3 KRONIKA
48
iOOO
izvirno znanstveno delo UDK 78(497.4)"1850/1900"
prejeto: 14. 9. 2000
Nataša Cigoj Krstulovič
asistentka z magisterijem, Muzikološki inštitut ZRC SAZU, SI-1000 Ljubljana, Gosposka 13
Glasba druge polovice 19. stoletja na Slovenskem:
k funkciji in pomenu zborovskega petja
v slovenski kulturni zgodovini
IZVLEČEK
Glasba je imela v drugi polovici 19. stoletja na Slovenskem posebno mesto v kulturnem razvoju
nastajajočega slovenskega naroda in je bila hkrati bistveni sestavni del družabnega življenja. Smiselna se
zdi osvetlitev pomenske ravni glasbe (kot dela kulture) in njenega odnosa do "miljeja", saj je bil na-
cionalni in družbeni (sociološki) razvoj izrazitejši kot umetnostni. Takšen širši pristop zajema vse tri,
medseboj soodvisne sestavine glasbenega dela: procese produkcije, reprodukcije in recepcije. Zajema
ideološko in praktično raven glasbe v najširšem pomenu besede, ideje o glasbi in z njimi povezano glas-
beno prakso, se pravi glasbeno delo društev (po letu 1872 zlasti Glasbene matice) in glasbeno ustvar-
jalnost za potrebe teh društev.
SUMMARY
MUSIC OF THE I'd HALF OF THE 1^^ CENTURY ON SLOVENE TERRITORY: TO THE FUNCTION
AND MEANING OF SINGING IN SLOVENE CULTURAL HISTORY
Music had in the second half of the 19^^ century on Slovene territory a special role in the cultural
development of the Slovene nation and was at the same time an essential component of social life. It
seems reasonable to enlighten the significance level of music (being part of culture) and its relation
towards the "milieu" as national and social development was more distinctive than that of art Such a
wide approach comprises all three mutually dependent components of music: the processes of
production, reproduction and reception of music. It also comprises ideological and practical levels of
music in the broadest meaning of the word, ideas on music and with it connected music practice, that is
- the music activity of societies (after 1872 particularly of the Philharmonic Society) and music creativity
for the needs of those societies.
Ključne besede: čitalnice, zborovstvo. Glasbena matica
94
8
3 KRONIKA
20OO
NATAŠA CIGOJ KRSTULOVIČ: GLASBA DRUGE POLOVICE 19 STOLETJA NA SLOVENSKEM: K FUNKCIJI .... 94-106
Glasbena zgodovina druge polovice 19. stoletja
na Slovenskem ni zgodovina velikih skladateljskih
osebnosti, glasbenih del ali stilnih sprememb;
razvoj slovenskega posvetnega glasbenega dela je
bil prepleten z delom društev, ki so prenašala poli-
tične, socialne in (ne)estetske norme. Idejne in
družbene spremembe so pogojevale tudi spre-
membe idej o glasbi, njenega vrednotenja in glas-
bene prakse. Citalništvo,^ idejno sorodno slovan-
skim nacionalnim vzgibom po marčni revoluciji, je
v širšem kulturnem smislu zrcalilo splošno duhov-
no in ne umetnostno-estetsko situacijo. S svojimi
merili in vrednotami je predpisovalo tudi obliko in
vsebino glasbene prakse v čitalnicah. Glasba je
imela posebno mesto v kulturnem razvoju na-
stajajočega slovenskega naroda, uveljavitvi nacio-
nalne identitete in je bila bistveni sestavni del so-
cialne prakse. Reprezentativna, prosvetna in social-
na funkcija so bile desetletja usodne za razume-
vanje in recepcijo glasbe kot avtonomne umetno-
sti.
Na spremembo v organizaciji glasbenega živ-
ljenja so v drugi polovici 19. stoletja pomembno
vplivale tudi demokratične ideje meščanstva.
Glasba ni bila več privilegij, dostopen le zaprtemu
krogu članov Filharmonične družbe in izbranemu
občinstvu Stanovskega gledališča, v okvirih čitalnic
in kasneje Glasbene matice se je odvijalo "javno"
glasbeno življenje. Citalniške besede so bile zna-
čilne za provincialno obliko (malo)meščanskega
združevanja. Ljubiteljstvo je bila edina možnost za
uresničevanje idej kulturnega nacionalizma, zbo-
rovstvo pa primerna oblika, ki je ustrezala kolek-
tivnemu duhu zbujenega patriotizma.
Prireditve Slovenskega društva in Slovenska
gerlica
V prvem obdobju "glasbenega čitalništva",^ od
nastanka   Slovenskega   društva   do   ustanovitve
^ Čitalništvo, splošnoveljaven kulturnozgodovinski feno-
men, je v naši zavesti utrjen kot pojem, vezan na de-
lovanje čitalnic, tudi kot prispodoba za zborovstvo, naj-
večkrat v slabšalnem pomenu. V Slovarju slovenskega
knjižnega jezika je čitalništvo pojasnjeno kot: 1.) na-
stajanje in delovanje društev čitalnic, in 2.) nav. slabs,
značilnosti citalniške dobe: dvigniti zborovstvo iz čital-
ništva. Gl. Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1, Ljub-
ljana 1970, str. 302. Takšen vrednostni pristop, ki ozna-
čuje glasbeno ustvarjalnost v čitalnicah in za čitalnice
vnaprej kot estetsko manjvredno, je mnogo preozek in
s stališča današnje muzikologije preživel. Bolj natančna
predstavitev pojma kot glasbenozgodovinske kategorije
mora upoštevati vse glasbene in izvenglasbene dejavni-
ke, ki so vplivali na manifestiranje osrednje oblike glas-
bene prakse v čitalnicah, štiriglasnega moškega petja.
Pomensko zvezo "glasbeno čitalništvo" je pojasnil muzi-
kolog Borut Loparnik kot družabni in družbeni modus
vivendi. Prim. Borut Loparnik, Letska narodna L; So-
dobnost 23/1975, 6, str. 509-531.
Glasbene matice, je bilo slovensko posvetno
glasbeno delo omejeno na čitalnice oziroma glasbo
na njihovih prireditvah, besedah. Slovensko
društvo, ustanovljeno leta 1848 v prestolnici dežele
Kranjske, je v svojih pravilih zapisalo petje kot
enega izmed "pripomočkov" za dosego svojega
namena. Petje (največkrat še enoglasno) v sloven-
skem jeziku naj bi na vsem dostopen in primeren
način "obdelovalo in omikalo slovenski jezik".
Petje in igre v slovenskem jeziku naj bi navdušile
za slovensko stran v nemškem duhu vzgojeno slo-
vensko inteligenco in budile narodno zavest v naj-
širših slojih. Poleg narodnostne je glasba opravljala
še prosvetno funkcijo; bila je sredstvo socializacije
in vzgoje neizobraženega ljudstva. V petih letih
svojega obstoja je društvo organiziralo dvanajst be-
sed; prvi dve in zadnjo, na kateri je sodeloval celo
orkester (nemške) Filharmonične družbe, so sestav-
ljale le glasbene točke.^ Diletanti so pod vodstvom
Gašparja Maska, tedanjega učitelja na Javni glas-
beni šoli in kapelnika Stanovskega gledališča, pre-
pevali predvsem pesmi slovenskih ustvarjalcev
Blaža Potočnika, Gregorja Riharja, Jurija Flajšmana,
Miroslava Vilharja in Kamila Maska.
Pragmatični kulturni koncept je Slovensko
društvo uspešno uresničevalo tudi z izdajo sedmih
zvezkov napevov zbirke Slovenska gerlicaP Kot
prvo so natisnili Cesarsko pesem; peli so jo na
začetku vsake prireditve in z njo kazali lojalnost
cesarju. Med dvainpetdesetimi pesmimi, ki so
objavljene v prvem, drugem, tretjem, četrtem in
sedmem zvezku (peti in šesti zvezek se po
glasbeni in besedni plati razlikujeta od ostalih, saj
sta delo poklicnega glasbenika Kamüa Maska in
pesnika Franceta Prešerna), je več kot tretjina
ljudskih, ostale pa so večinoma delo nadarjenih
glasbenih diletantov, največ je med njimi Flajšma-
novih in Potočnikovih. Preprosta domoljubna,
pastoralno razpoloženjska in naivna ljubezenska
besedila^ so bila podlaga za skrajno preprost glas-
beni stavek. Značilni zanj so dopadljiva in spevna
melodika, naklonjenost tridelni metriki in skromna
harmonska sredstva. Izvedbo so prilagajali trenut-
nim možnostim, največkrat so pesmi peli eno-
^   Letopis Slovenskega društva, Ljubljana 1849, str. 1.
Anton Trstenjak je v popisu prireditev Slovenskega
društva izpustil besedo v čast Valentinu Vodniku 15.
februarja 1849 in zadnjo, marca leta 1852 v Križankah.
Prim. Anton Trstenjak, Slovensko gledališče, Ljubljana
1892, str. 35-41.
^ Zadnji zvezek zbirke je izšel z letnico 1862, torej devet
let po formalnem razpadu Slovenskega društva, toda z
enako naslovnico kot prvi: Slovenska gerlica, venec slo-
venskih pesmi, na svitlo dan od Slovenskiga društva.
° Pesnenje Blaža Potočnika, Miroslava Vilharja, Antona
Martina Slomška, Janeza Strela, Andreja Pirnata, Franca
Malavašiča, Matevža Ravnikarja in Lovra Tomana je bilo
priložnostnega značaja in se je komaj dvigalo nad ljud-
sko "kovanje rim".
95
3 KRONIKA
NATAŠA CIGOJ KRSTULOVIČ: GLASBA DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA NA SLOVENSKEM: K FUNKCIJI     94-106
48
2000
glasno ali dvoglasno s klavirsko spren^ljavo. Po-
samezni zvezki so poleg pesmi slovenskih in ilir-
skih (hrvaških) ustvarjalcev vsebovali tudi slo-
vanske, češke in moravske narodne napeve s slo-
venskimi besedili. Ponatisi dokazujejo, da se je ta
pesmarica za široko rabo priljubila in izpolnila na-
men petja v slovenskem jeziku.
