Andraž Jež O avtorju Andraž Jež je asistent na Inštitutu za slovensko literaturo in literar­ne vede ZRC SAZU. Na ljubljanski Filozofski fakulteti je študiral komparativistiko in slovenistiko. Na Podiplomski šoli ZRC SAZU je doktoriral na temo Stanka Vraza, ilirizma in nacionalizma. Razi­skuje tudi modernisticno in postmodernisticno književnost ter od nose med literaturo in glasbo. Objavlja v revijah Jezikinslovstvo, Literatura, Pogledi, Primerjalna književnost, Slavica litteraria in Slavi sticna revija. Piše in prevaja tudi za mednarodno Enciklopedijo romanticnega nacionalizma v Evropi (ERNiE). Stanko Vraz in nacionalizem: od narobe Katona do narobe Prešerna Andraž Jež Ljubljana 2016 Studia litteraria 23 Uredniki zbirke: DarkoDolinar, Jernej Habjan in Marko Juvan Andraž Jež Stanko Vraz in nacionalizem: od narobe Katona do narobe Prešerna Recenzenta: Zvonko Kovac in Marko Zajc Oblikovanje: Ranko Novak Stavek in prelom: Alenka Macek Izdajatelj: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU Za izdajatelja: Marko Juvan Založila: Založba ZRC, ZRC SAZU Za založbo: Oto Luthar Glavni urednik založbe: Aleš Pogacnik Tisk: Collegium Graphicum, d. o. o. Naklada: 300 izvodov Prva izdaja, prvi natis Ljubljana 2016 Izid publikacije je podprla Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS. CIP - Kataložni zapis o publikaciji  Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 929Vraz S. 316.75:323.1«18« JEŽ, Andraž         Stanko Vraz in nacionalizem : od narobe Katona do narobe Prešerna / Andraž Jež. - 1. izd., 1. natis. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2016. - (Studia litteraria / Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU, ISSN 1855-895X ; 23) ISBN 978-961-254-942-8 286506752 82016, Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede, Založba ZRC, ZRC SAZU Vse pravice pridržane. Noben del te izdaje ne sme biti reproduciran, shranjen ali prepisan v katerikoli obliki oz. na katerikoli nacin, bodisi elektronsko, mehansko, s fotokopiranjem ali kako drugace, brez predhodnega pisnega dovoljenja imetnikov avtorskih pravic. Digitalna verzija (pdf) je pod pogoji licence CC BY-NC-ND 4.0 prosto dostopna: https://doi.org/10.3986/9789612549428 Vsebina 9 Uvod 10 Identitete vs. ideologije 14 Ideologija po Louisu Althusserju 19 Zgradba študije in njeni temeljni koncepti 21 Progresivno – reakcionarno 26 Nacionalizem in protonacionalizem 31 Preporod in preporoditelji 37 Uvodni tezi 39 Raziskave evropskega nacionalizma 39 Modernizem in etnicizem 47 Benedict Anderson in zamišljanje narodov 50 Binarne tipologije nacionalizmov: Ernest Gellner, Hans Kohn 55 Joep Leerssen in nacionalna misel 56 Stanje raziskav na Slovenskem 61 Casovni okvir (1780–1848): ilirsko gibanje v ideoloških kontekstih 61 18. stoletje: nation francoskega razsvetljenstva in Herderjev Volk 61 Razsvetljenski pogledi na nacijo pred francosko revolucijo 70 Francoska revolucija 81 Socasna nemška nacionalna misel: Herderjeva Volk in Nation 90 Nemški pojem nacije med Herderjem in Napoleonom 90 Protifrancoski sentiment Lessinga, Möserja in Klopstocka pred letom 1800 91 Nemški nacionalizem v letih 1800–1810: Napoleonov dvojni vpliv 101 Panslavizem in ilirizem 103 Pogled od zunaj: okvir panslavizma in ilirizma po Hobsbawmu 104 Ocrt panslavizma po Kohnu 118 Ocrt ilirizma 149 Stanko Vraz 149 Uvodne teze o Vrazu v luci zgodovinskega pregleda 152 Vrazovo cerovško otroštvo 155 Svetinjska osnovna šola in mariborska gimnazija v Vrazovem ideološkem formiranju 173 Jezik Vrazove slovenske poezije 174 Prleško narecje v odnosu do kranjskega knjižnega jezika in kajkavšcine 175 Historicno prisvajanje 177 Predvojno jezikoslovje: poskus teorije (Ramovš) in ideologija (Belic) 179 Junkoviceva »teorija« 183 Rigler: proti prisvajanju? 186 Novejše raziskave: onkraj prisvajanja? 189 Dialektalni oris prleškega narecja 194 Jezik slovenskih del Stanka Vraza in prleško narecje 204 Preliminarni sklepi 205 Vrazova prva graška leta 207 Slovenska družba 210 Hrbtna stran nove slovanske ideologije 212 Odhod teologov 216 Clanek Celakovskega in Copov odgovor nanj 222 Vrazovo slovensko delovanje: približevanje cbelicarjem 224 Vrazovo slovensko pisanje 227 Prešeren, Cop, Vraz in ideologija: dve romantiki 239 Preostala slovenska dejavnost pred prestopom v ilirizem 244 Vrazov panslavizem pred prestopom v ilirizem 244 Priprave na Danico 245 Zaostritev Gajevih zahtev 247 Objava Stane i Marka 251 Iz nacionalizma v pannacionalizem 254 Vraz v precepu in naddolocenost precepa 263 Vecplastni vpliv Kollárjeve Slávy dcere na Vrazove Djulabije 264 Vrazov odnos do Kollárja 265 Kollárjeva Slávy dcera 272 Formalne in vsebinske povezave med Kollárjevo pesnitvijo in Vrazovo poezijo 284 Preliminarni sklepi 285 Prva ilirska leta 290 Ohlajanje stika z Gajem 293 Med kritiko in njenim pomanjkanjem: med Kolom in »cigani« 294 Vrazova kritika 297 Kolo in dokoncen spor z Gajem 308 Vrazova nekriticnost 309 Vrazovi nadaljnji stiki s praškimi panslavisti 314 Etnicne evidence in približevanje pragmatizmu 331 Ilirizem kranjske in štajerske duhovšcine okoli leta 1840 337 Veliki slovanski kongres in zadnja leta 347 Recepcija Stanka Vraza v luci prešernovskega mita 347 Mocnikova Julija 348 Minimalna shema naddolocenosti 349 Prešernoslovje in Stanko Vraz 352 Dvojni negativ: Vraz in Koseski v prešernoslovju 359 Mitski Stanko Vraz in minimalna shema naddolocenosti 360 Prototip: osmrtnica 363 Predzgodba: nacionalizacija Prešerna 368 Odpadnik Vraz kot stranski ucinek moderne 385 Zakaj Stanko Vraz ni nacionalni kulturni svetnik 388 Vitae 399 Sklep 405 Viri in literatura 421 Imensko kazalo 433 Summary Uvod T a knjiga se posveca življenju in delovanju slovensko-hrvaškega pesnika Stanka Vraza. Pri tem zavzema gledišce, ki ni znacilno za slo­vensko literarno zgodovinopisje. Še posebej to gledišce ni znacilno za obravnavo tako edinstvenega literata, kot je na prvi pogled Vraz. Med slo­vensko pišocimi literati bi zlasti v 19. stoletju stežka našli primerljivo figuro. Vraz namrec v literarni zgodovini ni ostal zapisan le kot nekakšen odpadnik, pac pa tudi kot izvrsten pesnik, kar dodatno prispeva k njegovi skoraj tragicni mitski karizmi. Že bežen pogled v njegove biografske podatke pa razkriva še veliko vec. Pesnik je bil med prvimi, ki so pri pisanju v slovenšcini dosledno uporabljali današnjo slovensko pisavo, in med prvimi, ki so si dopisovali v slo­venšcini. Pionirski status mu, kot bomo videli, pripada še v nekaterih drugih dejavnostih (pripisujejo mu celo avtorstvo slovenskega imena Maribor). Pri tem je bila na Hrvaškem recepcija Vraza izrazito afirmativna, kar je dodatno pripomoglo k njegovemu enigmaticnemu statusu. Nabor njegovih dejanj, ki jih je hrvaška literarna zgodovina povzela kot pionirska, pa je še bistveno daljši; med drugim je Vraz prvi hrvaški literarni kritik in pisec prve satire. V slovenski literarni vedi pa je vendarle obveljal za nekakšnega narobe Prešerna, ce naj parafraziramo Prešernovo lastno oznako Vraza kot »naróbe Katóna«: Od drúgih mánjši in castčn mŕnj ród je slovénski, lákota sláve, blagá, vléce pisárja drugám. Victrix causa Diis placuit, sed victa Catoni; Stánko, Slovéncov vskňk, Vráz si naróbe Katón. (Prešeren 1965: 117) Toda naša raziskava je pokazala, da lahko na Vraza brez težav gledamo tudi drugace. In dejansko ga bomo predstavili v povsem drugi luci. Poskušali bomo pokazati, da so ga izoblikovale znacilne dileme casa, v katerih se je pogosto opredelil povsem konvencionalno. Tako je pri Vrazu specificna le protislovna redistribucija svetovnih nazorov, sicer znacilnih za številna socasna gibanja, predvsem za slovanska. Prav zato je velik del te knjige posvecen osvetlitvi tistih miselnih tokov, ki so vplivali na vso generacijo štajerskih piscev po letu 1830. Analiza jih namrec poskuša zgrabiti pri njihovih izvorih. Tako se cez cas pokaže tudi povsem specificna zaznamovanost Vrazove – pogosto izposta­vljane – custveno nestabilne osebnosti. Starejši literarni zgodovinarji in biografi so to sicer poudarjali bodisi z namenom distanciranja od naivnega zanese­njaka bodisi v prid romanticnemu idealiziranju Vraza – odvisno pac od pisca in obdobja. V glavnem pa so Vrazovo osebnost izpostavljali kot pesnikovo esencialno prvino. Vendar se proti koncu naše knjige niti Vrazova labilnost ne izkaže za osnovno (nemara celo nekonformisticno) gonilo njegovih dejavnosti, pac pa za enega izmed številnih simptomov širših družbenih procesov, v katere se je pesnik tako paradoksno ujel. Ton razprave je neredko izrazito polemicen; to bi utegnilo presenetiti tako zaradi casovne odmaknjenosti obravnavanega obdobja in s tem neaktualnosti idej njegovih protagonistov kakor zaradi pretežno liricne narave pesnikovih vecjih spisov. Navsezadnje je polemicen ton tudi razmeroma neznacilen za lite-rarnozgodovinski žanr. Kaj se je torej od zacetka našega ukvarjanja z Vrazom zgodilo? Ce naj na hitro povzamemo, lahko recemo, da smo se od Vrazove identitete, ki nas je sprva zanimala, postopoma oddaljevali in se nazadnje osre­dotocili na problematike, ki jih zajema koncept ideologije. Ta je seveda Vraza in njegove prakse dodobra rekontekstualiziral in omenjeni biografski podatki o Vrazu so dobili nove poudarke. Ker gre za kompleksno temo, jo bomo poskusili že na zacetku predstaviti v krajšem razdelku. Ta naj olajša tudi razu­mevanje zgradbe, ki jo je ta knjiga postopoma pridobila, s tem ko je poskusila odgovoriti na vprašanja ideologije in Vraza. Identitete vs. idelogije V osnovi smo se pri raziskavi, ki naj ustrezno kontekstualizira Vrazove dileme in socasni odziv nanje, odlocili za poudarek na analizi procesov, ki so soobliko­vali njegovo identiteto. Struktura pesnikove samonikle »identitete« se je zdela svež in relevanten prispevek k literarnozgodovinskim raziskavam slovenskih in hrvaških nacionalnih gibanj. Prav tako se je zdela tema privlacna z zornega kota širše humanistike in družboslovja. A že ob dolocanju identitetno zasnova­nega metodološkega okvira smo se od izvornega namena nekoliko oddaljili. K temu nas je dodatno pripravil socasni študij zgodovinske in širše družboslovne literature; ta je na Vrazovo identiteto, ki se kar in kar ni hotela konceptualno izkristalizirati, metal povsem novo luc. Nasproti razmeroma arbitrarnim, neproblematiziranim in predvsem precej neenotnim pogledom na identiteto, ki jih ponuja glavnina kulturnih študij, smo morali postaviti kritiko, ki so jo pojmu namenili nekateri družboslovni teoretiki v naslanjanju na psihoanali­ticni koncept identifikacije. Ti teoretiki so terminu identiteta ocitali ne dovolj reflektirano navezavo na družbene procese zadnjih desetletij, ki ga v temelju naddolocajo – predvsem pa se njihove kritike osredotocajo na metodološko ohlapnost termina. Tako Jože Vogrinc v clanku Cemu »nacionalna identiteta« in »nacionalni interes« v kulturni politiki? (2003) opozarja, da (nacionalna) identiteta, ceprav pogosto nastopa kot t. i. prazni oznacevalec, v vsakršnih nacionalnih okvirih vendarle implicira hierarhizacijo kulturnega materiala ter dolocitev, kaj si zasluži državno pod-poro in kaj ne. Preden je pred nekaj vec kakor desetletjem prišla v modo »identiteta«, so bila dve sto­letji imena za tisto, kar naj bi nacionalna kulturna politika ohranjala in razvijala, druga: (nacionalni) znacaj, (nacionalni) duh, (narodna) samobitnost ipd. Funkcija teh kategorij je doslej vseskozi razlocevalna v službi nacije kot politicnega projekta, ki najdeva zase domnevno substancialno oporo v necem, kar naj bi na naraven nacin družbeno povezova-lo velike skupine ljudi, ki jih je državna organiziranost v casu, ko so te kategorije postale operativne, razdruževala. (Vogrinc 2003: 38–39) Pojem identitete se v tovrstnem poudarku ne kaže le kot prosojen pozno-mešcanski ideologem; mimogrede se izkristalizira tudi njegova funkcionalna (aposteriorna) navezava na doloceno ideologijo, ki smo jo sami, nasprotno, želeli obravnavati kot le eno izmed identitet. Ta ideologija pa je nacionalisticna ideologija. Vogrinc piše: »Znacilno je, da se filozofi, sociologi, zgodovinarji, literarni teoretiki idr. spušcajo na publicisticno raven polemiziranja, […] katera ravnanja naj bi ohranjala 'našo identiteto'. To pa je raven ideološke polemike, ki vnaprej sprejema, da so te teme centralne za kulturno politiko Republike Slovenije.« (Vogrinc 2003: 40) Ko se Vogrinc v nadaljevanju sprašuje, zakaj je pojem identitete zamenjal pojme znacaja, duha oziroma samobitnosti, postane ostrejši in bolj polemicen. V casu vsesplošne integracije morajo tudi samooznacevanja postati eksplicitno relacijska, medtem ko je bila prej dovolj implicitna referencialnost. »Identiteti bi v teh zvezah lahko mirno rekli pripadnost, ce ne bi bil simptom tistih, ki hocejo pripasti, upravicen dvom v lastno pripadnost.« (Nav. d.: 41) Vogrinc z Lacanom identitetne samoopredelitve oznaci za naštevanje imaginarnih iden­tifikacij. »Slovenska identiteta za Slovenca bi potemtakem bila ropotarnica ste­reotipov in puhlic o slovenskosti, sežetek obcih mest nacionalne ideologije in morebiti njihova obcasna inventura in prevetritev.« (Nav. m.) V konkretnih primerih, razmišlja avtor, tako »slovenska identiteta« ne ozna-cuje nicesar bolj substancialnega od katerekoli vsebine, ki je že priznana za del nacionalne kulture ali pa nasprotno zanj pretendira. Uporaba pojma je »izraz prodora angloameriških cultural studies kot dominantne ideološke usmeritve v humanisticnih vedah« (nav. d.: 41–42). Za kulturne študije je posameznik ali posameznica križišce ideoloških interpelacij oziroma samoprepoznav – tu pa se analiza obicajno neha. Vogrinc vsaj uveljavljeni razlicici kulturnih študij ocita potlacitev teoretske problematike nezavednih identifikacijskih procesov; predvsem je v kulturnih študijah potlaceno, da ostaja nerazjasnjeno, od kod se vidijo kot snopi prav teh in nekaterih drugih identi­tet, pa tudi to, zakaj vcasih eno izmed njih doživljajo kot dolocujoco in osmišljujoco vse druge. Šele tako imobilizirano je identiteto mogoce mobilizirati kot kategorijo, ki opi­suje domnevno in dozdevno imaginativno moc posameznika in posameznice, da v teku življenja neprestano sprejema, menjuje, odlaga, »svobodno konstruira« svoje identitete ali svojo identiteto[.] (Vogrinc 2003: 42) Vogrinc naredi korak naprej in prevladujoco (ne dovolj reflektirano, a ideo­loško ucinkovito) koncepcijo identitete nelocljivo poveže z (ne dovolj reflek­tiranimi, a ideološko ucinkujocimi) produkcijskimi razmerji razvitega kapita­lizma. Tu pa se konstrukcija identitete kot »osebnostne rasti« in »nabiranja izkušenj« med drugim manifestira kot kompulzivna potrošnja. Poleg tega inherentna »pluralnost« tako pojmovanih identitet ustreza politicnim okolišcinam sprejemanja »novih, širših identitet« od nacionalne (kakršna je evropska). Tako je tudi nacionalna identiteta na eni strani reakcija na pluralnost in hkrati sidrišce te pluralnosti. Poskus njene vsebinske specifi­kacije se po Vogrincevo razreši v »blagovni znamki«. Inherentna ekonomska problematika kapitalizma se tako »kulturalizira«, država pa funkcionira vse bolj kot tržni agent posamezne nacionalne identitete v konkurenci s tekmicami (tj. drugimi nacionalnimi identitetami). Koncept identitete, povsem ustrezen sodobni hegemoni ideologiji in njeni (specificni) segmentaciji (specificno poj­movanega) univerzalizma konca 20. stoletja, se torej izkaže za le stežka pri­merno sredstvo za kriticno obravnavo literature in kompleksnih družbenih procesov predmarcne dobe. Identitete kot analiticno nereflektiran pojav zadnjih desetletij jasno konte­kstualizira tudi Rastko Mocnik v clanku Identiteta v antropologiji, psihoanalizi in v teorijah komunikacijskih tehnologij iz leta 1996. Clanek se zacne s tole ugo­tovitvijo: Psihoanaliza govori o identifikaciji; antropologija o identiteti; kadar razpravljajo o umet­nostih, govorijo raje o identifikaciji; mi smo tokrat […] sklenili spregovoriti o identiteti in o identifikaciji. S tem smo združili psihoanaliticno in antropološko izrazje – in se znašli v objemu policijskega izrazja […]. A medtem ko je v policijski rabi identifika­cija ugotovitev identitete, bo v naši rabi identifikacija prejkone proizvodnja identitete. (Mocnik 2009: 289) Mocnik v nadaljevanju pojasni, da »v tistih teoretskih poljih, koder je mogoce najbolj natancno misliti komunikacijske tehnologije v njihovih raz­merjih z vprašanji globalne družbene reprodukcije«, pojem identitete obicajno nima mesta in da se torej teorije, ki se opirajo na identitete, »ne morejo vzdig­niti do zadovoljive konceptualizacije problematike družbene 'kohezije'« (nav. d.: 292). V nadaljevanju z obljubljeno natancno analizo pojma v navezavi na teoretsko psihoanalizo in klasike sociologije arbitrarnost in nedovršenost ter­mina pokaže še z razlicnih drugih zornih kotov – tako Vogrinc kot Mocnik pa v sorodno intoniranih sklepih ugotavljata, da so pri produkciji (ideologije) identitet kljucnega pomena mediji (Vogrinc 2003: 43, 324–325). Cisto ideološke ucinke, kakršne proizvaja pojem identitete, z njegovo metodološko nezadostnostjo povezuje tudi irski sociolog mlajše generacije Siniša Maleševic. Ta je leta 2006 problematiki posvetil študijo Identity as Ideology: Understanding Ethnicity and Nationalism (Identiteta kot ideologija: k pojmu etnicizma in nacionalizma). Maleševic priznava, da ga do prouce­vanja ideologije identitete ni pripeljal izhodišcni odpor do pojma identitete, temvec nasprotno poskus, da pojem teoretsko oziroma konceptualno ute­melji, kar se je hitro izkazalo za precej nemogoc podvig (Maleševic 2006: 3). Že v uvodu ne le ucinkovito razkrinka prevladujoco rabo identitete kot ideološki pojem, temvec pojma ideologije in identitete celo postavi v meto­dološko opozicijo, ki odlocilno zaznamuje prelom v teoretskem diskurzu zadnjih desetletij. Ko je »ideologija« skoraj univerzalno postala identificirana kot orodje iz marksisticne škatle in ko so z marksizmom navdihnjene teorije družbene spremembe izgubile svojo ljudsko privlacnost, je koncept ideologije degradiral. Zarotniški, konfliktni in pesimi­sticni podtoni, s katerimi se je povezoval koncept ideologije, so se umaknili konsenzual­nim, veselim in optimisticnim idiomom, ki so bili mišljeni kot refleksija sprememb, ka­kršne so se vzpostavljale med letom 1970 in zacetkom novega stoletja. Namesto ostro polariziranega in razredno osredinjenega sveta osemdesetih let […] je bil krasni novi svet razumljen kot transideološki in veliko bolj usmerjen k individualni samorealizaciji kot stari kolektivizmi vcerajšnjega dne. (Nav. d.: 2)1 Tako je identiteta postala dominanten idiom v svetu po hladni vojni in po domnevni odpravi razredov. Trenutna akademska modna muha, kakor Male­ševic pojmuje identitete, pa se je hitro prijela tudi na drugih podrocjih, zlasti v politiki in kulturi. Identiteta je postala dalec najbolj (in najsplošneje) priljub­ljen družbeni koncept, ki zbuja tudi ugodne asociacije. Kot ugotavlja avtor, danes nihce ne sliši rad, da je ideološki, po drugi strani pa bo skoraj vsakdo priznal, da je ponosen, da ima nekakšno identiteto (nav. d.: 3). V tehtni študiji se Maleševic spopade z razlicnimi pojmovanji identitete in njenimi implicitnimi metodološkimi pastmi. Namesto poskusa stabilizacije pojma identitete, ki naj bi bil kot sprva formalisticni pojem v družboslovju vprašljiv, sicer nemarksisticni avtor rehabilitira koncept (dominantne) ideolo­gije (nav. d.: 58–81). Ta se mu zdi »bistveno hevristicno pomagalo za analizo osnovnega ideološkega narativa modernosti,« s cimer Maleševic meri na naci­onalizem (nav. d.: 8). Ideologija po Louisu Althusserju Razumevanje ideologije v naši študiji se opira na izhodišca Louisa Althusserja. Ta je ideologije v nasprotju z nekaterimi drugimi družboslovci razumel kot splošen spremljevalni proces (obstoja) vsakršne družbe v funkciji njenega 1 Ce ni na seznamu virov in literature navedeno drugace, je prevajalec odlomkov, nave-denih v tej knjigi, Andraž Jež. ohranjanja, prisoten na vseh ravneh individualnih in družbenih praks. Njegov koncept ideologije bi v nemarksisticnem jeziku lahko zasilno opisali kot kon­stanten nezaveden proces podružbljenja dražljajev v izkušnjo. Ta je nujen pogoj za – spet z Althusserjevimi besedami – interpelacijo posameznika v subjekt, torej za to, da posameznik (šele) postane subjekt. Zaradi temeljne vloge pri formaciji (vsakršnega) pripadnika (vsakršne) družbe je mogoce ideologiji z Althusserjem pripisati vlogo družbenega veziva. Althusser leta 1970 v spisu Ideologija in ideološki aparati države v precep jemlje reprodukcijo produkcijskih razmerij kot neogiben pogoj za reproduk­cijo družbene formacije (Althusser 2000: 55–56). Medtem ko se je v fevdalni dobi reprodukcija usposobljenosti delovne sile v glavnem vršila »ob delu«, je v mešcanskih državah reprodukcija produkcijskih razmerij omogocena »s kapitalisticnim šolskim sistemom in z drugimi instancami in institucijami«. Ti priucujejo »'spretnosti', toda v oblikah, ki zagotavljajo podrejanje vlada­joci ideologiji ali pa obvladovanje njenega 'prakticiranja'« (nav. d.: 60–61). Althusser na tem mestu govori o ideološki pripravi na produkcijske pogoje. Ceprav se v šoli priucimo razlicnih spretnosti, ista ustanova hkrati (oziroma prav s tem) uspešno vpeljuje posameznike v vlogo izkorišcancev (prole­tarcev) in izkorišcevalcev (kapitalistov). Obenem pa se tudi »reprodukcija usposabljanja delovne sile zagotavlja prav v oblikah in glede na oblike ideološkega podrejanja« (nav. d.: 61). Althusser se na tem mestu navezuje na Marxovo zgodnejšo metaforo baze in nadzidave. Najprej poudari, da (ekonomska) baza vendarle »doloca v zadnji instanci«: »[C]e [nadstropji v nadzidavi] vendarle dolocata na svoj nacin (ki ga še nismo opredelili), potem dolocata samo kot instanci, ki ju doloca baza.« Nato pa se osredotoci na obratni proces; sklene, da (relativno avtonomna) nad­zidava »'deluje nazaj' na bazo« (nav. d.: 63). Ideološki aparati (kakor tudi ideologija nasploh) po Althusserju seveda niso nikakršna posebnost kapitalisticne družbenoekonomske formacije, temvec so nujen predpogoj za ohranjanje vsake družbene formacije (nav. d.: 55). Potem­takem je razumljivo, da vsaka formacija predvideva nekoliko drugacne ideo­loške aparate. V fevdalnem produkcijskem nacinu je bilo ideoloških aparatov države bistveno manj. Cerkev je namrec opravljala mnoge funkcije, ki jih danes opravljajo razlicni ideološki aparati države. Temeljna razlika med primatom šolskega in cerkvenega ideološkega aparata (ki sta – ob družinskem ideo­loškem aparatu – definirala interpelacijo subjektov v ideološki sestav svoje družbene formacije) je obenem temeljna razlika med reprodukcijo družbenih razmerij fevdalizma in kapitalizma (nav. d.: 77–78, 83). Prav zato mislimo, da lahko – ob vsem tveganju – izrecemo tole tezo. Menimo, da je prav šolski ideološki aparat tisti ideološki aparat države, ki je po hudem politicnem in ideološkem razrednem boju proti staremu vladajocemu ideološkemu aparatu države pri­šel v zrelih kapitalisticnih formacijah na vladajoci položaj. […] Lahko celo pristavimo: dvojica šola-družina je nadomestila dvojico cerkev-družina. (Nav. d.: 79–80) Šola je namrec tisti ideološki aparat, ki otroke »vseh družbenih razredov zgrabi že v vrtcu« in jim v najbolj ranljivem obdobju življenja »pet do šest dni v tednu po osem ur na dan« z razlicnimi metodami priucuje spretnosti, »ovite v vladajoco ideologijo« (nav. d.: 81–82). Ob koncu osnovnega šolanja velikanska množica otrok pade v proizvodnjo, preostali pa »zlepa ali zgrda rinejo naprej«. Ob tem po Althusserju sproti odpadajo, da bi zapolnili delovna mesta nižjih in srednjih kadrov oziroma uradnikov. Najvztrajnejši, ki šolanje sklenejo, padejo v »intelektualno polovicno nezaposlenost« ali pa postanejo agenti eksploata­cije ali represije oziroma »poklicni ideologi (vsakovrstni duhovniki, med kate­rimi je vecina prepricanih 'laikov')« (nav. d.: 81). Vsak del prebivalstva je po koncanem šolanju »prakticno opremljen z ideologijo«, ki ustreza njegovemu mestu znotraj razredne družbe. Šele v zadnjem delu spisa, v razdelku »V zvezi z ideologijo«, avtor zacrta nekaj na prvi pogled provokativnih tez. Te naj bralcu pomagajo razumeti strukturo in družbeni status ideologije, kot ju pojmuje Althusser. Teze bomo najprej našteli, zatem pa se vsaki od formulacij posvetili posebej. Filozof tako zapiše, da »ideologija nima zgodovine« (nav. d.: 84), da je »'predstava' imagi­narnega razmerja med individuumi in njihovimi realnimi eksistencnimi raz­merami« (nav. d.: 89), da ima »materialno eksistenco« (nav. d.: 91) ter da šele ideologija »interpelira individue v subjekte« (nav. d.: 95). Trditev, da ideologija nima zgodovine, je v tem spisu postavljena v bližino Freudove trditve, da je nezavedno vecno (nav. d.: 86). Althusser razvije tezo, da ideologija s svojo strukturo deluje kot vsezgodovinska realnost, nelocljiva od vsezgodovinskosti razrednega boja (nav. m.). Izrecno tudi poudari, da je o nezgodovinskosti oziroma »vecnosti« ideologije mogoce tako kot pri neza­vednem govoriti le z gledišca ideologije nasploh, ne posameznih, specificnih ideologij, ki opredeljujejo subjekte v doloceni družbenoekonomski formaciji. Naslednja opisana Althusserjeva teza je tista o ideologiji kot predstavi ima­ginarnega razmerja med posamezniki in njihovimi eksistencnimi razmerami. Althusser zapiše naslednje: »Ljudje« si v ideologiji »ne predstavljajo« svojih realnih eksistencnih razmer, svojega realnega sveta, v ideologiji je predvsem predstavljeno njihovo razmerje do teh eksistenc­nih razmer. To razmerje je v središcu vsake ideološke, torej imaginarne predstave real-nega sveta. V tem razmerju se skriva »vzrok«, ki mora pojasniti imaginarno deformacijo ideološke predstave realnega sveta. Ali bolje – ce pustimo ob strani jezik kavzalnosti, moramo razviti tezo, da je imaginarna narava tega razmerja opora vsej imaginarni defor­maciji, ki jo je mogoce opaziti v vsaki ideologiji (ce ne živimo v njeni resnici). (Althusser 2000: 89–90) Torej – ideologija (»v svoji nujno imaginarni deformaciji«) nikdar ne izpricuje obstojecih produkcijskih razmerij, iz katerih v zadnji instanci tudi sama izhaja. Predstavlja imaginarno razmerje individuumov do istih produkcijskih razmerij. Trditev, da ima ideologija materialno eksistenco, je vsekakor najlažje doum­ljiva od vseh tez, ki jih Althusser razvije na tem mestu. Znacilno struktura­listicno trdi, da se ideologija vedno manifestira kot vrsta prakse ideološkega aparata. Ta tako vpliva na odlocitve, do katerih subjekt pride svobodno in pri polni zavesti (nav. d.: 92). Althusser omenja rituale, v katere se prakse vpisujejo »v narocju materialne eksistence nekega ideološkega aparata«, cetudi v njegovem robnem, na videz nepomembnem delu, kot je maša v mali cerkvici ali »nepo­membna nogometna tekma v športnem društvu«. Althusser obrne konven­cionalno pojmovanje rituala s Pascalovim obrazcem: »Pokleknite, premikajte ustnice v molitvi in verovali boste.« (Nav. d.: 93) Eksistenca posameznikove ideologije je torej materialna, »ker so ideje materialna dejanja, vkljucena v mate-rialne prakse, ki jih urejajo materialni rituali, te pa doloca materialni ideološki aparat, iz katerega izvirajo ideje tega subjekta« (nav. d.: 94). S tem pa nismo vec dalec od zadnje, nedvomno najbolj provokativne in najznamenitejše teze o ideologiji. Ta je hkrati tudi najvecja radikalizacija pre­mika od mladih Karla Marxa in Friedricha Engelsa iz Nemške ideologije, kjer je bila ideologija pojmovana zgolj kot napacna zavest, k zgodnjemu Vladi­mirju Iljicu Leninu, ki je o ideologijah kot prvi pisal brez apriornega negativ­nega predznaka. Ideje, ki imajo idealno, duhovno eksistenco, v Althusserjevi analizi ideologije povsem izginejo, subjekt pa opredeljuje izkljucno njegova praksa – in ce je vsako subjektovo dejanje ideološko, je tudi subjekt kot kate­gorija lahko le posledica ideologije, v kateri se kot subjekt izoblikuje. Da torej »ideologija interpelira individuume v subjekte«, je po Althusserjevih lastnih besedah osrednja teza spisa (nav. d.: 95). Hkrati je subjekt (ceprav izraz izhaja iz novoveške mešcanske ideologije, predvsem od nastanka pravne ideologije) konstitutiven za vsako ideologijo, saj je ta mogoca le prek subjekta za subjekte (nav. d.: 96). Prvotna »evidenca«, torej navidezna samoumevnost, da sta na primer tako bralec besedila kot njegov avtor subjekta, je po Althusserjevem mnenju ele­mentarni ideološki ucinek. Po Althusserju je naloga ideologije, da vsiljuje samoumevne jezikovne evidence. Te so – seveda znotraj okvirov posamicne nezavedne ideologije – tako prepricljive, da jih subjekt v svojem formiranju lahko le prizna oziroma prepozna (nav. d.: 97). Ob tem naj omenimo, da gre rabo pojma evidence v naši raziskavi brati zgolj v tem smislu. Od osrednjega dela Althusserjeve raziskave naš predmet sicer nekoliko odstopa, saj se v glavnem ne posvecamo neposredno ideološkim aparatom države. Toda pojmovanje ideologije, ki ga proizvede razprava o ideoloških apa­ratih države, je za našo raziskavo kljucno (tudi v primerjavami s preostalimi referencnimi rabami pojma, kot sta Lukácseva in Webrova). Poleg tega se v raziskavi osredotocamo na družbo, ki je historicno nastopila pred mešcansko (a se je k njej v marsicem nagibala že vsaj od terezijanskih in jožefinskih reform naprej). Ideologije nacije (v raziskavi tako imenujemo vse ideologije, pri katerih se nacija pojavlja kot pomemben ideologem, niso pa nujno nacionalisticne) so bile v predmarcni Notranji Avstriji v ambivalentnem razmerju s fevdalnimi ustanovami in z njihovim represivnim aparatom. Tako so se oblastni ideolo­giji vsaj deloma (in vsaj nevede) upirale z novo, kapitalisticno senzibilnostjo; a hkrati jih – tudi v Vrazovem primeru – že lahko zaznamo v šolskem ide­ološkem aparatu. To upravicuje tukajšnjo navezavo na Althusserjevo analizo. Terminološko se od Althusserja odmaknemo s pogosto rabo koncepta ideo­logema, ki ga sam, kolikor nam je znano, ni uporabljal. Ta pojem povzemamo po Fredricu Jamesonu, ki ga je leta 1981 v knjigi The Political Unconscious (Politicno nezavedno) prek Julie Kristeve povzel po Mihailu Bahtinu in Pavlu Medvedevu. V naši raziskavi gre (v saussurovskem smislu) za najmanjši delec ideologije oziroma za element posamezne ideologije, ki ga lahko analiza osvetli kot njen simptom. Po krajšem ekskurzu, ki v temeljnih obrisih nakaže polje našega zanimanja, se lahko posvetimo zgradbi študije. Njeno strukturo v mnogocem dolocajo dileme, ki jih odpirajo vprašanja ideologije. Zgradba študije in njeni temeljni koncepti Študija je v grobem razdeljena na dva dela: prvi dve poglavji se posvecata zgo­dovinskemu in ideološkemu ozadju Vrazovega primera, preostali poglavji pa samemu Stanku Vrazu. Pravkar ocrtano Althusserjevo pojmovanje ideologije nam pomeni zgolj osnovo, ki smo jo na kljucnih mestih dopolnili z izsledki drugih avtorjev. Številni med njimi so ideologijo (ce sploh) sicer pojmovali v bolj tradicionalnem smislu od Althusserja, a so hkrati njihovi izsledki nepogre­šljivi pri analizi reprodukcije dolocene ideologije. Ker so stalnica pri dozdajš­njih literarnozgodovinskih analizah Stanka Vraza njegove dileme v povezavi z vprašanjem nacionalnega oziroma narodnega, smo se v celoti osredotocili na nacionalisticno ideologijo in njene razlicne manifestacije v Vrazovih in Vrazu socasnih kulturnih praksah. Zato v nadaljevanju sledi izcrpen kriticni pregled obravnav teme nacij in nacionalizma, ki so vplivale na našo raziskavo. Na zacetku opredelimo razliko med dvema temeljnima tokovoma sodobnega proucevanja nacij in naciona­lizma. Imenujemo ju modernisticni in etnicisticni in se podrobneje posvetimo tistim (v glavnem modernisticnim) raziskovalcem, katerih pogledi so soobliko­vali naše razumevanje Vraza in nacionalisticne ideologije, kakor se ta odraža pri njem. Avtorji, kot so Eric Hobsbawm, Benedict Anderson in Hans Kohn, so nam bili torej v veliko pomoc pri obravnavi Stanka Vraza, cetudi se sami z naci­onalizmom v glavnem niso ukvarjali kot z ideologijo v Althusserjevem pomenu. Predstavljali so komplementarno (ne pa tudi nasprotno) metodo althusserjan­skemu okviru. V nadaljevanju z naslonitvijo na izbrane teoretike izcrpno analiziramo zgodovinsko ozadje uveljavljanja nacionalisticne ideologije. Naj poudarimo, da naša raziskava najzgodnejše nastavke za avstrijske nacionalizme umešca v obdobje med drugo polovico 18. in sredino 19. stoletja. Postopna razgradnja fevdalnih produkcijskih razmerij je sovpadla z vznikom nacionalnosti kot novega družbenega veziva. Na njem so se na videz samoumevno utemeljevale skupnosti, nastale na podlagi velikih ekonomskih sprememb. »Medtem ko so stari modusi lojalnosti nezadržno slabeli, je zagotavljanje pripadnosti novim kulturnim skupnostim postajalo kljucni vidik obnavljanja in vzdrževanja druž­bene kohezije.« (Dovic 2012: 80) Benedict Anderson je nacionalizem razumel v kontinuiteti in hkratni opoziciji do (preteklih) religioznih in monarhicnih pripadnosti, Eric Hobsbawm pa je njegov politicni vznik argumentirano povezal z idejami francoske revolucije. Raziskave metodoloških modernistov, h katerim se v kratkem vrnemo, se z Althusserjevimi filozofskimi izsledki najocitneje ujemajo v poudarjanju histo­ricne vloge šolstva. Spomnimo, da je po Althusserjevo šolski ideološki aparat države v mešcanski družbi izpodrinil primat cerkvenega. Modernisticni raz­iskovalci, ki pojav nacionalizma neposredno povezujejo prav s kapitalizmom oziroma mešcansko družbo (kot Hobsbawm, Anderson, delno pa tudi Ernest Gellner), podobno opozarjajo, da je predpogoj nacionalizma kolikor toliko sistematizirano šolstvo. Kot za komaj kaj poznejšo situacijo na Kranjskem in Štajerskem poudarja Marko Juvan: Predstave in kanone, ki jih je zagotavljala literarna zgodovina, so sproti vsrkavala obcila, za njimi pa tudi šolstvo; to je obicajno še najbolj sistematicno skrbelo za vzgojo narodne pripadnosti. […] [Z]avzemanje za pouk slovenskega jezika in književnosti v avstrijskih oziroma avstro-ogrskih šolah na slovenskem etnicnem ozemlju je bilo skozi vse dolgo 19. stoletje ena poglavitnih strategij politicnega boja za uveljavljanje narodne identitete. (Juvan 2008: 13) Drugi, daljši del študije je osredotocen na Vrazovo življenje in pisanje. V navezavi na pomembna dognanja starejših literarnih zgodovinarjev se posve-camo umešcanju pesnika v kontekst nacionalizma, kakršnega zacrtamo v prvem delu. Najprej se posvetimo Vrazovemu otroštvu ter osnovnemu in srednjemu šolanju. Zatem se nekoliko dlje ustavimo pri analizi Vrazovega pesniškega jezika, posebej v odnosu do maternega prleškega narecja. V nadaljevanju se posvecamo zacetkom Vrazovega graškega življenja. Ko se njegova graška in druga socasna dejavnost prevec razveja, najprej obdelamo Vrazov zapleten odnos do skupine okrog Prešerna in Copa, nato pa v locenem podpoglavju njegov ilirski angažma v istem casu. Zatem se posvetimo njegovi zbirki Djulabije oziroma njeni navezavi na vzor­niški lik ceškega preporoditelja Jána Kollárja. Zbirka, za katero je Vraz osnutke napisal v slovenskem jeziku, zaslovela pa je v štokavšcini, pomeni prehod v obdobje, ko je deloval kot cisto ilirski pesnik. Prav to obdobje opisujemo v nadaljevanju. A tudi zdaj Vrazovega snovanja ne spremljamo kronološko, temvec jo glede na ideologeme, ki ga dolocajo, razdelimo v dve podpoglavji. V enem tako prikažemo njegove progresivnejše težnje, v glavnem povezane z Vrazovim kritiškim delom, v drugem pa izpostavimo tiste, v katerih se zreli Vraz izkaže za socialno konservativnega pisca. V zadnjem poglavju knjiga obravnava slovensko posmrtno recepcijo pes­nika, pri cemer odkriva zanimiv vzorec, ki ga raziskava izpostavi in analizira s pomocjo dveh teorij. Prvo je koncipiral sociolog Rastko Mocnik, drugo pa raziskovalec fenomena nacionalnih kulturnih svetnikov in njihove kanoniza­cije Marijan Dovic. Na koncu se tako posvetimo ideologiji, ki je iz konvencio­nalnega perifernega panslavista proizvedla edinstvenega protagonista svoje nosilne vede – slovenske nacionalne literarne zgodovine. Preden pa se osredotocimo na tezi, ki ju zasledujemo skozi celotno besedilo, si bežno oglejmo še nekaj specificnih terminoloških rab v tem besedilu. Progresivno – reakcionarno V delni navezavi na Hobsbawma smo mešcanska gibanja prve polovice 19. sto­letja in miselne tokove, ki so osmišljali njihovo prakso, denotirali skozi poj­movno dvojico, ki se je (literarno)zgodovinske študije v zadnjih desetletjih dosledno ogibajo. To je razmeroma nenavadno, saj je bila še pred desetletji globalno precej prisotna pri piscih najrazlicnejših svetovnonazorskih usme­ritev (in to v razmeroma homogenem pomenu). Gre za dvojico progresivno – reakcionarno. Vsekakor – in na tem mestu se z dolocenimi kritikami njene rabe zlahka strinjamo – je nedvoumno historicno zaznamovana. Torej drži tudi, da je eo ipso le pogojno veljavna; a prav kot takšna je za našo raziskavo tudi najuporabnejša. Kronološko je namrec njena raba resda historicno zamejena, a le ko govorimo o njenem pojavu. Po drugi strani ne bi mogli reci, da je kdaj nehala delovati bodisi za tekoce pojave bodisi za tiste, ki so kot progresivni ali reakcionarni veljali pred letom 1980. Ta opozicija izhaja iz francoske revolucionarne politike in se opira na odnos do zahtev radikalne francoske misli 18. stoletja. V revolucionarni poli­ticni praksi je namrec proizvedla modernisticni projekt univerzaliziranih poli­ticnih dilem. Ta je bil pogojen s specificno razredno in politicno segmenta­cijo v Franciji od sredine 18. stoletja. Na eni strani se je pojavila progresivna revolucionarna levica (ta se je jasno delila na dve struji), ki se je zavzemala za revolucijo in jo nazadnje vodila. Na drugi strani so se pojavili reakcionarni tokovi, ki so revoluciji v celoti nasprotovali. Omenjeni univerzalisticni pro-jekt, prisoten že pri številnih radikalnih razsvetljencih, je po 1789 najjasneje zastopala francoska revolucionarna levica. S kritiki terminološke dvojice se je tako mogoce strinjati, da bi bila njena raba za mnogo starejše pojave lahko problematicna. Tako z nepremišljeno aplikacijo terminološke dvojice na primer na obe angleški revoluciji 17. stoletja lahko hitro zaidemo v nespora­zume – kaj šele, ce kot progresivne ali reakcionarne pojave proucujemo sta­rejše fenomene. Pac pa so dileme, ki jih tovrstni univerzalizem nacenja, relevantne za vse nadaljnje družbenopoliticno dogajanje. Takó francosko razsvetljenstvo (zmer-no in radikalno) kot – še posebej – francoska revolucija (v obeh svojih glavnih ideoloških pramenih) sta namrec za vselej prestrukturirala svetovno politiko. Pojmovne dvojice, kot sta levica – desnica in progresivno – reakcionarno, v vsem vmesnem casu niso zamrle ali stagnirale. Nasprotno, znatno so se redistribuirale v skladu z novimi vsebinami družbenih vprašanj in bojev. Toda osnovno strukturno protislovje med njima je razmeroma stabilno; prav zato ga je mogoce še vedno navezati na opredeljevanje v dilemah, ki so nepovratno formatirale svetovni družbeni ustroj že kmalu po letu 1790 (prim. Hobsbawm 1968: 32, 72). S progresivnim se v kontekstu francoske revolucije in iz nje izhajajoce mešcanske politike povezujejo tudi pojmi levice, revolucionarnosti in – sredi 19. stoletja še vedno – demokraticnosti. Predvsem ne smemo pozabiti, da so se klasiki liberalne tradicije na demokracijo obracali s hladom, neprijaznostjo in nemalokrat iskrenim prezirom, svojega nasprotnika pa so poj­movali kot nezakonit, neznosen prelom z družbeno pogodbo in torej kot legitimen razlog za »poziv k Nebesom« (z Lockovimi besedami) oziroma k orožju. (Losurdo 2014: 341) Ko v tej raziskavi omenjamo demokracijo oziroma demokraticno, se v tem sklicujemo na radikalne republikanske prakse do sredine 19. stoletja. Reakcionarne oziroma kontrarevolucionarne v skladu z zgornjo delitvijo imenujemo tiste idejne in politicne tokove, ki so izhajali iz nasprotovanja razsvetljenstvu in francoski revoluciji. Med te je, naj povemo že na zacetku, mogoce uvrstiti vecino tistih, ki so sooblikovali zrelega Stanka Vraza. To – in ne nekakšna protislovenska težnja k opustitvi materinšcine – ga je tudi naj­bolj locilo od progresivnih kranjskih izobražencev, kot sta bila Matija Cop in France Prešeren. Povsem verjetno pa je, da se v svojem panslavisticnem eklek­ticizmu Vraz te razlike ni zavedal tako jasno kot Cop, Prešeren ali Smole. V skladu z strukturno razliko, ki jo je v ideološkem polju vpeljalo radikalno razsvetljenstvo, v politicnem pa jakobinska intervencija, raziskava historicno formacijo mešcanstva obravnava kot kompleksno konfiguracijo silnic, ki jih je nemogoce obravnavati transhistoricno. Kot smo nakazali, se z vsakim novim socialnim kontekstom ideološki ucinki redistribuirajo. In ceprav bi se vecina sodobnega literarnega zgodovinopisja zadovoljila z denotacijo Pre­šerna ali Vraza kot (malo)mešcana (ali – omnibus idem – romantika), je to za nas šele izhodišce. Prav opazovanje politicnih procesov skozi dialektiko progresivnega in reakcionarnega pokaže, kako malo v dejanski družbeni transfiguraciji pomeni oznacba mešcana, duhovnika, kapitalista ali nacionalista, ce ob tem ni upo­števan širši politicni kontekst. Za razumevanje obdobja, ki ga obravnavamo, je torej pomembno dvoje. Najprej je treba razumeti, ali hegemonisticne ideološke prakse naddolocajo fevdalni ali mešcanski ideološki aparati, zatem pa tudi, ali se jim socasna buržoazija uklanja ali postavlja po robu. In ce se jm postavlja po robu, je seveda treba ugotoviti tudi, ali sistemu izstavlja nezaupnico s progre­sivno ali reakcionarno politicno agendo. Maximilien Robespierre nima prav veliko skupnega s Tonyjem Blairom, ceprav gre za mešcanska politika. Navsezadnje je politicni kontekst tako neiz­prosen, da popolnoma isti (mešcanski) pogledi istega (mešcanskega) subjekta v razlicnih kontekstih funkcionirajo popolnoma drugace. Hobsbawm v popol­noma drugem kontekstu navaja primer Thomasa Paina,2 ki je bil po britanskih in ameriških pojmovanjih ekstremen demokraticni radikal, v Franciji pa se je nazadnje pozicioniral kot zmerni žirondist (Hobsbawm 1968: 72). Velikanske razlike lahko najdemo tudi med razlicnimi posamezniki v zelo ozkem casovnem razdobju, ki ga pokriva naša raziskava. Vzemimo Valentina Vodnika, Franca Metelka, Matijo Copa in Janeza Bleiweisa, ki bi jih pred­vojna literarna zgodovina brez izjeme imenovala za slovenske preporoditelje. Z zanašanjem na površno evidenco, da sta bila prva dva pac duhovnika, drugadva pa nekakšna mešcana, bi analizi naredili vec škode kot koristi. Še bolj neuspešen bi bil poskus, ki bi jih poskušal razvrstiti med razlicice razsvetljen­stva in romantike.3 Po drugi strani bi lahko prav z analizo, ki upošteva pojmovno dvojico pro-gresivno – reakcionarno, razmerja med njimi videli precej jasneje. Analiza bi vzpostavila dilemo, popolnoma neprekrivno s pravkar omenjenima. Ob tem pa bi mimogrede pokazala, da se vsi štirje tako korenito razhajajo, da bi onstran vzvratno pripisane mitologije le stežka našli en sam element, ki povezuje vse štiri. Nasprotno se imena Bleiweisa, Mihaila Bakunina, Matije Majarja Zilj­skega, bana Josipa Jelacica in Jána Kollárja v buržoazno zgodovinopisje vpi­sujejo kot nepomirljivo razlicna. Pojmovna dvojica ob upoštevanju socialnega konteksta njihovih praks pa jih zlahka razkrinka kot precej sorodne like; to smo na nekaj mestih tudi storili. 2 Paina so v Franciji izvolili v narodno skupšcino, kar po Hobsbawmu kaže na to, kako nepomemben je bil tedaj za narod kriterij »jezika«, »etnicne pripadnosti« ali »skupne zgodovine« (Hobsbawm 2007: 29). Enako je bilo za narod ameriške revo­lucije povsem nepomembno, da se je ta utemeljila na jeziku in etnicni pripadnosti, ki si ju je delila z Jurijem III. Angleškim. Kmalu bomo jasno videli, kaj vse se je zgodilo, da se nam to danes zdi nenavadno. 3 Šele tehnološki napredek in uklanjanje monarhij tržnemu sistemu sta skupaj z raz­svetljenstvom in francosko revolucijo v politicne prakse monarhov vnesla dovoljšno diferenciacijo, da lahko na analogen nacin razpravljamo tudi o monarhih. Jožef II. in Franc Jožef sta bila prav zaradi odnosa njunih politik do naprednih gibanj svojega casa precej razlicna politika. In to ceprav sta bila oba (le) monarha, ki sta si prizadevala (le) k ekonomski stabilnosti in tržni prosperiteti Habsburške monarhije. Tu pa se že srecamo s produktivno koincidenco: rabi pojmovne dvojice pro-gresivno – reakcionarno in koncepta ideologije sta hitro upadli v osemdesetih letih 20. stoletja. To pa je prav takrat, ko je pojem identitete zasedel samo sre­dišce družboslovnih in humanisticnih raziskav. (Kot bomo videli prav kmalu, se je tedaj zgodil še en znamenit obrat, in sicer na podrocju študij naciona­lizma. A pojdimo po vrsti.) Ob znacilnih zavracanjih dvojice v zadnjih desetletjih kot »shematicne« ali »skonstruirane« oziroma kot »historicno zaznamovane« se ne smemo zmesti; vecina pojmov, ki jih uporabljata humanistika in družboslovje, je vsaj do neke mere shematicna. Sploh pa jih je mogoce z nekaj analize brez izjeme histo-ricno kontekstualizirati. A niti eno niti drugo ne pomeni, da za obravnavo (ki je vedno shematicna) posameznih družbenih pojavov (ki so vedno zgodovinsko zamejeni) niso neogibne. Menimo, da sodobno mešcansko (tudi literarno) zgodovinopisje zaradi odklonilnega odnosa do omenjene pojmovne dvojice nicesar ne pridobi; nasprotno, zlasti v obdobju, ki ga proucujemo, prav zlahka spregleda nekatere temeljne ideološke procese. Ne nazadnje je to obdobje v širšem pomenu umešceno med dve revolucionarni vrenji, in sicer francosko po letu 1789 in t. i. pomlad narodov iz leta 1848. V ožjem pomenu pa je po drugem od teh vrenj celo poimenovano (predmarcna doba oziroma Vormärz). Na zacetku 19. stoletja, torej tik za francosko revolucijo in v casu, ko se je kot vojskovodja vzpenjal Napoleon, je Evropo obvladovala sveta aliansa. Evropske velesile, ki so se prav takrat zacele povezovati, so se ukvarjale pre­težno s tem, da se v absolutnih monarhijah ne bi zgodila revolucija, kakršna se je v Franciji ali pred tem v Ameriki. Zato so prej sprte (ali v najboljšem pomenu vzajemno indiferentne) dežele sklepale trajnejša premirja, monarhicna oblast pa je že na sum revolucionarne dejavnosti reagirala z represalijami. Kljub temu progresivnega politicnega vrenja, ki je bilo v evropskih državnih tvorbah naj­prej sporadicno in organizirano v tajne lože, ni mogla zaustaviti. Okoli leta 1830 je val revolucij v Zahodni Evropi v glavnem odpravil fevdalizem, na Evropo vzhodno od Rena pa te revolucije niso imele neposrednega vpliva – pac pa toliko vecjega posrednega. Trenje med (anacionalnimi) interesi ali­anse, ki je še vedno obvladovala (med drugim) germanski in slovanski svet, in porajajocimi se nacionalnimi politicnimi aspiracijami je povzrocalo speci­ficne ucinke, ki jih brez pojmovne dvojice progresivno – reakcionarno ne bi bilo mogoce razumeti. Posebej pa ne pojasniti, zakaj so bili ti tako drugacni od ucinkov v zahodnih državah s porajajoco se industrializacijo in pospešeno razredno razslojenostjo. Med letoma 1830 in 1848, torej v omenjenem predmarcnem obdobju, nam problematizirana terminološka dvojica v evropskem kontekstu tako naj­nazorneje pokaže na nespravljive razlike med dvema tipoma nacionalizma. Prvi, (pred)romanticni tip, je bil na delu pri zgodnejšem povezovanju prebi­valcev nemških kneževin v nacijo in (v še cistejši obliki) pri panslavizmu (z odmevom v nekaterih slovanskih nacionalnih ideologijah). Precej drugacen tip nacionalizma pa je izhajal iz francoskega razsvetljenstva in revolucije. Gre za tipa nacionalizma, ki sta si v modernisticnih raziskavah pridobila razlicni poimenovanji. Na tem mestu ju zacrtajmo kot etnicni in državljanski tip nacionalizma. Etnicni tip nacionalizma je povezan z narodom kot kulturnim ideologemom, državljanski pa z narodom kot razrednim oziroma politicnim ideologemom. Medtem ko državljanski nacionalizem izhaja iz progresivnih procesov ob zenitu francoske revolucije (ceprav je subverzivno ost tudi kmalu izgubil), je etnicni nacionalizem najveckrat že v temeljih politicno reakcionaren. Poudariti gre tudi, da nacionalisticna ideologija v svoji najbolj razviti formi, kakršno si je v Evropi pridobila proti koncu 19. stoletja, zajema tako etnicne elemente oziroma ideologeme kakor državljanske. Preplet je bil možen šele, ko konfron­tacija med njima ni vec povzrocala politicnega trenja. Ali z drugimi besedami, ko je bil evropski nacionalizem lahko samo še reakcionaren. Nacionalizem in protonacionalizem Bolj kakor pojmovna dvojica progresivno – reakcionarno zahtevata premislek dve drugi terminološki dilemi, ki smo ju nemara razrešili nekoliko kompro­misno. Specificno terminologijo namrec razvijemo tudi pri pojmih (proto)­nacionalizma in (narodnega) preporoda. Prvega na tem mestu omenjamozato, ker se tesno povezuje s prejšnjo problematiko. Številne relevantne študije v okviru nacionalizma obravnavajo samo že formirane politicne zah­teve po narodno oziroma nacionalno4 osredinjeni in organizirani državi. V 4 Termina narod in nacija uporabljamo kot sinonima. V tem nas ne potrjuje le vsa rele­ vantna literatura, temvec tudi zasilni poskus prevoda domnevno razlicnih pomenov nacije in naroda v neslovanske jezike. tem duhu je Gellner (1983) celo poudarjal, da države obstajajo pred naciona­lizmom, nekateri drugi raziskovalci, na primer Jernej Kosi (2013), pa nadvse argumentirano izpeljujejo, da slovensko nacionalno gibanje pred koncem šti­ridesetih let 19. stoletja, torej pred zavzemanjem za nacionalno državo, sploh ne bi moglo obstajati. Eric Hobsbawm je v tem kontekstu vpeljal razmeroma ohlapen pojem protonacionalizma. V skladu z Gellnerjem je pojem nacionalizma veckrat uporabljal v pomenu »nacela, po katerem se morata politicna in nacionalna enota ujemati«, torej historicno »pogleda od zgoraj« (Hobsbawm 2007: 17–18). Prav zato je poskušal z izrazom protonacionalizem nadoknaditi – po njegovem – Gellnerjevo temeljno pomanjkljivost. To je definiral kot neza­nimanje za pogled na nacijo »od spodaj« oziroma za »nacijo, kakor jo vidijo navadni ljudje, ki so predmeti vladnih in nacionalisticnih akcij in propagande« (nav. d.: 18–19).5 Bistveno vprašanje, ki ga Hobsbawm (2007: 58) v knjigi Nacije in nacio­nalizem po letu 1780 iz leta 1992 obravnava posebej, je, zakaj in kako je lahko koncept »nacionalnega patriotizma«, ki je za vecino ljudi tako dalec od realne izkušnje, tako hitro postal tako mocna politicna sila. Ob tem zgodovinar poudarja, da so današnje nacije (z državo ali brez) drugacne od dejanskih skupnosti, ki so bile predmet ljudske identifikacije skozi zgodovino, pa tudi same zahteve posameznih skupnosti so temeljno drugacne. S sklepom, da so nacionalna gibanja in države »morda […] znali mobilizirati obcutke kolektivne pripadnosti, ki so že obstajali in ki jih je bilo mogoce uporabiti […] na makro­politicni ravni«, vsaj na prvi pogled nekoliko odstopi od radikalnega metodo­loškega modernizma. Toda, nadaljuje Hobsbawm, takih skupnosti – najsi jih je tradicionalno povezovala nadnacionalna oblika ljudske identifikacije ali pa so jih, po drugi 5 Raziskovalci dilemo s starejšnimi rabami pojmov rešujejo razlicno. Tako je Joep Leerssen svojo ambiciozno kulturnozgodovinsko študijo National Thought in Europe (Nacionalna misel v Evropi) osredinil okrog »nacionalne misli«, s katero je zajel tako razlicno definirane nacionalizme kot hobsbawmovski protonacionalizem in starejše primere etnicne (samo)identifikacije, ki jih kot dokaz za univerzalnost in starodavnost nacij pogosto navajajo etnicisti. Besedno zvezo smo na nekaj mestih povzeli tudi sami. strani, mobilizirale skupine z lastnimi interesi, »po potrebi zmožne generaliza­cije« – ne moremo »upraviceno enaciti z modernim nacionalizmom, ki velja za njihov linearni podaljšek, saj niso imele ali nimajo nikakršnih nujnih povezav z enoto teritorialne politicne organizacije – to pa je kljucni kriterij, po katerem dolocamo, kaj z 'nacijo' razumemo danes« (nav. d.: 59). Modernist Hobsbawm tako dopušca precejšnjo možnost, da so nemško govoreci vladarji, mešcani ali kmetje že pred 19. stoletjem zacutili neke vrste »nemško« pripadnost. Vseeno po njegovem to niti približno ne pomeni, da so si želeli ustvariti kakršnokoli politicno državo, ki bi jo povezovalo nemštvo. Ob tem navaja primer Judov, ki so se kot posebno ljudstvo nedvomno cutili stoletja, vendar kaže, da to ni nikoli – vsaj od vrnitve iz babilonske sužnosti ne – pomenilo, da si resno želijo judovsko politicno državo, še manj pa teritorialno državo; vse dokler ni cisto na koncu 19. stoletja po vzoru novotarskih zahodnih nacionalizmov nastal judovski nacionalizem. Povsem neupraviceno bi bilo judovske vezi z Izraelom, deželo prednikov, romanja v to deželo ali upanje, da se bodo lahko tja vrnili, ko bo prišel Mesija […][,] enaciti z željo, da bi vse Jude zbrali v moderni teritorialni državi, ki bi bila na ozemlju starodavne Svete dežele. To je prav tako dalec od resnice kakor trditev, da dobri musli­mani, katerih najvišja ambicija je romanje v Meko, to pocno zato, da bi se razglasili za državljane sedanje Savdske Arabije. (Nav. d.: 60) Definirati protonacionalizem je po Hobsbawmu bistveno težje kot nacio­nalizem, »saj je treba za odgovor razvozlati obcutke nepismenih, ki so bili pred 20. stoletjem velikanska vecina svetovnega prebivalstva«. Iz idej elite ne smemo premocrtno sklepati na mnenje množic, ceprav »je pisana beseda vplivala tudi na ideje tistih, ki niso brali«.6 Predvsem, opozarja Hobsbawm, tega, »kar si je o ljudstvu, Volk, mislil Herder, ne moremo uporabiti kot pricevanje o nazorih vestfalskih kmetov« (nav. m.). Gotovo pa je tudi, da je v tvorbi nacionalnih pri­padnosti jezik igral bistveno manjšo vlogo, kot mu jo pripisujejo etnicisti. To Hobsbawm z vrsto primerov tudi demonstrira (nav. d.: 66–78). 6 Jasno je, da je utemeljitev pisal materialisticni zgodovinar in modernisticni prou-cevalec narodov; etnicist bi se (kolikor bi sploh priznal razliko med politicnimi in »ljudskimi« nacionalizmi) bržkone prej skliceval na vpliv tradicije (nepismenih) na dela (pismenih) posameznikov. Prav tam pa bi se pojava, seveda z drugacnimi nameni, lahko lotila tudi teorija ideologije, ki bi za na videz avtenticnim, atavisticnim ozadjem nepismenosti bržkone našla simptome nekih starejših pismenosti. In tako v nedogled. Zreli Hobsbawm torej protonacionalizem poudarjeno povezuje z nepis­menim prebivalstvom, kar izziva teoretski premislek. Pojem protonacio­nalizma se je sprva izkazal za ustrezen most med fevdalno-verskimi pripad­nostmi in gellnerjevskim nacionalizmom. Toda ali to še velja, ce ta pojem omejimo na nepismene in njihovo spontano dojemanje nacije? Prav slovanski primeri nazorno ilustrirajo, kako je nacionalizem »tako hitro« postal »tako mocna sila«, kar Hobsbawma najbolj zanima. Njihovi akterji pa vecinoma niso bili nepismeni, temvec so bili pismeni celo njihovi ucitelji. Ne nazadnje je tudi Hobsbawm v nekaterih zgodnejših delih (npr. v Obdobju revolucije iz leta 1962) s pojmom protonacionalisticnega zgrabil prav zgodnjo mobilizacijo, kakršno slovanske in nekatere druge evropske nacionalne literarne zgodovine imenu­jejo preporod. Zgovorno je, da v tem kontekstu najveckrat govori o reakcio­narnem protonacionalizmu. V skladu s to rabo in našim zgornjim pomislekom pojem na nekaj mestih uporabimo, vendar ga ne omejujemo z (ne)pismenostjo. Pac pa ga v glavnem omejujemo na tiste zgodnje primere, ko bi bilo celo v bolj širokogrudnih modernisticnih raziskavah povsem nemogoce govoriti o nacionalizmu. Tako na primer nacijo razume nemški Bildungsbürgertum ali štajerski pisci okrog leta 1800. V ideološkem smislu gre za nesistematicno mediacijo med verskimi, fev­dalnimi ali v najboljšem primeru regionalnimi pripadnostmi na eni in elementi nacionalizma na drugi strani. Ob tem je treba tudi poudariti, da je »regionalna« oziroma »pokrajinska pripadnost« bolj ali manj evfemizem za pripadnost, determinirano s srednjeveško ideologijo in fevdalnimi upravnimi mejami. V skladu z argumentiranimi dognanji raziskovalcev, da bi o slovenskih narodu in nacionalizmu lahko govorili šele od poznih štiridesetih let 19. sto­letja, naj na tem mestu poudarimo, da bi lahko v pretežnem delu svoje raziskave namesto o nacionalizmu oziroma o razviti nacionalisticni ideologiji govorili tudi o protonacionalizmu. To bi bilo celo zelo primerno, saj se je tip nacio­nalizma, ki ga najpogosteje opisujemo, v svojih praksah dosledno ogibal poli­ticnim oziroma razrednim vprašanjem. Natancneje, prevajal jih je v kulturna oziroma jezikovna vprašanja; danes bi rekli identitetna, takrat pa jih nihce ni definiral tako. Po drugi strani je prav to eden od razlogov, zakaj smo oznako »naciona­lizem« v glavnem ohranili (in jo le na nekaj mestih dopolnili s predpono proto-). Omenimo, da je vecino Vrazovih praks mogoce razumeti v sklopu nacionalizma, ki smo ga imenovali za etnicnega. Za etnicne manifestacije naci­onalisticne ideologije pa je znacilno, da so se bistveno manj posvecale poli­ticnim in gospodarskim vprašanjem kot državljanske manifestacije (ne glede na politicno usmerjenost teh). Na prvi pogled se zdi, da bi jih morali zato v celoti razumeti kot neko vrsto proto- oziroma nepravih nacionalizmov. Toda hkrati nas althusserjanski okvir opominja, da se ideologije izražajo le v praksah in da te niso nikoli politicno nevtralne, temvec tvorijo tkivo politic­nega ustroja družbe. Tako se zdi smotrno, da ne nasedemo njihovi slepoti za politiko in jih v politicnih vprašanjih obravnavamo z isto resnostjo kot »pravi«, državljanski nacionalizem, ki v politicne razmere vstopa dejavno. Navsezadnje prav razlika med zavestnim in nezavednim politicnim delovanjem tvori najbolj neprepustno razliko med državljanskim in etnicnim nacionalizmom.7 Edini del raziskave, kjer bi bilo o protonacionalizmu povsem neumestno govoriti, se ukvarja z nekaterimi vidiki posmrtne recepcije Stanka Vraza. Njegova smrt namrec bolj ali manj sovpada z dejansko vzpostavitvijo slovenskega nacio­nalnega gibanja, ki v celoti naddoloca njegovo splošno recepcijo. Tam je koncept nacionalizma nedvoumno na mestu. Kot smo nakazali že v razdelku o ideologiji, smo na nekaj mestih pilatovsko govorili o razlicnih ideologijah nacije, pri cemer je nacija vsake od omenjenih ideologij nekoliko drugace zamejena. Dopušcamo, da se v nekaterih izmed njih narod/nacija pojavlja kot pomemben, ce ne celo osrednji ideologem, in da kljub temu niso nujno nacionalisticne v modernem smislu. In prav na te smo v raziskavi omejili rabo pojma protonacionalizma. 7 Vsaj v predmarcni Evropi sta pojma etnicnega in politicno reakcionarnega naciona­lizma skoraj popolnoma prekrivna. Tudi kjer nista – nemški, madžarski in v nekoliko manjši meri poljski nacionalizem so v dolocenih zgodovinskih obdobjih vsaj v ome­jenih razmerah proizvajali nekatere jasne progresivne ucinke –, so etnicni ideologemi tem nacionalizmom pomenili, ce se izrazimo metaforicno, prej coklo progresivnosti kot njen motor. Preporod in preporoditelji Glede pojma narodnega preporoda naj zadostuje, da se nam zdi teoretsko nevzdržen. V tem pritegujemo nekaterim novejšim kriticnim raziskovalcem, ki v svojih delih tudi ustrezno utemeljujejo, zakaj se mu ogibajo (npr. Kosi 2013). Tudi sami trdimo, da bi morali pod njim razumeti bolj roditelje kot preporodi­telje – pa še to bi bilo ob tako izrazito lokalno orientiranih figurah, kot je bil Marko Pohlin, bržkone samovoljno. Poleg tega pojem preporoda – s katerim današnja nacionalisticna ideologija retrospektivno vzpostavlja izbirne sorod­nosti med zdajšnjo nacijo in tedanjimi procesi – kot valjar splošci kar najraz­licnejše in med seboj pogosto povsem protislovne procese. Termin preporod (ceš. obrození, hr. preporod, nem. Wiedergeburt, rus. ...­...­.....) se je kot periodizacijski pojem uveljavil konec 19. in na zacetku 20. sto­letja, in sicer predvsem v ceškem literarnem zgodovinopisju. Nesistemsko pa je bil – tudi v slovenšcini – v rabi že veliko prej; tako ga Pleteršnik datira v sredino 19. stoletja (Dolinar 1978: 241). Njegov pomen oznacuje gibanja za prenovo slovanskih jezikov, književnosti in kultur pri oblikujocih se evropskih nacijah (nav. d.: 242–243; Vidmar 2010: 130–131) in se je v razlicnih nacio­nalnih tradicijah skozi cas bore malo spreminjal. V slovenski akademski rabi najtrši oreh za analizo pravzaprav predstavlja njegova periodizacija. Tako je preporod8 pri Kidricu pomenil »za dobo do srede 19. stol[etja] pokret za izpremembo jezikovno-kulturne prakse na slovenskem teritoriju, pritegnitev novih, posvetnih pismenstvenih in literarnih panog v slovensko književno obravnavo ter regeneracijo slovenskega literarnega jezika na novih osnovah«9 (Dolinar 1978: 241; Scherber 1989: 47). Podobno Ivan Prijatelj 8 Dolinar opozarja, da je bila sprva precej bolj v rabi daljša varianta preporod – dokler je nista Anton Breznik in Fran Ramovš v svojem pravopisu leta 1935 nadomestila s krajšo, torej prerod. Zato se je raba od sredine tridesetih let 20. stoletja zasukala, kar se izrazito pozna v zadnjem snopicu Kidriceve zgodovine iz leta 1938 (Dolinar 1978: 241). Tudi Fran Petre, na katerega se najvec sklicujemo, dosledno uporablja krajšo razlicico. 9 Ceprav po mnenju Petra Scherberja (1989: 47) takšno pojmovanje preporoda impli­cira navezavo na protestantske pisce, Kidric tovrstne rabe v glavnem ne izpricuje (proti njej se celo jasno opredeli /Kidric 1935b: 600/) – jo pa v tridesetih letih Slod­njak, ki protestantske pisce povsem neproblematicno obravnava kot preporoditelje (Slodnjak 1934). slovenski preporod pojmuje kot »oni kulturni, zlasti literarni pokret, ki ima namen vzpostaviti Slovence kot samostojen narod«. Zacenja se »v drugi polo-vici 18. stoletja in se nadaljuje vso prvo polovico 19. stoletja, nakar se mu v sredini istega stoletja pridruži politicna prebuja naroda, zahtevajocega svojo samoodlocbo v državnopravnih sistemih« (Prijatelj 1952: 81). Kidricev in Prija­teljev pomen se tako relativno nevpadljivo vpenjata v mednarodno rabo pojma. Že pred vojno je sicer generacija, ki se je odmaknila od Kidrica in Prija­telja, pojem nekoliko mistificirala, ne da bi ga zares prenovila. Tako je Anton Slodnjak v svojem leta 1934 izdanem Pregledu slovenskega slovstva v povezavi z razsvetljenstvom govoril o »novih znakih narodnega preporoda« (nav. d.: 33). »Novi« implicira ne le, da je narod nekaj davnega,10 temvec da je celo pre­porod nekaj, kar se je z 18. stoletjem že ponovilo. In res ob Bohoricu omenja »vse rodove slovenskih preporoditeljev od 16. pa do sredine 19. stoletja« (nav. d.: 21). Ti torej še vedno zajemajo tudi romanticne generacije. Na nekaj mestih so med preporoditelji imenovani Cop (nav. d.: 46, 68), Prešeren (nav. d.: 82–83, 91), Slomšek (nav. d.: 141–142) in njihovi sodobniki. Toda obenem je raba v monografiji najintenzivnejša pri razsvetljencih in predromantikih, s predromantiki pa se ukvarjata tudi obe poglavji, ki imata »preporod« (v daljši razlicici) v naslovu (nav. d.: 33, 53). Raba ideologema preporoda pa se je v povojni slovenski literarni zgodovini nerazumljivo zapletla. Scasoma je vse manj oznaceval dejanske literarne dejav­nosti11 in se vse bolj umikal v ozadje kot nekakšen spremljevalni pojav ali pa – nasprotno – kot njihov motivator. Alfonz Gspan je tako sredi petdesetih let12 pisal o (literarnem) preporodu kot nekakšnem idejno-prakticnem ozadju slo­ 10 Tudi Slodnjak je o narodu govoril kot o starem pojavu. Pri tem se je izražal v precej domacijskih primerah, primerljivih kaki socasni reakcionarni evropski estetiki: »Dre­vesce slovenskega slovstva je rastlo in poganjalo list in cvet. Sokovi iz rodne zemlje so vreli vanj, vetrici so prinašali iz daljav novih oplajajocih semen, ljubezen do ljudstva in jezika ga je obsevala in ljudstvo samo je zacelo upirati oci nanj in hrepeneti po sadovih – slovenskih knjigah.« (Slodnjak 1934: 48–49) Ob tem je treba poudariti, da po socialni vsebini ni bil izrazito konservativen. 11 Te so vse pogosteje periodizirali s termini iz zahodne literarne zgodovine, kot so razsvetljenstvo, romantika ali realizem. 12 In sicer v Legiševi Zgodovini slovenskega slovstva I, ki prav tako pionirsko uporablja van Tieghemov pojem predromantike (Kos 1987a: 36). venskega (zgolj) razsvetljenstva. Hkrati poudarja, da ga »niso vsi naši preporo­ditelji sprejeli« (Gspan 1956: 330). Tudi Janko Kos je prerod subtilno povezal z razsvetljenstvom, njegov zaton pa zamejil s 1830 (Vidmar 2010: 132). Luka Vidmar v tovrstno pojmovanje šteje tisti val kulturne dejavnosti, za katerega so bili skozi cas v obtoku tudi pojmi razsvetljenstva, prosvetljene dobe, raciona­lizma ali klasicizma; vcasih tudi kot komplementaren, a sinhron in soucinkujoc pojav (2010: 133). Ta raba pa se je v naslednjih desetletjih med literarnimi zgodovinarji mocno razmahnila in znatno vplivala tudi na šolski kurikulum. V ucnem nacrtu je tako »delovanje preroditeljev« le eno izmed poglavij »razsvetljenstva v slovenski knji­ževnosti« (Poznanovic Jezeršek idr. 2008: 23). Prehod od Kidric-Prijateljevega preporoda h Gspan-Pogacnikovemu preporodu je zgovoren zaradi svoje ideo­loške evolucije. Ce je prvi zaznamovan (pretežno) z obicajno mešcansko nacio­nalisticno ideologijo, pa je drugi temeljno zaznamovan (tudi) s specificno slo­vensko nacionalno ideologijo. Ta iz prve nedvoumno izhajajoca ideologija13 pa je predmet našega zanimanja zlasti v zvezi s posmrtno recepcijo Stanka Vraza. Z gledišca, ki ga je razvila povojna slovenska literarna zgodovina, je pre­porod torej v ostrem nasprotju z romantiko, ki ga nasledi. To je nadvse smela miselna akrobacija – (novo)romanticnemu pojmu preporoda namrec zabriše njegov romanticni ideološki okvir. Iz njega lahko »preporod« izstopi kot nekaj, kar je starejše od romantike, torej kot nekaj, kar je imuno proti romantiki. In ce je lahko ucinkovalo pred romantiko, lahko ucinkuje tudi po njej. Nazorna je Pogacnikova ocena Vrazove »regresije« po prestopu v štokavski idiom: Vrazov odhod je pomenil tudi konec ciste romantike v njegovi pesmi. Novi položaj mu je narekoval apologetski in agitatorski ton. S tem se je v svoji poeziji ilirske dobe pomaknil za stopnjo nazaj – v predromanticno prerodnost, ki jo oznacuje sentimentalna interpre­tacija narodnosti in tradicionalne poezije. […] [T]ako je Vraz ob srecanju z ilirizmom zapustil romantiko in se vdal prerodni ilirski koncepciji. (Pogacnik 1969: 176) Formulacija je po pricakovanju impregnirana s slovensko nacionalno ideo­logijo. V oci bodeta na primer izenacevanje (sistemske) apologetike in (proti­ 13 Ce zelo posplošimo – integralen del nacionalisticne ideologije je specificnost posa­ meznih nacij. Ta seveda terja svojo specificno nacionalno ideologijo, ki se vpenja v širši (danes v bistvu globalni) kontekst nacionalisticne ideologije. sistemske) agitacije ter prikrito podtikanje, da je bila ilirska slovnicna dejav­nost v nekajdesetletnem zaostanku za kranjsko. Toda – ves cas bomo pac govorili o Prešernu – veliko zanimivejši je pre­plet zvestobe prešernovski referenci in hkratnega brisanja sledi za njo. To pa je vzorec, po katerem se prešernovski mit manifestira v slovenski nacionalni ide­ologiji. Kajti opira se na Prešernova estetska stališca (tj. predvsem na nasproto­vanje ilirizmu), hkrati pa namenoma ali ne zakriva socialni in politicni kontekst teh stališc (tj. nasprotovanje reakcionarnosti ilirizma). Tako nevtralizirana so v svojem casu subverzivna Prešernova stališca zlahka uporabljena konformi­sticno in – proti lastnemu »duhu«. Da ne gre zgolj za sofizem, bomo poskusili nakazati na koncu raziskave. Pri raziskavi obdržimo pojem preporoditelja, in sicer iz dveh razlogov. Prvi razlog, zakaj termin ohranimo, je njegova mednarodno uveljavljena in raz­meroma ustaljena raba v literarni zgodovini. A še mnogo pomembnejši – in s prejšnjim tesno povezan – razlog je, da je naša raziskava v precep vzela prav tisto nacionalisticno ideologijo, ki je razlicne in med seboj ne nujno kompati­bilne procese galvanizirala kot preporodne. Z uveljavljeno denotacijo kar naj­razlicnejših politicnih in kulturnih subjektov kot preporoditeljev se bomo tako navezali na inherentno konfabulativnost nacionalisticne ideologije; a navezali ravno toliko, da nam bo to omogocilo trasiranje te ideologije v preteklost tako rekoc ad absurdum. Praksa posameznikov, ki ocitno niso imeli nicesar opraviti s (politicnim ali kulturnim) nacionalizmom, nas kot preporoditeljska zanima ravno ali pretežno zato, ker je bila kot taka prepoznana za nazaj, torej ker so jo tisti, ki so jo vzeli za svojo, vpletli v kodificirano naracijo in tako vzpostavili nekakšno kontinuiteto. Zanima nas skratka izum te kontinuitete. Toda diferenciranih procesov, ki jih je nacionalizem povzel v omenjeni teleološki naraciji – skratka, preporoditeljskih praks –, nismo imenovali preporod(ne), razen izjemoma (v glavnem ob sklicevanju na druge vire), temvec smo poskušali med njimi razlociti,14 in to po družbenopoliticnem kljucu. Za 14 Komur se to zdi nerazumno, se lahko spomni analogije z domobranci – tudi pri teh gre za ime, kalkirano iz drugega vecjega jezika, katerega pomen ima svojo veljavo le v ideološkem registru, ki je ime izumilo. Kljub temu zgodovinopisje ime formacije za orientacijo lahko ohrani, ne da bi moralo zato dejanja njenih pripadnikov imenovati (o)bramba doma. A pri štajerskih sodobnikih ljubljanskih razsvetljencev, ki nas v raziskavi zani­majo, nam niti razlike v letih niti ideološke razlike ne preprecujejo, da jih nekoliko posplošeno ne bi imenovali za generacijo. Poleg sicer obcutno starejšega Leo-polda Volkmerja (1741), ki za našo raziskavo ni bistven in ne izpricuje enakih lastnosti kot drugi, so bili v glavnem vsi štajerski preporoditelji »prve generacije« otroci osmega desetletja 18. stoletja; Mihael Jaklin se je rodil leta 1770, Štefan Modrinjak leta 1774, Ivan Narat 1777, Franc Cvetko pa dve leti za njim (1779). Tudi drugi niso sledili veliko pozneje (Peter Dajnko leta 1787, Anton Krempl 1790 itd.). A zakaj smo jih tako kategoricno želeli imenovati za generacijo? Predvsem smo tisti del njihove prakse, ki ga je nacionalisticna ideologija nazadnje priznala kot »preporoditeljski«, jasno postavili v luc njihovih nepo­srednih naslednikov. V tem nismo ravnali pretirano samovoljno – navsezadnje so se njihovi nasledniki, torej generacija, ki je postala dejavna po letu 1830, že sami dojemali kot generacija. Poleg tega so se, kot dokazuje vrsta njihovih pisem, že sami dojemali kot nasledniki (zasilno imenovane) prve generacije štajerskih preporoditeljev. Ob tem nas ne sme zavesti bolj ali manj dosledno zavracanje vecine njihovih pogledov; še vec, njihovi nasledniki so se kot gene-racija vzpostavili ravno z zavrnitvijo svojih predhodnikov. Eno od osrednjih imen tega projekta pa je bil Stanko Vraz. Naša generacijska delitev tako nakazuje preobrat med najzgodnejšimi pre­poroditelji in generacijo, rojeno nekako v letih 1800–1815. Ta generacija je namrec pisala že pod vecjim vplivom romantike. Zato so, ko so bile razmere zrele, ravno oni zaceli z zavzeto in sistematicno konfabulacijo nacionalnih mitov. Na kratko – tiste štajerske avtorje, ki jih zamejujejo razsvetljenski in, kot vsaj za socasni kranjski kontekst ugotavlja Luka Vidmar (2010: 132 idr.), tudi še barocni vplivi, smo v generacijo razvrstili tudi zaradi analogije z (dejansko) naslednjo generacijo. Podobno ambivalenco med generacijama t. i. preporodi­teljev ponazarjajo številni primeri iz drugih avstrijskih dežel, na primer Dobro-vski in Šafárik (Kohn 1960: 5). Preobrat, ki je zaznamoval (sicer nesporno, a še zdalec ne neproblema-ticno) kontinuiteto med prvo in drugo generacijo štajerskih preporoditeljev, je bržkone povezan z dvema razlicnima ideologijama naroda in torej dvema pomenoma besede narod. To je nekaj osnovnih predpostavk, iz katerih lahko v nadaljevanju izpeljemo svoje teze. Preden se posvetimo historicnemu razdelku, si oglejmo uvodni tezi, katerih veljavnost bomo preverjali skozi raziskavo. Prva je neposredno povezana z Vrazovim življenjem in delovanjem (oziroma z »njegovo« ideologijo), druga pa opredeljuje mesto, v katerem se je Vraz po smrti vpisal v slovenski nacio­nalni mit. Uvodni tezi Po naši prvi tezi je narod ideologije, zaradi katere je slovenski pesnik Jakob Frass postal ilirec Stanko Vraz, nekaj drugega od naroda ideologije, ki ga je interpelirala v najzgodnejših letih. To pa je bila ideologija prve generacije šta­jerskih preporoditeljev. Ta je Vraza zelo hitro navdušila za – precej ohlapno pojmovan – narod. Vpliv pa je bil trajen; vse Vrazovo pesniško in politicno delovanje je namrec mogoce razumeti znotraj obzorja razlicnih manifestacij (proto)nacionalisticne ideologije ali, širše, ideologij nacije. Vraz je zagrebški ilirec vsaj posredno postal zaradi afirmacije in ne zavracanja ali celo preseganja ideje nacije. Ce je naša domneva pravilna, je bilo takšno ali drugacno opiranje na Hrvaško tudi edina sticna tocka med štajerskimi preporoditelji obeh generacij. Vrazovo geslo je bilo v študentskih letih »Vse za domovino!« (Drechsler 1909: 9) Hkrati so bila to leta ideološkega formiranja, ki so Vraza nazadnje pripeljala v središce ilirskega dogajanja. S tem želimo poudariti, da pri njegovem prestopu v drug pesniški jezik ni šlo za misel, ki bi se organsko razvila iz specificnega odnosa do (nespecificiranega) naroda, kakršnega sta Vrazu po vsej verjetnosti približala Andrej Poljanec in Mihael Jaklin. Nasprotno, za Vrazov razvoj je bila usodna intervencija ideologije, ki je bila prav tako (oziroma še bolj) osredo­tocena na pojem naroda, vendar ga je razumela temeljno drugace. To pa je bil prav ideološki input graških let, ko je Vraz skupaj z vrstniki prebiral in prevajal kozmopolitsko elitno literaturo in sledil socasnemu kulturnemu dogajanju, posebno ceškemu. Ugotovimo lahko, da se je razlika v pojmovanju naroda izkazovala v temeljno nezdružljivih praksah ene in druge generacije. Prva generacija se je za narod zavzemala s postjožefinsko oziroma (vsaj psevdo)razsvetljensko moti­viranim poucevanjem naroda; tako je navsezadnje tudi dosegla Vraza in njegove vrstnike. Ti pa so se v imenu naroda poudarjeno zavzemali za zbiranje blaga in ucenje od naroda. Predpostavimo, da bi bila potencialna radikalizacija zamisli prve – ki pa se predvsem15 zaradi njene periferne in absolutisticne naddolocenosti ne bi mogla zgoditi – vsaj posredno uperjena proti politicni in ekonomski domi­naciji prvih dveh stanov.16 Potemtakem bi bila radikalizacija druge usmerjena proti drugim narodom – predvsem njihovemu tretjemu stanu. Vraz, ki je bil že od prej navdušen za (nekakšen) narod, je od ceškega panslavizma sprejel novo, nekoliko bolj sistematicno pojmovanje naroda in ga navezal na svoje navdu­šenje. Ce povedano vsaj okvirno drži, se je smiselno vprašati, zakaj se ideje prve generacije preporoditeljev na Štajerskem niso obdržale. Prvi tezi pod crto tako predpostavljamo, da je temu botrovala razredna struktura prve generacije pre­poroditeljev. Kot duhovniki namrec niso mogli uspešno reproducirati v celoti mešcanske in v skrajnih konsekvencah progresivne ideologije. Drugi tezi se bomo posvetili na koncu knjige, povezana pa je s slovensko postumno recepcijo Stanka Vraza. Trdimo, da Vraz do svojega neslavnega sta­tusa v nacionalni ideologiji ni prispel po historicni poti pozabljanja ali margi­nalizacije. Nasprotno, ob proucevanju recepcije »Ilira iz Štajera« se hitro zazdi, da je njegovi vlogi od samega zacetka prihranjen prostor na robu prešernov­skega mita. V tem jo je mogoce primerjati z (na videz Vrazovemu povsem kontingentnim) postumnim slovesom Jovana Vesela Koseskega. Izsledke te zastavitve bomo podrobneje razgrnili na koncu monografije. V naslednjem razdelku si oglejmo še stanje raziskav na podrocju študij nacionalizma. Z njim bomo lahko cez cas ustrezno kontekstualizirali poseb­nosti nacionalisticne ideologije, kakršna je okvirjala delovanje Stanka Vraza. 