Štev. 23.	Y Trstu, 10. decembra 1892.	Letnik Y.
Sedanja tostranska politika.
Mladočehi in češki konservativni veleposestniki so pri glavni proračunski debati razburili duhove raznih strank državnoga zbora in osrednjo vlado samo; govori in odgovori so pa pokazali, da ostanemo tam, kjer smo bili: vlada in stranke se drže svojih načel in svoje dosedanje taktike.
Vse češke stranke so tudi v državnem zboru ponovile, da se držé strogo češkega zgodovinskega državnega prava; vse te stranke se potegujejo tudi za izvršenje narodne jednakopravnosti. Neugodno pa je to, da Staročehi in veleposestvo ne vidijo sedaj primernega časa za izvršenje državnega prava, in da tudi izvršitve narodne jednakopravnosti ne zahtevajo potom državnega zbora, ker Staročehi in Mladočehi navajajo češke deželne zakone kot zadostne za izvršitev narodne jednakopravnosti.
Princ Sehwarzenberg pa, ko poudarja potrebo izvršenja narodne jednakopravnosti za vse narode, naglaša, da je isto jednakopravnost izvršiti po deželnih zastopih. On zajedno postavlja dežele kot konstitutivne elemente države nekako nad individuvalitete pojedinih narodov. Taki nazori o sredstvih nas ne dovedejo kmalu do cilja.
Poljaki, kakor se ume samo po sebi, so se odločno stavili v nasprotje z izjavo Sclnvarzenbergovo, vsled katere je na duvalizmu popraviti še mnogokaj. Oni so za duvalizem izrecno tudi zaradi zunanje politike; kajti trozvezo smatrajo oni najugodnišoj od vsake druge zveze. V tem se zlagajo ne le z Madjari, ampak tudi z nemško flevico in nemškimi nacijonalci. Nemška levica je bila sosebno razžaljena zastran tega, da se je ravno Sehwarzenberg dotaknil duvalizma kot tvorbe, ki ni nedotakljiva, in grof Taaffe je čutil nekako potrebo, če ne silo, da njegova vlada se trdno drži „sedanjega zakonito urejenega razmerja k ogerski državni polovini"; za njim je še sam piinc Sehwarzenberg v istem smislu popravljal, kar je bil po modrosti zagovornikov trozveze zagrešil proti Madjarom
Klub konservativcev je po svojem načelniku sicer pripoznal, da je dovoljeno, kritikovati duvalizem, drugače pa gre temu klubu za to, da se vstvari večina, če jo sestavijo stranke prostovoljno in ne takó, da bi nemška levica zaukazovala, kdo naj bi sestavil to večino.
Nemška levica je z nemškimi nacijonalci največa zagovornica trozveze in njej služečega duvalizma, ona bi ravno zaradi tega bila rada sestavila novo večino s pomočjo Poljakov in takih življev konservativnega kluba, kateri ne nasprotujejo trozvezi ali duvalizmu; to, da so Poljaki posebne vrste avtonomisti s temi življi vred, ne straši nemške levice o njih, in dokazuje ravno to, da Poljaki in nekateri oddelki konservativnega kluba niso politiki nemške levice in nemških nacionalcev nevarni ter so resnici sposobniši za sestavo državne-zborske večine s pomočjo levice, nego raznih delov desnice.
Grof Taafte se ni dotikal zunanje politike, ume se tudi o njem, da je pristaš tvozveze; saj je postal predsednik sedanje osrednje vlade v iste dni, ko sta sklenila pok. Andrassý in Bismarck zvezo našega cesarstva z Nemčijo, in je bil letos posebe odlikovan od cesarja Viljema II. Da mu je duvalizem nedotakljiva oblika, omenili smo uže zgorej, in on je izrecno radostno sprejel pohvalo madjarskega ministerskega predsednika dr. We-kerle-ja, ki je zagovarjal tostransko vlado, da strogo priznava duvalizem. Grof Taaffe je nadalje poudarjal v zagovarjanje nasproti nemški levici, da stoji on nepremično na stališču sedanje ustave „in da tudi nadalje v nikakem slučaju ne zapusti tega stališča". Zajedno bode on sosebno v češki kraljevini pospeševal sporazumljenje med obema narodnostima, v tem ko se v obče hoče držati svojega gospodarstvenega programa, razglašenega v prestolnem govoru z dne 11. aprila 1891. Ta program hoče on izvrševati „s skupnim delom zmernih strank", s katerimi se nadeja polagoma napraviti „zaželeno in
kot potrebno priznano večino". Kljubu temu programu je dala nemška levica osrednji vladi nezaupnico s tem, da je glasovala proti dispozicijskemu fondu; 110 nemški „zmerni" levici ni samo za gospodarski program, ampak tudi za gospodstvo, in ona vidi zapreko tega gospodstva uže v tem, da namerja osrednja vlada predlagati za Češko zopet ministra krajana namesto odstopivšega bar, Pražáka.
Proti dispozicijskemu fondu so glasovali tudi Mladočehi, in naključje je to glasovanje spravilo v soglasje s sedanjim glasovanjem nemške levice; ali zaradi tega ni Mladočehom očitati ničesar, ker drugače bi oni ne bili mogli pokazati svoje doslednosti- v opoziciji 11?sproti sedanji vladi. Mladočehi, dokler je ta osrednja vlada na krmilu, jo imajo za veČo zapreko svojih načelnih teženj, nego pa nemško levico, katera vsaj formalno še ne gospoduje. Ko bi bili Mladočehi glasovali za dispozicijski fond v nasprotju z nemško levico, podpirali bi bili to, kar smatrajo za veče zlo, in ta bi ne bil čin dejstvene logike, in tudi ko bi bili odstranili se pri glasovanju, pomagali bi bili vladi, česar ravno nočejo po svojih nazorih.
Vlada se nadeja dobiti večino s pomočjo zmernih strank na podstavi svojega gospodarskega programa; ali jako čudno ume 011a značaj zmernih strank in tudi svoj lastni program od 1. 1891. Ona hoče izvrševati gospodarski program v isti dobi, ko vstraja pri emenitno poli-tiškem programu Dunajskih punktacij; 011a smatra nemško levico, od katere se noče ločiti, zmernuj, ko ista levica vedno ponavlja svoje težnje, da se iste punktacije iz-vršé do poslednje točke v njenem smislu; ko se .e ista levica kujala pri emenitno gospodarskem vprašanju o urejenju valute; ko je ista silila na to, daje dobila člena svoje barve v ministerstvu; ko je zahtevala na Kranjskem dež. predsednika po svojem ukusu ; ko žuga ob vsakem izpraznjenem mestu za politiško osobje uradnike svojega mišljenja; in ko načelnik nemške levice zahteva rešitev jezikovnega vprašanja v smislu Scharschmiedo-vega načrta od 1. 1886. Tu se vidi nedoslednost vlade in nemške levice, sosebno tudi „zmernost" te levice.
Poljaki poudarjajo deželno avtonomijo in narodno jednakopravnost, a prezirajo poslednjo, ko gre za gališke Ruse. Poslednje poljačijo po šolah, sedaj celó s pačenjem etimologiškega pravopisanja in uvajanjem jako čudne fonetike, in ko bi Poljaki privolili v narodno jednakopravnost vseh narodov, gališke Ruse gotovo izključijo od tega. Pravim slovanskim zastopuikom pa mora biti do tega, da se potegnejo skupno za narodno jezikopravnost vseh tlačenih narodov. Ali je možno pravim slovanskim zastopnikom vezati se zopet s Poljaki ? Ali postanejo ti poleg nemške levice in nemške nacijonalne stranke kedaj „zmerni" ali zmernejši ?
Grof Taaffe daje državnozborskim strankam za-dačo, da bi premišljevale jezikovno vprašanje, o katerem sam trdi, da se mora rešiti. Ali se nadeja on, da
se premisli nemška levica in nemška nacijonalna stranka za kak drug načrt, nego je ta, ki vključuje ponemče-vanje od zdolej naj vzgor in nemščino kot „državni jezik" ? Od 1. 1867 velja sedanja ustava, a stranke da bi ne bile imele časa premisliti se, da bi ne napravile pravičnega načrta o izvršitvi narodne jednakopravnosti! Grof Taaffe je s svojo vlado gotovo stvar premišljeval, ko se je lotil sprave 11a Češkem, s katero je tesno združeno tudi jezikovno vprašanje. Daje mislil o stvari, daje isto stvar zasukal po godu nemške levice, kaže v tem, da se je odločno uprl uvedenju češčine kot notranjega jezika, in da odločno z raznovrstimi drugimi ministri vrel naglasa potrebo skupnega uradnega jezika. Kakó bi on razglašal taka načela ko bi ne bili pri njegovi vladi premišljevali jezikovnega vprašanja? A ker je vlada poklicana na prvem mestu, da predlaga načrte za zakone in izvršenje osnovnih zakonov, je vsaj čudno, da ravno ona ne pomaga sama strankam ter ne predlaga posebne predloge za izvršenje ne le jezikovne, ampak v smislu osnovnega zakona v resnici narodnostne jednakopravnosti.
Osrednja vlada je tekom svojega obstanka mnogokrat opozarjala, da je obča konstelacija ugodna ali pa tudi ne ugodna: oboje smo doživeli. Letos je poudarjala, da gospoduje mir in se je s tem opravičevala pri urejevanju valute. Valuta je bistveno urejena, in isti mir ali isto razmerje mir traja dalje. Jezikovno in narodnostno vprašanje se dá rešiti zopet le v času občega miru, kakor je ista vlada to poudarjala s poprejšnjimi vladami vred. Vpivšati je: Zakaj daje osrednja vlada še le premišljevati strankam o jezikovnem vprašanju, da pretečejo morda leta in leta, ne gledé 11a to, da nam ni zagotovljena mirna bodočnost ? In da nam ni zagotovljena, kažejo vojni ministri raznih držav, ko od leta do leta zahtevajo vedno več za oboroževanje. Ali ne pomenja tako odlašanje zanemarjati vitalne interese države?
Gospodarski program je tudi potreben, ali ta se ne dá razvijati vspešno, ako se ne rešijo poprej viša in važnejša vprašanja.
Kakó hočejo torej pravi slovanski zastopniki podpirati tako vlado, katera ne porablja časa za to, za kar je sposobna, in za to, kar je važneje od vsega drugega?
Vlada, ki je pričela spravljenje, kjer je najmanj potrebno, ki postavlja gospodarski program pred potrebo izvršitve narodne jednakopravnosti, kljubu temu da se po besedah postavlja na ustavno stališče ; vlada, ki išče pomoči pri nemški levici, katera je nasprotna zgodovinskim in ustavnim pravom; vlada, ki se upira češčini kot notranjemujeziku, širi pa nemški kot notranji jezik do spodnjih instancij: taka vlada ne more dobivati podpore od pravih slovanskih zastopnikov.
Mladočehi in sedaj tudi hrvatsko-sloveuski klub; delajo opozicijo tej vladi, in vzrokov imajo dovolj zato
oni delujejo na preobrat, intoje j edina prava realna politika!
V državnem zboru je sedaj prav za prav dvoje politiških skupin ali vsaj sorodnih oddelkov za dvoje skupin: Mladočehi s hrvatsko-slovenskim klubom na jedni strani, in vsi drugi oddelki in odlomki na drugi strani. Nemški levičarji, Poljaki in konservativni klub so „realni politiki* v smislu drobtiničarjev in oportu-nistov, katerim ni za n i k a k o načelno spremembo ne na zunaj, ne na znotraj; ta politika se lovi za mrvíce od danes do jutre in v obče ne gleda dalje; ona je v resnici kramarska politika, kakor jo je pred leti o-značil grof Coronini. Kramarska politika ni bila nikdar dalekogledna, tudi tedaj ne, kedar so jo uganjali angleški državniki, tem manj, ko se ta politika prenaša tudi na narodnostna vprašanja pri malenkostnih strankah v Avstriji. Mladočehi s hrvatsko-slovenskim klubom delajo na to, da bi se pospešilo „premišljevanje" o jezikovnem in še bolj o narodnostnem vprašanju; oni postopajo le dosledno, ako se ne bratijo s Poljaki ali njim sorodnimi frakcijami. Kaj bi rekli Mladočehom, ki so pričeli v avstrijski delegaciji presojevati zunanje zveze, ko bi se začeli družiti s temi, ki smatrajo sedanje pt litiške zveze najboljšimi ? Mladočeška politika ne pošteva
Oportunizem
Dovolite,*) g- urednik, da se vspnein i jaz do po-litiškega Vašega stola. Dasi se je govorilo in pisalo uže toliko o oportunizmu in o opoziciji, predrznem se i jaz izpregovoriti besedo, prihajajočo iz iskrenega, za svoj rod, i kar je njemu v korist i blagor, čutečega srca.
V 20. številki cenjenega Vašega lista označujejo se kaj dobro naši slovenski oportunisti obojih vrst. Kakor se ondi trdi in pravo trdi, nihče ne vrže kamena v oportunista poštenjaka, marveč skusi prepričati ga o krivi, narodu našemu pogubonosni njegovi polit ki. In vendar se je v tem pogledu storilo uže toliko, da bi morali spoznati i naši pošteni oportunisti krivo mér svojega delovanja. Dolgo časa prenašamo Slovenci, oziroma Slovani, težke okove, koje nam nadeva politika vladajočih strank. Mirno smo trpeli ter vzdihovali pod težko butaro oportunistiške politike. Doslej so se predrznih svoj glas spregovoriti le ponižno, in ako so le glasneje spregovorili, skusili so drugim potom popraviti, kar so tu pregrešili ter se udali večini na milost ali nemilost. S tem so podpirali težnje naših nasprotnikov, a zanemarjali naše težnje ter jim celó škodovali. S svojo popustljivostjo menijo pridobiti svoje kolege, da jih uverijo o lojalnosti zahtev, teženj i potreb narodnih. Koliko in v kolikem so dosegli svoj namen? Vsak zaveden Slovan, ki se le količkaj zanima za politično naše obzorje, vé, koliko smo dosegli tem potom. Drobtinice, koje se nam podeljujejo milostno, so le „pesek v oči", da izvabijo naše zastopnike na limanice. Posrečilo se jim je tudi povsem, kar se tiče slovenskih zastopnikov, koji so obtičali na limanicah, da jih ne bode z lahka spraviti ž
*) Ta članek nam je došel od pisca, od katerega bi ga ne bili pričakovali; toliko bolje in lepše. Op. ur.
sedanjih vspehov ali nevspehov, ampak gleda v bodočnost, gleda na to, da bi država uredila se na takih podstavah, katere bi dale njej in narodom trajen obstanek, in katere bi večale moč državi in narodom. Osrednja vlada mora sprevideti, da ne gre odlašati vitalnih vprašanj; ona mora priti do tega, da bode sove-tovalana na zgorej primerniši program, nego je ta, kateri je narekovala nemška levica. Glasovanje proti dispozi-cijskemu fondu ne od strani nemške levice, ampak od strani Mladočehov in hrvatsko-slovenskega klubaje pomenljivo; jedino taka opozicija in povečanje take opozicije dá naposled tudi vladi „premišljevati" ne le o možnosti se-stavljenja večine, ampak tudi o potrebi spremembe sedanjega programa.
