Ob razstavi v ljubljanski galeriji: »Severna emonska vrata« Silvije Popovič, Mario Vetrih
V Ljubljani razstavljata v teh dneh mlada mariborska slikarja Mario Vetrih in Silvije Popovič svoja dela (otvoritev je bila 17. junija), ki so čeprav tako različna po vsebini in odnosu do prostora in barv, kažejo svojevrsten način raznolikosti razmišljanja dveh mladih umetnikov do problemov današnje generacije. Na eni strani bi lahko označili popovičev opus „EKSPANZIJA MASE ČASA JN PROSTORA44, kot nekak upor proti skrajno stehniziranemu in razkrojenemu svetu, na drugi strani pa vetrihov neformalen, topel in čustven odnos do okolja, kot nasprotje vsemu logičnemu, kot iskanje podzavestnih motivov.
Posebno vzdušje daje razstavi tudi popovičeva plastika, ki se prijetno ujeza z razstavljenimi slikarijami. V njej najdemo tiste prvine, ki so povsod prisotne v slikah, vendar še poudarijo smisel razstave z tretjo dimenzijo.
„EKSPANZIJA MASE ČASA IN PROSTORA44 - CIKLUS
Silvije Popovič rojen 6. nov. 1950 v Mariboru.
Razstave: Celje (oktober 70), Maribor (SNG 71), Ruše (Likovni salon Ruše, februar 72), Zagreb (Galerija 69, Zagreb junij 72), Maribor (september 73, Avla Maribor—Rotman), Skupinske razstave: 8. ex tempore, 1973 avgust-september, Mestna galerija Piran.	/	■
Nagrade: 8. ex tempore, nagrada za posebno kvaliteto (diploma).
Pri čisti, geometrično izdelani tehniki se nam vsiljuje vprašanje, kakšno predstavo si naj ustvari gledalec ob ekstremnih
situacijah, ki jih ustvarjajo na eni strani trdi, togi liki in premice in na drugi mehka forma mase, ki na vsaki posamezni sliki obenem v svoji kontinuirani celoti nakazuje fizikalni čas. In vendar je povezava med tema skrajnostima. Med tem ko forma mase nakazuje tretjo dimenzijo in ravni liki drugo, povezuje barvni spekter vse skupaj v enovito celoto. Postavlja se tudi vprašanje kako vključiti popovičevo slikarstvo v naš vsakdan. Ob izrazito dovršeni, čisti in natančni tehniki, si lahko predstavimo umetnikov pogled na svet. V iskanju novega si Popovič pomaga z raznimi elementi iz sveta tehnike, a kljub temu ublaži celoten vtis z bohotenjem organske	materije. To daje	videz	nekakšnega
optimističnega pogleda	na stvarnost, ki ga	ne kali	včasih tudi
nekoliko neizrazit izbor barv.
Na koncu bi podal še nekaj misli o plastiki. Menim, da je popovičeva plastika izreden primer povezanosti med slikarstvom in kiparstvom. O njej lahko rečemo samo še to, da bi ogromno izgubila v samostojni postavitvi.
„RAZMIŠLJANJE44 - I-VIII
Mario Vetrih, rojen 18. nov. 1951 v Zagrebu.	<
Razstavljal v Mariboru oktobra in novembra na VTŠ, januarja 1974 na VEKŠ.
Če smo pri popovičevem slikarstvu	zasledili izrazito
racionalno obdelano površino platen, potem velja to tem manj za slikarstvo Maria Vetriha. Njegov svet je svet, ki izhaja iz globoko doživetih čustev, ni pogojen z zunanjimi obstoječimi formami, je tudi izraz notranje nestabilnosti mladega človeka. Razdelili bi ga pravzaprav lahko na dva posamezna cikla, na prve štiri slike, ki so izrazito tachistične (	Polloock, Francis,	Wols,	Tapje) in
predstavljajo avtorjeva zgodnejša dela in cikel drugih štirih, ki so ob svojih ostrejših konturah logično nadaljevanje iskanja mladega umetnika. In če v prvem obdobju občutimo nagnjenje k nakazovanju globine in prostora, je v poznejših delih težnja po čisti ploskovnosti in emotivno stabilnejši slikariji.
