z neko tiho srečo. Osvobajalo me je spoznanje: V Lurd nisem prišla, da bi odložila križ, temveč, da bi se ga znova oklenila ter ga nosila prostovoljno, kakor ga je nosil Kristus, ko je šel v svojo odrešilno pot.«
107
Vračajo se veselejši
Trpljenje nas določa za poklic, tiho zapisan v srcih vseh, ki jih je Bog nagovoril. Lurd je prinesel radost zdravim, bolne odprl za sproščenost in duhovno globino, odkril je plemenitost in požrtvovalnost zdravnikov in vsega medicinskega osebja. Mladim je pokazal praktično pričevanje odraslih, vsem pa je prinesel občutek vesoljnosti. »Mnogi se sprašujejo, zakaj vse to? Kaj išče ta množica ljudi v tem kraju? Bila sem tam in se več ne sprašujem o tem. Lurd je kraj molitve, kjer je med 40000 romarji bilo tudi nad 700 Slovencev, bolnih in zdravih, s tisoč prošenj, izrečenih pred Marijo. Vsi, ki nosite podobo trpečega Zveličarja, ste nam dali smisel in veličino romanja, s svojim jasnim in vedrim pogledom dajete mnogim smisel življenja. V Lurdu je mogočna množica kristjanov, ki so si vsi bratje in sestre med seboj — to vsak romar dobro čuti — častijo Marijo vsak na svoj način in skupno. Vsa ta množica potem odhaja domov srečna in polna novih moči. Zato je romanje v Lurd srečanje z Marijo, Jezusom na križu, z vsemi ljudmi, ki izpovedujejo vero v Boga, je srečanje s samim seboj, je doživetje in poglobitev vere« (farmacevtka Majda).
108
Misijonarka Marija Sreš govori svojim prekmurskim rojakom o svojem misijonskem delu v Indiji
Pater Ciril Zver si s svojim priorjem ogleduje v galeriji v Kostanjevici na Krki razstavljeno zbirko dragocenih pleterskih slik
109
Božič! Večer otroških radosti. Skrivnost odrešenja, ki je v vesoljno preklanino izgubljenega raja prineslo novo zarjo.
Na vseh svetih dan dogorevajo sveče v spomin tistim, ki so šli pred nami; drezajo pa v živo: Tudi ti prideš za nami, glej, da se srečamo v raju.
110
Senior Ludvik Novak razlaga božjo besedo v evangeličanski cerkvi v Soboti zbranim evangeličanom in katoličanom.
Škof Grmič med Romi v Murski Soboti
111
Ob smrti spoznamo človeka in vso njegovo resnico. Komaj se lahko sprijaznimo z dejstvom smrti mariborskega škofa dr. Maksimilijana Držečnika. Kot bi ne bile pogrebne slovesnosti! Močnejše je v nas to, da je to samo oblika veličastnega pričevanja v Vstajenje verujočih
Jani Jakob
Štrki
Vedno znova rad se vračam tja čez Muro kakor štrki o pomladi.
Rad sem z vami, polje, lipe, kakor štrki v svojem gnezdu.
Žalost
me preganja, ko rojaki tavajo po svetu kakor štrki, ki jeseni odletijo.
112
Alfonz Korblin
300 letnica cerkve v Cezanjevcih
Uvod
Ko je leta 1645 v Ljutomeru in okolici razsajala kuga, so se tukajšnji prebivalci z različnimi obljubami zatekali k takoimenovanima kužnima patronoma: sv. Roku in Sebastijanu, da bi jih s svojo priprošnjo pri Bogu rešila strašne bolezni in smrti.
Tudi Cezanjevčani so takrat obljubili, da bodo postavili kapelico na čast tema svetnikoma, če bodo obvarovani kuge. Ko je kuga prenehala, so obljubo tudi izpolnili. Postavili so kapelico sredi vasi, tik ob vaški cesti. Prednji, zelo tesen del kapelice, je bil zidan, ostale stene so bile iz lesa in blata.
Pogled na Cezanjevce
Kapelica je dotrajala že v treh desetletjih, čemur se ni čuditi, če pomislimo, da so jo postavili Cezanjevčani sami v težkih časih in samo s prostovoljnimi darovi.
Priprava za zidanje nove cerkve
Vsako leto je prihajalo vedno več romarjev v procesijah od blizu in daleč, kapelica pa je razpadala, zato je bilo treba v Cezanjevcih postaviti novo kapelico, ki bi bila večja in zidana in bi tako bolj služila svojemu namenu.
Prvi je to misel sprožil ljutomerski župnik Grahovec. Cezanjevčani so pobudo z velikim veseljem sprejeli. Pa tudi takratni lastnik braneškega gradu, cesarski svetovalec in vladni kancler Tomaž Ignacij pl. Mauerburg, je zamisel z veseljem podprl.
Leta 1674 so se lotili dela in začeli pripravljati gradivo za novo kapelo, ki bi naj bila po njihovi zamisli tako velika kakor ljutomerska župnijska cerkev, postavljena na primernejšem, od ceste oddaljenem prostoru.
113
Ko je bilo gradivo pripravljeno, je grof Mauerburg 15. oktobra 1674 sklenil pogodbo z Ivanom Pozom, zidarskim mojstrom v Gradcu. Po tej pogodbi bi naj stavbenik pozidal Čisto novo cerkev, jo obokal in pobelil, napravil kor in zakristijo, sezidal tri podstavke za oltarje in uredil grobnico pred velikim oltarjem. Grof se je obvezal, da bo dal na voljo delavce in vse potrebno za zidavo nove cerkve.
Tako je bilo vse pripravljeno in bi lahko z delom takoj začeli. Niso pa imeli dovoljenja cerkvene oblasti, ki' se je tako zavleklo, da so z delom pričeli šele naslednje leto.
Že 19. oktobra 1674 se omenja Mauerburgovo pismo sekovskemu škofu Venceslavu Viljemu, v katerem mu popisuje, kako je pred 30 ali 40 leti nastala v Cezanjevcih sedanja kapelica in kako so se ljudje od blizu in daleč shajali semkaj častit sv. Roka in Sebastijana. Ker pa tudi on ta dva svetnika prav posebno časti, je sklenil postaviti novo kapelo oz. cerkev na primernejši kraj, kar ga je prosil tudi ljutomerski župnik in občani. Pismu je dodal opombo, da ima že tako poseben privilegij, postaviti na svojem zemljišču cerkev.
Na to prošnjo je 22. oktobra 1674 dobil Boštjan Parth, višji duhovnik v Gradcu, iz Solnograda ukaz, naj poizve, s čim bo prošnjik omenjeno cerkev vzdrževal, koliko je v ta namen vložil in če s tem soglaša ljutomerski župnik.
Višji duhovnik je storil, kar mu je bilo naročeno. Na njegov dopis 6. novembra 1674 mu je poslal grof že 12. novembra istega leta izjavo sledeče vsebine:
Ker se ne bo zidala nova cerkev, marveč bodo staro kapelico le prestavili in povečali, je jasno, da bo moral novo cerkev vzdrževati tisti, ki je bil dolžan vzdrževati staro. On sam ne more prevzeti dolžnosti vzdrževanja, saj je že tako dal zastonj zemljišče za novo cerkev. Mislim pa, da ljutomerski župnik, ki je kapelico v duhovnih rečeh oskrboval, najbolje ve, kdo kapelico zdaj vzdržuje in koliko premoženja ima. Ob koncu pisma obžaluje, da se je stvar tako zavlekla, kajti mnogo opeke in drugega materiala, kar je bilo pripravljeno že v jeseni, bo trpelo škodo Čez zimo in še dostavlja: Ko bi pa sam hotel zidati cerkev ali jo povečati, mi tega na mojem zemljišču nihče ne more zabraniti.
Tudi od župnika Gregorja Grahovca je višji duhovnik zahteval dne 16. novembra 1674, naj se izjavi v tej stvari.
Sam Bog ve, kaj je nagnilo župnika Grahovca, da se je sedaj izjavil proti zidanju nove cerkve, kar je prej sam sprožil in podpiral. Poročal je sledeče:
Omenjena kapelica je bila postavljena pred dobrimi 35 leti, po zaobljubi vernikov ob času kuge in je deloma iz lesa, deloma iz blata; le prednji del je zidan. Od Ljutomera je oddaljena približno eno uro. Je podružnica župnijske cerkve v Ljutomeru. V kapelici se opravlja služba božja štirikrat v letu: na god sv. Sebastijana, sv. Filipa in Jakoba, sv. Petra in Pavla ter sv. Roka. Mašo in govor ima ljutomerski župnik ali kogar on pooblasti. Zemljišče, na katerem stoji kapelica, je sicer lastnina Mauerburga, toda kapelice ni postavil on, ne njegovi predniki, temveč miloščina in pobožnost vernikov, ki so hoteli tu Boga častiti po sredništvu sv. Roka in Sebastijana.
Kapelica nima drugega premoženja, kakor majhen vinograd. Grof ji tudi noče dati gotovine. Nagovarja le vernike, naj postavijo tako veliko cerkev,
114
kakor je v Ljutomeru. Oni pa nameravajo staro kapelico le popraviti in nekoliko podaljšati. Grof tudi ni nikoli vprašal župnika, če sme zidati novo cerkev. Zato predlagam, da se grofu, ki že tako ima v gradu kapelico sv. Frančiška, ne dovoli zidanje nove cerkve v Cezanjevcih, dokler ne vloži za vzdrževanje potrebne vsote. Če v to ne privoli, naj ostane kapelica na starem mestu, dokler je ne bo mogoče popraviti z lastnimi sredstvi.
Ti dve izjavi je poslal višji duhovnik 8. decembra 1674 v Solnograd in dostavil svoje mnenje, da bi bilo v teh slabih časih najbolje le popraviti staro kapelico in ne zidati nove cerkve. Kajti zgodilo se bo lahko, da se bo danes ali jutri reklo: »Ta človek je začel zidati, pa ni mogel dokončati.«
V Solnogradu pa se po tem nasvetu niso hotelu ravnati. Že 7. januarja 1675, so naročili višjemu duhovniku, naj glede na župnikovo izjavo Poizve od Mauerburga, ali je res vse tako, kakor trdi župnik.
Boštjan Parth je osebno govoril z Mauerburgom ter 2. februarja istega leta pisal v Solnograd, da je bil grof zelo slabe volje in ni hotel veliko govoriti. Rekel je, naj v vsej stvari vprašajo cerkvene ključarje. Gradivo za novo cerkev je pripravljeno in pogodba z zidarskim mojstrom tudi že sklenjena.
Sedaj pa sta tudi cerkvena ključarja Matija Makoter in Martin Obran z drugimi Cezanjevčani pisala pismo višjemu duhovniku v Gradec, v katerem obžalujeta, da njihov gospod Tomaž Ignacij pl. Mauerburg ni dobil potrebnega dovoljenja za zidanje nove cerkve v Cezanjevcih. Saj je stara kapelica v popolnem razpadu in tudi ni dovolj velika za številne romarje, ki prihajajo sem častit sv. Roka in Sebastijana. Tudi ni res, da občani ne bi hoteli nove cerkve in da jim grof pri tem noče pomagati. Ravno nasprotno! Grof je pomagal, da se je gradbeni material za novo cerkev pripravil in že sklenil pogodbo z zidarskim mojstrom. Samo vzdrževanja nove cerkve grof noče prevzeti, kar pa tudi ni treba, saj ima cerkev lep vinograd in bo brezdvomno dobila še več drugih ustanov. Ob koncu pisma prosijo, naj višji duhovnik prosi za dovoljenje, saj bo pri vzdrževanju nove cerkve pomagala tudi občina.
To prošnjo Cezanjevčanov je poslal višji duhovnik 16. marca 1675 v Solnograd in obenem tudi pogodbo, sklenjeno z zidarskim mojstrom. Na to prošnjo je dobil odgovor že 24. maja istega leta, v katerem mu sporočajo, da je nadškof že dal dovoljenje Mauerburgu za zidanje nove cerkve v Cezanjevcih. V pismu, ki ga je nekoliko pozneje višji duhovnik pisal nadškofu v Solnograd, ga prosi, da bi smel ob priliki, ko bo šel na Spodnje Štajersko, na Petrovo, v Klek, inštalirat novega župnika, obenem blagosloviti tudi temeljni kamen za novo cerkev v Cezanjevcih.
Pismeno dovoljenje je prejel 31. maja 1675 in nedvomno so potem takoj začeli zidati novo, še sedaj stoječo cerkev.
Zidanje sedanje cerkve
Kdaj in kako so začeli zidati novo cerkev v Cezanjevcih, nimamo točnih podatkov. Verjetno so začeli z deli že leta 1675. Imamo pa točne podatke o zidavi cerkvenega zvonika. Iz trških zapisnikov občine Ljutomer je razvidno, da so prizidali cerkvi stolp 1679. leta. Na seji dne 12. avgusta 1679 leta je namreč poročal občinski sodnik, da beneški grof Mauerburg prosi ljutomerski trg za dva dolga, pa ne preveč debela hrasta za povezavo cerkve in novega stolpa v Cezanjevcih. Trg je ta dva hrasta tudi dovolil. Tako je bila leta 1679 cerkev v Cezanjevcih dograjena.
115
Glavni oltar — na sliki sv. Rok in Sebastijan
Cerkev, sprva le blagoslovljena, je v letih 1680—1683, ko je razsajala kuga, na daleč zaslovela. Od vseh strani, blizu in daleč, so prihajali romarji. Z darovi, ki so jih prinašali romarji, so leta 1682 naročili umetno oltarno sliko, ki jo je izdelal slikar Hans Adam Weissenkirchner.
Cerkev je zidana v baročnem slogu. Prezbiterij, zidan pravokotno in okroglo obokan, meri v dolžini 7 m in je širok 5 m. Ladja cerkve je dolga 13 m in široka 7 m.
Ima štiri oltarje in sicer zelo lep glavni oltar, posvečen sv. Roku in Sebastijanu. Na moški strani je oltar posvečen sv. Antonu Puščavniku, na ženski strani oltar Žalostne matere božje in v ladji oltar, posvečen sv. Antonu Padovanskemu.
Leta 1716 je bila v Cezanjevcih vpeljana bratovščina sv. Antona Puščavnika, katero je papež Klemen XI. 10. julija istega leta odobril in z odpustki obdaroval. To papeževo bulo je dne 20. julija 1716 potrdil sekovski škof Jožef Dominik grof Lamberk. Isti škof je potem 29. aprila 1717 z veliko slovesnostjo posvetil glavni oltar v čast sv. Roku in Sebastijanu in stranski oltar sv. Antonu Puščavniku in vložil vanju ostanke sv. mučencev Klementa, Aleksandra in Pavla.
Leta 1763 je dal župnik dr. Anton Leygeb cerkev znotraj in zunaj popraviti in pobeliti.
116
1782 je bilo predlagano in sklenjeno, da se v Cezanjevcih ustanovi nova župnija, a namero so končno opustili.
V novejšem času je oskrbel cezanjevški rojak dr. Franc Feuš, bogoslovni profesor v Mariboru, nov tlak v cerkvi. Leta 1895 pa je dobila križev pot, ki ga je podaril župnik v Ljutomeru.
Leta 1902 je dr. Feuš blagoslovili nove orgle, ki jih je napravil Jožef Brandl, orgelski mojster iz Maribora.
Kmalu potem je bila cerkev zunaj in znotraj obnovljena ter je bil okrog cerkve položen cementni tlak. Slikarska dela v cerkvi je opravil Janko Horvat iz Ljutomera.
Ustanovitev župnije
Zamisel ustanovitve nove župnije pa ni zaspala, temveč je čakala na ugoden trenutek, da se uresniči. Realno podlago ustanovitvi nove župnije je dala posestnica Katarina Kosi, roj. Žibrat, bivajoča v Cezanjevcih št. 16. Ker je bila vdova brez otrok — mož Vincenc ji je umrl že leta 1914 — je po svoji smrti 30. decembra 1920 v oporoki zapustila vse svoje premoženje v namen, da se v Cezanjevcih ustanovi nova župnija. Prepis oporoke je med akti ustanovne listine.
Novo župnišče v Cezanjevcih
Ker je bil takratni dekan Josip Ozmec bolan, je stvar še štiri leta počivala. Ko je po njegovi smrti postal dekan Josip Weixl, župnik pri Sv. Križu, se je stvar začela gibati.
1. septembra 1923 so naslovili občani štirih občin, ki' so tedaj spadale k Podružnici sv. Roka in Sebastijana, namreč Branoslavci, Cezanjevci, Kamenščak in Stara cesta, po svojih občinskih predstojnikih na kn. šk. ordinariat v Maribor prošnjo, da se naj ustanovi v Cezanjevcih nova župnija, ker so za to sedaj dani pogoji. V prošnji navajajo, da omenjene občine tvorijo že
117
sedaj skupino in imajo v Cezanjevcih svoje pokopališče in mrtvašnico. To vlogo je priporočal in oddal dekanijski urad v Ljutomeru 16. septembra 1923. Verniki omenjenih občin so pod vodstvom cerkvenega ključarja Franca Simoniča glasovali. Vsi občani navedenih občin, razen nekaj izjem, so se izjavili za ustanovitev nove župnije. Župnijski urad Ljutomer je dal svoje privoljenje k ustanovitvi 18. aprila 1925, Štev. 153.
Na to vlogo in prošnjo občanov podružnice v Cezanjevcih je lav. škof. ordinariat v Mariboru, z dopisom dne 28. 12. 1924 ugotovil, da se morajo najprej izpolniti pogoji, ki so potrebni za ustanovitev župnije. Od župnijskega urada v Ljutomeru so zahtevali, da poroča, ali je v smislu Can. 1472, & 2, zaradi velike oddaljenosti in slabih cest zelo težko prihajati v župnijsko cerkev in ali je zaradi velikega števila vernikov v ljutomerski župniji nemogoče poskrbeti za uspešno dušno pastirstvo. Določiti se morajo nove meje. Izdela naj se zemljevid in izmeri površina nove župnije. V posebnem seznamu se naj zapišejo vse hišne številke, ki pripadajo novi župniji.
Določiti se mora tudi dotacija nove župnijske nadarbine in nove župnijske cerkve. Viri dohodkov morajo hiti pravno zagotovljeni in morajo biti zadostni. Tudi o cerkvi se naj poroča, v kakem stanju je in ali ima vse, kar je potrebno za redno božjo službo.
Občine v novi župniji se morajo pravnoveljavno zavezati, da bodo skrbele za vzdrževanje cerkve, bodočega župnišča in gospodarskih poslopij.
Na ta dopis je Župnijski urad v Ljutomeru odgovoril dne 15. julija 1925. Vsi pogoji, ki jih zahteva lav. škof. ordinariat, so dani. Nova župnija bo imela površino 1902 ha, 34 ara, 58 m2.
Cerkev je v dobrem stanju in ima razen krstnega kamna za božjo službo vse potrebne stvari. Ima tudi svoje pokopališče.
Župnišče in gospodarsko poslopje je treba na novo pozidati, ker je hiša in gospodarsko poslopje umrle Katarine Kosi v zelo slabem stanju in premajhno.
Občani so pripravljeni, takoj, ko bo ustanovitev nove župnije zagotovljena, postaviti novo Župnišče in novo gospodarsko poslopje. Ker si pa sami ne znajo pomagati, so izrazili željo, da bi škofija poslala kakega duhovnika, ki bi vodil delo in zidanje novega župnišča in gospodarskega poslopja. Župnijski urad predlaga v ta namen prvega ljutomerskega kaplana Mihaela Ferka, ki bi postal ekspozit v Cezanjevcih. Posestnik Ivan Markovič je tudi izjavil, da rad prepusti svojo drugo hišo ekspozitu brezplačno, dokler ne bi sezidali novega župnišča.
Tudi dekan Josip Weixl je dobil v dopisu dne 28. 12. 1924, Štev 3157/23 od lav. škof. ordinariata nalog, naj ugotovi, ali so dani potrebni pogoji za ustanovitev nove župnije. Ob dekanijski vizitaciji 25. maja 1925 je sklical sestanek, katerega so se udeležili ljutomerski župnik Andrej Lovrec, kaplan Mihael Ferk, oba cerkvena ključarja Franc Simonič in Jožef Gorjak in razni drugi vplivni ljudje. Skoraj, vsi so izjavili, da so pripravljeni storiti vse, kar se od njih zahteva. Zapisnik seje, s priporočilom, naj se za ekspozita postavi kaplan Mihael Ferk, je dekan poslal na škof. ordinariat.
Glede na gornja dopisa je bil ljutomerski prvi kaplan Mihael Ferk, z dekretom lav. škof. ordinariata z dne 29. 8. 1925, Štev. 1421/25 imenovan za ekspozita v Cezanjevcih z naročilom, da čimprej nastopi to službo.
118
Tako je bilo s cerkvene strani vse urejeno za ustanovitev nove župnije. Sedaj so vsi akti šli na ministrstvo za vere v Beograd. Tu se je pa stvar ustavila in zelo zavlekla. Na večkratno intervencijo narodnega poslanca, bogoslovnega profesorja dr. Josipa Hohnjeca, je končno prispelo državno dovoljenje 25. januarja 1928, štev. 5073.
Na podlagi vladnega dovoljenja je okrajno glavarstvo v Ljutomeru takoj razpisalo volitev cerkveno-konkurenčnega odbora. Izvoljeni so bili: načelnik Franc Vrabelj iz Vidanovec, Franc Vunderl iz Cezanjevec, Stanko Smodiš, Rudolf Mihelič iz Kamenščaka in Franc Stajnko iz Mekotnjaka. Ta odbor naj bi vodil gradnjo novega župnišča v Cezanjevcih. Načrt za novo Župnišče je napravil zidarski mojster Jožef Prelog iz Ljutomera. Kakor je razvidno iz kronike, ta odbor ni delal Čisto pošteno.
Na 10. binkoštno nedeljo, 5. avgusta 1928, je dekan Josip Weixl blagoslovil temeljni kamen za novo Župnišče. V slavnostnem govoru je poudaril, kako veliko korist v duhovnem, pa tudi v časnem oziru bodo imeli župljani od nove župnije.
11. novembra 1929 je dekan Josip Weixl blagoslovil novo Župnišče in ekspozit Mihael Ferk si je že konec novembra v njem uredil prijetno bivališče.
S 1.1. 1929 je začel že voditi matične knjige.
Leto 1935 je za cezanjevško župnijo pomembno zaradi tega, ker je prišlo vprašanje ustanovitve župnije do svojega vrhunca. l. junija 1935, je škof dr. Ivan Tomažič podpisal ustanovno listino, v kateri se sedanja podružna cerkev sv. Roka in Sebastijana razglaša za župnijsko cerkev. Obenem je tedanjega ekspozita Mihaela Ferka, po predhodnem razpisu župnije, imenoval za prvega župnika v Cezanjevcih. Inštaliran je bil 1. septembra 1935. Tako je prišlo pastirstvo župnije v svoj naravni tir. Župnija sedaj obsega deset vasi: Cezanjevoi, Branoslavei, Vogričevci, Vidanovci, Stara cesta, Zgornji Kamenščak, Spodnji Kamenščak, Mekotnjak, Desnjak in Radomerščak. Župnija ima eno podružnico na Stari cesti, ki je posvečena presvetemu srcu Jezusovemu. Vse ostale vasi, razen Sp. Kamenščaka in Radomerščaka, imajo svoje kapele. Šteje 1400 prebivalcev.
Življenje nove župnije
Leta 1936 je bil popolnoma obnovljen glavni oltar. Obnovo in pozlatitev je opravil Franc Zamuda iz Križevec. Vse stroške je plačal Alojz Heric, posestnik in gostilničar iz Vogričevec.
1937 leta je dobila cerkev električno razsvetljavo. Pri tem je veliko pomagal učitelj Radovan Cvetko. To je bilo zadnje njegovo delo za cerkev v Cezanjevcih, kajti že 16. aprila istega leta je zaradi vnetja možganske mrene umrl v mariborski bolnici.
Vojna leta so župniji prinesla veliko nevšečnosti in gorja. Župnik Mihael Ferk je sicer ostal v Cezanjevcih, moral pa je iti iz župnišča in stanovati v privatni hiši. Župnišče so zasedli nemški vojaki. Župnika so mislili večkrat izseliti, a je po naključju ostal. Nekega dne, ko je šel peš v Ljutomer, je na poti srečal nemške žandarje, ki so šli po njega. Vprašali so ga, če je župnik v Cezanjevcih doma. Rekel je: »Videl sem, da je bil, sedaj pa ne vem, če je še doma«. Tako se je po naključju rešil prisiljene izselitve.
119
Važnejši dogodki po vojni
V septembru 1969 je bila prepleskana notranjost cerkve. Zavod za spomeniško varstvo je določil, da se sme prepleskati samo z belo barvo. Pleskarska dela je opravil pleskar Zemljič iz Ormoža. Tudi zunaj je bilo narejeno novo pročelje. Dela je izvedel zidarski majster Fras iz Bratonec.
Leta 1970 je bila slovesnost zlate maše župnika Mihaela Ferka. Za to slovesnost je dobila cerkev ozvočenje.
Avgusta 1972 je zapisal župnik v kroniko: Sedaj pa končam kroniko. S 1. septembrom grem v stalni pokoj. Imam 75 let, 47 let službujem v Cezanjevcih. Dušnopastirski razlogi zahtevajo, da pride mlajši duhovnik. Amen.
Z dekretom škof. ordinariata z dne 3. avgusta 1972, Štev 884, je bil nastavljen za novega župnika v Cezanjevce Alfonz Korbun, župnik v Vurberku pri Mariboru. Službo je nastopil 1. septembra 1972 leta.