Stvari ostanejo po takem tudi po sedanjem navidezno zamotanem položenju take, kakor so bile doslej; ali napredek je v tem, da se širi spoznanje, da opozicija Mladočehov in njih dosedanjih maloštevilnih zaveznikov — ni igrača, ampak moč zaresne volje, delati na spremembo sedanjega sistema, neugodnega, če izključimo začasno Poljake, vsem slovanskim narodnostim. Mi pri tem položenju ne želimo si drugega kakor da Mladočehi in somišljeniki ostanejo dosledni in vstrajni, naj jih sodijo drugače raznovrstni slovanski oportunisti kakorkoli.
ali opozicija ?
njili. Doslej ni pomagalo ne prigovarjanje, ne dokazovanje, ali se posreči v bodočnosti? Nerešena uganka! In vendar, vendar je skrajni čas, da spregledajo naši zastopniki jasnim očesom, da ovržejo razne predsodke in premisleke, ki jih vežejo k sedanji njih politiki. Je-li to tako težavno? Naj pomislijo le, koliko smo pridobili, in nekateri sedé uže dolga leta na državnozborskih stolicah, ves čas njih delovanja. Toliko, da, ako pojde še tako dalje, utonemo v morju germanizma in italija-nizma.
Priznati nam je sicer, da so i naši zastopniki pridobili tu pa tam kakošno rnrvico, ali te mrvice so istočasno take malenkostne, da se izgube v škodi, kojo na-pravljajo narodu s sedanjim svojim postopanjem, kakor kaplja vode v morju. Pridobiti bi si utegnili v istini prave zasluge, ako bi odločno zahtevali, kar gre slovanskim narodom po človeških i božjih zakonih.
Stari pregovor sicer pravi, da „govoriti je srebro, a molčati zlato". V našem slučaju je to prava ironija; ne molčati iu nemo gledati politiško vrvrenje, marveč govoriti i odločno zahtevati, moralo bi biti geslo naših slovenskih oporfcunistov, kakor je postalo mladočeskih i nekaterih hrvatskih opozicijonalcev. Molk pri naših žalostnih razmerah znači pogubo — sramotno smrt, a neustrašeno in odločno zahtevanje pomenja rešitev; ono jedino le utegne biti krmilo, ki pripelje naš čoln k rešilnemu obrežju.
Ves sistem sedanje politike notranje, kakor tudi zunanje, je naperjen proti Slovanam ter je obdan z raznimi mrežami, v koje se tako radi vlové naši zastopniki. Razne malenkosti, koje pridobe s tem, da podpirajo ta
sistem, so baš krive, da se trdovratno drže dosedanje svoje politike ter takó strmoglavijo narod v propad.
Omeniti mi je v prvi vrsti žalostne razmere na Tržaškem. Ni od tega še 15 let, ko ni bilo tu narodno stanje také žalostno kakor danes. Kamor si šel po vselej okolici, slišal si povsod slovensko govorilo z malo izjemo, katero so napravljali pravi inorodci. A danes? Žalost te prešine, ko stopaš po slovenskih tleh, in ti udarjajo na uho glasovi v „špakedrani" tujščini. Mati pristno slovenskega rodu, stare poštene slovenske rodbine lomi tuj jezik z malim detetom. Otroci kramljajo med seboj večinoma v tujem jeziku, mladeniči, dekleta, možjé, žene poslužujejo se odveč italijanščine. In to je malone povsod po spodnji okolici Tržaški. V zgornji se ni pokazal tuji vpliv še s tako silo, ali, ako pojde dalje v tem tiru, ne mine mnogo let (bojim se reči desetletij), ko „avita cultura" poplavi i pokoplje vso narodnost, a z narodnastjo tudi ono čustvo, od pravekov lastno Slovr-nom, — . moralnost. To zabraniti morejo jedino le slovanski zastopniki, ako se združijo v trdno véz. Znana je pač vsakemu povest o sedmih trdno zvezanih palicah. Palice so slovanski zastopniki, žal, da niso trdno zvezani, marveč razkrojeni, da jih lahko maje šibka sapica. Tužno, pretužuo je, da slovanski živelj, koji predstavlja v resnici večino, koji bi moral imeti krmilo v rokah, je razkosan na drobne kosce, da z njim inorodci lahko opravljajo poljubno.
Narod hira ter gre v naročje izvestne smrti. In grozno je gledati, kako se narod zvija v smrtnih bolečinah, in ni moči mu pomagati. Naj delujejo posamičniki še tako neumorno in požrtovalno, naj uporabljajo vse svoje sile, da rešijo narod propada, brezvspešen bode
ves njihov trud, brezvspešno vse delo, dokler se ne združijo slovanski poslanci ter stopijo v opozicijo. Le po poti opozicije, le z odločnim, energičnim zahtevanjeni utegnemo doseči izvršitev ne šili pravic i zahtev ter si pridobiti življenje, dostojno ljudem. Vsaka druga po-skušnja je voda na mlin gernianizacije.
Obračamo se torej do slovenskih naših poslancev z vročo željo, da bi se otresli svojih pomislekov in predsodkov, znebili se servilnih znakov ter stopili na noge kot možjé odločni, neustrašeni, boreči se za zajamčene pravice in opravičene zahteve.
Dovolj časa so poskuševali" z oportunizmom, z molbo, ali prošnjo z lepa, sedaj bodi vendar temu konec. Proč moledovanje, proč nemoško klanjanje in prosjače-nje! Pogumno naj stopijo v kolo onih vrlih boriteljev slovanskih, koji se ne plašijo nemilosti tega ali onega mogotca, kateri jasno vidijo pot, po kateri pridejo k zaželenemu cilju.
Hrvatski poslanci združili so se, dasi v malenkostnem številu, ter osnovali svoj klub, da delujejo z mladočeško strpnko v dosego narodne svrhe. Kaj čakajo naši slovenski oportunisti? Zakaj ostajajo še vedno trdovratni in ne slede želji naroda, da se z družijo z bratskimi zastopniki? Sloga, sloga — zlata beseda 1 Doklej nam bodeš „fata morgana", prikazujoča se le na papirju! Zastopniki naši se naslanjajo na razne zasluge, in ne pomislijo, kako neovrgljivih si utegnejo pridobiti z opozicijo. Ponujati jim ne moremo seveda ne zlatih križcev, ne drugih odlikovanj, a prinesemo jim v dar srce naroda polnega hvaležnosti, naroda, ki, odrešen, bode se jih spominjal ter ovekoveči ime svojih blagotvo-riteljev.	B—-s.
G kritiki dr. Mahniča.
III. K razširjanju poganstva, z nasprotniške strani nam namišljenemu.
d) Gledé na boyosluženje, specijalno liturgijo ali mašo •q) Liturgja rimske cerkve.
(Dalje).
Pri Canon missae smo se mudili dolgo, ker je najvažnejši del liturgije; za njim sledi po kratkem uvodu, ki se po smislu in tendenciji zlaga pii vseh liturgijah, molitev Gospodova. To molitev poje ali govori po sedanjem običaju celebrant jedino do besede „tentationem," na katero odgovarja narod pa s „Sed libera nos a malo", in to zopet zaključuje celebrant s tiho rečenim „Amen". Po gregorijanském sakramentarju, kakor ga poznamo po zgorej navedenih obeh najstarejih in najzanesljivejih prepisih (Ottobonijanskem in Vatikanskem), bi imel celebrant vso molitev Gospodovo peti, toda ne z Amen, ker molitev, katera sledi neposredno zatem, in na katero odgovarja ljudstvo z „Amen", namreč molitev „Libera nos", obseza jedino razlaganje ali eksplika-cijo poslednje prošnje molitve Gospodove (oratio Dominica), torej jo je poštevati kot sklep te molitve, in jo tudi pisatelja Alecuinus in Amalarius dejstveno zaznamujeta kot tako1). Da molitev Gospodova prvotno ni bila celoten del rimske
') Taka je tudi v vetočnih liturgijah, kjer poje ljudstvo vso
liturgije, da se torej ne nahaja v liturgiji apostolskih k on stitucij, smo navedli zgorej, in nima to dejstvo čisto nič čudnega na sebi, ako z jedne strani ne poštevamo izvora, ampak vsebino molitve Gospodove, z druge strani pa uravnavo in namen liturgije.2)
(Dalje pride.)
molitev Gospodovo brez „Amen", potem priloži celebrant dostavek, in še le na ta dostavek odgovo,i ljudstvo z „Amen".
2) Da je bila molitev Gospodova, katero je Bog in človek neposredno sporočil apostolom, in katero so apostoli sporočili dalje, od najstarših dob apostolov v vseh cerkvah krščanstva, sosebno pa v rimski cerkvi, v največi časti, in so jo zajedno rabili kar najčešče, o tem ni nikakor dvomiti. Mesto pri Teitulijanu D» oratione, cap-I. „Dominus noster novis discipulis novi testamenti novam oratio-nis formam determinavit", kakor tudi izrek svetega Ciprijana De oratione Domini: „Orandi ipse Christus formam dedit.... Sic, in-quit, orate: Pater noster, qui es in coelis etc, in slični izreki drugih cerkvenih očetov, sosebno Hrizostoma in Avguština, kakor tudi to, da se ni drznila nikaka sekta krivovercev izpodkopovati rabljenje te molitve, odstranjujejo o tem vsako, flfcló najmanjše dvomljenje-
Specijalno, kar se dostaje rimske cerkve, s katero imamo pred vsem opraviti tukaj, zaukazujejo po niej sporočene Constitutiones Apostolovom Lib. VII. cap. 44 pri podeljevanju zakramenta krsta, da naj krščenec takoj stoječ moli molitev Gospodovo, in ravno zaradi tega pravi tudi sveti cerkveni učitelj Hiizostom : „Ne smemo Boga imenovati svojega očeta, dokler se ne očistimo svojih
grehov v kopelji svetih voda." Vidimo, da v rimski cerkvi je bila prva molitev novokrščenega molitev Gospodova, katere niso dovolili moliti nekrščenim, vključno s katehumeni.
No da bi jo molili večkrat na dan, je bilo zaukazano kristija-nom ravno v katoliški cerkvi; kajti po apostolskih konstitucijah imajo verniki „Oče naš" moliti trikrat na dan, in sicer, kakor meni, CoteleriuS, na čast sveti Trojici, in se on sklicuje pri tem na Teo-doreta (Epist. ČXLV) in na Izidora (Origines s. Etymologiarum liber VI. cap. ultimo).
Ta hvalevredni običaj, moliti molitev Gospodovo doma, kakor tudi pri skupnih jutranjih in večernih pobožnih opravilih, postal je jako kmalu občen, in kjer ga še ni bilo, so celó cerkveni zbori (Gerundense, Toletanum in drugi koncilji) silili na to, da se udomači molitev Gospodova. Za to pa, da bi bila molitev Gospodova v prvih stoletjih celoten del liturgije, ne dá se navesti kak dokaz ne iz svetih pisemt ne iz cerkvenih očetov in cerkvenih pisateljev iste dobe Cerkveni očetje, na svedoštva katerih se sezivljejo (Augustirus, Hiero-nymus, Chrysostomus in Cyrillus Jeruzalemski), spadajo vsi v drugo polovino IV. stoletja, ko je bila, kakor smo navedli zgorej, molitev Gospodova pač uže uvedena v največ cerkvah, in noben ne s'vedoči, da bi bila molitev Gospodova vedno sestavina maše.
Ciril Jeruzalemski, kakor smo razložili zgorej, omejuje se na konstatovanje, da v Jeruzalemski liturgiji je bila v svoj čas tudi molitev Gospodova, in isto velja o Hrizostomu; Hieronim nam pove še manj ; kajti njegov izrek, ki ga navajajo v dokaz, (Lib. П1. contia Pelaguim) „Docuit Apostolos suos, ut quotidie in Corporis illius sacrificio credentes audeant loqui: „Pater noster etc." svedoči, ako mu ne delamo sile, jedino o tem, da smejo moliti molitev Gospodovo vsak dan verniki, r.e pa neverniki. Kcnečno Avguštin v svojem izreku, ki ga tudi navajajo v dokaz, v izreku, ki se pač odnaša tudi k liturgiji, „Quam totam petitionem f o r e omnis Ecclesia Dominica oratione concludiť (Epist. ad Paulin. LIX), nas poočuje ravno o tem, da tudi v njegovo dobo, torej v konec IV. stoletja, ni bila molitev Gospodova vložena v liturgijo vseh cerkev, če tudi v večino teh cerkev.
Vzrok, da so pozno sprejeli molitev Gospodovo v liturgije v obče in v liturgijo rimske cerkve posebe, je pač le v njeni vsebini, katera je namenjena običajnim potrebam, torej za zasebno rabo po-jedinih oseb ali rodbin, kakor tudi za druga skupna pobožna opravila celih cerkvenih občin, ki so bila ob izvestnih dnevnih časih (Horae), sosebno zjutra in zvečer vedno običajna; torej ni ta vsebina z glavnim namenom mašne daritve, namreč s konsekracijo daritvenih darov, v.nikaki neposredni zvezi, zatorej je tudi dandanes na vrsti še pri vseh znanih liturgijah še le po završeni kon-sekraciji.
Stara cerkev je liturgijo katehumenov, katera je bila z večine didaktiške vsebine, ki je torej obsezala Praecepta salutaria, stavljala naprej ; in ko se je ta liturgija popolnila z molitvami vernikov in poljubom miru, so se prav na tihem sprejeli darovi na oltar. Nato celebrant opravi kratko tiho molitev, se obleče praz-
Nechte cizich, mluvte vlastni reči.