15 Razlog, ki dodatno implicira, da bi se prva generacija štajerskih preporoditeljev le stežka radikalizirala, je kratkotrajna intervencija brambovsko usmerjenega Janeza Nepomuka Primica okoli leta 1810. 16 Da so jo med Štajerci vecinoma širili duhovniki, te trditve ne spremeni. Raziskave evropskega nacionalizma Modernizem in etnicizem K ot smo nakazali, se sodobno družboslovje proucevanja naroda loteva na vec nacinov. Pahljaco razlicnih pristopov lahko strnemo v dve podrocji: modernizem in etnicizem.17 Modernisti (Eric Hobs-bawm, Ernest Gellner, Hans Kohn idr.) verjamejo, da je pojav naroda bistveno dolocen z zgodovinskim obdobjem oziroma prevladujoco družbenoeko­nomsko formacijo, tako da je narod ideološki produkt moderne dobe oziroma kapitalizma. Nasprotno etnicisti (Clifford Geertz, Anthony D. Smith, John Hutchinson idr.) verjamejo, da so moderne manifestacije naroda nastale na podlagi starejših ali celo univerzalnih etnicno osnovanih zavesti (Hayward, Barry in Brown 2003: 330), skratka, da je nacionalnost nad- oziroma zunaj­zgodovinski fenomen; dodajmo, da je etnicizem v naši študiji zbirni pojem za vsakic nekoliko drugace pojmovana primordializem in/ali perenializem ozi­roma njune izpeljave, kot je etnosimbolizem (McCrone 2002: 10–16; Spencer in Wollman 2002: 27). Nacije so (prav kakor dvojica progresivno – reakcionarno) historicno deter-miniran pojav, navzdol zamejen z drugo polovico 18. stoletja (prav kakor ome­njena dvojica). V naši raziskavi postaneta nacija in nacionalizem relevantna šele v prvi polovici 19. stoletja, po sodbi nekaterih sodobnih avtorjev pa, kot smo že omenili, do sredine 19. stoletja o (srednjeevropskih) nacijah v glavnem ne moremo govoriti. O podrobnostih je sicer mogoce razpravljati, in to štu­dije tudi pocnejo. Toda okviri razprave morajo biti jasno zamejeni; v skladu z vecino resnih razpravljavcev (Anderson, Hobsbawm, v dolocenem pogledu Gellner itd.) menimo, da je predpogoj vsakršne nacije oziroma nacionalizma kapitalisticna družbenoekonomska formacija. V skladu s tem je treba predvide­vati tudi, da se nacije po svetu niso uveljavile enako hitro in z enakimi sredstvi. 17 T. i. konstruktivisti išcejo presecno množico med etnicisticnimi in modernisticnimi tokovi (Kim 2007: 17). V ideološkem smislu so produkt progresivno intoniranih identitetnih študij in nas prav zaradi bližine ideologiji identitete v tej raziskavi ne zanimajo pretirano. Trdimo tudi, da je distinkcija med obema osnovnima metodološkima pristopoma (torej modernisticnim in etnicisticnim) povsem prekrivna z distinkcijo med dvema tipoma nacionalizma, ki smo ju že omenili – držav­ljanskega in etnicnega. V tem nam – med drugim – pritrjuje Dominique Jacquin-Berdal, ki etnicisticni poziciji v študijah o nacionalizmu sledi vse do Johanna Gottfrieda Herderja in Johanna Gottlieba Fichteja (2002: 9). Ta pa sta, kakor bomo videli prav kmalu, tudi utemeljitelja ali vsaj predhodnika modernega etnicnega nacionalizma. Raziskovalka na primeru sociološke ana­lize eritrejskih in somalskih nacionalizmov pokaže, da je tudi najmocnejše dokaze (oziroma, z Althusserjevim besednjakom, evidence) modernega etnic­nega nacionalizma mogoce razkrinkati z analizo vpliva nekdanjih kolonialnih upravnih mej. Kljub temu jih (etnicni) nacionalisti vecinoma utemeljujejo z jezikom, skupnimi predniki, skupnim duhom in ostalo mitologijo, na kateri sicer slonijo tudi etnicisticna verjetja. Filozof Nenad Mišcevic v clanku o nacionalizmu za spletno The Stanford Encyclopedia of Philosophy ugotavlja, da je modernizem mogoce deliti naprej glede na vprašanje, »kako resnicna je etno-kulturna nacija«.18 Realisticni pogled tako narode razume kot resnicne, a dejavne šele v genezi kapitalizma, znacilen pa naj bi bil na primer za Gellnerja in Hobsbawma. Nasprotno je Anderso­novo pojmovanje zamišljenih, a »nekako še vedno mocnih« skupnosti defini­rano kot antirealisticno, nekateri »ekstremni antirealisti« (kot zgoraj omenjeni Siniša Maleševic) pa nacionalnim »konstrukcijam« po mnenju stanfordske enciklopedije odrekajo vsakršno resnicnost (Miscevic 2014). A zdi se, da ta tipologija, cetudi zaradi prestižnosti vira že kanonizirana, ni povsem utemeljena. Navsezadnje je »antirealist« Anderson, kot bomo videli, poudarjal, da »zamišljenosti« narodov ne gre razumeti v nasprotju do resnicnega, temvec v zmožnosti koncipiranja manjkajocega. Zato do fenomena narodov (kot zamišljenih skupnosti) tudi ni bil tako kriticen kot na primer Hobsbawm. Prav ta (po Mišcevicevi delitvi »realist«) je namrec v nasprotju s kategorijo zamišljanja govoril o bolj definitivnem izmišljanju (inventing). Ker obravnavana tipologija o modernizmih ne pove nic oprijemljivega, si bomo vec 18 Nekoliko nenavadna klasifikacija skozi ontološko vprašanje je razumljiva ob avtor­ jevem siceršnjem filozofskem zanimanju – Mišcevic se je po intenzivnem obdobju hermenevticnih in poststrukturalisticnih problematik posvetil analiticni filozofiji. o specificnih modernisticnih prijemih h konceptu nacije (in našem odnosu do njih) ogledali skozi same avtorje. Še pred tem pa bomo poskusili razmerje med modernizmom in etnicizmom orisati skozi socialnozgodovinsko perspektivo. Ta bo o etnicizmu povedala vec, kot bi utrujajoce navajanje konceptov (oziroma ideologemov) posameznih etnicisticnih avtorjev. Razlika med njima je namrec tudi neposredno ideološko zgovorna. Pokazati bomo poskušali, da je sodobna etnicisticna pozicija v druž­boslovju substitut za institucionalni etnicni nacionalizem, ko ta ni vec (ali, ce smo nekoliko pesimisticni, še) mogoc. Takoj po drugi svetovni vojni lahko spremljamo velicasten upad in stopnje­vano kritiko etnicisticnih raziskav (Hayward, Barry in Brown 2003: 330) zaradi (dokazljive) bližine etnicisticnih ideoloških okvirov s fašistoidnimi praksami. V zahodnoevropskih in (še nekoliko bolj) ameriških akademskih krogih so se, kot opozarja tudi etnicist Walker Connor, po vojni razcvetale predvsem raziskave nation-building,19 medtem ko so se etnicisticne raziskave pomaknile v ozadje (1994: XIII, 28). Njegovo predpostavko, da se je proucevanje nacij na Zahodu po drugi svetovni vojni umaknilo škodljivi hegemoniji marksizma­leninizma (nav. d.: 68), gre seveda jemati z zrnom soli. Toda v osnovi jasno prica, da v treh povojnih desetletjih etnicisticne intervencije (tudi v raziskavah nacionalizma) niso bile zaželene. To pa ni bila izolirana, kaj šele edina novost mednarodne akademske srenje po drugi svetovni vojni. Zlasti evropska (visoko)šolska sfera je bila namrec izrazito dovzetna za širše premike v svetovni politiki in gospodarstvu. Ker so mnoge oblasti v Evropi in ZDA takoj po drugi svetovni vojni zacele s sistema-ticno defašizacijo, seveda ni bilo dovolj odpravljanje najocitnejših simptomov presežene ideologije (npr. etnicisticnih študij). Konferenca v Bretton Woodsu 19 Ceprav je aktualnost povojnih modernisticnih proucevalcev nacije osupljiva (najbrž tudi zaradi naknadnih etnicisticnih preporoditeljev), v svojih stališcih niti približno niso bili prvi. George Peabody Gooch je že leta 1920 v knjigi Nationalism (Nacio­nalizem) pisal, da je nacija proizvod francoske revolucije, in ji posvetil celotno prvo poglavje (Gooch 1920: 9–15). S francosko revolucijo pojav nacionalizmov tesno povezuje tudi Carlton J. H. Hayes, ki je prav tako v dvajsetih letih 20. stoletja v knjigi Essays on Nationalism (Razprave o nacionalizmu) ugotavljal takole: »Nacionalizem je sodoben, zelo sodoben.« (Hayes 1926: 29) (1944) je utrla pot tudi treznejši reformisticni politiki, ki je poskušala fašizem zatreti pri njegovih izvorih. Ti so, kot je zgodovina že veckrat pokazala, neraz­locljivo prepleteni z gospodarsko recesijo, ki jo sproži nebrzdan liberalni trg. Povezava kriza-fašizem-vojna je bila še dovolj prisotna, da se je novi zagon povojne Evrope manifestiral kot stabilizacija javne in socialne infrastrukture s keynesovsko tržno regulacijo. Tako okrepljena šolska in specificno akademska sfera se je cez noc znašla v izrazito dvojni vlogi. Po eni strani je mórala kot ideološki aparat države študente še naprej usposabljati za njihovo funkcijo v kapitalisticni državi; po drugi strani pa je bil sam kapitalizem ravno toliko spremenjen, da so morali njegovi poklicni apologeti – tudi zaradi hladnovojnega razmerja sil – sistem utemeljevati drugace kot pred vojno. Med drugim se je zahodni kapitalizem vsaj od konca petdesetih let kot alternativa realsocializmu postavljal prav z dopušcanjem kritike države; ta propagandni ideološki ucinek pa je bil blago­dejen za kriticno družboslovno misel, ki je bila do konca druge svetovne vojne akademsko bolj ali manj marginalizirana. Obcutna rast modernisticnih študij nacionalizma je otrok te srecne zgodovinske koincidence. Ta koincidenca pa na misel priklice drugo, veliko pomembnejšo za našo osrednjo raziskavo, pa tudi za analogijo dvojic modernizem – etnicizem in državljanski – etnicni nacionalizem. Dvojna vloga hladnovojnega kapitali­sticnega šolskega aparata tako v marsicem spominja na dvojnost ideoloških aparatov t. i. razsvetljenih absolutisticnih monarhij v drugi polovici 18. stoletja. Tudi ti so morali namrec za reprodukcijo in celo stabilizacijo lastnih (takrat fevdalnih) državnih ureditev posegati po praksah njihovih (buržoaznih) nasprotnic. Stranski ucinek prve je bil kratkotrajni nacionalizem s priokusom razsvetljenstva; stranski ucinek druge pa študije nacionalizma s priokusom kri-ticnosti – o njihovi trajnosti cas še ni rekel zadnje besede. Toda vrnimo se k pregledu povojnega dogajanja. Zares so se modernisticne študije vzpele šele z družbenopoliticnimi pre­miki v šestdesetih letih. V nasprotju s petdesetimi leti se je namrec v nasle­dnjem desetletju vecina Evrope v politicnem smislu pomaknila na levo. Tudi to je bil nasledek poudarka na javnem šolstvu in medijih. Regulirano gospo­darstvo ni omogocalo le stabilizacije socialne države, pac pa tudi nekoliko bolj reflektirano šolsko ideološko interpelacijo. Razmeroma zadovoljni posa­mezniki, ki jih je kapitalizem interpeliral z evidencami »kriticnosti« in »svo-bode«, pa so bili razmeroma imuni proti skrajnim populisticnim politikam (ki so sicer še vedno obstajale). Tako je skozi desetletje oblast v številnih evrop­skih državah prevzela socialdemokracija (Hobsbawm 2000: 285), konec dese­tletja pa so se precej nepricakovano radikalizirali študentje na Zahodu (nav. d.: 297, 299–302, 324). Številni akterji znamenitega maja 1968 so (v obdobju, ki ga je v povprecju še vedno uravnavala gerontokracija) v nekaj letih zasedli prestižne akademske nazive, kar je sprožilo dotlej (in poslej) nesluteno možnost akademske repro­dukcije radikalnejše kritike. V evropskem zgodovinopisju je bilo v približno istem casu opaziti pohod socialnih zgodovin. Te so svoj akademski zenit doži­vele v Nemciji v šestdesetih in sedemdesetih letih 20. stoletja (Cross in Kealey, ur. 1983: 5) in poglobile zlasti modernisticno raziskovanje nacionalizmov neuvršcenih držav (Eley 1981: 83). V tem kratkem obdobju med koncem petdesetih let in sredino sedemde­setih let sta bili navsezadnje napisani, izdani in tudi vplivni Althusserjevo (1970) in Hobsbawmovo delo (1962), s katerima smo si za razlicne poudarke najbolj pomagali pri tej raziskavi. Izšla je še vrsta drugih modernisticnih del, med drugim Thomasa Lionela Hodgkina (1956), Terencea Rangerja (1967) in Arnolda Toynbeeja (1971) – ceprav je nekaj temeljnih del na to temo izšlo še v zgodnjih osemdesetih letih (Andersonovo in Gellnerjevo temeljno delo ter Hobsbawm-Rangerjev zbornik o izmišljenih tradicijah so vsi izšli leta 1983). Sredi osemdesetih let pa sta njihova produkcija in vpliv nenadoma zastala (Kim 2007: 16). In zdi se, da je tudi to mogoce vsaj deloma razložiti z družbenopoli-ticno analizo obdobja samega. Radikalizem šestdesetih let 20. stoletja je namrec v svoji kritiki kapitali­sticne države in ohlapno pojmovane zunanje prisile ter (kriticnem) zavze­manju za individualne svobošcine nehote pripomogel k svoji ukinitvi (Harvey 2012: 57–61). Prav zadržanost do države in ekonomisticno pojmovane zunanje prisile ter (nekriticni) individualizem sta bila že vse od konca štiridesetih let ideološki dogmi marginalnih liberalnih ekstremistov, ki jih do sredine sedem­desetih let ni nihce jemal resno. Skupaj z najmanj kriticnimi sopotniki štu­dentskega gibanja pa so tedaj novi liberalci koncno našli nacin, kako pritegniti mlade in širšo javnost (Hobsbawm 2000: 402–403). Prejšnje zavzemanje proti izkorišcanju se je vse bolj cepilo na interese razlicnih skupin, radikalnost zahtev pa je hitro upadla. Pocasi so se zaceli nakazovati obrisi neoliberalizma. Do statusa nove ideološke hegemonije pa je neoliberalizmu pripomogla konstantna krizna situacija svetovnih trgov po naftni krizi leta 197320 in njenem neuspešnem reševanju (nav. d.: 248 idr.). Ko globalna politicna konfiguracija, ki jo je zastavil Bretton Woods, ni bila kos nepricakovani krizi (nav. d.: 404), so se zacele – ob velikih financnih spodbudah multikorporacij, ki so prvic po drugi svetovni vojni spet prišle na svoj racun (Harvey 2012: 61) – tudi v druž­boslovni sferi vse bolj uveljavljati antiintelektualne in populisticne ideje. Okoli leta 1980 se je z zmagama Ronalda Reagana in Margaret Thatcher neolibera­lizem dokoncno prebil tudi v politicni mainstream.21 Neoliberalna ideološka hegemonija ni bila vec naklonjena kriticnim druž­benopoliticnim raziskavam. Prej ideološko zapovedana (a kapitalisticno nad­dolocena) kriticnost je hitro izginjala in se umikala temam, prikupnim za inve­sticije. Te kajpada poganja povpraševanje, ki spet ni nekaj nevtralnega. Skozi krizo in njeno poglabljanje (oziroma neoliberalno reševanje) so se evropske družbe dodatno razredno stratificirale. To je velikemu delu populacije otežilo javni dostop do znanja, obenem pa tudi akademsko sfero odprlo za vpliv popu­lizma, ki se je krepil na vseh ravneh.22 Ta populizem se je na razredno moti­ 20 Ta pa je bila posledica radikalnih sprememb v londonskem Cityju konec šestdesetih let; prosto gibljivi »evrodolarji«, deponirani v neameriških bankah, ki jih niso vrnili v ZDA, so postali temelj nenadzorovanega transnacionalnega svetovnega trga, in sca-soma »glavni mehanizem za recikliranje velikanskih dobickov« z nafto držav OPEC (Hobsbawm 2000: 280). Hkrati so spodnesli staro povojno delitev dela s transnaci­onalnim procesom proizvodnje in globalno selitvijo industrije v države, ki jih evro­centricna socialna regulacija po letu 1945 ni dosegla (nav. d.: 282). 21 Lakmusov papir je bila francoska akademska situacija; ta je sredi sedemdesetih let doživela strahotno teoretsko regresijo v konservativni populizem z vznikom in neobicajno priljubljenostjo t. i. novih filozofov (nouveaux philosophes), kot so André Glucksmann, Bernard-Henri Lévy in Pascal Bruckner. Francoska intelektualna scena je bila vse do tega trenutka tradicionalni branik politicno progresivne misli in tudi ena od svetovnih prestolnic študentske radikalizacije. 22 Ne smemo pozabiti, da je transnacionalni kapital, ki ga je ustavljalo vse manj meja, s spodkopavanjem upravljanje notranjih zadev nekdaj samoumevno suverene nacio­nalne države (Hobsbawm 2000: 417) povzrocil izbruh spontanega tradicionalizma. Ta se je v politicni sferi v osemdesetih in devetdesetih letih poznal kot vznik popu­ virane probleme dejanskosti (neenakost, izkorišcanje, prekarizacija) odzval s popreprošcenimi kulturaliziranimi koncepti (korenine, pripadnost, nacional­nost, izkušnja, vseživljenjsko ucenje, /ne/avtenticnost).23 Vsesplošno krcenje prostora družbene analize v osemdesetih letih pa je popolnoma sovpadlo z omenjenim opušcanjem »problematicnega« koncepta ideologije v akademski sferi in z razpravljanjem o benignih identitetah.24 In seveda z nenadnim nelagodjem ob nekoc splošno prisotni dvojici progre­sivno – reakcionarno. Ni nakljucje, da so se številni znameniti etnicisti uve­ljavili prav v osemdesetih letih 20. stoletja. John Alexander Armstrong je na prizorišce stopil leta 1982, Anthony D. Smith pa je spreobrnjenje v samozva­nega »etnosimbolista« doživel šele v zgodnjih osemdesetih letih. Med mno­gimi drugimi sta se v istem desetletju uveljavila zgoraj citirani Walker Connor (1984) in John Hutchinson (1987), zenit pa so njihove raziskave doživele v naslednjem desetletju (Kim 2007: 16). Dejanski preporod etnicisticnega akademskega diskurza od konca osemde­setih let tako po našem mnenju dolguje vdoru tradicionalizma v družboslovje, odvezano od težnje po kriticnosti. Znova opogumljeni etnicisticni znanstve­niki so se ob vpeljavi identitetnih politik v središce družboslovnega in huma­nisticnega razpravljanja pocutili kot riba v vodi. Nihce se namrec ni odzval, ko so pozornost s stalnih družbenih sprememb prestavilil na domnevno vecsto­ listicnih strank po vsej Evropi (proces pa se s pospeški nadaljuje). Javna sfera, ki jo naddoloca takšna politicna mizanscena, pa je najugodnejše gojišce akademskega tra­dicionalizma. In etnicizem je njegova predstraža. 23 Enako pa velja za etnicni nacionalizem 19. stoletja. Kar je Ivo Brncic v tridesetih letih ugotavljal za ilirizem, je mogoce pripisati tudi vecini drugih etnicnih nacionalizmov, pa tudi kulturalizirani ideologiji poznega 20. stoletja. Razlika je le v tem, da so etnicni nacionalizmi soustvarjali javnost, kulturalizirane ideologije poznega 20. stoletja pa so že znak razkrajanja javnosti. »Cutec, da mu sploh nedostaja politicni organ, je ilirizem enostavno depolitiziral najvažnejša politicna vprašanja ter jih je razlagal in reševal v popolnoma književnem smislu; vsa njegova politicna dejavnost je bila prepojena z literarnostjo, kar je ob soudeležbi fantasticnih romanticnih idej scasoma udušilo zavest o politicnem jedru vsega ilirskega gibanja in mu nazadnje docela okr­nilo njegov cut za dejansko resnicnost.« (Brncic 1936c: 125) 24 »Politika identitete in nacionalizem fin-de-sičcla nista programa za reševanje težav poznega 20. stoletja, ampak prej custveni odziv nanje.« (Hobsbawm 2000: 422) letno specificno (in loceno) bistvo narodov.25 Skratka, ce se spet navežemo na zgornjo analogijo, vrnili so se k obrazcu kapitalizma vzhodno od Rena po letu 1848, vendar z nespregledljivo razliko. Ce so tedanji nacionalisti z naivnimi miti o svoji tisocletni prisotnosti utemeljevali dejansko ali šele zamišljeno jav­nost, politiko, državo in njene institucije, sodobni etnicisti – v vseh pogledih naddoloceni z neoliberalizmom in identitetnimi politikami – prav v teh vidijo najvecji problem.26 Zato ni nakljucje, da se je etnicisticni narodni preporod v devetdesetih letih 20. stoletja najjasneje (in mobilizacijsko najucinkoviteje) pokazal v državah bivšega socialisticnega bloka. Te pa so – po naši analogiji – bolj ali manj pre­krivne z državami, historicno zasnovanimi na interpelaciji v najbolj reakcio­narne etnicne nacionalizme.27 Vznik etnicisticnih študij je v teh državah naj-veckrat spremljala navidezna kritika do prevec moderniziranih in anacionalnih državnih institucij. Ne pozabimo, da je šlo za takorekoc avtoreferencialne »kritike«, saj je imela akademska sfera, kjer se je nacionalizem v osemdesetih letih znacilno razmahnil, še od socializma podedovan visok ugled med držav­nimi institucijami (ta je kasneje neogibno erodiral). Ker so vrh tega etnicisticne »kritike« pogosto sovpadle z nekriticno politicno agendo novih oblastnikov, so imele ilokucijski ucinek. Z drugimi besedami, državni aparati so bili z vsako »civilno iniciativo« vse manj moderni in vse bolj (etnicno) nacionalni. Tovrstno prestrukturiranje državnih ustanov je pogosto sovpadlo tudi z apologetsko držo do lokalnih konservativnih izrocil. Tudi ta je prvic po letu 1945 pomembno sooblikovala javni diskurz. Videti je torej, da so etnicisticne 25 »Tisto, kar je etnicna politika identitete imela skupnega z etnicnim nacionalizmom fin-de-sičcla, je bilo vztrajanje, da tvori skupinsko identiteto posameznika neka eksistenci­alna, domnevno prvobitna, nespremenljiva in zato stalna osebna znacilnost, ki jo deli samo s pripadniki skupine in z nikomer drugim.« (Hobsbawm 2000: 420–421) 26 Kakor je nakazal vznik tega pojava v etnicno najbolj mešanih državah, ni bilo nobene notranje povezave med politiko identitetnih skupin in »samoodlocbo narodov«, to je željo po ustanavljanju ozemeljsko celovite države, ki bi bila istovetna s posebnim 'ljudstvom', kar je bistvo vsakega nacionalizma.« (Hobsbawm 2000: 420) 27 In to do presenetljivih potankosti: prav kakor je v izhodišcu etnicni nemški nacio­nalizem, ki pa je do revolucij leta 1848 pridobil številne progresivne poteze, mogoce uvrstiti med državljanske ali med etnicne nacionalizme, je bila tudi Nemcija razde­ljena na dve državi z razlicno družbenoekonomsko ureditvijo. študije nacionalizma ob globalnih politicnih spremembah po drugi svetovni vojni nadomestile institucionalno organiziranost etnicnega nacionalizma – tj. etnicno osredinjene evropske kapitalisticne države med Francijo in Sovjetsko zvezo pred letom 1945. Potem ko je bil ta vzorec za vec desetletij obrzdan, so ga prav nove vlade nekdanjih socialisticnih držav v svoji antimodernosti legi­timirale tudi navzven; nakazani trend je namrec scasoma zaznamoval tudi dia­lektiko med akademsko sfero in drugimi državnimi institucijami na Zahodu – pa ceprav so te v glavnem zrasle na osnovah državljanskega nacionalizma. Zdi se torej, da je odnos do nacionalizma v akademski sferi ohranil politicno indikativno binarno opozicijo, kakršno lahko spremljamo tudi pri samem uve­ljavljanju nacionalizmov. Ob temle pregledu glavnih socialnozgodovinskih etap v sodobnih študijah nacionalizmov smo se izdatno opirali na širša historiografska dognanja Erica Hobsbawma. Ker smo o njem spregovorili že v sklopu protonacionalizma, ga bomo v nadaljevanju preskocili. Ocrtali bomo še nekaj temeljnih moderni­sticnih pogledov, ki so prispevali k našemu razumevanju nacije. Vseh od njih v raziskavi nismo citirali, so pa dileme, ki so jih odprli, pomembne za našo refle­ksijo obdobja. Benedict Anderson in zamišljanje narodov Benedict Anderson je leta 1983 v knjigi Zamišljene skupnosti: O izvoru in šir­jenju nacionalizma (Imagined Communities: Reflections on the Origin and Spread of Nationalism) predlagal še en koncept naroda. Kot raziskovalcu jugovzhodne Azije so se mu namrec z »vidika Džakarte ali Bangkoka […] poliglotski napori Gellnerja, Hobsbawma in Smitha – kljub njihovemu presenetljivo širokemu obsegu – zdeli brezupno evrocentricni« (Anderson 2007: 252).28 Še pred tem je slikovito orisal problematiko: 28 Še nekoliko o politicni indikativnosti diferenciacije med modernizmom in etnicizmom: sicer nemarksist Anderson je pred svetom prvi razkril dejanske razsežnosti Suharto-vega državnega udara v Indoneziji. Zato so ga leta 1972 izgnali iz Indonezije, kjer je deloval kot raziskovalec. Spomnimo, Suhartovi hunti je sledil brutalen poboj vsaj pol milijona pravih in domnevnih komunistov – kar velja za najvecji politicno motiviran poboj v zgodovini. Teoretiki nacionalizma so bili pogosto negotovi, ce ne kar zmedeni, ob naslednjih treh paradoksih: 1) objektivna sodobnost narodov v oceh zgodovinarjev proti subjektivni starodavnosti teh narodov v oceh nacionalistov; 2) formalna univerzalnost narodnosti kot družbene in kulturne predstave – v sodobnem svetu je vsakdo lahko, mora biti in »je« dolocene narodnosti, enako kot vsakdo »je« dolocenega spola – proti neozdravljivi partikularnosti njenih konkretnih manifestacij, kakor na primer, da je grška narodnost sui generis; in 3) »politicna« moc nacionalizmov proti njihovi filozofski plehkosti in celo nekoherentnosti. (Nav. d.: 21) Glede paradoksov 1) in 3) smo lahko pesimisticni, saj se številni evropski zgo­dovinarji (tudi literarni) zadnja desetletja radi odkrito in javno spogledujejo s etni­cizmom. Skratka, zgodovinarji, ki so imeli nekoc po pricevanju iz leta 1983 »oci«, ki so narode opazovale kot »objektivno sodobne«, danes pristajajo na domacijsko »starodavnost v oceh nacionalistov«. Ali pa se, hote ali ne, udinjajo »'politicni' moci nacionalizmov«, ki so se še leta 1983 zdeli »filozofsko plehki«. Za našo razi­skavo pa je zato toliko zanimivejši paradoks 2), saj nekako pokriva hrbtno stran Hobsbawmovega zanimanja – tisto, ki igra kljucno vlogo v naši raziskavi. Pri nacionalizmu je namrec najucinkovitejše to, da je tako vseobsegajoc. Vsakdo mora biti dolocene nacionalnosti (vsaj ene); in tudi je. Partikularnost, o kateri govori Anderson, tako proizvaja ista matrica kot univerzalno in skupno nacionalisticno ideologijo, kakor jo pojmujemo v tem besedilu. To pa je prav ideologija, po kateri je vsakdo nekega naroda. Ta narod je nujno partikularno zamejen z drugimi narodi; skratka, dokaz za skupno nacionalisticno ideologijo je prav vsakršna partikularna nacionalna ideologija.29 V naši študiji tovrstne nacionalne ideologije, izhajajoce iz skupne matrice nacionalisticne ideologije, v skladu z Andersonom30 imenujemo manifesta­cije. V kontekstu naše terminologije bomo tako pri razlicnih nacijah govorili o razlicnih manifestacijah nacionalisticne ideologije. Ta zlasti potem, ko v vseh modernih nacijah dobi državljanske in etnicne poteze (ki so v glavnem izšle iz razlicnih ideologij), v raziskavi ostaja ena in nedeljiva. 29 To je skladno z ugotovitvami Joepa Leerssena (o katerem bomo prav kmalu povedali vec), da je nacionalizem internacionalen pojav, ki se je tako kot epidemije širil prek državnih, jezikovnih ali etnicnih mej (Leerssen 2006: 19–20; Juvan 2008: 9). 30 Anderson je izjavo uporabil v zgoraj citirani izjavi, ki je cez cas postala eno od obcih mest študij nacionalizma. V nasprotju z njegovo sporadicno rabo je raba v naši študiji sistemska. V nadaljevanju Anderson zavrne po njegovem pregrob Gellnerjev model, po katerem »nacionalizem ni prebujenje narodov in njihove samozavesti: nacio­nalizem izumlja narode, kjer jih ni« (videli smo, da je Hobsbawmov model podoben).31 Namesto da bi izumljanje povezal z »izmišljanjem« in »potvar­janjem« (s cimer je najbrž aludiral na Hobsbawm-Rangerjev zbornik o izmi­šljenih tradicijah iz istega leta), predlaga Anderson koncipiranje »zamišljanja« in »ustvarjanja« naroda. Tako narod definira kot zamišljen, omejen, suveren (s cimer se sklicuje na povezavo sodobne nacionalne pripadnosti z razsvetljen­stvom in revolucijo) in kot skupnost (Anderson 2007: 22–24). Ceprav je bila v izcrpni knjigi najvplivnejša »prav izhodišcna ideja knjige o imagined communities, 'zamišljenih skupnostih'« (Vogrinc 2007: 304), pa je tehtnih veliko njegovih razmišljanj. Med drugim dolocitev nacije kot kultur­nega sistema, primerljivega z religijo in dinasticno skupnostjo, saj sta ta pojava, »ko sta dosegla svoj vrh, pomenila prav takšen referencni okvir, kakršnega danes pomeni nacionalnost« (Anderson 2007: 30). Poleg tega je za družbe pred pojavom nacionalizma znacilna specificna »ideja casovnosti, ki pravi, da sta kozmologija in zgodovina nelocljivi« (nav. d.: 57). Za nas so zanimiva predvsem njegova razglabljanja o sistemu dinasticnih skupnosti: Anderson piše, da se nam je danes težko vživeti v svet, v katerem je bilo dinasticno kraljestvo za vecino ljudi edini predstavljivi »politicni« sistem. Vse družbeno življenje je bilo namrec organizirano »okrog enega visokega centra«, suverenost pa se je razlikovala tudi z oddaljenostjo od dolocenega centra (nav. d.: 38–39). V 17. stoletju je zacela avtomatska legitimacija monar­hije izginjati, na kar kaže angleška revolucija (»prva revolucija moderne dobe« /nav. d.: 40/). Ceprav so še leta 1914 »dinasticne države predstavljale vecino clanstva svetovnega politicnega sistema«, so številni monarhi »že nekaj casa posegali po obeležjih 'nacionalnega'« (kar nekaj pionirskih potez na tem mestu izpricujejo terezijanske in jožefinske reforme), »saj je staro nacelo legitimnosti potihem izginjalo« (nav. d.: 40–41). Narodi pa se niso preprosto vzpeli na pogorišcu verskih skupnosti in jih zamenjali: »Med propadanjem svetih skupnosti, jezikov in vladarskih hiš so 31 Prav zaradi tovrstnega distanciranja sta Mišceviceva tipologija in Anderso­novo mesto v njej precej vprašljiva. se dogajale temeljne spremembe v nacinu umevanja sveta, ki so bolj kot kaj drugega povzrocile, da si je bilo mogoce 'misliti' narod.« (Nav. d.: 42) Te spre­membe so povezane predvsem s pojavom tiska in pohodom knjige (pri cemer je casopis »samo 'skrajna oblika knjige'«) in pismenosti (nav. d.: 54–55). Stare ideološke evidence so tako postopoma nehale funkcionirati, zato ni »presenetljivo iskanje, ce tako recem, novega nacina, ki bi smiselno povezal bratstvo, moc in cas. In nic ni takega prizadevanja pospešilo bolj in plodneje kakor tiskarski kapitalizem, ki je vse vecjemu številu ljudi omogocil, da so se povezali z drugimi in zaceli razmišljati o sebi na popolnoma nov nacin.« (Anderson 2007: 57) Ce drži, da je razvoj tiska kot blaga splošne potrošnje kljuc do oblikovanja povsem no-vega pogleda na hkratnost, smo se s tem znašli na tocki, ko so postale mogoce skupnosti »horizontalno-posvetnega, casovno transverzalnega« tipa. Zakaj je znotraj tega tipa prav narod postal tako popularen? Gotovo obstajajo številni in razlicni vzroki, kapitalizem pa lahko med njimi postavimo na prvo mesto. (Nav. d.: 59) Tudi za našo raziskavo Andersonovi izsledki preverljivo držijo. Med drugim diseminacijo nacionalizma v casopisju (kot »skrajni obliki knjige«) nazorno ilustrira vpliv Cbelice na Kranjskem in Danice ilirske na Hrvaškem ali navse­zadnje pomanjkanje podobnega casopisnega fenomena na Štajerskem. Prav to je Vraza razpelo med ljubljansko in zagrebško delovanje. Vrazovo mešcanstvo se je tako sooblikovalo med dvema revijalnima diskurzoma in šele s tem med dvema narodoma – in ne, kot bi utegnili sklepati etnicisti, obratno. Binarne tipologije nacionalizmov: Ernest Gellner, Hans Kohn Kot smo omenili, je britansko-ceški filozof in socialni antropolog Ernest Gellner nacije v knjigi Nations and Nationalism (Nacije in nacionalizem) iz leta 1983 pojmoval pretežno v njihovi bolj izgrajeni razlicici. Nacionalizem je ute­meljeval kot »nacelo, po katerem se morata politicna in nacionalna enota uje­mati« (Gellner 1983: 1), pri cemer je poudarjal, da »narodi in države niso enako kontingentni«. Nasprotno, prav nacionalizem naj bi bil tisti, ki »meni, da so si usojeni; da so eni brez drugega nepopolni, kar ustvari tragedijo« (nav. d.: 6). Za našo raziskavo so njegove študije malo manj uporabne, saj problemati­zirajo predvsem uveljavljeni in politicno podprti nacionalizem – kar sta mu ocitala Hobsbawm in še jasneje Anderson. Hkrati Gellner nekoliko manj od Andersona in Hobsbawma poudarja neogibno povezavo med pojavom nacio­nalizma in kapitalizmom (seveda je ne izkljucuje). Kljub temu jasno poveže nacionalizem in starejše države z družbami, kjer vlada delitev dela (nav. d.: 4), in to predvsem tista, ki jo po Adamu Smithu zahteva visoka produktivnost (nav. d.: 24). Skratka, tudi on nacijo poveže s kapitalisticnim proizvodnim nacinom, le da ga ocitno noce tako imenovati. Pac pa nas Gellner pri raziskavi zanima predvsem zaradi specificne tipolo­gije nacionalizmov. Ta delno sovpada s tipologijo, ki se je držimo sami. Med tipi nacij, ki jih Gellner doloci, izstopata dva, ki sta si po njegovem komple­mentarna. »Klasicni liberalni nacionalizem« oziroma nacionalizem unifikacije je vzpostavitev nacije na podlagi združevanja, kakor pri Nemciji in Italiji v 19. stoletju. Nasprotno je bil »etnicni nacionalizem« pravilo pri posthabsburških narodih, sicer pa ga Gellner pripisuje vzhodni, slovanski in balkanski Evropi (nav. d.: 98, 101). Razlicni modernisticni raziskovalci so skoraj prekrivno dvojico imenovali razlicno. Tako so za nacionalizem, ki smo ga sami imenovali državljanski, uporabili tudi pojme zahodnega, revolucionarnega, centralisticnega itn. Za drugi tip, ki ga naša raziskava – kot tudi Gellner – naslavlja kot etnicnega, so raziskovalci nanizali tudi termine kulturni, reakcionarni, separatisticni itd. Joep Leerssen je dvojno tipologijo povzel s posreceno metaforo – medtem ko pri prvih nacionalizmih lahko govorimo o »nacionalni romantiki«, moramo pri drugih o »romanticnih nacionalizmih« (2014: 5). Vendar omenjene dvojice ne naslavljajo povsem prekrivnih entitet. Prav na tem mestu se s socialnim antropologom tudi razhajamo. Medtem ko Gellner nemški in slovanski nacionalizem izpostavi kot reprezentativna primera nasprotnih tipov nacionalizma, ju mi štejemo v isto skupino – in sicer med etnicne nacionalizme. S tem nikakor nocemo reci, da Gellnerjeva delitev ni pertinentna. Kot bomo videli v nadaljevanju, je nemški nacionalizem vendarle že zgodaj izpriceval tudi nekaj lastnosti, ki jih povezujemo z državljanskimi nacionalizmi. Posebej pa se je z njim mogoce strinjati v obdobju, ki ga obrav­nava. Gellner namrec nacijo pojmuje kot podaljšek industrializacije in ne kot njen vzgib (Breuilly 2008: xl). Tako so nemški nacionalisticni procesi, ki jih jemlje v obzir, desetletja mlajši od naših. Do kraja reakcionarna vizija nemške postlandsknehtovske nacije brez javnosti v šestdesetih letih 19. stoletja je v dolocenem pogledu res bliže državljanskim nacionalizmom;32 a izkljucno po zaslugi svoje realpoliticne pragmaticnosti, kakršne naše obdobje ne izpricuje ne pri nemškem nacionalizmu ne pri panslavizmu. Toda za našo raziskavo je še pomembnejša dvodelna tipologija naciona­lizmov, ki jo je leta 1944 vpeljal avtor zgodnjega spisa The Idea of Nationalism: A Study in Its Origins and Background (Ideja nacionalizma: Študija o njenih izvorih in ozadju). Hans Kohn je bil še eden v vrsti »srednje-« oziroma »vzhodno­evropskih« avtorjev, ki so se zaradi nepojmljive brutalnosti nacizma posvetili materialisticnim raziskavam nacionalizma. Eric Beckett Weaver (2006: 27) ob Gellnerju in Kohnu omenja tudi Crnogorca Johna Plamenatza (ki morda ni znacilen predstavnik tega miljeja) in madžarskega pravnika Istvána Biba, prav lahko pa bi dodali tudi Miroslava Hrocha. Idejni tok, o katerem piše Weaver, pomeni še en droben košcek v mozaiku povojnega razcveta modernizma, ki smo ga omenjali v prejšnjem poglavju. A vrnimo se h Kohnu. Kohnov pionirski koncept33 vzhodnih nacionalizmov, ki je najbliže našemu pojmovanju etnicnega nacionalizma, je zajemal vecino Evrope – v drugi, zahodni skupini so ostali le severozahodni deli, predvsem Francija in Anglija. Nemcije tako v nasprotju z Gellnerjem ne pojmuje loceno od etnicnih nacio­nalizmov. Nasprotno, predstavi jo celo kot njihov paradigmatski primer – iz te dolocitve (ki za nemški razvoj med letoma 1820 in 1840 nedvomno velja) pa v celoti izhaja tudi naša raziskava: 32 Ni pa jim blizu po razredni strukturi. Ne pozabimo, da se zaradi hegemonije militan­tnega junkerstva in regionalne razcepljenosti na Nemškem prakticno do druge indu­strijske revolucije sploh še ni vzpostavila prava javnost. Tudi nacionalizem avstrijskih Nemcev je postal po letu 1848 izrazito konservativen (prim. Zwitter idr. 1962: 84). 33 Gre za pionirski koncept, v nacionalisticnem ideološkem pisanju pa so bili naciona­lizmi na dve skupini razdeljeni že prej. Tako je nacionalsocialist Friedrich Meinecke že v tridesetih letih uporabljal podobno delitev – zahodne nacionalizme je imel za državne nacionalizme, vzhodne, kamor je tudi sam štel nemškega, pa za kulturne nacio­nalizme (ta pojem je pozneje prevzel Plamenatz). Seveda se je v duhu svoje ideologije odlocno postavil na pozicije kulturnih nacij (Fulbrook 2000: 20–21). Ker je Mei-necke posamezne nacionalizme obravnaval nasprotno kakor modernisti, bi ga mate­rialisticna kritika težko štela med Kohnove predhodnike, ceprav ga zaradi njegove pionirske dualne delitve nacionalizmov pogosto vzporejajo s Kohnom (npr. Coha 2014: 145; Horowitz 2008: S2). Nacionalizem na Zahodu je bil osnovan na nacionalnosti, ki je bila proizvod socialnih in politicnih dejavnikov; nacionalizem v Nemciji svoje utemeljitve ni našel v racionalni državni koncepciji, temvec v »naravnem« dejstvu družbe, ki je ne povezuje volja njenih clanov niti pogodbena obveznost, temvec tradicionalne sorodstvene in statusne vezi. Legalni in racionalni koncept »državljanstva« je nemški nacionalizem zamenjal za ne­skoncno ohlapnejši pojem ljudstva [folk], ki ga je bilo, potem ko so ga odkrili nemški humanisti, pozneje pa v celoti razvili Herder in nemški romantiki, lažje prepustiti veze­ninam domišljije in vznemirjenju custev. Njegove korenine so na videz segale v temno zemljo prvinskih casov in rasle skozi tisoc skritih kanalov nezavednega razvoja[;] […] ne v svetlo luc racionalnih politicnih sredstev, temvec v skrivnostno maternico ljudstva, za katerega se je verjelo, da je toliko bliže silam narave. (Kohn 1961: 331) To je vsekakor pojmovanje, ki se zdi uporabno za našo raziskavo. Politicne osnove panslavizma Jána Kollárja okoli leta 1820 so namrec, kot bomo pokazali v nadaljevanju, neposreden odmev nemškega nacionalizma, in to tako herder-jevskega kot socasnega. To pa je tudi temeljni politicni okvir, ki ga izkazuje Vrazova praksa. Prav zato bomo vecji del raziskave poskušali bolj izpostaviti podobnost med nemškim in slovanskim etnicnim nacionalizmom kot razliko med njima. To se nekoliko spremeni le pri analizi nemškega nacionalizma okoli leta 1810 in – še veliko bolj – v analizi Vrazovih poznih let. Torej takrat ko nje­govo pojmovanje nacije (z vsemi podedovanimi politicnimi problematikami) ponovno trci ob nemško, ki pa se je medtem mocno razvilo. Za zdaj zapišimo, da konfrontacija med nemškim in slovanskimi nacionalizmi konec štiridesetih let 19. stoletja ni bila obicajna konfrontacija dveh etnicnih nacionalizmov. Kohn prizna vpliv francoske revolucije na tvorbo nacionalizma. Z našimi domnevami se ujema tudi v tem, da je ob vplivu francoske revolucije na nemški nacionalizem odlocilno vplival tudi Herder (Kohn 1961: 334). Hkrati nekoliko drugace kakor številni drugi modernisticni raziskovalci izpostavlja procese, ki so ostro cezuro v prihodnji tvorbi narodov dolocili že stoletja poprej. Zgor­njemu daljšemu odlomku sledi ta ugotovitev: Ta razlika v konceptih nacije in nacionalizma je bila zgodovinska posledica ucinkovanja renesanse in reformacije med Nemcijo in Zahodno Evropo. […] Na Zahodu sta rene­sansa in reformacija ustvarili novo družbo,34 v kateri so srednji razredi in sekularni nauki 34 Kohn je tu nekoliko pavšalen – ceprav ugotovitev ni napacna, pa je »novo družbo« oblikovalo še vse kaj drugega, od odkritja Amerik (in vzpostavitve svetovnega trga) prek trgovine s sužnji, da z njo sprva tesno povezane industrializacije sploh ne ome­ stopnjujoce prevladali, univerzalni in imperialni rimski koncept pa je bil opušcen tudi dejansko, ne le v teoriji. Nasprotno se je v Srednji in Vzhodni Evropi srednjeveška ide­ja svetovnega imperija ohranila, s starinarskim raziskovanjem pa si celo pridobila novih moci – neresnicnih, a osupljivih moci fantomskega sveta.35 Renesansa in reformacija ni­sta globoko spremenili politicnega in socialnega reda v Nemciji, kot sta ga na Zahodu. Bili sta povsem znanstvena in teološka dogodka. Še vzhodneje nista niti prodrla – Rusija in Bližnji Vzhod sta ostala nedotaknjena – in stari razporek med Zahodnim in Vzho­dnim imperijem se je še poglobil. (Kohn 1961: 331) Kot produkti »socialnih in politicnih dejavnikov« naj bi zahodni naciona­lizmi temeljili na zahtevah po individualni svobodi in na kozmopolitizmu. Zato jih Kohn nekoliko prevec metaforicno vzneseno razume kot »optimisticne, pluralisticne in racionalne«. Nasprotno naj bi bili nacionalizmi, »znacilni za dežele Vzhodne in Srednje Evrope in Azije«, bolj povezani z misticnim in emocionalnim nabojem. Nadaljuje, da jih je mogoce pojmovati kot »negacijo ali podcenjevanje 'duha razsvetljenstva'« oziroma kot »apologijo avtoritarnosti države ali vere«. »Brez neposredne povezave s stvarnostjo« naj bi se vzhodni nacionalizmi opirali zlasti na »mite in sanje o prihodnosti«, svoj »prvi izraz« pa so po Kohnovo našli v kulturnem polju (Coha 2014: 143–144). Plamenatz je izhajal iz Kohna, tipa nacionalizma pa je imenoval držav­ljanski (civic) in kulturni (cultural). Medtem ko zahodnemu državljanskemu tipu (sploh 19. stoletja) ni odrekal dolocene liberalnosti, je nasprotno menil, da je vzhodni kulturni nacionalizmi (ki naj bi nastali tako v posnemanju kot nasprotovanju zahodnim) ne izpricujejo (Vincent 2002: 88). Z Gell­nerjem sta si delila mnenje, da je nacionalizem vzhodno od neke dolocene geografske tocke (ki sta jo oba postavljala vzhodno od Nemcije) potencialno »nevarnejši«, saj so bile srednje- in vzhodnoevropske meje skozi zgodovino nestalne, izkušnje z državnostjo zato precej kratkotrajne. Predvsem pa je bilo prebivalstvo tako pomešano, da je bila dolocitev povsem jasnih meja na tem podrocju težka, ce ne kar nemogoca. Težka tvorba držav (state building) in pôzna uveljavitev nacionalnih držav sta tako za Gellnerja kot za Plamenatza njamo. Dejanska analiza bi lahko izpostavila še vrsto starejših družbenoekonomskih procesov, v luci katerih bi se tudi renesansa in zlasti reformacija izkazali za ustvarjeni in ne zgolj ustvarjajoci zgodovinski »subjekt«. 35 Prevod je zaradi besedne igre približen: »[T]his medieval idea of world empire lin­gered and even gathered new strength from antiquarian research – the unreal though fascinating strength of a phantom world.« pomenili, da je (bil) tamkajšnji nacionalizem »nujno brutalen« (Beckett Weaver 2006: 28). Dualno tipologijo nacionalizmov vzpostavlja tudi Joep Leerssen, in sicer se državljanski oziroma zahodni nacionalizmi pri njem bolj ali manj pokrijejo s centralisticnimi, etnicni oziroma vzhodni pa s separatisticnimi (nav. d.: 135–169). Namenoma smo predstavili vec modernisticnih binarnih delitev naciona­lizmov in poskušali nakazati tako na razlike kot na podobnosti med njimi. (Tovrstnih modelov je v strokovni literaturi še veliko.) Naj še enkrat pouda­rimo, da naša raziskava na tovrstni binarni delitvi temeljí. V nadaljevanju bo na osnovi predvidene dvojnosti nacionalisticnih formacij slonelo dokazovanje naše prve teze. Spomnimo, ta predpostavlja, da je bilo Vrazovo razumevanje naroda v otroštvu temeljno drugacno kot v casu študija v Gradcu. Kohn, ki je iz Prage emigriral pred nacizmom, pa je bil tudi velik strokovnjak za panslavizem in je leta 1953 kot profesor v ZDA napisal prvo obsežno knjigo na to temo, in sicer Pan-Slavism: Its History and Ideology (Panslavizem: Njegovi zgodovina in ideologija). Njegove nadvse trezne modernisticne sklepe smo upoštevali tudi pri tukajšnji raziskavi. Kohnova študija panslavizma je drago­cena predvsem zaradi pogleda od zunaj. Razprava je nastala neodvisno od slo­vanskih nacionalisticnih polemik, ki so usodno oblikovale slovanska nacionalna zgodovinopisja. Tako so številni podatki (kakor tudi poudarki) njegove študije za evropske in zlasti slovanske bralce precej sveži, marsikdaj tudi presenetljivi. Na študijo smo se med drugim izdatno opirali ob dolocitvi širšega panslavi­sticnega konteksta, v katerega se je sredi tridesetih let 19. stoletja zapletel Vraz. Joep Leerssen in nacionalna misel Pogostega ocitka modernistom, da se prevec osredotocajo na politicno že izgra­jene nacionalizme in ob strani namensko pušcajo starejše tipe pripadnosti, ki bi jih lahko oznacili za etnicne, ne bi mogli nasloviti na amsterdamskega kom­parativista Joepa Leerssena. Ta je leta 2006 v knjigi National Thought in Europe (Nacionalna misel v Evropi) nacionalizem opredelil kot kulturni fenomen (Leerssen 2006: 14), ki se uveljavi med francosko revolucijo in prvo svetovno vojno (nav. d.: 15). Prav zato ga je razlocil od »nacionalne misli« nasploh, saj je želel »upoštevati širša izrocila o izvoru nacionalisticne ideologije in njihove posledice pred 19. stoletjem, ne da bi izrocila o izvoru zamenjal s stvarjo sámo« (nav. m.). Vendar se »ideologija, imenovana nacionalizem, ni nenadoma poja­vila od nikoder, temvec je devetnajstostoletni rezultat dolgega procesa. To je tudi razlog tako pogostih polemik o sodobnem ali predmodernem izvoru nacionalizma. V jedru sodobne besede 'nacionalizem' je namrec mnogo sta­rejša beseda 'nacija'.« (Nav. m.) Besedi nacija Leerssen pripiše »notoricno nejasnost«. Toda v nasprotju z etnicisti je ne poskuša izkoristiti kot zbirni pojem, ki je onkraj teorije. Namesto tega se v natancno zastavljenih poglavjih, ki obravnavajo (para)nacionalno misel v stoletjih pred pojavom nacionalizma, razlicnim pojmovanjem temeljito posveti in njihove specifike tudi ustrezno zgodovinsko locira. Našo raziskavo je njegova izcrpna študija mocno obogatila pri obravnavah razsvetljenske nacionalne misli, zlasti pa v socasnih procesih v nemških državah. Tu z Leerssenovimi izsledki pomembno nadgradimo Hobsbawmove. Stri­njamo se sicer lahko z ugotovitvijo, da nemški protonacionalizem, ki ga v naši študiji z vso resnostjo obravnavamo, v 18. stoletju še ni težil k svoji državi, pa tudi ugotovitvi, da je bil obroben pojav z nicnim dometom (Hobsbawm 2007: 60). A Hobsbawm se je s tem zadovoljil, mi pa smo si te rudimentarne in osamljene procese vendarle želeli ogledati nekoliko pobliže, in to prav zaradi njihovega naknadnega vpliva na panslavizem. Razdelek o nemškem protifran­coskem sentimentu med Herderjem in Fichtejem dolguje predvsem izsledkom iz Leerssenove študije. S to pa smo razumevanje državljanskih in etnicnih naci­onalizmov poglobili tudi na drugih mestih. Stanje raziskav na Slovenskem Starejši slovenski zgodovinarji, kot so Josip Gruden, Milko Kos in Bogo Grafenauer (mutatis mutandis pa tudi Anton Slodnjak, Jože Toporišic, Mirko Rupel, Alfonz Gspan idr.), ki so se znanstveno formirali v glavnem pred drugo svetovno vojno (vsekakor pa pred razcvetom kriticnih študij na temo naciona­lizma od šestdesetih do sredine osemdesetih let), seveda v glavnem izpricujejo klasicne lastnosti etnicistov. Nasprotno je danes v Sloveniji tudi nekaj strokov­njakov, ki pri raziskavah upoštevajo modernisticne izsledke. Poleg medieva­lista Petra Štiha (ki je med drugim pisal o vzpostavljanju nacionalnega pogleda Slovencev na preteklost) in Jerneja Kosija (mlajšega avtorja dela Kako je nastal slovenski narod), ki sta z razkrinkavanjem nacionalisticnih mitov prebila meje akademskega diskurza, moramo v tem kontekstu omeniti še nekatere druge. Štihov in Kosijev kolega Rok Stergar se je med drugim ukvarjal z vojaško zgodovino Slovencev v Avstro-Ogrski, raziskovalec z Inštituta za novejšo zgodovino Marko Zajc pa z zapletenimi odnosi med Hrvati in Slovenci v zadnjih dveh stoletjih. Balkanske nacionalizme je z antropološkim poudarkom obravnaval tudi Božidar Jezernik, predavatelj na oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo ljubljanske filozofske fakultete. Koroški zgodovinar Teodor Domej ter prezgodaj preminuli raziskovalec celjske zgodovine Janez Cvirn pa sta kriticno dopolnila obstojece izsledke o predmarcni dobi. Tako kot zgoraj omenjeni Štih se je tudi nemški raziskovalec Joachim Hösler ukvarjal z nacionalisticno naracijo slovenskega zgodovinopisja (konkretno se je posvetil obdobju med Pohlinom in letom 1848), napisal pa je tudi zgodovino sloven-skega nacionalnega gibanja. Za našo raziskavo smo se osredotocili zlasti na Kosijevo in Zajcevo študijo, ki sta se opirali na zgoraj omenjene in ki ju na tem mestu tudi nekoliko podrob­neje orišemo. Jernej Kosi je v knjigi Kako je nastal slovenski narod: Zacetki slovenskega nacionalnega gibanja v prvi polovici 19. stoletja (2013) ocitek o reproduciranju »predstave o obstojnosti nacije« naslovil na (vsako) »državo, njene ustanove in rituale«. Javne izobraževalne institucije s svojimi zgodovinskimi kurikuli, poli-ticnimi govori in nacionalnimi muzeji namrec najjasneje manifestirajo »esenci­alno doloceno verjetje« (Kosi 2013: 6–7). V drugem besednjaku, Kosi je jedro na videz spontanega nacionalizma lociral prav v ideološke aparate držav(e), od katerih zlasti šolstvu – popolnoma v skladu z drugimi viri – pripisuje veliko vlogo v historicnem uveljavljanju nacionalne ideje. Vsekakor se s tezami, ki jih Kosi vpeljuje, strinjamo. Avtor jih namrec tudi podrobno zgodovinsko argumentira. Ob tem se sklicuje na najaktualnejša zgodovinarska dela, ki se ukvarjajo z obravnavanim obdobjem, med drugim na knjigo Joachima Höslerja Von Krain zu Slowenien (Od Kranjske do Slovenije) iz leta 2006, omenjeno Zajcevo študijo in Zoisovo literarno republiko Luke Vid­marja, opira pa se tudi na starejše avtoritete razlicnih generacij Janeza Cvirna, Teodorja Domeja, Frana Zwittra, Frana Petreta in Franceta Kidrica. Kosi kot najmocnejši argument, na katerega se opira ideologije slovenske starožitnosti, pojmuje jezik. Ta je torej, v našem besednjaku, njena temeljna ideološka evidenca. S Kosijevimi besedami: [T]eza o vecstoletni slovenski kontinuiteti se v sinteticnih pregledih slovenske književ­nosti najveckrat opira na veliko prepricljivejšo skupino argumentov,36 tj. na jezikovne oziroma jezikoslovne izpeljave in ugotovitve. Te naj bi namrec dokazovale neprekinjeno navzocnost govorcev slovenskega jezika od (zgodnjega) srednjega veka naprej in s tem tudi kontinuiteto slovenskosti na objektivno dolocljivem geografskem prostoru, kjer so se v vsakokratnem zgodovinskem obdobju govorila narecja oziroma arhaicne razlicice slovenskega jezika. Tovrstno sklepanje, ki je povecini popolnoma spontano in nereflek­tirano, torej preobraža meje strnjene poselitve govorcev slovenskega jezika v […] »slo­vensko etnicno oziroma narodno ozemlje«. […] Oziroma konkretneje, prebivalstvo, ki v kateremkoli obdobju od srednjega veka naprej uporablja slovenski jezik, je etnicno slovensko prebivalstvo in prostor, kjer to prebivalstvo prebiva, je slovensko etnicno oze­mlje. (Kosi 2013: 27–28) Ob tem Kosi v nasprotju z mnogimi jezikoslovci izrecno poudari, da je prebivalstvo obravnavanega geografskega prostora »popolnoma neuteme­ljeno […] oznacevati kot etnicno slovensko že zgolj zato, ker je govorilo slo­venski jezik oziroma njegove narecne razlicice« (nav. d.: 28). V navezavi na Gorazda Makarovica Kosi opominja, »da so Trubarjevi Slouenzi jezikovni pojem, ki je dalec od današnje etnicne vsebine tega pojma« (nav. d.: 44). »Kljub širokemu, skoraj splošnemu konsenzu slovenskega družboslovja in humanistike, da naj bi bil Trubar tako rekoc oce slovenskega naroda«, zgo­dovinski viri izpricujejo, da se je Trubar vselej imenoval Kranjca ali Rašicana (Kosi 2013: 20), njegovi Slovenci (ki med drugim zajemajo tudi Krovate in Istrijane) pa v prvi vrsti pomenijo skupnost vernikov in jezikovno skupnost (Kosi 2013: 46). Pri raziskavi pa smo se držali tudi izcrpnega popisa in analize uveljavljanja šolstva v Notranji Avstriji (nav. d.: 89–124), ki sta nam bila tako prihranjena. 36 Pred tem Kosi namrec govori o bistveno manj prepricljivem argumentu – sociobio­logiji Pierra L. van den Bergha. Ta je bila »veckrat ostro kritizirana in na tej osnovi nemalokrat upraviceno razglašena za neznanstveno pocetje«, zaradi cesar je »prevla­dalo prepricanje o precej vprašljivi vrednosti sociobiološkega pristopa« (Kosi 2013: 26–27). Van den Berghe (1991: 79–107), eden najvecjih zagovornikov sociobiolo­gije, sicer trdi, da so etnicna custva in biološke vezi podaljšek sorodstvenih. Kosi omenja tudi Stanka Vraza. Skupaj s Štefanom Kocevarjem nanj spomni v kontekstu pionirske rabe ceške pisave (nav. d.: 189–190), posebej Vraza bežno omeni še kot Šafárikovega informatorja (nav. d.: 276) in Prešernovega dopiso­valca (nav. d.: 288),37 nekoliko bolj pa se mu posvetí proti koncu knjige. Tam obravnava prva pisma v slovenšcini, ki so si jih pošiljali clani graške »Slovenske družbe« (o tej epizodi nekoliko vec v nadaljevanju). Podrobno predstavi tudi Vrazovo pot v ilirizem in kompleksna obcutja, ki jih je do konca gojil v pove­zavi s slovenskimi filologi (nav. d.: 292–302). Precej smo si pomagali tudi s študijo Marka Zajca o slovensko-hrvaških odnosih z 19. in zacetka 20. stoletja z naslovom Kje se slovensko neha in hrvaško zacne? (2006). Delo je uporabno tudi zaradi neposrednih dognanj o Vrazu. V prvem poglavju knjige govori o najzgodnejših filoloških dolocitvah Slovencev in Hrvatov pri Josefu Dobrovskem, Jerneju Kopitarju, Pavlu Šafáriku in Jánu Kollárju, v drugem poglavju pa se podrobneje posveti ilirskemu gibanju in Vra­zovi vlogi v njem. Ti poglavji sta za raziskavo najpomembnejši, upoštevali pa smo tudi eno od poznejših poglavij, ki se dotika historicnih insinuacij o sloven-skosti kajkavskih Hrvatov. Tem bi zdaj lahko dodali tudi zapise Karla Štreklja, ki pa so kot Zgodovina slovenskega slovstva izšli pri Založbi ZRC SAZU šele nekaj let za Zajcevo monografijo. Tudi naša raziskava jih bežno obravnava v razdelku o Vrazovem pesniškem jeziku, in sicer prav v tem kontekstu. Vraza Zajc omenja že v Uvodu, kjer ugotavlja: »Nikakršen slucaj ni, da sta bila tako Stanko Vraz kot novoilirec Fran Ilešic Štajerca. Vraz je bil od hrvaškega kajkavskega knjižnega jezika oddaljen približno toliko kot od 'kranjske šprahe'.« (Zajc 2006: 13) Zajc obravnava Šafárikov popis južnoslo­vanskih narecij, pri katerem »bode v oci predvsem prištevanje Bele krajine in Istre južno od Dragonje 'srbskemu plemenu'«. Zgodovinar namrec spomni, da je podatke za Šafárika zbiral tudi Vraz, a hkrati ne namigne, da bi bilo poime­novanje Hrvatov oziroma Ilirov kot Srbov njegovo delo. Ceprav je bil, mimo­grede, Vraz v popisovanju zelo korenit (Petre 1939: 151–152), je sam Šafárik vsaj v dvajsetih in tridesetih letih priznaval le dva slovanska naroda – sloven-skega in srbskega. Podobno je mladi Kollár južne Slovane v celoti enacil s Srbi (Zajc 2006: 32–34). 37 Na mestu, kjer z Domejem ugotavlja, da je bila Prešernova kranjska pokrajinska zavest še vsaj v tridesetih letih zelo mocna (Kosi 2012: 288). Zajc spomni tudi na anekdoto, o kateri bomo vec povedali v Vrazovem raz­širjenem življenjepisu. Za zdaj omenimo, da gre za popotovanja po Sloven-skem leta 1841, ki so imela mobilizacijski znacaj, a je bil v njih prav komicno neuspešen. S svojim domnevno »ljudskim« videzom (dolga brada, rdece pod-ložena surka in crvenkapa) je namrec zbujal toliko pozornosti, da sta ga zasle­dovali kar dve avstrijski varnostni službi (Petre 1939: 198–203). Prav ob tem primeru je Zajc razmišljal o »prepadu« med preporoditelji in ljudstvom, ki so se mu prvi skušali približati kot svojemu: Vrazovo potovanje po slovenskih deželah odkriva eno izmed težav slovenske ilirske epi­zode. Gre za problem, ki je sicer nepogrešljiv spremljevalec vsakega narodnega prepo­roda: prepad med tvorci nacionalne ideologije in tako opevanim ljudstvom. V nekaterih primerih je zamišljena skupnost preporoditeljev dovolj blizu realnemu »stanju na terenu«, se pravi politicnim, kulturnim in gospodarskim razmeram, ki lahko skrivnostno dovolijo nastanek nove kvalitete – narodne skupnosti, karkoli že to pomeni. V Vrazovem primeru ni bilo tako. Vraza – romantika je realnost zadevala samo toliko, kolikor je podpirala ideje. Njegova podoba je bila smešno nenavadna vsem […]. In vendar se je zdelo vse tako logicno … (Zajc 2006: 53; poudaril A. J.) Omenjeno »realno 'stanje na terenu'« lahko, ce le sovpade z nacionalisticno ideologijo, imenujemo tudi ideološka evidenca. Primer drugacne ideološke evidence, skozi kakršno je empiricno enako situacijo razumel (neuspešni) pre­poroditelj, je Zajceva imitacija resigniranega Vraza: »In vendar se je zdelo vse tako logicno …« Vrazova praksa je bila tako »nerazumljena« prav zato, ker so njegovo ideologijo podpirale in nadgrajevale drugacne evidence kot ideologijo, kakršna se je vzpostavljala na Kranjskem in Koroškem. Formulacija o razmerah, ki lahko »skrivnostno dovolijo nastanek […] narodne skupnosti«, po svoje kaže, da so bile celo za dve tako znacilno jezi­kovni naciji, kot sta slovenska in hrvaška, posledice vecstoletne upravne meje med dvema deloma Habsburške monarhije ocitno zelo ucinkovita in daljno­sežna evidenca. Zajc (2006: 54–71) podrobneje razdela Vrazov milje in nje­govo življenjsko pot, posveti pa se tudi analogiji med slovensko vlogo v ideo­logiji ilirizma in slovaško v ideologiji panslavizma. Na tem mestu sklenimo bežen pregled modernisticnih raziskav naroda, na katere se v raziskavi najbolj opiramo, ter se zacnimo približevati Vrazovemu casu. Casovni okvir (1780–1848): ilirsko gibanje v ideoloških kontekstih V prvem delu bomo v navezavi na Hobsbawmove in druge tekste (med njimi predvsem na Leerssenovo študijo o nacionalni misli in na dve izmed Kohnovih študij) poskusili pokazati na dve liniji, ki sta v moderni evropski zgodovini zaceli z uveljavljanjem pojma nacije. Ena v celoti pripada francoskemu dogajanju v 18. stoletju. Ob koncu tega stoletja je iz nje izšel narod kot politicni pojem, ki ga povezujemo z državljanskim naciona­lizmom. Druga izhaja iz socasnih in nekoliko poznejših sporadicnih procesov med Nemci. Iz nje je izšel narod kot kulturni pojem, ki ga povezujemo z etnicnim nacionalizmom. In prav ta linija se zdi veliko pomembnejša za razi­skovanje slovanskih nacionalizmov in njihove osrednje reference v predmarcni dobi – panslavizma. Temu perifernemu, a vplivnemu slovanskemu gibanju se posvetimo na koncu razdelka. Tam podrobneje nakažemo tudi specifike hrvaškega ilirizma, ki je na ozadju panslavisticne ideologije ucinkovito zastavil nacionalno mobilizacijo. 18. stoletje:nation francoskega razsvetljenstva in Herderjev Volk Razsvetljenski pogledi na nacijo pred francosko revolucijo Najzgodnejše opredelitve razlik v nacionalnem karakterju (ki je bil tedaj razu­mljen strogo državljansko) so v Montesquieujevem spisu De l'esprit des loix (Duh zakonov) iz leta 1748 formulirane precej robato. Pravni sistem posameznih dežel naj bi bil tako posledica navad, podnebnih razmer, veroizpovedi in gospodarstva. Podnaslov dela je sugeriral, da je posveceno »odnosom, ki jih zakoni morajo imeti s konstitucijo […] posamezne oblasti, z navadami, podnebjem, religijo, trgom itd.« (Leerssen 2006: 68; poudaril A. J.). Po Montesquieuju tako politicna orga­nizacija odraža specificen nacionalni karakter, ta pa je dolocen s fizicnim okoljem nacije, predvsem s podnebjem. »Vroce« podnebje naj bi tako naravno zahtevalo monarhijo in avtoritarnost, za »hladno« pa naj bi bili naravni demokracija, repu­blikanizem in parlamentarizem. Politicna implikacija je bila na dlani – Francija s svojimi sredinskimi podnebnimi pogoji naj bi potrebovala mešano oblast, torej parlamentarno monarhijo (Leerssen 2006: 68–69). Clanek iz leta 1765, napisan za slavno razsvetljensko enciklopedijo(Enyclo­pédie), ki sta jo Denis Diderot in Jean le Rond d'Alembert uredila med letoma 1751 in 1772, je nacionalni karakter med drugim oznacil za »doloceno habitu­alno predispozicijo duše, ki bolj prevlada v neki naciji kot v drugih (celo ce te predispozicije ne najdemo v vseh pripadnikih te nacije)« (Leerssen 2006: 69). Podobno, le nekoliko razvitejšo držo razberemo tudi v clanku o naciji, napi­sanem za Enyclopédie: Francoski karakter tako pomeni ležernost, veselje, družabnost, ljubezen do lastnih kra­ljev in monarhije kot take itd. Vsaka nacija ima svoj dolocen karakter; saj kot nekakšen pregovor ponavljamo: ležeren kot Francoz, ljubosumen kot Italijan, resen kot Španec, zloben kot Anglež, ponosen kot Škot, pijan kot Nemec, len kot Irec, goljufiv kot Grk. (Dhanvantari, prev. 2005) Ce se definiciji nacije in nacionalnega karakterja zdita predteoretski in pro­toetnicisticni, pa sta za našo raziskavo najzanimivejša naslednja odlomka, ki ju Leerssen ne navaja. Prvi zgovorno pokaže na nedodelano nacionalno delitev, kakor so si jo predstavljali izobraženci tistega casa (da o drugih sploh ne govo­rimo). Besedo nacija uporabljajo tudi nekatere univerze, da bi razlocile svoje osebje in clane glede na razlicne dežele, od koder prihajajo. […] Pariško fakulteto sestavljajo štiri nacije, znane kot Francozi, Pikardijci, Normandijci in Nemci: vsaka od teh nacij razen Norman-dijcev se naprej deli na okrožja, vsako okrožje pa ima svojega duhovnika, cenzorja, legal-nega predstavnika ter svoje financerje, nadzornike ali mafijce. (Dhanvantari, prev. 2005) Drugi odlomek pa je mogoce brati kot relevanten prispevek k omenjenemu Montesquieujevemu pojmovanju nacionalnih karakterjev – hkrati pa kot korekcijo nekaterih današnjih družboslovnih teorij, ki se pogosto prevec zana­šajo na geografske oziroma podnebne razmere: Zdi se precej verjetno, da ima podnebje resnicen vpliv na splošni karakter, saj ga ni mo­goce pripisati obliki vladavine, ki se po dolocenem casu vselej zamenja. Vendar ne sme-mo verjeti, da je oblika vladavine, ce dlje ostane nespremenjena, povsem brez vpliva na karakter nacije. Na primer v despotski državi bi ljudje kmalu postali leni in jalovi, s cez­mernim nagnjenjem k neresnosti. Težnja k resnicnemu in lepemu bi bila tako izgubljena. Od [ljudi v despotski državi] bi bilo nemogoce pricakovati, da bodo mislili velike misli ali izvedli velika dejanja. (d'Alembert 2003) Na tem mestu je treba posebej izpostaviti kompleksnost figure Jean-Jac­quesa Rousseauja. Dvojnost njegovega kulturnega in politicnega vpliva malo­dane ustreza dvojnosti med progresivnim in reakcionarnim sentimentom. Tudi raziskovalci se o njem izrekajo nadvse dvoumno, posamezni sklepi pa so z ugotovitvami drugih avtorjev pogosto neskladni, ce ne kar povsem nasprotni. Za našo raziskavo sta zanimiva oba pogleda – tisti, ki Rousseauja razume kot konstitutiven (morda celo glavni) element razsvetljenske ideologije, in drugi, ki ga postavlja ob bok protirazsvetljenski romantiki. Še bolj pa nas zanima nestabilno razmerje med njima, ki se mu bomo na zacetku tudi posvetili. Takoj zatem bomo opisali osrednji vpliv, ki ga je imel filozof na pojav politicnega nacionalizma. Cetudi Rousseau pri opisu splošne volje ni govoril o naciji38 (Leerssen 2006: 86), je njegovo pojmovanje skupnosti v temelju vplivalo na tisti pomen besede nacija, ki ga je etablirala francoska revolucija – posredno pa v naslednjih desetletjih tudi na drug, prvemu nasproten pomen iste besede. Joep Leerssen v oznacitvi Rousseaujeve vloge v razsvetljenstvu izpostavi paradoks – kljub manjši izvirnosti nasproti Giambattistu Vicu, pomanjkanju montesquieujevske erudicije, manjši prodornosti od Locka ali Huma, plitkosti v primerjavi s Herderjem ali Goethejem ter manjši ostrini od Voltairove »je bil vendarle bolj vecstranski in bolj mnogoplasten kot katerikoli od zgoraj ome­njenih, v njem pa se združuje vec pramenov razsvetljenske misli« (Leerssen 2006: 82). Še bolj poudari Leerssen Rousseaujev vpliv na romantiko, njen razcep med posameznikom in družbo ter kult jaza. To je jedrnato opisal umet­nostni zgodovinar Arnold Hauser: Pred Rousseaujem je pesnik, razen v nekaterih liricnih oblikah, govoril o sebi le posre­dno, za njim pa komaj da je govoril sploh še o cem drugem, in sicer brez vsake zadrege. Poslej je šele nastajal tisti pojem literature doživetja in izpovedi, ki je bil odlocilen tudi za 38 Je pa o naciji govoril na drugih, manj vplivnih mestih (prim. Rizman 1980: 79–80). Pricakovano v delnem razhajanju z ljudstvom iz eseja o družbeni pogodbi. Goetheja, ko je o svojih delih izjavil, da so vsa le odlomki 'velike izpovedi'. Manija opa­zovanja in ogledovanja samega sebe v literaturi in nazor, da je delo toliko bolj resnicno in prepricljivo, kolikor bolj neposredno se avtor v njem izpoveduje, sta del Rousseaujeve dedišcine. V naslednjih sto petdesetih letih je vse, kar je v zahodni literaturi pomembne­ga, v znamenju tega subjektivizma. (Hauser 1969: 88–89) Toda njegova pomembnost za raziskavo nacionalne misli (in za našo študijo) je vendarle na strani razprave o družbeni pogodbi. Spis ni le eden temeljnih razsvetljenskih tekstov, temvec je imel mocan vpliv na najradikal­nejšo vejo francoske revolucije. Ta je oblast prevzela leta 1793, petnajst let po Rousseaujevi smrti. Vpliv bomo orisali v kratkem, pred tem pa se vendar še nekoliko zadržimo pri Rousseaujevi dvojnosti. Ta je namrec kljucna za razu­mevanje nadaljnjih etap nacionalizma. Dvojnost pri ocenjevanju misleca je pogojena z dvojnostjo ekonomskih interesov malomešcanstva, ki jo jasno odražajo Rousseaujevi spisi.39 Z bese­dami liberalnega sociologa Stevena Kautza: Rousseau stoji na zacetku vztrajne miselne tradicije, katere namen je obnoviti »cenjena ekstrema« – naravno privatnost in moralno skupnost –, ki ju je unicil vzpon mešcanstva. Takšni misleci (in umetniki, vcasih pa celo politiki) si prizadevajo k radikalizaciji naše ljubezni do privatnosti ali do skupnosti v Rousseaujevem duhu, ne pa vedno na njegov nacin. (Kautz 1997: 254) V nasprotju z Voltairom, ki je v razrednem smislu zastopnik veleburžoa­zije in v ekonomskem smislu reformist, zastopa Rousseaujeva misel nižje mešcanstvo (Stark 1976: 68). Medtem ko se je Voltaire odkrito bojeval proti obdavcitvam poslovnežev in preziral reveže, se je Rousseau vsaj deklarativno zavzemal za enakopravnost (Salerno 2004: 3). Katoliški sociolog religije Werner Stark v clanku, posvecenem francoski in ameriški revoluciji, Rousseauja postavi nasproti glavnini razsvetljenskih filo­ 39 Podobno o Franciji 18. stoletja piše Hobsbawm (1968: 164): »Za nezadovoljne malo­mešcane, torej samostojne rokodelce, kmete in druge, ki so gotovo skupaj z mno­žico izucenih delavcev sestavljali najmocnejše bataljone radikalizma, je bilo vprašanje socialne revolucije manj pomembno. Kot mali ljudje so cutili z reveži v njihovem boju proti bogatašem, kot mali posestniki pa z bogataši v boju proti revežem. Toda ta notranja razcepljenost jih je vodila do obotavljanja in zdvajanja, ne pa do tega, da bi bili spremenili svojo politicno zvestobo.« zofov ne le na podlagi zavrnitve kategorije razuma, temvec tudi na podlagi njegovih izrazitih malomešcanskih teženj. Prav trenje »med avtorjem Emila in nekdanjimi prijatelji iz kroga Enciklopedije« z zacetka šestdesetih let 18. sto­letja po Starkovih besedah jasno anticipira velika politicnoekonomska trenja prihodnjih desetletij (o teh gl. izvrsten pregled v Dolinar 2014). Rousseaujev odklon od racionalizma v smeri custev in vrnitve k naravi Stark nekoliko neprepricljivo primerja socasnemu angleškemu metodizmu. Anglija je bila zaradi zacetne industrializacije toliko bolj ekonomsko razvita od abso­lutisticne Francije, kar naj bi omogocalo, da je bil nosilec »antiracionalistic­nega sentimenta dežele […] znacilno gibanje delavskega razreda – namrec metodizem«40 (Stark 1976: 69). Še drznejša – toda bolj pertinentna – pa je primerjava Rousseauja z nemškim konservativnim mislecem Justusom Möserjem, ki ga nekoliko pozneje v besedilu omenimo v sklopu protirazsve­tljenskega nemškega protonacionalizma. Stark ga oznaci kot Rousseaujevega »nemškega bratranca« ter vzporeja predvsem njuna utopicna ideala male nebi­rokratske države in tradicionalnega ruralnega življenja. Vendar naj bi bil v tej dvojici prav Rousseau tisti, ki je antiracionalisticno pozicijo izpeljal bolj radi­kalno (nav. d.: 70–71). »Rousseau kot 'iracionalisticni romantik' je produkt polemike proti fran­coski revoluciji,« je nasprotno odlocno pisal György Lukács v Razkroju uma iz leta 1954.41 Prištel ga je med mislece, za katere »so potrošili že mnogo sil, da bi [jih] spremenili v iracionaliste« (Lukács 1960: 81–82), pri cemer pomeni ira­cionalizem (vsaj v 18. stoletju) pri Lukácsu toliko kot reakcionarnost. Kakor­koli že, omenjenim »mnogim silam« se je le nekaj let pozneje nevarno pri­bližal Hobsbawm. V Obdobju revolucije je s precej drugacnega zornega kota od Starkovega Rousseaujevo kulturnozgodovinsko vlogo tudi sam postavil bliže romanticnim tokovom. 40 Nekoliko drzno primerjavo je Stark utemeljeval na primer z vzporejanjem metafo- ricno pojmovane »religije srca« (heart-religion), za kakršno se je oklical metodizem, z nekaterimi slavnimi odlomki iz Rousseaujevega Emila, med katerimi je tale stavek: »Pravo oboževanje je oboževanje iz srca.« (Stark 1976: 69–70) 41 Lukácsev Razkroj uma, izcrpna analiza nemškega iracionalizma od poznega Schel­ linga do Hitlerja, do osupljivih podrobnosti analizira povezave med nemško fevdalno naddolocenostjo in njenim specificnim ideološkim razvojem. »Najpomembnejši mislec – oziroma bolje povedano najintuitivnejši genij – prve skupine malomešcanskih radikalov leta 1789 ni vec med živimi: bil je to Jean-Jacques Rousseau,« je zapisal Hobsbawm. Njegove temeljne dileme je oznacil za odblesk »dileme razreda, ki mu ni bila pogodu niti liberalna goto-vost lastnikov tovarn niti socialisticna gotovost proletarcev« (Hobsbawm 1968: 316–317). Tudi Hobsbawm se Rousseaujevi dvoumnosti ni mogel ogniti. Rousseauja po njegovem razdvajajo dileme, ob katerih so se razsvetljenci sicer locevali od svojih nasprotnikov: tako ga doloca omahovanje »med cistim indivi­dualizmom in prepricanjem, da lahko clovek najde svoje pravo bistvo le v sku­pnosti«, med »idealom države, zgrajene na razumu, ter med nezaupanjem do razuma«, pa tudi med priznavanjem neogibnosti napredka in med strahom, da bo napredek ubil »harmonijo 'naravnega'« (nav. d.: 316). Hobsbawm gre celo tako dalec, da kljub svojemu afirmativnemu pogledu do (rousseaujevsko intoniranega) jakobinstva zapiše naslednji odlomek, pri cemer se ne da motiti s precejšnjo paradoksnostjo ugotovitev: Ni se nam treba podrobneje ukvarjati z nazori tega neprijetnega, nevroticnega, toda žal genialnega moža, ker ni nikoli obstajala posebna teoreticna rousseaujevska šola ter so v po­litiki od njegovih ucencev postali pomembni edino Robespierre in jakobinci leta II. Njegov intelektualni vpliv je bil daljnosežen in mocan, posebno v Nemciji in v krogih romantikov, toda ta vpliv je obstajal bolj v custvu kot v možganih. Velikanski je bil njegov vpliv tudi med plebejskimi in malomešcanskimi radikali, toda tudi tu je prevladoval pac samo med najbolj nejasnimi, kakršen je bil Mazzini in nacionalisti njegove vrste. Na splošno so se rousseaujevske ideje povezovale z ortodoksnimi racionalisticnimi smermi, recimo tistimi, ki so izhajale od Thomasa Jeffersona […] in Thomasa Paina[.] (Nav. d.: 317) Ce ne upoštevamo njegove simptomaticne retoricne minimalizacije, Hobs-bawmov odlomek jedrnato pokaže, kako vecplasten je bil Rousseaujev vpliv na vse nadaljnje dogajanje. In ce zgornji odlomek povzamemo z drugimi, morda bolj naklonjenimi besedami, moramo ugotoviti, da je Rousseaujev vsestranski vpliv našel mesto tako med »ortodoksnimi racionalisti« kot med iraconalnimi »romantiki« (prav kakor nacija), obenem pa je znacilen tako za mazzinijevski nacionalizem kot za jakobinsko strujo francoske revolucije (prav kakor nacija). To ga dela za raziskavo še posebej aktualnega. Toda – še jasneje – vecplastnost njegovih vplivov se ob nekoliko natanc­nejšem pogledu hitro izkaže za dvojnost. Njegove najrazlicnejše vplive je namrec mogoce s paradigmo progresivno – reakcionarno razvrstiti v dve osnovni kate­goriji. Ti ustvarjata trenje, ki se nazadnje v razlicnih kombinacijah in razlicnih modusih izkaže za nekakšno nepregledno vecplastnost. Ta pa je seveda elemen­taren (buržoazni) ideološki ucinek. To nas lahko takoj spomni na politicni pojem nacije in njegovo (nekoliko drugacno) dvojno delitev. Tudi pojem nacije se je pojavil približno v Rousseau-jevem casu in nepovratno zaznamoval vse (protislovne) politicne procese, ki so sledili. Tako lahko Rousseauja in nacijo v vsej njuni dvojnosti obravnavamo kot ultimativna simptoma prodora buržoazne družbe druge polovice 18. stoletja. Dvojnost, ki jo oba ponazarjata, je odraz nove oblike družbene vezi, ki skozi drugo polovico stoletja tekmuje s starimi: »Tolikšno prevrednotenje vrednot je moglo nastopiti le ob koreniti spremembi družbene usmerjenosti in ga je moc razložiti le s tem, da [so] sloji, ki jih je predstavljal Rousseau, […] iskali […] orožje, ki ne bi bilo vec iz duhovne orožarne njihovih nasprotnikov.« (Hauser 1969: 87) Prav gotovo pa to velja tudi za nacionalizem, kakor se je pod Rous­seaujevim vplivom rodil konec 18. stoletja – in za inheretno dvojnost njegovih (nacionalnih) manifestacij (ki se v nacionalisticni ideologiji prav tako manife­stirajo kot vecplastnost, pluralnost in ne kot dvojnost). Rousseaujeva dvoumna vloga je za raziskavo najpomembnejša prav v luci dvojnosti interesov drobne buržoazije, ki smo jih bežno omenili. Rousseaujev specificni primer nemara izkazuje še vecjo stopnjo dvoumnosti od malome-šcanske pozicije nasploh: Rousseau […] se je lotil problemov svojega casa z dosti manj predsodki kot razni duhov­ni predstavniki razsvetljenega Zahoda. Ne le da je bil iz vrst malomešcanstva, ki je imelo razmeroma rahle tradicije, ampak je bil tudi izkoreninjenec, ki se ni cutil vezanega niti na konvencije tega stanu. Sicer pa so bile te konvencije v Švici […] že nasploh dosti bolj gibcne kot v Franciji ali Angliji. (Hauser 1969: 86) To nas lahko takoj spomni na konceptualno nejasno razmerje med dvema splošno znanima dejstvoma. Po eni strani vemo, da sta bila panslavizem in ilirizem izrazito malomešcanski gibanji (Mohoric 1939: 331), in Vraz v tem ni izjema (Orel 1931: 177). Po drugi strani vsaj slovenska literarna zgodovina opaža pri (panslavistu in ilircu) Vrazu specificno stopnjo razdvojenosti. Je imel kakor Rousseau tudi Vraz manj predsodkov kakor kateri drug panslavisticni malomešcan? Je bil kakor Rousseau malomešcan na kakšen poseben nacin? Ali moramo v skladu s slovensko literarno zgodovino njegovo specificno razdvo­jenost pojasniti z labilno osebnostjo? Ne nazadnje slovenska literarna zgodo­vina spomin na Vraza ohranja s prav takšnimi dvoumnimi in paradoksnimi oznacitvami kot svetovno zgodovinopisje Rousseauja. K temu vprašanju se še vrnemo v osrednjem delu raziskave. Za splošno teorijo nacionalizmov pa se moramo vrniti k Rousseaujevim vplivnim nazorom o ljudstvu v spisu Družbena pogodba iz leta 1762. Prav ti so navdahnili pojmovanje nacije v odlocilnem momentu francoske revolucije. V svoji »radikalizaciji demokraticnih teženj« (Leerssen 2006: 82) je Rousseau v svojem eseju prvi zacrtal politicni tekst od spodaj navzgor: »[M]oc izhaja iz kolektivnosti ljudi, ki skupaj tvorijo družbo.« (Nav. m.) Vzpostavitev splošne volje (volonté générale) je po Rousseauju primarna družbena pogodba. Vzpostavitev predstavniške oblasti, ki kolektivno oblast ljudstva kot suverena (z njegovim zaupanjem) zgolj izvaja, je tako drugo­tnega pomena. S tem je Rousseau zacrtal sodobno pojmovano »ljudsko suve­renost«, politicnega vpliva pa je bilo besedilo deležno razmeroma hitro. Že ustava na novo neodvisnih Združenih držav Amerike, ratificirana leta 1788, se je po Rousseaujevem zgledu zacela z besedami: »We the People of the United States …«, še bolj neposredno pa je mislec vplival na francoske revolucio­narje. Leerssen (2006: 83) ta vpliv emfaticno oznaci kot njihov »svetilnik« (»guiding light«). Leerssenova izvirna analiza Rousseaujevega ženevskega miljeja nam nje­govo malomešcanstvo osvetli še z ene strani, ki jo je v citiranem odlomku bežno omenil že Hauser.42 Rousseau je v petdesetih letih, torej v casu pisanja eseja, še živel v proletarsko-malomešcanski cetrti St. Gervais v rodni Ženevi (O'Mara 1958: 134). Ta je bila ena redkih mestnih republik, ki so se od poznega srednjega veka do sredine 18. stoletja ohranile. Neodvisna in suverena mestna republika je bila tudi središce evropske protestantske misli. »Tovrstne mestne republike so bile konstitucionalne posebnosti, otoki civilnega samovladanja na 42 V tem kontekstu je zgovoren naslov clanka Patricka O'Mare, objavljen leta 1958 v ameriškem akademskem glasilu Historian: Jean-Jacques and Geneva: The Petty Bour­geois Milieu of Rousseau's Thought (Jean-Jacques in Ženeva: malomešcanski milje Rousseaujeve misli). kontinentu, ki so ga sicer v celoti sestavljale monarhije in fevdalne države.