Otroški instrumentalni ansambel v Cezanjevcih
Leta 1973 dobi cerkev nove zvonove. Med drugo svetovno vojno so vzeli zvonove. Ostal je le najmanjši, težak 200 kg. Nove zvonove so vlili v livarni Žalec. Veliki zvon ima napis: »O Marija Ti devica, bodi naša pomočnica«, srednji pa »O sv. Jožef Ti premili, pomagaj nam v vsaki sili«. Slovesnost posvetitve novih zvonov je bila na Rokovo nedeljo 19. avgusta. Zvonove je posvetil pom. škof dr. Vekoslav Grmič. Ob tej slovesnosti se je zbralo toliko ljudi, da tega domačini ne pomnijo. Zvonovi so na električni pogon.
Ob koncu šolskega leta 1974, je bila urejena nova veroučna učilnica, ki ima dva prostora; prvi meri 3 x 5 in drugi 5 x 8 m.
V aprilu 1976 leta, je bila obnovljena stolpna lesena konstrukcija in prepleskana stolpna pločevinasta streha. Pri vseh teh delih so župljani pokazali veliko razumevanja in sodelovanja.
Ker je lesena ograja okrog cerkve dotrajala, je bila 1977. napravljena nova, železobetonska ograja. Za ograjo si je vsaka vas uredila cvetlično gredico. Zasajenih je bilo nad 200 vrtnic.
120
16. julija 1978 je župnija slovesno obhajala 300-letnico dozidave sedanje župnijske cerkve. Pred slovesnostjo je bila štiridnevna duhovna obnova, ki bo mnogim ostala v lepem spominu. Duhovno obnovo je Vodil dr. Vinko Škafar, kapucinski gvardijan iz Ptuja. Na slovesnosti je govoril in maševal dr. Vekoslav Grmič, škof-kapitularni vikar. V govoru je poudaril globoko vernost naših prednikov, ki so pred 300 leti na tem kraju postavili sedanjo cerkev. Pohvalil je prizadevnost župljanov, ki se tako trudijo za lepoto božje hiše in zaželel, da bi tudi v bodoče tako bilo.
Povzeto po kroniki župnije Cezanjevci.
P. Boleslav Polanski
450 letnica kapucinskega reda
Lanske Stopinje so prinesle lep članek p. Pavla Berdena, bivšega jezuitskega provinciala, o 750 letnici smrti sv. Frančiška Asiškega, ustanovitelja treh frančiškanskih redov. Ker je redovništvo živ organizem, zato v svojem zgodovinskem razvoju doživlja različne spremembe. Prvi red Frančiškovih sinov se danes deli na frančiškane, minorite in kapucine. Četudi so tri veje, vsi spadajo v njegov prvi red, ker imajo vsi isto Frančiškovo Vodilo redovnega življenja po evangeliju, le konstitucije (uredbe) ima vsak red svoje in svojega vrhovnega ali generalnega predstojnika v Rimu. Drugi red je ženski: klarise. Tretji red je ostal pri svojem vrstnem redu — tretji red; pripadajo mu ljudje, ki Živijo v svetu, opravljajo svoj poklic, Živijo pa po duhu sv. Frančiška. Danes po koncilu Frančiškove tretjerednike rajši imenujemo z novim, bolj sodobnim imenom Frančiškova družina.
Frančišek v svojem času, ob svoji »spreobrnitvi«, ob božjem klicu ni imel namena ustanovili reda. Prostovoljno so se mu pridružili resni možje, da bi z njim živeli evangeljsko življenje v uboštvu, spokorščini in čistosti. Skupnost je postajala vedno večja. Frančišek je spoznal, da je potrebna cerkvena odobritev, ki jo je leta 1209 od papeža Inocenca III tudi dobil. Red se je že v njegovem času močno razvil. Vsak razvoj pa nosi v sebi tudi spremembe. Kmalu po njegovi smrti sta nastali v redu dve smeri: observanti in konventuali, danes frančiškani in minoriti. Skozi stoletja so se papeži trudili, da bi Frančiškove sinove združili v en red, toda združitev ni uspela, četudi neke bistvene razlike med njimi ni bilo in je ni.
Tako se je v začetku 16. st. zgodilo tudi frančiškanu p. Mateju da Bascio, ki je hotel živeti bolj spokorno, puščavsko življenje in je dobil dovoljenje za to od svojih predstojnikov. Nosil je brado, bil je oblečen v preprosto haljo s kapuco. Pozneje so se začeli zbirati okrog njega še drugi in s svojim strožjim načinom življenja so v skupnosti povzročili, da je nastal nov red, kateremu so ljudje dali ime kapucini, ker so nosili kapuce in brade. Danes po 450 letih ima kapucinski red 96 provinc in viceprovinc z 12.475 člani.
121
Kapucini na slovenskih tleh
Beneška provinca nam je bila najbližja, zato je prvi kapucinski samostan na slovenskih tleh nastali v Gorici leta 1591, kjer so Slovenci delovali do 1923. leta. Znameniti Benečan, sv. Lovrenc Brindiški, pozneje general kapucinskega reda, zdaj cerkveni učitelj, je pripeljal kapucine v naše kraje. Ustanovil je avstrijsko-češko-štajersko provinco, od katere se je že leta 1608 osamosvojila Štajerska provinca, on pa je postal njen prvi provincial. K njej so do prve svetovne vojne spadali tudi slovenski samostani, ki so nastajali drug za drugim: v Ljubljani 1606, pod škofom Tomažem Hrenom, v Celju 1609, Mariboru 1613, Radgoni, Trstu. Korminu 1617, Ptuju 1623, Beljaku 1629, Vipavskem križu 1634, Krškem in Kranju 1640, Gradiški 1650, Novem mestu 1658 ter v Škofji Loki 1707. leta.
Naselitev kapucinov sodi v dobo protireformacije. Njihovo naselitev so pospeševali svetni in cerkveni knezi in vladarji. Kapucini so se v tem času močno vključili v katoliško prenovo krščanskega življenja, posebno med preprostim ljudstvom, in jo goreče pospeševali po smernicah tridentinskega koncila. Bradate pridigarje so ljudje radi poslušali in sprejemali. Oni pa so se znali približati v svoji skromnosti, preprostosti ne samo z oznanjevanjem božje besede s prižnice, v spovednici, ampak tudi z ljudskimi pobožnostmi križevega pota, celodnevnega ali 40 urnega češčenja sv. R. T. ter prirejanjem pasijonskih iger v postnem času. V Ljubljani so jih priredili že leta 1610, potem v Kranju, Novem mestu, Škofji Loki in drugod. Slovit je škofjeloški pasijon kot slovstveno delo, ki je prvi dramski spis v slovenskem jeziku. Napisal ga je p. Romuald Marušič leta 1721. Njegov rokopis hrani škofjeloška samostanska knjižnica. Znani pridigarji tistega časa so izdali svoje pridige in tako nehote prišli v slovstveno zgodovino. P. Janez Svetokriški je izdal 5 debelih knjig svojih pridig, Ljubljančan p. Rogerij Kramer dve knjigi; p. Hipolit Gaiger iz Novega mesta se je ukvarjal ne samo s pridiganjem, ampak tudi z jezikoslovjem. Napisal je »Trojezični slovar«, prevedel iz češčine učbenik »Orbis pictus« (Svet v slikah) Janeza Amosa Komenskega, izdal in predelal Tomaža Kempčana Hojo za Kristusom in še drugi.
To plodno dušnopastirsko in splošno kulturno delovanje slovenskih kapucinov je trajalo do cesarja Jožefa II. Njegov politični sistem je skoraj vse zavrl, ker je ukinil osem samostanov. Po tem so kapucini ostali samo v Celju, Celovcu, Gorici, Vipavskem križu, Škofji Loki in Krškem.
Ilirska provinca
Po prvi svetovni vojni je nujno prišlo do nove ureditve province. Stara Štajerska provinca je bila ukinjena, iz nje sta 30. 12. 1921. leta nastali dve provinci: Dunajska v Avstriji in Ilirska v Jugoslaviji. V Ilirsko provinco so spadali samostani v Sloveniji in na Hrvaškem. Na čelu novoustanovljene province je Rim postavil večkratnega provinciala Štajerske province p. Donata Zupančiča (1866—1938) z dvema slovenskima in dvema hrvaškima svetovalcema. Po njegovem končanem triletju so slovenski in hrvaški sobratje volivci na prvem rednem provincialnem kapitlju 16. 8. 1924 v Celju izvolili za provinciala p. Lina Praha (1869—1940), zelo dobrega in gorečega redovnika, modrega in pobožnega moža, doma od Sv. Križa pri Slatini, ki je dal provinci nov polet. V letih svojega štirikratnega provincialata (1924, 1927, 1933 in 1939) je uredil študijske hiše — semenišča v Ptuju, Celju, Mariboru in Škofji Loki; v Varaždinu je semenišče že obstajalo, toda leta 1935
122
so zgradili nov dijaški konvikt. Istega leta je v Škofji Loki dal narediti prizidek samostanu za klerikat, v katerem se je naslednje leto začelo domače bogoslovno učilišče pod vodstvom p. dr. Odilona Mekinda. Po njegovi smrti je kmalu (1941) privihrala druga Svetovna vojna, ki je slovenskemu delu province z izgonom redovnikov in izgubo hiš zadala hud udarec. Po vojni 1945/46 so tisti, ki so se vrnili, morali vse začeti znova. Slovenske hiše so bile zasedene, samo v Škofji Loki in Vipavskem križu sta bila samostana na voljo. V tem težkem zgodovinskem času je Ilirsko provinco vodil p. Mavricij Teras (1889—1960). Pogumno je začel obnovo z odprtjem srednje šole, ki je domovala nekaj časa v Varaždinu, potem pa v Osijeku. Tudi za bogoslovce ni bilo prostora in so s hrvaškimi sobrati obiskovali teološko fakulteto v Zagrebu. Zagrebška hiša je postajala pretesna. Težave, duh časa, narodne in življenjske potrebe so privedle leta 1967 do delitve Ilirske province na slovensko in hrvaško.
Slovenska provinca
Vedno bolj smo čutili, da Slovenci potrebujemo svojo lastno provinco, da bi se mogli pravilno razvijati, širiti svoje sile in uspešno delovati. To je privedlo do delitve Ilirske province na slovensko in hrvaško.
V	tem času smo sprejeli župnijo Kromberk z župniščem, v Ljubljani pa leta 1963 zgradili tudi Župnišče in leta 1970 še prizidek. V zasedenih starih hišah ob naših cerkvah je bilo potrebno najti še kakšen kotiček za stanovanje enega, dveh patrov za pastoralno delo. Skromnost in majhnost očeta Frančnška je prav prišla, da so bratje znali potrpeti tudi v podstrešni hladni sobici do 1977, v vlažnem gospodarskem stanovanju do 1978, tudi iz zakristije in nad zakristijo smo uredili prostore za stanovanje.
Samostojno življenje Slovenske province se je pričelo s prenovo Cerkve po 2. vatikanskem koncilu. Papež Pavel VI. se je v pomanjkanju duhovnikov obrnil na redovništvo z željo, naj prevzamejo pastoralno delo po župnijah in ustanavljajo nove župnije. Tako ima sedaj naša provinca od 9 postojank samo Škofjo Loko in Krško brez župnije, v vseh drugih postojankah patri vodijo župnije in radi pomagajo še drugim župnijam, vodijo misijone, duhovne vaje, tečaje, predavajo itd.
Stik s Prekmurjem
Naši ljudje so Poznali sv. Frančiška po članih laične Frančiškove družine, ki je imela precej članov v nekaterih prekmurskih župnijah. Vodili so jo večinoma župniki sami s pooblastilom frančiškanskega provinciala. Zelo redko pa je v preteklem stoletju prihajal kakšen pater, da bi imel za tretjerednike shode in nagovore. Le teh so se radi udeleževali ne samo člani, ampak tudi drugi verniki. Pri teh popoldanskih pobožnostih so bile cerkve polne, posebno v Črensovcih.
V	Soboti so madžarski frančiškani hoteli ustanoviti svojo postojanko v drugi polovici 17. st., tja so hodili pomagat zaradi pomanjkanja duhovnikov. Po posredovanju njihovega generalnega predstojnika v Rimu so morali to delo prepustiti hrvaškim frančiškanom. Celo turniška župnija je imela frančiškanske patre iz Ormoža in Varaždina za kaplane. Stalno pa se niso naselili na eni ne drugi, ker je Sobota dobila škofijskega duhovnika.
V	prejšnjem stoletju in v začetku našega časa je bilo nekaj frančiška-
123
nov duhovnikov in redovnih bratov na Madžarskem in v hrvaški provinci sv. Cirila in Metoda. Ti pa so le malo prihajali domov v župnije.
Po dvestoletni odsotnosti so se kapucini leta 1920 spet vrnili v Maribor, v Ptuj pa 1924 in nadaljevali pastirsko delo doma in po župnijah. Odtod so prihajali tudi v Prekmurje; najprej v župnije kjer so bili nastavljeni štajerski duhovniki, potem pa tudi v druge. V Prekmurju je bil posebno znan in priljubljen kot ljudski misijonar p. Lacko Hazemali (1872—1950), odličen pridigar, dober spovednik, zaslužen voditelj tretjeredniških shodov. — Duhovniki so ga povsod radi klicali na pomoč. Vodil je misijone, tridnevnice pred raznimi slovesnostmi in prazniki, pomagal pri celodnevnem češčenju, sprejemu v Marijino družbo, spovedovanju v adventu in postnem času, pri pripravi za birmo itd.
Pred p. Lackom so naši, ljudje poznali nekaj hrvaških kapucinov iz Varaždina. Redovni bratje so hodili v Prekmurje, posebno v lendavsko dekanijo, na zbirco za varaždinski samostan. Ta zbirca je ostala kot pravica varaždinskega samostana iz časa, ko so te župnije še spadale pod zagrebško škofijo. Ko smo se s Hrvati združili v Ilirsko provinco, je redno hodil na zbirco v Prekmurje brat Rok Šprajc iz varaždinskega samostana. Zato je samostan bil dolžan dati enega patra spovednika za vélike spovedi v teh župnijah v adventnem in postnem času. Pater je šel iz župnije v župnijo, kjer so imeli véliko spoved. Ljudje se dobro spominjajo p. Grga Pašalića (1886—1959), Hercegovca iz varaždinskega samostana, ker je bil silno velik, močan. Znal je slovenski in bil med duhovniki priljubljen zaradi družabnosti in dobrega spomina. Drugi hrvaški patri niso znali slovenskega jezika. Ko p. Grga ni bilo več v Varaždinu, so se župniki začeli obračati na samostana v Ptuju in Mariboru. Še tesnejši stik s Prekmurjem je nastal, ko je prišel mladi rod patrov, ki so študirali bogoslovje v Mariboru, po prekmurskih župnijah pa so bili nastavljeni njihovi kolegi za župnike.
Iz prejšnjega časa ni nobenih podatkov v nekrologiju ali knjigi mrtvih, da bi bil kakšen kapucin iz prekmurskih krajev. Šele v začetku Jugoslavije in Ilirske province nam letopisi prinašajo imena redovnikov kapucinov iz Prekmurja, ki so bili ali so še v kapucinskem redu. Zastopane so župnije: Pertoča, Tišina, Sv. Jurij — Rogašovci, Beltinci, Bogojina, Hotiza, Turnišče in Polana. Največ patrov je iz lendavske dekanije.
Našo mlado provinco vodi sedaj 37 letni provincial p. Štefan Balažic iz Polane s štirimi svetovalci (definitorji), med katerimi sta dva iz Prekmurja. Provinca potrebuje in pričakuje še veliko mladih moči za apostolat v našem času. Današnji človek, ki je zajet v potrošniško miselnost in mrzlično hoče zgraditi čim višji standard, potrebuje zgled Frančiškove preprostosti, smisla in ljubezni za božjo naravo, človeka in Boga. Tako gledamo z zaupanjem v našo bodočnost in prepričani smo, da se nam bodo pridružili novi člani, ljudje, ki hočejo tudi danes živeti evangelij na preprost Frančiškov način.
124
P. Gabrijel Recek
Versko poslanstvo družine
Duhovnik v župniji ne more več sam učinkovito opravljati sodobnega dušnega pastirstva, ker današnje delo v župniji zahteva specializiranih ljudi, razen tega pa mora posvetiti veliko pazljivost posameznikom v župniji. To dejstvo na neki način prisili župnika, da razdeli delo v župniji in odgovornost za rast krščanskega življenja prenese na vse župljane zaradi darov in sposobnosti, ki jih Sv. Duh daje posameznikom v župniji.
Družina naj bo prva odgovorna za rast krščanskega življenja v župniji, zlasti velja to za starše, ki so svečeniki v domači Cerkvi. Kakor župnik opravlja svoje poslanstvo v moči mašniškega posvečenja, tako tudi starši, čeprav na drugačni ravni, imajo pravico in dolžnost s pomočjo milosti zakramenta sv. zakona opravljati trojno službo splošnega duhovništva, in Sicer ne kot laiki, marveč kot zakonci. Pripadnost Cerkvi in deležnost trojne Kristusove službe izhaja iz zakramenta sv. krsta in sv. birme, ki se označuje na poseben način po zakramentu sv. zakona.
1. Družina domača Cerkev
V bogoslovna in pastoralni govorici se često poudarja: družina je Cerkev v malem, družina je domača Cerkev. Zato ne bo odveč, če se bomo nekoliko pomudili ob teh izrazih in o njih razmišljali. Koncilski dokumenti nam namreč dajejo dovolj gradiva za temeljitejše spoznanje o družini kot domači Cerkvi. Dogmatična konstitucija o Cerkvi pravi: »V družini, tej tako rekoč domači Cerkvi, morajo biti starši svojim otrokom z besedo in vzgledom prvi oznanjevalci vere in gojiti morajo v vsakem njegov lastni poklic, posebno skrbno pa sveti poklic.« (C 11).
Kakor vidimo, koncil ne uporablja besede »Cerkev v malem« ali »mala Cerkev«, čeprav jo že najdemo v 4. stol. pri sv. Janezu Krizostomu. Zdi se, da je izraz dvoumen. Družina ni »mala« Cerkev, ki bi mogla postati prava Cerkev šele s povečanjem števila ljudi ali njene aktivnosti. Moramo namreč vedeti, da je neka skupnost, naj si bo majhna ali velika, več ali manj popolna Cerkev, zaradi Kristusove navzočnosti, ki je glava svojega skrivnostnega telesa. Kristus je navzoč v zakoncih, ki so se mu darovali. Res je, da se ta navzočnost že uresničuje, če so dva ali trije zbrani v Jezusovem imenu (prim Mt. 18.20). Toda v zakonski skupnosti je to močneje poudarjeno in mora biti v večji meri: to je pogodba med Kristusom in družino, to je zaveza v svetopisemskem pomenu besede. Kar je govoril Bog v stari zavezi: »Jaz bom Vaš Bog in Vi boste moje ljudstvo« (Jer. 11.5), Kristus s svoje strani govori zakoncem. Tako se Kristus, ki je povezan z zakonskim parom in je pričujoč v družini, more zahvaljevati svojemu Očetu, se zavzemati za ves svet z zakonci in po zakoncih.
Krščanska družina je Cerkev zato, ker je ustanovljena od Kristusa, je Cerkev zato, ker ima temelj v zakramentu sv. zakona, v zakramentu, ki razodeva Skrivnost edinosti in rodovitne ljubezni, ki je med Kristusom in Cerkvijo. Sv. Pavel vzporeja ljubezen med Kristusom in zakonsko ljubeznijo: »Možje, ljubite svoje žene kakor je tudi Kristus Cerkev ljubil in sam
125
sebe zanje dal ... Ta skrivnost je velika« (Ef. 5,22—32). To pomeni, da je ljubezen med možem in ženo del ljubezni med Kristusom in Cerkvijo. Lahko rečemo tudi takole: »Ker je Kristus član nedoumljive družine Sv. Trojice, si ga ne moremo pravilno zamišljati brez Očeta in Sv. Duha. Bogastvo ljubezni med Kristusom in Cerkvijo je bogastvo ljubezni' med tremi božjimi osebami. Ta ljubezen bogati Cerkev. Če je zakon deležen Kristusove ljubezni, je deležen ljubezni Sv. Trojice, ali bolje, je družina deležna navzočnosti Sv. Trojice.
V družini se Cerkev uresničuje in razodeva takrat, ko družina postane skupnost, ki je odrešena in ki neprestano odrešuje. Kristus je namreč navzoč po zakramentu sv. zakona in deluje kot Odrešenik zakoncev in njihovih otrok ter deli milosti, s katerimi družino Oživlja, očiščuje, združuje in jo napravi duhovno rodovitno. V družini kot majhni skupnosti je Kristus navzoč na poseben način in Sicer kot pomoč in opora v ljubezni, ki naj vlada med zakonci in otroci. Iz povedanega sledi, da bo družina svoje misijonsko poslanstvo opravljala, če bo živela iz milosti, ki ji jo daje Zakrament sv. zakona.
Kot Cerkev, tako tudi družina ima trojno misijonsko službo: preroško, liturgično in karitativno-pastoralno.
2. Vzgoja družine
Znanost poudarja, da je družina prva in nenadomestljiva vzgojila skupnost, ki ima prednost pred drugimi vzgojnimi ustanovami. Isto poudarja »Izjava o krščanski vzgoji«: »oče in mati sta prva in nenadomestljiva vzgojitelja« (K. V 3). Zato je treba vedno bolj poudarjati, da starši najdejo pomoč za svojo krščansko izpopolnitev prav v medsebojni ljubezni, ko se drug drugemu darujeta v ljubezni, ko znata ceniti, spoštovati in vrednotiti sposobnosti in dostojanstvo drug drugega, ko z ljubeznijo in potrpežljivostjo odstranjujeta medsebojne slabosti in nesloge, skratka, ko se vsak na svoj način trudi, da iz sebe naredi zrelo krščansko osebnost. Ta medsebojna pomoč in razumevanje ustvarja najboljši temelj za vzgojo otrok (L. G. 11; G. S. 48). Vzgoja je neprestano dogajanje, ni Skok, ni nekaj, kar bi enkrat opravili, potem pa bi bilo za vselej dovolj.
Vzgoja v družini je neprestano prizadevanje, ustvariti v družini medsebojne tople odnose, ustvariti posebno duhovnost, ki naj bi oblikovala življenje. Zato je prvi pogoj, če hočejo starši pomagati otroku pri rasti v zrelo krščansko osebnost, urejeno družinsko življenje.
Prava krščanska vzgoja ima namen oblikovati zrelo človeško in krščansko osebnost. Narava in milost, človekovo življenje in življenje kristjana si ne nasprotujeta, marveč sta to dve sili, ki skupno delujeta, se dopolnjujeta in podpirata.
Vzor krščanskega človeka je biti popoln kristjan, to je hoditi za Kristusom. Prva dolžnost krščanskih staršev je, vzgojiti otroke v veri, vzgojiti jih za dobre in koristne člane človeške družbe. Koncil pravi, da: »morajo biti starši svojim otrokom z besedo in vzgledom prvi oznanjevalci vere« (L. G. 11). Skoraj isto poudarja že omenjena konstitucija, samo na drugem mestu: »Krščanski zakonci in starši ... morajo ... otroke, katere so lju-
126
beče sprejeli od Boga, prepojiti s krščanskimi resnicami in z evangelijskimi krepostmi« (L. G. 41).
Še zmeraj velja, da je hiša prva šola verskega pouka in oblikovanja osebe, kot je bila že v prvi Cerkvi. V pismu beremo: »In niso nehali ... po hišah vsak dan učiti in oznanjati Kristusa Jezusa« (Apd. 5,42).
V družini in po družini otroci vrednotijo in doživljajo vero. Angelo Mazzoleni pravi, da je za otroka odločilno prvih osem let življenja v družini. V tej dobi se otrok odpre ali pa zapre verskemu čutu. Zato je potrebno že od krsta naprej oblikovati krščansko osebnost in zavest, kar je seveda veliko več kot preprosto učenje verskih resnic.
Vera, ki jo naj družina Posreduje, je izročena, pa ne v pomenu besede: običaj navada, zakaj vera mora biti osebna, ki traja tudi takrat, ko že neha vpliv družine, marveč v pravem pomenu besede:
družina mora izročiti bodočim rodovom tiste 'krščanske vrednote, ki jih je sama prejela.
Tudi otroci vršijo preroško službo v družini. Koncil pravi: »Kot živi udje družine tudi otroci na svoj način prispevajo k posvetitvi staršev« (G. S. 48,4). Vrednote, ki krasijo otroke: dobrota, ljubezen, plemenitost, so sad vzgoje in so okrepljene z milostjo, potem še različna vprašanja, ki jih postavijo otroci staršem, vse to na neki način prisili starše k razmišljanju in poglabljanju verskega življenja v družini. Otrok ima namreč prirojen verski čut in če je bila vzgoja temeljita in vestna, bo njegova vera učinkovito vplivala na vso družino.
Vzorna krščanska družina bo svoje misijonsko poslanstvo opravljala tako, da bo z globoko, živo in dejavno vero, s pristno ljubeznijo pomagala tistim družinam, ki so opustile življenje po veri in se oddaljile od Boga. Le táko pričevanje življenja zares ustvarja resnično krščansko skupnost. Izrazit način širjenja zavesti krščanske družine so gotovo Prijateljski stiki med zakonci in med družinami. Tako so lahko osebne vezi odločilno sredstvo za sprejem vere.
Zato mora biti družina v župniji ovrednotena kot središče in eno od najbolj odličnih in učinkovitih dejavnikov za evangelizacijo. To pa zaradi tega, ker se družina po svojem naravnem in nadnaravnem poslanstvu, po svojih zmožnostih in sposobnostih najlažje vcepi globoko v človeško in družbeno »tkivo« današnjega sveta. Družina namreč z življenjem razodeva čudovita dela, ki jih Bog opravlja po Kristusu v sv. Duhu po zakramentu sv. zakona.