I a n Kolár.
Dragi Slovenci, pri nas od davna je mnogo nereda!
Ko se odstrani nered, takoj inačen bo svet. Kamor namerim oči, povsod se mi zdi vse narobe,
To je nam škoda in kvar, tujcem veselje in slast. Ko Izraelci nekdaj častili so svoje malike, Ne misle ni na to, da jih ustvaril je Bog,
nično in pristopi takoj k pravemu dejanju (Canon aetionis), kakor je je zahtevala Divina Institutio. Ta Divina Institutio pa je sestajala v smislu dotičnih mest svetih pisem (Matth. XVI. 26, 27, 28 in 30; Marc. XIV: 22, 23, 24 in 26; I Cor. XI: 23, 24, 25 26) iz zahvalnice (gratias agens), iz konsekracije (benedixit), iz obhajila (deditque discipulis suis), za katerim je sledil zopet slavospev, in v pogledu na določbo Pavlovo (I, Tiinoth. II: 1, 2, 3, 4) iz molitev za vse ljudi, sosebno za vladarje in gosposke.
Apostoli in njih nasledniki so torej obračali svojo skrb sosebno razvijanju teh delov, kakor se je kazalo po razmerah kraja in časa, in je po takem v stari dobi pričenjala akcija s prefacijo ali slavospevom za vse dobrote Božje, za katero prefacijo je sledila neposredno konsekracija poleg molitev, katere je apostol Pavel posebno priporočil Timoteju, in obhajilo. Za obhajilom so se verniki še zahvalili Bogu na tem, da so bili udostojeni prijeti Sveto telo, so prijeli blagoslov ter so se na poziv dijakonov (Ite in pace) razšli kakor smo to razložili zgorej s pomočjo klementinske liturgije apostolskih konstitucij.
Po takem seje temu, da se je molitev Gospodova razmemo pozno vložila v rimsko liturgijo, čuditi toliko manj, ko je imela rimska cerkev pri svojem eminentnem položenju odločilen vzrok, da postopa nad vse previdno pri uvajanju vsake novosti, in ko se je molitev Gospodova, kakor se kaže, tudi v liturgije drugih cerkev vložila le polagoma. V poslednjem pogledu je sosebno 9. kanon Toletanskega koncilja poučen; kajti ta kanon svedoči, da v nekaterih cerkvah nekdanje Praefectura Galliarum se molitev Gospodova celó v oni dobi ni pela pri vseh, ampak jedino pri nedeljskih litur* gijah (non quotidie, sed tantum in die Dominica". Primerjaj Daniel 1. c. tom. I pag. 42, kjer se navajajo tudi dotična mesta kardinala Bona). Sicer pa molitev Gospodova pri svojem prvem uveT denju v rimsko liturgijo ni dobila mesta, odločenega jej še le po Gregorju Velikem, kakor se neoporečno kaže iz njegovega zgorej navedenega lista ad Joann. Svrac. Njeno prvotno mesto1 je moglo v obče biti jedino po obhajilu ali pa pred Kanonom, ko navaja Gregor kot vzrok premeščenja namero, da bi se molila nad telesom in krvjo Kristovo. Prvo pa se nam zdi nad vse neverojetno ; ker po naših gorenjih razpravljanjih ni mogla pripadati liturgiji katehumenov, utegnila je torej biti na vrsti takoj pred darovanjem, (Offertorium), specijalno neposredno za poljubom miru, in jo je utegnil Gregor Veliki s poljubom miru vred premestiti na mesto, katero ima do današnjega dne. To mnenje se kaže toliko verojetniše, ko bi bilo drugače jedva naravno premeščenje poljuba miru, običaj-ega pred darovanjem, na mesto, odločeno inu po Gregorju Velikem.
Da se pri petju ali govorjenju molitve Gospodove v rimski maši nahajajo še nekatere rituvalne razlike, da se n. pr. v nekaterih cerkvah Francije pri besedah „Panem nostrum" vrši povzdigovanje patene, v Lijonski in Viennski škofiji Francije pri besedah „sicut in coelo" elevaeija liostije (z roko>, da bi se s tem naznanilo bližnje obhajilo, — to omenjamo le mimogredé.
i.! t
Драгн Словквцп, upu нас од давна ie миого нерлда!
Ko ca одстрани нермд, такои иначен бљ cbť.t. Камор нам^рим очи, повсљд са ми зди все нарлб-fe,
To ie наиг шкода m квар, туицем веселве ин сласт. Ко" Изгазлци некдаи частиди сж cboia малике, Не мнсла ни ва то, да их устварил ie Бог,
Iz Krčevinskih potočnic.
(Eligija).
Ta Bog, kateri ima narode pod svojimi krili,
Ki smo mu dolžni vsi Čast, hvalo in slavo na vek.
Tako i čislamo mi le tujih jezikov lepote, Kadi se bahamo njoj, ona nam biser se zdi.
To je, rojaki, nam greh, greh izvirajoč iz slepote, Ki nas ujete drži v mreži, ko ribice sak.
Tujščina gladi si pot preširno po zemlji domačej, Siri, šopiri se, ah, da me je groza in strah;
Ima v palačah svoj stan; slovenščina plače za plotom! Ni li to vredno solza, britkih tekočih solza?
Če učenjaka se dva sestaueta v družbi veselej, Njima ni pet ni šest nemščina bruhne iz ust;
Ako mladenič razvnet mladenki razkriva ljubezen, Jezik slovenski rabeč, ona smehlja se molče;
Ako pa v tujščini njej le kaj o ljubezni zašepne, Sladke ljubezni takoj gorek potrdi poljub.
Bratje, rojaki, torej proč hitro s toj gadnoj napakoj, Rabiti jezik svoj, bodi vam sveta dolžnost.
Božidar Flegerič.
Ta Bor, катермн iraa народе под своими крплн,
Kin смо ну доджип всн част, хвалл ин слављ на bík.
Тако и числало зш де тунх ммшпв лћнотл, Ради са бахамо hloh, ona нам бисер сл зди.
To ie, ролкп, наш rpkx, гркх нзвираикч из с.гћиоте, Кш нас у1лте држп в мр'ћжп, ко рибицл сак.
Тушцина глади сн нљт иреширно по землБП домачен, Шири, шоппри са, ах, да ма ie гроза ин страх;
Има в палачах свои стан ; словкшцина плаче за плотом! H'fe лн то вр1;дно солза, бритких пеклчих солза ?
Че ученлка сл два сестанета в дружб^ веселеи, Нвпма lín iiat mi шест iit>min,ima брухпе пз уст,
Ако млад'ћкнч развнлт млад-éhkt рачкрива лгобззен, 1азпк слов1шскш рабАЧ, она см"ћхлл са молча ;
Ако na в туГпцинћ ш>ен ле кап o лгобззнп загаеине, Сладке лгобззни такон горек иотрдн нолгоб.
Братве, ролки, торМ ироч хитро с тоц гаднон напакоп, Рабпти MV3UK CRofi, бждп вам свАта должност.
Ламурс.кШ.
Nekoliko rieči o roditeljih Kraljeviča Marka.
U Hercegovini, a u „bijelome gradu Pirlitoru" vojvodovao s ljubom (ženom) svojom Vidosavom vojvoda Momčilo (Momčil), junak od komada'), takovjunak, koga tada u svietu ne bijaše.
Nu „gdje je sreča, tu je i nesreča". Vidosavu za-voli1) Vukašin, kralj srbski; i ona zavoli njega. —
Kralj pošalje vojvodkinji k n j i g u, neka Momčila il izda il otruje. Ali mu ona odpiše, da „nije lasno izdati Momčila, ni izdati, niti otrovati", te ga svjetuje : „Ti podigni mlogu silnu vojsku". Vukašin to učini. —
Kralj pomočju „kuje Vidosave" pogubi vojvodu junaka. Umiruci govori Momčilo Vukašimu:
Amanet1) ti, Vukašine kralju! Ti ne uzmi moju Vidosavu, Vidosavu, moju nevjernicu, Jer ď i tvoju izgubiti glavu; Dauas mene u tebe izdala, A sjutra ce tebe u drugoga: Več ti uzmi moju milu seju, Seju moju, milu Jevrosimu: Ona ce ti vazda vjerna biti, Rodit ce ti kó i ja, junaka.
Junak „to govori, a s dušon se bori, to izusti, laku dušu pusti".
Kad pogibe Momčilo vojvoda, U gradu se otvoriše vrata, Pak izidje kuja Vido3ava Te dočeka kralja Vukašina, Odvede ga na bijelu kulu4), Posadi ga u stolové zlatne, Ugosti ga vinom i rakijom
I gospodskom svakom djakonijom5)' Pa otide u riznicu6) mlada, Iznese mu ruho Momčilovo, Momčilovo ruho i oružje. Al da vidiš čuda velikoga! Što Momčilu bilo do koljeua, Vukašiuu po zemlji se vuče; Što Momčilu tamaiť) kalpak') bio, Yukašinu na ramena pada; Što Momčilu taman čizma9) bila, Tu Vukašin obje noge meče: Što Momčilu zlatan prsten bio, Tu Vukašin tri prsta zavlači; Što Momčilu taman sablja bila, Vukašiuu s' aršin10) zemljom vuče ; Što Momčilu taman džeba") bila, Kralj se pod njom nidignutne može.
To je kralju vrlo mučno bilo; sjeti se rieči, što ih progovorio
Momčil junak uiniruči, te veli:
Avaj meni, do Boga miloga! Nuto kuje mlada Vidosave, Kad izdade ovahog junaka, Koga dana* u svijetu nema, To li mene sjutra izdat neče ?!
I dade pogubiti kuju Vidosavu. Tada
Kralj pohara dvore Momčilove, Pa on lize sestru Momčilovu Po imenu dilber") — Jevrosimu, Odvede ju Skadru na Bojanu I vjenča je sebi za ljubovcu; S njom lijepi porod porodio, Porodio Marka i Andriju — A Marko se turi'3) na ujaka Na ujaka, vojvodu Momčila.
') komad = kůs (Stuck, pezzo). zavoliti (zaljubiti, obljubiti) = lieb gewinnen (sich verlieben). 3) amanet (ámán) = Gnade! (hrv.: oj Boga t-i. bora tebi). ■•) kula = dvor, kuca od kamena; toranj- s) dijakonija — (grčka rieč — diakonein služiti) poslužba (Bedicnung, B«wirtung). fi) rizniea = Schatzkarnmer. ') taman (izg. támán) = upravo (ravno). ") kalpak = kapa ili bolje š u b a r a, što kod svetcanosti nose činovnici, vojnici itd. (I. F.) 9) čižma =
škornja. '") aršin — mjera (nešto manja od metra). ") džeba — ploča na ječerini (ječerma je neka vrst prsluka bez rukava). '*) dil-ber = liepota, liep (dilber-Jevrosima = schSn Jevrosima). ") A Marko se turi na ujaka = a Marko bude (bil je, postal je) kao ujak (ili kako bi kazao Istran: Marko se je hitil va ujaka). ") ujak (ujo) — materin brat, dočim je stric otčev brat) ujec (ujc). ") Marko se turi na Momčila po majci svojoj, sestri Momčilo v o j.
Po jeziku dok te bude, I glavom') če tebe biti!
Preradovic.
Zlatna slova.
Častno radi, skromno jedi, Pa ti posó2) zlata vriedi Senoa.
Svjetlom k slobodi!
Г)а nam ono ne pogine, Što je naše od stí rine!
Rakovac.
Hrdjiť) samo smrt uplaši.	Ki se srdi,	VoIim% brate, izgubiti glavu;)
Nek4) mu smrdi!	Neg'ljubiti svoj zemlji dusmana ).
Trmki.	' ' lstarska.	Narodna.
Glaitom (= po glavi) abl. liiuitationis ili instrumenti - malo (ich will lieber). - «) Tako veli djevojka Kraljeviču Marku u •) pósO —posao - pLl - posel. - hrdja (rdja) = a) Bost, b) pjesmi „Marko ukida svatbarmu" - ) .dusman - dusmanin Feigling (Taugenichts). - 4) nek - neka - naj. - '/volim = - (sovražnik) Erzfeind.	Priredjuje Dr. L. K. Tr.
Rusko pravopisanje za učeče se.
Spisal ЛлексалдрЂ Ил.ичћ EaiCHHt, poslovenil dr Jenko.
Pravopisanje zloženih (dvokorennih) besed.
Zložene (dvokorenne) besede se skladajo iz dveh koreni« ali besed, zjedinjenih s pomočjo e ali o v jeden cel pojem.
S pomočjo glasnika e se skladajo med seboj taki koreni ali besede, iz katerih prva se končuje na e ali a; n. pr. жи8неолис£те (od жизнБ+onncáHÍe), земледМе (od земла+ д&Ће), itd.
S posredovanjem glasnika o se skladajo med seboj taki koreni ali besede, iz katerih prva se končuje na t ali a; n. pr. иарохбдг (od парг-ј-ходг), водом^рх (od вода+игбрх), i. t. d.
O p o m n j a. Ako pa se besedi кровБ in д-ћтн zlagati z drugimi besedami, izvršuje se to zjedinjenje s posredovanjem glasnika o namesto e\ n. pr. кровожадннн (od кровБ+ жáднБш), д-јћтолгобшши (od д'1;тн+лш6ивбш), itd.
O p o m n j a. Ako se prvi koren ali beseda končuje na жа, ча, ша, ца, ец, ца це. se njuno zjedinjenje z drugimi besedami izvršuje s pomočjo e namesto o; n. pr. душепри-кјНчикђ (od душа+приказчикЂ), кожемнка (od кожа-f мнка), колченбгш (od кблча+ногш), палБцевнднни (od цалецБ+виднБш), птицело†(od итица-ј-ловг), глшеварбше (odnum,a+Bapéme), колБцеобразнми (od колБцб-f образнни), i. t. d.
Beseda полг (половина), zlagajoč se z drugimi besedami, sedaj obdrži svoj «, sedaj pa ga izgubi, včasih ga pa zamenja z glasnikom y. Tako, na primer, v skladanju z besedami, katere se začenjajo z glasnikom ali pa s črko л, beseda полђ ohrani svoj « in se zveže z drugo besedo s črtico; n. pr. полЂ-имкша, полг-оборота, лолг-листа, полг-лота, полб-ложки. Pred drugimi soglasniki beseda полг izgubi svoj ter se zjedini z besedami neposredno, brez črtice; n. pr. полгода, иолденБ, полчаса, полпуда, полсбтнп. Konečno, beseda полг zamenja svoj г s črko y, kedar se besede г njo zložene jemljejo v imenovali;iku, ne pa v rod., kakor v prvih dveh slučajih; n. pr. полугбд1е; полуденБга, полукругг, полуоткритБпг, itd.