Janežič Oskar
147»
2	'	SILVIJE	POPOVIČ:	EKSPANZIJA	MASE,	ČASA	IN	PROSTORA	1974	-	MEŠANA	TEHNIKA	-	PLATNO
Večer dveh spolov
(odlomek)
Ni bil sam kriv, da sta se nogi kot samovoljni žrebici zaletavali druga v drugo, kar prerivali bi se in se postavljali na isto mesto. Tako ni mogoče hoditi. Pljunil je po pločniku in se zaustavil, da bi premislil, zakaj se tako težko premika. Vsi drugi udeleženci zabave so več spili, kar nalivali so se, da so bili potem pohotni in razuzdani in jim ni bilo do šaha. Ni mogel misliti, če se je premikal. Pa kako 0, da se je domača hiša oddaljila, se nevarno zaoblila in se kot meglena packa šopirila tam daleč daleč. Zastrupili so ga, kaj ve, kakšne zvarke so mu ponujali... Vse skupaj se mu je zazdelo nagnusno in odvratno. Le kdo ga je spravil v to družbo neizvirnežev,pustežev in bab jekov?
Debela kepa nečesa odvečnega se mu je nabrala v trebuhu, poskakovala je in se kotrljala. Kje si, zakonska družica, da bi potolažila ubogega, bolnega moža? Kepa je kar tiščala, nadlegovala in opozarjala opotekajočega se moškega, ki se je znašel na ulici samoten in ves beden, skoraj premražen in bolan. Oprijel se je kljuke na nekih vratih, lahko bi bila tudi vrata hiše, v kateri je sam stanoval, naslonil se je na rezljana vrata in niti pomislil ni, da ga tiščijo leseni okraski samo zato, ker si je nekdo nekoč zaželel, da bi domačnost in prijaznost hiše nakazovala že sama vrata. Takoj ko vstopiš, si moraš biti na jasnem, h kakšnim ljudem si prišel. Ni vstopil. Ne bi bilo prav, če bi pobruhal prag neznanih redoljubnežev; pesti si je tiščal v trebuh, da bi sploščil tisto čudno kepo bolečine. Vino ni bilo dobro, v kozarcih se je svetlikala navadna brozga. Opeharili so ga. Ko bo spet pri močeh, se jim bo maščeval, da, maščevanje je edino, kar mu ostane. Človek je tako zapuščen, vsi so ga pozabili, lahko bi poginil na sredi pločnika in ne bi nihče opazil. Zjutraj bi se snažUci cest spotaknili obenj, se prodorno razgovorili o mrliču in poklicali miličnika. Se žena nebi zajokala. Zasmilil se je sam sebi. Ves utrujen se vrača domov, kjer ždi ženska, ki ga ne razume. Zmeraj nekaj tarna, hlipa in zapleta, le kdo bi se znašel ob tolikšnem pleteničenju, drobnjakarstvu in drobtinčarstvu. Ničesar več ne razume. Še sam sebe slepi in že to je v tem večeru težavno, naporno in vzbujajoče strah.
Ni vedel, kako se je privlekel do svojih vrat. Vtikal je ključ v ključavnico, odprtina pa se je kar naprej izmikala. Ko se mu je zdelo, da bi ključ že lahko obrnil, je luknjica skočila na drug konec, tipal je in jo iskal, ji sledil in ji pretil. Potem se je ključ Je spravil vanjo in s škrtanjem so se vrata odprla. Ne glede na to, kaj bo pripominjalo bitje v stanovanju, se je zadovoljen sam s sabo zaletaval v stene. Veselilo ga je, da je doma. Dom moj dragi, tu sem. Rožljal je, ropotal in škripal s predmeti, ki so se kar nastavljali, namesto da bi se poskrili po kotih.
