NOVIM OTROŠKIM PESNIŠKIM ZBIRKAM NA ROB. Slovstveno dejanje. ki boni o njeni govoril, samo po sebi ne pomeni takega dogodka, da l)i zaslužilo in tudi terjalo podrobnejši prikaz.* V Človeku namreč kljub zajetnemu obsegu in zunanjemu, bleščečemu videzu ne zbudi mimo nekaterih pomislekov nobenega globljega in pravega s tisa. Zastran tega bom predmetu svojega zapisa, to je otroški poeziji, določil nekoliko širši ok\ir. v sorazmerju s tem pa neposrednemu pojavil — pobudniku tega zapisa, to je štirim samostojnim otroškim pesniškim zbirkam, zreduciral pomenski obseg na najpomembnejše. najbistvenejše.
O otroški literaturi smo si zdaj vsaj teoretično že na jasnem, ko pravimo, du to ni posebna veja vsesplošne književnosti, ampak samo njen odtenek: da je torej pisanje za otroke umetniško delo. Slovenske izkušnje nam tega praktično sicer ne potrjujejo dovolj pogumno, posebej ne novejše. Zakaj? Obhaja me občutek, ko prebiram pričujoče štiri pesniške zbirke, da so vsaj prve tri od njih bolj lolažilna dejanja njihovih avtorjev kot pa živa oblikovalna nuja po umetniški izpovedi v obliki otroške poezije. Tolažilna v tem smislu, da pesniki niso odeli \ otroško formo tudi otroškega duha. sveta, doživljanja, ampak svoj svet, ponekod kar svoj življenjski princip. V tem pa je ena najhujših zmot m pomanjkljivosti ne samo obravnavanih zbirk, temveč slovenskega otroškega slovstva nasploh. Avtorji namreč ne upoštevajo bistva komunikacije med njimi in otroki: da sloni ta komunikacija z njihove strani na opazovanju, upodobitvi iti   preučitvi   otrokovega   psihičnega   ustroja,   z   otrokove   strani   pa   zgolj   na
* Preti meseci (vse z letnico 1965) je Mladinska knjiga hkrati izdala štiri otroške pesniške zbirke — Janko Sumeč: ienča Marina, Črtomir Šinkovec: Pomlad ob Soči. Vera Albreht: Pustov god in France Filipič: Srebrna metlica nad goro. Prvo je ilustrirala Cita Potokarjena. drugo Jože Ciuha, tretjo Melita look-štihooa in zadnjo Marjanca Jemec-Božičeoa.
1071
spontanem emocionalnem dojemanju, kjer stopi razum popolnoma ob stran ali pa se kvečjemu razpusti v fantazijo. Tako spontano dojemanje ali prvobitno uživanje« poezije je zategadelj najstrožje merilo: ne prenese nobene nasilne idejnosti v pesmi, nobene prisiljene metaforike in nobenega naivno primitivnega igračkanja. ki je otroško samo po hotenj obliki.
Izrazni, doživljajski in motivni svet slovenske otroške pesmi (o prozi, ki je ostala še za stopnico niže. ne govorim več) nam je popolnoma določila, pa bodi to še tako paradoksno, preteklost. Resnica, da je nismo ne dopolnili ne razširili, kaj šele presegli, je netitajljiv dokaz, da sodobna otroška poezija preživlja hudo kri/o. Zato moramo prav \ tej preteklosti poiskati nekaj osnovnih značilnosti naše otroške poezije, ker bomo na ta način v glavnem določili tudi že pričujoče sodobne avtorje. Takšno ravnanje namreč ttpravi-čuje resnica, da je davek, ki ga le-ti plačujejo -*voji preteklosti, velik in neprikrit.
