PLANINSKI VESTNIK
KAJ DOBITE ZA SVOJ DENAR
Cene jasno zelo vari i rajo, toda običajno dobite tisto, kar plačate Težko je kaj privarčevati, če želimo dobre čevlje. Vse, kar lahko naredite, je, da se odločite za tisto, kar zares potrebujete. Kvalitetne podrobnosti niso vedno potrebne, med drugim je pa vizualno težko primerjati več proizvajalcev med seboj. Preberite deklaracije, ki so dodane, in morebitne napotke proizvajalca! Dodatki, kot recimo vezalke, ki ne vpijajo ali se cefrajo, usnje, ki je tanjše, čvrstejše ali drugače obdelano, kvalitetnejši gležnji, močnejše ali celo samozategovalne rinke za vezalke, bolj odporne pene, vgrajene v podplat, podplat iz boljše gume (še vedno pojmujemo «vihram« kot najkvalitetnejši podplat), boljši oporniki pet, hi-tec membrane in različni »texi« podloga iz cambrella ali tesivela, podloge, pri katerih ne nastajajo gube itd., vplivajo na višjo ceno, toda zares štejejo na poteh.
Če ima prodajalec možnost razširitve ali drugačne vrste prilagajanja čevlja vaši nogi, bo cena verjetno višja, toda če je potrebno, se ne umaknite zaradi tega (zaradi cene); če pa ni potrebno prilagajanje, bo nakup čevlja pri običajnem prodajalcu cenejši. Ne dovolite, da bo prodajalec vplival na vas, temveč mu vi povejte, kaj želite! Morda se prodajalec ne moti; kaj pa če se? Odločite se, kako pomembna je za vašo aktivnost in potrebo podpora čevlja, odpornost na obrabo, opri-jem podplata, vodoodbojnost, blaženje. Pogled v denarnico - nato pa poiščite čevelj, ki ustreza nogi, in šele potem, ali ima vse pričakovane in potrebne podrobnosti.
'»Cordura najfon« je komercialno ime za material za zgornje dele čevljev v različnih kvalitetah I kanj a. debeline nill in nanosa. Ca diha. ludl prepušča vodo, kolikor na spodnji ■ notranji strani ni nanosa mikro folije (gorele* sympatex, com-fortex) Če ne diha. je nanos plast gumi filma.
MEDNARODNI FILMSKI FESTIVAL GORNIŠKIH FILMOV TRENTO 1993
TIŠINA! FILM SE JE ZAČEL
NlIŠA PODOBNIK
Tudi tako lahko zapišemo poročilo o 41. filmskem festivalu v Trentu-in kako se vam zdi: Bojte se,., Francozov! Francozi so namreč ponovno odnesli domov največ nagrad. Ali pa: Grand prix vsakih 13 let... zakaj Avstralec Michael Dillon je leta 1980 prvič osvojil glavno festivalsko nagrado. Vse to bi se dalo napisati kot najavo za to filmsko prireditev, ki je sedem dni polnila veliko festivalsko dvorano St. Chiara. Kljub temu, da gre za festival z razpisano temo, kar lahko predstavlja pravo prekletstvo, hi lahko v primeru Trenta prej govorili o blagoslovu. Tematika, ki so jo organizatorji z leti dopolnjevali in preoblikovali, jim dovoljuje gojiti upe, da bo filmskih del vsako leto več (letos nam številke povedo, da je bilo 177 prijavljenih filmov, izbranih 78, držav udeleženk 20, naša statistika pa še dodaja, bi bili zadnji dve številki brez 5 filmov iz Slovenije drugačni), saj znotraj razpisane teme obstaja še izredno veliko možnosti filmskega ustvarjanja in eksperimentiranja, odkrivanja vedno novih možnosti izdelave slikovne podobe nekega kraja ali dogodka. In prav to je namen in smisel festivala v Trentu; še celo več, prav na to «kocko« so postavili organizatorji prav vse, vedoč, da krupje še ni rekel "... rien ne va plus!« Torej imajo še vedno možnost izbire, ne pa tudi odstopa od igre. In 250 ker pričakujejo zadetek v polno, z njimi pa tudi
vsi udeleženci, se ne morejo upreti izzivu in se vedno znova igrajo »največji specialen festival na svetu«. Tudi letos se jim je zamišljena ideja
Takole so lepaki in letaki letos vabili na festival v Trento
PLANINSKI VESTNIK
uspešno realizirala, in to celo bolje kot lani, ko je bil festival v znamenju okrogle obletnice, jubileja, in ko so vsi skupaj preveč «izgorevali« 2a tak «pomemben dogodek«.
