PESMI
Stevan   Raičkovič
ODDALJENO DREVO SAMOTNO
Oddaljeno drevo samotno Oddaljeno drevo samotno Kdo ve čez koliko voda In gora Ti si moja prva pesem.
Do tebe je prišla tišina moja Vsa osamljena In pusta.
In svoj pogled upiram v tvoje veje. večno.
Ves moder
Od oddaljenosti.
Bom prek vode svojega jokanja Bom prek gore svoje bolečine Enkrat Le enkrat Upognil svojo vejo Oddaljeno drevo samotno Oddaljeno drevo samotno.
JESENSKO SPOZNANJE
Nagledali smo se oblakov In žit In dežja
Ne sončnica ki se k soncu In vse že poznamo na pamet.
Ne začudijo nas niti lastovke
Kadar nizko lete.
Obrača.
^4   Sodobnost
849
Vsak ve že kdaj listje žolti
In da mirno zaradi nečesa odpada.
(Mogoče le ljubezen včasih pride
Iznenada.)
\sak že pozna O vsak pozna
Naše malo življenje Do dna.
Zakaj potemtakem ne pridejo trave Da odpočijejo trudne nam glave.
In jaz
In ti
Česa  vsak si ne želi.
Da  nas neki  list  razveseli.
TIŠINO VSO ODPRI
Drhtečo zdaj odpri svetilko Par oči kot  lastovke splašene Da odkrivam  glas -- to bilko Ki  iz belega mesa požene
In trepetaj: začudeno kot lat Ko veter vrača ga in nosi spet od nas. Odpri: približaj mi mračino svojih las Da odkrivam  pot — ta vrat
Ki prsti tavajoče bodo mi po njem drseli. Belo jezero dlani razpri Da roki nista  mi razpeli
Da krsti niso mi oči.
Ne spi — tišino vso odpri
Da skrivnost odkrivam dneve in noči.
850
NEBO
V tej globini, modri In brez roba. Iskal sem, davno že, Goloba.
A vse kar dvigne se nad to — Zgubi se.
Ostale so samo še modre Barvne lise.
Po krogu vrtoglavem bom ga
Še iskal —
Čeprav mi bo. osamljenemu, sij  modrine
Oči  izžgal.
TU BLTZU
Tu  blizu naju sonce nad vodo zahaja.
Kot da potaplja v svojo ladjo tovor se sijaja.
Kaj ko bi  v  ta  zahod  stopila
In s soncem, ki zašlo je. bi se zlila?
V tem lepem ognju  ttidi midva bi gorela Čeprav za hip. za dva, za tri bi rasa  le imela.
Prevedel   Bogdan   G j u d
851