44
Indijanska abeceda
idijanci imajo poleg svojc preprostc pisave, ki sestoji iz samih slicic in znamenj, tudi pravo zlogovno abecedo.
Za bojcv z belokožci so imcli Indijanci priliko spoznati, kako velikega pomena je, ako zna človek čitati in pisati. To se je godilo posebno takrat, kadar so jih ujeli beli možje, ki so nosili s seboj tajinstvene »govoreče liste«. Ker si lndijanci te pisave niso znali sami tolma-čiti, so morali zaupati izjavam svojih ujetnikov in lažnih tolmaeev; zato se je dostikrat zgodilo, da so zaradi napačnih izjav zašli v nastavljeno past. Mnogo rdečih junakov je moralo večkrat z življenjem plačati nezuanje pi-save belokožnih plemen.
Sekvoja, Jndijanec iz nekega stranskega plemena Čirokezov, je to okusil sam na svoji koži. Ker pa ni bi! samo junaški mož, temveč tudi izredno bistroumcn in iznajdljiv, se je odločil — zgodilo se je to okoli 1. 1820. — da hoče sam izumiti pisavo, ki jo bodo znali vsi Indijanci čitati. Bila je to zelo težka naloga; zakaj indijanska narečja so tako pcstra, različna in savnosvoja, posebno glede na stavkove oblike, da se niu ta poskus skoraj ni posreeil —
toliko znamenj, kolikor bi jih bilo potrebno, si ni moge! izmisliti. Ko jih je pogruntal že okrog tisoč, je spre-videl, da naloge na ta način ne bo mogel rešiti. K.er je bila njegova mati Indijanka, oce pa Anglež (bclokožci so ga imenovali George Guess), je neko-liko poznal angieški jezik in s po-močjo tega se mu je po dolgoletnih poskusih posrečilo sestaviti abecedo po evropskem nacinu.
Bila je to zlogovna abeceda, v ka-teri je imel vsak posamezni zlog svoje posebno znamenje. Najprej jih je na-redil sto, toda po brezkončnem trudu se mu je posrečilo, da je zmanjšal nji-
hovo število na 85 znamenj, ki so imela vsa to pnednost, da so bila uporab-Ijiva za vsa narečja Indijancev Severne Amerike.
Prve črke je vrezaval v lubje z ostrim nožem. Toda kmalu se mu je posrečilo, da je dobil od potujočih trgovcev papir in gosja percsa. Črnilo si je napravil sam iz barvnih snovi drcvesne skorje; pozneje pa si je izrezaval pisala sam iz ptičjih peres. Scvcda Indijanci njegove pisave niso hoteli spre-jeti — tudi med njimi je bilo mnogo nasprotnikov vsake novotarije. Zato so Sekvojevo iznajdbo zasmehovali in prezirajoče majali z glavami. V wig-wamih (indijanskih šotorih) Čirokezov so celo šušljali, da je dobrega Sek-vojo, ki je bil vedno nevaren upornik, obsedel zli duh.
Sekvoja pa je imel trdovratnost vseh bistroumnih iznajditeljev. Po&re-čilo se rau je končno, da je pregovoril starešine, da so napravili poskus z novo abecedo. Izvoljeni člani plemena so se naučili znamenj in so jih prouČHi v praksi. In tako jc Sekvoja zmagal...
čirokezi so pričeli sklepati pismene pogodbe in pisati drug drugemu pisma. Končno se jim je celo posrečilo, da so z nabiranjem denarja v indi-janskih teritorijih nabrali toliko premoženje, da so iahko ustanovili lasten časopis  »The  Cherokee   Phenix«, ki  je bil  tiskan  v  Sckvojevem  alfabetu.
45
Ko je Sekvoja umrl, je žaloval za njim ves narod Čirokezov. Priznali so ga že za njegovega življenja, kar se pri nas ne zgodi vedno — bil je zna-menit mož. To mogoče tudi zato, ker ni samo izumil indijanske pisave, tem-več ker je zadivil svoje rojake z lepimi umetnostmi: znal je slikati in risati in krasno pripovedovati pravljice.
(Na naši sliki vidimo indijanski rokopis, ki so ga našli v Labradorju v Scvcrni Ameriki. Na njem je napisana indijanska jutranja molitev, ki se glasi po naše takole: Gospod, odpri mojc ustnice, da bodo moja usta slavila Tube! O Bog, pridi mi v pomoč, pridi, da mi pomagas! Čast bodi Očetu in Sinu in Sv. Duhu!)