127
Dr. Horváth János
Lendvaiak Máriagyüdön és Pécsett
Nagy lelki élmény volt és felejthetetlen emlék számomra a találkozás az ősrégi kegyhelyen, Máriagyüdön földieimmel, a lendvai plébániáról ide zarándokolt szlovén és magyar nyevlü hivekkel. Zver Štefan lendvai prodekan, plébános vezetésével 152-en érkeztek 1978. augusztus 12-én három autóbuszon, egy mikrobuszon és egy személygépkocsin Jugoszláviából Magyarországra, Baranya megyébe, Máriagyüdre. Köztük voltak rokonaim, ismerőseim, szomszédaim és jóbarátaim. Én ugyanis a Lendva plébániához tartozó kis községban, Csentében születtem. Oda mindig szivesen visszatérek.
Pécsről Máriagyüdre Csordás Kálmán c. apát, esperes, plébános szállitott ki gépkocsiján. Ő is örült annak, hogy találkozott ismerősökkel. Társaságomban ismételten járt Lendván és a hozzátartozó közsegekben, sőt Zver Štefan vezetésével bejártuk egész Szlovéniát: Murska Sobota, Radenska Slatina, Maribor, Ljubljana, Bled, Brezje, Postojna, Selce, Rijeka, Pleterje ...
Máriagyüdön 10 órakor Zver Štefánnal szentmisét koncelebráltunk: urfelmutatásig magyarul, onnan végig szlovén nyelven. A hivek fölváltva énekeltek szlovénul és magyarul. Orgonán kisérte őket Csordás Kálmán.
Máriagyüd — notranjščina božjepotne cerkve
A szentmise elején igy köszöntöttem a hiveket: »Zelo se veselim srečanja na tej znameniti božji poti.« Tako mi je pisal vaš prodekan, župnik in moj predragi prijatelj, Zver Štefan. In jaz z največjim veseljem pozdravim vse Vas Slovenske in madžarske vernike iz lendavske župnije. »Aztán bejelentettem, hogy a két párhuzamosan bemutatott szentmisét fölajánljuk az itt jelen lévö hivekért, az otthon maradt szeretteinkért, halottainkért és Szentatyánkért VI. Pál Pápáért, akit éppen ma temetnek el Rómában a Szent Péter Bazilikában.
A szentmise evangéliuma után igy prédikáltam: »Ősi szokás, hogy a jámbor és buzgó hivek a szent helyeket magányosan vagy csoportosan látogatják. Már
128
az első keresztények minden felől özönlöttek a Szentföldre, arra a helyre, amelyet Jézus Urunk jelenléte, tartozkodása, élete, halála és föltámadása szentelt meg. A szenthelyek csak szaporodtak akkor, amikor az áldott Istenanya is követte Szent Fiát a mennybe, és amikor Jézus Krisztus barátai, a szent apostolok életüket áldozták Jézusért. Főkép Róma lett a világ második nagy szent helye. Róma, ahol Szent Péter és Szent Pál apostolfejedelmekkel az élen az első századok fergeteges viharaiban élték bámulatos életüket az első keresztények a katakombákban is, ezekben a földalatti folyosókban, és milliószámra ontották ártatlan vérüket Jézus Krisztusért Róma város terein, piacain, ligeteiben és a Circus Maximus porondján. Az azóta eltelt évszázadok során a világ minden táján keletkeztek ujabb szent helyek. Ezeket most nincs időnk fölsorolni. Néhányat mégis megemlitek: A Ti szép Szlovéniátokban Brezje, Ausztriában Máriazell, Lengyelországban Csensztohova, Franciaországba Lourdes ... Ki ne kivánkozna közülünk ezekre a helyekre?
Szent ez a hely is, amelyre most elzarándokoltunk. Története, őseink évszázados tisztelete, kegyelete tette szentté. Isten itt az Ő szent Anyjának közbenjárására csodálatos dolgokat vitt végbe. Testilelki betegeket gyógyitott meg. Ez a kegyhely hires, ősrégi bucsujáróhely, ahol annyi ember nyert isteni áldást, és mint lelkileg felujult, fellelkesült, uj ember tért vissza boldogan otthonába, családjához, szerettei közé.
Máriagyüd kegyhely, mert Isten nagy kegyeinek elnyerésére alkalmas. Máriagyüd bucsujáróhely, mert bucsuk elnyerésére alkalmas hely.
Miért zarándokoltunk ide Máriagyüdre? Azért, hogy itt imádkozzunk. Imádkozzunk önmagunkért, otthon maradt szeretteinkért, a lendvai plébánia hiveiért. Itt a Szüzanya templomában, oltára és képe előtt igazán érvényes ránk Jézus Urunk vigasztaló tanitása: »Bármit kértek az Atyától az én nevemben, megadja nektek.«
Miért zarándokoltunk el ide Máriagyüdre? Azért, hogy itt résztvegyünk a szentmisén. A szentmisén szent közösségbe kerülünk Jézussal és egymással. Különösen a szentáldozásban egyesülünk Jézus Urunkkal. Ekkor mi is el — mondhatjuk Szent Pál apostollal »Élek én, de már nem én, hanem Krisztus él énbennem.« Él, érez, gondolkodik, beszél és cselekszik velem, bennem, érettem. Ilyenkor mi is foházkodhatjuk sziénai Szent Katalinnal, amit o szokott suttogni a szentáldozásai után: »Jézusom, a Te Szived most az enyém, és az én szivem a Tied. »Tegyük hozzá: Kész az én szivem Jézusom, fogadd el az én kész szivemet. Jézusom, Neked élek, Neked halok.
Miért zarándokoltunk Máriagyüdre? Bünbánatot tartani, vezelkelni, engesztelni, elégtételt adni eddigi életünk hibáiért. Ajánljuk fel erre a célra a hosszu ut fáradalmait, kényelmetlenségeit.
Zarándoklásunk célja a hálaadás, a köszönet is. A hála ritka virág, ritka, mint a fehér holló. Pedig hálásaknak kell lennünk. Isten megmondhattatlanul sok testi és lelki jóval ajándékozott meg eddigi életünkben. Ő előbb szeretett minket, mint mi szerethettük volna Őt. Kedves és bolgod gyermekeivé fogadott bennünket. Azt akarja, hogy mi is viszont szeressük Őt. Fogadjuk meg Szent Pál apostol figyelmeztetését: »Hálásak legyetek. Köszönjetek még mindent, mert Isten akarata ez.«
Földi életünk kezdetén megkeresztelkedtünk. Akkor megtisztultunk az eredeti büntől. Megkaptuk a megszentelő kegyelmet. Isten kedves gyermekei lettünk. Keresztszüleink akkor helyettünk ellenemondtak az ördögnek. Azóta egész
129
életünk folytonos harc a sátánnal, kisértési ellen. Nagy szerencsénk, hogy ebben a küzdelmünkben a Boldogságos Istenanya segit minket. Ő legyőzte a sátánt.
Közbenjárunk Szent Fiánál. Ő a bünösök menedéke, a keresztények segitsége. Ezért zarándokoltunk ide a kegyteplomába. Segitségével innen bün nélkül akarunk visszatérni otthonainkba, szeretteink közé Jezus Urunk áldásával, békéjével és boldogságával. Ámen.«
A lendvai plébánia hivei délután hazafelé Pécsett megszakitották utjukat. Megnézték a Székesegyházat és a Belvárosi Templomot. Megcsodálták a világhirü négytornyu Székesegyház remekmüveit épitészetben, szobrászatban és festészetben egyaránt. Egészen különös élményük volt látni Zala György szobrászmüvész alkotásait. Ő készitette a főoltárt, a föléje emelt aranyozott kősátrat, s püspöki trónt, a két szószéket és az altemplom két lejárati lépcsőjénél látható dombörmüveket. Zala György Lendván született a Kranjčeva utca 8. számu házban 1858-ban, Budapesten halt meg 1937-ben. A neo-barokk stilus legjelentősebb magyar képviselője.
A Belvárosi Templomban, amelynek a plébánosa vagyok, a lendvai hivek meghaligatták a templom történetét, leirását. Megnézték az órésznek, a török dzsáminak a nevezetességeit, az uj részben megcsodáldták a 8.900 sipból álló hatalmas orgonát, órészt és az ujrészt összekötő fehér márványból épült magas és kettös főoltárt. Zver Štefán megjegyezte, hogy ezt az orgonát ugyanaz a pécsi Angszter cég készitette, mint a lendvai templomét is, az oltáron pedig a multban már többször együttmisézett velem.
A lendvai plébánia hivei délután 4 órakor sok kedves emlékkel gazdagodva visszaindultak haza: a szép Muravidékre ...
Pécs, 1978. augusztus 18.
Džamija Gazi Khasim paše — sedaj kat. cerkev v Peču
130
Š. S.
Srebrna inaša v Beltincih 25. 6. 1978
Kaj naj ti povrnem, Gospod, kako naj se ti zahvalim, o Bog, za čudež življenja, za čudež odrešenja, za čudež kristusovstva, za čudeže tvoje in človeške ljubezni, ki so se v petdesetih letih vsak dan pomnoževali,
za čudež duhovništva in svete daritve?
Vzel bom kelih zveličanja, vzel bom Kristusovo čašo, vzel bom posodo tvoje ljubezni, človeških hrepenenj, trpljenja in radosti.
Dvignil jo bom tebi na čast, ker si svestvo neskončne ljubezni in popolnosti in dobrotvornosti in vesoljne pričujočnosti.
Dvignil bom ta kelih tebi v zahvalo, ker se nenehno nov razodevaš, da te moremo občudovati, ker si nam blizu tako,
da te v sebi nosimo in ti imaš v sebi nas, ker si tako naš,
da brez tebe sami nismo svoji, ker nimamo nič,
kar ne bi od tebe prejeli kot naše.
Dvignil bom to golgotsko in velikonočno čašo v zahvalo, da si mi jo izročil, da jo smem, da jo morem dvigati v imenu tvojega Sina in tvojih zemeljskih otrok.
Dvignil bom kelih daritveni
—  v njem je srce Boga in človeka —
visoko, tako visoko, kot zmore človeška ljubezen,
da se moje roke strnejo s Kristusovimi,
da se srca verujočih dotaknejo z Odrešenikovim,
da se zlijeta nebo in zemlja,
da odrešenje prenikne telesa in duše,
da prekipi božja sreča na svetu.
131
J. P.
Ne vedo, kaj delajo
Ko sem jo zagledala med vrati, me je spominjala na otroka. Z roko še vedno na zvoncu, s črno, nazaj zavezano ruto, tako čudno drobcena v predolgem temnem krilu.
»Prišla sem,« je rekla opravičujoče, z glasom, ki je bil razpet med zadrego in nemo prošnjo.
»Prav ste storili. Skuhali bova tako kavo, da bo dišalo po vsej vasi,« sem iskala besed, ki bi ji pomagale preko zadrege. Opazovala sem njene neštete gube in mislila na Rubensa. Lepoto starčevskega obraza je kvarila podpluta odrgnina pod levim očesom. »Povedala bo sama,« sem pomislila in nisem spraševala. Ko sva že pili kavo, in se niti enkrat ni drobno' zasmejala, kakor zna le ona, sem posumila: »Ne bo povedala.«
»Vam obvežem?« sem se dvignila v bolečem pričakovanju. Pokimala je in potem sem v kosem vate, namočene v alkoholu, ulovila drobno solzo. Samo eno, iz tistega dobrega očesa, potisnjenega med gube in podplutbo. Molčali sva in želela sem si, da bi mogla vdihniti kosmu vate moč tolažbe, ki bi prodrla skozi pore uvele kože prav do srca.
»Boli?« sem vsekala skoraj ostro, ker se me je polaščal strah, kakor vedno, kadar slutim, da mi bo razodeta bolečina.
»Bob,« se je utrgalo iz starčevskih prsi, in nenadno sem si želela, da bi jo vzela v naročje in pomilovala kakor svoja otroka, ko jima je hudo.
V svetlobo pomladnega dne se je zasekal trikotnik teme. Čütila sem, kako naju zajema v svoj hlad.
»Kako je lep.« Strmela je na steno, kjer je v soncu rumenih narcis visel Križani.
»Odhaja,« me je prešinilo, ko sem sledila njenemu pogledu, Ne, tja ji nisem mogla slediti. Njeno srce je molilo na Kalvariji in čutila sem, kako se staplja s Križano ljubeznijo.
»Spet je bil pijan. Spravil se je nad ženo, pa sem jo skušala braniti.« Ni govorila meni. Bila sem samo priča zaupni zavezi Boga in človeka. »Njen sin jo bije!« sem pomislila, odlomila košček materine bolečine in jo spravila v svoj spomin kot trpko spoznanje.
Počasi se je odlamljala iz zamišljene otožnosti. Skozi okno se je razsulo nekaj žarkov in se poigralo na starkinem licu.
»Kako je lepa,« me je prešinilo. Kdo ve, kje je nenadno našla moč, da se je nasmehnila. »Pa ti sploh ne veš, kako je bil včasih dober. Saj tudi sedaj ni hudoben. Veš, pijača! Pa saj ne ve, kaj dela. Zagotovo ne ve, kaj dela.«
»Ne ve, kaj dela,« sem skušala svoj glas pobarvati bolj svetlo, ker sem vedela, da potrebuje to moje zagotovilo.
Previdno sem sledila njenemu pogledu. Nisem ga hotela križati. Z narcisami se je vzpenjal proti križu in molil.
Z velikim truščem sta se pripodila moja otroka in trikotnik teme se je razlomil. Mlajši mi je v naročje porinil razgreto lice, ki je dišalo po soncu in pomladi. Starejši je pogledal starko in potem mene, pa še šopek vijolic, ki sta jih nabrala. Morda je v otroškem srcu vstala slutnja o temi, ki se
132
je ob njunem prihodu razkrojila: razdelili je šopek na dva manjša in enega nerodno potisnil starki v sklenjene roke.
»Tudi zame?« V njenih očeh se je za hip ujelo sonce.
Bil je véliki petek, toda zazdelo se mi je, da nekje v daljavi že radostno pozvanja vélikonočni zvon ...
Spomin iz domovine
Čakali sva z mlajšo ženo v medicinski čakalnici v Ljubljani.
Medicinska sestra me nagovori:
»Dober dan, kaj bi pa radi?«
»Rada bi se cepila proti koleri.«
»Ja, dobro, ampak veste, po enem tednu boste prišli nazaj.«
»Ali mi ne mogli dati celo dozo kar danes, prosim?«
»Kaj si vendar domišljate? Se bomo igrali z medicino?«
Tedaj se obrne h gospe zraven mene:
»Kaj pa bi vi radi?«
»Veste, gospa, mene pa je lisica ugriznila,«
»Aha, lisica. Takoj danes bomo začeli z injekcijami. Dobili jih boste šestnajst.«
»Ampak tega ne veste, da je bila lisica mlada.«
»A se ne bi radi cepili? Niti besede več. Prejeli boste toliko injekcij in brez ugovora. Le nekaj minut še Počakajte v čakalnici. In vi, gospodična, ste mar noseča, ali se vam je kaj drugega zgodilo?«
Pride mlad fanté, moral je biti neke vrste kurir v teh sobanah. Povpraša sestro, kaj bi za malico. Gospa premišljujejo, ga sprašujejo o možnostih. Končno se odločijo za krajec kruha in hrenovko. Uporabim vmesno tišino, rečem sestri, da mi je všeč njena ostrost in strogost. Gospa se narahlo nasmeje in počasi, počasi pristane na to, da nama z materjo pomaga.
»Dajte mi, prosim, rumeno knjižico.«
»Izvolite, ampak moja je roza barve.«
»Iz Indije?« Da. »In kaj delate tam?« Poučujem. »Kje, v Bombayu ali Delhiju?« Na podeželju. »V katerem jeziku pa?« V gučeratščini. Naučila sem se je na univerzi. »Pa čemu vendar mi niste že na začetku povedali, da ste profesorica v Indiji?«
»Mati, kako je že bilo z Vašo lisico?«
»Je zelo mlada in ni tista iz gozda, pač pa živi pri nas.«
»A tako, že razumem, razumem. Potem pa morda res ne bo treba vseh šestnajst injekcij. Takoj bom telefonirala veterinarju in se bo stvar dobro iztekla za vas.«
»Gospa doktor, poslušajte, tole dekletce že šest let dela v Indiji. Tam vodi predvsem pisalne tečaje in sicer na deželi med najbolj preprostimi ljudmi. Ali ni to čudovito delo?«
»Da, res je, a Verjetno ji dobro plačajo. Kdo pa vam plača? Najbrž država, kajne?«
»Ne, plače pa nimam.«
»To pa ni vsakdanje. Ali ste sami tam iz Jugoslavije?« »Sama.«
133
»Torej ste šli prek neke mednarodne organizacije?«
»Da, Španske redovne kongregacije.«
»Zdaj pa že razumem. Skušam dojemati vaše plemenito delo.«
Med tem je bilo že vse pripravljeno za cepljenje. Gospa doktor je misijonarko cepila, potem pa je dvignila slušalko in zavrtela številko:
»Halo, tam tovariš veterinar? Veste, kaj se je zgodilo ... Ja, bila je mlada udomačena lisica ... snaha ...«
»Gospodična, vrnite se, četudi na sam dan odhoda. Vse bomo uredili. Lepo preživljajte zadnje dneve dopusta.«
Misijonarka iz Indije
Alojz Kozar:
Moj začetek
Jesenska megla se je razkadila. Prijetni sončni žarki so se razlili na mrtve strehe in zidove ljubljanskih hiš, na gosto posejanih v asfalt, kakor bi hoteli olepšati pusto mestno okolje in vsem ljudem povedati, da je tudi tukaj lepo živeti.
Naenkrat sem se znašel Čisto sam v tem velikem mestu, pa čeprav je bilo okoli mene vse polno ljudi. Bil sem osamljen, tujec med tujci, in neko hrepenenje, pomešano s strahom mi je za trenutek napolnilo srce, da bi najraje takoj odšel nekam med domače, znane ljudi. Toda nisem se hotel prepustiti temu čustvu. Tisti, ki me je poklical sem, bo tudi z menoj in tako ne bom sam. Sicer me pa že čakajo novi prijatelji, čeprav še nobenega ne poznam, niti po imenu ne. Enega prijatelja že poznam in ta je najboljši med vsemi.
Krenil sem preko tržnice in vso pozornost obrnil na umazano rumeno zgradbo, ki mi bo nekaj let novi dom. Zavil sem v ozko uličico, z obeh strani obdano s cvetjem, ki so ga prodajalke ponujale mimoidočim. Za trenutek sem se ustavil pred velikimi vrati umazanorumene hiše, ob katerih je visela rumena tablica z napisom: Semenišče. Zazrl sem se v kamnita orjaka, ki se kar šibita pod težo kamenja in opeke in se vprašal, ali si nisem tudi jaz naložil pretežko breme. Toda bil sem tam in nazaj nisem mogel, pa tudi ne hotel. Krepko sem odrinil težka vrata in stopil v mračno vežo. Nikjer nisem videl nobenega človeka in globoka tišina, ki je napolnjevala prostor, me je tako prevzela, da sem se samemu sebi zazdel majhen in nebogljen, kakor otrok, ki je prepuščen drugim na milost ali nemilost. Šele, ko sem se nekaj časa vzpenjal po stopnicah, sem nekje zgoraj zaslišal govorjenje in smeh. čim bliže sem prihajal glasovom, tem bolj nemiren sem postajal in strah mi je polnil srce, da sem s težavo dvigal noge, ki so bile z vsakim korakom težje in okornejše. Tisoč vprašanj se mi je motalo po glavi in me vedno bolj vznemirjalo. Nisem vedel, kako naj pozdravim, komu naj kaj rečem, kako se naj obnašam, da ne bom preveč neroden, kam naj grem ... Zavil sem okrog ogla in nedaleč vstran sem na hodniku zagledal gručo fantov. Še preden sem prišel do njih, me je opazil mož srednjih let, gladkega, polnega obraza. Z rahlim nasmehom je stopil k meni.
134
»Dober dan! Jaz sem ta in ta«, je dejal preprosto. »Tebe pa še ne poznam, a zdi se mi, da si od daleč doma, ker si prišel bolj zgodaj. Saj veš, da tisti, ki so najbližje, pridejo navadno med zadnjimi.«
Njegove sproščene, prijazne besede so me pomirile. Napetost v meni je začela popuščati. Povedal sem mu kdo sem in od kod.
»O, iz Prekmurja si,« je vzkliknil. »Tam sem pa že bil. In lepo je pri vas. Pa ljudje so dobri in gostoljubni.«
Pokazal mi je visoka bela vrata in dejal: »če boš želel kaj zvedeti ali se pogovoriti, me boš našel tukaj. Zdaj pa kar pojdi v svojo sobo, saj si gotovo utrujen od dolge vožnje. Tvoja soba je tamle, na začetku hodnika.«
Razšla sva se. Bilo mi je veliko lažje pri srcu in obraz se mi je razvedril. Odšel sem v svojo sobo in svoje stvari zložil v omaro. Nekaj časa sem strmel v vrvež spodaj na ulici. Moje misli so se podile sem ter tja, kakor oblaki pred nevihto, Premišljeval sem o današnjem dnevu, o srečanjih z nepoznanimi ljudmi in o prihodnosti, ki je bila vsa zavita v meglo. Srce mi je preplavala neka otožnost, zahotelo se mi je domačih ljudi, prijateljev.
Zvečer dolgo nisem mogel zaspati in sem premišljeval o vsem, kar se je ta dan pomembnega zgodilo. Pravzaprav je bilo vse pomembno. Spoznal sem mlade fante z vseh koncev Slovenije. Vsak je prinesel s seboj svojo življenjsko zgodbo, svoje mišljenje in sodbe. Nekateri so se že od prej poznali, ali pa so poznali koga od vodstva semenišča ali katerega profesorja. Jaz nisem poznal nikogar in tudi tako je bilo prav. Tako vsaj nisem imel napačnih mnenj in predsodkov, ampak sem vsakega osebno spoznal in tako najbolje vem, kakšen je kdo v resnici.
Vsa moja pričakovanja so se uresničila. Celo boljše in lepše, kot sem si zamišljal. Mogoče sem celo manj pričakoval. Kakorkoli je bilo, prvi dan bivanja v semenišču je name napravil ugoden vtis in zdelo se mi je, kakor da sem že dolgo tu doma.
135
Važnejši dogodki v pomurskih župnijah
Pomursko pastoralno področje
Pomursko pastoralno področje sestavljajo lendavska, ljutomerska in soboška dekanija. V pokrajina na desni in levi strani Mure so približno enake verske razmere, imamo iste probleme in težave, enaki pa so tudi ugodni pogoji za versko življenje. Zato marsikaj skupaj načrtujemo, se skupno posvetujemo in skušamo marsikatero nalogo skupno opraviti.
Najvažnejša naloga je seveda oznanjevanje in Sicer na različnih ravneh: otrokom, mladini, odraslim, starim in bolnim. Duhovnikom pri tem pomagajo predvsem pastoralne delavke, župnijski sveti, cerkveni pevci in sploh mnogi duhovnikovi sodelavci vse do ministrantov. Seveda moramo duhovniki evangelizirati neprestano tudi sebe, zato imamo za svoje versko oblikovanje redne mesečne rekolekcije ali duhovne obnove, razne sestanke, pastoralne tečaje in podobno in vsega tega se skoraj redno udeležujejo tudi pastoralne delavke, saj jih težijo isti problemi kot nas duhovnike. Dvakrat na leto imamo navadno duhovno obnovo vsega področja, sicer pa posebej po dekanijah.
Za versko oblikovanje članov župnijskih svetov smo imeli v preteklem letu dvoje srečanj. Eno po posameznih dekanijah, toda povsod z istim programom in istim predavateljem. Tako dekanijsko srečanje je bolj študijsko, na katerem skušamo skupno razpravljati o kakem važnem vprašanju, kakor je recimo vprašanje spovedi ali zakramenta sprave, ki je bilo to leto na vrsti. Področno srečanje, ko se zberemo člani ŽS iz vseh treh dekanij, pa je bolj molitveno usmerjeno. Predpostavljamo, da imajo člani ŽS vsak v svoji župniji kolikor toliko redno versko oblikovanje na svojih sejah, Sicer bi dekanijsko ali področno srečanje bilo brez pravega temelja.
Po skupnem področnem programu in z istimi predavatelji so bili tudi tečaji za pripravo na zakon, ki so jih imele mnoge župnije. Za tiste zaročence pa, ki se rednih tečajev v župniji niso mogli udeležiti, je bil stalni tečaj v Murski Soboti s krajšim programom. Nekatere župnije so imele tudi tečaj za mlade zakonce, vendar je takih župnij še bolj malo in bo treba v bodoče tudi na to bolj misliti.
Področje je skrbelo tudi za ministrante, ki so se letos zbrali v novih veroučnih prostorih v Beltincih iz lendavske in soboške dekanije, seveda vsaka dekanija posebej, Sicer jih tudi v beltinske velike prostore ne bi mogli spraviti. Ljutomerska dekanija pa jih je zbrala na običajnem kraju, ker jim je v Beltince le predaleč. Program je bil isti: ministranti so skušali doživljali znamenja: kruh, sveča, miza itd. da bi bolje doživeli, kaj se pravzaprav pri maši dogaja. K temu cilja jih je spretno vodila Julka Nežičeva.
To je samo skromen izsek našega dela, saj je ostala še mladina, študenti in morali se bomo še bolj zavzeti za naše molivce: za bratovščine rož. venca, bolnike, starše ipd.