SLOVENSKI PREDSEDNIK ŽIRIJE___
Letošnji program, ki je poleg obilice zanimivih filmov ponujal še tradicionalno filatel ¡stično razstavo, že sedmo mednarodno razstavo knjig in revij (550 knjig, 220 založniških hiš, 24 držav), slikarsko razstavo »Gore na Kanvasu», okroglo mizo na temo »Dino Buzzatl in svet alpinizma«, mednarodno srečanje alpinistov in že 22. nagrado ITAS za najboljšo gornisko literaturo. je po besedah organizatorjev presegel skrita pričakovanja in vlil novo upanje, da bomo v prihodnje ponovno gledali več alpinistično-plezainih In pustolovskih filmov in manj onih drugih, ne preveč zanimivih (recimo o ekologiji), a toliko bolj pomembnih za splošno svetovno dobro.
Pozabimo vse te probleme, skrite želje, prisotnost -prekletstva ali blagoslova« in si poglejmo, kaj nam je nudilo 2352 minut programa! Če se Se malo poslužimo statistike, je bilo to skoraj 40 ur, ki smo jih presedeli v kinu v petih dneh in pol. No, natančneje, toliko minut so »morali« presedeti le člani žirije, ki jim je letos predsedoval Danilo Cedilnik, skupaj z njim pa so glede nagrad odločali Se Pier o Crispin o iz Italija, Stefan König Iz Nemčije, znan novinar in esejist, urednik revij, kot sta »Bergwelt« in »Everest«, stari znanec Marco Grartdi iz Švice, Angležinja Audrey Salkeld, novinarka, raziskovalka, scenaristka, dolgoletna sodelavka revije Mountain, pisateljica in alpinistka, ki se je leta 1986 povzpela na najvišjo goro sveta, trenutno pa pripravlja razstavo ob 40. obletnici prvega vzpona na Everest. In Se zadnji član žirije, Francoz Gilles Santantonlo, filmski in TV režiser, fotograf, sodelavec različnih časopisov in revij in lanski soavtor zmagovitega filma »Gospodar orlov«. Oni so torej po vseh pravilih videli vse filme od začetka do konca, nam pa je bilo dano katerega tudi prespati ali oditi iz dvorane oziroma celo ne priti vanjo.
TBI KATEGORIJE FILMOV
Kljub temu, da je festival v Trentu med drugim znan tudi po tem, da je embargo na nagrade dejanski in prav do same tiskovne konference ni moč zvedeti imen nagrajencev, se je med goste in novinarje le prikradlo nekaj naslovov in avtorjev, tako da smo si lahko racionalno porazdelili čas sedenja v St. Chiari. In zapiSemo lahko, da smo videti izjemne filme, da si ljudje kljub vsej tehniki ne dovolijo vzeti sanj in da jim idej (pa tudi denarja) ne manjka, da vedno nove generacije odkrivajo znane in neznane sve-
Kader {2 francoskega filma . UjctaiKi fvepta«
tove, da je za dobro pustolovščino (in seveda tudi dober film) vredno tvegati tudi življenje, ne samo opremo; po drugi strani pa je za mnoge ljudi gora prekletstvo in vir življenja hkrati, Izziv, ki se mu je težko upreti... ali pa možna naravna kulisa za poetično slikovno in zvočno kreacijo. To ]e ena plat festivala. Druga, prav tako prisotna, pa nam pokaže tudi filme, ki so nastali zgolj po naključju, ko lahko govorimo le o reportažnih zapisih, ko filmske ideje ni nikjer. Ne gre jim oporekati določene kvalitete, vendar pa jim kaj več kot informativnosti ne moremo priznati, in sicer ne glede na to, ali se »avtor- filma odpravi v podzemni svet, v pragozd, na zasneženo goro aH pa v gladko steno. Seveda pa se trentinski festival ni mogel Izogniti niti tretji kategoriji filmov, tako imenovanih »zgrešenih«, ko smo se vsi spraševali, le kaj za vraga počenja(jo) v programu. Predno se lotim nagrad in njihovih dobitnikov, še nekaj suhoparnih številk. Glavna in posebne žirije so imele na voljo 10 + 9 nagrad in razdelili so jih med 15 filmov. En sam francoski film (Življenje na nitki) je preje! kar 4 nagrade, poleg tega pa so trikolori prejeli Se 4 glavne nagrade; sledili so jim domačini s tremi nagradami,
