BREZ FOTOGRAFSKEGA APARATA NIKAMOR
Skorajda ni številke Naše skupnosti, v kateri ne bi bilo ka-kega fotografskega prispevka Kancijana Hvastije. In prav zato, ker se tako pogosto srečujemo z njim na časopisnih straneh, smo želeli kaj več zvedeti o nagibih in vzrokih, ki ga spodbujajo k sodelovanju z našim glasilom. Njegov odnos do dogajanja v okolici je namreč zelo kritičen. S fotografskim aparatom zabe-leži tudi tisto, kar marsikateri mimoidoči sploh ne opazi.
Koliko daleč nazaj segajo začetki vašega sodelovanja z Našo skupnostjo?
Že od prvega dne, to je bilo nekako pred štirimi leti, ko sem se z Viča preselil v Šte-panjsko naselje, sem pričel iskali stik /. glasilom. Prej sem namreč objavljal v viški Nasi komuni. Štepanjsko naselje je bilo takrat šele pravkar zgra-jeno. Spremljal sem njegov razvoj in opažal težave, ki jih ni bilo malo. To je bilo tisto, kar me je spodbujalo k foto-graftranju in seveda tudi k ob-javljanju prispevkov. Drugi vzrok pa so bili Ijudje. Prebi-valci Štepanjskega naselja smo zbrani \i vseh krajev dr-žave. Opazoval sem življenje okrog sebe in presenečen ugotavljal, da med nami prav-zaprav ni bistvenih razlik.
Večkrat objavijate tudi v Dnevniku?
No, tam je nagib, ki me vodi, drug. In prav ta »nagib« je tudi moja slaba točka. Mi-slim, na svoj včasih celo pre-več kritičen odnos do okolice. Opozarjam, naj bi slabe, po-lomljene, odvržene stvari po-spravljali ali obnavljali. Vča-sih pa seveda tudi kaj pohva-lim. Preden pa »pritisnem« posnetek, grem stvar dvakrat, trikrat pogledat. Šele potem se odločim.
Objavljam tudi v Mercator-ju, glasilu podjetja, kjer delam že petnajst lel- Vendar predv-
sem fotografije, ki dopoinju-jejo vsebino časopisa, kot na primer kak umetniški posne-tek.
Zakaj hočete to, kar opaža-te, zabeležiti s fotografijo in ne na primer z besedo?
Kandjan Hvastija
Ze od nekdaj sem v revijah in časopisih prej pogledal slike kot besedilo. Fotografija je namreč dejstvo, nič se pri njej ne da izpustiti ali dodati. Iz nje se da dostikrat prej in bolje ugotoviti, kaj se dogaja. Fotografiram pa že dolgo. Moj stric Janko Skerle, ki je bil znan fotograf, me je nav-dušil zanjo. Je pa zmeraj pre-malo casa, da bi kaj več na-pravil. No, pa pomanjkanje časa je sploh napaka današ-njih dni.
Najbrž imate poleg foto-grafiranja še kakšnega ko-njička?
Seveda, planinstvo. Deset let sem bil mladinslti vodnik pri društvu Ljubljaoa matica. Ze od rane mladosti pa zbi-ram star denar, znamke, značke...
Morda se spomnite kakš-nega dogodka s planin, ki se vam je globje vtisnil v spo-min?
Pred leti sem peljal skupino dvanajstib do stirinajstih mla-dincev na Triglav. Izlet naj bi trajal tri dni, zaradi vremena pa se je podaljšal še za dva. Mladi Ijudje so že v prvih dveh dneh pojedli pretežni del hrane, zlasti kruh, in so bili zadnja dva dneva brez njega. Ko smo se petjali z vlakom domov, se je pogovor sukal |e okoli kruha in o tem, kako bi ga z užitkom jedli. Na Jeseni-cah se je vlak ustavil. SkoČil sem oa postajo po osem štruc kruha. Vlak pa je stal le sedem ali osem minut. Videl sem, da se je začel premikati. Stisnil sem kruh pod pazduho in se pognal za njim. Uspel sem ujeti zadnji vagon, tako da so me potniki lahko poteg-nili nanj. Kruha je seveda zmanjkalo v desetih minutah. Tudi dandanes mi reče kdo od udeležencev tega izleta, ko se srečava: Se vedno te vidlm $ štrucami kruha pod roko!
Vsak trenutek se na cesti, v naselju, kjerkoli. dogaja lo-liko zanimivega, pravi Kanci-jan Hvastija, da je treba imeti fotorrafski aparat vedno pri roki. Najboljši posnetki kar preradi nastanejo po naključ-ju.
Besedilo in slika: DARJA JUVAN