1/2020 letnik CXXII 15 DELO ČEBELARJA z magnetno resonanco. V taki epruveti je čebela konzervi- rana in prenese tudi transport na daljše razdalje, saj je v njej lahko tudi več mesecev, ker so procesi gnitja zavrti. Izpred svojega čebelnjaka v okolici Ajdovščine sem jo nato odnesel v Ljubljano, kjer je po dolgem času slikanja (za zajem slike je potrebnih celih 14 ur) nastala slika. Čebela je bila slikana na novem magnetu 9,4 T pri fre- kvenci protonov 400 MHz. Uporabili smo zaporedje za slikanje s spinskim odmevom v treh dimenzijah. Čebela je bila slikana v desetmilimetrski RF-sondi s parametri slika- nja: vidno polje 18 × 9 × 9 mm, čas spinskega odmeva 1,9 ms, čas ponavljanja zaporedja 200 ms, matrika slikanja 512 × 256 × 256, prostorska ločljivost 35 um na točko, 4 povpre- čitve signala, čas slikanja 14 h 45 min. Posneta slika je bila obtežena T1 in ima zaradi tega svetleje obarvane dele z ve- čjo vsebnostjo maščob. Namenoma je bila obtežena na na- čin T1, saj so naju zanimale maščobne obloge, ki so svetleje prikazane. Zakaj so te obloge pomembne? Teorija pravi, da so med drugim tudi zagotovilo za daljšo življenjsko dobo zimskih čebel, ki maščobe potrebujejo predvsem v brezpašnem ob- dobju pozimi, za gretje gnezda, kjer vzdržujejo znatno višjo temperature kot v okolici gnezda (glej članek Temperature v čebelji zimski gruči, SČ 12/2013, str. 388, op. ur.). S slike vidi- mo, da je maščobno telesce pri poletni čebeli največje v ko- nici zadka in okoli oprsja. Velik medeni želodec kaže na to, da je čebela priletela z obilne paše in prinesla v panj nujno potreben nektar. Avtorja načrtujeva še magnetnoresonančno slikanje če- bele iz jesensko-zimske generacije z obtežitvijo slike T1. Slikanje obeh generacij čebel bo v drugem koraku omo- gočilo določanje količine maščobnega telesca pri letnih in zimskih čebelah ter njihovo primerjavo. Teorija namreč pravi, da je maščobno telesce pri zimskih čebelah večje za- radi priprave na zimske razmere. Dodatno slikanje bi nama torej omogočilo potrditi to hipotezo. Vir: Schilling, F., Dworschak, K., Schopf, R., Kuhn, R., Glaser, S. J., Hasse, A. (2012): Non–invasive lipid measurement in living insects using NMR microscopy. Journal of experimental biology, 215: 3137–3141. O čebelarjenju v Keniji sem se istega leta v več člankih raz- pisal tudi v SČ-ju oziroma v Biltenu hp Medex. Leta 1987 sem na 31. mednarodnem čebelarskem kongresu Apimondie v Varšavi v samostojnem prispevku predstavil vzrejo matic v domovini kranjske čebele. Danes se ukvarjam z vrtno ekologijo, predvsem žival- skim svetom vrtov, ki ga opisujem v člankih in knjigah, ki so izšle v letih, ko sem bil na tem področju še posebej de- javen. Tudi čebele so moja tema pisanja, tako medonosne kot samotarske, predvsem pa pišem o pomenu živalskega sveta na vrtovih. V sadovnjaku pred hišo čebelarim z dese- timi AŽ-panji, pa tudi s kranjiči in pletenimi koši, naselil V letih 1981–1985 sem v Medexu vodil Opazovalno službo gozdnega medenja, ki je imela opazovalnice razporejene po vsej Sloveniji, dve pa tudi v Gorskem Kotarju na Hrvaškem. V tistem času sem čebelaril s približno stotimi LR-panji na petih stojiščih, ukvarjal pa sem se tudi z vzrejo matic. Raz- vil sem plemenilček z razklopljivim satnikom, ki ga je med drugim uporabil pri selekcijski vzreji matic tudi KIS (Kme- tijski inštitut Slovenije), izvajal pa sem tudi umetno osem- enjevanje matic. Sodeloval sem s Čebelarskim inštitutom v Dolu pri Pragi in češkima strokovnjakoma Vladislavom Krausem in Jaroslavom Havlino. Leta 1984 me je