Opomnja, Izjemo dela beseda полдевБ, rod. no-лудна, dajalnik полуднго, itd.
Ako prvi del zložene (dvokorenne) besede ohrani svoj konec, zjedini se z drugim delom s posredovanjem črtice; n. pr, жарг-ишца, 6áóa-ará, Kyaiá^iicá, царв-пушка, штабг? офип^рг, генералг-адБготантЂ генералЂ-губернаторг, гене-рагв-каиорх, гротг-мачта, itd.
(Konec.)	. ,
Opomnja. Iz tega pravila so izvzete naslednje besede:
вахмистрЂ, ротллстрг, егермеистерг, камергбрг, камерггон-
керг, гофнбистерг, фелБдмаршалБ, гофмаршалг, фелБдгб-
герг, фелБдфебелБ, фелвдшерЂ, ЦарБгр4дт., Б1ш'р4дгБ, Б1;л-
городтј, Новгородг.
Pravopisanje velikih in malih črk. Lastna imena se pišejo z veliko črko povsodi in za vsakim znakom ločnikov ali interpunkcije; n. pr. Александрг, Петрг, Николаи, Александрг, ПетровичЂ, НиколаевЂ, Poccia MocKBá, Волга, Москалевка, itd.
Samostalniki občni in drugi govorni razpoli ali deli se pišejo z veliko črko samo v nasednjih slučajih: 1. v začetku nadpisa, 2. za piko, 3. v začetku vsake vrstice v pesnih, 4. v začetku tujega govora, t. j. kedar se lastne ali koga drugega besede povejo ali zapišejo, neizpremenjene za dvopičjem, v oklepaju in 5. za klicajem, vprašajem in mno-gopičjem, kedar se rabijo namesto pike.
Z veliko črko se pišejo tudi občna imena in pridevniki, kedar se z njimi izražajo:
Nrzvanja treb oseb Božjih; n. pr. Богб, Господб, ТворбцЂ, ВсевБШнш, СпасителБ, Богорбдица, Св. Духг, Св. Троица, Провид-ћше, Прбмнслг, itd.
Nazvanja oseb ruskega Imperatorskega Doma, n. pr. Ихг IIímepáTopcKia Величества Государв Ившераторт., IV cyдápнн^ Императрпца Его Императорское Внсочество ГосударБ Насл+,дннк'б, ЦесАревичг, Великш Кназв, Ве-лпкаа Кнлгинн, Веллкал КнажМ, itd.
' Nazvanja velikih praznikov, tudi tednov in dnij, praznikom jednakovrstnih; na pr. Рождество Хрпстово, Ilácxa. Благов1ицеше, ВеликЈн ностг, Страстнаа нед-бли, Великш четвергЂ, Св^тлал нед-ћлл, Духовг денБ, Преполовбше, i. t. d.
Nazvanja oseb po stanovih; na pr. Eró Внсокоире-восходителвство, Ваше Превосходителвство, Ero (ЛнтелБ-ство, Ваше Внсокопрвосваценство, Ero ВисокоблагорбдЈе, Ero ПреподобЈе, itd.
Nazvanja viših državnih in učenih uradov in zavodov in tudi različnih ruskih društev; n. pr. ПравителБСтвугоцш СенатЂ, Свнт^шт® Синбд-Б, Государственнни СовФтг, Имлераторскан Акадеапл Наукг, МосковскШ уннверситбтЂ, Техническое ббцество, Мпшгет4рство Народнаго Просв-ћ-iu,éHÍa, Обцество дла uocó6ia нужд4шш,имсл литерато-рам%, itd.
Zaglavja knjig, časnikov, časopisov, spisov in pesmar-
stva; n. pi\ IfcTÓpiíi Государства PoccificKaro, Д'кл1пл Свл-тмхт, Ацостоловг, Московстл Б'1'.домостм, Нбвое Времл, Капитанскал дочка, Записки охотдпка, itd.
Nazvanja brodov in dragih ladij; n. pr. фрегатт, „Ilá-млтв Азбва", фречатг „Владиипрт. Мономахг", креисерт, „AдмирЛ.тв Нахилмовт>", лодка „Кореец'!.", лхта „Поллр-IIал звгкзд4", itd.
Nazvanja znamenitih dob in dogodkov zgodovinskih in literaturnih; 11. pr. Екатерининг в'6кг, Сквернал воина, крестовие походи, itd.
O p o m n j a. Osebni, oziralni in kazalni zaimki, rabljeni namesto nazvanja treh oseb Božjih in prevzvišenih oseb v llusiji vladajočega Doma, se tudi pišejo z veliko črko.
0 p o m n j a. V osebnih imenih, sestavljenih iz pridevnika in občnega samostalnika se piše samo pridevnik z veliko črko, ako samostalnik pri njem ohrani pomen občnega samostalnika, obratno pa se piše z veliko črko tudi samostalnik, ako ta izgubi pomen občnega samostalnika ; n. pr. Kiчое море, Тверскал ry6épHÍfl, Лктши садг, С1;вернал Bořmá, Духовт. денв, Св1;тлал, недгклл; городг Царское Село, городг Велишл Луки, itd.
Opomnja. V nazvanjib, sestavljenih iz zloženega pridevnika in občnega samostalnika, se piše vsak del pridevnika z veliko črko; n. pr. Алекс4ндро • Невскал .láBpa KieÓo - Печерекш мовастирв, Киргизг- Каисадкал степв, Уств- Медв^дицкал станпца, Русское Историческое об-Шество, itd.
Opomnja. Pridevnik se stavi včasih namesto osebnega samostalnika in se piše z veliko črko, kedar pri predmetu, zaznamovanem samostalnikom, ni drugega osebnega imeua.
Opomnja. V pismih se pišejo z veliko črko naslednje besede: Милостнвии Государв, Господпнђ, Bh, ВашЂ (tudi v zavisnih sklonih ali „casus obliquus").
Z malo črko se pišejo občna imena in drugi govorni razpoli, kedar stojé: prvič za vejico ali nadpičjem; in drugič za klicajem in vprašajem, za dvopičjem in mnogopičjem, kedar stojé namesto vejice a'i pa nadpičja.
Bazven tega se pišejo z malo črko:
Nazvanja duhovna in mitologiška; n. pr. ангелг, херу-виигб, серафимг; ннмфа, муза, русалка; цророкг, naipiápx-b, апостолв, евалгелистг, мптрополигв, apxiepéň. спискотгв, itd.
Nazvanja oseb po stanu, službi ali uradu posvetnem in duhovnem; n. pr. канцлер, мивистерт,, генерАлЂ-губернбторг, губерпаторт,, клазв, графг, баронг, камергсрт,, гофмаршалг, академпкв, npoфéccopгr,, генералг, полкбввнкг, совктвпк, itd.
Nazvanja plemen, narodov, bivališč, polkov, redov in učnih zavodov; n. pr. русскш, славлншп,, болгаршп,, чехг, поллкђ, н'1ж'цг, французг, москвичђ, харвковецг, евро-пеецв, китаецг, нзм4иловск;и полкђ, reóprieBCKiií кресгв, андр0евскал л0нта, itd.
Nazvanja oseb po veroizpovedanju ali učenju, po polku, redu ali učnem zavodu; n. pr. хрнспанинг, православнми, католикЂ, лготеранннг, магометашшт., буддистх, пеопла-тоникг, волвтерјанедг, студенп., лицеистг, правов^дт.., гористЂ, нреображбнецт, гусарт,, драгунт>, уланг, алексАн-дровши каватерг, itd.
Nazvanja mescev, dnij tedna, narodnih in malih praznikov; n, pr. свлтки, масленица, млсо1да, семнкг, каникдли, лнварв, февралћ, воскрес0нве/ цонед^лвникг, втбрпикЂ, itd.
Nazvanja zgodovinskih dogodkov in dob; n. pr. рефор-мапјл, свлцениое niicaflie, пугачевиџша, itd.
Nazvanja knjig ne v smislu naslovov, 11. pr. календарв, грамматнка, снлшеилое niicanie eBanré.iie, itd.
Opomnja. Pridevnik, kedar stoji kakor pridevek k danemu samostalniku, se piše z malo črko tudi v tem slučaju, kedar je izveden od lastnega imena; n. pr. ломонсов-ckiii слогђ, русскш лзнкђ, тамбовскш губернаторт., мос-kóbckíii сптедг, тулвскШ самоварг, вл;:емект прлншљ, италБлнскал опера, донецкш уголв, itd.
O p 0 111 n j a. Nazvanja oseb po službi ali stanu, in tudi nazvanja polkov in učnih zavodov se pišejo z veliko črko, kedar se rabijo v uradnih pismih, vročenih dani osebi, danemu polku ali danemu zavodu; n. pr. Росцодиву Bap-пивсколу Генералв — Губернатору, v Измаиловскш полкђ, вт> XáptKOBCKiii уииверситетв, itd.
Ruske dr
„Mosk. Věd", št. 305. t. 1 jako pohvalno pišejo o vsprejemu ccsarjeviča na Dunaju. Pravijo, da ga je srčno sprejel ne samo dvor, ampak tudi občinstvo. No, vsaj Rusija in Avstrija ne poznati Kraljevega Gradca. Pomenljiv je ta sprejem tudi gledé na to, da so nekaj tednov prej sprejeli Viljema II. le „suho oficijalno", pravijo M. V. Gotovo jo ta sprejem utrdil ono, česar mi iskreno želimo — mir, ter je morda važen korak za vsporazumljenje med Avstrijo in Rusijo.
„Mosk. Věd", št. 300 t. 1. govoré o novem programu francoskih socijalistov, pravijo, da bi ta program bil škodljiv za gospodarje in delavce, podražal hi proizvodnjo, in tako bi konkuiencija postala težavneja. Moglo bi se dogoditi, pravijo M. V., da bi po tem celó mlada ruska industrija postala nevarna zapadni Saj v
o b t i n i c e.
Ci nipy no питк-t, голому рубаха.
Eusiji ni društvo, ni narod ne smatrata kapitala zločinom niti sovražnikom dela. Na temelju pravice in obojnega pametnega razu-mevauja koristi da se bodo v Rusiji mirno zlagali gospodarji in delavci.
V „Gosud. Sovět ' predan (izročen) je načrt,da se omeji ino-strano naseljevanje v Rusiji, Ker uže sami Rusi nimajo dosti zemlje, da se selé v državi, prepoveduje načrt nakup zemljišč izven črt mest, takó, da bodo le v mestih inostranci mogli kupovati zemljišča za hiše itd. Vendar bode minister notranjih del smel izjemno dopuščati nakup ruskih zemljišč, a le (fTd pogojem ali uslovjem, da inostrani kupci primejo rusko podanstvo. Tudi inostranci, ki ■ so kupili zemljišča uže prej, morali bodo tečajem 3 let pridobiti si rusko podanstvo, ali pa ustopiti (odstopiti) zemljišča drugini-
V „Mosk. Ved", št. 288. t. 1. toži se profesor Ilovajskij, da so Nemci posebno napredovali zadnja leta v Rusiji. Iz 14 zavarovalnih Moskovskih društev je samo jedno čisto rusko, druga so prešla v nemške roke. V teh nemških društvih ni več od 6% (nizih) ruskih uradnikov, ki pa tudi morajo znati nemški. Viši so Nemci..Tu, pravi Ilov., ruski človek še svojega domoljubja pokazati ne sme. Krivi pa so vsemu temu gotovo tudi ravnodušni ruski glavničarji, ki bi bili lahko ta društva dobili v svoje roke. V obče seje nemški duh vzbudil, celó v teh rodbinah, ki so bile postale uže skoro ruske. Nemških društev daje veliko v Moskvi, in Nemec da izhaja tudi brez ruskega jezika, posebno če ima veliko službo pri kakem nemškem delniškem društvu. A Rusi se za vse to malo menijo: Taka je slovanska nestrpnost!
Zadnjih 10 let prihajalo je vsako leto povprek v Rusijo 800 tisoč tujcev. Prejšnja lOletja pa jih je prihajalo 950,000. Od 1872 do 1882 1. prišlo je v Rusijo celih 9,458.000 tujcev. Med njimi je bilo Nemcev 6,100.000, Čehov in drugih avstrijskih Slovanov 77-000, Srbov, Roinuncev in Bolgarov 42.000. Drugih narodnostij jih je bilo manje. Večina, kakor sodijo, prihaja jih v Rusijo le začasno. V Rusiji naštevajo do 5,000.000 tujcev (največ Nemcev),
Iste M. V. št. 308. pravijo, da v zapadnih gubernijah živi mnogo Nemcev uže čez 10 let brez domovinskih listov ali pa s takimi, katerim je uže potekel obrok. Po novem zakonu ti ljudje ne morejo postati ruskimi podaniki. Živé torej uže leta in leta v Rusiji, pa niso ni nemški ni ruski podaniki, in nikdor jih ne vzne-mirjuje. M. V. mislijo, da bode Rusija morala te ljudi vendar poslati v Nemčijo nazaj.
Ko so Nemci povišali carino na rusko žito, pokazalo se je kmalu, da so sami sebi podražili kruh. Rusija pa je bila koncem 80 let povišala carino na nemški premog in železo. Vsled tega se je hitro razvijalo rudokopje v Rusiji, posebno se je hitro množilo dobivanje premoga in železa. Nemčija je tu izgubila jako važno t žišče, a Rusija se je ojačala. Sedaj, predlagajo Nemci Rusiji, da znižajo carino na žito; če Rusija zniža carino na železo in premog. Tudi ko bi znižana carina na žito bila za rusko kmetijstvo važna, odbijajo vendar javno mnenje, češ, da ne dá ubiti premogokopja in železne obrti v najširjem smislu.
V ruski Poljski je 8 mest in 300 mestie. stanovniki katerih so činžonjaki „panov", t. j. ti gospodje oblagajo meščane z raznimi dačami, imajo n. pr. pravico vseh krčem itd. Te ostanke poljskega fevdalizma ruska vlada odkupi.
