Trije narečni slovarji
Peter Weiss
Stanko Košir, B 's 'dnjak rutaršče 'n srenšče špraše (Slovar rutarške in srenške govorice), Rute [= Gozd Martuljek]: samozaložba, 1997, 132 str.
Franc Novak, Slovar beltinskegaprekmurskega govora, Drugo, popravlj eno    x in dopolnjeno izdajo priredil in uredil Vilko Novak, Murska Sobota: Pomurska založba, 1996, 184 str. ^
Dušan Jakomin, Narečni slovar Sv. Antona pri Kopru, Trst: Skedenj ski    N etnografski muzej, 1995, 156 str.
Število slovenskih narečnih slovarjev seje s temi, ki so izšli v zadnjih letih,    m močno povečalo, in sicer predvsem zato, ker smo prej imeli prav malo (Tominčev    O slovar črnovrškega narečja, prvo izdajo Novakovega slovarja beltinskega govora in    ^ Karničarjev slovar obirskega narečja, ob Tezavru slovenskega ljudskega jezika na    M (avstrij skem) Koroškem, ki še izhaj a). V temle pregledu natančnej e opazuj em načine     s? predstavljanja besedišča v treh, in sicer ponatisnjenem Novakovem ter Jakominovem in Koširjevem. K tem trem glede na čas izida spada še moj poskusni zvezek slovarja govorov spodnje Zadrečke doline (Peter Weiss, Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami: poskusni zvezek (A-H), Ljubljana: ZRC SAZU, 1998 (Slovarji)), ki pa ga sicer puščam ob strani.
Sam imam nekaj izkušenj s pisanjem narečnega slovarja in posredno s sestavljanjem drugih narečnih slovarjev, kolikor pri tem delu pomagam tistim, kijih pišejo. Vem, kolikšen trud lahko tiči za vsako vrsto, kije zapisana v slovarski obliki, in si pri tem ne upam soditi prestrogo, saj vem, kako hitro pisec naleti na meje svojega znanja jezika (po navadi dveh sistemov istega jezika ali celo dveh jezikov) ter siceršnjega znanja, časa in zmožnosti, ki pripeljejo do dobrega izdelka. Ocenjevalec se v idealnih okoliščinah sploh ne sprašuje, kako je nastalo delo, ki ga ima pred seboj. Pri slovenskih narečnih slovarjih so okoliščine nastanka večinoma daleč od želenih: doslej so slovarje pisali samo govorci narečij, ki so jih obravnavali v knjigi, in samo slutimo lahko, da tisti, ki se loti pisanja narečnega slovarja, dobro pozna (govori) narečje, vendar obdela le njegov del, namreč tisto, kar je predstavil v knjigi. Tako dobimo vpogled le v del besedišča, ki se v naslovu napoveduje kot narečni slovar. Po navadi gre za razlikovalni seznam besed glede na knjižni jezik, za tisto
189
Peter Weiss: Trije narečni slovarji
torej, kar je s stališča knjižnega jezika opazno, zanimivo in nenavadno, morda tudi s pomenskimi premiki od knjižnih.
Najboljši je seveda kar se da popoln narečni slovar, torej brez omejitev na drugačnost glede na knjižni jezik. Edinole tako je mogoče videti, kaj vse se v narečju res govori, saj je v razlikovalnem slovarju preveč izmuzljivega. Le primer: v strogo zasnovanem razlikovalnem slovarju najbrž ne bo besede voda, saj se pojavlja tudi v knjižnem jeziku, v »mehkejši« obliki takega slovarja pa bo, le da zdaj nastopi sestavljalčeva in bralčeva zadrega, saj ni jasno, ali naj bosta v slovarju navedena npr. vsaj dva pomena, namreč 1. 'voda |prozorna tekočina| ' in 2. 'reka', ali pa samo drugi, ki se v slovenskih narečjih govori za 'reka'. V prvem primeru je kršeno načelo razlikovalnosti, saj bi bila v slovarju zapisana beseda v pomenu, ki je tak kot v knjižnem jeziku, v drugem pa je pomen sicer naveden tudi v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, le da se v narečjih govori beseda voda namesto reka, zato bi morala biti prva navedena tudi v razlikovalnem slovarju.
