Sodobna nemška poezija
1047
SMO SINOVI ČASA BREZ MILOSTI
W. Bachler
Smo sinovi časa brez milosti.
Že kot otroci smo bili vrstniki smrti.
Začarani svet pravljic je bil tako daleč,
mrzli tok groze je bil tako širok —
po njem je roka, ki so jo vodile naše sanje,
krmarila tesne čolne našega hrepenenja,
ki so se le redko znašli onkraj,
na tuji obali
in se zakopali v mehak pesek
igre: dokler nas ni, obnovljen z divjimi udarci,
veter sovraštva pahnil v valove
in nas prepustil slepim vrtincem.
Smo sinovi časa brez milosti.
Nič več se nismo igrali na puhljičasti njivi.
Lepila se je na našo sivo obleko.
Lepila se je na našo zgodnjo bolečino.
Orožje je postalo naša popotna palica,
s katero smo odšli v daljne dežele.
Nemo smo položili prve spomladanske cvetove,
ki jih je nekoč deška roka dala deklici,
z otrplimi prsti na prijateljev grob.
Cvetovi, ki so se upogibali proti nam,
niso skrivali skrivnosti ljubezenske strasti.
Prekrili so le strah v naših prsih.
Smo sinovi časa brez milosti.
Stiska, nevarnost in sovraštvo so še vedno naši vrstniki.
Svet lepote je še vedno daleč.
Tok bede je še vedno širok.
6T
Andrej Medved
1048
Še vrtinci veter pepel in pesek razpadlega prebivališča v prah cvetov. Le na morju, v katerega so padle zvezde, ki smo jih nekoč vžgali v nebo, še tava čoln in išče modro deželo sanj. Hrepenenje s svojimi utrujenimi skrčenimi rokami še drži vesla. Vihar se je polegel. Jadro je omagalo.