Ženska je ležala skrčena kot jež in ni spregovorila nobene besede. Na njeni blazini je bila brezbarvna lužica, ker je kar naprej ležala in iz oči spuščala sobne kapljice, vzglavnik je bil res zelo moker. Pa se ni hotela izdati, da je budna. Naj si misli, da spim, sicer si bo domišljal, da je kdove kakšna moška posebnost! Če ga ni, pa ne morem spati; toliko mi pomeni, da ga kar čakam, oh. Greben bi mu zrasel, če bi to vedel, po prsih bi se bil od ponosa, hvalil bi se in se ponašal s svojo pomembnostjo. 1
Udje so jo že boleli, ko pa se ni prav nič premikala. Tako se je torej porušilo moje življenje. Zdaj je vsega konec, vsega. Jaz sem mrtva. Pa ni bila mrtva, mrtveci se nič več ne cmerijo, marveč ležijo in molčijo in ne morejo nikoli več spregovoriti, ker p temlji ni mogoče odpirati ust. Skoz misli so ji polzeli vsi stasiti, podhranjeni in gostobesedni moški, ki bi si jih lahko izbrala za uradne sostanovalce s poročnim listom v roki in fotografijo dveh polepšanih srečnežev, ki sta pravkar prisopihala z matičnega urada. Vsak izmed moških v njenih predstavah je imel vsaj nekaj dobrih lastnosti, njen mož pa je bil povsem brez njih. Cmokal je s svojim pijanskim goltancem in pozabil na vso poezijo tega sveta. Tisti je bil nežen in prijazen in vem, da bi bila srečna z njim. Vedno mi je odprl vrata in stopal za mano. Nasmihal se je v zadregi in vzbujal zaupanje. Le kje je zdaj ta človek? Vzdihnila je. V spalnici ga ni bilo. Kot da bi ga hotela poiskati, se je splazila iz postelje in odtavala do okna. On je smrčal s samozavestjo nilskega konja. Naslonila se je na okensko polico; svež in leden zrak jo je pikal v obraz. Nikjer ni bilo nikogar. Samo sebe je imela in še to ji je bilo odveč.
Marija Švajncer ml.
MARIO VETRIH: RAZMIŠLJANJE III. - OLJE PLATNO 1973
Marija Šu ta
Semanji dan
Skoraj vse sveče so že gorele. Ljudje so v trumah prihajali iz cerkve. Spredaj so šli otroci, za njimi moški, nato pa župnik z ministranti. Zadnje so šle ženske. Kot v časih, ko sem tudi sama hodila v takih sprevodih in bila užaljena, ker so fantje bili vedno pred dekleti. Tokrat sem opazovala sprevod s pokopališča. Z njega je najlepši razgled na vas s cerkvijo, šolo in trgovinico.
Ni bilo čutiti, da je ta dan posvečen mrtvim. Nanj sc spominjale le sveče in okorno, a morda z ljubeznijo okrašeni grobovi. Motil me je vonj krizantem, ki so prevladovale med cvetjem. Mešal se je z prijetnim jesenskim. Taje vplival name, da sem bila nekam sanjavo otožna namesto žalostna.
I Potem, ko se mi je predstavil nek daljni sorodnik, mi je mama povedala, da seje tisti fant poročil z ono puco, daje njena kolegica že zdrava, in še nekaj pomembnih novic, preden sem se ujela ob navadnem klepetu. Kot otrok na pokopališču nisem smela govoriti.. . Opazila sem, da tudi drugi niso polagali posebne pozornosti grobovom razen, če se je prevrnila ali ugasnila sveča. Izjeme so bili povsem sveži grobovi. Okrog stoječi so nepremično zrli predse v topi žalosti.
Nedaleč od mene je stal moj ded. Očim mi ne bi dovolil, da bi ga obiskala. Zaradi mame, ki jo je ded imel rad in si jo je želel za snaho. Mama pa se vseeno ni poročila z očetom. Zakaj, še zdaj ne vem. Verjetno misli, da še nisem odrasla za take probleme. Ni čudno, saj sem redkokdaj doma. Nočem več vedeti, zakaj, čeprav
še vedno zbira pogum, da bi mi mi povedala. Posebno, ker ima sedaj zakon krepko pokvarjen. Ded me je presenečen pozdravil. „Upal sem, da boš prišla", je dejal. Zvenelo je formalno, pa ni bilo. Ded sovraži formalnosti. Zapletla sva se v pogovor, ko me je nenadoma opozoril na radovedne poglede in ušesa. Nasmejala sem se, ker se mi je že hip za tem zdelo nesramno in sem obžalovala.
Ko sem se vrnila nazaj h grobu, so sveče skoraj dogorele. Pokopališče se je izpraznjevalo in postajalo vse bolj žalostno. Toda nenavadno, lepo!
Mračilo se je. Šla sem domov, sama, da bi uredila misli. Pozneje bi se mi porazgubile, še vsa pod vplivom krizantem in sveč sem prvič tega dne pomislila na mrtve. Na babico. Imela me je najraje. Sama sebi sem se zdela grešnica. Moj greh se ne bi dal odločiti, zato sem skušala pozabiti. Navadno sem nagubala čelo in se zastrmela v nek predmet. Takrat je bil to neuspel pozkus. Bila sem nedaleč od tega, da bi začela premišljevati o smrti. Tega sem se bala. Še doma meje spremljal duh po krizantemah. Ali pa sem si to le domišljala, ker mi je bil neprijeten.