Seveda se načrtovana slovarska predstavitev celotnega besedišča kakega narečja naj večkrat konča kmalu potem, ko se sestavljalec sploh loti narečnega slovarja. Na širšo družbeno podporo pri svojem delu komajda lahko računa (razen na ustno, moralno, saj se potrebe po zapisovanju narečnih pojavov zaveda marsikdo), na materialno podporo in pomoč pri ustanovah še manj, in če je izdelek po dolgotrajnem zbiranju gradiva in pisanju slovarja dovolj dober, je za slovar treba poiskati založnika, kar je danes sicer sorazmerno preprosto, vendar je nagrada v primerjavi z vloženim delom, trudom in znanjem smešna; če bi bila ustrezna, bi bil slovar v knjižni obliki tako drag, da bi si ga lahko kupil le redkokdo. Slovarje knjižnega jezika in zdaj večinoma že tudi dvojezične slovarje delajo kolektivi, medtem ko je pri slovenskih narečnih slovarjih sestavljalec in pisec redno en sam. Tak način dela sicer prihrani marsikdaj težavno usklajevanje stališč, ki spremlja in velikokrat ovira kolektivno delo, po drugi strani pa je projekt zaradi tega vedno znova ogrožen, saj je povsem odvisen od človeka, ki seje lotil težavnega posla. Tovrstno delo lahko hitro vzbudi vtis čudaštva, in če mora pisec ob tem še služiti vsakdanji kruh in ima družino, lahko opazovalec upravičeno reče: Ta pa je storil hud greh in naložil sije težko pokoro.
Zaradi takih zelo zemeljskih razlogov ostajajo sestavljalci narečnih slovarjev največkrat pri razlikovalnem slovarju, in sicer glede na knjižni jezik, vendar pa te razlikovalnosti po navadi ne opredelijo. Tako je tudi v narečnih slovarjih, ki jih predstavljam. Nasploh so uvodi v slovenske slovarje prekratki; izčrpna in dovolj obsežna sta samo dva, in sicer v Slovar slovenskega knjižnega jezika in v Tezaver slovenskega ljudskega jezika na Koroškem, ki obsega cel zvezek na samem začetku zbirke, ki ji je zdaj kar malce zmanjkalo sape. V prvem od predstavljanih treh v uvodu Novak piše večinoma o odmevih na prvo izdajo, le malo pa pomaga pri razumevanju sestave slovarja in gesel, Jakomin ne prispeva k jasnejšemu branju slovarja, Košir pa je napisal marsikaj, vendar v jeziku in na način, ki ne daje možnosti za vzpostavitev razmerja s knjižnim jezikom. Primer: »Črka ,ê' je v besednjaku uporabljena po potrebi vedno na koncu besed, ki se ne končujejo niti na ,e' in ne na ,a'. Gre torej za sredino med tema dvema glasovoma. Primer: ,dečle sa nasilê.' V knjižni slovenščini bi zapisali ,dekleta so nosila.'« (Str. 5.)
Peter Weiss: Trije narečni slovarji
Gesla v vseh treh slovarjih, katerih sestavljalci nimajo jezikoslovne izobrazbe,    00 so zapisana v narečni, nepoknjiženi obliki, kar je za krajše slovarje ali sezname besed    ^ morda primerno, ne zdi pa se mi možno v slovarju, v katerem bi pisec hotel predstaviti    w * sopomenke (in protipomenke) ter stalne besedne in večbesedne terminološke zveze, saj bi vedno znova moral pisati narečne oblike, kar zelo hitro pripelje do napak, pa še     * naporno je, in to tako za sestavljalca kot pozneje za bralca. Prav tako gesla zaradi različnih znamenj, ki se pojavljajo (npr. polglasnik ali nadomestki zanj), abecedno niso vedno razvrščena povsem enoumno, kar oteži razvrščanje (to je lahko olajšano z računalnikom, ki bo svoje delo opravil brez napake) in bralčevo iskanje. ^
Površen pogled na vse te slovarje bralca navda z veseljem, saj se tudi v slovenskem slovaropisju premika in slovarji se celo ponatiskujejo, kar pomeni, da so iskano blago. V vseh je veliko besedja, ki do zdaj še ni bilo zapisano in ni v razvidu - s tehtnimi pridržki uporabno gradivo torej vsaj za druge jezikoslovce, predvsem za etimologe, za etnologe in za vse, kijih zanima brskanje po drugačnosti, v tem primeru po slovenskem drugačnem. Navsezadnje so slovenska narečja edini vir slovenskega besedja (gl. Vera Smole, Vseslovenski narečni slovar: da ali ne, Jezik in slovstvo 38 (1992/93), št. 6, str. 233-235), v narečnih slovarjih pa je to besedje zapisano in predstavljeno vsem, kijih zanima.