Naše posamično in področno delo pa bo samo tedaj obrodilo sad, če bo opravljeno v duhu medsebojnega razumevanja in ljubezni. Zato je naša osnovna naloga, da se vsak po svojih močeh trudi za lepo in mimo medsebojno sožitje.
136
Beltinci
Naša župnija se veseli vsakega obiska posameznikov ali skupin, ki si želijo ogledati župnijsko cerkev im znamenito grobnico grofov Zichyjev, v kateri čaka vstajenja pet zadnjih članov njihove družine. V tem letu so si pa duhovniki in tudi skupine romarjev lahko ogledali novo spovednico, ki omogoča stari način spovedovanja, ima pa tudi mali kabinet, ko spovedenec sedi nasproti spovedniku, med njima je pa mala mizica s sv. pismom. Vsi naši gostje pa radi stopijo tudi v našo novo hišo pri župnišču, ki rabi za verska srečanja in verouk. V tem letu (smo jo toliko pripravili, da že sprejema razna srečanja, tečaje in duhovne obnove domače župnije, dekanije in tudi Pomurskega pastoralnega področja, kakor vidite na sliki.
Srečanje pastoralnih delavcev v novi učilnici v Beltincih
Z velikim veseljem so prišli otroci osemletke v nove učilnice, mladina in veroučna skupina je imela posebno ekumensko srečanje z mladino binkoštnih kristjanov iz Veščice kot zaključek molitvene osmine za zedinjenje kristjanov. V začetku leta smo imeli za mlade družine posebna duhovna srečanja. Za postni čas so dobile vse naše družine lepe kartone z 10 zapovedmi, tako da ima sedaj vsaka naša družina v sobi na steni ali na vratih božje naročilo za lepo življenje. Velika noč je bila posebej posvečena našim očetom in materam. S posebnim programom smo opozorili starše, kako naj ohranjajo in poglabljajo vélikonočno skrivnost. V skrbi za bolnike in starejše smo imeli dvojno srečanje doma in še romanje na dekanijsko srečanje v Turnišču.
Ob praznovanju župnijskega Patrona sv. Ladislava je imel naš rojak dr. Štefan Steiner, dekan teološke fakultete, svojo srebrno mašo skupaj s svojimi sošolci in drugimi duhovniki župnije. Mladina je poromala na Sladke gore, otroci na Ptujsko goro, verniki na Višarje in s posebnim vlakom na Trsat. Ob 750 letnici škofije smo pa poromali tudi na rojstni: kraj Slomška, v Olim-
137
je, ogledali smo si prenovljeno škofijsko cerkev in grobnico božjega služabnika Slomška.
Pripravljamo se pa še na naše veliko srečanje z Bogom ob misijonu, ki bo za božič in ga bodo vodili očetje kapucini. Vernike im duhovnike sosednih župnij prosimo za pomoč v molitvah in dobrih delih.
Bogojina
Pred cerkvijo v Bogojini je rasla vrsta divjih kostanjev. Kakor vrsta očakov, ki zunaj kažejo zdravje, znotraj pa so bolni. Tudi ti kostanji so bili znotraj črni, nekateri celo votli. Ker so bili večkrat pomlajeni, je zatekala voda med razpoke in jim jemala življenjsko moč. Ob dežju in viharju so se lomile veje in bile nevarne mimoidočim. Zato je bilo treba nekaj ukreniti. Ker so po vsej vasi naredili kanalizacijo in asfaltirali ceste, bi bilo čudno, če bi ostala pot od ceste do cerkve blatna in razrita od nalivov. Zato smo jo asfaltirali. Vemo pa, da se korenine tudi pod asfaltom debelijo in dvigajo asfaltno prevleko, zato smo kostanje posekali. Še prej smo pa sklicali zbor volilcev, da odloči, kaj naj naredimo. Večina je zmagala.
Bogojina — po Gjuranovem akvarelu
Sedaj je pred cerkvijo drevored dvanajstih mladih lip v širokem razponu, da ne zastirajo cerkve. Na obeh straneh široke asfaltne poti pa je lepa zelenica z okrasnim grmičjem in izbranimi cvetlicami.
Asfaltirana pot do cerkve je stala 15 starih milijonov.
Naša veroučna skupina je štela povprečno 45 mladincev in mladink. Sestanke smo imeli vsako nedeljo po prvi maši. Poromali smo k Mariji bistriški. S tremi avtobusi pa so romali starejši župljani na goro Oljko in v Logarsko dolino.
138
V nedeljo 23. julija 1978 pred godom sv. Krištofa smo blagoslovili lepo zastavo s sliko sv. Krištofa na eni strani in brezjanske Marije na drugi strani. Na ta dan se je zbralo pred cerkvijo 68 avtomobilov iz vse župnije. Po blagoslovu zastave je bil še blagoslov avtomobilov z željo in prošnjo, da bi sv. Krištof, patron vozačev, varoval te, ki se bodo vozili in tiste s katerimi se bodo srečevali.
Cankova
Za 750 letnico škofije so se verniki cankovske župnije duhovno prenovili za svoj farni praznik. Od 16. do 19. marca so imeli duhovno obnovo, ki jo je s človeškimi in božjimi darovi vodil salezijanski duhovnik Mirko Žerjav, župnijski upravitelj na Rudniku pri Ljubljani. Bogu in gospodu Mirku so verniki hvaležni za vse duhovne dobrote, ki jih je v dnevih duhovne obnove prejela naša župnija. »Bilo je prelepo«, so govorili ljudje. — 30. aprila je bila v Lemerju 50. obletnica kapele svetega Križa. Kapelo so verniki iz Lemerja pozidali 1928. leta pod vodstvom Draga Oberžana, takratnega kaplana na Cankovi. Kakor takrat, so pri obnovi kapele ob 50-letnici pomagali tudi evangeličanski verniki. Kapela je popolnoma obnovljena znotraj in zunaj. Žal jo je zunaj nekaj mesecev pozneje — 18. julija — precej prizadela
močna nevihta s katastrofalno točo. Pri slovesni božji službi je pridigal evangeličanski duhovnik Balažic iz Puconec. Govoril je o Svetem Duhu, kateremu se naj damo voditi na poti življenja. — Prvo sveto obhajilo je bilo 4. junija. Letos je bilo sorazmerno malo prvoobhajancev; komaj 25. Lepo število (28) pa je bilo osmošolcev, ki so ob izpovedi vere prejeli spominska darila. S sveto mašo, ki so jo sami oblikovali, so se zahvalili Bogu; z velikim šopkom rdečih nageljnov pa svojemu katehetu. S čudovitimi prošnjami pri sveti maši pa so svojo bodočnost zaupali Bogu in Mariji.
Kor s Haukovim križevim potom na Cankovi
139
11. junija je bila blagoslovljena mrtvašnica v Beznovcih. Pri obredu sta sodelovala ev. župnik Jošar iz Bodonec in kat. župnik Fakin s Cankove. Verski Obred je poživil bodonski in Cankovski cerkveni pevski zbor. Veliko ljudi pa je skupno molilo Očenaš.
17. in 29. julija smo romali k Mariji v Mariazell. V juliju so bile popravljene orgle v župnijski cerkvi. Orgle je temeljito popravil Jože Fujs iz Murske Sobote. Ljudje — verniki — so ponosni na lepe orgle in njihov glas pa se radi zbirajo na kom okrog orgel, kakor vidimo na sliki. Veseli so tudi mladega organista; želijo pa, da bi organist Kalman Kuzma s Cankove bil tudi v bodoče vztrajen in bi privabil še več pevcev na kor. Verniki so mu hvaležni za njegovo prizadevnost; prav tako pa tudi pevkam in pevcem, ki zaslužijo vso pohvalo.
27. avgusta je bilo pri nas na Cankovi srečanje župnijskih svetov iz soboške dekanije.
Črensovci
Med 27. novembrom in 4. decembrom 1977. je bil v naši župniji misijon, po vrsti peti v tem stoletju, S tem smo obenem primerno proslavili 170. obletnico ustanovitve črensovske župnije. Misijon so vodili oo. minoriti: p. Stanko Cvetko, provincijal p. Martin Vidovič, p. Janez Antolič in p. Ernest Benko.
Osmošolci med misijonom v Črensovcih
Dobra dva meseca pred Začetkom misijona smo molili v cerkvi in doma za uspeh te večdnevne duhovne prenove župnije. Večina družin je molila poleg razmnožene molitve še redno vsak večer rožni venec. Pet nedelj pred misijonom smo pridigali po posebnemi načrtu.
140
V soboto popoldne 26. novembra je bilo srečanje s šolsko mladino s spovedjo, po maši za šolarje pa še srečanje z mladino. Na izrecno željo so imeli fantje in dekleta srečanje vse dni misijona. Slovesen začetek misijona je bil v nedeljo 27. novembra pred rano mašo.
Deloma zaradi ugodnega vremena, pa tudi zato, ker so bili med misijonom državni prazniki, pa še celodnevna češčenje, kakor tudi prvi petek in prva sobota, je bil obisk vse dni misijona zelo dober. Pri sklepni slovesnosti 4. decembra zvečer je bila Črensovska cerkev tako polna, kot že dolgo ne.
Zavedamo se, da misijon ni edino zveličavno sredstvo. Gotovo pa je tudi, da taka duhovna prenova marsikomu pomaga k zavzetejšemu krščanskemu življenju. Same številke ne povedo mnogo, kljub temu jih nekaj navedemo. Črensovska župnija ima približno 4500 duš. Spoved je opravilo 766 mož, 1335 žena, 166 deklet, skoraj enako število fantov, 275 šolarjev in 57 bolnikov na domu. Obhajil je bilo razdeljenih skoraj 10.000.
Prav posebej veljajo za misijon Pavlove besede, da ni nič tisti, ki Sadi in zaliva, ampak tisti, ki daje rast, vendar je prav, da se zahvalimo tistim, ki so nosili težo misijona. Očetje 'misijonarji so nas v številnih lepih in tehtnih govorih navduševali za Boga in za vse dobro. Povedano so večkrat ponazorili s filmi. Lepa pesem je navdušila ne le Šolarje in mladino, ampak tudi odrasle vernike. Od začetka do konca misijona so se vsi misijonarji trudili za pokoncilsko prenovo v vsakem pogledu. Veliko važnost so posvečali misijonski spovedi. Ni jim bilo treba priporočati spovednika, nasprotno, spovednica jim je bila ves čas misijona drugi dom.
Novomašni sprevod
Še nekaj iz župnijske kronike:
V prostem času so imeli fantje in dekleta naše župnije pripravo na zakon. Predavanj, ki so jih imeli deloma duhovniki, deloma pa tudi laiki, se je udeleževalo nekaj nad 60 mladih pripravnikov na zakon.
141
Med redkimi župnijami je imela naša župnija slovesnost nove mase. 9. julija je imel novo mašo Janez Nerad iz Črensovec. Spričo lepega vremena se je k tej izredni slovesnosti zbrala velika množica vernikov iz domače, pa tudi iz okoliških župnij. Gospodu novomašniku čestitamo in mu želimo, da bi imel v Gospodovom vinogradu mnogo uspeha.
Znano je, da slovenski verniki radi romajo, tudi črensovski. To leto smo poromali kar dvakrat. V začetku julija 1978 smo se peljali s tremi avtobusi k zagorski Materi božji, kjer smo imeli sveto mašo. Nato smo še obiskali Marijo Bistrico na Hrvaškem. Na poti domov smo se zglasili še pri Sveti Trojici v Halozah, od koder sta bila dva patra na našem misijonu. Bili pa smo še pri Svetem Vidu pri Ptuja.
Sredi avgusta smo pohiteli na Brezje. Tako se je marsikomu izpolnila večletna želja, da bi obiskal to najbolj znano romarsko cerkev na Slovenskem. Obenem smo obiskali še Prešernov rojstni dom v Vrbi. Občudovali smo tudi čudovito lepo poslikano cerkev na Bledu ob razlagi domačega župnika. Dolgo nas je že vleklo, da bi si enkrat ogledali novo cerkev v Kosezah v Ljubljani. To pot je bila naša želja izpolnjena. Tamkajšnji župnik Jože Bertoncelj nam je izčrpno razložil simboliko nove cerkve. Dal nam pa je tudi koristne napotke za krščansko življenje. Gospodu župniku, ki je tudi urednik Mavrice, se iz srca zahvaljujemo.
Mladinci ob Velenjskem jezeru
Dokležovje
Šolsko leto 1977/78 je bilo za našo župnijo tako imenovano birmansko leto. Kot uvod je bila o Vseh svetih daljša duhovna obnova za posamezne stanove. Vodil jo je sedaj že pokojni Franc Mihelčič. K pripravi na birmo
smo skušali pritegniti starše in vse župljane. Posebno lepa spodbuda k temu je bila predstavitev birmancev župnijskemu občestvu na prvo nedeljo v marcu. Ob tej priliki so birmanci prosili in rotili starše in botre, naj jim z bese-
142
do in zgledom pomagajo pripraviti se na birmo. Seveda smo imeli tudi večkrat razgovore s starši o pripravi na birmo in njenem pomenu. Dne 13. maja je 105 otrok prejelo Zakrament potrditve, ki ga jim je podelil stolni prošt dr. Jože Smej, namesto obolelega škofa. Komaj so se pa gostje popoldne razšli, smo že dobili iz Maribora sporočilo, da je umrl naš škof dr. Maksimilijan Držečnik.
V	preteklem Šolskem letu je bilo med našo mladino veliko zanimanje za pošolski verouk. Udeleževalo se ga je 30 do 40 fantov in deklet. Prav toliko število mladih zakoncev pa se je udeleževalo spopolnjevalnega tečaja.
Ob 750 letnici naše škofije smo z župljani romali k Sv. Andražu v lavatinski dolini in h Gospe sveti. Ogledali smo si tudi kulturno središče koroških Slovencev, Celovec. Posebno čudovit je bil pogled na Koroško z neštetimi jezeri z razglednega stolpa ob Vrbskem jezeru.
V	tem letu smo imeli tudi nekaj neprijetnih obiskovalcev. Pozno spomladi je bila huda slama, ki je pobrala popolnama vse sadje, sredi julija pa je vihar s točo omlatil žitna polja. Toda župljani so vdano sprejeli iz božjih rok vse lepo in dobro, pa tudi hudo. Mislim, da je to lep dokaz njihove globoke vernosti.
Gornja Radgona
Iz župnijske kronike:
Justi Puncer župnikova sestra in gospodinja, je umrla 14. decembra 71 let stara. Ko je bil njen brat med vojno v celjskih in mariborskih zaporih in v taborišču Dachau, mu je s svojo ljubeznijo in skrbjo lajšala trplje-
nje in pomanjkanje. Prav tako mu je bila v nenadomestljivo oporo kot gospodinja v župnišču od leta 1946. Morda se včasih premalo zavedamo, kako pomembna je služba gospodinj v župniščih, ki s svojim skritim delom omo-
Radgončani v Rimu
143
gočajo dušnim pastirjem, da se lahko nemoteno posvečajo svoji službi. Ko je pogrebni sprevod pod vodstvom škofa Grmiča stopal po pokopališču, nam je večerno sonce klicalo v spomin prerokove besede: »Pravičnim zasije sonce pravičnosti z rešenjem v svojih žarkih.«
V	maju so župljani z avtobusom poromali v Rim. V Sloveniku so za čas romanja našli nadvse gostoljuben in prijeten dom in vodstvo po svetem mestu. Tam so obhajali tudi zadušnico za škofa Maksimilijana, ki je prav ta čas ležal na mrtvaškem odru. Bili so verjetno zadnja večja skupina slovenskih romarjev, katerim je Pavel VI. v svojem nagovoru posvetil poseben pozdrav. Z nepozabnimi doživetji so se srečni vrnili domov.
Mašo osmošolcev dopoldne im mašo bolnikov popoldne v nedeljo 28. maja nam je letos Vodil urednik »Ognjišča« Bole.
Sedemstopetdesetletnico škofije in našega Slomška smo proslavili z župnijskim romanjem k Sv. Andražu v Lavantinski dolini. Tam so nas zelo prijazno sprejeli, Obiskali smo tudi Tinje in videli tudi druga Slovenska naselja onstran meje.
Gornji Petrovci
V	minulem letu smo po štirih letih spet imeli birmo. Škof dr. Vekoslav Grmič je Zakrament potrditve podelil 27. birmancem. Birmanska slovesnost je bila preprosta, prisrčna in domača in zato lepa. — V podružni cerkvi sv. Ane v Boreči smo prebelili notranjost, da je cerkvica še bolj privlačna in sveža v svoji osamljenosti sredi gozda.
Grad
Ni mogoče »preliti« na papir vseh duhovnih tokov, ki preplavljajo živo občestvo župnije. Zato je vsaka kronika, četudi še tako natančna, v resnici le skelet brez mesa in brez duha. Zato iz naše župnije le nekaj »suhih kosti«, pač tistih, ki se vidijo.
Urejena okolica cerkve naj bi bila odsev urejenosti župnije. Če je tako, ne vem. V jeseni 1977 smo se odločili, da uredimo bližjo okolico cerkve. Zasadili smo 1006 sadik. Kako rastejo in cvetijo, pa: »Pridi in poglej« (Jn, l,39.).
Da se ne bi kdo »pretegnil« s pritiskanjem meha na orglah, smo namestili elektromotor.
Žalostni in veseli dogodki se menjajo kakor sončno in deževno nebo. 48 otrok je prijokalo na svet, 39 pa se s poslednjim jokom poslovilo, med njimi tudi Vilmuš »klenckaš«, velik ljubitelj zvonov in pritrkovanja. Morda ob tem kratka zanimivost: pred sto leti — se pravi l. 1877 — je bilo slišati več joka. Takrat se je rodilo 135 otrok, umrlo pa 115, od tega kar 80 otrok do 14. leta starosti. Povprečna starost je takrat znašala 17, 18 let, danes pa 71, 74 let.
Jok v začetku in na koncu, vmes pa kajpada tudi mnogo prijetnih uric. 19 parov si je naložilo križ na rame, pred sto leti pa 26. Pač, nekoč so rajši nosili križ, kakor danes.
5. 7. 1978 so farani izvolili člane ŽS, ki šteje 27 glav iz osmih vasi in enega zaselka.
13. 8. 1978 pa sta »pozlatila« našo cerkev Janez Kovač in Marija, roj. Žohar od Grada z zlato poroko. Spremljalo ju je 7 otrok, 20 vnukov in štirje pravnuki. Prišli so vsi, tudi pravnuki, té so pravzaprav prinesli. Sicer pa so v ogromni množici kar sami hoteli pokazati svoje pevske sposobnosti. Toliko za nazaj, kako bo vnaprej, pa ve le sam Bog.
144
Kančevci
V mesecu januarju, v času molitvene osmine za edinost kristjanov, smo imeli v naši župnijski cerkvi ekumensko bogoslužje. Ob lepem številu evangeličanskih in katoliških vernikov sta sodelovala tudi evangeličanska duhovnika brata Aleksander in Evgen Balažic iz Križevec in Puconec.
Kakor sta v letu 1978 omahnila dva velika moža v katoliški Cerkvi, najprej meseca maja škof dr. Maksimilijan Držečnik, nato pa še v avgustu papež Pavel VI., tako je istočasno z njima naša župnija izgubila dva cerkvena stolpa. V mesecu maju zvonik pri starodavni rotundi v Selu, zaradi temeljite rekonstrukcije te bogoslužne zgradbe, ki se vrši pod strokovnim vodstvom Spomeniškega varstva iz Maribora, ter v poletnih dneh katoliški vaški zvonik v Prosenjakovcih, ki se je moral umakniti zaradi razširitve cestišča. Upamo pa, da bosta v bližnji prihodnosti oba obnovljena, da bomo, kakor želijo posebno verniki in krajani v Prosenjakovcih, poleg zvonika še zgradili potreben in primeren bogoslužni prostor. Želja je lepa, potreba nujna in velika, a skrbi nas to, kako bomo vse to zmogli, ko smo katoličani v naši župniji tako raztreseni in v manjšini. Vendar upamo, da bo vse to šlo z božjo pomočjo, s skupnimi močmi in morebitno pomočjo bratov in sester iz zaledja.
S tem namenom smo že letos poromali 12. avg. preko Sv. Trojice v Slov. goricah in Celja v Gornji grad in nazaj grede smo se ustavili tudi v Mariboru na škofovem grobu v prenovljeni stolnici, molili zanj in prosili, naj nam tudi on s svojo priprošnjo pomaga.
Prvo obhajilo 1978
Vesel dogodek za našo župnijo je bilo letošnje prvo sv. obhajilo. Kar 18 prvoobhajancev smo imeli, kar je izredno lepo število za našo številčno tako majhno župnijo. To je tudi največje število v zadnjih 20 letih.
145
Tudi prihodnje leto dobro kaže. Novo za nas pa je tudi to, da so se v tem letu preselili ministranti. Nekaj let, menda kar 7, so prihajali konec avgusta na naš hrib na duhovne obnove. Letos pa so se zbrali v Beltincih, kjer so na novo zgrajeni lepi in prijetni župnijski veroučni prostori.
Kapela — iz stare kronike
Prvo nedeljo po Gospodovem Razglašenju, t. j. 11. jan. 1858 je bila umorjena Apolonija Cigan, 24-letna hči Jožefa Cigana, posestnika in kovača v Radencih št. 5. Umoril jo je Jakob Kaučič, viničar iz Rihtarovec.
Apolonija Cigan, po domače KOVAČEVA POLONA, je po popoldanski božji službi šla s svojimi prijateljicami na plesno veselico v gostilno »Pri Zidu«, last gostilničarja Jožefa Staneka. Razigrano je plesala in dalj časa ostala v veseli družbi. Njeni sovaščani so polagoma odhajali domov. Ob pol osmih jo je najprej povabil na ples hlapec, ki je služil pri kmetu Matiji Zemljiču. Ne dolgo zatem jo je povabil domov neoženjen brat kmeta Antona Divjaka. Ker se je bala iti z njim sama ponoči, ni sprejela. Tako je ostala na veselici do devete ure, ko je začela misliti, da mora domov. Radenčani so že vsi odšli, zato je prosila soseda gostilne Jakoba Kaučiča, naj jo pospremi skozi hosto. Ni se ji pa niti sanjalo, komu se je zaupala. Kaučič jo je spremljal in spotoma začel siliti v njo in nagovarjati v greh. Vendar se je pogumno dekle zoperstavila z vso silo. Ko pa ta ni odnehal od svoje blazne nakane, mu je zagrozila, da bo drugi dan vse povedala očetu in njegovi ženi. »Rajši se pustim umoriti kot privoliti v kaj takega.« Osramočen in zaslepljen jo je zgrabil za lase in štirinajstkrat zabodel z nožem. Štirje vbodi so bili smrtonosni. Že hudo ranjena je zbrala vse moči in se iztrgala morilcu iz rok ter bežala kakšnih 300 metrov, na kar se je mrtva zgrudila.
Tragedija se je odigrala v bližini radenskega križa, kjer zdaj stoji vaška kapelica. Zmrzlo truplo je našel naslednje jutro viničar Sebastijan Dornanjko iz Kocjana. Po zločinu si je morilec v bližnjem potoku umil roke in suknjo. Domov je prišel okrog pol enajstih ponoči. Bival je v Grahovi hiši. Vlegel se je, ni pa mogel zaspati. Ker mu vest ni dala miru, je povedal ženi svoj zločin. Sam se je hotel javiti oblastem. Novica se je hitro razširila; sosedje so ga zvezali, da si ne bi naredil česa hudega; stražili so ga vso noč in drugi dan izročili županu Jožefu Zemljiču in žandarjem.
Vse to se je z bliskovito naglico razširilo po vsej župniji, od vseh krajev so prihajali ljudje gledat morilca. Prišel je tudi oče nesrečne hčerke in ga jokaje vprašal: »Zakaj si jo ubil? Dala bi ti vse premoženje, samo da bi ji pustil njeno mlado življenje.« »Nisem hotel njenega denarja, je rekel, ubil sem jo, ker se mi ni hotela vdati in ker mi je grozila, da bo povedala staršem in moji ženi. Postal sem divji in sem jo ubil«. Da res ni hotel denarja, se vidi iz tega, ker je Polona imela pri sebi ves denar. Da je Polona umrla kot nedotaknjena devica, se je ugotovilo pri obdukciji. Navzoča sta bila dva zdravnika.
Morilec Jakob Kaučič je bil obsojen na smrt, vendar mu je cesar kazen spremenil v dvajset let težke ječe. Prestal jo je v Karthausu v Tičinu.
O Kovačevi Poloni so zložene dolge kitice, ki opevajo njeno mučeniško smrt. Samo nekaj kitic od ene teh pesmi:
146
Vam poznana, dobro znana je Kovačeva Polona, kaj storila, z njo zgodila, videl Bog je s svojga trona.
V nedeljo po opoldanski službi božji je na ples hitela, tam ostala deklic Zala do desetih je vesela.
Mladi fantje vsi veseli se nato domu podajo; ona plaša z njimi neče, ker po poti prasko majo.
Zdaj povpraša oštarjaša, al je mož poštenega srca, da na dom jo on sprevodi, ker je tamkaj temna gošča.
Mož za varha se ponudi; ko prihaja blizu kraja s čedno deklico iz lesa, tam jo vstavi in joj pravi: željo svojega telesa.
Ona v oči mu potoči, kar bi se njemu zdelo, raj vmoriti se pustiti, ka storiti hujdo delo.