Naslonila sem obraz v dlani in želela, da sploh ne bi mislila. Samo zaspati sem hotela. Pa ni šlo. Nazadnje sem zajokala. Sram me je bilo solz ...	C
JESENI
MARIO VETRIH DANAŠNJA Nebo joče,
kaplje bombardirajo zemljo.
Ha!
Ne, nič ni novega.
Sedim za mizo.
Ura počasi reže koščke časa, moje življenje se nevidno izteka, tako kot izginja luža po dežju.
Vročina žarnice,' ki stoji pred menoj, se zaganja v moj obraz, in svetloba, ki je povsod
kamor meni ni mogoče iti, slika življenje, ki je in ga ni
na stene kletke
v betonski puščavi današnjega dne. Črne roke pošasti noči se stiskajo bolj in bolj, zavirajo prebavoi živali, živali iz železa in opeke, betona in kamenja Da!
Črevesje mesta se izpraznjuje, dež mu izpira grlo.
Toda vstala bo krvava krogla življenja
ter pregnala sovo,
zbudila dvonožne čebele,
ki so namesto medu
polne znoja in prahu trpljenja
Kamplja mi polzi po licu,
hladi njegovo vrelost,
izginja
Črnina dneva
me je vzela v naročje,
pregnala žalost
in me popeljala v drugi svet,
svet miru in brezbrižnosti.
-/
KRIK
Veliki dan, ko svet postal je prazen, ko mojega telesa bilo ni več nikjer, ko vsak up je bil le trhel panj, na katerem je sedel betežen starček.
"Le zakaj je sonce krvoločno in zakaj je pesem osamljen krik; krik nemira, ki v temni noči prebudi otroka in ne more več vzdržati? Dvigne se in plava tiho med oblaki k soncu, k zvezdam, kjer ni teme, kjer je svetloba večna.
Merslavič Franc
VELIKI MOLK
Želim si molčati,
da bi lahko začutil utrip večnega brezčasja.
O, da bi mogel obstati, snovati lepoto in se ne bati,
da padem, padem ...
Za vse poti bi rad vedel, ki vodijo v nič,
da bi začutil bolečino rojevanja in da bi strmel ob spoznanjih smrti.
Oh ljubi tišino, brezmejno tišino ... V njenih globinah utone minevanja krik -z njim hotel bi biti...
Dho, tiho gre prek polj veter hladen, veter plah -boža veje, stresa liste; mrtve liste žalovanje, hrepenenja toplih dni.
Vse odhaja z lastovko na krilih:
utrip življenja, cvet lepot...
A sanje, te takrat se prebudijo -korak v listju išče staro pot.
O daj jesen mi tihih dni, da sredi osamelih polj in trt, ki sanjajo ob vinu, obdan od lepih želj, spominov Objamem ves ta svet predan.
Bel hram na griču z zadnjim darom sonca obsijan se mi smehla, pred njim dekle sprejema me v objem -mi usta za poljube daje...
SILVIJE POPOVIČ: EKSPANZIJA MASE, ČASA IN PROSTORA 1974-MESANA TEHNIKA - PLATNO
OD TU DO NESKONČNOSTI
Puščavski pesek se ovija okrog palme pozabljenja. Nelioč bo tu vzklilo življenje in osvetlilo senčne poti
Od tu do neskončnosti se vije senčna črta preko širokih brazd Milena Uranjek	pognojene	zemlje.
In pred stebri stoji lepa ovita v tančico spominov.
Patetika v stilu
„dober dan"
Zlato za pogumne (sedem stot k) vinjak z navadno živijo ti tudi
oprosti, kolega je bil ja, irioni čisto razmesarjen Kak lov! pa govoril je...
patetično o patetiki v petek ob 20.30 v Mariboru
Zaplate snega
se smejejo smešnim okončinam v mavcu.
