278
Politične stvari.
Kako so uporniki odstavili bolgarskega
kneza Aleksandra.
V „Pester Lloydu* nahajamo sledeč nadrobni popis odstavljanja bolgarskega kneza Aleksandra, ki bo gotovo zanimal tudi „Noviške" čitatelje.
„Po noči od petka na soboto bil sem v družbi gospodov in bila je ura 2 po polnoči, ko smo se napotili domu po poti, katera pelje memo palače kneževe. Ko se palači bližamo, čujemo na enkrat enakomerne korake prihajajočih vojakov, kmalu potem nastane polglasen ropot na grajski straži in tihoto jutranjega mraka preletel je strašni, raztresljiv klic groze in na pomagaj. Potem bilo je zopet vse tiho. mrtvaško tiho; nekoliko vojakov na straži, ki so se hoteli staviti v bran, bilo je umorjenih. Drugi bili so na besede pokorni in so se udali brez ugovora. Bil je en batalijon, ako se ne motim, batalijon s Kestendil-a in dve kompaniji zbrani iz gojencev šole plemičev, ki so tje prišli in zasedli vse dohode k gradu.
To je bila tedaj vsa posadka v Seriji, ker druge vojake so zadnje dni premestili v Slivnico, deloma z namenom, da bi imeli tam večje vaje, deloma pa v previdnosti zarad srbskega oboroževanja. Kakor se je namreč sedaj pokazalo, dohajale so bolgarski vladi uže več tednov prav redno kriva zaupna naznanila obsega, da se Srbska oborožava in nepričakovano na skok pripravlja. To stanovitno sumničenje Srbske pogodilo je namenom Cankovčanov, bolgarska stolnica bila je zadnje dni spraznjena vojakov in ostal je tam edin batalijon, kateremu je bil poveljnik Grujev, mlad, častilakomen višjerad, ki je bil dogovorjen s Cankovim in metropo-litom Elementom. Ko so se vsi vhodi in stopnice gradu zasedale, izbudil se je vsled ropota eden dvornih uradnikov, ki je spal v pritličji. Ko se je ta ozrl na dvorišče, bil mu je takoj položaj jasen. Omeniti je, da je knez v petek dopoludne prejel brezimno pismo s svarilom in naznanjenjem vse zarote. Knez, čegar neustraš-Ijivost je znana, smejal se je pretenju, jo je prečital svojim zaupnikom in bratu ter pismo vrgel v koš.
Dotični dvorni uradnik planil je takoj v sobo princa Franca Josipa, ta je takoj stopil na dvorišče in zarotnikom naproti. Nastalo je hudo besedovanje, katero je bilo tako glasno, da je kneza Aleksandra zbudilo. Ta je malo minut kasneje le deloma oblečen prišel na dvorišče poleg svojega brata. Kaj se tukaj godi? vpraša. Zapovedovalna prikazen kneževa napravila je mogočea vtis na za zarotnike, ki so se nehote priklonili in pri prihodu kneževem omolknili.
Grujev, ki je z dvema častnikoma stal v prvi vrsti, poprime potem besedo ter razloži mirnim in merjenim glasom knezu, da blagor Bolgarske zahteva njegov odstop. Knez zavrnil je na kratko to zahtevo, ne da bi se bil spustil v razgovor z [zarotniki. Grujev postaja na to drznejši, kaže skoz okno na pred grad prihajajočo vojno ter pravi, da vsa vojna silovito zahteva odstop knežev in varstvo čara vseh Rusov, katerega je on, knez, tako hudo žalil. Kazanje na spodaj uvrstene vojake, pogled na nadepolno vojaško mladež bolgarsko, katera je prvi korak v mlado življenje pričela z izdajo svojega vojaškega poveljnika, katere je osebno ustanovil in vredil, je pretresljivo vplival na kneza. S čelom sloneč na steklu okna strmi knez nekaj časa na vojake zunaj, potem se obrne in reče milega glasu: „Naj pa bo, spišite odpovedno pismo, podpisal bom. Ako me vojna zapusti, častniki in vojaki, katere sem k zmagi vodil, potem nimam v tej deželi ničesar več iskati. Pišite, kar hočete, pa urno." Potem zapusti knez vežo pritličja, kjer se je to godilo ter odide po stopnicah v prvo nadstropje, kjer je bila spavnica, da bi se oblekel popolnoma. Zarotniki pa so imeli odpovedno pismo uže gotovo v žepu, sledijo tedaj knezu za petami in ga ne spustijo več spred oči ter mu zgoraj v sobi predlože pisanje v podpis. Knez molče prečita pisanje ter podpise z neomahljivo roko: »Aleksander, Bog varuj Bolgarsko!" Potem se je knezu nujno naznanjalo, da naj takoj odpotuje.
Izrekel je, da je k temu pripravljen, zahteval je pa vožnjo nastopiti v družbi svojega brata princa Franca Josipa. To se mu je dovolilo pa z dostavkom, da mu bo princ sledil v drugem vozu, dalje pa, da se nihče izmed kneževe bližine ne sme potujočim pridružiti. V obče se je s knezom ravnalo vljudno, samo da ga nobeden zarotnikov ni imenoval „Visokost", ampak prosta „knez".
Potem oblekel se je knez do dobrega ter sel v spremstvu enega majorja, Grujeva in dveh častnikov na strani v 150 korakov oddaljeno vojno ministerstvo, kamor so kasneje tudi princa Franca Josipa pripeljali. Med tem pripeljala sta se dva vozova, v enega vsedel se je knez Alesander, v druzega princ Franc Josip, k vsakemu dva častnika in oborožen vojak na sprednji sedež. Nekoliko konjikov jahalo je spred, nekoliko zad. Bilo je ob i/2 3. uri zjutraj, ko sta se oba vozova jela tirati na cesti proti Berkovici in Ginci soteski.