Slovenskemu društvu je posvetil splet trinajstih
pesmi za petje s klavirjem, "izvirno domorodno
igro s pesmami" Jamska Ivanka^ pesniški in glas-
beni diletant Miroslav Vilhar. (Njeno uprizoritev so
preprečile težave z izvajalci, v celoti jo je izvedla
prvič šele kamniška čitalnica leta 1870.^) Finančna
preskrbljenost je omogočila Vilharju, da je v
samozaložbi izdal tudi pet zvezkov s po šestimi
skladbicami Pesmi (Sestke), za katere je sam na-
pisal tudi besedila. Nastale so brez ambicioznejših
načrtov, avtor sam je v uvodu zapisal, da so
namenjene druženju prijateljev v domačem krogu.
Nekatere so ponarodele, med njimi sta najbolj
znani Po jezeru in Mila lunica.
Glasbeno delo čitalnic
Po prvih uspehih so politične okoliščine zavrle
slovenska kulturna prizadevanja,^ leta 1857 pa je
Venec slovanskih pesmi, ki so ga v Reduti peli
pod vodstvom skladatelja in učitelja Filharmonične
družbe, Antona Nedveda, naznanil skorajšnji ko-
nec kulturnega mrtvila. Narodno zavedni Slovenci
so na pobudo prvaka Lovra Tomana s pomočjo
Filharmonične družbe na svečnico naslednjega leta
ob priliki proslave Vodnikovega rojstva organizirali
slovesno besedo, ki je privabila vse narodno mi-
sleče in tudi precej kranjskih Nemcev.^'' Tudi po-
Kljub skromni glasbeni zasnovi je ima Vilharjeva igra s
petjem Jamska Ivanka za slovensko glasbeno zgodovino
historično vrednost. Prim. Dragotin Cvetko, Zgodovina
glasbene umetnosti na Slovenskem, 111, Ljubljana 1960,
str. 100-104.
^ Gl. Novice 28/1870, 46, str. 372 in Novice 29/1871, 1, str.
6.
" V drugi polovici petdesetiti let 19. stoletja so v Ljubljani
javno govorili in peli slovenske ob nemških pesmih
samo še v Katoliški družbi rokodelskih pomočnikov. Tu
in tam so peli kakšno slovensko pesem tudi v Stanov-
skem gledališču med nemško igro (1854), leta 1855 v
dvorani goriške kazine, leto pozneje so peli slovenske
pesmi v čolnih na Ljubljanici in cesarju na čast K.
Maškovo uglasbitev Costinega besedila. Tudi drugod na
Slovenskem je bilo petje v slovenskem jeziku redko. Na
besedah v Gradcu leta 1851 in 1852 so sodelovali slo-
venski študentje, med njimi Benjamin Ipavec. Tudi v
Novem mestu so že leta 1848 imeli slovensko besedo, v
Idriji gledališko predstavo, ki je verjetno vsebovala tudi
kakšno pevsko točko. Na plakatu za slovensko-nemško
predstavo leta 1851 v Celju je zapisan tudi nastop "slo-
venskega pevskega društva".
Spored Vodnikove besede februarja 1858 pri Žibertu
(Vodnikovi rojstni hiši) je obsegal: potpourri slovanskih
melodij za orkester Antona Emila Titla, nov Nedvždov
zbor Vodniku (bes. Toman), Flajšmanov dvospev .po-
slej je imela glasba izrazit nacionalen predznak, ki
pa je sedaj prerasel skromne začetke petja v slo-
venskem jeziku. Ljubiteljsko zborovstvo je vzbr-
stelo z nastankom čitalnic.^ ^ Zgledi za čitalniške
zbore so najprej nastali v germanskem okolju,^^
slovanska različica moškega petja pa je imela še
drugačne vsebine. Pri raziskovanju začetkov čital-
niškega petja pri nas je potrebno upoštevati zlasti
češke in hrvaške idejne vzore. Ljubljanski čital-
ničarji so se manj kot pri pri pevskih nastopih
moškega zbora (nemške) Filharmonične družbe,
zgledovali pri besedah panslovansko usmerjenih
študentov na Dunaju in avstrijskem Gradcu,
zvezda vodnica pa jim je bilo praško pevsko
društvo Hlahol. Petje je na besedah imelo dvojno
vlogo: navduševalo je za idejo slovanstva in spod-
bujalo izvirno ustvarjalnost. Politična dimenzija je
bila očitna, nacionalno slavje je bilo povezano s
pevskim in obratno.
Repertoarni prerez besed v prvem desetletju
delovanja čitalnic kaže, da je bil glasbeni del
prireditev, še zlasti moški četverospevi in zbori,
sprva najbolj vabljiv - v večjih čitalnicah z boljšim
pevskim zborom tudi najobsežnejši - del sporeda,
v drugi polovici šestdesetih let pa so čitalnice tudi
zaradi problemov s pevci ali pevovodjem zane-
marjale petje in se vse bolj posvečale gledališču.
Med glasbenimi je bilo največ vokalnih točk:
moških zborov, samospevov, duetov, tercetov.
Poleg slovenskih del so bili priljubljeni predvsem
četverospevi nekaterih hrvaških in čeških ustvar-
min Valentina Vodnika (bes. Prešeren, obj. v Slovenski
gerlici), rusko narodno Sarafan (obj. v Slovenski gerlici),
"staro kranjsko" Zadovoljni Kranjec (bes. Vodnik, obj. v
Slovenski gerlici), deklamacijo Vodnikove pesmi Na Vr-
šacu, samospev Občutki (bes. Toman, obj. v Slovenski
gerlici) Josipine Turnograjske, češko pesem Plave oči -
černe oči, Riharjev četverospev Življenje (bes. Uršič, obj.
v Slovenski gerlici) in srbsko Budnica. Gl. Novice 16/
1858, 5, str. 40 in Laibacher Zeitung 76/ 1858, 32, str. 125.
Zanimivo je, da je ponekod pevski zbor obstajal celo
pred ustanovitvijo čitalnice, na primer v Kamniku, kjer
so že tri leta pred čitalnico ustanovili pevsko društvo.
Gl. Zora Torkar, Narodna čitalnica v Kamniku, Kamnik
1991, str. 21 in Novice 23/1866, 6, str. 50. Število rednih
čitalniških pevcev je bilo različno in spreminjajoče se;
od kvarteta, kot v Tolminu, do dvanajst in več pevcev.
Pevovodje so bili največkrat učitelji ali organisti.
Pojav številnih, sprva moških ljubiteljskih zborov je bil
v začetku 19. stoletja značilen pojav nemške, proti sre-
dini stoletja pa je zborovstvo postalo "masovni feno-
men" evropske meščanske glasbene kulture. Začetki to-
rej segajo v Nemčijo, v obdobje politične depresije pod
Napoleonovo oblastjo, ki je sprožilo nastanek prve
moške pevske družbe Liedertafel leta 1809 v BerJinu;
člani so se sestajali enkrat mesečno in ob večerji pre-
pevali z domovinskim duhom prežete pesmi. V južno-
nemškem prostoru so se patriotičnim pridružile še pe-
dagoška prizadevanja za množično ljudsko petje pre-
prostih pesmi v "ljudskem duhu". V habsburški monar-
hiji je bilo po vzoru nemških prvo moško pevsko društ-
vo na Dunaju ustanovljeno leta 1843, v Mariboru leta
,1846=........^._______..................^.....................
96
48
2000
3 KRONIKA
NATAŠA CIGOJ KRSTULOVIČ: GLASBA DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA NA SLOVENSKEM: K FUNKCIJI .,„ 94-106
jalcev. Redko, le v Ljubljani, so bili na sporedu
tudi krajši operni odlomki. Vokalni program so
včasih popestrile salonske klavirske točke v izvedbi
čitalniških pevovodij ali gospodičen iz uglednih
meščanskih družin, skladba za violino ali flavto,
redko komorne točke. V okviru ljubljanske in
kamniške čitalnice je nekaj časa deloval tudi
manjši orkester, občasno, odvisno od finančnih
zmožnosti, pa so večje čitalnice najele tudi vojaško
godbo. Ljubljanska in tržaška čitalnica sta celo
nekajkrat organizirali gostovanja tujih glasbenikov.
V manjših čitalnicah na podeželju, ki so se
razbohotile zlasti po letu 1867, so bile besede
skromnejše in le enkrat do dvakrat letno. Ob teh
priložnostih je eno ali dve pevski točki je zapel
cerkveni zbor.
Potrebe so prerasle vsebino pesmi iz Slovenske
gerlice, aktualne so postale narodno-prebudne
pesmi. Ker je bilo tovrstnih del še malo, so dobili
slovenski ustvarjalci priložnost (in spodbudo) za
pisanje novih del. Drugi generaciji čitalniških
ustvarjalcev so izkušnje in znanje, ki so jih prinesli
iz srednjeevropskih glasbenih središč (Anton Ned-
ved in Anton Hajdrih iz Prage, Gustav Ipavec iz
Gradca in z Dunaja ter Davorin Jenko z Dunaja)
omogočili drugačno skladatelj sko izhodišče, vendar
je bil kolektivizem še vedno tista značilnost, ki je
zaznamovala njihovo delo. Ustvarjanje je bilo
predvsem domoljubno dejanje. Glasba, vezana na
besedo, je bila model za komuniciranje med
ustvarjalci, izvajalci in poslušalci, ki so jih pre-
vzemala enotna občutja. Ustvarjalci so se prila-
gajali možnostim izvajanja in okusu poslušalcev.
