PRENOVA TRENTARSKEGA MUZEJA
Z drugega zornega kota
NAŠKO KRtŽNAR
V	zadnji številki Glasnika SED me Inga Miklavčič - Brezigar omenja v zvezi z oblikovanjem stalne zbirke Trentarskega muzeja v novem Informativnem centru Triglavskega narodnega parka (TNP) na Logu v Trenti. S strani Goriškega muzeja in TNP sem bil leta 1991 predlagan najprej za recenzenta, nato pa za koordinatorja vsebinskega koncepta etnološke razstave, katere izvajalec in bodoči upravljalec je Goriški muzej. Investitor (TNP) je namreč želel, naj se vsi programi bodočega centra (naravoslovje, etnologija, ekologija, turizem, itd.) med sabo uskladijo že v osnutkih, da bi prišlo do večjega končnega učinka. V ta namen je izšel elaborat s predlaganimi izhodišči projekta. Rdeča nit Informativnega centra naj bi v grobem bila: "kompleksna identiteta narave, civilizacije in kulture, ki naj predstavlja povezanost človeka z naravo" in "sodobna ter atraktivna tehnična izvedba razstave".
Izhodišča so se mi zdela primerna, ker odpirajo področje večdtsciplinarnega sodelovanja. Razen tega bodoči Informativni center TNP v Trenti predvideva večmedijsko informativno dejavnost, ki je že sama na sebi novost. Zlasti muzejski etnologiji se z njo odpirajo kar futuristične perspektive. Po pričakovanju investitorja in projektantov naj bi ustvarili nekaj, kar presega dosedanje muzejske izkušnje v našem prostoru.
V	branje sem dobil več dokumentov, med njimi tudi Scenarij kulturno -zgodovinskega in etnološkega dela stalne zbirke. Inge Miklavčič - Brezigar, kustosinje Goriškega muzeja. Oktobra 1991 sem napisal pripombe k temu gradivu. Moja prva ugotovitev je bila, da predstavljeni tekst ni scenarij ampak kvečjemu osnutek, da ni dovolj usklajen s proklamiranimi izhodišči Informativnega centra in da mu manjka razvidno izhodišče na etnološki in muzeološki ravni.
Scenarij Inge Miklavčič - Brezigar je temeljil na sedmih točkah predhodnega "Predloga programa vsebinske postavitve": 1.) Poselitev, 2} Ljudska kultura 19. stol., 3.) Načini preživljanja, 4.) Šege in običaji, 5.) Prva svetovna vojna, 6.) Druga vojna in 7.) Sodobne spremembe in bodočnost.
"Scenarij" je te točke prikazoval v enajstih muzejskih slikah od arheoloških obdobij do propada Trente, muzejsko predstavljene s podobo ruševine in starke.
V	taki ureditvi snovi sem videl mešanico genetičnega in strukturalnega pristopa, ki blokira prevlado enega ali drugega principa in s tem onemogoča odločilni poudarek postavitve. Ni bilo videti nobene "rdeče niti", ki bi sporočilo zbirke povezala s sporočilom Centra in ki bi trentarsko kulturo brala kot "povezanost človeka z naravo". Hkrati pa konvencionalna vsebinska zasnova ni obetala atraktivnega muzeološkega dosežka.
23
Sodeč po scenariju je v ospredju scientistična oblika predstavitve, ki je bolj informativna kot interpretativna. Scientistična podlaga je razumljiva in nujna v fazi zbiranja znanja. V izvedbeni fazi, ki se začne s scenarijem pa bi že moral stopiti v ospredje prevod znanstvenih podatkov v jezik muzejske govorice. Po drugi strani pa besedilo favorizira stereotipe {npr. trentarski zvon, Tožbarja brez čeljusti) in zanemarja izvirne sestavine globljega pomena {npr. trentarsko duhovno kulturo, Zlatoroga).
Nadalje se mi je zdela vprašljiva metodološka usmeritev scenarija. Prav nobene teoretične osnove nimamo danes v etnologiji, ki bi nas silila, da preteklost prikazujemo kot Tradicijo, sedanjost pa kot neizogiben propad Tradicije in vseh njenih pozitivnih vrednot. Tako optiko bi lahko ponujala etnologiji evolucionlstično orientirana usmeritev, ki vidi gibalno silo v Razvoju od nižjih k višjim oblikam. Na tej osnovi bi postalo etnološko raziskovanje kult zgodovinskega deierminizma. Na koncu scenarija pa misel: "Narava je zdaj zaščitena in rešena, brez človeka pa se lahko hitro pogrezne v divjino."
Ali nas ta ključna sentenca ne nagovarja k misli, da sožitje med kulturo in naturo sploh ni možno? Oboje: nevtralni in cinični historični determinizem ter preprosti ekološki romantizem sta v nasprotju z deklarirano idejo bodočega Informativnega centra. Sta tudi v neskladju s samim bistvom trentarskega sistema socialnih in ekonomskih vrednot, ki se je transformiran ohranil do danes. Trentarski genius loci je skrit v strukturi živinorejskega leta z drobnico. To je sistem ravnotežja, ki izhaja iz človekovega prilagajanja naravnemu okolju. V transformiran i obliki se je ta vzorec ohranil do današnjih dni zato ga ni treba prikazovati v rekonstrukciji 19. stoletja.
