Štev. 5. V Ljubljani, dne 1. marca. 1886.
Jovan Subotić.
^akor je slavni Jurij Daničić na jezikoslovnem polji neumorno delal za zdiuženje Srbov in Hrvatov dokazujoč, da sta oba po jeziku in književnosti jeden narod ; takisto je pokojni Jovan Subotić neutrudno delal na leposlovnem in pohtičnem polji za združenje jednorodnih bratov. Kar je bilo nekdaj po naravi krvi in jeziku jedno; kar so nekdaj šiloma razdružili kruti sovragi Jugoslovanov, zadavši jim pogubnih in smrtonosnih ran; to se trudijo v novejšem času zopet spojiti pro-svetljenejši udje jugoslovanskega plemena srbskobrvaškega. Veleum, ki je iskal ves čas svojega dolgotrajnega življenja čvrstih vezi. s katerimi naj bi spojil in učvrstil vse ude srb-skohrvaškega naroda ; mož, kateri, je z jednako gorečnostjo ljubil Novi Sad in Zagreb: dve središči književnega gibanja srbsko-hrvaskega ; mož, ki je britko obžaloval razcepljenost, a uneto naznanjal med Srbi in Hrvati solidarnost : ta mož je bil dr. Jovan Subotić, ki je dne 28. januvarja
izdahnil v Zemunu svojo blago dušo in za katerim ža-lujo jednako gorko Srbi in Hrvati. Za razvijanje jugoslovanskih razmer je tolažilno, da prodirajo v znanstvene, leposlovne in politične kroge take ideje, katere spajajo ločene in razdeljene svetove in katere združujo brate po krvi in jeziku ; tolažilno je, da spoznajejo Jugoslovani, da jih v književnih idejalih, v obče v književnem gibanji
ne smejo ločiti, deliti in cepiti v različne skupine politične meje. Z veliko zaupnostjo smemo poleg svojih bratov tudi mi Slovenci gledati v svojo bodočnost, ker so se tudi pri nas izustile besede, ki bi nas mogle še bolj približati Hrvatom in Srbom, namreč: „da smo s tema dvema plemenoma en slovenski narod, prav kaker so Veliki in Mali Rusi en slovenski narod." Dejanj-ski nas ločijo pisni jeziki, to se ne daje in tudi ni potreba tajiti, in vender lahko verujemo prejšnjo trditev učenega pisatelja in urednika v Gorici izhajajočega lista.
Jovan Subotić.
9
66 ~9-   SLOVAN.   ·*· Štev. 5.
Jovan Subotić je tudi mogel po svojih zmožnostih in službah mnogo storiti za idejo združenja. Kaj pomagajo človeštvu največje misli v srci kakega revnega po-samičnika, svetu neznanega človeka, katerega ne mara nihče slišati ; še veljavniki prodirajo počasi v razne stanove s svojimi preobratnimi idejami. Jovan Subotić, izmed najboljših in najplodovitejših književnikov in pesnikov srbskohrvaških, je pač bil mož, čegar glas je rad čul narod z obe strani Save. Deloval je mnogo na političnem polji ; bil je namreč zastopnik na hrvaškem in ogrskem zboru, ud hrvaškega kraljevinskega odbora, predsednik srbskega saborskega kluba, pravi ud jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti in vrhu drugih časti in služeb še imeniten odvetnik v Zemunu.
Jovan Subotić seje porodil dne 11. februvarja 1819 l) v Dobrincih v Sremu. Oče mu je bil pravoslavni duhovnik. Gimnazij je dovršil v Karlovcih, filozofijo se je učil v Segedinu, a pravo v Pešti, kjer je 1836 postal doktor filozofije, a 1840 doktor prava. L. 1841. je dobil odvetniško diplomo, a 1. 1848. ga je pozvala pravoslovna fakultata peštanska, katere je bil ud, da zastopa v zimskem tečaji profesorja rimskega prava, kateremu pozivu se je odzval.
Že zgodaj se je posvetil književnosti. L. 1834. so izšle v „Srpskem letopisu" prve tri njegove pesmi : Blaženi život, Život poljski in Rastanak. Ko je bila v Pešti osnovana Matica srpska, bil je Subotić njen najmarlji-vejsi podpornik. Matica srp9ka je izdala 1837 zbirko njegovih pesmi z naslovom „Lira", 1843 je izdal sam zbirko novejših pesmi v knjigi: „Bosilje", in istega leta je tudi napisal „Nauku o srpskom stih otνσ-renju". Matice srpske „Letopis" je urejal od 1842 do 1847. L. 1845. je dobil za svojo epsko pesem (razširjeno in popravljeno 1. 1860.) „Kralj Dečanski" od Matice srpske razpisano nagrado in skoro nato tudi za veliko delo: „Srpska gramatika", katero pa je dohitela prav čudna usoda, ker je še danes — v rokopisu. Od 1. 1850.—1853. mu je bilo poverjeno uredništvo »Letopisa", in tako je pod njegovim uredništvom prišlo na svetlo 32 zvezkov z doneski največ iž njegovega peresa.
V burnih letih 1848—1849 se je jel udeleževati političnega gibanja. Bil je predsednik srbskemu narodnemu zboru v Pešti; 1861. 1. je bil izvoljen za srem-skega podžupana, a 1. 1862., koje bil v Zagrebu ustrojen stol sedmorice, postal je član najvišjega tega sodišča. Pri-šedši v Zagreb, delal je J. Subotić neumorno in goreče za zlogo med Srbi in Hrvati, zlasti na hrvaškem saboru je v ta uzvišeni namen posvetil in zastavil ves svoj upliv. Poslanec na hrvaškem saboru je bil od 1865; 1884. leta pa, ko je bil ustrojen srbski klub v Zagrebu, bil je predsednik temu klubu.
Jovan Subotić je bil na praškem slovanskem kongresu tajnik srbskemu oddelku. 1867. leta je šel i;a etnološko razstavo v Moskvo, katera pot ga je drago stala:
') Nekateri viri navajajo leto 1817., tako da se je meni teško odločiti za pravo letnico.
bil je zarad tega odpuščen od državne službe. Ni mu torej ostalo nič drugega, nego da se je preselil v Novi Sad, kjer je jel znova razvijati svoje politično in književno delovanje. Bil je izbran 1868 za predsednika »Matici srpski" ; bil je načelnik društvu za srpsko narodno gledališče, in kupivši si tiskarno pokojnega vladike Platona, zasnoval je 1870 politični list „Narod", s katerim je namerjal ustvariti zmernejšo stranko od Miletićeve in izpodriniti „Zastavo". Ali na konci treh let je zmagala v tekmovanji radikalnejša Miletićeva „Zastava".
Kratko bi še rad omenil, da je spisal celo vrsto narodnih dram iz jugoslovanske zgodovine : Hercega Vladi-slava, Nemanju, Miloša Obilica, Bodina, Kraljicu Jakintu, San na javi, Zvonimira. O Zvonimiru naj povem vsaj to, da je ta komad poleg vseh svojih pogreškov jako ugajal občinstvu; videl si ga lahko po vseh hrvaških mestih. Zagrebške gospe so se toli oduševile zanj, da so o neki priliki podarile Suboticu krasen venec z napisom: „Hrvatice — Srbinu". Od njegovih povesti mi je omeniti : Kraljevski sastanak u Višegradu, Krstonosci, Dva brata ; na kraji svojega življenja je dovršil veliko socijalno pripovedko: „Kaludjer". Zadnji čas je tudi jel spisavati „Spomine" iz starejše srbskohrvaške književnosti.  Koliko jih je spisal, tega se ne vemo.
L. 1857. je jel zbirati in izdavati svoja dela, od katerih je izšlo do zdaj :
I. Knjiga: „Pjesme lirske", 1857.
II. Pjesme epske, med njimi: Ivanjska noć, Sablja momče — cviet djevojče, Jurišić Nikola, Akmečetska zviezda, Ciganka; lb59.
III. Kralj Dečanski; 1860.
IV. Herceg Vladi s lav,  tragedija, in  Nemanja, drama; 1862.
V. Zvonimir, drama, in Pr eh v ala, tragedija ; 1868. VI. Miloš Ob i li ć, tragedija, in Bod in. drama; 1869. VII. Kraljica Jakinta, tragedija, San na javi, Krst i kruna, Domovina u saboru, Prolog u  slikama,   Apoteoza Jelačića,   prolozi   i epilozi.
VIII. Knjiga ni še prišla na svetlo : v njej bodo natisnene
daljše in 50 manjših pesmi IX. Povesti: CrniMijajlo, H u d o ž η i c a, K r a 1 j e v-
ski sastanak v Višegradu in Krstonosci.
Vsa ta dela so trud petdesetletne književne delavnosti. Polnih petdeset let je delal Jovan Subotić na književnem polji, delal je tudi na žalostnem političnem polji za največje idejale jugoslovanske: za zlogo med Srbi in Hrvati. Subotića imajo Hrvati in Srbi za svojega ; da je to res, pokazalo se je sijajno 1884. leta, ko je Matica srpska v Novem Sadu slavila petdesetletnico književnega delovanja Subotićevega. Daj mili Bog, da bi se materi Jugoslaviji rodilo še mnogo takih plemenitih in idejalnih mož, ki sejajo seme blagodejne zloge in medsebojne ljubezni med jednorodnimi brati — Srbi in Hrvati ; oni so nam čast in poroštvo boljše bodočnosti.
Anton Trstenjak.
Štev. 5.
->·   slovan.   Hfr-
67
Angelj smrti.
50 duh oprašča se telesa. Ko sklepaš v večen sen oči, Tedaj odprejo se nebesa In k tebi angelj prihiti.
Otožen angelj, angelj smrti Poljubi v lice te bledo; Na njega roki razprostrti Počiva glàva ti mehko.
In pred okó ti v téku burnem Hité podobe prošlih let : Vrté v vrtinci hudournem Želje se, nađe, sad in cvét.
V usmév se ràjsk obràz zazibne, Zazibne v sèn se ti okó, — Podoba za podobo vzgibne, In srce je — mirno, mirno ! . . .
Ljubezni, deva, te ne prosim, Po roki tvoji ne hlepim, Le èno željo v srci nosim, Željo le è η o jaz gojim :
Kedàr se iz življenja ločim, K ležišču mojemu prispèj, Poslédnjikrat s poljubom vročim Ledéno lice mi ogrèj ;
Naslonjen naj na tvojo roko Proživem prošli život svoj ! — Ah, dekle krasno, žarnooko, Ti bódi smrtni angelj moj ! . .
Fr. Gestrin.
Janez Solnee.
Zgodovinska novela. — Spisal dr. Ivan Tavčar.
(Dalje.)
jjroti noči se je pričelo po mestu še bolj živo življenje. Cesar je stanoval v škofiji, in sicer v prvem nadstropji proti jugu sem, kjer so sedaj knezoško-fijske pisarne. Neprestano so oblegali ljudje škofijski dvor, samo da bi ugledali morda vladarjev obraz pri oknu.
Okoli sedme ure je pripeljal Aricaga svoj polk na trg pred škofijo ter ga razstavil ondi v dolgi vrsti. Tudi mestni stotnik Ljudevit Schönleben je razpostavil po istem tlaku svoje meščančke ter jim ukazal, da so nabili ne-okorne svoje muškete. Ko se je cesar usedel k večerji, zapokalo je na trgu, izstrelile so se muškete, kakor tudi karabinarji Aricagovih jezdecev. Vse to pokanje je bilo gledalcem silno po godu, dasi se je streljalo v slabem redu.
0 mraku se je razsvetilo mesto. Vsaka hiša se je kopala v bleščeči luči in grad ljubljanski isto tako. Bila je to tako izborna razsvetljava, da trdi letopisec o nji, da je ž njo Ljubljana prekosila vsa druga mesta, katera je tedaj obiskal cesar Leopoldus.
Pozno v noč se je trla po ulicah mestnih pehota za pehoto, občudovala posamična posebno krasno razsvetljena poslopja ter hvalila različne napise in transparente, s katerimi so lojalni Ljubljančani že tiste dni slavili svojega cesarja.
Tako je bil sprejet Leopoldus leta 1660. v belem našem mestu.