Telo mučenice Polone je bilo pokopano na kapelskem pokopališču, blizu velikega križa. Leta 1905 ali 1906, tako je povedal očividec, je grob bil prekopan, njeno telo pa je bilo nestrohnjeno, Grobar Megličev Rautar je rekel: To je Kovačeva Polona. Kovačevo Polono so vsi radi imeli, ker je bila dobro in pobožno dekle.
Kobilje
V	letu 1978 obhaja kobiljánska župnija 40. obletnico svoje obnove. »Pražupnija iz 13. stoletja« je nehala obstajati v prvi četrtini 17. stoletja, v času turških vpadov v naše kraje. Po dobrih 300 letih so Kobljani ob podpori dekana Ivana Jeriča dosegli obnovitev župnije. Prvega oktobra 1938 popoldne okrog polčetrte ure se je na Kobilje pripeljal prvi dušni pastir obnovljene župnije, dotlej dobrovniški kaplan Ivan Koren.
Obletnica sama ni visoka. Za našo župnijo pa je iz več razlogov zelo važna. Eden takih važnih razlogov je ohranitev Slovenske narodnostne enotnosti vasi Kobilje in ločitev od župnije Dobrovnik. Znano je, da je do prihoda Ivana Zelka za kaplana v Dobrovnik bilo v slovenski vasi skoraj izključno madžarsko petje pri bogoslužju v cerkvi. Dalnosežni pomen obnovitve župnije Kobilje dovolj zgovorno pojasni zemljevid, ki je tudi služil razmejitveni komisiji po prvi svetovni vojni na mirovni konferenci. Kako velikega duhovnega pomena je za Kobilje obnova župnije, se gotovo ne zavedamo dovolj.
V	zavesti važnosti tega dogodka se je sedanji župnijski svet odločil, da bomo letos 27. VIII. slovesno praznovali ta dogodek s posebno tridnevnico od 24. do 27. VIII. pod vodstvom domačina duhovnika p. Pavla Berdena DJ in sosednjih župnijskih upraviteljev Franca Koudila iz Kančevec in Franca Krampača iz Dobrovnika. Glavna misel tridnevnice je bila »Obnovimo družino«.
147
Kot daljno pripravo na slovesnost obletnice smo 5. III. imeli v gosteh g. Jožefa Küharja-ev. senior. inšpektorja iz Moravec, ki nam je govoril o svojih doživljajih na svetovnem zasedanju evang. cerkva v Dar es Salamu v Tanzaniji v Afriki.
9. IV. 1978 nas je obiskal ravnatelj malega semenišča iz Maribora dr. F. Kramberger, ki je Vodil mladinsko veroučno srečanje in imel dva nagovora o duhovnih poklicih.
16. IV. smo sodelovali na pevski reviji otroških pevskih zborov na Tišini.
23. IV. so nas obiskali otroci pevci iz Dokležovja in Odranec, ki so skupaj z našimi sodelovali pri bogoslužju.
26. VIII. zvečer ob pol 8. uri so nam naši mali in starejši pevci pripravili slovesno akademijo na kateri so peli pesmi: Alojzija Mihelčiča, Vinka Vodopivca, G. Verdija, Mozarta, Brucknerja, Tomca, Bortnjanskega in Mokranjca. Slavnostni govornik na akademiji je bil p. Berden.
V	nedeljo 27. VIII. 1978 je bila ob 10. uri slovesna maša gospoda škofa Grmiča.
Vsem duhovnim graditeljem župnije ob tem jubileju v imenu vseh do sedaj delujočih duhovnikov v župniji prisrčna zahvala. Njih dela gredo za njimi.!
Križevci pri Ljutomeru
V	dnevih lanske jeseni smo se vbadali z vgraditvijo Centralne kurjave v župnišču in dozidavo novega dimnika, ki je prizidan župnišču. Ko je bilo to delo še v teku, smo morali podreti del betonskih brajd pred župniščem im si
tam urediti novi vrt. Peš in lastnoročno smo s samokolnico navozili iz velikega vrta humusno zemljo. Veliki vrt smo namreč morali prodati za zidavo poslovne in stanovanjske zgradbe.
Zlata maša Fr. Bohanca v Križevcih pri Ljutomeru
148
V	mesecu januarju smo imeli predzakonski tečaj, katerega se je redno udeleževalo 42 fantov in deklet iz cele župnije.
V	prvem tednu meseca marca smo imeli duhovno pripravo župnije na praznovanje velikonočnih praznikov. Duhovno obnovo je vodil pater dr. Vinko Škafar iz Ptuja. Udeležba je bila srednje dobra.
Zadnjo nedeljo v majniku je 55 otrok pristopilo k prvemu sv. obhajilu.
S 15. julijem je bil dosedanji kaplan Anton Vrisk premeščen za kaplana v Črno na Koroškem, k nam pa je bil nastavljen za kaplana semeniški duhovnik Janko Frangež, doma iz župnije Cirkovci.
23. julija 1978 je imel v naši župnijski cerkvi svojo zlato mašo naš rojak iz Dobrave Franc Bohanec, župnik in dekan v Mislinju. Kakor prikazuje priložena slika, sta z njim ob navzočnosti drugih duhovnikov in vernega ljudstva z njim somaševala naša domačina, zlatomašnika iz prejšnjih let, kanonik dr. Alojzij Ostrc in župnik pri Sv. Petru pri Mariboru Alojzij Žalar. Slovesno božjo besedo pri zlati maši pa je glasil naš škof — kapitularni vikar dr. Vekoslav Grmič. — Po kosilu, ki je bilo na domu zlatomašnikovega brata v Dobravi, je gospod škof blagoslovili zelo lepo vaško kapelo v Dobravi, ki so jo vrli Dobravčani z ljubeznijo za to slovesnost od zunaj in znotraj popolnoma obnovili. Naj jim bo vsa čast in zahvala!
Kuzma
Župnijska cerkev je za vernika kot topel dom. To čutijo tudi naši verniki. Skupaj z župnikom Eljašem so si sezidali novo cerkev, razen Marijinega svetišča. Olepšal jo je akademski slikar Lojze Perko iz Cerknega. Kma-
lu se je razširil glas o njeni lepoti in radi jo obiščejo romarji iz Slovenije in Avstrije. Med drugimi so bili romarji iz Cerknega, Ožbalta in več manjših skupin.
Notranjost nove cerkve v Kuzmi
149
Tudi naši verniki radi romajo. 7. 10. 1977 smo romali k Mariji na Brezje. Čeprav je za enodnevno romanje dolga pot, so bili veseli stari in mladi. Nekateri so bili prvič, drugi pa večkrat. Bilo je zelo lepo, ne samo zaradi Gorenjske in Bleda, ki smo ga tudi obiskali, temveč predvsem zaradi Brezja. Pesem in molitev sta skrajšali pot.
Koristno s prijetnim združeno pa je bilo »romanje« v Logarsko dolino 15. 7. 1978 za tiste, ki nosijo »težo dneva in vročine« pri dušnopastirskem delu. S člani župnijskega sveta, pevci in ministranti smo obiskali Savinjsko dolino, kjer smo se nadihali planinskega zraka. Z lepimi doživetji smo se vračali po Šaleški, Mislinjski in Dravski dolini. V Ožbaltu smo opravili romarsko mašo ter se preko Maribora vračali domov.
Velika gonilna sila verskega življenja so naši bolniki. Tem smo posvetili posebno skrb. Verniki radi obiskujejo te svoje trpine in tudi poskrbijo za duhovno tolažbo. Obhajilo večkrat na leto, nekateri mesečno ali še pogosteje.
Vendar je našo župnijo letos zagrnil trikrat črni oblak. 10. marca 1978 smo se poslovili od 32 letne Štefke Zrim iz Kuzme. V 12. letu je morala na operacijo v Ljubljano zaradi tumorja na možganih. Vrnila se je domov, vendar se je bolezen stopnjevala. Pri 16 letih jo je postelja priklenila. Zadnja štiri leta pa je bila popolnoma negibna. Bila je do konca popolnoma pri zavesti, kar ji je bolečine še večalo. Redno je prejemala obhajilo. Obiskovala jo je velika večina župljanov. To se je pokazalo na pogrebu, ko jo jo je velika množica spremila na zadnji poti.
Julija 1978 je bila prometna nesreča v Trdkovi. Ponesrečil se je Štefan Ficko doma iz Kuzme. Star 30 let in oče treh majhnih otrok.
Istega meseca je bila še druga nesreča v Trdkovi. Ernest Emberšič je tako nerodno padel, da se je ubil. Bil je star komaj 30 let.
Lendava
Dve veliki in zelo važni stvari moramo omeniti iz naše župnije: v juniju smo poslikali župnijsko cerkev, ker je zaradi vlage bila stara slikarija zelo slaba in je močno odpadala. Sedaj je naš skupni dom spet kot nov.
Druga važna stvar pa je začetek zidave kapelice v Pincah. 19. avgusta smo zabetonirali temelje nove kapelice, drugo bo pa počasi sledilo, letos bi jo radi spravili pod streho.
Dobili smo tudi lokacijsko dovoljenje za zidavo novega župnišča, ker staro ne ustreza niti sanitarnim niti osnovno človeškim zahtevam za bivanje v njem. Sedaj se pripravljajo načrti. Zelo lepa je bila vstajenjska procesija na Véliko noč. Udeležba je bila izredno lepa, posebno moški so se izkazali.
Proščenje pri Sv. Trojici nad Lendavo je bilo vedno bolj semenj kot bogoslužje, letos prvič ni bilo kramarjev in je bilo proščenje res verska stvar in ne trgovina.
1. avgusta je bila blagoslovitev prenovljenega stolpa v Dolgi vasi, ki je sedaj ponos vasi in vaščanov. Obenem je bila blagoslovitev novega mrtvaškega voza za to vas.
20. avgusta je bila blagoslovitev obnovljenega križa v Gornjem Lakošu.
12. avgusta je poromalo 150 vernikov na Madžarsko v Máriagyüd, kjer smo imeli dvojezično mašo, ki jo je vodil naš domačin dr. Horváth János,
150
škofov namestnik iz Pečuha. Ogledali smo si tudi Pečuh, posebno čudovito stolnico, ki jo je poslikal naš domačin György Zala iz Lendave in župnijsko cerkev, kjer je župnik dr. Horváth in so je Turki svojčas spremenili v džamijo, pozneje pa je postala zopet katoliška cerkev. Bogati z romarskimi milostmi in novih lepih doživetij smo se vrnili zvečer domov.
Omeniti še moram tudi točo, ki nas je hudo prizadela dvakrat in sicer 8. junija in 13. julija. Največ škode je naredila obakrat v Dolgovaških goricah, kjer je ponekod tudi 80% pridelka uničenega, posebno pa gorice.
Ljutomer
Svežino duhovnemu Življenju v naši župniji je prinesla adventna duhovna obnova od 8. do 11. decembra 1977, ki jo je obogatil z lepimi nagovori p. Hieronim Žveglič, frančiškan iz Ljubljane. Skušala je zajeti mladino, starejše in bolnike, ki so se v lepem številu odzvali.
V postni duhovni obnovi od 3. do 5. marca 1978, ki jo je modro Vodil stolni prošt dr. Jože Smej, smo po svojih močeh tudi nekaj doprinesli k prenovi našega župnijskega občestva.
Konec meseca januarja smo imeli tečaj »Priprava na zakon«, ki se ga je dokaj pridno udeleževalo do 70 fantov in deklet. Slovesnost prvega svetega obhajila s 105 prvoobhajanci je tudi duhovno predramilo številne družine, da so se zopet srečale s svojim Bogom.
Ljutomerski prvoobhajanci
K sv. birmi v Cezanjevcih smo poslali 68 otrok iz višjih razredov naših šol, ki so se z znanjem in devetdnevnico v čast Sv. Duhu vestno pripravljali na prihod Sv. Duha. — Upam, da je tudi prihod Sv. Duha družinam birmancev prinesel osvežitev in obilo milosti.
Slovesno in prisrčno smo obhajali v nedeljo, 6. avgusta 1978 zlato mašo našega rojaka Antona Babiča, župnika pri Sv. Lenartu nad Laškim. Slo-
151
vesnost so še posebej povzdignili številni duhovniki domačini. Lep nagovor je imel kanonik Franc Zdolšek iz Maribora.
Naša domača dijaška skupina nas je tudi letos razveselila in obogatila z dvema nastopoma v postu in v mesecu maju pri šmarnicah.
Verski razgovori po skupinah za mladino so bili med letom v Ljutomeru, na Cvenu in v Stročji vasi. Posebej so še imeli verske razgovore tudi dijaki v 2 skupinah.
Zlata maša Antona Zobiča
Po dolgem čakanju zaradi raznih ovir od drugod nam je vendarle uspelo inštalirati ogrevanje cerkve, kar so naši verniki z veseljem sprejeli in podprli akcijo s svojimi darovi, za kar se jim še na tem mestu iskreno zahvaljujemo.
Odobren je že tudi načrt za novi oltar, katerega upamo zgraditi prihodnje leto spomladi.
Konec junija smo slovesno obhajali naše Janževo žegnanje, čemur je pripomogel s svojo navzočnostjo naš rojak zlatomašnik p. Dijak iz Kamnika. Zadnje dni julija pa smo radi prišli na žegnanje k Sv. Ani na Podgradje, kjer smo počastili sv. Ano, vzornico vseh mater, dopoldne in popoldne z mašo in govori za starše, posebej še za matere.
Provincial p. Dr. Marjan šef DJ je v zimskem času priskočil na pomoč z zelo zanimivim predavanjem o misijonih v Zambiji in Afriki, kjer delujejo naši slovenski misijonarji.
S tem se je zopet zbudilo zanimanje za misijonsko delo Cerkve.
Veliko izgubo za našo župnijo pomeni smrt našega vzornega cerkvenega pomočnika, cerkovnika Štefana Nemca.
Kmalu za njim nas je po dolgi in težki bolezni za vedno zapustila naša predobra bivša provincialka sester križniškega reda, s. Elizabeta Dobrun, ki je bila dolga leta organistka. Njena velika ljubezen in dobrota je zapustila bogate sledove. S hvaležnostjo in s spoštovanjem se je bomo radi spominjali.
152
Mala Nedelja
Pri nas smo obhajali lepo in prisrčno slovesnost biserne maše našega župnika Alojzija Sunčiča, ki je bila 30. julija 1978. Domači kaplan je vodil vse priprave na svečanost. Verniki so cerkev zelo lepo in izvirno okrasili in zastopnik vernikov je slavljenca pozdravil v cerkvi s toplimi besedami. Z biseromašnikom sta somaševala dva rojaka, o duhovniški službi pa je vernikom ob tej priliki govoril škof dr. Vekoslav Grmič. Slavljencu želimo, naj tudi zanj velja, kar je s spominsko podobnico zaželel svojim vernikom in vsem kristjanom: Da bi bil Kristus v svetem Rešnjem Telesu vsem vir moči in milosti!
Biseromašnik Alojzij Sunčič že 60 let pristopa k božjemu oltarju
Ob jubileju mariborske škofije smo tudi pri nas imela tridnevnico, ki jo je vodil kapucin p. Stanko Pečovnik. Trikrat na dan nam je govoril v dneh od 30. marca do 2. aprila 1978, zaradi spomladanskega dela pa je bila Udeležba včasih bolj mala.
Markovci
Dne 16. junija 1978 smo imeli lepo slovesnost prvega sv. obhajila. Obhajancev je bilo Sicer samo 10 iz prvega razreda, včasih jih je bilo trikrat toliko. Odkar je pred dobrimi 20 leti odšlo okoli 60 mladih fantov in deklet v tujino, je število otrok znatno manjše.
Naslednjo nedeljo so tudi učenci 8. razreda imeli svoje slovo od šolskega verouka, toda sklenili so, da bodo nadaljevali versko izpopolnjevanje pri mladinskem verouku.
Poleti smo na župnišču naredili železobetonsko ograjo za cvetlice. Da bi bila markovska vas bolj povezana s sosednjo vasjo Budinci, se je zgradila
153
redna cesta med vasema. Ponekod so jo naredili Čisto na novo, ponekod pa staro razširili. Vsem to ni bilo po godu, ker jim je odpadlo nekaj zemlje, pa se bodo duhovi polagoma umirili. Cesta je sedaj primerna za vsak promet, tudi za avtobus, ki bo vozil tod okoli. Tako so Markovci dobili zdaj že 3. avtobusno postajo.
Prvo obhajilo v Markovcih 1978
V	naših dveh vaseh je zadnje čase bilo zgrajenih več vodovodov. Žal jim zaradi suše in večje porabe zmanjkuje vode. So v težavah, ker jo morajo z vozovi dovažati z nižinskih predelov.
Martjanci
V	decembru 1977 smo imeli tridnevnico, ki jo je vodil p. Vinko Škafar, beltinski rojak. Ljudje so prihajali v lepem številu, posebno razveseljivo pa je bilo, da je prihajala tudi mladina. Na anketo, kaj jim pomeni Zakrament sprave, so napisali zelo lepe odgovore, da jim pomeni srečanje z Bogom, božjo ljubezen, božje prijateljstvo in podobno.
Na obletnico posvetitve križa v Vučji gomili 4. junija 1978 smo imeli na pokopališču v Vučji gomili proščenje. Prišli so v velikem številu martjanski in bedenički farani. Pokopališče v Vučji gomili je na eni izmed najlepših točk na Goričkem. Slovesnosti so se udeležili tudi naši bratje evangeličani in pri maši smo si vsi dali roke: Mir s teboj, brat, sestra! Vse se je dogajalo pod milim nebom, saj je to najlepša cerkev.
9. julija 1978 smo blagoslovili mrtvašnico v Sebéborcih. Ves obred je bil v duhu ekumenizma. Z blagoslovom so začeli evangeličanski bratje in vmes zapeli nekaj pesmi. Za njimi smo prišli na vrsto katoličani s kratkim govorom, blagoslovom in pevci so zapeli nekaj pesmi. Vse je bilo Sicer skromno, toda zato tem bolj prisrčno in se je uresničila beseda svetega pisma: Kako prijetno je, če bratje prebivajo skupaj.
154
Murska Sobota
Po končanih preureditvah in po vgraditvi obeh barvnih oken so zidovi soboške cerkve naravnost vpili po novi obleki. Od prahu zaradi mnogih zidarskih del so bili zidovi umazani in kupola vsa črna od vlage. Zato so bila nujna pleskarska dela.
V decembru 1977 smo zgoraj izolirali kupolo. Verni možje so na svojih ramah znosili na vrh 16 metrov visoke kupole cement, pesek in drugi potrebni material — do 10 ton teže.
Od 3. do 25. februarja so bila opravljena pleskarska dela. Cerkev je zažarela v novi obleki, »kakor nevesta, ki je pripravljena za svojega ženina«. Odre je oskrbelo gradbeno podjetje Konstruktor — Pomurje, pleskarska dela pa je opravilo pleskarsko podjetje »Sobota«. Veliko so pomagali pri postavitvi odrov, pri čiščenju cerkve in pri prevozih domači farani.
V	Bakovcih so bili v letu 1977 položeni temelji in izgrajeni kletni prostori župnišča. Letos 30. avgusta je bakovsko Župnišče spravljeno pod streho.
To so samo zunanja dela, ki bi sama ne pomenila veliko, če ne bi skrbeli tudi za duhovno podobo svoje župnije.
Svojevrsten pečat je dala tej duhovni podobi birma 21. maja 1978.
Ekumenska božja služba v evangeličanski cerkvi
Kakor so se nekoč apostoli zbirali okrog Gospodove Matere in pričakovali prihod Sv. Duha, tako se je tudi soboška mladina 20 dni v maju zbirala okrog svoje Matere pri šmarnicah in pričakovala svoje binkošti, prihod Sv. Duha ob birmi.
Na predvečer birme se je g. škof Grmič srečal s približno 600 mladimi, ki so med mašo navdušeno zapeli in po svoje oblikovali in doživljali Gospodovo daritev.
155
Naslednji dan je škof birmal 387 birmancev. Bila je lepa slovesnost, od katere so ljudje odhajali duhovno bogatejši in srečni, da so kristjani.
16. julija 1978 so bili v kat. cerkvi ekumenski pogovori, v obeh cerkvah pa ekumensko bogoslužje.
Odranci
Lani v decembru smo namestili še okrog 80 sedežev v cerkvi, da sedaj ob navadnih nedeljah lahko sedi vsak, kdor hoče. — Naš otroški cerkveni pevski zbor, ki vsako nedeljo poje pri prvi maši, je sodeloval na skupnem nastopu otroških cerkvenih pevskih zborov na Tišini, pel je tudi na Kobilju in bolnikom v Turnišču.
Združeni otroški cerkveni zbori na Tišini
V juniju smo imeli župnijsko srečanje naših bolnikov. Zbralo se jih je okrog 35. Po maši so jim otroci zapeli nekaj pesmi in župnija jih je skromno pogostila.
Na praznik apostolov Petra in Pavla je bil v mariborski stolnici posvečen v mašnika naš rojak Franc Jerebic DJ iz Odranec. Še isti dan zvečer ob sedmih je imel v domači cerkvi novo mašo. Na njegova posvečenje in na novo mašo se je pripravljala vsa župnija, zlasti pa mladina s svojimi srečanji. Prišli so tudi mladi iz Beltinec, ki so se po kratkem govoru razdelili na kakih 12 skupin, v katerih so razpravljali o najbolj vsakdanjih problemih svoje mladosti: odnos do domače družine, odnos do dela — poklica, do duhovnika itd. Duhovno pripravo je Vodil jezuit p. Lojze Markelj, pomagali so mu bogoslovci in pastoralni delavci laiki. Pri novi maši so sodelovali mnogi in tudi »pridgarjev« je bilo več in vsak je povedal, kako gleda na duhovništvo, oziroma kako je prišel do svojega duhovniškega poklica.
156
Velika novost pri vsem tem je to, da se je novomašnik odrekel Vsakemu zunanjemu slavljenju in tudi primiciji, da bi se tem bolj poudarilo to, kar nova maša zares mora biti: notranje duhovno doživetje. S tem je led prebit in dolgoletno izročilo pretiranega zunanjega slavja, ko težišče ni bilo več v cerkvi, ampak na primiciji, prekinjeno. Bodo temu lepemu zgledu sledili še drugi? Tudi papež Janez Pavel se je odpovedal tiari in slavnostni nosilnici.
Cerkveni pevci in drugi smo v avgustu poromali v Mariazell z dvema avtobusoma. Romarjev je bilo toliko, da pri Marijinem oltarju nismo prišli na vrsto, smo pa dobili posebno kapelo, kjer smo lahko nemoteno prepevali, ne da bi druge motili. Nazajgrede smo napravili ovinek Čez Semmering in smo se vrnili prek Burgenlanda. V Stegersbachu smo si ogledali izredno lepo in zanimivo novo cerkev, ki v spiralnem dvanajsterokotniku kakor orgelske piščali kipi z vzpetine proti nebu.
V septembru smo dali asfaltirati prostor pred cerkvijo, kar Sicer ni najvažnejša stvar, pač pa najdražja.
Pečarovci
Tudi v tem preteklem letu nismo mirovali v naši župniji, ne da bi kaj obnovili. V maju smo (naredili novo streho na župnišču, da je sedaj še lepše na našem hribčku. V juniju smo dobili rednega kaplana Gusteka Kocipra iz Odranec, ki nas skoraj vsako nedeljo po maši razveseli s kakš-
no versko popevko ob spremljavi kitare. Vsi smo uresničili besede župnika, ki nam je priporočal, naj kaplana z veseljem sprejmemo in ga imamo radi. S tem, da imamo dva duhovnika, se je naša župnija še bolj poživila in upamo, da bo duhovno še bolj rastla. S 15. julijem smo dobili v soupravo še župnijo Dolenci, ki je 21 kilometrov od nas. Tudi tistim vernikom skušamo
Birma v Pečarovcih 1977
157
nuditi prav toliko duhovnega veselja, kot tukaj v Pečarovcih. Začeli smo že s pripravo na misijon, ki ga bomo imeli v postu. Tudi tega se že vsi veselimo, saj smo zadnji misijon imeli 1964. leta. Naj povem še to, da naši verniki zelo radi berejo Stopinje in jih vsako leto več razprodamo. Vsem bralcem sodelavcem Stopinj se predstavljamo s fotografijo: Birma v Pečarovcih 1977.
Pertoča
Naše Župnišče je v začetku novembra 1977 dobilo svoj pravi zunanji obraz: zidarji so ga oblekli v belino, da more nekoliko prispevati k lepoti kraja.
Novo župnišče z učilnico
Po novem letu smo imeli tečaj za mlade zakonce. Poslušali so 5 predavanj, ki so jih imeli: domača katehistinja Marija Sraka, ki je nekaj mesecev pred tem nastopila službo pri nas, in dva duhovnika. Udeležencev je bilo okrog 55.
2. maja je 63 otrok s katehistinjo poromalo na Ptujsko goro, kjer je uredništvo Mavrice priredilo srečanje otrok iz naše škofije. Nazaj grede so se otroci poveselili pri našem rojaku, župniku Jožefu Šipošu pri Sv. Lenartu.
Naša mladina je končala veroučno leto z romanjem. 27. maja so z avtobusom poromali v Novo Štifto pri Gornjem gradu, kjer so imeli božjo službo in prejeli zakramente. Srečali so se tam s svojim rojakom, upokojenim župnikom Francem Gombocem, ki stanuje pri redovnikih klaretincih. Nato so obiskali še Logarsko dolino in podzemeljsko jamo Pekel pri Šempetru.
Dvainpetdeset naših vernikov pa je 1. avgusta poromalo na Brezje, Obenem smo si ogledali letališče Brnik, obiskali Bled in si ogledali lepo blejsko cerkev. Glavni cilj pa je bil seveda Brezje, kjer smo Marijo počastili s pet-
158
jem, tam smo bili pri maši in prejeli zakramente. Bili smo še v dveh Marijanih cerkvah: na Rakovniku in Petrovčah.