Okončine pozabljajo na hladen dotik, sneg je sentimentalen, sonce je visoko, neki človek je spet padel
BLA2 LUKAN
HIGHWAY SONG
botroval mu je moder papirnat stroj
svetlejši vijak in bela os
prepiral se je rad s penjenjem in mehurji
odklanjal se je daleč skoraj do dna
da je zagledal svoj pojav
ko je spustil je spustil vrv
perjanico
pero in pobarvanje je kamen odplul mahanje za srečo in topla tekočina po bedru daleč daleč
je videl stisnjeno sliko stanjšano telo prestrašen othello naj bo razkrivil je padle korenine postal je pred splašenim tropom okrušena popotna bisaga le še ponekod pravilna tipanje počasna konstrukcija
RODOVI TEME
da bi vrgli ostanke psom
in dvigovali ognje iz pepela
postarani kačji pastirji
pajki nesreče črepinje usmiljenja
da bi natrpali prazne prostore z listjem rjavim
in zapluli v nov vihar s povešenim jadrom
poželenje pritiskanja kamnov na grlo
razraslo trnje spanje zadušenega piša
da bi zaklali omamljeno zver
in pretrgali živce strune piščali
in se priklonili staljeni kovini v morje
poveličanje priklenjenih stanj tavanj po prsti
razpenjenje slin urokov noči
da bi trenili z očmi ob puščici
in zadeli v odsev trhlega modrega rezila
brv podrta in steklo posuto po dnu igla v kolenu
čelo srebrno in rep trdno zavit krog vratu
drhtiš v begu pred psoglavci ko tečeš po bregu začutiš kri pekoč zven do neskončnosti utrujen odmev
Določi enačbo mojega moža
s prsnim obsegom 104 cm,
ki se praktično
dotika
paralelne
predrzne ženščine, ob kateri prebije tedensko
x2+y2-4x+6y-3 časa. x= jaz y = ona
n - število naših otrok
Štejem
- koliko dreves je med lučmi, ki silijo v park;
- koliko vej manj
se steza na sever kot na jug;
- koliko korakov napravijo ljudje
v minuti
Rezultat:
Luči na 100 m, kot utrip so veje in kot utrip koraki
Žarometi lomijo drevesa iščejo korake žarometi
ja, žarometi so luči
Marija Šuta	MARIO	VETRIH:	RAZMIŠLJANJE	IV.	-	OLJE	PLATNO,	1973
Pobarvala je lase s starčevsko barvo, uporabila uvelo sivo šminko in šla v disco.
Žarko Golob
Bogovi
I. OČE
mar res prihajajo bogovi samo ob dolgih večerih sem ga nekoč
vprašal dolgo je molče razmišljal in nato počasi rekel ne saj bogov
vendar ni ampak sem odvrnil vendar tisto česar ni ne more prihajati
ob dolgih večerih po neskončju stopnic
nikoli nisem mogel verjeti
da je veter samo veter
in da je dež samo dež
tako mi ni bilo najverjetneje
da bogov res ni
in ko oče
ni hotel več govoriti o bogovih
sem jih sprejel kot tabu in šele tako
sem jih sprejel tudi kot bogove kasneje sem jih opazil tudi pri njem v skritih trenutkih nemira vendar mu tega nisem mogel kar tako povedati zato sem hodil in spraševal a mi niso znali povedati tako kot bi hotel
kazali so mi svete podobice kazali so mi molitvenike in cerkve dajali so jim molitve in imena jaz pa bi jih hotel videti govoril sem s svečeniki pa jim nisem hotel verjeti da so res posredniki bogov bogovi ne potrebujejo posrednikov sem jim rekel in bili so ježki in užaljeni in niso hoteli več govoriti z menoj tako nisem nikoli videl nobenega boga
od dne
ko sem dobil življenje v svoje majhne šibke roke da bi ga oblikoval bolehno dete
več v bolnišnicah kot doma
prešibek da bi kar sam obstal
nato se je stanje izboljšalo
so veselo rekli zdravniki
in vtaknili rdeče svinčnike nazaj v žepe
nato so tekla leta
čez prve drobne rane
nato je prišel čas
ko človek nosi čustva v dlani
in pričakuje odgovor
ki misli da ga mora dobiti
in takrat je spet zasekalo vame
in uvidel sem
da življenje ni sanatorij
ampak boj ranjenih s kondorji
in velika pričakovanja postanejo majhna
ob nepričakovanem
III.
