VESTNIK NOTICIERO 1 968 / V XIX VESTNIK je glasilo slovenskih svobodnjakov, vključenih v ZDSPB. Izdaja ga konzorcij. Predsednik Edi Škulj, Ramon Falcon 4158, Suc. 7, Buenos Aires. Ureja uredniški odbor: Miha Benedičič, Pavle Rant, Anton Skubic, Rudolf Smersu. — Upravnik: Janez Kralj, Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, Bs. Aires. VESTNIK (Noticiero) es el informativo de los combatientes anticomunistas eslovenos. Editor y redaetor responsable: Eduardo Škulj, Ramon Falcon 4158, Sucursal 7, Buenos Aires. VESTNIK (Noticiero) is the voice of slovenian anticommunist veterans. Ovitek: arh. Jure Vombergar. Naročnina: Argentina 500 pesov, Južna Amerika: enakovrednost v dolarjih, ZDA, Kanada: 3.50 dolarja, Evropa: enakovrednost ameriško-kanadske naročnine. — Za letalsko dostavljanje doplačati 3.50 dolarje. Imprenta: Talleres Graficos Vilko, Estados U n id os 425, Bs. Aires (33-7213). Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 970.247. VESTNIK-NOTICIERO 1968/V — 19/10/68 Director: Bduardo Škulj, Ramon L. Falcon 4158, Buenos Aires (7) Registre Nacional de la Propiedad Intelectual No. 970.247 — 27-6-1968 Esl«vcnia «ntre dos fnegos El 22 de junio de 1941, Hitler ataco a la Union Sovietica. S egu n manifestaciones de Tito (Zagreb, 1951), los comunistas de Vugoslavia “con-sideraban su sagrado deber internacional, de ir a la lucha, porque habia sido atacado el mayor estado socialista’’ y no ipor la libertad de los pue-blos de Vugoslavia. La fundacion del Frunte de Liber aci on (OF) y su lucha conttra la ocupacion servia para enganar a los eslovenos y al extranjero y eneuibrir la revolucion incipiente. Su propaganda tildaba de ti aidores a los que tra-taban de desenmascararlos. La revolucion comenzo segun los viejos principios de Bakunin, ante-cesor de Lenin y Stalin. Fueron condenados a muerte no solo intelectuales, politicos, sacerdotes y dirigentes obreros, sino tambien mujeres y hasta familias enteras. Los dirigentes comunista adiestra'dos en Moscu supieron demostrar sus habilidades y trataron de ganarse las masas. Luego de los primeros triunfos propagandisticos encararon la parte ejecutiva: asesinatos. Se encarrgaron iprimero de difamar a las victimas, hacienaolas pasar por traidores y colaboracionistas. En verdad, estos eran principalmente personas que gozaban de respeto en su ambiente, pero quc no simpatizaban con los comunistas. Las “liquidaciones” estaban a la or-don 'del dia y en poco tiempo el numero de victimas llego a miles. Otros muchos miles fueron depdrtados a los camipos de concentracion, especialmente a los de Italia, por jndicacion de confidentes comunistas. Para dotblegar las poblaciones que sabian anticomunistas, organizaban en las cercanias dc las mismas algiin aeto de provocacion. Unos pocos disparos contra las fuerzas italianas deseneadenaban 'reipresalias que implicaban el fusilamiento de gran parte de la poblacion masculina y la deportacion a los campos de concentracion ide los restantes, ademas del incendio de todas laa cdificaciones del lugar. Asi se lograba el fin: desaparecio el pueblo que no aceptaba el programa rcvolucionario. Las repnesalias fascistas y las matanzas comunistas obligaban a la autodefensa. La poblacion se dio cuenta de que no podia soportar pdr mas tiempo el fuego cruzado de los comunistas y de las fuerzas de ocupacion. Habia <;uedado fuera de la ley. Por ello se formaron “Milicias aldeanas” para proteger las poiblaciores irsdefcr.sas. Los comunistas se ripr, suraron en apodarlas “Guardian Blancas”. Sera dificil cncontrar en la historia un parangon de una revulucion llevada a cabo durante ura ocupacion extranjora, como fuč la nazi o la fascista. Deportacione«, campos de eoncentracion, fusilamiento de rehenes, fosas comunes. . . acreeentaban el sufrimiento de la pcblaeion. Solo quisn lo ha vivido puede imaginaivse tanta maldad, una maldad organizada. Bespučs de la capitulacion de Italia fascista, los alcmancs ocuparon tam bi en la parte del pais que hasta entonces era zona de ocupacion italiana, Vampoco esta vez les comunistas acei.