X.
Pod Turjaškim gradom po hribu navzdol se je razprostiral tiste čase košat in star gozd, ki je segal od ozidja grajskega do potoka spodaj v dolu. Tik tega potoka so bili postavili Kljukec in tovarši svoje šoto-rišče, da bi od tod prežah na Jurija Ljudevita, če bi hotel v temni noči na grad k ukradeni ljubici. Prvo noč so čakali brezuspešno, ker je moral Jurij Ljudevit na povelje gospodov ostati doma v mestu.
Viteza Solnca je že hotel zapustiti pogum, in naš Kljukec se je pričel tresti za obećane mu cekine ! Takoj, ko je mladi dan izza gorovja pokazal rožno svoje lice ter poslal prve žarke v globoko Zelimeljsko dolino, zasedel je stari grešnik konja koščenjaka ter ga podil po slabi poti ob šumečem potoku proti ljubljanskemu mahu in proti belemu mestu.
Prijatelji njegovi pa so namestu slabega prenočišča zanetili ogenj ter se pripravili za daljši obstanek v tem samotnem logu.  Bili so to sami rokovnjaški obrazi, ka-
terim se je poznalo na prvi pogled, da so preživeli svoje dneve po gozdovih in da so morali že prenesti brezbrojno nezgod slabega in hudega vremena. Surovost in brez-božnost sta se skladno združevali na teh obrazih ; vedenje in govorica pa sta pričevali, da so to junaki, ki žive o tujem blagu in ki v trenotku nevarnosti ne pazijo na to, ima li človeško življenje kaj vrednosti ali ne. Za pasom so nosili dolge nože; ta ali oni je imel tudi orjaški in neokreten samokres pri sebi ; a z večine so bili le bolj slabo oboroženi, ker niso živeli o svojem orodji, nego v prvi vrsti o dolgih svojih prstih.
Pod visoko smreko so bili zakurili ; poleg ognja ležeč so si greli otrple ude ter bili prav slabe volje.
„Cela stvar mi ni všeč," izpregovoril je dolg černi-kast človek; „tu bomo spali in lakot trpeli. V Ljubljani pa je vse polno samo rumene pšenice, ali mi držimo križem roke, a ne da bi želi.   Hudič ve, kaj hoče ta Klju-
9*
68
-χ Slo-
van.  Hf-
Štev. 5.
kec, in čemu smo se pripodili tu sem z zeleno ono sirotko ?
Tu je temno pogledal proti vitezu Solncu, ki je zamišljen slonel ob bukovem deblu.
„Kaj boš ti stokal, Tinač, oglasil se je droben mo-žiček ; kaj boš ti stokal, ti si bil vsaj včeraj v mestu, mi pa smo dremali za Golovcem v zeleni šumi, in druge tovaršije nismo imeli, kot ta suha kljuseta, ki razgečejo tu okrog po grmovji ! To so nas roke srbele ! Po cesti so neprestano dohajali ti tepci, ti kmetje in denar so nosili s seboj. Vsak hoče videti cesarja, vsak hoče v mesto! Kakor zabodeni voli bodo odpirali usta od samega str-menja, in če bi jaz ali ti Tinač zagazil med nje, prere-šetal bi jim žepe, in marsikak srebrnjak bi prišel v poštene tvoje roke! Ali ni res tako?"
„Prav govoriš, Nacón, odgovoril je Tinač, prav govoriš. Celo leto sem se veselil na cesarja, in zdaj, ko je prišel, moram pa tu pod Turjakom ležati, prav kakor bi nalašč ne hotel po denarji poseči, ki se mi sam ponuja !"
„In ta bledi vitez tu pa tam, dostavil je tretji, ki se je od drugih s tem odlikoval, da ni imel skoraj nič nosa; ta bledi vitez se mi tudi ne vidi, da bi mu ostajalo denarja. Bog ve, kako je nasleparil našega starca; potem ko bomo končali delo, bode pa stal pred nami s prazno pestjo, in če ga bonfò še tako pretepavali, ne bomo cvenka stolkli iž njega!"
„Vse je mogoče, izpregovoril je Nacón. Taki gosposki ljudje so v to ustvarjeni, da jim kaj ukrademo, ne pa v to, da bi se bratili ž njimi! Ali ni res tako, Tinač?"
„Res je, res! Ali sedaj smo si že nalili lonec, in čakati nam je, da vidimo, kaj bo zavrelo v njem. Hudiča in lačen sem tudi! A danes ne bode naših babnic?"
„Miholec jim je šel naproti. V logi pri Pijavi gorici bodo čakale nanj. Sama Marija, mati božja ve, kdaj pridejo ! Morda se bode dalo med tem kaj pozobati tam gori okrog gradu! Gotovo se pase kje grajska drobnica in vi dobro veste, kako jo speljem s soljo in kruhom v stran, da se kaj zmane. Udariva jo kvišku, breznosnik, morda imava srečo, da nama ostane tolsto jagnje pod prsti ali kaj drugega takega, kar je zdravo za naše prazne želodce."
„Celo noč nisem spal, zatogotil se je breznosnik, in zdaj naj ti lazim po rosnem hribu okrog ! Nočem !
„Dobro leto je pri nas, in že bi bil rad gospod ! zatulil je Tinač.   Tu imaš, da se predramiš !"
Sunil ga je z nogo v trebuh, da je oni odletel ter mej velikim krohotom cele družbe zdrsnil — po zeleni tratini navzdol.
„Zdaj si vzbujen, ali ne?" vprašal je Nacón porogljivo.  Haj di torej !"
Oni se je proklinjaje uzdignil, potem pa je odšel za Naconom v gozd; nerad je sicer zapustil gorki ogenj, a bal se je udarcev, s katerimi bi mu bili tovarši obložili pleča, da se je bil stavil.
Pri ognji so ostali dolgi Tinač in še štirje drugi. Nekaj časa so molčali.
„Tu doli je gotovo dosti postrvi, izpregovoril je Tinač naposled. Voda je že takšna, da jih mora vse mrgoleti po nji ! Ko pridejo babnice z oslom, uzela bodeta dva koš, morda jih kaj nalovita. Boljše pečena riba kot nič!"
Ker mu ni odgovoril nikdo, dostavil je še :
„Dolgočasno bo to čakanje! Vrag uzemi Kljukca in njegove viteze ž njim ! Danes bi se v mestu denar služil ! Včeraj popoludne sem ravno pri Dolenjskih mestnih vratih srečal debelega Tolščaka iz Šmarja. Celo svojo hišo je naložil na voz, in počasi se je pripeljal v mesto, da bi gledal cesarja. Po oblekah so se mu svetili srebrni gumbi, in njegova žena ti je nosila pas, da se je žarilo kakor od samega solnca. Tem le boš ostal za petami in iz pogleda jih ne boš pustil ! mislil sem si. In mislil sem si tudi, da gotovo ne bodo prinesli vse srebrnine domu, če jim ostanem na vratu ! A zunaj mestnega zida je že prežal na me suhorebrni Kljukec ter mi vrtal v trebuh beneške cekine, da me je premotil in zvabil tu sem, kjer ni drugega nego skalovje in voda! No pa bo-deva že še napravila račun. Za Tolščaka mi bo moral plačati odškodnino, da bo črn, kakor so črne saje pod streho !"
„A v mestu sploh nisi ničesar pobral?" vprašal je nekdo.
„Kaj bom pobral! Ce ni kmeta v mestu, pa so ondi sami berači. Kmet je naš gospod, o njem živimo. Gospoda pa zapira v teške zaboje, kar ima, in če ji hočeš do mesa, takoj si v pasti in v nevarnosti, da te ne raztezajo s kolesom. Vrag uzemi to gospodo. V vicdomskih ulicah sem srečal gospoda vicdoma, tistega debelotrebuš-nika, in poprosil sem ga daru in miloščine. Dejal sem proseče, da imam osem otrok, da vsi stradamo, da smo vsi prišli cesarja gledat in da nam naj kaj dà njegova milost. Zasukal je svoj trebuh, raztegnil usta ter kričal : guardia! guardia! kje je guardia! Namesto daru mi je hotel mestno stražo podariti, da bi me peljala pod trančo. Ko pa je takisto zasukal debeli trebuh, opazil sem v žepu njegovem šiljasti robec. Le kriči! mislil sem si ter mu ob enem spulil to rutico iz žepa — (tu je izvlekel nekje iz umazane obleke gospoda vicdoma nežni robec —), da si njegova milost ni mogla brisati tolstega obraza ! Potem pa sem se raztopil, da me ni zasačila mestna straža, ki mi nikdar ni bila prijateljica ! To pa naj gre v grm!"
S temi besedami je vrgel Tinač robec med zeleno vejevje. A tovariš je priskočil ter ga pobral govoreč : „To bo za naše babnice!"
Tretji pa je vprašal : Ali si jo potem popihal iz mesta, Tinač?
„Ne takoj! Obiskal sem grede še očete kapucine ter utaknil svoj nos v dolge samostanske hodnike!" Vsi so se čudili.
„Kaj si hotel zvohati ondi?" vprašal je nekdo. (Dalje prihodnjič.)
Štev. 5.
■+* Slovan,
(19
Drobne povesti.
Češki spisal Svatopluk Čech. Poslovenil Alfonz Pirec.
III.
Zastav\jeni značaj.
jiisatelji imajo vsi jedno napako — trosé namreč preveč denarja, pa da precej dostavim — na pa-pirji. Opazujmo kakega junaka na njegovi deset pol dolgi poti : kaj opazimo? Navadno nima nobene službe; nima nič, kar bi mu denarja neslo, a vender stanuje v najboljših hotelih, jé najdražja jedila, kadi samo dišeče havane, starim beračun daje ubogajme vedno po cekinu; da jaha v črno noč, ima vedno iskrega osedlanega konja v rabo, obiskuje morske kopeli, potuje po Italiji in če tako v devetih polah zapravlja, ima vender še v deseti dovolj, da se obupajoč o nezvesti svoji ljubici vrže v vrtinec šumečega veselja, da utopi v potokih šampanjca svoje žalostne spomine in da se raduje v divjih orgijah . . .
No, kakor povedano, naši pisatelji ne poznajejo vrednosti denarja.
Male denarne zneske zaničujejo načelno. Ako omenjajo sploh denar, to so vedno milijoni, dvajset do trideset tisoč dohodkov — o manjših številkah se jim še govoriti ne zdi vredno. Ali je morda kdo od vas kdaj že citai, da ima Zlatko postavim 45 forintov mesečnih dohodkov.
S tem v zvezi imajo še jedno napako. Ce opisujejo osebe, izpuščajo vedno najimenitnejše stvari.
Na dolgo in široko ti govore o postavi, o laseh, o nosu, obleki in o značaji — samo jedne jako važne stvari se pa ogibajo nalašč. Dopuščajo nam sicer, da si ogledamo garderobne skrivnosti njih junaka, da se ozremo v skrivno delavnico njegovih misli, v najtemnejše glo-bočine duše njegove, sploh v vse, samo ne v njegovo mošnjo. Pa ravno to naj bi pred vsem storili. Na prvi pogled bi spoznal čitatelj, s kom ima čast, in junakov značaj bi bil precej najbolje osvetljen.
V tem naredim jaz prvi boječi poskus. Evo vam mošnje mojega junaka Zivana J.
Prosim poglejte — toliko predelov ima in v njih — nič; tukaj je še poseben predel — notri zopet nič; obrnimo mošnjo z hrbtom gori, potresimo — kaj pade iž nje? Nič . . .
Druga njegova personalia opravim zdaj lahko kratko. Nekoliko izhajajo že iz tega uvoda brez vsebine. Vitko, pravilno raslo telo, bled, sanjarski obraz — na ustnih trpek smehljaj in svet pretresajoče misli v glavi. Na nogah dvoje shojenih šlap, obut v slabih hlačah in oblečen v tri četrti neke suknje, v rokah dve lehti dolgo pipo, iz katere se uzdiguje zadnji oblaček plavega dima. Oblaček plava kvišku, zakroži se, fantazija si domišlja v njem zadnjo lepo sliko; ta obledi, ugasne in se izgubi z oblačkom .... In pipa in fantazija se ohladiti.