«43 (Leerssen 2006: 85) Rousseau se je pod svoje slovito delo podpisal kot citoyen de Genčve, to pa je bil takrat tudi njegov politicni status.44 Leerssen nakazuje, da so prav republikanske razmere v mestu Rousseauju ponujale mnoge nastavke za esej, ki se je, ce domnevo razvijemo, v drugih državah zdel še revolucionarnejši kot doma. Ženeva je bila namrec tudi prvo evropsko mesto, ki je razvilo splošno šolstvo – to pa je spet znacilno, ce se spomnimo na kapitalisticno naddolocenost s šolstvom, ki jo izpostavlja Alt-husser (in na naddolocenost nacionalizma s kapitalizmom, na katero opozar­jajo modernisti). Prvo javno šolo in eno najzgodnejših nasploh je v Ženevi ustanovil Jean Calvin (Monter 2012: 111–112). Tako je Rousseau pisal, da s pariškim trgovcem lahko razpravljaš le o njegovem trgovanju, z ženevskim pa tudi o filozofiji in književnosti (Joseph 2012: 7). Republikansko mešcanstvo je v Ženevi že razvilo horizontalen tip politicnih razmerij, in sicer korporativno skupnost (Gemeinde, gemeente ali commune) (od tlacanstva) svobodnih in de iure izenacenih posameznikov. To Leerssen uteme­ljeno primerja z moderno kapitalisticno državo: [M]esto deluje natanko tako kot moderna republika; ali pa bi morali reci, da je moderna republika makroaplikacija modela oblasti, izvorno prakticiranega zgolj na mestni ravni. Mešcan Ženeve je moral zasnovati model države, ki je v svoji organizaciji pravzaprav odražal organizacijo in konstitucijo mesta. Politicno telo, ki sestoji ne iz gospodovih 43 V kako izjemni situaciji je deloval Rousseau, posredno prica tudi naslednji Hobs-bawmov znacilno jedrnat odlomek o nekoliko poznejših napoleonskih vojnah: »Uradni spomeniki preteklosti, kot so bili Sveto rimsko cesarstvo in tudi vecji del mestnih držav, so izginili. [S]tare republike Genua in Benetke so prenehale obstajati že prej in ob koncu [napoleonskih vojn] se je število svobodnih državnih mest skrcilo na štiri.« Prav tedaj je Ženeva, ki so jo v revolucionarnih vojnah anektirali Francozi, pripadla švicarski konfederaciji. 44 Mimogrede naj omenimo, da republikanska misel tudi tu ni imela brezpogojne domovinske pravice. Razprava o družbeni pogodbi je razjezila ženevske kalviniste, istega leta izdani roman Emil pa se je zameril pariškim jezuitom – po posredovanju obeh skupin sta bili knjigi tako v Parizu kot v Ženevi prepovedani in sežgani, avtorja pa so ukazali zapreti, zaradi cesar je v prihodnjih letih emigriral. Že pred tem je za nekaj casa izgubil ženevsko državljanstvo, ker se je kljub togim kalvinisticnim pra­vilom porocil s katolicanko (Leerssen 2006: 85). podanikov, temvec iz skupnosti enakopravnih, svobodnih mešcanov, ki svojo skupno voljo izvajajo skozi svete in imenovane uradnike: vse to je Rousseaujev model družbene pogodbe, utemeljen na ljudski suverenosti; vse to je navdahnilo njegovo rojstno mesto Ženeva. (Leerssen 2006: 85–86) Tudi sama beseda citoyen (ki izhaja iz pojma mesta /cité/) za državljana podkrepljuje Leerssenovo domnevo. Po francoski revoluciji je prav omenjeni pojem, s katerim je filozof podpisal svoj esej, postal edini dovoljeni francoski castni naziv. Še vec, po letu 1789 je postal tudi sinonim za republikansko, protirojalisticno miselnost – in še globoko v 20. stoletju je bil državljan Velike Britanije British subject, državljan ZDA pa Citizen of the United States (nav. d.: 86). Prav dogajanje neposredno ob zori francoske revolucije pa je skupnost cito-yens za vselej povezalo z besedo nation. Tako se je dovršila dolga predzgodba ideologema, ki je bil dotlej rabljen precej raznovrstno – in v celoti brez zave­stnih politicnih implikacij. Francoska revolucija Zasluga, da se ancien régime ob revoluciji, ki bi se zgodila v vsakem primeru, ni sesul sam vase, temvec je na temelju njihovih spisov lahko zrasel nov družbeni red, gre po Hobsbawmovo filozofom in mislecem. »Toliko lahko trdimo, da si bili filozofi odgovorni za revolucijo.« (Hobsbawm 1968: 78) Ideologija leta 1789, torej pred jasnejšo diferenciacijo med žirondisti in jakobinci, je po Hobs-bawmovih ugotovitvah v mnogih potezah ideologija prostozidarstva, njena natancna formulacija pa je Deklaracija o clovekovih in državljanskih pravicah iz istega leta. Ta je sicer temeljila na odpravi fevdalnih privilegijev in hierarhije in je bila v mnogih pogledih emancipatorna (»vsi ljudje naj sodelujejo pri zako­nodaji«). Ni pa bila povsod radikalna (»osebno ali po svojih zastopnikih«), kar se posebno pozna v njenem pojmovanju lastnine kot »svete« in »neodtujljive« »naravne pravice« (nav. d.: 78–79). Definicija je bila skratka dovolj ohlapna, da ni a priori pomenila demokra­ticne republike niti ni izkljucevala nekakšne oblike monarhije. Liberalni žiron­disti so sicer hoteli ustavno monarhijo, ki bi se opirala na narodno skupšcino, to pa bi vodili lastniški interesi – pa ceprav bi tudi njihovim interesom bolj ustrezala demokraticna republika. Klasicni liberalec leta 1789 in tudi še 1848 ni bil demokrat, temvec pripadnik konstitucionalizma – zavzemal se je predvsem za posvetno državo kot porok za državljanske pravice in zasebno podjetnost, vodeno od lastniških interesov (Hobsbawm 1968: 78). Številni žirondisti so zagovarjali tudi suženjstvo – med drugim klub Massiac,45 ki so ga sestavljali lastniki kolonialnih plantaž (Losurdo 2014: 3). Uradno pa naj tak režim ne bi izražal razrednih interesov, pac pa splošno voljo »ljud­stva«, ki je bil[o] hkrati »francoski narod« – in to je bila pomembna identifikacija. Kralj ni bil vec kralj Ludvik, po božji milosti kralj Francije in Navare, pac pa Ludvik, po božji milosti in po ustavnem državnem zakonu kralj Francozov. »Vir vse suverenosti,« je stalo v deklaraciji, »je v bistvu narod.« (Hobsbawm 1968: 79) Natancneje, Rousseaujeva malomešcanska dolocitev ljudstva kot suverena intervenira prav v ohlapno zev med liberalci in demokrati. V naslednjem pod-poglavju si bomo ogledali, kako se je to manifestiralo med francosko revolucijo. Malo pred majskim sklicem deželnih stanov (prvem po letu 1614), januarja 1789, je opat Emmanuel Sieyčs izdal besedilo, s katerim bi lahko pod vprašaj postavili Hobsbawmovo trditev, da izpeljava revolucije ni sledila nobenemu manifestu. Revolucionarni predstavnik prvega stanu je v svojem pamfletu Kaj je tretji stan? postavil temelj revolucionarnemu pojmovanju nacije. Tretji stan je po Sieyčsovem mnenju predstavljal nic manj kot celoto družbe, njegove poli­ticne pravice pa so bile vse dotlej nesorazmerno nizke. Zapisal je, da plemstvo in duhovšcina ne pripadata francoski naciji oziroma politicnemu telesu (kar je bilo popolnoma sinonimno), temvec ju je oznacil kot parazita, ki nacijo izžemata. Pravi predstavniki francoske nacije naj bi bili tako zgolj pripadniki tretjega stanu, »in nic razen tretjega stanu ni bilo pomembno« (Leerssen 2006: 87–88). Z drugimi besedami: »Narod, kakor je to izrazil Abbé Sieyčs, v tostranskem življenju ni priznaval nobenega nadreje­nega zakona, nikakega nad njim stojecega zakona in nobene druge avtoritete kakor svojo lastno.« (Hobsbawm 1968: 79) 45 Ta je v prvih fazah revolucije z vsemi sredstvi nasprotoval društvu Prijatelji temno­ poltih, ki je medtem med francoskimi kolonijami »organiziralo pravi jakobinski sistem« (Cooper 2006: 48). Spomladi je kot clan pariške commune zastopal tretji stan. Položaj lastne dele­gacije je ob tem znamenito definiral kot Narodno skupšcino (Assemblée natio­nale). »V skladu z argumenti, ki jih je bil razvil že v svojem spisu 'Kaj je tretji stan?', je izbral ime, ki je namigovalo, da delegati tretjega stanu zastopajo vse, kar je bilo v celotni državi pomembno.« (Leerssen 2006: 89) Sieyčsova slavna definicija nacije je imela že v neposrednem nadaljevanju velikanski politicni vpliv. Gesla kot »Vive la nation!« (v nasprotju z reakcionarnima »Vive le roi!« ali »Vive l'aristocracie!«) so se bliskovito razširila ne le med francoskimi revolucio­narji, temvec med svobodomisleci po vsej Evropi. Nova oblast je že v prvih fazah revolucije najpomembnejše ustanove oznacila kot »nacionalne«, s cimer je želela poudariti, da ne pripadajo vec kralju oziroma dvoru, temvec – narodu. Prav inkluzivnost pojma nacije je v devetdesetih letih 18. stoletja dominirala. Ce je nacio­nalnost karkoli izkljucevala, je bilo to plemstvo ali cerkev[;] […] nacionalna izobrazba bo pomenilo: izobrazba, ki ni nic vec pod cerkvenim nadzorom, nacionalna vojska pa ni vec vojni instrument za kraljevo gloire, ki ga vodi noblesse d'épée. V glavnem je francoska nation vsakega prijatelja demokracije obravnavala kot sonarodnjaka, in pravice Cloveka se od pravic Državljana komaj kaj razlikujejo. (Leerssen 2006: 89) Takratni revolucionarji, razmišlja Hobsbawm, si najbrž niso mislili, da bo pojem naroda kdaj uporabljen tako, da bi idejo enega naroda postavili nasproti drugemu. Nasprotno, kot poudarja tudi Leerssen, so v ideji narodov videli idejo o splošni osvoboditvi ljudstev od cerkvene in plemiške tiranije. Toda poslovno tekmovanje med posamezniki nekega »naroda«, kakor tudi postopno podrejanje od Francozov »osvojenih oziroma osvobojenih« narodov v prihod­njih letih sta že pomenila osnovo modernega nacionalizma. Tega so »buržuji uradno razglasili leta 1789. Istovetenje 'ljudstva' z 'narodom' je bilo revoluci­onarna pojmovna tvorba, katere posledice so presegle vse, kar so nameravali zagovorniki buržoazno liberalnega programa.« (Hobsbawm 1968: 79–80) Posebnost francoske revolucije glede na naslednje pa je bila ravno v tem, da je bila vecina levih malomešcanskih revolucionarjev pripravljena iti do konca. Celo do okopov protimešcanske revolucije, do katere so jo zanesli prav jako­binci s svojimi demokraticnimi zahtevami (nav. m.). Za našo raziskavo so jakobinci temeljnega pomena, ker prav z jakobinsko intervencijo v francosko revolucionarno politiko lahko prvic v zgodovini govorimo o narodu kot politicnem fenomenu – v nadaljevanju bomo pokazali, zakaj. Vprašanje je sicer, koliko jakobinci predstavljajo samo jedro francoskega revolucionarnega vrenja46 in koliko že njegovo preseganje. Toda jasno je, da so se jakobinske zahteve po (še) korenitejši prerazdelitvi dobrin in vecji ega­litarnosti mocno razlikovale na primer od starejših praks žirondistov (kar na vec mestih izpostavlja tudi Hobsbawm). Oboje skupaj pa so bile zaradi speci­ficne družbenozgodovinske zaznamovanosti ob zacetku revolucije še dalec na primer od vzpenjajoce se angleške buržoazije, ki se je osnovala predvsem na puritanskem pragmatizmu. Do jakobincev, katerih drža je za vec desetletij dala podobo vsem progre­sivnim gibanjem, sodobno družboslovje ni posebno prizanesljivo. Mešcansko zgodovinopisje (tudi šolsko) že od nekdaj poudarja izkljucno »jakobinski teror« in ga v sklopu vzpostavljanja mešcanstva predstavlja kot grozovito stranpot. Tak pogled so zlasti tisti revolucionarji, ki so spremembo oblasti zagovarjali izkljucno iz lastninskih interesov, zaceli uveljavljati že socasno. Tako je jakobince ocitno razumel tudi Sieyčs, ki je po jakobinskem prevzemu oblasti odstopil.47 Ob tem pa se lahko spet sklicujemo na Hobsbawma: Konservativci so skovali trajno predstavo o terorju, diktaturi in razbrzdani, histericni krviželjnosti. Toda po merilih 20. stoletja in tudi v primerjavi s tem, kako so konservativ­ci zatirali socialne revolucije, recimo s pokoli, ki so sledili pariški komuni leta 1871, je bilo število žrtev sorazmerno neznatno […]. Za vse je bil to cas, ki ga ne smemo presojati z merili vsakdanjosti. (Hobsbawm 1968: 90) Dodajmo, da je število ljudi, ki so jih leta 1871 kontrarevolucionarne sile pobile ob zatrtju pariške komune v enem tednu (izracuni razlicnih zgodovi­narjev se gibljejo med 6000 in 20.000, po zadnjih raziskavah pa jih je bilo okrog 10.000 /Rougerie 2014: 118/), vsaj primerljivo s številom giljotiniranih v dobrem letu jakobinskega terorja (okrog 16.000). 46 Vsekakor so ostali Robespierre, Danton, Marat in drugi radikalni politiki precej bolj pri­sotni v javni zavesti. Hobsbawm (1968: 90) opozarja, da se razen zgodovinarjev le red-kokdo spomni imena kakšnega žirondista, na primer Brissota, Vergniauda ali Guadeta. 47 Obeti jakobincev ga niso navduševali, ceprav je poprej zagovarjal dolocena razme­roma radikalna stališca. V nekaterih drugih pogledih, ki jih tu nismo omenjali, se je sicer precej bolj nagibal k liberalizmu. Pripadal pa ni nobeni stranki (Craik 1843: 209). Tudi tovrstna navidezna neopredelitev oziroma nevpletenost je bila mogoca šele z razgradnjo fevdalizma in scasoma postala glavni adut t. i. liberalne demokracije. Prav v sklicevanju na Hobsawma in nekatere druge mislece tako v raziskavi jakobince postavljamo v nekoliko drugacno luc. Mešcansko zgodovinopisje (sploh v zadnjih desetletjih) spregleduje, koliko nazorov, ki jih je buržoazna ideologija scasoma prevzela kot minimalni standard clovecnosti, dolgujemo zgolj jakobinski revolucionarni intervenciji. Hkrati je ta s svojo radikalnostjo za dolgo casa zaznamovala vsak progresivni angažma, pa naj so se njegovi akterji tega zavedali ali ne. Med drugim celo o zavzemanju za demokracijo48 do jakobincev ni bilo sledu. Francoska revolucija bi se v svoji zmernejši razlicici kaj lahko ustavila pri zahtevah o deregulaciji trga in medstanovski solidarnosti znotraj ustavne monarhije. Prav jakobinci pa so v duhu svoje (precej idealisticne, naj dodamo) ideolo­gije prevlade »zdravega razuma« osnovali novo, radikalnejšo ustavo. Ta je kot prva v zgodovini predvidela splošno volilno pravico, pravico do upora, pravico do dela, vzdrževalnine itd. Brez odškodnin so jakobinci odpravili še zadnje fev­dalne privilegije. »Bila je to prva zares demokraticna ustava moderne države.« (Hobsbawm 1968: 91) Še nazorneje to razmerje zacrta Wolfgang Abendroth (1971: 12): »Francoska revolucija je omogocila, predvsem z demokraticno volilno pravico po ustavi iz leta 1793 ter s plebejsko revolucionarno diktaturo jakobincev, obrat evropske zgodovine k uveljavljanju clovecanskih pravic in demokracije.« Ta digresija ni bila nepomemben odvod od naše osrednje teme; jakobinci namrec niso zaceli le s politicno demokracijo, temvec tudi s politicnim nacio­nalizmom. In prav zaradi konservativnih predsodkov, s katerimi se je mešcan­stvo spominjalo svojih nelagodnih politicnih zacetkov, so o nacionalizmu ozi­roma naciji jakobincev raziskovalci izrekli marsikatero zmotno misel. A najprej zacrtajmo nekaj pravilnih. Jakobinci so svojo oblast med junijem 1793 in julijem 1794 utemeljevali kot vladavino narodove volje. Organiziran proletariat med francosko revolucijo seveda še ni obstajal, zato je bil najbolj radikalno demokraticni politicni subjekt, ki so ga nagovarjali, prav nacija kot ljudstvo. Nacionalni karakter revolucije je 48 Ob tem je samoumevno, da ne govorimo o klasicni atenski patriarhalni sužnjepose­ stniški demokraciji elite. Pa še glede te je v fevdalni Evropi ocitno prevladalo Aristo­ telovo odklonilno mnenje, ki se ujema s sholasticnimi nazori. za jakobince pomenil ljudsko usmerjene ukrepe, med drugim gospodarsko regulacijo in upravno centralizacijo – nikakor pa pripovedi o skupni preteklosti in edinstvenosti francoske kulture. Del njihovega radikalno egalitarnega pro-jekta je bila tudi splošna vojaška mobilizacija, kakršne predmešcanska družba ni poznala. Prva moderna naborniška vojska in hkrati prva nacionalna vojska v zgodovini je bila rezultat progresivnega procesa, cetudi je zaradi nadaljnjega razvoja buržoaznega represivnega aparata danes to komaj pojmljivo. Vojska, kot so jo razumeli jakobinci, naj bi nacijo celostno približala poli-ticnemu odlocanju in jo oborožila. Pred tem je bilo nošenje orožja privilegij aristokracije in najetih vojsk – ti dve skupini pa sta imeli do francoske revolu­cije pravzaprav tudi kot edini (ce ne štejemo z njima povezanih organiziranih religij) politicni domet. Prav v nacionalnem karakterju revolucionarne armade je bil razlog velikanske francoske vojaške premoci v skoraj neprekinjenem loku od jakobinske republike leta 1793 do Napoleonovega poraza (Hobsbawm 1968: 90–94). »Revolucionarna vojska je bila najsilnejši otrok jakobinske republike.« (Nav. d.: 96) Prav na tej tocki se spet lahko navežemo na sistemski odpor do jakobin­stva. Prav nobena kritika jakobinstva po sredini 19. stoletja se ne spoprime z njegovo militarizacijo.49 To seveda pomeni, da ocitke usmerja ideologija, ki z militarizacijo, kakor tudi z nacionalnimi vojskami nima problemov. To pa je prav nekriticna mešcanska ideologija. Tako gredo poznejši ocitki pogosto v nenavadno smer: jakobince naj bi v nasprotju z zmernejšimi strujami francoske revolucije oznaceval ekskluzivni nacionalizem, tega pa razlicni raziskovalci razlicno pojmujejo – in to pojmo­vanje brez oklevanja pripišejo že jakobincem. Jakobincem precej nenaklonjeni zgodnejši raziskovalec revolucij Crane Brinton je pisal, da je jakobinski nacionalizem v vsega nekaj letih dobil vse pomanjkljivosti nacionalizma sodobnih buržoaznih držav; revolucionarni pomen besede patriot pa je Brinton elegantno pripisal samemu razsvetljen­ 49 Nekateri jim seveda ocitajo vojne pohode. Ob tem pa modro zamolcijo, da so vojno Francozom proti jakobinski volji vsilili žirondisti – in to prav zaradi trgovskih inte­ resov (Hobsbawm 1968: 88–89). skemu izrocilu: »Jakobinec se je pojavil kot patriot v pomenu, kakršnega je imela francoska beseda v 18. stoletju; koncal je kot patriot v popolnoma nedvo­umnem angleškem pomenu 19. stoletja. […] [F]rancoski revolucionar se je v nekaj letih spremenil iz kozmopolita v nacionalista.« (Brinton 2011: 148) Podobna – in podobno tehtna – je zgodnja tipologija nacionalizmov (v eni od zgornjih opomb omenjenega) Carltona J. H. Hayesa. Vendar ni brez dolocene specifike. Po tej tipologiji »jakobinski« predstavlja fanaticen tip nacionalizma. V nasprotju s »humanitarnim nacionalizmom«, ki ga Hayes pripisuje vplivu francoskega razsvetljenstva (h kateremu pa prišteva tudi Herderja), kot »jako­binski nacionalizem« v svoji tipologiji namrec pojmuje nestrpnost, fanatizem in brezpogojno zvestobo državi (Hayes 1931: 43, 52–83). Z izjemo zadnjega, torej etatisticnega elementa države, pa njegov opis bolje kot revolucionarne oznacuje prav tiste evropske nacionalizme, ki so imeli s francosko revolucijo in jakobinci bore malo skupnega – imeli pa so marsikaj skupnega z (v mnogih pogledih pro-tirazsvetljenskim) Herderjem. Torej – etnicne nacionalizme. Iz teh dveh strukturno sicer nadvse podobnih sodb lahko vidimo, kako neobvezujoc zbirni pojem je za svoje kritike postalo »jakobinstvo«. Domnevni (ali pa vsaj hipertrofirani) ekskluzivizem jakobincev je bilo pac treba ilustri­rati z manj priljubljenimi mešcanskimi praksami. To je bilo seveda obsojeno na neuspeh, saj so tako državljanske prakse angleškega imperializma kot etni­cisticne prakse nasploh politicno konservativne in sistemske. Nacije zato ne pojmujejo enako, prav tako pa imajo na voljo povsem drugacne pogoje za uve­ljavljanje svojih nacionalnih politik, kot so jih imeli jakobinci. Za opisovanje povsem specificne prakticne politike, ujete med razsvetljenske vzore in neza­želeno permanentno vojno stanje, so torej takšne primerjave povsem nezado­stne. Posebno zato, ker – kot smo videli že s Sieyčsom – revolucionarna nacija sploh ni bila definirana ekskluzivisticno (razen v odnosu do tenke fevdalno privilegirane plasti). Bistveno podrobneje predstavi jakobinsko pojmovanje nacije Leerssen, ki sicer jakobincem prav tako ni naklonjen, njihovo vladavino pa opisuje tudi kot diktaturo in celo totalitarizem (Leerssen 2006: 90). Kakorkoli že, osnovna zastavitev njegove kritike je v temelju drugacna od omenjenih pojmovanj. Leerssen namrec tragedije, ki jo pripisuje jakobinski epizodi, ne povezuje z ekskluzivnim nacionalizmom – ta, trdimo, pred nemško brambovsko inter­ zgodovinopisje. Nasprotno, jakobinska politika nacije se je zavzeto opirala na celotno radikalno razsvetljensko izrocilo. V diapazonu tedanjih revolucionarnih pogledov na nacijo jakobinski ni izstopal po nicemer, razen po doslednosti. In prav zaradi te doslednosti so številna Grégoirova starejša prizadevanja v tej ali oni obliki lahko uresnicili šele jakobinci. Da bi se uresnicila, so morali biti ustav­nomonarhicni liberalni ideološki aparati države ukinjeni in zamenjani z novimi. Tako si je Grégoire od leta 1789 osebno prizadeval za osvoboditev podrejenih ljudstev v francoskih kolonijah, v jakobinskih letih 1793–1794 pa so tudi zaradi njegove iniciative francoske kolonije še uradno odpravile suženjstvo. Z drugimi besedami, domnevno ekskluzivni jakobinski nacionalizem je prispeval k nacio­nalnemu osvobajanju od etnicnih Francozov. Od leta 1802 pa vse do smrti je Grégoire podpiral tudi haitijski boj za neod­visnost (Bričre 2004: 34). Ceprav se zdi z današnjega gledišca to morda nena­vadno, je njegova progresivna nacionalna politika zahtevala tudi dolocen tip asimilacionizma, ce je želela biti dosledna. Tako je bila hrbtna stran odprave segregacije Judov prav njihovo izenacenje s Francozi.50 Najintenzivneje pa si je Grégoire prizadeval za odpravo narecij ter drugih jezikov in dialektov, ki so se tedaj (še) govorili v razlicnih francoskih departmajih – predlagal je celo, da bi jih prepovedali kot sumljive in kontrarevolucionarne (Leerssen 2006: 138). V svojem protietnicnem konceptualiziranju naroda skratka kljub dolocenim razhajanjem ni prav nic zaostajal za jakobinci. Leta 1794 je Grégoire narodni skupšcini predstavil svoje porocilo o nujnosti in možnostih unicenja regionalnih dialektov in standardizacije francoskega jezika(Rapport sur la nécessité et les moyens d'anéantir les patois et d'universaliser 50 Leerssenova oznaka asimilacija je zaradi obicajnih konotacij nekoliko ostra za dejanje s tako emancipacijsko mocjo, toda boljšo bi težko predlagali. Zadovoljimo se z rabo besede in hkratnim distanciranjem od ocitujocega tona, s katerim sicer avtor pov­zema Grégoirovo nacionalno politiko. Pred diseminacijo Herderjeve ideologije, ki je kot prva poudarjala bogastvo razlik, Grégoirove poteze niso mogle biti tako sporne, kot se morda zdijo danes. Nasprotno: »[R]evolucija je dala Židom najvecjo mero ena­kosti, ki so jo sploh kdaj uživali v kršcanskem svetu. Tisti, ki so zgrabili to priložnost, si niso nicesar bolj želeli 'asimilirati se' tej novi družbi in samo po sebi razumljivo je, da so njihove simpatije veljale predvsem liberalizmu.« (Hobsbawm 1968: 254) Zdi se, kot bi Hobsbawm, ki ga prav gotovo ne moremo obtožiti antisemitizma, na tem mestu odgovarjal štirideset let mlajšemu odlomku iz Leerssena. l'usage de la langue française). V njem je razkril svojo skrb, ker se je standardna francošcina govorila v vsega 15 od 83 departmajev, v Franciji pa je tedaj obsta­jalo vec kot trideset regionalnih jezikovnih izrocil. Od 28 milijonov Francozov naj bi tako le trije milijoni francošcino govorili vsakodnevno. Šest milijonov državljanov naj bi bilo do nje indiferentnih, dodatnih šest pa naj bi francosko govorilo s težavo. S tem so za Grégoira samoumevno izpadli iz revolucionarne francoske nacije; množica razlicnih jezikov in s tem jezikovno nepovezanih skupnosti, posledica fevdalne razklanosti Francije, naj bi tako ohranjala pri življenju tudi reakcionarne fevdalne tradicije (Leerssen 2006: 138). V tem je bil Grégoire nadvse blizu jakobincu Bertrandu Barčru, ki pa je v nasprotju s predhodniki v pojmovanje francoskega nacionalizma oziroma patriotizma že vnesel poudarjeno custveni moment (Gershoy 1927: 425). A tudi Barčre ga ni nameraval povezati s fantazmatskimi nacionalnimi tradici­jami. Nasprotno, želel si je ustvariti nov revolucionarni mit, s katerim bi – kaj­pada nasprotno od opata Grégoira – izkoreninil kršcanstvo (nav. d.: 427). V letih 1793–1794 je Barčre v ta namen prvi govoril o splošnem sistemu javnega šolstva, s katerim bi Francozom med drugim priucili revolucionarni patrioti­zem.51 Pripisuje se mu tudi prvenstvo v ideji, da posameznik dolguje usluge svoji naciji (nav. d.: 422), ponuja pa jih lahko s svojim delom, premoženjem, nasvetom, mocjo in/ali krvjo (nav. d.: 429). Na tem mestu je treba poudariti, da je bil Barčre v skladu z revolucionarnimi izrocili svetovljan, njegova prizadevanja pa so imela precej širše ambicije od zgolj francoskih. Bil je prvi, ki je govoril o univerzalnem osnovnem šolstvu, ki bi tudi prebivalce ostalih držav osvobodilo fevdalne miselnosti in lokalne aristokracije. V zvezi z njim je predlagal osnovne discipline, ki so marsikje še danes temeljni del osnovnega šolanja: izrekanje pripadnosti državi, abeceda in poštevanka, zavzemal pa se je tudi za svobodo tiska, govora in misli (nav. d.: 25–426). Tako se z mislijo na Althusserja in Andersona spet znajdemo ob neposrednem prepletu buržoazije, nacionalizma in šolstva. 51 »[P]atriot se je še bolj meril po svojem nasprotovanju absolutisticnemu kralju kot pa po enako govorecih posameznikih. Konvent je imenoval za castne francoske drža­vljane tudi tuje demokrate, ki so delili svoje politicno prepricanje s francoskimi revo­lucionarji (Holbach, Grimm, Buonarotti). Prof. Zwitter omenja v tej zvezi primer Alzacije, kjer so 'patrioti' stali na stališcu, da je mogoce biti dober francoski patriot, pa ceprav govoriš nemško.« (Rizman 1980: 67) Kakorkoli že, v pokrajinskih jezikih in narecjih je tudi sam videl znak reakcio­narne zaostalosti. Oglejmo si odlomek iz njegovega porocila Odboru za javno varnost o jezikih(Rapport du Comité de salut public sur les idiomes) iz januarja 1794: »Federalizem in vraževerje govorita bretonsko; plemstvo v izgnanstvu, ki sovraži republiko, govori nemško; kontrarevolucionarji govorijo italijansko in verski fanatizem govori baskovsko. Cas je, da zlomimo ta sredstva škode in terorja.« (Leerssen 2006: 139) Ta odlomek Leerssen (nav. m.) primerja s tem Grégoirovim razmišljanjem: Naši komisarji v Zahodnih Pirenejih so leta 1792 porocali, da so med Baski, nežnim in dobrim ljudstvom, številni dovzetni za fanatizem, ker je njihov jezik ovira za razmah razsvetljenstva. Enako se je zgodilo v drugih departmajih, kjer so zlikovci svoje kontra­revolucionarne mahinacije lahko uspešno zasnovali na ignoranci do našega jezika. Ob tem je Grégoirova alternativa seveda jasna: jezik grande nation bi morali homogenizirati, da bi ljudstvo svoje (republikanske) misli izmenjevalo brez (reakcionarnih) ovir. Francija se vsestransko centralizira, je razmišljal, zato bi morali, kakor hitro bo to mogoce, v République une et indivisible vzpostaviti »enotno in nespremenljivo rabo jezika svobode« (nav. m.). Leerssen izpo­stavi povezavo med Grégoirovima težnjama po napredku in centralizmu; napredek bo v jeziku, ki ga je treba kultivirati onkraj regionalne zaostalosti, po njegovo pomenila prav jezikovna centralizacija. In nasprotno, državna centralizacija ne bo stekla brez številnih ovir, ce ljudstvo ne bo govorilo v enotnem jeziku. Procesa sta v devetdesetih letih 18. stoletja potekala z roko v roki, lokalne ljudske obicaje pa je francoska oblast poskušala odpraviti tudi s standardizacijo oblacil.52 Medtem ko so nove družbenopoliticne razmere ustvarjale francosko nacijo in nacionalizem, so jo francoske revolucionarne vojne na precej kilav nacin že zacele izvažati. Ob tem pa je politicna nacija, kakršno so sooblikovali vsi zgoraj opisani koraki, trcila ob popolnoma drugacno nacijo. Ta je skozi drugo polo-vico 18. stoletja vznikala vzhodno od Rena, v nemških državah. Oblikovala se je ob hkratnem zavracanju razsvetljenstva in spoprijemanjem z novimi dilemami, 52 To je le na prvi pogled nenavadno: v slovanskih nacionalizmih se je desetletja pozneje, ceprav ne tako neposredno, odvijal podoben proces centralizacije, le da v glavnem brez razsvetljenske usmerjenosti, ki je pri Grégoirovi politiki ocitna. ki jih je to odprlo. V nadaljevanju si bomo ogledali plašne zacetke te drugacne nacije, ki v svojem casu niso nakazovali njene naknadne politicne moci. Socasna nemška nacionalna misel: Herderjeva Volk in Nation Medtem ko se je v drugi polovici 18. stoletja Franciji razvijala in poglabljala razsvetljenska misel, je nemški filozof Johann Gottfried Herder razvijal filozo­fijo, ki je bila veliko bolj vplivna v romantiki – zlasti v tistem njenem delu, ki se je distanciral od racionalnih temeljev razsvetljenske ideologije. Vpliv Her-derjevega pojmovanja narodov kot (med seboj razlicnih) ljudstev pa je segel onkraj vseh filozofskih dilem poznega 18. stoletja. Tako je ocrtal ideološke smernice, ki so do konca 19. stoletja že veljale za bolj ali manj vse naciona­lizme – podobno kot jakobinska upravna opredelitev nacije. In podobno kot nekateri jakobinski nazori so tudi številna Herderjeva stališca cez cas v buržo­azni ideologiji obveljala za splošen izraz kultiviranosti. Zato je nekoliko nenavadno, da Hobsbawm v svojem temeljitem prerezu družbe med obema evropskima revolucionarnima obdobjema Herderja komaj kdaj omeni. Ne posveca se mu niti na mestih, kjer govori o protonacionalizmu, torej o obliki (kulturne) nacionalne zavesti, ki se še ne manifestira kot politicna formacija.53 Herder je o abstraktnih etnicnih kategorijah Volk in Nation pisal že v šestdesetih letih 18. stoletja – torej še pred francosko revolucijo kot izho­dišcno tocko vsakršnega modernega politicnega nacionalizma. Tudi njegovo pojmovanje nacije je bilo, kakor poudarja Joep Leerssen, v temelju drugacno od pojmovanja nacije pri francoskem razsvetljenstvu. Hkrati je treba dodati, da je bil njegov odnos do razsvetljenstva nekoliko zapleten – še bolj pa so ga zapletle poenostavitve (dobesedno) po njegovi smrti. Že na zacetku je namrec treba poudariti, da se Herder v zgodovinopisje – tako mešcansko kot kriticno – ni vpisal kot klasicen nasprotnik napredka. Tako je za številne relevantne pisce obveljal kot pomembno ime nemškega razsvetljenstva. To pa je bila tudi podoba, ki jo stroka najraje izpostavlja. 53 Natancneje, na nekem mestu ga uporabi ravno za kontrast protonacionalizmu nepis­menih vestfalskih kmetov. To dodatno potrjuje, da je za Hobsbawmovo zrelo defini­cijo protonacionalizma nepismenost njenih nosilcev bolj zavezujoc faktor od predinsti­tucionalne predstave teh istih nosilcev. Njegov »svetovljanski« in neizkljucevalni odnos do razlicnih jezikov in kultur je v razpravljanje obicajno pritegnjen kot pika na i njegovemu domnevnemu demokratizmu. (Tega se obicajno utemeljuje s kakšnim odlomkom, posebno spodbudnim do kmeckega življa.) Toda ne da bi Herderju razsvetljenske ideo­logeme odrekali v celoti,54 se za našo analizo splaca nekoliko pomuditi pri nje­govi razsvetljeni fami. Mnogi od njegovih domnevno razsvetljenskih nazorov se po nekoliko ostrejšem pogledu izkažejo za osupljivo precenjene. Ceprav je protestantski pastor Herder krajši cas podpiral francosko revolucijo (in se zato celo razšel z Goethejem /Rizman 1980: 87/), so njegova zgodnejša stališca, ki jih povezujejo z razsvetljenstvom in demokracijo, pogosto interpretirana neza­dostno, vcasih pa tudi cisto narobe. Kot je strnil Arnold Hauser: Herder je morda najbolj znacilna figura nemške literature v 18. stoletju. V sebi zdru­žuje najpomembnejše težnje svojega casa in najocitnejše izraža tisti svetovnonazorski antagonizem, mešanico naprednih in reakcionarnih tokov, ki vlada v družbi njegove dobe. Zanicuje »trezno razumsko kulturo« razsvetljenstva, hkrati pa govori, da je njegov cas »resnicno veliko stoletje«[,] in misli, da more združevati svoje razsvetljenstvu sovražne nazore z navdušenjem za francosko revolucijo. (Hauser 1969: 143) Ambivalenca med Herderjevimi ideologemi je v marsicem posledica nje­govih precej nekompatibilnih filozofskih vplivov. Tako je že od mladosti obcu­doval Immanuela Kanta, Johanna Wolfganga Goetheja in Johanna Georga Hamanna – z vsemi tremi pa je vsaj nekaj casa tudi prijateljeval (Irmscher 1974). A zdi se, da je najgloblji pecat na njem pustil prav Hamann, ki je tudi edini, s katerim se vse življenje ni razšel. Herderjevi socialni nazori so najveckrat protimešcansko in protirazsvet­ljensko naddoloceni. To vidimo že, ce si ogledamo tiste primere, s katerimi 54 Njegovo protiimperialno stališce nasproti Veliki Britaniji (prim. Herder 2002: 385– 386) ali Španiji ter skrb za tiste Americane, ki jih je prevladujoca belska liberalna poli­tika zatirala, sta bila drzna in brez dvoma napredna. Toda pogosto sta bila vpeljana v funkciji idealizacije fantazmatske prvobitnosti in atavisticnega ruralnega sentimenta, kakršnega je modernizacija kanila odpraviti – ne pa dejanske kritike kolonialnega izkorišcanja. Njihovo pomanjkanje temeljitosti je tudi razlog, da so skozi evolucijo herderjevske ideologije v panslavizem družbenokriticni momenti povsem izginili tudi pri njegovih najbolj gorecih ucencih. raziskovalci dokazujejo nasprotno. Kot dokaz njegovega demokratizma tako nekateri navajajo izjavo, da ni clovek tista žival, ki potrebuje gospodarja, temvec da je tisti clovek, ki potrebuje gospodarja, žival (Rizman 1980: 87). V resnici tovrstno rezoniranje nima nujno progresivnih izhodišc, kaj šele ucinkov. V istem casu na primer ni bilo nepriljubljeno med angleškimi in ameriškimi libe­ralnimi filozofi; a ce razredna razmerja ostanejo pri Herderju netematizirana, so jih ideologi kapitalizma razvili do konca in jih uporabili kot apologijo za mezdno delo, sužnjelastništvo ali razredno izkorišcanje nasploh. Še vec, pred jakobinsko intervencijo v svetovno politiko je liberalno pozi­vanje na svobodo najveckrat pomenilo svobodo za vladajoci razred.55 V naspro­tovanju kršcanski pieteti je ta pomenila prav to, da se nižje stanove, ki naj svobode ne bodo deležni, dehumanizira. Mešcanski politicni filozofi so se najveckrat sklicevali na mit o po naravi svobodnih in nesvobodnih ljudeh, od katerih si lahko prvi brez slabe vesti podvržejo druge. Suženjstva, kolonialnega genocida in prodaje ljudi s tem argumentom niso zagovarjali le veliki ustanovni ocetje Amerike kot Washington ali Jefferson, torej praktiki (Losurdo 2014: 12; Morgan 1972: 6), temvec tudi velikani zahodne mešcanske misli. Socialna misel Edmunda Burka je v tem pogledu znacilna: »Ljudstvo v južnih kolonijah je precej mocneje ter z višjim in bolj trmastim duhom nave-zano na svobodo kakor kot tisto na severu. […] V takšnih ljudeh se vzvišenost vladanja povezuje z duhom svobode, ga krepi in ga dela nepremagljivega.« (Losurdo 2014: 131) Podobno pa so razmišljali tudi redki anglosaksonski kla­siki, ki suženjstva niso podpirali. Tako je angleški liberalec Algernon Sidney v 17. stoletju pisal o svobodi domacih plemiških gospodarjev, da »po Božji volji« odlocajo o življenju in smrti svoje služincadi, saj da »nizkotni in poženšceni Azijati in Afrikanci« ne razumejo svobode in so v tem le »malo drugacni od zveri« (nav. d.: 125). Tej antiemancipacijski ideologiji pa se je najvplivnejši del francoskega razsvetljenstva postavil po robu. Z apologetskimi anglosaksonskimi tokovi pa je Herderja povezal tudi Hauser: 55 Oziroma – odvisno od državne ureditve – za še ne vladajoci, a vzpostavljajoci se svobodni podjetniški razred. [K]ako globoko korenini tudi sicer v miselnem svetu konservativizma, kaže njegova filo­zofija zgodovine, ki se v mnogocem stika z Burk[o]vimi idejami. Tako kot tudi Herder noce zgodovinskega življenja obvladovati, spreminjati in posiljevati oblik, marvec jih želi razumeti, razlagati in se jim predajati. (Hauser 1969: 144) Ob tem se je navezal na Herderjeve filozofske meditacije o splošni morfo­logiji iz leta 1776. Pripisal jim je temeljno pesimisticno usmeritev in jih navezal na mnogo poznejša Spenglerjeva dela (nav. m.). Še precej natancnejši pa moramo biti glede Herderjevih »neizkljucevalnih« stališc o jeziku in naciji. Ta so mu zlasti v desetletjih identitetnih študij zagotovile castno mesto med nemškimi filozofi. Ce zamižimo na eno oko, bi sicer njegovo osredotocanje na jezik kot »organ družbene aktivnosti in sodelovanja« – tako ga navdušeno ocenjuje Rizman (1980: 85–86) – sicer res lahko razumeli kot korak k materialisticnemu ali vsaj laicnemu pojmovanju jezika. Drži pa nasprotno: jezik je po Herderju »božji dar«, njegova družbeno kohezivna funkcija pa je prav pred­moderna. Implicira namrec, kakor poskušamo dokazati v nadaljevanju, fevdalno enotnost subjektov z vladarjem. To pa je tudi kontekst njegovega navidezno demokraticnega, v resnici pa globoko konservativnega zavzemanja za kmeta. Preden preidemo na tiste odlomke iz Herderja, ki to dokazujejo najbolj nepo­sredno, preletimo še siceršnji Herderjev odnos med jezikom in narodom. Leerssen ne pretirava, ko vzneseno piše: Vecino »nacionalnih preporodov«, ki so se odvijali v Srednji in Vzhodni Evropi, od Nemcije do Bolgarije in od Slovenije do Finske, bi lahko bolj ali manj neposredno vzvra­tno navezali na Herderjevo filozofijo in njegov vpliv; tudi vse romanticno (in poznejše) ukvarjanje z ljudsko kulturo, od zbiranja ljudskih pravljic bratov Grimm do rojstva fol-klornih študij, je njegova zasluga. Še danes vsi ljudsko navdahnjeni umetniki, cetudi se tega morda ne zavedajo, mnogo dolgujejo Herderjevi misli. (Leerssen 2006: 97) V nasprotju s poznejšimi etnicnimi nacionalizmi Herderjeva filozofija ni izražala kakršnekoli ozemeljske zahteve ali klicala po nacionalnem združevanju (Kohn 1965: 31, 36). Prav tako še ni bila izrazito ekskluzivisticna (nav. d.: 31; Rizman 1980: 86). Oziroma, kot bomo videli, vsaj ni bila ekskluzivisticna na nacin, kot ga obicajno pripisujemo etnicnemu nacionalizmu.56 56 Naj za tiste, ki jih snov res zanima, vendarle dodamo, da je znal biti ekskluzivisticen tudi v cisto sodobni etnicni maniri; tako ga moramo postaviti v vrsto piscev, ki so Po Leerssenu (2006: 98) je pomembno, da je Herder kot pastor nekaj let deloval v Rigi, kjer je bil vsakodnevno soocen s sobivanjem razlicnih kultur in jezikov. Jezik – in še prav posebno izvor jezika – pa sta bila ves cas v samem središcu njegove misli. V polemiko med zagovorniki naravnosti in družbenosti jezika je Herder interveniral s svojim velikim besedilom Razprava o izvoru jezika (1772). V njem je s še živim spominom bivanja v Rigi poudarjal medse­bojno razlicnost jezikov, s cimer je, kot ugotavlja Leerssen, skoraj samostojno na glavo obrnil razsvetljensko pojmovanje kulture. Razsvetljenstvo je cloveštvo, kulturo in jezike kljub zavedanju o njihovi raznolikosti še vedno proucevalo abstraktno. Clovek, Kultura, Literatura, Jezik – univerzalne besede v ednini z veliko za-cetnico. Variacije so bile razumljene kot sekundarne, kot izjeme, kot anomalije. V Her-derjevem nacinu razmišljanja je variacija postala osrednje bistvo tistega, kar cloveštvo dela cloveško. Ne cloveštvo, temvec razlicnost družb in narodov, vsakega s svojim jezikom, lastno podobo, lastno literaturo, edinstvenim prostorom v stvarstvu. (Leerssen 2006: 99) Oblikovanje razlicnih nacionalnih jezikov je tako Herder oznacil za »naravno posledico cloveške diverzitete« (Brass 2014: 273). Številni avtorji izpostavljajo kriterij locevanja nacij po lastnih posebnostih kot temeljno specifiko 19. stoletja v odnosu do kozmopolitizma 18. stoletja: »Abstraktni univerzalizem prejšnje generacije je bil prevrnjen na glavo in zaradi Herderjeve intervencije povsem neuresnicljiv.«(Leerssen 2006: 100)57 Kot »razsvetljeni protestant« je Herder verjel, da si vsa cloveška bitja kot božje stvaritve zaslužijo dostojanstvo, zaradi cesar je vsaj vecinoma ostro zavracal hierarhizacijo na boljša in slabša ljudstva (nav. d.: 98). Toda hkrati je z metafizicno entiteto Volk (Rizman 1980: 84) in fetišizacijo jezikovnih oziroma kulturnih razlik, paradoksno, prav on vzpostavil ideološko matrico vsakršnega nacionalisticnega ekskluzivizma. Njegovemu razsvetljenemu renomeju nav­kljub pa je treba ugotoviti še, da ekskluzivizem zaznamuje tudi njegove soci­alne in politicne implikacije. utemeljevali inferiornost romanskih jezikov in anglešcine domnevno bolj izvorni nemšcini (Rizman 1980: 87). 57 Leerssen opozarja, da si je nacionalna diferenciacija po Herderju pridobila temeljni, kategoricni status v kulturni in politicni misli. Prav Herder je utemeljil pojmovanje naroda, po katerem je narodova razlika od preostalega cloveštva postala njegov smisel za samorazumevanje. Herder je na številnih mestih že sam poudarjal nasprotja med njegovo in socasno francosko filozofijo. Med drugim je razsvetljenstvu ocital skepso do ljudskih obcutkov.58 Tudi tovrstno šibanje francoske »nadutosti« marsikdaj omenjajo kot Herderjevo demokraticno vrlino. A dodati je treba, da je imel Herder zanjo kaj nenavadno utemeljitev: ljudska kultura izhaja iz ruralnih korenin in se tam najucinkoviteje ohranja, zato naj bi bila najbližja Naravi, kakor se ta odraža na posameznih lokacijah. Njena dragocenost naj bi bila skratka v tem, da je vsakršno ljudsko kulturo ali celo predstavo nemogoce apli­cirati na druge narode oziroma jezike (Brass 2014: 270; prim. Rizman 1980: 86) – to pa je izrazito protirazsvetljenska in protidemokraticna poanta. Kot mnogi Nemci v drugi polovici 18. stoletja je tudi Herder razsvetljen­stvo razumel kot še en trend prestižne francoske kulture. Ker so se francoski kulturni vplivi med Nemci uveljavljali na racun lokalnih posebnosti, je Herder francosko kulturo porogljivo enacil z brezdušno asimilacijo – to pa je pripisal tudi vplivni razsvetljenski filozofiji. V svojem spisu Filozofija zgodovine in njen pomen za oblikovanje cloveštva iz leta 1774 je sarkasticno napadel francosko raz­svetljenstvo kot utopicno, tuje in duhamorno (Brass 2014: 270; prim. Rizman 1980: 88), zaradi cesar so se nanj opirale v glavnem vse kasnejše protirazsvet­ljenske težnje. Herder se je tako o razsvetljenski kritiki ruralnega tradicionalizma retoricno spraševal: »Le zakaj bi v vsako stoletje pritegnili zgodbo o parcialni, zanemar­ljivi laži, zgodbo, ki smeši in omalovažuje obicaje vseh ljudstev in vseh dob.« (Brass 2014: 270) To njegove besede o božjem stvarstvu, v katerem so vsi jeziki enako pomembni, postavlja v novo luc. Razsvetljenstvo naj bi po Herderju z novim, »komercialnim duhom«, kjer »je vse naprodaj«, unicevalo starega »duha poguma«, ki ga najbolje ponazarjajo prav arhaicni jeziki (nav. d.: 271). Poleg tega naj bi bila tako Narava kot »'naravno' cloveštvo« božji kreaciji. Teh po njegovem mnenju ne bi smeli problematizirati z razumom, kar je povsem v Hamannovem duhu ocital »brezbožnemu« razsvetljenstvu (nav. d.: 275). Opozorimo na še eno presenetljivo analogijo s sodobnim etnicizmom, ki na prvi pogled morda ni tako opazna. Tako kot so etnicisticni raziskovalci 58 Tudi metodološki etnicisti se v svoji argumentaciji dosledno opirajo na ljudske obcutke in jih postavljajo nasproti resnim teoretskim dognanjem. pogosto ujetniki ideologije liberalnega pluralizma, ki pa kot pluralen ucinkuje le do trka s (subverzivno) teorijo, je bila tudi Herderjeva na videz univerzalna navdušenost za »razlicnost« in »izbiro« temeljno zamejena. Herder tako fran­coske misli (ki je bila v tistem casu še najbliže kriticni teoriji) kljub svojim na videz vkljucujocim nazorom ni pojmoval kot zanimivo kulturno alternativo – temvec jo je sprejel na nož. In ceprav je za kratek cas (kar smo že omenili) podprl revolucijo v Franciji, je nadaljnjo politiko francoske revolucije, ki je kot edina v svojem casu obljubljala zemljiško odvezo in odvzem dednih pravic, odklanjal59 (Spencer 2012: 150–151). In prav to hitro pokaže, kako nedemokra­ticne temelje je imelo njegovo zavzemanje za kmete in »ljudstva«. V svojih spisih je mislec že zacrtal na videz nadrazredno zastavitev (ven-darle) inherentno politicnega projekta. Po mnenju sociologa Toma Brassa je Herder jasno pokazal, da je do razsvetljenstva najbolj skepticen zaradi fran­coske distance do »avtoritet« in »zgornjega razreda« (Brass 2014: 275). In prav v tem Herder predstavlja kleno osnovo tistim tokovom, ki po propadu revolucije nacije niso vec razumeli kot tretji stan, temvec kot etnicno entiteto. Med drugim je filozof v svoji genialnosti celo jasno ilustriral, kako deluje ide­ologija etnicnega nacionalizma; toda v svoji ujetosti vanjo si jo je razlagal kot pradavno, naravno stanje, ki že izginja. Herder je cinicno tarnal: Kako globoko je izvirno, spontano spoštovanje avtoritet, staršev in višjih razredov, po vsem svetu padlo v zadnjem stoletju, je nemogoce izraziti. Ovire in pregrade so bile odpravlje­ne. Predsodki, kakor jih imenujejo, razreda, vzgoje in celo vere so bili poteptani in celo zasme­hovani kot nekakšna poškodba: vsi bomo postali bratje zahvaljujoc naši uniformni vzgoji. Agnosticizem, razsvetljenstvo … (Herder 1969: 100; poudaril A. J.) Herder pa nasproti razsvetljenstvu ni branil zgolj lokalnih predsodkov, »pogumnega nordijskega viteštva«, religije in »navezanosti na zemljo«. V fevdalnih družbenih institucijah in njihovi hierarhiji je celo opažal »nekaj cvr­stega, kohezivnega, plemenitega in velicastnega«. Nekaj, cesar »s svojo prefi­njenostjo, […] prirojeno bistrostjo in vseobsegajocim kozmopolitizmom […] ne razumemo« (Brass 2014: 274). Precej neumestni pokroviteljski ton se tudi 59 Besede Vicki Spencer o tem, da je postrevolucionarno oblast razumel kot povsem enako vsaki drugi hegemoniji, so precej prizanesljive. Herder teh dveh vrst hegemo­nije nikakor ni izenacil: revolucionarna se mu je zdela slaba, do fevdalne pa se je vselej izražal spoštljivo. tu nanaša prav na razsvetljensko filozofijo. Ko se je nekaj vrstic pozneje izvil iz pluralis modestiae, je mitološko sklepal, da se je Evropa oblikovala prav v takih okolišcinah. S Herderjevimi besedami, »generacije in družine, gospodar in slu­žabnik, kralj in podložnik so mocneje in tesneje vzajemno delovali« (Herder 1969: 92; Brass 2014: 274–275). Ceprav je naceloma poudarjal, da so ljudstva in jeziki med seboj enako­vredni, se je tudi njemu mestoma zapisala idealizacija »ljudi s Severa«. Njihova velicina naj bi bila v tem, da niso spoštovali umetnosti in znanosti, temvec svoje bogove. In, s Herderjem, ce so prispevali naravo namesto umetnosti, nordijski zdravi razum namesto znanosti, mocne in dobre, cetudi divje obicaje namesto elegance v skupnem vrenju, kakšen dogo­dek je to bil! Njihovi zakoni so dihali možat pogum, dostojanstvo, zanašanje na ljudsko pamet, poštenje in spoštovanje bogov. (Herder 1969: 190) Vrhunec Herderjevega nazadnjaštva, ki se skriva za navidezno nadrazredno zastavitvijo nacije, razkrije že prav hiter pogled v nejasen odnos med njego­vima konceptoma Volk in Nation. S preklapljanjem med njima vzpostavlja razliko med (idealizirano) preteklostjo in (kritizirano) modernostjo. Tako naj bi bil Volk (oziroma demos) v anticni Grciji bistveno bolj inkluziven, saj naj bi zajemal vse državljane, v Herderjevem casu pa pretežno – drhal (Pöbel und Canaille). Nasprotno celo mitologizirajoci Herder Nation povezuje s casom, ki sta ga že zaznamovali delitev dela in razredna stratifikacija. »[V grških polis] so bili vsi enakopravni: vojaki, kmetje in državniki so bili skupaj. Danes pa so kmet, vojaški razred, da, najbrž pa tudi oblast, loceni od mešcanskega razreda: nasproti njemu stojijo trgovci in obrtniki.« (Menges 2009: 199) Herderjeva ocaranost nad »neokrnjenimi« ruralnimi odnosi (skratka, nedotaknjenimi fevdalnimi produkcijskimi razmerji) in nad grškimi polis (ki jih je enacil s slogo) se manifestira tudi v njegovem idealu skupnosti. Volk (v nasprotju z Nation, ki zajema vso skupnost) pravzaprav obsega le prednacio­nalne razredne kategorije. S Herderjevimi besedami: »V državi obstaja le en razred, in sicer ljudstvo (ne drhal), temu pa pripadata kralj in kmet, vsak na svojem mestu, v sferi, ki mu je namenjena.« (Clark 1955: 367) Implikacija je samoumevna: v imaginarni Volk kot nadcasovno moralno korekcijo Nation je Herder štel le kmete – in kralja, ne pa tudi bolj urbanih delavcev, ki jih je razumel kot drhal (Brass 2014: 279). Tako ekskluzivisticni pozneje niso bili niti najreakcionarnejši nacionalisti. Toda teh pred tem niso obvarovale le zahteve prakticne politike, temvec tudi drug ideološki input, ki je veliko bolje artikuliral demokraticne in inkluzivisticne razsežnosti naroda – to pa je bil prav jakobinski vpliv. In morda ni nenavadno, da sta se oba vpliva skozi nadaljnji razvoj naciona­listicne ideologije povezala. Še ko je Herderjevo filozofijo povzelo malošte­vilno izobraženo mešcanstvo, se je pokazala inherentna potreba po politicnih sredstvih »opolnomocenja« nacije. In, ce se še enkrat navežemo na zgoraj obravnavani Rousseaujev vpliv (ki se nam je iz vecplastnega izkristaliziral kot dvojni): »Prav posebej je na Herderja vplival Jean-Jacques Rousseau. Rousse­aujev Esej o izvoru jezikov je sicer izšel šele leta 1781, tako da Herder v casu pisanja svoje razprave še ni mogel biti seznanjen z njim, pac pa je Roussea­ujev nauk o izvoru jezika gotovo poznal iz drugih njegovih spisov.« (Tonkli Komel 2004: 111) Skratka, za vsakim govorjenjem o naciji, naj bo etnicno ali državljansko obarvano, stoji Rousseau. To pa ni edino, kar dvoumna in kompleksna misleca povezuje; tudi Herderjevo razdvojenost je namrec mogoce pripisati dvojnosti njegovih malomešcanskih interesov (Hauser 1969: 144). Precej podobno pa velja tudi za naslednje obravnavane nemške mislece. Kot bomo videli, je vsako desetletje v malomešcansko razpravljanje o naciji vneslo bolj izoblikovano predstavo o njej. Na to pa moramo biti pozorni tudi v raziskavi. Si lahko kaj pomagamo s primerjavo dveh tako razlicnih manifestacij drobnoburžoazne dvojnosti, kot sta (republikanska) Rousseaujeva in (fevdalna) Herderjeva? Morda. Ce ima Leerssen prav, se mimogrede pokaže, da sta bila glede na svoj milje (nemara presenetljivo) oba sistemska pisca: Rousseau se je v republikanskih ženevskih razmerah zavzemal za republikanizem, Herder pa – vsaj vecinoma – v fev­dalnih nemških razmerah za ohranitev fevdalizma. Poleg tega so bili s hitro spreminjajocimi se družbenimi razmerji naddoloceni tudi njuni malome-šcanski nasledniki. V primeru revolucionarne Francije so bili to jakobinci. V primeru še naprej fevdalnih, a vse bolj buržoaziranih nemških držav pa malo­številno izobraženo mešcanstvo. Za analizo Vrazovega malomešcanstva bomo morali upoštevati tako sin-hrone razlike med malomešcani v centru in na periferiji kakor diahrone razlike med malomešcani v razlicnih obdobjih. V casu, ki ga obravnava naslednji razdelek, se nobeno pojmovanje nacije še ne pokriva z Vrazovim po letu 1830. Kljub temu je njihovo približevanje nacionalizmu 19. stoletja že opazno. Ne le zaradi vse bolj etnicno ekskluzivne predstave o naciji, temvec tudi zaradi vse bolj prakticnih dejavnosti in nacrtov, ki so Herderjev kulturni pojem priredili po svoje. Nemški pojem nacije med Herderjem in Napoleonom Protifrancoski sentiment Lessinga, Möserja in Klopstocka pred letom 1800 Porajajoce se izobraženo višje mešcanstvo (znano tudi kot Bildungsbürgertum) je skozi 18. stoletje prihodnjemu etnicnemu nacionalizmu pripravljalo teren zlasti v izpostavljanju razlike s Francozi. Med prvimi, ki so zacrtali jasne etnicne meje med narodoma, je bil Gotthold Ephraim Lessing. Ta se je v sedemdesetih letih podobno kot Herder zavzemal proti mocnemu franco­skemu kulturnemu vplivu (Vidmar 2010: 132). Tega je opisoval kot »tujega«, »nenemškega« in »onesnažujocega« nemško kulturo (Kamusella 2007: 38). Medtem ko je njegov mladostni vzornik Johann Christoph Gottsched sredi 18. stoletja epigonsko nemško dramatiko želel reformirati tudi z naslanjanjem na francoski model, je Lessing predlagal nasprotno (Nisbet 2013: 25–26). Njegova pozicija sicer izkazuje vec razsvetljenskih elementov kot Herder­jeva.60 »Kihotski« boj za gledališce Nemcev – ki tudi v Lessingovi Hamburški 60 Prostozidar Lessing je bil francoskemu razsvetljenstvu bliže kot vecina njegovih vrstnikov. Ko je v svojih govorih prostozidarjem(Gespräche für Freimaurer, 1778) pisal o državah, ki ustvarjajo prepade med narodi, je sklenil, da bi bilo »mocno želeti, da bi bili v vsaki državi ljudje, ki bi se ne ozirali na predsodke in bi natanko vedeli, kdaj preneha biti patriotizem cednost« (Beer 1936: 45–46). To pa je drža, ki je pri razvitih etnicnih nacionalizmih (tudi nemškem) ne najdemo vec. dramaturgiji (1767–1769) »še niso narod« – je po Leerssenu predvideval rojstvo nemške javne sfere. Omenimo, da je bilo pomanjkanje »foruma za socialne stike in formiranje javnega mnenja, intelektualnega prostora javne menjave in skupne refleksije vseh stvari splošnega pomena« (Leerssen 2006: 96) šibka tocka nem­škega nacionalizma še globoko v drugo polovico 19. stoletja. Popolnoma proti­razsvetljenski pa je nemški protonacionalizem pravnika Justusa Möserja. Ta je zamišljene »starodavne korenine« Nemcev postavil nasproti domnevni grožnji potujcenja in jih povezal s politicno konservativnostjo. O tem, da moramo »ljubiti svojo ocetnjavo«, je pisal tudi Klopstock (Kamu­sella 2007: 38), ki je nekakšen pokrajinski patriotizem izkazoval že pred svojo slavno pesmijo »Ich bin ein deutsches Mädchen« (Nemško dekle sem) iz leta 1770. Potem ko je leta 1749 v bojeviti pesmi hvalil Friderika Velikega, se je od njega odvrnil nekaj let zatem, ko pruski kralj ni želel postati mecen socasnemu nemškemu ustvarjanju. Ker je Friderik hkrati izkazoval poudarjeno naklonje­nost francoskim svobodomislecem, so se Klopstockove obrambne pozicije še okrepile (Scherer 1906: 36). Navdih za svoje predstave o nemštvu je tako tudi Klopstock zacel poudarjeno crpati iz preteklosti. Toda »neodvisnega« nemškega pisanja, h kateremu si je prizadeval, ni poskušal nasloniti na starejše avtorje. Nasprotno, njihovemu vplivu se je hotel ogniti in nemško tradicijo izumiti na novo prek psevdozgodovinskih pripovedi in nordijske mitologije z bogovi, »ki jih ni nihce poznal in katerih imena se je sam Klopstock ravno ucil izgovarjati« (nav. d.: 36–37). Toda vsi ti pomembni vplivi še zdalec niso bili tako sistematizi­rani in daljnosežni kot Herderjeva filozofija. Nemški nacionalizem v letih 1800–1810: Napoleonov dvojni vpliv Protifrancoski sentiment, kakršnega smo lahko opazili v Herderjevih delih, je še pred Napoleonovimi osvajalnimi pohodi (predvsem pa v njihovem casu) zajel zlasti mlajše nemške izobražence. Nacionalizem se je polagoma zacel širiti, ceprav se mnenja o njegovem dometu razhajajo. Težko bi se strinjali s Hobsbawmom, da je šlo pri tem še vedno za razme­roma osamljen sentiment, omejen na nemško reakcijo: Francija je bila v zahodni Nemciji sila priljubljena, posebno med vojaki, od katerih jih je mnogo služilo v francoski vojski. Skupine prebivalstva, ki so bile vdane papežu oziro­ma cesarju, so pac bile sovražno razpoložene proti nasprotnikom teh dveh in to so bili slucajno ravno Francozi; toda iz tega še ne moremo sklepati, da bi v njih obstajalo kako nacionalno custvo oziroma bi si celo želeli nacionalne države. (Hobsbawm 1968: 179) A tudi ce Hobsbawmova trditev ne drži v celoti, implicira pravilno ugo­tovitev, ki jo bomo kmalu pojasnili. Znacilno je namrec, da so bili (ob poli-ticno samoumevnih nasprotnikih) do Napoleona najbolj nastrojeni izobraženi mešcani. Prav tisti segment prebivalstva torej, ki je bil v Ilirskih provincah nad Napoleonom najbolj navdušen. A tudi reakcionarni protinapoleonski izo­braženci v Ilirskih provincah – kot sta bila Jernej Kopitar in Janez Nepomuk Primic –, so imeli bolj malo skupnega z Nemci, ki jih je zajel protirevolucio­narni sentiment. Ce nic drugega, je šlo zlasti za tiste nemške izobražence, ki so revolucijo v njenih radikalnih fazah podpirali – in ki so nekatere njene nacio­nalne poglede tudi v novih politicnih razmerah poskušali ohraniti. Razcep med protislovnimi nazori, tako znacilen za nemške pisce 18. stoletja (prim. Hauser 1969: 143), se je s postopnim zaostrovanjem politicnih razmer še krepil. Zdaj ni šlo vec le za protislovne nazore, temvec tudi za težko združ­ljive prakse. Friedrich Jahn, »še en populisticni aktivist, ki je okoli leta 1800 podpihoval protifrancosko usmeritev« (Leerssen 2006: 108), je leta 1811 ustanovil (prvo moderno evropsko) gimnasticno društvo (Turnverein). Takšna društva so v le nekaj desetletjih postala eden bistvenih mejnikov nacionalne samoafirmacije. V zamišljanju nemške nacije je bil Jahn blizu etnicnemu sentimentu svojih predhodnikov. Verjel je, da bo s športnim društvom prebudil pristno doma-cega duha, ki naj bi ga bili Napoleonovi pohodi nad nemške kneževine poni­žali in osiromašili. V naslednjem stoletju je število društev med Nemci naraslo na vec tisoc. Temelje za to je z mogocno vsenemško organizacijo položil že Jahn, ki si je s svojimi prizadevanji prislužil ime Turnvater (oce gimnastike). V desetletjih po zmagi nad Napoleonom so »tvorila radikalno populisticno krilo nemškega nacionalizma«61 (Leerssen 2006: 108–109; prim. Podlesnik 1906: 542–543). 61 Leerssen (2006: 109) navaja pomembno anekdoto: »Štirideset let pozneje sta bila tako Arndt kot Turnvater Jahn izvoljena v [frankfurtski] državni zbor leta 1848 kot spoštovana botra nemškega nacionalnega gibanja.« To so vsekakor poteze, ki so se skozi 19. stoletje razširile na glavnino evrop­skih etnicnih nacionalizmov. Tudi njegova izjava, da je dovoliti hceri, da se uci francošcine, enako, kot ce bi ji vsilili prostitucijo (Riff, ur. 1990: 156), spominja na panslavistice nazore o Madžarih in Nemcih – s patriarhalnostjo vred. Toda v nasprotju z etnicnimi nacionalizmi prihodnjih desetletij Jahn ni bil zgolj reakcionar. Med drugim je bil njegov nacionalizem še toliko blizu socialnim nazorom 18. stoletja, da se ga je oprijel vzdevek »nemški Jakobinec«. Tudi njegova stališca so bila kljub deklariranemu zavracanju vcasih blizu revoluci­onarjem – ameriški konservativec Peter Viereck je leta 1941 pisal, da je Jahn zavracal geslo »svoboda, enakost, bratstvo!« ne toliko zaradi vsebine, temvec bolj zato, ker je bilo zapisano v francošcini (Viereck 1965: 65–66). Razumljivo je, da mu je njegov parajakobinski ugled po zmagi nad Napoleonom škodoval. To se je zlasti pokazalo po tem, ko je marca 1819 mladi nacionalisticni štu-dent Karl Ludwig Sand ustrelil reakcionarnega dramatika Augusta von Kotze­bueja. Metternich je – še precej bolj kot reformirana pruska oblast – neor­ganiziran atentat izkoristil za vpeljavo t. i. karlovarskih sklepov. Ti so izrazito zaostrili cenzuro in olajšali odpušcanje reformisticnih nacionalistov kot dema­gogov oziroma hujskacev z nemških univerz (Kobe 2013: 370). Za hujskaca je – sicer ne cisto neupraviceno – obveljal tudi Jahn. Njegove telovadnice so bile zato po sklepu alianse leta 1819 za krajši cas prepovedane, ceš da se v njih razširja militantni protiabsolutisticni odpor (Leerssen 2006: 108). Podobnih primerov pa je bilo še veliko. Med njimi je bil tudi Ernst Moritz Arndt – prav tisti, ki je do konca zacrtal francosko vlogo antagonista v nem­škem nacionalizmu. Tudi številni drugi biografski podatki o njem kažejo podobo znacilnega konservativnega etnicnega nacionalista prihodnjih dese­tletij. Od revolucionarnega projekta se je odvrnil celo prej kot mnogi nemški izobraženci, že v letih 1793–1794. V tradiciji svojih predhodnikov je bil Arndt sumnicav do »novotarskih« zahodnih narodov, in tudi sam je nemško vec­vrednost utemeljeval z (namišljeno) vezjo s pradavnino, tj. rasno cistostjo in cistosto jezika (Kohn 1965: 36; Rizman 1980: 94). Arndtovo razmeroma zgodnje navdušenje nad nemškimi srednjeveškimi raz­valinami je scasoma postalo eno od romanticnih obcih mest. Toda temeljilo je v srdu do Francozov, saj »ruševine, ki jih je videl, niso bile toliko posledica stolet­nega propada kot francoskega eksploziva« (Leerssen 2006: 108). Prav zato je zacel Arndt rensko pokrajino z unicenimi srednjeveškimi razvalinami pojmovati kot simbol narodnega boja proti agresivni sosedi, nekakšen prototip mlajšega srbskega mita o Kosovskem polju. Prav ta romantizirana podoba pa je imela na naslednjo generacijo nemških izobražencev in umetnikov posebno mocan vpliv. Ceprav so unicene srednjeveške stavbe ob Renu najvecjo škodo utrpele zaradi osvajanj v casu nasledstvene vojne Ludvika XIV. (torej kar sto let pred zacetkom francoske revolucije), jih je Arndt povezal s francoskimi revolucio­narnimi pohodi in krivdo za nemško ponižanje pripisal Francozom nasploh. S tem je storil droben, a kljucen korak onkraj Herderjevega nacelnega prezira do vsega francoskega: Arndt je kljub revoluciji, ki je medtem dodobra pretresla francoske temelje, nasilje nad Nemci povezal z (nespremenljivim) francoskim narodnim bistvom. Zapisal je celo, da je »sovraštvo do francoskega naroda moralna dolžnost vsakega krepostnega Nemca« (nav. m.). Zaradi francoske nadvlade je iz Greifswalda pobegnil na Švedsko pod okrilje kralja Gustava IV., pozneje pa v Skt. Petersburgu spoznal pruskega barona Karla von Steina. Ta mu je omogocil tudi službo privatnega tajnika, s cimer so se zaceli Arndtovi nazori pospešeno širiti med nemškimi izobraženci, njegova pesem Was ist des Deutschen Vaterland pa je v predmarcni dobi postala neuradna himna »'Nemcije', ki je obstajala ne kot dejanska država, temvec kot kulturni in politicni ideal« (nav. m.). Ce bi se ustavili pri teh nedvomno tocnih oznacbah, ki jih zgodovinarji najveckrat izpostavljajo, bi vendarle zanemarili zelo pomemben del Arndtove dejavnosti. Tega pa spet lahko razumemo le skozi dinamiko progresivnih in reakcio­narnih politicnih sil. Ce bi bil Arndt zgolj reakcionarni etnicni protonacio­nalist, se ne bi bistveno razlikoval od nacionalistov prihodnjih desetletij, kot je bil Ján Kollár – pa tudi Vraz. Toda Arndt še nekoliko bolj kot Jahn prica o posebnostih nemškega malomešcanskega nacionalizma v prvem desetletju 19. stoletja. V nasprotju z Jahnom so imeli Arndtovi progresivni ideologemi v svojem casu tudi cisto politicen domet. Ceprav se je zaradi jakobincev odvrnil od francoske revolucije in sode­loval v brambovski agitaciji proti Napoleonu (Nafziger 2001: 15), je bil Arndt dosleden zagovornik odprave tlacanstva. Njegova ganljiva knjiga o zgodovini pomorjanskega fevdalizma je omenjenega Gustava IV. pripravila do odprave tlacanstva na Švedskem. Tudi s pruskim baronom von Steinom se Arndt v pre­gnanstvu ni ujel le zaradi protifrancoskega sentimenta. Heinrich Friedrich von Stein je namrec, cetudi Napoleonov nasprotnik, kot pruski nacelnik v prvem desetletju 19. stoletja odpravil tlako in cehovske privilegije. Potem ko ga je dal Napoleon leta 1808 odpoklicati, je njegove reforme v omejenem obsegu nada­ljeval Karl August von Hardenberg (Murray, ur. 2013: 22), ki je še leta 1819 pisal osnutek ustave (Kobe 2013: 370). Njune reforme so za krajši cas okrepile buržoazijo in dale zagon naciona­lizmu. V tem so bile precej primerljive tistim, ki jih je na nemškem jugu (in, mutatis mutandis, v Ilirskih provincah) vpeljal Napoleonov kodeks. Scasoma je sloves Stein-Hardenbergovih reform segel tudi onkraj Prusije in znatno pripo­mogel k njeni centralni vlogi v prihodnjem nacionalisticnem gibanju (Murray, ur. 2013: 420). Tako emancipatorni angažma, ki ga je iz nic ustvarilo razsve­tljenstvo in po Evropi ponesla revolucija, v Prusiji ni navdihnil le malomešcan­skih nasprotnikov, temvec tudi del plemstva. To plemstvo ob metternichovski restavraciji ni bilo nic manj šokirano kot del nacionalisticnega mešcanstva (prim. Kobe 2013: 370). Cistka po atentatu na Kotzebueja je tako zajela tudi Arndta, ki ga je oblast leta 1819 kot hujskaca aretirala in ukinila njegov casnik (Nafziger 2001: 15). S tem pa se naš prikaz ovinkaste poti nemškega pojmovanja nacije od Her-derja pocasi koncuje. Opazili smo lahko, da so se pojmu nacije skozi cas doda­jale vse bolj konkretne vsebine. Po eni strani je bila nacija vse pogosteje izena-cena z nemško skupnostjo – posebej ko so jo izobraženi mešcani definirali z jezikovno in kulturno razliko od Francozov. Po drugi strani je razpravljanje o naciji zamenjala praksa; od (proto)nacionalnih strategij, kot sta Lessingova nemška javnost in Klopstockova neoarhaicna kultura, do dejanskega vstopa nacionalizma v politicno areno (Arndtov protifevdalizem) in v prostocasne dejavnosti (Jahnova športna društva). V tem smislu je indikativno slavje na gradu Wartburg 18. in 19. oktobra 1817 ob tristoletnici Lutrovih tez, saj naj bi na gradu Luter prevajal sveto pismo. Obenem je bilo slavje posveceno tretji obletnici bitke pri Leipzigu. Na gradu so se zbrali bojeviti nemški študentje in nekaj njihovih profe­sorjev. Po koncu slovesnosti so »Turnvater« Friedrich Jahn, Jakob Friedrich Friess in njuni pristaši demonstrativno zažigali (sicer v glavnem lažne in ne dejanske) knjige, ki po njihovem niso bile dovolj nemške (npr. Napoleonov kodeks), in simbole napoleonskih pohodov (Fesser 2001: 86). Slovesnost se je kmalu sprevrgla v antisemitsko demagogijo, cemur se je le eden od udele­žencev, heglovec Friedrich Wilhelm Carové, v svojem govoru uprl (Kobe 2013: 373–374). Preden pregled vendarle sklenemo, se nekoliko pomudimo ob filozofskem sestavku, ki dvoumno, a etnicno naddoloceno razpoloženje nemških izobra­žencev okoli leta 1810 izraža bistveno bolj sistematicno od Jahna in Arndta. Z zgornjo sintezo smo želeli olajšati razumevanje zahtevnega besedila, ki sodi še v opisano obdobje, ce ne pomeni celo njegovega presežka. Gre za cikel Fich­tejevih govorov, ki veljajo za filozofsko utemeljitev modernega nacionalizma. Ceprav je Johann Gottlieb Fichte eden najbolj prodornih nemških filo­zofov vseh casov, za raziskovalce evropskih nacionalizmov postane zanimiv šele z besedilom, nastalim dolgo po njegovem filozofskem zenitu in v skoraj nasprotnih ideoloških razmerah. V tradiciji kontinentalne filozofije je Fichte prvenstveno zanimiv kot radikalen mislec konca 18. stoletja. Takrat je bil raz­vpit simpatizer francoske revolucije (Turnbull 1922: XII; Beer 1936: 94), ki ga je anonimni pamflet leta 1798 obtožil ateizma, zaradi cesar je izgubil mesto jenskega predavatelja. V kontekstu nemške klasicne filozofije je Fichte kantovski transcendentni idealizem nadgradil z radikalnim postavljanjem jaza kot neomejenega abso­luta; Schelling in Hegel sta ga zato prezirljivo imenovala za subjektivnega idealista, oznaka pa se je prijela.62 V zgodnjih letih se je v svoji prakticni filo­zofiji sistematicno posvecal vprašanjem svobode in njenih meja (Basta 1980: 69–88). Svoja prelomna dognanja je sistematiziral v spisu Wissenschafts­lehre (Vedoslovje). Znamenit pa je tudi zaradi vpeljave dialekticne triade, s katero je dopolnil Kantovo dvojico teza-antiteza in trajno vplival na nadaljnji razvoj nemške in kontinentalne filozofije nasploh. Triado je – mimogrede, v nasprotju s Heglom – sam leta 1795 že definiral kot tezo, antitezo in sintezo (Williams 1992: 46). 62 Ob tem je treba poudariti, da so tako njegova izhodišca v kantovskem transcenden­ tnem egu kot – vsaj v osnovi – njegovi izsledki popolnoma nasprotni Berkeleyje­ vemu subjektivnemu idealizmu angleške empiristicne tradicije. Kakorkoli že, antiintelektualno naravnava nacionalisticna ideologija v svoji moderni formi si z njegovo zgodnjo filozofijo ne more veliko pomagati. Pac pa se toliko bolj ucinkovito sklicuje na eno njegovih konsenzualno šibkejših besedil, in sicer z leta 1808 izdane Reden an die deutsche Nation (Poslanice nem­škemu narodu), »temeljnim tekstom modernega nacionalizma« (Leerssen 2006: 112). Govori so nastali kot odziv na Napoleonovo osvajanje nemških dežel, nezaupnico pa mu izrekajo iz pozicij, ki so vsaj na prvi pogled bliže teda­njim reakcionarnim absolutistom kot njegovemu zgodnejšemu dialekticnemu radikalizmu. Po prevladujocih interpretacijah63 je šlo v poslanicah za »bolj ali manj pro-tirevolucionarni argument, uperjen proti Francozom, ker so zavrgli ancien régime […]. V protirevolucionarnem pogledu je bil narod skupnost, ki prehaja cas in generacije, država pa je s svojimi izrocili in ustanovami tako utelešenje in branik te kontinuitete.« (Leerssen 2006: 113–114) Fichte je v poslanicah pou­darjal, da narod ni le demokratsko pojmovana »družbena pogodba«, temvec gre za moralno in transgeneracijsko skupnost. Moralna kategorija naj bi zade­vala najgloblja custva in naklonjenost, zaradi katere smo cloveška bitja, namrec ljubezen do otrok, spoštovanje do staršev in navezanost na »nemško grudo« (Fichte 1922: 153). Transgeneracijskost torej pomeni, da narod korenini v pre­teklosti, pomeni pa tudi odgovornost za prihodnje generacije. Fichte narod in custva do njega tako primerja družini in »družinskim vrednotam«.64 63 Nekateri (resda redki) kriticni komentatorji ponujajo tudi drugacno interpretacijo. Filozof Domenico Losurdo to stališce Fichtejevih poslanic zagovarja v nedavni knjigi Un mondo senza guerra (Svet brez vojne), kjer mimogrede izpostavlja tudi nekatere redkeje poantirane progresivne Herderjeve momente (Losurdo 2016: 38). Ob tem opozori, da je Fichtejevo odmikanje od izrocil revolucije sovpadlo z ugašanjem revo­lucije same in njenim sprevrženjem v napoleonsko cesarstvo (nav. d.: 98–90). Pogost ocitek Fichteju, da je po letu 1800 in zlasti po napoleonskih vojnah postal ekstremen reakcionar, pa zavrne kar s Fichtejevimi besedami iz leta 1814. V njih se filozof posme­huje »piscem, ki so vselej na voljo dominantnemu sistemu, pravim landsknehtom«, in ki po svojem zagotavljanju, da je tisto, kar svet potrebuje, mir, z najrazlicnejšimi argumenti upravicujejo protinapoleonske boje (nav. d.: 108). Tu je v retoriki resnicno blizu svojim mladostnim spisom, kjer se bori proti konceptu cloveka kot blaga ozi­roma lastnine in tega pripiše »placancem despotizma« (Basta 1980: 72). 64 Primerjava naroda z razširjeno družino nas lahko spomni na omenjenega etnicista van den Bergheja (1991: 79), ki pravi, da njegovo povezovanje naroda s krvjo in sorod­ V govorih je sistematicno uporabljal besedo Nation. Tej sta se Arndt in Jahn zaradi njene zaznamovanosti z razsvetljenstvom in revolucijo še ogibala in narode raje imenovala s Stamm ali Volk. Fichte pa jo je povezal s propada­jocim Svetim rimskim cesarstvom nemške narodnosti.65 V idealisticni navezavi na Rousseauja je Fichte nemško narodnost videl kot živo substanco državne tvorbe v zatonu, ki je bila oropana suverenosti. V svojem etnocentrizmu je bil veliko jasnejši od svojih predhodnikov. Nemški narod je pri Fichteju glede na druge narode moralno superioren. Filozof je to utemeljeval s – pri nemških mislecih že nakazano – vzdržljivostjo narodnih tradicij skozi tisocletja. Te tudi Fichte ni priznal drugim, po njegovem manj stanovitnim zahodnim narodom (Leerssen 2006: 112–113). O jeziku »francoskih nicvrednežev« (Rizman 1980: 91) se je Fichte izrazil s sarkasticnim retoricnim vprašanjem: »Ali torej nismo nikoli slišali za jezik, ki je prvi na svetu, ceprav se ve, da bodo morala biti prva dela v tem jeziku še napisana? In ali nismo pred lastnimi ocmi videli, da se v pojavljajo besedila, s katerih vsebino si avtorji prizadevajo za lastne koristi?« (Fichte 1922: 214; poudaril A. J.) S to izjavo je meril na tiste nemško govorece avtorje, ki so zaradi Napo­leonove oblasti oportunisticno uporabljali francošcino. Nic bolj utemeljen ni naslednji ocitek, namenjen Francozom: Videli smo […], kako so prebivalci tuje dežele z lahkoto in vneto drznostjo naceli še en problem razuma in filozofije v modernem svetu – ustanovitev popolne Države. Toda kaj kmalu potem so nalogo tako temeljito opustili, da jih je sedanja situacija primorala, da so celó misel na ta problem obsodili kot zlocin, zato so uporabili vsa sredstva, da bi, ce je le mogoce, te napore izbrisali iz analov svoje zgodovine. Razlog za tak rezultat je stvom ni »nic novega«. Omeniti pa je treba, da tudi ta analogija prihaja iz Herderjeve zakladnice idej: »Narava ustvarja družine; najnaravnejša država je potemtakem tudi en narod z enim nacionalnim karakterjem.« (Herder 1968: 262) 65 Cesarstvo je pridevek »nemške narodnosti« pridobilo šele leta 1512 (Wilson 1999: 2), v dokumentih pa je ime najti že nekaj desetletij prej (Kohn 1961: 134). Raba sicer dostavku ni bila naklonjena, Hermann Weisert (1994: 441–513) pa ugotavlja, je bilo konec 18. stoletja, torej tik pred vznikom nemškega nacionalizma, kar trideset­krat vec omemb imena cesarstva brez njega kot z njim. Povsem upravni in iz latinšcine kalkirani dostavek naj bi sicer motiviral tudi zgodnji protonacionalizem Lessinga, Möserja in Klopstocka (Kamusella 2007: 38). jasen kot dan; Državo je v skladu z razumom nemogoce zgraditi z umetnimi sredstvi iz kateregakoli materiala, ki je že pri roki; nasprotno, narod mora biti za to najprej uspo­sobljen in izobražen. Le narod, ki bo najprej skozi resnicno delovanje rešil nalogo vzgoje k popolnemu cloveku, bo zatem rešil tudi vsako nalogo popolne Države. (Nav. d.: 101–102; poudaril A. J.) V govorih je Fichte utemeljil razliko med živimi in mrtvimi jeziki. Mrtvi je – po predvidevanjih – francošcina, to pa zato, ker so Francozi opustili nem-šcino in se oprijeli neolatinšcine. Opredelil pa je tudi razliko med prvobitnimi, avtenticnimi prajeziki in izpeljanimi jeziki. Po Fichteju se abstraktne predstave v vsakem jeziku izražajo z neabstraktnimi pojmi, jezik pa daje »cutno pred­stavo nadcutnega«. Prajezik tako ohranja zvezo med abstraktnimi predstavami in izkušnjo, »predstava, ki je položena v jezikih, je jasna, živa in vzpodbuja življenje naroda« (Rizman 1980: 92–93). Nasprotno se je pri izpeljanih jezikih po Fichteju ta povezava izgubila. Nacionalnost njihovih govorcev naj bi bila zato osiromašena in onemogocena v samodovršitvi. Seveda sta izpeljana jezika anglešcina in francošcina, prajezik (ki je nic manj kot pogoj za narod nasploh) pa je nemšcina. Ce se Nemci zavedo svoje domnevne prednosti, so po Fichteju »lahko vedno superiorni v odnosu do tujcev in jih lahko popolnoma razumejo, celo bolje kot tujec razume sam sebe«.66 Za to pa se morajo najprej osvoboditi od tistih »izpeljanih« jezikov in kultur, ki nanje vplivajo, saj je Nemec »šele tisti izvirni clovek, ki ni omrežen z brezživljenjsko in mehanicno organizacijo in ki je edini zmožen resnicne in umne ljubezni do svojega naroda« (Rizman 1980: 92–93). Ob upravicenem ugledu, ki ga je Fichte že tedaj užival zaradi zgodnjih filozof­skih del, je zanimivo, da so francoske oblasti do njegovih poslanic ostale povsem indiferentne. To si je Fichte (po svoje naivno) razlagal s francosko nonšalanco 66 Formulacija sicer rahlo nelagodno spomni na neko drugo, ki jo je leta 1794 zapisal v povsem drugacnem politicnem kontekstu. Tedaj je iz revolucionarnih pozicij pre­tresal kritiko kulture in napredka svojega vzornika: »Rousseauja bomo razumeli bolje, kot se je razumel sam.