Glasbena tvornost je imela zaradi tega značilnosti
"potrošne" glasbe; določale so jo standardizirani
predmet ustvarjanja in šibkejši pomen posamez-
nega dela. Dejanje reprodukcije in recepcije je bilo
pomembnejše kot ustvarjalni rezultati. Koncept
uporabnosti se je z glasbenega vidika sprva najbolj
izrazito kazal kot lažje izvedljiv repertoar "v ljud-
skem duhu". Z drugo generacijo čitalniških ustvar-
jalcev se je čitalniška pesem izoblikovala v štiri-
glasni zborovski stavek, ki je poslej veljal kot
model. Do ustanovitve prve glasbene založbe Glas-
bene matice leta 1872 se je tovrstna tvornost izka-
zovala v (še vedno) relativno maloštevilnih zbir-
kah.
Komu in s kakšnim namenom so bile izdane
zbirke pesmi, najavljajo simptomatični naslovi in
posvetila: Fran Gerbič je zbirko Glasi slovenski
(izd. 1861) posvetil "ljubljencu slovenskega naroda"
Lovru Tomanu, Davorin Jenko je Slovenske pesmi
(izd. 1861) posvetil Josipu Juraju Strossmajerju,
Gustav in Benjamin Ipavec sta Slovenske pesmi
(izd. 1862) posvetila predsedniku celjske Narodne
čitalnice Štefanu Kočevarju, Anton Nedved je Šest
moških zborov (izd. 1870) posvetil "vsem slovan-
skim pevcem". Načelo splošne koristnosti in pouč-
nosti pesemskih besedil je v šestdesetih zamenjal
narodnoprebudni zanos. Podlaga zanj so bile naj-
večkrat rime pesniških diletantov - narodnih prva-
kov (Tomana, Terstenjaka, Razlaga, Kreka in dru-
gih). Vez med glasbo in besedo je bila tesna, glas-
ba je v povezavi z besedami izrazno okrepila idej-
no sporočilo. Takrat je nastala tudi Jenkova slo-
vanska budnica Naprej, patetična pesem za mno-
žice, ki so jo prepevali ne le na Slovenskem, tem-
več tudi v širšem slovanskem prostoru. Bila je
izdana celo v angleškem prevodu leta 1885 v Lon-
donu. Ustvarjalci so se ljudskemu občutju približali
tudi z liričnim izrazom v pesmih, ki so ponarodele
kot npr. Jenkova Lipa (bes. Vilhar) ali Zvezdi (bes.
Trstenjak) Gustava Ipavca. Prisotna je tudi že tež-
nja po originalnosti. Sledi individualnega izraza, ki
se oddaljuje od splošnega veselja nad preprostim
življenjem, izhajajo iz sprememb na literarnem
področju. Drugačen glasbeni izraz je spodbudila
osebno izpovedna lirika Jenka, Stritarja, Gregorčiča
in Levstika. Glasba je postala enakovredna tekstu,
na zunaj se je kazala v kvantitativno obsežnejši
formi, večji in pestrejši zasedbi.
Gerbičeva zbirka četverospevov in samospevov
Glasi slovenski, posvečena Lovru Tomanu, izdana
1861 (iz Glasbene zbirke Narodne in univerzitetne
knjižnice v Ljubljani, loto Milan Štupar)
97
KRONIKA

NATAŠA CIGOJ KRSTULOVIČ: GLASBA DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA NA SLOVENSKEM: K FUNKCIJI ..„ 94-106
2000
Boljše glasbeno znanje, hkrati pa tudi višja i
izvajalska raven in zahtevnejše občinstvo so bili i
poleg literarnega razvoja tisti predpogoji, ki so i
drugo generacijo čitalniških ustvarjalcev pripeljali i
do drugačnih glasbenih rešitev kot ustvarjalce <
prvega čitalniškega kroga. Trudili so se tudi za ■!
kantato. Novice so leta 1862 objavile razpis za i
najboljšo uglasbitev pesmi Koseškega Kdo je mar? i
za zbor, soliste in vokalni kvartet. Njihov urednik I
Bleiweis, narodni prvak in kulturni arbiter, je v i
skladu s tedanjim pragmatičnim konceptom želel, i
da bi bilo delo privlačno za uho in primerno za i
izvajanje najširših slojev, torej "uporabno" za do- i
sego neglasbenih ciljev. Zahteval je da: "pesem i
mora biti v narodnem duhu zložena in kolikor i
mogoče lahka za petje, melodična, da bo segla v t
narod".^3 Takšno utilitaristično pojmovanje glasbe ;
"iz ljudstva za ljudstvo" se je obdržalo še deset- ;
letja. Bolj kot kompozicijsko-tehnično bolj dovrše- |
no nagrajeno delo Gašparja Maska (dela je preso-
jala strokovna žirija v Pragi) je ušesom in neza- ;
htevnemu okusu slovenskega čitalniškega občin- i
stva zaradi "narodnega duha" in skromnejših izva- 1
jalskih zahtev (napisano je bilo le za klavirsko j
spremljavo) ugajalo delo Benjamina Ipavca. Dve \
leti kasneje, na svečnico leta 1866, je uprizoritev i
Ipavčeve spevoigre Tičnik (instrumentiral jo je Ceh i
Josef Fabian, takrat pevovodja Narodne čitalnice)
pomenila pravo nacionalno slavje. Premiere sta se i
udeležila tudi pomembna moža iz nemški vrst, !
deželni predsednik baron Bach in baron \
Schloissnig, na ponovitvi pa je dosežek svojega .
rojaka prišlo poslušat nekaj sto štajerskih \
rodoljubov. j
Čitalniške glasbene ambicije so se v drugem ;
desetletju začele razraščati. Prej vsesplošno navdu- \
šenje in zadovoljnost nad lastnimi dosežki sta se z ;
leti preoblikovala v drugačen okus poslušalstva, i
Nove potrebe in tudi zmožnosti so omogočale I
diferenciacijo kulturne dejavnosti. Posamezni odse- !
ki so se osamosvajali in prešli v nova samostojna
društva in ustanove. Najprej se je to zgodilo v
Ljubljani, kjer so leta 1867 ustanovili Dramatično ■
društvo. Spomladi leta 1872 so tam izvedli prvo ;
opereto v slovenskem jeziku Gorenjski slavček. \
Skladatelja Antona Foersterja, tedaj vodjo cerkvene j
glasbe v stolnici, je spodbudil nagradni razpis ;
kranjskega deželnega zbora za najboljšo izvirno
opereto, pri pisanju pa vodile zmožnosti izvajalcev
in okus tedanje publike. Da so izrecno zahtevali \
opereto in  ne  opere, je  razumljivo  glede  na:
skromnejše izvajalske moči, ki jih je društvo pre- |
moglo, poleg tega pa je bila opereta v tistem času {
zelo priljubljena in pogosto na repertoarju v (nem-
škem) gledališču. Nagrado je dobila tudi Luiza
Pesjakova za libreto naivne, komično obarvane in
sentimentalne vsebine. (Libreta z zgodovinsko
snovjo, kakršnega so imele prave nacionalne opere
drugih narodov, slovenski literarni ustvarjalci tedaj
tudi niso zmogli napisati.) Novice so najavile delo
kot "narodno opereto". Občinstvu je ugajala, saj je
Foerster napisal literarnemu ozadju primerno glas-
bo vedrega značaja, vanjo pa vpletel tudi narodne
in ponarodele napeve.
Programska izhodišča Glasbene matice in
njene zborovske izdaje
Glasbeno čitalništvo je z ustanovitvijo Glasbene
matice leta 1872 prešlo v drugo, s stališča glasbene
kulture pomembnejše obdobje svojega razvoja, v
katerem je dobilo temelje poklicnega dela. Drz-
nejša in bolj ambicozna glasbena prizadevanja ne-
katerih čitalruških članov so želela dvigniti pomen
glasbenega delovanja nad čitalniška merila in ideo-
logijo, dodatno spodbudo za drugačno organiza-
cijo glasbenega dela pa so prinesle sveže ideje o
napredku zlasti mlajše inteligence. Le-te so naspro-
tovale samozadovoljni zapredenosti v patriarhalne
družabnostne okvire Bleiweisovih čitalnic. V pra-
vilih zapisan program Glasbene matice je segal na
različna področja glasbenega življenja (zbiranje na-
rodnih pesmi, založništvo, šola, koncertna dejav-
nost), namen "vsestransko podpirati in gojiti slo-
vensko narodno glasbo" pa je izražal željo po re-
prezentativnosti lastne kulture. Nacionalni cilji, ki
so jih spodbudile radikalnejše liberalne ideje, so
imeli sprva prednost pred glasbenimi. Geslo "Svoji
k svojim!", ki si ga je prisvojila Glasbena matica, je
že na začetku jasno začrtalo nacionalno slovensko-
nemško ločenost glasbenega dela. Koncept izgraje-
vanja lastne glasbene kulture s prepoznavnimi
značilnostmi je v prvi fazi zahteval kolektivi-
stičnemu duhu predano delo, ki bi koristilo narodu
in glasbeni vzgoji najširših plasti. Matičin odbor se
je zavedal, da bo v nacionalnem (kulturnem) boju
sprva imela prednost tudi kvantiteta. Kot narodrü
zavod je Glasbena matica želela postati vseslo-
vensko društvo in pritegniti predvsem čitalnice,
pevska društva in šole. Njeni "zunanji odborniki" so
nabirali člane po vsem slovenskem etničnem
ozemlju, vendar ne povsod enako uspešno. Največ
jih je pridobila iz dežele Kranjske, manj iz Štajerske,
le nekaj iz Primorske, še manj s Koroške.^"* Ideja
skupnega boja proti nevarnosti germanizacije je
povezovala pevska društva na slovenskem etnič-
nem ozemlju. Glasbena matica pa se je povezovala
tudi s sorodnimi slovanskimi društvi.
