CENE SILIJO NAVZGOR
Po izredno visoki stopnji inflacije v lan-skem letu — okrog 40 odstotkov je znašala — smo za leto 1982 predvideli 15-odstotno pove-čanje cen. Ze ob načrtovanju te številke so mnogi zmajevali z glavami in trdili, da je takšna napoved preoptimistična in da je ne bo moč uresničiti.
Dogajanja v prvih dveh mesecih letošnjega leta dokazujejo, da je cene izredno težko ukro-titi, pa naj jlh skušamo ugnati na razne načine. Tako so bili sprejeti družbeni dogovori o poli-tiki cen v letu 1982 in izdelani programi za uresničevanje politike cen, s katerimi so opre-deljene rasti cen v posameznih gospodarskih panogah in dejavnosti.
Ze pri izdelavi teh programov se je deloma zataknilo, kajti vsak je zase skušal odrezati kar največji kos kruha in se čimbolj približati zgornji meji povečanja cen. Takšen način pa seveda ne vodi k odpravljanju neenakih po-gojev v pritnarni delitvi in s tem k odpravlja-nju enega bistvenih vzrokov inflacije: struk-turnih neskladij v našem gospodarstvu. Očitno se še vse premalo zavedamo, da so cene zgolj posledica določenih dejstev in da je za njihovo stabilizacijo predvsem treba odpraviti vzroke, ki vodijo k povečevanju cen. Prav na tem pod-ročju pa smo doslej še sila malo naredili.
Ob koncu lanskega leta je zvezni izvršni svet podaljšal veljavnost sklepa o neposredni družbeni kontroli vseh cen do konca letošnje-ga junija, vendar pa tudi to ni bistveno pri-pomoglo k počasnejši rasti cen. Najprej so se podražili naftni derivati, potem so poskočile cene mesa, železniških prevozov, RTV naroč-nine, dnevnikov . . . Tudi občinske skupnostkza cene niso bile nič manj ažurne pri dajanju so-glasij za povečanje cen. Tako se je v Ljubljani podražil mestni prevoz, voda . . .
Še enkrat se je pokazalo, da tudi z admini-strativnim nadzorom nad cenami le težko drži-mo vajeti trdno v rokah. Pritisk na povečanje cen v začetku letošnjega leta je izredno velik, saj vsak želi kar najhitreje povečati cene svo-jih izdelkov in si na la način zagotoviti večji kos pogače, hkrati pa tudi opozarja, da se tudi po administrativni poli problema cen ne da enostavno razrešiti. Zaradi velikega noso-razmerja med ponudbo in povpraševanjem na jugoslovanskem trgu sa kupci v podrejenem ¦položaju in morajo pristajati na pogoje proda-jalcev, če hočemo sploh dobiti blago. Tako se spet srečujemo s tako imenovanimi črnimi ce-nami, zahtevki za plačilo cene v devizah, ki imajo zgolj plašč samoupravnega sporaz/imeva-nja, sicer pa so to čisti kupoprodajni'odnosi; zahtevki za sovlaganje .. . Vse to pa nikakor ne prispeva k umirjanju plesa cen.