« Fichte je namrec takrat še v izrazito razsvetljenski maniri in skozi refleksijo trenutnih dogodkov v Franciji spis o družbeni pogodbi zagovarjal kot naravnopravno teorijo revolucije. Zato se mu je Rousseaujev prezir do kulture (verjetno upraviceno) zdel nedosleden in nekompatibilen z ostalimi razsvetljence­vimi stališci (Basta 1980: 57, 112–113). nad izobrazbo; napoleonski oblasti naj bi se ta pac zdela premalo pomembna in dovolj neškodljiva, da bi jo skrbeli filozofski govori (Turnbull 1922: XIX). Fichtejeva nekoliko starejša ekonomska razmišljanja iz spisa o zaprti trgovski državi(Der geschlossene Handelsstaat, 1800) promovirajo de iure »nacionalno« avtarkijo, de facto pa implicirajo trgovanje, omejeno na zemljiško plemstvo. Poleg tega se je Fichte v eseju zavzemal za predmoderno delitev dela med tri gospodarske stanove (Beer 1936: 50–54). Ugotavljal je tudi, da imajo razlog za potovanje zunaj državnih okvirov le znanstveniki in umetniki (Rizman 1980: 91). Edini proizvod, ki bi ga avtarkicna fevdalna razmerja obšla in bi ga idealna nemška država lahko uvažala, pa bi bilo – francosko vino (Losurdo 2016: 109). V tem obdobju je filozof izkazoval tudi odkrite simpatije do pruske oblasti, Friderika Viljema III. pa je razglasil za Zwingherr zur Deutschheit oziroma »pri­silnega krotilca v korist nemštva« (Rizman 1980: 91).67 To po svoje pojasnjuje, zakaj je nemški fašizem v 20. stoletju njegova pozna dela tako posvojil. Pri tem se je skliceval tudi na izrazit antisemitizem (Dawi­dowicz 1978), ki celo v Fichtejevem politicno najradikalnejšem obdobju med letih 1793–1794 ni bil povsem odsoten68 (Rose 2014: 121–122). Fašisticna pri­svojitev poznega Fichteja je simptomaticna zlasti zaradi Fichtejeve izcišcene esejisticne artikulacije ekonomskih teženj tedanje nemške drobne buržoazije. Te težnje so bile v Fichtejevem casu hkratno naddolocene s togim fevda­lizmom na eni strani in prej neslutenimi možnostmi, ki sta jih odprla francoska revolucija in Napoleonov vzpon na drugi. V podobnem precepu se je znašla precej okrepljena nemška buržoazija 130 let pozneje. Njene dileme niso bile precej drugacne: na eni strani tradicija reakcionarnega junkerskega mešcanstva in na drugi nove perspektive, ki so se v svetovni politiki ponujale od konca prve svetovne vojne. 67 Ce smo v kontekstu Fichtejevih poslanic »nemškemu narodu« omenili Losurdovo drugo mnenje, dodajmo, da se glede Handelsstaat njegovo stališce ne razlikuje bistveno od našega. Losurdo hkrati trdi, da se je Fichte že v naslednjih letih – tudi pod vplivom pronicljive kritike radikalnega demokrata Ludwiga Börneja – odvrnil od tega besedila (Losurdo 2016: 108–110). 68 Filozofa se, mimogrede, drži še ena kompromitirajoca izjava, in sicer da bi morali biti »aktivno državljanstvo, državljanska svoboda in celo lastninske pravice ženskam odtegnjene, saj je njihovo poslanstvo, da se v celoti podvržejo avtoriteti svojih ocetov in mož« (Clark 2006: 377). Toda nemško malomešcanstvo zgodnjega 19. stoletja je ocitno izbralo nove perspektive (nacionalizem), ki jim je nadelo staro formo (protirazsvetljenstvo). Nasprotno je nemška javnost v tridesetih letih 20. stoletja izbrala stare per-spektive (imperializem in korporativizem) z novo formo (imitacijo nacionalne samoodlocbe in psevdosocialno politiko). Ce smo še natancnejši, je zgodnje nemško malomešcanstvo drzno izbralo še neobstojeco, potencialno alterna­tivo, ki se je pojavila s Francozi. Buržoazija v 20. stoletju pa se je nasprotno prilagodila ozkemu okviru danosti posthohenzollernske buržoazne države – ki jo je že (in vse bolj) obvladal korporativni kapital. Nemško držo okoli leta 1815 je jedrnato opisal Jahnov biograf leta Michael Antonowytsch leta 1933: »S 'pravim nemškim kostumom' svojih knjig in govorov je Jahn prikril veliko 'nevarnih francoskih idej'.« (Viereck 1965: 66) Ugotovitev, ki seveda ni nev­tralna, je bila zapisana prav tistega leta, ko se je vzpostavila hegemonija ravno nasprotne utemeljitve. In aprila istega leta so zaceli goreti kresovi z domnevno ne dovolj nemškimi knjigami – ki jim je za utemeljitev služil prav wartburški sežig s svojim castnim mestom v nemški nacionalisticni ideologiji (Fesser 2001: 86). A tokrat so bile zažgane knjige prave. Panslavizem in ilirizem Panslavizem je od nemškega nacionalizma okoli leta 1810 brez težav prevzel protirazsvetljensko formo in ustvarjanje mitov o arhaicnosti. Ni pa mogel v svoje še veliko bolj periferne razmere preslikati tedanje nemške situacije. In medtem ko so se Nemci skozi 18. stoletje formirali v trenju s francoskimi raz­svetljenskimi trendi, podobnih vrat v svet Slovani na Ceškem, Hrvaškem ali v – že dolgo nekdanji – Notranji Avstriji niso imeli. Ce kaj, so se v glavnem vsi naslonili na terezijansko in jožefinsko centralizacijo. Prusija se je znašla prak-ticno in idejno razpeta med razsvetljensko Francijo in fevdalni evropski vzhod. Nemška drobna buržoazija, ki jo je ta okvir šele ustvaril, je bila dejavno reakcio­narna (nasprotovanje francoskemu republikanizmu, zažiganje judovskih knjig, fetiš arhaicnega) in, obenem, dejavno progresivna (emancipacija buržoazije, vpeljava javnosti, odprava tlacanstva). To pa se je poznalo na njenem naciona­lizmu in njegovi trenutni neucinkovitosti. Nasprotno je bila slovanska drobna buržoazija ob svojih nastankih tudi idejno oddaljena od francoskega dogajanja. Ce kaj, je bila razpeta med pruski (že) kompromisni socialni model in brezkompromisni fevdalni. To je v glavnem dolocilo tudi njen karakter. Tudi avstrijsko plemstvo, na katerega se je opirala, je bilo dalec na primer od Steinovega ali Hardenbergovega reformizma. Prav tako iz tega obdobja še ni nikakršnih porocil o (nemškem) »nacionalnem« obcutju med avstrijskimi Nemci, ki bi presegalo avstrijski ali pokrajinski patriotizem.69 Nasprotno, v casu obrambe pred Napoleonom se je v podobnem duhu govo­rilo o »avstrijskem narodu«, besedna zveza pa je do predmarcne dobe izginila (Zwitter idr. 1962: 56–57). To jasno kaže, da se je tudi na videz najbolj atavisticni in v srednjeveško mitologijo utopljeni nemški nacionalizem pojavil šele zaradi bližine fran­coskemu razsvetljenstvu in kot odgovor nanj. Kamor ni seglo razsvetljenstvo, so se namrec »Nemci« in ostali okoli leta 1810 vedli ravno tako kot prej. Kaže pa še nekaj – da nemški nacionalizem, ki je v drugem desetletju 19. stoletja navdihnil Jána Kollárja, ni bil lokalni nacionalizem avstrijskih Nemcev. Pro-testantski pastor Kollár je tako crpal neposredno iz luteranske nemške tradi­cije. Prav ta tradicija je izhajala iz jezikovne poenotitve, ki jo je luteranstvo zelo olajšalo. V perifernih in zato dodatno fevdalno razcepljenih slovanskih deželah seveda cesa primerljivega ni bilo – si je pa luteranec Kollár ocitno želel, da bi bilo. Tako so njegovi Slovani en narod po zgledu nemškega. Od tod tudi notoricna nediferenciranost nacije, kakor jo je razumel pansla­vizem. Spomnimo, da je panslavizem Slovane pravzaprav povezoval komaj kaj bolj diferencirano od nemške denotacije (vzhodnega) »Nenemca«. A prav ta model je našel najmocnejši odmev med zagrebškimi preporoditelji – in pri Vrazu. Tudi etnicne nacionalizme je torej z distinkcijo med progresivnim in reakcio­narnim mogoce deliti naprej. In samoumevno je, da bolj ko je bil etnicni naciona­lizem »etnicen«, bolj reakcionaren je bil. Tako lahko vse, kar najdemo pri Nemcih reakcionarnega (antisemitizem, kontrarevolucija, arhaizem), v enaki ali še vecji meri najdemo izraženo pri panslavistih in ilircih. Nasprotno pri teh popolnoma 69 In to celo ceprav so imeli Habsburžani do njegovega propada leta 1806 krono Sve­tega rimskega cesarstva skoraj vec stoletij neprekinjeno v svojih rokah. Pa tudi leta 1815 je prav Dunaj prevzel vodenje zbora Nemške zveze (Zwitter idr. 1962: 39). Prav zato so bile lahko Metternichove sankcije leta 1819 do Prusije in njenega reformizma še neizprosnejše. Medtem ko so bili na primer v vecini nemških dežel cenzure po karlovarskih sklepih deležni vsi tiski pod dvajset avtorskih pol, so bila v Prusiji na udaru vsa tiskana dela (Kobe 2013: 370–371). manjkajo vsi tisti elementi, ki so se med Nemci javili pod (afirmativnim ali nega­tivnim) vplivom Francozov – ustvarjanje javnosti, odprava tlacanstva itd. V obdobju, ko je vzcvetel panslavizem (v dvajsetih letih 19. stoletja), se nemški nacionalizem ni tako vpadljivo razlikoval od njega. To pa predvsem zaradi popolne prevlade svete alianse, ki je že leta 1819 izkoreninila javno politicno delovanje. Tako sta nemški in panslavisticni nacionalizem nemirno sobivala kot bolj ali manj kulturni, etnicisticni manifestaciji nacionalisticne ide­ologije v dvajsetih in delno tridesetih letih. Ko so prav kmalu zatem vse inten­zivnejši kapitalisticni procesi znova odprli dileme, na katerih sta se v izhodišcu tako razhajala, pa je bilo usodno trcenje neogibno. Toliko bolj zaradi etnicnega mita, ki je vendarle poganjal oba. Pogled od zunaj: okvir panslavizma in ilirizma po Hobsbawmu Namesto da bi bežen pregled (kot številne nacionalne hagiografije) zastavili z razcvetom slovanskega pisanja sredi 19. stoletja, zacnimo na obodu pansla­vizma – pri pogojih, ki so ga v temelju naddolocali. Medtem ko so mešcanske revolucije po vsej Evropi70 zahodno od Rena leta 1830 odpravile fevdalizem, je hegemonija reakcije v vzhodni polovici Evrope ostala nedotaknjena. Kot piše Eric Hobsbawm, so se nacionalizmi na tem podrocju okoli leta 1830 razdelili na reakcionarne in na pasivne: pasivni so se bore malo nagibali k revoluciji, reakcionarni pa so nastali v izraziti opoziciji do revolucionarnih teženj (Hobs­bawm 1968: 155–157). Hrvaški ilirizem in ceški oziroma slovaški pansla­vizem sta bila izrazito kontrarevolucionarni gibanji. Habsburžani in dejanski avstrijski voditelj kancler Metternich so jima naklonjenost širokogrudno vra-cali – hkrati pa so ves cas onemogocali uresnicevanje njunih idealisticnih poli­ticnih zastavkov. Znano je, da je bil Metternich nadvse spreten strateg, ko je šlo za postavljanje enega nacionalizma in njegovih zahtev nasproti drugemu.71 70 V Franciji, Veliki Britaniji in Belgiji je zmagal liberalizem, v Švici in na Iberskem polotoku pa se zaradi katoliške reakcije ni uveljavil. Toda aliansa (oziroma kar je od nje ostalo) tudi tam ni mogla nastopati z enakimi pooblastili kot vzhodno od Rena (Hobsbawm 1968: 155–156). 71 Temu se nista ognila niti ceško in hrvaško gibanje. Tako so Habsburžani ilirske zah­ teve v štiridesetih letih vcasih zavrnili, da bi se nekoliko prikupili precej bolj boje­ vitim Madžarom. Prav to je bil eden glavnih razlogov, zakaj so bili pod Francem I. in še toliko bolj Ferdinandom I. mnogi Cehi (npr. Franz Anton von Kolowrat - Liebsteinski in šef policije Josef Sedlnitzki) imenovani visoko v državno upravo. Leta 1840 pa je sam Kolowrat predlagal, naj Hrvatje imenujejo bana za vrhovnega poglavarja Hrvaške. Ta naj bi kot protiutež revolucionarnim Madžarom nadziral Vojno krajino proti Ogrski (Hobsbawm 1968: 187). Kot bomo videli v nadaljevanju, se je predlog leta 1848 izkazal za daljnovidnega. »Biti revolucionar se je torej leta 1848 reklo, da se je bilo treba dostikrat dejansko postaviti proti prizadevanjem Slovanov, in ta izrecni konflikt med 'naprednimi' in 'reakcionarnimi' je obilno prispeval k temu, da se je revolucija ponesrecila.« (Nav. m.) Ocrt panslavizma po Kohnu Hans Kohn, v slogu mestoma podobno oster in jedrnat kot Hobsbawm, je svojo izcrpno študijo o ideologiji panslavizma iz leta 1953 zacel takole: »Pan-slavizem, gibanje, v katerem so bili nacionalisticni elementi pomešani z nad­nacionalnimi in pogosto imperialisticnimi trendi, je bil proizvod politicnega prebujenja intelektualcev v Srednji in Vzhodni Evropi, ki so ga povzrocile francoska revolucija in napoleonske vojne.« (Kohn 1960: IX) Izpostaviti gre vsaj dvoje. Najprej, kot praški Jud, ki je panslavizem doživljal od zunaj, ga je prvenstveno definiral kot politicno prebujenje. Poleg tega pa je svojo definicijo že v prvi povedi zastavil tako temeljito, da ga je neposredno povezal s francosko revolucijo in Napoleonom. Še natancneje pa je pansla­vizem zamejil v neposrednem nadaljevanju: A še mocnejši je bil vpliv nemške romantike in jezikovnega pangermanizma, kot sta ga predstavljala Arndt in Fichte. Panslavizem je razglasil naklonjenost razlicnim ljud­stvom, kljub razlikam v državljanstvu in zgodovinskem ozadju, civiliziranosti in reli­giji, zgolj na môci naklonjenosti jeziku. To pomeni, da se je lahko pojavil šele, ko je bil pod vplivom Johanna Gottfrieda Herderja nacionalni jezik, materni jezik, razglašen za dolocujoc dejavnik clovekove zvestobe – ter njegovega intelektualnega in duhovnega življenja. (Nav. m.) V teh nekaj povedih je orisana celotna zgradba, ki ideološko okviri pan-slavizem – Herderjeva kategorija naroda, ki sovpade s fevdalno paralizira­nimi težnjami francoske buržoazne revolucije. V nadaljevanju Kohn navaja še neposrednejši dejavnik Herderjevega vpliva, ki smo ga pri splošnem pre­gledu namenoma izpustili, saj zadeva predvsem Slovane. Herder je namrec slovanske etnicne nacionalizme anticipiral s svojo mitološko vizijo Slovanov kot skupnosti visokega moralnega profila in slavne usode. V razpravi Ideen zur Geschichte der Menschheit (Ideje o zgodovini cloveštva) iz let 1784–1791 je namrec Slovanom napovedal vodilno vlogo v evropski prihodnosti (Kohn 1960: IX). Glede pogosto opevane Herderjeve naklonjenosti Slovanom je zanimiva Brassova nemara cinicna ugotovitev, ki zadeva njegovo pohlevnost do ruskega absolutizma. Brass razmišlja, da je nemški filozof panslavisticni kulturni nacio­nalizem anticipiral že v svojem vseevropskem iskanju mecenov, pri katerem izstopa približevanje ruskemu dvoru72 (Brass 2014: 269). Najsi je to dvoje povezano ali ne, Herder je v osemdesetih letih poudarjeno izražal simpatije do Slovanov. Te v osnovi dobre ljudi naj bi si germanski in romanski narodi neupraviceno podjarmili. Ubogi Slovani naj bi namesto vojskovanja v zadnjih stoletjih razvijali poezijo in zbirali ljudsko blago. To seveda ni nic drugega kot predromanticni konstrukt – pac pa je slovansko ljudsko blago obcudoval in cenil prav Herder. Kohn nadaljuje: Herderjev nauk pa je med Slovane zacel prodirati šele na zacetku 19. stoletja. Za njihove nacionalne in jezikovne pravice se je bojeval že v casu, ko Bohemci, Slovenci in Hrvatje sami niso imeli nikakršne zavesti ali o svoji nacionalnosti ali o kakršnikoli slovanski pri­hodnosti. Naucil jih je, da »ljudstvu, posebno preprostemu, ni nic dražjega od jezika ocetov. […] Takšno ljudstvo prikrajšati za njegov jezik ali ga skušati omalovaževati po­meni oropati ga njegove nesmrtne lastnine, ki se od staršev prenaša k otrokom.« (Kohn 1960: X) Herderjevska socialna implikacija je v tem odlomku odlicno razložena. Namesto jezikovnega poenotenja, kakršnega je izvršila francoska revolucija, je treba manj civiliziranim ljudstvom (ki dotlej še niso zacutila »nikakršne zavesti […] o svoji nacionalnosti«) pustiti, da se ponašajo s svojo neprecen­ljivo posebnostjo – pa cetudi vcasih za ceno dejanskega družbenega napredka. Kohnova študija tudi v nadaljevanju argumentirano pokaže, da je panslavizem za Herderjem v celoti prevzel to politicno držo. To pa je, mimogrede, prav drža, zaradi katere je Herder ljubljenec kulturnih študij. 72 Ob tem je zgovorno, da je bil med tistimi vzhodnimi Prusi, ki so v casu Friderika I. in II. pozdravili rusko okupacijo vzhodne Prusije (Rizman 1980: 87). Ko so slovanski izobraženci pod vplivom protinapoleonskih nemških tekstov pisali o slovanskem Volksgeist, so se »kljub svoji protinemški drži« in svojemu vztrajanju na slovanski posebnosti (samobytnost) mocno naslanjali na Nemce (Kohn 1960: XII). Poleg tega so se panslavisti najprej oprli na nemške lingvisticne (Gerhard Friedrich Müller) in historiografske raziskave o Slo­vanih (August Ludwig Schlözer) (nav. m.; prim. Vidmar 2010: 132). Johann Christoph Adelung in Jacob Grimm pa sta bila ucitelja slovanskim slovni-carjem in leksikografom. Celo s slovanskim narodopisjem je zacel Nemec, in sicer Karl Gottlieb Anton s svojimi (pac dobesedno) prvimi vrsticami poskusa o izvoru, obicajih, navadah, mnenjih in znanju starih Slovanov (Erste Linien eines Versuchs über den alten Slaven Ursprung, Sitten, Gebräuche, Meinungen und Kenntnisse, 1783) (Kohn 1960: XII). Kako osupljivo je bil panslavizem naddolocen z nemškim nacionalizmom, najbolj nazorno opisuje anekdota o njegovem nastanku. Njena dogajalna prostor in cas sta nam že poznana – gre za grad Wartburg oktobra 1817. Kar smo prej namenoma zamolcali, je, da je bil eden od študentov na prireditvi tudi Ján Kollár, zacetnik panslavizma. Viri dokazujejo, da se je prav na wartburškem slavju ogrel za romanticne naci­onalisticne ideje (Lah 1922a: 45–46). Burševski udeleženci slavja so bili njegovi jenski profesorji in vzorniki. Med njimi predvsem Jakob Friedrich Fries, ki je leto poprej (1816) zaslovel z razpravo o judovski grožnji Nemcem. Fries, ki je na svo­jega slovanskega ucenca izrazito vplival, je na primer slavje opisal kot »najodlic­nejši (ausgezeichnetste) trenutek mojega življenja« (Kohn 1960: 7). Enako poroca William O. McCagg (1992: 79) v sodobnejši raziskavi: »[Izobraženim Nemcem] se je zdelo smešno, da je germanski nacionalni festival na Wartburgu slovaškega pesnika Jána Kollárja navdihnil za pisanje romanticnih nacionalisticnih sonetov […] o lepotah boginje 'Slave' in njenih domnevnih 'hcerah'. Bi ga lahko kdo jemal resno?« Najbrž tudi po nemškem zgledu je tako Kollár govoril o »eni, biološko doloceni slovanski naciji s številnimi dialekti« (Kopecek 2006: 207). Naj le mimogrede omenimo, da je bil Kollárjev ucitelj Fries sam Fichtejev ucenec (Rose 2014: 129; prim. Howard 2006: 44) in da je tudi antisemitizem prevzel prav od Fichteja. Jakob Fries in njegovi študentski privrženci (med katerimi je bil Kollár nad njim posebno navdušen) so bili pripravljeni fichte­jevske antisemitske nazore pretvoriti v akcijo (Rose 2014: 131). osnove za združevanje (nav. d.: XV). Raziskovalec je pokazal tudi na nic kaj romanticno genezo posameznih slovanskih narodov: Cehi in Slovaki so bili katolicani, a s preživelimi husitskimi izrocili pri prvih in razmeroma mocno protestantsko manjšino pri drugih. Ceprav so govorili zelo podobna dialekta, jih je loceval zgodovinski razvoj. Bohemski Slovani so bili sprva del Svetega rimskega cesarstva in zatem avstrijskih dežel. Slovaki so pripadli Ogrski, zaradi kontingentnega razvoja pa so do casa nacionalizmov postali precej nekompati­bilni s Cehi. A pojdimo naprej: Hrvati in Srbi govorijo isti jezik. A Hrvatje so prišli pod nemški in italijanski vpliv in so rimski katoliki; Srbi so pet stoletij živeli pod turško oblastjo in so grški pravoslavci. Pogosto proglašena enotnost med obojimi je v realnosti jedva obstajala. Makedonija se je izoblikovala kot bojišce med Bolgari in Srbi v vecstoletni razpravi, ali naj Ukrajina pripade Poljski ali Rusiji. (Kohn 1960: XVI)73 Danes s terminom panslavizem obicajno oznacujemo gibanje, ki se je sredi dvajsetih let 19. stoletja zacelo na Ceškem (nav. d.: 3), odlocilen zagon pa je doživelo po letu 1830. V tem desetletju so tudi na Ceškem74 zaceli tiskati ucbe­nike in casopise v nacionalnem jeziku, tega pa uvedli v urade. V cešcini so bili takrat prvic izdani obširnejši astrološki, mineraloški, kemicni, antropološki in botanicni ucbeniki (Hobsbawm 1968: 178). Glavna predstavnika gibanja sta bila Slovaka, ki sta v skladu s panslavisticnim prepricanjem pisala v cešcini – poleg njegovega utemeljitelja Kollárja še filolog Pavel Jozef Šafárik. Tega pri pisanju v cešcini ni gnala le panslavisticna ideja (tako kot po prevladujocem mnenju Jána Kollárja), temvec v nemajhni meri precej bolj svetna sugestija njegovega mentorja Františka Palackega: »Vam se da samo ta pogoj, da boste vse, karkoli boste napravili, napisali v cešcini – dru­gace ne.« (Vinkler 2006: 162–164) Tudi za Kollárjevo rabo smo našli zanimivo pojasnilo, ki še enkrat izpostavlja njegovo izhodišcno versko motivacijo; in sicer da je bila cešcina »knjižni jezik slovaških luteranov, saj je tudi luteranski 73 Kohn (1960: XV) tudi glede Bolgarov ugotavlja, da so še leta 1848 v okviru Otoman­ skega imperija kazali le redke znake nacionalnega samozavedanja. 74 To se je v tridesetih letih 19. stoletja zgodilo marsikje v Evropi. Tako so tudi v Romu­niji prav takrat stare ucbenike, napisane v gršcini, zamenjali novi romunski; šele leta 1840 pa je na Ogrskem latinšcino v glavnem izpodrinila madžaršcina (Hobsbawm 1968: 178). pouk potekal v biblicni cešcini« (Kopecek 2006: 206). Kollár je v dvajsetih letih postal prvi pesnik gibanja, Šafárik pa njegov prvi ucenjak (Kohn 1960: 3–4). Pri obeh je bil panslavizem ne povsem dosleden niz ideologemov, ki se je skozi burna leta slovanskih nacionalnih nacionalizmov mocno spreminjal. Na zacetku ni bilo jasno niti, kaj naj bi zajemali Cehi. Tedanja beseda v cešcini je tako oznacevala vse prebivalce Bohemije, med katerimi je vecina kajpada govo­rila nemško. Prav tako ni bil jasen status Moravske, saj so se njeni prebivalci imenovali Moravci, s prilagajanjem zahodni cešcini pa so imeli v prvih deset­letjih velike težave (nav. d.: 4). Same besede panslavizem si ni izmislil nihce od njiju, temvec Ján Herkel, Slovak, ki je zasnoval celo Universalis Lingua Sla­vica, vseslovanski jezik. Tega je leta 1826 brez vecjega odmeva razgrnil v dveh knjigah, in sicer Elementa universalis linguae Slavicae (Elementi univerzalnega slovanskega jezika) in Zaklady vseslovanskeho jazyka (Temelji vseslovanskega jezika) (Danielsson 2013: 45). Ko je Šafárik leta 1833 prišel v Prago, je ta že veljala za središce slovanske filologije. To je mesto seveda dolgovalo vplivu duhovnika Josefa Dobrovskega, ki je slavistiko kot filološko vedo utemeljil na razmeroma treznem (para)raz­svetljenskem pristopu. Nasprotno je bil njegov ucenec Šafárik že izpostavljen romanticnim iracionalisticnim tokovom (Kohn 1960: 5). Med drugim je bil pri­staš mesijanstva, ki ga je pozneje med mlade panslaviste tako uspešno ponesla Kollárjeva pesnitev Slávy dcera (Slave hci).75 Ucenjak si je namrec želel postati tudi »prerok narodnega preporoda svoje rase, ki jo je castil, apologetsko pou­darjajoc njena edinstvena karakter in misijo. Njegovemu ucenjaškemu pansla­vizmu pa je Kollár vdahnil navdihujoco nadzidavo« (Kohn 1960: 6–7). Na oceta panslavizma je, pricakovano, najmocneje vplival Herder (Petre 1939: 62), ki ga je Kollár imenoval za »duhovnika humanitarnosti« in svo­jega ucitelja (Kohn 1960: 9). Celo svoje znacilne poglede na slovanstvo si je sposodil prav pri njem. Toda ko je od filozofa prevzel nazor o Slovanih kot miroljubnem in humanem ljudstvu, je herderjevska »substanca izginila v Kol­ 75 Pesnitev, ki jo je prvic izdal leta 1824 in nato vse življenje dopolnjeval, je imela na slovanske pesnike in romanticne navdušence daljnosežen vpliv. Zaznati ga je celo pri Prešernu, ki je v Uvodu omenil »otroke Slave« (Dolinar 1991: 202), neposredno pa je – kakor bomo pokazali – vplivala na Vrazovo najzgodnejše pisanje v iliršcini. lárjevem novem romanticnonacionalisticnem ozracju, ki je s seboj pogosto pri­našalo nacionalne zamere, izjave in ekskluzivizem, v popolnosti neznane Her-derju« (nav. m.). Kollár je v svojem slovanskem ekskluzivizmu celo parafraziral Terencija: »Slovan sem, in vse, kar ni slovansko, štejem za tuje.« Navedimo še tole zgovorno Kollárjevo izjavo: Slovani so se prešteli in ugotovili, da so najštevilcnejše ljudstvo v Evropi. S to zavestjo so spregledali svojo moc. A njihova moc ne korenini le v njihovi snovni premoci. Njihove intelektualne sposobnosti razkrivajo najvecjo raznolikost, njihov jezik pa združuje vse vrline starodavnih in sodobnih jezikov. (Kohn 1960: 11) Tudi Kohn poudarja, da Kollár ni bil vešc v politiki. Oboževal je kajpada Rusijo, o kateri ni vedel skoraj nicesar, oba s Šafárikom pa sta bila vdana avstrofila. Kot se slikovito izrazi Ivan Prijatelj: »Jan Kollár je koncal kot 'k. k. Vetrauensmann' dunajskega dvora in tudi Gaj se je grel na dunajskem vladnem soncu.« (Prijatelj 1935: 149–150) Michal Kopecek o Kollárjevem nacionalizmu ugotavlja: Za Kollárja je bila kulturna vzajemnost Slovanov najpomembnejša naloga, ki naj si jo za­stavijo glavna slovanska plemena, ni pa nujno zahtevala politicne enote. V tem smislu je bil Kollár pravi Herderjev ucenec, promoviral pa je nepoliticni in nedržavno osredinjeni koncept nacije, ki bi mu lahko sledili v razlicnih deželah. (Kopecek 2006: 207) Kollárjeva besedila skratka ne vsebujejo nikakršnega politicnega nacrta, kako slovansko enotnost doseci. Interpretacija fantazmatske »slovanske vza­jemnosti« je bila tako prepušcena posameznemu zanesenjaku ali – scasoma – vodstvu gibanja. Problematika slovanske vzajemnosti je bila povsem skonstru­irana in se ni opirala na nikakršna stvarna družbena razmerja (Thomas 2007: 25). S Prijateljem: »Kollárjev panslavizem je bil aprioristicna zracna stavba.« (Prijatelj 1935: 151) Zato je jasno, da slovanska vzajemnost ni bila uresnicljiva. Temeljna problematika panslavizma ni predvidevala nikakršne politicne raz­rešitve, temvec permanentno (a dejavno) hrepenenje – neuresnicitev vzajem­nosti je bila njen romanticni modus vivendi. Zato je ob vsakem družbenem premiku – ki pa so ga sprožili dejanski razredni procesi – okrog osnovne pro-blematike proizvajala nove partikularne dileme. Glede na svojo nazorsko prepustnost so imeli Kollárjevi nazori sicer veli­kanski domet. Toda narašcajoca plast ljudi, ki so ga prebirali, v ideološkem smislu ni bila posebno pestra. V perifernih razmerah avstrijskih pokrajin so bila prazna mesta v mitu najveckrat zapolnjena s socialno izrazito konservativnimi vsebinami. Eden redkih (vsaj na prvi pogled) progresivnih oziroma demokra­ticnih panslavistov je bil Mihail Bakunin. Ob njegovi trajni priljubljenosti je morda nekoliko nenavadno, da je utemeljitelj anarhizma verjel v slovansko revolucijo, ki naj bi pomladila zahodni svet. Resda je Slovane nagovarjal, naj se dosledno združujejo z naprednimi demokraticnimi protifevdalnimi revolucijami. Toda v štiridesetih letih 19. stoletja je nagovarjal abstraktne Slovane, ki jih v ljudstvo ni bilo mogoce raz­vrstiti po državah ali razredih, temvec zgolj po jeziku ali (psevdo)zgodovini. Oziroma, z Bakuninovimi besedami: »Živo cuteci skupne vezi zgodovine in krvi smo se [Slovani] zakleli, da ne bomo dopustili ponovne razlocitve svojih usod.« (Engels 1982: 125) To je prav besednjak, s katerim se je utemeljeval najprej nemški naciona­lizem, nedolgo zatem pa z ne prevec zahtevno miselno akrobacijo v korist Slo­vanov panslavizem.76 Pri Bakuninu izstopa tudi izrazit antisemitizem, to obce mesto etnicnih nacionalizmov. Jude, z Bakuninom »izkorišcevalce in instink­tivne buržuje«, je anarhist skupaj z Nemci, ki jih je kot pošten panslavist prav tako preziral, štel med »sovražnike svobodoljubnih, instinktivno socialisticnih Romanov in Slovanov«. Skratka, Nemce in Jude naj bi nagovarjal Marxov socializem, dobre Slovane pa njegov, ki ga je tudi sam imenoval populisticni (Haberer 2004: 25–26). Prav to klice k dodatni primerjavi z nemškim etnicnim nacionalizmom. Kakor smo že nekajkrat omenili, panslavizem v svoji prevladujoci, ucbeniški razlicici ni zapustil nobenih politicno progresivnih sledov. In ce so se pri Nemcih za skrajno konservativnimi elementi vcasih le pokazali cisto konkretni progresivni poskusi, so pri klasicnem panslavizmu ti popolnoma odsotni. Toda prav primer Bakunina v sebi združuje reakcionarne in progresivne ele­ 76 Zanimivo, da je Lajos Kossuth, ki ga zgodovinarji obicajno umešcajo precej bolj desno od Bakunina, nasprotno leta 1848 vsaj deklarativno proglašal emancipa­cijo Judov in zagotavljal »svoboden razvoj vseh narodnosti, živecih na obmocju Madžarske« (Neubauer idr. 2004: 270). mente in bi ga lahko v tem kontekstu šteli za panslavisticni pendant kakšnemu nemškemu nacionalistu okrog leta 1815. Navsezadnje je vsaj v zgodnjih letih nanj mocno vplival Fichte (Lebovic 2014: 19), pa tudi Hegel in številni drugi veliki nemški avtorji. Podobnosti je pravzaprav veliko. Tudi ce preskocimo ideologeme, ki si jih delijo vse manife­stacije etnicnega nacionalizma, Bakunin s svojim slovanskim socializmom res spominja na »demagoge«, ki jih leta 1819 zajezil Metternichov absolutizem. Še vec – kot so Nemci v sovraštvu do svojih utajenih vzornikov (Francozov) povzeli njihovo buržoazno nacijo, je Bakunin v sovraštvu do svojih (Nemcev) prevzel njihov buržoazni socializem. Toda tako eni kot drugi so bili progre­sivni pretežno glede na prejšnje stanje in glede na prevladujoco klimo; proti socasnemu razvoju svojih zanikanih vzornikov pa so bili tako Nemci po letu 1800 kot Bakunin v casu prve internacionale v precejšnjem zaostanku. Toda bolj kot podobnosti nas zanima razlika med Bakuninovim in na primer Arndtovim nacionalizmom. Ta pa je prav v mestu, ki ga kateremu od njiju odmerja poznejša recepcija. Resda za to razliko niso krivi ne eni ne drugi, pa tudi poznejše bralstvo ne – spet so bili odlocujoci širši družbenoekonomski pogoji. A medtem ko so Arndt, Jahn, Fichte in drugi obveljali za osrednje figure teda­njega nemškega nacionalizma, je Bakunin, ki jim je bil v socialnem smislu najbolj podoben, ostal v kontekstu panslavizma popolnoma marginaliziran. Iz posamicnega nazaj v panslavizem nasploh: preden nadaljujemo s speci-ficnimi zvezami med panslavizmom in južnoslovansko tvornostjo, poskusimo v socialnozgodovinskem smislu strniti najpomembnejše informacije o pansla­vizmu in njegovi naddolocenosti. Doslej smo videli, da je bil panslavizem malomešcansko gibanje, pogo-jeno – kot vsaka manifestacija nacionalisticne ideologije – s prodirajocimi kapitalisticnimi razmerji (ki so sploh omogocila moderno koncipiranje nacije). Hkrati je bil tudi glede na nekatere druge socasne etnicne nacionalizme izrazito naddolocen s pocasnostjo teh kapitalisticnih procesov. Vsesplošen zamud­niški znacaj vzhodnoevropskih dežel se je jasno poznal v šibki notranji clenitvi gibanja. Mešcanstvo (kateregakoli jezika) je bilo maloštevilno in slabotno, njegovo infrastrukturo pa so – posebno med slovansko govorecim prebival­stvom – dolocali cehovski odnosi. Kollárjeva in Šafárikova etnicno okvirjena ideologija je med južne Slo-vane prodrla razmeroma zgodaj – in v razmere, kjer nacionalizem ni imel daljše tradicije. O jugoslovanskih narodih Hobsbawm leta 1962 med drugim zapiše: Celo proti Turkom uperjene vstaje balkanskih narodov, predvsem v južnih in zahodnih podrocjih polotoka, ki pravzaprav nikoli niso bila podjarmljena, lahko morda samo cum grano salis razlagamo kot nacionalisticne, ceprav so pesniki in vojšcaki teh narodov (do-stikrat sta bili obe funkciji hkrati, kot pri crnogorskih pesnikih-vojšcakih-škofih)78 ohra­njevali spomin na quasi-nacionalne junake, kot je bil Albanec Skenderbe[g], oziroma na davne tragedije, kot je srbski poraz na Kosovem. Nic ni bilo bolj razumljivo kot upor proti krajevni upravni oblasti oziroma proti propadajocemu turškemu imperiju. Toda narodov, ki jih danes oznacujemo za Jugoslovane, s tistimi vred, ki so bili pod turško vrhovno oblastjo, ni družilo skoro nic drugega kot njihova splošna zaostalost; ime Ju­goslavija so skovali intelektualci avstrijsko-ogrskega porekla, ne pa borci za osvoboditev sami. (Hobsbawm 1968: 182–183) Razvoj balkanskih nacionalizmov naj bi tako sprožila šele grška revolucija – njen konec pa dejansko sovpade s prvimi sledovi slovanskega romanticnega nacionalizma med Slovenci in Hrvati okoli leta 1830: Ko je še grštvo pomenilo skoraj isto kot pripadnost omikanim plastem pravoslavnih kri­stjanov na Balkanu, se je bila helenizacija širila. Ko pa je helenizem zdaj pomenil toliko kot politicno pripadnost Heladi, je helenizem zacel pojenjavati celo med izobraženci in asimiliranimi izobraženci na Balkanu. Tako je postala grška neodvisnost pogoj za razvoj drugih nacionalizmov na Balkanu. (Nav. d.: 185–186) Hans Kohn je v svoji zgodnejši študiji o panslavizmu prišel do presenetljivo podobnih ugotovitev kot Hobsbawm: Na zacetku 19. stoletja južni Slovani niso imeli niti nacionalne zavesti niti knjižnega je­zika. Bili so etnografska surovina brez jasnih distinkcij med razlicnimi skupinami in dia­lekti. Zahodne in rimskokatoliške veje so imele nekaj malega od avstrijske in italijanske civilizacije;79 vzhodne in pravoslavne veje pa so živele v osupljivo zaostalih pogojih Oto­manskega imperija ter v verski in kulturni podrejenosti grškemu kleru konstantinopel­skega patriarha. Bilo je komaj kaj sledi o višji izobrazbi. Medtem ko so v Pragi ustanovili 78 Tj. vladikah. 79 V tem bi lahko Kohnu blago oporekali – pred 19. stoletjem lahko govorimo o beneški, genovski, rimski in še kaki drugi kulturi, prav gotovo pa ne o italijanski civilizaciji. univerzo leta 1348 in v Krakovu 1364, datira zagrebška univerza v leto 1874,80 univerze v Beogradu, Sofiji in Ljubljani pa šele v 20. stoletje. Samo v odrocnih crnogorskih utrdbah so srbski gorjani od leta 1697 pod vodstvom vladike obdržali nestabilno neodvisnost. (Kohn 1960: 50–51) Povezovanje med ceškimi in južnoslovanskimi izobraženci pa se je zacelo že zelo zgodaj. Kakor je sam porocal kasneje, se je Kollár leta 1812 prav v raz­govoru z južnoslovanskimi študenti prvic zamislil nad nehvaležno situacijo Slovanov. Ovedel naj bi se, da »tvorimo en narod« (nav. d.: 5). Najsi je zgodba resnicna ali še en delcek v mitološki sestavljanki, so bili dejanski stiki ustvar­jeni, precej preden sta na prizorišce stopila Gaj in Vraz. Šafárik je bil že leta 1818 izbran za direktorja Srbskega liceja v ogrskem Novem Sadu. Od tam se je odselil šele leta 1833, in sicer v Prago. Šafárik je leta 1826 v knjigi Geschichte der slawischen Sprache und Literatur (Zgodovina slovanskih jezikov in književnosti) pod Herderjevim vplivom prvic razgrnil svoj pojem slovanske kulturne in duhovne entitete. Tako kot Kopitar in Dobrovski je tudi sam verjel v eno jezikovno celoto Kranjcev, Šta­jercev, provincialnih Hrvatov in Korošcev.81 V skladu s Kopitarjem jih je ime­noval Slovenci, vsi drugi južni Slovani pa so bili razumljeni kot Srbi – štoka­vske Hrvate je imel tako za »katoliške Slavosrbe«. Menil je sicer, da bi Hrvate lahko imeli za posebno pleme, a da se hrvaški jezik ne razlikuje dovolj od srb­skega. Provincialni Hrvat, ki se mu zdaj rece preprosto Hrvat, je poimenovanje, ki ni starejše od treh stoletij, je pisal Šafárik in pri tem dodal, da jezikovno še zdaj spada med Windischen Slowenzen (Zajc 2006: 31). Številne razprave med mladimi navdušenci nad panslavisticno ideologijo jesprožila Šafárikova karta slovanskih narecij iz leta 1842. Stanko Vraz, ki je bil 80 To drži le deloma. Kot jezuitska akademija je bila šola ustanovljena leta 1669, leta 1874 pa so jo ponovno ustanovili kot avstro-ogrsko Univerzo Franca Jožefa oziroma kot tretjo univerzo na Ogrskem (Rüegg 2004: 41, 685). Kakorkoli že, dominikanska univerza naj bi v Zadru obstajala že leta 1396 (Lonic in Jurišic 2013: 207). Seveda bi tovrstne šole zaradi drugacne razredne in politicne naddolocenosti težko imenovali univerze v današnjem pomenu, a prav enako velja tudi za univerze iz 14. stoletja, ki jih na tem mestu navaja Kohn. 81 Zajc opiše, kako je v tem delu še sprejemal (pravilnejše) teze Dobrovskega o stari cerkveni slovašcini, pozneje pa se je po dolgotrajnem nasprotovanju Kopitarjevim argumentom nazadnje ogrel za panonsko teorijo (Zajc 2006: 31). pri njenem nastajanju tudi zavzet informator s slovanskega juga, je iz Zagreba pisal: »Ko sem prinesel kopijo te karte, so mi jo lokalni domoljubi in nedomo­ljubi skoraj strgali iz rok. Nihce od njih kar ne more verjeti, da je slovanski narod tako široko razprostrt. Zemljevid tu navduši vec domoljubov, kot bi jih mogla vsa književnost.« (Kohn 1960: 14) Pri izdelavi karte pa Šafárika, kot spomni Marko Zajc, tudi Slovenci niso posebej zanimali. Kot primer navaja pismo, v katerem je Šafárik Kollárju leta 1823 pisal, naj se pri iskanju podatkov s Štajersko in Kranjsko »nikar prevec ne trudi« (Zajc 2006: 31–32). Hkrati Šafárik vendarle ni opustil zanimanja za vprašanje razlocitve med Slovenci in Hrvati. Skratka, šlo je za cas, ko med Slovenci in Hrvati še ne moremo govoriti o nekakšnih ustaljenih predstavah o obsegu lastne nacije, zaradi cesar so bili (ceški) filologi še toliko bolj prepu-šceni jezikovnim ideološkim evidencam. Te so bile, mimogrede, tudi pozneje v slovanskih nacionalizmih najprepricljivejše, o cemer na primeru institucional­nega slovenskega nacionalizma pokaže Kosi. Marko Zajc utemeljeno spomni na velike razlike med panslavizmom mla­dega in »starega« Šafárika. V povezavi z njimi ugotavlja: »Mnenja 'starega'Šafárika se od 'mladega' najbolj razlikujejo ravno na relaciji slovensko-hr­vaško.« (Zajc 2006: 34) Leta 1842 je v spisu Slovanský národopis (Slovanski narodopis) v nasprotju s svojim starim pisanjem južne Slovane obravnaval kot ilirce. Potegnil je tudi jasno locnico med posameznimi govori, pri cemer je slovensko narecje imenoval za karantansko, saj se mu je to zdelo »staro­žitnejše« (nav. m.). Ker so se medtem jasno profilirali tako hrvaški ilirci kot Vuk Karadžic in cbelicarji, je postal dovzetnejši tudi za jezikovna vprašanja slovanskega juga. Ob upoštevanju tako srbskih kot hrvaških teženj pa je še vedno delal nenavadne povezave. Tako je Dalmatince, Slavonce in Bošnjake v skladu s Karadžicem imenoval za katoliške Srbe, po drugi strani pa je v skladu z Gajem njihov jezik imenoval iliršcina (Zajc 2006: 34–35). Ta je Šafáriku (nasproti kajkavski hrvašcini) ocitno pomenila sinonim za štokavšcino. Pisal je namrec: »Od takrat, ko so po Gajevem zgledu (1826–1842) vsi vodilni hrvaški pisa­telji za knjižni jezik sprejeli ilirsko narecje, izhajajo v hrvaškem narecju samo še spisi za preprosto ljudstvo in to redko.« (Nav. d.: 35) Kollár je v vplivnem slovarju osebnih imen razlicnih slovanskih plemen in narecij (Jmenoslov cili slovník osobních jmen rozlicných kmenu a nárecí národu sla­venského, 1830) kar v eni sami opombi dolocil štiri slovanska narecja plemen, ki predstavljajo en jezik slovanskega naroda. Plemena so bila rusko, poljsko, ceško in srbsko, vsako od njih pa naj razvije svoj knjižni jezik, je menil Kollár. Ob tem je šel v poenostavljanju še dlje kot Šafárik, saj je s Srbi oznacil kar vse južno­slovansko prebivalstvo (Zajc 2006: 32–33). Tudi sam je po Zajcevih navedbah (nav. d.: 33) v zrelih letih svoj nazor o južnih Slovanih nekoliko spremenil. Srbsko ime je v njej – najbrž zaradi Gajevega vpliva – medtem v celoti zamenjal z ilirskim, vendar je pod njim ocitno še vedno razumel bolj ali manj Srbe. Kollár »Ilirom« namrec svetuje, naj ne berejo le srbskih del, temvec še poljska, ruska in ceška (nav. d.: 33). Slovansko inteligenco je v skladu s svojo kulturno politiko štirih narodov razdelil v tri stopnje. Prva naj bi poleg svojega narecja poznala še vsaj eno, druga, splošnejša, pa naj bi poznala kar vsa narecja. Toda najvišja stopnja je bila prihranjena le za tiste, ki so vse štiri slovanske jezike obvladovali, in le tisti naj bi imeli pravico pisati (Petre 1939: 148). To bi nazadnje seveda pomenilo, da slovenski in slovaški knjižni jezik kot taka ne bi obstajala – in podobno se je ob uspešnem ilirskem poenotenju hrvaškega kulturno-jezikovnega idioma zgodilo kajkavskim in cakavskim narecjem, ki so imela prej bogato knjižno tradicijo.82 Petre pronicljivo ugotavlja, da je imel panslavisticni program »svoj trenuten, zelo dragocen pomen prav kot sredstvo, nihce pa ni trajno videl v njem koncnega cilja prizadevanj svojega naroda« (nav. d.: 246). Slovanski navdušenci so v pan­slavisticnem gibanju videli predvsem sredstvo »preporoda« lastnega »narecja«, zato so Kollárja interpretirali z manjšimi dekoracijskimi popravki. To je, kot bomo videli na primeru Gaja in Vraza, lahko vodilo v marsikakšen nesporazum. Vseeno pa je že na tam mestu treba poudariti, da je bilo Vrazovo obcu­dovanje Kollárja celo v sklopu slovanskih nacionalizmov edinstveno: »Z vso upravicenostjo ga moremo imenovati v idejnem kakor organizacijskem oziru najvernejšega Kollárjevega ucenca ne le na slovanskem jugu, temvec sploh.« (Petre 1939: 247) Pesnik je do panslavista vzpostavil skoraj liturgicen odnos 82 Narecnega slovstva, v zadnjih desetletjih znacilnega za dialekte vseh jezikov, na tem mestu seveda ne moremo obravnavati enako kot književnost v nacionalnih jezikih. (nav. d.: 148). Gotovo ga je v odlocitvi, da nazadnje zamenja jezik in postane ilirski pesnik, najbolj opogumil prav Kollárjev zgled. Branko Drechsler (1909: 25) piše takole: Zelo zgodaj je spoznal ceško književnost, poznal pa jo je bolje kot kdorkoli od [drugih hrvaških] preporoditeljev, in ravno v njej je videl kolovodji ceškega preporoda Šafarika in Kollárja, ki sta se prav vsled narodne enotnosti odrekla svojemu slovaškemu narecju in pisala ceško. In kdo bi jima mogel danes, ko so Slovaki v nasprotju z njunim primerom razvili samostojno slovaško književnost, zameriti to, da sta hotela nekaj vec in se vnela za idejo narodne enotnosti? Kollár je na Vraza najocitneje vplival prav z etnicnim pojmovanjem nacije – navsezadnje ga je spoznal še kot Jakob Frass, kmalu zatem pa je svoje nemško ime spremenil v bolj slovansko zvenece. Kljub nemškemu ocetu je povzel vse panslavisticne stereotipe o zatiralskih in ekspanzionisticnih Nemcih in Madžarih, nikakršnih težav pa ni imel niti s panslavisticnim navduševanjem nad najreakcionarnejšimi trdnjavami fevdalizma, kot sta bili avstrijska in ruska. Vraz je reakcionarnemu sentimentu, s kakršnim je Kollár pricakal revolu­cionarne demokraticne zahteve po letu 1840 (Kopecek 2006: 205), sledil do konca. Kollárjev vpliv ga je že v tridesetih letih politicno prepariral, da ga v bolj progresivne prakse niso preusmerili ne branje evropske kozmopolitske romantike ne kranjski svobodomisleci. In vice versa – prav Vrazova ujetost v Kollárjevo sterilno, avtoreferencialno avstrofilstvo je onemogocala, da bi se Cop (in zlasti Prešeren) bolj ogrela za sodelovanje z njim. Zdi se, da je bila celo Vrazova najzgodnejša ideološka formacija, osnovno šolanje pri soro­dniku Mihaelu Jaklinu, politicno progresivnejša od kollárjevske ideologije. Brez dvoma pa še ni bila tako dosledno etnicno zacrtana. Vseeno je pansla­visticna ideologija prav zaradi osredotocanja na pojem naroda z Jaklinovo periferno, posredovano artikulacijo zmernih razsvetljenskih nazorov dovolj sovpadla, da Vraz prehoda ni cutil kot prelom. Ocrt ilirizma Ilirizem je bil »gibanje mešcanstva in malomešcanstva« (Mohoric 1939: 331); Slodnjak ga oznaci za »gibanje vlastelinsko-mešcanskega izvora« (Slodnjak 1952a: 23), kar pa je le v navideznem nasprotju s prvo, bolj uveljavljeno oznacbo. Gibanje je skoraj v celoti izšlo iz osebnega projekta (malo)mešcana Ljudevita Gaja, ki pa je na nekaterih tockah sovpadel z osebnim projektom plemica (tj. vlastelina) Janka Draškovica. Tovrstna povezava hierarhicno asimetricnih predmešcanskih interesov pa je, kot smo lahko videli pri nemških razmerah po letu 1800, torišce razvoja fevdalno naddolocene drobne buržoazije. V orisu, ki sledi, bomo osvetlili zlasti izhodišca, ki jih je gibanju navdahnila njuna dejav­nost. Šele zatem bomo ocrtali tudi nekatere splošnejše lastnosti gibanja s sre-dine tridesetih let, torej iz casa, ko je z njim v stik prišel Vraz. Ker pa Vrazovo življenje – sploh v njegovem ilirskem obdobju – spremlja postopno profili­ranje dveh nacij, razdelek nacenjamo s krajšim zgodovinskim pregledom. Ta naj v obrisih naznaci, kako so prejšnja stoletja (predvsem zadnje) strukturirala specificne »slovensko-hrvaške« odnose v casu pojava ilirizma. Romantiki ob rob recimo, da današnja meja med Hrvaško in Slovenijo v veliki meri sovpada z upravno fevdalno mejo med deželami, ki so med 14. in 17. stoletjem pripadale Notranji Avstriji, in tistimi, ki so spadale pod Ogrsko. Skratka, mejo, ki je ni dolocilo niti eno niti drugo slovansko prebivalstvo, temvec nekdo tretji – in to v casu, ko nacionalnost ni nikogar zanimala. Na obeh straneh meje – ki še danes ne pomeni niti prave narecne meje83 (Rigler 2001: 347) – je prebivalstvo stopalo v nekoliko razlicna periferno naddolocena fevdalna razmerja. Ta si pravzaprav niti niso bila zares tako vsaksebi. Ce strnemo, lahko recemo, da sta bili pred razcvetom kranjskega fužinarstva v 18. stoletju še najvecji razliki v jezikovni oziroma »etnicni« sestavi socialnih razredov, ki pa je do konca 18. stoletja nihce ne bi pojmoval kot razliko, in v dodatni perifernosti ogrskih dežel, ki je implicirala še tršo razlicico fevdalizma. K temu je treba šteti tudi nesrecno okolišcino, da je s slovanskimi govorci poseljeni del Ogrske pomenil tamponsko cono med avstrijskim centrom in otomanskim cesarstvom, kar je dodatno prispevalo k togosti njegovih fevdalnih razmerij. 83 Pac pa jasno dialektalno mejo predstavljajo nekdanje upravne meje med notranje­avstrijskimi deželami. Meja med gorenjskimi in štajerskimi narecji še vedno poteka po nekdanji administrativni kranjsko-štajerski deželni meji od Kamniških planin v smeri jugozahodno do Savskega hribovja. Podobno odlocilna je nekdanja upravna meja med Štajersko in Koroško. Ta v dolinah Meže, Mislinje in Drave še danes locuje štajerske govore od koroških. Prehodno zgornjesavinjsko štajersko narecje se je raz­vilo pod vplivom benediktinskega samostana v Gornjem Gradu in je torej doloceno z nekdanjo cerkvenoupravno mejo (Logar 1996: 392). Glede prvega lahko zapišemo, da so Slovani v Notranji Avstriji vecji del zgodovine predstavljali nižje stanove, tisti v ogrskih deželah pa tudi že plem­stvo. Toda to cela stoletja ni enih navdalo z razredno, drugih pa z etnicno zavestjo – omogocilo pa je prepricljive retrospektivne konstrukte, ki so jih nacionalisti uporabljali od predmarcnega obdobja naprej. Ti konstrukti so bili v toliko drugacni, kolikor so bili nacionalni mobiliziratorji naddoloceni z nekaj bolj razvitimi kapitalisticnimi razmerji (kot na Kranjskem) ali, nasprotno, z mocno fevdalno tradicijo (kot v hrvaških deželah).84 Ta razlika je bila namrec odlocilna, da so na nacionaliste 19. stoletja vplivale razlicne ideološke tradicije: antikozmopolitska Herder in Kollár na hrvaške ter na primer nemški kozmo­politski romantiki na kranjske. Zato so nacionalisti mitologizirali z razlicnimi poudarki in vzvratno pripisano razlicno esenco obeh nacij še okrepili. Poznejši notranjeavstrijski Slovani so že od zgodnjega srednjega veka (ko so jih zavojevali frankovski knezi in pokristjanila rimska cerkev) spadali v okvir vzhodnega Svetega rimskega cesarstva in pozneje Habsburške monar­hije. Slovani so bili v njenem okviru upravno razdeljeni na vec pokrajinskih enot, loceno vladanih z Dunaja (Petre 1939: 41), enot, ki jih danes romanticno imenujemo slovenske zgodovinske pokrajine. Medtem so imeli Hrvati, Slavonci in Dalmatinci za seboj že vrsto lastnih državnih tvorb, zato se je poznejša nacionalisticna mobilizacija oprla tudi na psevdohistoricne mite o »hrvaških narodnih vladarjih«. V primerjavi z razmeroma stabilnimi notranjeavstrijskimi deželami so se ogrske – ce nic drugega, tudi zaradi turških vpadov – razvijale precej dinamicno. Zato si najprej okvirno oglejmo zgodovino dežel, ki danes spadajo pod Hrvaško, in se na zgodovino notranjeavstrijskih dežel navežimo, ko so te zacele izkazovati pospešen razvoj. Potem ko je slovansko ozemlje po letu 1000 pripadlo ogrskemu kralju Kolo­manu, so Slovani in Ogri dolgo živeli v izpricanem sožitju. To je omogocilo državno obliko kraljevine z relativno slovansko avtonomijo, z Ogrsko pa jih je družila le vladarjeva oseba (Petre 1939: 41–42). Po sožitju pod dinastijama ogrsko-slovanskih Arpadovicev in francoskih Anžujcev (izvorno Árpád in Anjou) in skupnih bojih proti Otomanom so si v 16. stoletju (tudi) ogrsko slo­vansko ozemlje podvrgli Habsburžani (Zwitter idr. 1962: 38), njegov osrednji del kot Kraljevino Hrvaško. 84 To, da je bila v socialnem smislu Štajerska ravno nekje vmes, našo delitev zgolj potrjuje. Sredi 17. stoletja je centralisticna akcija habsburškega dvora tudi deželam ogrske kraljevine pretila, da izgubijo vsakršno pokrajinsko samostojnost. To bi današnje hrvaške dežele izenacilo s stanjem, v kakršnem so bili Slovani (in Nemci) v Notranji Avstriji bolj ali manj od zacetka germanske nadoblasti. Zato so se današnja hrvaška ozemlja že zelo zgodaj bojevala za svojo politicno samostojnost (oziroma tri razlicne samostojnosti). To je bil obenem boj med centralisticnim absolutizmom in separatisticnimi deželnimi stanovi (Zwitter idr. 1962: 38).85 Še preden je v ospredje stopilo nacionalno vprašanje, so se ogrski Slovani mocneje naslonili na prav tako ogrožene Ogre (Petre 1939: 42). Pristojnosti bana in sabora so namrec omejevali isti dunajski organi kot pri­stojnosti madžarsko govorecega ogrskega plemstva (Zwitter idr. 1962: 41). S tem so bili ogrski Slovani – že sicer razdeljeni na tri pokrajine z zelo mocno pokrajinsko pripadnostjo – ob znaten del avtonomije (Petre 1939: 42). V nasprotju z notranjeavstrijskimi je bila družba slovanskih govorcev na Ogrskem bolj profilirana; sestavljali so jo predstavniki vseh razredov od plem­stva do kmetov (nav. d.: 43). Toda celo to ni pomenilo, da so bili zastopani vsi prihodnji sloji; plemstva je bilo v deželah krone svetega Štefana procentu­alno enajstkrat vec kot v Franciji pred letom 1789 (Zwitter idr. 1962: 41), kar nazorno kaže, kako nerazvito je vse do 19. stoletje tamkajšnje mešcanstvo.86 Po stopnji razvoja sta bili namrec Kraljevina Hrvaška in Slavonija izrazito fev­dalni – zemlja je bila skoraj izkljucno v lasti plemstva, ki je imelo tudi vse poli­ticne pravice. Tako do Ogrske kot do hrvatskih pokrajin še niso prodrle socialne zahteve po reformi zemljiške posesti. […] Mesta niso dobivala pritoka, ki bi krepil mešcansko in delavsko plast, a plemstvo je živelo v svojem ozkem obzorju provincialnega življenja s podedova-no samoumljivostjo socialnih pravic. Tuje so mu ostale težnje po gospodarskih izpre­membah in neznani vsi veliki miselni napori v zapadnih, vse bolj mešcanskih državah po enakomernejši razdelitvi dobrin in izenaceni možnosti šolanja ter s tem kulturnega dviga. (Petre 1939: 43–44) 85 Eden od znakov periferne naddolocenosti je, da (slovanski in madžarski) avtono­mizem v prednacionalni dobi ni bil centralisticen, temvec je nasprotoval zunanjemu (avstrijskemu) centralizmu. 86 In obratno – kjer so kapitalisticna razmerja hitreje prodrla, je najprej opaziti ravno buržoaziranje plemstva. To ima namrec zaradi svojega statusa olajšan dostop do novih produkcijskih sredstev. Poleg tega je hrvaška vojna krajina kot stoletni branik Avstrije pred tur­škimi vpadi »terjala neizmerno cloveških žrtev in izpreminjala pokrajine v neprestano vojno ozemlje ali vsaj neposredno zaledje« (nav. d.: 43). To pa je bila pomembna tocka hrvaške nacionalne identifikacije v casu ilirizma. Ena od upravnih enot, na podlagi katerih se je v ogrskem delu cesarstva oblikoval hrvaški narod, je bila namrec Hrvaško-slavonska vojna krajina, neposredno podrejena Dunaju (Coha 2014: 84; Zwitter idr. 1962: 42). Krajina je bila v publicisticnih in književnih žanrih v tridesetih letih 19. stoletja ideološko pre­gnetena v simbol vdanosti, lojalnosti in zvestobe Avstriji, kakor tudi simbol hrvaških vojaških odlik (Coha 2014: 107; Rapacka 1998: 201). S tem v zvezi se je tudi etnicna struktura ogrskega ozemlja ustalila razme­roma pozno. Selitve proti zahodu in severu, ki so jih sprožili turški vpadi in osvojitve, so krepko spremenile srednjeveško etnicno sestavo. Zadnje velike spremembe je prineslo šele 17. stoletje s kolonizacijo, ki je sledila zlomu oto­manske oblasti. Poleg poznejših ogrskih etnij so bili v to kolonizacijo udele­ženi tudi Srbi in Romuni ter Švabi, tj. Nemci z jugozahoda Rimsko-nemškega cesarstva (Zwitter idr. 1962: 27). Ti so bili po letu 1830, ko se je zacela (dejanska, tudi etnicno motivirana) madžarizacija, tudi najhitreje asimilirani (nav. d.: 63). Kolonizacija v 16. stoletju je bila najintenzivnejša v Slavoniji, Banatu in Backi, prebivalstvo Ogrske pa se je v enem stoletju vec kot potrojilo. Ob tem se je delež madžarskih govorcev zelo zmanjšal (po ocenah za leto 1787 jih je bilo na Ogrskem le 29 odstotkov /nav. d.: 60/). Cisto do konca pa se je jezikovna oziroma etnicna sestava ustalila šele konec 18. stoletja (nav. d.: 27). Vsi ti pogoji na Ogrskem so v procesih, danes imenovanih »preporod«, postali moteci tako za Hrvate kot za Madžare – posebno potem ko se je po smrti Jožefa II. dunajski centralizem za krajši cas omilil. Decentralizacija je namrec izostrila antagonizem med Hrvati in Madžari, posebej ko se je ogrsko plemstvo nadaljnjim vladnim poskusom jezikovnega poenotenja uprlo prav z madžarizacijo javnega življenja. Plemstvo je zacelo z madžarizacijo postopoma odpravljati latinšcino, ogrski uradni jezik pred nacionalisticno ideologijo. To je seveda neposredno zadevalo ogrske Slovane, ki so madžarsko upravno racionalizacijo že zacenjali razumeti kot grožnjo. V tem jih je naknadni pojav madžarskega nacionalisticnega gibanja s stopnjevanim krnjenjem hrvaške, dal­matinske in slavonske avtonomije le potrdil. Ogrski (oziroma, kot ga imenuje hrvaška nacionalna ideologija, »ogrsko-hrvaški«) deželni zbor v Bratislavi je tako skozi prvo polovico 19. stoletja postajal ena od osrednjih tock nacional­nega konflikta v Habsburški monarhiji (Petre 1939: 42–43). V nasprotju z ogrskimi deželami je bila aristokracija v Notranji Avstriji skoraj izkljucno nemška ali romanska. Do visokega srednjega veka so se, kolikor je izpricano, slovansko govoreci prebivalci ukvarjali izkljucno s poljedelstvom in živinorejo,87 takrat pa se je jezikovna sestava nekoliko redistribuirala s pojavom obrtništva (Grafenauer 1987: 193). A tudi tedaj so bili Slovani omejeni na kmecko in deloma obrtniško plast z zelo redkimi izobraženci, ki so vecinoma služili cerkvi. Približno takrat se je zacelo tudi socialno razslojevanje notranje­avstrijskih vasi – kajžarji so se zaceli množiti v 15. stoletju, medtem ko se število gruntarjev odtlej do prve Jugoslavije ni bistveno spremenilo (nav. m.). Nekateri kajžarji so se preživljali z obrtjo, kramarijo, drvarstvom in rudar­stvom, drugi pa so zaslužili s tovorništvom in prehodnim prometom (nav. d.: 193). Pojav najrevnejših kajžarjev, ki so v 15. stoletju zapušcali vasi in se v iskanju boljših pogojev nastanili v mestih, lahko neposredno navežemo na rast sporadicnega slovansko govorecega mešcanstva, ki se je zacela konec 15. stoletja (nav. d.: 197). Toda množicen priliv slovansko govorecega prebival­stva v mesta so sprožile šele jožefinske reforme tristo let pozneje. Jožefinsko cerkveno prestrukturiranje pa je izrazito vplivalo tudi na delež slovanskih govorcev med duhovniki. Kljub temu so bile dežele nekdanje Notranje Avstrije ves cas v ekonomsko precej stabilnejšem položaju od hrvaških (posebno od Vojne krajine). Imele so namrec ugodnejšo prehodno lego in, zlasti Kranjska, sestavo tal. To je bilo odlo-cilno za zacetno uvajanje manufakturnih obratov v prvi polovici 18. stoletja. Prav s temi prvimi koraki v smeri industrializacije se je v širšem avstrijskem okviru zacelo znacilno »gospodarsko zaostajanje slovenskih pokrajin« (Grafenauer 1979: 363). Zaostajanje se je skozi preostanek 18. stoletja na ozadju reform s spodbujanjem novacenja delavcev za manufakturna podjetja stopnjevalo in do politicnega izraza prišlo dobrih sto let pozneje (Božic 1970: 86). Novacenje delavcev pa je pomenilo brutalno liberalno prestrukturiranje vasi z akumulacijo kapitala, ki mu je sledila proletarizacija velikega dela prebival­ 87 Izjema je bila v tem pogledu najbrž nekoliko severnejša kneževina Karantanija. stva. To prebivalstvo je pomanjkanje nazadnje res vodilo v manufakturne in pozneje razvite industrijske obrate: »[K]metstvo [se je] zacelo diferencirati in je v novih družbenih razmerah doživljalo neprestane krize. Kmetstvo je dajalo ljudi za nastajajoco industrijo, kar pomeni, da se je zacel proces proletariza­cije.« (Pogacnik in Zadravec 1973: 176) Manufakture pa so bile le eden od pokazateljev vse jasnejših kapitalisticnih proizvodnih razmerij, ki so skozi 18. stoletje prodirala v nekdaj notranjeav­strijske dežele. Hkrati se je v sklopu dežel, ki jih danes imenujemo slovenske, znacilno (in hitro) razvijala trgovina z železom. Akumulacija železarskih obratov v rokah tenke plasti podjetnikov na Kranjskem se je nazadnje v celoti skoncentrirala v monopolu tržaškega in ljubljanskega trgovca barona Miche­langela Zoisa, ki ga je podedoval sin Žiga (Grafenauer 1979: 361, 363; Božic 1970: 83). To je v dobi stopnjujoce se družbene razslojenosti Kranjski pri­pomoglo k postopnemu utrjevanju osrednjega mesta med (sicer zaostalimi)»slovenskimi« deželami. In to je, komplementarno, Spodnjo Štajersko, ki na primer v fužinarstvu in vzpenjajoci se tekstilni industriji ni bila konku­rencna, lociralo v primerjalno periferni položaj (ki je do izraza seveda prišel šele pozneje). Zagon za tovrstne procese so seveda pomenile najprej terezijanske, zatem pa še toliko ocitneje jožefinske reforme. Njun merkantilisticni pragmatizem je z maksimo o cim vecjem izvozu in cim manjšem uvozu odpravljal interne mitninske pregrade – tako so bile leta 1775 ceške in avstrijske dežele združene v enotno carinsko ozemlje z odpravo notranjih carinskih meja (drugo takšno ozemlje so predstavljale ogrske, med njimi torej tudi hrvaške dežele) (Grafe­nauer 1979: 363). Promet v nekdaj notranjeavstrijskih deželah se je medtem razvil že toliko, da so se na njegov racun preživljala cela obmocja, kot je Kras (Grafenauer 1987: 193). Zaradi vsega tega so se tudi kapitalisticni ideologemi, zvezani s kulturnim nacionalizmom, v nekdanji Notranji Avstriji javljali neko­liko hitreje, a še vedno zamudniško. Postopoma so se pojavljali financno mocni posamezniki, ki so bili ali tujci (Rosthorn, Moline) ali domacini (Blei­weis, Kozler, Kalister in T[e]rpinc). Med njimi je bilo skrajno malo predstavnikov in-dustrijske buržoazije; vecino so predstavljali lastniki manufaktur, železarskih podjetij ali zemljiških posestev. Ta prevladujoci sloj, ki se je bal modernega kapitalizma in gospo­darskega liberalizma, je oznacil Prešeren v Glosi z naslednjimi stihi: Lani je slepar starino še prodajal, nosil škatle, meril platno, trak na vatle, letos kupi si grašcino. Mešcani z zemljiškimi posestvi in industrijskimi obrati se niso spremenili v industrijsko buržoazijo, kateri bi fevdalizem po notranji nuji postal nasprotje. V podobnem odnosu do ekonomskih procesov je bilo cehovsko mešcanstvo, ki ga prav tako oznacujeta poli­ticna indiferentnost in nazadnjaštvo. (Pogacnik in Zadravec 1973: 176) Dejanska diferenciacija prihodnjih nacionalnih središc je (tudi) na severo­zahodnem Balkanu pravi zagon dobila šele s prosperiteto trgovine. Ta je od druge polovice 18. stoletja formirala dejavna socialna jedra buržoazne inte­gracije, ki so scasoma zagotovila osnovo za organiziranje nacij oziroma nacio­nalnih trgov (Stancic 1989: 97). Koncentracija prihodnje slovenske buržoazije se je pricela na razmeroma jasno opredeljeni liniji Ljubljana–Trst. Medtem sta bila zagrebško in vojvodinsko (tj. srbsko) središce s Trstom – habsburško imperialno luko – povezana posredno, prek Reke in notranjeavstrijskih dežel. Trgovske poti pa so tako narekovale tudi specificno poselitveno strukturo nastajajocih hrvaških in srbskih središc; tudi v Trstu sta se poleg slovenske oblikovali mocna hrvaška in srbska skupnost (nav. d.: 97–98). Tudi med Madžari na Ogrskem so bili prvi vzgibi mešcanske miselnosti razpeti med zacetke ogrske racionalizacije v casu jožefinizma in poznejši madžarski »preporod«. Na tem mestu ne moremo v celoti pritegniti ugoto­vitvi sicer odlicne analize Frana Petreta, da se ta ni zacel z gospodarskimi in politicni spremembami, temvec z delom preporoditelja plemiškega porekla Ferencem Kazinczyjem. Ugotovitev je glede »politicnih sprememb« treba dopolniti vsaj z opombo, da se Kazinczyjeva akcija ni pojavila v izoliranih pogojih. Na Ogrskem se je namrec zgodaj (za nekaj casa) pojavilo jakobin­stvo, ki je imelo na vse poznejše etape madžarskega nacionalnega gibanja do leta 1848 velik simbolni vpliv. Njegovo stabilno nadnacionalno in nadversko osnovo je oblikoval Ignác Martinovics, ki je nameraval narediti »libertinski coup d'état« (Voigt 2004: 311). Že okrog leta 1794 je organiziral skrivne družbe, v katere je bilo udeleženih vec sto revolucionarnih navdušencev z razlicnih delov Ogrske. Po njihovem razkritju so med oktobrom 1794 in majem 1795 obsodili 53 jakobincev, Marti­novicsa pa s še štirimi tovariši isti mesec usmrtili. »Tako rekoc vsi progresivni madžarski pisci so bili v [Martinovicsevo gibanje] udeleženi bolj ali manj nepo­sredno.« (Nav. d.: 312) Tudi Kazinczy, ki ga omenja Petre, je bil »globoko ude­ležen v madžarsko jakobinsko gibanje« (nav. m.). V Martinovicsevo gibanje je bilo vpletenih tudi nekaj jakobincev s hrvaških pokrajin. Te so se leta 1795 vendarle ognile nacrtovani preiskavi, potem ko je glavni hrvaški osumljenec Josip Kralj storil samomor. Osumljen je bil tudi zagrebški škof Maksimilijan Vrhovac, a je bil nazadnje oprošcen (Goldstein 2008: 124). Toda v resnici je šele od Kazinczyjevega zrelega delovanja mogoce govoriti o kontinuiranem buržoaznem gibanju. To je kljub revolucionarnim izhodišcem zaradi metternichovskega absolutizma že prešlo v etnicni protonacionalizem (spomnimo, da se je v istem casu »kulturaliziral« tudi nemški nacionalizem). Revolucionarna težnja, ki je bila pri mladem Kazinczyju zaradi jakobinstva še precej bolj izstopajoca kot pri pruskih študentskih »demagogih«, je tako usah­nila. Podobno kot nemški predromantiki in zlasti panslavisti se je tudi Kazinczy osredotocil na jezikoslovno dejavnost. Pisal je tudi poezijo in poskušal zaostalo in avtarkicno Ogrsko prenoviti z deli zahodnega kanona, a s poudarkom na nemških. »Šele od tu dalje se je prerodna misel z nujnostjo svojega posplošenja prenesla na vse panoge javnega življenja.« (Petre 1939: 43–44) Preden pozornost naklonimo še socasni dejavnosti Ljudevita Gaja, skici­rajmo »ilirsko« podstat hrvaškega nacionalnega gibanja. Južne Slovane so z Iliri prvi povezali dubrovniški humanisti v 16. stoletju. Ti so namrec odkrili, da naj bi bilo to klasicno poimenovanje za tamkajšnje slo­vansko govorece prebivalstvo (Kohn 1960: 60). Zrinka Blaževic (2006: 139) je zgodnje (npr. Šižgoricevo, a tudi Bohoricevo) pisanje o Iliriji oznacila za »izdelek zgodnje novoveške politicne teorije absolutizma«. Že tedanje pisanje naj bi v obrisih zasnovalo »utopicno politicno platformo kulturno, etnicno in versko homogene nadregionalne države, oblikovane po vzoru anticnega rim-skega cesarstva«, zato naj bi tovrstni avtorji »reaktivirali« rimski administra­tivni izraz Ilirik(Illyricus). Provinca Ilirik je namrec »v casu najvecjega obsega rimskega cesarstva proti koncu 4. stoletja našega štetja obsegala sedemnajst manjših pokrajin oziroma obmocje od današnje Slovenije do egejskih otokov« (nav. d.: 139–140). cosko republiko pripravila Grégoire in Barčre. Ob tem je pod vplivom Fran­cesca Maria Appendinija, dubrovniškega jezikoslovca, ki je leta 1809 izdal (štokavsko zasnovano) ilirsko slovnico, spomladi 1810 izrazil zahtevo, da se po vseh Ilirskih provincah kot knjižni jezik uveljavi štokavska hrvašcina. V Ljubljano je prispel tudi dubrovniški duhovnik Ante Sivric, da bi pouceval iliršcino. Vodnik, Kopitar in Zois so se temu uprli, ceš da je njihov jezik dovolj drugacen od štokavske hrvašcine (nav. d.: 271–272; Dovic 2007: 89; Vince 2002: 122). Tako so julija 1810 po nekdanjih avstrijskih deželah provinc kot uradni jezik vpeljali kranjsko slovenšcino, v drugih, torej poprej beneških in ogrskih, pa ijekavsko štokavšcino. Šolske knjige iz istega leta so bile tako pisane v obeh jezikih, Sivricu, ki je Ljubljano kmalu zapustil, pa so malo pred tem namenili samo mesto ucitelja filozofije (Vidmar 2010: 272–273). Kljub že tedaj ocitnim nejasnostim z ilirskim imenom je nova avstrijska upravna tvorba, ki se je v geografskem smislu delno pokrivala s francosko (ceprav so Dalmacija in nekaj drugih hrvaških departmajev iz nje izpadli), pre­vzela ilirsko ime (Ilirsko kraljestvo). Toda to so bili za vpeljavo ilirskega imena v hrvaškem nacionalnem gibanju zgolj posredni dejavniki. Za Gajevo retoriko je bilo seveda odlocilnega pomena, da so ilirski izvor južnih Slovanov povzeli ceški preporoditelji. Pa še njihovo rabo je – ocitno prek Draškoviceve – Gaj kot koheziven element vpeljal šele sredi cetrtega desetletja 19. stoletja. Na tem mestu se posvetimo Ljudevitu Gaju. Hobsbawm je Gaja omenjal že v Obdobju revolucije, kjer je povedal, da je leta 1835 zacel v Zagrebu izdajati Novine horvacke (ki so kmalu postale Novine ilirske) in »spremenil v knjižni jezik tisto, kar je bilo dotlej le kompleks dialektov«. V Nacijah in nacionalizmu po letu 1780 pa je primer nekoliko razvil: Ta izbira [dialekta, na podlagi katerega naj se oblikuje knjižni jezik,] je vcasih politicna ali pa ima ocitne politicne implikacije. Hrvati so tako govorili tri dialekte (cakavskega, kajkavskega, štokavskega), eden izmed njih pa je bil tudi glavni dialekt Srbov. Dva izmed dialektov (kajkavšcina in štokavšcina) sta postala knjižna jezika. Veliki hrvaški apostol ilirstva Ljudevit Gaj (1809–1872), ki mu je bila kajkavšcina sicer materni jezik in je v njej spocetka tudi pisal, je leta 1838 zacel pisati v štokavšcini, da bi poudaril temeljno enotnost južnih Slovanov, s cimer je poskrbel, da se je (a) srbohrvašcina razvila v bolj ali manj enoten knjižni jezik (katoliški Hrvati so ga zapisovali v latinici, pravoslavni Srbi pa v cirilici), (b) hrvaškemu nacionalizmu odvzel jezikovno utemeljitev in (c) Srbom, poz­neje pa tudi Hrvatom, priskrbel izgovor za ekspanzionizem. (Hobsbawm 2007: 68)89 Predvsem je zanimivo, kako je tudi Hobsbawm prav na primeru deklara­tivno »jezikovnega« nacionalizma (prim. Neubauer idr. 2004: 279), ki se je v toliko pogledih opiral na kollárjevski panslavizem, pokazal na nujno nezado­stnost jezikovnega kriterija pri ustvarjanju narodov. Poleg tega je imelo tudi Gajevo gibanje od zacetka težave glede izbire dialekta, ki naj bi postal enoten knjižni jezik.90 Navedbe hrvaškega predvojnega zgodovinarja Josipa Horvata jezikovno utemeljitev Gajevega gibanja osvetlijo še drugace. Kakor piše, družina Ljude-vita Gaja »[g]otovo ni bila slovanskega porekla – verjetno je bil potomec nem­ških kolonistov, morda pa je v Gajevih žilah tekla tudi kaplja romanske krvi« (Horvat 1936: 63). Njegov oce Ivan je bil tatrski Slovak, ki je prišel v Krapino odpret lekarno, njegova mati Julia Schmidt pa avstrijska Nemka. Doma so tako govorili zgolj nemško (March 2013: 44). Gaj ni skrival, da mu je Srb Mojsije Baltic, ki je konec dvajsetih let v Gradcu ustanovil društvo Ilirski klub, »'prvi odkril' notranjo vrednost cistega našega narodnega jezika, ki je edini vreden ilirskega imena« (Horvat 1936: 62). Baltic ga je ucil tudi štokavske izgovorjave in z njim prebiral Karadžiceve ljudske pesmi, ki mu jih je pokazal prav on (in ki so pozneje za ucenje štokav-šcine služile tudi Vrazu /Petre 1939: 107/). Tako se je Gaj kot eden redkih hrvaških izobražencev (ce ne edini) že pred letom 1827 ukvarjal z zbiranjem ljudskih pesmi, ki jih je zacel zapisovati v Zagorju. Ceprav jih je sistematicno zbiral še vec let, je zbirka dobro stoletje ostala neopažena (March 2013: 43). 89 Podatek, da sta (le) dva izmed dialektov (kajkavšcina in štokavšcina) postala knjižna jezika, moramo sicer korigirati: cakavska književnost je bila formirana tako pred kaj­kavsko kakor pred štokavsko. 90Tako kot mnogi slovanski »preporodi« – slovaški katoliški duhovnik Anton Ber-nolák je že leta 1790 poskušal knjižno slovašcino utemeljiti na svojem narecju, pa se ni prijelo, desetletja pozneje pa si je Ludovít Štúr, ki se je navelical kollárjevskega podrejanja slovašcine cešcini, izbral drugo narecje – ki se je prijelo (Hobsbawm 2007: 68; Kopecek 2006: 208). Ko je Gaj leta 1827 prišel študirat v Gradec, se je seznanil s Herderjevim pojmovanjem jezika kot narodnega bistva in njegovimi idilicnimi predsta­vami (Vince 2002: 208; Stancic 1989: 100), kar je zlahka navezal na domace hrvaške razmere. Do zacetka 19. stoletja se je s postopnim prodiranjem kapitalisticnih raz­merij – in zacetki pospešene madžarizacije – namrec tudi struktura prebi­valstva v hrvaških deželah zamenjala. Zato je razredna sestava prebivalstva podobno kot v notranjeavstrijskih deželah tudi tam nekoliko bolj sovpadla z nacionalno (Stancic 1989: 98–100).91 Šele panslavizem, s katerim se je srecal v Gradcu, ga je navdušil tudi za dubrovniške in kajkavske klasike prej­šnjih stoletij; najbrž prav zato, ker so njihovi pogledi na slovanske jezike do neke mere sovpadli z novo ideologijo praških slovanskih izobražencev (Zajc 2006: 41). To je droben namig vec za našo analizo hrvaške preporoditeljske ideolo­gije (ki se, kot receno, na zacetku tridesetih let še ni imenovala ilirska): Vraz in Gaj (ki je tudi sam menil, da je avtor ilirske ideje) sta svoje dojemanje naroda oziroma jezika crpala iz starejšega pojmovanja obeh besed. Pozna se, da so bili Vrazovi starejši vplivi politicno progresivnejši, saj je njihova osnova Vraza v graških študijskih letih vendarle približala kozmopolitskim literarnim kla­sikom in Prešeren-Copovemu krogu. Gaj se je medtem tudi skozi trideseta opiral zlasti na reakcionarni in predmoderni pojem sloge. Z njim je iz ilirizma eliminiral vse potencialno kriticne, diferencirane glasove. To sta mu (s sklice­vanjem na literaturo) oponesla prav Vukotinovic in Vraz, ki sta k politicnim trenjem tudi pripomogla – kako, si bomo ogledali v prihodnjih poglavjih. »Že v prvem letniku študija je prišel v stik s Šafárikovim delom o zgodo­vini slovanskega jezika, v istem casu je spoznal tudi Kopitarjevo slovnico,« o Gaju piše Zajc (2006: 41). V skladu z našimi razmišljanji dodaja, da ga je spre­jemanje »slavisticnega modela«, ki je temeljil na »srednjeevropskem modelu nacije, zasnovanem na jeziku, […] pahnilo v svojevrsten shizoiden položaj« 91 Za nastajajoca slovenski in hrvaški nacionalizem je bila konsolidacija (tudi slovanske) trgovske buržoazije enako pomembna kot krepitev industrijske buržoazije, ki je zaradi nujne akumulacije kapitala in produktivnih sredstev neredko izhajala iz (veci­noma nemškega in ogrskega) plemstva (Stancic 1989: 98). (nav. m.). Gaj je bil namrec naklonjen (povsem novim) panslavisticnim težnjam, zlasti Kollárju92 (Horvat 1936: 63; Kohn 1960: 61), vendar je imel z njimi kajpada težave; spomnimo, da so avtoritete panslavizma hrvaška jezik in etnijo povsem spregledovale. V najboljšem primeru sta po mnenju ceških filo­logov na zahodnem delu »slovanskega juga« obstajala le dva jezika, slovenski in srbski. Zato so se tudi zavzemali predvsem za »preporod« slovenskega in srbskega naroda93 – ne pa tudi hrvaškega (ali katerega drugega). Ob tem je pomembno, da termini štokavsko, kajkavsko in cakavsko še niso obstajali (Stancic 1989: 100). Kollárjeve poglede je Gaj spoznal pozneje od razmišljanj ostalih slovanskih filologov. Zaradi njegovih ciljev, da bi v povezovanju s Cehi slovaški »karakter« rešil pred domnevno ogrsko nevarnostjo, pa so ga tudi najbolj navdušili. Kljub temu ni priznaval Kollárjevega imenovanja južnih Slovanov za Srbe. Vendar se je prav zaradi te posplošitve »oceta panslavizma«, kot pronicljivo ugotavlja Zajc, Gaj lažje oprl na Kollárjeve izsledke kot na Šafárikove, ki so tudi poten­cialno hrvaško narodno telo delili na Slovence in Srbe (Zajc 2006: 43; prim. Stancic 1989: 105–106). Gaj je tako sredi povsem idealisticno skonstruiranega panslavizma iskal svojo, še dodatno skonstruirano alternativo. (Kot bomo videli, je cez cas nekaj podobnega pocel tudi Vraz, k temu pa ga je spodbodla prav po njegovem napacna Gajeva interpretacija Kollárja.) V casu študija v Pešti se je Gaj tudi osebno spoznal in spoprijateljil s Kollárjem, ta pa ga je seznanil še s Šafárikom (Vince 2002: 212). Že v svojem kratkem orisu hrvaško-slovenskega pravopisa(Kratka osnova horvatsko-slavenskog pravopisana, 1830), ki jo je pisal še v kajkavšcini, je za uni-fikacijo hrvaških narecij predlagal rabo ceške grafije.94 V knjigi je odkrito pro­ 92 »Prvotni program ilirizma na Hrvaškem je izhajal popolnoma iz Kollárjeve panslavi­ sticne zamisli.« (Pogacnik 1986: 254) 93 Z izjemo Dobrovskega, ki je slovenski jezik, kakor ga je provizoricno dolocil Kopitar, obravnaval kot narecje hrvašcine, so avtoritete slovanske filologije (Kopitar, Šafárik in Vuk Stevanovic Karadžic) »teritorij, na katerem je deloval proces hrvaške nacio­ nalne integracije, delili med Slovence in Srbe« (Stancic 1989: 101). Kollár, nazadnje najvecja korifeja panslavizma, pa je tedaj – kot smo videli – južnoslovansko prebival­ stvo tako ali tako enacil s Srbi (Zajc 2006: 32–34). 94 To je že takrat svetoval tudi Slovencem, ki so se šele pripravljali na crkarsko pravdo med obstojeco bohoricico ter prihajajoco metelcico in dajncico. Mimogrede, pisava pagiral štiri velike slovanske jezike, katerih književnost bo skupna slovanska dobrina – je pa elegantno preskocil njihova imena, kakor si jih je zamislil Kollár95 (Petre 1939: 45; Zajc 2006: 43; Coha 2014: 306). Josip Horvat (1936: 62) je Gajev prispevek oznacil takole: »Gaj je genialno našel arhimedovsko tocko, ki bo dala vsem zahodnim južnim Slovanom eno pisavo, en instrument sporazumevanja, jezikovnega obcestva, in tako udarila temelj književni enot­nosti ter politicnemu zbliževanju in poenotenju.« Toda, kot opozarja morda najvecji slovenski strokovnjak za ilirizem, literarni zgodovinar Fran Petre, je bilo še pomembneje, da Gaj po izidu svoje Osnove ni omahoval. V nekaj letih je z zelo ucinkovito strategijo okrog sebe zbral jedro prihodnjega »preporoda« (Petre 1939: 45). Za tovrstno mobilizacijo je bil tudi osebnostno primeren, saj je bil tako karizmaticna pojava kot izvrsten taktik. Po Osnovi razen nekaj pesmi in clankov sploh ni napisal nicesar vec, temvec se je pri 23 letih v celoti posvetil organizaciji gibanja (Horvat 1936: 63, 65). Leta 1832 je Gaj napisal znamenito pesem Sloga i zedinjenje Horvata, ki je pozneje zaslovela po prvem verzu Još Horvatska nij' propala (Kohn 1960: 61).96 Imenovali so jo »hrvaška marseljeza«97 (Goldstein 2008: 133), a povsem je tako kot metelcica/dajncica šumevce ohranjala v enem grafemu, obenem pa tako kot bohoricica pri zapisu ohranjala opozicijo med (zobnimi) sicniki in (podlesnic­nimi) šumevci. Nakljucni kompromis je obdržal najbolj prakticen element vsake od pisav, udeleženih v abecedno vojno. 95 S to strateško potezo je z na videz nepoliticnih Kollárjevih stališc pravzaprav prešel na odkrite politicne pozicije – in bil v tem ocitno daljnovidnejši od Kollárja. 96 Tudi na Vraza je pesem ob prvem obisku Hrvaške naredila velik vtis (Petre 1939: 50). 97 Ena redkih pravih referenc na francosko revolucijo v Gajevi Danici, besedilo »Mar-siljkinja (Marseillaise)«, je bila, kako simptomaticno, prevod madžarskega besedila grofa Istvána Széchenyija. V njem je pisal o revolucionarno razpoloženi madžarski mladini, ki je na nekem koncertu z »bucnim navaljivanjem« orkester uspešno pri­pravila do tega, da je zaigral Marseljezo. Ko se je po porocanju besedila orkester odlocil, da jo izvede še enkrat, naj bi se nerevolucionarni del obcinstva zgražal, da je to »cenzura mogla dopustiti« (Coha 2014: 133–134). Besedilo, ki o tem delu obcin­stva govori prezirljivo, je, ceprav objavljeno v Danici, v razhajanju z Gajevo ideologijo sloge. Nasprotno so madžarske revolucionarne zahteve terjale neposredno konfronta­cijo idej, pri cemer jih ni ustavila samoumevna delitev Madžarov na revolucionarne in protirevolucionarne; in v tem je njihova navezava na francosko revolucijo najmoc­nejša. Po drugi strani je Gajeva ideja naroda zahtevala enoten, spravljen politicni neupraviceno, saj je v svoji najbolj znani razlicici opevala avstrijsko monarhijo. Vseeno je treba priznati, da v zgodnejšem kajkavskem rokopisu, odkritem na zacetku 20. stoletja, proavstrijskih stihov ni bilo. To je nekatere raziskovalce napeljalo k (optimisticni) predpostavki, da naj bi Gaj z verzoma zgolj prikril svoje osrednje politicno sporocilo98 (Coha 2014: 121; Deželic 1910: 71). Gaj je imel velike težave pri dolocanju meje med hrvaško nacijo ter srbsko in slovensko. Razrešil jih je razmeroma okorno; le malo za Osnovo, v letih 1832– 1833, je že zagovarjal idejo, da so se govorci slovenskega jezika zgolj odcepili od Grundform, kakor je imenoval (izmišljen) enoten hrvaški jezik preteklosti. Svojo shemo je veckrat spremenil, nazadnje pa je leta 1835 v clanku Pravopisz, v katerem je nekoliko osvežil svojo pisavo iz Osnove,99 za Slovence imenoval vse Slovane. Tako je istega leta v oglasu za narocnino na Danico zapisal: »Ilirov, tj. južnih Slovencev: Hrvatov in Srbov« (Zajc 2006: 48).100 Ceprav je Vjekoslav Babukic med letoma 1834 in 1836 na Dunaju v ceški pisavi objavil pesmi Andrije Kacica Miošica, se Gaj prvih številk Danice in Novin leta 1835 ni odlocil tiskati v novi pisavi. Namesto tega jih je previdno izdal v slavonski grafiji, baje po nasvetu svojega najožjega kroga, ki naj bi se bal reakcij duhovšcine na inovacijo. Tako je v Danici postopoma objavljal clanke, ki so novo pisavo takticno propagirali, in prve primerke poezije v novi pisavi, pa tudi že v štokavšcini (Vince 2002: 217). Toda še pred tem je Gaj navezal stik s krapinskim rojakom in pomembnim predstavnikom plemstva, subjekt, ki je karseda prekriven z narodnimi zamišljenimi mejami. 