in včasih sedeš na kakšen kamen in razmišljaš o oslu ki gre samo enkrat na led in o oslu ki se je že rodil na ledu in dan ki je sledil prejšnjemu dnevu
je ukazal	(
prepoved ubijanja živali
in v nedeljo so morali lovci
stresati na ljudi
in v dolgih nočeh
išče človek človeka
brez luči v roki
z nožem v roki
in v hrbtu
vsekakor pa je narava veliko manj zvodniška kakor nas uče biološki učbeniki in le kako bi bilo to da bi se človek dogovoril s človekom za zmenek z ovohavanjem urina na drevesnih deblih
II. DEMONI
slišal sem jih večkrat posebno v mladosti kako so ponoči tavali
okoli in se zapletali v mesečeve mreže in mrmrali nato sem jih
nekoč tudi videl sedeli so med polji ali tekali med klasjem bili so
drobni in majhni in kar naprej so nekaj žvečili in govorili
nikoli nisem mogel prav verjeti
da je kakšna posebno velika razlika
med demoni in bogovi
demoni so v stopinjah skozi dež
in potuhnjeno režanje molka
so blaznost dokončno pozabljenih
demoni
nekaj s sto obrazi in tisočimi glasovi
ki dovršeno hitro mrmrajo ob dolgih večerih
demoni
temni popoldnevi kadar je blizu dež in razparano sonce ko je veter in že blizu dež demoni
neskončne zakletve na temnih poljih
med klasjem človeka
in ob nedeljah gredo včasih na sprehod
čepel sem v kotu sobe so bile v tistih mojih letih videti še tako zelo velike in svetloba je visela z velikih oken na balkon jutro je bilo in pravkar so ugasnili svetilke na ulicah in takrat sem zaznal bogove in demone nekaj let je minilo
SILVIJE POPOVIČ: SIPROKOL-SIPOREX
EKSPANZIJA
MASE, 1974 -
Larifari
so utrinki za malčke ki jim mamice čitajo za otroke ki so najpametnejši za učence dijake zaljubljence za starše za odrasle za delavce za pijance za siromašne in bogate pa tudi za politike in direktoije, da se jim utrne spomin na doživljaje, ki smo jih vsi doživeli predvsem pa je za tiste, ki razumejo malega princa saint exsuperija
moja sestra je bila starejša in se je z menoj zmeraj igrala mamico in otroka
tega ji ne bom nikoli odpustil čeprav me je mnogokrat vozila v lesenem vozičku
pa se je nekoč voziček poveznil name in nisem mogel izpod njega ona pa je raje klicala na pomoč
imel sem mamo očeta sestro brata stare mame in očeta
tete
strice
sestrične in bratrance ujno in ujca
botro in botra pa jih vseeno nisem imel ker zdaj ve, da jih nisem dovolj ljubil •
Mitja
• pri nas rečemo da je larifari vse tisto kar je larifari
jaz pa nočem biti larifari ker mi tujzika ki ima zmeraj
zamazane noge pravi da sem larifari toda jaz res nisem larifdrii
II
če mi je očka kdaj je dejal ta deček je pa moj
se je mama zmeraj hudo držala ker sem se obesil na
očetovo roko in sede na njej me je nosil takrat je bil očka naj zlat
HI
imeli smo veliko svinjo ki smo jo klicali dunja pa ne vem zakaj
lahko sem jo jahal vlekel za ušesa drezal v nos in ji kuril parkeljce
ona je zmeraj pritekla na moj klic pa je nisem pustil zaklati da je ne bi pojedli
IV
češnje smo imeli najlepše in najboljše nikoli jih nismo pro dajali kot sosedje
tudi kradli niso pri nas ker sem jih zmeraj gostil s sadeži brezplačno
tfcoda le da nismo mogli odgnati škorcev ki so mi pojedli vse naj višje češnje
Veter
moja mama ni zmeraj dobra z mano celo tepe me večkrat kar jaz nimam preveč rad
zmerom me tudi sili jesti pa čeprav zmeraj nisem lačen in potem zdnalašč jem iz trme
kadar bi pa jaz rad bil velik je pa maja mama najboljša ker mi pravi moj velikanček
Kot veter
se je življenje zibalo, sedaj v eno, sedaj v drugo stran.
Stal sem v zaveterju in opazoval ljudi, ki jih je veter obračal Nosil
Stopil sem mednje in še vedno stal na mestu. Potem sem slišal šepet,
VI	i mogoče šepet srca
očka mi je železničar	in pustil sem se vetru,
vem da je važen kadar	da me je nesel med breze
vozi lokomotivo ker	v zvezde
bi tudi jaz bil sigurno	in začel sem sanjati,
pa ga nisem videl še	o nečem lepeni,
voziti lokomitive le	o tistem
slišal sem ga večkrat	čemer ljudje pravijo
kako preklinja poklic	ljubezen.
tega nisem nikoli razumel	Bilo je lepo,
jaz sem bil pa tako ponosen	mene pa je vseeno
ko sem drugim govoril	zeblo.
kaj je moj očka	Gledal sem sonce rože
VII	in pustil sem se vetru,
mama je večkrat	da me je nčslo na travnik
kašljala pa sestra	med rože.