251
PLANINSKI VESTNIK
Kader iz filma »Z morja na vrti Everesta«
252
potem pa smo bili na seznamu že Slovenci in Američani s po dvema nagradama, Švicarji. Angleži, Nemci in Avstralci so si priborili po eno, vendar so zadnji odšli domov z Grand prixorn,
NAGRADE ZA STARE ZNANCE
Da je avstralski film »Z morja na vrh Everesta« kandidat za nagrado, so napovedovali te prvi kadri, ki so gledalce v več kot nabito polni festivalski dvorani prikovali na sedeže in jih po eni uri odtrgati od pustolovščine, ki so si jo skupaj s Timom Macartneyem (alpinistom, ki je že leta 1984 začrtal novo smer na vrh Everesta. in to brez kisikove maske} in njegovo ženo, zdravnico, privoščili, pa čeprav ti prvi samo pasivno. Tim in Ann sta se namreč odločila, da bosta prehodila vseh 6848 metrov, ki ju od morja v Bengalskem zalivu ločijo do najvišjega vrha Everesta. Barvitost in raznolikost pokrajine gledalcu jemlje sapo, za atraktivnost dodatno poskrbi izjemna filmska montaža, vse skupaj pa zaključi celotna režiserjeva pripoved, ko Michael Dillon mojstrsko Izpelje celoten podvig, tako alpinističen kot tudi svoj, filmski, In ga zaključi s Timovimi posnetki z vrha Everesta, za kar gredo Timu tudi avtorske pravice, saj se je posnel kar sam. In vsi našteti elementi so prepričali tudi žirijo, ki je v obrazložitvi zapisala, da film izjemno nazorno kaže, kako je možno nesporno dopolniti jezik gorniške kinematografije s humanostjo, izbrano tehniko in pravo mero alpinizma.
In tako je Michael Dilion po trinajstih letih ponovno prejel nagrado Grand prix - Zlati en-cijan.
Še pri enem filmu so gledalci izjemno uživali, a to je bilo tako In tako že pričakovano. Kajti avtor
filma »V balonu prek Everesta« Leo Dlckinson doslej še ni razočaral vsega vajene in razvajene festivalske publike, pa tudi žirije so mu bile doslej upravičeno naklonjene. In ker Leo ni samo režiser, alpinist, fotograf, padalec in še kaj, se je skupaj s še tremi navdušenci nekega oktobrskega dne leta 1991 vsedel v dva balona, da bi skupaj s prijatelji »delali zgodovino« in kot prvi preleteli najvišji vrh sveta v navadnem balonu. Izziv je bil še posebno močan za Le a in Chrisa Devvhirsta, pilota in kamerrnana enega od balonov, saj sta pred leti že skušala opraviti ta podvig, a jima sreča nI bila mila. No, odnehala nista in na koncu uspešne avanture sta bila poplačana tudi z najlepšim panoramskim posnetkom strehe sveta, kakor tudi njuna kolega v drugem balonu, ki pa sta pustolovščino zaključila z »malce tršim pristankom«, ki jima je vzel balon in opremo, a je to druga kamera »pro-mptno« beležila in s tem nudila gledalcem še več užitkov in zabave. Pa tudi žirijo je prepričala. da si film zasluži Srebrni encijan kot najboljši športno-pusto lovski film.
SPECIALNE NAGRADE
Tri glavne nagrade so šle Švicarju Michelu Strobinu za »Gozdne ptice«, in to zaradi izjemno kvalitetne fotografije, Italijanu Heinzu Mariacherju za film »Vrnitev v tišino«, in sicer kot najboljšemu italijanskemu avtorju. RAI pa je ameriški film »Ognjeni prstan« nagradila z nagrado za najboljši film. posnel na elektroniko. Hvaležni objekti (vulkani), računalniška grafika, dobra montaža - in nagrada je tu. In vse druge glavne nagrade so pobrali Francozi (skupaj 5), ki v svojih filmih vedno obravnavajo teme, ki se jim drugi izogibajo ali pa jih preprosto ne vidijo dovolj filmsko.