Načelno je odločeno, da narodne šole dobe zemljišča, na katerih se bodo otroci učili vrtnarstva, sadjereje itd. Najprej so proučili jednako ustrojstvo v Franciji, Nemčiji, Avstriji in drugih zapadnoevropskih deželah.
13. novembra t. 1 praznovali so v Moskvi posebno slovesno SOletnico učeno-literaturnega delovanja Zabélina. Ta učenjak znan
je kot dober poznavalec ruskih starin in kot ruski zgodovinar. V širjih krogih sicer ni tako izvesten, kakor n. pr. zgodovinarji: Karamzin, Solovjev, Kostomarov, Bestužev, Rjumin ali Ilovajskij, ali za rusko znanost pridobil si je mnogo zaslug. Sedaj je ravnatelj carsk. istor muzeja v Moskvi. Kot starinar-zgodovinar trudil se je vedno, da v objektivnih slikah pvikaže rusko preteklost. Opisal je domače življenje ruskih carjev in caric, njihove navade, obrede, vraže (noirf-.pia) in nazore. Prav lepo je opisal, kako sta Minin in Požarskij za Rusijo Moskvo pridobila nazaj. Razkopal je mnogo starin in takó mogel opisati stari obrt. On je tudi za zgodovino Moskve in njenega početka pridobil si znatnih zaslug ravno s tem, da tudi tu resnico stavi nad jrse,
7. (19.) nov. t. 1. umrl je V. P. Kljúšnikov. Rodil se je 10. (23.) sušca 1841. 1. V Moskvi mu je bil učitelj ruskega jezika V. I. Krasov, sam dober pesnik. Na vseučilišču izbral si je prirodo-slovje. Jako je vplival nanj njegov stric, ki ie bil tudi pesnik. Služil je le malo časa, in to je bilo njegovemu literaturnemu delovanju na korist. Prvo njegovo delo bil je velik roman v četirih délih „Марево" (fatamorgana). Bilje natisnen v „Ruskem Véstniku" 1864 1. Kmalu mu je sledil drug velik roman „Ћолвппе корабли" (velike ladije). Oba romana sta imela dober vspeh. Pisatelj vzel je svoje tipe iz sovremenega življenja ter jih je umetniški dovršeno predstavil. Tudi prirodni spisi so jako lepi. Vsled tega vspeha izbrali so ga pravim členom Moskovskega društva „Љобителеи Poc-riiiCKoii словесности". Po tem je stalno sodeloval pri „Russkem Véstniku" i „Mosk. Védomostih". Iz tega vidimo, da so mu nazori bili bolj konservativni. Tiskal je v „Rus. Véstniku" lepo preložene angleške romane. Leta 1868 poklical ga je urednik „Zarje"(Kaš-pirév) v Petrograd. Tu je pridno sodeloval in natisnil treji veliki roman „Цнгане". in povest „He-JtápeBo". Ko je Marks odločil se 1. 1870. izdavati časopis „Нива", predložil mu je glavno uredništvo. Tudi sam je izdaval ilustrováni list „Кругозорг" (obzorje), po tem pa „Собескдника". To njegovomu pisateljevanju ni bilo ravno na korist. Napisal je le še povest iz časov Katerine II.: „Сежн волно-думцевг" (družina svobodomiselnikov) in zgodovinsko črtico „Госу-дарв-отрота.
L. 1880. vrnil se je v Moskvo. V „Rus. Vést." je obelodanil povest „крћшпп." (skopuh). Naporno delo zakrivilo mu je smrtno bolezen. Bil je skromen, plemenit človek. On je kot prirodoslovec moško povzdignil glas proti gospodujoči teoriji ter v državnem, društvenem in umetniškem življenju branil vedno proti gospodujoči negaciji odločno pozitivna načela. Zanimivo je, da Kljušnikova posebno toplo hvali celo „Правит. Вкстникт," ter pravi, da on ni mogel trpeti neiskrenosti ni v življenju ni v literaturi. Njegova labudova pesem bila je fantastiška povest „Danse macabre", natisnena 1891. v „R. Obozreniju". Uredoval je tudi зндиклопедическш словарв (3 zvezke).	C.
DOPISI.
V Trstu. 5 dec. (Ob koncu leta). Mi Tržaško oko-ličanski Slovenci vzdržujemo se po naših narodnih društvih; društva so nam prave trdnjave, ona govore, da še biva tu tlačeni Slovan. Umevno je samo po sebi, da si skušamo s trudom ustanovljena društva i vzdržati, da se ne podere kar čez noč to, za kar je bilo treba mesece in leta trajajočega trudoljubivega narodnega delovanja. Uprav v tem pogledu se je v naših krogih mnogo zagrešilo, mnogo zamudilo! V našem mestu imamo veliko število, menda do 800 pekov, izmed katerih je do 80% Slovencev. Pred več leti ustanovili
so si naši peki svoje pevsko društvo z imenom „Jadranska Zarja". To društvo je bilo za nas važno, bilo je vrlo narodno. Členi njegovega odbora predstavljali so se ob raznih narodnih slavnostih s širokimi narodnimi trakovi ob prsih, a iz prs močnega zbora pevcev tega društva donela je po mestu krasna slovanska pesem. To važno narodno društvo, katero je štelo stotine členov in imelo najmočnejši pevski zbor med vsemi dosedanjimi pevskimi zbori mesta in okolice, spi sedaj mrtvo spanje! Zaspalo je to važno društvo uže pred več leti; izgubili smo tu tvrdnjavo, a vedemo se nasproti tej
izgubi, kakor da bi se nas ne dotikala čisto nič. Poguma ter čilega delovanja bi se hotelo, da zopet vzbudimo Tržaške peke za narodno stvar, da si ti ustauové svoje slovensko društvo ali zadrugo.
Nekaterim zdi se najbrže stvar pretežavna; ali z dobro voljo doseže se mnogo. Kaj bi se ne dalo izvršiti od naše strani tu v Trstu, da bi imeli, n. pr. le desetorico takih, recimo, narodnih agitatorjev, kakor je bil pokojni Dolinar!
Tržaški peki so si ustanovili pred nekaj leti svojo zadrugo z imenom: „Consorzio dei pistori". Na čelu tej zadrugi so i rojeni Slovenci, a taki, kateri se ne zavedajo svoje narodnosti ter so nasproti nam jednaki pristnim Italijanom. Pravila, uradni jezik te zadruge, sploh vse, je le italijansko.
Ta zadruga je torej za nas tuja, jednaka irredentarskim društvom in zadrugam, čeravno šteje med svojimi členi do 80% Slovencev. Slovenski peki v Trstu zdramite se! Sami morete si ustanoviti močno zadrugo, katera bode v vaših rokah in na korist naši narodnosti v Trstu.
Bližamo se koncu leta, katero ni prineslo nam Tržaško-okoličanskim Slovencem kaj novega, toliko manje dobrega, No, pri vsem tem zabeležiti je i nam v nekem pogledu majhen napredek. Ustanovila se je v Trstu „Hranilnica in posojilnica", dobili smo vrla dva narodna odvetnika. Doslej je bilo res čudno tu v Trstu, da ni bilo med 70 Tržaškimi odvetniki niti jednega Slovenca! Po številu ljudij naše narodnosti moralo bi tu biti vsaj 15 odvetnikov. No, ako bi se zavedali Tržaškookoličanski Slovenci svoje narodnosti v takej meri, kakor tukajšnji Italijani, pokazal bi Trst uže nekoliko drugačno lice.
Srce boli človeka, videti, kako se poslužujejo celó nekateri naši veljaki še vedno italijanskih odvetnikov. Uprav italijanski odvetniki v Trstu so na čelu dotičnim društvom, katera delujejo z namenom na to, da bi se zatrli Tržaškookoličanski Slovenci.
Ko bi pa mi podpirali še take odvetnike, pobijali bi sami sebe. „Svoji k svojim"! bodi naše geslo, ker jedino takó nam je možno vstrajati. Ako se bodo posluževali naši rodoljubi in naše ljudstvo sploh le naših odvetnikov, dobimo pač v malo letih še druge, kateri vsi bodo gotovo stebri naših narodnih društev in voditelji narodnosti naše.
Kar sem rekel o našem občinstvu in, žal, tudi o nekaterih rodoljubnih veljakih nasproti našim odvetnikom, je trditi tudi gledé „Hranilnice in posojilnice". Število členov pri tem zavodu ter njegovo delovanje, kaže da se naše občinstvo doslej ne zanima dovolj za obstanek tega važnega zavoda. Med členi tega zavoda pogrešamo doslej imena prvih rodoljubov, kaj-li še našega občinstva v obče.
V nekaterih stvareh kažemo res še premalo zavednosti; koliko bi pomogli narodnosti naši in samim sebi, ako bi se
v vsem posluževali le vsega, kar je našega! Brez tega, brez vstrajnega narodnega delovanja, pač se ne bodemo mogli meriti na nobeno stran s tu močnejšim sovražnikom. Pravimo, da nas je tu v Trstu več nego v vsakem drugem slovenskem mestu; no, ali pa kažemo tudi istinitost teh besed!
Dal Bože, da bi se v Trstu in okolici naši v bodoče leto obrnilo na bolje.	„X".
V Selnici ob Dravi, 4. dec. (Izv. dop.) „Slovenski Gospodar" od 24. novem. t. 1. je podal dopis iz Ponikve (na Stirskem), v katerem hoče zasmehovati „še ne 20 letnega dijaka, ki je že poln novošegnih fraz in ostudnega liberalizma, ki se je predrzuil novoosnovano bralno družtvo v Ponikvah v „SI. Narodu" „napasti" ; ker je namreč temu društvu povedal, da nobenega „liberalnega" lista ne čita in vse slepo za dr. Mahničem pobira".
Dotični dopis nazivlje ta bratovski opomin v „Slov. Narodu" „surovim napadom" ter pravi, da se je to društvo vsled tega nalašč naročilo na „R. Katolika", „kateri se zdaj hlastno bere in se dr. Mahnič občuduje".
Da čita omenjeno društvo „B. Katolika", to je prav tudi nam; kajti tu bodo dotični čitalci imeli priliko prepričati se na samen mestu (ako niso popolnoma slepi in gluhi), da v tem lažikatoliškem listu tiči vse drugo, nego to, kar bi imelo pravico „rimsko-katoliško" imenovati se; in ko pridejo do vrstic, kjer dr. Mahnič psuje: „nevedne kmete, ulične postopače in čitalnične plesalce" ter zaničuje cirilsko pisavo in splch vse, kar bi moglo rešiti Slovane pogina in se vrhu tega še spomnijo, da je dr. Mahnič poglavar teh, ki so na I. slov. kat. shodu v Ljubljani napadli družbo sv. Cirila in Metoda, tedaj menda vendar spoznajo, da „ni vse zlato, kar se sveti"; kajti tudi organ dr. Mahniča se sveti od zunaj z bliščečim imenom „Rimski-Katolik", v tem ko se njegova vsebina še navidezno ne strinja s tem imenom. To, kar piše „R-Kat.", zaslužuje popolnoma drug naziv; in kdor bi gledal samo na njegovo vsebino, ta bi mu rekel (in to pa vsej pravici): „Berolinski židoprotestant". Talažikato-liški list pobira namreč laži in psovke iz židovskih in protestantskih časnikov, ki so naperjene proti Slovanom ter je podaje slovenskemu občinstvu kakor sv. evangelj.
Mi čestitamo novoosnovanemu in vsled tega še ne skušenemu bralnemu društvu v Ponikvah ter želimo, da bi se mu vsebina „B. Katolika" prehitro ne zgabila. Čestitamo pa tudi tistemu „še ne 20 letnemu" dijaku, da je imel v Ponikvah vsaj on to iko razuma, da je opomnil omenjeno društvo na važno stran ter mu povedal, da, kdor hoče spoznati resnico, mora poslušati dva zvona; saj je neovrgljiva resnica, da, kdor hoče biti pravičen sodnik, mora zaslišati zatoženca ravno tako, kakor tožnika. Kdor ravna v tem slučaju nasprotno, ta se ne more smatrati pravičnim sodnikom.
Ogled po slovanskem svetu.
a) slovenske dežele :
Dve interpelaciji. Prva kaže, kakó se postopa med koroškimi Slovenci, da bi ostala pri njih dosedanja jezikovna uredba šol. 22. nov. je bil Mac-Nevin, c. kr. okr. glavar, v Kotmarivesi ter je tu izjavil, da bode šola, za kakoršno prosijo Slovenci, hrvaška, da naj gredó ti, kateri zahtevajo slovensko šolo, čez Ljubelj, da niso vredni imeti otrok, da so na Štajerskem, kjer je služboval, prihajali iz slovenske šole sami neumneži. Nasprotniki slovenske šole, čuteč se varne za hrbtom glavarjevim, pa so psovali naše z „ravbarji", kateri hočejo krasti Korošcem nemški jezik. Naši ljudje so odšli s protestom in razburjeni. Tudi dež. predsednik, kakor je videti, odobruje postopanje proti Slovencem ; 8. nov. je proti Bistriškemu zastopu in tudi ob drugih prilikah imenoval „Hetzerje" te, ki se potezajo za pravice slovenskega naroda Zato praŠajo podpisani: 1. Ali je c. kr. vlada pripravljena, preiskovati in potem primerno kaznovati postopanje c. kr. okr. glavarja Celovškega v Kotmarivesi ? 2. Hoče-li skrbeti za to, da sklepov slovenskih občin na Koroškem gledé jezikovne uredbe ljudske šole ne bode oviralo neopravičeno postopanje vladnih organov ?
Druga interpelacija pripoveduje, da je v Svincu (Eber-stein) na Koroškem dal s >dnik zapreti tožitelja Jos. Kollmana, ker ni znal nemški. Sodnik je zakričal: „Warte, ich werde dich schon deutsch lehren". Po 24 urah zapora vprašal je sodni sluga Kollmana, ali zna uže nemški. Za hrano je dobil hlebček kruha, za katerega mu je bilo plačati 8 kr. Prebivalci sod. Svinskega okraja štejejo 792 Slovencev; zato praŠajo podpisani pravosodnega ministra: 1. Ali je pripravljen preiskovati ta slučaj, ako mu ni bil doslej še znan ? 2. Ali je pripravljen ukreniti potrebno, da se dá primerno zadoščenje slovenskemu prebivalstvu za ta nečuveni, globoko žaleči in vznemirjajoči slučaj ? 3. Ali je pripravljen skrbeti za to, da bi moglo iskati slovensko naseljenje, domače tudi v sodnem okraju Svinském, pri tem sodišču pravico v svojem jeziku ?
