—    348   —
Novičar iz slovanskih krajev.
Iz Celja. Na svete Uršule dan je bil tukej navadni s o m en j. Vse toži, da je bil slab. Prodajavcov je bilo scer veliko, kupcov pa sila malo. Tega se ni čuditi , ker je dnarja malo med ljudmi, zaslužka še manj, mnogoverstnih odrajtvil pa dovelj. Po sila dolgim deževju se je obnebje zvedrilo, in milo jesensko sonce pošilja zopet tople žarke na mirno zemljo. Kmetovavci posavinci pa gledajo pobitiga serca pokončave, ktere je nedavno grozovita povodinj njih dolini naklonila. Ajdina in druga poljšina, kjer je voda le počez stala, niso ravno sila poškodovane; kjer so pa valovi čez derli, se ve da so deloma plodove zablatili ali s prodam zasuli , deloma clo s perstjo vred odnesli. Pridno pobirajo zdaj kmetje ostanjke poljšin, in poorjenim njivam inmi-losti neba zaupajo vnovič prihodno ozimiuo.         J. Š.
Xp. Iz Ormoka. (T*alje in konec.) Ne morem se zderžati, da bi končavši svoj dopis iz omenjenih treh okrajev ne imenoval nekterih učiteljev, od kterih sim cul, da so si preteklo leto velike zasluge o tem pridobili, da so zraven predpisanih naukov šolsko mladino tudi podučevali v zemljopisu, zgodovini domovine, v spisju navadno potrebnih pisem, sadjoreji, petju in muziki; ti meni znani verli možje so: gosp. Gab. Bostruš v Lu-tomeru, gosp. Raj m. Dominkuš pri sv. Antonu, gosp. Jož. Šmidinger pri Veliki^ nedeli, gosp. Val en ko v podružnici na Humi, gosp. Cagran pri sv. Lenartu poleg Velike nedele, gosp. Bezjak pri sv. Trojici v Halozah, gosp. Petri č pri sv. Andreju v Leskovcu in gosp. Majarič v Št. Vidu poleg Ptuja. Gotovo je še več druzih učiteljev razun tu imenovanih, ki so se s serčno ljubeznijo do šole verlo trudili v svojem težavnem poklicu, — naj mi ne zamerijo, da jih nisim imenoval, ker njih imen nisim zvedil; pa saj tudi imenovani gotovo ne hrepene po hvali sveta , marveč darilo za svoj veliki trud in živo domorodno prizadevanje išejo le v sladki zavesti zvesto spolnjenega važnega poklica svojega* Mnozih gosp. katehetov pa, kterih občno-koristno prizadevanje v prid šolstva, svet s hvalo in zahvalo spozna, bom omenil pri drugi priliki.
Naj bi te verstice, pisane v čisti želji za blagor in napredek ljudskih šol, vsi učitelji prijazno sprejeli o začetku novega šolskega leta! Naj bi vsak izmed njih svojim učenčkom pripomogel, da pridejo, kjer še niso, g o r i pohvaljene nove knjižice v šolo, da se bo povsod po enacih bukvah učilo. Scer pa jim še priporočim iz-verstni šolski časnik, ki izhaja v Celovcu pod naslovom ^šolski prijatel", in je za učitelje in učence ves prikladen.   Z Bogom!
Iz htrie poleg Kvieta. Drage Novice! Od vsih krajev nam prinašate žalostna in vesela naznanila, tudi od naših kaj povejte. — Pretečene tedne je tudi pri nas tako lilo, da je bilo vse pod vodo; na mostu čez Kviet je voda tako visoko stala, da so pošte zastajale, in da stari ljude take ne pomnijo. — Tergatva seje bila ravno takrat začela, zato se je pa tudi veliko dobrega grojzdja pogubilo. — Kar vino zadene, je poleg Buj sredna letina pa vendar prav dobrega; to vam pa povem, da bo drago letos, zakaj brenta refoška u grojzdju je bila po pet in šest dvajsetic. — Blizo morja je bilo skorej vse grojzdje bolno; kar je pa okoli Vizinade in Pore ča (Parenzo) je pa verh bolezui še červ že na spomlad skor vse terte poškodoval. — Drugi poljski pridelki so sredne letine; čuje se da krompir letos ne gnije toliko kakor druga leta. — Kapusa bomo po Krasu imeli polne kadi. — Iz tega vidite, da bo tukej, hvala Bogu, vsega saj za potrebo; samo vino bodo ljudje prerano po-prodali, in za to bodo morali v vročini kalužo piti. Z Bogom !                                                                 Vid....
Iz Ljubljane. Komaj se je za malo dni zvedrilo, dežuje spet ved dni zaporedoma, da kmetovavci še niso mogli vsih jesenskih pridelkov domu spraviti. — Nek Dunajsk časnik, ki vedno Krajnsko deželo na Koroško prestavlja, je spet te dni tolikrat omenjeni grad Radec-kiga „pod Turnam" iz Ljubljane čez Ljubelj v Celovec prestavil! Saj bi ne omenili teh „vredniških" zmot, ako bi se tako pogostama ne primirovale, da smo prisiljeni misliti, da clo vreduiki tako imenovanih „veliciha časnikov austriansko deržavo tako malo poznajo, da ne vejo ne za Krajnsko ne za Koroško itd. — Žlahni gosp. Po-likarp Parovič, posestnik Čubarske grajšine, ki je več let v Ljubljani stanoval pa svojih otrok nima, je nek s cesarskim dovoljenjem za svojiga posinovljenca (Adop-tivsohn) sina deželnima poglavarja v Vojvodini fml. grofa Koronini-ta izvolil, ki se bo prihodnjič grof Pa-rovič-Koronini-Kronberg imenoval in po njegovi smerti grajšino Cubar v posest dobil. Tako pravi Zagrebški časnik.                          __________