98 Zdi se, da ta ugotovitev ne pove nic novega o Gajevi (proavstrijski) politicni usme­ritvi, temvec bolj pritrjuje naši sodbi o njegovem strateškem daru. Celo avstrofil Gaj je moral biti vcasih takten ob (pre)zahtevni in (pre)ozkosrcni avstrijski cenzuri. Skratka, politicno sporocilo, ki naj bi ga bil Gaj prekril s proavstrijskimi verzi, je bilo globoko proavstrijsko, vendar ne dovolj za Metternichove cenzorje. Drugacnega »osrednjega politicnega sporocila« od manifestnega pa pri Gaju leta 1832 gotovo ne gre iskati. 99Dodati je moral na primer glas c, ki ga kajkavšcina, v kateri je bila Osnova pisana, ni poznala, grafem pa je prevzel iz poljšcine, ceprav je istocasno uveljavljal tudi njegovo zapisovanje s tj (Vince 2002: 219). 100 »Gaj se namrec, sodec po razlicnih virih, 'ni nikoli odrekel trditvi, ceš da so Slovenci zgodovinsko (etnicno) sestavni del hrvaškega naroda'.« (Kosi 2013: 301; prim. Cvirn 2010: 118) ki je okoli leta 1830 že razvijal razmeroma kompatibilne poglede. Šele to je dalo gibanju pravi zalet – in domet, ki je segal onkraj maloštevilnega izobra­ženega mešcanstva. Na volitvah v bratislavski deželni zbor je bil kot edini hrvaški zastopnik v gornjo, velikaško kurijo izvoljen grof Janko Draškovic (Petre 1939: 47). Izhajal je namrec iz pomembne plemiške družine, ki je grad Trakošcani v dedno posest dobila že v 16. stoletju. V napoleonskih vojnah je bil castnik v prosto­voljnih brambovskih enotah, sodobniki pa so ga opisovali kot enega najbolj izobraženih ljudi svojega casa (Horvat 1936: 71; Goldstein 2008: 133). Sprva je neodvisno od Gajevih prizadevanj leta 1832 napisal Disertacijo, koncept ilirske kraljevine s podrobno (ne pa tudi jasno) razdelano gospodarsko, politicno in kulturno aktualno problematiko.101 Spis, ki velja za prvo hrvaško politicno bro-šuro (Horvat 1936: 72), je namenil predvsem hrvaškim plemicem. Tem naj bi zacrtal smernice, ki naj jih zagovarjajo na zasedanju zbora, skladne s tem pa so bile tudi (zelo dvoumno formulirane) politicne zahteve. Draškovicev spis, namenjen hrvaškemu plemstvu kot tedanjemu politicnemu narodu, že po svojem namenu ni mogel biti demokraticen. Ceprav ni imel zgolj plemiško-pravnega znacaja. Avtor je res gradil svoj politicni program na hrvaškem historicnem pravu, ven­dar je zahteval prikljucitev Slovencev na osnovi jezikovnih podobnosti, kar ga je pribli­žalo jezikovno-etnicnemu principu Ljudevita Gaja. (Zajc 2006: 51) Draškovicevega pisanja ni navdihnil Kollár; oprto je bilo na lokalno fevdalno tradicijo in (psevdo)zgodovinsko državno pravo in si je z nekaj Gajevimi sta­lišci z zacetka tridesetih let v nekaj podrobnostih nasprotovalo.102 V politicnem smislu pa sta bila njuna nazora precej kompatibilna, zato se je sodelovanje v tridesetih letih poglobilo. V nekaterih primerih je Gaj cez cas povzel Draško­viceve poglede (predvsem v rabi ilirskega imena), v vecjem delu pa se je plemic 101Tekst, v katerem je besedo ilirski uporabljal že vec let pred Gajevim preimenovanjem svojih casopisov v Ilirske, je precej bolj znan kot leto mlajše Draškovicevo besedilo z zgovornim naslovom Sollen wir Magyaren werden? (Naj postanemo Madžari?) (Kohn 1960: 61). 102 Draškovic v Disertaciji še ni izrazito zastopal jezikovnega modela nacije, »Slavo-Hr­vatov« še ni postavljal v južnoslovanski okvir, ilirskega imena pa ni uporabljal za vse južne Slovane. Ta cisto apoliticna »nesoglasja« so Ljudevita Gaja spodbudila, da je Draškovica (s katerim sta se v vseh pomembnejših stvareh strinjala) obiskal in ga navdušil (še) za kollárjevsko »slovansko vzajemnost« (Stancic 1989: 144). pustil pregovoriti Gaju (predvsem v »modernem« – cetudi etnocentricnem – pojmovanju nacije) (Stancic 1989: 143–145). Zajceva dolocitev teksta kot nedemokraticnega je brez dvoma tocna,103 kar posredno potrdi Ivo Goldstein (2008: 132–133), in sicer na znacilno izpostav­ljenem mestu: »Disertacija je bila torej zmerna, kar se tice ekonomskih in soci­alnih vprašanj, vendar odlocna glede nacionalnosti in politike, ker ni želela, 'da nas kateri koli drugi narod ima le za maso, ki povecuje njegovo število', ali 'da bi nas drugi sramotili, zmerjali, spravljali v dvome, mi pa ne bi smeli niti pisniti in bevsniti nic'.« Zavzemal se je sicer za manjše reforme fevdalnega sistema, a pretežno s tržnimi vzgibi. Veliko bolj pa je prepušceno interpretaciji, kaj naj bi predlagana ilirska skupnost sploh zajemala. Iz slovanskih dežel bi morali po Draškovicu ustvariti »Ilirsko kraljestvo«. To bi temeljilo na hrvaškem državnem pravu (vsaj na Hrvaškem, v Slavoniji in Dalmaciji), jezikovni podobnosti (kar bi zajemalo Kranjsko, Štajersko in Koroško) ali nacelu psevdohistoricnega obsega Hrvaške (s cimer bi Draškovic Hrvaški pripojil dele Bosne in Hercegovine). Kraljestvo bi bilo sicer del Habs­burške monarhije in povezano z Ogrsko. Toda ta nejasnost, ki se je odlicno navezala na romanticno metaforiko ilirskega gibanja, je razumljiva, ce si ogle-damo še neki odlomek iz Draškovica (ki sicer še enkrat potrdi njegov protide­mokraticen znacaj). Draškovic je Ilire znacilno postavil »u sriedo Europi«, Zahod in Vzhod pa sta že v tem besedilu oznacena kot grožnja (Coha 2014: 28). Njegov ocitek Zahodu je mogoce strniti izkljucno v (plemiški) odpor do razsvetljenstva in napredka; toda povsem v (mešcanski) maniri prave mere: »Sredi Evrope ležimo, pretita nam Vzhod in Zahod – tisti s temo, ta s presvetljenjem [pre­izbistrenjem].« (Coha 2014: 24)104 Ta prezir do nediferenciranega »Zahoda« 103 Za ponazoritev citirajmo utemeljitev diametralno nasprotnega mnenja o Disertaciji pri liberalnem predvojnem zgodovinarju Horvatu: »Grof Janko Draškovic je naš prvi moderni politik in državnik. Njegov pogled se ni ustavljal na pomanjkljivem obzorju aktualne politicne sodobnosti – usmeril ga je dalec skozi desetletja, gledal je za celo stoletje naprej […]. Ta stari aristokrat, korenika, je s svojo Disertacijo udaril temelj naši demokraciji, oblikoval jasen, živ, konstruktiven politicni program.« (Horvat 1936: 72) 104 Kot zanimivost omenimo, da Horvat (ki sicer na veliko mitologizira) namiguje, da bi na Draškovicevo Disertacijo lahko vplivala Jean-Jacques Rousseau in njegova (ki se je nanašal izkljucno na progresivne zahodne politike in ne na primer na kolonializem ali sužnjelastništvo) se je izvrstno ujemal s Kollárjevim protiraz­svetljenstvom, ki je bilo blizu tudi Gaju. To pojasni, zakaj je ilirska ideologija Draškovicev prezir do fantazmatskega Zahoda zlahka vzela za svojega. Vraz je na primer za božic leta 1849 – potem ko je na lastni koži doživel avstrijsko zadušitev slavisticnega kongresa in prve korake Bachovega absolu­tizma – potrt in jezen pisal Muršcu. Toda v pismu je do »vlade« cutiti zgolj rahlo nezaupanje (ki spominja predvsem na tovariško grajo), pa še to predvsem zaradi avstrijske »centralisacije«, ki bo na Štajerskem pospešila »germanisam«. Avstrijski absolutizem celo po dogodkih leta 1848 Vrazu ni predstavljal nobe­nega problema; pac pa je težko razumljiv gnev namenil »zapadu razvratnom« (kamor je ocitno štel tudi standardnega »podlega Niemca«), »tvrde glave svieta zapadnog« pa bi obravnaval kar po menda »maximi Srbski«: »Tko tebe kamenom, ti njega sjekirom.« (Vraz 1866: 417–418) Prav te protirazsvetljenske iracionalisticne inklinacije ilirizma pa si bomo ogledali v nadaljevanju. John Neubauer s sodelavci (sklepamo lahko, da gre v primeru Hrvaške za Dinka Župana) izpostavi »glavne dejavnike«, ki so sprožili nacionalizem na Hrvaškem. Poleg ilirizma, ki je gibanju oskrbel »kulturni temelj«, pisec omenja še ustvarjanje javne zavesti z intenziviranjem tiska, »sovraštvo do Madžarov kot nacin krepitve hrvaške identitete«, vojno, ki je homogenizirala in mobili­zirala del prebivalstva, boj za položaje v javnih službah, ki so v rokah »tujcev«, fascinacijo in identifikacijo s »podobo vodje«, utelešenega v banu Jelacicu, in narašcajoce število politicno dejavnih državljanov (Neubauer idr. 2004: 278). Poleg zadnjega in drugega dejavnika,105 ki sta v tistem casu splošnomešcanska pojava, vse tocke izkazujejo znacilne reakcionarne prvine etnicnih naciona- Deklaracija (Horvat 1936: 72). Ce ima Horvat prav in so na Disertacijo vplivali Rous­seaujevi spisi (ti svarijo pred škodljivimi platmi civilizacije, ki naj izvorno dobrega cloveka izvzele iz naravne harmonije), pridemo do zanimivega izsledka, na katerega smo v splošnem delu pac že racunali: da bi bila tudi protirazsvetljenska uglasitev Disertacije lahko, paradoksno, navdihnjena od enega najvecjih razsvetljenskih piscev, ki je mocno navdihnil tudi jakobince. 105 Ce ni drugi domnevni dejavnik, torej govorjenje o javnosti namesto o »obcestvu«, pri tako reakcionarni ideologiji vendarle nekoliko prevec širokogruden. lizmov, kakor jih izpostavljata Kohn in Hobsbawm, pogojno pa tudi Gellner, Plamenatz in drugi. V tem delu monografije je zbranih nekaj odlomkov, v katerih se kaže prak­ticna manifestacija reakcionarnih ilirskih nazorov tridesetih in štiridesetih let 19. stoletja. Ti odlomki pa niso reprezentativni le za ilirsko gibanje, temvec za vsakršen etnicni nacionalizem, ki ga po letu 1830 niso – kakor nemškega v bolj razvitih deželah – dosegli procesi, povezani s hitro politicno in ekonomsko centralizacijo. Leta 1846 je v 50. številki Danice pisec z imenom oziroma najverjetneje psevdonimom Lavoslav Gorenc objavil sestavek Naš vek i moje misli, v katerem je s filozofskimi referencami utemeljeval svojo skepso do razsvetljenskih ide­alov. Tako je Gorenc pisal, da je vcasih tudi sam verjel »že tolikokrat slišanim in prebranim« trditvam, da živimo v casu svobode, prosvete in izobraževanja, nato pa se zamislil nad iluzorno samozadovoljnostjo »razsvetljene« dobe (Gorenc 1846: 198). V skladu s tem je clanek, ki sicer kaže na neizpodbitno erudicijo, precej shematicen – v pretres vzame nekaj znacilnih razsvetljenskih krilatic, kot so »ljudstvo«, »svoboda« in »izobrazba«. Vsako od njih na zacetku retoricno zagovarja, a le zato, da bi nazadnje vse ovrgel. Tako ima ljudstvo prav le, ce je navdahnjeno z Bogom (kar je bila nezaup­nica demokratizmu), svoboda je plemenita le, ce je svoboda »neomejenega razuma« – kar velja zgolj za božji razum; posebej zanimiva pa je argumen­tacija za izobrazbo, prosveto in znanost. Prednost teh naj bi bila na primer razvoj železnice in farmacije – hkrati pa naj bi bila v današnji »dobi pro-svete« izobrazba srca zapušcena. Besedilo tako v edinstveni maniri kritizira Rousseauja,106 ki ga niti ne imenuje (in Fichteja, ki ga imenuje), ob tem pa upo­rablja cisto rousseaujevski jezik (nav. d.: 198–199). To še enkrat nazorno kaže, kako temeljno je rousseaujevstvo naddolocilo vso prihodnjo misel, pa najsi se je ta razvijala v revolucionarno ali konservativno smer; prav enako pa velja za ideologijo nacije. 106 Ceprav je referenca precej ohlapna: »Neki švicarski pisec trdi, da je narava mati cloveštva, ljubezen njegova uciteljica, resnica pa vecno božje kraljestvo.« (Gorenc 1846: 99) Tako rousseaujevstvo kot ideologija nacije sta namrec temeljno naddolo-cena s trenjem med progresivnimi in reakcionarnimi odgovori na dileme, ki so se pojavile z razvojem kapitalisticnih razmerij (tj. vprašanja javnosti, oblasti itd.). Oziroma, bolj dolocno, ideologija nacije in rousseaujevstvo sta matrici, ki lahko te dileme navidezno ukinjata oziroma pacificirata, s tem ko nasproti dualizmu med progresivnimi in reakcionarnimi ideologemi postavita na videz nepregledno mnoštvo odgovorov. In kje na tej matrici se je pozicioniral Gorenc? To najjasneje kaže sklep njegovega prispevka. Medtem ko naša doba svet izobražuje navzven, medtem ko druge poucuje, pa navznoter ostaja svet poln plevela [šikarja], clovecansko srce ostaja pusto, cloveški um pa stoji ves cas v nasprotju s srcem, ce naj recem na kratko: naša doba sama sebi piše satiro [satyru]. Mar ni takšno stanje [stališ] najbolj žalostno od vseh? […] Zacnimo torej delovati tako, da nam um in srce poveže ena sama nit, […] spomnimo se, da je v pravem smislu besede izobražen samo tisti, ki ima poleg prosvetljenega uma tudi krepostno srce, ki – ne da bi poznal kakršenkoli necist nagon – dela dobro samo zato, ker je dobro, ker Bog in razum zapovedujeta dobra dela. Menim, da bomo lahko šele [potem] pred vsem svetom z vso pravico rekli: »Naša doba je doba svobode, prosvete in izobrazbe.« (Gorenc 1846: 199–200) V strahu, da bomo tudi v stoletju prosvete ostali »divjaci«, se torej Gorenc ni zavzel za »prosvetljeni um« – ki se mu je v njegovem casu ocitno zdel povsem samoumevna dobrina –, temvec za »krepostno sŕrce« (nav. d.: 198–200). Pri­spevek, ki izkazuje izrazit dvom v razsvetljenske ideale, je najbrž najbolj pre­finjena artikulacija, celo kredo konservativne ilirske ideologije, ki se je od leta 1830 širila med bralci Danice. Kršcanska referenca v Gorencevem besedilu ni zgolj nakljucna. Da pa bi pokazali, kako specificno je bil celo kršcanski nauk pri etnicnih nacionalizmih naddolocen s prodirajocimi mešcanskimi razmerji, citirajmo še eno Vrazovo pismo iz štiridesetih let. Tokrat gre za odlomek iz pisma Karlu Jaromíru Erbenu, ko mu je leta 1844 Vraz pripovedoval o zagrebški citalnici. Pismo citi­ramo v izvirniku, da bi cim bolj ohranili Vrazov specificen stil opisa situacije: Tu ima i nekoje slike od prvih glavah drugih Slavenah n. p. Šafarika, Palackog (Kollár cuci u ormaru jednom, jerbo ga protestantski njegov talar, u kojem je slikovan, nepušta na arci-katolicke stene naše citaonice, ili bolje rekuc stene ga nepuštaju, jerbo polag mnenja i velikodušja nekoje naše gospode uživaju i stene naše poštovanja dostojne citaonice blago municipalno pravo, polag kojeg se protestanti nepuštaju u Horvatsku. (Vraz 1877: 352) Najprej beseda ali dve o najocitnejšem: ceprav sta bila tako Gaj kot (še posebej) Vraz Kollárjeva obcudovalca, ilirizem celo v povezavi z njim ni pre­segel predmodernega verskega predsodka. To je bilo v Habsburški monarhiji v predmarcni dobi smešen anahronizem, posebno ce se spomnimo absoluti­sticnih prizadevanj Jožefa II. desetletja pred tem. Protestantska halja je veli­kemu vzorniku ilircev Kollárju še leta 1846 preprecila, da bi njegovo sliko obe­sili na steno. Vraz je o tem, sicer z mero ironije, pisal relativno stoicno, toda niti on ali Gaj niti kdo drug ni besno protestiral in na racun tega ustvaril razkola. To kaže, da je gibanje povezovala ideologija, precej oddaljena od verske strp­nosti, ki jo je v deželah kapitalisticnega centra (lahko) celo zmerno mešcanstvo vzpostavilo kot vrlino in vsaj na deklarativni ravni ponekod po Evropi107 že jemalo resno. Toda za to razmeroma jasno ugotovitvijo se skriva dialekticna zanka. Kollár, ki ga katoliške stene niso sprejele, vendarle ni prepovedan, temvec »cuci u ormaru«. Prodirajoca kapitalisticna razmerja so prakse skratka že razdelila na javne (»stena«) in zasebne (»ormar«). Malomešcanska pogojenost ilircev se pozna prav v tem, da celo svoje temeljne (zasebne) svetovnonazorske reference niso mogli pretihotapiti v (javno) materialno prakso onkraj omejitev višjega razreda; takšna omejitev pa je bila za hrvaško plemstvo prav katolicizem. To je, mimogrede, povsem v skladu s Kollárjem, ki je kot protestantski pastor služil nekemu drugemu višjemu razredu in v drugacnih okolišcinah. Gaj je bil tako gotovo v precepu – ce bi hotel Kollárju izboriti mesto na steni med osta­limi slikami, bi moral za to razglasiti versko strpnost; to pa bi bilo popolnoma nemogoce, saj bi imel Gaj v tem primeru popolnoma drugacne vzornike od konservativnega protestantskega pastorja. Tako je Kollárjevo mesto v omari še v najvecji meri posledica Kollárjevega lastnega ideološkega okvira, po zaslugi jožefinskih ukrepov prenesenega v drug verski milje. Ali še drugace, Kollár se je lahko na javnih slikah, na »steni«, pojavil šele takrat, ko mešcanstvo ni bilo vec tako determinirano z njim (ozi­roma z njegovim opreznim konformizmom). A navsezadnje: konsenzualna prestavitev Kollárja v omaro (namesto da bi se ilirci lastnemu »municipalnemu pravu« preprosto uklonili in se Kollárju odpovedali) ni samo zanesljiv indi­ 107 Dobesedno »v Evropi«; iste liberalne države so namrec kazale precej manj tolerance v svojih kolonijah in protektoratih, kamor so izvažale razredna trenja. kator stopnje buržoaznega »pluralizma« neke družbe, temvec (ker je, receno z Lacanom, želja pripeta na prepoved) vecji poklon Kollárju, kot bi bil njegov portret, izgubljen med vsemi drugimi, ce na njem ne bi bilo nic spornega. Ce je pri dolocena stopnja laizacije omogocila kompromise na verskem podrocju, so bili etnicni ideologemi praviloma veliko bolj togi. Z drugimi besedami: Kazinczy (kaj šele Kossuth) ne bi »cucal v ormaru«. Ilirski etnicni ekskluzivizem, ki ga lahko prepoznamo v vec Neubauerjevih tockah, se je namrec dalec najbolj zgostil pri Madžarih. To je razumljivo, saj so bili prav ogrski oziroma madžarski ukrepi najveckrat v opreki s hrvaškimi prizadevanji za splošnejšo uveljavitev hrvašcine v javnem življenju. Vsaj sprva ti ukrepi v glavnem niso bili sproženi z nacionalisticnimi težnjami (vcasih so bili cisto upravne narave). A ilirska ideološka evidenca, ki jo je bilo mogoce razbrati za nazaj, je bila jasna: Madžari že desetletja ovirajo Hrvate. Specificna naravna­nost etnicnega nacionalizma je Madžare splošcila v nedifirencirano gmoto.108 Nacionalizem, ki je ob tem nastajal, ne bi mogel biti bolj drugacen od tistega, ki so si ga zamišljali Abbé Sieyčs, Abbé Grégoire ali Barčre – ce je pri njih štel le razred (prav zato lahko recemo, da je bil nacionalizem kadarkoli progresiven), je bila situacija pri ilircih obrnjena – socialni vidik ni štel nic. Ocitki, naslovljeni na Madžare, ki so se skozi leta množicno vrstili v Danici, v glavnem niso niti locevali med ogrskimi monarhi in njim nasprotnimi mad­ 108 Raziskovalcem je sicer treba pritegniti, da so se v ilirskem tisku pojavljali tudi prispevki, ki do Madžarov niso bili povsem odklonilni, vcasih pa so jih celo pov­zdigovali (Coha 2014: 131–137 idr.). Toda tudi takrat so morali njihovo afirmacijo simptomaticno kontekstualizirati. Še najveckrat so – kot Draškovic v Disertaciji – izpostavljali zgled, ki mu morajo, in sicer v opoziciji z njim, Hrvatje slediti. Tako je prav Draškovic izpostavil, da morajo ilirci slediti »dobri peldi Madjarov« in jim tako »potrditi«, kako cenijo »pametna nihova tvorja«. Še toliko bolj so madžarski »peldi« ilirci lahko sledili z naknadnim razmahom madžarskega nacionalizma, pa cetudi so bili njihovi cilji vsaksebi. Adolf Veber Tkalcevic je v prvi polovici leta 1848 v »Razmatranjih narodnih« med »imeni, ki jih bo madžarski narod vedno bla­goslavljal«, navedel tudi grofa Lajosa Batthyányja in barona Józsefa Eötvösa, ceprav so ju »ilirci sicer doživljali kot neposredno opozicijo svojim težnjam« (nav. d.: 134). Hkrati je bilo to priznanje naddoloceno s konservatizmom ilircev; kot ugotavlja tudi Suzana Coha, v Danici nikdar niso pohvalili Lajosa Kossutha in njegovih radi­kalnejših pristašev. žarskimi nacionalisticnimi revolucionarji. In nasprotno, ocitke so na Madžare naslavljali tako hrvaški plemici in duhovniki kot mešcani. V glavnem so izražali strah, porog ali mržnjo do Madžarov nasploh. Teh so se navzeli tudi nekateri štajerski preporoditelji, predvsem – Vraz.109 Ta nediferenciranost pa se v vzvratnem pogledu pozna tudi iz ohranjenih porocil o hrvaških pristaših Madžarov. Veliko je namrec znanega o Gajevi liniji in o njenih težavnih odnosih z madžarskimi revolucionarji, bistveno manj pa o tistih Hrvatih, ki jim Gajeva linija ni bila blizu. Iz zelo protislovnih pricevanj je mogoce razumeti, da je na Hrvaškem obstajala tudi mocna struja, ki se je zavzemala za kajkavšcino, ter da so številni Hrvatje v celoti pristajali na ogrsko monarhijo, drugi pa so vneto podpirali Kossuthov republikanizem. Problem ilirske propagande, z njo pa nekriticnega dela hrvaškega zgodovinopisja, je v tem, da je za te tri gotovo neprekrivne skupine brez problematiziranja spravila pod ohlapen oznacevalec madžaroni. Suzana Coha opozarja na paradoks; madžaroni se »v kontekstu hrvaške (uradne) zgodovine« pozicionirajo kot nazadnjaki, medtem ko so se ilirci, »v kontekstu omenjene zgodovine« prepoznani kot progresivni, izpricano pove­zovali s konservativno madžarsko opcijo (Coha 2014: 137). Celo Fran Zwitter v sodelovanju z Jaroslavom Šidakom in Vasom Bogdanovom (1962: 67) piše takole: »Ko se [ilirska] stranka leta 1841 konstituira, se mora boriti proti 'ogr­skohrvatski' stranki madžaronov, ki je reakcionarna v narodnem in politicnem pogledu[.]« S Konradom Clewingom pa je treba ugotoviti, da je danes pravzaprav nemo­goce dokazati, da so bili ilirci »napredni in liberalni, 'madžaroni' pa konserva­tivni. Nobena od obeh strank namrec ni imela razdelane družbeno-politicne koncepcije in konkretnega socialnega programa.« (Coha 2014: 137; Clewing 2001: 70) Glede na kollárjevske ideološke implikacije ilirskega gibanja pa je celo zelo verjetno, da je bilo prav obratno. V »utemeljenem sumu« nas tako utrjuje tudi Branko Drechsler; ceprav kot postromantik z zacetka 20. stoletja še vedno mitologizira, v nasprotju z mnogimi drugimi konfabulatorji hrvaške 109 Kot bomo videli pozneje, so mnogi štajerski preporoditelji nesebicno povzeli ideo­ loški okvir obravnavanja Madžarov, s katerimi pa vecina v praksi ni imela nikakrš­ nega opravka. nacionalne ideologije piše: »Razumevanje [književnega življenja v Zagrebu leta 1842] pa ni bilo enolicno, saj sta se pojavili dve nasprotni struji: ilirci, kjer so bili tako konservativci kot progresisti, in ultraliberalna madžaronska.«110 (Drechsler 1909: 114) V siromašnem hrvaškem geselskem sestavku na Wikipediji o »madža­ronih«, ki je pisan tako diletantsko, da ga ne moremo citirati kot vir, tako med drugim »izvemo«, da so bili madžaroni »zagovorniki ohranitve fevdalnega reda« – in le dve vrstici zatem: »Posebno so bili blizu Kossuthovi reformni stranki.« Za namecek uvodoma lahko preberemo, da naj bi bila med ustanovi­telji madžaronske stranke družina Draškovic. Clovek bi utegnil pomisliti, da »madžaronske« stranke sploh ni bilo, temvec da je produkt podobnih meha­nizmov instrumentaliziranja paranoje, kot so bili na zacetku 20. stoletja t. i. sionski modreci. Tudi navdušenje nad ruskim absolutizmom pri hrvaških ilircih (in predvsem pri samem Gaju) izhaja neposredno iz panslavizma. Naslonitev na najcvrstejšo utrdbo evropskega fevdalizma Rusijo samo zaradi njene slovanske aristokra­cije je še en simptom osupljivega preobrata, ki ga je politicni pojem naroda v tako kratkem casu opravil od francoske revolucije. Da ne gre zgolj za pavšalen ocitek, kažeta tajna memoranduma, v katerih je Ljudevit Gaj svoj kulturni (in mutatis mutandis politicni) program poskušal izvesti pod okriljem ruskega carja (Kohn 1960: 62; Petre 1939: 195; Zajc 2006: 72). Že leta 1838 je v Berlinu spoznal grofa Aleksandra von Benckendorffa, vodjo in soustanovitelja ruske tajne službe. Prek njega naj bi mu ruski dvor sofi­nanciral Novine in Danico, Gaj pa se je ponudil, da bi pod ruskim patronatom pripravil slovanski upor na Balkanu. Kot poroca Petre, bi pridobljena ozemlja prikljucil Rusiji, saj naj bi južne Slovane prežemalo izjemno spoštovanje slovanskega ideala vlade, ki je v samodržtvu; v malem se kaže ta oblika tudi v slovanskih zadrugah, kjer ima starešina neomejeno oblast, clani pa so dolžni otroške poslušnosti. Nasprotje 110 Prav z omenjenim izsekom iz tedanjih zapletenih politicnih razmerij med mešcan­skimi strujami (ki pa so že bila naddolocena s kapitalisticno ekonomijo) lahko spremljamo interni razredni boj, torej razredni boj znotraj enega razreda, kakršnega je predvsem za obdobja vzpostavljanja novih družbenoekonomskih formacij Alt-husser predvidel v svojem spisu Opomba k ideološkim aparatom države. tega je francoska in angleška državna ureditev, ki jo oznacujeta demokracija in ustavnost. Med južnimi Slovani propagirajo te ideje najvec Madžari, zato je med Slovani potrebna nasprotna agitacija za Rusijo. Morala bi se zadovoljiti dva stanova, plemstvo in kler, ljudske množice pa so v dveh ozemljih južnih Slovanov same silno nezadovoljne in bodo rade sledile klicu: v Vojni krajini, kjer Nemci duše slovansko narodno custvovanje, in v Srbiji, kjer je vse nezadovoljno z vlado kneza Miloša. […] V vojni med Rusijo in Anglijo, ki se bliža, si mora ustvariti ruski car oporišce na Balkanu. Ozemlje je važno iz strateškega ozira (Jadransko in Sredozemsko morje) in gospodar­skega bogastva (drage kovine, rude, naravni pridelki, les). Akcija bo nedvomno uspela, za­njo je potrebno pridobiti le visoke funkcionarje slovanskega porekla, ki jih je dovolj med castniki po deželah in na meji, med katoliško in pravoslavno duhovšcino in med narodnimi prvaki. Dalo bi se storiti to s podkupninami. Dalje je pripraviti ljudi in gradivo, udar sam bi se izvršil z brzino, ki ne bi dala sovražniku casa, da bi se zbral. (Petre 1939: 195–196; poudaril A. J.) Nikolaj I. nad tovrstnim zunanjepoliticnim avanturizmom ni bil niti naj­manj navdušen. Leta 1840 je Gaj celo odpotoval v Rusijo, a so ga sprejeli le maloštevilni panslavisti (Zajc 2006: 72), ki na rusko politiko niso imeli nobenega vpliva (prim. Zwitter idr. 1962: 72). Od njih si je nazadnje pridobil nekaj financnih sredstev za svoje kulturnopoliticno delovanje (Zajc 2006: 72–73). Zaradi odkrito makiaveilisticne narave Gajevih zamisli poglobljena ana­liza ideologemov skoraj ni potrebna, saj se berejo kot neprizanesljiv seznam vseh relevantnih ocitkov (zlasti marksisticnih) zgodovinarjev panslavizmu in ilirizmu o njuni skrajni konservativnosti.111 Ne izostane niti razkrinkanje razredne strukture reakcionarnih sil (izpostavljanje interesov prvih dveh 111 Naj kar takoj opomnimo, da vcasih situacija ni bila tako enoznacna – tako je pred­vojna levicarka Milena Mohoric v svoji oceni Petretove študije v Modri ptici (1939: 327–332) na vec mestih poudarjala revolucionarne težnje Vraza, ilirizma in celo praškega slovanskega kongresa, ki naj bi jih Petre pri oceni Vraza kot konservativca popolnoma spregledal. In nasprotno, Hans Kohn ni bil marksist. Nasprotno, v Sov­jetski zvezi in njenem povojnem vplivu na Vzhodno Evropo ni videl kaj dosti dru­gega od nepredvidenega nadaljevanja panslavisticnega rusofilstva. Hkrati pa je res, da je svojo knjigo o panslavizmu izdal v casu hude protikomunisticne paranoje v ZDA. Leta 1953 je bil makartizem še v polnem zagonu, in ni izkljuceno, da so aktua­listicne navezave na Sovjetsko zvezo, ki na nekaterih mestih prevevajo besedilo, tudi odraz casa. Kohn bi bil namrec kot judovski begunec pred nacizmom v zgodnjih tridesetih letih lahka tarca sumnicenj. stanov) niti realpoliticni pragmatizem (podkupnine). Prav ta ostaja poleg ohlapnega in kulturaliziranega pojma naroda edini odjek buržoazne politike v sicer izrazito kontrarevolucionarni, skoraj predmešcanski politicni drži nje­gove diplomacije. Mimogrede, Gajeva tajna memoranduma s svojo neidealisticno pragma­ticnostjo in preracunljivostjo že napovedujeta realpoliticni stadij, v kakršnega je evropska mešcanska politika generalno vstopila po porazu revolucij v letih 1848 in 1849. Oziroma, kot se je Šafárik diplomatsko izrazil o Gaju: »Pri Gaju samo tega ne cenim, da za dobre cilje tudi zla sredstva uporablja.« (Lekše 1892: 427) Idealizem se iz memorandumov kaže kvecjemu v njuni naivnosti; Gaj se je v njiju namrec izkazal za razmeroma šibkega stratega, saj je bila Rusija, kot opozarja tudi Petre, v sveti aliansi proti revolucionarnim težnjam v Evropi združena tako z Avstrijo kot z Otomanskim cesarstvom, proti katerima bi Gajev balkanski upor najverjetneje potekal. Rusofilstvo je vsaj implicitno zajelo vse ilirsko gibanje (Petre 1939: 195– 196). »Ruski jezik, politicna Rusija, njih car in celo vera, vse je bilo na Hrvat­skem v enaki casti,« pravi Petre (1939: 199) za tisto obdobje in citira pismo, v katerem Sreznjevski materi v Harkov poroca o svojem obisku Hrvaške in izredni dobrodošlici, ki je je bil kot Rus deležen: »Gorecnost ucenja ruskega jezika je strašna. Našega carja ljubijo kakor Boga, Rusov ne manje. […] Ne le tu (t. j. v Zagrebu), v vsej Hrvatski, Slavoniji, deloma Dalmaciji in dalje je ves mladi rod za Ruse. Madžari se nas nasprotno boje in nas sovražijo.«112 (Petre 1939: 199) Tako kot prej pri Kollárju lahko tudi pri Sreznjevskem vidimo, da celo za tako tradicionalisticno ideologijo, kot je bila Gajeva, katoliška cistost ni bila tako zavezujoca kot etnicna. Med lastnostmi ilirizma, ki jih je danes morda najtežje razumeti, je bilo nje­govo prehajanje med nacionalisticnim in nadnarodnim gibanjem. To pa je bilo mogoce prav zato, ker pojem nacije še ni bil tako stabiliziran. Ilirizem je tako ob svojem nastanku kot ob svojem izteku po posegu ogrske cenzure 1843 deloval zlasti kot nacionalisticno gibanje, ki naj pod habsburškim žezlom kulturno in politicno združi razlicna hrvaška narecja in obicaje. A v svoji najvplivnejši fazi 112 S kanckom cinizma do aktualnih razmer pa bi lahko zapisali, da je bil panslavizem koristen vsaj v tem, da po Evropi ni širil in instrumentaliziral rusofobije. s konca tridesetih in zacetka štiridesetih let 19. stoletja je v poenotenje skušal pritegniti tudi druge južnoslovanske narode. Ce so se Srbi in Bolgari zaradi drugacnega versko-politicnega razvoja ter zaradi drugacnega statusa113 svojega jezika v glavnem opredelili proti tovrst­nemu združevanju (Pogacnik 1990: 107), je bila v slovenskih pokrajinah podoba bolj neenotna. Ilirizem je bil še desetletja po hrvaškem razcvetu zelopriljubljen na Štajerskem in Koroškem, saj so bili tam pritiski germaniza­cije mocnejši. Po drugi strani so ga izobraženci na Kranjskem, kjer je bilo slovensko prebivalstvo v vecini, dosledno zavracali. Najintenzivnejši v tem zavracanju pa je bil ravno Prešeren-Copov krog. Prešernov pogled na gibanje (in toliko bolj na Vrazov prispevek) pa se je zaradi središcne vloge kranjskega kulturnega kroga v desetletjih po letu 1848 nazadnje razširil na celoten slo­venski prostor. Kot zanimivost naj navedemo Kohnovo nekoliko daljše razmišljanje o Slo­vencih v casu ilirizma: Te hrvaške aspiracije niso bile nikakor dobro sprejete med Slovenci in Srbi. Ceprav je Stanko Vraz sodeloval pri ilirskem gibanju in za slovensko-hrvaško jezikovno enotnost, se je najvecji slovenski pesnik obdobja France Prešeren (1800–1849), prebuditelj in socialni organizator svojega ljudstva, zavzemal za ohranitev slovenske individualnosti. Vztrajal je na locenem literarnem jeziku za Slovence zaradi enakih razlogov kot Štúr na Slovaškem. Literarni jezik, ki bi se prevec odmikal od vernakularja, ki ga je govorilo ljudstvo, bi jima le stežka pomagal v boju proti germanizaciji. (Kohn 1961: 62–63; poudaril A. J.) Priznajmo, jezikovnopoliticna nespravljivost med Prešernom in ilirci je bila precej kompleksna in mogoce jo je povzeti na vec nacinov. Vseeno cudi, da se je Kohn odlocil za interpretacijo, po kateri je Prešeren ilirizmu nasprotoval kar z zavzemanjem za vernakular. Ideološki aparati slovenske države (precej upraviceno) namrec Prešerna predstavljajo prav kot tistega, ki se je – nasproti na primer Kopitarju ali Karadžicu – bojeval za zahteven, izobraženski literarni 113 Srbi so bili do ilirizma že od zacetka bolj skepticni kot Slovenci, saj so imeli že raz­vito zavest o pripadnosti srbstvu, ki pa ni koreninila v etnicnem, temvec religioznem kriteriju. Pravoslavje, ki je bilo, receno z Mocnikom, osrednja ideologija protitur­škega boja, je tako mocno naddolocalo ideologijo srbskih preporoditeljev, da je imel Vuk Stevanovic Karadžic velike težave pri uveljavljanju jezikovnih reform, saj jim njegovi rojaki niso zaupali zaradi Kopitarjevega katolicizma (Kohn 1960: 63–64). jezik. Obenem pa moramo Kohnu pritrditi, da je Prešeren Vrazovim težnjam resnicno pripisoval jezikovno skonstruiranost oziroma nenaravnost. Oba pojma sta zgolj mešcanska ideologema, toda ideologema, ki sta obvladovala tako Prešerna kot Vraza – tudi Kohn pa je ocitno spregledal temeljno razliko med Prešernom in Copom na eni strani ter Vrazom na drugi. Prva dva sta se lahko oprla na kranjsko tradicijo, kar sicer velja tudi za druge kranjske pisce; njuna specifika je bila prav v tem, da sta se od nje distancirala. Tako kot Vraz sta razumela, da njuni skupnosti (ki pa je vsaj sprva pomenila Kranjce in ne Slovencev) do emancipacije manjka lokalna buržoazija. V svoji daljnovidnosti (ki so jo omogocali tudi bistveno boljši izhodišcni pogoji, tj. jezikovna homogenost in pisna tradicija) pa sta v nasprotju z Vrazom (ki je bil iz periferne in še bolj fevdalne Štajerske) razumela, da je treba misel dejanske, torej zahodne buržoazije za emancipacijo Slovanov prevesti v slovanske jezike. Nasprotno je Vraz – kakor Draškovic – verjel, da je treba slovanske jezike obvarovati pred zahodnimi vplivi. To pa sta seveda povsem nasprotna pro-cesa – in tu korenini vse razhajanje med Prešernom in Vrazom; celo nesoglasje med slovenšcino in iliršcino je zgolj simptom te izrazito politicne razlike. Ta politicna razlika je morala biti seveda med naknadno mitologizacijo zabrisana; Prešeren je pretendiral za nacionalnega pesnika, zato je bilo treba njegova izrazitejša politicna stališca nujno minimalizirati. Od tod (šele naza­dnje evidenten) mit o Vrazu kot odpadniku, ki je v preziru do slovenšcine zacel pisati v drugem jeziku. Zaradi tega mita je Vraz, razumljivo, za desetletja obve­ljal kot nekakšen dežurni literarni antagonist. Poudarjanje njegove zmote je – posebno ob njegovem pesniškem talentu – permanentno izcišcevalo nepro­blematizirano sliko vzorniškega Prešerna. V zadnjih letih so se zaceli pojavljati predvsem lokalni, vzhodnoštajersko motivirani nasprotni glasovi z nasprotno agendo: Vraza predstavljajo kot zaslužnega štajerskega kulturnika in žrtev kranjske dominacije. Pa je bilo res tako preprosto? Je bil Vraz res dober ali slab? V nadaljevanju, ki prinaša nekaj novih ugotovitev ali vsaj novih pogledov na Vrazovo življenje in delo, poskušamo pokazati, da je dilema postavljena napacno. Vraz zagotovo ni bil nasproten slovenšcini. Toda to še ne pomeni, da so bile njegove vizije nadalj­njega razvoja slovenskega jezika ali naroda v vsem pravilne. Po našem mnenju je Vrazova sicer res edinstvena situacija popolnoma poja­snljiva, ce poznamo socasne ideološke procese (ki smo si jih ravnokar ogle-dali). Zdi se tudi, da je njegova usoda ostala opažena prav zato, ker je edini tako znacilno, tako konvencionalno zastopal splošno lokalno dilemo, ki je ostale štajerske (in koroške) kulturne delavce nacenjala v bistveno manjši (torej tudi manj specificni) meri. Odslej se torej raziskava posveca izkljucno Vrazu, poskusila pa bo odgovoriti tudi na to, kako in zakaj je bil lahko Vraz v pred­marcni dobi pravzaprav edini znacilen predstavnik štajerskega malomešcan­skega panslavizma. Stanko Vraz Uvodne teze o Vrazu v luci zgodovinskega pregleda P o pregledu zacetkov nacionalizma se lahko spopademo s prvo tezo iz uvoda, kakor tudi z izpeljano dodatno tezo, katere problematika je pogojena z verodostojnostjo prve. Prva teza temelji na predpostavki, da »narod« ideologije, v kateri se je Vraz formiral do gimnazijskih let, nima enake funkcije kot »narod« ideologije, v kateri je prestopil v ilirizem, niti nimata ide­ologiji sami enakega ucinka. Skratka, politicni nacionalizem se je pojavil v francoski revoluciji in posto­poma izgubil svojo revolucionarno ost, ko se je navezal na herderjevsko »kul­turno«, razredno kratkovidno filozofijo nacije – ki v narodu ni iskala torišca protifevdalne emancipacije, temvec ga je utemeljevala na jezikovnih tradicijah in razlikah med njimi (ter oboje fetišizirala) – in ko je iz pozicij naprednega izobraženega mešcanstva in malomešcanstva med francosko revolucijo in napoleonskimi vojnami prešel na periferno malomešcansko ekonomsko pozi­cijo, naddoloceno s fevdalizmom. (Oba procesa smo nekoliko podrobneje ocrtali v prejšnjih poglavjih.) Ce Herder v tem pogledu predstavlja zgolj bene­volenten uvod v etnicni nacionalizem vzhodno od Rena, se je z nemškimi in zlasti slovanskimi misleci od napoleonskih vojn sem nacionalni ekskluzivizem fetišizirane razlike samo zaostril. Stopnjujoce se razredno trenje med ljudstvom ter (predvsem nižjim) plem­stvom je proizvajalo specificne ucinke zlasti tam, kjer je razredna meja vsaj približno sovpadla z jezikovno (pri cemer je šlo vecinoma za »vecnacionalne« monarhicne države). Da bi razumeli, kako temeljito so ti procesi formirali malomešcana Vraza, se moramo spomniti s tržnimi razmerji impregnirane francoske predrevolucionarne družbe z razmeroma razvito javnostjo. Tam so bili malomešcanski interesi uklešceni med buržoazirajocim se plemstvom in formirajocim se urbanim ljudstvom. To se je zaradi številnih dejavnikov prav tako buržoaziralo ali proletariziralo, predvsem pa mu ni bilo treba šele postati narod. To je francoske malomešcane zvezalo z izrazitim radikalnim senti­mentom, kar med drugim izpricujejo številni jakobinci. Nasprotno je fevdalna in idejno inertna dvojno periferna Štajerska malome-šcanske interese vpletla med – od konca jožefinizma le malo spremenjene – lokalne kmecke težnje in ideologijo lokalnih nastavljencev in pooblašcencev. Ti sta si bili v socialnih težnjah izrazito podobni; tako je cela generacija redkih štajerskih malomešcanov in njihovih vrstnikov iz enakega socialnega miljeja, ki pa so postali duhovniki, po letu 1830 brez težav sprejela etnicni model nacio­nalizma. Temu pa je bila inherentna razredna kratkovidnost, pri panslavistih še bolj ocišcena kakršnihkoli državljanskih vplivov kot pri Nemcih. Ne trdimo, da se je Vraz vseh teh procesov zavedal; mislimo celo nasprotno. Toda omenjeni procesi so skoraj v celoti dolocali njegova dejanja. Zdaj se lahko ustavimo še pri izpeljani predpostavki, ki smo jo prvi tezi dopi­sali pod crto. Malo preden je druga ideologija naroda, torej nacionalisticna ide­ologija v svojih slovanskih etnicnih manifestacijah, dosegla Vraza, je ideologija prve generacije preporoditeljev že izgubljala vpliv. Predpostavljamo, da se je to zgodilo, ker so jo v Notranji Avstriji sestavljali pretežno predstavniki duhovšcine. Duhovniki so bili vsi njeni najpomembnejši predstavniki, med drugim Peter Dajnko, Štefan Modrinjak, Ivan Narat, Mihael Jaklin, Anton Krempl in Franc Cvetko (pa tudi, mimogrede, veliko zgodnejši Leopold Volkmer). Ti bi, kot smo omenili, zaradi svoje razredne pozicije le stežka dosledno zastopali sporadicne vplive francoskega razsvetljenstva (kakršno je bilo poudarjeno in vse bolj formi­rano razpravljanje o narodu)114 pred osrednjo posvetno in cerkveno oblastjo. Pri tem je bilo nadvse pomembno, da jim je razredna pozicija že v osnovi dovoljevala zgolj prirejeno razsvetljensko misel. Ta se je v celoti umešcala vspecificni ideološki okvir notranjeavstrijskega jožefinskega katolicizma. Še vec, ne le da je bila to edina oblika (že sicer destiliranega zmernega) razsvet­ljenstva, ki je bila štajerskim duhovnikom dovoljena. Prav jožefinska oblast in njej neposredno podvrženi rigorizem sta najveckrat pomenila edini vzgib, da so duhovniki perifernega in zaostalega »Malega Štajerja« sploh prišli v stik s kakršnimikoli politicno naprednimi idejami. 115 Skratka, kolikor 114 Hkrati je bilo še manj možnosti, da bi jih ideologiji nacije približali zgodnji nemški nacionalisti; ce nic drugega, je bila velika vecina kakovostnih nemških mislecev med pravovernimi avstrijskimi katoliki še vedno pojmovana kot problematicno prote­ stantsko ctivo. 115 Tako na primer Petre o Kremplu, »ki je preživel mladost v obdobju duhovne vlade Jožefovega prosvetljenstva,« piše, da je bil »clovek, kateremu je dihal vsak stavek so omenjeni preporoditelji sploh bili povezani z razsvetljenstvom, so bili to najveckrat po zaslugi posvetne oblasti, in sicer prav kot njeni subsidiarni cerkveni nosilci. Tako cerkvena in posvetna oblast pri njih nista pomenili zgolj nekakšne ovire pri sprejemanju svetovnih družbeno-politicnih procesov, temvec (in v tem se kaže fevdalna naddolocenost) pogosto celo edini stik z njimi. Poleg tega so kot predstavniki uradne institucije Habsburške monarhije pripadali, z Althusserjem, dvema ideološkima aparatoma države: cerkvenemu, ki je takrat v tekmi s šolstvom pocasi že izgubljal primat, in šolskemu – njihovo osnovno delovanje je bilo namrec osnovnošolski pouk. Prav šole pa po modernisticnih raziskovalcih predstavljajo conditio sine qua non sodobnega nacionalizma.116 Pomen dostopnosti šol postane še otipljivejši, ce se spomnimo Franceta Pre­šerna, Stanka Vraza ali Franca Miklošica in ce se hkrati poskusimo spomniti katere osebe, ki je v poeziji ali lingvistiki pred tem uspela brez pomoci katoliške cerkve ali barona Žige Zoisa. Ob tem je treba znova poudariti, da modernizacija Habsburške monarhije v drugi polovici 18. stoletja ni zajemala nacionalizma – razsvetljenski vidik poli­ticne vkljucitve ljudstva je moral zaradi monarhicne adaptacije ostati omejen na opismenjevanje in omiko. izpod peresa prepricanje o potrebi humanosti v cloveški družbi.« (Petre 1939: 182) Tudi Narat se je pod vplivom svojih uciteljev (najbolj Frana Gmeinerja) oblikoval v jožefinca (Ilešic 1905: 21). 116 Tako Hobsbawm (1968: 177) poudarja, da je nacionalne boje v štiridesetih letih 19. stoletja v glavnem povsod vodila tanka plast izobražencev. To so bili pogosto poslov­neži, sploh v manj razvitih državah na vzhodu Evrope, kjer so zemljeposestniki, notarji in odvetniki zavzemali tudi položaje, ki so jim omogocali kopicenje kmetij­skega bogastva (nav. m.). (Se pravi, kjer kapitalisticna produkcijska razmerja še niso bila tako razvita, da bi morali profit konstantno investirati, vendar dovolj, da so ga lahko akumulirali.) Predhodna stopnja politicnemu nacionalizmu – in v tem se stri­njajo vsi modernisticni raziskovalci narodov – je bila povsod uvedba javnega šolstva. Ta je na položaje, prej prihranjene za izbrance, omogocila priti vrsti novih imen iz ljudstva. »Rast šol in univerz je merilo za rast nacionalizma ter so tudi šole in univerze postale njegove najzvestejše zagovornice« (nav. m.): spor med Nemcijo in Dansko iz let 1840–1864 se je zacel kot spor med univerzama v Kielu in Koebenhavnu. Tezo bomo poskusili razrešiti z navezavo na Vrazove pesmi in pisma, pa tudi na bogate biografske vire. Med njimi je najbrž še vedno najobjektivnejša študija Frana Petreta Poizkus ilirizma na Slovenskem (1939). Hrvaški biografi so Vraza nemalokrat idealizirali, bistveno redkejša (in skoraj brez izjeme sta­rejša) slovenska besedila o njem pa so v glavnem zaznamovana z obsojajocim pogledom. Tega si Vraz niti ni prislužil s prestopom v hrvaški jezik, temvec bolj z opustitvijo slovenskega. (Le redki avtorji iz casa pred drugo svetovno vojno pa so Vrazovemu ilirizmu oponesli njegovo socialno konservativnost.) Obsojanje Vraza je še dolgo po njegovi smrti znacilno spremljal renome o Vrazu kot zelo nadarjenem pesniku. Ta proces si bomo ogledali pozneje – za zdaj recimo, da so se specificni ocitki sistemsko prepletali s specificnimi priznanji. V nasprotju z glavnino mešcan­skega pisanja pa je bil družbenokriticni Petre že v tridesetih letih 20. stoletja imun proti omenjenemu vzorcu. Vraza v svojem delu ni obsodil kot narodnega odpadnika,117 ceprav je imel zaradi osupljivo poglobljenega pristopa na voljo precej vec materiala od avtorjev, ki so Vraza – najveckrat pavšalno – oznacili za renegata. Ob tem je zgovorno, da Petre – spet v nasprotju s socasnimi mešcan­skimi pisci – Vrazovo poezijo ocenjuje povsem trezno. Nemajhen del njegove poezije (bržkone utemeljeno) zavrne kot nezadosten zaradi Vrazovega šibkega poznavanja kranjske knjižne slovenšcine in štokavšcine. Že na tem mestu torej ni odvec razmislek o potencialni problematicnosti mita o visoki kakovosti Vra­zove poezije. A o tem nekoliko kasneje. Vrazovo cerovško otroštvo Stanko Vraz se je kot Jakob Fras(s), najmlajši od šestih otrok premožnih in razmeroma razgledanih staršev, rodil 30. junija 1810 v Cerovcu (ki se od leta 1980 naprej tudi uradno imenuje Cerovec Stanka Vraza) v tedanji žerovinski obcini med Ljutomerom in Ormožem. Cerovec je v jezikovnem pogledu naselje z izrazito kolonizacijsko pretek­lostjo na vzhodu slovenskega jezikovnega prostora, ki pod Muro že prehaja v kajkavsko Medmurje, nad njo pa v Prekmurje. Ozemlje je v 9. stoletju pripadalo 117 Kljub temu je na nekaj mestih – ki jih v analizi navajamo – tudi sam zdrknil v evi­dence buržoazne nacionalisticne ideologije. Kocljevi kneževini, nato pa so ga osvojili Franki, ki so ga morali hitro prepustiti pospešeno vdirajocim Ogrom. Po tistem je bilo podrocje na novo poseljeno, deloma s prejšnjimi prebivalci, deloma s severnimi Štajerci, deloma – zlasti omenjeno podrocje – z zagorskimi Hrvati (Slodnjak 1952a: 6–7). Pozneje, v casu turških osvajanj, je na podrocje prišlo veliko Uskokov s srbskega in hrva­škega obmocja, pa tudi turških ubežnikov. Da bi priseljence pritegnili k delu na tem nevarnem ozemlju, so jim zemljiški gospodje zagotavljali vrsto svobošcin, ki so vkljucevale zemljo v dosmrtni lasti, vcasih tudi s pravico do dedovanja. To pa ni veljalo le za mešcane in tržane, temvec tudi za nemške svobodnjake, ki jih je bilo sicer najti vse do Volge (Hobsbawm 1968: 22). Pesnikov pravi priimek Frass najverjetneje izhaja prav iz nemškega naziva za svobodnjake, torej Frei­sassen (Slodnjak 1952a: 7). V »dobi, ki je z vsem nacinom življenja in mišljenja tako ostro poudar­jala socialne razlike« (Petre 1939: 30), je bila za Vrazovo poznejšo usmeritev nemajhnega pomena dobra situiranost družine. Oce Josef Frass, po rodu Nemec, in mati Katarina (roj. Kotnik) sta živela v eni »najtrdnejših hiš v bogatih jeruzalemskih goricah, krajih, kjer je vse živelo v ugodju vinske trgovine in kjer si je ustvaril prav zaradi dobre trte svojo gospodarsko postojanko mogocni in aristokratski nemški viteški red,« poudarja Fran Petre. Poeticno dodaja, da si je Vraz kot otrok aristokratski emblem ogledoval na cerkvenem procelju domace svetinjske cerkve. Tó je tedaj še upravljal bratranec njegove matere, poznejši ljutomerski župnik in narodni buditelj Mihael Jaklin, ki je Vraza tudi krstil (Drechsler 1909: 1). »Edini izmed petorice otrok, ki so ga izbrali, da bo študiral in bo gospod, je moral preživeti prvo mladost v brezskrbju in samozavesti sinu krajevnega veljaka.« (Petre 1939: 31) Oce, dobro stojeci vinogradnik, je bil od leta 1820 do smrti leta 1834 obcinski šolski nadzornik župnijske šole v Svetinjah (k ustanovitvi katere je nemalo prispeval tudi sam). Šolo je Vraz obiskoval dve leti, Frassova hiša pa je bila tudi prvi dobrotnik cerkve v okraju. Po materini strani je bil njegov stric Andrej Kavcic, od leta 1785 mariborski mestni župnik (in pozneje dekan), ki je med letoma 1786 in 1794 ravnateljeval mariborski gimnaziji. Tri leta pred Vra­zovim rojstvom so ga imenovali za kanonika v Gradcu, kjer je bil do leta 1810 zacasni ravnatelj bogoslovja, od leta 1823 pa stolni kustos in višji šolski nad­zornik celotne škofije (Drechsler 1909: 1; Petre 1939: 30–31; Slodnjak 1986: 606; Glazer 1928: 436). Analizo dalec najpomembnejše interpelacije individua v subjekt Jakoba Frassa bomo morali nujno pustiti ob strani. Zanjo bi potrebovali precej natanc­nejše podatke o njegovem najzgodnejšem otroštvu in njegovi družini od tistih, ki jih izpricujejo njegove biografije in prikazi ilirizma. Ker smo s to oznacitvijo dejansko priznali, da smo zašli na stranpot špekulacije, jo poskusimo elegantno zapustiti z zgolj nekaj (vecinoma že zgoraj impliciranimi) izhodišci, ki so nam lahko pri rekonstrukciji Vrazove najzgodnejše vzgoje v pomoc. Vrazov oce je bil torej za štajerske razmere dobro stojec nemški vinogra­dnik z naprednim odnosom do šolstva. Med drugim je pomagal ustanoviti šolo, ki jo je zatem obiskoval Vraz. Mati je bila sorodnica dveh izobraženih štajerskih duhovnikov, Jaklina in Andreja Kavcica. Mizanscena je v sozvocju s t. i. Politicno šolsko ustavo nemških šol, ki jo je postjožefinska reakcija vpeljala v letih 1805–1806. Šola s to reformo ni bila vec razumljena kot izo­braževalna ustanova, temvec predvsem kot inkubator lojalnih podložnikov. V skladu s tem pa se je okrepil pedagoški in organizacijski vpliv duhovšcine oziroma katoliške cerkve: Financiranje osnovnih šol je bilo tako še zmeraj pretežno odvisno od krajevnih prispev­kov (obcine, patroni, zemljiško gospostvo), ki najveckrat niso zadošcali, zaradi cesar je bil ucitelj primoran socasno velikokrat opravljati še cerkovniško službo. Tudi vsebina šolskega pouka je bila, tako kot v prejšnjem obdobju, še zmeraj prilagojena družbenemu sloju oziroma razredu, iz katerega so prihajali ucenci. (Kosi 2013: 108–109) Potem ko je Vrazov oce na zadnji dan leta 1834 umrl, se je le dan pozneje njegovega »pompoznega pogreba«, kakor ga imenuje Slodnjak (1952a: 42), »udeležilo vec tujih duhovnikov in grašcinske ter mestne gospode. Za cer­kvene obrede je bilo treba placati 165 gld. in 15 kr., kar je bilo za tiste case in kraje velikanska vsota«. Jakob pa je bil, kot smo omenili, edini otrok, pred­viden za nadaljnje šolanje. Prav ob podatkih, ki jih lahko izbrskamo o nje­govem šolanju, pa lahko razvijemo nekoliko bolj artikulirano analizo Vrazove nadaljnje miselne poti. Svetinjska osnovna šola in mariborska gimnazija v Vrazovem ideološkem formiranju Ker je šolski sistem po Althusserju glavni ideološki aparat države v mešcanski družbi,118 si bomo najprej pobliže ogledali skope podatke, ki jih v zvezi z Vrazovim šolanjem podajajo trije literarni zgodovinarji starejših generacij. Te lahko štejemo za bolj ali manj temeljne predvojne avtorje, ki so se ukvar­jali s Stankom Vrazom in slovenskim ilirizmom. Raziskovanje ideologije pri Stanku Vrazu se zaplete že v med seboj izkljucujocih se literarnozgodovinskih podatkih, povezanih z njegovim najzgodnejšim šolanjem. Po pricakovanjih se ti podatki izkljucujejo prav v dilemah, povezanih z nacionalizmom. Razlike v obravnavi Vrazovega svetinjskega šolanja pa so simptomaticne tudi za razlicne poglede o njegovi odrasli dobi. 118 Dejstvo, da je bila prevladujoca družbeno-ekonomska formacija v Avstriji v prvih letih svete alianse precej dalec od mešcanske, na tem mestu pušcamo ob strani zaradi vec razlogov. Najprej je treba ugotoviti, da se je mešcanska ideologija (tudi) v Habs­burški monarhiji uveljavljala postopoma, temeljni vzgib zanjo pa so (kajpada nehote) pomenile predvsem reforme Marije Terezije in še bolj Jožefa II. (in to celo ceprav so bile mnoge Jožefove reforme takoj po njegovi smrti preklicane). Ustanovitev dvorne študijske komisije leta 1760 in nove visokošolske politike, kakor tudi še mnogo dalj­nosežnejše vzpostavljanje množicnega osnovnega šolstva (s postopnim uvajanjem ljudskega jezika v nižje razrede) sta bila sprožena s pragmaticnimi težnjami po vecji prosperiteti monarhije (popolnoma kapitalisticen kriterij) v casu, ko se je Anglija že pospešeno industrializirala, v Franciji pa so se vse bolj uveljavljali novi mešcanski filozofski in kulturni tokovi, na katere se je formalno naslanjala tudi pruska abso­lutisticna modernizacija. Habsburška praksa se je nedvomno opirala na zmernejše razsvetljenske ideje, do katerih so v ožjem cesaricnem krogu kazali veliko naklonje­nost, cetudi je Marija Terezija vsaj z zacetka osnovno šolstvo naivno razumela pred­vsem kot »branik pred širjenjem herezije in brezverja« (Kosi 2013: 98). Prav tovrstne strukturne spremembe, ki so že nacenjale prevladujoce fevdalne ideologeme in jasno nakazovale prodor mešcanskega politicnega organiziranja, so najpomembnejše pri analizi Vraza kot enega izmed (nemara predhodnikov) konfabulatorjev (mešcan­skega) nacionalisticnega diskurza v obdobju, ko je bila prevladujoca identifikacija še vedno pokrajinska. Hkrati omenjene spremembe utemeljujejo na prvi pogled neko­liko nenavadno odlocitev, da se pri analizi (tehnicno) tlacanskega produkcijskega nacina opiramo na Althusserjevo kriticno analizo kapitalizma. Najprej se ustavimo pri Vrazovem biografu z zacetka 20. stoletja, hrvaškem književniku, literarnem zgodovinarju in kritiku Branku Drechslerju (znanemu tudi pod psevdonimom Branko Vodnik).119 Kot pristaš Ilešicevega novoili­rizma je bil navdušen ne le nad Vrazom, temvec tudi nad Gajevim gibanjem. Zaradi nekoliko spremenjenih politicnih razmer (novoilirci niso bili zavzeti avstrofili kot ilirci) so Vraz in ilirci v njegovi monografiji Stanko Vraz – Studija ideološko pregneteni v svobodomiselne romanticne zanesenjake. Drechsler (1909: 2) sklepa, da so Vraza na svetinjsko in ljutomersko šolo »gotovo« poslali zato, da bi se bolje naucil (za nadaljnji študij neogibne) nem-šcine. Nemšcino je tako lahko govoril skozi vse osnovno šolanje, saj naj v »malih vasicah tega popolnoma slovenskega konca« nemšcine ne bi bil vajen slišati med ljudmi. Ceprav Drechsler prizna, da so tudi pri Frassovih govorili v glavnem nemško (mimogrede, pesnikov oce je zapustil tudi dnevnik v nem-šcini), je ocitno njegovo minimaliziranje nemškega jezikovnega elementa v Prlekiji. Poleg tega so njegovi izsledki popolnoma nezdružljivi z ugotovitvami slovenskega literarnega zgodovinarja Antona Slodnjaka. Zato se bomo pri naj­zgodnejšem Vrazovem šolanju ustavili nekoliko dlje. Raziskovalci Stanka Vraza se vecinoma strinjajo, da so devetletnega Vraza kmalu po njeni ustanovitvi vpisali na svetinjsko župnijsko šolo. Tam sta bila njegova ucitelja duhovnika in preporoditelja prve štajerske generacije Andrej Poljanec in Mihael Jaklin. Po dveh letih ga je oce vpisal na ljutomersko trivialko, kjer je Jakob ostal dve leti (Drechsler 1909: 2; Slodnjak 1952a: 9–10, 12; Petre 1939: 21, 29). V zvezi s tem Vrazov rojak Anton Slodnjak v predgovoru k Slovenskim djelom Stanka Vraza (1952a: 9–10) opisuje položaj, nasproten od Drechsler­jevega: kljub prevladujoce nemški populaciji v tedanjem »Malem Štajerju« naj bi pouk na svetinjski in ljutomerski šoli potekal v slovenšcini. Slodnjakovi izsledki Vraza tudi najbolj nedvoumno povezujejo z ideologijo prve genera-cije štajerskih preporoditeljev. Slodnjak namrec izpostavlja vpliv svetinjskega župnika Andreja Poljanca in njegovega predhodnika med letoma 1805 in 1815, 119 Psevdonim naj bi si Drechsler nadel »ob stoti obletnici Valentina Vodnika« (Kovac 2006). omenjenega Jaklina, na nazore mladega Vraza.120 Tako Poljanec kot Jaklin pa sta bila na zacetku stoletja varaždinska gimnazijca in clana vzhodnoštajerske preporoditeljske akcije, svetourbanske akademije Ivana Narata. Da bi ta Slod­njakov poudarek ustrezno zgodovinsko kontekstualizirali, njegovo ugotovitev naslonimo na druge vire. Na zacetku 19. stoletja je bila vecina štajerskih duhovnikov še pod mocnim vplivom jožefinstva. »Bila je to sploh doba, ko je baš razcvetel plod Jožefovih cerkvenih uredeb.«121 (Ilešic 1905: 22). V tem ozracju se je »v mali pritlicni hiši gospe Wastlnove na oglu Eggenberške in Anine ceste v Gradcu« konec 18. stoletja sestajal kružok (Kidric 1935a: 192). Obiskoval ga je zelo verjetno tudi Narat (nav. m.; prim. Ilešic 1905: 22), zagotovo pa vec njegovih bližnjih vrstnikov. Pod okriljem gospe Wastl, ki je umrla leta 1800, so se tako »revo­lucionarni« maloštajerski preporoditelji prve generacije, v glavnem znanci domacega sina Ignacija Henrika Wastla, svobodno razgovarjali o velikih dogodkih osobito na Francoskem, o Kantovi filozofiji in naravnem pravu »brez predpisanega komentarja«, o najnovejših pojavih literature in politike, vmes pa tudi peli. Njih mati, gospa Wastlnova, […] je znala, prosvetljena, kakor je bila, tudi sama sarkasticno izpregovoriti o takratnem svetu, osobito o politiki, saj je imela spominov iz casov Marije Terezije in Jožefa II. (Ilešic 1905: 23) Tik za odlomkom, ki ga navajam, se Ilešic sklicuje na porocilo vnuka gosti­teljice. Na koncu svojega besedila »Ob dvojni stoletnici«, ki je izšlo leta 1905 v Ljubljanskem zvonu, ga tudi v celoti ponatisne. Pricevanje po Ilešicu »kaže, kako je francoski prevrat zrevolucioniral tudi slovensko mladež« (nav. m.; prim. Pri­jatelj 1935: 79). Tudi eden najvecjih slovenskih literarnih zgodovinarjev France Kidric je v clanku o Ivanu Naratu za Slovenski biografski leksikon razmišljal, da »ni izkljuceno, da je pripadal z Naberšnikom Wastlovemu krožku entuziastov za francosko revolucijo in Kantovo filozofijo, a gotovo je, da je ostavil Gradec 120 Vrazovo najzgodnejše zanimanje za preporoditeljsko gibanje postavlja v leta šolanja pri Jaklinu tudi Jože Pogacnik (1969: 170). Nasprotno na vec mestih ugotavlja Petre: »Štajerska duhovšcina sicer ni zapadla v toliki meri ozkemu rigorizmu, ki je dušil kranjsko literarno delo[.]« (Petre 1939: 25) Pa tudi: »[T]esnobne zaprtosti in nagnjenja k duhovniškemu rigorizmu pri otrocih prostodušnega ljudstva vzhodnih štajerskih goric nismo mogli ugotoviti.« (Nav. d.: 223) Vendar dognanja drugih raziskovalcev tu bolj pritegujejo Ilešicevi sodbi. spomladi 1801 že s tako jako preporodno miselnostjo, da je iskala torišca za aktivnost.« (Kidric 1935a: 192) Po destrniški cerkvi imenovana svetourbanska akademija je za kratek cas zaživela leta 1803, ko je Narat želel organizirati panonski pendant kranjskemu literarno-filološkemu projektu Valentina Vodnika (Slodnjak 1952a: 9–10; Kotnik in Pogacnik 1974: 14; Prijatelj 1935: 79; Pogacnik 1995: 80–81).122 Jaklin si je po Zoisu zacel dopisovati z ljubljanskimi preporoditelji (Vidmar 2010: 139). Narat, ki je bil tudi Cvetkov, Kremplov in Dajnkov ucitelj, je sicer (po kasnejših Trstenjakovih besedah) na zacetku stoletja v Mariboru edini »slovenski cutil in mislil« (Ilešic 1905: 7). Nemara še pomembnejša za Vra­zovo formiranje v poznejšega panslavista in ilirca pa sta zelo hitra diferencia­cija v delovanju svetourbanske akademije in z njo povezano stališce Naratovih nasprotnikov. Ta dodatno pojasnjuje, kaj je imel v mislih Trstenjak s sodbo, da je Narat edini cutil »slovenski«. Kot nam poroca poznejše Modrinjakovo pismo, se je razcep zgodil zelo hitro po ustanovitvi krožka. Preporoditelji se namrec niso mogli poenotiti, na katero jezikovno tradicijo naj se pri nacionalnem prebujanju Štajercev nave-žejo. Tako Jaklin kot Poljanec sta se v tem krožku v nasprotju z Naratom pridružila Štefanu Modrinjaku (še enemu poznejšemu velikemu Vrazovemu vzorniku). Ta je namrec za panonski preporoditeljski projekt predlagal cim intenzivnejšo naslonitev na knjižno kajkavšcino (nav. d.: 14). Po opredelitvi, ki jo je izzval razcep, se je za naslonitev na kranjšcino (wendisch) in upoštevanje dvojine zavzemal samo Narat (nav. m.). »Da je Jaklin v tej dobi zavracal 'kranjstvo', o tem ni dvoma,« piše Ilešic. Novoilirec, pozneje pa prvi profesor za slovansko filologijo na zagrebški filozofski fakulteti (Kovac 2006: 204), ugiba, da je Jaklin morda prav zato za Naratom prevzel iniciativo. V navezavi na Janeza Nepomuka Primica Ilešic (1905: 14–15) ugotavlja, da je hitro zatem, ko je v krožku prevladala kajkavska težnja, njegov vodja Jaklin že postal svetinjski ucitelj, zato je bil krožek pocasi razpušcen. Kot je kasneje pronicljivo sklenil Modrinjak, so se jim »zamešali 122 O Vodniku, »njegovi pratiki in Novicah« naj bi porocila na Štajersko prinesel Kra­ njec Gašpar Harman (Ilešic 1905: 24; Kidric 1938: 343), ki pa pred letom 1801 s kranjsko dejavnostjo bržkone ni imel nobenih zvez (nav. d.: 381). jeziki«, vse prizadevanje pa je razpadlo kakor babilonski stolp (Kotnik in Pogacnik 1974: 14). Tudi v šoli sta po Slodnjakovih izsledkih Poljanec in Jaklin ucila v jeziku, ki se ni pretirano opredeljeval med slovenskim in kajkavskim. Ucence naj bi torej v osnovi usposobil ne toliko za nemške šole kot za gimna­zijo v Varaždinu123 (Slodnjak 1952a: 9–10; Ilešic 1905: 23). Ob tem je kljucnega pomena, da se je ideologija Naratovega kroga (s tem pa Vrazovih uciteljev) oblikovala pred leti 1806–1812. Šele tedaj se je etnonim Slovenec (ki je pred tem obicajno oznaceval Slovane nasploh ali v doloceni pokrajini glede na nemško prebivalstvo) dokoncno uveljavil v pomenu notra­njeavstrijskega Slovana.124 Že v teh letih pa je, kot bomo videli kmalu, prodrl tudi med štajerske preporoditelje ter naletel na ambivalenten odziv. Za Štefana Modrinjaka, najbolj zavzetega clana skupine poleg Narata, je bila jezikovno najbolj formativna varaždinska gimnazija, v ideološkem pa leta, prebita na graški teološki fakulteti, kjer se je seznanil s socasnimi razsvetljen­skimi nazori. Te – v nasprotju s Petretovimi in v skladu z Ilešicevimi – tudi Stanko Kotnik in Jože Pogacnik v svoji monografiji o Modrinjaku pripišeta prav izrazitim jožefinskim vplivom na graški teološki fakulteti. Ta je bila tako posredno dovolj odprta za radikalnejša dela, in Modrinjak je med drugim pre­biral svobodomiselnega prostozidarskega pesnika Aloysa Blumauerja (Kotnik in Pogacnik 1974: 10), »od koder [Modrinjak] zajema ne samo svojo cutnost, ampak tudi protiklerikalnost« (Kos 1987b: 50). V literarnozgodovinski literaturi se pogosto pojavlja podatek, da so prav zaradi njegovega svobodomiselstva »lokalni duhovski in posvetni mogotci« velik del njegove pesniške zapušcine unicili ali poskrili (Slodnjak 1952a; Legiša 1963: 172). Ce gre verjeti Vrazovemu natancnemu poznejšemu poro-cilu v uvodu h Guslam i tamburi (1846), je neki uradnik pod pritiskom cer­ 123 Vraz je sicer ni obiskoval, je pa bila logicna odlocitev mnogih Vrazovih vrstnikov, tudi Franca Miklošica (Slodnjak 1952a: 9–10, 12; Ilešic 1905: 23). 124 Od tod po mnenju Frana Zwitterja redka kranjska raba etnonima v 18. stoletju – samo Kranjska je bila poseljena pretežno s slovenskim prebivalstvom, medtem ko je beseda Slovenec v drugih pokrajinah v odnosu na Nemce služila za distinkcijo (Zwitter 1957: 5). Toda to ni zadostno pojasnilo, saj so izraz (tako za Slovane kot za bolj specificne skupine Slovanov) neredko uporabljali kajkavski pisci, med katerimi so nekateri prav tako živeli na etnicno razmeroma homogenem obmocju. kvenih oblasti njegovo slovstveno zapušcino zažgal do zadnjega zvezka, ki ga je pogube rešil njegov necak Lovro Modrinjak (Glazer 1933: 143, Glaser 1895: 84). Mogoce pa je tudi posumiti, da gre za mit. Slekovceva kronika Sv. Miklavža (ki kot besedilo avstro-ogrskega duhovnika sicer ni nevtralen vir) namrec nasprotno poroca, da naj bi pesmi zgorele, ko je Modrinjakovo rojstno hišo, v kateri je zapušcino hranil njegov brat (Kotnik in Pogacnik 1974: 18), zajel požar. V izcrpnem Slovenskem slovstvu iz leta 1968 Slodnjak (87) o Modrinjaku piše tudi, da so njegovi verzi »proizvod novodobne, skoraj že romanticno raztrgane osebnosti, ki je ocitno težko nosila talar katoliškega duhovnika«.125 Kot »svo­bodnega duha« je Modrinjaka oznacevalo tudi Glazerjevo geslo v Slovenskem biografskem leksikonu (Glazer 1933: 143). Toda že pred letom 1810 je poezija frajgajsta Modrinjaka prinesla nekaj popolnoma drugacnih in pred tem nepricakovanih poudarkov. V svoji Molitvi na božico Slovenko leta 1810 tako ni le uporabil nove oblike etnonima Slovenka (ki se dotlej niti na Kranjskem še ni v celoti uveljavil), temvec mu je v pesmi celo naklonil osrednje mesto – med priprošnjami boginji Slovenki pa se kot izgotovljene kategorije prvic pojavljajo tudi številni drugi (potencialni) narodi in etnicne skupnosti. Etnicni stereotipi v pesmi današnjemu ušesu zvenijo precej rasisticno126 in kažejo na le nekajletni ideološki obrat svobodo­miselnega Modrinjaka. Ceprav se je ta na primer že v gimnaziji navdušil nad pravkar vpeljano madžaršcino, »tem neobveznim in nasploh nepriljubljenim predmetom« (Kotnik in Pogacnik 1974: 10), je njegova Molitev tudi s svojo skepso do Madžarov127 gotovo najizrazitejši etnicni moment med štajerskimi pisci pred letom 1830. 125 Na tem mestu nismo želeli poudariti bržkone prevec emfaticne (in za štajerske raz- mere gotovo predvsem prezgodnje) oznake »romantik«, ki jo lahko srecamo v vec pregledih (npr. Legiša 1963; Kotnik in Pogacnik 1974). Ne pozabimo, da bi pred letom 1830 težko govorili o romantiki celo pri Prešernu. Vsekakor pa sta za razume­ vanje njegove generacije relevantna Modrinjakova navdušenje za najnovejše tokove in svobodomiselnost, ki ga je ovirala pri reprodukciji svoje razredne ideologije. 126 »[Duhovniki boginje Slovenke] živijo vu lenosti / kak ai, stvar afrikanska.« (Modri­ njak 1974: 74) Prim.: »Pri nas zdaj vekši cast cigan / ima kak ti al otec Pan[.]« (Nav. d.: 75) 127 »Naš Radgost tebe branil bo / pred Nemci no Madžari.« (Modrinjak 1974: 75) Še bolj pa bode v oci odsotnost nekdanjih progresivnih izhodišc Modri­njakove prakse. Pesem sicer vsebuje tudi številne ideologeme, ki jih je mogoce navezati na jožefinstvo.128 Toda njihova naddolocenosti z etnizirano temo in odkrito sklicevanje na stanovsko ureditev (tako je slovensko božanstvo Pan »naš Bog, kral, gospod, ban« /Modrinjak 1974: 72/) jih postavljata v nov, socialno celo nasproten kontekst. To zgovorno kažejo verzi, kakršni so tile: Tu dere en nemški sultan mesto Grkov Slovence, tam žmice eni edelman svoje poslive Pemce, t[u] ember guli Slovake, plemenitaši Bezjake: tvo ljudstvo je v suženjstvi. Tu cmuli eden mandarin vso krv iz kmeta svega, tam požrlivi gospodin za ludskim blagom sega[.] (Nav. d.: 74) S svojo konservativno odtegnitvijo od razsvetljenskega univerzalizma tako že anticipira nekatere poznejše procese na Štajerskem (nav. d.: 23), in to celo kljub nadaljnjemu zavzemanju za socialni položaj naroda, ki je v naslednji generaciji tako rekoc zamrlo. Kaj se je torej medtem zgodilo? Nekako socasno z ustanovitvijo Ilirskih provinc, zaradi katere je bila Kranjska deležna številnih ukrepov, ki so pripomogli k njeni modernizaciji, je Štajerska doživela pomembno interferenco ravno nasprotne ideološke pro­venience. Janez Nepomuk Primic, ki je jeseni 1807 v Gradec prišel študirat pravo, je že hitro po svojem prihodu iz Ljubljane štajerske (para)razsvetljenske tokove zacel organizirano usklajevati s kranjsko filološko dejavnostjo. Leto po svojem prihodu je Vodniku pisal prvo obstojece preporoditeljsko pismo v slovenšcini,129 pomemben prevodnik trenutne kranjske ustvarjalnosti v 128 Vsekakor vec kot katerakoli Vrazova pesem. 129 V korespondenci med Vodnikom, Kopitarjem in Ivanom Antonom Zupancicem je nato v kratkem casu nastalo še nekaj slovenskih pisem (Kidric 1838: 383), s siste­maticno (in še vedno težavno) korespondenco v slovenšcini pa se je po letu 1830 proslavila prav Vrazova graška družba. Gradcu pa je postal malo zatem – zlasti po navezavi pisemskih stikov s Kopi­tarjem med koncem leta 1808 in jesenjo 1809 (Kidric 1938: 381–383). Kmalu potem je namrec Kopitar prek graškega kranjskega študenta zacel novaciti za slovensko-nemški slovar (nav. d.: 430). Primic je bil nasproti jožefinskim janzenistom pristaš novejših roman-ticnih tokov. Navduševal se je nad prenovitvenim redemptorizmom Klemensa Marie Hoffbauerja (Pogacnik 1995: 143), ki je po smrti Jožefa II. prispeval k zatonu jožefinizma v avstrijski cerkvi. Za gibanje, oprto na razkošno liturgijo, so se zanimali predvsem spreobrnjenci v katolicizem kot Zacharias Werner in Friedrich Schlegel (nav. d.: 143; Wellek 2015: 46). Ce lahko prvega omenimo kot še enega obcudovalca Rousseauja in njegove religije srca130 (Poppenberg 1893: 17–18), pa je drugi zanimiv zaradi eksplicitnosti svoje socialne usme­ritve. Friedrich Schlegel je namrec leto po svoji spreobrnitvi, leta 1909, po udeležbi v bojih proti Napoleonu stopil v dolgoletno službo pri Klemensu von Metternichu (Hamilton 2016: 203).131 Vse to pa napotuje tudi k socialni usme­ritvi samega Primica in njegove kranjske interference v Gradec. Za našo raziskavo je Primiceva interferenca kljub šibkemu (ali vsaj kratko­trajnemu) dometu velikega pomena. V periferna obmocja, kamor so, kakor smo se lahko prepricali, progresivne politicne ideje konec 18. stoletja vendarle pro-drle celo med duhovnike, je namrec Primic poleg kranjske vizije (slovenskega) naroda poskušal zanesti tudi reakcionarno avstrofilsko ideologijo; zaradi nje se je takoj po prihodu v Gradec pridružil štajerskim brambovcem. Še vec, kaže, da je bilo prav navdušenje nad brambovstvom temeljni motiv za njegovo graško pesniško ustvarjanje132 (Kidric 1938: 466), v dolocenem pogledu pa je mogoce 130 Rousseau je na Primica vplival tudi neposredno (Kos 1979: 23). 131 Po dunajskem kongresu ga je Metternich nagradil s statusom legacijskega poslanca v frankfurtski cesarski skupšcini in tako »koncno zadostil njegovi ambiciji, da bi postal clan avstrijske cesarske birokracije« (Paulin 2016: 430). Prav takrat si je pri­ služil plemiški naziv von (nav. m.; prim. Hamilton 2016: 203). Poznje je kot diplomat v Leipzigu z agresivnim katolicizmom in zagovarjanjem carin tako vznejevoljil tam- kajšnje oblasti, da ga je Metternich leta 1827 odpoklical z vseh funkcij (nav. d.: 353). 132 Da ne gre za zgolj pavšalno opažanje, prica tematika Primicevih graških pesmi. Poleg prevoda nekaj brambovskih pesmi Heinricha Josepha von Collina (npr. Bramba estrajhskiga cesarstva ali Veseli brambovic) na primer še »izvirne brambovske« Slovenec v brambi za cesarja inu rojstno deželo, Estrajh terdna skala v viharji in Misli brambovca vivat / dosti dosti dugo let«), Amico Cvetko. V njej po Glazerjevih ugotovitvah obsoja »narodno odpadništvo«, že prva verza pa izkazujeta skrajno konser­vativnost, kakršno bi pred Primicevo intervencijo med štajerskimi pisci težko našli: »Zadni clovik je na sveti, / ki svoj rod za nic derži.« Še toliko bolj to velja za štirivrsticnico iz nadaljevanja pesmi, katere sklep nacionalisticni literarno­zgodovinski teksti pogosto reproducirajo, ob tem pa se jim nekoliko nerada zapišeta prva verza; kitico tukaj reproduciramo v celoti: Erjav kakti Judaš bodi, naj te pes za plotom je – med Slovence naj ne hodi, ki je prav Slovenec né. (Modrinjak 1974: 69) Po zaslugi Primiceve bogate korespondence je Modrinjak postal znan Ljub­ljancanom, pa tudi Kopitarju in celo Dobrovskemu, vendar to ni vodilo v niti nikakršne – niti pisne – stike (Kotnik in Pogacnik 1974: 16). V kontekstu naše raziskave pa ne moremo mimo dejstva, da je Primic »za ute­meljitev svoje prerodne dejavnosti […] iskal potrdil v J[ohannu] G[ottfriedu] Herderju«, ki ga je na nastopnem predavanju na stolici tudi citiral (Pogacnik 1995: 81). Skratka, kjer etnicni ideologemi v prvi generaciji štajerskih preporo­diteljev najbolj anticipirajo naslednjo, so vsaj posredno povezani s Herderjem. Kakor smo videli, pa imajo v glavnem vsa gibanja, ki so se v 19. stoletju opirala na Herderja, tudi zelo specificno socialno agendo. Ta pa je bila tudi v primeru Primicevega krožka precej dalec od hiše gospe Wastl. Tako bi se lahko – kakor jasno kaže tudi Modrinjakov preobrat – zgolj po zaslugi meddeželnega posredovanja tandema Kopitar-Primic v casu Ilirskih provinc porazgubilo še tisto malo progresivnega naboja, ki so ga graški štu­dentje izkazovali v druženjih pri gospe Wastl. A nazori Primica, ki se mu je leta 1813 omracil um, s cimer se je sklenilo njegovo delovanje med graškimi Slovenci, v svojem casu niso imeli daljnosežnih posledic. Kotnik in Pogacnik (1974: 17) dejansko zapišeta, da je »graško prerodno središce doživelo smrtni udarec«, zastoj pa je zaradi duševne stiske in družbenega mrtvila sledil tudi v Modrinjakovem pisanju. Podobno slikovit je tudi Alfonz Gspan: »Toda po Primcevi duševni obolelosti je naglo padal mrak na vzhodnoštajersko gibanje.« (Gspan in Slodnjak, ur. 1979: 430) Tudi v casu slovnicne dejavnosti v Gradcu, kakor smo nakazali, Primic ni bil tako uspešen. Med drugim je poskušal prodreti s spodbujanjem slovaropi­snega dela, naslonjenega na Trubarjev in Dalmatinov jezik, kar pa so štajerski clani Družbe zavrnili že na prvem sestanku. Namesto tega so se ukvarjali pre­težno s Kopitarjevo slovnico in prevajanjem lekcionarja, ki je pomenilo osnovo za prihodnje dušnopastirsko delo v (tokrat brez dvoma) slovenšcini (Kidric 1938: 497). In vendar tudi slovenšcina, kakor so si jo zamišljali štajerski pre­poroditelji prve generacije, ni bila enaka slovenšcini, kakor si jo je tudi pod Kopitarjevim vplivom predstavljal Primic. Štajerci so si – v glavnem zaradi Modrinjakove odlocnosti – še naprej prizadevali za naslonitev na kajkavšcino, kar je Primic dosledno zavracal (Kotnik in Pogacnik 1974: 16). Primica so zaradi njegovega razširjanja kranjšcine leta 1812 celo napadli Ljutomercani, ki jih je po vsej verjetnosti usmerjal Dajnko. Primic je Jakobu Zupanu julija pisal: »Ljutomercani se hocejo od nas Kranjcev (kamor prištevajo tudi Celjane) popolnoma lociti … Strašno zmerjajo nad pokvarjenostjo našega narecja.« (Kidric 1912: 166) »Kolikor bolj je rasla Primceva vnema, toliko bolj je plahnela volja clanov, ki so se na koncu skrcili na cetverico,« piše Pogacnik (1995: 82), Prijatelj (1935: 73) pa je še bolj dolocen: »Navdušenja mu ni jemalo niti to dejstvo, da se mu je slušateljstvo neredko razbegavalo v vinske gorice in da so ob casu trgatve citali z njim Kopitarjevo slovnico sam[ó]: Šmigoc, Cvetko in 'dva diletanta'.« A tudi to pospešeno zanimanje za pisanje v slovenšcini se je koncalo z letom 1813, saj v Gradcu še dolgo ni bilo posameznika ali skupine, okrog katere bi se delovanje organiziralo (Kidric 1938: 573). Posreden dokaz, kako nepreklicno je Primicev filološki vpliv minil s koncem njegove dejavnosti, je ne nazadnje razvoj Vrazovega ucitelja Jaklina. Leta 1811 mu je ob obisku na Dunaju Jernej Kopitar omajal lokalno štajersko stališce (Pogacnik 1995: 81). Kljub temu pa je izpricano, da je leta 1819 sekovskemu ordinariatu predložil v potrdilo katekizem, ki ga je Jurij Alic zavrnil. Jezik mariborskega okrožja, v katerem je bil pisan, naj bi bil namrec Celjanom nera­zumljiv. Sekovski ordinariat naj bi zato Jaklinu narocil, naj besedilo spremeni tako, da bo razumljivo tudi slovanskim prebivalcem celjskega okrožja (Glonar 1928: 370). Navsezadnje pa je celo v Modrinjakovih najbolj (potencialno) etnicno ekskluzivisticnih Molitvi in Amicu precej težko reci, kaj si je predstavljal pod Slovenci – in kaj pod narodom. Tako je v Molitvi na duhovnike apeliral, »naj vucijo Horvacki«, to pa pojasnil z »Windisch« (Glazer 1933: 144). Tudi ce poskusimo njegove »sinove Slovenije« locirati v navezavi na pesem, se znaj-demo v precepu. Po eni strani »slovensko vso deželo« (»deželo«!) izenacuje s Panonijo (ki da se imenuje po Panu – bogu in Slovenkinem ocetu) (Modrinjak 1974: 72), po drugi strani boginjo Slovenijo k vrnitvi prepricujejo Horvat, Slovenec no Morlak, Slavonci no Bezjaki, Ceh, Kopanicar, Mazurak, Vlahi no Rusnjaki – prosimo tebe, pridi k nam, z neznanosti pomagaj nam, sveta Slovenka. Amen. (Nav. d.: 76) Njegov protonacionalizem je tako pred Primicevim vplivom kot po njem (in proti njemu) iskal povezav s kajkavci in vztrajal na stališcu, da bi morala slovenšcina upoštevati kajkavske prvine. Kot se je o njem sarkasticno izrazil Primic: »Je na Hrovŕškim študiral, ino saj se vé, kako so taki diáki v' Hrováško zatelebani!