Odbor pol. društva „Edinost" v Trstu je izjavil, da on smatra posl. Vj. Spinčiča in dr. M. Laginjo hrvat-s k o-sl o v e n s k i m a poslancema: 1. ker so ju v bratski slogi volili hrvatsko-slovenski volilci, in 2. ker ju je priporočilo pol. društvo „Edinost", kojemu je naloga braniti narodne koristi Slovencev in Hrvatov. — Tudi sam hrv.-slov. klub je protestoval proti trditvi celokupnega konservativnega klaba, kakor da bi ne imel prava, pride i si tako ime.
„Teharski plemiči", nova slovenska lirična opera, katero je uglasbil dr. Benjamin Ipavec, predstavljala se bode danes prvikrat v Ljublj. novem, gledišču, v prisotnosti skladatelja.
Fran vit. Močnik, upokojeni šolski nadzornik, rojen v Cerknem na Goriškem, umrl je v 78. letu življenja. Njegovo ime je znano po vsem civilizovaném svetu; kajti uže davno je zasnoval take lične knjige o računstvu za osnovne in srednje šole, da so jih prevajali na vse kulturne jezike. Pojedina izdanja so dosegla 20, 30 in še več, vselej poprav-
ljenih ali pomnoženih ponatisov. Vsa zasnova je vzorna, in računice za osnovne šole ostanejo najbrže tudi v bodočih stoletjih svoje vrste naprekosljivo delo. Šolske računske knjige se ne imenujejo le v Avstriji preprosto „Močnik"; ime tega Slovenca ostane stalno v zaglavju pedagogiške literature.
Ondříček Frant., svetovnoznani češki vijolinist, je zadnjih 14 dnij mudil se na Primorskem ter, v družbi s svojo soprogo pevko, priredil koncerte v Gorici, Trstu, Pulju in zopet v Trstu. Zadovoljil je povsod občinstvo, a poprek je zadovoljilo tudi ono njega v gmotnem, še bolj pa v moralnem pogledu. Občinstvo dobi od njega vedno več, nego pričakuje, a ono ne obiskuje vselej njegovih koncertov, kakor bi pričakoval vsem pravom on. Na Primorskem pa poseza, kakor znano, nacijonalna politika tudi v glasbo, in sosebno Italijani so na to stran pravi mojstri. Svoje ljudi, še toliko neznatne, označujejo kot pristne genije in v obče jim izkazujejo čast tudi z obilim obiskovanjem njih koncertov. Pri Ondříčku je ital. židovski list v Gorici odvračal občinstvo od koncerta s tem, da je kazal na njegovo slovansko pokoljenje; v Trstu so se listi pospěli začetkom nad nacijonalno stališče ter jako poudarjali znamenitost glasbenika češkega; potem pa so priobčili jedno pismo iz Gor ce, v katerem kažejo, kakó demonstrativno so tam pri koncertu ploskali od slovanske strani; odtlej so pisali uže hladneje; vsaj priporočali niso poslednjega, tu 8. dec. v velikem gledišču (Politeama Bossetti) danega koncerta. Občinstva je prišlo sicer nad 500, ali ne toliko, kakor bi ga bilo drugače utegnilo dojti. Tega koncerta se je udeležilo mnogo Slovencev iz Trsta in okolice, potem Hrvatov, Čehov, ali skupno ne toliko, kakor bi bilo želeti. Nočemo omenjati, da slovansko občinstvo bi ne bilo še dovolj zrelo za umetno godbo; v Trstu tudi ital. in hemško občinstvo je poprek zaostalo ali zanemarjeno na to stran, in so le manjši krogi sposobni za ocenjevanje više glasbe; ali razlika je ta, da ital. občinstvo in nemška naselbina gre svojim ljudem in s tem tudi na zunaj izkazat se, tudi kjer nimajo po-jedinci povoljnega razuma za stvar, v tem ko se kažejo Slovani tudi Tržaškega mesta preveč indiferentní ali brezbrižni. Ravno v Trstu je treba ponovljenega dokazovanja, da slovanski živelj je tu, ne da ga ni, kakor trdi ital. publicistika na zunaj. Mnogo je slovanskih imovitih rodbin, ki bi bile dolžne ravno ob takih prilikah dokazati svojo prisotnost z vsemi členi, in to bi spodbujalo redke slovanske glasbenike, da bi zahajali v Trst, jedino za Slovane, ko bi jih Italijani itd. puščali na cedilu zastran ozkosrčnih nacijonalnih interesov Mi omenjamo to, ker so rodoljubi slovanski obžalovali sosebno v večer 8. t. m., da so bile lože velikega gledišča malo ne prazne, ko bi jih mogle polniti slovanske rodbine. To je na estetiško in moralno škodo poslednjim samim; kajti Oňdřiček je s svojo gospo odbral za ta večer izredno dragocene komade, ki po svoji notranji vrednosti in po taki izvršitvi, kakoršni je kos jedino Ondříček, oplemenjujejo naša čustva. Ondříček je ta večer s komadi Brucha. Eaffa, Schu
manna in z dodatki zares ogreval srca, v tem ko je z dvema Paganinijevima komadoma vzbujal največe občudovanje. Slava njemu in čast tem od slovanske strani, ki so vede i, kaj pomeni tak koncert v Trstu v glasbenem in moralnem pomenu !
Iz Trsta odide Ondřiček v Sarajevo, potem dalje proti Afriki ali pa proti ■- Skandinaviji. S pomladi odrine tudi on v Ameriko, kjer ostane na razstavi v Chicagu in drugod celo poletje.
Družba sv. Cirila in Metoda je po svojem vodstvu izdala in žaložila svoj VI. „Vestnik", ki, obsezajoč 88 str., in tiskan v „Kat. tiskarni" v iLjubljani. obširno razpravlja o VII. veliki skupščini v Postojini, potem zaznamuje darove, podaje imenik poddružnic, pokroviteljev, vodstva, nadzorniš-tva in razsodništva, navaja društvene zavode in dostavlja imenik po veliki skupščini zasnovanih novih poddružnic. Dohodkov 1. 1891. je bilo 11.992 gld. 35 kr., stroškov pa 8556 gld.'; 77 kr. Dohodkov je bilo 2400 gld. več od leta 1890, ali tudi stroškov je bilo 2700 gld. več od 1. 1890. Med dohodki je podpora kranjskega dež. zbora s 1000 in Ljubi, mesta s 410 gld. 14 vstopivših pokroviteljev je plačalo 1374 gld., volil je bilo 966 gld. 27 kr. Za 4 razredno šolo v Trstu s šolskim vrtom je družba potrosila 2564 gld., jo tu je Trž. moška poddružnica nabrala 7БЗ gld., ženska pa 427 gld. 90 kr. Za druge učne zavode v Bojanu (pri Trstu), v Gorici, Podgori in Pevmi (obe občini pri Gorici) in Celju se je potrosilo 2463 gld. 52 kr., skupno 5164 gld. 48 kr. Podpora narodnega šolstva na Koroškem in v Istri je znašala 938 gld. 65 kr. Slovenskih nabožnih in poučnih knjižic je družba razdelila za 818 gld. 13 kr.
Prebitek znaša vendar še 1348 gld. 23 kr.; skupno imetje je koncem 1. 1891 znašalo 11.992 gld. 35. kr., pri tem niso všteta posojila raznim šols. občinam za zgradbe šols. poslopij. Družba je doslej nabrala 44.318 gld., potrosila pa 32.325 gld. Poddružnic je bilo na Kranjskem 45, na Štajerskem 28, na Koroškem 14, na Goriškem 13, v Trstu 4 (moška in ženska, potem na Greti in pri sv. Ivanu), v Istri 1 (v Podgradu). Po vseh deželah je pokroviteljev 83, ustanovnikov 7, letnikov 42, podpornikov 3482, vseh družbenikov 9007. Po veliki skupščini je navedenih še 15 novih poddružnic, a po priobčenem Věstníku jih je uže zopet pri-rastlo nekaj, in so zlasti rodoljubke, ki po trgih in mestih raznih pokrajin snujejo nove poddružnice, takó da se nam je nadejati do bodoče velike skupščine velikega napredka. Na Kranjskem je, kakor pravi „SI. Nar"., razmerno največa apa-tija, ker protislovanska stranka ne le da nič ne stori za družbo, ampak jo izpodkopuje z neosnovanimi napadi. V najhujši dobi narodnega življenja se ondi v „konservativnem glasilu" navdušujejo za nemško kat. vseučilišče v Solnogradu in spodbujajo celó, da bi se zasnovala poddružnica za nabiranje podpor, istemu vseučilišču. V tem ko se slovenskemu narodu napovedujejo organizacije in boji na njegovo uničenje, imajo pri istem glasilu čas, da dan za dnevom premle-vajo fraze o liberalizmu, framasonstvu in jemljejo narodnim
listom dragi prostor, da se branijo proti naskokom in sum-ničenjem. Slovenski narod, kakor se je nadejati, preživi tudi to hudo dobo; ali zapomni si v večni spomin, kaj seje z nje'-govimi svetinjami počenjalo v tej dobi in specijalno 1. 1892. Rodoljubi in rodoljubke! ako je bilo kedaj treba delovati in žrtvovati se za narod: izvestno je sedanja doba takega dela in takih žrtev doslej najpotrebniša. Torej vstrajno dalje na delo!
Strokovni šoli v Ljubljan'. Ivan Šubic, direktor c. kr. obrtne šole v Ljubljani, je priobčil v šolskem letu 1891/92 dvoje letnih izvestij, strokovne šole za lesno industrijo in strokovne šole za umetno vezenje in šivanje čipek. V šoli za lesno industrijo kaže statistika učencev za vso dobo obstanka (1888/89 do 1S91/1892), da jih je bilo prvo leto v 1 samem oddelku 28, drugo leto v 1. letniku 32, v 2. pa 16, v 3. letu v 1. letniku 28, v 2. 14 in 3. 14, v 4. letu ali letos v 1. letniku 30, v 2. 1. 14, v 3. 1. 12 in v 4. 1. 9. Teh 9 je dobilo od-hodna spričevala, in sicer 3 drezbarji, 1 strugar in 5 stav-binskih in pohišnih mizarjev. Učenci so vsi s Kranjskega, le 3 iz drugih dežel cislitavskih in 1 od onkraj Litave; materin jezik je bil 1 učenca v 1. letu in dvema v 4. letu nemški. Po veri so vsi katoliški. Učiteljski zbor šteje sedaj 10 členov. V šoli za umetno vezenje in šivanje čipek je bilo v 1. letu 61 učenk, v 2. letu 54 vezilj in 28 čipkaric, v 3. 1. 46 vezilj in 16 čipkaric, v 4. 1. 46 vezilj in 15 čipkaric. Bazun 1 Židinje so vse kat. vere; iz Ljubljane jih je največ. V 1. letu je bilo 20 Nemk, 39 Slovenk in 2 Hrvatici, v 2. 1. 13 Nemk, 40 Slovenk in 1 Čehinja, v 3. 1. 26 Nemk, 35 Slovenk, 1 Hrvatica, v 4. 1. 22 Nemk, 36 Slovenk, 1 Hrvatica in 2 Poljakinji. Poleg direktorja, skupnega za obe šoli, je bilo na tej ženski šoli 6 učiteljskih močij. Učni jezik je na obeh oddelkih slovenski, uči se pa slovenščina in nemščina. Iz obeh navedenih izvestij sporočimo pri lično še več.
Odbor družbe sv. Mohorja stori primerne in polrebne korake zaradi trditve g. Mac-Nevina, da izdaja ta družba „veleizdajske knjige". „SI. Narod" pristavlja o tem: „G. glavar imel bode torej priliko dokazovati to svojo gorostast-no trditev, in bode izvestno delalo to mnogo preglavice še celó njemu, ki se liki Bismarck boji menda le Boga in drugega nikogar".
Miklavžev večer so tudi letos po Slovenskem prazno vali tu pa tam po društvih, prirejali otrokom zabave s petjem, v tem ko jim je sv.*Miklavž delil darove ter jim kazal, kakó se jim je vesti v bodočnosti.
V) Ostali slovanski svet.
Iz državnega zbora. Menili so, da se vsaj letos završi proračunska debata še pred novim letom; v ta namen so bili sklenili celó na krajše razpravljati proračun. Toda ista levica, ki hoče krajšati svobodo govornikom slovanskih strank, zavlekla je obravnavanja nepričakovano na dolgo. Princ Sclnvarzenberg se je moral oglasiti za češko konservativno veleposestvo, potem ko so z leve strani po dr.
Mengerju pristašem češkega državnega prava očitali veleiz-dajstvo. Schwarzenberg je ponovil, da češko plemstvo stoji nepremično na stališču istega prava in je v svojem govoru vpletel mnogokaj o potrebi izvršitve narodne jednakopravnosti, o preustrojenju šolskega zakona v smislu verske šole, o duvalizmu kot ne še stalni obliki, da je treba Cehom zopet ministra krajana itd. Grof Taaffe je takoj vstal in odgovoril, ni pa omenil ne češkega prava, ne duvalizma, pač pa naglašal, da v Avstriji mora priti do rešitve jezikovnega vprašanja za vse narodp, da pa ni še časa zato, ker je treba poprej opominjati stranke, naj bi premišljevale to vprašanje. Poslednja opomnjajezadela naravnost pl. Plenerja,ki je žugal, da levica popusti sedanje postopanje ter spravi na dnevni red zopet jezikovno vprašanje. Se bolj pa je razburilo vso nemško levico n nacijonalno skupino, da grof Taaffe ni takoj uprl se Schwarzenbergu gledé na zahtevanje konfesijonalne šole ali popravljanja duvalistiške oblike. Levica je napovedala takoj boj Taaffejevi vladi, in grof Kuenburg je naznanil svojo ostavko. Pogajaja med levico in grofom Taaf-fejem se je vršilo več dnij, levica je zahtevala sestavo večine iz nje. Poljakov in sorodnih členov konservativnega kluba. Načelnik poljskega kluba Javorski in konservativnega kluba grof Hohenvart sta se pa odločno uprla ukazovanju nemške levice, in grof Taaffe je odklonil s tem nadaljnje pogajanje z levico. Odtlej je začela levica osrednjo vlado napadati in naposled je glasovala tudi proti dispozicijskemu fondu. Grof Taaffe je še pred tem glasovanjem izjavil, da stoji na starem, levici prijaznem ustavnem stališču, potem na stališču Dunajskih punktacij in na stališču, da duvalizem je po njegovi vladi pripoznano urejena oblika. Ali to ni nič pomagalo, in grof Kuenburg zapusti ministerski stol.