Še bolj paradoksno je najbrž to. da je najboljši v naši tradiciji hkrati tudi naš prvi vredni otroški pesnik Fran Levstik, ker je najbolj naraven: njegova pesem je posneta naravnost i/ otrokove telesne igre. iz gibov, ki so v primeri s pesmijo gotovo pritnarnejši. brez tiste družinske sentimentalnosti je, ki dela iz Zupančičevih otroških pesmi včasih samo pesmi za »domačo robo . in brez sentimentalnosti do narave. Otrok takega izkrivljenega čustva namreč ne po/na ali pa vsaj ni njegovo vidnejše načelo. Humor in šal.jivost sta pri Levstiku prvobitna, realna, kakor je na drugi strani spet resnično otroško drzna fantastika (npr. v pesmi Kadar otrok lovi luno in zvezde). Tudi je Levstik najbrž najmanj moralizatorski in poučevalen od vseh naših otroških pesnikov. In ne nazadnje, njegova jezikovna tvornost, ki ga je v resnih spisih zavajala v prisiljeno kovanje besed in arhaiziranje jezika, je v otroških pesmih dobila svojo poanto: utelesila je otrokovo psiho in njegov izrazit smisel za kovanje novih, včasih čisto nesmiselnih izrazov. V takšno izročilo je Oton Župančič vnesel prvič družinsko obeležje, ki ostaja od njega naprej ena bistvenih sestavin slovenske otroške lirike, drugič pa svojevrsten hudomušni izraz. Seveda je obseg njegove mladinske poezije neprimerno večji kot pri Levstiku, zato pa tudi manj enoten. Če bistri Levstik otrokovo igro. bistri Župančič njegov um. preseneča ga z domiselnimi obrati in položaji. Svojo izvirno dimenzijo je slovenski otroški pesmi z Zupančičem dal edino še Dragotin Kelte: v svetlobo otroške fantazijske podobe in živalskih basenskih zgodbic je na eni strani vnesel neki modernejši razdiralni ton in bolj sproščeno zunanjo formo, na drugi pa učinkovito vsebinsko zamolčauost ali nedorečenost, združeno s tančico prikritega poetičnega smisla.
S tem smo opozorili samo na vsebinsko izkušnjo slovenske otroške poezije, pa še to ne v celoti. Najvidnejšo skupno noto vseh teh avtorjev vidim v osnovnem izhodišču njihove otroške pesmi: to je lokalna obarvanost, izvirajoča iz ljudskega folklornega izročila, v večini (pri Levstiku in Zupančiču) tudi izrazno zakoreninjena v besedi pokrajinskih značilnosti. Levstik vnaša vanjo odtenek ljudske pesmi, Župančič jo barva z značilnim poetičnim belokranjskim tonom. Zanimivo in zgovorno hkrati je, da ostajata lokalna osnova in folklorna barva eno najočitnejših znamenj naše celotne otroške poezije (pa ne samo te). da se njena tradicija vzdržuje prek Iga Grudna v nezmanjšani meri prav do danes. Na veliko jo srečamo v obravnavanih pesniških zbirkah, posebej pri Samcu in Šinkovcu.
1072
Majhen odmik so naredili pesniki, ki so tudi v resni poeziji v petdesetih letih ubrali nove poti, ki so mlajši od tu obravnavanih in ki nam tako rabijo za drugo merilo. Toni' Pavček je posodobil motne, opustil je lokalni kolorii. postal mesten . dasi mu idilični vaški svet nikakor še ni tuj. Kajetan Kovic korenini tematsko še močno v tradiciji in njenem izročilu. \ naša pa \ otroško pesem vidno lastnost sodobne resne poezije (ta lastnost ni povsem nova. saj -mu nanjo opozorili že pri Ketteju): \ sklepnih poantah neposredno posega ali vdira v zgrajeno otrokovo idealiteto ter jo ali s posrednimi vprašanji ah pa z direktnim odkritjem  resnice razdira.
Vendar druži ta dva pesnika z Levstikom. Župančičem in Kettejem značilnost, ki vse loči od Sanica. Šinkovca in Albrehtove. nekoliko manj od Fili-piča. Mislim na osnovno notranje razmerje pesnik — lirski subjekt. Njihova pesniška inspiracija izvira iz otroka — objekta, ki ga opazujejo, spremljajo in upodabljajo, njihova izpoved velja otroku — objektu. Pesniška inspiracija drugih, Samca. Šinkovca in Albrehtove. pa izvira v glavnem iz njihovega otroštva, iz spomina na to otroštvo in kombinacije otroških doživetij, bledo shranjenih v spominu, in otroške literature: lirski subjekt so sami. invokaeija je namenjena njim samim. Zategadelj so psihološko in tudi življenjsko pogosto tako neprepričljivi.