Pri prvem obhajilu 4. junija je bilo 11 dečkov in 9 deklic. Tako otroci kakor tudi starši so pri maši lepo sodelovali s prošnjami za vse potrebe. Starši so otrokom dali lep zgled, ko so skupaj z njimi prejeli sveto obhajilo.
Verouk je obiskovalo v preteklem letu 238 otrok v 13 oddelkih. Trije oddelki so imeli verouk v kapeli v Gerlincih, združen z nedeljsko mašo v soboto popoldne, ker je zanje in za ostarele ljudi do župnijske cerkve predaleč.
Na dan pred proščenjem — naša zavetnica je sv. Helena — smo dobili v cerkev ozvočenje. Želimo pa, naj božja beseda najde pot ne samo v ušesa, ampak tudi v srce.
Naše zadnje romanje smo imeli v Marijino Celje v Avstriji 30. avgusta. Blizu Kaplenberga smo si ogledali novejšo moderno cerkev v Thörlu Romarjev nas je bilo 46. Prejšnje leto nas je bilo na podobnem romanju 57, pa jih je tiskarski škrat v lanskih Stopinjah kar 30 požrl. Jih bo letos tudi?
Sveti Jurij v Prekmurju
Tečaj za pripravo na zakon smo imeli štiri zaporedne nedelje po deseti maši. Prvo nedeljo, 29. 1., sta predavala grački župnik Štefan Recek in katehistinja Marija Sraka, drugo nedeljo Cankovski župnik Anton Fakin in lendavski kaplan Franc Režonja, tretjo nedeljo beltinski župnik Janko
Škraban in ljutomerski kaplan Anton Fras. Četrto nedeljo sta iz prakse govorila zakonca Maroša iz Melinec. Tečaja se je udeleževalo 50 do 70 mladih fantov in deklet.
Obnovljena cerkev pri sv. Juriju v Prekm.
159
Sedmega aprila proti večeru so se vračali z dela v Avstriji Avgust Holsedl, Ivan Zagorc iz Kramarovec in Jožef Marič iz Rogašovec. Vozil jih je Ivan Zagorc. Ne daleč od Sv. Ane na Igu blizu naše meje so čelno 'trčili z nasproti vozečim avstrijskim avtom. Na mestu je bil mrtev Avgust Holsedl, star 39 let, ki zapušča ženo, taščo in dve nepreskrbljeni hčerki. Na poti v bolnišnico je umrl Jožef Marič, star 37 let, ki je skrbel za ostarelo mater. Ranjeni Ivan Zagorc se je zdravil v bolnišnici, toda posledice mu bodo ostale vse življenje. Kako zelo so ljudje sočustvovali s ponesrečenci, je pokazal pogreb v Kramarovcih in Rogašovcih.
S prvim septembrom je bila od škofijskega ordinariata nastavljena v Pertoči in pri nas Marija Sraka kot katehistinja in pastoralna delavka. Pri nas poučuje verouk otroke in mladino.
Soboška dekanija je proslavila 750 letnico mariborske škofije v naši Podružnični cerkvi Marije Snežne v Fikšincih 10. maja. Proslave so se udeležili skoraj vsi duhovniki in cerkev so napolnili verniki iz domače in iz sosednjih vasi. Vsi duhovniki so somaševali s svojim dekanom Janezom Gregorjem, govoril je pertočki župnik Štefan Tratnjek. Po proslavi so duhovniki imeli svojo mesečno duhovno obnovo.
Na željo vernikov so naši ljudje 10. 6. poromali na Brezje. Po opravljeni pobožnosti, smo obiskali Marijino cerkev na blejskem otoku. Ko smo se vračali, smo se ustavili v Ljubljani na Rakovniku, v Mariboru pa smo v stolnici obiskali grob škofa Maksimilijana Držečnika in molili za njegov večni mir.
Na svoje sedeže v cerkvi so ljudje prinašali blazinice raznih barv in velikosti, zato smo zaradi enotnosti dali sedeže oblaziniti. Delo je opravil tapetnik Vinko Goršak iz Beltinec.
Lani sta umrla najstarejša župljana Marija Poldau iz D. Slaveč, stara 88 let in Lovrenc Gomboc iz Sotine, star 86 let.
Lepo smo uredili dve veroučni sobi, ki sta zdaj poslikani, položen je topli pod, na oknih so zavese in napeljan je vodovod.
Tišina
V	soboto 22. oktobra je Gidérovo družino na Tišini obiskal škof našega misijonarja Jožefa Giderja z Madagaskarja. Ogledal si je tudi našo župnijsko cerkev in se oglasil na župnišču. Spremljal ga je bogoslovni profesor dr. Anton Stres. G. škof je govoril francoski. Povedal je, da je naš misijonar Pepi zdrav, se dobro počuti in nas vse pozdravlja. Deluje v veliki župniji, kjer je okoli 40.000 prebivalcev, vernikov pa samo 500. So še vasi, kjer ni nobenega katoličana. Veliko mora hoditi peš. Sedaj se začne pri njih poletje.
Naša mladinska skupina je 16. oktobra v Križevcih pri Ljutomeru med petnajstimi bila prva v znanju iz Matejevega evangelija. Dobila je prehodni pokal (kelih).
24. maja je prišel z Madagaskarja naš misijonar Jožef Gider na dopust.
V	soboto 19. avgusta smo romali na Sv. gore pri Bistrici ob Sotli. Obiskali smo tudi novo cerkev v Senovem in lurško baziliko v Brestanici (Rajhenburgi). Vseh nas je romalo 93. Duhovno obogateni in veseli smo se vrnili na svoje domove.
160
Misijonarjevo delo ni lahko
V tišinski župnijski kroniki je zapisano, da so v poletju 1892 dali narediti na župnijski cerkvi žlebove, popravili zelo poškodovane opornike in veliko obrambno steno ter vso zunanjščino znova prebelili. Minilo je 86 let in naša župnijska cerkev je zopet odeta v belino. Od konca aprila do septembra smo obnavljali njeno zunanjščino. Oder je postavil tesarski mojster Ivan Poredoš iz Ižakovec, zidarska dela je opravilo gradbeno podjetje Graditelj iz Beltinec. Vse delo je vodil Zavod za spomeniško varstvo v Mariboru. Zidarji so odstranili s stavbe ves grobi obrizg. Opomnike na prezbiteriju so očistili cementnih plomb, stavbo ometali z zglajenim ometom iz starega apna in puconskoga sejanega peska. Stara zazidana okna so zopet nakazana, Na južni strani cerkve pa je odkrito majhno, 2 metra visoko in 90 cm široko gotsko okno. Čemu je kdaj služilo, ne vemo. Cerkvena okna so zavarovana z žico, ki je tudi nova in pobeljena. Vsa dela so bila opravljena brez nesreče, za kar smo se Bogu posebej zahvalili. Pohvaliti pa moramo tudi vernike, ki so za obnovo sami velikodušno darovali. Župnijska cerkev nam je vsem veliko znamenje živega Boga med nami im tudi znamenje in izpoved naše vernosti. Obnovljeno, ki se blešči v belini, bomo še bolj vzljubili in se še bolj goreče zbirali v njej ob delavnikih, posebno pa ob nedeljah in praznikih.
161
Malgaški skoj Charles Rakutonirina, ob njem misijonarja Franček Kraner ter Pepi Gider in ministranta
V	nedeljo 16. aprila popoldne ob treh smo imeli sv. mašo, pri kateri so peli združeni otroški zbori iz Dokležovja, Kobilja, Odranec in Tišine. Po maši so nastopili posamezni zbori in vsak je zapel dve pesmi. Nastopalo je skupaj okoli 150 otrok. Peli so lepo in navdušeno. — Hvalite otroci Gospoda!
Za rednega kaplana na Tišini je s 15. julijem nastavljen dosedanji nedeljski pomočnik Jože Hozjan iz Odranec.
Prvo obhajilo smo imeli 18. junija, slovesno izpoved vere pa 11. junija 1978.
Turnišče
V	lanskih »Stopinjah« po pomoti ni bilo poročila o novi sv. maši Franca Hozjana iz Brezovice, ki je bila 3. julija 1977. Pridigal mu je Anton Majc, župnijski upravitelj pri Sv. Križu v Mariboru.
V	jeseni 1977 so napeljali telefon v Župnišče.
V	postnem času 1978 smo imeli predzakonski tečaj za fante in dekleta.
4. julija 1978 so naši cerkveni pevci in pevke romali v Brestanico, Senovo in na Sv. gore ob Sotli.
2. septembra 1978 je bilo romanje s 4 avtobusi na Sladko goro, k Sv. Roku — Šmarje pri Jelšah, Olimje, Senovo in v Brestanico.
9. septembra romanje na Trsat z vlakom skupaj z verniki iz beltinske župnije.
162
Nova maša Franca Hozjana v Turnišču 1977
Velika Polana
Preteklo leto je bilo za našo župnijo »birmsko leto«. — Že l. 1977 na praznik sv. Trojice smo začeli s pripravo. Šolarji so imeli še dodatni verouk o pomenu sv. birme, ki je Potrdilo za dozorevanje v veri. Neposredno pred birmo 2. maja so trije patri kapucini s tridnevnico pripravili birmance, starše in botre na Zakrament potrditve. Birmanih je bilo 109.
30. aprila je bilo tudi slavje šestih parov zlatoporočencev. P. Robert Podgoršek je s svojo kitaro, še bolj pa z žametnim glasom izvabil solze radosti skoraj vsem prisotnim. Poudarjeno je bilo, naj zlatoporočenci vsem našim družinam dejansko pokažejo, da je mogoče z božjo pomočjo vztrajati v vseh preizkušnjah družinskega življenja.
Pozimi je 101 fantov in deklet opravilo predzakonski tečaj.
Varuhinja cerkvenega petja sv. Cecilija je dvema cerkvenima pevcema izprosila lepo pripravo na smrt. Ležala sta v isti sobi rakičanskega internega oddelka soboške bolnice. Imela sta prelepo pogrebno slavje. Prvi je bil Martin Zadravec, tenorist iz Male Polane, drugi pa dolgoletni polanski organist Franc Balažic, ki je v pokoju umrl v Lendavi.
Verniki so se izkazali tudi v dejanjih. Za novo cerkvico v gradnji v Genterovcih so prispevaii 8.500,00 din. Tapecirani so bili tudi vsi cerkveni sedeži in obnovljena zakristija.
Da bi vsejano božje seme vzrastlo in obrodilo, smo se s tremi avtobusi šli izročit Mariji Pomagaj na Brezje (19. avgusta) in obenem obiskali biser Slovenske zemlje Bled. Zibelko slovenskega pesništva smo videli v Prešernovi Vrbi.
163
Zlatoporočenci v Polani
Veržej
Kdor se po nekaj letih odsotnosti vrne v Veržej, bo veselo presenečen ugotovil, da se ta naš nekdanji trg lepo in hitro razvija, posebno v smeri proti Banovcem. Tam je nastalo novo, lepo urejeno naselje.
Tako bi moralo biti tudi v duhovnem pogledu. Tudi naše duhovno življenje bi se moralo razvijati in rasti. Mnogokrat pa, žal, ni tako.
Vsekakor je naša župnijska kronika Zapisala letos nekaj zelo lepih in doživetih verskih dogodkov.
Vrhunec sta bila prvo obhajilo naših drugoletnikov in prejem birme naših sedmošolcev. Na oba dogodka smo se temeljito pripravili s sodelovanjem otrok, njihovih staršev in večjega dela naše verujoče skupnosti. Upamo, da bodo duhovni sadovi ostali in se tudi na zunaj pokazali.
Na božič in veliko noč smo se pripravili s tridnevno duhovno obnovo. Res, da ni bilo videti veliko »izrednih« obrazov, pa vendar so onim »rednim« prinesle koristno poglobitev in okrepitev vere.
Naj še omenimo Don Boskov praznik, na katerega smo se pripravili z navdušeno devetdnevnico, praznik Marije Pomočnice z lepo, pobožno in številno procesijo, slovo osmošolcev in zaključek veroučnega leta.
Romali smo k Sv. Barbari v Slovenskih goricah, k Mariji v Puščavi, na Ptujsko goro in na Svete gore. Mavričarji so se udeležili shoda mavričarjev na Ptujski gori.
Meseca julija smo z velikim naporom prekrili celotno cerkveno streho. Vse priznanje in zahvala številnim župljanom, odraslim in otrokom, ki so z veliko dobre volje sodelovali. Cerkev je zdaj kot oseba z novim klobukom a ponošeno obleko. Z božjo pomočjo in skupnimi napori ji želimo preskrbeti novo obleko v prihodnjem letu.
164
Hudič Verjetno ni bil ravno vesel našega dela. Med večerno mašo 18. julija je razdivjani viharni vrtinec podrl nekaj dreves, razkril eno streho in končno zaplesal nad cerkvijo. Zaropotalo je kot ob potresu. S stolpa je odletelo 64 opek, ki so padle na novo streho in povzročile precej škode.
Obiskov smo imeli kar precej. Iz daljnega Čila se je oglasilo kar pet duhovnikov, iz Indije dva mlada duhovnika Indijca. Iz Cerknice in Trstenika pa so nas obiskale skupine romarjev.
Veržejski prvoobhajanci s svojimi starši
V Očetovo hišo se je vrnilo več naših župljanov. Spomnimo se tukaj vsaj nekaterih:
Kuharova mama, zlato srce in odprta roka za vsakogar, verna, pobožna, delavna, potrpežljiva. Zadela jo je kap, ko je Šla k svoji dnevni maši. Ravno je Šla mimo spomenika Marije Pomočnice, do katere je vedno gojila veliko zaupanje. Zgled dobre žene, matere, vernice.
Frasov oča, nekdanji Majstrov borec, nas je zapustil »po vojaško«. Sam je dal poklicati duhovnika. Po prejemu zakramentov je dejal: »Zdaj sem pa pripravljen na zadnji marš«. Čez dobro uro je bil pri Bogu.
Franc Nemec, bivši gostilničar, najstarejši Verženec, potem ko je po lastni prošnji prejel sv. zakramente, se je poslovil kot dober pevec s pesmijo: »Lepa si, roža Marija«.
Franc Rozmarič, Jože Rauter in Jože Vrbanščak so odšli po dolgi in težki bolezni, ki so jo vdano prenašali, Franc Rajnar pa nenadoma, sredi noči. Vse naj dobri Bog sprejme k sebi v večno veselje.
165
Videm ob Ščavnici
V	zgornjih prostorih dograjene cerkve so bili položeni betonski temelji za Postavitev daritvenega oltarja, tabernakelja in ambona.
V	obeh prostorih je bila narejena betonska prevleka za polaganje ploščic.
V	spodnjih prostorih so bile delno položene ploščice in urejene so sanitarije.
V	obeh prostorih je montirana toplotna naprava.
Stara in nova cerkev v Vidmu ob Ščavnici
166
Vlasta Antonić
Nepozabne počitnice v Angliji
Sedim v svoji sobi im premišljujem o vsem, kar sem doživela v preteklem mesecu. Komaj se zavedam, kako daleč sem bila im da sem speti doma med starši.
Nekega dne v mesecu aprilu je prišel oče domov ves navdušen, kajti ponudila se je zame priložnost, da bi svoje znanje angleščine utrdila med Angleži. Stanovala naj bi pri družini, ki daje poleg prenočišča tudi brano in še v posebno šolo bi lahko hodila, kjer bi se učila angleški.
V pričakovanju in nekem strahu so dnevi naglo bežali in prišel je 3. julij, dan, ko bom prvič vzletela z 'letalom in videla daljno in zanimivo Anglijo.
Na zagrebškem letališču se nas je zbralo kar 19 takih, ki smo imeli isti namen. Komaj sem čakala, kdaj se bo letalo premaknilo, da bom videla, kako je to, če si tako visoko nad zemljo. Komaj sem sproti dohitevala vtise in že smo bili, kakor so nam sprevodnice rekle, devettisoč metrov nad zemljo. Letalo se je komaj premikalo in vendar smo bili naenkrat v Londonu.
Tu nas je že čakal avtobus, ki nas je prepeljal v obmorsko mesto Brighton, mesto, ki sem ga v enem mesecu zelo vzljubila in se mi toži po njem. Nastanila sem se pri starejši vdovi, ki je bila zelo dobra z mano. Tudi moja soba je bila prijetna, vsa je bila v zelenem tonu. Po večerji sem odšla lačna spat, lačna pa zato, ker mi hrana ni teknila, saj je bila pripravljena na način, ki ga nisem bila vajena.
Vsak dan smo imeli tri ure pouka. V razredu nas je bilo največ šest in sicer vsak druge narodnosti. Med seboj smo imeli Švedinjo, Španca, Italijanko, Japonko, Libijca in mene Slovenko. Svojo učiteljico smo vzljubili že prvi dan. Morda tudi za to, ker ni bilo kakšnega mučnega učenja, ampak vse je bilo sproščeno, pogovarjali smo se in poslušali angleške plošče. Tudi med nami se je spletala ljubezen, ali Vsaj iskreno in močno prijateljstvo.
Pouk je bil skoraj vedno dopoldne in popoldne smo bili prositi. Hodili smo na plažo, toda voda je bila mrzla in umazana. Samo dvakrat sem Šla v vodo, potem sem pa morala do večera čakati, preden sem se posušila, kajti vreme je muhasto in nezanesljivo in vročemu dnevu je naslednjega dne sledila skoraj prava zima. Zanimiva pa je razlika med plimo in oseko, saj je razlika kar 10 metrov.
Zelo so mi ugajale izložbe v trgovinah. Urejene so s tolikim okusom, da mi je zastal dih ob pogledu nanje. Pohvaliti moram tudi njihov sladoled in lešnikovo čokolado.
Glede hrane pa se ne morem tako pohvaliti. Najprej mi ni bilo po volji, da juhe takorekoč ne poznajo; solata je brez začimb in v nekem smislu nadomestuje kruh, ki ga sploh ne dajo na mizo. Po kosilu ali večerji pride na vrsto sladoled ali puding ali kaj podobnega. Črne kave sploh nismo pili, pač pa veliko čaja z mlekom. Počasi sem se na vse to navadila, toda naša domača hrana je gotovo veliko boljša.
167
Angleži vstajajo šele okrog osme ure, Seveda so zaradi tega toliko več časa v službi popoldne. Sicer se pa tudi mračiti začne šele okrog pol desetih zvečer.
Zvečer sem ostajala doma in gledala televizijo, da sem si pridobila čim več znanja jezika, saj sem zato prišla sem. Tudi v kino sem včasih Šla in tedaj sem videla, da so zvečer ulice polne študentov, predvsem tujih, Italijanov, Švedov in drugih.
V šolo sem se vozila z nadstropnim avtobusom in če sem le mogla, sem zlezla na vrh, zaradi razgleda in občutka imenitnosti. Vozijo pa v Angliji še vedno po levi strani in v začetku sem avtobus redno čakala na napačni strani, potem mi je pa pobrisal, preden sem mogla priti na drugo stran. Jezna sem skočila po coca-colo v bližnjo trgovino in jo pila iz konzervne škatle, ne iz steklenice kakor pri nas.
Sploh se mi zdi življenje v Angliji povsem drugačno od našega, toda navadiš se nanj, če nimaš prevelikega domotožja. Meni je bilo zelo všeč, še posebno zato, ker sem stanovala pri zelo skrbni im dobri ženici, ki je skrbela zame kot za svojo hčer. Ob nedeljah sva šli skupaj tudi v cerkev, med tednom pa včasih na kratek sprehod.
Zdaj sem spet doma, premišljujem in pripovedujem o vsem, kar sam doživela in hvaležna sem staršem, da so mi omogočili enomesečno bivanje v daljnem, doslej nepoznanem svetu.
Jože Smej
Krizantema na grob Ignacija Maučeca
Med pomembnimi sodelavci Stopinj, ki se jih spominjamo med rajnimi, je tudi Ignacij Maučec. Umrl je v četrtek, 23. februarja 1978, pokopali pa smo ga v soboto, 25. februarja, v Bogojini. Bil je odličen organist, skladatelj in vodja cerkvenih in tudi drugih pevskih zborov, poznan ne le v Pomurju, ampak tudi po vsej Sloveniji. Kot skladatelja ga omenja Družina z dne 28. 10. 1973, str. 9 in večkrat Pomurski vestnik. Njegove skladbe sta ocenila profesorja Matija Tomc in Gregor Zafošnik.
Ignacij Maučec se je narodil 29. junija 1914 v Bogojini. Že kot gimnazijec je vsak dan orglal med dijaško mašo v dijaškem domu Martinišče. Glasbeni navdih je podedoval po starših. Njegov oče Franc je bil priljubljen vaški harmonikar, mati Terezija, roj. Küzma, mu je zapela marsikatero staro prekmursko ljudsko pesem, ki jo je potem Ignac zapisal in harmoniziral. Po gimnaziji v Soboti se je vpisal na konservatorij v Ljubljani. Poročil se je z učiteljico Lojzko, roj. Pušenjak. Organistovsko službo v Bogojini je začel opravljati že med vojno leta 1943. Prej je bil nekaj časa tudi organist v Soboti. Župnik Hauko je o tem zapisal v kroniki takole: »Takoj 3. januarja 1943 je imela verska občina sejo. Izpeljal smo volitve novega kantorja, ker je prejšnji kantor, Janoš Kocuvan, po 45 letih službovanja odpovedal službo. Verska občina je soglasno izvolila za kantorja Ignaca Maučeca, domačina — rojaka iz Bogojine. Novi kantor je sprejel to zaupnico. Njegovo izvolitev je potrdila in odobrila tudi cerkvena oblast v
168
Sombotelu (škof). Kantor je svojo službo takoj začel z lepo spremljavo petja v cerkvi.« Med vojno je Maučecov moški in mešani pevski zbor gojil tudi narodno pesem, ki je v tistih hudih časih krepila narodno zavest.
Kanonik Ivan Jerič pripoveduje v svojih spominih, kako je Sombotelski škof Jožef Grösz julija 1941 obiskoval prekmurske župnije: »Na začetku vasi (Bogojina — op. J. S.) je škofa pozdravil madžarski notar in župan. Ljudi ni bilo, ti so škofa čakali pri cerkvi. Ko smo prišli pred cerkev, je bil že mrak. Pod kostanji pri cerkvi mu je cerkveni pevski zbor zapel zdravico pod vodstvom organista Maučeca. Petje je bilo slovensko in tako dovršeno, da me je škof vprašal: ’Odkod so naročili ta pevski zbor?’ ’Od nikoder,’ sem mu odgovoril, ’to je domači pevski zbor.’. Znova se je začudil: ’Je to mogoče!?’« (Ivan Jerič, Moji spomini, Str. 205, rokopis).
Ignac Maučec
Posebno pozornost zasluži Maučec tudi kot skladatelj. Njegovo skladbeno delo je ostalo večinoma v rokopisih. Skladbe je podpisoval večinoma s kratico ’Mig’. O njegovih skladbah pravijo, da so resnično doživete in zelo dovršene. Znal je prisluhniti preprosti duši prekmurskega človeka. Uglasbil je celo vrsto nagrobnic, mašnih pesmi, psalmov in spevov med berili. Poleg tega je pridno zbiral stare prekmurske ljudske pesmi, zapisoval melodije in jih harmoniziral. Nekaj takih pesmi je objavil tudi v Stopinjah (Stopinje 1977, str. 99—102).
S svojim moškim in mešanim pevskim zborom je uspešno nastopal po raznih krajih Pomurja. Republiški svet zveze kulturno prosvetnih organizacij Slovenije, odbor za glasbeno dejavnost, mu je za uspešno dolgoletno delo na glasbenem področju podelili zlato Gallusovo značko. Tudi zveza kulturnih organizacij Murska Sobota mu je za uspešno vodenje pevskega zbora izrekla posebno priznanje.
Pogreba se je udeležilo petnajst duhovnikov in množica ljudstva. Poleg domačega zbora je dolgoletnemu organistu in skladatelju zapel tudi Prekmurski oktet iz Sobote, za katerega je Maučec uglasbil in harmoniziral veliko starih prekmurskih ljudskih pesmi. Na njegovem domu se je od nje-
169
ga poslovil domači župnik Jožef Gjuran, v cerkvi po maši pa se je poslovil od nas Maučec s pesmijo Ave Maria na magnetofonskem traku, ob grobu pa še dekan Lojze Kozar ter zastopnika kulturnih organizacij in podjetja, kjer je bil Maučec v službi.
Naj se spočije na bogojanski božji njivi ob svojem krstitelju in narodnem buditelju, župniku Ivanu Baši!
Jože Smej
Spominu Jožeta Hozjana
Po dolgotrajni in mučni bolezni je dne 16. maja 1978 v Račah umrl Jože Hozjan, tamkajšnji župnijski upravitelj. Večkrat smo ga videli, kako se je pogovarjal s škofom Držečnikom, posebno zadnje leto. Drug drugega sta tolažila, imela sta namreč podobno bolezen. Pet dni pred svojo smrtjo je Jože povedal duhovniku, ki ga je obiskal: »Midva s škofom Držečnikom bova najbrž kmalu odšla s tega sveta.« Kmalu potem je umrl škof Držečnik in Čez tri dni mu je sledili tudi njegov duhovnik Jože.