tudi pa jaz tudi in bili smo prehlajeni	na sonce.
za očeta pa nisem	
nikoli slišal da bi	Veter me je obračal,
bil prehlajen pa je	od rože do rože,
zmeraj kašljal zelo dolgo	potem je utihnil
nekoč pa sem bil	in obklečal sem
na njegovi veliki	pred brezo.
lepi lokomotivi pa	Čakal sem,
sem tudi hudo kašljal	da oblaki nehajo
1 • « VIII	ples viharja, da pozabijo drug drugega.
dostikrat nisem	Prišla si
hotel imeti več	z eno roko si mi vračala
mame ker me je	srce,
takrat našeškala	z drugo roko
takrat sem zmeraj	si sprejela žalost.
šel iskat novo	Čutil sem veter,
mamo k sosedom	ki te je počasi
preko našega plotu	nosil proti travniku sreče.
pa nisem nikoli dolgo	Gledal sem v tla
imel druge mame ker	okoli mene
me niso znale tako	je bil sam
cartati kot moja mama	pesek.
Boris Cerpes
Vnukinja
dan ko ti celo telo želi prijetnega razmišljanja na sončni klopci z razgledom po velikem tujem mestu v katerega si prišel kot majhna senca ptice ki za trenutek zakrije pogled sonca bil je to idiličen park nad samim centrom tega skoraj milijonskega mesta iz glavne prometne ulice si krenil po majhni stranski ulici polni malih in lepo urejenih bistrojev do kamnitih stopnic ki so te uklenjene v zidove s starinskimi laternami v treh zavojih popeljale na zelenico z vrtiljaki gugalnicami in železnimi cevmi za plezanje in veselje otrok bilo je sredi dipoldneva ko so pazili na vnuke ker so njihovi starši delali in služili denarce za čim boljše življenje to je bil star običaj ljudi ki so ob tem uživali v življenju moram pa priznati da je tudi meni ta način življenja ugajal ker tako se družine niso preveč razhajale v mišljenju in ljubezni to pa je v bistvu tudi pomen življenja in radost babic in dedkov najhuje je namreč videti te starejše ljudi kako ljubosumno gledajo na svoje vrstnike ki čuvaj o svoje vnuke medtem ko to njim ni usojeno nisem imun za ljubezen med ljudmi zato me takšne stvari hudo ganijo verjetno sem že prešel tisto razumevanje rad sem bil opazovalec življenja ki zna biti tako idealno lepo tako brez skrbno tako stihijsko romantično a v bistvu tako enostavno in prijetno konec koncev pa na svetu človek res ni , drugega kot kamenček goja kjer ne more biti napake če nočeš izgubiti in vendar je vsak kamenček tako srbno izdelan da ga z veseljem pogledaš medtem ko odkrhnjenega kmalu izločiš iz svoje kolekcije razen če si nanj preveč čustveno navezan in ga hraniš kot uničen spomin
park ni bil velik bil je eden manjših toda z njegove višine si opazoval celo mesto ki je vrelo v dopoldanski komercialni dirki nihče ni imel časa ustaviti se pogovoriti se z znancem razen žensk ki so se vračale iz velikega trga tukaj si bil vzvišen in v tem velikem miru do katerega so prihajali le rahli šumi mestnega življenja si lahko užival naravo in za trenutek pozabil da si v kotlu mesta
na bližnji klopi ki se je topila v sončni pripeki jesenskega toplega vremena je sedela starejša ženska katere lasje so počasi pričeli siveti lepe zunanjosti in okusno oblečena ob sebi je imela veliko pleteno košaro kije vsebovala vse potrebno za majhen izlet v naravo na klopi je ležala tudi majhna jopica ki je pripadala •dobrohotni deklici igrajoči se s kamenčki na poti babica je gledala svojo vnukinjo tako skrbno oblečeno v čiste oblekce kako se brezskrbno igra mogoče je mislila na svojo mladost mogoče na svoje otroke mogoče je pa mislila samo na to kaj bo skuhala za obeh tej majhni deklici ki ji bo sončni zrak spraznil želodček in ji povečal slast po opoldanskem spanju na vse to je lahko mislila babica jaz pa sem brskal po možnostih njenega življenja lahko daje bila, iz bogate družine ali pa ne mogoče je imela brezskrbno mladost ali pa tudi ne mogoče celo ni imela staršev ali pa jih je tudi imela mogoče je študiral Ji pa seje hitro zaposlila