Gospo- darska zbornica Slovenije kot Medexovega pospeševalca poslala v Kenijo, kjer sem v živo spoznal tamkajšnje tra- dicionalno čebelarstvo in pašne pogoje, predvsem pa rase medonosne čebele, ki so razprostranjene v vzhodni Afriki. Čebelarjeva opravila v januarju Ivan Esenko – Ljubljana V glasilo Slovenski čebelar sem pisal že v 80. letih prejšnjega stoletja. Leta 1987 mi je uredništvo zaupalo tudi rubriko Čebelarjeva opravila, ki sem jo pisal ob svojih drugih prispevkih, ki so redno izhajali v njem. Takrat sem deloval kot pospeševalec čebelarstva pri Hmezadu, še pred tem pa sem isto delo opravljal v Medexu. Zima Foto: Ivan Esenko 1/2020 letnik CXXII 16 DELO ČEBELARJA pa sem tudi nekaj panjev votlakov. Ti so del moje spontane študije o evoluciji čebeljega panja, ki se ji posvečam zadnja leta. 20. maja 2018 smo v Živalskem vrtu Ljubljana, kjer sem zaposlen, obeležili prvi svetovni dan čebel z mojo novo mo- nografijo Svet čebel, ki je izšla pri založbi Družina. V tej ob- sežni in s fotografijami bogati knjigi sem med drugim tudi zapisal, da je Slovenija dežela odličnih čebelarjev. Zavedam se, da bi rubriko, ki jo bom po 33 letih zopet pisal, lahko pi- sal tudi marsikateri drugi čebelar, zato sem počaščen za izkazano zaupanje. Rubrika, ki se ponaša s častitljivo tradi- cijo, je namenjena predvsem začetnim čebelarjem, potrudil pa se bom, da bom povedal tudi kakšno zanimivost, ki bo pritegnila izkušene čebelarje. V januarju imamo s čebelami bore malo dela. V tem naj- bolj zimskem mesecu čebele potrebujejo mir, kar pa seveda ne pomeni, da lahko nanje kar pozabimo. Brez vsake škode lahko prisluhnemo dogajanju v panjih na žrelih. Pritajeno šumenje nam oznanja, da je s čebelami vse v redu, glasnejše pa nas lahko opozori na izgubo matice, pomanjkanje hrane ali pa, da jih pesti varoza. Glasnejše so čebele tudi, če so za- zimljene na težje prebavljivem medu. Posebno gozdni med je tisti, ki je za zazimovanje najmanj primeren, kar se je v preteklosti že neštetokrat pokazalo. Pozno hojevo medenje z obilnimi donosi čebelarje rado zanese, da čebel pravoča- sno ne odpeljejo s hojevih pasišč, kar se pozimi izkaže za napako. Hojevec kot drugi medovi gozdnega porekla, torej manovci, vsebujejo veliko mineralnih snovi. Čebelam, ki trpijo za lakoto, pozimi največkrat ne moremo pomagati, razen če družini, ki ima premalo zimskih zalog, dodamo medeno satje, če ga seveda imamo shranjenega. In če se- veda zunanje temperature to omogočajo. Čebele, ki umrejo od lakote, ob pregledu najdemo v satju, iz celic pa gledajo samo njihovi zadki. V panju, v katerem je družina propa- dla zaradi varoze, mrtvic skoraj ne najdemo. Čebele umrejo zunaj panja, na kar nas opozori izletavanje čebel iz, z varo- jami obremenjenih, čebeljih družin tudi tedaj, ko je zunaj hladno in iz zdravih panjev ne izletavajo. Še posebej v zimah z debelo in dolgotrajno snežno odejo in nizkimi temperaturami v čebelnjake radi vdirajo glodav- ci, v nevarnosti pred njimi pa je predvsem skladiščeno satje. Zlasti starejše panje, ki imajo včasih nekoliko višje žrelo, še posebej tiste v spodnji vrsti, rade obiščejo rovke. Rovk ne zanimata ne vosek ne med, temveč čebele v panju. Hranijo se tako z mrtvicami kot tudi z živimi čebelami z roba zim- ske gruče. Ob spomladanskem pregledu lahko pokončano rovko, včasih že deloma prevlečeno s propolisom, najdemo na podnici. Zagodejo pa nam jo lahko tudi velike sinice, ki obiskujejo panjske brade in s trkanjem na žrela privabijo če- bele. Njihove ostanke najdemo pred čebelnjakom in v snegu pod vejami bližnjih