Toda ko gre uporabnik gledat uresničitev zamisli narečnega slovarja, je vsaj slabe volje zaradi nedoslednih rešitev, odvečnega in manjkajočega. Na tej stopnji bi se s sorazmerno majhnim trudom dalo vsa tri dela še zelo izboljšati, informativna vrednost slovarjev bi se povečala, računati pa bi se dalo tudi na zadovoljstvo strokovnjaka. Razume se, da je delo treba končati, ko se nadaljnji trud ne bi več izplačal, vendar sije skoraj da nemogoče predstavljati, da bi bil sestavljalec do svojega dela tako nekritičen in do sebe tako nezahteven.
1
Vilko Novak je slovar beltinskega govora, ki gaje sestavil njegov brat Franc, izdal že drugič, kar kaže na presenetljivo veliko zanimanje bralcev za (najbrž svoje) narečje, zapisano v knjigi; prvič je izšel leta 1985. Marsikje je druga izdaja razširjena in dopolnjena (Vilko Novak navaja splošne spremembe na str. X-XI), nasploh pa ima še vedno veliko preveč slovarskih pomanjkljivosti, nedoslednosti in spregledov. Sestava gesla je takale: iztočnica in pri pregibnih besednih vrstah še prva stranska oblika, oboje zapisano v narečju (réd -a), pri samostalniku spol (v geslu réd: »m«), ustreznica ali razlaga v slovenskem knjižnem jeziku (v geslu réd: »red, vrsta, ocena (šolska)«), temu pa sledijo ponekod ponazarjalni primer ali primeri s pripisanim morebitnim posebnim pomenom (v geslu réd: »v ~pobrati, zeti ustrahovati«), drugod etimološki podatek (v geslu régula: »lat. régula (po madž.)«) in na nekaterih mestih tudi nekakšna kazalka h geslom, ki so abecedno zelo oddaljena, vendar pa so v zvezi z besedo, obravnavano v samem geslu (v geslu zaburati 'zajeziti': prim, bür -le da v slovarju tega gesla ni, je pa buir).
Zato še toliko bolj presenečajo zelo osnovne napake, ki sem jih tule zbral večinoma samo z dveh strani (17-18), pri besedah na A. Ne tičejo se npr. pisanja iztočnic; te so pri Novaku polkrepke, kar je dobro, vendar pa so polkrepke tudi neprve
M
191
Peter Weiss: Trije narečni slovarji
3
osnovne slovarske oblike. Cisto na začetku slovarja presenetijo tri gesla, ki pravzaprav opisujejo glasove: »a 'dolgi naglašeni nelabializirani (neustnični) ali: odprti, dolgi ä ^    (zato)'«. Podatek je sicer koristen, vendar v celem slovarju ni mogoče najti nič ^    podobnega za kak drug glas oz. črko. - Nejasno je, zakaj je rodilnik ednine v geslu ^    âbécé zapisan tako razkošno, na način -éja, saj bi zadoščalo -ja, tako kot v geslu O    sème za rodilniško obliko zadošča -na; v teh primerih se zapisuje le tisto, kar od w    rodilnika naprej res podaljšuje osnovo in zadošča za nedvoumno branje. - V geslu àdvent je neustrezno (namreč skupaj) in zato zavajajoče zapisana zveza »v ali O    fadventi«. - Obliki za ženski in srednji spol sta v geslu advèntni ločeni z vejico (-tna, ^    -tno), čeprav v geslu indašnji nista (tuje -i -e), kar je prav. Poleg tega bi lahko bila v tem in podobnih primerih oblika za srednji spol preprosto -o, tako kot danes v slovarjih knjižnega jezika. - Geslo agâcija v ponazarjalnih primerih vsebuje še besedi, ki bi morali biti iztočnici (ali pri ustrezni sestavi gesla podiztočnici), namreč agâcijin N     (agâcijino cvéitje) in agâcijof (agâcijof léis, agâcijovo dréivo). Tako neenotno je še >    večkrat. - Geslo àjta 'oče' ima pripisan rod. ed. -e (torej àjté), takoj za razlago pa so *v    zapisane oblike za preostale sklone v ednini, za rodilnik takole: »r. àjtu, ajte«. Kateri «    od podatkov je pravi? - V geslu akôuv 'vedro, mera