Narodil se je v Véliki Polani 24. februarja 1930. Gimnazijo je obiskoval v Soboti kot gojenec salezijanskega zavoda Martinišče, ki je imelo takrat še svoje zasilne prostore v župnišču. Ker pa ni čutil poklica za redovniško skupnost, je kot bogoslovec prestopil v škofijsko bogoslovje. Po mašniškem posvečenju leta 1954 je dve leti kaplanoval v Lendavi, tri leta v Vitanju. Leta 1959 je postal župnik pri Sv. Vidu nad Valdekom. Hkrati je soupravljal tudi župnijo Sv. Miklavž pri Slovenjem Gradcu. V tistem času je izdal skupaj s profesorjem Jašem drobno knjižico, sodobno razlago mase. Zavoljo slabotnega srca se je leta 1961 odpovedal župniji in postal župnijski upravitelj v Kapelah pri Brežicah. Ker so Kapéle majhna župnija, je rad pomagal tudi v Brežicah pri mladinskem verouku im tamkajšnji bolnišnici. Kot bi slutil, da bo tudi sam nekoč bolnik, ki bo potreboval pomoči, je z veliko ljubeznijo obiskoval bolnike v bolnišnici in po domovih.
Po devetih letih plodnega župnijskega in medžupnijskega dušnopastirskega delovanja v Kapélah im Brežicah je leta 1973 prišel za župnijskega upravitelja v Rače. Bil je razgledan in sprejemljiv za pastoralne novosti. Župnija ga je imela res rada in je sprejemala vsako njegovo pobudo. Bil je iznajdljiv in zavzet poverjenik za verski tisk. Organiziral je posebno nabirko, da bi lahko vsaka družina v njegovi župniji dobila »Družino« zastonj. Na vratih župnijske pisarne je imel napis: »Odprta vrata, Odprto srce«. Bil je vržen kakor zlató v topilnico, da bi se v trpljenju prečistil. Hudi bolezni — raku na želodcu — je kljuboval vse do zadnjega. Eno leto se je boril z boleznijo. Njegov obraz je tudi po smrti odseval hudo trpljenje. Marsikdo ga je primerjal s Kristusom na križu.
V oporoki je napisal, da želi imeti skromen pogreb, samo enega duhovnika. A Bog, ki povišuje nizke, je poskrbel drugače. Na pogrebu škofa Maksimilijana so duhovniki zvedeli za Jožetov pogreb. Okrog škofa dr. Grmiča, ki je vodil pogreb, se je zbralo 90 duhovnikov. Na lastno željo je bil poko-
170
pan na slivniškem pokopališču, kjer pokopavajo verniki iz Rač svoje pokojne.
Vsa leta je bil tudi dober svetovalec in prijatelj Stopinj. Četrta številka Družine z dne 22. januarja 1978 je objavila njegov članek Razmišljanje ob Stopinjah 1978.
Dragi Rastko, (tako je podpisoval svoje članke), naj te sprejme Kristus, ki ti je dal to milost, da si zanj ne le delal, marveč tudi vdano trpel!
Če po tvoji smrti, Kristus, smrti res biló več ne bi, sami šli bi v smrt, da le prišli bi k tebi ...
Jože Smej
Župnih Ivan Kolenc - sedemdesetletnih
Spričo njegove nezmanjšane dušnopastirske delavnosti bi komaj mogli verjeti, da je župnik Ivan Kolenc — rojen 1. avgusta 1908 v Gomilicah — dopolnil sedemdeset let življenja. Izšel je iz globoko verne kmečke družine Kolenčevih, ki smo jo opisali v Stopinjah ob sedemdesetletnici njegovega brata Franca (letnik 1973, str. 75—76).
Po mašniškem posvečenju, 7. julija 1935, je bil eno leto semeniški duhovnik, nato pa kaplan, župnijski upravitelj in župnik pri Gradu. Zavoljo bolezni srca se je 1. decembra 1973 odpovedal župniji Grad. Škof je odpoved sprejel in ga imenoval za duhovnega svetovalca mariborske škofije.
Po smrti župnika Jožefa Berdena mu je škof zaupal hotiško župnijo, kjer deluje od 7. februarja 1975.
Ob sedemdesetletnici mu je škofija poslala brzojavno čestitko. Svojemu vnetemu širitelju želijo Stopinje da bi enako uspešno kakor doslej delal za blagor božjega ljudstva tudi v prihodnje!
171
Jožef Gjuran
Spomini plivanošovoga košiča Marka
Ej gostüvanje, kak lepa stvar je to. Nikelko pa nikelko krat je Marko pelao snihô pa mladoženca. Kobilan je že v sobóto fpleo v gribe cmejre. V nedelo zajtra je ešče samo nakrmo, lipô počeso, sam sebé oblekeo v svétešnji gvant pa je bilo vse gotovo. Prle kak je šou z doma, pa je dao sakšoj kobili falat krüha, poljánoga z žganicov. Te so pa šle, kak či bi je s puške püsto. Več so šle po lüfti kak po zemli. Snihaj pa je mreža frfotala kak törska zastava, gda so Törki s Kaniže bežali. Deca, ki so čakala sniho, so brečala: »Plivánošov Marko snihô pela«. Komaj so vujšli s kunika i poskakali v grabo. Fčási so kapali eden na drügoga, kak či bi loške grüške stepao.
Idnok pa je snihof li čüdno ophodo. V zimi je to bilo. Tisto leto gda so konople tak velke zrasle, ka so je mogli pred cajtom mikati, lén pa je ves v travo vdaro. Brglezova Mariča se je ženila. Zéla si je Alambegovoga Matjaša. To je bio érešnji par. Nej so bili z naše fare. Eli glas od plivanošovij kobil i dobroga kočiša Marka je šou daleč na okoli. Prosili so foringo in Marko je óbečo. Ve tüdi gospockij sáni v törjanskoj fari nej möo nišče. Drüge snihe so se vozile v leti v drnckastij koleslinaj, v zimi pa na velkij sanáj.
Pelali so se z Brezovice v Törnišče k zdávanji, mimo oštarije Hozjanovoga Marka v Gajiči proti nedličkomi cintori do glavne ceste. Tirali so se s takšov nágloščov, ka je mladoženec furt lovio svoj žamaten krščák pa ga težo nazaj na glavo, ka je nazadnje takši bio kak či bi ga s preše zéo pa nej z omara. Botra pa kuma sta sidela na sanáj tak ka sta nazáj gledala ár so sani mele düpliške sice. Botra so v rokaj držali na glažovenoj taci torto oblijáno s čokoladov pa notri zapičeni cmer, kuma pa dvej molitvenivi knigi, svojo pa botrino. V knigi so kuma meli tüdi papér, na šteron so meli napisani náklon, kak je to šega, ka stršina má guč, gda pride na sto na sühim zelje z mésun. Pri Gregorvum križi pa je oster závoj. Marko je tak náglo zavino, ka so vsi zleteli s sanámi vred v grabo. Marko je šče srečno skočo dol, zgrabo kobile za vüzde in brekno: »Nikaj se ne bojte, to so gospocke sani pa na závoji rade idejo pocmük. To se mi je že dostakrat zgodilo pa záto kobilan nigdár nikaj nej bilo. Friško ote vö z grabe.« Mladoženec je snihô friško vö z grabe potegno. Tüdi stršina se je nékak vö s snigá skopao, botre pa nej bilo nindri viditi. Ležali so v snegi daleč od sám.
»Jezuš Marja — botra pa májo mozgé razmazane po obrazi, gvišno so mrtvi,« je brekno mladoženec. Vsi so skočili k botri in jo vlekli vö s snigá. Botri je zbegnola rejč. V rokáj so držali glažoveno taco brezi torte. Torto pa so meli razmazano po obrazi, mozgé pa redno v glavi kak vsi drügi. Botri je nej bilo žmetno, ka so se prevrgli, liki za torto. To bi bila prva torta po prvoj bojni v törjanskoj fari, či bi k haski prišla. Spekla jo je érešnja küharca štera je žandaron kühala, zvali so jo »žandarska Naca«.
Marko je to nikomi ne rad pripovidávo. Gda je domo prišeo, so ga plivanoš pitali, kak je kaj opodo. Tak po késnič je samo pravo, ka so na gostüvanji jeli fsefelé dobrote, šče rdeče zelje pa gibance. Stršina pa je na konci razrezao bosman, vsakšemi dáo faláček pa pravo: »Što s toga tála ne dobi,
172
naj ga glava ne boli.« Stršino pa je bolela glava, ar se je od samovke v grabi vdaro. Te zadnji stavek je Marko nej vö povedao, samo si je mislo.
Marko, vören plivánošov kočiš, se je postarao. Nej njemi je več bilo za kakši brlenc eli fujtávanje s kobilami. Navolo se je že. Tretjemi plivanoši je že slüžo. Zvedo je, ka tüdi kočiš lejko na stára leta dobi penzijo in v méri živé. Odo je od doktora do doktora in nazadnje so ga šče poslali v Maribor v špitao. Celoga so zvizitéjrali, Obračali so njemi zimice, či dobro vidi, dregali so njemi v vühaj, či nej glühi, ravnali so njemi noge, či se mogoče redi plantavoga. Nazadnje so njemi v kuverti dali cedlo in ga zganili domó. šou je z veseljon s špitala. Mislo si je: zdaj pa man priliko in pohodim tistoga vrloga püšpeka, kak san jij negda uganke spitávao pa so mi dali cigár pa jürja.
Po dugon spitavanji je komaj najšeo velko ižo, ge püšpek majo svojo kancelarijo. Klunkao je i klunkao pa po dugon časi pridejo eden debeli kalunik pa ga pitajo: »Kaj hočete?« S püš-pekom bi rad gučao. »S pekom?« Ja s püšpekom«. »Tu ni nobenega peka, Tu imate en dinar pa si pri peku kupite žemljo.« Kaklunik so zaprli dveri pa so odišli. Tüdi Marko je odišeo. Žmetno njemi je bilo. Mislo si je, kak so püšpek vrli, te kalunik pa tak obregasti. Marko je ščista nej razmo toga slavskoga jezika. V takšo formo so gučali te kalunik, kak gučijo rešetarje pa vučiteli s Kranjskoga.
Šou je na álomáš, da se odpela s cugon proti domi. Kárte za cug si je nej küpo. Mislo si je: jes sam sociáliš (socialno zavarovan). Či nej trbelo plačati za špitao pa nej za vracvo, te gvišno tüdi nej trbej za oug plačati. Gda ga je kalous proso kárto, je Marko samo pravo, ka je on socijališ. »Kaj je to socijališ. če ne najdete karte, vas dol s cuga ličin«. Marko je nej mogeo najti karte, či je pa nej möo. In v Ormoži ga je dol stirao, naj küpi karto. Marko je šou k okni ge karte tržijo pa je pravo: »Gospodična — kalous me je zgono k vam — je san socijališ«. »Dobro, dobro,« je pravila dobra gospodična pri kasi. In Marko je veselo pá odišeo na cug. Proti Lotmerki ga je pá kalous šrajfao za karto, na zadnje pa tak kričao nad njim, kak či bi bio Marko glühi na obej vühi.
Marko je nej več spregovoro rejči bože, samo. se je fküp vlekeo. V Böltincaj pa je stopo s cuga na domačo blagoslovleno zemlo, v šteroj nega hüdobije. Bar on si je tak mislo.
V	Markovon srci sta zaživela dva človeka: obregasti kalunik, pa zvünreda lagoji kalous. Dvakrat jemi je povedao, da je socijališ pa tüdi zraven pokazao cedio, ka so njemi dali doktorje. Pa ka hasni to, či pa kalous nevej dijački. Doktorje pa vse pišejo dijački. E, ve naš patikaroš Panči razmi dijački pa mi da vracvo za noge. In patikaroš Panči je razmo in tüdi Marki razložo: »Marko, s tof cedlov morete iti v Liblano, ka vam zmerijo noge, ka dobite ortopedske bočkore zavolo vankrajastij nog pa velkij čunklóv.«
»Na cug več nejden, ráj se dan dol strliti zraven tü v pateki,« je žalostno odgovoro Marko in odišeo.
V	Markovoj glavi se je sükalo troje lüdi. Dober püšpek, obregasti kalunik pa lagoji kalous. Za prvoga bi dáo živlenje, z drügim se ne bi rad nigdár več srečao, tretjega pa bi najraj poslao v Sibirijo, ka bi ga tan náfčili poštenjá.
173
P. B.
Akademski slikar Ivan Kos
Letošnje Stopinje imajo na naslovni strani akvarelno sliko akademskega slikarja Ivana Kosa, ki se v njegovem razstavnem katalogu imenuje »Pivnice«. To je motiv iz Slovenskih goric. Dolžni smo našim bralcem predstaviti tega našega ožjega rojaka, ki nam je velikodušno dovolil, da uporabimo njegovo umetnino.
Slikar Ivan Kos je bil rojen na lep majniški dan, na praznik Marije Pomočnice, 24. maja 1895 v Radgoni. Njegov oče Ivan je bil finančni uradnik in se je zato moral z družino večkrat seliti. Njegov rod izhaja iz Vitanja. Mati Ivana, rojena Borovič, je bila doma iz Črešnjevec v župniji Gornja Radgona. Bila je gospodinja in je vzgajala svojih sedem otrok. Ivan je bil najstarejši med njimi.
Osnovno šolo je Ivan obiskoval najprej pri Sv. Juriju ob Ščavnici, nato v Radljah. Družina se je za stalno preselila v Maribor in Ivan se je vpisal na klasično gimnazijo. Maturiral je med prvo svetovno vojno leta 1915 in je imel tako zvano vojno maturo. Takoj nato so ga poklicali k vojakom, Čez nekaj časa pa v oficirsko šolo v Gradec. Potem je okusil še nekaj prve svetovne vojne na goriški fronti.
Za slikarja se je odločil v svojem 17. letu, ko se je skupaj s frančiškanoma p. Hadrijanom udeležil evharističnega kongresa na Dunaju leta 1912. Tam je v muzejih in galerijah srečal velike slikarske umetnine in njegova duša se je tedaj prebudila. Začutil je veselje in navdih. Od tedaj mu je bilo jasno: Slikar bom postal!
In res, niti ni strpel, da bi se rešil vojaške Uniforme, ko se je leta 1918 iz kasarne preselil na Dunaj' in se vpisali na Cesarsko-kraljevsko akademijo upodabljajočih umetnosti. Kjer se je njegov poklic rodil, tam naj bi se še
174
izoblikoval. Toda ni imel sreče. Po zlomu Avstro-Ogrske je moral z Dunaja. Vrnil se je v Maribor in se prijavil med Majstrove borce. A komanda je nadarjenega slikarja že po štirih mesecih kot študenta odpustila iz vojaške službe, da bi nadaljeval študije. Tedaj je Kos priredil že tudi svojo prvo razstavo v Mariboru.
Oktobra 1919 odide v Prago in se vpiše na Likovno akademijo. Dodeljen je bil hrvaškemu slikarju Vlahu Bukovcu in takoj začel drugi letnik. Takrat je Kos občutil, kaj pomeni, živeti brez sredstev v tujem mestu, ne imeti denarja niti za barve niti za platna in čopiče. V glavnem se je omejil na risanje, z očmi pa je požiral druge, ki so šarili s čopičem po platnu. Še iz tistega časa je v Kosovem srcu ostalo tisto sočutje do revežev, tista družbena nota, ko je v svoji delavnici tako rad sprejemal in slikal preproste ljudi z ulice in berače.
Že naslednje leto 1920 je razstavljal v Mariboru pod pokroviteljstvom generala Majstra. Dobil je sredstva, da se je vpisal v Pragi pri odličnem učitelju Thieleju in končno diplomiral.
S podporo mariborske občine je obiskal Rim, Firence, Benetke in se učil na velikih mojstrovinah starih slikarjev. Po vrnitvi je postal profesor risanja na isti gimnaziji, kjer je nekoč sam študiral. Mariboru je ostal zvest vse življenje. Bil je vedno živ član umetniških občestev vse do svoje upokojitve leta 1962 in čez. Edino leta med voljno je preživel v Ljubljani, kamor se je zatekel iz Srbije. Na gimnaziji na Rakovniku je bil honorarni profesor risanja.
Ivan Kos je dostikrat razstavljal, dobil je mnogo priznanj in nagrad za svoja dela, med drugimi tudi mariborsko Prešernovo nagrado leta 1961.
Kosove umetniške roke so se dotaknile šole, skozi katere je šel: impresionizem, nova stvarnost, ekspresionizem, realizem. Skozi ves nadih šol pa prebija Kosova lastna Umetniška duša, ki se oprijema pesniškega, lirsko barvanega realizma. Neka socialno kritična nota v njegovem delu so berači in preprosti ljudje z ulice, ki so našli mesto na njegovih platnih.
Kos je predvsem mojster akvarela. Leži mu tudi olje in grafika. »Neutrudna delavnost na področju akvareliranja (krajina, portret, cvetlično tihožitje) je dokaz Kosovega znanja in izurjenosti, njegova figuralika je odmev stvarnosti, krajina pa zapis o blagih gričih štijerskih goric« (Meta Gabršek-Prosenc).
Mi pri Stopinjah lahko dodamo še to, da je Umetnost v Kosovi rodbini nekoliko dedna. Njegov nečak, sin brata Hinka, je znani pesnik p. Vladimir Kos DJ, profesor v Tokiu; nečaka sta tudi karikaturist in ilustrator Božo Kos in grafik Boris Kos.
175
Pavel Berden
Mama, kje so naši?
Našli smo se v cerkvi sv. Rešnjega Telesa v Mariboru. Presenečenje. Povabila sta me na dom v Baševo 18. To Povabilo ni bilo samo ogled nove enonadstropne hiše, na kateri še vsak dan kaj spopolnjujejo, bilo je povabilo na obisk v njuno življenje, Povabilo na obisk v življenje tisočih in tisočih Pomurcev, za katere majhni otroci sprašujejo: Mama, kje so naši?
V nekaj minutah smo se ustavili v samotni, tihi ulici, v kateri so same nove enonadstropne enodružinske hiše. Mariška mi je odpirala vrata in vodila v svetišče trudov, skrbi, želja in sedaj družinskega miru in užitka.
—	Kje si prav za prav ti doma?
Povedel me je v srce Goričke in mi naslikal domačo družino. Oče Mihael in mati Frančiška sta imela malo zemlje, toda veliko vero v Boga in veliko vero v življenje. Zato sta kljub siromaštvu vzgojila sedmero otrok, štiri fante in tri dekleta. Jožek je ostal neporočen. Bili pa je sezonski delavec, ki je obhodil Francijo, med vojno Nemčijo in je umrl doma od izčrpanosti v 68. letu življenja. Tonek je padel v zadnji svetovni vojni. Šandor se je izučil za trgovca in je že od 1938 v Mariboru, ima svojo hišo in številno družino. Šandor je potegnili za seboj še njega, Franca in pri njem se je izučil za trgovca. Od deklet je Agneška ostala neporočena na domu, Cilika in Treza sta se pa poročili. Treza je rodila dvanajst otrok.
Kakor da gledamo zemljevid in na njem premikanje ljudi. To je življenje. Oče Mihael in mati Frančiška, ki sta umrla stara okoli sedemdeset let, sta gledala, kako si otroci utirajo pot v življenje in iščejo srečo.
—	In ti Mariška? Kako pa ti gledaš nazaj na svoj dom?
Tudi njena Zgodba je podobna. Oče Štefan in mati Roza sta imela deset otrok. Ona je deveti, a prav za prav najmlajši, ker je deseti otrok umrl kot dojenček. Tudi ona je bila rojena v leseni hiši, ki je bila s slamo krita. Oče je hodil na Sezonsko delo, na žetvo, na repo, da je zaslužil skorjo kruha. Pozimi pa je delal iz gline lonce im jih žgal v pečnici. Otroci so se razleteli na vse strani. Nekaj' se jih je poženilo v vasi, drugi so šli po svetu. Mariška je po končani vojni Šla v službo v Maribor in delala. Nekaj časa v tovarni, pozneje v bolnišnici. Potrebovali so strokovne izobražene kadre, zato je šla s tečaja na tečaj, postala otroška negovalka, nato končala bolničarsko šolo. Bolnišnica ji še danes daje delo in kruh.
—	Kako sta se pa vidva našla?
Prav za prav slučajno. Mariška je s svojo prijateljico Roziko iskala Šandorja v trgovini na Teznem. A namesto Šandorja sta našli Franca. Toda Franc za Mariško ni bil nič kaj zanimiv človek. Tak kot vsi drugi. Bil je tudi mlajši od nje. Vendar zelo močan in zelo črn v obraz.
Ko so šli nekoč skupaj na Kalvarijo in ji je razkazoval Maribor, takrat je odkrila v njegovih očeh lesk, ki je ni mogel prevarati. Vedela je, da jo ima Franc rad. In potem sta si kmalu priznala ljubezen in se poročila.
—	Kako poročila? Na kaj?
—	Saj to je tisto. Dobila sva ono sobo v Mariborskem dvoru, kjer je na enem krilu hiše stanovalo dvanajst strank. A nisva vprašala, kako bo Ljubezen je čudna sila lin veliko premore. Šest let in pol sva tam stanovala. Medtem se je rodili prvi otrok, Andrej, in drugi otrok, Olga. Bile so pa tam
176
same družine prišlekov z vseh strani sveta. In nekega dne je prišel ukaz, da se moramo takoj vsi izseliti. Kam? Postavili so nas na cesto. Šla sva na Pobrežje v barake. Vse je bilo zasedeno. Toda neka družina se nas je usmilila in smo stanovali skupaj. To je trajalo pol leta. Potem sva dobila stanovanje na Betnavski cesti, kjer sva ostala Osemnajst let.
—	In medtem sta hodila delat?
—	Franc je hodil redno delat, jaz pa v času porodniških dopustov ne. Medtem so mi vzeli eno ledvico. Vse dni življenja sem bila potrpežljiva. Večino bolezni sem prebolela na nogah. Tudi ko je šlo za ledvico, sem mislila tako, pa ni šlo. Stiskala sem zobe in tožila, da me boli. Nekateri so rekli, da simuliram. Filmov za slikanje ni bilo. A ko so jih dobili, so ugotovili hidronefrozo leve ledvice. Delala sem pri dr. Pirkmajerju. Ko je videl sliko, je kar zastokal. Ni bilo druge pomoči, vzeli so mi ledvico. In sedaj živim že 13 let samo z eno in se dobro počutim. Razume se, da neumnosti ne smem početi.
—	Kaj pa Franc?
—	Jaz sem zdrav ko riba. Vedno sem bil suh, črn, visok, nekoliko pripognjen, toda do danes zdrav.
—	In kako sta prišla do te svoje hiše, do tega svojega miru in udobja?
—	Vedno sva skromno živela. Nikoli nisva zapravljala denarja. Vsak dinar, ki nama je preostal, sva nesla v banko. Ko so pa otroci odraščali, sva dejala: Denar propada. Kupimo nov boljši avto, da nam denar ne bo propadel. Ko pa sva nekoliko razmišljala: Dovolj nam je siromašno vozilo. Zakaj bi razmetavala denar. Mislimo rajši na hišo. Zanimala sva se. Imela sva srečo. Občina je prodajala parcele v tej ulici. Prijatelji so naju opozorili. Dobili smo parcelo. Gradbeno dovoljenje smo imeli v rokah že Čez 5 mesecev, ker se je gradila cela ulica na novo. Vzela sva kredit. Delala sva v glavnem v lastni režiji. Les sva pripeljala z Goričkega in iz Kobilja. In tako je vse šlo zelo poceni in hitro.
—	Opremo sta pa imela že poprej?
—	Marsikaj res. Marsikaj je pa tudi novo. Marsikaj pa še bo. Počasi. Glavno je, da smo pod svojo streho.
Mariška mi je pokazala gobeline, ki jih je sama izdelala. Panonsko pokrajino. Tihožitje — obložena miza. Šopek. Imata tudi nekaj umetniških oljnatih slik, prav lepih in dragocenih. Slikar je bil v stiski za denar in jih je ponujal od hiše do hiše.
Franc mi je pokazal svojo stružnico v kleti in delavnico ter naprave za centralno kurjavo.
Nato smo pokukali še v stanovanje mlade sinove družine. En del hiše je zanjo. Hči je poročena drugam.
Ustavili smo se v kuhinji, kjer smo se pogovarjali še o lepoti težkega življenja. Ako imaš cilj, višji cilj, za katerega živiš, h kateremu se zatekaš, potem prav za prav ni težko živeti, ker se priboriš do notranjega miru. Če pa tega ne bi imel, bi se podajal v pijačo. Francu in Mariški pa pijančevanje ni potrebno. Tudi tokrat smo božjo kapljico samo okusili, tako, malo za veselje, za dobro voljo, za srečo. A osrečevalo nas je nekaj drugega.
Franc me je peljal domov. Doma sem še mislil na njiju in na tisoče naših ljudi, ki so zleteli iz domačega gnezda in si ustvarili dom drugje. Kje, sam Bog ve.
177
Pavel Berden:
Razočaranje
Bil si v meni živ,
imel si v meni prestol zlat.
Misel nate mi bila je sončni žarek, spev in cvet in razbohotena pomlad.
A zdaj si mrtev.
Mrtev si, ker dolgo ni bilo te k meni. Nisi pisal, nisi dal glasu od sebe.
Na pozdrave moje bil si — gluhonemi.
Ljubezen je cvetlica, ki ovene, če nima sonca iz oči, če nima rose toplega smehljaja, če je ne hranijo pozornosti.
Mrtev si
in jaz sem te zdaj pokopala.
Slovo od tebe mi je grenko.
Koprena črna na srce je pala.
Pogled z ljubljanskega gradu
Ne vem,
ali smo še Krpanova kobila, ki je noben tujec ne potegne iz hleva, ker brca, grize, je polna divjega življenja, čeprav je sestradana.
Ne vem,
ali smo še samoten slap, ki pada, pada, pada, prebuja misli in srce in zbuja hrepenenje Čez barve, mavrico in pene.