Nameni društvenega odbora glede prosvetne
funkcije, ki naj bi jo imela glasba, so se razlikovali
13 Novice 20/1862, 20, str. 155.
14 Slovenski narod 15/1882, 95726. april 1882.
98
>
3 KRONIKA
2000
NATAŠA CIGOJ KRSTULOVIČ: GLASBA DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA NA SLOVENSKEM: K FUNKCIJI ..„ 94-106
od ciljev narodnih prvakov, ki jim je bilo petje v
slovenskem jeziku le pripomoček za dosego
"neglasbenih" namenov, besede pa pomembnejše
od glasbe. Zavzemal se je za glasbeni napredek
naroda na osnovi "pravilnega estetičnega petja" in
za izobrazbo šolske mladine "v petji in instru-
mentalni glasbi", po drugi strani pa za (profe-
sionalno) glasbeno izobrazbo in razmišljal o kon-
servatoriju ali pa vsaj "učilnici za organiste".^^
Glasbena matica je želela postati forum in
usmerjevalec slovenskega glasbenega dela v vseh
smereh in razsežnostih: za posvetno in sprva tudi
cerkveno glasbo (že v prvem letu je njen odbor
razpisal nagrado za najboljšo lahko slovensko
mašo), za glasbo v šolah in na koncertih.
Etnična ideologija glasbene kulture sedaj ni več
temeljila na jeziku kot primarnem razpoznavnem
znamenju, temveč je iskala identiteto v glasbeni
folklori. Zbiranje in izdajanje ljudskih pesmi je bila
ena izmed pomembnejših nalog, ki si jo je
zastavila Glasbena matica. Ker so se zavedali nji-
hove kulturne vrednosti za narod, so jih želeli
ohraniti za potomce, po drugi strani pa je
najzanesljivejša pot do umetne vodila preko na-
rodne pesmi. Kot slovensko narodno glasbo so
takrat prepoznavali tako ljudsko kot tudi umetno
glasbo, ki se je naslanjala na ljudsko. Ohranitev in
oživitev etničnega repertoarja je pri narodnostnem
osamosvajanju imela pomembno vlogo. V ozadju
ni bila le z romantizmom spodbujena Herderjeva
ideja o "ljudski pesmi" temveč je zbiranje, pred-
vsem pa izvajanje "slovenskih narodnih pesmi"
služilo za dosego političnih in pedagoških ciljev. K
nabiranju "narodnih pesmi" je Glasbena matica
povabila učitelje na deželi in jim obljubila skromno
denarno nagrado za vsako poslano pesem. Za
prva dva zvezka narodnih pesmi (izd. 1883 in
1885) je napeve z okolice Bleda zbral in priredU
Janko Žirovnik. Zbirko Narodne pesmi z napevi so
izdali v priročnem manjšem formatu, preproste
harmonizacije napevov pa so bile namenjene vsem
petja željnim rodoljubom. Priljubile so se vsem, ne
glede na socialno in izobrazbeno raven. V tretjem
zvezku zbirke so zbrani napevi iz okolice Tuhinj-
ske doline, v četrti zvezek je urednik in prireje-
valec Marko Bajuk vključil tudi narodne napeve s
ponarodelimi umetnimi besedili Slomška, Gregor-
čiča, Prešerna, Jenka in Stritarja, sledili so Devov in
Svikaršičeva zvezka s koroškimi napevi. Zbiranje
melodij je potekalo veliko počasneje kot zbiranje
besedil, do leta 1914 je Glasbena matica izdala le
osem zvezkov z nekaj več kot dvesto pesmimi. V
nasprotju s temi izdajami preprostih harmonizacij
ljudskih pesmi, namenjenih široki rabi, si je slo-
venska ljudska glasbena dediščina utrla pot tudi
15
Poroalo društva Glasbene matice v Ljubljani, Ljubljana
1874, str. 3.
na koncertni oder s Hubadovimi harmonizacijami
slovenskih narodnih, izdanimi leta 1894; z njimi se
je zbor Glasbene matice ponašal na tujem in želel
ugajati doma.
Narodnostni in pragmatični nameni so
desetletja usmerjali uredniško politiko založbe
Glasbena matica. Kazali so se kot skrb za rast
slovenske glasbene literature na vseh področjih in
za vsakogar. Vojteh Valenta je v imenu odbora na
prvem občnem zboru pojasnil založniške načrte:
prednost so imeli prosvetni cilji ter šolske in
cerkvene izdaje, bolj izurjenim pevcem pa naj bi
preskrbeli kako "umetnejše delo".^^ Izdajati so že-
leli skladbe za najširše sloje in za različne potrebe,
za cerkev, šolo in dom.^'' Brez umetniških ambicij
torej in z namenom približati glasbo vsem slojem.
Utilitaristični namen izdaj razkriva tudi prvi
odborov razpis za "lehko slovensko mašo", torej
cerkveno glasbo v slovenskem jeziku, ki bi jo
lahko izvajali tudi manj vešči ljubiteljski glasbeniki
v manjših mestih in na podeželju. (Glasbena
matica je izdaje cerkvene glasbe kasneje posto-
poma prepustila leta 1877 ustanovljenemu Cecili-
jinemu društvu.) Ustvarjalci, ki so v preteklih letih
posvečali svoje pesmi narodnim prvakom in jih
izdajali z njihovo finančno podporo (čitalnice so
skrbele le za izvajanje), so dobili novo priložnost
za objavo svojih del.
K popularizaciji petja so pripomogle predvsem
zborovske zbirke, ki jih je založba Glasbena matica
izdala največ. Že na prvem občnem zboru so
sklenili, da bodo skrbeli zlasti za dobre moške
zbore in v ta namen razpisali darila "za najboljše
pesni liričnega in patriotičnega zapopadka".^^ Slo
je torej za tvornost v okvirih veljavnega modela
citalniške pesmi, kakršnega je utrdila druga
generacija čitalniških ustvarjalcev. Kot dodatek k
partituram četveroglasnih in večglasnih napevov,
ki jih je Glasbena matica izdajala v prvem de-
setietju založniškega dela, so leta 1880, 1881 in
1882 izšli posamezni glasovi najpopularnejših
zborov v treh zvezkih Lavorike. S tem je založba
še bolj ustregla izvajalcem, pevskim društvom.
Omenjena zbirka je zanimiva s historičnega vidika
v dveh pogledih: po eni strani je nekakšen kom-
pendij dotedanje slovenske zborovske ustvarjalno-
sti, po drugi strani pa je zgodovinski dokument o
zanimanju in okusu. Dobro desetletje kasneje, ob
1^ Slovenski narod 5/1872, 116, 8. oktober 1872.
V drugem členu pravil Glasbene matice je zapisano:
"Društvo si bode torej prizadevalo pomagati, da vzraste
slovenska glasbena literatura in za tega delj misli: a) na
svitlo dajati dobre slovenske kompozicije za cerkev, šolo
in dom in razpisavati darila za najboljša domača glas-
bena dela; b) nabirati po celej slovenski zemlji narodne
pesmi, ki se nahajajo med narodom in skrbeti za to, da
se te pesmi v lepo uredjeni zbirki na svitlo dajo."
^° Poročilo društva Glasbene matice v Ljubljani, Ljubljana
1874, str. 6.
99
KRONIKA

NATAŠA CIGOJ KRSTULOVIČ: GLASBA DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA NA SLOVENSKEM: K FUNKCIJI .... 94-106
2000
društveni petindvajsetletnici leta 1897, so izbrali
osemdeset moških zborov in jih skupaj s predgo-
vorom in življenjepisi skladateljev izdali kot Pes-
marico "Glasbene matice". Uvodni del zbirke so
sestavljale narodno zavzete budnice; kot prva je
bila natisnjena - tako kot pol stoletja poprej v
Slovenski geriici - Cesarska pesem, zatem pa Jen-
kova budnica Naprej. V preostalem delu so bili
zbrani zbori starejše in mlajše generacije sloven-
skih in tudi drugih, zlasti hrvaških in čeških
ustvarjalcev. V Pesmarici Glasbene matice so za
svoje nastope našli repertoar sposobnejši zbori,
skromnejšim, podeželskim zborom je bila name-
njena Slovenska pesmarica, ki jo že dve leti prej
izdala Družba sv. Mohorja v Celovcu, uredil pa
Jakob Aljaž. V predgovoru te zborovske zbirke je
urednik zapisal njen namen "da nese plemenito
slovensko pesem v najširše kroge". Pri izboru so
vodila urednika (duhovnika) klerikalna načela,
zato med izbranimi moškimi in mešanimi zbori ni
takih z ljubezensko vsebino, na koncu pa je do-
danih še nekaj nabožnih pesmi. Iz Slovenske pes-
marice so prepevali sirom po Slovenskem, glede
izvajanosti in slišanosti njenih zborov je zgovoren
podatek, da je bila tiskana v nekaj deset tisočih
izvodih in kasneje večkrat ponatisnjena.
Razvoj pevskih društev v Ljubljani in
drugod na Slovenskem ter množična pevska
slavja
Novo raven v razvoju pevskega gibanja so
predstavljala samostojna pevska društva. (Pogosto
so se nova društva vpisala med člane Glasbene
matice.) V njihovih okvirih so namesto moških
delovali mešani zbori. Pevsko društvo Slavec je v
Gorici že leta 1876 ustanovil Anton Hribar, društvo
Lira se je razvilo iz čitalniškega zbora v Kamniku
leta 1882. Mnoga nova pevska društva so (še ved-
no) bila - prav tako kot že desetletja čitalnice -
trdnjave narodne zavesti. "Narodno petje" naj bi
povezovalo Slovence. Razpredenost čitalnic in pev-
skih društev po vsem slovenskem etničnem ozem-
Iju^^ je kazala tudi na rast nacionalne zavesti in
uspešen (kulturni) boj proti naraščajočemu germa-
nizacijskemu pritisku. Njihovi prednostni (nacio-
nalni) cilji so ostali enaki desetletja. Hkrati z njimi
sta vzgoja in prosveta ("omika") naroda zlasti v
manjših mestih in trgih ostali temelj kulturnega
nacionalizma.^'^
V osemdesetih letih 19. stoletja se je hkrati s
socialno diferenciacijo prebivalstva členilo tudi
društveno življenje. Nastajala so nova društva, ki
so združevala člane istega socialnega sloja ali
poklica. Junija 1884 je vlada odobrila pravila no-
vemu Slovenskemu delavskemu pevskemu društ-
vu Slavec, njegovi člani so bili poleg delavcev tudi
obrtniki, rokodelci in mali uradniki, se pravi nižji
meščanski sloj. To društvo je po svoji organi-
zacijski plati (programu), vsebini in delovanju na-
daljevalo koncept narodnih društev. Primerjava
namenov, zapisanih v pravilih različnih društev,
ne razkriva vpliva socialne strukture članstva. Kaže
ga glasbena praksa teh društev (ohranjeni pro-
grami), ki je odraz potreb in okusa njenih članov.