za sode' je beseda lagef v ^    ponazarjalnem primeru zapisana drugače kot v samem geslu (làgev). Sploh se zapis ?n    fonemov/in v v enakih položajih zelo meša: že v samem ponazarjalnem primeru je ^    zapisano lagef drži desét akôuvov, v geslu Čerensofci ' Črenso vci ' j e zapisan prebivalec Čerensovčar, rod. mn. h geslu čreiva je zapisan kot -v, torej čreiv. Toda najti je mogoče 4^    tudi gesli brv(f) in bükev(f), kj er bralcu naenkrat ni več j asno, kaj naj počne s tolikšnim #     obiljem podatkov. Videti je, kot da so večinoma ustrezno poenotene samo iztočnice, ponazarjalni primeri pa kakor kdaj. - Naglasno neusklajeni sta obliki Amerika -e (im. in rod.) nasproti v Ameriko (tož.); podatkov o preostalih sklonih ni. - Iztočnica ^    Andraš (rod. Andraža) se končuje na nezveneči nezvočnik, medtem ko se Balaž ^    (rod. Balaža) ali dèd (rod. dèda) na zveneči nezvočnik, kar je še ena slaba lastnost Ä    narečnih slovarjev, ki nimajo poknjiženih iztočnic. Korektno zapisana iztočnica dèt bi stala kar daleč stran od dedek, tako kot iztočnica dešč 'dež' stoji kar daleč stran od deždževen 'deževen' ipd. Če bi bilo vse to najprej poknjiženo in zatem zapisano v narečni obliki, tudi trganja osnovne besede od njene besedne družine ne bi bilo. -Iztočnica andrôga seveda ne pomeni 'sladkovodna riba', kar je samo pomenska uvrstitev, ampak bi na tem mestu moralo stati 'rdečeperka'; ob tem je sicer lahko zapisano še latinsko poimenovanje (pri Novaku »scardinius erythrophtalmus«, kjer pa manjka h za drugim t), ni pa nujno, saj je rdečeperka razložena v Slovarju slovenskega knjižnega jezika, ki ga je treba izkoristiti za razbremenitev lastnega slovarja. - Zapis rodilniških oblik -oga v geslu Anino ali -ega v geslu Antôulinje je ustrezen, tako kot bi bil v slovarju knjižnega jezika npr. v geslu domače (če gre za samostalnik srednjega spola) pravi edinole rodilnik -ega (in ne le -ga, pač zaradi mestnika -im); zato v geslu Balažovo rodilniška oblika -ga ne zadošča. - V podgeslu Aninje (samostalnik srednjega spola, v geslu Ânino) ni rodilniške oblike, medtem ko je w Antôulinje (prav tako samostalnik srednjega spola) zapisana, namreč -ega. Ali bi taka morala stati tudi pri Aninje? - Ponazarjalni primer na Antôulinovo je zapisan v geslu Antôulin 'Anton'. Primer bi spadal v geslo Antôulinovo, tako kot sta iztočnica
192
Peter Weiss: Trije narečni slovarji
in dvojnica k njej pri njem Anino in Aninje, ponazarjalni primer pri njiju pa je na A.,     ^ kar se da brati na dva načina, enkrat z iztočnico in drugič s dvojnico k njej ; to je sicer    ^ gospodarno, ni pa enoumno: glede na položaj bi ponazarjalni primer pravzaprav    w' spadal k podiztočnici. - V geslu Antôulin 'Anton' je pripisan podatek »tudi priimek«, vendar mu ni mogoče zaupati, saj se priimek ne piše tako, sploh pa ne z naglasnim znamenjem; v Beltincih srečamo namreč priimek Antolin (kar povzemam po    ^ telefonskem imeniku). Opozorilo v slovarju je koristno edinole zato, da priimek v knjižnem jeziku lahko naglasimo prav, namreč Antôlin. - Res malo pomembna podrobnost je dvojno zapisovanje datuma, enkrat kot »13. 6.« (v geslu antôulinskï)     ^ in drugič »26. julija« (v geslxxÄnino), ki pa je vendarle moteče. - V geslu antôulinski     ^ bi se formulacijo »ok.[oli] 13. 6.