-taron luchar conjuntamenbe c n las fuerzas demooraticas contra el jnvasor. Prefertan incorporar elementos del disperso ejeircito italiano, para anicpiilar con su ayuda la dsfensa nopular. Por ello, frente a una traicion, las fuerzas militares democraticas fueron obligadas a reorganizanse, formandose el ejčrcito de “iDefensores de la patria” con lo que torno nuevo impulso la lucha conlra los comunistas. Hacia el final de la guerra, los “Defensores de la Patria” lograron despejar de las bandas ide guerrilleros comunistas practicamente todo el territorio esloveno, que antes sufffa de sus incursione.s. Pero tampoco esta vez la decision final correspondio al pueblo calo-ve'no. La conferencia de Yalta sello la suerte del Este de Europa y aquello quedo confirmado con la ocupacion ide Belgrado por el Ejčrcito Itojo, en oetubre de 1944. Fuč instaurado un regimen comunista contra la voluntad de los pueblo,s de Yugoslavja. En la i; t'imavera de 1945, mientras guerrilleros comunistas de las mas variadas nacionalidades, se acercaban a Eslovenia, el Comitč Nacional Esloveno convocd el Parlamento que el dla 3 le mayo de 1945 prodamo el Estado Nacional Esloveno y fundo su Ejčrcito uniendo en un ente a todas las fuerzas democraticas. La sesion se realizo en lugar secreto, ya que los ale-manes aun mantenlan ocupado el pais. Junto con el Čemite Nacional, gran narte de los eslovenos aun esperaba que los aliados occidentales no permi-tirian la instaupacion del comunismo contra la voluntad del pueblo. La fe cn los Aliados termino en una terrible decepcion. 12.000 soldados del Ejčrcito Esloveno y otros tantos civiles, empren-dierom el camino ‘del exilio, hacia Carinthia (hoy parte sur de Austrja), para encontrarse con los Aliados, convencidos de encontrar amistad y oro-teccion. Otra deceipcion terriible fuč el resultado. El comando britanico cn Carinthia exigjo al Ejčrcito Nacional Esloveno la entrega de las armas, asegurandole un transporte posterior a la ciudad de Palmanova, en Italia. Los eslovenos creyeron en las promesas y entregaron las armas. Fueron de-vueltos al territorio yugoslavo y entregados a los comunistas La tragedia eslovena concluyo en forma terrible. Los comunistas ase-sinaron a los 12.000 soldados del Ejčrcito Esloveno, hčroos dc la lucha contra el comunismo. La matanza ide las victimas atadas entrc si con trozos de alambre, desnudas y terturadas, sobrepasa la tragedia riolaea dc Katyn. Dr. Miha Krek 2fi. oletobev Naš, slovenski dan je to. Slovenski narodni praznik. Praznujemo ga demokratični Slovenci že 50 let. Komunistični režim v Sloveniji ga je sicer zatrl in nadomestil z obletnicami svojih sedmih ofenziv, ustanovitve Osvobodilne fronte in ustoličenja komunistične diktature. Pa to vsebini in pomenu praznika za Slovence ne more škodovati pred objektivno in pravično zgodovino. Brisanje tega narodnega praznika in prepoved zunanjih slovesnosti bo ostalo le na komunizmu kot dodaten dokaz njegove sramote, popolnoma nepotrebne ozkosrčnosti, prikrivanja dejstev in potvarjanja zgodovine. Sicer se partizanski profesorji po univerzah v Jugoslaviji, kot je dr. Metod Mikuš v Ljubljani, trudijo na vse pretege, da bi študentom dokazali, da se je na Slovenskem začelo resnično narodno gibanje šele s komunistično revolucijo v letu 1941, državno življenje Slovencev pa v letu 1945, ko je sovjetski general ustoličil Tita za diktatorja Jugoslavije in so v Sloveniji ustanovili komunistično republiko. Pa verjetno ne bo minilo novih 50 let, ko bodo te abotnosti ostale le še kot žalosten spomin na dobo, ko so tudi najvišje znanstvene ustanove morale suženjsko služiti v političnih, kulturnih in socialističnih področjih totalitarnemu režimu vladajoče partije tudi, če in kadar je bilo treba naravnost nadomestiti resnico z lažjo. Kolikor huje pa komunizem doma skuša zabrisati resnično podobo naše narodne zgodovine, toliko večja je dolžnost Slovencev v svobodnem svetu, da jo ohranjamo svetlo in čisto. Na to dolžnost nas opozarja 29. oktober. Leta 1918 so dozoreli stoletni napori našega ljudstva za dostojno in pravično mesto v družbi narodov. Vsaj od leta 1848, ki ga imenujemo „leto prebujenja" avstrijskih narodov, so sc Slovenci vztrajno in dosledno trudili za enakopravnost in pravico svobodne rasti. To leto so na Dunaju in v Ljubljani razglasili program Zedinjene Slovenije. Dunajski nemški centralizem se je zahtevam narodov uprl in bilo je treba 70 let trdega, vztrajnega dela in bojev, bil je potreben poraz Avstro-Ogrske in Nemčije v prvi svetovni vojni, da se je mogel roditi uspeh leta 1918. V tej dobi smo sc Slovenci iz ljudstva, ki ni imelo volje, ne sredstev za javno tekmo, preoblikovali v strnjen, zaveden, zahteven narod. To je doba narodnih taborov in katoliških kongresov, doba organizirane gospodarske samopomoči v svobodnem zadružništvu, doba od prvih čitalnic do mreže prosvetnih dru- štev po vsej slovenski zemlji, doba ustanavljanja narodnega tiska, tiskar-niških podjetij in knjižnih založb, doba viharnega kulturnega boja in ločitve duhov, doba ustanavljanja modernih političnih strank, ki so nam