Sfera recepcije je torej tista, iz katere se najlaže
prepozna različnost. Nanjo so hkrati s socialno
delitvijo vplivale tudi različne glasbene izkušnje.
Razlike v glasbeni praksi so bile največje v Ljub-
ljani, ne le med dejavnostjo Glasbene matice in
glasbeno dejavnostjo drugih društev, temveč tudi
znotraj samih ljubiteljskih glasbenih krogov. Uk-
varjanje s salonsko, največkrat tujo glasbo je ve-
ljalo za prestiž, čitalništvo (in čitalniška pesem) je
ostalo ide(ologi)ja in praksa najširših plasti socialne
piramide.
Nekatera večja pevska društva, kot na primer
Dolenjsko pevsko društvo v Novem mestu, so si
zastavila ambicioznejše glasbene cilje. Uresničevati
so jih pomagali sposobni glasbeniki - pevovodje; v
Novem mestu je bil več kot trideset let osrednja
osebnost glasbenega življenja Ignacij Hladnik. Na-
men ustanovitve Dolenjskega pevskega društva v
Rudolfovem, zapisan v pravilih, ki jih je odobrila
c.kr. deželna vlada za Kranjsko avgusta 1884, je bil
"gojiti slovensko in sploh slovansko petje".^!
Nacionalni koncept njihovega programa je sledil
osnovni ideji ostalih narodnih društev. Sredstva za
njegovo uresničitev so bila pevska šola, prirejanje
pevskih večerov in sodelovanje pri narodnih
svečanostih.^^ Delovanje Dolenjskega pevskega
društva so ovirali problemi majhnega mesta: ker
1^ Imenik slovenskih pevskih društev na Kranjskem, Pri-
morskem, Goriškem, Štajerskem in Koroškem iz leta
1911 navaja za Kranjsko 58, Primorsko (Trst z okolico)
37, Goriško 35, Štajersko 21 in Koroško 7 pevskih
društev.
Leta 1897 je poročevalec pisal v Slovenski narod: "Ni-
jeden drug narod nima razmeroma toliko pevskih zbo-
rov kot naš. Ni je vezi, ki bi družila sicer cesto nesložne
naše rojake toli trdno v trajno občestvo, kakor pesem.
(...) Reči moramo, da imajo Slovenci ljubezen do petja v
krvi. (...) Slovenska pevska društva pa niso le zabavišča,
nego so močne trdnjavice narodne zavesti, ognjišča ro-
doljubja in velevažna odgojevališča. Za razširjanje pro-
svete in omike imajo slovenska pevska društva največ
zaslug." Gl. Slovenski narod 30/1897, 204, 7. september
1897.
^' Pravila Dolenjskega pevskega društva v Rudolfovem,
Novo mesto 1884, str. 1. (Arhivsko gradivo tega društva
hrani Zgodovinski arhiv Ljubljana, enota Novo mesto.)
Program "Pevskega večera", ki ga je Dolenjsko pevsko
društvo priredilo 18. januarja 1902 v prostorih Narodne
atalnice, je obsegal poleg slovenskih tudi tuje zbore ter
instrumentalno točko: Volaričev zbor" Divja rožica, Ab-
tova dvoglasna ženska zbora s klavirjem Pozdrav nara-
vi, tri Dvofakove Bagalele za godalni kvartet, Söderma-
nov zbor Kmečka svatba in narodno Zadnji kozarček
100
>
»
KRONIKA
2000
NATAŠA CIGOJ KRSTULOVIČ: GLASBA DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA NA SLOVENSKEM: K FUNKCIJI .... 94-106
SO bili pevci tudi izvršujoči člani drugih društev,
niso mogli redno obiskovati pevskih vaj, še bolj
izrazit je bil splošni problem pomanjkanja teno-
ristov. Od konca 19. stoletja stoletja so probleme
povzročala tudi nesoglasja med društvenimi člani
zaradi strankarskih razhajanj.^3 Odboru Dolenj-
skega pevskega društva se je pritoževal nad "ža-
lostnim pojemanjem splošnega zanimanja za
umetno petje" odbor podružnice Glasbene ma-
tice.^ Posledica razmer je bila tudi ustanovitev
salonskega orkestra.^^
Poleg repertoarnih razlik so bili značilru po-
kazatelj duhovnih usmeritev tudi priložnosti in
osebnosti, ki so jim društva prirejala posebne
(jubilejne) prireditve. V Kamniku je bilo posebno
slovesno leta 1880 na proslavi ob tisočletnici
slovanske liturgije, ki so jo organizirala ljubljanska
narodna društva. V Tolminu je ob cesarjevem
obisku septembra 1882 pelo pod Hribarjevim vod-
stvom nad dvesto pevcev, slavnost ob blago-
slovljenju društvene zastave Delavskega podpor-
nega društva pa je istega leta v Trstu privabila nad
dva tisoč ljudi, peli so Hribarjevo kantato, vsi zbori
pa Hajdrihovo Jadransko morje in Jenkov TVa-
prej?'^
Razvoj pevskega gibanja je šel v smeri kvan-
titete. Tudi v devetdesetih letih 19. stoletja so
množične prireditve pomenile posebno nacionalno
slavje. Množičnost je pomenila (pre)moč v kul-
turnem boju. Bleiweisova slavnost na Dunaju, ki jo
je slovensko akademsko društvo Slovenija priredilo
februarja 1892, je privabila nekaj sto Ijudi.^'' Na
programu so bili popularni zbori (društveni moški
zbor je zapel Gerbičev Slovanski brod, "ki je pač
vsakemu Slovencu znan" in Nedvedov Nazaj v
planinski raj), nastopil pa je tudi operni pevec
Josip Trtnik. Tamburaši so slavnost zaključili z
Jenkovo Naprej. Nacionalni (pevski) praznik so
Liberalno-klerikalni spori so po dobrih dvajsetih letih
dela pripeljali Dolenjsko pevsko društvo celo do tega,
da so na izrednem občnem zboru razpravljali o njego-
vem razpustu, ker je "umetniško delovanje društva
prišlo popolnoma na kant in vsak kmečki zbor presega
naše društvo." Gl. Zapisnik izrednega občnega zbora
Dolenjskega pevskega društva 19. oktober 1912.
^ Gl. Dopis šolske uprave novomeške Glasbene matice
Dolenjskemu pevskemu društvu z dne 24. oktobra 1901.
Po dvajsetletnem delu je odbor sklenil osnovati in pri-
ključiti Dolenjskemu pevskemu društvu še salonski or-
kester, ki bi bil "popolnoma samostojen klub društve-
nikov-godbenikov, z edinim namenom gojiti glasbo v
ožjem krogu in sodelovati v društvenih koncertnih
prireditvah." Obsežen popis notnega gradiva za salonski
orkester, hranjen v Zgodovinskem arhivu, priča o re-
pertoarju. Novomeški salonski orkester je leta 1903 na
koncertu v korist šole izvedel celo Beethovnovo Prvo
simfonijo, z njegovim sodelovanjem so leta 1913 uspeš-
no izvedli Sattnerjevo kantato Jeftejeva prisega.
26 Slovenski narod 1882, 212, 19. september; 217, 22. sep-
tember 1882.
27 Slovenski narod 25/1892, 35, 4. februar 1882.
pomenili množični (skupni) nastopi slovenskih
zborov, ki jih je vsako leto organiziralo Slovensko
pevsko društvo na Ptuju. (Temu društvu je Be-
njamin Ipavec posvetil zbor Mi vstajamo?^) Nji-
hovi cilji so bili "gojiti in širiti slovensko pesem in
ž njo narodno zavest po vseh krajih slovenske do-
movine".29 Konservativna Bleiweisova patriotična
načela so vodila tudi programski načrt društve-
nega odbora za nastop leta 1892; kot uvodno
skupno pesem so zbori zapeli Nedvedovo Avstrija
moja.^^ Slovensko pevsko društvo je avgusta 1898
skupaj s Celjskim pevskim društvom priredilo
"Veliko pevsko slavnost v proslavo petdesetletnega
vladanja cesarja Nj. Veličanstva Cesarja Frana Jo-
sipa 1." Zbori so nastopili v celjskem Narodnem
domu.3^ Kljub namenu, ki je izražal lojalen odnos
do skupne države, pa so slavje spremljali pro-
tislovenski napadi, saj so bila konec 19. stoletja
slovensko-nemška nacionalna nasprotja na Štajer-
skem mnogo ostrejša kot drugod na Slovenskem.^2
Oktobra leta 1897 so bila potrjena pravila Zve-
ze slovenskih pevskih društev, ki je združevala
slovenska pevska društva na Kranjskem, Šta-
jerskem, Koroškem, Primorskem in Goriškem ter
na Dunaju. Ideja zanjo je bila stara že dve de-
setletji, o njej se je v devetdesetih razpravljalo v
krogih Glasbene matice.^'^ Organizatorji so delali
načrte o njihovem povezovanju še na širši ravni;
najprej v jugoslovansko zvezo, potem pa celo v
zvezo vseh slovanskih pevskih društev v Avstriji.