« (Glazer 1933: 144) A kot smo nakazali, je Štefan Modrinjak kmalu po letu 1813 v glavnem nehal pisati. Njegova cutna nrav je vse bolj nasprotovala njegovemu duhovniškemu stanu. Poleg tega je z nadrejenimi prišel v številne konflikte zaradi svojih jože­finskih nazorov, ki jih kratkotrajen Primicev vpliv ni v celoti omajal. Nasprotno, ideološki spori so – ce gre verjeti Kotniku in Pogacniku – v naslednjih letih prerasli v »osupljivo zagrizen boj zoper duhovskega pomocnika nasploh« (nav. m.). Po resignaciji, ki je sledila, se potlacena artikulacija svobodomiselnih stališc morda kaže tudi v njegovi pospešeni liberalizaciji miklavške župnije, ki so mu jo zaradi njenega propadanja leta 1814 naložili kot ekonomu. Spopa­danje z rdecimi številkami ga je cez cas prevzelo do monomanije. Nazadnje je slovel po »vse hujšem stiskaštvu in obcutku, da se je vse zarotilo proti njemu« (nav. d.: 18). Tovrsten sentiment, ki se z zornega kota razvitega kapitalizma zdi kar obi­cajen, je bil v tamkajšnjih gospodarskih in kulturnih razmerah redkejši, vsaj v razsežnostih, v katerih ga opisujeta Kotnik in Pogacnik. To pa ni nic manj kot puritanski sentiment zgodnjega angloameriškega kapitalizma: »V cedalje bolj sovražnem mu okolju je Modrinjak ohranjal edino le do kraja asketizirani gospodarski smisel, vse drugo je zanemarjal ali opušcal.« (Nav. m.)133 Tako lahko cum grano salis vzorec njegovega politicnega razvoja pritegnemo kar iz Fichtejeve filozofije:134 svobodomiselni racionalist (tj. teza), ki so ga zatrle skrajno nazadnjaške razmere in ki se je za krajši cas pustil zapeljati tudi bram­bovskemu konservatizmu (tj. antiteza), je nazadnje postal protoeksponent (racionalnih in obenem konservativnih) liberalnih buržoaznih odnosov na vasi (tj. sinteza). Zdaj se toliko lažje vrnemo k izhodišcnim Slodnjakovim ugotovitvam in nanje navežemo nove. Ob tem omenimo, da je imel Vrazov rojak Anton Slo­dnjak z Vrazom najbolj ambivalentno razmerje. Medtem ko je kot mešcanski literarni zgodovinar pred drugo svetovno vojno o Vrazu pisal nadvse nepri­zanesljivo, ga je v poznejših letih neredko pretirano povzdigoval. Pri tem mu je podobno kot Drechsler veckrat pripisal tudi bolj progresivno politicno agendo, kot bi jo mogli razbrati iz Vrazovih dejanj. To velja tudi za omenjeno spremno besedo, kjer o Vrazovem otroštvu govori najobširneje. Tako nas zacetek naslednje sodbe ne sme zavesti, nadaljevanje pa je skladno z doslej ugo­tovljenim; zgoraj omenjeni zametki radikalizma so na Vraza izpricano vplivali. Njegovo srce je bilo na strani revolucionarnih narodnih in demokratskih sil. Pri tem se je njegova zavest harmonsko razvijala iz semen, ki sta jih vsejala vanjo: jožefinec in kasnejši 133 Natancnih porocil o njegovi zgodnji manifestaciji podjetniškega konformizma pravzaprav ne manjka: »Glede na gospodarstvo je bil Modrinjak jako vesten in tocen. Pri vsakem delu je hotel vedno sam zraven biti. Za družino se ni kaj posebno prizadeval, dal ji je neki slabo streci. Tožil je vedno, da so huda, huda leta, da se mu slabo godi […]. Jedenkrat je celo prosil, naj škofijski ordinarijat premesti njegovega kapelana, da ga on ne more hraniti, ker so v župi sv. Miklavža preslabi dohodki. […] Posebnost Modrinjakova je tudi bila, da se ni sramoval, akoprem je bil imovit župnik, nikakega dela. […] Cesto, ko je prišel kdo po opravku, moral je na njivo, kjer je našel gospoda župnika pri oranju.« (Flegeric 1881: 8) 134 Ce izvzamemo razlike, ki se na vseh ravneh pojavljajo zaradi izrazito periferne nad­dolocenosti nasproti Fichteju, Modrinjakova idejna pot nekoliko spominja na filo­zofovo; oba sta malo pred letom 1800 simpatizirala s progresivnimi tokovi svojega casa in podvomila v temelje svojih dogmaticnih institucij. Oba sta v casu napoleon-skih vojn prišla pod vpliv brambovstva, ki sta se ga nazadnje otresla – le da vsak v svojo smer. tihi obcudovalec francoske revolucije in nacionalne romantike Mihael Jaklin ter njegov somišljenik, najboljši pesniški talent vzhodnoštajerske dialekticne skupine pred Vra­zom – Štefan Modrinjak[.] (Slodnjak 1952a: 12) V daljšem ekskurzu smo tako pokazali na veliko verjetnost, da se je narod, kakor so ga razumeli štajerski preporoditelji okrog leta 1800, vsaj posredno nanašal na razsvetljenske nazore o narodu kot suverenu. Celo ko so se – predvsem pod Primicevim brambovskim vplivom – okoli leta 1810 v sporadicnih zapisih štajerskih pesnikov pojavljali etnicni in konservativni ideologemi, so bili v glavnem zaznamovani s težnjami po vecji vkljucenosti avstrijskega (vecinoma slovanskega) tretjega stanu in zlasti kmetov. Zdi se, da tudi Primicev konservativni vpliv tega ni v celoti zatrl, kar se posredno pozna tudi iz tega, da se Primicevi nazori v Gradcu niso obdržali in samo­niklo nadaljevali. Ne nazadnje to izpricuje tisto malo, kolikor si literarni zgo­dovinarji upajo soditi o Jaklinovem in Poljancevem šolanju. Ce nic drugega, Vraz ob odhodu v Gradec zagotovo ni bil konservativen ozkosrcnež; v šta­jerski periferni situaciji bi ga bolj poglobljen vpliv Primica na njegova ucitelja tako formiral skoraj po nujnosti. S temi sklepi lahko nazadnje povzamemo ugotovitvi obeh obravnavanih poznavalcev življenja in dela Stanka Vraza. Drechsler torej v svoji razlagi poudarja, da je osnovna šola Vraza usposobila za nemške šole, Slodnjak pa, da ga je navdušila za nacionalni »preporod«. Ideološka struktura naracije se pri vsakem od njiju spleta razlicno, ceprav sta oba poskusila Vraza predstaviti kot pozitivno in (ne vedno uspešno) politicno napredno figuro. Drechsler zrelega Vraza predstavlja kot vnetega panslavista in ilirca – ki je ob tem tudi progresiven. S podobno mero razumevanja Slodnjak v nadaljevanju (že kar nekoliko prevec) predstavlja Vraza kot revolucionarnega romantika – ki je ob tem tudi ilirec. Da pa svojo prvo tezo dodatno podkrepimo, se ozrimo še k zadnjemu iz trojice literarnih zgodovinarjev, ki smo jo omenjali v izhodišcu. Primer obrav-nave prvih štirih let pesnikovega šolanja pri nedvomno osrednjem slovenskem raziskovalcu Vrazove zapušcine, literarnem zgodovinarju Franu Petretu, je poúcen zaradi svoje simptomaticne komplementarnosti zgornjima. Njegova nadaljnja naracija ne dopušca nikakršnih simpatij do Vraza, delo pa je pisano tudi z zadostno družbenopoliticno kriticnostjo. Vraz je v delu v glavnem pred­stavljen kot reakcionar, neredko (morda preveckrat) pa tudi kot oprezen opor­tunist. Kljub temu pa je za Petreta znacilno, da Vrazovega etnicno obarvanega sentimenta, posebej kadar je uperjen proti Nemcem, sploh ne opaža kot zazna­movanega. In mestoma se zdi, da ob razlicnih subtilnih ocitkih Vrazu ostaja popolnoma neproblematizirana Vrazova protinemška ideologija. To je toliko bolj nenavadno, ker se celo iz Petretovih natancnih opisov Vrazovega življenja zelo zlahka razbere, da je bil Vrazov protinemški element del iste politicno-na­zorske agende, ki jo Petre Vrazu sicer oponaša. A za zdaj le najosnovnejše: leta 1939 je Petre v referencnem Poizkusu ili­rizma pri Slovencih (1835–1849) Vrazovo mladost v Cerovcu orisal v razme­roma kratkem razdelku (sploh glede na ostala obdobja Vrazovega življenja). V njem je sicer bežno omenil, da je »nekaj let primitivne vaške šole« Vrazu zagotovilo »neznatno podlago« v knjižni slovenšcini (Petre 1939: 21), pa tudi, da je Jaklin »morda« zbudil v Vrazu »domovinsko zanimanje« (nav. d.: 29). Po drugi strani je bil precej bolj decidiran na drugem mestu v monografiji, ko je pesnikovo skepso do nemškega elementa lociral v poznejše obdobje, in sicer v cas po aprilu 1834, ko je Vraz v roke dobil izdajo pesnitve Jána Kollárja Slávy dcera iz leta 1832, pri cemer je Petre – celo v delnem nasprotju s svojimi obstojecimi izsledki – zapisal takole: Blagodejen pa je bil vpliv, ki ga je imelo nanj opozorilo na preteco nemško nevarnost. Vraz se je šolal sicer v cisto nemških šolah in bil kot vsa slovanska mladina izpostavljen ponemcevanju, toda dotlej ni kazal, da bi ga to vznemirjalo. Sedaj sam dalje opozarja, da postajajo z nemško vzgojo slovanski otroci pol Nemci, in da so le redki, ki so se mogli ubraniti temu vplivu. Ljudstvo da govori na Štajerskem še dovolj cisto narecje, toda skru­nijo ga nemško vzgojeni pisci. Opozorilo na nujnost iskanja obrambnih sredstev proti nemštvu je bilo med vsemi zelo raznovrstnimi Kollárjevimi vplivi na mlado štajersko generacijo najplodnejše. (Nav. d.: 64) Že na prvi pogled je vprašljiv podatek o »cisto nemških šolah«, saj si nasprotuje z »neznatno podlago« iz knjižne slovenšcine. To so, spomnimo, po Petretovih lastnih navedkih štajerskim preporoditeljem omogocile vaške šole. A ko pogledamo bolje, ugotovimo, da ima omemba nemških šol v strukturi misli jasno mesto – služi zgolj Petretovemu izpostavljanju Vrazove mladostne brezbrižnosti do germanizacije. Od Petretovega pristranskega odnosa do »blagodejnega« vpliva kollárjev­skega slovanskega ekskluzivizma se moramo torej distancirati. Navsezadnje je bilo »ponemcevanje« pred letom 1830 precej drugacno od nacrtne germaniza­cije nekaj desetletij pozneje. Toda znova je treba poudariti, da je kljub redkim šibkim mestom to dalec najtehtnejša in najpreciznejša študija o Vrazu – zato se je bomo v tem delu monografije v veliki meri držali. Videli smo torej, da je bil Vraz, po ocetu Nemec, v otroštvu (približno 1817– 1823) prek Mihaela Jaklina in Andreja Poljanca skoraj brez dvoma izpostavljen vsaj minimalni interpelaciji zmerne preporoditeljske ideologije. Po drugi strani je izpricano, da je do nemštva je šele mnogo pozneje (1832–1834) zacutil (vse mocnejšo) distanco. Ob upoštevanju širšega konteksta, ki smo ga razgrnili v prejšnjih in v tem poglavju, lahko potemtakem sklepamo, da ideologija zgo­dnjih preporoditeljev, vsaj kakor je bila posredovana Vrazu, še ni bila etnicno­nacionalisticna. Povedano drugace, ce je bil do odkritja Kollárja za narod zagreti Stanko Vraz do Nemcev indiferenten ali še bolj konkretneje: ce je bil dotlej zadovoljen s svojim nemškim imenom Jakob Frass, potem ideologija Jaklinovega in Poljan-cevega poucevanja bodisi še ni bila nacionalizem bodisi je bila to na bistveno drugacen nacin kot etnicno ekskluzivni panslavizem. Spomnimo, svoje ime je poslovanil le malo po odkritju panslavizma – odtlej pa je tudi v pismih in drugod izražal iracionalen prezir do Nemcev nasploh. Toda vrnimo se za dobro desetletje nazaj; Vraz se je takrat po dveh letih ljutomerske trivialke leta 1823 vpisal na mariborsko gimnazijo z nemškim ucnim jezikom, na kateri ni bil posebej uspešen.135 Gimnazijo je v študijskem letu 1829/30 koncal s povprecnimi ocenami. Vrazove ucne težave gre po Dre-chslerjevem mnenju pripisati prav nepopolni podlagi nemšcine, za katero naj bi Vraza usposobili svetinjska in ljutomerska šola. Poleg tega »se v gimnaziji nemšcine tudi ni vec predavalo, pa tudi vprašalo se ni, ali ucenec razume nove in težke predmete v nemškem ucnem jeziku« (Drechsler 1909: 2). Že prvo pol-letje je ponavljal, preden pa se je sklenilo drugo, je gimnazijo zapustil. Verjetno ga je prav Jaklin poslal k Antonu Kremplu. 135 Po mnenju Davorina Trstenjaka, Vrazovega prvega biografa, ki je bil nekoliko poz­ neje prav tako mariborski dijak, na vsej gimnaziji ni bilo slabšega ucenca od Vraza (Trstenjak 1855: 28). Prihodnji avtor knjige Dogodivšine štajerske zemle (1845) je na Ptuju vodil zasebno šolo, v kateri je deckom lajšal skokovit prehod iz trivialke v srednjo šolo. Zdi se, da je prav tako vplival na Vrazovo ideološko formacijo, pri cemer je tudi njega za preporoditeljske ideje navdušil Jaklin. Glazer piše, da je »njegov prvi župnik, navdušeni ilirec M[ihael] Jaklin« (ki sicer takrat nedvomno še ni bil »ilirec«) »gotovo tudi idejno vplival nanj. V Ormožu je K[rempl] že zaklju-cena osebnost, z jasno lastno ideologijo, v svojem rodoljubnem mišljenju tako neustrašen, naravnost agresiven, da pride navzkriž s predstojniki in sodišcem. Tak, poln ognja, odlocen in neupogljiv, je ostal do smrti.« (Glazer 1932: 567) Kot je izpricano, se je Vraz za literarna vprašanja zanimal že v gimnaziji. Prav gotovo pa še ni bil deležen romanticnih vplivov, ki pojasnjujejo njegove poznejše poteze. Drechslerjeva ugotovitev, da je Vrazov gimnazijski študij trpel zato, ker se je pesnik že takrat programsko izmikal vsiljeni disciplini, da je bilo okrog njega vse »tuje« in da se je že posvecal idealom, »ki mu jih ni mogla podati šola«, je zato bržkone konfabuliranje. Vraz je vendarle pomemben lik za hrvaško nacionalno ideologijo in njegovo (za mešcanske razmere z zacetka 20. stoletja) šibko tocko, tj. slab ucni uspeh, je bilo treba mitološko osmisliti. Da bi to trditev podkrepil, je Drechsler v istem odlomku Vrazovo roman-tizirano zanesenjaštvo postavil nasproti domnevni togosti sicer priljubljenega profesorja Janeza Antona Suppantschitscha. Zanj sicer prizna, da je vplival na Vrazove »domoljubne obcutke«, a »njegovo rodoljubje je bilo zapeto, avstrijsko, pesnil pa je v – nemškem jeziku« (Drechsler 1909: 3). V luci verje­tnejše ugotovitve, da je Vrazovo skepso do nemštva sprožilo šele branje Kol­lárja nekaj let pozneje, lahko sklenemo, da Vrazove srednješolske neprilago­dljivosti ni mogoce zvesti na nacionalisticno motiviran spor. Da je torej tudi ta podatek del Drechslerjeve ideološke operacije, s katero Vrazovo neprilagoje­nost pripiše romanticnemu bohemskemu uporništvu. Na tem mestu lahko omenimo še Hobsbawmovo ugotovitev, da se je romanticni sentiment v glavnem orientiral okrog idej, ki odstopajo od današnje mešcanske predstave o politicni sredini. Bodisi da so bili romantiki prve gene-racije skrajni kontrarevolucionarji (kot sta bila Chateaubriand in Novalis) ali pa radikalni levicarji (kot je bil Shelley). Medtem je bil zmerni mešcanski (in neklerikalno katoliški) milje, ki so mu najverjetneje pripadali Vrazovi tedanji ideološki zgledi (predvsem povprecni periferni profesorji), zašcitnik klasi­cisticne zapušcine in v glavnem ni proizvedel nobenega pravega romantika (Hobsbawm 1968: 330). Da bi postal mladi Vraz dovzeten za romanticne ideale (ki mu jih pripisuje hrvaški literarni zgodovinar), je moral torej najprej zaceti študirati v Gradcu. Petre je v svoji študiji Vrazovim mladostnim letom dosledno sledil v nave-zavi na socasno delovanje Vrazovega mlajšega ljutomerskega rojaka in nekaj casa tesnega sodelavca Franca Miklošica.136 Ceprav je ta šele desetletja pozneje postal eden najpomembnejših slavistov vseh casov, se je njegova pot zacela z Vrazovo postopno razhajati prav kmalu zatem, ko je Vraz zacel pisati roman-ticno poezijo. Miklošic je postal Vrazov sošolec že jeseni 1826, ko je opustil šolanje na varaždinski franciškanski gimnaziji in se prepisal na mariborsko gimnazijo (Drechsler 1909: 2–3). Mimogrede, prav pouk na varaždinski gim­naziji je Miklošica zaradi podobnosti med kajkavskim in prleškim narecjem navdušil za poslušanje snovi v maternem jeziku (Slodnjak 1952a: 11). »V Varaždinu neje bilo narodnega buditelja; no raba slavenšcine v školi ucila me je, da sem slavenski jezik v školi in življenju više ceniti znal, nego je to pri fantih biti moglo, ki so prihajali iz nemških škol v gimnazijo,« je pisal Miklošic (Ilešic 1905: 23). (Ilešic je na zacetku 20. stoletja samoumevno sklepal, da je nekaj podobnega desetletja prej v hrvaških šolah obcutil Modrinjak – kar je mogoce, a ni nujno.) Miklošicevo spoštovanje »materinšcine« pa naj bi, kakor piše Slodnjak, do konca pomagal razviti prav Vraz. Z Miklošicem sta postala sošolca potem, ko se je po dveh letih tudi sam prepisal na mariborsko gimna­zijo (nav. m.), ki jo je obiskoval Vraz. V prihodnjih nekaj letih se je njuno vse bolj dejavno slovstveno in jezikoslovno sodelovanje pomaknilo v Gradec. 136 »Njiju življenje, študij in delovanje se je v gimnazijskih in tudi prvih graških letih tako prepletalo, da ju je težko lociti. […] Nedvomno sta se pri nabiranju znanja, mnogoterem študiju jezikov in branju tujih literatur medsebojno podpirala in izpo­polnjevala, ceprav je v kasnejših letih vsak izjavljal, da je bil za njegov razvoj odlo-cilen prijateljev vpliv. Vraz je celo trdil, da se ima za vse tri smeri svojega razvoja, spremljanje tujih literatur, zanimanje za slovanstvo in za domovinsko ljubezen do svoje vzhodne Štajerske, zahvaliti Miklošicu, ki da mu je v letih nore mladosti naravnal blodno pot, osredotocil misli in odkril ideal resnice, a Miklošic, da je Vraz že v tretjem ali cetrtem razredu gimnazije netil v njem ljubezen do materinšcine. Oboje bo pac le izraz medsebojnih iskrenih prijateljskih custev in vzporedne rasti.« (Petre 1939: 29–30) Tudi Miklošica je v otroštvu v Ljutomeru ucil Jaklin, in Petre domneva, da je tudi v njem prav Jaklin zbudil zanimanje za ideje »preroditeljev«. Ob tem literarni zgodovinar opisuje temeljne osebnostne razlike med študen­toma: medtem ko je bil Vraz precej bolj ekstrovertiran in je kar naprej iskal potrditve, je bil Miklošic hladen, bolj zadržan, predvsem pa veliko vestnejši študent. »Poet in propagator se je srecal s clovekom, ki je bil že v mladosti jedek in kriticen, entuziast z realistom.« (Petre 1939: 29) Po drugi strani Drechsler po Miklošicevi biografiji, ki jo je napisal Matija Murko, navaja, da je bil tudi filolog v gimnazijskih letih vendarle »mladenic nadvse živahnega temperamenta in iz njegovih dijaških let se je ohranilo nekaj veselih in šaljivih anekdot« (nav. d.: 3). Zdi se, da se je Vraz skupaj z Miklošicem in Jakobom Košarjem v casu mariborskega gimnazijskega izobraževanja že navdušil za literarna vprašanja, in sicer predvsem po zaslugi gimnazijskih predavanj iz poetike. To je povzro-cilo, da je postala trojica »takoj po prihodu v Gradec nada vse dijaške družbe« (nav. d.: 17). Preden pa si pobliže ogledamo Vrazova graška leta, se za trenutek ustavimo pri Vrazovem odnosu do maternega jezika oziroma narecja – prle-šcine. Zdi se, da je Vraz do nje že od zacetka gojil razmeroma ambivalenten odnos. V njej izrecno ni hotel pisati, po drugi strani pa je nanjo kazal v vseh drugih jezikovnih registrih, zadnja slovanska leta pa se je zavzemal tudi za spremembe slovenšcine, ki bi upoštevale štajerski vokalizem. Prav ta Vrazova najzgodnejša razpetost, kot se zdi, saturira vse njegove nadaljnje nacionalne in jezikovne dileme. Jezik Vrazove slovenske poezije Naj takoj poudarimo, da Vraz v svojem slovensko pisanem opusu ni bil pre­težno narecni avtor.137 Ker se je že pred srecanjem s pesnitvijo in mislijo Jána Kollárja navduševal za slovansko kulturno zbliževanje, v njegovem nazoru ni bilo prostora za lokalno prleško narecje. Vseeno nam analizo elementov vzhod­noštajerskega panonskega narecja – prlešcine – pri Vrazu precej zaplete prav 137 Za posebna znamenja v tem razdelku knjige smo si pomagali z vnašalnim sistemom ZRCola, ki ga je za jezikoslovne (predvsem dialektološke) potrebe razvil dr. Peter Weiss z Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. panslavizem. Ob tem, da je pesnik skozi ves slovenski opus zapisoval narecne reflekse na vseh jezikovnih ravninah, ne da bi se tega zavedal138 (Slodnjak 1952a: 31), je namrec v sklopu fantazmatske »slovanske vzajemnosti« precej zavestno segal po besedišcu številnih drugih slovanskih jezikov. Besede, ki jih je v ta namen izbiral, neredko spominjajo na prleške, zato je vcasih težko reci, ali gre pri konkretni rabi za panslavizem (tj. zavestno odstopanje od kranjske književne norme) ali za dialektizem (tj. nereflektirano odstopanje od kranjske književne norme). Da pa bi analizo prleških posebnosti v jeziku Vrazove poezije ustrezno kontekstualizirali, si bomo pobliže ogledali prleško narecje, kot ga obrav­nava jezikoslovje. V naslednjih podpoglavjih bomo tako najprej zacrtali nekaj lingvisticnih obravnav omenjenega narecja v povezavi z ostalimi slovenskimi narecji in kajkavšcino. Sproti bomo osvetljevali njihovo naddolocenost z raz­vito nacionalisticno ideologijo. Ta se pozna zlasti v razliki med izsledki sloven-skih in hrvaških oziroma srbskih jezikoslovcev (ki se po drugi vojni celo neko­liko poveca). Šele zatem se bomo posvetili splošnim karakteristikam prleškega narecja, kot jih navaja slovenska diahrona lingvistika – in se šele nazadnje pre­maknili k Vrazovi jezikovni politiki pred odhodom v Zagreb. Prleško narecje v odnosu do kranjskega knjižnega jezika in kajkavšcine Prleško narecje je v historicnem smislu zelo sorodno ne le preostalim panon-skim oziroma vzhodnoslovenskim, temvec tudi kajkavskim narecjem. Od kranjske knjižne norme pa se to podrocje skozi cas ni odmikalo le v smeri kaj­kavšcine, temvec izdatno tudi v smer lastnega knjižnega jezika (Rigler 2001: 347). Branko Drechsler (1909: 9) piše: Štajerec je bil geografsko, etnicno, jezikovno in kulturno bližji Hrvaški kot Kranjski. Hr-vaško-kajkavski kulturni vplivi so bili tu precej mocni že pred Vrazom. Vrazovi rojaki so gimnazijo vecinoma obiskovali v Varaždinu, na Štajerskem pa so poznali tudi kajkavsko književnost. Tisto malo literarnega življenja, kar ga je sploh bilo, je zaznamoval separati­zem proti nekoliko mocnejšemu posvetnemu delu na Kranjskem. 138 Anton Slodnjak (1952a: 65) je »tkivo« Vrazovih slovenskih pesmi oznacil kot vzho­dnoštajersko v leksikalno-akcentskem pogledu. Tudi kulturno so bili kajkavski in vzhodnoslovenski govori, kljub meji med Avstrijo in Ogrsko, ves cas precej povezani, kar je zasluga gimnazije v Varaž­dinu. To je obiskovalo vec prihodnjih vzhodnoštajerskih izobražencev kot kranjske šole (nav. m.), na neki tocki pa so jo celo nameravali premestiti na Ptuj. Janez Trdina piše tudi, da so še ob sprejetju štokavšcine sredi 19. stoletja mnogi kajkavci raje brali slovenske knjige kot štokavske. Poleg tega meddr­žavna meja pa kljub zgodovinski locitvi med Notranjo Avstrijo in Ogrsko še danes ne predstavlja niti prave dialektalne meje (Rigler 2001: 347). Prav zaradi te bližine so (bili) odnosi med kajkavšcino in (zlasti panonsko, torej tudi vzhodnoštajersko) slovenšcino prostor raznovrstnih zavestnih manipulacij pa tudi manj zavedne ideološke inercije. Obojim seveda lahko sledimo šele od pojava malomešcanskega etnicnega nacionalizma, njihova pri­hodnja dinamika pa je bila – ne vedno predvidljivo – povezana s spremem­bami oblasti. Toda gremo po vrsti. Hrvaški avtorji so (zlasti vzhodnoštajersko) slovenšcino veckrat poskušali predstaviti kot po krivici odškrtnjen kos hrva-šcine. Spet drugic so slovenski avtorji kajkavsko hrvašcino preprosto izenacili s slovenšcino in ji oporekali umešcenost v hrvaško jezikovno in kulturno sfero. Prav tako bomo lahko spremljali drugacne nacionalisticne težnje. Poleg preti­ranega poudarjanja nesporne genetske sorodnosti slovenšcine in kajkavšcine je namrec med pisci najti tudi njeno ocitno ignoriranje (in celo nenavadno kom­binacijo obeh postopkov, ki jo srecamo pri Zvonimirju Junkovicu). Historicno prisvajanje Najvec poskusov kulturnega prisvajanja je bilo v javnosti kajpada v casu pred koncem prve svetovne vojne, ko je ozemlje današnje Slovenije in Hrvaške nominalno spadalo v eno državo. Vsaj v javnosti pa je tovrstno kulturno pri­svajanje upadlo v tridesetih letih 20. stoletja. Takrat je namrec Fran Ramovš nedvoumno dolocil kajkavsko obmocje kot pripadajoce hrvaški kulturi (Rigler 2001: 385). Odtlej lahko (z izjemo druge svetovne vojne), paradoksno, subtil­nemu prisvajanju vec desetletij sledimo pretežno v dialektološki sferi – torej ravno tisti, ki je s svojim prepoznanjem kajkavšcine za hrvašcino v drugih ide­oloških registrih to onemogocila. Najzgodnejše primere apropriacije bi pravzaprav težko šteli v prisvajanje necesa tujega – prej je šlo za merjenje moci med dvema nacionalizmoma, ki sta se komaj želela prepricati o mejah svoje nacije.139 Kakor vemo, je Ljudevit Gaj Slovence razumel kot del prihodnje hrvaške politicne enote (Petre 1939: 100), bržkone tudi pod vplivom lastnega kajkavskega narecja. Tega je, vsaj ce sodimo po ilirski jezikovni politiki – in na primer po izjavah, s katerimi je poudarjal vpliv srbske štokavšcine Mojsija Baltica –, ocenjeval kot podrejenega štokavski hrvašcini. Posebno podcenjevalno je bilo Gajevo videnje Prlekov, ceš da so »tako ali tako v bistvu Hrvati, povrh pa še tako hudo ponemceni, da je zanje in za njihove književnike edina rešitev, ako se v imenu in jeziku pridru­žijo Hrvatom« (Slodnjak 1952a: 22). Nasprotno je kajkavske pisce brez preverjanja ali posebne argumentacije med slovenske uvrstil Karel Štrekelj (2012: 273–329) v svojih integralnih zapiskih iz let 1899–1901, ki so nedavno izšli kot Zgodovina slovenskega slo­vstva I–IV. Drugi del prve knjige se tako zacenja s poglavjem Barocna doba. Štrekelj v njem opisuje postopno vracanje k pisanju po prvem valu protire­formacije na Kranjskem in v nekaterih drugih deželah. Preden avtor preide na Janeza »Ludovika« Schönlebna in Matijo Kastelca, se na vec desetih straneh zapiskov, po katerih je Štrekelj v tistem casu predaval v Gradcu, posveca teda­njim kajkavskim piscem. Avtor ni nikjer pojasnil, zakaj je kajkavske pisce sploh vkljucil v svoja predavanja, niti zakaj kajkavskim piscem sledi ravno v tem literarnozgodovinskem obdobju, ne pa v katerem drugem. Je pa ravno v tem poglavju precej vec vprašanj, povezanih s porajajoco se narodnostjo (tako slovensko kot hrvaško) kot drugod v knjigi. V poglavju je tako izrazita dvojnost med nekako samoumevno vkljucitvijo kajkavcev v slovensko literarno zgodovino in ukvarjanje s samoopredeli­tvijo posameznih avtorjev. Ti so od zgodnejšega Habdelicevega Dikcionarja (Dictionar ili rechi szlovenske z vexega vkup zebrane u red poztavlyene i diachkemi zlahkotene trudom Jurja Habdelicha Ma.nika Tovaru.tva Je.u.ovega) iz leta 1670 do nekaj desetletij mlajšega dela Pavla Ritterja Vitezovica sicer kazali razlicne 139 Primer takšnega nesistemskega pomerjanja svojega nacionalizma je bilo porocilo v liberalnem Narodnem dnevniku ob ceremoniji za Vrazovo stoletnico. Avtor porocila je še leta 1910 pisal tako: »Tu je tudi kraj, da ponovim g. dr. Ilešica, kjer je mogel vzrasti najvecji Ilirec […]. Kakor se ne stavijo ocem meje, ko hite proti jugu k bratom Hrvatom, k pohrvatenim Slovencem, tako prehaja tukaj tudi skoro neopaženo jeden slovenski rod v drugega, vlece nas panonske Slovence srce v Zagreb tako mocno kakor v oddaljeno belo Ljubljano.« (Anon. 1910c: 2) odnose do tega vprašanja. Poglavje se sicer sklene z Vitezovicevimi ugotovi­tvami, da »nemoj štimati, da bi po [imenu Slovenci] samo ono stranu sloven-skega naroda razumil, koja se mej Dravom i Savom ali takoj i Dunajem zadržava i osebujno još današnji dan ime Slovin sahranja, nego sve druge orsage Ilirije, a navlastito Panoniju. Jezik je naš slavni ilirski aliti slovinski, kojim govore svi Slovenci.« V pojasnilo, kdo »svi Slovenci« so, Vitezovic našteje bolj ali manj vse slovanske narode, pove pa tudi, da se »slovenski« jezik govori tudi na tur­škem dvoru (Štrekelj 2012: 329). Vseeno pa Štrekelj nekoliko prej brez oma­hovanja Frana Krsta Frankopana imenuje za »prvega slovenskega dramatika« (nav. d.: 320). Po prvi svetovni vojni se je s tem vprašanjem zacela izdatneje ukvarjati tudi strokovna jezikoslovna javnost. To je ljudsko motivirana namigovanja o tem, da naj bi bili Kajkavci Slovenci oziroma Panonski Slovenci Hrvatje, nekoliko omililo. Šele tedaj so nacionalisticno pobudo prevzeli nekateri jezikoslovci, kar se jasno pozna iz (nacionalne) pristranskosti njihovih izsledkov. Tako bomo, preden se posvetimo sodobnim jezikoslovnim izsledkom na tem podrocju, za katere se zdi, da izkazujejo dovoljšno stopnjo nepristranskosti, orisali nekaj zgodovinsko pomembnih teorij, ki so sooblikovale proucevanje povezav med slovenskimi (posebno panonskimi) narecji in kajkavšcino. Predvojno jezikoslovje: poskus teorije (Ramovš) in ideologija (Belic) Po letu 1918 je bila slovensko-hrvaška meja bolj ali manj vzpostavljena. Naci­onalizem je moral pri konstruiranju alternativnih meja, ki ga v tem casu in pozneje brez dvoma lahko imenujemo prisvajanje, uporabljati nove, bolj zakrite metode. Bolj ko se je v razviti buržoazni skupnosti (tj. jugoslovanski monarhiji) znanost osamosvajala in diferencirala (tj. bolj ko je izginjala zavest o njeni bistveni nacionalni motiviranosti),140 lažje se je njena (emocionalna) 140 Ta motiviranost je znacilna za obmocja, kjer se je nacionalizem pojavil razmeroma pozno, torej zlasti za tista, ki jih danes ne brez politicne zaznamovanosti imenu­jemo srednje- in vzhodnoevropska. Nasprotno pa v državah kapitalisticnega centra domnevna »objektivnost« in »nevtralnost« znanosti prikrivata neko drugo, mnogo starejšo obliko partijnosti. Znanost se je kot moderna disciplina v teh državah namrec oblikovala v politicno subverzivnem nasprotovanju vecstoletni katoliški hegemoniji. Prav zato so aktualni pozivi k še bolj »nevtralni« znanosti, kakršna v naddolocenosti z ultrakonservativno svetovno politiko zadnjih desetletij lahko nacionalisticna partikularnost legitimirala z navidezno univerzalnim (znan­stvenim) jezikom. Ne cudi, da je bila med prvimi na udaru dialektologija, ki je s svojim ustrojem v vseh pogledih otrok organicisticnega in nacionalisticnega 19. stoletja. Ce naša teorija drži in je vsako preseganje konservativnosti v družbi sprožalo še vecjo stopnjo sublimacije konservativne ideologije v (domnevno) nevtralnih aparatih države, ne preseneca, da je nacionalisticno prisvajanje skozi dialektologijo svoj zenit pravzaprav doživelo šele v desetletjih po drugi sve­tovni vojni. Pred drugo svetovno vojno sta bili sicer najpomembnejši na tem podrocju teoriji (Slovenca) Frana Ramovša in (Srba) Aleksandra Belica. Prvi je poudarjal skupen izvor slovenšcine in kajkavšcine, ki ju je politicni razvoj po nekaj sto­letjih razlocil in kajkavsko podrocje nedvoumno prikljucil hrvaškemu jezikov­nemu prostoru. Sorodnost obeh idiomov je Ramovš pojasnjeval na vec pri­merih: t' in d' naj bi se v obeh razvila v c/c in j (medtem ko naj bi bil refleks d po Ramovšu v vzhodnokajkavskih narecjih prej posledica interference s štoka-všcino), o-jevski nosnik se je v obeh razvil v o, palatalni r se je pred samoglasniki razvil v rj, skupen je vpliv soglasniške kvantitete na njegovo kvaliteto, delita si (v a-jevski sklanjatvi) tudi moške in ženske koncnice v rodilniku množine, refleks kri za psl. *kr.v., vprašalnico kaj, izgubo vokativa, ohranitev namenilnika in še mnogo drugega (Rigler 2001: 413; Ramovš 1995: 75–79; Šivic Dular 1973: 297). Ramovševa teorija, ki se danes kaže za najbolj verodostojno iz tistega casa, ima tudi nekaj pomanjkljivosti. Predvsem se je manj od drugih teorij opi­rala na prozodicne lastnosti primerjanih idiomov, posebej kajkavšcine. Nekaj napacnih izpeljav je tudi pri razvoju samoglasnikov ter razmišljanju o praslo­vanski kvaliteti jata in sonantnega . (Rigler 2001: 415). V nasprotju z Ramovšem je Belic kajkavsko narecje oznacil kot sekun­darno tvorbo, nastalo iz slovenšcine, štokavšcine in cakavšcine prek migracij in pomeni zgolj znanost, ki na novo hegemonijo »objektivno« pristaja, lahko usodni za obstoj znanosti kot take. Najsi bo izhodišcna politicna komponenta, ki jo »nev­tralnost« zakriva, progresivna (kot v primeru starejših znanosti na Zahodu) ali ne nujno (kot v primeru srednje- in vzhodnoevropskih »nacionalnih« znanosti) – za obema je, precej neromanticno, stal interes kapitala; ta pa je še toliko bolj prisoten v modernih procesih. Ti procesi znanost vse uspešneje sterilizirajo do stopnje pri­rocne apologetike obstojecega sistema – skratka, do položaja, ki se mu je moderna novoveška znanost s svojim nastopom že pred stoletji postavila po robu. mešanja prebivalstva. Ob tem je kajkavšcino locil na tri enote, in sicer vzhodno, severozahodno in jugovzhodno. Kriterij za tovrstno tipologijo je bil razvoj praslovanskih skupin tj in dj: v vzhodni kajkavšcini se na tem mestu pojavljata ustreznici c in dž, severozahodni del govori c in j, jugovzhodna skupina pa je izoblikovala refleksa c in j. Delitev je po svoje že tendencna, saj organsko vez s slovenšcino prepozna le v severozahodni skupini kajkavšcine. Analogno je Belic osnovo za vzhodno kajkavšcino videl v štokavšcini, jugozahodni pa je pripisal izkljucno cakavski substrat; enaka delitev se mu je pokazala pri analizi naglasnih razmer (Rigler 2001: 414; Šivic Dular 1973: 297–280). Toda argumentacija z razmerjem med c in c ne more biti tocna, saj je c le mlajša etapa c v istem diahronem razvoju. Poleg tega c (< c) ni nikakršna izkljucna posebnost slovenšcine nasploh, saj imajo nekatera zahodna slo­venska narecja na tem mestu c še danes (Rigler 2001: 415). Kot alternativo ome­njenima teorijama je Stjepan Ivšic, najvecja avtoriteta raziskovanja kajkavskih narecij pred drugo svetovno vojno, kajkavšcini spet pripisal enotno osnovo, a v nasprotju z obema lingvistoma v celoti zanikal njen skupni razvoj s sloven-šcino (nav. d.: 414). Junkoviceva »teorija« V povojnih desetletjih, ki – to je treba poudariti – politicnemu prisvajanju onkraj meja posameznih republik niso zagotavljala nikakršne zaslombe, se je etnonacionalizem še naprej reproduciral z alternativnimi viri. Tudi del jugo­slovanskega diahronega jezikoslovja se je v mnogih pogledih napajal pri krip­tonacionalisticni kulturniški ideologiji v razlicnih nacionalnih manifestacijah. Kulturniška ideologija v tem tekstu oznacuje presecno množico med dvema vecjima in notranje segmentiranima skupinama tistih, ki se v razlicnih repu­blikah niso sprijaznili z uradno povojno jugoslovansko linijo: med idealistic­nimi kulturniki, ki so pod vplivom zahodne propagande in lokalnih liberalnih tradicij zavracali prevladujoco razlicico marksizma, in med tistimi, ki so že pred vojno gojili resentiment do vsakršnega politicnega napredka (tudi do izrocila leta 1789). Cetudi sta bili skupini politicno in socialno precej bliže, kot bi njuni pri­padniki sami hoteli priznati (o cemer ne nazadnje prica tudi njuna »plebisci­tarna« monolitnost v vsaki od jugoslovanskih republik na koncu osemdesetih let), je mogoce v grobem oceniti, da je (para)institucionalno skepso do jugo­slovanskega socializma nekako do zacetka osemdesetih let osredinjala prva, torej liberalnejša skupina, po tistem pa druga141 – ki je bila tudi izraziteje naci­onalno segmentirana. Temu splošnemu razmisleku lahko dodamo ugotovitev Rastka Mocnika iz pogovora z Lucijo Unuk, da je v osemdesetih letih v Jugoslaviji nastopila delitev oblasti med politicno in kulturno; medtem ko je prva še naprej ohranila pristojnosti pri politicnem odlocanju, je druga zasedla tisto, cemur se v [a]lthusserjanskem žargonu rece IAD [ideološki aparati države], [ti pa] ne pomeni[jo] samo revije, ampak tudi založbe in šolski sistem. In ce gledate bio-grafije uglednih tvorcev Nove revije, boste opazili, da so šli iz disidentskih […] revij […] v založbe in medije [–] npr. radio [–] in da so v bistvu v velikem delu teh aparatov prevzeli oblast, zlasti pa ideološko pobudo. Cel srednješolski aparat na podrocju slovenšcine in književnosti je v bistvu širil novorevijaško ideologijo že v casu 80. let. […] Uradna kultur­niška inteligenca je bila sicer podrejeni partner v delitvi oblasti med politicno birokracijo, managersko elito in kulturno birokracijo – a na svojem podrocju je imela vse bolj izkljuc­no oblast. Njeno podrocje je bilo ideološko podrocje – torej odlocilno podrocje, kjer so proizvedli legitimacijo za odpravo socializma, za obnovo kapitalizma in za vzpostavitev »nacionalne«, natancneje etnicne, identitetne države. (Unuk 2007: 72) T. i. teorija kajkavšcine, ki jo bomo ocrtali v nadaljevanju, je torej razme­roma neobicajna za svoj cas142 – Zvonimir Junkovic je namrec že konec šestde­ 141 Posreden (vsaj terminološki) dokaz za to je znacilen izbruh politicnega nacionalizma in konservatizma v Srbiji, na Hrvaškem ali v Sloveniji v drugi polovici osemdesetih let – na primer memorandum Srbske akademije znanosti in umetnosti, 57. številka Nove revije in podobni pojavi –, ki se jih je oprijelo ime »kulturniške« opozicije; v šestdesetih in celo sedemdesetih letih je bilo precej bolj obicajno, da so doloceni »kulturniki« pri oblasti za sporne obveljali zaradi navezave na moderne (vcasih pro-gresivne, nikoli pa odkrito protimoderne) zahodne tokove od eksistencializma prek strukturalizma do happeninga. Klice poznejšega preobrata med jugoslovanskimi kulturniki so se nakazovale že v šestdesetih letih, vendar tedaj, kot ponazarja jedr­nata izjava Primoža Kozaka iz leta 1971, niso naletele na plodno grudo: »O tem, kar sanjajo nekateri naši do patologije frustrirani kulturniški možgani, namrec o neka­kšni samostojni Sloveniji, sploh ne mislim govoriti.« (Grdina 2003: 102) 142 Hkrati pa ni treba, da nas povsem preseneti – Junkoviceva manifestacija hrvaš­kega etnonacionalizma casovno in ideološko sovpada z leta 1971 hitro zatrtim izbruhom hrvaškega nacionalizma (maspokom oziroma, v današnjem politicnem približno tako linearen, kot se zdi iz njegovih izvajanj in mogoce je celo, da je današnji e sekundarni refleks iz prehodnega a. Analiza naglasov, ki se jim je posvecal, je skonstruirana, posebno zaradi neupoštevanja kronološkega sosledja razvoja posameznih prozodijskih pojavov in zaradi nepoznavanja ali namernega neupoštevanja slovenisticnih podatkov. Ti dokazujejo, da so slo­venska narecja v marsicem bližja kajkavšcini, kot je skušal dokazati, predvsem pa so manj enotna, kot je verjel Junkovic. Kracine na zadnjem ali edinem zlogu so sicer res znacilne za slovenski knjižni jezik in del narecij; hkrati pa ima veliko narecij, ne le na vzhodnem delu slovenskega govornega ozemlja, kracine tudi drugod v besedi. V svojem locevanju kajkavšcine od slovenšcine ocitno ni bil (oziroma ni hotel biti) pozoren na etimologijo, saj v nasprotnem primeru samostalnika vdova ne bi povezal z glagolom vdavati. Ocitne razlike med kajkavšcino ter štokavšcino in cakavšcino je ignoriral kot nebistvene (npr. razvoj praslovanskega d'), prav tako teorije ni podkrepil s primerjalno analizo skladnje in besedotvorja. Ven­darle je treba priznati, da je veliko nedoslednosti obravnavane teorije najtiže pri Ivšicu, na katerega se je Junkovic opiral (Šivic Dular 1973: 298; Rigler 2001: 395, 416–418). Posebej je za našo raziskavo dragocen odlomek iz Riglerjevega (2001: 385–412) sestavka Junkoviceva kajkavska teorija in slovenšcina. V njem polemi­zira z Junkovicevo tezo, da prleško narecje ni le v isti jezikovni skupini kot kajkavšcina (namrec panonski), temvec da pripada kajkavšcini v ožjem smislu. Polemika je zanimiva, ker zavzame Rigler nic manj obrambne pozicije – le da v korist slovenske »samobitnosti« proti kajkavšcini. Uvodoma Rigler prizna, da je prlešcina problematicna in da v svojem clanku Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu iz leta 1963 obrobnih narecij, tudi prleškega, ni obravnaval v sklopu razvoja slovenskega konzonantizma. Rigler je tedaj pisal, da je bilo v njihovem razvoju vec nejasnosti in bi se bilo tvegano odlociti za eno od variant. Tocno to pa je storil Junkovic, ki se je kategoricno opredelil za njeno kajkavšcino, in sicer tudi v izkrivljenem sklicevanju na Riglerja. Ta je namrec omenil možnost, da je bil razvoj prle­škega narecja vezan na razvoj kajkavšcine, ce prleški monoftongi niso nastali po monoftongizaciji (Rigler 2001: 393–394). Pri Riglerjevi argumenta­ciji posebno izstopa, da je leta 1963 na ravni objektivne špekulacije dopu­stil možnost, da je prlešcina izvzeta iz splošnega slovenskega dialektalnega razvoja; ko pa je to možnost pograbil nacionalno tendencen raziskovalec, jo je Rigler tako rekoc izkljucil. Rigler: proti prisvajanju? To pa se ni zgodilo izjemoma. Rigler je kar nekajkrat razkrinkal potencialna prisvajanja; a vselej tista, ki so uveljavljena dialektološka dognanja problemati­zirala s hrvaške perspektive. V spisu »Jezikovnokulturna orientacija Štajercev v starejših obdobjih« (1968) tako Rigler – z veliko objektivnejšimi merili kakor Junkovic ali Ivšic – piše o nenehnem poudarjanju domnevnega kajkav­skega vpliva na štajerske pisne dokumente iz starejših obdobij. Insinuacije so sprožili novoilirci, našli pa naj bi jih tudi pri nekaterih poznejših hrvaških jezi­koslovcih. Dialektolog (v glavnem sicer argumentirano) dokazuje, da ta vpliv le ni tako mocan, kot so ga pogosto prikazovali (Rigler 2001: 347). V nada­ljevanju tako razgrinjamo njegovo argumentacijo, ki ji ne bi mogli pripisati ocitnih potvarjanj in manipulacij kot Junkovicevi – pac pa ni prav nic manj nacionalno tendencna. Kajkavska narecja naj bi po Riglerju veckrat želeli prikazati kot bolj razšir­jena od njihovega dejanskega prostora, zato naj bi mnoge jezikovne znacil­nosti vzhodnoštajerskih govorov pripisali kajkavskim. Dialektolog nasprotno izpostavlja prevladujoc kranjski vpliv (Rigler 2001: 348). Pogosto namrec celo v rokopisih iz okolice Ptuja najdemo vec kranjskih kot kajkavskih znacilnosti. Tako naj bi se kajkavski vplivi pojavljali predvsem v vzhodnem delu Sloven-skih goric. Zares mocni naj bili pravzaprav le v Središcu, ki je skoraj s treh strani obdano s kajkavskim idiomom in ki je bilo zaradi neposredne bližine Varaždina tudi bolj izpostavljeno njegovim vplivom. A celo tam po Rigler­jevem mnenju na znaten kajkavski vpliv naletimo šele v 18. stoletju. Relativna avtonomija je Središcanom omogocila, da niso bili toliko vezani na Kranjsko, temvec so se avtorji podobno kot kajkavski opirali na narodni govor svoje okolice (nav. m.). Najstarejši (vzhodno)štajerski rokopisi so mlajši tako od (osrednje)sloven­skih kot od kajkavskih knjig. Znano je, da so na Štajerskem brali knjige sloven-skih protestantov in da naj bi šlo na Štajersko 330 izvodov Dalmatinove Biblije, vprašanje pa je, do kod so osrednjeslovenski protestantski vplivi segli. Glede na nekatere zgoraj navedene ugotovitve Rigler (predvidljivo) ugiba, da se je morda celo na kajkavskem podrocju protestantski vpliv širil s slovenskimi knji­gami. Za Prekmurje, tako geografsko kot administrativno vseskozi bolj loceno od Kranjske kot Vzhodna Štajerska, je to nedvoumno izpricano (nav. d.: 348). Rigler na tem mestu natancneje analizira vrsto besedil, pri katerih marljivo tehta sledove kajkavskih in kranjskih refleksov. Rigler slovenskost najstarejšega ohranjenega štajerskega besedila, Velikone­deljske prisege iz leta 1570, utemeljuje z graficnimi znamenji. Crka s je bila tako zapisana z znaki ., s in .h, kajkavci pa v svojih knjigah, sicer mlajših od Prisege, za s niso uporabljali nobenega od teh znakov. Pozneje je v kajkavskih tekstih za s sicer najti ., a redkeje. Prav tako v kajkavšcini ni bilo znano zapisovanje crke z s . ali .h, pac pa je bilo pogosto zapisovanje fonemov š in ž z znakom ., ki ga najdemo tudi v Prisegi. Nasprotno je bila kajkavšcini tuja raba kombinacij gra­femov s -h za vrednost šumevcev, ki se kot varianta prav tako pogosto pojavlja v Velikonedeljski prisegi. Rigler še opozarja, da kajkavšcina ne pozna podvajanja konzonantov ter neoznacevanja palatalnih l in n (nav. d.: 349). Dialektolog prizna, da je v Prisegi brez dvoma najti nekaj refleksov kajka­vskega izvora, na primer i za in (poleg ino) ali zaimek koteri. Toda to prizna­vanje ni brezpogojno. V izrazito polemicnem tonu (predvsem do Ilešica in novoilircev) tako odgovarja, da je kajkavski vpliv najti tudi pri nekaterih drugih refleksih – toda (in tu Rigler spet postane izrazito tendencen) hkrati naj bi jih poznala tudi štajersko narecje in knjižna kranjšcina. Taka je zlasti oblika hoco za 1. osebo moškega spola ednine glagola hoteti. Ne le da je omenjeno obliko najti pri vec kranjskih avtorjih, tudi z današnjega zornega kota bolj »slovensko« razlicico hocem naj bi uporabljali mnogi kajkavci. Za Riglerja torej ni dvoma; ceprav je možno, da so refleksi kajkavski, so bržkone slovenski, kar dialektolog utemelji s slovenskim vplivom na kajkavce, ki so ga nato posredovali naprej. Kot ociten vpliv kranjskega pisanja omenja zaimek ta, ki se v Prisegi uporablja tudi kot clen (Rigler 2001: 349–350). Navedimo še nekaj drugih primerov njegovih izcrpnih analiz – predvsem tistih, ki navidezno izkazujejo drugacne rezultate od omenjene. Pismo ormo­škega grašcaka Adama Petheja županu Središca Blažu Modrinjaku (nastalo med letoma 1651 in 1658) je precej manj jezikovno enovito, zdi pa se, da temu botruje tudi pisanje v »slovenšcini« (v nasprotju na primer z Ilešicem, a tudi Mirkom Ruplom, je Rigler besedilo imenoval slovensko), ki na Štajerskem za pisanje pisem tedaj ni bilo v navadi. V besedilu so poleg osrednjeslovenskih in kajkavskih vidni tudi štokavski vplivi (poleg grafije, ki ni blizu kajkavski, tudi vrsta besed in besednih zvez kot Dobar dan, nistar, milo.tivan). Kajkavski ali štokavski refleks je lahko tudi u(< o). Rigler (2001: 354–355) vendarle opozarja, da je u v besedilu nekajkrat rabljen tudi na mestih etimolo­škega o, kar bi lahko bila tudi hiperkorekcija štajerskega avtorja, ki kajkavskih in štokavskih govorov ni obvladal, se jim je pa želel približati. Na tem mestu naj (v manjšem razhajanju z avtorjem raziskave) dodamo, da imamo prav to lahko za vpliv kajkavšcine (oziroma štokavšcine) par excellence. Idiom je namrec – zaradi dolocenega razloga, ki bi ga bilo treba raziskati – vplival na (nemara štajerskega) avtorja onkraj njegovih zmožnosti pisanja v njem. V nasprotju s starejšim »slovenskim besedilom« južnoštajerski Kalobski rokopis po Riglerjevem mnenju ne izkazuje sploh nobenih kajkavskih vplivov, temvec se približuje osrednji slovenšcini. Pisava ni dosledna, saj se s in . fakul­tativno izmenjujeta brez opozicije (tudi v kombinaciji s h), o piscu pa Rigler (najbrž utemeljeno) sklepa, da je bil Gorenjec, ki ni bil vešc konjiškega govora, in sicer zaradi vrste gorenjskih dialektalnih refleksov (nezh za noceš, noh za nog ali dones za danes) (Rigler 2001: 355–356). Za Prisego ljutomerskih tržanov iz let 1717–1725 celo Rigler prizna, da ne kaže nikakršnih vplivov osrednje knjižne slovenšcine. To pa takoj uravnoteži: težko naj bi bilo namrec presoditi, ali sestoji pretežno iz vzhodnoštajerskih (tj. prleških) ali iz kajkavskih refleksov iz okolice Cakovca oziroma Varaždina. Rigler (nav. d.: 360) jih vendarle pre­pozna kot – štajerske, njegov argument pa je precej šibek: kajkavska bese­dila naj bi (verjetno zaradi razvoja knjižnega jezika) vsebovala bistveno manj narecnih potez kot socasna štajerska.143 Na podlagi omenjenih in drugih analiz rokopisov Rigler sklepa, da kajkavski vpliv razen poudarjeno v Središcu ni bil izstopajoc in naj ne bi segel prek vzho­ 143 Zapisovalec (verjetno gre namrec za prepis) zagotovo ni bil domac ne v štajerskih ne v kajkavskih govorih; ker je nego zapisoval z neko, drugi pa trugi, je mogoce celo domnevati, da gre za Nemca. Prav v omenjeni prisegi (ki je sicer delo nezanesljivega pisca) je prvic zapisana etimološka koncnica -m z -n (obetschan), hkrati pa je na dveh mestih, ocitno v vlogi hiperkorekcije, zapisan tudi nasprotni refleks (veram za veren, iedem za jeden) (Rigler 2001: 360) dnih delov prleško govorecega podrocja. Najsi torej govorimo o ocitno ten-dencnih jezikoslovnih raziskavah, kot je Junkoviceva, ali o izpeljavah z na videz povsem nepristranskim (in v dialektološkem smislu pertinentnim) argumenti­ranjem, kamor brez dvoma spada Riglerjeva, izstopa razmeroma predvidljiva distribucija strokovnih opredelitev glede na nacionalno pripadnost avtorjev. Odvec je ugotavljati, ali gre za »državljanski« vpliv ideoloških aparatov države, ki vecino raziskav denarno omogocajo, ali obstaja za »etnicno« agendo neka­kšen manj neposreden sprožilec – toda hrvašcino pred potencialnim prisvaja­njem slovenske stroke skoraj brez izjeme šcitijo hrvaški, slovenšcino pa pred potencialnim prisvajanjem hrvaške slovenski jezikoslovci. To je še zanimiveje opazovati v zadnjih dveh desetletjih, ko so postopki (in v glavnem celo dognanja) obojih vecinoma povsem konsenzualno sprejeti na obeh straneh meje. Zato si bežno oglejmo dva tovrstna primera. Novejše raziskave: onkraj prisvajanja? V zadnjem casu so se s kajkavšcino in njenimi povezavami s slovenšcino ukvar­jali razlicni kompetentni hrvaški in slovenski raziskovalci, kot so Đuro Blažeka, Anita Celinic, Mijo Loncaric in Matej Šekli. Šekli je v izcrpni študiji Zemljepi­snojezikoslovna clenitev kajkavšcine ter slovensko-kajkavska jezikovna meja (2013) pretresal merila za razmejitev kajkavšcine od štokavšcine, cakavšcine in sloven-šcine, pa tudi za notranjo razdelitev kajkavšcine, kakor jih doloca kroatisticno jezikoslovje. Ob tem se je od starejših tendencnih dialektoloških izvajanj (omenja srb­skega filologa Pavleta Ivica) deklarativno že v uvodu oddaljil. Zapisal je, da je njegova raba pridevnikov slovenski in kajkavski strogo genetolingvisticnega znacaja in ne zajema politicnoupravnega ali celo sociološkega termina144 (Šekli 2013: 4). Z upoštevanjem dozdajšnjih raziskav hrvaških lingvistov je najprej orisal skupna južnoslovanska izhodišca, nato pa obravnaval zlasti postopne razlike in sovpadanja med zahodnojužnoslovanskimi idiomi. Ob tem je doka­zoval, da ima slovenšcina niz inovacij, ki jo povezujejo v enoten jezikovni 144 To z drugimi besedami pomeni, da proizvaja oziroma reproducira delitev med slo­ venšcino in hrvašcino, ki ne ustreza ustaljenim upravnim dolocitvam – namesto tega pa se, kako zgovorno, opira na lingvisticno genetiko. areal.145 Po drugi strani naj tega ne bi bilo mogoce trditi za preostale zahod­nojužnoslovanske idiome,146 ki jih sicer opredeljuje termin osrednja južna slo­vanšcina (nav. d.: 9). Dodobra pa so osrednjejužnoslovansko obmocje razclenile prihodnjeinovacije. Šekli se je pri njihovem pregledu opiral tudi na Beliceve izsledke. Njegovo clenitev na tri kajkavske podskupine je utemeljil kot divergentno izhodišce prvotnih treh makroarealov v nasprotju s konvergentnim izhodi-šcem kajkavšcine, ki mu je pripisal splošnokajkavske inovacije (nav. d.: 11). Te inovacije kajkavšcino nedvoumno opredeljujejo kot samostojen diasi-stem zahodne oziroma osrednje južne slovanšcine. Genetolingvisticno jo je mogoce pojmovati kot inovacijo na obrobju osrednjejužnoslovanskega areala. Ker pa je ena od njenih definicijskih lastnosti (tj. osnovno kajkavsko naglaše­vanje) v tesni povezavi z zgodovinskim razvojem slovenšcine, zemljepisno­jezikoslovno zavzema prehodno mesto med slovenšcino ter štokavšcino in cakavšcino (nav. d.: 13). Šekli se je dodatno poglobil v notranjo clenitev kajkavšcine na narecja in skozi natancne analize izoglos sklenil, da je tudi znotraj prehodnega kajka­vskega idioma mogoce najti kar nekaj govorov z izostankom splošnokajkavskih inovacij. Te lahko razdelimo na prehodne, mešane, drugotne in ciste drugoidi­omske govore. Prehodni govori so tisti, ki izkazujejo del definicijskih lastnosti kajkavšcine in del definicijskih lastnosti sosednjega govora. Mešani govori imajo nesistemske odraze kajkavskega in dolocenega sosednjega govora. Dru-gotni govori izkazujejo starejše reflekse drugega govora in mlajše kajkavske reflekse, drugoidiomski govori pa ne izkazujejo definicijskih lastnosti kajkav-šcine, temvec nekega drugega idioma (nav. d.: 19). Šekli je tako z genetolingvisticno metodo pokazal, da nekateri kajkavski govori na obrobju kajkavsko-slovenske jezikovne meje izkazujejo definicijske lastnosti slovenšcine in v tem oziru sodijo v diasistem slovenšcine. Z dodatno 145 Na primer naglasni pomik tipa tipa *.ko > *ok., umik tipa *dušŕ > sln. *dúša, odvis­ nost samoglasniške kakovosti od kolikosti in odvisnost te od naglasnega mesta (Šekli 2013: 8). 146 Razen morda enotnega refleksa odrazov praslovanskih *e, *e v položaju za netrdo­ nebnikom (Šekli 2013: 10). analizo je njihove lastnosti mogoce primerjati s posameznimi slovenskimi narecji in govori.147 Z medmurskimi govori in njihovo navezavo na slovenska panonska narecja se je ukvarjal tudi Đuro Blažeka. Na podlagi dveh kriterijev je medmurske govore razdelil na tri podnarecja, zgornje, srednje in spodnje (Blažeka 2006: 110).148 Med njimi le zgornje (ki so ga v preteklosti zaradi znamenite Oblakove analize govora Svetega Martina, najsevernejšega hrvaškega mesta, pogosto obravnavali kot reprezentativnega za vse medmursko podrocje /nav. d.: 108/) izkazuje znatno število skupnih refleksov s slovenskimi narecji.149 Ti so pred­vsem izražena diftongizacija, razvoj -l > -o v edninskem deležniku moškega spola, razvoj polglasnika v odprt e-jevski samoglasnik, razmehcanje l' in veliko skupnega besedišca (nav. d.: 112–115; prim. Šekli 2013: 28–32).150 Niti najmanj ne dvomimo v dognanja odlicnih jezikoslovcev Šeklija in Bla­žeke, ki so v vecini primerov, kot smo nakazali, povsem kompatibilna. Vseeno zaradi pozornosti, ki jo namenjamo osrednji problematiki nacionalizma, ne moremo mimo naslednje zasilne ugotovitve: da se tam, kjer se dilema pojavi, 147 Okrog kraja Štrigova (tudi v kraju Banfi, ki ga zajema Slovenski lingvisticni atlas) tako lahko po Šekliju govorimo o prehodnih prleško-prekmurskih govorih. Ozi­roma: zaradi delne monoftongizacije panonskoslovenskih diftongov bi narecje, ki sicer po definirajocih lastnostih v glavnem izkazuje prleške reflekse (npr. odsotnost daljšanja tipa sln. *krŕva > *kráva), lahko pojmovali kot prehodni prleško-prek­murski govor (Šekli 2013: 48). Obrobni zgornjesotelski govori so nastali iz juž­noštajerske narecne ploskve. Govor Huma na Sutli tako po njegovem spada v sre­dnještajersko, kumrovški govor pa v kozjansko-bizeljsko narecje, natancneje, med bizeljske govore. Zahodni gorskokotarski govori so, sodec po Šeklijevi raziskavi, del kosteljskega narecja dolenjske narecne ploskve. Govori zahodno od Delnic so tako zahodno-, kraji vzhodno od Delnic pa vzhodnokostelski govori. Obrobni severno­buzetski govori v Severni Istri (npr. kraj Slum) spadajo v šavrinsko podnarecje istr­skega dialekta dolenjske narecne ploskve (nav. d.: 28–42). 148 Ta kriterija sta odnos jata in polglasnika v naglašenem položaju ter zlogotvornega . in zadnjega nosnika o (Blažeka 2006: 110). 149 Kot slovenska jih je – deloma na podlagi Blažekovih študij – med prehodnimi prleško-prekmurskimi govori prepoznal prav Šekli. 150 Velik del besedišca si prekmuršcina deli z vsem ali z delom medmuršcine. Za okrog 700 besed je Blažeka (2006: 114) odkril, da so skupne le prekmurskemu narecju in zgornjemu medmurskemu podnarecju, ne pa tudi preostalemu Medmurju. opredelitev še naprej distribuira prav po liniji, ki jo vzpostavlja nacionalisticna ideologija. Ta ekskurz je bil zastavljen tako, da je problematiziral ideološka izhodišca posameznih dialektologov; vse omenjene argumentacije (celo Jun­koviceva) pa v osnovi kažejo na skoraj konsenzualno prehodnost (in eo ipso tęžko zamejljivost) slovenskega in hrvaškega idioma na podrocju, od koder je prihajal Vraz (pa tudi Gaj, Draškovic in Miklošic). Šele zdaj se bomo posvetili konkretnim dialektalnim lastnostim Vrazovega narecja. Dialektalni oris prleškega narecja Prleško narecje se zdi ob bežnem poslušanju podobno slovenskemu knji­žnemu jeziku – sestoji zgolj iz monoftongicnih samoglasnikov, od katerih je celo naglas pogosto na istem mestu kot v knjižnem jeziku. Poleg znacilnega /ü/ se od knjižnojezikovne glasoslovne norme obcutno razlikuje zlasti po zelo širokem in kratkem /e/ razlicnega izvora (etimološki e: kmet, praslovanski dolgi polglasnik: lehko). Toda podrobnejša analiza hitro pokaže na vrsto drugih zna­tnih razlik s knjižno normo. Naglas je tako vedno padajoc (jakostni) in pogosto umaknjen na prvi zlog, nasprotno pa se kratki samoglasniki lahko pojavljajo tudi v nezadnjih zlogih. Narecje ne pozna tonemskega naglaševanja. Naglas na kratkem samoglasniku je v zadnjem zlogu izjemen (najdemo ga na primer pri deležnikih tipa .'ra 'oral’ ali smi'ja 'smejal’), sicer pa naglas ni vezan na mesto v besedi (Rajh 2002: 12; Rigler 1981: 174–175; Zorko 2009: 218). V prleškem narecju so za vse prvotne in drugotne akutirane nezadnje zloge znacilne kracine (br.ta, k.ža, ž.na). V dolgih zlogih so za prleško narecje zna-cilni napeta artikulacija in zelo ozki samoglasniki (za /ę/ ima /./, za /o/ /./, za /a/ pa odprti in napeti /./). Praslovanski kratki cirkumfleks se je podaljšal in prešel na naslednji zlog, na primer v primerih bralí, pilí/piló se je. V zadnjem stoletju se je naglas ponekod umaknil, ostal pa kratek (vuho). Za sonantni . se je na zacetku besed izoblikoval refleks /ar-/, drugod pa je ostal nespreme­njen, medtem ko ima sonantni /./ enoten refleks /u/, razen v izglasju, kjer je v južnem delu prleškega narecja prešel v -o, v Šcavnici in spodnji Pesnici pa celo v -a (v.do ali v.da za videl) (Ramovš 1995: 142–143; Rajh 2002: 11; Zorko 2009: 218). Prleški dolgi /i./ se je razvil iz slovanskega stalno dolgega /i/ ali je bil del prevzetih nemških besed, izgovarja pa se precej napeto. Dolgi zelo ozki /../ se je razvil iz jata, prav tako pa je refleks za nekdanji polglasnik ob zvocnikih (kot v primerih 'd..n za 'dan’ ali 'l..n za 'lan’). Nasprotno je dolgi srednje ozki /../ tako kot v knjižnem jeziku nastal iz razlicnih drugih praslovanskih e-jevskih glasov, ce se ne pojavlja v prevzetih besedah. Pri prevzetih besedah, zlasti nem­ških, je prisoten tudi /ü./, ki se je sicer razvil iz praslovanskega dolgega /u/. Dolgi /u./ je nastal iz sonantnega /./, pa tudi iz /o/ ob zvocnikih (npr. v besedah z'vu.n 'zvon’ ali p'u.nti 'pomniti’); prav tako je pogosto del prevzetih besed (kot 'cu.krati 'sladkati’). To velja tudi za dolgi zelo ozki /../, ki se sicer v vecini besed pojavlja kot ustreznica (tudi nazalnih) o-jevskih glasov ('z..p'zob'). Dolgi srednje ozki /../ je redkejši – pojavlja se le ob zvocniku /r/ (š't..r 'štor', m.'t..r 'motor' in v koncniško naglašenih deležnikih moškega spola v ednini ('j.. 'jedel', 'š.. 'šel', k'r.. 'kradel'). Dolgi /a./ zastopa praslovanski dolgi /a/, govori se tudi v prevzetih besedah. Tudi dolgi zlogotvorni /./ v besedah, kot je 'k..ma 'krma', lahko prištevamo v sistem dolgih samoglasnikov (Rajh 2002: 12–13). Prleški kratkonaglašeni samoglasniki so v govoru enako pogosti kot dolgi (nav. d.: 14; Rigler 1981: 174). Kratki /i/ je najveckrat refleks rastoce- in dru­gotno naglašenih /i/, pojavlja pa se tudi v prevzetih besedah ('riba 'riba', 'ciga 'opeka'). Zelo ozki kratki /./ je nastal iz širokega kratkega /e/, pojavlja pa se le ob zvocnikih /m/ in /n/. Ozki kratki /./ je današnji refleks za dolgonaglašene jate ali pa se pojavlja v izposojenkah iz nemšcine ('l.t.'leto', 'd.lati 'delati' ter 'l.der 'usnje' in 'k.tna 'veriga'). Znacilni široki /e/ izhaja iz nekdanjih rastoce-in drugotno naglašenih e-jevskih glasov ali polglasnika. Tudi ta je znacilen za mnoge prevzete besede ('detelca 'detelja', 'jecmen 'jecmen' ter 'meša 'maša' in 'cvek 'žebelj', p'reša 'stiskalnica'). V prevzetih besedah najdemo tudi kratki zaokroženi /ü/ ('žüpa 'juha'), ki se sicer javlja kot refleks za kratke oziroma rastocenaglašene praslovanske u-jevske glasove (k'rüh 'kruh', 'tü 'tu', 'müha 'muha'), ob zvocnikih pa se pojavlja tudi kot položajna razlicica i-ja ('Šümen < Šimen 'Simon'). Kratki /u/ je nastal predvsem iz sonantnega /./, vsebuje pa ga tudi veliko ger­manizmov ('guc 'govor', 'puh 'polh', 'buha151 'bolha' nasproti 'pucati 'cistiti', 'durh 'vedno, skozi'). Kratkonaglašeni /./ je nastal iz rastoce- in drugotnonaglašenih 151 Najdemo tudi obliko z dolgim u-jevskim glasom ('bu..a) (Rigler 1981: 175). /o/, pojavlja pa se še v vrsti prevzetih besed (npr. 't.ca 'toca', 'v.la 'volja', 'k.š 'koš' ter k'n.f'gumb'). Kratki in neintenzivni /a/ je v prleškem narecju prisoten zlasti v besedah s kratkim rastocim naglasom, prav tako pa ga lahko najdemo v prevzetih besedah (k'rava 'krava', b'rat 'brat', š'latati 'tipati' proti 'advent 'advent', g'lažovina 'steklo'). Zlogotvorni /./ se pojavlja na mestih nekdanjega rastoce- in drugotnonaglašenega /./ ('g.ca 'grca', 's.na 'srna', 'm.zel 'mrzel'). Zdi se, da so v osrednjem prleškem narecju kratki samoglasniki v nezadnjih zlogih izgubili izrazito kracino. V središcanskem govoru sta tako dolgi kot kratki /u/ ostala nespremenjena, napeta artikulacija pa je tu že v nižji legi (Rajh 2002: 11, 14). Nenaglašeni samoglasniki so v prleškem izgovoru razmeroma neizraziti. Nenaglašeni /i/, ki ga najdemo v nedolocniških koncnicah ('d.lat. 'delati'), se izgovarja med /e/ in /i/, podobno pa velja za nenaglašeni /e/ (< e; s.'n.. 'seno', '.r.h'oreh') in celo za nenaglašeni /ü/ (sü'šiti 'sušiti', 'pa.zdüha 'pazduha'). Pri nekaterih informatorjih najdemo na mestu nenaglašenega i-jevskega refleksa tudi /e/. Nenaglašeni /e/ je zelo širok (m.'s.. 'meso', v.'s..li 'vesel'). Nenagla­šeni zložniški /./, /./ in /./ so nastali po onemitvi predvsem ponaglasnih nena­glašenih samoglasnikov (p'rik.t < p'riklet 'veža', d.'g..c < drü'goc 'ponovno') (Rajh 2002: 14; Rigler 1981: 174). Prleški soglasniki so v glavnem ohranili splošnoslovanske znacilnosti in veci­noma ne odstopajo od soglasniškega sistema slovenskega knjižnega jezika (Rajh 2002: 15). Vseeno jih odlikuje niz posebnosti, zlasti med zvocniki – srednji /l/ je v tem narecju tudi otrdeli govorni refleks mehcanega /l'/ v besedah, kot so 'v.la 'volja', k'lüc 'kljuc', 'küpleni 'kupljeni' ali 'melem. 'meljemo'. V izglasju se je /-l/ vokaliziral v /-a/ (ce zadnji zlog besede ni naglašen, npr. 'h.da 'hodil', 'puca 'cistil' ali 'k.ta 'kotel', 'za.ba < 'za.bel 'zaseka') ali v dolgi /-./ v deležnikih moškega spola brezpriponskih glagolov z naglašenim koncajem /-al/ (gn'.. 'gnal', k'l..'klal', ž'g..'žgal', kakor tudi k'r..'kradel' ali 'š..'šel'). Tudi /r/ poleg navadnega zastopa še nekdanji mehcani /r/, vedno izgo­vorjen trdo (me'so.ra 'gen. edn. m.', pas'ti.ri 'pastirji'). Konzonantna kvaliteta sonantnega /./ je zelo trda, pogosto se izgovarja brez polglasnika, torej zlogo­tvorno ('p.st 'prst', 'c..f'crv'). Zvocnik /m/ se je v samostalniškem imenoval­niku v izglasju ohranil le po disimilaciji n-n > n-m (npr. 'ž.nim 'ženin'), sicer je prešel v /-n/ ('ka.n'kam', 'tan 'tam', 'n.sin 'nosim', z b'rat.n 'z bratom'). Pra­slovanski mehki /n/ se v izglasju izgovarja kot navadni /-n/ ('k.stan 'kostanj', '.gen 'ogenj'), sicer pa kot nosni /./ ('bla.a'deska', gos'tüva.e 'gostija ob poroki', '.iva 'njiva'; izjemoma se /./pojavlja tudi v izglasju, npr. An'tu.'Anton'). Fonem /n/ ima pred velari alofon /./ ('t...ki'tanek'). /j/ se, razen pred samo­glasniki, izgovarja kot /./, pa tudi sicer ni posebej spiranticen ('ja.ce 'jajce'). Zaradi morfološkega izenacevanja je /j/ v pregibnih oblikah -r/-rja onemel. Zvocnik /v/ je zvenec zobnoustnicen glas v položaju pred samoglasniki in zve-necimi soglasniki ('vi.n.'vino', v'z..ti 'vzeti'), pred nezvenecimi nezvocniki in v izglasju pa ima znacilen nezveneci refleks /f/ (p'rafti 'praviti', d'vo. 'za.fca 'dva zajca'). Preostali zvocniki so svojo zvocnost v glavnem ohranili. Nezvocniki se, podobno kot v knjižnem jeziku, po regresivni asimilaciji prilagajajo zvenec­nosti nezvocnikov, ki v nizu sledijo. Tudi v izglasju namesto zvenecih nezvoc­nikov nastopajo njihovi nezveneci pari. V položaju med dvema samoglasni­koma se /x/ izgovarja nekoliko oslabljeno kot /./ ('.rix/.'r..a 'oreh/oreha'). Podvojeni soglasniki, nastali zaradi samoglasniške redukcije ali na morfemski meji, se vcasih izgovarjajo podaljšano ('s.estr..'s sestro', 'b.t.e'bodite'). Izguba glasov se dogaja le izjemoma; sistemska je v primeru nenaglašenega velel­niškega obrazila v dvojini in množini ('pecte 'pecite', 'pi.šte 'pišite') (Rajh 2002: 15, Rigler 1981: 173–174, 177). Ostali refleksi so znacilni za panonski konzonantizem nasploh – soglas­niški sklop /šc/ prehaja v /š/ ('išen 'išcem', za'püšeni 'zapušceni'), sklopa /tl/ in /dl/ se zlijeta v /l/ (c'vela 'cvetela', 'j..la 'jedla'), /t/ pa v /k/ (k'la.cin 'tlacim', 'ku.cti 'tolci'). Soglasniška skupina /dl/ je prešla v /gl/ (g'l..tva 'dleto', 'gu.pti 'dolbsti'), skupina /hc/ se je asimilirala v /c/ ('c..r'hci'), /dn/ v /gn/ (g'nes 'danes'), /b/ v germanizmih pa v /p/ ('püter 'maslo', 'püngrat < Baumgarten 'sadovnjak'). Bolj specificni so soglasniški refleksi kot sk'l..jza 'solza', s'rakca 'srajca', p'l..jš 'polž', proteticni /v/ v vzglasju (vü'citi 'uciti', 'vüra 'ura', pa tudi 'pa.v.k'pajek'), sekundarni /j/ ('hu.jdi 'hud', ž'ga.j.ki 'žganci'), premet glasov v glagolih 'bujti ( jaz sem nę rekel). Poudarjena nikalna oblika glagola biti za 3. osebo ednine se glasi n.ga (Ramovš 1995: 142–143, Rajh 2002: 24). Za imenovalnik moškega spola v množini je precej pogosta pripona -je, ce je osnova razširjena z obrazilom -ov- (tatovje). V Halozah je v 3. osebi ednine poleg koncnice -jo pogosta tudi koncnica -do (stopido nam. stopijo). Medtem ko ima sestavljena sklanjatev v najvecjem delu prleškega narecja koncnice -ega,-emi, -em, so za središcanski govor znacilne -oga, -omu, -om – dajalnik in mestnik ednine ženskega spola pa je v vseh govorih prleškega narecja prešel v -oj (Ramovš 1995: 143; Rigler 2001: 350). Orodnik osebnega zaimka ti ima obliko t.boj oziroma t.bom, posebej zani­miva pa sta sklanjanje zaimka za 3. osebo dvojine moškega spola (on.ja ozi­roma j.dva/j.dvi/j.dvima/j.dva oziroma j.dva/j.dvih/j.dvima) in iz nje izpe­ljani svojilni zaimek j.dvin/-a/-o. Po Ramovšu (1995: 143) gre za krcenke jih, je,jima z dodanim števnikom dva. Sestavljena skladnja je v slovenskogoriškem narecju spet drugacna tako od osrednjega prleškega kot od središcanskega govora: -iga,-imu, -im, kjer je -i iz množinskih koncnic prodrl v ednino. Zani­mivo je tudi, da je v množini tako v ženskem kot moškem spolu v orodniku najti koncnico -om, pomožni glagol biti pa se sprega s.m/siš/je, sma/sta/sta in smo/ste/sô oziroma s.jo (Ramovš 1995: 142). Najdemo tudi enoten deležniški koncaj /-a/ v primerih, kot je dela 'je delal', je ša 'je šel', je kla 'je klal', je ja 'je jedel' (Rajh 2002: 11). Izrazitejših znacilnosti slovenskogoriškega narecja je še nekaj: nevtrum se je ponekod maskuliniziral, spet drugod feminiziral (primer za prvo je br.emen, za drugo pa vr.men) (Ramovš 1995: 142). V spodnjeprleškem govoru predlog ali predpona potegneta naglas za sabo. Primeri po izvršenem umiku so prěnas, prějej, smo nŕbrali, v vseh oblikah pa se je naglas umaknil z nekdaj kratkega zapr­tega zloga: šuroki, věsoki (Zorko 2009: 218). Zanimive so tudi leksikalne posebnosti prleškega narecja – tako z.vec za zajca, prez za brez, t.lko za toliko, za dalec pa d.uc ali d.c (Ramovš 1995: 142). Marsikje v prleških narecjih za kdo uporabljajo enak refleks kot v prekmurskih narecjih (što), za kateri pa se še vedno uporablja k.ri. Za 'kri' je tu uveljavljen izraz krf (nav. d.: 143), najdemo pa tudi vezniški ka za 'da'. Posamezne speci­ficne besede se ponekod že izgubljajo – tako hajdina 'ajda', ceh 'fant' ali duma 'doma', po drugi strani pa so neredki mlajši germanizmi kot hica 'vrocina', kürbis 'buca' ali flisati se 'hiteti' (Rajh 2002: 11). Jezik slovenskih del Stanka Vraza in prleško narecje Ceprav je dialektizmov, predvsem na ravni leksike pa tudi skladnje, v Vra­zovih delih kar nekaj, je treba biti pri njihovem iskanju in analiziranju pozoren. Izhajati moramo iz temeljne ugotovitve, da Vraz ni pisal v narecju, niti tega ni poskušal.152 Njegovi narecni refleksi se pojavljajo zlasti zaradi njegovega neob­vladovanja kranjšcine, ki se ji je želel približati. Obstaja sicer nekaj izjem; to posebno (a ne izkljucno) velja za pesmi, ki so sledile njegovemu prvemu stiku s Prešernom in Copom. Cop je namrec vsaj posredno podprl Vrazovo zavzemanje za upoštevanje nekaterih štajerskih vokalnih refleksov na primer pri zapisu ponaglasnega o. Toda celo ko je Vraz zavestno in tudi deklarativno posegal po dialektizmih, je bilo to dosledno v vlogi korekcije kranjskega knjižnega jezika. Tudi pri tem je šlo skratka za centripetalen proces združevanja slovanskih narecij, ne pa za nekakšno poudarjanje pokrajinske zavesti (na katero vcasih namiguje zlasti novejše literarno zgodovinopisje). Analizo prleških interferenc, kot smo omenili, zaplete dejstvo, da je Vraz že pred opustitvijo pisanja v slovenšcini v celoti pristajal na kollárjevsko ide­ologijo slovanske vzajemnosti. Zato je uporabljal vrsto besed, ki jih osrednja knjižna slovenšcina (še) ni poznala.153 Za nekatere od njih je težko reci, ali so se Vrazu zapisale po pomoti ali jih je uporabil zavestno. To posebno velja, ko 152 Vrazova generacija se je namrec, kot bomo videli prav kmalu, programsko odrekla »štajerskemu separatizmu«, kakršnega izkazuje del prejšnje generacije (najjasneje Dajnko). 153 Za vecino definicij nekranjskih besed v Vrazovi poeziji (vkljucno z njihovimi izvori, ce niso prleške) smo se za raziskavo – kjer je bilo to mogoce – držali Slodnjakovega slovarcka na koncu Slovenskih djel II. bi beseda, ki je kranjski avtorji ne izpricujejo, utegnila pripadati Vrazovemu narecju, prav tako pa potencialno tudi drugim slovanskim jezikom (v cemer pri Vrazu razumljivo prednjacita rušcina in cešcina).154 Taka primera sta seri 'siv, osivel' in pametek 'spomenik'. Dodatno težavo predstavljajo umetelne stavcne tvorbe, v kakršnih se je preizkušal sredi tridesetih let. Zanje je težko reci, ce niso bile navdihnjene pri Prešernu ali Kollárju. A najverjetneje so tudi Vrazove verzološke ekstra­vagance vsaj deloma posledica nepoznavanja kranjskih književnih norm – v vsakem primeru pa se njegova skladnja tudi v takih primerih pogosto približuje prleški. Poleg okornosti v jeziku je bil Vraz vsaj v zacetnih pesniških poskusih zgolj povprecen verzifikator. Tako besede kot stavke je neredko predrugacil že zaradi ritma, s cimer je pesniškemu jeziku pogosto naredil silo. Slodnjak je pisal takole: Seveda je treba pri branju vedno misliti na Vrazove nazore o slovenskem književnem je­ziku in na njegovo srcno željo, da pripomore vzhodnoštajerskemu vokalizmu do zmage […]. – Ta ljubezen do rodnega narecja je pa zavedla Vraza še dalje: v dialekticno sinta­kso, v uporabo dialekticnih fraz in podob, v akcentološke nedoslednosti, ki so pogosto tudi posledica njegove ritmicne nedoslednosti in tuintam celo muzicne gluhote, tako da vcasih naglaša popolnoma umetno: ne po živem ljudskem govoru, ne po pravilih književ­nega jezika, temvec po metricni shemi. (Slodnjak 1952b: 193) Kljub temu lahko vrsti jezikovnih elementov tako na leksikalni kot skla­denjski ravni tudi s pomocjo naših dozdajšnjih ugotovitev dolocimo trdno prleško jedro. Predpostavka se potrdi, kjer je to le mogoce rekonstruirati, tudi na ravni oblikoslovja in glasoslovja. Hkrati je natancna glasoslovna dolocitev Vrazovih verzov zunaj dosega tovrstnih raziskav. Mnogih ugotovitev z glaso­slovnih podrocij, kot so intonacija in refleksi, povezani z izgovorom (npr. zlitje soglasnikov zaradi izpada vmesnega samoglasnika v izgovoru, regresivna asi­milacija, prehod deležniške koncnice -al > -o itd.), namrec ni mogoce aplicirati na besedila, pisana v prizadevanju h knjižnemu jeziku. Pri poeziji, ki sestavlja glavnino Vrazovega slovenskega opusa, bi bilo sicer mogoce slediti nekaterim elementom (pomanjkljive) intonacije, predvsem v 154 Vec je vendarle primerov, ko je izvor besed jasen. Tako sta na primer bagranovati 'postati škrlaten, poškrlateti' ali gramota 'pismo, pisanje', ki ju Vraz uporabi v svoji slovenski poeziji, rusizma, jaren 'pomladen, glasen' pa je izposojen iz cešcine. sklepih rimanih verzov (uho, ki prepozna intonacijo, besede namrec neogibno rima drugace od tistega, ki je ne). Po drugi strani je poezija 19. stoletja s pogo-stimi besednimi inverzijami nehvaležen material za proucevanje skladenjskih posebnosti, saj je pesnik zlahka zamenjal stavo besed zaradi umetniškega ucinka (inverzija) in ne pod vplivom svojega narecja. A to so malenkostni zadržki. V osnovi pa je v Vrazovih pesmih dovolj elementov, za katere lahko z veliko gotovostjo domnevamo, da so motivirani narecno. V neposrednem nadaljevanju jih bomo predstavili po jezikovnih ravninah. Najprej si bomo ogledali glasoslovno, nato leksikalno, obliko­slovno in nazadnje skladenjsko ravnino narecnih elementov v Vrazovih slo­venskih pesmih. O narecni glasoslovni podobi Vrazove poezije, zlasti s stališca vokalizma, je zelo težko reci kaj dolocnega. Ob nekaterih splošnih sklepih, kot je ta, da je (tudi v Vrazovi poeziji) ociten prehod e > e, se zalomi že, ko skušamo odkriti širino in dolžino omenjenega e-jevskega glasu. Tako smo tudi ob podrobnem branju ob vecino natancnejših prozodicnih lastnosti. Nekoliko vec si lahko obetamo od analize soglasniških refleksov. Nekateri, in to tako kranjski knjižni kot narecni refleksi (npr. refleksi etimološkega n ali zlogotvornih soglasnikov), so namrec ostali vidni tudi v zapisu. V Vrazovi poeziji lahko opazimo vrsto (jugo)vzhodnoslovenskega polgla­sniškega refleksa . > e, vendar je iz pesmi težko reci, ali gre za prave reflekse tistega dela prleškega govornega obmocja. S precejšnjo verjetnostjo pa je mogoce sklepati, da približevanje panonskim narecjem ni bilo namensko: tako v besedni zvezi z meno 'z mano, z menoj' (Vraz 1952a: 90), gene 'ganiti' (nav. d.: 103), lehko 'lahko' (nav. d.: 82) ali v besedi oset 'osat' (nav. d.: 110). Nasprotno bi morali mnoge redukcije (npr. c'lo /nav. m./ ali d'vice /nav. d.: 94/) prej pripisati osrednjeslovenski osnovi knjižnega jezika, ki je vplivala na Vraza, in njegovemu okornemu verzificiranju kot etimološkim refleksom polglasnika v prlešcini.155 Tudi primer serajca 'srajca' (nav. d.: 110) verjetno ni narecen, temvec gre skoraj zagotovo za hiperkorekcijo v smeri odpravljanja 155 Oba primera si je morda sposodil kar neposredno pri Prešernu (prvega na primer v Novi pisariji ali Prošnji, drugega pa v Zarjoveni d'vicici). osrednjeslovenskih redukcij.156 Prehod zlogotvornega /./ v /u/ je pri Vrazu viden na mnogih mestih (kucal < kucti 'tolci' /nav. d.: 87/), drugje pa ga, najbrž zaradi knjižne hiperkorekcije, piše kot/ol/, kar je nekoliko nenavadno na tistih mestih, kjer se je beseda v narecjih ohranila pretežno z u-jevskim refleksom (pri Vrazu golci 'govori' /nav. d.: 99/, kolcti 'kolki' /nav. d.: 89/). Ceprav je iz pisnega besedila težko sklepati o prozodicnih kategorijah, sta nam pri tem v vecini tradicionalne poezije lahko v pomoc metricna shema in kodificiran zapis besed. Tako tudi pri Vrazu opazimo nekaj zanimivosti: oblika pticeki 'pticki' prica o praslovanskem nenaglašenem polglasniku vponaglasni priponi, ki se v narecju ohranja tudi v odvisnih sklonih (Škofic 2004: 113), obliki s krnitvijo njeg'vo in sad'jo157 pa nam pricata o naglasu na prvem zlogu v nasprotju z naglasom osrednje slovenšcine. Drugace nam o naglasu pri besedi v rodilniku ednine ženskega spola pol'n.ci naglasno mesto sporoca rima.158 Tudi zgodovinski razvoj prleškega soglasniškega sistema se pri tej raziskavi nekoliko izmika. Tudi tu je težko zagotovo reci, ali moramo zapis soglasni­škega refleksa, ki odstopa od standardnega jezika, pripisati Vrazovemu prle­škemu miljeju. Kaj lahko bi šlo tudi tu za hiperkorekcijo, medslovansko pribli­ževanje oziroma verzološko artificielnost. Vseeno so soglasniške premene, kot smo omenili, pogosto jasnejše iz zapisa kot samoglasniške.159 Vrazova beseda kucal (< kucti < tucti 'tolci' /nav. d.: 87/) tako kaže na prehod t > k pa tudi na znacilni prleški u-jevski refleks za zlogotvorni /./. Tega je Vraz, kot smo doka­zovali zgoraj, pogosto »etimologiziral« do diftonške razlicice (seveda pa ne tudi do izvornega sonanta). Prehod -l'> -l se tako pozna iz besed, kot je prijatel 'prijatelj' (nav. d.: 96). Podoben primer je blanja 'deska', ki je Vraz ne zapisuje z zgolj j-jevskim refleksom, kakršnega v sodobnem prleškem narecju odkriva Bernard Rajh (2002: 15), temvec z etimološkim n' (Vraz 1952a: 105). 