In kaka slika je izginila tu z dimom? Lepe brezčutne deklice.....
Zdaj je prazno v glavi, kakor v sobi. Tema se ugnezdi v prazne kote; iz omare ti zija grozna praznota naproti ; postelja sanja lep san o mehkih blazinah ; na polici za knjige ni knjig — in beda se ti reži iz vseh
kotov kakor strah! „Hi, hi! Svet te je zapustil, ljubica te ni marala, a jaz te ne bodem zapustila, dragi dečko moj !"
Mrzla pipa pade iz rok, trpki smehljaj izgine z ustnic, oko zamiži — sladki san je proč.
Tu se zasliši rahlo trkanje na vrata. Zi van skoči na noge. Ali naj odpre? Brez dvojbe se je kdo zmotil k njegovim vratom ; njegovih znancev ni nikdo, ker ti vedo, da nima nič posoditi. Naj bo v božje ime ! Oprezno odpre vrata, vestno se spominjajoč svojih hlač in treh četrti svoje suknje.
V sobo se splazi možic, čegar zanemarjena zunanjest se popolnoma ujema z besedami, s katerimi se predstavlja: „Stara obleka, staro perilo — gospodič ! Aron plačuje dobro, sijajno."
Na ustnih Zivanovih se prikaže zopet prejšnji trpki smehljaj.   „Nimam nič!" zavrne Žida.
Pa tega se ne more tako lahko odkrižati. V sobo se stisne in govori skozi nos :
„No. morda bi se pa vender kaj našlo. Stari črevlji, stare knjige — Aron kupuje vse, vse, vse!"
„Sam se prepričaj," reče mu Živan trpko. „Tukaj je omara, tukaj polica za knjige, tukaj —."
„Bog ve, da je res, nič, prav nič!" čudi se Žid. „Kakor pometeno. Škoda, mladenič! Škoda! Aron dobro plačuje." O teh besedah potegne iz svojega umazanega kaftana usnjato mošnjo in jo trese.
Zasliši se čisti, glasni zvenk, zapeljivi kovinski glas, bolj zapeljiv kakor pesem sirene.
Živan se strese pri tem zvenku; poželjivo gleda umazano mošnjo.
Na obrazu Zida si zazrl za trenotek izraz zadoščenja in zaničevanja. Kvišku držeč mošnjo, boža jo in dalje klepeta: „Aron dobro plačuje, mladi gospod! Aron kupuje vse, vse, vse ! "
„Saj sam vidiš, da nimam nič!" zakriči Zivan jezno.
„No, no, saj se vam ni treba precej jeziti in kregati! Vender ima nekaj gospod, za kar bi Aron dal mnogo, mnogo zlatih tičkov —."
„Ne imej me za norca, Zid! drugače te vržem črez stopnice naravnost v naročje Abrahamovo!"
„Aron ve, kaj govori," tolaži ga z gnjusno ponižnostjo. „Gospod ima redek biser pri sebi, za kateri bo Aron plačal, kar bo gospod sam zahteval."
Pri tem seže z zakrivljenimi prsti v mošnjo. Z ža-rečimi očmi opazuje Živan vsak gibljaj in puhne besede iz sebe:
„No povej, kaj imam, o čemer ne vem? Kaj ti naj prodam ?"
Zid stopi za korak bliže, nagne se k njegovemu ušesu in zašepeče: „Značaj.*
Zivan ga debelo gleda:  „Značaj? Ali si blazen?"
Žid stopi nazaj, vspne se po konci iu dé ošabno: „Gospod se čudi. No, Aron kupuje vse, ponošeno obleko, deviško krepost, stare dežnike, čast, kite, genijalne iskre,
70
H*    slovan.   *<-
Štev. 5.
zajčje kožice — Aron kupi celi svet. Zakaj bi ne kupoval značajev? Značaj je danes redka prikazen. Brez-značajnih ljudi je povsodi dosti . . . ."
S strahom pogleda Živan govornika.
Ravno zasijejo skozi okno zadnji žarki zahajajočega solnca, in Žid je videti kakor kaka pošast.
Mošnja v roki se mu blišči, zmršena brada in lasje se izpremene v zlate niti, zlato se mu lesketa v gubah njegovega kaftana in v nepravilnih potezah njegovega obraza, velike njegove oči se svetijo kovinski in se žare kakor dva cekina. Zdi se mu, kakor da bi videl pred seboj demona zlata z upognenim hrbtom, s poželjivo zakrivljenimi prsti, kateri se hoče vreči na utrujeno žrtev, da mu izsesa živo kri in zaduši zadnjo božjo iskro v njem ....
Živan si pokrije obraz z obema rokama. Ko zopet kvišku pogleda, vidi Žida v prejšnji podobi, brez onega strašnega nimba — solnce je že zašlo.
„No, ali mi proda gospodič značaj? Aron dobro plača. Zelo se po njem poprašuje, ker so volitve pred vrati .... No, ali proda gospod? Aron plača velikansko vsoto."
0 teh besedah uzame Žid cekin iz mošnje in ga drži mej prsti kvišku. Poželjivo gleda Živan nekaj časa svetli, zlati krog, kateri vidi lesketati v temi, pa nakrat se obrne in reče odločno: „Ne, ne prodam ga!"
Žid miga z glavo : „Aj, aj, ne? Bog ve, lep značaj ! Dam dvakrat toliko ! Še ne? Trikrat toliko — čist značaj ! No, ne bo nič? Naredim gospoda milijonarja — stanoval bo v palačah, pil najboljša vina in poljubljal najslajše ustnice......
Živan gleda nekaj časa v zrak, kakor bi se mu prikazal pred oči lep idejal, z dlanjo si potegne črez oči in ponovi stokajoč: „Ne prodam ga."
„No, kakor hoče gospod. Obdrži naj tedaj gospod svoj značaj z bedo in revščino vred. Aron pa obdrži svoj denar. Priporočam se! Cekin vrže k drugim, da so zazveneli ter se odpravlja.   A pri vratih se obrne.
„Aron ima dobro srce," klepeta, „on ne more poštenega človeka zapustiti v bedi. Veste kaj, denar vam posodim, zastavite svoj značaj. Posodim vam na male obresti 50 od 100 — prava bagatela. No, kako se gospodu vidi moja ponudba?"
Živan premišljuje; ogleda se po sobi: v omari zevajoča praznota, postelja brez blazin, polica za knjige brez knjig — in povsod se mu reži beda: „Nikdar, nikdar te ne zapustim!"
Odloči se. Z roko, kakor bi se hotel braniti, mahne in zakliče: „No, uzemi ga, zastavim ga!"
Nakrat mu beseda zastane. Kako je mogoče značaj zastaviti? To je le izrodek bolnih njegovih možgan. Oči zapre, odpre — Žid je še vedno tukaj ; vščipne se v obrvi — Žid ne izgine; vedno še tu stoji in de mu: „Vem, kaj gospodu dela preglavico.   Pa Aron vam že pomore. "
S temi besedami potegne iz kaftana navadno škat-ljico, odpre jo in jo zopet zapre črez nekaj trenotkov. „Tako, vaš značaj je tukaj!" pravi porogljivo ter potrka na pokrov škatljice.
Strmeče pogleda Živan škatljico : v temi bere napis : „Blagi značaji !"
„Glejtę," klepeta Žid dalje, „s kako etiketo sem počastil vaš značaj. Jaz jih imam po vrednosti razdeljene. Tukaj" — in privleče iz kaftana drugo škatljo — „so pošteni, ,stari slovanski značaji', dobivajo se navadno pri starih ljudeh z dolgo brado, ki niso še nikoga umorili ; tukaj so ,čisti značaji', primeroma ceni, pa niso trpežni ; posebno o vetru se mora na nje paziti. V tej pušici imam poštene značaje — z večine slaba roba .... pa kaj brigajo gospoda moje škatljice, raje z denarjem sem, kaj ne?"
Zopet izvleče mošnjo in polaga lesketajoče cekine drugi na drugi. Nakrat poneha. „V petih letih ob tem času bode vas obiskal zopet Aron, bodite kjer hočete, če mi ne plačate te vsote z obrestimi nazaj, katero vam danes dajem, je značaj moj.   Zadovoljni?"
Živan pokima z glavo in židovska pošast seže glo-bočje v mošnjo ; s čudovito hitrostjo raso zlati stebri do stropa sobe, a ta mošnja brez dna se ne izprazni, drži Bog vedi koliko. Da bi nam Bog dal vsem tako mošnjo !
*
*       *
Pet let je minolo. Živana vidimo v onih vrtoglavih krogih, kjer kipeči šampanjec v potokih teče, kjer se briganti blišče in baržun in svila šumi.  Svetlobo kakor
' po dnevi, šumeče vodomete, raznobojne sence v vodah, mamljive dišave, krasne vrte — vse to je znosil demon zlata na jeden prostor in ustvaril čudovito sliko krasnega kraja. Živan se prav dobro počuti. Njegov život je postal obilen, na obrazu se mu bere zdravje, oko mu žari od zadovoljnosti. Vidi se mu, da zmerno srka iz kupe veselja, z opreznostjo pravega Epikurejca. Da nima značaja, koristi mu prav dobro. Tam je njegova žena. Je li to še ona lepa, brezčutna deklica, katere sliko si je ustvarila njegova fantazija v zadnji oblaček dima? Nikakor ne ! Led njenega srčeca se je otajal v svitu Živa-novih cekinov, a Živanovo srce se je nakrat v led izpre-
I menilo. Več ga ne vabi lepa deklica, katera se mu je nekdaj smehljala iz oblačkov dima; ne — sedaj ima njeno sliko v okvirji samega blestečega zlata. Svoje žene sicer ne ljubi, pa saj ga tudi ona ne ljubi; to pa obeh prav nič ne moti. Pred svetom se ljubita in v tihem, zasebnem življenji — a! blaznik ! kdor si življenje greni z zastarelimi predsodki !
Brezznačajnost Zivanova je očitna skrivnost ; vsakemu je znana, vsak mu jo bere na obrazu. In vender se nosi ponosno in vse mu klanja ponižno glavo ! Njegove prsi so polno redov ; največje časti se mu podeljujejo; čast, lepota, pamet mu leži pod nogami. Pošteni očetje ga dajejo svojim sinovom v vzgled : glejte, kako visoko se je vspel! S kakimi sredstvi — ej, kaj pa je do tega, če se le vse klanja pred njim. Sivi starci, ki vedno zabavljajo o popačenosti zdanjega sveta, pomlade se, ako jim poda roko ; pusti filozofi se razvesele, ako se jim milostno nasmeje; varuhi prava antišambrujejo pri njem, politične stranke se kregajo radi njega, njegovo ime se slavi v panegiiikih, časopisih, knjižurah, zbornikih in berilih ljudstvu — v oni sobici pod streho, kjer je zastavil svoj značaj, sedi zopet vitek, bled mladenič v razhojenih šlapah, v raztrgani obleki in dela pri skoro ugašajoči sveči dolgo pesem, polno naudušenja o uzviše-nem poklici človeštva ....
Štev.'5;
$lovan.
71
In jaz — jaz bi raje pisal odo na zlato ! Ta bi bila vredna časa! Deržavinova oda na Boga je že zastarela; za naš čas nima nobene cene več, razven v obliki, v kateri jo poveličuje kitajski car, namreč z zlatimi črkami na svilenem zastoru.
Dà, zlato je božanstvo našega stoletja! Nebó razglaša njegovo slavo ; nad mesecem — (nad tolarjem) in nad zvezdami — (srebrni drobiž) — sveti se velikanski cekin — solnce. In na zemlji se upogne pred zlatom vsako koleno — v podobi monstrance in križa ga molimo. Pod raznimi imeni, na najrazličnejši način mu služimo; nekateri imenujejo to vero, drugi ljubezen, drugi zopet pregrešni mamon, pa vsi ga časte jednako iskreno. Radi zlata naveščamo moralo, prelivamo svojo kri na bojišči, delamo z roko in glavo, sedemo na Pegaza — radi zlata pišem tudi 8 topim peresom jaz to svojo satiro. O čista, mogočna, božja kovina — slavim te pred teboj v prahu ležeč ! Noč in dan bi hotel na zlati harpi ubirati zlate strune in slavilno pesem spremljati s tvojim nebeškim zvenkom!