dale močna parlamentarna zastopstva. To je doba Antona Martina Slomška do Antona Mahniča in Bonaventure Jegliča, doba Franceta Prešerna do Ivana Cankarja, Otona Župančiča, Franceta Finžgarja in Ivana Preglja. To je bil čas narodnega političnega vzpona od Blcivveisa do Ivana Šušteršiča, Janeza Ev. Kreka in Antona Korošca. To je bil čas, ko je malo, neznano ljudstvo Slovencev razvilo toliko žilavosti in vztrajnosti, da je glas njegovih govornikov odmeval in vplival na razvoj dogodkov v Podonavju. Le tako solidno pripravljen, z vsemi svojimi močmi usmerjen za en cilj, je naš narod v odločilni uri mogel izkoristiti ponižanje in poraz tlačiteljev v prvi svetovni vojni in sam odločiti o svoji bodoči usodi. 29. OKTOBER JE PRAZNIK ZMAGE SUVERENE VOLJE SLOVENSKEGA NARODA. PRAZNIK ZMAGE NAŠE DRŽAVNE ZAMISLI. PRAZNIK IN SLAVJE NAŠE NARODNE POLITIKE. EDINSTVENI DAN V NAŠEM NARODNEM ŽIVLJENJU. Sovražniki slovenske svobode in neodvisnosti — notranji in zunanji — imajo to dejstvo bolj živo pred očmi kot mi sami. Zato je naš narod moral na Kalvarijo okupacije in krvave revolucije ter v sužnost komunistične diktature. Ker vedo, da duha tako vzgojenega rodu Slovencev uhiti ne morejo, so mu lomili in mu še lomijo njegovo demokratično hrbtenico. Zato so ubili njenega predstavnika Marka Natlačena, zato podrli mladinskega duhovnega vodnika Lamberta Ehrlicha, zato obesili Narte Velikonjo. Zato je v Dachauu umrla dolga vrsta Slovencev, zato so nacistične, fašistične in komunistične sekire pokončale toliko duhovnikov, mož in žena. Zato so tisoči in tisoči umirali na Rabu, v Mathausenu in drugih moriščih Mussolinijevega in Hitlerjevega režima, zato so komunisti pobili tedanjo borbeno mladino. 29. oktober je sedaj slavolok zmage v narodnem življenju, ožarjen s plameni naknadnih žrtev za njegovo svobodo. Naj hodi pred nami iz roda v rod: v zaupanje, da narod, ki je zvest, nikdar ne more biti do kraja poražen; v opomin, da le dosledna vztrajnost, požrtvovalnost in trdna povezanost vseh moči za osnovne namene vodi k novim uspehom. Na tem slavoloku je svetopisemski in Koroščev klic: Dvignite glave, ker bliža se vaše odrešenje! Spominska proslava v Buenos Airesu Društvo slovenskih protikomunističnih borcev v Buenos Airesu in konzorcij Vestnika sta dne 1. septembra pripravila proslavo 25 letnice ustanovitve slovenskega domobranstva, počastitev spomina žrtev na Turjaku, Grčaricah in drugod po slovenski zemlji, združeno s sv. mašo za rajnega generala Leona Rupnika. Vsa ta proslava je bila razdeljena v dva dela. Prvi del je bil v kapeli Slovenske hiše, drugi pa pred spomenikom slovenskim žrtvam. Kapela je bila ob tej priložnosti napolnjena do zadnjega kotička. Sv. mašo za rajnega generala Rupnika je opravil monsig. Orehar Anton, pri njej pa mu je stregel borec Franc Zorec-Koeelj. Po evangeliju je imel monsig. Anton Orehar na vse prisotne zelo globok in pomemben govor, ki je močno odjeknil v vsej slovenski javnosti v Argentini. Povedal je tole: Ob 25 letnici ustanovitve slovenske vojske se spomnimo na načelo, ki ga poznamo, a se ga ne dražimo; velja to mladim in starim: Premislite in storite. 1. Pred nami vstaja v spominu armada tisočev, ki so spoznali zgodovinski trenutek slovenskega naroda. Videli so nevarnost uničenja najbolj dragocenih življenj, najbolj potrebnih dobrin in ko so spoznali način pomoči, so se odločili. Tvegali so vse, tudi svoje življenje, da svojo nalogo izpolnijo. Dejansko so mnogi ob tem žrtvovali svoje življenje, ko so popadali v boju, drugi prav zaradi iste odločitve izgubili domovino, katere niso mogli dobiti nazaj do današnjega dne. Iz različnih miselnih krogov so se sestavile vrste slovenske vojske, družila pa jih je ena skupna misel: Braniti narod, njegovo življenje in njegove pravice. Med njimi danes mislimo na njihovega prvega vojaka gen. Leona Rupnika in ob njem toliko odličnih borcev, katerim zgodovina piše njihovo življenje, mi jim pa moramo izraziti hvaležnost. Oni ne potrebujejo našega slavljenja, slavo so si ostvarili s svojo odločitvijo in delom, ki so ga dovršili nam vsem za zgled. Naj so se borili dejansko z orožjem v roki. ali v pisani, oziroma govorjeni besedi, obojni so nam bili dragocen zaklad, od katerega še danes živimo. Morda še nikdar v zgodovini slovenski narod ni tako organiziral vse svoje duhovne in tvarne sile, da se ohrani in napreduje, kakor je storil pred pet in dvajsetimi leti. Pokazal je zrelost, katere se ne smemo sramovati, katere ne more uničiti še tako sovražno nasprotovanje. Dejansko so to junaki ljubezni do naroda, katerim je bil cilj: za-sigurati roiakom svobodno življenje. 