Predno so se vozovi odpeljali, rekel je knez Gru-jevu: „Jaz nimam pri sebi nič denarja, naročite vendar, da gospod Mengeš pride." Ta, rodom Nemec in potrjen zaupnik knezov, oskrboval je namreč kneževo zasebno premoženje. Zarotnikom pa je bilo ležeče na tem, kneza kar prej moč spraviti iz mesta ven, zato niso nikakor hoteli dovoliti, da bi se sešel s kako osebo njegove bližine, odgovoril je tedaj Grujev, da bo on sam skrbel, da gospod Mengeš knezu dopošlje denarja v Lompalanko, kar se je še tisti dan zgodilo.
Po odhodu kneževem podali so se zarotniki k me-tropolitu Klementu, kateri je poleg Cankovega smatrati za dušo upora. Med tem razdelil se je batalijon v male stražne oddelke,  kateri  so zasedli javna
poslopja in pa one hiše, v katerih so stanovali ministri, odlični ptujci in znani pristaši Karavel o vi; iz teh hiš se ni spustil nihče, še celo posli ne, ki so zjutraj hoteli po vodo, tudi notri se ni spustil nihče. Ob enem so hodile patrole po cestah in so gonile ljudstvo, kateremu se še sanjalo ni, kaj se godi, v cerkev. Vsakemu, ki je stopil v cerkev, dajali so za to nastavljeni ljudje v roke po en do dva rublja. To ravnanje je bilo posebno po godu mlekarjem in kmetom z okolice, ki so se s svojimi prideki pripeljali na trg ter so bili prijetno iznenadeni, ko se jim je dajal denar, ne da bi bili za-nj morali dati blaga.
Pred 5. uro opravljal je metropolit službo Božjo in je pri nji vernim naznanil: Bog je bolgarsko ljudstvo rešilknezaBattenberškega in ga zopet pripeljal v varstvo mogočnega čara vseh Rušo v.
Po končani službi Božji vstrelili so zbrani vojaki pred cerkvijo trikrat, da bi slavili veselo dogodbo. — To streljanje je še le zbudilo boljši del prebivalstva, katero je začudeno hitelo na ceste ter ni moglo razumeti čuvši, da se je knez odpovedal, tudi odpeljal in da se je ustanovila nova vlada.
Ljudstvo se je med tem gnalo pred ruski konzulat. To je hiša z enim nadstropjem in balkonom. Na balkonu so stali Bogdanov, oskrbovalec ruskega konzulata, njemu na desni metropolit Element, na levi pa €ankov, v ozadji bil je Grujev.
Metropolit vzdignil je svoje roke rekoč, da hoče blagosloviti ljudstvo, in ljudstvo je pokleknilo, da prejme duhovski blagoslov. Medtem so agitatorji kričali „ura!u ter so Bogdanova prosili pomoči, katero jim je v imenu carovem tudi obljubil. Tako je tekla ta stvar in le malo ljudem se je sanjalo o resnici in pa da je bilo samo pest ljudi, ki so vse priredili. Še le mnogo kasneje v teku dneva, ko se je zvedela resnica, prišlo je prebivalstvo k zavednosti in je očitno preklinjalo hudodel-nike, ki so kneza pregnali.
Po kakošnih sredstvih so zarotniki segali, razvidi se iz sledečega: Iz zasedenih hiš ni smel nihče stopiti, vsakemu brez razločka žugalo se je z vstreljenjem. Zastopnic baron Hirsch-ev v Sofiji predrl je okoljenje, pa takoj žvižgali ste za njim dve krogli, potem je pre-videl, da je boljše, vrniti se in tiho ostati v stanovanji. V soboto in nedeljo podpisavale so se vse depeše in vsi ukazi z imenom Karavelovem in onim vojnega ministra Nikoforovega. Oba sta ugovarjala in žugala, posebno Nikoforov vedel se je kot besen. Podtikanje imen se je nadaljevalo in le tej slepariji pripisati je pičli vspeh, ki se je dosegel začetkom. — Med tem se je ubogemu ljudstvu delilo obilno denarja, pa omi-kanci so glasno izražali nevoljo vkljub pretečemu vladanju.
Pred vsem zaukazalo se je, da se ne smejo nika-koršne depeše odpošiljati, celo one diplomatov ne. Po tem dogovorila sta se nemški in avstrijski zastopnik in sta svoje poročila po zaupniku odposlala z naročilom, naj jih v Pirotu odda na Dunaj in v Berolin. Na meji so posla prijeli. Hotel je v Sofijo telegrafirati, da bi nemškemu zastopniku naznanil, kaj se je zgodilo. Pa depeša se ni sprejela, potem se je vrnil sam. Nemški zastopnik podal se je k Cankovu ter je z njim govoril tako, kakor se gre. Potem je Cankov takoj dal povelje, posla pustiti. Ta je odšel in je srečno dospel v Pirot. Takih dogodeb primerilo se je nekoliko, pa samo nemški zastopnik imel je vspeh s svojim ugovorom."
Tako poroča „Pester Lloyd" v očividno Nemški prijazni, Ruski nasprotni pisavi. Koliko je na tem resnice,
koliko pa kinča, pokazala bo bližnja prihodnost. Jedro poročila pa potrjujejo uže novejše dogodbe same, vrnitev kneza Aleksandra v Bolgarsko.
279