Pri glasovanju o dispozicijskem fondu je bilo 21 glasov več proti dovoljenju tega fonda; glasovali so proti levičarji, nemški nacijonalci, Mladočehi s hrvatsko-slovenskim klubom. Tudi iz med ostalih hrv. poslancev ni glasoval nobeden za ta fond, ker so bi'i kakor si bodi odsotni. Vlada, kakor prejšnja leta, ni smatrala tega glasovanja nezaupnicoj, vendar ni pričakovala, da jej bode levica za mnogotere velike usluge tega leta poplačevala s tako nehvaležnostjo. Potem je grof Taaffe odgovoril še na interpelacijo Liberškega mestnega soveta in je pri tem naštel mnogotere nezakonitosti, upornosti nasproti oblastim, terorizem nasproti češkemu naseljenju itd., in je vlada le čez mnogo let odločila se za razpust tega soveta. Na odgovor Taaffejev se je sklenila debata o njem, katere so se udeležili levičarji in nemški nacijonalci in pa Mladočehi. Slovenci so stavili sosebno dve interpelaciji zastran Koroške.
Fonetika v šolah galiških Rusov. Naučni minister bar. Gautsch, kakor so dali brzojaviti, je zaukazal uvedenje fone-tiškega pravopisanja po galiških ruskih šolah. Najprej so pridobili za fonetiko kratkovidnega vseučiliščnega profesorja, potem so vprašanje razpravljali po časopisju, naposled so vneli za fonetiko nekaj ljudskih učiteljev; sklicali so konfe-rencijo, ki je sklepala v smislu fonetike, in do naredbe bar. Gautscha ni bilo treba kakor zadnjega koraka. Česar so že-
leli od začetka, to so dosegli. Azbuko hočejo tem potom odpraviti, kakor je stara narodna stranka to dobro razkriva na letošnjem občnem zboru društva Kačkovskega; fonetika je most k latinici, in jedna opora več k literaturnemu in potem tudi drugačnemu separatizmu. Poljska frakcija doseza takó svoje cilje, na poti k tem ciljem pa pripravlja sama sebi in poljski narodnosti narodni propad, da se narod pogrezne v globino germanskega morja !
Slavnostni komers so 3. dec. t. 1 v Gradcu priredili slovanski dijaki; sešlo se je kakih 400 udeležnikov, med njimi tudi drž. poslanci, kakor prof Masaryk, kateri je imel navduševalen govor o idealih za katere se boré sedaj Slovani. Slovenski dijaki so bili komersu na čelu, drugače pa so bili zastopani v odboru Bolgari, Čehi in Slovaki, Hrvat, Poljaki, Busim, Srbi. Lepo znamenje složnega duha !
Bolgarsko. Stambulov namerja spremeniti sedanjo u-stavo in se uže pogaja s členi Sobranija. Sprememba bi se dostajala med drugim: 1. verske svobode kneza in njegovega naslednika, 2. zmanjšeuja števila poslancev; 3. imenovanja mestnih županov po vladi; itd. „ N. P. P." vidi v tem veliko nevarnost za Bolgarsko; pravi, da naseljenje je pravoslavno, a z narodom da mora biti tudi v soglasju vera kneževa; drugače da bi segnila vmes Rusija, ker vladar te države je pokrovitelj pravoslavja. V Romaniji da se je dinastija uredila tudi gledé na vero po potrebah naroda. „Vaterlandu" ni po volji zagovarjanje pravoslavja od židovske strani, in trdi ta list, da židovski dogan se s tem obrača jediuo proti katoliški cerkvi. Mi se spominjamo, da sta se „Vaterl." in „N. F. P." vedno zlagala v ovajanju Jugoslovanov, ko se jima je samo zdelo opisovati te narode takó, kakor bi stremili za pravoslavjem, in sta pobijala do današnjega dne stremljenje ne za pravoslavjem, ampak za cirilometodijsko cerkev, v smislu galiških unijatov. Glavno glasilo nemško-židovske liberalne stranke ima v pogledu iia Stambulovo namero vse kaj drugega pred očmi, nego pa pobijati katoliško propagando v Bolgariji. Zagovorniki in prijatelji Koburgovi in častitelji Stambulovi bodo uže pozna i vzrok. Glede na skrčenje zastopnikov Sobranija, kakor tudi na namero, da bi vlada imenovala mestne župane, se kaže, da bi vlada dobila rada še večo oblast v roke, nego jo ima doslej. Takó se godiš „samostaluostjo" malih narodov; svobodo jim bodo krčili, dokler ne pridejo popolnoma v oblast zapadnikov.
Kolera in politika. Kakor znano, je letos pričela kolera razširjati se tudi na mejah Evrope in Azije, katere meje pripadajo Rusiji. Tam so nevedni ljudje, Tatari, in ni čudo, da so se protivili zdravnikom, češ, da jih hočejo z lečili otrovati ali ugonobiti. Godili so se vsled tega tudi prepiri in pretepi. To so porabili poljski in nemški politikaši celó v našem državnem zboru, da so napadali Rusijo kot barbarsko, da ima tako nevedne množice itd. Pozneje se je prikazala kolera v Hamburgu, jednem največih, bogatejših in, mislili bi, najčednejših in izobraženejših mest. Ali zdravniki sami so zasvedočili v večni spomin, da so pa celi deli tega mesta umazani, popolnoma zanemarjeni, vsled tega silno nevarni za razširjanje kolere. In uprava mesta samega je razkrila, da so bili brez vseh priprav za slučaje nevarnih kužnih bo-leznij. Ves civilizováni svet se je spodtikal nad tako upravo
takega kulturnega mesta. A zaradi tega ni n:kdor Nemčiji pridajal imena barbarske države. Prof. in učenjak Virchov, ki je sam popotoval letos po Busiji, kjer je razsajala kolera, za-svedočil je naposled svetu, da Busija je vse storila, kar je možno storiti človeškim silam v takih razmerah, in je postavil ruske uredbe v tem pogledu v zgled vsej Evropi.
Ko so napadali v Dunajskem drž. zboru Busijo, ni bilo slovanskega zastopnika, da bi bil primerno odgovoril. Mi sami se spominjamo, kaki izgredi so bili v Neapolju, ko je poslednjič strašno razsajal i kolera tudi v tem največem mestu italijanskem. Znano je, kakó se je ljudstvo branilo in upiralo vladnim uredbam in zdravnikom, a jednako znano je tudi, da so morali tedaj, rekli bi, pol mesta posuti, ker so bile u ice, sosebno v znani grič, po katerem je sezidano mesto, preozke, umazane in uže same po sebi pripravljene za vsako vrsto kužnih boleznij.
A nam je znano po osebnih poročilih še žic i h Tržaških zdravnikov, kako nevednost je kazalo Tržaško laško ljudstvo za časa zadnje kolere v tem mestu. Zdravniki so morali biti nad vse previdni, da se jim ni sprlo ljudstvo; takó je bilo polno praznih ver. K temu navedemo še, kar navaja na Dunaju izhajajoči ruski mesečnik „Наука" (Nauka) Ta izborni časopis, namenjen širšemu uarodu avstro-ogerskih Busov, je odločil 5. št. t. 1. malone vso poljudnemu ali popularnemu pouku o koleri, in je to zadačo rešil bolje, nego vsak drug list. Na str. 249 je čitati tudi naslednje. Ome-nivši slučaje, ko pokličejo zdravnika uže prepozno, vsled česar ni več pomoči, pravi, da potem nevedno ljudstvo ob-dolžuje zdravnike, kakor da bi bili oni zakrivili ta ali oni slučaj smrti. Potem nadaljuje: Nevedni ljudje niso samo pri nas, ampak tudi po drugih krajih ; v Trsta, kakor je meni pisal naš Danilo, pripetilo se je 1. 1886 med Italijani naslednje: V tem letu so zanesle kolero ladije iz Egipta v Italijo, odtod pa tudi v naše južne kraje in tudi d Trst. Dunajska vlada je poslala sém zdravnikov, da bi lečili bolne za kolero ter zaprečili razprostranjenje kolere. Med temi zdravniki je bil Nemec, ki je znal nekoliko italijanski, tega so poslali v ital. selo, kjer je hudo razsajala kolera. Človekoljubni doktor je teka! od jutra do večera iz jednega doma v drugi, ali, ža-libog, Italijanci niso hoteli jemati njegovih lekarstev, kajti tudi tam je bil neki nevednež razširil vest, da zdravniki otravljajo ali ostrup jajo z leki bolnike. No, da bi dokazal ljudem, da on ne daje strupa, ampak lek, je ta človekoljubni zdravnik pri bolnikih sam pokušaval lečila, in ko je videl Italijanec,da zdravnik sam pokušuje vsako zdravilo, je prijemal tudi on lekarstvo, in mnogo, mnogo ljudij je rešil smrti ta zdravnik. Za vse to pa jo je on sam plačal s smrtjo. To je tudi razumeti, ko je on sam vsak dan zastran ljudij pokušal po kakih 80 raznih zdravil. Ko je tam prenehala kolera, vrnil se je ta zdravnik na Dunaj, kjer je okolo 3 mesece prolézal v bolnici in na konec oddal Bogu dušo. To tudi drugače ne more biti; kajti lekarstvo prinaša bolnim zdravje, a zdravim so škodljiva. Takó se je slučilo pred 6 leti, in sedaj v sami Busiji"...
Prošlega meseca so bili zastran ukrepov proti koleri hudi izgredi množic tudi sredi Ogerske.
Iz tega je razvidno, da zapadna Evropa ima pometati tudi in morda še prej pred svojim pragom; a dobro bi bilo, ko bi narodni zastopniki slovanski čitali nekoliko več, nego kažejo, da bi mogli neopravičene napade odbijati primerno. S kako krivično mero sodijo Slovane Nemci, Madjari in Italijani tudi v takih pogledih, kaže dobro n. pr. Splitski „Narod" v članku „Kako su pravedni" !
Književnost.
Krščanski nauk za prvence. (1. in 2. šols, leto). Sestavil Simon Zupan, katehet. Peti natis. Z dovoljenjem viso-kočast. knezoškolijstva. V Ljubljani 1892. Tisk „Katoliške Tiskarne". Vezan 10 kr. Ta katekizem navajamo zaradi tega, ker se lepo razločuje po pravilni slovenščini od katekizmov, ki so se doslej rabili po osnovnih šolah, in katerim so zastarele ali pa napačne oblike in tuje besede popravljali uže sami otroci. Sicer se tudi v tem izdanju nahajajo nekatere besede, ki bi se mogle nadomestiti z bolj slovanskimi. Takó se čita: „Češčena" si Marija namesto „Zdrava", „blažena" nam. blagoslovljena, „zgodi se" tvoja volja nam. „bodi" itd. Tu pa tam se rabi pri dovršnih glagolih sestavljeni futurum nam. oblike sedanjega časa dovršnega glagola; n. pr. od ondod bo prišel sodit, nam. pride; da bomo v nebesa prišli (str. 15), nam. da pridemo itd. No to so malenkosti nasproti prej omenjenim izdanjem in zato želimo, da bi ta katekizem kmalu izpodmaknil stare.
Iskrice. Zbirka pesmij in povestij. Spisal in slovenski mladini poklonil Janko Leban, nadučitelj. III. zvezek. C. 15, po pošti 18 kr. V Gorici. Založil in tiskal Ant. M. Obizzi. 1892. Slovenski listi so v obče pohvalili tudi to delce kot primerno za mladino; pri tem so omenili nekoliko jezikovnih napak ali nepopolnostij, in takih je res nekaj zaslediti.
„Hrvatska Zora" se zove list, ki izhaja po lenkrat na teden v Zjedinjenih državah severne Amerike. List, ki zastopa pred vsem v Ameriki naseljene Hrvate, drži se gesla; „Budi pošten, štuj Boga i domovinu, pa se nikoga ne boj"! Piše v slovanskem smislu, rezko iu odločno, kakor je videti n. pr. iz 15. broja t. 1. Lastnik in urednik „Hrv. Zori" je lanko Kovačevič, 634 Center Ave, Chicago, 111. Naročnina za Ameriko stoji 3 dolarje, za Evropo pa 8 gld. Naročnina za Evropo naj se pošilja bratu urednikovemu, Slavoljubu Kovačeviču, pekarju in meščanu v Karlovcu (Hrvatska).
Vídensky Kalendář na rok 1893. Vydává redakci Ferd. Menčíka „Klub rakouských nárq^ností ve Vídni" Str. 124, cena 50 kr. Koledar ima stolbice za katolike, evan-geljce in pravoslavne. Poleg tega ima še: Alfabetický prěhled jmen krěstních, zejmena slovanských. Poleg mnogega leposlovnega berila ima črtice o Janu Kollárovu, Ant. čěbuský, Cěněk Prausek, Vzpomínka na Jana St. Skrejšovského,
Kniže liri z Lobkovic, P. A. Šubrt, Vaclav Novák, O Ko-menskem, dr; Jan Lenoch. Izmed avstrijskih zaslužnih Rusov je črtica s sliko: Dr. Daniel Michajlovič Kožar i i čuk. Vsi imenovani možje slovanski so podani zajedno s slikami. Koledar ima po'eg tega take rubrike, ki so nekak kažipot po Dunaju. Zanimivo je zaglavje, pod katerim se naznanjajo češka in v obče slovanska društva na Dunaju in v okolici; navedena so tudi češka zatnejna društva. Ta koledar je praktičen za vsakega na Dunaju bivajočega Slovana.
„Zlata Praha", obrázkový časopis pro zabavu a poučeni. Ta češki časopis, ki slovi sosebno tudi po svojih izborilo izdelovanj ilustracijah in slikah, je pričel sedaj svoje X. leto. Kakor opisuje ta list slovanske zemlje, označuje slovanske pisatelje in dejatelje, jednako priobčuje ilustracije in slike teh zemelj in ljudij.