2. Delo moramo nadaljevati mi v sedanjih razmerah. Zbrani sta tukaj vsaj dve generaciji, katero vsako zadene svojska naloga. Ob obujanju spomina preteklosti, nam mora vstati živa zavest sedanje naloge, katero opravimo starejši in kar morajo z nami sostoriti mlajši, kateri so iz nase gene- racije v begunstvu zrasli. Na obojih sloni odgovornost, obojni ostvarjamo narodovo zgodovino, srečno ali nesrečno. Razmere so se spremenile, ostalo je delo: borba za narodovo svobodo in ohranitev v zgodovinskem krogu časa, v katerem živimo. Doseči svobodo misli in dela ter narodov napredek. Kakor ste se zbrali pred 25 leti iz različnih miselnih krogov, tako se danas v nekaterih pogledih po principih svobodnega mišljenja moremo ločiti, ostane pa nam vsem skupen ta cilj: svoboda in napredek naroda. V tem osnovnem cilju se moramo združiti, ako hočemo živeti zrelo in svojo zgodovinsko nalogo dovršiti. Pred nami stoji študij krščanskih resnic evangelija, ki so nam osnovni temelj ter študij narodnih potreb, ki so nam osnovna zahteva, da opravim > delo, ki ga nihče drug namesto nas ne bo izvršil, in če ga mi ne bomo, smo zamudili zgodovinski trenutek, za katerega bomo dajali težak odgovor. Velja posebej borcem: ostanite pri svojih problemih, ohranite živ spomin svoje hrabrosti svojim soborcem in samim sebi. Njim tudi hvaležnost, ki jo zahtevajo njihova dela ter njihovi skriti grobovi. Vzgajajte doraščajoči mladi generaciji duha žrtve, ki bo znal vliti realno ljubezen mladim dušam, ki danes stopajo v slovensko zgodovino ter jo ostvarjajo. Spomnite jih naloge, ki jo imajo in naučite jih, kako naj jo izpolnijo. Če ste storili to, ste opravili veliko delo na prehodu slovenske zgodovine in ohranili dragoceno enoto v svojih vrstah, v katerih glede tega ne more biti razhajanja in prav to je morda eden najmočnejših faktorjev realnega srečanja, ki ga vam narekuje trenutni, resni položaj slovenskega človeka. Vsa druga vprašanja pustite strokovnjakom, jim pomagajte pri reševanju, v toliko, koliko zadene vas, pripravljeni vedno izpolniti svoj del izvršitve, kakor jo narekujejo razmere kjerkoli. To resno delo, je najboljši nauk mladini, ki se mora zavesti in rešiti nalogo, ki je odmerjena njim. Po končani sv. maši so se udeleženci podali pred spomenik slovenskim žrtvam, ki postaja vedno bolj središče slovenskih svobodnjakov. Razveseljivo je bilo še posebej to, da se je te proslave udeležilo veliko število moške in ženske mladine, ki je imela ta dopoldan svoj sestanek, pa ga je preložila na poznejšo uro z namenom, da se lahko vsi udeleže spominske proslave. Sv. maše in spominske proslave so se udeležili tudi gospa Olga Rupnikova, vdova po generalu Leonu Rupniku v spremstvu svojega sina Vuka in zeta dr. Kocipra in njihovih soprog. Dalje se je vabilu DSPB odzvala tudi gospa Hacinova, vdova po policijskem upravniku dr. Lovru Hacinu. Proslave so se tudi udeležili monsig. Anton Orehar. tajnik Narodnem odbora Miloš Stare, predsednik Zedinjene Slovenile Božo Fink, predsednik Slov. kulturne akei;e Ruda Jurčec, zastopniki DSPB ..Tabor", zastopa!' ! domov in ostal'h slovenskih organizacij ter številni protikomunistični borci: domobranci, vaški stražarji, četniki. Ob pol enajstih je Franc Zorec-Kocelj prižgal luč na spomeniku, ob katerem so plapolale slovenska, argentinska in društvena zastava. lfifi Starešina D SRB Bogo Pregelj je v spremstvu odbornikov položil pred spomenik venec rdečih nageljnov in nato začel proslavo. V vsojem nagovoru je povdaril pomembnost tistega odločilnega dne pred 25 leti, ko je slovenski protikomunistični odpor dobil značaj organizirane slovenske vojske. Zahvala za to gre ustanovitelju te mogočne udarne sile — generalu Leonu Rupniku, ki je v to vojsko vloži! vse svoje znanje in vso ljubezen. Danes se klanjamo spominu generala Rupnika, spominu žrtev Turjaka in Grčaric, padlih domobrancev ter vseh ostalih, ki so dali svoje življenje za resnično svobodo slovenskega naroda. Sledil je govor borca dr. Mihe Benedičiča, ki je naglasil, da je svoboda največja dobrina. Vsi narodi se bore zanjo in jo z vsemi sredstvi branijo. Slovenski narod je 1400 let kljuboval na svoji zemlji vsem zunanjim sovražnikom. Med drugo svetovno vojno je bil ogrožen na svoji lastni zemlji. Njegove svobode pa ni spravil v nevarnost sovražni okupator, ampak izdajalski lastni brat, ki se je predal koristim svetovnega komunizma. Ljudstvo je vedelo, da bo sovražnik po porazu odšel, da pa bo komunist ostal, če bo uveljavil svoje nasilje nad njim. Majhen je naš narod, toda v času te velike preizkušnje je imel med seboj velike