Nadalje sem nagovarjal avtorico naj omili kronološko - scientistični koncept (od prazgodovine do atoma, od poselitve do propada, itd.), a ohrani holističnega v razumni meri. Slabost nekaterih raziskovalcev je, da sicer zaznavajo transformacije lokalnih kultur, na te procese pa navadno reagirajo tako, da protagonistom ponudijo kot ogledalo staro zgodbo o Razvoju, Kronologiji in Propadanju, iz Česar nastaja nova metafizika ali kult Časa. Preveč poudarjajo pomen sprememb, namesto da bi skozi transformacije razpoznavali trajne miselne vzorce. Predloge sem ilustriral z mislimi C.L.Straussa o "preobratu obče tendence k izgubi smisla", kar je osnova za samoohranitvene procese lokalnih kultur. Glavna vloga muzeja je komunikacija, ne pa vsiljiva didatktičnost. Sodobni muzej naj bo varuh znanja, ki bo morda nekoč Trentarjem potrebno pri iskanju izgubljene identitete. Itd.
Ker avtorica ni reagirala niti na prvo oceno, niti na kasnejše predloge, ki so bili plod številnih sestankov v mesecu marcu in aprilu 1992, mi je investitor (TNP) naročil, naj združim vse dotlej obravnavane predloge v zbirno vsebinsko zasnovo. Tako je nastalo zaključno poročilo z naslovom: Vsebinska zasnova etnološke razstave o Trenti (15.4.1992), ki ga je investitor poslal koordinatorjem, projektantom in Goriškemu muzeju. Na podlagi tega dokumenta naj bi šele nastal pravi scenarij etnološke razstave.
Glasnik 1994 34/1-2
24
Zato sem bil upravičeno začuden ob ugotovitvi, da je Inga Miklavčič - Brezigar v Glasniku SED, 3-4 1993, objavila kot alftualnega skoraj nespremenjen "Scenarij", ki je bil kgt predlog poslan v branje TNP dne 2.1,1988 (januar oseminosemdeset!), kasneje recenzentom in ki je bil nato deležen zgoraj opisanih pripomb. Posamezne misli Iz Vsebinske zasnove so sicer vtkane v njegov uvod, večinoma pa so uporabljene kot retuša starih, kritiziranih nerodnosti.
Zdaj smo že v območju znanstvene fantastike. Kaj bi se zgodilo, če...? Res. Trentarska izba in hram, ki so ju postavili prizadevni scenografi v prostorih Informativnega centra bi ravno tako staia, ker ju vsebujejo vsi predlogi kot važen sestavni del zbirke. Torej gre za nekaj drugega. Gre za vrstni red ali hierarhijo aktivnosti na področju etnologije in muzealstva, ki sta več ali manj intelektualni dejavnosti. Inga Miklavčič - Brezigar predlaga najprej peč, šele nato bo prišel na vrsto koncept celotne zbirke in "leitmotiv". (Mimogrede: avtorica bi v svojem predlogu lahko upoštevala vsaj popravke pravopisnih in terminoloških napak. Še vedno trmasto piše "light - motiv", ali pa stan namesto hram.) V t.im. scenariju so celo postavke, ki bodo po mnenju avtorice zaradi pomanjkanja prostora morale odpasti. (!?)
Hkrati pa celoten podvig še nima niti imena, ki bi jedrnato odsevalo idejo bodoče zbirke. Že od začetka je bilo predvideno, da bi izvajalec še pred dokončanjem zbirke pristopil k pridobivanju sponzorjev in oglaševanju. Za to pa je potrebna določena promocijska oprema, kamor sodijo: razvidno ime projekta, katalogi, grafična oprema, video spoti, geslo, skratka "work in progress".
Kot navadno pri najbolj dramatičnih nasprotjih tudi v pričujoči polemiki ne gre za popoln prelom pač pa za drobno črto - differentio specifico, ki ločuje dve paradigmi za tisoč svetlobnih let, čeprav si zrela iz oči v oči.
V duhu premoščanja razlik sem sestavljal že omenjeno Vsebinsko zasnovo. Pri tem nisem zatajil prispevka Inge Miklavčič - Brezigar, saj sem upošteval večino njenih vsebinskih točk, le da sem jim natrosil malo popra in jih povezal v krog trentarskega potovanja med naturnimi in kulturnimi vzorci. Nisem samo kritiziral ampak sem podajal alternativne in konstruktivne rešitve. Vsekakor ni šlo zgolj za moj "avtorski prispevek" o prikazu ovčarskega leta in živinorejskega cikla ... v krogu "dolina -prestaja - planina", kot piše Inga Miklavčič - Brezigar v svojem prispevku. Res pa je, da sem poleg teoretsko - metodoloških opomb podal tudi niz muzeoloških rešitev (CD ROM, vloga zvoka, svetlobe in vonja, mesto in način specialnih video instalacij ter na primer dramaturške efekte postavitve, ki sestavljajo razvidno strategijo zbirke, itd.). Lahko bi razumel, da so ti predlogi neupoštevani ali 2amolčani npr. zaradi pomanjkanja denarja, nikakor pa ne morem razumeti vztrajnega zavračanja recenzentsklh predlogov metodološke narave. To meče čudno luč na celoten projekt Kot bi bili priča divjemu lastninjenju muzejske prakse ?
25