V pričetem letniku bode „Zlata Praha" prinašala posebno prilogo pod imenom „Knihovna Zlaté Prahy", katera bode obsezala najboljše sočasne romane iz svetovnih literatur. Ta „Knihovna" bode ustrezala sosebno damskim krogom. Kakor druga leta, odmenjenih je tudi za 1. 1893 nekaj pesnij, in sicer: „Jaro", „Leto", „Podzim" a „Zima", provedené uměleckým barvotiskern. Po posti stoji „Zlata Praha" V4 letno 2 gld. 38 kr., '/» letno 4 gld. 75 kr. in celoletno 9 gld 50 kr. Naroča se po vseh knjigarnah ali pa pri upravništvu (Nakladateljství I Otty). Pristavljamo, da l. št. se pošilja tudi na ogled.
„Slovenské Pohladí/", vyhodia 1 vého každého me-siaca v sošitoch 4 bárkových. Předplatné pre Kakúsko-Uhor-sko: na celý rok 5 gl., na Vs roka 2 gl. 50 kr. Naročnina se pošilja na administracijo v Turčanský Sv. Martin (Turóc Szt.-Marton; stvari, tikajoče se uredništva, pošiljajo se uredniku (Jozet Škutety v Turčanskom Sv. Martine). Ta mesečnik se more meriti z najboljšimi leposlovnimi listi; poleg pesnij, novel, povestij, priobčuje razprave, članke in razpravlja v posebnih zaglavjih slovenski (slovaški) jezik. Na koncu podaje pregled slovanske književnosti. Izmed razprav 1. 1892 navajamo: Slovenské miestne názvy, — Millenium (od Fr. Sasinka), — „O Vilách a Vodných mužoch v Bošáckej doline, — Po roku 1849 (od Stef. M. Daxnera). — Kancional senecký, — Poljska otázka, — Hostiny u starých Čechov; — Slovenské mená miest, itd. itd. Mi „Slovenské Polrády" toplo priporočamo slovenskim naobražencem.
„Hrvatsko-slovenskí Cikli sta." Pod tem naslovom je začel v Zagrebu izhajati sedaj mesečnik, namenjen hrvatskim in slovenskim biciklistom. torej prijavljati slovenske in hrvatske spise, odločene za ta list. Ureduje ga Etbin Kristan. Cena je listu za člene 1 gld., za nečlene pa 2 gld. na leto. Poziv pravi: „Na slavenskom jugu, gdje se biciklaški sport od nekoliko godina vrlo liepo razvija, gdje je našao več odu-ševljenih prijatelja, ni bilo dp sada takovoga lista. Prije nekoliko mjeseci zaključili su hrvatski i slovenski biciklaški klubovi, koji do sada postoje, stvori ti savez". Potem bode ta list glasilo „saveza*. V 1. št. sta 2 članka sloven-
ska. Poleg „Vatrogasca" je sedaj ta drugi list, ki hoče vzajemnost med Slovenci in Hrvati utrjevati tudi s tem, da bode priobčeval sestavke v obeh narečjih.
Na útěku. Novella Jos. D. Konráda. 267 str. Cena 40 kr., váz. 60 kr. Ta novela je poseben odtis iz Ottovv Lac. Knihovny národní, spada med najboljše spise Konrada, po vsebini zanima posebe pa Jugoslovane. Junak novele je namreč Dubrovniški stotnik Štěpán Nenadovic, katere ga izdá muhamedanski sluga; no, vjet, pobegne, in na „útěku" se mu prikaže zopet nezvesti sluga, kateri pa odslej stori zanj vse, da ga reši iz trdnjave. Naposled gresta oba v tabor vstaj-nikov, rešita stotnikovo ženo, a sluga izgubi življenje. Novela je polna prehvapjlajočih prizorov.
„Světem slovanským11, potopisa L. Kube, izdavanega po založništvu Ad. Beauforta v Pragi, sta izšla sedaj snopiča 6. in 7. 6. snopič poleg zanimive vsebine prinaša „Pod-goricke pisně, in to spramljene s sekiricami ali notami. Med ilustracijami so: Turecký koželali, Staré Podgoričanky. Černohorský důstojník Turecký bock a Veziruv most. Jednako je v 7. snopiču, ki obseza 8 izvirnih slik. Pojedini snopič 30 kr. pri vseh knjigarjih, glavno pa pri založništvu Ed. Beauforta v Pragi.
Odi аз!лтскон хослејЉ. Дв4 научво-популлрнил лек-цш. Ст. лриложешемБ табллци фотограммг, Str. 55. vel 8. C. 25 kop. Jako poučna knjižica o koleri. Dobiva se pri Heructi v Petrogradu (Невскш, 74).
Отецг, нагчг СергШ, пгумент. Радовежскш u всел Poccíh чудотворецт.. Вт> памлтћ нлтксот.тћтш со дкн кон-чини 25. Сент. 1392—1892 года. Составилг A. А. Зибинг. Str. 16. C. 50 kr. Izdal Kp. Heruc (Petrograd, Nevskij, 74.) Knjižica prav po domače popisuje življenje in pomen velikega dejatelja ruskega, katerega 500letni spomin je praznovala letošnje jeseni vsa Rusija. — Življenje in podjetja Serg ja je v večem obsegu sestavil Jeromonah Nikon; ta knjiga stoji 2 rublja in se dobiva tudi pri Herucu.
Русское Богатство. Ежеигкслчнни литратурнни и научнни журналг. To je obsežen ruski mesečnik, ki priobčuje znanstvene, poučne, kakor leposlovne spise, razpravlja vprašanja, ki zanimajo specijalno ruski narod, pa tudi človeštvo v obče. Tudi se ne boji, priobčevati modroslovne spise v prevodih ali posnetkih iz sistemov katere vrste koli. V tem pogledu je zanimivo, da prinaša prevod „Ц^нностб жизни." Философское изшгБдоваше E. Дгоринга (Duehring). V zvezku za julij n. pr. ima spise, kakor: Сихарв. Очеркт..
—	Сравнителвнан зтнолош. •— Винирнулг. Разсказг нз-б Снбирскол жизни. — Очеркп лароднои литратурн.
—	Новнл киигн. — Хроника заграничнон жизни. — По иоводу евреискои омиграцшннон ассонјлцш. Itd. za mejo za celo leto stoji 10 rub., in se pošilja naročnina v Petrograd (Палтелелмолскал, 27.) Izdatelj je E. Garšin, urednika pa sta: R. B. Вуков in S. I. Popob.
Književno naznanilo. Dasi je „SI. Svet" prvi letos označil nekoliko kakovost novega Wolfovega slovarja,priobčimo vendar Še posebe poslano nam naznanilo, sosebno zaradi tega, ker prihaja od uredništva slovarjevega, in ker torej za nadaljn je
razgovarjnnje kaže na načela, po katerih se je ravnalo uredništvo. Naznanilo se glasi :Začel se je tiskati „Slovensko-■ucmški slovar", ki bode izdan na troške rajnega knezoškofa ljubljanskega Antona Alojzija Wolfa, in ga je uredil prof. M. Pleteršnik.
Iz nabranega gradiva se je dal sestaviti tak slovar, ki bode najbolj služil praktičnim namenom. Da bi pa natančnejšo podobo našega jezika kazal, dodala so se še naglasna in izreko nekaterih giasov določajoča znamenja, toda samo le na čelu stoječim tolmačenim besedam, in imenovani so tam, kjer se je potrebno zdelo, s kraticami viri, iz katerih je kaj sprejeto v slovar; besedam in rekom, povsod ali široko po Slovenskem znanim in sploh rabljenim, kakor tudi onim tujkam, ki se največ za znanstvene pojme malo ne v vseh evropskih jezikih nahajajo ter v slovenski obliki malo ali nič niso izpremenjene, nič ni pristavljeno. Pa umeje se samo ob sebi, da pripisani citati ne morejo imeti tega pomena, da se dotične besede samo le pri teh pisateljih in v teh spisih ali v teh krajih nahajajo, ki so omenjeni, drugod pa ne; tako obširno nikakor ni bilo nabrano gradivo.
Naglas se ravna najbolj po načelih, razloženih v razpravah profesorja M. Valjavca, priobčenih v „Radu jugo-slavenske akademije" („Prinosi k naglasu u novoslovenskom jeziku"), in po govoru kranjskem z'asti dolenjskem; naglasna znamenja so z neznatno izpremembo od Vuka Št. Karadžiča rabljena, izreko določajočih znamenj pa je bilo treba nekoliko novih izmisliti. Gradivo slovarsko je obsegalo rokopisne slovarje, večje in manjše zbirke med narodom nabranih besed in izpiske iz tiskanih slovenskih slovarjev in drugih kujig od najstarejše do najnovejše dobe.
Sprejeto je v slovar vse besedje, kar ga je ponujalo gradivo, ako se je urednik prepričal, da je narod kje govori ali da se rabi v knjigah. Zato so tudi med narodom in v knjigah navadne in udomačene tujke sprejete; niso se pa sprejele v novejšem času in po nepotrebnem iz sosednjih jezikov vzete kakor tudi iz knjig ne one besede, ki so napačno skovane ter si niso po obširniši rabi veljave pridobile; tudi niso sprejete brez potrebe iz drugih slovanskih jezikov vzete besede. Takim besedam, pri katerih je manj jasno, kako so nastale, zlasti tujkam, katere je narod v starejših dobah sprejel iz sosednjih jezikov, dodajala so se, kjer je bilo mogoče, kratka pojasnila, primerjajoča one besede, iz katerih so nastale ali s katerimi so v zvezi. Pisava je povsod tudi; v citatih, kolikor mogoče jednaka, ker je delu poglavitni namen praktična porabnost, katero bi različnost v pisavi citatov le ovirala. — Uredništvo in izdajateljstvo.
Slovar bo izhajal v sešitkih po pet pol obsegajočih. Vsakih pet do šest tednov pride po jeden sešitek na svetlo. Prvi sešitek bode izdan koncem meseca decembra. Koliko bode vseh sešitkov, tega ni moči zdaj natančno povedati; utegne pa jih biti okolo dvajset. Cena vsakemu sešitku bode 50 kr. Naročila sprejema „Katoliška Bukvama" v Ljubljani. — Tudi „nemško-sloveuski" del Wolf-ovega slovarja je še dobiti, ter stoji v „Katoliški Bukvami" mehko vezan iztis (2 zvezka) 2 gld. 50 kr., v pol usnji pa 4 gld. a. v.
Opomnja uredništva. Početkom novega leta naine-ijamo povečati „Slovanski Svet", da se odzovemo želji, izrečeni nam s toliko stranij, da bi donašali na dalje nekoliko več beletristike in kritike. Vsled povečanja
„SLOVANSKI SVET" izhaja 10. in 25. dan vsakega meseca. Cena in za četrt leta 1 gld. Za dijake in ljudske učitelje stoji celoletno inične številke se prodajejo po 18 kr. - Naročnina, reklamacije in
lista bodo i stroški za nas veči, a naročnine vendar nočemo povečati; zato prosimo gg. naročnike in prijatelje našega lista, naj blagohotno izvolé delovati na razširjenje lista — kateremu ni cilj drugi, nego duševna svoboda naroda, katera je conditio sine qua non za vse drugo. Več o naši nameri v poslednji št. tega leta.
Opomnja upravništva. Sedaj, ko nam je pokriti vse stroške v tiskarni, prosimo vljudno vse te naročnike, kateri so nam odprej ali letos kaj na dolgu, da kar možno brzo do praznikov poravnajo ta dolg. Nadejamo se, da dotičniki — brez teijanja po drugih potih — vljudnost, da smo čakali, povrnejo s svojo vljudnostjo. Teh, ki so posebe prosili za določene obroke poplače-vanja, tukaj ne poštevamo.
„Rusko pravopisanje za učeče se." Spisal Александрт, Илмхчт. Елбсинђ, poslovenil dr. Jenko. Ponatis iz „Slovanskega Sveta". Trst Tiskarna Dolenc. 1892. Str. 28. Cena 10 kr. Razpravo, ki se je sedaj dotiskala v „Slov. Svetu", dali smo na željo prelagatelja in drugih rodoljubov posebe ponatisniti, in sicer v obliki lani pona-tisnenega „Мартина Керпана". Ceno smo postavili tako nizko, da se nam pokrijejo stroški, le če razprodamo vse izvode brez poselnih poštnih stroškov. Zato prosimo, da se ti, ki se zanimajo za stvar, naročé na več izvodov skupno. Kar se dostaje razprave same, trdijo ruski strokovnjaki, da tako jasnega in sistematiški urejenega pouka o ruskem pravopisanju niti Rusi sami niso imeli doslej, kakor ga njim in ostalim Slovanom podaje učeni Jelsin. Dodajemo, da smo priredili le malo odtisov.
Мартинг КерпанЂ. ruski prevod s slovenskega M. Hostnika, je pri nas še na prodaj, in ga oddajemo s poštnino: 1 izvod po 18 kr, 5 izvodov po 80 kr., 10 izvodov po 150 gld. To izdanje, kakor knjižica „Rusko pravopisanje za učeče se", sta prikladna tudi za božična darila sosebno srednješolskim dijakom.
Upravništvo „Slovanskega Sveta" naznanja uže sedaj, da namerja z novim letom priobčevati tudi i n s e-r a t e sosebno o književnosti vseh slovanskih narodov. Inserati se bodo tiskali na posebnih prilogah.
„Slovanski Svet"
izhaja 10. in 25. dne vsakega meseca in stoji:
za celo leto......4 gold.
za pol leta......2 „
za četrt leta......1 „
Za ljudske učitelje, učiteljice in dijake:
celoletno......3 gld. 60 kr.
poluletno.....• . 1 „ 80 „
četrtletno...... — 90 „
Posamične številke so po — 18 „ Novim naročnikom moremo postreči še z vsem številkami tega leta. Prejšnje letnike pa oddajemo po znižanih cenah, povprek po 3 gld- letnik s poštnino vred, učiteljstvu in dijakom pa po 2 gld. 60 kr.
mu je za zunanje naročnike za celo leto 4 gld. za pol leta 2 gld 3 gld. 60 kr., uoluletno 1 gld. 80 kr. in četrtletno 90 kr. — Posa-dopisi naj se pošiljajo F. Podgorniku v Trstu, ulica Farneto št. 44.
Tisk tiskarne Dolenc.
—Izdajatelj, lastnik in urednik Fran P o d go r n i k.