V pravilih so poudarili svoj nestrankarski interes.
Namen zveze naj bi bil "zgolj umetniški", pa ven-
dar so v nadaljevanju razkrivali tudi svoje nacio-
nalne namene "v povzdigo slovenskega narodnega
in umetnega petja in v povzdigo patrijotičnega
čuta".^  Za  izboljšanje   strokovne   ravni   so   si
2^ Omenjeni zbor je izšel v prilogi petega letnika Ljub-
ljanskega zvona leta 1885.
29 Slovenski narod 25/1892, 166, 23. julij 1892.
Program Velikega koncerta Slovenskega pevskega društ-
va na Ptuju so sestavljali trije mešani zbori: Volaričeva
Grajska hči, Foersterjeva Ljubica, Vilharjeva Domovini,
dva Nedvždova moška zbora Avstrija moja in Venec
slovanskih pesmi ter zbor Gorenjci smo iz Foerster-
jevega Gorenjskega slavčka. Gl. Slovenski narod 25/1892,
71, 29. marec 1892.
Spored Velike pevske slavnosti 14. avgusta 1898: Avs-
trijska himna s spremljevo orkestra, Ipavčev mešani
zbor Pozdrav, F. S. Vilharjev moški zbor Domovina,
Bendlov mešani zbor Križari na morju, zbor z orke-
strom Ave Marija, Pahorjev mešani zbor Domovini in
HajdrLhov moški zbor Jadransko morje.
■^2 Hedvika Zdovc, Pevsko slavje v Celju 1898; Celjski
zbornik 1989, str. 321-329; Mojega življenja pot. Spomini
dr. Vladimirja Ravniharja, ur. Janez Cvirn, Vasilij Melik
in Dušan Nečak, Ljubljana 1997, str. 40-41.
Gl. Zapisnik občnega zbora Glasbene matice 18. aprila
1876 (Zapisnike hrani Glasbena zbirka Narodne in uni-
verzite knjižnice v Ljubljani) in Slovenski narod 27/1894,
151, 5. julij 1894.
Gl. Pravila Zveze slovenskih pevskih društev, Ljubljana
1897, str. 1.
101
3 KRONIKA
NATAŠA CIGOJ KRSTULOVIČ: GLASBA DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA NA SLOVENSKEM: K FUNKCIJI     94-106
48
lOOO
postavili tri cilje: skrb za strokovno izobrazbo
pevovodij, izdajo teoretičnih pevskih priročnikov
in razpis nagrad za nove moške in mešane
zbore.35 Zveza je podpirala medsebojne društvene
stike in nabavo notnega materiala. Sestavili so celo
seznam trideset pesmi, ki naj se jih zbori pevskih
društev uče. Po nekajletnem delovanju so ugo-
tovili, da je bila zveza zasnovana na preširoki pod-
lagi, zato so leta 1911 ustanovili še Pevsko župo
Ljubljane in okolice. Decentralizacija naj bi imela
predvsem koristne posledice za izboljšanje kako-
vosti petja.
Pravila Zveze pevskih društev (iz Glasbene zbirke
Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani,
foto Milan Štupar)
Repertoar manjših pevskih društev je ostal
znotraj utrjenih vsebinskih in izvedbenih okvirov
čitalniške pesmi. Zlasti na robu slovenskega et-
ničnega ozemlja so imele domoljubne pesmi še
vedno pomen v nacionalnem boju, pesmi, ki so
povzdigovale lepoto slovenske krajine propagand-
ni namen. Že konec sedemdesetih let 19. stoletja
so se začeli oglašati tudi primorski ustvarjalci Josip
Kocijančič, Hrabroslav Volarič, August Leban. Skla-
35 Gl. Zapisnik 3. odborove seje Zveze slovenskih pevskih
društev 10. aprila 1906. (Zapisnike hrani Glasbena
zbirka Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani.)
datelji starejše in mlajše generacije so priložnostne
čitalniške zbore posvečali pevskim društvom. Slo-
venske pesmi za štiri moške glasove (izd. 1894) je
Hrabroslav Volarič posvetil pevskemu društvu
Nabrežina. Ob rojstveni 300-letnici Jana Anosa Ko-
menskega Gustava Ipavca je revija Popotnik ob-
javila kot prilogo leta 1892. Viktor Parma je podaril
Litijskemu pevskemu društvu četverospev Eno
devo le bom ljubil na Gregorčičevo besedilo.36
Akademskemu društvu Triglav v Gradcu je Josip
Ipavec podaril kot društveno himno Triglavsko
koračnico za petje s klavirjem. Za to društvo je še
kot študent pisal zbore tudi Anton Schwab. Za
novoustanovljeno Pevsko društvo Ljubljana je
Geslo na Praprotnikove besede zložil Benjamin
Ipavec. Tri "lahko izvedljive" moške zbore (Bud-
nica, Slanica, Srce človeško sveta stvai), napisane
med leti 1901 in 1903, je podaril Slovenskemu
delavskemu podpornemu društvu v Celju Anton
Schwab.37 Tudi v opusih vseh treh pomembnejših
skladateljev slovenske glasbene romantike Antona
Foersterja, Frana Gerbiča in Benjamin Ipavca za-
vzema zborovska tvornost obsežen del. Gerbič je
čitalniškemu poustvarjanju posvetil že svoj prvi
opus Glasi slovenski, leta 1880 Bleiweisu zbirko
moških in ženskih četverospevov in zborov Slo-
vanska jeka, ob skladateljevi sedemdesetletnici pa
je Glasbena matica izdala zbirko 20 moških zborov
v slovenskem narodnem značaju, namenjenih
ljubiteljskim zborom. Njihovim potrebam se je
prilagodil tudi Benjamin Ipavec, ki si je nabiral
praktične glasbene izkušnje kot pevovodja že kot
študent v avstrijskem Gradcu in je sodeloval s
celjsko in mariborsko čitalnico. Za Prešernovo slav-
nost v Vrbi leta 1872 je napisal kantato na Stri-
tarjeve besede Na Prešernovem domu, ki je na-
vdušila številne poslušalce in poročevalca v Slo-
venskem narodu; priporočal jo je vsem pevskim
društvom, saj je "v narodnem duhu izdelana".38
Tudi Foerster je zborovska dela posvečal različnim
slovenskim in slovanskim društvom3^ in napisal
tudi priložnostno kantato Kranjska z Avstrijo. Slo-
venska himna v slavo šeststoletne zveze Vojvodine
kranjske s presvetlo hišo Habsburško (izvedena je
bila leta 1883).
36 Slovenski narod 25/1892, 5, 8. januar 1892.
37 Gl. program "Dr. Schwabovega večera", ki ga je Celjsko
pevsko društvo priredilo 8. junija 1913. (Program hrani
Zgodovinski arhiv v Celju.)
38 Slovenski narod 5 /1872, 111, 24. september 1872.
V Pesmarici Glasbene matice so objavljeni zbori, ki jih je
Foerster posvetil Sokolu, Slovenskemu delavskemu pev-
skemu društvu Slavec, Pevskemu zboru Glasbene ma-
tice, zagrebškemu Kolu in zboru dunajske Slovenije.
102
48
KRONIKA
2.000
NATAŠA CIGOJ KRSTULOVIČ; GLASBA DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA NA SLOVENSKEM: K FUNKCIJI .... 94-106
Pevski zbor in koncerti Glasbene matice
Nastopi številčnega pevskega zbora so bili po-
membna značilnost prvih let koncertnega delo-
vanja Glasbene matice.^'' V začetku leta 1891 so na
podlagi pravil ustanovili Pevski zbor Glasbene
matice, ki je bil bistveni sestavni del društva in je
imel svoj poslovnik."*^ Njegov namen ni bil "raz-
diranje obstoječih pevskih društev" temveč "zdru-
ževanje pevskih sil, da bo Glasbena matica v jav-
nih nastopih kazati mogla, kolikor premoremo Slo-
venci v proizvajanju".'*2 Poleg nacionalnih hotenj
je odbor v vabilu za pevce novega zbora izrazil
tudi željo po preseganju diletantizma in željo po
doseganju umetniške ravni nemškega glasbenega
dela v okviru Filharmonične družbe. Slovenski
narod je 14. oktobra 1891 objavil oklic: "Čast na-
rodova zahteva, da ne podrejamo več petja dru-
gim nameram, da ga negujemo kot umetnost,
umetniški dostojno. (...) Sram bi nas moralo biti,
ako bi nas ravno v središču Slovenije presegli v
dovršenosti umetniškega polja nasprotniki naši.
(...) Geslo naše naj bo složno delovati za prosveto
narodovo." Prisotna je bila torej že ideja o avto-
nomnosti glasbe, vendar so bili voditelji sloven-
skega glasbenega dela še vedno obremenjeni z
nujnostjo njegove funkcionalne zavezanosti službi
"za narodov blagor".
Društvenemu odboru so bili sprva torej po-
membnejši nacionalni kot pa čisto glasbeni (umet-
nostni) cilji, kazali so se v programski usmer-
jenosti. Ker je bilo primernih izvirnih del še malo,
so za zborovske nastope na koncertih raje (vendar
ne izključno) izbirali dela iz slovanske (češke)
glasbene literature. Med slovenskimi zbori so iz-
vajali nekatere boljše, že znane Foersterjeve in
Nedvedove zbore, priredbe ljudskih in v ljudskem
duhu pisani zbori pa so bili tisti, s katerimi se je
Glasbena matica ponašala tudi na tujem. Na
prvem izmed dveh "znamenitih" dunajskih kon-
certov leta 1896 je pevski zbor med Gallusov Mu-
sica noster amor in Brucknerjev Te deum vrinil
Nedvedov Nazaj v planinski raj, Hubadovih šest
priredb narodnih ter Foersterjevo Ljubica. Tudi na
gostovanjih v Trstu (1905), Zagrebu (1908) in
Opatiji (1911) so poleg novejših slovenskih zborov
Po formalni in ekonomski strani so bili "zborovski" kon-
certi Glasbene matice bliže tipu "ljubiteljskega" kot pa
"profesionalnega" koncerta. Zbor za svoj nastop ru dobil
honorarja, skromni so bili tudi honorarji solistov.