Ne vem,
ali smo drevo na samem,
hrast, ki vrh vzdiguje svoj v oblake in v svoje veje lovi sonce, v listje šum vetrov iz daljnih krajev; ali smo pa že Zgubljeni grm v goščavi.
Ne vem,
ali smo še brhka hči planin, ki razkazuje v svoji se lepoti, smaragdno lepa v svoji strugi; zdi se, da so nas preplavili kanali in preroka ni med nami.
178
Vsi smo šoferji
Ovinek na desno, ovinek na levo, križišče, odcep.
Kako me uboga vozilo! Neprekinjena črta, nepregledni ovinek, prehitevanje prepovedano! Celo smrtno nevarno!
Ne bi rad nadaljeval vožnjo z rešilcem!
Brzimo naprej iz vasi v vas, iz mesta v mesto.
Števec se stalno vrti in kaže daljavo.
Končno! Tu smo doma! Srečno pristanemo.
Življenja pot.
Ovinek na desno, ovinek na levo, mnogo ovinkov, mnogo križišč in odcepov. Nevarna križišča, prehitevanja, s trki prelomi nog in rok, do obupa, do onemoglosti.
In vendar brzimo naprej.
koledar se vrti,
šteje dni, leta minevajo.
In potem? Ali pridemo zdravi srečno domov?
Ali polomljeni v bolnišnico? Ali zlomljeni na pokopališče večnega življenja?
Na smetišče, na odpad?
Dobro je, Gospod,
da si postavil ob našo pot
svoje prometne znake!
179
Lojze Kozar
Obisk maše v pomurskem pastoralnem področju
Da bomo bolje razumeli spodnjo tabelo, na kateri je v odstotkih prikazan obisk maše v naših treh dekanijah in potem še v škofiji, naj podamo najprej nekoliko pojasnil, kaj številke pomenijo.
Dvakrat na leto štejemo vernike v cerkvi na navadne nedelje, iz tega izračunamo poprečje, koliko ljudi je bilo pri maši, tako dobimo število nedeljnikov. Vsi ljudje pa ne morejo k maši, recimo zaradi bolezni, drugi zaradi poklica, ali pa niso dolžni biti pri maši, npr. predšolski otroci, zato od vseh katoličanov odštejemo 20 odst. Tako dobimo število obveznikov. Med nje štejemo tudi tiste, ki so zdoma kje na delu, zato je število udeleženih pri maši vedno nekoliko nižje, kakor bi bilo, če bi bili zdomci doma.
Ker nam absolutno število, koliko je bilo v kateri dekaniji vernikov pri maši, ne bi dosti povedalo, saj imajo dekanije različno število katoličanov, zato rajši število obiskovalcev izrazimo z odstotki, da jih potem lahko primerjamo med seboj, in nam spodaj navedena števila povedo, koliko ljudi je bilo v cerkvi na vsakih sto obveznikov v tej ali oni dekaniji.
Odstotki moških, žensk, otrok so izračunani od vseh obveznikov, ne samo od tiste skupine. Pri moških, recimo, odstotek ne pomeni, da je bilo na sto moških toliko in toliko navzočih, ampak na sto obveznikov, to je katoličanov manj 20 odstotkov. Če seštejemo odstotke moških, žensk in otrok, dobimo skupen odstotek ali Vsi.
V tabeli navajamo odstotke zadnjih sedem let. Na sejah župnijskih svetov pa lahko primerjamo odstotke svoje župnije z dekanijskimi, da ugotovimo, kakšno je stanje pri nas v primerjavi z drugimi.
TABELA OBISKA MAŠE V %
DEKANIJA	Leto							
	SKUPINA	1971	1972	1973	1974	1975	1976	1977
LENDAVA	VSI	56,0	55,0	55,1	54,1	55,3	52,0	51,4
	Moški	15,4	16,3	15,3	14,8	15,8	15,7	15,4
	Ženske	28,9	25,7	28,4	27,5	27,7	25,6	25,2
	Otroci	11,7	13,0	11,4	11,8	11,8	10,7	10,8
LJUTOMER	VSI	41,1	40,5	37,7	35,5	38,8	34,5	35,5
	Moški	11,1	10,9	10,5	9,6	10,0	9,9	9,2
	Ženske	19,7	19,5	18,2	17,1	18,3	15,8	16,6
	Otroci	10,3	10,1	9,0	8,8	10,5	8,8	9,7
M. SOBOTA	VSI	52,1	55,5	49,6	50,9	52,6	47,7	46,5
	Moški	16,3	17,7	15,1	16,0	17,0	15,1	15,1
	Ženske	24,4	26,7	23,4	23,8	24,3	22,5	21,7
	Otroci	11,4	11,1	11,1	11,1	11,3	10,1	9,7
ŠKOFIJA	VSI	36,2	34,9	33,5	33,0	32,9	31,3	30,3
	Moški	9,5	9,3	8,9	8,7	8,7	8,2	7,9
	Ženske	18,4	17,3	16,8	16,4	16,5	15,7	15,3
	Otroci	8,3	8,3	7,8	7,9	7,7	7,4	7,1
180
Poprečen padec obiska maše v sedmih letih v našem pastoralnem področju je 5,3 odst., pri vseh nedeljnikih; pri moških znaša padec 1,0 odst., pri ženskah 3,2 odst. in pri otrocih 1,1 odst. Pri obisku maše so torej najbolj popustile ženske in dekleta, kar nam zbuja skrbi, kajti od njih je najbolj odvisna vzgoja in zato tudi rast ali padec verske zavesti. V škofijskem merilu je padec obiska nekoliko večji in znaša 5,9; pri moških 1,6 odst., pri ženskah 3,1 odst., pri otrocih 1,2 odst.
Čeprav obisk maše v našem področju ni zadovoljiv in si želimo, da bi bil mnogo višji, smo pa še vedno na boljšem kot recimo v naši severni sosedi, graški škofiji, kjer je znašal obisk maše leta 1975 komaj 26,3 odst., povprečno v vsej Avstriji pa 32,8 odst. istega leta.
Upoštevati moramo tudi to, da recimo 50 odst. nedeljnikov ne pomeni, da samo Polovica tistih, ki so dolžni iti k maši, tudi zares pridejo. Ne, eno nedeljo pridejo eni, drugo nedeljo drugi in samo nekaj vernikov je, ki pridejo zares vsako nedeljo. Tudi odrasel in zdrav človek je marsikdaj opravičen, da ne pride k maši. Zato je takih, ki sploh ne hodijo k maši, bolj malo število. Običajno nedeljsko štetje pa tega ne more ugotoviti, ampak so zato potrebne posebne raziskave.
če se vprašamo, kje so pravzaprav vzroki, da ljudje manj hodijo k maši, in Sicer zdaj, ko je maša v domačem jeziku in je vse do kraja razumljivo, bi morda res težko našteli vse vzroke. Mislim pa, da bi bil poglavitni vzrok v tem, da današnji človek, ki ga je tehnika vsega prevzela, ceni in daje prednost predvsem tvarnim dobrinam in zapostavlja duhovne vrednote. Živimo v nekakšnem slepilu, ko nam je blišč raznih izumov in aparatov ter priprav vseh vrst tako zameglil pogled, da si duhovnih vrednot in duhovnega napredka sploh več ne želimo. Na primer: večina ljudi danes skrbi predvsem za to, da si zgradijo dom, kupijo boljši avto, opremijo stanovanje kar najmodernejše, in čeprav pri tem zanemarijo medsebojno ljubezen, vzgojo otrok, tvegajo razpad družine in lepo medsebojno sožitje.
Če pa stvarem pogledamo do dna, pa je vendar neprimerno važnejša medsebojna ljubezen zakoncev kakor pa še tako lepa hiša, veliko več je vredna vzgoja otroka, kakor pa to, da mu starša zapustita veliko hišo in ne vem kakšno opremo. Toda kako naj to samemu sebi dopovemo, ko pa z enim očesom neprestano škilimo k sosedovim, kaj vse že oni imajo in bi radi mi še malo več.
Današnji človek se vedno sprašuje, kaj bom od tega in tega imel? Pa se še mi vprašajmo: Kaj imam od maše? Ali mi maša kaj koristi?
Na kratko bi lahko odgovorili: Od maše lahko imam zelo veliko. Najprej gradim pri maši svoj notranji svet. Oblikujem svojo osebnost, ko gledam vase in že v začetku maše premišljujem Vsaj bežno, kakšen sem in kako je še daleč do tega, da bi postal tak, kakršen bi moral biti in kakršnega me želi moj nebeški Oče.
če poslušam božjo besedo — in sedaj je pravzaprav vsa maša božja beseda, saj je skoraj vse besedilo maše vzeto iz svetega pisma, čeprav je povedano nekoliko drugače — pridem v stik z Bogom, ki prodira vame po svoji besedi in me skuša počasi preoblikovati, da bi tudi jaz hotel isto kakor hoče Bog, da bi tudi jaz tako mislil, kakor misli Jezus Kristus in bi tudi jaz tako čustvoval, kakor je on, ko je še hodil po zemlji; skratka trudim se postati podoben svojemu najlepšemu vzoru Jezusu Kristusu.
181
Če pa Sprejmem Kristusovo mišljenje, Sprejmem tudi njegov odnos do svojih bližnjih. Tesneje se povežem s svojimi brati in sestrami in tako grem bogatejši iz cerkve v zavesti, da spadamo ljudje tesno skupaj, da smo vsi odgovorni drug za drugega in zato tudi nimam več sovražnika, pa čeprav sem ga na poti v cerkev morda še imel. Tedaj čutim, kakšnega bremena sem se iznebil in koliko sem zdaj srečnejši.
Gotovo ni najmanjša korist maše tudi v tem, da se za nekaj časa sprostim in rešim svojih neprestanih skrbi. Če hočem v tem oziru imeti od maše korist, tedaj pustim skrbi zunaj cerkvenih vrat, da sem pri maši svoboden, prost, nevezan, sproščen, da tem laže pride do izraza moje najgloblje bistvo, tisti jaz v meni, ki ga med tednom vedno znova tlačim nekam na dno in se bavim s samimi obrobnimi stvarmi in pri tem zanemarjam vprašanja: Kdo sem? Kaj je moj cilj? Čemu živim? Kakšna je moja vrednost pred Bogom?
Vsakdanji hrup življenja, naglica sodobnega časa in težnja, da bi se obračali samo k stvarem zunaj nas, nas odvračajo tudi od razmišljanja, zato smo vedno bolj tuji samemu sebi in tudi vedno manj srečni. Pri maši pa se skušamo zbrati, iti vase, se približati smislu in cilju vsega, to je Bogu. Zato je razumljivo, da začnemo v veri pešati, kakor hitro začnemo zanemarjati mašo, in je obisk maše še vedno eden izmed najznačilnejših zunanjih znakov naše vernosti.
Pavel Berden:
Vsi smo duhovniki
Za časa II. Vatikanskega cerkvenega zbora so žene zapadne Evrope naslovile na papeža Pavla VI. in na zbrane škofe prošnjo, naj bi tudi ženske posvečevali za mašnike.
Papež je prošnjo z vsem spoštovanjem sprejel in rekel, da jo bodo proučevali. Tedaj se je vnel v časopisih boj z razlogi za in proti. Papež ni dal odgovora na prošnjo, pač pa so mnoge žene same odgovorile nanjo.
Mati Terezija iz Kalkute je rekla: »To mi naš poklic. Bog je nam določil drugo nalogo. Če Jezus ni čutil potrebe, da bi svojo mater, ki je bila navzoča pri zadnji večerji, posvetil v duhovnico, potem je s tem jasno pokazal, da je nam namenili drugo nalogo v Cerkvi«.
Medtem je cerkveni zbor sam dal svoj odgovor na to vprašanje v konstituciji o Cerkvi in v drugih svojih dokumentih. Cerkveni zbor je spet naglasil in postavil v ospredje nauk o splošnem ali skupnem duhovništvu vseh kristjanov, ki ga Cerkev od vsega začetka pozna poleg službenega ali poklicnega duhovništva.
Že apostoli naglašajo, da s krstom postanemo deležni Kristusovega duhovništva vsi brez izjeme, moški im ženske. Kristus kot veliki duhovnik nove zaveze nas je »napravil za kraljestvo in duhovnike Bogu, svojemu Očetu«, piše apostol Janez v Razodetju (Raz 1,6). Podobno učita apostola Peter in Pavel. Sv. Peter v svojem prvem listu piše: »K njemu, živemu kamnu (Kristusu) ... se dajte tudi sami vzidati kot živi kamni v duhovno hišo, za sveto
182
duhovstvo, da boste darovali duhovne daritve« (1 Pet 2,4—5). Dalje: »Vi pa ste izvoljeni rod, kraljevo duhovsko, svet narod, pridobljeno ljudstvo, da bi oznanjali slavna dela njega, ki vas je poklical iz teme v svojo čudovito luč« (1 Pet 2,9).
Vse do naših časov je segala srednjeveška fevdalna miselnost, ki je poznala na eni strani cerkveno in svetno gosposko, na drugi strani pa nižje ljudstvo, tlačane. Tudi v cerkvi je gosposka imela svoje mesto spredaj blizu oltarja, ljudstvo pa spadaj v ladji, za ograjo. Cerkveni zbor nas vrača nazaj na apostolsko pojmovanje Cerkve. Vsi smo božje ljudstvo, vsi smo poklicani k svetosti, vsi smo deležni Kristusovega duhovništva, zato smo vsi poklicani k delu za Cerkev.
Službeno ali poklicno duhovništvo se gradi na splošnem. Službeni duhovnik je na temelju posebnega božjega poklica posvečen za to, da vodi, Oblikuje duhovniško ljudstvo in z vso zavzetostjo živi svoj duhovniški poklic.
Nekatera opravila, delitev nekaterih zakramentov in nekatere službe so tudi božjepravno pridržane poklicnemu duhovniku, ki je prejel duhovniško posvečenje. Zato pravi cerkveni zbor, da se splošno in službeno duhovništvo razlikujeta po bistvu in ne samo po stopnji. (C 10).
Vloga in naloga splošnih duhovnikov
Službeni duhovnik ima predvsem tri velike naloge v svojem poklicu: Služabnik je božje besede, katero oznanja; delivec je zakramentov in evharistije; voditelj je božjega ljudstva.
A tudi laiki so v moči splošnega duhovništva poklicani, da po svojih močeh delajo za te tri velike namene. Cerkveni zbor pravi: »Laiki so vsi brez izjeme poklicani, da kot živi udje z vsemi močmi, katere so prejeli po Stvarnikovi dobroti in po Odrešenikovi milosti, prispevajo k rasti Cerkve in k njenemu neprestanemu posvečevanju ... Laiki so poklicani predvsem k temu, da po njih postaja Cerkev pričujoča in dejavna na tistih krajih in v tistih okoliščinah, kjer more Cerkev samo po njih postati sol zemlje« (C 31). Kaj to pomeni v mestni in industrijski družbi, vemo.
Cerkveni zbor torej tudi žene vzpodbuja, naj bodo duhovnice v čim večji meri. Naj se lotevajo lažjih in težjih nalog v korist božjega kraljestva. Vrata so odprta, možnosti so večje, kot je včasih naša pripravljenost. Zato čutimo, kako na mestu je beseda Matere Terezije ženam: »Naša naloga je drugje!« To je: v drugačni obliki dela.
Najbolj preprosto izvršujemo svoje duhovništvo, ko Bogu darujemo molitve, dela in trpljenje. To svoje darovanje, ki ga imenujemo apostolstvo molitve, povezujemo s sveto mašo, s Kristusovo daritvijo, in z Marijo, ki je Mati Cerkve, K temu nas spodbuja tudi Cerkveni zbor.
»Vsa dela, molitve, apostolske spodbude, zakonsko in družinsko življenje, vsakdanje delo, duševni in telesni počitek (vernikov-laikov kot splošnih duhovnikov) postanejo duhovne daritve, Prijetne po Jezusu Kristusu, če jih izvršujejo v Duhu; pa tudi nadloge življenja, če jih potrpežljivo prenašajo (in darujejo). V obhajanju evharistije vse to hkrati z darovanjem Gospodovega telesa v globoki bogovdanosti darujejo Očetu ... tako posvečujejo svet Bogu« (Prim C 34).
183
K duhovniški službi spadajo poleg daritve tudi delitev zakramentov. Nekatere zakramente verniki v moči skupnega duhovništva lahko podeljujejo ali pri njih sodelujejo, zlasti tako, da obrobne kristjane nanje temeljito pripravijo.
Laik lahko v sili podali sv. krst. Nekateri imajo dovoljenje, da nosijo bolnikom obhajilo. Zakrament zakona si pa itak zakonca sama podeljujeta vpričo službenega duhovnika.
Prejemanje zakramentov se lahko izrodi v golo obrednost, brez doživljanja vsebine. Zato je včasih Važnejša Vloga laika, ki pripravi družino na krst, na birmo, na dobro spoved, na lep prejem obhajila, na sprejem bolniškega maziljenja, kakor samo Podeljevanje zakramenta. Tu je veliko in neizčrpno področje splošnih duhovnikov.
V moči splošnega duhovništva so verniki poklicani tudi k oznanjevanju božje besede. Tudi za njih velja: »Pojdite po vsem svetu in učite vse narode ...« Zato tudi apostol Peter piše prvim kristjanom, naj bodo pripravljeni, se pravi izobraženi, poučeni, uvedeni z verske resnice, »Da boste vsakemu, kdor hoče vedeti razlog za vaše upanje, dali odgovor, toda krotko in spoštljivo« (1 Pet 3,15).
Končno so verniki v moči splošnega duhovništva poklicani k soudeležbi pri vodstvu božjega ljudstva, pri delu za Cerkev, da pomagajo pri vodstvu župnije ali tudi škofije. V naših župnijskih svetih ne postavljamo vprašanja, ali je kdo moški ali ženska, marveč, koliko se trudi in koliko darov mu je za tako delo Bog dal. Vsak je dobrodošel in pozdravljen. Tudi tu so vrata na široko odprta in čas je že, da vsi začutimo, da smo župnija mi vsi in da je zveličanje in posvečenje duš naloga nas vseh in odgovornost nas vseh.
Če hočemo zaživeti duhovniško življenje, moramo zaživeti tudi duhovniško svetost. Trüditi se moramo, da poglobimo svoje versko znanje in da ga privedemo v življenje. Evangelij nam ne sme biti le šolsko znanje, marveč beseda življenja. Samo tako bomo zares vredni imena duhovnik.
184
Jože Bernadi
Ifjúságí lelki nap Topolyán
A »HITÉLET« rendszeres olvasói már többször olvashattak a topolyai ifjúsági lelki napról. Minden évben a topolyai ifjúság meghivja a katolikus fiatalokat a hagyományos lelki napra. A lendvai fiatalok, a mult évben, még személyes meghivó levelet is kaptak, de sajnos az előkészületi idő nagyon rövid volt és igy nem vehettünk részt az 1977-es lelki napon.
Az idén pedig, a topolyai káplán úr Szavelin Zoltán figyelmessége és kedvessége révén, már március elején tudtuk, hogy április 23-án lesz megtartva az ifjúsági lelki nap.
Az utazás megszervezése nem okozott nagyobb problémát, hiszen jelentkezők már kezdetben elegen voltak. Igaz voltak olyanok is, akik külömböző okok miatt, (a labdarugás miatt) lemondtak az utazásról. Két személygépkocsi készen állott, hogy a lendvai fiatalok küldötségét a 420 kilóméterre eső Topolyára vigye. A küldötség tagjai a következők voltak: Jani és Jóska, a sofőrök, István és Icu, a beszámolók, Peti és Éva, Teri és Vali, valamint Edit. Egy a jelentkezők közül, az utolsó héten, lemondott az utazásról, a felette lévő szülői hatalom miatt. Szegény állitólag bánatában megbetegedett és mütétet kellett végre hajtani rajta.
Igen Szép tervűnk voli, hogy már szombaton elmegyünk és utközben sok mindent megnézünk, de mivel azon a szombaton tanitás volt a legtöbb iskolában, tervünk füstbe ment. Ezek után ugy határoztunk, hogy vasárnap reggel fél négy órakor indulunk. Igazán csodálni lehet a fiatalok pontosságát, hiszen István és Peti akkor érkeztek a templomhoz, amikor a toronyóra ütötte a fél négyet, Néhány perc mulva pedig már, Isten és szent Kristof pártfogásába ajánlva magunkat robogtunk Topolya felé. Utunk Čakovec, Varaždin, Koprivnica, Virovitica, Osijek és Zomboron keresztül vezetett. Janit különösen a szőlő termő Hercegszőlös érdekelte és nagyon szivesen ott is maradt volna, de utunk célja Topolya volt. Néhány perccel kilenc óra előtt már a topolyai templomnál voltunk. Nem mindennapi látvány tárult elénk. A templom környéke tele volt fiatalokkal. Igazán felemelő volt több mint hatszáz fiatalt együtt látni, akikről tudjuk, hogy Krisztus a tanitó mesterük, hogy Őt imádják, Érte rajongnak. Irénke, régi ismerósünk, segitségével gyorsan megtaláltuk a káplán urat. Igen kedvesen fogadott bennünket és mindjárt meghivott egy kis uzsonnára. Igy gondoskodva testünkről, hogy a lélek meg ne szökjön, készen vártuk az előadásokat.
Harmath Károly szabadkai ferences atya sok szépre oktatott bennünket. Elmélkedéseiben a Tizparancs fontosságát fejtegette. Többek között az első elmélkedésben fegyelmeztetett bennünket: mindennapi letagadhatatlan tapasztalatunk, hogy èletünket bizonyos törvények, törvényszerüségek és parancsok szabják meg. A születéstől a halálig az ember minduntalan a törvényekkel találkozik. Három féle törvénnyel találkozunk az életben:
1.	Tölünk függetlenül létrejött és fennállő törvények (a természet törvényei, a különböző tudományágakban felfedezett törvények, a Tizparancs).
2.	Az ember által meghozott törvények (a társadalom törvényei, az Egyház parancsai).
3.	Iratlan törvényszerüségek, amelyeket az ember saját belső lelkivilágában tapasztal (akaraterő, lelki-szellemi gazgagodás).
185
A törvények az élet szolgálatában állnak. Biztositani akarják az ember legnagyobb javát, az életet.
A második elmélkedésben az atya az első kőtábla parancsairól beszélt. Felhivta figyelmünket arra, hogy az elő kőtábla parancsai Istenre utalnak mint az örök élet Teremtőjére, és mirit arra, akitől az élet függ. Az örök életnek az alapja az Istenbe vetett hit. A hit pedig szeretet-kapcsolat az Atyával. Ezt a szeretet-kapcsolatot legjobban a vasárnapi testvéri szentmise összejövetelen mutatjuk meg.
A marmadik elmélkedésben pedig a második kőtáblát elemezte. A második kőtábla az életet az ember szemszögéből veszi figyelembe. Isten az élet továbbadását és megörzését az emberre bizta. Igazán ilyen sok szépet hallva az idö nagyon gyorsan elmulott.
Délután nègy órakor volt a fiatalok müsora. Az elsők között a lendvai beszámolók, István és Icu léptek fel. Bemutatták plébániánkat, beszéltek plébániánk leki életéről. Aztán különböző csoportok beszámoltak összejöveteleikről, hógy milyen problémákkal foglalkoznak, milyen témáról beszélgetnek. Végül is kiosztották a nyereményeket az imáról irt dolgozatokra.
Öt órakor következett a szentmise közös áldozással. Gyönyörködni lehetett a szeritmisén való közremüködésben. Mindenki énekelt, mindenki felelt. Különös meglepetés volt számunkra, hogy a fiatalságot a topolyai hivek látták vendégül.
A sok szép élmény után este hét órakor haza felé indultunk. Fél egy volt, amikor Lendvára értünk. Lendván mindenki pihent, csak a aggódó szülök várták gyermekeiket a hosszú utról.
Csoportunk minden tagja meg volt elégedve és szeretnének jövőre is elmenni. A topolyai ifjúsági lelki nap hagyományos, minden évben várja a fiatalokat.
186
POŠTNE IN TELEFONSKE ŠTEVILKE ŽUPNIJSKIH URADOV POMURJA
Župnija	Poštna številka	Telefonska številka
Apače	69253	
Beltinci	69231	069 71-029
Bogojina	69222	
Cankova	69261	069 76-615
Cezanjevci—Ljutomer	69240	069 81-018
Črensovci	69232	
Dobrovnik	69223	
Dokležovje—Beltinci	69231	069 71-068
Dolenci—Šalovci	69204	
Gornja Radgona	69250	069 74-236
	69264	
Grad		
Hotiza—Lendava	69220	
Kobilje—Dobrovnik	69223	
	69206	
Kančevci—Križevci		
Kapela—Radenci	69252	
	69242	069 82-508
Križevci pri Ljutomeru		
	69263	
Kuzma		
	69220	069 75-096
Lendava		
		069 81-065
Ljutomer	69240	
	69243	
Mala Nedelja		
	69204	
Markovci—Šalovci		
Martjanci	69221	
	69000	069 21-245
Murska Sobota		
	69232	069 70-055
Odranci—Črensovci		
Pečarovci—Mačkovci	69202	
Petrovci	69203	
Pertoča—Rogašovci	69262	
	69262	
Rogašovci		
	69252	
Radenci		
	69251	069 76-412
Tišina		
	69224	069 70-215
Turnišče		
	69232	
Velika Polana—Črensovci		
	69241	
Veržej		
	69265	
Bodonci		
	69206	
Domanjševci—Križevci		
	69263	
G. Slaveči—Kuzma		
	69205	
Hodoš		
	69206	(78010) 3
Križevci v Prekmurju		
	69220	
Lendava		
	69221	
Moravci—Martjanci		
	69203	
Petrovci		
	69201	
Puconci