« skoraj gotovo dalo spremeniti v »nedelja 13. junija    ^ ali prva po njem«, tako nekako, kot je v Slovarju slovenskega knjižnega jezika pri    ^ Martinovi nedelji - razen če v Beltincih ne praznujejo kako drugače. Podobno    ^ pojasnilo bi bilo potrebno tudi v geslu âninski za ponazarjalnim primerom -a nedela. - V geslu atrès je okrajšava bavar.[sko], čeprav bi morala biti bav. (glede na seznam na str. XVI, kjer ni zelo pogoste okrajšave madž.[arsko], pa tudi ne razvezave okrajšav    *** r., d., t., m. in o. za imena sklonov). - V Novakovem slovarju beltinskega govora    z črka ü stoji kot posebna črka za črko u: nizu besed od dublenje do dužnost sledi niz    ;> od diij do diipliški, ki je abecedno uvrščen na napačno mesto. To ni niti v skladu z    q nemško in tudi ne s slovensko prakso, recimo z zadevnim določilom v zadnjem Slovenskem pravopisu (»črke z ločevalnimi znamenji [...] po abecedi uvrščamo, kot    ^ da ne bi imele teh znamenj« - SP 1994, člen 6), in bralca pri iskanju po nepotrebnem    ^ moti in bega. w
Ponazarjalni primeri so onaglašeni zelo poljubno, npr. lagef drži desét akôuvov (v geslu akôuv), čeprav je v geslu držati v ponazarjalnem primeru vendarle zapisana ^ oblika drži, ali z -e zéti zemlou (v geslu ârenda; gesla zemlja v slovarju ni, zato ni mogoče najti podatka o naglasu te besede v navedenem ponazarj alnem primeru). Ä Glede na obvestilnost so v tem slovarju prav preobilni etimološki podatki; ^ recimo v enem od gesel: »almoštvo -a s miloščina; iz stvisnem. almuosan, svn. almuosen, to iz grš. eleumosyne«. (Druga vejica je v slovarju že ležeča, medtem ko je prva pokončna, kakršni bi morali biti obe. In še: med »kraticami« na str. XVI sta okrajšavi za 'srednjevisokonemški' srvnem. in za 'starovisokonemški' stvnem.) Srednjevisokonemška oblika je prepisana iz Bezlajevega Etimološkega slovarja slovenskega jezika I, in sicer z okrajšavo vred, grška oblika pa bi morala biti prepisana kot eleëmosynë (ali za rabo v slovarju, kakršen je slovar beltinskega govora eleemosyne). V geslu almožna ima Pleteršnik v slovensko-nemškem slovarju samo etimološki podatek »iz nem.«, kar zadošča. Prav tako razkošje je še v geslu apoteka, kjer je za razlago 'lekarna' etimološki podatek: »srvnem. apoteke; nem. Apotheke (iz grš.)«. Etimologiziranje v narečnih slovarjih je lahko nevarna, pri mednarodnih izposojenkah iz grščine in latinščine pa nerodna reč, ki ne da koristnih rezultatov, gre pa na račun podatkov, ki jih v narečnem slovarju smemo pričakovati prej. V Novakovem slovarju so še največ vredna opozorila na madžarski izvor besed ali njihovih delov, čeprav mora biti uporabnik tudi tu previden. Ali je àpatica res iz madžarskega apâca, tako kot naj bi bil Andraš z rodilnikom Andraža (in prvim delom
193
Peter Weiss: Trije narečni slovarji
^ manjšalnice Andrašek) iz madžarskega Andrâsl Ali naj bi dèka 'dekagram; zvezek' w res bilo »iz nem. Decke«! (Vsaj 'deka(gram)' je iz deka-, tako kot je 'kila' iz kilo-, o ^    čemer se je mogoče poučiti iz Snojevega Slovenskega etimološkega slovarja. In ali
beseda kila v beltinskem govoru res pomeni samo 'kila (hernia)' in je v pomenu ^ 'kilogram' ne poznajo?) Različne formulacije pri etimoloških podatkih niso nikjer O razložene, npr. »nem. Apotheke (iz grš.)« (v geslu apoteka; v geslu apotèkar w etimološkega podatka ni), »po madž. apostol« (v geslu apostol), »iz madž. apaca« rM (v geslu àpatica), »bavar. Atress; nem. Adresse« (v geslu atrès) in »iz nem. in fr. O    bagage« (v geslu bagaž), prav tako tudi ne raba vejice (npr. v geslu almoštvo) in
podpičja (npr. v geslu apoteka) med posameznimi elementi.