dreves, kamor sinice odnašajo svoj plen, da ga zaužijejo. Dobra obramba pred sinicami, ki traja vsaj nekaj dni, so odvračala iz peres, nabodena na krompir in obešena na vrvico pred pročelje čebelnjaka. Obračajo se že v najmanjši sapi, kar navadno zadošča, da prežene vsiljivke. Tako rovke kot sinice prištevamo med pomembne prebival- ce vrtov, zato jih ne ubijamo, temveč samo preženemo od če- belnjaka. S krmljenjem ptic, posebej z maščobno hrano (loj), Čebela, ki pade na sneg, se hitro ohladi, zato je največkrat pogubljena. Foto: Ivan Esenko Gozdna miš (Apodemus sylvaticus) v toplejšem delu leta ni težavna. Pozimi pa se rada zateče v zgradbe, tudi čebelnjake, kjer je lahko zelo nadležna. Foto: Ivan Esenko Dokaj učinkovita obramba pred napadi sinic so takšne preprosto izdelane naprave, ki v zraku nikoli ne mirujejo. Foto: Ivan Esenko Poljska rovka (Crocidura russula) tako kot še nekaj drugih vrst teh drobnih žužko- jedov pozimi vdira v panje, kjer se hrani s čebelami. Foto: Ivan Esenko 1/2020 letnik CXXII 17 IZ ČEBELARSKIH DRUŠTEV zmanjšamo tudi njihove obiske čebelnjaka. Snežna odeja je lahko smrtonosna past za čebele, ki jih lep dan izvabi na či- stilni izlet. Čebele zmede bela bleščava, ki jo ustvari snežna odeja, in se zaletijo vanjo. Če bomo sneg pred čebelnjakom posuli s pepelom, žagovino ali lesnim prahom iz mizarske delavnice, bomo s tem marsikateri rešili življenje. Nekaterim je dano, da še v poznih letih zavzeto delajo in ustvarjajo. Eden takšnih je Andrej Šalehar. Jubilant ni čebelar, vendar je prav, da ga zaradi njegovega prispevka slovenskemu čebelarstvu tudi čebelarji pobliže spoznamo. Andrej Šalehar se je rodil 15. oktobra 1939 v Borovnici. Po osnovnem in srednjem šolanju je diplomiral na Biotehniški fakulteti, smer kmetijstvo. Zaposlil se je v Kmetijski zadru- gi Vrhnika. Na priporočilo prof. ddr. Franca Ločniškarja, enega od očetov sedanjega Oddelka za zootehniko BF na Rodici, je strokovno pot leta 1963 začel na Farmi Ihan, kjer je ostal devet let. Na farmi je uvajal sodobne pasme praši- čev in preizkušal križanja. Doktorat je zagovarjal leta 1971, naslednje leto je bil izvoljen za docenta in na Biotehniški fakulteti postal univerzitetni učitelj, leta 1977 je napredoval v izrednega, čez deset let pa v rednega profesorja prašiče- reje. Bil je tudi dekan fakultete. Kot soavtor je sodeloval pri sestavi prvega rejskega programa v prašičereji, vrsto let je vodil selekcijsko delo. Sodeloval je pri pripravi zootehniške zakonodaje in kot predsednik Sveta za živinorejo usmer- jal strokovno oblikovanje rejskih programov, med drugim tudi prvega za kranjsko čebelo. Ves čas veliko piše, njegova bibliografija zajema več kot 1500 bibliografskih enot. Uni- verza v Ljubljani mu je leta 2000 za njegovo delo podelila častni naziv zaslužnega profesorja. Po upokojitvi se je Andrej Šalehar posvetil raziskovanju zgodovinskih virov o slovenski živinoreji, genski banki in čebelarstvu. Poseben poudarek daje ohranjanju genskih virov naših domačih živali. Čebelarstvo ga je posebej pri- tegnilo, saj večkrat poudarja, da je prav v bogatih in ne- raziskanih zgodovinskih virih o našem čebelarstvu našel delovni izziv. K raziskovanju zgodovine našega čebelarstva je pritegnil sodelavce, zlasti Janeza Gregorija, čebelarja in prof. biol., in plod tega sodelovanja so naslednje knjige: Obstoja pa ena pridna in utrjena čebela, taka je kranjska, izdana leta 2011; Georg/Jurij Jonke – črmošnjiški župnik in kranjski čebe- lar, izdana leta 2012; Pravila Petra Pavla Glavarja za čebelarsko vrtnarsko šolo na Lanšprežu