PODVIG NASIH PLANINCEV
Decembrski vzpon
Če boste kdaj v jasnem dnevu stali na stolpu ljubljanskega gra-du. boste na skrajnem desnem obrobju Julijcev razločno videli lepo piramido. To je Kukova špi-ca. prva gora, ki se v grebenu z mojstranške strani izraziteje požene navzgor.
Ena od daljših poti nanjo se prične nasproti krajevne table Mojstrane s strani doline Vrat. Do Vrtaške planine se steza str-mo vzpenja. Nižje je zasuta s su-him listjem. Nekje na gozdni me-ji se pričenja sneg in odeja je z vsakim korakom navzgordebe-lejša. Zaradi mraza je sneg še ne-preobražen. Udira se do pod ko-len. Prvi gazi skoraj na vso moč, da bi drugim zagotovil primeren tempo. Ko obnemore. se umakne zadaj. Tako po preizkušeni meto-di hitro napredujemo. Svežina reze v nos skoraj tako poživijajo-če. kot v otroški zimi na doma-čem hribu. Izrek carpc diem ve-lja za nas dobesedno. Lovimo dan brez počitka in vemo. da bo-mo v dolini v vsakem primeru šele v trdi temi. Slepeče sonce pripeka s svojimi položnimi žar-ki. ki jim ledenomrzli severov-zhodnik posesa še tisto malo to-plote. ki jo premorejo v decembr-skih dneh. Kamera bi nam prišla prav. da bi v dolini pričarala del-ček surove gorske narave: tulje-nje vetra. šknpanje derez. trepe-tanje viharnih macesnov. Zado-voljimo se s fotografiraniem. Z malo fantazije bodo eez čas tu-di slike obudile lepe spomine.
Visoko nad nami in na videz blizu se pne čokati beli stožec Slemena. dvatisočmetrski pred-
VTh našega današnjega cilja. Na trenutke zaidemo v napihan pr-šič, ki ga mešamo v stnnem po-bočju in nikamor ne pridemo. Na vrhu France razlaga razglede in pristope. Grapa pod nami se kon-ča v ledenem slapu Lueiferju, ki ga je lepo videti s ceste v Kranj-sko goro in je vabljiva poslastica za plezalce, ki ljubijo led. Požirek vročega čaja nam okrepi voljo in da korajžo za navzgor. Pravza-prav se spustimo po ozkem snež-nem Slemenovem razu globoko na severno stran. Od tod pa po strmem dolgem in mehkem sne-žišču v ledeni senci zopet navz-gor proti škrbini pod vrhom Mu-žičev. Za našimi hrbti leži megle-no morje Celovške kotline, ki se ob Dobraču zajeda po Dravski in Ziljski dolini proti zahodu. Na severovzhodu pa do daljnje Svi-nje planine in Golice. Zadaj se dviga nepregledna veriga avstrij-skih Alp. Kar preveč luči za oči vajenc vsakodnevne dolinske megle. Nič romantike ni v tej pa-norami. le želja čim prej na vrh in po drugi lažji strani nazaj. pa če-prav v dušljivo meglo. Izstop iz strme grape po krušljivih spiha-nih skalah zahtcva zbranost. ki nam jo ob zadihanosti m utruje-nosti primanjkuje. Višinomer pokaže le kakih 50 m več kot na Slemenu. čeprav smo od tam se-stopali in se vzpenjali debelo uro. Pa še teh 50 m je najbrž njegova dobra volja. ker je prišel na son-ce. Treba je začeti znova. s Sle-menove višine.
Po strmi prečnici dosežemo vršno snežišee. Prvič na današnji turi se nas polasti gotovost, da
bomo prišli na vrh, da ne bo tre-ba po vsej dolgi poti nazaj. Nad nami je skalna piramida. negib-na. obdana z divjimi vetrovi. Po polumem gaženju stojimo pod skalnim grebenom. Senca in mo-čan veter še stopnjujeta mraz. Skale so zasute s pršičem, tako da je težko najti zanesljivo oporo za roko ali cepin. Na ključnem mestu smo našli klin. nov bleš-čeč cassin - trdno zabit. Poma-gali smo si z varovanjem z vrvjo. Ob treh popoldan po devetih urah skoraj neprekinjenega vzpona stojimo na vrhu. 2417 m. Odpre se pogled na Triglav in bližnje vrhove. Prezebli smo in nam razgleda ni dosti mar. Na-pravimo požirek kačje sline in se spustimo na drugo stran pod sedlo Gulce. »Zdaj bomo skopali luknjo v sneg in zjutraj nadalje-vali po grebenu na bivak«, pravi France. Ker od nas treh ne dobi pritrdilnega odgovora, pravi. da smo se pomehkužili in zavije na-ravnost navzdol. Obrnemo se za njim, ker je tudi nam tako prav. JANEZ ZRNEC