Jedro novega Pevskega zbora Glasbene matice je bil
kvartet Ilirija, ki se mu je pridružil del čitalniških pev-
cev. Potek preosnovanja čitalniškega zbora v zbor Glas-
bene matice je podrobno opisal v kroniki pevskega
zbora Glasbene matice Anton Mahkota in Cvetko Bud-
kovič v jubilejni publikaciji ob stoletnici tega zbora. Gl.
Cvetko Budkovič, Sto let pevskega zbora Glasbene ma-
tice, Ljubljana 1992, str. 13-14.
Slovenski narod 14. oktobra 1891.
peli tudi še vedno všečne in učinkovite, "cital-
niške". S slednjimi so želeli ugajati tudi na nasto-
pih v Postojni (1897) in Novem mestu (1898). Glas-
bena matica je organizirala tudi gostovanja hrvaš-
kih in čeških pevskih društev; dvakrat hrvaškega
Pevskega društva Kolo (1905 in 1909), Pevske
zveze moravskih učiteljev (1907).
Izvedbe večjih vokalno-inštrumentalnih del na
koncertih Glasbene matice so bile zaradi številne
zasedbe zbora in orkestra predstave kolektivne
virtuoznosti, spremljala so jih navdušujoča poročila.
Pomenile so (nacionalno) slavje in hkrati moralno
ter umetniško plemenitenje.'*^ Razkazovanje lastnih
reproduktivnih moči bi dobilo polnejši sijaj z
izvajanjem izvirnega dela, vendar razpis za
najboljše "epiško delo za zbor, soli in orkester" leta
1898 sprva ni obrodil sadov. Šele dobro desetletje
kasneje je pater Hugolin Sattner napisal "poljudno"
priložnostno delo Vnebovzetje, "oratorij za ljudstvo,
za slovensko ljudstvo".^ Znal je torej ugoditi
tehničnim, intelektualnim in emocionalnim
zahtevam izvajalcev in poslušalcev. Izvedba prvega
slovenskega oratorija leta 1912 je sprožila med
skladateljem in urednikom Krekom v Novih
akordih polemično pisanje za in proti pragmatičnim
načelom v glasbi. Sattnerjevim nazorom o
koristnosti take glasbe za narod, je Krek postavil
nasproti čista umetnostna načela.^^ Monumentalna
kolektivna predstava (sodelovalo je tristo pevcev in
inštrumentalistov) z značilno himnično patetičnim
nacionalnim žarom, ki je bila odmev teženj po
zunanjem zvočnem sijaju, je bila hkrati vrh in zaton
"dobe oratorijev" na koncertih Glasbene matice.
Poleg reprezentativene so koncerti Glasbene
matice opravljali tudi prosvetno funkcijo. Odbor je
dal prevesti vsa tuja besedila vokalnih del, ob iz-
vedbi večjih del pa je pripravil komentirane kon-
certne liste z zgodovinskimi podatki ter poljudno
analizo, ki jo je objavil že nekaj dni pred kon-
certom tudi v Slovenskem narodu. Glasbena ma-
tica je nekatere koncerte (oziroma njegove pono-
vitve) namenoma oglaševala kot "ljudske" in želela
Glasbena matica je obsežnejša vokalno-inštrumentalna
dela (največkrat s teksti s cerkveno vsebino) izvajala že
od začetka svoje koncertne dejavnosti: leta 1892 je
izvedla Dvofakov 149. psahn, leta 1893 Dvofakovo delo
Stabat mater, leta 1896 Haydnov oratorij Stvarjenje in
Dvofakovo skladbo Mrtvaški ženin, leto kasneje Mo-
zartov Raquiem, leta 1901 Beethovnovo Missa solemnis,
leta 1902 Tiferderjevo kantato Zlatorog, leta 1903
Hartmanov oratorij Sv. Franašek, leta 1906 Bossijevo
biblično kantato Visoka pesem kralja Salamona, leta
1907 Verdijev Requiem, leta 1909 Perossijev oratorij
Rojstvo zveličarjevo.
Gl. Gojmir Krek, P. H. Sattner in njegova Assumptio;
Novi akordi 11/1912, 1. str. 4.
Gl. Hugolin Sattner, "Moja Assumptio in kritika v Novih
akordih". Novi akordi 12/1913, 1, str. 6 in Gojmir Krek,
Postludij; Novi akordi 12/1913, 1, str. 7.
103
3 KRONIKA
NATAŠA CIGOJ KRSTULOVIČ: GLASBA DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA NA SLOVENSKEM: K FUNKCIJI .... 94-106
48
2000
Program jubilejnega koncerta Glasbene matice
1897 v Narodnem domu (iz Glasbene zbirke
Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani,
foto Milan Stupar)
z znižano vstopnino pritegniti vse socialne plasti.
Sprememba poslušalstva v (številno) anonimno
občinstvo je povzročila, da je postala družabna
funkcija glasbe, značilna za čitalnice, na koncertih
Glasbene matice nerelevantna. Drugače pa je bilo
na njenih pevskih večerih, ki jih je prirejala le za
svoje člane. Le-ti so bili po obliki in namenu še
čitalniški, namenjeni zabavi in druženju.
Z novim stoletjem so nacionalne nagibe po
reprezentativnosti lastne kulture začele preglašati
glasbene pobude. Množičnost ni veljala več za
prednost. Razvoj od kvantitete h kvaliteti je do-
bival spodbude iz glasbenega življenja. Razmah
izvirne vokalne ustvarjalnosti se je kazal tudi na
sporedih koncertov Glasbene matice. Slednja je
svojo petindvajsetletnico proslavila z "zgodovin-
skim" zborovskim koncertom,'*^ za koncert, v korist
46
Pester, vsebinsko različen, spored "zgodovinskega" kon-
certa Glasbene matice v Narodnem domu 8. decembra
1897 sosestavljala dela nekaterih ustvarjalcev starejše
generacije ter sodobnikov: Vilhar-Schantlova uvertura
Jamska Ivanka, Foersterjev zbor Domu, samospeva
Nezakonska malim Äam.^Kamila Maska, F. S. Vilharjev
samospev Mornar, Nedvedov zbor Oblakom, zbor Leži
ravno polje Benjamina Ipavca, Sattnerjev zbor Stu-
denček,  Itremezzo iz  Parmove  Ksenije,  Smetanova j
gradnje Gregorčičevega spomenika leta 1907 je
njen odbor poprej razpisal nagrade za najboljše
uglasbitve pesnikovih besedil, posebna koncertna
večera so posvetili Davorinu Jenku ob petdeset-
letnici njegove Naprej (1. 1911) in bratom Ipavcem
(1. 1914). Drugačne ustvarjalne pobude so zazve-
nele na jubilejnem koncertu Glasbene matice ob
zborovi desetletnici leta 1902, ko so bili na sporedu
tudi novi mešani zbori mlajših, naprednejših
ustvarjalcev, od takrat pa je bilo slišati na kon-
certnem odru vse več novih izvirnih slovenskih
zborov.
Koncertno delovanje in nastopi pevskega zbora
Glasben matice so se vse bolj osvobajali repre-
zentativne funkcije ter zaradi prevladujočih umet-
niških prizadevanj dobili videz profesionalnih
koncertnih predstav. Slovenska ali slovanska glas-
bena dela so bila še vedno prevladujoča, toda ne
nujna repertoarna zahteva. Koncertni vodja Matej
Hubad je namesto nacionalne v izvajalski praksi
zagovarjal predvsem umetniško usmeritev in na
programe uvrščal tudi tuja dela. Zanimivo je, da
Glasbena matica stoletnico Prešernovega rojstva v
Narodnem domu ni počastila s slovenskimi deli,
temveč z izvedbo Mozartovega Requiema, niti ene
slovenske skladbe pa ni bilo na programu slo-
vesnosti ob petdesetletnici Narodne čitalnice.
Sklep
Razpoka med utilitarno in avtonomno glasbo je
bila na prelomu iz 19. v 20. stoletje vse večja. Po
eni strani je preobremenjenost s preteklimi cilji in
"mitom o slovenskosti" ohranjala že preživelo ob-
liko varovanja etničnega (pevskega) repertoarja
zlasti na podeželju in v nacionalno bolj ogroženih
slovenskih deželah, po drugi strani sta odprtost in
zavračanje zastarelih, ideološko podprtih načel
kulturne polarizacije prinesla še drugačno podobo
o slovenski glasbeni kulturi. Mnogovrstnost glas-
benih izkušenj, ki jih je s svojim delom nudila
predvsem Glasbena matica, je izoblikovala različen
okus, diferenciranost slednjega pa je vplivala tudi
na cepitev "narodnega" in "umetnega" petja. Loč-
nica je najjasneje izražena v zborovskem reper-
toarju koncertov Glasbene matice in nastopov
lokalnih pevskih društev s še vedno razgaljeno
nacionalno simboliko in čitalniškim repertoarjem.
Poleg duhovnega preobrata, ki so ga spod-
budila razmišljanja o glasbi kot umetnosti in dru-
gačno vrednotenje glasbe, so bile odločilne za
razcep med resno (avtonomno) in funkcionalno
glasbo tudi glasbene okoliščine. Premik iz kolek-
skladba Iz čeških logov in gajev, Hubadovi jjriredbi
narodnih Luna sije in Ljubca povej, povej, Cerinova
priredba narodne Bom šel na planince ter Haydnova
zbora iz Stvarjenja.