iz leta 1781, izdana leta 2013; Pou- čevanje čebelarstva na Kranjskem od Petra Pavla Glavarja (1768) in Antona Janše (1770) do Emila Rothschütza (1874), izdana leta 2014; Slovenske čebelarske knjige in tiski do leta 1945 ter Čebe- larska knjižnica Franca Jagra, izdana leta 2014; Prva slovenska čebelarska knjiga, izdana leta 2016; Čebelarska pisna zapušči- na Petra Pavla Glavarja, izdana leta 2017; Kranjska čebela in čebelarji družine Rothschütz, izdana leta 2018. Ob njegovem jubileju je pri založbi Buča d.o.o. izšla knjiga: Anton Janša, prvi učitelj čebelarstva. Andrej Šalehar sam pove, da si jo je po letih vztrajnega iskanja in raziskovanja zaželel za rojstni dan, in se v predgovoru zahva- li za milost, da lahko v 80. letu življenja piše o Antonu Janši. V knjigi je do sedaj najbolj celovito in dokumentirano opisal Janševo življenjsko pot od preprostega kmečkega mladeniča do prvega učitelja čebelarstva v prvi čebe- larski šoli v habsburški monar- hiji, njegov gorenjski čebelarski nauk in njegov vpliv na tedanje poučevanje in spodbujanje če- belarstva. Tudi v tej knjigi avtor na tedanji čas gleda širše in Janšev vzpon in ugled tesno poveže z delom njegovega so - dobnika Petra Pavla Glavarja. Knjiga je izjemen prispevek k poznavanju Antona Janše in njegove dobe ter koristna za utemeljevanje njegovega pomena za svetovno čebelarstvo in svetovni dan čebel, ki ga praznujemo prav na Janšev rojstni dan. Polega tega je jubilant napisal več prispevkov o našem čebelarstvu. Vse navedeno je javno objavljeno na dLib.si. Sicer pa še naprej vztrajno raziskuje in piše in že napoveduje novo knjigo o pomembnem obdobju – prvi zlati dobi slovenskega čebelarstva. Andrej Šalehar je kot soavtor sodeloval pri pripravi na- pisov na spominskih ploščah naslednjim čebelarjem: Emi- lu Rothschützu, leta 2011 nameščeni na mestni hiši v Višnji Gori; Georgu-Juriju Jonkeju, leta 2014 nameščeni na steni hiše kočevarskih Nemcev v Občicah; Petru Pavlu Glavarju, leta 2015 nameščeni na steni kapele na Lanšprežu; Jožefu Jeriču, leta 2016 nameščeni na steni mežnarije na Gradišču nad Stično; Antonu Janši, leta 2019 nameščeni v Augartnu na Dunaju. Avtor tega prispevka sem imel priložnost in čast z An- drejem Šaleharjem sodelovati pri nekaterih čebelarskih zadevah. V svojo pisar- no na Rodici prihaja ob zgodnjih jutranjih urah, ko nas večina še počiva. Sprejel me je za sodelav- ca, čeprav mu v znanju ne sežem niti do kolen. Ne- prestano išče in razisku- je, spodbuja in usmerja. 80 let zaslužnega profesorja dr. Andreja Šaleharja Dr. Fraser (1951, 2008): …Abhandlung… (Razprava…) je stara knjiga, zelo stara knjiga; to je raz- prava ne o nadziranju rojev, ampak o rojenju, in pisec ne ve, da bi bila po njeni objavi napisana še kakšna boljša ali popolnejša knjiga o tej temi… Armbruster (1936): …Vsekakor sta obe knjigi, prva bisera čebelarske literature, le delen odsev splošnega čebelarskega znanja kranjskih čebelarjev, ker je genialen in vse- stransko nadarjen Anton Janša zelo napredoval v čebelarjenju. Piše o svo- jem čebelarskem nauku, ki ga je gradil na osnovi opazovanj v panju. Šele po 33. letu starosti se je naučil brati in pisati nemško ter prebirati tujo če- belarsko literaturo. Piše neposredno, brez dolgoveznega navajanja, o svojih opazovanjih in praktičnih rešitvah, izumih, pripomočkih ter postopkih… 00 € Anton Janša, prvi učitelj čebelarstva | Andrej Šalehar Andrej Šalehar Anton Janša, prvi učitelj čebelarstva Naslovnica knjige Anton Janša, prvi učitelj čebelarstva Spominska plošča Petru Pavlu Glavarju na Lanšprežu