Gotovo mi ne zamerite, preljubi bratje v zlatu, da sem tako zašel od svojega pripovedovanja, saj sem to storil le radi tega, kar je meni in vam najdražje.
Sluga naznani Živanu, da zunaj stoji umazan Žid, kateri hoče vsekakor ž njim govoriti. Živan se spomni, kaj je Židu zastavil pred petimi leti :
„ Pel ji ga v moj kabinet/ ukaže.
Prijazna in prijetna je ta soba. Od tal do stropa so stene polne slik lepih, iskrih, finih, ponosnih, nežnih,
krasnih žen, vse v podobah in oblekah, v katerih se poštena deklica ne pogleda drugače v ogledalo, kakor pri zaprtih vratih.
Zopet si stojita Živan in oni pošastni Žid nasproti.
„Zakasnil si se," reče Živan, ko pogleda na uro.
„Da, podkupoval sem nekoga," odgovori mu Žid. „In pri tem mi je ušel tak lep značaj, kateri sem kupil v inozemstvu. Na meji so mi ga zaplenili. Gotovo se ni vedelo, ali spada nakup značajev pod državne regalije ali ne. In tako pošiljajo ljubi ta značaj sub sig. ■/· od pisarne do pisarne — Bog vedi kam; le toliko vem, da se je ubogi značaj jel že v prvi pisarni kakor sneg na solnci topiti, in predno je prišel v tretjo, ni ostalo od njega nič drugega, kakor sig. ·/· in nekaj peska na njem.....
„Ti si mi prinesel moj zastavljeni značaj nazaj, kaj ne?" pade mu Živan v besedo.
„Da, vaša milost," odgovori mu Žid ter privleče iz kaftana umazano škattjico.
„No, le obdrži ga! Ne brigam se več zanj. Prepričal sem se, da se tudi brez značaja lahko prav dobro živi ; dà, še zelo bolje kakor ž njim. Pa nekaj ti še rad prodam."
„No?"
„Nękaj sramežljivosti mi je ostalo, katera mi dela včasih neprijetnosti.   To bi ti rad prodal."
Aron migne z ramami, strese glavo ter odgovori grdo se režaje: „Ne bo nič kupčije! Ta roba že davno ni več v šegi. Naj pogleda vaša milost le stene svoje sobe- ..."
Maloruske narodne pesni.
I. Kozak.
Imela je vdova sina sokola, 'i Vzredila ga je, vè vojsko dala. Najstarša sestra je kónja dovéla, Srednja sedlo mu je prinesla, A najmlajša ga je spremljala, Brata spremljala, povpraševala: „0j brate, brate, bratec ti naš, Kedàj se vrneš v očino do nàs?" „„Oj, idi sestra za Dunaj*) zvunaj, Na bregu najdeš zlàto pero, To pusti doli v Dunaj na dnò, Ko tvoje pero na dnò utóne, Tedaj se vrnem v očino do vàs."" Ze zlàto pero je na dnò utonilo,
A vdovi sinu še ni z vojne dozreti.
Na góro je šla — vsi polki gredo:
„Tu mojega sina konjiča vedo!"
Vseh vodij je skrbno vpraševala,
Li niso videli sina sokola?
„Turki, Tatàrji glavó so mu vzeli,
A mi smo grešno telo očuvali,
A vränega könja na znak priveli!"
„ „Sin li tvój je, ki sedem je polkov razbil,
Za ósmim pólkom glavico nagnil?
Krog njega kukavica je kukala,
Konjiči vezoč ga so razgetäli,
Kolesa pod njim se vrté so škripala,
Družina za njim grede je plakala.
zorela je na polji Zlatoklàsa njiva, Tam je deva žito žela, Deva ljubezniva.
II. Govorica.
Jezdil mimo je mladenič: „Bog daj srečo, mila!u „Zdrav mi bódi, srce !" ona Se je zahvalila
A uže se govorica Je vè svét razdàla, Da mladeniča je deva S r č e c e nazvala.
*) Dunaj je pravo slovansko ime za Donavo, kakor jo i drugi Slovani zovó.
72
HH   $,LOVAN.   K-
Štev. 5.
Štev. 5.
Slovan, η^-
73
Dr. Volk Kusy.
jjo noči med 30. in 31. januvarjem t. 1. je umrl v Brnu, glavnem mestu Moravske, jeden najiskre-nejših in najpožrtvovalnejših čeških rodoljubov — dr. Volk Kus^.
zornosti takrat vladajoče nemškoustavoverne stranke govoril s skrajno gorečnostjo o krivicah, katere so se godile v narodnostnem oziru češkemu narodu na Morav-skera.
Kus^ se je η arodi I dne 31. oktobra 1842. 1. v Češki Budi na Morav-skem. Gimnazijske nauke je dovršil v Olo muci, pravniške v Pragi in na Dunaji. Ker se je že za svojih naukov namenil narodni službi, sklenil si je izbrati odvetniški stan, dobro ve-doč, da mu je le v njem najti poleg družbinske važnosti tudi popolne samostalnosti. Ko je tedaj leta 1806. postal doktor prava, stopil je takoj v sodno prakso ; potem pa se je za prihodnji svoj poklic pripravljal po raznih odvetniških pisarnah na Dunaji, v Kromefiži in Brnu.
Leta 1872. je odprl sam svojo odvetniško pisarno v Brnu in že
istega leta je bil voljen Dr. Volk Kusy.
za kmetijske okraje Viškov, Slavkov in Bučovice v moravski deželni zbor. V deželnem zboru se je odlikoval z neutrudno pridnostjo, vsestransko temeljitostjo in nenavadnim govorniškim darom. To je popularnost njegovo tako pouzdignilo, da je takoj leto nato bil izvoljen za državnega poslanca. Dasi še mlad, bil je vender izmed tedanjih moravskih poslancev na državnem zboru dunajskem jeden najimenitnejših in večkrat je za splošne po-
Ko so pozneje usto-pili v državni zbor tudi češki poslanci in so Slovani z nemškimi konservativci postali stranka, na katero se je začela upirati vlada, nastalo je za dr. Kusega na državnem zboru, v kateri je bil leta 1879. in 18^5. zopet izvoljen, novo polje delavnosti. Izbran je bil v več odsekov in je deloval v vseh vestno in neumorno. Posebno v šolskih in pravnih stvareh je bil strokovnjak, čegar sodba je bila vedno merodavna.
Zbolel je Kus^ meseca novembra lanskega leta. Prehladivšemu se, unelo se je uho. Zdravniki so sicer upali, da bode ozdravel in njihova nada ne bila bi jih bržkone tudi prevarila, ako bi se bil bolnik bolje ravnal po njihovih naredbah. A nemiren in dela željan, kaker-šen je bil vedno, ustal je prehitro iz postelje in povrnila se mu je po tem bolezen. Vnetica možganov mu je uzela življenje.
Za dr. Kusim žaluje ves češki narod. Posebno teško je pa izguba njegova zadela Moravsko, katera tako nadarjenih, rodoljubnih, neumornih in požrtvovalnih mož nima v izobilji. —v
Književna izvestja.
Knjigi „Matice Slovenske" za leto 1885.
Sjakor je v tem listu, štev. 2, bilo že naznanjeno, izdala je „Matica Slovenska" za minolo leto 1885 dve knjigi: „Leto p i s Matice Slovenske za leto 188 5. Uredil Pr. Leveč. V Ljubljani. Natisnila .Narodna Tiskarna'. 1885." 8°. 496 str., in „Spomenica tisočletnice Metodove smrti. Spisal d r. F i. Kos. V Ljubljani. Natisnila ,Narodna Tiskarna'. 1885." 8°. 174 str. — V naslednjih vrsticah podajem čestitim čitateljem kratek pregled o vsebini obeh knjig ter pristavljam temu nekatere opazke. Po tem se bode spoznala tudi njijna vrednost.
V Letopisu Matice Slovenske za leto 1885 se nahajajo téle razprave, spisi in sestavki : „Socijalni problem in kmečki stan", spisal dr. J. Vošnj ak (str. 1 — 93). V tem spisu g. pisatelj — kateri nam je v lanskem Letopisu Matice Slovenske podal razpravo sličnega predmeta ob agrarnem vprašanji — razpravlja stvari, ti-čoče se res obstoja zlasti kmečkega stanu v obče, a slovenskega posebe; našteva razne uzroke, zakaj ta stan propada, kaže sploh rastoče uboštvo, riše socijalni problem ter konečno nasvetuje nekatere točke agrarnega programa, kako bi se socijalno vprašanje dalo povoljno
10
74
-x    slovan.   Hg-
Štev. 5.
rešiti. Za to rešitev da je poklican uprav stomilijoni narod slovanski. — „Ženi t vanjski običaji": A) Na Gorenjskem, zapisal f Fr. Jos. Remec (str. 94—110), B) V tržaški okolici, spisal D. M. Obalovič (str. 110— 116). Vsebina teh spisov je dovolj naznačena že po na-
slovih.
,Slovenske narodne vraže in prazne
vére, primerjane drugim slovanskim in neslovanskim", spisal J. Navratil (str. 117—183). To je, kakor pri-pazuje pisatelj sam, „prvi poskus, da se znanstveno sestavijo vse naše narodne vraže in prazne vere", a se ravna pri tem glede razporeda po Nemci Adolfu VVutt-keji, sicer pa vender samostojno. Imamo pa tu o reče-nem predmetu prvi del, v katerem se po raznih pismenih in ustnih poročilih navajajo mnogovrstne vraže in prazne vere raznih plemen slovanskih in nekaterih drugih narodov v medsebojnih prispodabljanjih, in to: o posamičnih dnevih v tednu, meseci in letu, pa o pojedinih urah; potem o tako imenovanih dvanajsterih nočeh ali svetih večerih; a posebno o bädniku ali sv večeru ter o božiči obširneje. Kolikor možno, tolmačijo se dotične stvari po nagledih narodnih in po nazorih učenjaških. — „Topo-grafiški opis Lj ubij ane in zgodovina ljubljanskega mestnega zastopa v minolih stoletjih", po arhivaličnih virih spisal Ivan Vrhovec (str. 184—270). Tu nam se najprej riše obzidanje in utrditev našega mesta počenši z letom 1000 pa do konca XVI. stoletja; zatem se opisuje mesto pred sto leti z raznimi deli, zgradbami, napravami, a naposled se še pripoveduje o mestnem zastopu ali svètu od konca XI. veka pa tja v leto 1785., kako je ta deloval v svoji službi, kake zgode in nezgode je imel prebijati o raznih prilikah ter kakšen je bil usodni konec njegov. Spis je sestavljen, rekel bi, z bučelno marljivostjo, od gradiva spravljenega iz prašne teme na svetli dan, kot lep prinos k zgodovini stolice naše „bele" Ljubljane.— ,Ζ η amenitosti v Tržiči na Gorenjskem iz francoske dobe", iz zapiskov Jakoba Peharca pri-občuje Ivan Tomšič (str. 271—287). To je prevod nemškega sestavka, kjer nam se preprosto pripoveduje o prihodu prvih Francozov v imenovani trg 1797. I. ter o raznih veselih in žalostnih dogodkih v njem od 1807. do.1809. leta. — „Kakšno vrednost imajo Pavla D i j äkona knjige ,De gestis Langobardorum' za starejšo zgodovino Slovencev?", spisal Simon Rotar (str. 288—331). Ta razprava je strokov-njaška študija. Kakor je znani naš zgodovinar v Letopisu Matice Slovenske 1880 po Jordanu ali Jornandu bil protolmačil zgodovinske razmere med Slovenci in Goti pa nekoliko Huni na vzhodu posebno ob dolenjem Dunavu tja v sredino VI. veka, tako nam isti sedaj po Pavlu Dijakonu. sinu Varnefridovem tolmači zgodovinske od-nošaje med Slovenci in Langobardi ter nekoliko Avari na zapadu, zlasti v Furlaniji od VI. pa do 2. četrtine VIII. stoletja. Kritično presojujoč vesti langobardskega zgodopisca omenja tu raznih in številnih bojev med imenovanimi narodi, določuje nekatere zgodovinske kraje, na pr. Zellia in Medaria, ter podaje konečno črtico o kulturnem življenji Slovencev v oni dobi. Vsekakor nam je to drag donesek k najstarejši zgodovini slovenski, kakoršnih si pač le želimo še več od učenega pisatelja. — »Žiga Herberstein, s posebnim ozirom na Slovanstvo", spisal
Josip Api h (str. 332—370.) Ta spis je od našega rojaka, profesorja na Moravskem ; podajejo nam se v njem razven nekaterih označevalnih črtic o življenji svetovno-znanega diplomata (v 1. po). XVI stoletja) iž njegovih spisov nekatere slike o njegovem potovanji v Moskvo ter nekaj beležek o Rusiji, o navadah in običajih ruskega naroda pa o nekaterih dvornih obredih carjih. — „Bibliografija slovenska", sestavil Ivan Tomšič (str. 371—391), imenuje vse raznovrstne tiskovine naše iz leta 1884. — „Letopis Matice slovenske", sestavil Evgen Lah (str. 392 — 495), konečno nam podaje zgodovino Matice slovenske od 1. 1864. do 1884. posebno v književnem oziru, izvešča nas o njenem delovanji poslednje leto, kaže račun, knjižnico, upravništvo, imenik članov idr. (No pri tem oddelku bi se naj vender že kdaj začelo bolj ščediti s prostorom ter bi se take manj važne stvari tiskale z drobnimi črkami !).