156 Da oblika ni narecna, nam posredno potrjuje tudi Rajh (2002: 16, 18), ki kot refleks besede 'srajca' omenja srakco. 157 V verzu Tam nam sad'jo prazne križe (Vraz 1952a: 105). 158 Oj, on, sever od polnoci, / kteri hudo vse pritoci (Vraz 1952a: 105). 159 Trditev seveda ne drži brezpogojno – vrste refleksov, kot je razlicica /./ pred meh­ konebniki, trd izgovor /./ brez polglasnika ali prehod /-l/ v /-o/ ali /-a/ je iz zapisa­ nega jezika nemogoce dokazovati. Znacilni panonski proteticni /v-/ pred etimološkim u-jevskim glasom, ki je ponekod v prleškem narecju prešel v /vu-/, /vü-/ ali celo /f-/, je pri Vrazu mogoce dokazovati le sekundarno. V vzglasju ga ni zapisoval;160 namesto tega se je odlocil za bolj osrednjeslovensko razlicico zapisovanja z u- ali v-161 (odvisno zlasti od metruma: ce je moral zapolniti zlog, potem je uporabil u-). Se je pa na nekaj mestih pojavil v sestavljankah takoj za predpono. Takšna primera sta zavupljivost 'zaupljivost' (nav. d.: 95) in (po analogiji oziroma z etimologiziranjem) pavok 'pajek' (nav. d.: 248). Najdemo tudi ohranjanje sta­rejšega sklopa /cre/, kot v besedi crevelj ali crez (< *cerz. 'cez') (nav. d.: 90). Vraz zelo pogosto uporablja tudi znacilno vzhodnoslovensko razlicico besede cvrst, in sicer crstev, ki je prav tako bližja praslovanski razlicici *c.rstv.. Prehod skupine /dl/ v /l/ je viden na vec mestih, posebej v oblikah glagola sesti (sel 'sedel' /nav. d.: 85/), medtem ko je sklope /hc/, /šc/ in /dn/ Vraz v svojih pesmih v glavnem ohranil, ceprav se najdejo izjeme (npr. puša 'pušcava'). Nasprotje temu primeru je šcipek (< *šip.k. 'šipek') – ocitno gre za hiperko­rekcijo. Primer neznacilnega prehoda vzglasnega (o)b- > v- je zavjela (< zaob­jela 'objeti')162 (nav. d.: 125). Pesmi Stanka Vraza so nadvse bogate z narecnim besedišcem. Da bi se ognili zgolj kataloškemu naštevanju, izpostavimo nekaj zanimivejših pri­merov. Omenili smo že kucati, golci, kolcti in crstev, v nadaljevanju pa bomo Vrazovo narecno leksiko sistematizirali. Pri tem se bomo naslonili na pro­vizoricno delitev, ki jo predlaga Bernard Rajh v knjigi Od narecja do vzho­dnoštajerskega knjižnega jezika (2002). Po tej delitvi v prvo skupino spadajo besede, ki po obliki spominjajo na osrednjeslovenske, a so pridobile drugacen ali dodaten narecni pomen:163 Vrazovo sedalo (Vraz 1952a: 82) je tako 'sedišce za ptice' (Slodnjak 1952b: 271), znati pomeni tudi 'vedeti', osluh (Vraz 1952a: 94) pomeni 'slepo oko' (Slodnjak 1952b: 266), lopatice (Vraz 1952a: 93) so 'vesla' (Slodnjak 1952b: 261), pametek (Vraz 1952a: 94) je 'spomenik', torilo (nav. d.: 100) je 'vrc', zelo pogosta pa je pri Vrazu tudi beseda seri 'siv, osivel'. 160 Razen na primer v eni od razlicic predloga v (vu) (Vraz 1952a: 85) ali v zapisu v hišici vozkoj 'v hišici ozki' (nav. d.: 111), ki sicer izhaja iz etimološkega o- /*oz.k./. 161 Celo kot hiperkorekcijo – tak je primer vrok 'urok' (Vraz 1952a: 118). 162 Poleg obinti, ki ga navaja Rajh (2002: 17). 163 Dodali smo besede, ki v knjižnem jeziku nimajo pomena, vendar bi s poznavanjem sistemskosti knjižnega jezika o njihovem pomenu lahko sklepali napacno. Coh 'butec' (nav. d.: 110) ni samostalnik nicte koncnice v pomenu delovanja (npr. iz glagola cohati 'praskati'), pikec je 'grozdna bolezen', mladletje (nav. d.: 120) pa pomeni 'pomlad'. Podobni primeri so še besednik 'slovar', božen 'beden', brina 'briga, skrb', casno 'pocasi', gostovanje 'gostija (navadno svatba)' (ocitno z etimološko vzvratno spremenjenim /ü/), guzast 'naguban', hlapcic 'mali sluga, mali hlapec', hojka 'bor', klincek 'nagelj', moka 'muka' in drugi. Zgovorno je, da Vraz ne uporablja besede duh 'vonj, smrad' v pomenu, ki ga je za vzhodno štajeršcino na nekaterih mestih izpostavil Rajh (2002: 16–17), temvec je na tem mestu beseda smrad. To lahko zelo verjetno pripišemo (namerni) diferenciaciji pomenov, saj »duh« v Vrazovi poeziji na vec mestih pomeni filozofskega oziroma religioznega duha, dušo ali boga (Vraz 1952a: 89). Tudi pri Vrazu najdemo veliko besed iz nemšcine, ki jih lahko razdelimo na izposojenke in kalke. Izposojenke so tako se preštimam 'spoznam' (nav. d.: 87), viža 'napev, nacin' (nav. d.: 82), cuker 'sladkor', deno (< den noch 'vendar'), far-mešter 'duhovnik', fleten 'prikupen', furtoh 'predpasnik', kufrast 'bakren', ladica 'kovcek, škatlica', lorber 'lovor', ofer 'žrtev', špegel 'ogledalo', šterc 'berac', štima 'glas', tacht 'stenj', tružica 'krsta', vižati 'voditi', zvižan 'izkušen, vešc', žold 'vojaška služba' idr. Bistveno manj je pri Vrazu najti nemškega kalkiranja v tvorjenih besedah in besednih zvezah: celih 'ceprav', dolshajanje (< Untergang 'zahod'), protipostavljanje (< Entgegensetzung 'zoperstavljenje'), to proc! (< Es ist vorbei! 'mimo je!'). Da so nemški refleksi narecni in ne namensko oblikovani v smeri nemšcine, je pri Vrazu precej zanesljivo. Glavnino pesmi je Vraz napisal kot panslavist, tedaj pa je – kot smo omenili – postal precej nenaklonjen nemšcini. Ugoto­vitev lahko apliciramo na madžarizme kot pelda 'primer', šereg 'vrsta'(izraz je v njegovi poeziji rabljen kar pogosto), parteka164 'živina, goveda', pecolat oziroma pacolat 'koprena' idr. Vraz je uporabljal tudi številne znacilne panonske besede, ki jih je najti tako v prleškem narecju kot v hrvašcini (v tedanji kranjski knjižni slovenšcini pa ne). Tudi te se (ob potencialnih rusizmih in bohemizmih) vpenjajo med neza­ 164 Poleg goveja in živina 'goveda'. vedne dialektizme in zavestno poseganje po širše slovanskem besedišcu. Pri Vrazu tako najdemo al/ali 'ampak', briga 'skrb', tožen 'žalosten, otožen', pla­kati 'jokati' idr., ki najbrž izhajajo iz njegovega narecja. Hkrati pa je najti tudi nekaj neizpodbitnih hrvatizmov, kakršen je karati ne v pomenu 'krhati', ki ga omenja Rajh (2002: 17), pa tudi ne v katerem od sodobnih hrvaških pomenov, temvec v kajkavskem pomenu 'kaznovati' (Slodnjak 1952b: 259). Beseda sve iz verza v jeco da to zakovan sve svobodnosti nima 'da zakovan v to jeco nima svoje svobode' po drugi strani ni hrvatizem (pa tudi dialektizem ne), temvec povsem sistemsko tvorjena krnitev sve < svoje, ki jo je Vraz delal pri skoraj vseh svojilnih zaimkih. Gre za še en pesnikov poskus vnašanja elementov iz drugih slovanskih jezikov,165 v tem primeru zahodnoslovanske kontrakcije (Slodnjak 1952b: 193). Omenimo še prleške besedotvorne posebnosti, ki jih lahko razberemo iz Vrazove poezije. Tudi v Vrazovem pisanju je zelo ocitna raba nicte koncnice pri samostalnikih v pomenu delovanja, ki jih za prleško narecje omenja Rajh (2002: 20). Nekatere besede so sicer prešle v knjižno rabo (hrum 'hrumenje') ali vsaj v pogovorni jezik (kreg 'prepir'), druge pa so izrazito narecno obarvane, na primer joc 'jokanje', žal 'žalovanje' (v verzu joc žala ne vmori: Vraz 1952a: 104), sprav 'sprava'. Poseben primer tega pojava bi bila lahko pridevnika maren (< mar 'marljivost') in premaren. Tudi pripona -a v podobni vlogi se pri Vrazu veckrat pojavi, ceprav je primerov nekaj manj (steka 'sotocje', laja 'lajež', po analogiji najbrž tudi bliža 'bližina'). Z dejanjem iz podstave je povezano tudi obrazilo -alo/-elo/-ilo/-ülo, in tudi pri Vrazu je tovrstnih primerov veliko, na primer sedalo 'sedišce za ptice', torilo 'vrc' (< toriti 'razsipavati'), krožalo 'šestilo'. Drugace je z obrazilom -ar, ki ).166 pomeni vršilca glagolskih dejanj (svinjar 'kdor svinja' ali 'kdor goji svinje'V Vrazovi poeziji je pogosto obrazilo -ce/-ce, s katerim samostalnik iz besedo­ 165 Predpostavimo, da je to precej verjetno, vseeno pa je podobno krnitev najti tudi pri Modrinjaku, in ne smemo izkljuciti možnosti, da jo je Vraz prevzel prav od njega. 166 Primer (Vraz 1952a: 111) je nekoliko dvoumen; gre za satiro, napisano po ocitnem zgledu Prešernove Nove pisarije. V njej lirski subjekt, ucitelj, prepricuje mladenica k pisanju in pravi in med svinjarji [si] nabral zmagovito kopje verborum. Najverjetneje gre torej za tiste, ki so gojili svinje, saj je satira uperjena proti utilitarni književnosti, vseeno pa bi bodica lahko aludirala na tiste, ki nemarno ravnajo z jezikom, ki torej z njim svinjajo. tvorne podstave dobi ljubkovalni ali manjšalni pomen (drevjice 'drevje', perjice 'perje', s'roce /< sirotce 'sirota'/. Pripona -iše, ki namiguje na samostalniško skladenjsko podstavo, se pri Vrazu pogosteje pojavlja v razlicici z ohranjenim soglasniškim sklopom /šc/, poleg tega jih je pri Vrazu razmeroma malo (borišce 'prostor boja', zležišce 'dom, domovina'). Sklop /šc/ se je zlil v /š/ pri priponi -je, znacilni za zbirna poimenovanja (lešje 'leskovje'). Drug primer zbirnega -je je svržje 'vejevje', le deloma pa bi v to skupino spadalo mladletje 'pomlad'. Kot primer pridevniškega obrazila -nati, ki navadno oznacuje preobilje lastnosti, navedimo pesnat 'pešcen, peska poln' v primeru pesnate puste v polja / z bliskom prevrne cvetece (Vraz 1952a: 92). V prleškem narecju sicer najdemo pridevnik pesecni 'pešcen' (Rajh 2002: 22). Zelo pogosti so pri Vrazu pridev­niki z obrazilom -en/-ni, ki se pri tvorbi obicajno dodajajo samostalnikom – caren 'caroben', draven 'hiter, silovit', bezgovni 'bezgov', dreven 'lesen, krut, leden', fleten 'ljubek', gmeten 'ljubek'.167 Sorodno obrazilo najdemo še v pri­slovih casno 'pocasi' ali vkupen 'skupaj'. Tudi samostalnik odžalnost 'uteha' verjetno lahko uvrstimo med tvorjenke, ki imajo v podstavi samostalnik (žal 'žalost') in obrazilo -en. Druge zanimive narecne besede, ki jih srecamo pri Vrazu, so dokic 'dokler', hmajnost 'lenoba', drobicek 'droben' (pregiba se po samostalniški sklanjatvi – drobicka), morgececi 'žuboreci', dojde (< do + ide 'pride'), toti 'ta', žužaka 'žužek', gingav 'slaboten, omoticen', madžar oziroma madžarak 'mocerad' itd. Eden najopaznejših štajerskih narecnih refleksov v Vrazovi poeziji je konc­nica -oj v orodniku ednine samostalnikov in pridevnikov prve ženske skla­njatve (za mizoj 'za mizo', s palmoj zvezdistoj 'z zvezdasto palmo'). Vraz jo je po analogiji (ali nemara zaradi vpliva drugih slovanskih jezikov) uporabljal tudi v mestniku (v hišici vozkoj 'v ozki hišici', v jasnoj hiši 'v jasni hiši', po cvetici nežnoj 'po nežni cvetici'). Prav tako je Vrazova poezija bogata s primeri za koncnico -i v dajalniku in mestniku ednine moškega in srednjega spola. Skozi ves slovenski 167 Zanimiva je oblika tožilnika množine ženskega spola pri ustne jagodene (Vraz 1952a: 113), kjer nenaglašeni e < . ne izpade. opus srecujemo primere, kot so v oblaki 'v oblaku', v zelenem dvori 'na zelenem dvoru', v totem lepem doli 'v tistem lepem dolu', na nebi 'na nebu'(kot primer srednjega spola) itd.168 Po drugi strani brezpreglasne oblike, ki jih kot znacilne za prleško narecje omenja Rajh (2002: 23), za Vraza niso znacilne. Navsezadnje se je Vraz cisto deklarirano zavzemal za rabo preglasov za sprednjimi soglasniki (Vraz 1952b: 129–130). Bolj smo prepušceni ugibanju, ali ima primer crstveg 'cvrstega',169 zapisan z opušcajem, v rodilniku dejansko nicto koncnico ali gre za koncnico -a, ki jo nadomešca opušcaj zaradi metricne sheme. Kakorkoli že, tudi ce drži drugo, bi za isti metrum kranjski pesnik po vsej verjetnosti zapisal obliko crvst'ga 'cvrstega'. Prav tako smo v dvomu pri primeru 'z vsakeg' oka 'iz vsakega ocesa'170 (domnevna kranjska rešitev: vsac'ga 'vsakega'). ).171 Pri Vrazu najdemo tudi znacilno narecno maskulinizacijo (bezden 'brezno'Nenavaden primer pomošcenja za sonce, ki je rumeni 'je rumeno', kaže tudi na – sicer v Vrazovi poeziji redke172 – znacilno prleške pridevnike v samo dolocni ali samo nedolocni obliki. V Vrazovi poeziji se sicer veckrat pojavi dolocna oblika zaimka tak v imenovalniku ednine: Taki racun 'Tak racun'. Vrazovo samostal­niško sklanjanje zvecer/zvecera ni narecno, vendar je povsem mogoce, da je nastalo po analogiji z besedo vecer. Ta ima v prleškem narecju tako samostal­niški ('vecer') kot prislovni pomen ('zvecer'). Vprašalna zaimka kdo in kaj v prleškem narecju opravljata tudi vlogo ozi­ralnih in poljubnostnih zaimkov, v tej rabi pa sta izpricana tudi pri Vrazu: ni še dolgo, kaj 'ni še dolgo, kar' (Vraz 1952a: 104), to je, kaj v njem gori 'to je tisto, kar 168 Pri drugem primeru, v teli 'v telesu' (Vraz 1952a: 107), ki glede koncnice vsekakor spada v omenjeno skupino, je koncnica drugacna kot v knjižni slovenšcini (ta upora­ blja podaljšavo v telesu) in je bliže hrvaškemu refleksu za isto sklanjatev (u tijelu). 169 Besedilo gre na tem mestu takole: Dicna Roma, hci plemenita ti crstveg' Areja (Vraz 1952a: 118). 170 Celoten verz: veselje 'z vsakeg' oka blisketalo 'veselje [je] sijalo z vsakega ocesa' (Vraz 1952a: 125). Izpušcanje pomožnega glagola pri sestavljenih glagolskih oblikah je bila Vrazova avtorska znacilnost in nima opore v prleškem narecju (Slodnjak 1952b: 193). 171 Ki je hkrati še en primer polglasniškega prehoda v e pri (jugo)vzhodnih narecjih. 172 Primeri v njegovi poeziji sicer so (on je c'lo smrkavi bil 'bil je celo smrkav'), a se jim vecinoma ogne. v njem gori' (nav. d.: 89). Najdemo tudi kaj v vlogi veznika da (mislil sem, vsaka kaj d'vica < mislil sem, kaj vsaka d'vica 'mislil sem, da vsaka devica' /nav. d.: 117/). Primerov za stopenjski priponi s -ši oziroma -.ši ni veliko – najbrž zato, ker je Vraz narecne lekseme na tem mestu preoblikoval, da bi zveneli bliže knjižni slovenšcini (blaženejši < blaženeši 'bolj blažen'). Tudi pri števnikih Vrazovo pisanje odstopa od refleksov, ki jih je opisal Rajh. Medtem ko ta vsaj v cerkvenjaškem govoru opaža obliko dvajsti 'dvajset', najdemo pri Vrazu dvadeset, kar spet težko opredelimo bodisi kot ožje narecno bodisi kot namenoma kroatizirano obliko. Tudi veznik v sestavljenih štev­nikih je drugacen (enanodvajsti 'enaindvajset' pri Rajhu proti dva in dvadeset 'dvaindvajset' pri Vrazu). Vraz sicer pogosto uporablja veznik ino (prisoten tudi v cerkvenjaškem govoru) poleg in in i 'in'. V njegovi poeziji imajo mnogi nedolocniki drugacno morfemsko podobo od tistih v knjižni slovenšcini: ganuti 'ganiti', padnoti ('pasti'; padnem), segnoti ('seci'segne), pritisnoti 'pritisniti', poci­noti 'poceti' itd. V sledeh je opaziti tudi Vrazovo okornost pri rabi namenilnika, ki je v prle­škem narecju omejen le na nedovršne glagole. Tako v verzu Skoro bo ona vecer brez mene prišla uživat' 'Kmalu bo vecer prišla uživat brez mene' (Vraz 1952a: 275) opušcaj na koncu glagola ne bi bil potreben, ce bi Vraz hotel uporabiti osrednjeslovenski namenilnik. Enak opušcaj se namrec le nekaj vrstic pozneje pojavi ob glagolu šepetat 'šepetati' v nedvoumno nedolocniški rabi (ter ti nehaj šepetat' k jugu 'in nehaj šepetati proti jugu'). Torej je varno sklepati, da je nje­gova raba v prejšnjem primeru nestandardna. Vrazova skladnja je razpeta med upoštevanje strogih metricnih shem in slikovit romantiziran stil, pri cemer vcasih prevlada eno, vcasih drugo. Zato je proucevanje narecne zaznamovanosti besednih zvez in stavkov mocno ovi­rano. Težko je na primer reci, ce so pogosti besedni obrati pri Vrazu posledica narecne obarvanosti (Rajh /2002: 27/ navaja primer Clovek lübleni! 'Dragi clovek!') ali inverzije, že tedaj njegove priljubljene pesniške figure. Takih primerov je veliko (crt'te te sinove peklenske! 'sovražite te peklenske sinove!' /Vraz 1952a: 102/). Primeri, kakršna sta z enjambementom povezana verza Te sem ne poznal orožja niti teci / nisem videl krvi cloveške 'In nisem poznal orožja niti videl teci cloveške krvi ' (nav. d.: 87) in zlasti gub' za cloveka je ne 'gubanje ni za cloveka' (nav. d.: 88), pa so znacilno prleški. Tovrsten obrat je celo kot pesniška inverzija mogoc le v narecju, ki je zanikani glagol biti v spreganju ).173 razlocilo na clenek in pomožni glagol ( neje 'ni' V Vrazovih besedilih je mogoce najti veliko osebnih zaimkov v nepoudar­jenih položajih, kar je prav tako prepoznavno prleško: Fant, povej ti: kaj je vama? 'Povej, fant: kaj vama je?' (nav. d.: 104), tiho da ti teceš, / kdaj jaz mimo idem 'da tiho teceš, kadar grem mimo' (nav. d.: 85), tako neumnež jaz […] pustim 'tako, neumnež, pustim' (nav. d.: 103). Vraz je svoja jezikovna prizadevanja, kot bomo videli nekoliko pozneje, opisal v predgovoru k Šamperlovemu prevodu povesti Aegidiusa Jaisa. Ceprav se je tam odlocno zavzel, da bi morali vzglasni /n-/ v neimenovalniških sklonih zaimkov opušcati (Vraz 1952b: 131), je nenavadno, da jih je sam v poeziji mestoma celo dodajal. Tako je le še bolj poudaril osebne zaimke v nepoudarjenih položajih; tak je primer Taki racun, krožalo, obroc so 'z misli, nji sunem / vroce na nedra in smeh 'z ust nji popijem in cvet. (Vraz 1952a: 103) Preliminarni sklepi V slovensko pisanih delih Stanka Vraza opazimo veliko jezikovnih pojavov, ki mocno odstopajo od tedanje kranjske knjižne norme. Med njimi niso vsi narecni, saj je pisec kot panslavist namenoma posegal po lastnostih razlicnih slovanskih jezikov in z njimi bogatil besedišce svojih pesmi. Hkrati poskuša biti njegov slog izrazito avtorski, na nekaterih mestih avtorski tudi pod Prešer­novim vplivom. Vendar v celotnem Vrazovem slovenskem opusu srecujemo nekatere znacilno prleške elemente. To se pozna predvsem na ravni besedja in oblikoslovja, z nekoliko manjšo gotovostjo pa tudi na ravni glasoslovja in skladnje. Glasoslovje je pri pisanem besedilu že nasploh težavno, skladnja pa je v pesmih pogosto podrejena drugim kriterijem kot tista v naravnem govornem toku. Vseeno smo z analizo primerov iz slovenske poezije Stanka Vraza dokazali, da je ta dragocena tudi za proucevanje narecnih refleksov. Izkazalo se je, da prav narecni refleksi (celo pesnikovi želji navkljub) pomenijo pri Vrazu naj­vecje odstopanje od knjižne norme. Sporadicnih elementov iz drugih slovan­ 173 Prav zaradi tega je Vraz po asimilaciji pocel tudi obratno, tj. clenek ne je kot pred­ pono ne- dodajal polnopomenskim glagolom, npr. neodgovorite 'ne odgovorite' v pismu Muršcu leta 1834 (Vraz 1866: 135). skih jezikov, ki jih lahko danes pojmujemo kot postopno bližanje iliršcini, je bilo v njegovi slovensko pisani poeziji obcutno manj. Pripoved o Vrazovem življenju po temle daljšem ekskurzu nadaljujemo tam, kjer smo jo pred njim sklenili. Takšna razdelitev nikakor ni bila poljubna. Ce smo namrec Vraza postavili v odnos do jezikovne tradicije, iz katere je izhajal, smo to lahko storili zgolj v navezavi na njegova osnovnošolska in srednješolska leta, ko jo je – v glavnem nevede – usvojil. In to, kakor se je pokazalo v temle ekskurzu, usvojil do te mere, da jo njegovo pisanje izpricuje kljub Vrazovi želji in kljub novim ideološkim vplivom. Z naslednjim razdelkom se zacenja obravnava obdobja, v katerem je Vraz dejansko zacel resno pesniti. Hkrati je to tudi obdobje, ko se je zacel v vseh pogledih oddaljevati od svojega prleškega miljeja – in narecja. V nadaljevanju bomo postopno pokazali, kako so se Vra­zove malomešcanske dileme skozi cas redistribuirale. Hkrati bomo poskušali pokazati, da gre omenjene dileme v celoti razumeti znotraj problematik ideologije nacije. Toda od obdobja, katerega obravnava sledi v neposrednem nadaljevanju, ne moremo vec govoriti o jožefinski psev­dorazsvetljenski ideologiji štajerskih protonacionalistov. V Gradcu so na pesnike Vrazove generacije vplivali novi tokovi, ki so sledili valu zahodnoe­vropskih revolucij na zacetku tridesetih let. Te niso omajale cvrste hegemonije reakcije v vzhodnih evropskih deželah – so pa kot stranski produkt tudi v te dežele zanesle romantiko. Z njo pa tudi drugacno pojmovanje nacije, kot so ga izpricevali štajerski preporoditelji prve generacije. Vrazova prva graška leta Za Vrazovo formacijo v romanticnega in nazadnje ilirskega pesnika je bilo kljucno obdobje študija v Gradcu. Ko je skupaj z Miklošicem leta 1830 prispel tja, je že našel zametke romanticnega gibanja med tamkajšnjimi vzhodnošta­jerskimi študenti. Eden od njih je bil Anton Murko, ki se je leta 1832 v predgo­voru k slovnici zavzel za zbiranje najboljšega iz vseh narecij. To je storil v želji, da bi slovenski jezik dodatno poenotil – torej v jasnem nasprotju z Dajnkovim vzhodnoštajerskim »separatizmom«, kakor ga ne povsem upraviceno imenu­jejo literarni zgodovinarji (Slodnjak 1952a: 13; Petre 1938a: 3). To pa je bila poteza, ki jo je po nenapisanem pravilu sprejela vsa generacija. Petre opozarja na »izrazito prehodnost« literarnih in idejnih tokov v letih 1830–1833. Prav tako izpostavi velike nazorske razlike med starejšo gene-racijo graških študentov in novodošlimi študenti. Na zacetku cetrtega dese­tletja 19. stoletja tako »srecujemo pri istih ljudeh poteze, ki so znacilne za preteklo[,] in druge, ki so že napoved necesa novega« (Petre 1939: 18). Petre to utemeljeno pripiše znacilni posredovanosti romanticnih idej (ki jih je Vra­zova generacija dobila »iz druge ali tretje roke«)174 in njihovi intelektualni povprecnosti. Vsaj pred profiliranjem Vraza in Miklošica namrec nihce od njih ni toliko izstopal, da bi se suvereno spoprijel z novimi vprašanji, ki jih je terjal cas. Zato lahko »[n]jih miselnost, custvovanje in delo« rekonstruiramo »le iz bolj ali manj slucajnih drobcev, ki so se ohranili s pesniškimi poizkusi ali v medsebojni korespondenci. Toda vse to nosi pecat slucajnosti in nepo­polnosti[.]« (Nav. m.) Zdi se, da se je Štefan Kocevar med štajerskimi študenti najbolj zgodaj ogrel za tokove, ki so bili vsaj blizu romantiki. Po liceju v Gradcu (1827–1829) se je, obupan nad zaostalostjo svojih rojakov, vpisal na dunajsko medicino. Ko »ga je že minila doba prvega navdušenja,« je vzneseno podprl tako socasna prizade­vanja Prešeren-Copovega kroga kot novo generacijo graških študentov. Toda svoje upe je stavil le na novo generacijo. Ne preseneca, da je bil prvi, ki je redno pisal pisma v slovenšcini, prav tako pa je prvi »pod vtisom tovarištva s ceškimi in slovaškimi prijatelji na Dunaju« v slovenšcini dosledno uporabljal ceški pra­vopis (Petre 1939: 28–29). Z drugimi besedami, v gajici je, tako kot nekoliko pozneje Vraz (nav. d.: 36–37, 51), pisal, še preden jo je slovenskim avtorjem v sklopu približevanja kajkavski hrvašcini predlagal Ljudevit Gaj. Ob Kocevarju so se nove ideje že pred letom 1830 v fragmentih dotaknile tudi Jurija Matjašica in Jožefa Muršca. Vsi trije so bili med drugim clani Ilir­skega kluba, ki ga je leta 1828 ustanovil v Gradcu nastanjeni Srb Mojsije Baltic. Med njegovim clani sta bila poleg Gaja tudi Fran Kurelac in Dimitrija Demeter. Šele prihod Vrazove generacije v Gradec jeseni 1830 je sovpadel s sistema­ticnim zanimanjem za slovansko književnost in filologijo. Številni študentje 174 »Mlada štajerska generacija ni bila prvi, neposredni vir nove smeri, temvec jo je pre­ vzemala iz druge ali tretje roke, da je novost pri nji že izgubila svojo ostrino. To je prvi vzrok, da je podoba njene mladosti tako zabrisana.« (Petre 1939: 18) so se malodane socasno zaceli zanimati za slovnicarsko in slovaropisno siste­matizacijo jezika ter za vrhunsko literarno ustvarjanje. V obeh dejavnostih pa so z ambicijami krepko presegli prejšnjo generacijo. Petre (1939: 18) vzneseno piše: »Kakšna razlika med obema pogledoma, kako nagel, sunkovit napredek! Izdajanje nabožnih knjig, prirejanje osnovnih šolskih pripomockov, zbiranje slovarskega in slovnicnega gradiva in študij tujih slovnic, priložnostna pesem, to je bil v glavnih crtah program starejše generacije.« Nasprotno naj bi mlajšo generacijo zaznamovali »[i]skanje del od Vergila do Byrona, sprehodi po anticnem in modernem pesniškem Olimpu in preva­janje izbranih del v svoj jezik« (nav. m.). Ce sta se Krempl in Dajnko posvecala pretežno poucnemu slovstvu, je mlajša generacija stavila na »literarna dela naj­višje umetniške vrednosti« ter zbiranje gradiva za slovnice in slovarje. Temu sta se Vraz in Miklošic, »v nasprotju s semenišcniki brez nadzorstva in odgo­vornosti«, izcrpno posvetila že v svobodnejših prvih dveh letih, ki sta jih še imela do pravega vseuciliškega študija. Slovenska družba V tem vzdušju je najpozneje poleti 1832 nastala »družba za skupno nakupo­vanje in izposojanje knjig«, ki jo je Vraz imenoval Slovenska družba, sesta­vljali pa so jo navdušeni »slovenopoliti« (tudi tisti, ki so Gradec že zapustili).175 Njenih clanov ni družilo le že tedaj izstopajoce navdušenje za panslavizem. Kot smo omenili, so bili enotni tudi v distanci do nekaterih potez starejše gene-racije štajerskih preporoditeljev (posebej do omenjenega Dajnkovega »separa­tizma«: Petre 1939: 22). Petre ta generacijski prelom jasno naveže na dinamiko centrov in periferij: Poleg velikega zanimanja za slovanske knjige je imel mladi štajerski rod še nekaj crt, ki so bile že desetletja znacilni znaki prerodne usmerjenosti starejše generacije, a k temu še nekatere posebnosti, ki so ga že takoj na zacetku od nje razlikovale in pomenjale nov napredek, ki je bil že odmev prenosa romanticnega domoljubnega custvovanja od ža­rišc novih literarnih gibanj v tako odmaknjeno pokrajino, kot je bila slovenska Štajerska. Med njimi predvsem odnos do rabe slovenskega jezika. (Nav. d.: 21) 175 Slovenopoliti je bilo le eno od številnih imen zanjo – med ostalimi so tudi »vsa trda Slovenšcina«, »slovenski bratje« in »vsa slovenskaja sodružba« (Petre 1939: 22, 348). Za Vraza so bila graška leta, kot se je izrazil Drechsler, cas »velikanskih osnov«. Z Miklošicem sta »v trenutku postala gibalo slovenskega življenja v Gradcu« (Drechsler 1909: 4, 6). Vraz se je angažiral za diferencialni slovar, Miklošic pa za primerjalno slovnico slovanskih jezikov. Ne glede na drznost zamisli sta se takoj podala v temeljito proucevanje stare cerkvene slovanšcine in vecine slovanskih jezikov, ki jih še nista poznala. Vsi clani Slovenske družbe (med drugimi Muršec, Ivan Klajžar, Košar in Miklošic) so pesnili in se že preizkušali v izpovedovanju domovinskih custev v ljudskem jeziku. Družba se je v letih 1832 in 1833 hitro razvijala, predvsem Vraz in Kocevar pa sta že v tistem casu vse bolj težila k povezovanju s preostalimi slovanskimi narodi. S tem sta neposredno vplivala na ustvarjanje nekakšnega zbornega slovenskega jezika, ki so ga slovenopoliti uporabljali v pismih. Ta je bil sprva koiné prlešcine, srbskega knjižnega jezika, kranjšcine, cešcine in rušcine.176 Za ilustracijo tedanje štajerske predstave o knjižni slovenšcini navajamo nekaj povedi iz Vrazovega slovenskega pisma Muršcu iz novembra 1833: Ne bist mne vcera seje mesto milo, a danes uze mne dopadetsja. – Ja sego casa sretihsja s Vašim prijateljom Kocmutom, zaradi sego Vam vezde ja pišu i naznanju 'cto Grajnar svjatago pisma prevedenago Japelom i Kumerdejom neimet, i 'Kranjska zhbeliza' ješce ne jest na svjatlo prošla zarad Azbukinago rata, kotori supet vospalil jest luto srdce Kranjcev, cto zabili sut pcelice cvetuce ruzi vospitovat'. Molju Vas doneste moj pohleb­nii poklon g. Jungmanu Mikloškem, i g. Protojungmanu Lotmerskem[.] (Vraz 1877: 129) Pionirsko pismo v slovenšcini, ki omenja »Azbukin rat«, je sicer pisano v cirilici. Toda Vraz je bil že od zacetka najbolj vnet za povezovanje z drugimi slo­vanskimi filologi in pisatelji. Že spomladi leta 1831 je nameraval pisati Cela­kovskemu; pismo je sicer oblikoval, a ga ni odposlal. Naslednje leto se je prav pod panslavistovim vplivom povsem ogrel za Krajnsko cbelico in pod njenim vtisom opustil anticne forme, v katerih je pred tem pisal in prevajal. To je dalo Vrazovemu ustvarjanju v slovenšcini, ki je bilo okoli leta 1830 še v povojih, nov polet (Petre 1939: 20, 23, 37; Drechsler 1909: 4). 176 Spomnimo, da je vsa korespondenca med Prešernom in Copom potekala v nem-šcini. Šele za obdobje po letu 1830, ko je Vraz zacel prebirati evropske klasike in novejšo slovansko literaturo, lahko utemeljeno sklepamo na romanticne vplive, s katerimi je Drechsler prehitro pojasnil njegove gimnazijske težave. Toda z nekaj ironije bi mogli Drechslerjevo pojasnilo toliko bolj argumentirano unov-citi prav v tem obdobju: Vrazov izjemen študijski neuspeh, ki je sovpadel s plodnim umetniškim ustvarjanjem, kar klice po tem, da bi ga razglasili za romanticni upor proti institucijam in z njimi povezani »prisili«. V prvem letniku filozofije, pri logiki, je izpite še opravljal redno, s snovjo drugega letnika, fiziko, pa je imel vec let težave. Prvic po prihodu v Gradec se je na prigovarjanje Miklošica, Kocevarja in drugih zacel resno posvecati študiju šele po novem letu 1834. Najvec skrbi mu je povzrocalo, da se je po koncani filozofiji nameraval vpisati na juridicno fakulteto. Ta je za vpis zahtevala naj­boljšo oceno v obeh letnikih filozofije, medtem ko je sam prvi letnik koncal z drugo oceno. To je pomenilo, da bi moral potem, ko bi ponavljal drugi letnik, še enkrat delati prvega, medtem ko je bil tri leta mlajši Miklošic že v drugem letniku prava (Petre 1939: 38, 60). Še ko se je Vraz – prav tako ne brez zapletov – jeseni 1835 prepisal na študij prava, prvega izpita ni opravil vse do naslednjega šolskega leta.177 Leta 1838 se je, kot bomo videli pozneje, preselil v Zagreb, kar je pomenilo tudi konec njegovih študijev.178 Nasprotno je bil Miklošic nadpovprecen študent in erudit. Maja 1837 je po koncanem študiju prava na graškem vseucilišcu zacel preda­vati srednješolsko filozofijo, 23. junija 1838 pa je postal doktor svobodnih umetnosti in filozofije (Drechsler 1909: 4–7; Petre 1939: 38). Drechsler piše takole: »Socasna romantika je [Vraza] vodila od suhoparnega ucenja in skrbi za obstoj k idealom na Parnas. Miklošic je romantik, kolikor so romanticne ideje po racionalizmu Dobrovskega prodrle tudi v znanost, posebno slavistiko, Vraz pa je romantik pesnik, najizrazitejši v [hrvaškem] prerodnem obdobju.« (Drechsler 1909: 7) 177 V casu, ko je zacel študirati na juridicni fakulteti, je, mimogrede, bolj ali manj prekinil druženje z Miklošicem. Ta je postal domaci ucitelj poljskega plemica Wladyslawa Ostrowskega, ki je moral po novembrski kadetski vstaji leta 1831 Poljsko zapustiti in je v Gradcu bival v pregnanstvu (Petre 1939: 101–102). 178 Drechslerjevo strnjeno oceno Vrazove nepesniške dejavnosti v tistem casu zaradi specificnega besedja citiramo v izvirniku: »On bijaše gimnazista slab, filozof loš, a pravnik – nikakav.« (Drechsler 1909: 5) Tipologija je, mimogrede, povsem skladna z dvema protipoloma kulturnih nacionalizmov 19. stoletja, kakor ju zariše Marijan Dovic v svojem proucevanju kanonizacije kulturnih svetnikov: »Medtem ko je […] minuciozna narodno­oblikovalna prizadevanja nastajajoce armade filologov, ki si prizadevajo zagotoviti temeljno infrastrukturo polno razvite nacionalne kulture, možno razumeti predvsem kot njen metodicni, racionalni pol, predstavljajo kulturni svetniki in njihovo cašcenje inverzno, iracionalno plat tega istega prizadevanja.« (Dovic 2012: 72) In kot bomo videli pozneje, je o Vrazu kot enem najbolj spe­cificnih slovenskih predstavnikov romantike mogoce govoriti tudi v povezavi s statusom nacionalnega pesnika in s tem kulturnega svetnika. Vrazova romantika pa se ni poznala le iz njegovega zanemarjanja študija in odpora do starejše generacije. Še bistveno bolj odlocujoce se je zgostila prav pri pojmovanju nacije. Hrbtna stran nove slovanske ideologije Vse bolj ociten etnicni ekskluzivizem se je v korespondenci graških panslavi­sticnih študentov zacel kazati že pred sredino tridesetih let. Tako je Muršec julija 1833 v pismu Vrazu, ki tedaj še ni poznal Slávy dcere, pisal o škofovih namenih, da ga premesti v »germanizirani« Maribor. Muršec se je ob tem pri­dušal, da bi raje po »veselih« prleških hribih polnil krošnje Bakhu, kot da bi »šel med drvarje, ki ne drvarijo samo z rokami, temvec tudi z jezikom« (Petre 1939: 26).179 Še bolj neposredno etnicno obarvan sentiment je v istem casu (junija oziroma julija 1833) opazil v Zagrebu. Hrvati so namrec boj za avtonomijo slo­vansko govorecih dežel ogrskega dela monarhije že tedaj povezali z ekskluzi­vizmom do vladajocih Madžarov. »Hrvatska je napravila nanj izreden vtis. V vseh slojih prebivalstva je ugotovil navdušenje nad domovino in narodnostjo in odpor proti Madžarom.«180 (Petre 1939: 50) Za isto obdobje Petre že lahko 179 Prav Muršec je še leta 1850 pisal o Kollárjevih zaslugah za nacionalno prebuditev Slovencev: »Slavni Kolar je bil oni pervi od božje previdnosti nam zbudjeni blagi mož, cega bistri duh je iz svoje svetle višine naše potreboce na tenko pregledal in – odrešne resnice ucil …« (Marn 1890: 11) 180 Protimadžarski sentiment je bil že od zacetka netivo hrvaškega domoljubja in je koreninil v starejših ogrskih ukrepih v treh slovanskih pokrajinah, razumljenih skozi nacionalisticno ideologijo. Neubauer oziroma njegovi sodelavci protimadžar­ stvo navajajo kot enega konstitutivnih temeljev hrvaškega nacionalizma. Njegovo ugotavlja, da je, ko je govoril o Hrvatih, Vraz »rabil izraz hrvatski narod, ker ga je strogo locil od svojega.«181 (Nav. d.: 51) Iz teh odlomkov lahko razberemo, kako majhen je bil korak od »skepse do nemškega elementa« nasproti slovanskemu, ki so jo štajerski preporoditelji verjetno našli v ceških hvalnicah slovanstvu, do odkritega prezira nemške in/ali madžarske kulture, ki ga prva generacija preporoditeljev v takih razsežnostih ni poznala. Ideološka evidenca, ki je podpirala panslavizem, je razredno situacijo Slo­vanov v Avstriji mistificirala kot »naravno« tekmovanje slovanskega prebi­valstva z nemškim in madžarskim (ne pa na primer, kot v francoski revoluciji, tekmovanje treh nacij proti gospodi katerekoli nacionalnosti). Vraz tako kot vecina polizobražencev njegovega miljeja ni opazil kopernikanskega preo­brata, ki ga je zaradi perifernih pogojev in intelektualne inercije izvršila cela generacija preporoditeljev v vec slovanskih deželah. Ideologem nacije, ki je v svoji izhodišcni politicni rabi temeljil na svobodomiselnem zavzemanju za izkorišcano ljudstvo, je graške študente dosegel kot ekskluzivisticen in na neki nacin skoraj protinaroden – to pa zato, ker je tedaj že pripadal radikalno dru­gacni ideologiji nacije.182 obcutno krepitev sicer postavljajo šele v leto 1848, cas po Kossuthovih aprilskih zakonih (Neubauer idr. 2004: 278, 280). A skozi korespondence hrvaških in šta­jerskih preporoditeljev se zlahka dokaže, da je bil mocno prisoten že pred tem; skle­pati je celo mogoce, da je dolocene pasuse aprilskih zakonov navdihnilo prav ilirsko protimadžarstvo tridesetih let, sploh ce pomislimo, kako se je Kossuth postavil v vprašanjih drugih narodov (nav. d.: 270). 181 Prim. prismo Muršcu iz januarja 1835, v katerem Vraz razlaga, »za koliko korakov so že Hrovati (bolje Illyri) dalje v napredki« (Vraz 1866: 140). Istega meseca je tudi Juriju Knuplešu pisal o »Hrovatu« Gaju ter »Krajncih« Kastelicu, »Dr. pevcu Pre­šernu« in Copu (nav. d.: 138). 182 Na tem mestu morda ni odvec navesti ugotovitev Johna Neubauerja in njegovih sodelavcev, ko omenja Zahtevanja naroda iz leta 1848 (nazadnje so se tudi hrvaški ilirci postavili na stran odprave tlacanstva, a šele takrat, ko so se ustrašili, da jim ga bo sicer prinesla ljudska vstaja ali celo »madžaroni« /Jurdana 1998: 44/): »Zahteva, da lahko pomembne državne in cerkvene službe pripadejo le sinovom domovine, kaže, da je temeljni interes narodnega gibanja ležal v moci in dominaciji.« (Neubauer idr. 2004: 279) Pri tem ne gre za kako specificno štajersko branje panslavisticnih besedil. Kot smo se lahko prepricali, je hrvaško sklicevanje na Kollárja pripeljalo do podobnih ideoloških ucinkov. Slovanski etnicni nacionalizem je hitro in sis-temsko pridobival svoje poznejše poteze. Ob tem za primerjavo spomnimo na pestro narodnostno sestavo Balticevega Ilirskega kluba, ki so ga le dobrega pol desetletja pred tem imenovali tudi Srbska vlada (Petre 1939: 18), Gaja pa je (kakor smo tudi že omenili) prav Baltic s Karadžicevimi ljudskimi pesmimi navdušil za »naš« jezik, torej za štokavšcino. To jasno prica o tem, kako malo pomembni ali, ce smo natancnejši, kako nerazviti so bili še konec dvajsetih let pri tedanji nacionalisticni interpelaciji etnicni kriteriji. Odhod teologov Že prav kmalu po letu 1830 so iz predane družbe najprej zaceli odhajati graški teologi, ki so cakali na posvetitev ali pa so že postali duhovniki. S tem bi vsaj posredno lahko podkrepili drugo tezo raziskave. Prvi se je od družbe odtrgal Klajžar in pesniško umolknil, enako Matjašic in Knupleš, ki pa sta po letu 1833 stik z ostalimi obdržala. Še znatno tesnejše vezi je z Vrazom, Miklošicem in Kocevarjem (ki so edini študirali za laicne poklice in niso prekinili s preporo­diteljskim delom) ohranil Jožef Muršec. Ta je ideje svojega kroga v naslednjih letih zvesto razširjal po domacih krajih in širše, ceprav ga je v tridesetih in štiri­desetih letih prav povezanost z ljudstvom približala tudi idejam starejše gene-racije štajerskih preporoditeljev.183 To generacijo je do svoje posvetitve med vsemi mladimi sicer najbolj prizadevno spremljal Jakob Košar. Kaže, da sta Košarja duhovniška služba in opustitev študentskega in pesniškega življenja morda od vseh najbolj utesnjevali. Cez leta je tako resigniran ugotavljal: »[C]e bi se jaz kdaj vec rodil, za mešnika se ne bi ucil; mešnik je kakor mrtev za toti svet in se ima samo za duhovno brigati.« (Petre 1939: 27) Vecina najbolj zagretih clanov, ki so se postopoma vracali iz Gradca (med drugimi Muršec, Klajžar, Matjašic, Murko, Juri Knupleš in Lovro Vogrin), kot ugotavlja Petre, po posvetitivi ni zapadla strogemu rigorizmu kot kranjska 183 Fran Petre je zapisal, da so se vracali »domov, kjer so bili z delom prosvetljenih duhov­nikov Volkmerja, Modrinjaka, Cvetka, Dajnka, Jaklina, Krempla, grašcinskega oskrb­nika Šmigoca in drugih položeni prvi temelji za kulturni dvig in je ljudstvo že dobivalo v roke slovenske knjige, ceprav le molitvenike, abecednike in pesmarice«. (Petre 1939: 17) duhovšcina. Vseeno »ji poklic ni pušcal svobode« (nav. d.: 25), saj je dušno pastirstvo mladenicem jemalo tako rekoc ves cas. Poleg tega je morala biti cer­kvena služba pri vsakem od njih prioritetnega pomena, saj bi sicer lahko prišlo do nesoglasij s cerkveno oblastjo. V tridesetih letih se je Vraz pri zbiranju ljud­skih pesmi veckrat poskusil obrniti na nekdanje duhovniške sopotnike, saj so bili nenehno med ljudmi, toda z zanemarljivimi uspehi: »V svojem rodoljubju so skušali ohraniti, kar so morali obenem preganjati.«184 (Nav. d.: 159) Poseben primer je pomenila pot Antona Murka. Ta je že med aprilom in julijem 1827 zaradi pomanjkanja denarja prekinil s študijem modroslovja in odšel v franciškanski samostan kot Brat Ecehijel. Nato se je do konca januarja 1828 preživljal z delom na svetopisemskem in slovstvenem gradivu za duhov­nika in Dajnkovega pristaša Vida Rižnerja. Do študija bogoslovja Murko ni cutil nobenega zanimanja, za medicino, h kateri se je nagibal, pa ni imel denarja. Zato je leta 1830 sprejel ponudbo lastnika graške tiskarne Johanna Lorenza Grei­nerja, da izdela slovensko-nemški in nemško-slovenski slovar s slovnicno orga­niziranima uvodoma. Z obljubljeno aro se je odpravil na Dunaj študirat medi­cino, nato pa zapustil tudi Dunaj in živel vse bolj siromašno, zato se je leta 1832 vseeno vpisal na bogoslovje in ga štiri leta pozneje koncal z odliko (posvecen je bil leto poprej). Razhajanja z ostalimi clani Slovenske družbe so se zacela že vsaj leta 1833, kot poroca Vraz v pismu oktobra istega leta. Pismo, ki odlicno ilustrira duhovniško odpadanje od družbe že kmalu po njeni ustanovitvi, zaradi specific­nega izrazja citiramo v izvirniku (ki naj bi bil tako ali tako slovenski): Murko se je cijelo smetamorfozao; sad se zapopicu, je meni pravao jidje; jutros potovat ocu u duovališce (?). Ali bude stalen??? Družba naša Slovena imade jednako nezgodo s vojnom Doma Pedrona, da svaki dan odstupu sborniki, i recu, da neimadu baš sad ko­rista, a ja cu njemu vijeren ostati, et si fractus illabatur orbis. (Vraz 1866: 133)185 Murko se je tudi v prihodnje vse bolj oddaljeval od Slovenskega društva in se s svojeglavostjo (tudi z odstopanjem od panslavizma) tako priskutil Vrazu, 184 »Dasi je bilo zanimanje za narodno blago toliko razglašeno, da je mislil nanj vsak izobraženec, je zbiralec zadeval med ljudstvom vendarle na najvecje ovire. Narodno pesem je zaradi njene eroticne vsebine preganjala cerkev in jo skušala izpodriniti z nabožno. Zato je kmecki clovek utihnil, cim je pristopil 'gospod', a za gospoda sma­ tral vsakogar, ki je šel v mestne šole.« (Petre 1939: 159) 185 »[E]t si fractus illabatur orbis«: skoraj dobeseden citat z zacetka Horacijeve ode, ki opeva stoicnega heroja, ki bo vztrajal, tudi ce se vse okrog njega podre. da ga ta le nekaj let pozneje ni hotel vec prištevati h generaciji (Glazer 1935: 168; Toplak 2014: 3–4; Petre 1939: 26–27). Od vseh štajerskih preporoditeljev generacije je bila Murkova usmeritev gotovo najbliže socasnim kranjskim težnjam. Kot Jernej Kopitar je verjel, da mora jezikoslovec beležiti, kaj je v rabi, in ne dodajati novega, in se prav zato v nasprotju z njim v abecedni vojni opredelil za bohoricico. S tem je kot graški študentje, ki so se vse bolj ogrevali za panslavizem, nasprotoval prevec lokalno naravnanemu Dajnku – a prav tako ceškemu crkopisu, ki se je vse intenzivneje uveljavljal med Štajerci njegove generacije.186 Veliko izgubo je kmalu potem, ko je drušcina leta 1833 nanj stavila vse svoje upe, pomenil tudi odhod teologa Oroslava Cafa, ki se je pod Vrazovim men-torstvom zavzeto posvecal etimologiji. O pricakovanjih, ki jih je Slovensko društvo gojilo do Cafa, prica Vrazova oznacba v pismu Muršcu iz junija (»Ivanšca«) 1833: »Z' mladim Slovencom sva se spoznala, ki je cerstev philológ, iskren enthusiást za vso Slovenšino, inu rodoviten, obilen pevec z' îmenom 'Caf', sveto-trojicánom: 'z njega mnogega se vcakati smemo.« (Vraz 1866: 131) A že dobro leto pozneje je Caf zaradi duhovniškega poklica vse bolj opušcal filološke dejavnosti in pesnjenje. »Cav se je zapopil, naš narod se zategavoljo nic plemenitega od njega nadati nesme,« je oktobra 1834 njegovo duhovniško posvecenje (»zapopljenje«) sarkasticno komentiral Vraz (Petre 1939: 25–27). Ce si podrobno ogledamo obe izjavi, vidimo, da sta popolnoma komple­mentarni in kažeta na ideološki obrazec. Z njim zlahka sledimo logiki skle­panja, ki so si jo delili korepondentje. Ko je namrec Caf še kazal navdušenje, je Vraz sklepal, da slovenopoliti (»mi«) od njega »smejo« pricakovati »mno­gega«, ko pa je to upadlo, je Vraz decidirano zapisal, da »ne smejo« od njega pricakovati »nic plemenitega«. Toda projekt je medtem pridobil toliko doloc­nejše poteze, da je bila druga izjava veliko bolj romanticno usodna: zdaj je bil tisti, ki naj od Cafa nicesar ne pricakuje, »narod«. Glede »zapopljenja«, ki ga je Vraz veckrat ocital bogoslovskim odpadnikom od Slovenske družbe, mimogrede omenimo, da je predvsem do zacetka štiride­ 186 Ko mu je Ljudevit Gaj predlagal, naj svoj slovar izda v ceški grafiji, je delo izšlo v bohoricici »s krepko podcrtanim poudarkom, da se Murko zavestno oprijemlje slo­ venske knjižne tradicije« (Petre 1939: 48). setih let pogosto zanicljivo govoril o duhovniškem stanu. Vsekakor je takrat – verjetno upraviceno – duhovništvo povezoval s koncem romanticnih dejav­nosti, kar je opažal pri mladih teologih. Muršcu, ki se mu je že leta 1833 javljal vse manj, je prihodnje leto v pismu tarnal: Vcera mi je scer Kanclar pravil, ka ste zdaj v' mesto zakaplanjeni – para tej ga neboma vec v' Kajžari po šegi Grekov I Rimljancov ležaje' na laket naslonjena pila!! – Kanclar je menil, ce ste prej ne zgorie mogli pisati, kaj še bote zdaj menje casa meli, da ste v' takem mesti gostlivem, i bodo Vas povsod tak radi meli, da nanjc nebote po meni se spotiti mogli, – pa nanj bo, kak hce, ja še Vas le s'tim pismom nadleci derznem spomniv še se Vašega nekdašnega družstva, kero še mi skos svoje ucinke, prijasne obraze najnih za­bavstev na pamet nosi. – Vi ste zdaj v' mesti: kdo bode nam zdaj slovenske reci i povesti tak zvesto i radoljubno mej ljudstvom pobiral? Kdo moje ljublene sestre deco dostojno vucil? Kdo druge Slovenceke Miklašovske fare? (Vraz 1866: 135–136) Vsekakor se njegova skepsa do »popov« v tridesetih letih kaže tudi v nje­govem romanticnem zagovarjanju svetovljanske eroticne lirike. Ko se je Gaj leta 1837 zaradi svoje ideologije sloge v Danici še bal objavljati ljubezensko liriko (tako da sta bila najbolj prikrajšana prav Vraz in Vukotinovic), mu je Vraz poslal pisemski ugovor. Svoj protest proti temu, da se ilirski vodja noce zameriti duhovnikom, je izrazil z vživljanjem v »kakega starega zagorskega ali slavonskega patra«, ki bi se retoricno vprašal: »Kaj je meni za to, je-li Vukoti­novic tako ali drugace zaljubljen?« (Petre 1939: 120) Iz romanticne lirike je svoj antiklerikalizem po vsej verjetnosti tudi pobral – ce ni bil vpliv celo izkljucno Prešernov. Toda Vraz ga ni kar mehanicno presadil v štajerske razmere, temvec so tudi te vse jasneje izkazovale pomik v roman-tiko. Tako si je Dajnko, konservativni predstavnik prve generacije preporodi­teljev, mocno prizadeval, da bi graško stolico zasedel klerikalni Anton Lah – ki je izgubil proti laiku Kolomanu Kvasu, s katerim je (potemtakem) simpatizi­rala Vrazova generacija. Kidric prav to navaja kot enega od mogocih razlogov za Vrazov odpor do duhovnikov, ki je izprican tudi v nekaj njegovih pesmih (Kidric 1912: 162). A kot ugotavlja Petre, je bila Vrazova kritika »duhovnikov« vselej omejena le na prakse katoliškega poklica. Privzgojenega tradicionalnega kršcanstva nikoli ni zares problematiziral in se o njem tudi ni nikoli izražal nespoštljivo: V verskem oziru je strogo ohranil miselnost katolicizma, ki so mu jo posredovali kot otroku in ki je ni v letih prestopa in kasneje nic vznemirjalo in nic vzvalovilo. Odpor proti vrsti duhovniškega delovanja, ki so ga kazale nekatere zgodnje slovenske pesmi, je moral biti, tako kot mnogo drugega pri njem, le zunanje prevzet literaren vpliv, ki se je kmalu zabrisal. Kadar pa je nasprotno nanesla prilika, da je uporabil primero s podrocja verske miselnosti, je ni opustil, temvec rad zapisal stavek, ki bi ga ne zapisal, kdor bi za­padel verskim dvomom ali odporu proti katerim koli postopkom cerkve kot institucije. (Petre 1939: 169) Premisa se zdi prepricljiva, pojavljajo pa se tudi nasprotna mnenja. Pogacnik piše takole: »Na vseh ravneh se je prebijal k svobodnosti in nevezanosti, zato je tudi v svetovnonazorskem pogledu prispel do stopnje areligioznosti.«187 (Pogacnik 1969: 176; prim. Kovac 2005: 120) Pravzaprav je težko reci; Vraz je tudi v izražanju religioznih obcutij zelo hitro prehajal med skrajnostmi. Posebno v tridesetih letih so se njegovi nazori tako skrajno menjali, da ni mogoce nedvo­umno skleniti, ali ni bil v nekem (sicer gotovo kratkem) obdobju tudi ateist. Toda vrnimo se v Gradec sredi tridesetih let, ki je po posvecenju teologov kazal precej drugacen študentski utrip kot takoj po letu 1830. Nekako v treh letih so v Slovenski družbi ostali le trije clani, vsi laiki: Štefan Kocevar, Miklošic in Vraz. Še vec, Petre sklepa, da bi tudi Kocevar že obupal nad preporoditelj­skimi gesli in ostal pozabljen vaški zdravnik, ce ne bi ob njem odrašcala Vraz in Miklošic (1939: 29). Clanek Celakovskega in Copov odgovor nanj Na koncu pocitnic leta 1832 je Vrazovo pozornost pritegnila ocena, ki jo je o Krajnski cbelici napisal František Ladislav Celakovský in jo objavil v Casopisu Ceškega muzeja (Casopisu Ceského museum). Za almanah je ceški panslavist slišal od Kopitarja, ki pa o Cbelici ni vedel veliko. Celavkovský je zato brez posebnih pricakovanj narocil deset izvodov prve številke, ki ga je navdušila, kar se pozna tudi iz ocene. Med drugim je že tedaj jasno opozoril na Pre­šernov izstopajoci talent (Legiša 1963: 189; Petre 1939: 32–33). Ni pa pisal le o slovenski književnosti, temvec se je posvetil tudi slovnicnim vprašanjem. V teh je z dobršno mero ironije pokazal na nesorazmerje med slovnicarsko 187 Še sistematicneje ga, kakor smo omenjali zgoraj, v revolucionarni in protiklerikalni kontekst postavlja povojni Anton Slodnjak. vnemo in socasno primitivnostjo jezika. Namignil je na možnost, da bi se slovenšcina – ce se slovenski pisci nazadnje odrecejo tradicionalni pisavi – pisala v ceški grafiji. A tega naj ne bi zagovarjal suhoparen slovnicar, pac pa dober in priljubljen pisatelj, kakršen je Prešeren, s cimer se je seveda Vraz zlahka poistovetil. (Nav. d.: 33–34) Prav clanek Celakovskega je bil, kakor je mogoce rekonstruirati, najbolj nepo­sredna spodbuda za (konkretno) Vrazovo novo pojmovanje nacije. Vraz je do informacij o ceški preporoditeljski literaturi prišel že prej. Tudi Celakovskega je cenil že pred omenjenim clankom – ce nic drugega, je clanek prav zato z zani­manjem prebral. A šele poglobljena in argumentirana pohvala almanaha je pri Vrazu zbudila sistematicno zanimanje za osrednje ceške panslaviste (kakor tudi za Cbelico). Zanimanje se je nemalo zatem, ob spoznavanju Kollárja, razraslo v navdušenje. In ravno od omenjenega clanka lahko Vrazovemu nacionalistic­nemu nazoru sledimo bolj ali manj kontinuirano. Potem ko je etnicni (proto)na­cionalizem panslavisticnih ikon ideološko okviril bolj ali manj celotno Vrazovo prakso, so pesnika h kriticni refleksiji kvecjemu sporadicno spodbodli stiki s Prešernom in Copom. Po njegovem sprejetju ilirizma in dokoncnem razcepu s cbelicarji pa se je etnicni vidik Vrazovega razumevanja naroda zgolj ucvrstil. Zdi se, da je prav ideologija tega clanka Jakoba Frassa scasoma dokoncno interpelirala v Stanka Vraza. Tovrstna recepcija je bila mogoca na ideološkem substratu štajerskih preporoditeljev prve generacije in ucnih ur gimnazijske poetike. Prav zaradi tega substrata je Vraz novo intervencijo – nazore Ljude-vita Gaja – sprejel tako ugodno. A ta proces se ni zgodil povsem brez težav. Še pred Gajem je Vraz doživel še eno ideološko intervencijo, ki je imela v nadalj­njih letih nanj usoden vpliv. Nedolgo za usodnim clankom je namrec Vraz z zanimanjem prebral tudi odgovor, ki ga je na Celakovskega naslovil Matija Cop. Ta je bil do slovenskega jezika in literature bolj kriticen razsodnik od ceškega ucenjaka.188 Postavil se je 188 V tej vlogi se Cop ni znašel prvic; že januarja leta 1828 je v pismu Kopitarju pojas­njeval, zakaj stežka sprejme Šafárikovo prošnjo, ki mu jo je posredoval Kopitar, in sicer da bi za novo izdajo zgodovine slovanskih jezikov in književnosti(Geschichte der slawischen Sprache und Literatur nach allen Mundarten), ki je prvic izšla leta 1826, napisal kaj vec o kranjski literaturi. Ceprav je izziv sprejel, je bilo Copovo stališce že od zacetka jasno: »[Ž]e iz vrstic, ki jih je [Šafárik] naslovil na Vas, posnemam, da kategoricno na stran teženj po vzvišenem, cistem jeziku, saj da jezik ne more biti popoln, dokler sestoji vecinoma iz kmeckega besedja. Jezik bi se moral tako po Copovo upreti moralisticnemu jarmu, ki mu ga je nalagalo utilitaristicno slovstvo. Temu naj bi botroval strah konservativcev, da bi neukemu ljudstvu v roke prišlo ctivo, ki bi ga lahko omajalo v verskih nazorih (Petre 1939: 34–35). Med Copom in Celakovskim se je zacela živahna korespondenca. Vraz, ki si je želel filologu pisati že slabi dve leti pred tem, se je tokrat vendarle opogumil in se vkljucil v razpravo. Istega leta se je Vraz – po nizu ljudskih pesmi, ki jih je priobcil prvi zvezek Cbelice, posredno pa tudi zaradi ugleda Kopitarja in Vuka Karadžica – zacel sistematicno ukvarjati tudi z zbiranjem ljudskih pesmi. »Ob iskanju vsega pristnega, neizumetnicenega in prvobitnega je dobila najvišjo ceno ljudska poezija kot pravi izraz tajnih globin narodovega duha,« piše Petre (1939: 8) in stopnjevano dejavnost poveže zlasti s Herderjevim vplivom. naše slovstvo napacno presoja. Kako bi sicer mogel govoriti, naj bi ga tako obrav­navali, kakor obravnava on ruski ali poljski razdelek […]? […] Popolnejši seznam in natancnejšo oceno naših starih tiskov lahko najde Šaf[á]rik v Vaši Gramatiki, ce kaj takega namerava (to velja tudi za slovnice in slovarje.) Ali pa naj jaz more-biti estetsko ocenjujem naše patres Basarja in a S. Croce ali naštevam razne izdaje evangelijev, katekizmov, Tomaža Kempcana etc.? Želim o tem dolocnejša navo­dila – [.]« (Cop 1986: 95, 97; Kos 1986: 311–312) Izstopa Copovo suvereno mla­dostno stališce, s katerim je v eni potezi zavrnil dve profilirani avtoriteti slovan­skega izobraženstva, zgodnje retroaktivno konfabuliranje »našega« in njegovo edino tedanjo empiricno oporo, tj. kranjsko cerkveno izrocilo. Ceprav Cop v kore­spondenci (1986: 159–161, 195, 227 idr.) decidirano govori o Kranjcih oziroma o kranjskem (»krainschen«, »carniolana«), sourednik njegovih objavljenih pisem Janko Kos v Opombah to marljivo popravlja v »Slovence« oziroma »slovensko« (Kos 1986: 312, 326, 341 idr.). Copovo brezkompromisno odlocnost je poucno primerjati z Vrazovo ponižno vnemo, ko ga je Šafárik nekaj let pozneje izbral za informatorja pri karti slovanskih narecij. Tudi v nadaljevanju Copovega zgodnjega pisma Kopitarju ne manjka ironije do mitologizacije (neobstojece) kranjske knji­ževne tradicije: »Vi […] morete našo 'domovinsko korist' ['vaterländisches Inte­resse'] neprimerno bolje braniti kakor jaz, ki bi sicer tudi rad to delal, kot bi pac mogel, ce bi le dolocneje vedel, kako naj se to zgodi.« (Cop 1986: 95, 97) Ceprav je Kopitar Šafáriku material poslal že leta 1831, je bil v celoti objavljen šele leta 1864 – po Šafárikovi smrti (Legiša 1963: 188). V zbiranju ljudskih pesmi je bil Vraz vsaj v takem obsegu in sistematicnosti najbrž prvi na Slovenskem (Terseglav 2004: 19), vsekakor pa je slovensko narodno poezijo »poznal bolje kakor katerikoli drugi Slovenec tedanjega casa« (Slodnjak 1952a: 73). Fokloristka Marjetka Golež Kaucic (2003: 48) sicer kri-ticno opozarja, da je »menil, da se mora ljudska pesem zapisovati tako, kot jo slišimo, in se ne sme ponarejati po normativih literarne poetike, vendar je prav on sam predeloval ljudsko pesem in jo prenarejal lastnemu okusu«.189 O tem je v pismu Prešernu ponižno porocal (v Kidricevem prevodu): Prepisovanje narodnih pesmi stavi mojo potrpežljivost zelo na poskušnjo. Prvotna zbir­ka teh pesmi obstoja iz vec listicev, na katere sem jih napisal s svincnikom iz ust naših deklic. Marsikatera teh pevkinj je bila dostojna potomka prve lepote in prve grešnice, lahko si je misliti torej tudi z manjšo domislijo, nego jo imaš Ti, da se kopija ni mogla tako natanko skladati z matico. Pozneje sem si dal sicer še marsikatero pesem peti od sta­rejših ljudij ter jo na pravcate pole citljivo prepisal, toda ker nekatere besede niso hotele soditi v metrum, ki sem ga menil videti v prvi kitici, sem si dovolil majhno slovstveno trinoštvo ter sem jih stlacil vanj siloma. (Kidric 1910: 297) Leta 1839, kot bomo videli, je izdal knjigo slovenskih ljudskih pesmi, zbral pa jih je še veliko vec. Danes ni splošno znano, da v znamenitih Štrekljevih Slovenskih narodnih pesmih (1895) prav Vrazovi »zapisi z nacrti melodij tvorijo najvažnejši del« (Slodnjak 1952a: 73). Posebno sredi tridesetih let pa je tudi Vrazovo umetno pesništvo izpricevalo vrsto navezav na ljudsko motiviko in duh (nav. d.: 37). V svojem prvem pismu Celakovskemu spomladi 1834 se je Vraz vsekakor že lahko predstavil kot »zbiralec slovenskih narodnih pesmi, mlad pesnik, preva­jalec« (Petre 1939: 36). Korespondenca je pomenila zacetek njegovega dopiso­vanja s ceškimi filologi in pisatelji. Za vec let ga je tako zamotila, da Petre strm padec njegovega uspeha v drugem letniku študija filozofije pripisuje prav dopi­sovanju s Celakovskim (nav. d.: 38). Dopisovanje se je v prihodnjih desetih letih, kot si bomo ogledali pozneje, zaradi vrste razlogov tudi mocno razvejalo. Prav pod vtisom Celakovskega se je Vraz brez pridržkov odlocil za predlagani ceški crkopis, o cemer je v pismu Celakovskemu spomladi leta 1833 že pisal. Poleg tega ga je, kot smo nakazali, šele panslavistova ocena Prešernove poe­ 189 Prav zaradi tega kriterija je Vraz Ahaclovim ljudskim pesmim odrekal pristnost (Petre 1939: 96). zije zares navdušila za kranjski almanah. Tudi tega je pred tem poznal in cenil, vendar mu ni naklanjal tolikšne pozornosti (nav. d.: 36–37). Pesmi, ki jih je Vraz z novimi spodbudami napisal, so sicer umetniško skromne, toda za štajerski kontekst izrazito pomembne. Vrazova poezija je namrec – po šibkih in zatrtih Modrinjakovih poskusih – prva prava štajerska poezija, ki se je odtrgala od utilitarnosti prejšnje generacije. Ucinkovala je z bolj svetovljanskimi sredstvi, predvsem pa se ni ustavljala pred individualnim (in) eroticnim custvom. Liricnost je še vsaj desetletje ostala Vrazova stalnica in njegova prepoznavna lastnost ne le med štajerskimi pesniki, temvec tudi v krogu ilircev (nav. d.: 41). Le malo po pisemskem stiku s Celakovskim je Vraza doletelo še enonadvse pomembno poznanstvo. Že Celakovský na eni in cbelicarji na drugi strani so njegovo literarno iskanje razpeli med dve dilemi: vseslovansko ali kranjsko delovanje in ljudski ali izobraženski pesniški jezik. Po srecanju s hrvaškim gibanjem, ki ga je spoznal prek njegovega duhovnega vodje in »ide­ologa« Ljudevita Gaja, pa je bil Vraz še dodatno neodlocen – pa tudi dodatno vznesen (Petre 1938a: 3–5). Gaj, tedaj že diplomiran študent prava, je tik pred zacetkom poletnih pocitnic leta 1833 obiskal Dunaj. V prestolnici Habs­burške monarhije je cakal na cesarjevo odobritev za izdajo hrvaškega politic­nega casopisa z literarno prilogo v hrvaškem jeziku. Ob vrnitvi v Zagreb pa se je ustavil še v Gradcu. Vraz ga je po imenu poznal (vsaj) iz njegovega sodelovanja v Ilirskem klubu,190 o tedanjem srecanju pa je pozneje zapisal: »Po dvuh besedah sva se spoznala, i potem me je on na Hrvatsko pozval.« (Slodnjak 1952a: 21; Dre-chsler 1909: 200; Petre 1939: 47) Ob tem ne smemo zanemariti ideološkega ucinka zelo podobnih narecij (med Krapino in Cerovcem je le dobrih 40 kilometrov zracne razdalje). Sklepamo lahko, da je Gaj Vrazu pripovedoval o svojih dejavnostih na Hrvaškem. Na štajerskega mladenica, ki se pred tem za hrvaške razmere ni posebej zanimal niti jih ni poznal, so Gajevi pogledi (in njihov zagrebški domet) vplivali opogumljajoce. Sklenil je, da Hrvaško obišce takoj po pocitnicah. 190 Gaj je po svojem odhodu iz Gradca v Pešto leta 1829 prek študentov teologije tudi štajerske kulturne delavce (vsaj Matjašica in Murka) poskusil pridobiti za zgodnje panslavisticne zamisli (Petre 1939: 47). doma, ko je spoznal Kollárja in na Hrvaškem na lastne oci opazoval živahno dejavnost, ki se je nanj sklicevala. Iz clanka Celakovskega in Copovega odgo­vora nanj se je seznanil tudi s subtilno izraženimi razlikami med kranjskimi in panslavisticnimi stališci. Vseeno bi težko rekli, da je bil Vraz že v dilemi, ko bi se moral opredeliti med kranjsko in panslavisticno prakso. Vidimo lahko torej, da Vrazovi ideološki mejniki nikakor niso razporejeni kro­nološko. Do osrednjih panslavisticnih in kranjskih progresivnih ideologemov, ki so skozi cas proizvedli najvecje trenje, je Vraz prišel tako rekoc v istem casu. In še nekaj casa po tistem lahko celotno Vrazovo prakso razlocimo med tisto, ki si je pri­zadevala za svoj vpliv v kranjski oziroma slovenski literarni in slovstveni dejavnosti, ter tisto, ki je nasprotno težila k slovanski vzajemnosti. Nepremostljiv razcep med pogledoma pa se je Vrazu najbrž zacel nakazovati šele po obisku Ljubljane, ko je svoje kranjske vzornike prvic poskušal seznaniti s svojimi pogledi v živo. Vrazovo slovensko delovanje: približevanje cbelicarjem Izid prve številke Krajnske cbelice 30. aprila 1830 je bil s svojo romanticno vizijo odmev socasnega evropskega dogajanja. Še šest let prej, leta 1824, je vladna cenzura uspešno onemogocila izid politicnega lista Slavinja zaradi strahu pred revolucionarnodemokraticnimi idejami. Vraz si je mocno prizadeval, da bi v Cbelici, ki jo je posebno po clanku Celakovskega cenil kot najvišji izraz kranj­skih literarnih teženj, objavil svoje pesmi. Ljubljano je po vecletnih namerah obiskal po pocitnicah 1834. Tja je, že navdihnjen s socasno Gajevo dejavnostjo, potoval prek Krapine, Podsuseda in Samobora (Petre 1939: 68). V kranjski prestolnici je vec dni prebil z Matijo Copom, Francetom Prešernom in Miho Kastelicem. Ceprav je nekaj malega mogoce rekonstruirati iz pisem, ki sta si jih kasneje izmenjala Vraz in Prešeren, se o prvem srecanju ni ohranilo veliko porocil. Zelo verjetno pa je, da je Vraza prav srecanje s kranjskim krogom in njegovimi izdelanimi nazori nekoliko upocasnilo v sodelovanju z Gajem, ki si ga je zastavil nemalo pred tem. Jezik Vrazovih pesmi, predvidenih za objavo, je, kot smo se lahko prepricali, od kranjskega precej odstopal. Ne cudi torej, da so se njegovi pogovori s Pre­šernom, Copom in Kastelcem sukali pretežno okrog jezikovnih vprašanj. Ta so se nazadnje strnila v dve dilemi: zapisovanje polglasnika in zapis ponaglasnega o. V obeh je bil Cop pripravljen popustiti Vrazovemu vidiku (Brncic 1936b: 55); pred tem namrec ni bil vedel, da štajerski izgovor na teh mestih ne pozna vokalne redukcije (Petre 1939: 67–68). Vse kaže celo na to, da je šele po Vrazovem gla­snem branju Sonetnega venca razumel, da štajerska izreka ne pozna redukcije in da Dajnkova pisava le ni bila tako skonstruirana, kot ji je bil pripisoval (Kidric 1910: 193–194). Vraz je Kastelicu obljubil, da mu po vrnitvi na Štajersko pošlje nekaj pesmi za objavo v petem zvezku almanaha (Petre 1939: 69). Stik s cbelicarji je trajal vec let in je bil precej zapleten.192 Prešeren se (v nasprotju s Copom) z Vrazom ni maral pogovarjati o filologiji in mu je ocitno zgolj svetoval, naj uporablja kranjšcini bližji jezik. Nasprotno je Cop navdušil Vraza z »Unparteische Ansicht« na vprašanja abecedne vojne. V pogovoru je namrec Vrazu zaupal, da ni nasproten (sicer postopni) vpeljavi ceškega zapisa za slovenšcino. Posredno pa ga je tudi opogumil za zagovarjanje vzhodnošta­jerskega vokalizma, kar se je izkazalo nekoliko pozneje (Slodnjak 1952a: 26, 34). Vraz je verjel, da bi morali knjižno normo, ki so jo uveljavljali pretežno kranjski pisci, dodelati z elementi razlicnih slovenskih narecij in drugih slovan­skih jezikov.193 Takrat je še poudarjal pomen panonskih narecij.194 192 Še bolj ambivalentno ga je razumel Vraz, vendar mu je za osmišljenje dvoumnosti (in njeno razrešitev) manjkal smisel za refleksijo. Ker se je pogosto odzival pretirano custveno, ga je vsak izostanek pisnega odgovora iz Ljubljane (in teh ni manjkalo) zelo prizadel; nasprotno je lahko celo ob zelo obrobnih priznanjih, ki jih je za svoje delo obcasno dobil od cbelicarjev konec tridesetih let, verjel, da mu bo Prešeren cez cas vendarle sledil »ne le v smeri vzhodnoštajeršcine, temvec tudi iliršcine« (Slo­dnjak 1952a: 65). 193 Ob tem je zgovorno, kako je isti Vraz leta 1836 napadel rabo izposojenk iz drugih slovanskih jezikov v Danici, »in to s toliko odlocnostjo, da je že grozil. Sam bo sicer ostal kljub vsemu narocnik, toda ljudem postaja list nerazumljiv, in zopet bodo odpadli v Slavonce, Hrvate-Zagorce in Štajerce!« (Petre 1939: 117–118) Treba je poudariti, da je Vraz tudi potem, ko si je pod vtisom novih spoznanj premislil, novo stališce zagovarjal z isto nepopustljivo odlocnostjo, kot pred tem kako drugo. Prehod pa je bil tudi tu povsem sistemski – bolj ko se je uveljavljal nacionalizem, bolj odvecno se je zdelo vprašanje narecij, ki so bila pregrada do enotnega, standardizira­nega nacionalnega jezika. 194 Prav tem narecjem je posebno pozornost posvecal tudi pri zbiranju ljudskih pesmi. Mnoge ljubezenske oziroma eroticne ljudske pesmi je zapisoval prav v srecanjih z dekleti iz Cerovca in njegove neposredne okolice (Slodnjak 1952a: 25, 36, 44). Toda to so bila zgolj sporadicna ujemanja, ki so zadevala predvsem Copa in Vraza. Vecinoma pa Cerovcanove stike s kranjskim kulturnim krogom zazna­muje temeljna skepsa, ki jo je krog izžareval nasproti Vrazovi poeziji, med drugim prav zaradi jezikovnih razlik med njihovo in Vrazovo slovenšcino. Vrazovo slovensko pisanje Ceprav se je Vraz trudil, da bi njegove pesmi sledile kranjskim jezikovnopoli­ticnim vzorom, je bil vpliv njegovega domacega narecja, tj. prlešcine, premocan. Objava priloženih poezij, ki mi povsem ugajajo, je v Ilirskem listu izostala, ker so za bero-ce obcinstvo prevec nerazumljive. Kadarkoli izidejo moja carmina v omenjenem listu, se spotikajo óbnje zato, ker se jim zdé baje nerazumljiva, vendar so za nas Kranjce mnogo umljivejša kakor Tvoja v štajerskem narecju zložena, ki jih vcasih celo jaz in Kastelic le na pol razumeva. Tako je Vrazu leta 1837 pisal Prešeren (1971: 248; prim. Slodnjak 1952a: 68). Vraz je Prešernu v korespondenci (neuspešno) razlagal, da se bo scasoma prek zbliževanja jezikov in kultur oblikoval en sam slovanski jezik. Pot do njega naj bi slovenšcino vodila cez neogibno etapo, »na kateri naj bi se vokalizem slo­venskega knjižnega jezika vzpostavil na podlagi vzhodnoštajerskega govora. Ta skrajni cilj naj bi bil menda tudi impulz vsemu literarnemu delovanju pri Slovencih« (Slodnjak 1952a: 70). S svojo prvo poezijo po srecanju s cbelicarji si je Vraz zaradi ocitnega zaosta­janja za kranjskim vzornikom prislužil tudi cez 20 precej neprijaznih »pušcic«. Te mu je pod psevdonimoma Vrac195 bedastih pevcev in Moštvavec196 ognu­senja našega jezika namenil Miklošic in s tem za dolgo casa vnesel razdor med nekdanja nelocljiva sodelavca (Slodnjak 1952a: 18).197 V daljši zbadljivi 195 Najbrž v starejšem pomenu zdravnika (ki ga Pleteršnik /1895: 791/ pripisuje tudi vzhodnoštajerskemu narecju). 196 Mašcevalec. 197 Glede na njuno tesno prijateljstvo so bile pušcice pravzaprav razmeroma nizkotne. Ceprav je pesmi veckrat preklical in se Vrazu globoko opravicil, je napetost obstajala še naprej. Kakorkoli že, sredi desetletja se je razmerje med njima znova ohladilo, saj je Miklošic zacetke Vrazovega pisanja v iliršcini razumel kot odpadništvo (Slodnjak 1952a: 51). Zanimivo izhodišce za razmišljanje: ali bi se Miklošicu, ki se je v kajkav­ neobjavljeni pesnitvi, ki mu jo je Miklošic prav tako posvetil v tistem casu, je o njegovem prehajanju med narecji zapisal: Idi v svojo domovino, tam kje 'z trte se cedi sladko lotmeržansko vino ino tist'ga se napij! Ker vsak, kteri ce leteti, (Tebi tudi znano je) vsaki s sabo more 'meti netrudne perutnice. Tud' poslušej, kak Slovenci od tevtonske dal'c meje kak Gor'cani, kak Dolenci lep' svoj jezik govore[.] (Slodnjak 1952a: 18) Z Miklošicem so se na tihem ali povsem deklarirano strinjali mnogi vzhod­noštajerski preporoditeljski zanesenjaki (nav. m.). Še bolj smo lahko gotovi, da je podobno zadržano Vrazovo poezijo sprejel Prešeren-Copov krog. Še leto po prvem obisku Ljubljane je Vraz prizadeval za povezovanje s kranjskimi vrstniki in marljivo pripravljal pesmi za objavo v almanahu. To je vzel tako resno, da je za nekaj casa celo opustil ceško grafijo in dosledno uporabljal bohoricico. Poleg tega se je v tistem casu besedja osrednje slovenšcine ucil kar iz Trubarje­vega prevoda Matejevega evangelija (Petre 1939: 73–74). Ob vedno novih pesmih in urjenju v knjižni slovenšcini je konec leta 1834 nacrtoval tudi izid štajerskega literarnega almanaha. Ta se je povsem v slogu Krajnske cbelice obracal na izobraženega bralca, to pa je izražal tudi nacrtovani naslov – Cvetlice z' vertov vsakega izobraženega. Poleg graške družbe naj bi pri njem sodelovali tudi trije kranjski študentje na Dunaju (ob Copu, ki je bil že lociran v Ljubljani, Jernej Zupan in Anton Mažgon), ki jih je k sodelovanju pritegnil Kocevar, ter Kastelic in Prešeren, ki ju je povabil Vraz. Nacrti se niso izšli, ceprav je Vraz gradivo zbiral zelo prizadevno (Petre 1939: 85–87). skem Varaždinu navdušil za pouk v »materinšcini«, sredi tridesetih let zdelo kaj drugace, ce bi Vraz namesto štokavšcine uporabljal kajkavšcino? Vprašanje pušcamo popolnoma odprto. V prvih zimskih tednih leta 1834 je Andreju Smoletu, ki se je ravno mudil v Gradcu, Vraz nazadnje izrocil prvo pošiljko svojih pesmi, naj jih nese Kaste­licu. Pošiljka se, kako simptomaticno, v zapušcini cbelicarjev sicer ni ohranila, a precej verjetno je, da gre za tiste pesmi, ki jih je Vraz pred odpošiljanjem veckrat prepisal, in sicer šest pesmi s skupnim naslovom Zmes (nav. d.: 74). Petre njihovo neobjavo v almanahu razlaga s pomanjkanjem njihove literarne kakovosti; ta pa je bila v kombinaciji z omenjenimi razlikami v jeziku, ki jih je Vraz sicer neuspešno poskušal preseci, težko sprejemljiva. »V Vrazov prilog je govorilo zgolj dejstvo, da bi bil prvi štajerski sodelavec Cbelice.« (Nav. d.: 79) Toda ambivalentnosti stika med Vrazom in cbelicarji niso dolocale le težko premostljive razlike med lokalnimi jeziki in iz njih izhajajoce razlike v kul­turnih nazorih. Še bolj je namrec razcep med obema stranema proizvajalo izra­zito ideološko trenje med njima. Prav to je do neke mere prispevalo tudi k vsem ostalim razlikam, ki smo jih na tem mestu navedli zgolj za uvod. Najprej lahko opazimo generacijsko enotnost v ocenjevanju predhodnikov: tako Prešeren-Copov krog kot štajerski preporoditelji so do poudarjene (/para/razsvetljenske oziroma jožefinske) utilitarnosti in pedagoškosti sta­rejših generacij preporoditeljev kazali izrazit prezir in neredko pokroviteljski posmeh, tako znacilen za romantiko. Navsezadnje obstajajo zlasti v tridesetih letih tudi druge – sicer silno redke – sticne tocke med Prešernom in ilirskimi nazori. Ce gre verjeti Vrazovemu pismu Gaju, je Prešeren še leta 1837 prepeval njegovo Još Horvatska nij' propala (Ilešic 1910: 419; Petre 1939: 123). Tudi sicer v pismih Vrazu Prešeren ni bil pregrob do ilirizma ali panslavizma. Sploh pa je izpricano, da je Prešeren en izvod Krsta (v katerem so otroci Slave ven­darle omenjeni) leta 1836 poklonil Babukicu s pripisom »Gospodu Babukicu, Iliru s Slavon'je, dr. Prešeren, Ilir iz Kranjske« (nav. m.). Romanticni vpliv se je skratka nedvomno diseminiral tudi onkraj politicne locnice. A ob vsem, kar se je Prešerno­vega ohranilo, je tovrstnih momentov izrazito malo in so – kakor ugotavlja Petre – »v popolnem nasprotju s kasnejšim razmerjem« Prešerna do ilirizma (nav. m.). Toda, kot smo ugotovili v izhodišcu, gre za dva izrazito romanticna pristopa. Z denotacijo romanticnega sentimenta bi se mnoge literarnozgodovinske analize zadovoljile. Mi pa jo vzemimo za izhodišce bolj podrobne analize ide­ologemov dveh romantik. Prešeren, Cop, Vraz in ideologija: dve romantiki Romanticna podobnost med Prešernom in Copom na eni strani ter Vrazom na drugi je tudi v navezavi na prejšnjo generacijo le navidezna. Zacnimo z najsplošnejšim: tako Prešeren kot Vraz sta bila romantika, ki sta zavracala razsvetljenske literarne nazore. Še vec, romantika sta bila prav zato, ker sta jih zavracala. Prav to pa naj bo referencni okvir, ki naj služi za analizo ideoloških razlik med obema strujama. Najprej je seveda treba razcistiti, kako definitiven je na primer Copov in Vrazov odpor do razsvetljenstva. Bi ju lahko imenovali za protirazsvetljenca? Vraza najbrž lahko – pri Copu pa bi bila to hudo zavajajoca oznaka. Še preden se izkristalizirata dve romantiki, se torej izkaže, da imamo opraviti z vec razsvet­ljenstvi. A to bomo za zdaj spregledali in za izhodišcno tocko vzeli jožefinsko (psevdo)razsvetljenstvo, znacilno za kranjske in štajerske pisce do leta 1820. Njihova osrednja težnja, ki so jo romantiki zavrnili, je bila opismenjevanje kmeta. Njihove objave so bile zato omejene na najpreprostejše utilitarno ctivo, namenjeno lažji interpelaciji v vladajoco fevdalno ideologijo. Tako kranjski razsvetljenci kot štajerski preporoditelji prve generacije so želeli kmeta vklju-citi v širše (nekmecke) družbene procese. In v obeh pokrajinah se je generacija, ki je nastopila okoli leta 1830, temu odrekla. Romanticna generacija je verjela, da ima literatura višje smotre – in v skladu s tem ravnala. To velja tako za Pre­šerna kot za Vraza. A tu se podobnosti nehajo, nakazovati pa se zacnejo razlike. Ker smo si ilirizem in njegovo navezavo na miselne tokove 18. stoletja že ogledali, se najprej posvetimo intelektualnemu profilu Kranjske in se na šta­jerske preporoditelje spet navežimo na koncu ekskurza. Od Štajercev se nista razlikovala le Prešeren in Cop (ali pac cbelicarji nasploh), temvec so bile že dileme kranjskih preporoditeljev v temelju dru­gacne od štajerskih – prav kakor so se v obeh deželah dileme pojavile v popol­noma razlicnih politicnih in ekonomskih pogojih. Od tod pa ni mogoce preprosto sklepati, da je bila kranjska nacionalna for-macija pretežno progresivna, Štajerska pa reakcionarna. Namesto tega posku­šamo poudariti, da je Kranjska zaradi specificnih družbenoekonomskih razmer (med katerimi sta tako železarski monopol kot etnicna homogenost) že sama izkazovala razlicne in politicno nespravljive politicne dileme. Skratka, kranjske razmere niso le omogocile, temvec celo zahtevale politicno diferenciacijo. Kopitar ni bil prav nic manj reakcionaren od Vraza (najbrž je bilo zaradi gene-racijske vrzeli celo nasprotno). Po drugi strani pa bi lik, ki bi bil z gledišca poli­ticne progresivnosti primerljiv Prešernu, Copu, Smoletu ali Antonu Fistru, na Štajerskem v tistem casu zaman iskali. Štajerski preporoditelji so bili celo glede na Kranjsko periferni in so ob pro-doru nacionalizma izkazovali popolnoma drugacno socialno in etnicno struk­turo. Marginaliziranost Slovanov in odsotnost centralizacije je pojav naciona­lizma prevedel v težnjo po enotnosti za vsako ceno.198 To pa je bila v fevdalno naddolocenih razmerah lahko zgolj predmešcanska, stanovska enotnost. In najboljše jamstvo za takšno predmešcansko enotnost so bili skladni plemiški in malomešcanski interesi ob prodiranju kapitalisticnih razmerij (Gaj-Draš­kovic, Kopitar-Zois ipd.). Na eni strani torej težnja k enotnosti, na drugi politicna diferenciacija, v kateri nobena stran ni želela žrtvovati svojih nazorov. Posvetimo se torej pobliže tej drugi strani. Dileme, ki so na Kranjskem razlocevale Kopitarja in Prešeren-Copov krog, so se osredotocale na jezikovno temeljitost in transparentnost. Toda njihovi nespravljivi pogledi so segali tudi onkraj istih teženj. Še vec – zdi se, da so slovnicne dileme prej nasledek nekih drugih. Da pa bi to dokazali, moramo naj­prej legitimirati potencialno drugo, »onkrajslovnicno« raven njihovega nestri­njanja. Najprej torej nakažimo, da se pogovori med Kopitarjem in Copom niso sukali izkljucno okrog slovnicnih vprašanj. Citirajmo kar pismo, ki ga je Cop ob izidu prvega zvezka Cbelice iz Ljubljane maja 1830 poslal Kopitarju: Sploh bi bila poglavitna korist, ki bi jo bilo pricakovati od Cbelice in podobnih posku­sov, ta, da bi obrnila pozornost izobražencev na deželni jezik [Landessprache] in jih vnela za njegovo omiko; in samo s tem, da se trudimo ustreci izobražencem, bi se mogla pospešiti omika našega jezika, ce nam namrec ne gre samo za slovnicno oblikovanje. (Cop 1986: 171, 173) 198 Spomnimo, še prejšnja generacija štajerskih piscev ni imela nikakršnih težav z internim razcepom v svetourbanski akademiji. Poleg tega, da Cop (tudi) v tem odlomku »naše« nedvoumno razume kot »deželno« (torej kranjsko in ne slovensko), je zgovoren zanos, s katerim je dunajskega cenzorja poskusil navdušiti za širšo jezikovno omiko od tiste, ki jo obetajo benigne dileme, povezane s »slovnicnim oblikovanjem«. Po Marku Juvanu (2011: 107) sta Cop in Prešeren »na Slovenskem izpe­ljala zapleten proces kulturnega transfera schleglovskega romanticnega svetovljanstva«.199 V tej luci sta s Prešernom kulturne razmere provincialne Kranjske ocenjevala kot zao-stale, stanje in perspektive slovstva v slovenšcini pa kot zamejene z javno prevlado nem-šcine in s pretežno nabožno-utilitarnimi potrebami vecinsko nepismenega ljudstva, katerega izobražensko, kulturotvorno plast je že stoletja tvorila skoraj izkljucno duho­všcina, redke konzumente slovstva v slovenskem jeziku pa pismeni kmetje. Obstojeci koncepti narodnega preroda na Kranjskem, nastali pod vplivom uglednega dunajskega slavista Kopitarja in domacega janzenzima, so bili […] oprti na idejo o Slovencih kot kmeckem ljudstvu, poleg tega pa zavrti s provincialnim moralizmom, ki se je skliceval na ozko razumljeno katoliško moralko. S tega vidika naj bi za kranjsko slovstvo zadostovalo slovnicno-pravopisno normiranje in cišcenje knjižnega jezika, oprtega na govorjeni je­zik kmetstva, zbiranje »nepohujšljivega« folklornega blaga ter tiskanje slovstva, katerega estetska »prijetnost« bi bila podrejena prakticni »koristnosti«, poucnosti, vzgojnosti in utrjevanju vere. (Juvan 2011: 116) Tako Cop kot Prešeren sta imela okrog leta 1830 že izkušnjo bivanja »v tujih, vecnacionalnih mestih z živahnim kulturnim življenjem« (Lvov in Dunaj). Blizu so jima bile univerzalisticne ideje Friedricha Schlegla in njegovih athe­naeumskih sodobnikov, pa tudi »evropska usmerjenost« J. W. Goetheja (nav. d.: 117). Ta je nekako v tistem casu s podobnim estetskim miljejem že snoval koncept svetovne književnosti (nav. d.: 111). Prav tega po Juvanovem mnenju dejavnost Copa, Prešerna in pešcice cbelicarjev v mnogih potezah uresnicuje, ne da bi se nanj sklicevala (nav. d.: 114, 119). Pravzaprav lahko, kakor dokaže Juvan, vecino Copovih in Prešernovih dejavnosti, s katerimi sta intervenirala v rigidne kranjske razmere, vpnemo v estetske okvire goethejevskega roman-ticnega univerzalizma (nav. d.: 119), vendar, lahko dodamo, z izrazitimi pro-gresivnimi oziroma demokraticnimi poudarki, kakršnih Goethe ne izpricuje v tolikšni meri. 199 Tu velja dodati, da Schleglovo svetovljanstvo izhaja še iz njegove mlade, republi­kanske in prorevolucionarne faze (Kleingeld in Brown 2002). Toda tu nastopi zagata. Kot lahko vidimo, se je specificen vpliv nemškega literarnega svetovljanstva pri Prešernu in Copu v marsicem kazal precej podobno kot vpliv antikozmopolitskih panslavistov med Štajerci. Takšna sta bila Copov nacrtni filološki in literarnozgodovinski študij ter znanje devet­najstih jezikov, namenjena estetskemu dojemanju slovstva v pristnih jezikovno-zgo­dovinskih izrazih. V duhu literarne republike je nastajala Copova mednarodna kore­spondenca, medij za kroženje dejstev, metaliterarnih opažanj in estetskega diskurza. Goethejeve metafore o svetovni književnosti kot trgu je realiziral Cop s svojo medna­rodno izmenjavo in nakupi knjig, s katerimi je nacrtno izpopolnjeval osebno knjižnico in biblioteko ljubljanskega liceja, v kateri je kot bibliotekar sistematicno urejal tudi katalog. Cop si je zasebno knjižnico, ki naj bi obsegala 1993 zvezkov, zasnoval že cisto v duhu svetovne književnosti. Vestno in premišljeno je zbiral dela v mnogih jezikih, zlasti tista, ki so ustrezala estetskemu diskurzu: reflektirali in uzavešcali so ga literarnozgodovinski, estetiški in poetiški spisi, utelešalo pa svetovno leposlovje od grško-latinske klasike prek vodilnih avtorjev evropskega srednjega veka, renesanse, manierizma in baroka do sodob­nih romantikov. (Juvan 2011: 119) Še naprej smo v zadregi, saj lahko domala vse, kar predstavlja navedeni izbor vplivov goethejevskega in schleglovskega kozmopolitizma, pripišemo tudi Stanku Vrazu. In morda je Vraz v tovrstnih dejavnostih kazal še vecjo mero entuziazma. Ne le da si je tudi sam kompiliral knjižnico in v Gradcu kar naprej ustanavljal nekakšne zasilne tandeme in skupine, v katerih bi potekali nabava in izposoja knjig. Med drugim je še bolj kot Prešeren prevajal iz vrste evropskih jezikov – tudi sam dela iz razlicnih obdobij (od Petrarke in Danteja do Byrona) in tudi sam z veliko ocaranostjo nad estetskostjo. Kaj je torej na vplivu nem­škega kozmopolitstva pri Copu in Prešernu tako temeljno drugacnega od vpliva nemškega in ceškega etnicnega nacionalizma pri štajerskih preporoditeljih? Najprej stopimo korak nazaj, v »avtarkicnost prevladujocih jezikovno-kul­turnih politik na Kranjskem« (Juvan 2011: 117), ki jih je Cop preziral. Da bi bolje razumeli politicno razsežnost Prešernovega in Copovega koz­mopolitizma, moramo najprej razvozlati socialno funkcijo »pisanja za kmeta«, ki ga v prvem citiranem odlomku navaja Juvan. V zvezi s tem razgrnimo nekaj primerov, kjer Cop sicer govori pretežno o književnosti. Najprej si oglejmo pismo Kopitarju ob izidu Cbelice. Cop je v njem glede prve številke literarnega almanaha nedvoumno poudaril: Tukaj je njen izid zbudil vecje zanimanje, kakor smo lahko pricakovali, zlasti med lju­dmi, za katere je bila predvsem zasnovana, namrec med omikanci [gebildetern] – kajti kmetom, za katere jih že tako mnogo piše, ni bila namenjena; zato so natisnili le nizko naklado, in sicer 600 izvodov, od tega so jih nekaj sto že prodali – nabožne stvari se navadno tiskajo v 2000 izvodih, ki so potem v nekaj letih tudi srecno razprodani […]. Cbelico kupujejo dijaki, uradniki in drugi ljudje, ki zahajajo v Wagnerjevo lekarno, kjer je dr. Gra[f], Wagnerjev necak, prodal že veliko izvodov etc. – Za ljudi te vrste so seveda morali Cbelico natisniti s starimi crkami, sicer bi bil vsakdo, ki bi mu jo ponudili, odgo­voril, da ne zna brati teh barbarskih figur [barbarischen Figuren]. (Cop 1986: 171–172) Cop je pisanje za kmeta še enkrat decidirano zavrnil ob Prešernovem pre­vodu Bürgerjeve Lenore: »Ce porecete, le-to bi morali prej posnemati kakor pre­vajati, tedaj gotovo mislite na kmecke bralce, ki izvirnika ne poznajo; za te tukaj ni šlo, le omikanim smo hoteli pokazati, v koliki meri se da v kranjšcini posneti nemški izvirnik.