ljudi: velikega škofa dr. Rožmana, imel svojega generala Rupnika, dr. Lovra Hacina in mnoge druge rojake, ki so kot svetilniki na gori kazali tudi dragim edino pravilno pot upora proti zločinu in bili iz ljubezni do domovine pripravljeni zanjo darovati svoje življenje. Nato je govornik, obrnjen proti slovenski mladini, prikazal lik generala Leona Rupnika. Orisal ga je kot velikega idealista, moža poštenjaka, zavednega Slovenca. Komunisti so se ga bali. Ubili so ga, misleč, da bodo s tem ubili duh slovenske narodne zavednosti, pa so se zmotili, kajti narod, ki ima Rožmana, Rupnika, Hacina in mnoge druge idealiste, ima veliko pozitivnih sil v sebi in zaradi tega ni zarisan smrti, ker še no smrt" ti možje združujem vse pozitivne sile v narodu. Po vsej Slovenili je posejana Matjaževa vojska, t. j. domobranci in ostali protikomunistični borci, borci, ki so porok, da bo slovenski narod znova vstal v svobodi in poveličanju. Svoja izvajanja pa je zaključil z besedami: Junaki Grčaric, Turmka, Grahova, Jelendola, Reharjev in Zagorja, Krimske jame in Kočevskega Roga. —■ večna vam slava. Niste umrli in ne boste, dokler ne izgine ves ta narod, za katerega je vsak izmed Vas dal več kot mi vsi skupaj. Narod — Domovina — Rog, včeraj, danas in jutri. Sledila je beseda slavnostnega govornika dr. Tineta Debeljaka, ki je v daljših izvajanjih jasno prikazal zgodovinski razvoj komunistične revolucije in slovenskega odpora zoper nio in omenil politične faktorje, ki zo usodno vplivali na razvoj dogodkov. Govor prinašamo na drugem mestu. Po molitvi Očenaša za pokoj duše generala Rupnika, dr. Hacina in vseh junakov-protikomunističnih borcev ter žrtev komunističnega nasilja, je starešina Bogo Pregelj sklenil spominsko proslavo. Navzoči so zapeli še Oče, mati, bratje in sestre. Dr. Tine Tragika prezgodnje obrambe Evrope preti komunizmom Debeljak (Govor na proslavi 25-letnice domobranstva) Dragi borci in prijatelji! Danes se spominjamo 25-letnice ustanovitve domobrancev, ki so tedaj prvič z razvito slovensko trobojnico sredi okupacije manifestirali za novo vojaško organizirano borbo protikomunističnih Slovencev proti nasilnemu samozvanju OF. Danes je vse jasno: OF je bila samo nacionalna forma, maska za nevidno — a nam vsem jasno — vodstvo KP, vključeno po nalogu Kominterne v sovjetsko domovinsko vojsko in v svetovno komunistično revolucijo. Bila je to napadalna avantgardna kominternska vojska za vpad komunizma v Srednjo Evropo, odskočna deska, kakor se je izrazil Kardelj, duševni oče slovenske KPS in član najvišje jugoslovanske trojke Tito-Rankovič-Kardelj, vsi trije teoretični učenci in učitelji moskovskih visokih šol za uvajanje komunističnih revolucij v svetu. Generali brez vojske, po Leninu najizbranejša elita, ki po receptih marksizma in leninizma moi-a dobiti množične privržence, svojo maso, ki naj jim da oporo, kajti brez nje so izgubljeni. In te opore med Slovenci, kljub temu, da so gibanju dali takoj vsenarodni pomen odporništva proti okupatorju, niso imeli. Slovenski narod je bil predobro informiran o taktiki, metodah in ciljih slovenskih komunističnih dirigentov, da bi jim nasedel in to kljub najtragičnejšemu položaju slovenskega naroda, ko je bi! okupiran od nacističnih in fašističnih okupatorjev, ki so ga brisali s karte in razdelili „za večno" v svoje države. To je bila tista tragična usoda naroda, ki jo je predvideval dr. Korošec v svojem zadnjem govoru na Brezjah, ko je govoril narodu o tem,da se približuje čas, ko bo Slovencem lahko zaščitnica samo še Marija, naša Brezjanska Marija. Ta čas je prišel. In naše trpljenje je bilo veliko, a naša vera še bolj. Verjeli smo v Boga, in verjeli v narod, in verjeli smo v poraz okupatorjev. Skoraj ga ni bilo med nami, ki bi bil verjel v nemško ali laško zmago. Bilo bi treba samo vzdržati nasilje in se pripravljati za čas, ki bo pravšen za nastop vsega naroda v smislu poziva naše begunske vlade in britanskn-ameriških zaveznikov. Da, bili smo njihovi zavezniki. Ob napadu na Jugoslavijo smo z vso vlado — tudi s slovenskimi izvoljenimi zastopniki — stopili na stran Zahoda; z vlado smo se preselili k njim in delali v njihovem sporazumu, dočim so bili slovenski komunisti — zavezniki Hitlerjeve Nemčije že od pakta Molotov-Ribbentrop. Da, oni so z zastavami vabili nemško vojsko na teritorij, ki so ga zasedli Italijani, in stopali v njihovo zaupniško službo. Slovenci so po svojih legalnih predstavnikih skušali pod okupacijo ublaževati usodo naroda tudi z žrtvami svojega osebnega prestiža, samo da prihranijo trpljenje narodu, obsojenemu na smrt. Toda okupator sam