Spomenica tisočletnice Metodove smrti — je zagledala svet sicer nekoliko post festum, a vender nam je tudi sedaj vsejednako posebno dobro došla. Dr. Fr. K o s je bil že pred dvema letoma v Letopisu Matice slovenske 1882/83 priobčil zanimiv „odlomek iz slovenske zgodovine devetega stoletja", a letos nam je poklonil celo knjigo, katero razdeljuje na štiri dele tako le: V I. delu (str. 1—24) govori pisatelj o virih, razvrščujoč jih v zanesljive, kakor so razne listine, pisma rimskih papežev, letopisi in kronike pa spis Anonyma salisburškega ; v legende o sv. Cirilu in Metodu pa o sv. Klementu papeži ; ter v ponarejene vire ; a dodaje temu nekoliko izpiskov iz raznih pisem pp. Hadrijana II., Ivana VIII. in Štefana VI. (869—886), in pa bavarskih škofov papeža Ivana IX. (1. 900), nekaj v izvorni besedi latinski, nekaj v točnem prevodu slovenskem, nekaj pa tudi samo le po zmislu izvornika. Na podlogi vseh teh in še drugih virov podaje nam nato v II. delu (str. 25 — 68) životopis sv. Cirila in Metoda v teh le odstavkih : Sv. C. in M. na ; vzhodu, C. in M. v Moravski, C. in M. v Runu, Sv. Metod in nemški nadškofje, nove tožbe zoper Metoda, M. poslednja leta in smrt Zatem pa nam razkazuje panonsko-moravsko nadškofijo po Metodovi smrti, razpravlja o staro-eerkvenem jeziku in njegovi domovini ter našteva panonsko slovenske spomenike književne. V III. delu (str. 69—98) nam prikazuje Slovensko zemljo v devetem stoletji s stališča zgodovinskega in zemljepisnega, in to : podavši nam nje razna imena in obseg, po njenih pokrajinah kot Karantanijo s Kranjsko, Panonijo, Istro, Furlanijo, Istočno marko pa dotično Solnogiaško, tolmačeč mnoga imena krajevna, dandanašnji največ ponemčena. A v IV. delu (str. 99—126) objavlja tri zgodovinske razprave: o začetku frankovske oblasti po Slovenskem, o domačih in tujih knezih po slovenskih deželah v devetem stoletji in o moravski državi v devetem stoletji. K vsemu temu ima naposled o p a z k e k tekstu (str. 127 do 173), kjer se nahaja še marsikatero zrnce za slovensko zgodovino v omenjeni dobi. — „Lj. Zvon" VI. 60., govoreč o ti dr. Kosovi „Spomenici", pravi: „Knjiga je pisana z vsem učenim aparatom ; vidi se ji na vsaki strani, kako temeljito je g. pisatelj preiskaval vire in kako vestno premišljaval vsako trditev, predno jo je zapisal. Malo imamo Slovenci tako tehtovitih knjig,  kakeršna je ta.
Štev. 5.
$lovan. ·*■
75
Na čast je Matici in narodu našemu, in tisti, ki so te misli, da Matica bodi nam Slovencem kolikor toliko znanstvena akademija, smejo biti ponosni na dičnega gospoda pisatelja." — Jaz pri ti knjigi obžalujem le jedno, in to, da izborni g. pisatelj poleg obilnega gradiva zarad drugih poslov svojih in prekratkega časa ni mogel prvotnega svojega namena popolnoma izvršiti. Kakor namreč sam pravi v predgovoru, „po prvotnem načrtu bi imela knjiga obsezati zemljepisni del in pa politično, cerkveno in kulturno zgodovino Slovencev devetega stoletja", tako da bi bila narasla na najmanj kakih trideset tiskanih pol ! A ker je bil odbor Matičin razmerno pozno sklenil, da se nameijana knjiga izda za I. 1885., to veli, „ni mi drugega ostalo, kakor dą sem tiste sestavke, ki so bili slučajno končani, zbral in Matici poslal." — No gotovo ne bi bilo napačno, da Matica dr. Kosovo delo, izvršeno po njegovem prvotnem načrtu, izda še vender dodatno, in to čim preje tem bolje, kar izvestno z menoj vred želi vsak prijatelj naše znanstvene književnosti!
Konečno še nekaj Podpisani izvestitelj se povse pridružuje imenovanega „Lj. Zvona" sodbi o tukaj omenjenih knjigah Matičinih: „Kdor knjig ne šteje, ampak jih tehta in ocenjuje po njih vsebini, mora letos zadovoljen biti ž njimi. Ugajale bodo zlasti tistim, ki mislijo, daje Matici prvi namen pospeševati znanstveno književnost našo. — In uprav tó poslednje mislim tudi jaz. Res naša „Matica" iti „akademija" ; pa saj si takšne
tudi Slovenci ne namerjamo resno ustvariti, ker si je — ne moremo. Marsikaj se je o tem davno že pisalo (prim. „SIov. Narod" 1868. 83 — 87.), vender besede Matičinih pravil v §. 1 : „Matici slovenski ... naj se le tolmačijo z namenom višje omike ter naj prvi naš književni zavod na svetlo daje kolikor možno samo knjige znanstvene! Kajti, akopram se nam je letos „Kres" iz-premenil v znanstven list, to vender le isto glasilo po mojih mislih na to stran ne bode zadoščevalo, — zlasti ker se ne zna za njegovo bodočnost, ako mu ni gotove gmotne zaloge (kar bi mu seveda od srca želeli). Za preprosto ljudstvo skrbi itak dobra „Družba sv. Mohorja"; a da se za narodno stvar pridobi tudi takozvani srednji stan, meščanstvo, in v njem zlasti od-ločevalni spol ženski, to lepo nalogo je preuzelo naše lepoznansko novinarstvo. Za drugo raznovrstno berilo leposlovno pa imamo danes Slovenci hvala Bogu na voljo različnih novin in časopisov; pa tudi Mohorjeva družba bi svoj namen gotovo dobro dosezala, da slovenskemu ljudstvu podaje v ponatisu zbirke iz naše starejše pripovedne književnosti. — Da je na pr. hrvaška Matica sedaj preustrojena bolj za književno delo, namenjeno srednjemu stanu, to slovenski pač η i merodavno ; kajti Hrvati imajo za višjo vrsto književnosti baš „Akademijo", katere Slovenci nimamo niti je ne bomo nikdar imeli.
Torej „Matica slovenska" bodi nam naša „akademija"! Andrej Fekonja.
Namen und schwinden der Slaven.
Von Karl Sicba, beneflciat in Eggenberg, emer. dech. und pfarrer. Laibach 1886.
(Dalje.)
II. Kako so giniliSlovanivpremnogih krajih. Ι Β.   V Iliriji.   Severno od Save, v nekdanji Pano-
A. V Sarmatiji. V Sarmatiji do Karpatov so se Slovani ohranili do današnjega dne pod imenom: Rusi, Poljaki, Kozaki. Ravno tako so se ohranili na južni strani Karpatov Slovaki na Ogrskem in Rusini ali Rutenci v nekdanji Kvadiji. Med Tiso in srednjim Dunavom so bili pred Arpadovim prihodom Slovani, kajti Arpad je našel ondi bolgarskega kneza Zalana z bolgarskimi in slovanskimi prebivalci. Ti Bolgarji so vender bili različni od Bolgarjev na balkanskem polotoku naseljenih. Od Volge prišli Bolgarji so bili zelo sami Slovani. Na levem bregu Tise je našel Arpad kazarskega kneza Marota s Kozari, Slovani in Sikulci (Kozari in Pečenegi so bili sicer tudi slovanskega rodu, in po njihovem križanji so nastali današnji Kozaki) ; dalje drugega bolgarskega kneza Glada med Morišem in Dunavom z bolgarskimi in slovanskimi prebivalci; slednjič je našel vlaškega kneza Gelou, Gyulu onstran Samoša na današnjem Erdeljskem z Valahi in Slovani. Od cesarja Trajana v Daciji naseljeni Vlahi so se ohranili do danes ; Bolgarji so se naseldi v VI. ; Arpad pa koncem IX. stoletja med dacijskimi Geti = Sarmati = Slovani ; od mažarske dobe sem so Slovani na Erdeljskem preminoli. Bistrica — po nemški Feistritz — na Erdeljskem ima prav slov. ime od Bejstrica, Bystrica, ki se često nahaja.
niji, Noriku, Rhaetiji in Vindeliciji so se Slovani z večine iznenarodili, na balkanskem polotoku pa so se ohranili do danes. Že cesar Lev (457—474), čegar žena se je zvala Verina, bil je beškega rodu. Bessi niso grški znali. Car Justinijan (527—565) je bil Slovan, ravno tako Basilij.
V Panoniji niso Rimljani, ki so zidali ob Dunavu proti Sarmatom in Svevom trdnjave, ne drugi ondanji tujci iznenarodili Slovanov, kajti 1. 51. po Kr. zapojeni kralj Vannius in njegovo spremstvo, kateremu so Rimljani v Panoniji odkażali dežele, bili so Svevi, Slavi. Cesar Konstantin Veliki je sprejel 300,000 zapojenih Vandalov v Panoniji, ki so bili Svevi. Istočne Gote, ki so bili s Sarmati zelo pomešani, poslal je grški cesar 1. 489. v Italijo proti Odovakerju. Lankobardi, najetniki grškega cesarja, bili so po Tacitu Svevi, Slavi. Obri, katere je slovanski kralj sprejel in naselil v devetih različnih ko-lobarih ob Tisi in v Panoniji, služili so slovanskim kraljem. Karol Veliki je našel v Panoniji samo Obre in Slovane, ki so opravljali službo božjo po rimskem obredu, ali v slovenskem jeziku z glagolskimi črkami sv. Jerolima. Obri so bili od 1. 822. omejeni na kolobare ob Tisi; ilirski Slovani pa so ostali v Panoniji in so sprejeli ćirilski obred. Kam pa so prišli po padu velikomoravske države panonski Slovani izven Hrvaškega in Slavonije?
10*
76 ■** Slovan, k- štev. 5.