« 2
Gesla v Jakominovem slovarju govora Svetega Antona pri Kopru so sestavljena N sorazmerno preprosto: narečni besedi, ki je hkrati iztočnica, sledi ustreznica v knjižni > slovenščini, v naslednji vrsti pa so zapisani morebitni ponazarjalni primeri spet *V povečini z ustreznico v knjižnem jeziku. Po podatkih na str. 9 so v slovarju uporabljeni i~< štirje označevalniki (»arhaizem«, »otroški izraz«, »pejorativno«, »vulgarno«) in dva 7J1 krajevna (»v uporabi pri Kocjančičih«, »v uporabi v Potoku«). P% Slovar se začne z besedo a in pripisanim pomenom 'prosim', kar najbrž ne
bo držalo. - Iztočnica a ni onaglašena, čeprav ponazarjalni primer »se cula, a?« kaže, da bi morala biti. Pisec nasploh ni onaglaševal enozložnic (npr. p j an 'pijan', 4^     'nadstropje', p j at 'krožnik', pj eč 6peč9,pjest 'pest', p j et 'pet'), kar je škoda, saj so v „     resnici le redke enozložnice tudi breznaglasnice. (Vendar pa se to dogaja npr. celo v velikih slovarjih ruskega in nemškega jezika še v današnjem času.) - Ponazarjalni ^    primer suh ku baka 'la (v geslu baka 'la 'polenovka') je zanimiv, vendar pa nima ^    pripisane ustreznice v knjižnem jeziku. Čeprav bi frazeologem ustrezal knjižnemu ^     '(biti) suh kot poper', ne bi vedeli, ali to pomeni 'biti brez denarja' ali pa 'biti (povsem) brez vlage, mokrote', kakor razumejo to zvezo uporabniki ne glede na razlago v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Tu se zgodba Jakominovega frazeologema torej šele začenja. - V ponazarjalnih primerih besede po navadi niso onaglašene, tu in tam (npr. v geslih ba 'djerot in baka 'la) pa vendarle so (brez posebne razlage, zakaj tako). Beseda barba 'stric' je v tem geslu zapisana brez naglasa; najbrž je nenaglašena le, kadar stoji pred moškim imenom, kar pa je posebna raba - Beseda 'guedec v tem geslu skoraj zagotovo ni zapisana prav - prav bi bilo 'guedoc, a kaj, ko rodilniška oblika ni pripisana -, če pa je, je napačen zapis v geslu 'šedja - »za guedce«. (Pri tem bi se dalo še kaj reči o skupini dc, saj gre najbrž kar za podaljšani ali navadni c.)
3
V slovarju govora Gozda Martuljka in Srednjega Vrha ni za nedomačina nikjer natančno rečeno, na govor katerega kraja se nanaša, saj pisec Stanko Košir, ki je obenem založnik, dosledno uporablja staro poimenovanje Rute za Gozd Martuljek in manj spoznaven pridevnik za Srednji Vrh, kar je ob sorazmerno obsežnem uvodu (na dveh straneh, str. 5-6) prav nemarno. Zanimiva in nenavadna je razvrstitev gradiva,
194
Peter Weiss: Trije narečni slovarji
ki je v Novakovem in Jakominovem slovarju abecedna: pri Koširju so po skupinah 00 navedeni glagoli, samostalniki, pridevniki, zaimki, osebni in svojilni zaimki, števniki, °v-prislovi (do tod so v teh skupinah besede razvrščene po abecedi, razen pri osebnih in * svojilnih zaimkih ter števnikih), predlogi, vezniki, velelniki, »nekaj neobičajnih medmetov«, sledi pa nekaj slovnice - stopnj e vanj e, spreganj e in sklanj anj e nekaterih * pregibnih besed, pri čemer je »spregatev zaimkov« (str. 101) spregled, ki govori o ^» jezikoslovni vrednosti in zanesljivosti tega dela. Na končuje zbrano besedje za nekaj pomenskih skupin, recimo za posodo, hrano, orodje in nekatere živali.