ni bil enoten, in prav razmerje med nemško in laško vojsko je kazalo razpoke, skozi katere bi se morda dalo priti — kot pri Danteju iz dna pekla med razpoke v drugi zemeljski polobli — po ovinkih pod zvezde. Slovenci pod svoje starodavne celjske zvezde, simbol naše svobode. S pravo nerevo-lucionarno taktiko — kakor jo je priporočal kot krščansko metodo pred dnevi papež v Bogota — bi se dalo pomagati novemu osvobajanju slovenskega naroda pod okupacijo. Toda za komuniste je okupacija najboljša prilika za nastop. Djilas je nekoč zapisal, da bi Tito ne uspel v svojem »osvobodilnem" boju, ko bi se ne držal — Mao Ce Tungovih navodil za gverilsko vojskovanje. Vzel sem v roke knjigo Mao Ce Tunga iz leta 1936 in spoznal sem teoretični učbenik, ki ga je Tito v Jugoslaviji z revolucijo uveljavljal v praksi. Nemški zgodovinar Hafner piše, da je to »ključna knjiga XX. stoletja". Osnovni nauk knjige je, da je najboljša prilika za revolucijo, »kadar pride k notranjemu sovražniku še zunanji vsiljenec, okupator, še predvsem, če je tuje rase. Revolucionar potrebuje vojno, to je zanj “jedrna sila”, ki sprosti potem njegovo delovanje. Moraš imeti sovražnika, in čim bolj brutalen je, boljše zanj. Izsiliti moraš od njega njegovo reakcijo, ker čim bolj bo krut s tem večjo krutostjo boš lahko ti nastopal proti njemu. In čim slabše se bo godilo ljudstvu, tem boljše bo za revolucionarja, ker se bo zatekalo k njemu po varstvo in bo gledalo v njem svojega rešitelja. Dobesedno pravi ta teoretik: »Le ob brutalnih in široko razvitih represalijah sovražnika lahko revolucionar razvije svojo popularnost in pridobi mir ljubeče, konservativne elemente podeželskega ljudstva na svojo stran. Revolucionar mora ljudstvo, med katerim dela, napraviti za ocean, v katerem se bo okupator utopil, on sam pa bo plaval kot riba v vodi. Zato se mora boriti samo na svoji zemlji — ne na tuji —, ne sme voditi rednega vojskovanja, najmanj frontalnega, ampak gverilskega, takega, da je sovražnik nenadoma uničen ali pa da udari v prazno, kjer revolucionarja več ni. To izmikanje spopada in napadanja od zadaj je tipično za gverilo, ki uspe samo, če je ljudstvo v celoti zanjo in jo krije..." Vojskovanje pa ni več to, kar je bilo Clausevitzu in vsem civiliziranim vojskam: namreč prisiliti sovražnika, da sprejme tvojo voljo. Za tako vojsko je predpisano mednarodno vojno pravo vojskovanja, postopanja z ujetniki in po sklenjenem miru vračanje ujetnikov... Za Mao Ce Tunga pa je — pravi Hafner —• cilj vojne: uničiti sovražnika na kakršenkoli način. Totalni boj, ki zajema tako vojake kakor civiliste. To je nova umetnost borbe majhnega upornika partizana proti velikemu nasprotniku z rednim vojskovanjem. V tem je Mao Ce Tung — »izu- mitelj nove metode vojskovanja, ki je enako vredno in pomembno kot izum atomske bombe... “ Po teh navodilih je vodil revolucijo Tito: kot nacionalni odpor proti okupatorjem, v resnici pa za komunistični prevrat. Mi mu to, da se je za ta prevrat odločil med okupacijo, ko se narod ne more tako boriti proti njemu kot bi se v svobodi lahko in z uspehom, očitamo kot največji narodni zločin; s stališča komunizma pa je izbral pravo pot, kajti kaj mu mar narodno trpljenje, če je na dosegu zmaga internacionalnega proletariata. . . Za ta cilj je dovoljena vsaka prevara, vsak zločin, vsaka žrtev, ki so potrebne — najbolj pa je seveda, če so iz vrst reakcionarjev. Tako sta si stala takoj po 21. juniju 1941, ko se je za KP začela revolucionarna situacija, nasproti dva koncepta odpora: pasivni, ki brani narod in ga ščiti z vsemi po mednarodno vojnopravnih haaških konvencijah dovoljenih sredstvih, in drugi, kjer par dirigentov išče za revolucijo množico — podobno kot pravi naslov Pirandelijeve komedije „šest oseb išče avtorja". Takoj je prvi del ohranil po haaških konvencijah upravno uradništvo na svojem mestu, žandarmerijo itd., se pripravljal podzemsko za dan, ki ga bo javila njegova pravna vlada, s kraljem na čelu na zahodu; in drugi, ki je moral dobiti zaslombo v množicah, sicer je zapisan poginu, in se je navezal na vzhod. OF je iskala množico s silo, s terorjem, s totalnim uničenjem nasprotnika med civilnimi ljudmi, z žrtvami, ki jih je delala sama, z izzivanjem okupatorja, da ga je zapeljeval v čim brutalnejše postopanje z narodom, v položaj, da bi bil za narod —• čim slabši. Da, izsiljeval je reak- cijo med narodom samim, da bi laže nastopil proti nasprotnikom socialnega reda in izzval je spontano samoobrambo — Vaške straže. če je bila komunistična revolucija dirigirana od zgoraj, so nastale vaške straže iz ljudstva, od spodaj, in