Kakor Panonci tako so bili tudi Noricam Slovani, a ne Gallo-Kelti, kakor mene nekteri. 300,000 Galcev se je bilo izselilo iz Galije; voja sta jim bila Bellovesus in Sigoveeus. Bellovesovi Galci so se naselili ob Padu, ter se je dežela po njih imenovala Gallia cisalpina; Sigovesovi pa, katere Caesar imennje Tektosage, naselili so se okolo horkynskega lesa (circa Silvam). O drugem priseljevanji Gallo-Keltov ne zna zgodovina ničesar. Ne gre trditi, da bi bili Gallo-Kelti kdaj v Noriku, osobito pa okolo Judenburga. Zadnji Rimljani so zapustili Norik po istodobnem Eugippiji leta 510. ter so ostavili Ilirce, katerih ostanki so se ohranili v Slovencih, Vindih, Kranjcih (Carni) in Korošcih (Carn-uthi, Carinthi). Loriacum in Juvavium je razdejal 1. 473. slovanski kralj; Obre je sprejel 1. 560. slovanski kralj. Bavarski Tassilo (595 do 609) je napal slovansko pokrajino ; Noricum je bil tedaj od Otokarja sem spet pokrajina markomanskosvevškega kraljestva. L. 623. se je vzdignol Samo s hrabrimi Vindi — tako namreč imenuje Fredegar noriške Slovane — nad buntovne Obre. Karol Veliki je našel v Noriku Ilirce, in prepustivši upravo njihovim slovanskim knezom, postavil jim je samo cesarske namestnike in mejne grofe. Noričani so se še le pozneje ponemčili. Karintija (Sla-vinija) se je delila v današnji vojvodini Koroško in Štirsko. Vkljub vs:mu ponemčevanju še živi nad jeden milijon ilirskih Slovanov v planinskih deželah. L. 1557. je pisal baron Herberstein Žiga v svoji „Moscovia" : „Stajarci govore štiri milje niže Gradca slovanski."
Rhaitija se je popolnoma ponemčila.
Vindelici = Vindi ob Liku so se imenovali v stari dobi Boji, kterih pa se je v različnih dobah premnogo izselilo. Vindelicija je postala Bavarsko pod nemškimi vladarji alemanskih Agilolfingov. Karol Veliki je premenil
Bavarsko v frankovsko pokrajino, kakor že prej Klodovik Alemanijo = Svavijo. Ime Bavari, Bavarsko prihaja od Boi-o ari, Boji. Ko je Bavarsko postalo vojvodina, prešlo je ime na druge pokrajine, ki so bile ž njim zvezane. Po propadu rimske države je nastopilo prvotno ime Boji, akoprem so dobili ilirski Boji tujo dinastijo.
Da so Boji bivali ondi, kder nekdaj Vindelici, o tem svedoči najstarejše ime za Pasov: Boio-durum, kasneje Batavia, Patavia, slednjič Pasov. Dalje nam svedoči Tacit, ki pravi, da so bili Boji sosedje Helvetom, predno so se bili Helveti naselili v Galijo. Krivo je tedaj mnenje, da bi Boji bili iz Galije prišli in podjarmili ondotne Slovane, kajti ako bi bili Boji imeli svoj sedež na Češkem, morali j bi bili tudi Helveti, kot njihovi sosedje, bivati na češkem. Dalje Boja ne Bujemum, Boihoemum, kakor i Boji niso Bujemi, Boihoemi, Baemi. Tam je koren boj, tu pa Bu-jem, Boihčm.
Bavarci, prvotno ob Liku, bili so Slovani, dasi so po prihodu Alemanov dobili nemške vladarje in so že stoletja pred alemanskim prihodom bivali ondi. Bavarci so bili Ilirci, kar njihovo ime Boji priča od boj-evati, vojevali, tedaj boj-ar, voj-ak; še Svetopolkovemu sinovi je bilo ime Svatoboj. Danes so Bavarci zgolj Nemci, kakor so svoje dni tudi Zidovi hebrejski govorili in zdaj več ne govore. Lankobardi so tudi nekdaj bili Slovani, zdnj pa so Italijani. Prvotni Bavarci — danes so po-nemčeni Ilirci ! — bili so poleg naseljenih Nemcev dolgo časa Slovani. — Tacit ima sicer Boje in njihove sosede Helvete za Gallo-Kelte, toda za Boje ni on vir no Caesar. Tacit je Caesarjevo knjigo: de bello Gallico, osobito pa Boja v Galiji, površno citai in napačne stvari navajal za resnične. R. A.
(Dalje prihodnjič.)
Hrvaški spomini.
Spisal J. Trdina.
(Dalje.)
»a tem okuženem zraku ni mi se dalo več dihati ; zapi-gsyi^ ralo mi je sapo. Utekel sem iž njega med preproste «■ss3 hrvaške seljake in verjemi mi, da se nisem do zdaj še nikoli pokesal. Sedanji moj stan naklada človeku res da teška bremena, ali je vsaj pošten. Z mirno vestjo grem po dnevi na delo, po noči v posteljo. Z mirno vestjo pogledam lahko vsakemu brez straha v oči. Z mirno vestjo bom stopil jednoč pred večnega sodnika". — Po bližnji in daljnji okolici so poznali mnogi ljudje po-kmečenega doktorja. Dolgo mi torej ni trebalo popraše-vati po njem in ga iskati. Našel sem ga prav lahko, ali mi ni to nič koristilo. Ko sem mu poročil pozdrav brata Antona in sestre Marije, dejal je mrzlo : Jaz teh ljudi ne poznam. Gnal je nekamo dva prasca. Jaz sem ga spremil nekoliko minut in ga prosil, naj se ne pota-juje pred mano, ker ni razloga. On pa je govoril vedno kakor prej: Jaz teh ljudi ne poznam. Videl sem, da sem mu nadležen, pa sem ga pustil in šel. Pozneje sem zvedel, da se je vedel tako kakor  proti meni proti vsakemu
tujcu, ki ni bil opravljen po kmetiški. Romanopisce naše opozarjam na prečudnega slovenskega modrijana Jurija. Kdor bi nam hotel v mični povesti razložiti življenje njegovo, lotil bi se dela, ki bi se z veseljem pisalo in z veseljem tudi prebiralo. O Juriji naj dodam še svojo opomnjo. Rodbina ga je sodila povse krivo, da ji ni podoben v no-
j beni reči. Kakor njega označevala je tudi mnoge druge ude Jelovškove rodovine velika duševna nadarjenost in neka demokratska prostost, skromnost in ponižnost, ki
t je človeku tem bolje dejala, ker se nahaja na Slovenskem
1 tako poredkoma v bogatih in celo v nebogatih hišah.
I Jurijev brat Anton mi je zatrdil večkrat, če bi se mislil ženiti, da bi si šel iskat neveste na kmete. Med ljubicami njegovimi ni bilo, kar vem, nobene gospodične. Sestra
! Marija je imela moža, ki si je kupil štiri graščine in si
j pridobil s podjetnim duhom in bistrim svojim razumom 300—400.000 goldinarjev imetka, in vender je nikakor
i niso mogli pregovoriti, da bi se bila oblačila po gosposki.
j Na svoje oči in ušesa sem videl in slišal, da je vselej
Štev. 5.
~* $lovan. ·*■
77
nekako nejevoljno mahnila z roko ali pa se zabavljivo zasmijala, če ji je rekel kdo gospa! Tudi dolenjska gra-ščaka Jurij in Anton Jelovšek, ki sta bila vrhniškim Je-lovškom v krvi, živela sta povse prosto in društvo njij-nih tlačanov jima je ugajalo mnogo bolje nego gosposko.
Severno mejo hrvaške dežele je delala do 1848. 1. kakor povsod tudi pri Varaždinu reka Drava. Jako rodovitni poluotok, ki se širi med njo in med Muro in se zove po naše Medmurje, po hrvaški kajkavski Medžimurje, ležal je tedaj že na Ogrskem. L. 1849. ga je združila po želji hrvaškega naroda dunajska vlada s hrvaškim kraljestvom, kar je bilo naravno in pravično, kajti so mu prebivalci čisti kajkavski Hrvati in je spadal v cerkvenih rečeh že od nekdaj pod vladikovino zagrebško. Do nedavna se je pridigalo v vseh medmurskih cerkvah samo po slovanski ; iz novin sem zvedel, da je uvedel sedanji zagrebški vladika v trgovišči Oakovci tudi mažar-ske pridige! Dasi trgujejo in občujejo Medmurci mnogo več s prekodravskimi Hrvati nego s prekomurskimi Mažarji,
prešinil jih je le prav prav malo narodnostni duh našega stoletja. Razven kakega duhovnika ni se zavedal nihče svojega rodu. Bratov svojih niso baš sovražili, ali jih niso niti ljubili ; zmatrali so jih za tujce. O vsaki priliki se je pokazalo, da jim je srce v Pešti, ne pa v Zagrebu. To seveda ne mislim neomikanih kmetov, jaz govorim o možeh, ki so pohajali šole, brali kdaj kako knjigo ali časnik in se bavili kolikor toliko s politiko, n. pr. o bogatinih, županih, občinskih pisarjih, učiteljih in sploh o gospodi. Ti Medmurci so se spominjali s ponosom „svojega" Košuta in hrabrih njegovih vojskovodcev. Nekdo jim je bil zložil o njih hrvaško pesem, katero so kaj radi prepevali na shodih in veselicah svojih. Izrekala je s prostimi ali jasnimi besedami njih hrepenenje po junakih ogrskega punta. V nji se imenujejo Košut, Bem, Percel, Klapka i. t. d. Na konci vsake kitice se ponavlja zdravica : Bog te poživi ! na pr., Oj preslavni general Klapka — Gde je tvoja ruka jaka? — Bog te poživi!"
(Dalje prihodnjič.)
Sedanji odlomek v zgodovini novega Balkana.
Piše —o.-
ierolinski dogovor je bil za nekoliko časa podložil kamen tistemu mej narodnemu gibanju, katero je bilo nastalo, ko se je videlo, da Turška na Balkanu razpada in da si bodo prej ali slej podložni rodovi razdelili njeno zemljo in oblastvo. Berolinski dogovor je nekaka mejnarodna pravna ustava Balkana, katera se je porodila v velikih težavah evropske diplomacije, pod sijajno zvezdo protiruske lokavosti. Najteže je bilo kaj ^evropskega" ukreniti glede na državo bolgarskega naroda. Da tisto, kar se je storilo za Bolgarsko in Istočno Rumelijo, ne bode stanovitno, da se je tu žrjavica le s pepelom potresla, to je bilo že iz kraja jasno.
Rumuńska je bila z lepimi dobički ostavila turško bojišče. Čislana samosvojnost in čast kraljevine so bili njen delež. Tudi Srbija je bila lahko zadovoljna. Popolnoma osvobojena od turškega jarma, skoro potem pri-poznana kot kraljevina, mogla si je notranje svoje razmere urediti in unaprediti. Kraljevini Grški je berolinski dogovor v naročje položil rodovitno Tesalijo, četudi se zä njo ni kaj trudila in žrtvovala.
Drugače se je merilo bolgarskemu narodu. Potem ko so bile osamosvojene severne države balkanske, da bodo „forts détaehés" evropske politike proti pritisku Rusov, kakor je že bil trikrat, 1828., 1855. in 1876. leta, morala se je napraviti še kneževina bolgarska in Istočna Rumelija, dva državna tvora za isti narod. „ Concert euro-péen" ustvari Bolgarsko, ker se je pokazalo v zadnji vojni, da se Turška onostran Šipkinega prelaza ne more nikakor več braniti proti Rusiji in bi torej knez, če bi tudi bil le polusuveren, utegnil več napotja delati ruskemu teženju za Carjigrad, kakor turški „ejalet", ki bi se najbrže popolnoma zalenobil. Mejniki so se kneževini postavili tako, da tam kneževine ni več, kjer se Turška lahko
sama brani. Isti protiruski duh je udahnil tudi druga določila. Ni se gledalo na to, da bi se državnopravne in mejnarodne razmere Bolgarjev postavile na zdravo in tako na stanovitno podlogo, nego vse je moralo le odstranjevati posledstva iz tedanjih ruskobolgarskih bra-tovskih odnošajev. „Mlajši brat" ne sme biti popolnoma samosvoj, a tudi ostala svoboda mora biti omejena, vender pa tolikšna, da bode netila samozavest proti „ starejšemu bratu", Rusu. To je bila tendencija berolinskega dogovora. Najprvo je Bolgarska „samoupravna", toda ob jednem tudi pod danjo, pod suzerenstvom sultanovim, to je „de facto" pod nadzorom evropskega koncerta pri Porti. Kneza si narod sam izbira. Izbral si je Aleksandra Batenberžana po volji Rusije. Ali Evropa je določila, da volitev mora pritrditi Turška in ostala Evropa. Po istem kopitu je berolinski dogovor uredil svojo Rumelijo, le da ta na čelo ni dobila kneza, nego generalnega guvernerja, katerega pa vender ni smela imenovati Porta sama, nego s potrdilom signatarnih velemoči. Tako je bila Rusija osvobodila bolgarski narod, Evropa pa ga je „podržavila" takisto, da bi mogel biti njena straža pred Carjigradom proti Rusiji. Vse je bilo jasen in tedanjim razmeram prikladen zistem. Toda ni bil v skladu s potrebami dežele in z idejami bolgarskega naroda, nego le s potrebami in idejami Evrope. Nihče ni dvojil, da ta narekovani, samodelski red ne bo dočakal sive starosti. Ostalina turškega gospostva v Istočni Rumeliji je bilo ravno spomina dovolj, da je domači narod neprestano čutil razliko mej svojimi razmerami in mej razmerami svojih rojakov v kneževini. Zjediniti se z Bolgarsko, — to je bila vsakemu, vsaki obitelji v Rumeliji vsakdanja misel in molitev. In tako ni moglo biti dolgo, da ne bi to teženje udarilo na dan ter skušalo na bolje preobrniti posilno, protinaravno stanje.
