Jutta Schutting
Mauthausen 1976
ah, ko bi prijatelji in sorodniki tja odpeljanih — česa ne bi dali za to:
da bi smeli rotiti po telefonu
»aH gospod .. ./moja hči še živi?«
»mu/ji smem prinesti kos kruha?« —
vedeli, da se bo nekega dne dalo
v vsakem avstrijskem telefonskem imeniku pod
rubriko »Mauthausen«, pod »S«, kmalu za
skladišči, poleg »Spomenik«
najti številko ...
in da bo, če bodo zavrteli,
z razbijajočim srcem ali ne,
uslužbenec takoj dvignil
slušalko in se z
za sanje/mor o
prestvarnim/preprijaznim glasom javil »KZ Mauthausen?«
ah, in kakšna majhna tolažba bi bila tudi za jetnike, ko bi imeli moč, predstavljati si,
da bo nekoč, nekega dne prišel dan,
ko bodo učitelji in vzgojitelji, ne da bi to bila istočasno težka odločitev,
nekaterim otrokom smeli odsvetovati, da vstopijo v plinske celice
in kakšna majhna tolažba za preprečen jim zadnji stisk roke bi bila za žrtve

in njihove sorodnike in prijatelje, ko bi na primer sanjali o dnevu,
na katerega bodo gimnazijki, zaostali na dvorišču
in pomotoma zaklenjeni sredi njegovega molka, kolegice in učiteljica skozi špranjo v velikih vratih — »te je strah?«
»malo že, gospa profesor!« — z verjetnostjo zagotavljale, da nekdo od paznikov vsak čas pride odpret, ali če bi se prepustili sanjarjenju, da bo nekega dne oskrbnik spomenika »KZ Mauthausen«
na prošnjo: »rada bi s svojim razredom petindvajsetih deklic in dečkov, starih šestnajst let,
prišla v tretjem tednu decembra
v taborišče!«
odvrnil: »to žal ne gre,
milostljiva gospa,
teden dni pred božičem zapiramo,
toda taborišče odpremo
kmalu po novem letu!«
in temu sanjarjenju
zaupali svoje nade za
potomstvo
Prevedel Vžclav Jarm