Okvir, kakor sem ga -kopo in najbrž tudi netočno zarisal, mi rabi pri sicer zelo subjektivnih vtisih vsaj za nekoliko objektivnejše merilo v nekaterih mislih ob najnovejših pesniških zbirkah za otroke. Nujno pa moram opozoriti še na vprašanje, ki je bolj načelne narave: to je vprašanje vsebinskega obnavljanja, ponavljanja ali reproducirunja. Resnica je namreč ta. da srečamo v zbirkah Čenča Marina. Pomlad ob Soči, Pustov god in Srebrna metlica nad goro malo pesmi, ki jim ne bi našli izvirnega motivnega in najpogosteje celo oblikovnega, na žalost pa \ večini primerov v obojem popolnejšega pendanta v preteklosti, največkrat pri Levstiku in Župančiču. Res je. da srečujemo prevzemanje nekaterih motivov od prednikov; tudi pri izrazitejših pesnikih, kakor so obravnavani, res pa je prav tako. da mora dobiti v leni primeru motiv novo idejo in popolnejšo formo. Samo tako lahko konkurira izvirniku, drugače je obnovitev nesmiselna. In v naših primerih je dosledno tako. Tradicija se naslanja na narodno folkloro, izročilo se ohranja, toda neupravičeno: kakor je bila namreč za preteklo mladino živa in hkrati realna v njenem življenju, tako danes nima več prave namere. C as in življenje sta se tako spreobrnila. da sta postavila v središče otrokove pesniške vizije in duhovnega doživljanja mnogo novih motivov in zato je nujno, da se bo nekdanja realnost vse bolj sprevračala v današnjo realnost vesoljskih raket, življenjskega ritma in popred-metenosti. Sposobnost prenašati te nove resnice v pravo otroško predelano poetičnost bi) ostala zanaprej znamenje pravih otroških pesnikov. Stagnacija na tradiciji pa je že sama po sebi anahronistična. toda v določenem pogledu so — izvzamem Filipičevo knjigo — anahronistične sploh vse tri zbirke: njihov izid se je vsaj za dobro desetletje zamudil. In prav zategadelj sem na začetku zapisal, da se bo pomenski obseg pričujočih  knjig močno skrčil.
Najobčiitncje se bo to zgodilo pač pri Janku Samcu. Kakor je prav. da je urednik njegove zbirke Albert Širok izbral iz obilnega opusa nekaj najboljših otroških pesmi tega nekoč zelo znanega in še bolj plodnega, danes pa domala že popolnoma pozabljenega pesnika, kritika in prozaista iz Trsta, je vendarle več  ko  jasno eno:   to  je  storil   gotovo  bolj   iz.  pietetnc  oddolžitve  zdaj   že   več
bs    Smli.brm-I                                                           1073
kot dvajset let mrtvemu avtorju, kakor pa iz žive potrebe, da bi Sanua predstavil  zavoljo  njegove  umetniške cene.
Samčeve pesmi, ki so po urednikovih besed ali mehke, uglajene, polne žvenketajoeegu razkošja rim . so namreč odete v tako močmi obeležje svojega (lokalnega), /a današnjega otroka skoraj že neresničnega sveta, da sodijo \ celoti v preteklost in imajo današnjosti povedati bore malo. Izrazitim nesodobnim temam se pridružuje skrajno okoren izraz, gostobeseden in starinski, ves uklenjen \ nespretne rime za vsako ceno (primerov je preveč, da bi jih navajali. Druga, a pravzaprav poglavitna nesreča je ta. da ne prinaša zbirka skoraj niti enega izvirnega motiva. Pesnik se je vseskozi napajal iz studencev drugih, najočitneje pač pri Župančiču: domala k vsaki njegovi pesmi lahko poiščemo ustrezno izvirno varianto ali podlago v Župančiču, jasno da z enim velikim razločkom: da so namreč le variante pri drugem dosti bolj domiselno ralinirane. bolj prikrita poučevalne in jezikovno - oblikovna neprimerno boljše. Doživetja, ki bude Samcu inspiracijo za pesmi, so ali zelo konkretna, družinska, nastala iz bledih spominov na svoje otroštvo (zato govori zelo pogosto v prvi osebi množine), ne pa ob opazovanju drugih otrok, ali pa so nedoločena (Vojna na vasi), pri tem pa brez tiste skrite višje vsebine, ki jo vsebujejo   nekatere  Levstikove  ali   Kettejeve   na   videz   literarne  otroške   pesmi.
Druga, nekoliko milejša redukcija, če mi gre za umetniško resnico in kakovost, mora zadeli zbirko Črtomira Šinkovca Pomlad ob Soči. Že naslov sam opozarja na neko posebnost knjige, in ta posebnost se potem izkaže za poglavitna slabost Šinkoveeve otroške poezije. Obhaja me občutek, da pesnik ni znal ločiti, kaj sodi v okvir otroške pesmi in kaj ne. Vrsta pesmi izpričuje to neenotnost dovolj zgovorno: otroško domiselni fantazijski podobi v pesmi Sonce na hoduljah .sledi na primer v sklepni kitici misel, ki v ta obseg sploh ne gre. saj karakterizira Šinkovca kot resnega odraslega pesnika. Sicer pa je opažena neenotnost značilna za celotno zbirko. Vanjo je pesnik uvrstil poleg naivnih otroških pesniii tudi nekaj povsem drugačnih, ki ga označujejo kot pesnika čisto resnih ambicij. Posebej zastavljajo to vprašanje zlasti nekatere (malo akliv islične) pesmi: Pomlad ob Soči (celo naslov zbirke je po njej!). Briški  koloni. Spomini  in Zemlja.