to proti volji okupatorja. Ta se jih je šele pozneje poslužil, ko so mu zrastle čez glavo in mu postale nevarnejše od OF, kajti premagale so gverilce do take mere, da so sami izjavljali, da bodo s treskom zgrmeli v prepad. In vaškim stražam so se pridružili četniki, ki so bili poslani od zveze vseh predstavnikov demokratskih slovenskih strank na teren, da kot vojska ministra generala Mihajloviča, predstavnika vlade, ki jo podpirajo zahodni zavezniki, brani narod in ga pripravlja za osvoboditev. Jeseni 1943 je bil pri nas položj tak, da je bilo partizanstvo uničeno in vpeljan mir in bi tako ostalo, da ni prišel zlom Italije in odločba zahodnih zaveznikov, imenoma generala Aleksandra, poveljnika vzhodne fronto v Evropi, da italijanski poraženec preda orožje — partizanski vojski. Ta predaja italijanskega orožja je v Sloveniji in po vsej Jugoslaviji dala premoč komunistični revolucijski vojski, popolni idejni nasprotnici Amerike in Anglije in zahodnoevropske kulture sploh. Zahod je odločil svojim privržencem, borcem za ohranitev njihovega vpliva na tem koščku sveta, borcem za krščansko kulturo in zaščito ljudstva pred nasilji vseh vrst s strani okupatorjev in komunistov, za plačilo — uničenje. Dragi borci! Preden preidem k dnevu ustanovitve domobranstva, ki je sledil temu usodnemu zlomu in prelomu, naj dam tem našim prvim odpornikom proti samosilju, nasilju, umorom in zatorom naših življenj in imetja, ki so ga povzročali pripadniki sovjetske agresivnosti, čast in slavo. Iz zvestobe do naroda so ščitili domače vasi in branili življenja, pa tudi iz zvestobe Bogu in krščanski tradiciji, pa ne malo tudi iz zvestobe svoji postavni vladi, ki je bila zanje v vrstah zahodnih zaveznikov. Za te zaveznike so padli stražarji na Turjaku in Bogenspergu, v Kočevju in Grahovem... obsojeni po moskovskih sodiščih in brez sodb vrženi v kočevske prepade in krašlce Je-lendole. . . Slava jim! V tak položaj spremenjenega razmerja zahoda do našega odpora proti komunistom, ko ni bilo važno za Churchilla kdo je zaveznik njegovega duha, ampak kdo pobije več Hunov, in mu je bilo — ciniku — vseeno, če bodo po vojni v Jugoslaviji komunisti, ker on ne bo živel v Jugoslaviji; v tak položaj, ki je Roosevelt naivno verjel, da bo spreobrnil azijskega tirana Stalina v ameriškoevropskega demokratskega prijatelja Jožeta ter je zato šel v Teheran z namenom, da bo nasprotoval Churchilovemu »kolonializmu", pa podprl Stalinove zahteve; v tak položaj pade torej ustanovitveni dan slovenskega domobranstva pred 25 leti. Tisti vaški stražarji, ki so se rešili, niso izgubili borbene volje, pripravljenosti in predanosti ideji odpora proti komunistom, katerih delo se je pokazalo v vsej brutalni in kruti izna-kaženosti ravno pri sodbah v Kočevju, likvidiranju grčarskih častnikov, turjaških voiakov in jelendolskih žrtev. Ukaz domovine je velel, da odpor proti internacionalnemu komunizmu ne sme prenehati; zlasti še sedaj, ko jim je bilo dovoljeno, da gredo v boj s svojo slovensko zastavo, da se bodo branili samo proti komunizmu in samo v mejah etnografske (Slovenije kot policijske čete, ki skrbe v okupirani deželi za red in mir. Vse to in samo to, kar dovoljujejo haaške konvencije za okupirance, kar so tržaške varnostne straže še posebej podčrtale v naslovu. Bila ie legalna obramba prebivalstva Slovenije pred načelnim uničevanjem notranjega sovražnika in pred totalnim gverilskim vojskovarverv Odslej ni bilo nobene partizanske zmage več, bili so samo zmagoslavni pohodi slovenskega domobranstva, ki ie očiščevalo deželo komunističnih zasedb in vračalo tisočem rregnnnih družin domove. Vsi ti meseci so hi'i zapisani v analih domobranstva kot zmagoviti pohodi. Bili so res pod kontrolo nemških svetovavcev, toda na vseh ključnih noložauh od naivišiih doli, so bili postavljeni ljudie. ki so nrišli iz slovenskih lerii in čet.r:V-' z namenom, da. s pomočjo edinega na.čina pod okupacijo prideio do orožja in organizirane vojske. Ta pa bodi ob dnevu, ki ga bodo javili zahodni nasprotniki nacizma, pripravljeni za pomoč kot njihova predstraža v Sloveniji. .. in obenem za obrambo pred diktaturo komunizma, ki je z OF na vidiku. To so partizani razglasili kot ..hlapčevanje nacizmu", kar pa je povsem odgovarjalo komunističnemu dejanju ob začetku vojne. Takrat so se slovenski komunisti hoteli poslužiti jugoslovanske vojske s tem, da so vstopili vanjo kot prostovoljci z namenom, da dobe orožje in se potem v uniformi slovenske armade bore od znotraj proti jugoslovanski vojski. Primer analogen, samo s to razliko, da so komunisti hoteli uničiti vojaško organizacijo