104
48
KRONIKA
2000
NATAŠA CIGOJ KRSTULOVIČ: GLASBA DRUGE POLOVICE 19, STOLETJA NA SLOVENSKEM: K FUNKCIJI     94-106
tivne miselnosti je omogočalo znanje kompozi-
cijske obrti, ki so ga pridobili slovenski glasbeniki
na Dunaju in v Pragi, spodbudila pa ga je
notranja potreba nekaterih umetniško občutljivih
posameznikov. Drugačna, individualna čustva in
domišljija ustvarjalcev niso bila več ujeta v togo
čitalniško, ideološko obremenjeno pojmovanje
glasbe. Znamenje nove skladateljske poetike, dife-
renciran in intenziviran glasbeni izraz, je izhajal iz
literarnega. Ustvarjalcem zborov in samospevov je
subtilnejšo zvezo besede in tona narekoval sub-
jektivnejši pesnikov izraz. Prizadevanja nekaterih
posameznikov za višjimi umetniškimi cilji so se
dvignila nad merila tendenciozne povprečnosti "za
narodov blagor", razpetost med nacionalnimi cilji
in umetnostnimi hotenji se je tedaj prevesila v
prid slednjih.
VIRI IN LITERATURA
Med arhivskimi viri so bili pregledani arhiv
Glasbene matice v Narodni in univerzitetni knjiž-
nici v Ljubljani, arhiv Dolenjskega pevskega društ-
va in Glasbene matice v Zgodovinskem arhivu v
Novem mestu, arhiv celjske Glasbene matice.
Narodne čitalnice in Celjskega pevskega društva v
Zgodovinskem arhivu v Celju. Pregledani so bili
tudi časopisni viri, ki so navedeni v opombah.
Upoštevana je bila slovenska zgodovinska in
memoarska literatura in tiskane publikacije, ki so
izšle ob jubilejih čitalnic, tuja muzikološka litera-
tura s področja splošne in specifične zgodovine
glasbe 19. stoletja, zlasti o fenomenu moškega zbo-
rovskega petja, estetike in sociologije glasbe ter vsa
relevantna slovenska muzikološka literatura in
notno gradivo.
Izbor literature
Budkovič, Cvetko: Sto let pevskega zbora Glasbena
matica, Ljubljana 1991.
Cigoj Krstulovič, Nataša: Glasbeno delo čitalnic na
Slovenskem  do  ustanovitve   Glasbene   matice
(1848-1872), magistrska naloga, Ljubljana 1997.
Cvetko, Dragotin: Zgodovina glasbene umetnosti
na Slovenskem, III, Ljubljana 1960.
Loparnik, Borut: Letska narodna L, v: Sodobnost
23/1975, 6, str. 509-531.
Ukmar, Vilko: Naša zborovska storitev, v: Naši
zbori 3/1948, str. 21-22; 4/1949, str. 2, 8, 14-15 in
24; 5/1950 str. 3-4 in 10; 6/ 1951, str. 2-3, 7/1952,
str. 1-2 in 5-6.
ZUSAMMENFASSUNG
Die Musik der zweiten Hälfte des 19.
Jahrhunderts in Slowenien: über Funktion
und Bedeutung des Chorgesangs in der
slowenischen Kulturgeschichte
Die Funktion der Musik in der zweiten Hälfte
des 19. Jahrhunderts stellt einen bedeutenden
Faktor in der Ideengeschichte der slowenischen
Kultur dar. Die spezifische Musikentwicklung
wurde maßgebend durch die nationale und soziale
Diffenzierung geprägt, vom engeren fachlichen
Standpunkt aus jedoch durch die Dichotomie von
Dilettantismus und Professionalismus. Kenntnisse,
Bedürfnisse und Möglichkeiten schränkten das
musikalische Schaffen zunächst auf die Vokalmusik
ein. Die Auffassung der Musik als Folklore und als
politischer Propaganda kam einerseits in der Sorge
um die Erhaltung des Musikerbes bzw. im
Sammeln der Volkslieder zum Ausdruck, auf der
anderen Seite aber im exponentiellen Wachstum
des überkommenen Chorgesangs als Trägers des
kulturellen (und politischen) Nationalismus. Das
Konzept einer utilitaristischen Musik "für das Volk",
die den politischen Bestrebungen unterworfen war,
blieb jahrzehntelang ausschlaggebend für Ver-
ständnis und Rezeption der Musik als autonomer
Kunst.
Das Laienchorwesen erlebte einen Aufschwung
mit der Entstehung der Lesevereine. Der Männer-
Chorgesang im Rahmen der Lesevereine hatte in
den sechziger Jahren des 19. Jahrhunderts einen
ausgesprochen nationalen Charakter, der die
bescheidenen Anfänge des Singens in slowenischer
Sprache auf kulturellen bzw. geselligen Veran-
staltungen des Slowenischen Vereins (Slovensko
društvo), genannt besede, des vorangegangenen
Jahrzehnts übertraf. Die an den Text gebundene
Musik war ein Kommunikationsmittel zwischen
Autoren, Interpreten und Zuhörern, die alle von
einer einheitlichen nationalen Begeisterung erfaßt
wurden. Eine neue Stufe in der Entwicklung des
Chorsingens stellten selbständige Gesangvereine
dar, die man Ende der siebziger Jahre zu gründen
begann. In kleineren Städten und Märkten, vor
allem am Rande des slowenischen ethnischen
Raums, blieben die nationalen Ziele der Vereine
und somit auch Bildung und Erziehung der Nation
jahrzehntelang unverändert, das Liederrepertoire
wurde innerhalb der etablierten Inhalts- und
Ausführungsrahmen der Liedertafel gewählt. Für
die Entwicklung der Singbewegung war zunächst
105
3 KRONIKA
48
NATAŠA CIGOJ KRSTULOVIČ: GLASBA DRUGE POLOVICE 19. STOLETJA NA SLOVENSKEM: K FUNKCIJI .... 94-106
2000
die Quantität bestimmend. Die Auftritte der
zahlreichen slowenischen Chöre, die alljährlich
vom Slowenischen Gesangverein (Slovensko pev-
sko društvo) veranstaltet wurden, waren echte
nationale Feste. Im Jahre 1897 wurde die Satzung
des Verbandes der slowenischen Gesangvereine
(Zveza slovenskih pevskih društev) bestätigt, der
die slowenischen Gesangvereine in Krain, Steier-
mark, Kärnten, im Küstenland, Görz und Wien
vereinigte, und zwar "um das Singen slowenischer
Volks- und Kunstlieder und den patriotischen Geist
zu fördern."
Auch im Rahmen der 1872 gegründeten natio-
nalen Musikfördervereinigung Glasbena matica
hatten die nationalen Zielsetzungen, die durch
radikalere liberale Ideen gefördert wurden, zu-
nächst Priorität vor den musikalischen. Das von
ihrem Ausschuß übernommene Schlagwort "Jeder
zu den Seinen!" zog bereits von Anfang an eine
scharfe Grenze zwischen dem slowenischen und
dem deutschen Musikleben. Die in der Satzung
festgeschriebene Zielsetzung von "einer allseitigen
Förderung der slowenischen nationalen Musik"
spiegelte das (vorrangige) Anliegen nach einer
eigenen repräsentativen Kultur wider. Sie war
Ausdruck eines vor einem Jahrzehnt einsetzenden
kulturellen Nationalismus. Das Programm der Glas-
bena matica umfaßte verschiedene Gebiete des
Musiklebens (Sammeln von Volksliedern, Verlags-
wesen, Musikunterricht, Konzerttätigkeit) und wur-
de allmählich umgesetzt. Zur Popularität des Sin-
gens trugen vor allem Liedersammlungen bei. Die
meisten von ihnen wurden vom Verlag Glasbena
matica verlegt und waren den Gesangvereinen
gewidmet. Ein bedeutender Einschnitt im Wirken
der Glasbena matica war auch die Gründung eines
Chors im Jahre 1891 und die Aufnahme der
Konzerttätigkeit. Die Aufführungen großer chor-
symphonischer Werke durch einen zahlenmäßig
großen Chor kennzeichneten die ersten Jahre der
Konzerttätigkeit der Glasbena matica. An der
Wende vom 19. zum 20. Jahrhundert begannen die
künstlerischen Forderungen die nationalen Be-
strebungen nach der eigenen nationalen Kultur zu
übertönen. Anregungen zu einer Schwerpunkt-
verlagerung von der Quantität zur Qualität kamen
aus dem Musikleben. Auf der Konzertbühne bekam
man auch die Chöre jüngerer, modernerer slo-
wenischer Musikautoren zu hören.
Außer dem geistigen Wendepunkt, der von
Überlegungen über die Musik als Kunst und über
eine andere Musikbewertung angeregt wurde,
waren auch Umstände in der Musik selbst aus-
schlaggebend. Die Aufgabe der kollektiven Auf-
fassung wurde durch das Kompositioswissen er-
möglicht, das die slowenischen Musiker in Wien
und Prag erwarben. Andere, individuelle Gefühle
und die schöpferische Kraft der Musikschaffenden
waren nicht mehr durch die ideologische Musik-
auffassung belastet. Durch ihr Streben nach
höheren künstlerischen Zielen hoben sich Einzel-
persönlichkeiten über die Maße der tendenziösen
Mittelmäßigkeit "des Wohles des Volkes" heraus,
die Zwiespältigkeit zwischen nationalen Zielen und
künstlerischem Wollen schlug nun zugunsten des
letzteren um.
Die Vielfalt der musikalischen Erfahrungen, die
in den Konzerten der Glasbena matica und ihres
Chors zum Ausdruck kamen, prägte den
musikalischen Geschmack, die Differenziertheit des
letzteren wurde jedoch auch durch die Aufspaltung
in Volks- und Kunstgesang beeinflußt. Die
Trennung spiegelt sich am deutlichsten wider im
Konzertrepertoire des Chors der Glasbena matica
und der örtlichen Gesangvereine mit einer noch
immer ausgeprägten Nationalsymbolik und einem
Lesevereins-Repertoire.
106