Najprej je v geslu navedena beseda ali - redkeje - besedna zveza v preprosti ^ narečni obliki, ki jo gotovo najbolje lahko berejo govorci narečja, sledita ji v oklepaju druga osnovna slovarska oblika (pri samostalniku samo rodilnik ednine - rodilnika množine samostalnikov drvë, diircê in dure (str. 40) sploh ni - in pri glagolu oblika za 3. osebo ednine), nato pa knjižna ena ali več ustreznic, čemur je ponekod dodano še kako pojasnilo, npr. ločiti od plev, ki pojasnjuje žito izpihavati (str. 30).
Med posameznimi besednimi vrstami so besede ali zveze, ki bi spadale kam drugam (tako sta med samostalniki recimo ërl 'h 'časten, zanesljiv', str. 40, in ubôgimë 'miloščina', str. 61, med prislovi pa j' me 'meje', str. 94). Zamisel pisca slovarja, v katerem naj bi bile besede razvrščene po besednih vrstah, je zelo težko zadovoljivo izpeljati pri večbesednih izrazih, recimo pri zvezah pridevnika in samostalnika (tako fâjf'n tabak 'tobak za pipo', str. 40, ki stoji tik pred samostalnikom fâjfa 'tobačna pipa'). - Nejasno ostaja, zakaj so nekatere besede zapisane brez naglasa (gajst 'špirit', 'duh (sveti duh)', garač 'fizični delavec, ki opravlja težka dela', gar j a 'krasta', gas 'plin', vse str. 41), čeprav ga enozložnice načeloma imajo (folk 'narod',/wrm 'oblika', oboje str. 41). - Tudi v tem slovarju je velika težava razvrščanje po abecedi. Skupino samostalnikov, ki se začnejo s črko P (str. 50-54), uvajajo besede nap'... (' piše Košir namesto polglasnika, od p'c'klist 'biciklist, kolesar' do p 'zde 'boječnež, neodločnež, mevža'), sledijo besede na pa... (niz od pab'raj 'ostanek, drobir' do pavûtjê 'naplavljen les'), tem tiste napâ... (odpâca 'nasoljeno meso' dopâzd'ha 'pazduha') in nato še tri na pä... (pamž smrkavec, nepridiprav', parne 'mrtvaški oder \pavc 'nekdanja dolžinska mera); za temi pride pele 's kožo podložen površnik; na kosmato ustrojena koža', sledi pegl'z'nj 'likalnik' itd. Torej zelo samovoljna računalniška razvrstitev, samo od daleč podobna tej, ki smo je vajeni v naših krajih. Res pa je, da skoraj nobene besede ne iščemo tako, da bi nam abeceda pomagala, torej tudi zmešnjava ne povzroča kake bistvene škode.
Predvsem za Novakov slovar je velika škoda, ker ni izdelan bolj natančno, sploh ker bi bilo potrebnega prav malo truda, da bi bil bistveno boljši in zanesljivejši, in ker vsebuje veliko uporabnega tudi za razumevanje prekmurskega knjižnega jezika. V Koširjevem slovarju je v razdelku Nekaj neobičajnih medmetov (str. 99) navedenih nekaj drvarskih klicev, ki so znani tudi v zgornjesavinjskih govorih, in velelnic za živino; vse to so dragoceni podatki za druge stroke, npr. za etimologe, še posebej zato, ker so zbrani na enem mestu. Tu se dobro vidi, daje v abecedno urejen slovar treba uvesti pojmovne skupine, ilustracije in še kak pripomoček, ki bo uporabniku pomagal priti od stvari (ali pojma) k besedi.
195
Peter Weiss: Trije narečni slovarji
^ Za vse tri knjige žal velja, da ne izpolnjujejo pričakovanj malo zahtevnejšega
^    uporabnika, saj za nedomačina ostajajo preveč zaprte, strokovnjaku, ki bi lahko imel ^    od njih veliko korist, če bi bile sestavljene s tolikšnim znanjem in sposobnostjo, kolikor je bilo vanje vloženega truda in vneme, pa dajejo samo slutiti bogastvo, ki ga ^    bo treba natančneje še zapisati - če bo za to ostalo kaj časa.
N
(JO.
196