PLANINSKI VESTNIK
V filmu «Ujetniki žvepla«, katerega avtorje prejel Srebrni encijan za najboljši film o gorah, nam spregovori o majhnih, mršavih in brezzobih nosačih, ki v neprijaznem in nevarnem okolju indonezijskih vulkanov v dolino znosijo vsak dan na svojih ramenih po 80 kilogramov žvepla. Pot je vsa k 16 dolga 20 kilometrov. In tudi zato jim bogovi ne odmerijo več ko 40 let življenja, kajti tako trpljenje in mučenje za golo preživetje in po besedah enega od nosačev za boljši jutri njegovega sina ni vredno niti enega leta. Ce bi gledali film samo kot gibanje slik, bi mimo lahko zapisali, da ga odlikuje eksotika krajev in naravnih pojavov. A film ni zaman dobil nagrade, saj nam vsem kaže tudi tisto drugo plat življenja v gorah, ki ée zdaleč ni eksotična in človeka prisili v najbolj nenavadna dejanja za golo preživetje. Da je lahko »Življenje na nitki« rešeno z vzponom v gore, sta dokazala Thierry de l'Estrade in Milka Assaff, ki sta svojo idejo sama tudi realizirala in s tem navdušila gledalce in žirijo. Gledate! so se po filmu zamislili in se ozrli okrog sebe (morda bodo v prihodnje tudi sami nekomu rešili življenje), žirija pa je od navdušenja filmu podelila eno glavno, in sicer »glavno specialno nagrado žirije«, druge tri žirije pa so dodale še tri svoje nagrade. In zakaj vse te nagrade? Zaradi pomembnega problema, ki ga obravnava (zasvojenost z drogami), zaradi pripovedi o alpinističnem vzponu skupine zasvojencev, ki skušajo tudi na ta način zdraviti in ozdraviti to bolezen, zaradi trdega boja, ki je hujši od plezanja na najvišje vrhove, zaradi volje in šibkosti, zaradi odločenosti in omahovanja, zaradi osebnega žrtvovanja in odpovedovanja in predvsem zaradi sporočilnosti filma, da je samota v gorah nevarna, a še dosti hujša je samota in praznina srca. Znani voditelj in novinar Antenne 2 Pierre Ostlan je za »Portret Patricka Berhaulta« prejel nagrado za najboljši alpinistični film. Režiser nam sporoča, da se alpinizem sicer odvija v stenah in na oprimkih, v previsih in zasneženih raztežajih, ampak da alpinizem dela predvsem in samo človek. In portretiranec je predstavljen predvsem kot človek.
Za najboljši raziskovalni film so nagrado prejeli prav tako Francozi, in sicer zahvaljujoč se -Pavijanom iz Saudske Arabije«. Neobzlma kamera raziskovalcev Maxim y a in Colleta sledi in zalezuje edino vrsto opic, ki živi na Arabskem polotoku ter beleži najpomembnejše trenutke v njihovem življenju Priča smo bili izjemnim posnetkom, ki so dokazovali, da je lahko študija tudi predstava.
SLOVENSKI DELEŽ NAGRAD
Ob nizanju filmov in nagrad ne smemo pozabiti na slovenski delež, tako v samem programu kot tudi pri delitvi pogače. Slovenci smo poslali
skupaj 6 filmov, izločen je bil en sam in od petih sta dva prejela nagrado. TV Slovenija je bila producent treh - Annapurna 1992 v režiji Matjaža Žbontarja, Dolina pravljic Marjete K. Svetel in 8C+ (XI-/XI) Staša Potočnika, kot producent pa je sodeloval pri filmu Toneta Fre-liha «Komu zvoni« skupaj z Orion filmom, in pri filmu Razgledi s slovenskih vrhov - Peca, ki ga je režiral Igor Likar in Sfinga. »Peca« je s svojimi prepričljivimi in vabljivimi posnetki in poetičnostjo navdušila mnoge, med njimi tudi člane žirije Trentinske turistične zveze, ki je filmu dodelila »Zlatega metulja«. Druga posebna žirija Mednarodne federacije športnega filma In TV pa je nagrado namenila Potočnikovemu filmu 8C +, in to zato, ker so člani smatrali, da film brez prizanesljivosti predstavi izjemno težak vzpon.
Lahko smo zadovoljni prav vsi. Organizatorji, ker jim je ponovno uspelo privabiti nekaj izjemnih filmov, pa kopico dobrih, gledalci in gostje, ker so organizatorji storili vse, da bi sedeli v ki-nodvorani ali bili na razstavi ali pa na okrogli mizi oziroma da bi šli celo plezat, ter vsi nagrajenci, da o Francozih sploh ne govorimo.
PETRI
V. ERJAVEC
Pred hišo je trava ozelenela, cvetijo tulpe in hijacinte dehteče; Izbrala si jih skrbno, sadila z drobno mlado raka.
Črni kos zopet poje in se ziblje v krošnji višnje cveteče.
Odprta so vsa vrata, okna na široko, da sončni žarek boža kotičke - stene - spomine.
Takrat
v zvoniku sedma ura je odbila, ko tiho za sabo si vrata zaprla, da naju z očijem ne bi prebudila.
Odhitela goram si zadnjikrat naproti..
Mozirje, 28. 4.1993
253