ι
78 -**   $LOVAN.   *~ Štev. 5.
Dne 18. septembra lanskega leta je počil ta preobrat, zašel, da je bolgarski vojski uzel nwke častnike, da je Guverner v Plovdivu, predstavitelj turške η evropske dal zelo svojega knežjega stričnika Aleksandra izbrisati vlade, bil je pognan in istočni Rumelijei so poklicali I iz ruske vojske. Nemška se zarad Bolgarjev ni hotela kneza Aleksandra, da bode „knez južne in severne Bol- spreti z ruskim carjem, dasi bi tudi po njenih mislih bilo, garske". Evropa se je bila preplašila; ni znala, odkod in če bi se Bolgarji združili navzlic nevolji Rusije ali ravno kam vede plovdivski dogodek. Prvo je bilo vprašanje, po ti nevolji. Avstriji pa so tudi ta pot Mažarji zamakaj poreče na to Turška, v katere oblast je bil posegel. zali oči, da ni vedela, kodi njej najbolje kaže. V Carjigradu bi bili prej mislili na smrt, nego na mirni, Knez Aleksander je bil potemtakem v velikih sti-a odločni ustanek v Rumeliji. Na kaj takega niso bili skah in ni bilo videti, da bodo Bolgarjem došle zaže-pripravljeni Vender pa bi bili v štirinajstih dneh v Ru- ljene premembe. Ali kakor večkrat v življenji, bila je melijo lahko postavili turško vojsko, ki je nekda še vedno tudi tukaj sila zato do vrha prikipela, da se je potem najbolje, kar premore osmanska revščina, terbi tako bili ! iznenada vse obrnilo na bolje! Knez bolgarski, zapuščen Bolgarje potisnili v „status quo". Nijedna velemoč bi od vseh, dobi hipoma napoved vojne od svojega soseda ne imela ničesar proti temu, ker bi bilo tako ustanov- j kralja Milana. Bolgarjr so strmeli; vsi smo strmeli. Srbija Ijeno v bero'inskem dogovoru. Ali Abdul Hamid, ta hladno- se je po berolinskem dogovoru, potem ko je Avstrija po-krvni sultan, ni se mogel ogreti za to, da bi se okoristil ložila svojo roko na Bosno in Hercegovino, pomaknila z ugodnim trenotjem. Rajši je svojo nadlogo potožil vele- v območje avstroogrske politike. V vsem, kar se je zgo-močem ter se rotil, da bode le ž njimi sporazurnljen delal dilo v prošlih mesecih, bilo je morebiti najbolj čudno to, korake. Najbrže so mislili ob Bosporu, da knez Alek- da je Srbija takoj začetkom novih zmešnjav na Balkanu sander morebiti venderle utegne imeti skrivno podporo vso svojo vojsko sklicala na noge, uporabivši vse svoje od Rusije, da se torej ni varno nastavljati prezgodaj. moči. Opravičena je bila misel, da je srbska vlada to To pa je bila njih in malone vsega mišljenja v Evropi storila na potrdilo, če ne ravno na povelje Avstrije. Zelo velika zmota, ker Rusija je o prvi priliki pouzdignila svoj v Belem gradu ni nihče znal, proti komu se Srbija šopiri glas proti dejanju bolgarskemu ter se nadalje neizprosno- s svojimi vojaki. Pametni možje so menili, da bode udarila tesno držala določil v berolinskem dogovoru. Evropske v staro Srbijo. Ali Turki so Macedonijo obložili z jako velemoči so pritekle Turški na pomoč s konferencijo svojih močno vojsko prav do grške meje. Morebiti Srbije ni zastopnikov, z zdravilom, katero Turški, kakor znano, ' zategadelj mikalo na jug, da bi se jej ne razširile rane še nikoli ni dobro storilo. Posvetovanja te konferencije iz 1876. leta. Vojska je bila dva meseca na nogah. Na so bila bolgarskemu narodu velike moke, ki so trajale mnogo posodo uzeti srebrnjaki „deželne banke" dunajske so se tednov. Angleška je sicer prav prijateljski skrbela, da je skoro posušili, bližala se je balkanska zima; tedaj so konferencija mlatila prazno slamo, toda prijateljstvo An- sklenili srbski možje, da krenejo na vzhodnjo stran, in gleške v takih slučajih rado traje le do prve poskušnje: ne na jug. Svojim bratom Bolgarjem so vojno napove-ni torej moglo biti posebno tolažilo bolgarskim domo- dali in sultanu v Carjigrad poslali tolažilo, da bodo kakor ljubom. Francoska in Italija sta gledali bolj od strani, ve- čuvarji berolinskega dogovora razgnali bolgarske upornike, like carske države pa, Rusija, Avstrija in Nemška, za- turške lastnine pa da se ne mislijo dotakniti. Abdul htevale so Angleški nasproti, da se ima vzpostaviti „status Hamid, vrhovni bolgarski gospod, ki je brez dvojbe sam quo" do zadnje pičice v zmislu berolinskega dogovora. To ! bil v moči, da bi ponižal vzhodnorumelijski vzdig, bil je protibolgalsko politiko je vodila Rusija; car je tako daleč ! seveda srbskega tolažila vesel. (Dalje prihodnjič.)
—^  Naše s I j k e.
Sv. Ljudmila.
Cenijalni češki slikar František Ženišek — čegar * dela so videli lani Slovenci in Hrvati v češkem narodnem gledališči — izdelal je načrt za veliko sliko sv. Ljudmile, katera ima krasiti na Vinogradih pri Pragi novo zasnovano cerkev. Sv. Ljudmila je znana iz nešte-vilnih slik; a ma lodane vse jo predstavljajo kot dobrot-nico. Ženišek nam jo predstavlja kot Bogu udano nevesto — močenico. Na svojem gradu Tetinu kleči z očmi proti nebu obrnenimi. V rokah sta jej oba konca robca, kot bi v duhu videla, kakšna usoda je čaka od brez-
božnih rok. — Nadejamo se, da smo z reprodukcijo krasne te slike gotovo ustregli svojim čitateljem.
Popravek.
Cestiti čitatelji so po tekstu k slikam v zadnji številki gotovo sami uganili, da se je pri tiskanji urinila pomota. Na strani 56. imela bi bila namreč stati slika „Jezus in grešnica" od F. Doubka, na strani 57. pa slika „Libušino prorokovanje" , katero je slikal Fr. Jenewein. — Naj se nam ta v tiskarni prouzročena pomota blagovoljno pregleda.
Štev. 5.
slovan.
79
Pogled po slovanskem svetu.
Slovenske dežele.
Slovensko šolstvo in minister Gautsch. —
Ko se je v odseka državnega zbora razpravljal proračun srednjega in osnovnega šolstva, oglasil se je obojekrat slovenski državni poslanec dr. vitez Tonkli, da ponovi naše o jednakih prilikah že šest let zaporedoma na-glašane zahteve glede šolstva. Minister mu je odgovoril tako, da mora ta odgovor vsakega Slovenca globoko užaliti. Glede slovenskih srednjih šol na Stajarskem in Primorskem je dejal, da se mora prej počakati uspeli slovenskih gimnazij na Kranjskem ; glede osnovnih slovenskih šol na Koroškem pa je odgovoril, da uradna poročila ničesar ne vedo o potrebi njihovi.
Oboje, prvo in drugo, podobno je udarcu v lice našemu narodu, in ako bi imeli besede ministrove zma-trati za del programa celega kabineta, te<3aj bi pač morali spoznati, da nam je od njega kljubu vsemu zatajevanju, s katerim ga o vsaki priliki podpirajo slovenski državni poslanci, zastonj pričakovati izvedbe ravnopravnosti. Slovenski razredi spodnjih gimnazijev na Kranjskem so ministru Gautschu le za pokušnjo, katero dela s slovenskim učnim jezikom iu — ne da bi stvar osnoval naravno ter uvel slovenski učni jezik tudi v gornji gimnazij — hoče počakati, kako bodo v nemških višjih razredih napredovali učenci slovenskih nižjih razredov. To se pač pravi postavljati stvar na glavo, in kar naravnost smešne so take besede v ustih učnega ministra. M i imamo pravico zahtevati popolnoma slovenskih srednjih šol in teh nam državna uprava po veljavnih zakonih ne sme odrekati. Kakšni pa so učni uspehi na slovenskih gimnazijih, ima se minister prilike prepričati dovolj že sedaj ; iz sedanjih učnih uspehov more pa sklepati tudi na one v višjih razredih, ako ostane isti učni jezik. In v resnici, ako se primerijo učni uspehi slovenskih razredov ljubljanskega gimnazija z onimi nemških, tedaj se vidi, da so v prvih za najmanje 50 °/0 ugodnejši, kot v poslednjih.
Kar se pa tiče koroških osnovnih šol, treba je ministru Gautschu naravnost povedati, da uradi, ki njega poučujejo, niso zastopniki slovenskega naroda ; ti so naši državni poslanci, in skrajna brezobzirnost je, ako se na njihove — že tako skromne — tirjatve ne ozira. —
Sicer nas pa — v svojo žalost moramo to priznati — ministra Gautscha odgovor ni osupnil. Z Dunaja smo namreč že prej dobivali poročila, da se zastopniki slovenskega naroda posvetujejo, ali bi šli k ministru Gautschu in corpore ali v deputaciji ali posamično. Cele tri tedne je trajalo to posvetovanje; konečno pa so se — ker Slovenci ne smemo biti presilni — odločili, da ne gre skupno nadlegovati ministra. In taki delegaciji naj Gautsch odgovarja drugače ? !
„Narodna Tiskarna" ,je imela dne 25. febru-
varja t. 1. svoj redni občni zbor, kateri je, recimo kar naravnost, za smer slovenske politike velevažnega pomena. Spoznavši, da se je v glasilu „Narodne Tiskarne" — v „Slovenskem Narodu" zgrešila tista prava pot, ki so mu jo naznačili ustanovniki, odločili so se naši rodoljubi, kateri so še ostali zvesti „Slovenskega Naroda" programu, razglašenemu že 1. 1868., da mora naše prvo politično glasilo ostati branik vseh starih, tradicijonalnih teženj celokupnega naroda slovenskega. Ne da bi posezali v smer politike, katera se je jela v najnovejšem času po nekih tajnih potih uvajati in uvlačevati v neomadeževane predele „Slov. Naroda", navajamo samo resnico, da je bilo za zadnji redni zbor uloženih 132 delnic, katere so naj-sijajnejši dokaz in izraz splošne želje po preobratu, kajti tako ogromno število delnic ni se še od tistih časov, ko
se je pričela nesrečna borba med mladimi in starimi Slovenci, poslalo na volilno bojišče „Narodne Tiskarne". Na dnevnem redu zadnjega občnega rednega zbora je bila namreč volitev odbora. V ta novi odbor so bili voljeni naslednji gospodje: dr. Val. Zamik, za predsednika, Iv. Hribar, za podpredsednika, za odbornike pa: Bradaška, Hren, Ant. Knez, dr. Iv. Tavčar in dr. J. Vošnjak. S tem, da je „Narodni Tiskarni" bil izbran za predsednika g. dr. Zarnik, za podpredsednika g. Ivan Hribar, a za odbornike imenovani gospodje, s tem je najjasneje izraženo javno politično mnenje, s tem nam je ob jednem tudi dano javno poroštvo, da bode „Slov- Narod" kot glasilo „Narodne Tiskarne" res nezavisen list, okolo katerega se bodo zbirali Slovenci s prejšnjo zaupnostjo. V sobotni številki od 27. febru-varja objavlja „Slov. Narod" svojim čitateljem stari svoj vseslovenski program, ki ga je 1868. 1. sestavil Tomšič in kateri mora še danes podpisati vsak pravi domoljub slovenski. — Mi ostanemo verni starim in jedino pravim idejalom slovenskim.