nato je spoznala njega ki ji je nadomestoval ves moški spol njega za katerega je živela in s katerim sta bila srečna verjetno nista bila venomer srečna toda predpostavljam da sta bila v večini primerov zaslužila sta za svoj lastni dom in za svoj način življenja kar je normalno za vsakega in dobila potomstvo joj kakšno veselje v družini stave na rojstvo otroka na deklico ali fanta kako seje pilo ko se je otrok rodil pa naj je bil kateregakoli spola v vsakem primeru je nekdo izgubil prvi zanos so zamenjale skrbi toda vse so prestali in otrok je rastel ih prišlo je do mučnih razpotij ki so normalna za vse družine pa kljub vsemu so se imeli radi in drug drugega niso zatajili otrok se je prav tako poročil in nastal je problem stanovanja toda starši so mu nekako pomagali da je ob rojstvu svojega otroka le imel kam posaditi svojo novo družinico in tukaj se je pričela vloga babice ki je zamenjala starša v urah kadar sta mladoporočenca delala ali hotela na manjšo zabavo
jaz sem naletel na enega takih dnevov ko babica dopoldan pazi vnukinjo in ji daje svoj način ljubezni popoldne raportira mladima o potankostih dopoldneva
UREDIL:	LITERARNO:	BORIS	ČERPES,	MITJA ŽITNIK
LIKOVNO: SILVIJE POPOVlC TEHNIČNO: MARJAN HANL NASLOVNA STRAN: PLAKAT Z RAZSTAVE
MARIO VETRIH: RAZMIŠLJANJE, TEMPERA NA PAPiR, 1973
vnukinja je pritekla k babici kajti po potki so prihajala tri mlada dekleta z majhnim psičkom ki je v želji za igro tekel za vnukinjo le ta je skrila glavico v babičino krilo prepričana daje na najvarnejšem mestu toda psiček je pritekel h klopi igraje je grizel deklico v čeveljček ona pa je vriskala babica seje sklonila k psičku in ga umirila deklica je s strahom v očeh in na nenehno prigovarjanje babice psička le pobožala kar pa je botrovalo le temu da sta postala velika prijatelja in se pričela poditi po travi sem ter tja vnukinja je cukala psička on pa je veselo lajal in jo grizel vnukinja je od sreče vzklikala vrisk Ja in se smejala še večje veselje pa sem mogel razbrati raz lice babice ki je samo kimala in se smejala veselju te mladosti
po poti je prihajal starejši moški v sivi obleki s časopisi pod pazduho precej sivimi lasmi košatimi obrvmi in brki z ustnikom in cigareto v ustih in s sijajno izloščenimi čevlji prav tako se je zadovoljno smehjlal v brk ko je opazoval igro dekletca in psička ustavil se je pri babici ji izročil časopise enega je obdržal ga razprostrl in sede pričel brati jasno je bilo da dedek prebere vse dnevnike ker ga zanimajo dnevni dogodki babica ga je venomer prekinjala pri branju in mu z roko kazala igro vnukinje toda kmalu so dekleta pripele psička na pas in ga odvedle s seboj v veliko žalot vnukinje dedek je moral opustiti branje in z vnukinjo oditi do vrtiljaka kjer je kmalu pozabila na »psička potiskal je vrtiljak in gledal ponosno svojo vnukinjo ki je še niso napadle 'gnile misli tega sveta ki pa je bila v nevarnosti da jo te misli v prihodnosti uničijo
babica je pričela klicati da je čas odhoda po kratkem prigovarjanju se je vnukinja le pustila dvigniti raz vrtiljak z dedkom sta pristopicala h klopi tako da je dedek vnukinjo lovil seveda brezuspešno
babica je že pripravila vse potrebno za odhod prijela je vnukinjo za ročico in jo hotela odpeljati po potki toda deklica se ji je iztrgala stekla k dedku in dvignila rokici kar je pomenilo dajo mora dedek nositi dedek je počasi slekel suknjo ugasnil cigaret da ne bi pri nošnji opekel deklice ter si jo oprtal na rame tudi mene je včasih oče tako nosil kadar smo se vračali s sprehodov v naravi in sem jaz bil zmučen od norenja pričeli so stopati po stopnicah z vsako stopnico so se mi umik Ji kot ob slovesu ladje rad bi tekel k njim in jim zaželel vso srečo toda kako čudno bi me pogledali in na koncu bi si še mislili da sem znorel
ali jih bom še kdaj videl pa imam sestro ki ima dva majhna naslednika imam pa tudi mamo in očeta ki ju čuvata
Mitja