lastne domovine in prispevati k njenemu porazu; domobranstvo pa bi hotelo nastopiti proti tujemu okupartorju za svobodo lastne domovine. To je bil cilj vsega podtalnega delovanja legij in četnikov, ki se je hotelo izpeljati še pred tretjim majem z napadom na Kazino, pa se je zadnji hip preprečil udar. Kolaboracija domobranstva z okupatorjem je bila nujna, ker le tako je bilo mogoče priti do orožja za samoobrambo in poznejšo učinkovito pomoč zapadnim zaveznikom. Toda nič manjši kolabora-torji so bili partizani. Kolaborirali so uradno z Nemci še do junija 1941. In prvi proglas partizanskega statuta je bil namenjen nemškim in laškim vojakom za sodelovanje in pri njih po načinu mednarodnih brigad. Prav v času, ko so šli četniki proti Jadranu nasproti angleško-amerikanski vojski, ki naj bi se tam izkrcala, pa so prišli samo do Grčaric, prav tedaj je Tito poslal svojega generala Velebita v Zagreb k nemškemu generalu prosit za skupni oboroženi nastop proti tem istim Amerikancem, da jim zatro uspeh. To je ugotovljeno in še ni bilo nikdar preklicano. Če bi Angleži in Ameri-kanci napravili izpad na Balkan, kot je hotel Churchill še leta 1945, bi bil položaj popolnoma nasproten poznejšemu, kajti zavezniki bi se naslonili na četnike in bi imeli za nasprotnika Tita. Tudi pri tem odklonu balkanske ofenzive so imeli prste vmes slovenski sopotniki OF, kajti —• imam izpis iz pisma Luisa Adamiča, amerikanskega pisatelja, ki je prosil Roosevelta pomladi leta 1944, naj ne dela invazije na Balkan v velikem obsegu, temveč naj namesto tega pomaga Titovim partizanom z vojnim materialom ter pomaga na ta način Jugoslaviji k samoosvobojenju. Sugeriral mu je, da tako mislijo tudi bivši vojaški strokovnjaki v sredozemskem britanskem odboru. Roosevelt se mi je zahvalil za pismo in mu zagotovil, da bo storil vse, kar bo mogel, da pomaga partizanom v Jugoslaviji. Tito se je torej zvezal z Nemci proti Rooseveltu ravno tedaj, ko je Roosevelt obljubil Adamiču vso pomoč za Tita. S kom je torej Tito kola-boriral ? In nedotakljivo ozemlie v Beli Krajini, kamor niso smeli domobranci? In pogodba med Nemci in partizani, o kateri ne poroča samo sodnik Bitežnik, ampak tudi naš Kocelj, ki ie pogajanje poslušal in hotel sporočilo s tveganiem svoje glave prenesti skozi fronto v Rim. Partizanski pisec razvoja Prešernove brigade od Triglava do Jadrana piše, da so partizani resnično sodelovali z Nemci in tega tudi ne taje. To je bilo kolaborantstvo z Nemci od strani partizanov, ki očitajo kolaboracijo domobrancem. In na teh očitkih temelje vse njihove psovke „izdajalstva“, ..hlapčevstva" itd. Danes izginja to ime tudi pri zgodovinopiscih partizanskega gibanja, ker že spoznavajo, da domobranstvo ni bila „kvizlinška nemška vojska", ampak tedanja oblika slovenskega protirevolucionarnega odpora proti revoluciji sovjetskega bloka. Ne more ga umeti tisti, ki ga ni doživel v Sloveniji, kajti to je bila v danih razmerah edino mogoča oblika takega odpora, če se protikomunisti niso hoteli sami podati komunističnemu iztrebljenju, kakršnega so predpisovali ukazi Kominterne, komunistični učbeniki in celo spiski, ki so zahtevali poboje tisočih... Domobranstvo je ubranilo pokolja Ljubljano že jeseni 1943, in je branilo Slovenijo v vsem obsegu od Štajerskega, Gorenjskega, Primorskega do Jadrana. Toda domobrance je pokopala odločba Roosevelta proti invaziji na jugoslovansko obalo, in Churchilova vzpostavitev šubašica. Domobranstvo je bilo načelno do skrajnosti protikomunistično, bodisi iz religijoznih bodisi patriotičnih pobud, toda preveč enostransko in premalo politično iz kakršnihkoli razlogov tako razmer doma kakor v tujini, s katero ni bilo pravega stika. In če je do takega stika prišlo, ni bil dobrodošel ali ni našel odprtih ušes spričo tedanjega zaupanja v končni sporazum zahodno evropske in nemške vojske proti sovjetskemu komunizmu kot bodočemu najnevarnejšemu sovražniku Evrope, čim bolj se je organiziral ta zadnji skupni protikomunistični odpor v Evropi, katerega jedro naj bi bilo domobranstvo, toliko bolj se je izgubljal politični vidik. Ni bilo pregleda v pravo stanje zahodnih zaveznikov, ki v sovjetih še niso gledali nasprotnika, ampak še vedno zaveznika, dasi so se kazala med njimi že velika nesporazumljenja. Ta so vodila v prelom šele leta 1946. Tragika slovenskega domobranstva je bila ta, da smo bili prvi, ki smo uvideli namen komunistične agresivnosti v Srednjo Evropo in se ji postavili v odpor, dočim Evropa sam še ni videla nevarnosti, ki ji preti. Za nas ie čas že dozorel, zanjo še ne... Zato nismo dobili pomoči od tam, od ko