Andrej Komel pl. Sočebran, c. kr. stotnik,
znani pisatelj slovenski, rojenja Solkanec, šel je v pokoj in je bil o ti priliki imenovan major ad honores. — Na cesarskem odlikovanji čestitamo od srca vrlemu vojaku in pisatetju, ki je resnično živel po besedah: vs-ì za cesarja in domovino; služil je zvesto cesarju in služil je udano tudi našemu narodu, kateremu je podaril mnogo lepih knjig, tako da si je zaslužil trajen spomin v slovenski književnosti.
Akademično društvo „Triglav" v Gradci praznuje dne 5. marca desetletnico svojega obstoja. V ta namen je priredil odbor v dvoranah „Steinfelder-Bierhalle" lepo besedo, na kateri bode društvu predsednik g. Jak. Toplak pozdravil društvo, a tajnik g. Jos. Blaž citai zgodovino akademičnega društva „Triglava". Slavno društvo bi nam prav ustreglo, ako nam pošlje kratek izvod te zgodovine. Vrlemu „Triglavu" kličemo o ti priliki : floreat !
Vyručni zpräva vyboru „Mčšt'anskć besedy,"
to je letno izvestje „Mè$t'anske besede" v Pragi za lbóò, ki je ravnokar pr.šlo na svetlo, podaje nam na tanko delovanje tega lepega društva. „Mešt'anska beseda" je imela lani 2066 članov. V izvestji se spominja odbor z iskie-nimi besedami tudi našega lanskega obiska v zlati materi Pragi, kako nas je sprejela Beseda, v kateri smo preživeli najprijetnejše dni. Odbor „Mešt'anske besede" končuje svoje izvestje z besedami: „Na shledanou v bile Lubiani!"
Narodna čitalnica v Ljubljani je ravnokar
izdala izvestje za 1. 1885. — lz tega izvestja se vidi, da je čitalnica imela koncem leta 1885. 317 udov, kar je seveda za belo Ljubljano jako malo. Mnogo je tukaj rodoljubov, katere srečavamo na ve'; mestih, samo ne v imeniku ljubljanske čitalnice. Hrvat pravi: „Svaka ptica k svome jatu lieti," a vsak SI rvenec k svojim hodi. Časopisov je imela začetkom leta 1886. vseh skupaj 41, in sicer: nemških 17, slovenskih 1C, hrvaškosrbskih 4, čeških 2 (Zlata Praha in Humoristické listy) in ruskih 2 (Njiva in Mosko v skija vjedomosti).
Znani pisatelj naš Lavoslav Gorenjec, župnik v Adlešičah, umrl je v petek dne 19. februvarja t. 1. Sliko in životopis tega zaslužnega Slovenca prinesemo v jedni prihodnjih številk „Slovana."
Nove knjige. — Kratek navod o prvi pomoči
pri nezgodah." Spisal dr. Alojzij Valenta, c. kr. vladni svetnik in profesor v Ljubljani. Knjižica šteje 16 strani; ni na prodaj, ampak se dobiva brezplačno pri vseh c. kr. glavarstvih na Kranjskem. Ker je prvi  natis pošel, pri-
80
h* Slovan. *-
Štev. 5.
redil se je drugi in je cena knjižici po 12 kr.; tako je pač tudi mogoče, da se bodo mogli ž njo okoristiti tudi naši rojaki izven Kranjske. Razni listi so razglasili, da se je prvič tiskalo samo 1500 iztisov te prostemu narodu prekoristne knjižice; mislimo, ako se hoče kaj podariti narodu, naj se mu meri z obilnejšo mero, kajti 1500 iztisov za vse Kranjsko je pač premalo. V imenu pouka med narodom prosimo še več!
— Poseben krajevni imenik za Primorje." Na svitlo dala c. kr. statistična osrednja komisija. Dunaj, 1885. Str. 195, cena 2 gld. 90 kr. Alfred Holder. - V tem imeniku se nahaja vsa politična io sodna razdelitev Primorja; knjiga je torej važna za vsakega, kdor želi zvedeti za ta ali oni kraj, kajti pri vsakem kraji je navedeno, ali je v njem dubovnija, pošta, šola, telegrafska
postaja itd. Le škoda, da je delo nepopolno in pisava mnogih krajev grozno popačena. Vidi se, da so imenik sestavljali slovanščioe nezmožni ljudje. Slovenska imena so pisana zvečine v italijanskem pravopisu, nekatera pa so tako popačena, da se človek mora čuditi toliki neumnosti. N. pr. kaj je to? Goranj konec, Nadravna držan itd.!
„Kako sem se jaz likal", spisal Jak. Alešo-vec, str. 552; cena 1 gld 50 kr., založil pisatelj. Knjiga je prišla ravnokar na svetlo in jo priporočamo v prijetno zabavo.
— Gospod Andrej Komel plemeniti Sočebran, ces. kr. major, izdal je ravnokar „Nadomestek za celo 19., 20. in 21. stran" „Osnove vojstva", katero delo je prišlo lani na svetlo.
Ostali slovanski svet.
Znamenja blaznosti se prikazujo pri nekaterih vladnih politikih belograjskih. „ Videlo", glasilo Ga-rašanina in njegovih vrednih drugov, priporoča namreč v uvodnem članku ogrskim Srbom, naj se lepo udajo v svojo usodo, podajo dobrim svojim bratom Mažarjem v spravo roko ter se počasi asimilujo z mažarskim narodom. — Temu pozivu se bodo srbski rodoljubi v vojvodini in trojednici isto tako smejali, kot da bi jim oficijozni Milanov pisun vskliknil : vi ste krivi, da je taka egiptovska tema zavladala v mojih možganih.
Bolgarski knez Aleksander se je kazal — kakor je sedaj jasno -- v poslednjem času le na videz prijaznega Rusiji, tajno pa je naklepe koval proti njej neprenehoma na vse strani. Tudi je pri sklepanji pogodbe s Turško zarad združenja kneževine in Istočne Rumelije povsod drugod prej iskal svetov, nego pri oni, ki bi mu bila za bolgarski narod mogla in hotela najbolje in najiskreneje svetovati — pri Rusiji. Zato je pa obojestranska pogodba, sklenena med Bolgarsko in Turško, kar naravnost sramotna za Bolgarsko. Bolgarska, katero je Rusija osvobodila s tako ogromnimi žrtvami turškega jarma, vrača se po tej pogodbi zopet pod „zaščito" sultanovo in sklepa vojne zaveze s Turško proti ostalim krščanskim narodom balkanskega poluotoka in eventu-valno tudi proti — Rusiji. — Pač res je, da Rusija ne bode nikdar dovolila, da bi se taka, za Bolgarsko skrajno poniževalna pogodba uveljavila, a značajno je že, da se je bolgarska vlada le za trenotek udala knezu, da je pritrdila temu dogovoru. In narod ? Bode li k takemu sramotnemu početju še dolgo molčal ? Upamo, da ne; a če bode, tedaj pač zasluži, da mu Mažarji obečajo leg jo v pomoč.
6,690.000 rubljev je dolžna bolgarska kneževina Rusiji za to, ker je za ruskoturške vojne osnovala in uzdrževala čete in rumelijske milicije. Kdaj in kako ima Bolgarska plačati ta dolg, ni še določeno. Bržkone ne bode jej ga treba plakati, kajti Rusija, katera je za njeno osvobojenje imela toliko in tako dragih žrtev, gotovo ne bode hotela izterjavati od nje tega za ubogo, tako strašno izkušano Bolgarsko zelo občutljivega, za veliko in bogato Rusijo pa prav neznatnega dolga.
Mažarska legija. — Hvala Bogu ! odleglo nam
je. — Kako smo se pa tudi ustrašili, ko smo čitali, da
Mažarji zbirajo posebno legijo, da jo pošljejo na pomoč Milanovi Srbiji. In pa mažarska komanda, pod katero se je imela nova legija boriti za velikost in slavo Srbije ! Ta nam je še le nagnala strahu v vse kosti ; kajti kdo bi si pač upal dvojiti, da je legija z mažarsko komando nepremagljiva? Bolgarsko smo že v duhu videli ponižano in v prah pogaženo; videli, kako si „junaški" kralj Milan postavlja v stolni cerkvi v Sredci o sviranji divje ciganske godbe na „pomaziljeno" svojo glavo „a magyär — szerb kyrälyi — korona" ; videli, kako se Rusija klanja ma-žarskemu veličju in se na korist velikega „patriota" Fe-kete Gaborja odreka stoletja starim zahtevam po posesti Carjega grada, — kar nam prepoved ministra Tisze podere vsa naslučevanja. — A dosti satire! Ubogi Srbi! Kako daleč jih je dovela nepoštena politika Milana in njegove vlade! Leta 1876. v boji s Turško dobivali so vsestransko dejanjsko podporo od svojih istovernih in istorodnih bratov iz prostorne, mogočne Rusije ; deset let pozne,e jim obetajo pomoč oni smešni pritlikovci, ki so tedaj simpatizovali s turškimi softara^ Gospodi, pomiluj !
Prof. Tran vitez Miklošič je izdal „Etimolo-
gijski slovar slovanskih jezikov." Delo je samo po sebi izvrstno — zakladnica slovanskega jezikoslovnega blaga. Mislimo, da velja okolo 10 gld. — Izvestitelj „Vienčev" se pritožuje naznanjajoč to delo, da se v njem ni Miklošič oziral na hrvaški jezik, in pristavlja, „da bo marsikdo, ki je do nedavna veroval, da Hrvati jedo deco, pomislil, da so Hrvati sami sebe pojili, pa jih — ni. Sreča je, da nar dov in jezikov ne ustvarjajo in ne uni-čnjo — filologi." Izvestitelj je storil Miklošiču spet veliko krivico; zmotil se je hudo, ker se vidi, da še Miklošičevega dfla ni videl, sicer bi se bil prepričal, da je Miklošič tudi hrvaški jezik v poštev jemal.
Ustnica uredništva :
Trnskemu: Poslane pesmi niso še zrele za natis.
_ Listnica upravnistva:
Nekaterim novim gospodom naročnikom nismo mogli več poslati 3. številke, ker nam je popolnoma pošla. Ko bi bil jeden ali drugi gospodov naročnikov te številke prejel po dva izvoda, prosimo ga uljudno, da nam blagovoli vrniti jednega.
„Slovan" izhaja 1. in 15. dan vsakega meseca. Cena mu je za unanje naročnike za vsé leto 4 gld. 60 kr., za polu leta 2 gld. 30 kr. in za četrt leta 1 gld. 15 kr.; za ljubljanske: za vse leto 4 gld., za polu leta 2 gld. in za četrt leta 1 gld.; za dijake pa: 3 gld. 60 kr. — Posamične številke se prodajejo po 20 kr. — Naročnina, reklamacije in inserati naj se pošilajo upravništvu, dopisi pa uredništvu na Kongresnem trgu štev. 7. Nefrankovani dopisi se ne sprejemajo in rokopisi ne vračajo. — Za inserate se.plačuje za navadno dvo-atopno vrsto, če se tiska jedenkrat 8 kr., če se tiska dvakrat 7 kr., če se tiska trikrat 6 kr., če se pa tiska večkrat, po dogovoru.
Tieek „Narodne Tiskarne". — Izdajatelja in lastnika : Ivan Hribar in dr. Ivan Tavčar. — Urednik: Anton Trstenjak.