(Enotna ubranost pesniških zbirk za otroke je po mojem mnenju sploh zelo retlka kvaliteta pri nas. Gotovo so v leni pogledu zelo uspešne Levstikove Otročje pesmi, pri Župančiču pa bolj kot njegove zbirke izbori Alenke Glazer-jeve:  kanglica  in Mehurčki.)
V primeri s Samcem je seveda razumljivo, da .Šinkovec ne ostaja zaprt pred modernim svetom. Iz njega jemlje nekatere utrinke in metafore sodobnega življenju ter jih vsaju v svojo tradicionalno podlago. To je bolj dokaz za lo. da so nastale nekatere njegove pesmi precej pozno, drugače pa delujejo ti sodobni elementi v tradicionalni osnovi očitno tuje: za Koroniandijo. enega najpogostejših motivov v naši otroški pesmi, si ne zniisli novega adekvatnega sodobnega okvira, ampak vanj preprosto in na silo vtakne koznionavte in vesolje (Dvom in sum). Po drugi strani pa zapušča zbirka vtis. da rešuje Šinkovec z otroškimi pesmimi vprašanju sebi in ne otroku, da je lirski subjekt teli pesmi on sum (tudi on piše pogosto v prvi osebi množine), in ne otrok določenega časa. prostora in starosti. In še tretja značilnost Šinkovčeve zbirke je v njegovem nagnjenju k ugankarstvu (dvainštirideset ugank pod naslovom Jedrcu in lupine).
1074
Približno enako razmerje med tradicionalnim in sodobnim, kol smo ga dognali pri Šinkovcu, lahko zasledimo tudi pri Veri Albrehtooi. Vendar pa je njena zbirka Pustov fiocl enotnejša. Tudi ta vnaša \ sicer družinski, odmaknjeni s\et. ki se živi od obnavljanja motivnega Zupančičevega sveta, dih in elemente današnjega časa. vendar dela to še v zelo majhni meri in z majhnim občutkom za odbiranje, laku da je tudi pri njej to posodobljenje izrazito tuje in za zbirko disharinonično. ne glede na to. da je postavila pesnica sodobnejše pesmi (Pustov god, lo pa že ui kar tako) celo na čelo zbirke. Zakaj Albrehtov i je blizu vse drugačen ^um (te izjemne pesmi so očitno kasnejšega nastanka). familiaren, tradicionalen in domač, v tem okviru zapoje kdaj pa kdaj kakšno boljšo kitico, posebej tam. kjer si upa sprostiti tudi pesniški izraz in obliko in kjer ni čutiti njenega vzdignjenega prsta. Na koncu zbirke pa pade v žensko sentimentalnost, ki je ,v pesmi Nekoč skoraj na robu banalnega izraza, dasi-ravno  vnaša  /.  njo  izrazit   materinski ton  v  zbirko.
Tako bo od celotne revne bere ostalo še največ po zbirki Franceta Filipiča Srebrna metlica mul goro. čeprav tudi v njej ni nič presenetljivega. Filipič ohranja izročilo preteklosti do dopustne mere: v njem je nekoliko družinskega nadiha in tudi nekoliko štajerske pokrajinske barve. Toda osvežitev prinaša s tem. da se spet vrača k otroku v igri (kot Levstik), posnema njegove gibe (npr. Vrtiljak) in jih beleži tudi v ustreznem besedno-zvočnem jezikovnem posnemanju. Potemtakem se loči od prejšnjih treh avtorjev v tem. da noče izpovedovati (vsiljevati) otroku svojega sveta, ampak izpoveduje otroškega otroku in tudi sebi. Druga lilipičeva opazna lastnost zadeva oblikovanje pesniške misli in doživetja: njegova vizija je zelo metaforična in prehaja zavoljo nje včasih v neprimerno abstraktnost in tudi literarnost (Zlata pena). Ne manj vidna posebnost 1'ilipičeve zbirke, samo da v celoti pozitivna, je v tem. da je dokaj pogumno sprostil dozdajšnjo togo pesniško obliko in celo tu pa tam odpravil  rimo.
S tem zadnjim, če omenim pred tem še lo. da ilustracije v vseh štirih knjigah po sodobnem izrazu daleč presegajo tekste v njih, se mi ponuja zelo učinkovit sklep v obliki pomisleka: ali je rima v otroški poeziji resnično tak neovržeu mil. da si ga pesniki ne upajo načeti in zahajajo njemu na ljubo v gostobesedno leporečenje. in ali ga ne more nadomestiti notranji ritem pesmi'
Herman   Vogel
w*
1075