« (Nav. d.: 171–173) Poleg tega je v kratkem zapisu, ki smo ga navedli, samemu Kopitarju nazorno ocrtal socialni kontekst metelcice – s tem pa se pocasi nakazuje tudi socialna funkcija, kakršno je imelo »pisanje za kmeta« v kranjskih družbenopoliticnih dilemah po letu 1830. Ko se je njegov stik s Kopitarjem dovolj zapletel, je znal biti Cop o socialni naddolocenosti metelcice še jasnejši. Tako piše v osnutku pisma dunajskemu cenzorju spomladi 1833, ki pa ga nazadnje ni odposlal (Kos 1986: 343): Ker ne odgovarjate na moje pisanje z ne 3. pr[ejšnjega] m[eseca] in na liste, ki sem vam jih poslal po Ullepitschu in kustosu Freyerju, zacenjam domnevati, da ste zaradi prevoda clanka Celakovskega in mojih dodatkov hudi name –. Kaj šele bo, ko dobite moj Nuovo Discacciamento di lettere inutilmente aggiunte! […] Zadeli so me celo (kdo bi si mogel misliti!) cenzurni zadržki. Farji [Die Farji], ki so v svojem clanku (Illyr[isches] Bl[att], št. 10) zapisali, da bo njihova »dobra stvar, ki se nima nicesar drugega bati, kakor da ne bi bila spoznana, z bojem samo pridobila«, pa so (cisto farško [echt pfäffisch]) cenzorja (guber­nijskega svetnika Vesela –) obdelovali, naj ne prepusti nobenega clanka zoper metelci-co; […] [cenzorji] so se zadovoljili s tem, da so me prosili, naj omilim nekatere izraze, kar sem tudi storil – zato pa sem druge okrepil […]. Stavim, da mi Vi tega Discacciamenta nikakor ne bi tako zamerili kakor Metelko, Burger in maloštevilni drugi janzenisti, ki so Vaši privrženci, ceprav se najprej borim zoper Vaša nacela[.] (Cop 1986: 246–247) 200 200 Zanimivo je osnutek v tonu primerjati s Copovima dejanskima naslednjima pis-moma velikemu slavistu, ki razsodneje in spravljiveje namigujeta tudi na nekatere probleme iz osnutka (Cop 1986: 248–253, 254–256). Po dveh razmeroma dobro­hotnih pismih pa je sledil še en neodposlan osnutek, katerega zacetek, napisan po Tu je seveda mizanscena ideoloških pozicij že jasneje zacrtana. A kaj tocno je Cop mislil s tem, da se »najprej bori zoper Kopitarjeva nacela«? In kako se v to vpenja neslavni »kmet«, o katerem je Cop v prejšnjih odlomkih tako odlocno poudarjal, da ni njegovo ciljno obcinstvo? Rastko Mocnik je v svoji Juliji Primic v slovenski književni vedi (2006) Copa zaradi obrambe omikanega pesniškega jezika metaforicno razglasil za »pravega leninisticnega stratega«: Ohranjanje, reproduciranje zaprte, samoumevne kmetske ideologije […] je bilo v tistem casu ideologija gospostva. To je bila ideologija gospostva nad kmeckimi množicami, ideo­logija, katere specialisticni ideologi so bili katoliški duhovniki. Copov antiklerikalizem je bil torej politicna pozicija, pozicija v razrednem boju. (Mocnik 2006: 213) Toda Cop namesto tega ni predlagal (razsvetljenskega) kultiviranja kmeta, temvec jezika. Predvidel je torej pridobivanje izobraženstva, družbene skupine, ki je specializirana tako za proizvodnjo omike kakor za govorne prakse. Skoz govorne prakse, ki bi omikale jezik, bi se vzpostavila tudi skupina, ki lahko naredi jezik omikan – nacionalna inteligenca. Proti razrednemu gospostvu, ki ga je s svojo jezikovno politiko ideološko reproducirala skupina poklicnih ideologov (duhovšcina) – je Cop hotel or-ganizirati drugo in nasprotno skupino ideoloških specialistov: laicno nacionalno inteligenco. (Nav. d.: 212–213) Mocnik analizira kmecko ideologijo podrejenosti. Ugotavlja, da sama ni sposobna preklapljati med razlicnimi ideološkimi obrazci, ki ucinkujejo v razlicnih življenjskih situacijah. Prav zato »samonikla« ideologija kmetstva potrebuje subsidiarno ideologijo. »Ta subsidiarna ideologija, ki je odpomogla nezadostnostim spontane kmetske ideologije, je bila v Copovih casih in krajih katoliška ideologija.« (Nav. d.: 214) Tako je Cop sklepal, da bi z jezikovno omiko ustvaril prav matrico za preklapljanje med razlicnimi ideologijami »v razmerah ideološkega pluralizma«, ki bi bila dovolj univerzalna, da se kateri­koli nativec (»samonikli ujetnik svoje ideologije«) »emancipira iz svojega idi­otizma in samoniklosti. S pomocjo te med-ideološke prevajalne matrice bi se izidu Discacciamenta, se bere kot popolnoma komplementaren aposteriorni pendant zacetku prvega osnutka: »Ne vem, ali Vam smem še reci prijatelj! Ce ste videli v meni 'sovražnika' že, preden ste brali Discacciamento, za koga pa me boste zdaj imeli, potem ko ste ga prebrali?« (Nav. d.: 257, 259; Kos 1986: 346) potemtakem lahko emancipiral tudi kmet.« Ta matrica pa je toliko kot nacio­nalni jezik (nav. m.). Boj »zoper Kopitarjeva nacela« pa je bil tudi tesno povezan s (predvsem) Copovim kompleksnim odnosom do ljudskega izrocila, odnosom, ki ga ne moremo zvesti na estetska vprašanja. Njegovo zavracanje ljudskih pesmi se namrec v slovenski literarni zgodovini sumljivo prekriva z njegovim zavraca­njem »razsvetljenstva«. Tudi pri analizi obeh »zavrnitev« se izkažejo podobne osnove; te pa so tudi v Copovem zavracanju ljudskih pesmi socialne. Ceprav je znano, da Prešeren-Copov krog ni bil posebno zainteresiran za ljudske pesmi, pa mu ne moremo ocitati, da bi jih v celoti preziral. Ne nazadnje je Prešeren predvsem v svojih prvih letih pisal tudi pod vplivom ljudske pesmi. Tega se je sicer – najverjetneje pod Copovim vplivom – otresel, vendar je tudi za Prešernovo najpoznejšo poezijo znacilno, kot ugotavlja Marjetka Golež Kaucic (2003: 47–48), nezavedno približevanje folklori. A tudi Cop ni bil kar proti ljudskemu izrocilu nasploh. Verjel je, da obstajajo boljše in slabše ljudske pesmi, vendar pa je soci­alni kontekst, v katerem se reproducirajo, njihovo kakovost pogosto znatno omrtvil. Tako je po njegovem janzenisticna duhovšcina s svojo anatemo nad eroticno poezijo »folklorne pesmi« odtujila »boljšemu delu ljudstva in jih prepušcal[a] slabšemu« (Stanonik 2012: 145). Cop je torej preprosti kranjski ljudski poeziji, ki jo je dodatno filtriral tog janzenizem, nedvomno pripisoval estetsko nezadostnost. A celo to Copovega pogleda na ljudsko izrocilo ne pojasnjuje v celoti. Na drugem mestu v zgoraj citiranem pismu z januarja 1830 namrec lahko jasno vidimo, da se Copu ljudske pesmi sploh niso zdele problematicne v estet­skem smislu. Cop namrec Kopitarju piše: »Sicer pa bi se sam rad malce pritožil zoper Vas, in sicer, da, razvajeni od lepote slovanske ljudske poezije, na uceno slovansko pesništvo gledate prevec brezbrižno, da ne recem trdo in krivicno.« (Cop 1986: 169) Kopitarju je torej zastirala pogled razvajenost od lepote – tu ni sledu o kakšni estetski nezadostnosti. To pa seveda ne pomeni, da so bile Copu »lepe« ljudske pesmi širnega slovanskega sveta kaj bliže od estetsko nezadostnih kranjskih. Nasprotno, Kopitarja je crno na belem prepriceval, naj se manj posveca slovanskemu izrocilu in naj se osredotoci na avtorska dela. Poleg tega Copovo pismo Celakovskemu iz februarja 1834 jasno kaže na precej indiferentno držo do panslavizma in ucenja slovanskih »ljudskih jezikov«. Njegov aspekt je neprimerljiv navdušenju graških študentov iz pretežno nemške Štajerske, ki so hlepeli po kakršnemkoli medslovanskem povezovanju: »Mi žal preslabo poznamo ceški jezik […], kar je škoda zlasti zaradi Wcele Ceske, ki zasluži pažnjo; sprico slabih slovarjev pa se Vašega jezika tudi ne da uciti, pa naj ima clovek še toliko dobre volje.« (Petre 1939: 24) To je še bolj zgovorna trditev, ce vemo, da je Cop govoril in pisal 19 jezikov (Slodnjak 1934: 67). Ocitno je imel Copov zadržek do folklore drugacne temelje od estetskih. Poskusili bomo orisati sentiment, s katerim je Cop tako dosledno zavrnil izro-cilo. To, da je zatem sam postal del prav tega istega izrocila, pomeni le, da nje­gova drža dolgo casa ni bila dovolj osvetljena. Da bi Copov pogled, ki ga nikjer ni artikulirano razvil (ker od sebe ni dal nobene fige), razumeli bolje, se lahko naslonimo na redko filozofsko distanco do folklore, na katero lahko naletimo pred 19. stoletjem. Po vsem povedanem je razumljivo, da gre za francoskega avtorja – in to za razsvetljenskega. Eden najvecjih zgodnjih razsvetljencev Bernard Le Bovier de Fontenelle je bil že v svojem delu De l'origine des fables (O izvoru pripovedk) iz leta 1724 oster in nedvoumen kritik ljudskega izrocila in njegovega obcudovanja. Dokazoval je, da je treba ljudske pripovedke razumeti kot eno od poglavij v zgodovini zablod davnih ljudstev. Mite, o katerih je podrobno razpravljal, je spoznal še kot jezuit, in sicer v kulturni klimi, primerljivi perifernim deželam v naslednjem stoletju. Prav zaradi svoje »privlacnosti« za nastajajoce francosko mešcanstvo so namrec ljudske pripovedke v Franciji že vplivale na umetno ustvarjanje. Podobno jasno kot Cop v zgornjem pismu tudi Fontenelle njihove privlacnosti ni zanikal, temvec se ji je razumsko postavil po robu, kot pokaže Giuseppe Cocchiara (Kokjara 1984: 85). Da bi razumeli njegova stališca, si moramo ogledati njegov filozofski kredo iz leta 1683. Že ta utemeljuje oddaljevanje od tradicij, ki izkazuje pojmovanje ideologije avant la lettre: Clovekov duh išce le resnice. Clovekov duh in zabloda sta si zelo blizu. Ce želite pouce­vati z resnico, boste storili dobro, ce jo zavijete v mit, ker bo tako znatno bolj všecna. Ce bi hoteli pripovedovati mite, bi bili ti všecni tudi, ce ne bi vsebovali nikakršne resnice. Resnico je treba torej pretvoriti v zablodo, da bi jo ljudski duh laže sprejel; medtem za­bloda prodre vanj takšna, kakršna je, prav zato, ker se tu poraja in v glavnem prebiva, v nasprotju z resnico, ki je duhu tuja. (Nav. d.: 85–86) Fontenelle je podobno stališce zagovarjal tri leta pozneje, leta 1686, ko je v obrambi »resnicnih interesov kršcanstva« enako kriticno postopal do prerokb v kršcanstvu in drugih mitologijah (nav. d.: 81–84). »Da bi ne užalil svetinje, clovek nima poguma, da bi se ji postavil po robu. Nikakor ne obsojam te pre­tirane religioznosti, še vec, zdi se mi hvalevredna, a […] priznati je treba, da je razumneje locevati zablodo od resnice kot spoštovati zablodo, pomešano z resnico.« (Nav. d.: 84) V svojem nekoliko poznejšem temeljnem delu o izvoru mitov je Fonte­nelle tako presodil, da je vzrok za nastanek in širjenje zablod in mitov v našem spoštovanju izrocil (nav. d.: 86). V nasprotovanju z zagovorniki tradicij je sam videl naše davne prednike kot grobijane, ki niso poznali besed svoboda in pra­vica. Prav tako niso poznali vzrokov za pojave v naravi, posebej za take, ki so jih v silovitosti presegali (strele, valovi itd.). Zato so si zaceli izmišljevati bitja, moc­nejša od sebe, ki bi bila sposobna takšne pojave ustvariti. Bitja so morala biti – tako Fontenelle – vsaj približno antropomorfna, saj je bila to edina oblika, ki so jim jo v svoji omejenosti lahko nadeli. Od tod naprej pa so jim zlahka natikali nove in nove cloveške atribute, ki so bili še dlje od dejanskosti (nav. d.: 89–90). Z ohranjanjem izrocil tako »nakaza domišljije« obkroža in povelicuje posa­mezne predmete. Mit se tako obnavlja in skozi cas ohranja svoje uganke. Od tod pa po Fontenellu izvira nasprotovanje med bajkami razlicnih ljudstev – ceprav so ta vsakic lahko plod istega »stanja duha« (v Fontenellovem pojmovanju). V tem duhu je Fontenelle t. i. primitivna verovanja postavljal nasproti domnevno razvitejšim verovanjem, kakršno naj bi bilo starogrško; kot izrazit pristaš progre­sizma (nav. d.: 87) je verjel, da nesporazum med pristaši razlicnih izrocil pogojuje razlika v casu, ki so ga imele njihove skupnosti na razpolago, da so izumile mite.201 201 V tem se znatno razlikuje od liberalnih zahodnoevropskih filozofov, ki so prav tako prezirali kolonizirana ljudstva in njihove obicaje. Ti so zaradi specificne ideološke naddolocenosti neproblematicno spregledali svoje mite, ki se jim je do 18. stoletja pridružila liberalna ideologija. S tem so delovali sistemsko, torej v skladu z lokalno hegemonijo, medtem ko so francoski razsvetljenci (in Fontenelle ni izjema) kriticno ost najveckrat uperili prav v mite, ki so poganjali lokalne ustanove. Enako velja za Prešerna in Copa. Podlaga Fontenellove filozofije je zgodnji buržoazni kozmopolitizem. To pa lahko trdimo tudi za Prešernovo in Copovo pisanje. A medtem ko je bil francoski filozof še naivno preprican, da je nekoc obstajalo eno samo ljudstvo, ki so ga miti razdelili in ki se mora spet združiti, je bil nazor Prešerna, Copa in njunih somišljenikov že precej bolj artikuliran. Nanj so vplivale razlicne poznejše manifestacije razsvetljenskega univerzalizma, zlasti tiste, ki so pre­težno fevdalne razmere nagovarjale bolj neposredno od francoskih – to pa so kajpada nemške manifestacije. Bi lahko v 18. stoletju našli velikega filozofa, ki je bil Fontenellovemu sub-verzivnemu nazoru bolj nasproten, kot je bil Johann Gottfried Herder? Ceprav je na številnih mestih izrazil za svoj cas in razmere progresivna stališca, pa je bilo, kot smo pokazali, jedro Herderjeve socialne filozofije izrazito konserva­tivno. In tisto, s cimer današnje raziskave pogosto rešujejo Herderjev ugled, torej navdušenje nad razlikami in razlicnostjo izrocíl, je prav tisto, kar je Fon­tenelle razglasil za temeljni problem. Nadaljujmo z analogijo: neskladje med filozofijama Fontenella in Herderja je neskladje med praksami Vraza in Copa. In kakor je Herder temeljno naddo­local Vraza ter ostale hrvaške in štajerske ilirce, tako bi pri Prešernu ali Copu težko našli izrazit Herderjev vpliv (Barbaric 1968; Terseglav 2004: 19) – enako pa velja tudi za Vrazovega: »Edini Slovenec, ki je takrat dojel evropsko stvarnost glede ljudskega slovstva, je bil Stanko Vraz, ki ga po pravici štejemo za zacetnika slovenske folkloristike. Vendar, žal, Vraz na kranjski oz. Prešernov in Copov krog ni imel nikakršnega vpliva.« (Nav. d.: 19) Kaj je torej prispevalo k zatonu pisanja za kmeta na Štajerskem? Kot smo povedali, je tamkajšnja psevdorazsvetljenska generacija kljub vsemu prišla v neposreden stik z radikalnejšimi tokovi (krožek gospe Wastl okoli leta 1800), celo v svojih najbolj reakcionarnih poganjkih (naveza Primic-Modrinjak-Cvetko okoli leta 1810) pa je ohranjala socialno zavzetost za kmeta. Kljub temu pa se je do leta 1830 od nazorov prejšnje generacije ohranila zgolj zavest o narodu. o »slovensko govorecem kmetu« izbrisal razredni kontekst – kmet je pomenilo Štajersko je okoli leta 1830 zajel vpliv neke druge romantike kot Kranjsko, bližji njenim perifernim razmeram. Prodor etnicnega nacionalizma je evidenci toliko kot Slovenec in obratno. Preporoditelji druge generacije tako niso bili vec prvenstveno pozorni na težave neukega in lahkovernega (slovanskega) kmeta, ki mu nasproti stoji (nemško) plemstvo. Namesto tega je bil njihov poudarek na težavah (esencialno kmeckega) Slovana, ki mu pri doseganju interesov nasproti lahko stoji tudi (esencialno gosposki) Nemec ali Madžar katerega­koli razreda – ne pa metternichovski absolutizem, ki se mu je uprl Prešeren-Copov krog. Pa tudi sami domnevni interesi posameznih slovanskih nacij pri panslavizmu niso bili kot pri Prešernu ali Copu artikulirani kot aktivni procesi, obrnjeni v prihodnost skupnosti. Nasprotno, zaverovanost v etnicno bistvo Slovanov se je modernizaciji upirala. S tem pa je inherentno preprecevala prav tiste emancipatorne procese, ki sta jih Prešeren in Cop razumela kot neogibne. Medtem ko je Copova jezikovna politika implicirala zahtevo po kulturnem dvigu, je panslavizem torej vsako progresivno zahtevo razglasil za »tujo« in s tem nezaželeno. (To zajema upravno racionalizacijo in zemljiško odvezo, sicer pa vse, s cimer je radikalna razsvetljenska politika zasekala v družbeni ustroj »domacne« prejšnje dobe.) Panslavizem je kakopak dosledno spre­gledoval, da je ljudstvu vsaka inovacija tuja ravno zaradi njegove ujetosti v hegemonisticno ideologijo (z bolj romanticnim jezikom, v »lastno izrocilo«). Tako ideološki ucinek protirazsvetljenske ideologije pridobi nove dimenzije: v filozofiji panslavizma ali ilirizma se kmecka zaostalost nenadoma ne zdi vec kot kljucna težava (posledica izkorišcanja), temvec kot njena potencialna koncna rešitev, zašcita pred prodirajoco modernizacijo. Domnevna »modrost« in druge »vrline«, kakršne so panslavisti pripisovali neizobraženemu ljud­stvu pod fevdalnim jarmom, so evfemizem za avtoreferencialno zaosta-lost in vsiljeno pokoršcino, ki sta jo Prešeren in Cop želela izkoreniniti.202 202 O spontanisticni zmoti panslavistov v svojem eseju Zgodovina in nezavedno posredno govori tudi Slavoj Žižek in se sklicuje na Hauserjevo analizo Pietra Bruegla st. Kljub splošnemu prepricanju levo usmerjenih umetnostnih zgodovinarjev, da so njegova pozna dela z žanrskimi prizori iz kmeckega življenja (zaradi katerih si je, mimo­grede, pridobil vzdevek »kmecki Bruegel«) »ljudska«, da je dal s temi slikami glas »delovnim množicam«, se Arnold Hauser temu »upraviceno zoperstavi in opo­zori na kljucno dejstvo, da je sama tematika 'kmeckega življenja' tipicna tematika plemiškega oziroma dvornega slikarstva, tj., da gre za ideološki pogled na kmecko idiliko iz pozicije plemstva«. Hauser tudi empiricno dokaže, da je Brueghel tovr­stne prizore vpeljal šele, ko se je preselil na dvor in zacel slikati za dvorjane. Enako dihotomijo najde Žižek pri Dostojevskem in Tolstoju: »[N]avzlic vsemu 'socutju O kmetu sta se izražala prezirljivo, ker sta ga želela osvoboditi obsojenosti na kmecki stan. Nasprotno so se panslavisti o kmetu izražali spoštljivo – a le zato, ker mu prehoda v mešcanstvo niso dovolili. S tem pa so pomenili zgolj civilni podaljšek tistega, kar je Cehom ali Hrvatom obetal habsburški dvor: vecen red, v katerem so neplemici bodisi »drhal« bodisi kmetje. Spomnimo, to je red, ki ga je idea-liziral že Herder. Kot pravi Hauser (1963: 218): Med znane zgodovinske ponaredke lahko uvrstimo tudi to, da se kot najzgodnejše in najbolj prvinske kažejo tiste kulturne oblike, ki so na videz najbolj analogne predpostav­kam lastnega svetovnega nazora. Zato je povsem razumljivo, da je bila ljudska umetnost s svojim konservatizmom in iracionalizmom v dobi kontrarevolucije in romantike pro-glašena za maternico cloveštva. Panslavisti so skratka iz folklore prevzemali in reproducirali tudi številne ideologeme, ki si jih je prizadevalo izkoreniniti že razsvetljenstvo. Za to si je dovolj priklicati v spomin jakobinsko in spremljevalno francosko politiko nacije. Videli pa smo, da obstajajo tudi starejši misleci, ki so se – tako kot Cop – s tradicionalizmom v vseh pogledih spopadali onkraj prakticnih vpra­šanj državne ureditve. In navezava Copa oziroma Prešerna na tovrstne mislece je enako upravicena kot sicer konvencionalna primerjava Herderja in Copu nasprotnih romanticnih tokov. Po tem ekskurzu o dveh nasprotnih romantikah je morda nekoliko bolj razumljivo, kako drugacen je bil posmeh Prešerna, namenjen lokalnim raz- do trpecih množic' oziroma prav skoz to 'socutje' pri Tolstoju je Dostojevski tisti, ki je 'plebejec', in ostaja pozicija Tolstoja patriarhalno-patricijska pozicija. Kaj pa Tolstojevo poudarjanje anonimne ustvarjalnosti množic, tj., njegovo poudarjanje, da je delovanje množic in ne 'delo velikih posameznikov' prava sila zgodovine? Prav takšno pojmovanje 'množice' ne obravnava kot 'subjekt', marvec kot samoraslo-sub­stancialno silo zgodovine in je tako navzoce že v reakcionarni liniji romantike, kjer se oboževanje samorasle 'ljudske ustvarjalnosti' prav dobro ujema s kultom srednjega veka in 'herojev', ki 'utelesijo' oziroma 'poosebljajo' to 'ustvarjalnost'.« (Žižek 1982: 270–271) Ce besedo »Tolstoj« v tem odlomku zamenjamo s »Kollár«, »množice« pa s »slovanskim obcestvom«, ne zgrešimo veliko. svetljenskim izrocilom, od »posmeha« Vraza ali panslavistov. Medtem ko sta Prešeren in Cop v svojem progresivnem duhu zmerno in rigoristicno zakrceno kranjsko razsvetljenstvo kritizirala z leve, so ga Vraz in panslavisti z desne. Nji­hova fronta ni bila skupna, kajti tudi cilji, ki so jih pri tem imeli, niso bili enaki. Vraz je to ob svojem nereflektiranem entuziazmu opazil precej pozneje kot Cop in Prešeren. Hkrati lahko s tem pojasnimo tudi pomanjkanje navdušenja, ki ga je nasproti njemu izkazoval krog progresivnih Kranjcev – med njimi zlasti Prešeren, ki ga je Vraz tako obcudoval. Brncic je odnos med Prešernom oziroma Copom in Vrazom, skratka med dvema romantikama, orisal takole: »In tako ni samo golo nakljucje, da sta se srecala na neoficielnem bojišcu te korespondence oba najvidnejša predstavnika dveh nasprotnih ideoloških odgovorov na slovensko vprašanje, da se je v teh trepetavih, neurejenih in priložnostnih rokopisnih vrsticah utelesila vsa doba s svojimi trenji in težnjami[.]« (Brncic 1936c: 117) Prijatelj (1935: 134) pa je leto poprej takole osvetlil »dva nasprotna ideo­loška odgovora«: [Prešernovo] odlocno avtonomno-kulturno stališce nasproti ilirizmu se da sicer razla­gati tudi iz instinktov elementarne zasidranosti pesnikove v osrcju njegovega sloven-skega plemena, vendar govori Prešernova krepko zavestna argumentacija in filozofska terminologija v dopisovanju z Vrazom tudi za to, da se je naslanjal zadevni njegov nazor obenem na svetovno prepricanje njegovo. […] Prešernove misli o svetu in življenju, ki so bile vzele svoj zalet iz filozofskega izhodišca vseh tedanjih romantikov, iz schellingizma, zadobe široki okvir v Heglovem panteizmu, v tem vseobsežnem sistemu takratne izo­bražene Evrope. V ta vzneseni svet »misli visokoletecih« se dvigne Prešeren v prijateljski družbi s tihim družabnikom svojega pesniškega poklica, s Copom. […] Politicni pritisk predmarca ga […] omejuje; »kropiv krdelo« borniranega in utilitaristicnega janzenistic­nega mišljenja in slovstvovanja […] nemilo duši »nebogljeno cvetje« njegove poezije, jemljoc mu »rejo«[.] Preostala slovenska dejavnost pred prestopom v ilirizem Pravzaprav lahko govorimo o enem samem momentu, ko Vrazova slovenska dejavnost ni bila tako ali drugace navdahnjena s Prešeren-Copovim krogom (pošiljke cbelicarjem, korespondenca, jezikovni nazori) ali s panslavizmom (zbiranje ljudskih pesmi in besedja). Dogodek je sicer izrazito custvene narave – ceprav gre za povsem zeitgeistovsko intonirana custva. Vraz se je sredi leta 1834 prvic zaljubil, in sicer v prleško rojakinjo Rozo, vaško dekle, s katerim sta nekaj casa uživala ljubezen. Aprila 1835 se je dekle v njegovi odso­tnosti odlocilo, da se poroci z drugim. Vraz je zapustil Gradec in se tja po dveh tednih vrnil precej potrt. Dogodek omenjamo, ker je imel – v nasprotju z meseci ljubezenskega sožitja – mocan in neposreden vpliv na Vrazovo slo­vensko pisanje.203 »Novi svet je svet vroce ljubezni in obupa. Prvi odgovor na dekletov nenadni sklep je bil izbruh custev tolike elementarnosti, da jim ni bilo primere v Vrazovem dotedanjem delu in ne v pesmih, ki jih je mogla doba postaviti k Prešernovim.« (Petre 1939: 88) V Gradcu je ustvarjal naprej in pisal nekoliko manj eruptivne pesmi, vendar je njegova lirska izpoved še naprej posegala po tematiki fatalizma in izgube ter temacni motiviki. Hkrati je ravno v svojem ustvarjanju po izgubi Roze Vraz koncno našel povsem svoj pesniški izraz: svojstven preplet cutne in hrepe­nenjske motivike. Ta se ni vec opiral ne na Prešernovo pesnjenje, ob katerem se je mojstril zadnja leta, ne na anticno izrocilo, ki je zaznamovalo njegove plahe pesniške zacetke (nav. d.: 92; Slodnjak 1952a: 48). Cas, ko je Vraz našel svoj pesniški izraz, je sovpadel z njegovim najdejavnejšim obdobjem stikanja z ljudsko poezijo. Naj opomnimo, da Vraz ni bil le zelo zavzet zbiratelj ljudskega blaga, temvec je svoje pesmi, predvsem v obdobju pred prestopom v ilirizem, pogosto pisal pod vplivom ljudskih pesmi. Najocitneje in najneposredneje pa je vzhodnošta­jerska ljudska pesem nanj vplivala v casu ljubezni do Roze, ki jo je kot »avten-ticno« kmecko dekle spoznal prav pri zbiranju ljudskih pesmi. Dekliške pesmi so ga tedaj toliko zanimale, da se je sam poskušal v nacinu in jeziku ljudskih pevcev in da je zložil, kakor je pisal 26. XI. 1834, 30 do 60 (?) pesmi podobne vsebine, kakor sta bili pesmi […], ki ju je s tistim pismom poslal Gaju.204 In res je med njegovimi osnutki vse vec podobnih poskusov, vživeti se v duha in slog preproste ljudske duše. (Slodnjak 1952a: 37) 203 Na Vrazovo poezijo je ucinkoval precej mocneje kot na primer ocetova smrt konec leta 1834. 204 Mimogrede, na pismo mu Gaj, prav tako kot na mnoga druga, ni odgovoril. Kljub temu so se prav s »to pošiljko […] priceli stiki med Vrazom – pesnikom in hrvatsko literaturo« (Petre 1939: 87). Medtem ko je pesniško rasel, je zorel tudi njegov pogled na nujnost vzhodno­štajerskih primesi v umetnostnem pisanju. Ko je avgusta 1836 umrl pesnik in filozof Ivan Dragotin Šamperl (rojen 1815), je Vraz za njim prevzel prevod in ure­janje Greinerjeve izdaje kratkih moralizatorskih mladinskih povesti Aegidiusa Jaisa. Knjigi je kot Jakob Cerovcan dopisal tudi Predgovor in »Pridavek«. V svojem prvem slovenskem besedilu, ki ga je Stanko Vraz videl v tiskani obliki, je imel priložnost bralstvu razgrniti nekaj jezikovnih nazorov (Slodnjak 1952a: 53; Petre 1939: 109). V predgovoru k povestim je Vraz tako trdil, da pisanje, ki bi bilo »vsakemu po volji«, ni mogoce; pac pa je mogoce pisati tako, da bi bilo vsem razumljivo. A to je po Vrazovo mogoce le, »kadar se po izhodni izreki (po malo-štajer­skem ali po zahodno-vogrskem) piše« (Vraz 1952b: 129). Vsakdo, ki ima zdrava ušesa in zna za silo pisati, naj bi vzhodnoslovenske govore z lahkoto zapisoval. Nasprotno naj bi bilo vecini Slovencev povsem neumljivo zapisovati kranjske in koroške govore, saj »Kranjec in Korošec nimata samoglasnika, ki bi ga gladko uho razlociti moglo«. Na takih mestih naj bi zahodni pisci ne vedeli, katere samoglasnike zapisovati in katerih ne. Še vec – »nekoliko jih je trdilo, da ne je mogoce tega narecja v pismo spraviti«. Ob tem se je spomnil na Copovo zavrnitev slogana »Piši kak govoriš!«205 in dodal, da je bil kranjski izobraženec takega mnenja le, dokler je razmišljal o kranjskem govoru. Nasprotno pa naj bi štajerska in panonska narecja upoštevanje tega pravila omogocala (Vraz 1952b: 129–130). Ob tem je Vraz posebej opomnil, da noce zametovati kranjskega in koroš­kega zapisovanja. Prav tako je posebej poudaril, da nima namena nekriticno hvaliti svojega lokalnega narecja – »[naj] nas ne krivijo bedaste ljubezni do kotekov svojih zležišc« –, to pa je kar najbolj nedvoumen dokaz, da Vrazu ni šlo za pokrajinsko motivirano stališce. Nasprotno, vzhodnoslovenski voka­lizem naj bi predlagal zaradi prakticnosti, svoje stališce pa bi bil pripravljen »z mirno vestjo« preizkusiti pred »severnimi in južnimi bratranci«.206 205 Ki si ga, mimogrede povedano, ni izmislil Vuk Karadžic, temvec ga je zgolj ucin­ kovito uporabil za svojo jezikovno reformo. Izjava v resnici pripada Johannu Christophu Adelungu (Butler 1970: 16). 206 Med bratranci je imenoval tudi Ilire, ki jih je v oklepaju razložil kot »Hrvate, Srblje« (Vraz 1952b: 130). V nadaljevanju se je obregnil ob dva zapisa »predloga s« (torej predloga z z nezvocniško varianto s). Za zapisovanje bi bilo najbolj elegantno, ce bi ga – tako kot »gospod Dajnko« – vedno zapisovali na enak nacin, saj »'mamo nekoliko besed p. .o.ed, .ovražnik, .egreti, .emleti, v katerih se zavoljo izrecne gladkoce med ta .(s'), ki šesti padež terja, samoglasnik postavi«, tako pa se izgovarja »tudi pri naših bratrancih«, »ter se drugaci izgovarjati ne more, piše pak poleg našega popravka« (Vraz 1952b: 131). Prav tako je Vraz, kakor smo nakazali v jezikoslovnem razdelku ana­lize, predlagal opustitev vzglasnega n- v neimenovalniških sklonih zaimkov (»namestimen«), kar je utemeljeval z etimologijo in dodal, da naj »N samo za predlogi zavoljo slajše izreke pristopi«. S tretjim popravkom knjižnega pravo­pisa je imel vec (postumnega) uspeha kot s prvima: za crkami j, c, z in š naj bi, »kadar ima cisti o slediti«, postavili e. Tega pa Vraz ni utemeljil s preglasom,207 temvec s tem, da »se v starem slovenskem svetem pismi l. 1584. veckrat najde«, kar je »znamenje, da je v našem obširnem narecji navadno« (nav. d.: 131). Knjiga je sicer izšla, toda tudi s Vrazovi predlogi tedaj niso imeli nikakrš­nega odmeva. To ga je zelo potrlo, saj je svojo jezikovno politiko razgrnil prav v upanju, da se bo Prešeren-Copov krog nanjo odzval. A težko je reci, ali so kranjski izobraženci sploh vedeli, kdo se skriva za psevdonimom Cerovcan, s katerim je podpisal besedilo (Petre 1939: 109–110). Prešeren je avgusta 1836 v pismu Celakovskemu med slovenskimi knjižnimi novostmi sicer prezirljivo omenil »nekega Cerovnika« (Slodnjak 1952a: 54). Ta naj bi »napisal uvod slabemu prevodu zelo otrocjih Jaisovih povesti in obetal izdajo štajerskih narodnih pesmi. Iz tona opazke zveni nezaupanje.« (Petre 1939: 121) Nazadnje se je Vraz navelical »naporov, da bi dosegel na podrocju slo­venskega književnega jezika kakršenkoli uspeh v korist vzhodnoštajerskega govora, kar je zahteval in pricakoval v cudni, dasi razumljivi trmi nadarjenega pesnika – brez ustreznega književnega jezika« (Slodnjak 1952a: 57), poleg tega pa je opustil podvige v uvajanju štajerskih elementov v knjižni jezik in se zacel uciti »ilirske« štokavšcine (nav. m.). 207 Morda tudi zato ne, ker je prleškemu narecju domaca oblika brez preglasa (z 'n.ž.n) (Rajh 2002: 23). V Vrazovem delovanju do konca tridesetih let lahko opazimo premike, ki so vsakic sledili ohladitvi enega ali drugega pisemskega stika. Podobno kot Pre­šeren-Copov krog Vraza pogosto ni jemal za enakovrednega korespondenta, tudi hrvaški dopisovalci (v tistem casu pa je to pomenilo skoraj izkljucno Gaja) Vrazu niso izkazovali pozornosti, kakršne bi si želel. Vsakic, ko Vraz dovolj dolgo ni dobil Gajevega odgovora, se je zacel poudarjeno ukvarjati s sloven-skim pisanjem. In nasprotno, Gaju in njegovim zahtevam (ki so se, kot bomo prav kmalu videli, stopnjevale) se je zacel z vso natancnostjo posvecati vsakic, ko je nekoliko zamrl stik s Kranjci. Obupani Vraz se je zacel ponovno nagibati k slovenski literarni dejavnosti konec leta 1835. Šele tedaj se je zavedel, da mu Gaj po prvi objavljeni pesmi ne namerava vec objavljati poezije. Razmerje je prekinil s pisemskim izgovorom, da se mu slabša vid, in se posvetil izdaji povesti Christopha Schmida, s katero je imel nacrte že prej. A tudi ta je propadla: Muršec, ki mu je Vraz zaupal uredni­kovanje, je pisal, da mu kaplanovanje na Ptuju povzroca prevec odgovornosti. Poleg tega svojih prevodov povesti razen Miklošica in samega Vraza ni dostavil nihce od predvidenih prevajalcev (Petre 1939: 107–108). Za sodelovanje s Kranjci si je prizadeval še leta 1837, posebno potem ko je januarja za deset dni obiskal cbelicarje. Na tem izletu se je posebej osebno zbližal s Prešernom, s katerim pa sta si v nazorih ostala narazen. Po prihodu na Štajersko je spoznal najmlajšega rojaka, ki je po Muršcevem mnenju veliko obetal, tedaj še mariborskega gimnazijca Davorina Trstenjaka. Sicer necak Kolomana Kvasa je bil cez desetletja Vrazov prvi biograf (Drechsler 1909: 3). Trstenjak, Vraz in Miklošic so se leta 1837 odlocili, da bodo izdali almanah Metuljcek. Glasilo, ki nedvomno aludira na Cbelico, je bil zadnji vecji podvig, ki ga je Vraz hotel uresniciti kot slovensko pišoci avtor. Povod za casopis, name-njen štajerskim piscem in izobraženstvu, je bila Kasteliceva vse vecja izdaja­teljska pasivnost. Vraz je želel izkoristiti praznino na Kranjskem in v korist svojih jezikovnih nazorov središce slovenskega literarnega ustvarjanja preseliti v Gradec ali na slovensko Štajersko (Slodnjak 1952a: 67). Ker je trojica vedela, da ji casopisa ne bi nihce založil, je bila ustanovljena »prava literarna delniška družba« (Petre 1939: 126). Toda hitro so si prišli silno navzkriž pri vprašanju pravopisa – medtem ko sta želela Vraz in Trstenjak pisati v »cehoilirici«, se je Miklošic temu odlocno uprl. Vraz je zato zahtevo po novem crkopisu še okrepil. Težko je reci, ali so bila nesoglasja pri pravopisni dilemi odlocilna (cetudi se je vecina potencialnih sodelavcev opredelilo za novo pisavo), toda zaradi tega ali onega razloga almanah, za katerega je bilo zbranega dovolj gradiva, nazadnje ni izšel (Petre 1939: 122–124, 126–127). Tudi ko se je po letu 1837 odlocil za iliršcino, se je s predlogom, naj to storijo tudi drugi, najprej obrnil na štajerske preporoditelje. Od njih pa mu je v tistem casu le Anton Krempl obljubil, da bo uporabljal vsaj ilirski pravopis (Slodnjak 1952a: 60). Vrazovi nazori se z vstopom v pisanje v novem, nematernem jeziku sicer niso posebej spremenili (Pogacnik 1990 4: 107; Drechsler 1909: 41). Vrazov panslavizem pred prestopom v ilirizem Priprave na Danico Vraz se je že po prvem obisku Ljubljane leta 1834, na katerem ni napravil najboljšega vtisa, spet odpravil na pot prek Hrvaške. V Zagrebu so se Gajeve ideje še naprej uspešno širile. Gaju so Avstrijci nazadnje dovolili izdajo hrva­škega politicnega casopisa Hrvaške novice (Novine Horvatske) z literarno prilogo Danica (Danica Horvatska, Slavonska i Dalmatinska). To ne izkazuje nekakšne posebne Metternichove odprtosti. Nasprotno, s tem ukrepom je želel predvsem zajeziti madžarizacijo in prodiranje liberalnih idej v madžar-šcini med Hrvate. Na ogrskem zboru v Bratislavi so se hrvaški delegati, ki so bili blizu Gaju, med letoma 1832 in 1836 intenzivno odbijali madžarske poskuse oženja politicne in kulturne avtonomije Hrvatov v »Ogrski Iliriji«. Kot smo omenili, se je hrvaško gibanje konsolidiralo prav ob postopnem sovpadanju ogrskih centralisticnih upravnih reform z dejanskim madžarskim nacionalizmom. Oglas za Danico je obljubljal, da bo priloga objavljala poezijo v vseh ilirskih (oziroma južnoslovanskih) jezikih. To je Vraza navdalo z optimizmom, saj je verjel, da bodo slovenski pisci tako rade volje prispevali k literarni vzajemnosti s hrvaškim gibanjem. Štajerski študentje so Danico takoj zapazili z veliko vecjim zanimanjem kot kranjski krog izobražencev. To je razmeroma pricakovano, saj se je list mladim panslavisticnim navdušencem tudi politicno ustrezal precej bolj kot Cbelica. Ideološko podobnost razkriva tudi skupno agitacijsko besedje. Kot pravi Fran Petre, je na štajersko družbo ucinkovalo, da sta se v »pesmih in clankih […] od vseh izrazov najpogosteje ponavljala 'domovina' in 'domorodec' – prav tisto, kar je toliko opajalo njo samo« (Petre 1939: 73; prim. Drechsler 1909: 185). Poleg tega je bila vzhodnim Štajercem recepcija olajšana, saj je Danica slabo leto izhajala v kajkavšcini, ki je (bila) prlešcini bliže od kranjšcine. Po pošiljki pesmi Kastelicu leta 1834 (Petre 1939: 79) Vraz ni cakal na odgovor, temvec že do prvih dni februarja pripravil drugo pošiljko pesmi. Šlo je za cikel štirih sonetov Zvonceki, ki ga je pozneje preimenoval v Ljubeznjene sonete in ga podpisal kot Okoslav Slovenovic (nav. d.: 87). Leta 1835 se je, ko se je pocutil bolj in bolj nezasluženo odrinjenega od cbelicarjev, odlocil tudi za izdajo ljudskih pesmi. S tem je mislil zelo resno in imel nabranega vec mate-riala kot katerikoli priložnostni slovenski zbiratelj dotlej. Poleti je spet popo­toval – kakor prejšnjikrat se je v Ljubljano nameraval odpraviti cez Hrvaško in v Zagrebu ostal en mesec. V tem casu se je z Gajevim krogom dotikal tudi bolj problematicnih vprašanj, ki jih prvo srecanje še ni nacenjalo. Ce so se dotlej štajerski (in posebno Vrazovi) nazori z Gajevimi harmonicno ujemali, je tokrat prišlo do prvih nesoglasij. Zaostritev Gajevih zahtev Poleg tega, da si je Gaj želel dejavnejšega Vrazovega sodelovanja pri Danici, je po novem za objavo zbiral le besedila v (tedaj še kajkavski) hrvašcini. Petre ugotavlja: »Pred dvema letoma bi Vraz v prvem ognju navdušenja za prebu­jeno Hrvatsko laže ustregel novi Gajevi zahtevi kakor sedaj, ko je imel za seboj obsežno slovensko delo[.]« (Nav. d.: 98) Vseeno mu je obljubil, da bo na deset slovenskih napisal eno pesem v hrvašcini (Slodnjak 1952a: 50). Kot da se že to Vrazu ne bi zdelo dovolj nezaslišano, se je Gaj od njega nadejal tudi slavospeva hrvaškemu narodnemu gibanju. Ta naj bi simboliziral jezikovno in kulturno zbliževanje Slovencev z novozdruženimi Hrvati, Dalmatinci in Slavonci. Po burnih razgovorih se Vraz ni odlocil za nadaljnje popotovanje v Ljubljano, temvec se je vrnil v Gradec (Petre 1939: 51, 96, 98, 101). Šele v laskavem pismu, ki ga je Gaju poslal v drugi polovici leta, si je nekon­fliktni Vraz dovolil distanco do njegovih nazorov o Slovencih. Med drugim mu je pisal: [R]adi mi u Vaše kolo stopimo al vonder prosimo nehajte nas za Hrovate imeti, to ime nam zmirom zdajno mejo Horvatskega na pamet prinosi, in na našo zibel opominja ki je le tokraj. Ti maš srce lehko cutiš kak težko je njene mile glase pozabiti. Bolelo bi te da bi kdo rekel Ti si Polak al Rus al Ceh al Krajnc pusti zmisli ime Horvat. Tak je tudi naj rod-stva kraj mili, ako je ravno mali in bezslavni in ne tak prostoren, pa clo voznik težko vežo zapusti v kteri je vonder mnogo grenkih dnevov potrošil. Nehajmo vse pridavke, Horvat, Krajnc, Gorotan, Štajarc, Dalmatinc itd., to nas loci, kajti vsak bi rad svoj kraj na prvenstvi videl. Mi smi vsi sini južne Slavie. To ime je pre-obcestno boš mi morti proti djal – Jas pa recem da je to ime samo južnih Slavov, severnih ime je – Slovani ali Sloveni. (Nav. d.: 100) Pismo, ki ga je napisal gorec pristaš Jána Kollárja, uporablja nenavadno argumentacijo, na kar mimogrede opozarja tudi Petre. A tudi Gajev projekt se je na osrednjega vzornika navezoval na precej nenavaden nacin. Gajeva zah­teva po slovenskem pisanju v štokavski iliršcini je bila sicer resnicno v skladu z ocetom panslavizma. A njena utemeljitev je bila v sklopu kollárjevske misli razmeroma problematicna – in sicer da Slovenci spadajo med Hrvate. Kollár je namrec, kot vemo – sploh tedaj – južne Slovane bolj ali manj enacil s Srbi in ne s Hrvati (Zajc 2006: 33). Toda Vrazu se je zamisel, da bi tudi Slovenci »stopili v ilirsko kolo« in nehali pisati v slovenšcini, takrat ocitno zdela še popolnoma nesprejemljiva. Milo receno nenavadno, ce racunamo, da je bil to tudi minimalni pogoj za Kollár­jevo vizijo. Da bi utemeljil svoje pojmovanje panslavizma, je bil Vraz skratka pripravljen razviti »program prikrojenega Kollárjevega nazora in ustvari[ti] iz njegove vseslovanske Slavije dve novi imaginarni narodnostni tvorbi: 'Slo­vani' ali 'Sloveni' so severni Slovani, kar ostane[,] so 'južni Slovani'« (Petre 1939: 100). Prav pri njunih nasprotujocih si gledišcih in predvsem njuni argumentaciji lahko jasno vidimo, kako nerešljivo dilemo je odpirala Kollárjeva nerealisticna misel. Dve navdušeni, a etnicno pristranski branji (etnicno pristranskega) Kollárja sta sprožili tako razlicne ucinke, da ju je bilo nemogoce spraviti, pri cemer Kollár s svojim mnenjem ne bi mogel služiti niti kot arbiter. To pa zato, ker so Vrazove in Gajeve partikularne dileme v nasprotju s Kollárjevimi posledica dejanskih politicnih razmerij, v katera so intervenirale. Tako so razhajanja med nazoroma dveh Kollárjevih obcudovalcev tolikšna, da ostane edini skupni imenovalec med njima in njunim vzornikom etnicno in reak­cionarno pojmovanje (slovanske) nacije. Vsi potencialni nadaljnji politicni procesi pa so že presegali fantazmatski predmoderni konsenz. Panslavizem je bil tako tudi na Hrvaškem in Štajerskem obsojen na instrumentalizacijo hrepenenja ob neustavljivi modernizaciji in dejavno nasprotovanje progre­sivnim težnjam. ObjavaStane i Marka Jesen 1835 je bila za Vrazovo življenje še nekoliko bolj prelomna kot zadnjih nekaj razgibanih let (Petre 1939: 101–102). V istem casu je Kastelicu poslal niz »pesmic v duhu narodnem«. A še neprimerno pomembnejši mejnik za Vrazov opus pomeni objava hrvaško pisane pesmi Stana i Marko v 36. številki Danice 12. septembra. Tam se ni prvic pojavila le poezija Jakoba Frassa v tiskani obliki, temvec tudi psevdonim, pod katerim je njen avtor poznan danes. Gre za lirsko-epsko balado Stana i Marko, ki jo je Vraz izrocil Gaju ob prej­šnjem srecanju. Pesem po tematskem zgledu srbskih epov o kraljevicu Marku se je v zapušcini sicer ohranila tudi v slovenski obliki. Gaj ali kdo od njegovih ožjih sodelavcev jo je za objavo ocitno znatno preuredil, saj »[Vrazova] tedanja oblikovalna sposobnost ni dosegala niti v slovenšcini stopnje cistosti, v kakršni je pesem izšla, kaj šele v hrvašcini. Vraz temu jeziku ni bil vešc in se dotlej tudi ni bavil z mislijo, da bi v njem kaj pisal.« (Nav. d.: 102) Pesem je bila sicer novost tudi za Danico, saj so bile dotedanje objave Gaja, Pavla Štoosa, Ljudevita Farkaša Vukotinovica, Ivana Mažuranica in drugih pretežno budnice, napitnice in slavilne pesmi. Pesem Stana i Marko je bila nasprotno prvi primer tako zgledovanja pri narodni epiki kot tudi prvi primer (vsaj približno) lirske pesmi. Vraz je bil zelo zadovoljen, saj je, kot smo naka­zali, že leta razmišljal samo o tem, kje in kako bi v tiskani obliki objavljal svoje pesmi. Hkrati pa ga je precej zbodlo, da ga je Gaj podpisal »Stanko Vraz, Ilir iz Štajera«. Vraz se je tedaj podpisoval kot I. Stan. Vraz – Cerovcan, s cimer je svoje ime prvic povsem poslovanil. Že prej si je nadel psevdonim Jakob Konstantin Frasov in mu scasoma dodal vzdevek Cerovcan, pozneje pa ga spremenil v Slednin Frass – Cerovcan (Petre 1939: 105).208 Najbrž ga je zmotilo, da je njegov tedanji vzdevek v skrajšano obliko Stanko Vraz preklepal kar sam Gaj, gotovo pa ga je skrbel (prav tako Gajev) dodatek »Ilir iz Štajera«. Jasno mu je bilo dvoje: da je Gaj njegovo voljo po sodelovanju izkoristil za promoviranje slovenske jezikovne pridružitve Hrvatom in da bodo to zagotovo razumeli tudi štajerski in kranjski izobraženci, ki bodo prebirali Danico.209 O prvem ne more biti dvoma. Poleg »Ilira iz Štajera« je za isto številko casopisa Gaj iz rokava potegnil tudi »Ilira iz Dubrovnika«,210 to pa sta bili dve skrajni tocki Gajeve Velike Ilirije (Petre 1938b: 126–127; Petre 1939: 106), ki jo je hotel jezikovno poenotiti s (takrat še kajkavsko) razlicico hrvašcine. Drugo pa ga je glede na njegovo željo po potrjevanju verjetno zelo skrbelo. 208 Tudi potem ko je po Gajevi zaslugi že zaslovel kot Vraz, si je nadeval nova in nova imena kot Jakob Rešetar, Nenad Bezimenovic in Miško Jurišic. Spletni slovenski biografski leksikon za Vraza našteje 23 imen, psevdonimov in kratic, v katerih je pisal (pri cemer jih kar nekaj manjka), nekoliko manj pregledni spletni zbirni katalog WorldCat pa nic manj kot 30 »alternative names«. Mimogrede, tudi prodor rabe umetniškega imena in psevdonima nasploh, v kateri je bil Vraz eden prvih (ce ne štejemo starejših meniških in plemiških imen, ki pa so imela povsem specificno liturgicno oziroma dinasticno namembnost in organizacijsko spadajo v fevdalni produkcijski nacin) ter vsekakor eden najbolj dinamcnih in domiselnih, je mogoce razložiti s prodiranjem mešcanstva, njegove splošne socialne diferenciacije ter pravne razlocitve med javnim in zasebnim. Posreden dokaz za to je tudi vznikanje psevdonimov pri Vraz-Vukotinovicevem uvajanju kritike v zagrebški ilirizem in od tod izhajajoci politicni diferenciaciji, o kateri bomo spregovorili v nadaljevanju. Ko je Rešetar (Vraz) zacel izdajati Kolo, je zaradi pricakovane provokativnosti svojega zapisa Vukotinovic svojo kritiko na Gajev ilirizem naslovil kot Lubor Travnicki, Gajev pristaš pa mu je odgovoril pod psevdonimom Vladovit Zorec. Med najzgo­dnejše slovenske preporoditelje z umetniškim imenom spada tudi Koseski – ceprav je ta Potažbo iz leta 1818, ki bi pri primerjavi z Vrazom edina prišla v poštev, podpisal še kot Janes Vesel; Legiša (1963: 177) ga oznaci za »poznejšega Koseskega«. 209 Gajev ekspanzionizem izkazuje vrsta dejavnikov, ki pod vprašaj postavljajo ugoto­vitev Johna Neubauerja oziroma katerega od njegovih sodelavcev, da nacionalnost v ilirskem krogu ni bila v ospredju; kot argument je namrec navedeno prav Vrazovo sodelovanje v gibanju (Neubauer idr. 2004: 279). 210 Skoraj dobesedno – ni si ga ravno izmislil, temvec izrabil že 15 let mrtvega dubrovni­škega pesnika Đura Ferica, ki mu je podtaknil dve pesmi. V njiju naj bi Feric deloval narodnozdruževalno (Petre 1938b: 126–127; 1939: 106). Nekateri njegovi korespondenti, posebno kranjski, so namrec že sicer gojili skepso do ideologije Danice. Ostale, ki so sicer kazali simpatije do hrvaškega gibanja, pa bi, tako kot njega, utegnila osupniti Gajeva nova zahteva po jezi­kovnem poenotenju. To je zdaj tako edinstveno zastopala prav Vrazova pri­rejena pesem. Strah se je izkazal za upravicenega. Miklošic ga je namrec imenoval za nic manj kot izdajalca, pa tudi drugi Štajerci so objavo pesmi sprejeli odklonilno211 (Slodnjak 1952a: 52). Z nekaj vec razumevanja je pesem pozdravil le Kocevar. Dejanje je razumel v sklopu južnoslovanske vzajemnosti. Vraz (prim. Vraz 1985: 345) in posebej Kocevar sta jezikovno in kulturno povezovanje resnicno razumela kot afirmacijo (pod)narecij, ki bi sicer propadla zaradi germaniza­cije in madžarizacije. A to ni bilo cisto skladno s Kollárjevimi nazori, še toliko dlje pa je bilo od dejanske Gajeve politike. Ta do razlicnih hrvaških narecij ni izkazovala tovrstnih nagibov. Nasprotno, Gaj si je prizadeval predvsem (in vse bolj) za sprejetje novega skupnega pravopisa in opušcanje lokalnih oblik. Poleg tega ilirizem konec leta 1835 ni bil osredotocen bistveno širše od hrvaškega (proto)nacionalisticnega gibanja. (Petre 1939: 106–107). Pod vplivom Kocevarjevih spodbudnih besed se je Vrazova tesnoba zaradi Gajevega prirejenega podpisa zmanjšala. Šele zdaj ga je lahko do konca pre­vzel optimizem ob prvi objavi, ki je Vrazovo zanimanje usmerila povsem v Danico. Zacel je pisati nove pesmi, nic vec v sonetni formi, ki Gaju ni bila blizu. Namesto tega je pisal »zvonce«, od katerih je prvi ducat posvetil Vukotino­vicu. Nazadnje je – spet zaradi Gajevih sugestij – za nekaj casa celo opustil vse znacilnejšo liricnost svoje poezije in pisal poudarjeno pod vtisom ljudske epike. Hkrati se je (iz pesmi Vuka Karadžica) zacel intenzivno uciti štokavske 211 Ocitki o Vrazu kot izdajalcu so se ocitno pojavljali precej zgodaj in niso naknaden, postumni dodatek. V Kolu je že leta 1842 defenzivno zastavil svoj clanek o narecju na Koroškem, ki ga navajamo v izvirniku: »S nekojih su stranah navalili na one ucene Slavene, koji nece da priznadu u Slavenštini više od cetiri književna narecja, potva­rajuci ih, da njihova namera ide na uništenje ostalih manjih narecjah i narodnostih. Najpace oboriše tu potvorbu na spisatelje ceske i .at' [e]..... ilirske. Mora se opet svaki cuditi, što baš ovi (ceski i ilirski) književnici najviše rade za sacuvanje i pojedinih narecjah i njihovih narodnih dragocenostih. Ta tko je više uradio za uzdar­žanje narodnih ostanakah Slovakah i Moravanah, nego li baš Šafar[i]k, Kollar i Sušil?« (Vraz 1985: 345) hrvašcine in znova dosledno uporabljal ceško grafijo. Vseeno pa mu Danica v naslednjih letih ni priobcila nobene pesmi vec (Petre 1939: 101). Vrazovo epsko pesništvo (pa ne samo tisto, ki je neposredno sledilo Gajevim predlogom) je v zadnjem stoletju ostalo razmeroma neopaženo.212 Na to opozarja poznavalec književnosti vecjezicnih obmocij Zvonko Kovac, sicer zagrebški ucenec Frana Petreta (Kovac 2006: 204). Kovac poudarja, da to stanje izhaja iz konsenzualne obravnave Vraza kot prvenstveno lirskega pesnika, cigar nadarjenost ni vprašljiva. »Zato bi moralo iti morebitno prevre­dnotenje Vrazovega pesništva v smeri relativizacije njegovega 'lirskega talenta' v korist vsestranske književne, pravzaprav pripovedne dejavnosti.« (Kovac 2005: 121) Posebno pesmi izpred prestopa v ilirizem prikazujejo Vraza kot pestrega avtorja, ki si nobenega sloga ni mogel zares izbrati za svojega, temvec se je preizkušal v kar najrazlicnejših pesniških oblikah. V liriki je bil najspre­tnejši v krajših formah, kot je šesterec, ki ga je pozneje uporabil v Djulabijah. A k pripovednosti je težil tudi v krajšem stihu (nav. m.). Tako najdemo primere, v katerih je Vraz ne posebno spretno postavljal enjambemente, ki rušijo pripovedni tok. Po Kovacu prav ti kažejo, da je bilo Vrazu vec do sporocila kot do estetske brezhibnosti, ki jo obicajno povezujemo z lirskim. Še zanimivejši so primeri, v katerih Kovac z razbitjem verzne struk­ture (a ne da bi zamenjal besedni red) pokaže, kako nekatere pesmi povsem enako (ali še bolje) funkcionirajo v prozi (Kovac 2005: 122–123). V resnici tudi mnoge Vrazove slovenske lirske pesmi uporabljajo narativne obrazce z jedrom in sklepom ter fabulativnim razvojem, ki se zgodi v pesmi. Tako v mnogih pesmih »zgolj najpogostejša, neherojska tema ljubezni kvari doživljaj epskega, se pa zato v izrazu prebijejo do nekakšne hibridne oblike, in sicer ritmiziranega proznega pregovora in povesti v verzih« (nav. d.: 124–125). Brezbrižnost literarne zgodovine do proznih elementov Vrazovega opusa Kovac najde tudi pri specificnem delu njegove hrvaško pisane poezije (nav. d.: 125–131). A o tem na drugem mestu. Prej pa se vrnimo tja, kjer smo pripoved o Vrazovem življenju zapustili. In sicer v cas tik po objavi pesmi Stana i Marko, 212 Ali pa je bilo vsaj razumljeno kot nedobrodošel odklon. Primer je Slodnjakov: »Škoda, da [njegove pesmi, ki jih je navdahnila ljubezen do Roze] obtežujeta vcasih skoraj epicna opisnost in skoraj vedno jezikovna pomanjkljivost.« (Slodnjak 1952a: 38) pri kateri se je – mimogrede –, ceprav gre morda za najbolj znano Vrazovo delo, znacilno epski moment prav tako umaknil pozornosti literarne zgodovine. Iz nacionalizma v pannacionalizem Od leta 1835 naprej je hrvaško nacionalno gibanje zaznamovala nova faza. Gaj je za nekaj casa opustil novacenje izkljucno znotraj ogrskih meja. Šele tedaj je zacel težišce ilirstva povezovati z južnim slovanstvom nasploh, pa še tokrat predvsem zato, ker hrvaška interpelacija pri Dalmatincih in Slavoncih ni bila dovolj ucin­kovita. Tudi ime politicnega glasila se je spremenilo v Ilirske Narodne Novine. Predvsem pa Gaj unifikacije Hrvatov ni vec nadaljeval pod zastavo kajka­vskega narecja, temvec je – podobno kot Karadžic srbšcino – hrvaški jezik utemeljil na bosansko-hercegovskem štokavskem govoru. Tega je Gaj (šele odtlej) imenoval iliršcina213 in verjel, da gre za prihodnji jezik vseh južnih Slo­vanov (Petre 1939: 110–111; Kohn 1960: 62). Pritegnitev Slovencev in Srbov je nekaj casa pomenila maksimalni program ilirskih zahtev (Rozman 1976). Vseeno je imel tudi s temi potezami dalec najvecji odmev pri Hrvatih. Srbski izobraženci, ki so z Gajem sicer sklenili sodelovanje, so imeli še naprej povsem drugacne prioritete, slovenski pa so se prvic zaceli pogovarjati o Danici in smo­trnosti Gajevih namenov v povezavi s slovenskim knjižnim jezikom. Po Petretu (1939: 127) je Vraza šele leta 1837, potem ko se je že dve leti cutil vse bolj razdvojenega med Copovim in Gajevim krogom, prvic zacelo »vzne­mirjati tudi narodnostno vprašanje«. Neproblematicno preklapljanje med zamislijo, da bi se Slovenci prikljucili ilirskemu gibanju, in željo, da bi bil med Slovenci sprejet kot slovenski pesnik, se je tako zapletlo. Tudi sam je opazil, da so njegovi stiki s kranjskim krogom vse bolj pogojeni z ohladitvijo stikov z ilirci. Po eni strani ga je opogumljalo postopno kranjsko sprejemanje ilirskega crkopisa, po drugi pa ga je skrbelo množicno odklanjanje jezikovne združitve. Maja 1837 je Vraz razdvojen pisal Pavlu Jozefu Šafáriku in ga povprašal o svoji 213 V nekaterih zasebnih rokopisih je Gaj ime sporadicno uporabljal že prej. Tako je v letih 1832–1833 mitološko pradomovino, v katero naj bi se Hrvati »vrnili« v 7. stoletju, imenoval »Ilirija«, »narecje« južnih Slovanov pa na nekem drugem mestu »ilirsko« (Stancic 1989: 112). Zdi se, da dokoncen ilirski okvir Gajevega pojmovanja nacije dolguje zlasti Draškovicevi Disertaciji. aktualni dilemi, ali naj opusti ustvarjanje v slovenšcini. Od njega je prejel tale odgovor: »Vprašujete me, kaj menim o opustitvi slovenskega jezika in litera­ture? Rajši bi slišal Vaše mnenje. Preoddaljen sem, da bi mogel soditi o tem. Le zdi se mi, da je pri Slovencih ugasnilo kar vse življenje: kje in kaj naj se obudi in razgiba, kjer nic ni?« (Nav. d.: 130) Mentorski stik se je nazadnje razvil v pomembno dopisovanje, prek kate­rega je Vraz v prihodnjih letih spoznaval vse vec ceških preporoditeljev in tako svojo misel vseskozi razvijal v skladu s centrom panslavizma.214 Slovaški izobra­ženec je v mladem dopisovalcu hitro zaslutil nadarjenega pesnika in navduše­nega vseslovanskega povezovalca. Hkrati se je zanašal, da mu bo po neuspelih poskusih z Gajem in Kastelicem prav on lahko pomenil glavnega korespon­denta in zanesljivega znanstvenega sodelavca na slovanskem jugu215 (nav. d.: 130, 265). Vraz si je od dopisovanja najbrž obetal še vec – pred tem se namrec ni še noben panslavist z mednarodnim ugledom zanimal za njegovo delo in se z njim podrobneje pogovarjal o slovenskih in hrvaških kulturnih vprašanjih. Petre piše, da je tako kot pred tem na Prešerna in Gaja štajerski pesnik zdaj »nanj prenesel svoje sanje« (nav. d.: 139). Le malo pred tem se je Vraz spet bolece zaljubil, tokrat v hcer samoborskega trgovca Ljubico Cantily (Slodnjak 1952a: 17), ki jo je sicer ocitno srecal že 214 Ne cudijo pogoste pisemske omembe »zlatnega Praga«, kakor je središce ceškega kulturnega življenja (dosledno, tudi na naslovih pisemskih pošiljk) imenoval Vraz, in dolgoletne želje, da mesto tudi sam obišce. Vraz je bil v Pragi dvakrat, in sicer razmeroma pozno, ceprav si je že leta 1837 po razhodu z graškimi profesorji prava študije želel nadaljevati prav tam (Petre 1939: 139). Erbenu je leta 1844, skoraj leto in pol pred prvim obiskom Prage, pisal, da po Pragi hrepeni bolj »kakor duša pobož­nega cloveka za Rimom ali Jeruzalemom; od prve dobe svojih slovanskih sanj sem si slikal v mislih Zlato Prago (tako pravi Pragi naše preprosto ljudstvo) kot tocko, kjer se sestaja umetnost severa in vzhoda z umetnostjo juga in zapada, kjer govori z zla­timi usti iz vsake ulice, vsake palace, vsake hiše (celo iz slehernega kamna) slovanska zgodovina, kjer si je v novejšem casu zgradila slovanska vzajemnost, spremljana od krepke znanosti, svoj zlati prestol.« (Petre 1939: 267; Drechsler 1909: 124). 215 Kar se je v veliki meri uresnicilo; med Šafárikovim snovanjem etnografske karte slo­vanskih dežel mu je Vraz 24. maja 1838 poslal pošiljko, ki ni vsebovala le zahtevanih slovenskih imen, temvec narodopisni oris Štajerske z razdelitvijo na okraje ter opisi njihovih dialektalnih posebnosti, obicajev, noše, pesmi, ljudske glasbe in umetne literature ter celo domnevne nravi (Petre 1939: 151–152). nekajkrat pred tem (Petre 1939: 119). Vrazova ljubezen, ki je bila tako v razre­dnem216 kot v starostnem smislu obsojena na neuspeh, je sicer prestala tako Ljubicino poroko kot njeno prezgodnjo smrt le nekaj let zatem. Nov zagon Vrazovega pesništva pa je sovpadel s casom, ki je bil do njegovih objav precej neprijazen. Kranjski almanah po cetrti številki ni vec izšel (je pa Vraz naslednje leto še enkrat obiskal Ljubljano). Danica je še vedno objavljala predvsem bucne davorije ter hvalospeve Hrvaški in ilirskim voditeljem, kar pa je bilo lirike, je bila vecinoma nabrana pri starejših hrvaških piscih. Ob liriku Vukotinovicu je to najbolj prizadelo Vraza, ki je Gaju pisemsko razlagal o nujnosti objavljanja sodobne lirske poezije v Danici, saj da gre za »edini casopis, torej enciklope-dicen«. Gaj tudi na to pismo ni nikoli odgovoril (nav. d.: 119–120). Naj omenimo, da je bila (spet znacilno romanticna) ljubezen do Ljubice v kontekstu njegovega ilirskega pisanja precej primerljiva custvom do rojakinje Roze v kontekstu slovenskega. Tokrat je Vraz pod vplivom custev do hrvaškega dekleta razvijal svoje štokavsko pisanje. In kakor je prva ljubezen sprožila prvo resno inovacijo v njegovi slovenski poeziji onkraj Prešernovega vpliva, je tudi ljubezen do Ljubice njegovo hrvaško poezijo odtegnila uklanjanju Gajevim zahtevam. Vrazovo hrepenenje je v skladu z neodzivanjem Gajevega kroga njegovo pisanje vrnilo v lirski milje, ki ga je bil Vraz bolj vešc. Toda v nasprotju z epizodo z Rozo, ko je bil njegov slog najbolj samo­nikel, je v istem casu nanj vse bolj vplivala Kollárjeva pesnitev. V žaru neures­nicljive, neuslišane ljubezni in poln kollárjevskega zanosa je Vraz zacel pisati prve Djulabije.217 Te so se naknadno razvile v zbirko, ki predstavlja vrhunec 216 »Njen oce Anton je bil trgovec, pozneje tudi trški senator ter je imel svojo trgovino na glavnem trgu samoborskem. Njena mati je bila sestra Ljudevita Gaja. Julijana, edino dete svojih staršev, se je razvila v krasno, visoko, crnooko crnko. Snubil jo je dvorni svetnik pl. Šulyok, vendar so neki oziri do njegove rodbine preprecili poroko, dasi mu je (kakor se zdi) bila naklonjena tudi Julija. Majka Julijina je, ko se ji je nekoc omenila ta ljubav, vzdihnila: 'Moja siromašna, siromašna Julika!' Njena služkinja, Slovenka, je z ozirom na to rekla: 'Ja vejo, gospa, tisto se mi nic ne dopade. Dolga lju­bezen, težka bolezen.' Pozneje se je oglasil kot snubac trgovec Edvard Engler, ki je – po tedanjem racunu – štel 6000 fl. gotovine. Starši so bili za to in Julija (ocividno ne baš bogata nevesta) se je porocila z njim 19. oktobra 1837.« (Ilešic 1911: 41–42) 217 Prve Djulabije so se ohranile tudi v slovenskem jeziku, in sicer kot Rožmarinci (Slod­njak 1952a: 73; Vraz 1952a: 266–268). Vrazove lirske izpovedi. Ogledali si jih bomo nekoliko pozneje, še prej pa si Vrazovo rastoco razdvojenost oglejmo z nekoliko drugacnega zornega kota kot po navadi. Vraz v precepu in naddolocenost precepa Zakaj se je med vsemi graškimi študenti trenje med Prešeren-Copovo in pan­slavisticno ideologijo prav pri Vrazu razpletlo v popolno opredelitev za ili­rizem? Literarni zgodovinarji skoraj konsenzualno pišejo, da so k temu veliko prispevale frustracije in izrazita custvena nestabilnost. Zaradi njih je menda Vraz kar naprej cutil, da ni deležen dovolj pozornosti in naklonjenosti. Medtem ko so njegovi štajerski dopisovalci zadovoljno in površno spremljali vsakršno kranjsko, hrvaško, ceško in srbsko tvornost, naj bi Vraz – iz obsesivne težnje po stalnem samopotrjevanju in dokazovanju – o nadaljnjih korakih in neo­gibnih protislovjih toliko vec razmišljal. Medtem ko so bili njegovi vrstniki predvsem pesniki in zbiralci ljudskih pesmi, gotovo drži, da se je imel Vraz širokopoteznejše ambicije. Že na zacetku tridesetih let se je pocutil kot nekakšen kulturni povezovalec oziroma posrednik med Štajersko in drugimi pokrajinami. In zdi se, da je prav zaradi dolžnosti, ki jo je cutil do Štajerske, nazadnje kot prvi Štajerec svoje generacije prestopil v hrvaški kulturni krog. To je bil seveda le najopaznejši prestop v dolgi vrsti dilem in nihanj med razlicnimi manifestacijami nestalne periferne ideologije. Kaj je torej gnalo Vraza? Da bi odgovorili na to vprašanje, moramo tako Vrazovo labilnost kot njegovo ambicioznost razumeti kot simptoma, nic bolj prvenstvena ali »avtenticna«, kot je razdvojenost med Kranjce in ilirce. Ne nazadnje že sámo zanimanje za panslavizem izkazuje vsaj dva razcepa: razcep med institucijami fevdalne in mešcanske države ter razcep med lokalno in cez­pokrajinsko mobilizacijo. Nam to lahko o Vrazu pove karkoli specificnega? Oglejmo si precej romantizirano, a v nekaterih pogledih pravilno opažanje etnologa Borisa Orla iz leta 1931: Presenetljivo je pa dejstvo, da mimo te ilirske komponente, ki jo tvorijo: dr. St[efan] Kocevar, St[anko] Vraz, dr. Fr[an] Ilešic in navsezadnje tudi Aškerc, obstoji na Štajer­skem še neka druga izrazito slovenska komponenta, komponenta jezikoslovcev: Fr[anc] Miklošic, V[atroslav] Oblak, M[atija] Murko, Fr[ance] Kidric. Prva teži iz brezupne sti­ske mocno v Zagreb, v Slovanstvo, druga pa odlocno v osrcje in tajno slovenske besede. Obedve predstavljata dva ekstremna pola, med katerima se štajerski clovek ni uravno­vesil in tudi ne prebudil do danes […]. [Š]tajerski malomešcan [kaže] neko brezupnost in predanost v kaos[.] (Orel 1931: 177; poudaril A. J.) Orel je razdvojenost in stisko Vraza in še nekaterih »štajerskih ljudi« torej pojasnil z malomešcanstvom. A zakaj bi s tako široko kategorijo, kot je malo­mešcanstvo, pojasnjevali tako edinstveno usodo, kot je Vrazova? Navseza­dnje sta tako ilirizem kot panslavizem nasploh gibanji malomešcanstva. To ne bi smelo biti dovolj za karakterizacijo Vrazove differentie specifice v graškem romanticnem kontekstu. Tako se je tudi Anton Slodnjak leta 1936 v polemiki z Ivom Brncicem apodikticno retoricno spraševal: »Zakaj je vendar edini Vraz podlegel onim sociološkim silam ('slovenska družbena in kulturna zaostalost njegovega casa … negibna, v bistvu docela akulturna malomešcanska sredina' i. t. d.), vsa druga prleška in tem bolj seveda osrednje slovenska duhovna in posvetna inteligenca pa je ohranila zvestobo slovenstvu?« (Slodnjak 1936: 240) S tem je hotel nakazati, da Vrazove edinstvene usode ne gre pojasnjevati z razrednimi danostmi – temvec z njegovimi psihološkimi specifikami. Pa je res tako? Oglejmo si znova Orlovo izjavo. Poleg Vraza sta omenjena še Kocevar in Ilešic, ki smo ju v raziskavi že spoznali. Ce odmislimo zadnjega, ki je pripadal povsem drugemu casu in družbenopoliticni klimi, tako med omenjenimi ostane le Kocevar. In ravno Vraz in Kocevar sta se okoli leta 1832 izstopajoce zavzemala za širše slovansko povezovanje. Kaj se je torej medtem dogajalo z ostalimi štajerskimi malomešcani? Ce še enkrat preletimo opisane dejavnosti graških preporoditeljev druge generacije, lahko hitro ugotovimo, da so v glavnem vsi Vrazovi vrstniki študirali teologijo in postali – duhovniki. Ti so bili pred svojo primicijo zaradi povsem drugacnih socialnih izhodišc218 še dejavni v panslavisticno, torej malomešcansko intonirani Slovenski družbi. Nasprotno pa se je, kot smo videli, prav kmalu po ustanovitvi Slovenskega dru­štva delež clanov zmanjšal z vsako posvetitvijo (vcasih pa še pred njo). S soci­alno spremembo so se nujno redistribuirale tudi njihove težnje. Za zacetek – duhovniški stan jim je pretirano identifikacijo s panslavizmom onemogocal tudi zaradi Kollárjevega protestantizma. 218 V tem, da so se ravno ognili kmeckemu stanu svojih prednikov, niso pa še služili duhovniškemu stanu, so bili dejansko malomešcani. Pa tisti malomešcani, ki vendarle preostanejo? Videli smo lahko tudi, da je nekoliko starejšega Kocevarja navdušenje za panslavizem na zacetku tride­setih let že minevalo. Jasno je torej, da se nad Gajevim gibanjem ni mogel tako navdušiti kot Vraz. Z nekoliko bolj kriticno (tj. manj romantizirano) analizo bi za malomešcana zlahka razglasili tudi Miklošica. Toda njegovo malomešcan­stvo se je manifestiralo precej drugace od kateregakoli štajerskega vrstnika, k cemur sta nemalo pripomogli njegovi edinstvena nadarjenost in študioznost. Med drugim je že pred sredino tridesetih let prevzel mesto graškega predava­telja filozofije, nato pa je deloval bodisi kot predavatelj, hišni ucitelj pri pre­možni družini ali nazadnje cesarski cenzor in knjižnicar na Dunaju. Formirali so ga cisto drugacni pogoji kot Vraza, ki se je tudi kot (pol)izobraženec vse življenje preživljal s sadovi ocetove cerovške trte in dejansko ponazarjal novo­veško drobno buržoazijo in statu nascendi. Najsi bo zaradi gotovosti ob svoji intelektualni superiornosti ali zaradi cisto fakticne ekonomske gotovosti – Miklošic je po letu 1830 kazal vse vec skupnih potez z (zlasti starejšimi) kranj­skimi preporoditelji; in ne nazadnje jim je bil blizu tudi zaradi svojih teženj po jezikovni eksaktnosti. Vse skupaj nas pa ne sme zavesti: v politicnem smislu je bil Miklošic pra­gmaticen konservativec in niti ne tako dalec od Vraza ali ostalih panslavistov. Prešernu je (zaradi domnevno sporne cetrte kitice) v imenu Metternicha cen­zuriral Zdravljico. Toda ce nic drugega, Miklošicu se v nasprotju z Vrazom ni bilo treba kar naprej dokazovati. Okolica mu je dajala dovolj spodbud. Z nekaj ironije bi lahko celo zapisali, da je bil dejanska izjema med malomešcani Vrazove generacije Miklošic. Zaradi študijskih uspehov in bolj znanstvenih ambicij je svojo sredo zapustil dovolj zgodaj, da o njem tako ali tako le malokdo pomisli na štajerski miljé. Po drugi strani je pri Vrazu, ki naj bi bil menda ute­lešena subjektivnost, ta asociacija pravzaprav neogibna: Vraz je dejansko pred­stavnik Štajercev, kakor so jih pojmovali Kranjci. V štajerskem kontekstu pa je Vraz, kot se zdi, tudi najbolj znacilen pred­stavnik malomešcanstva. Najsi je bil res osebnostno nestabilen ali ne – v socialnem smislu to ne bi bilo nobeno presenecenje. A kot smo nakazali, to ni nujno pojasnilo, temvec je lahko tudi simptom. Karl Marx in Friedrich Engels (1977: 426) sta v Revoluciji in kontrarevoluciji v Nemciji leta 1852 o vlogi evropske drobne buržoazije v letu 1848 med drugim zapisala: »Malomešcan­stvo, veliko v repencenju, je popolnoma nezmožno za dejanja in je do skraj­nosti strahopetno, kadar je treba kaj tvegati. Iz drobnjakarskega znacaja nje­govih trgovinskih poslov in kreditnih operacij izhaja pomanjkanje odlocnosti in tveganja v njegovem znacaju in zaradi tega je nujno, da oznacujejo podobne lastnosti tudi njegovo politicno dejavnost.« Ce so leta 1848 malomešcanove dileme formirala izostrena in hitro menja­vajoca se družbena razmerja, pa je bilo pri Vrazu nihanje drugacne narave. V fevdalno naddoloceni situaciji iz malomešcanske razdvojenosti ni mogel bežati v gotovost »mešcana«, ker je bilo treba mešcanski razred, h kakršnemu bi Vraz tendiral, šele ustvariti. Kako se je to manifestiralo? Na tem mestu si izposojamo Mocnikov koncept subsidiarne ideologije, ki smo ga že razložili. Štajerska je zaradi nerazvite socialne strukture potrebo­vala oporo, torej širše ideološko ogrodje. Tako so enotno sklenili skoraj vsi štajerski preporoditelji druge generacije. Oporo pa so našli v panslavizmu. Ko je nazadnje Vraz ostal edini dejavni štajerski preporoditelj, ki je še ostal vezan na fevdalno naddolocene malomešcanske interese, se je panslavisticna težnja tako skrcila samo nanj. (Preostalim štajerskim preporoditeljem je panslavizem ostal le nekakšno neobvezujoce vodilo.) Od tod pa morda tudi Vrazova vse ocitnejša (baje) megalomanska težnja k povezovanju razlicnih pokrajinskih oziroma nacionalnih dejavnosti. Scasoma se je, kot smo pokazali, pojavila možnost za medslovansko pove­zovanje, in sicer s kranjskimi preporoditelji iste generacije. Vrazova dejavnost, ki smo si jo bežno ogledali, je tudi pri povezovanju s Prešernom in Copom dalec presegla drugo štajersko. A težava je bila, da si ideologiji panslavizma in Prešeren-Copovega kroga, s katerim si je Vraz prizadeval sodelovati, ne bi mogli biti bolj protislovni. Tako se je že prej vzpostavljena dilema malome-šcana redistribuirala – ni bil vec razdvojen le med lastnimi inertnimi razme­rami in idealom vélike slovanske nacije, temvec tudi med slovansko nacijo in partikularnostmi njenih posameznih pripadnikov. Cešk(o-slovašk)a panslavi­sticna ideologija slovanskega povezovanja je zahtevala, da se Štajerci povežejo s Kranjci, ti pa so specificen tip povezave onemogocali (in se zavzemali za dru­gacnega) prav zaradi svojega zanikanja panslavisticne ideologije. Ko se je nazadnje javila še druga možnost za uresnicevanje subsidiarne ideo­logije, in sicer Gajeva, se je razdvojenost spet redistribuirala. Zato je bil Vraz razpet med dve razmeroma izdelani ideologiji, ki sta se med seboj izkljucevali. In ceprav je bil Vraz že od zacetka temeljno naddolocen s panslavisticno subsi­diarno ideologijo, bi se njegove težnje po povezovanju nemara lahko preusme-rile na Kranjsko – ce bi mu Prešeren-Copov krog le naklonil vec pozornosti. Tudi ta »težnja po pozornosti« bi bila zlahka zgolj malomešcanova želja po buržoazni gotovosti, kakor jo obdela mit. Ko se je namrec Vraz nagibal zdaj na Kranjsko zdaj v Zagreb, se je iz periferije oziral v centripetalna regionalna centra, kjer je že obstajala tanka plast slovansko govorece trgovske buržoazije. Kadar mu je to gotovost obe­tala uresniciti Kranjska, se je bistveno bolj poskušal vživeti v kranjsko raz­mišljanje – kar dokazujejo nekatera pisma. Nasprotno je pozabil na svoja kranjska stališca vsakic, kadar se mu je zdelo, da mu buržoazno gotovost ponuja zagrebški milje. Ivan Prijatelj je tako pisal o koraku, »h kateremu je Vraza gnala skrb za kruh, cesar mu danes noben pameten Slovenec ne bo štel v zlo. Vraz je videl, da ne bo nikoli izštudiral, da je ustvarjen samo za agitatorsko književnost, s katero pa se bo mogel preživljati samo pri Ilircih ali Hrvatih, a pri Slovencih ne.« (Prijatelj 1910: 234) Podobno je pisal Ivo Brncic (1936: 56–57): »Trditev, da slovenska književnost nikdar ne bo mogla pre­življati našega književnika, zavzema zelo važno mesto med njegovimi argu­menti v prid ilirizmu[.]«219 Navedimo enega od številnih primerov njegovih številnih preobratov, pove­zanih z iskanjem gotovosti. Ko sta leta 1835 skoraj sovpadla srbsko-hrvaško jezikovno združevanje na podlagi štokavšcine in kranjsko mrtvilo po cenzurnih posegih, se je njuna pomembnost za Vraza takoj redistribuirala.220 Potem ko je Kastelic klonil pod pritiskom cenzorjev, so se Vrazu razblinili upi na sodelo­vanje s Kranjci, ki jih je še malo prej prepricano negoval. Prav tedaj pa je zacel tudi toliko bolj vneto podpirati zamisel, da bodo morali štokavski jezik zdaj vendarle sprejeti tudi Slovenci. 219 Nadaljevanje, ki pravi, da je Vraz v Zagrebu ves cas živel kot poklicni pisatelj (kar so starejši literarni zgodovinarji velikokrat zapisali), ne drži. 220 Petre (1939: 189): »Ce bi bilo razmerje osrednjih dunajskih oblasti 1840 do Slo­ vencev enako, kakor je bilo okoli 1834 do Hrvatov, bi dobi miru, ki je sledila letom izhajanja Cbelice, sledila doba izredno poživljenega literarnega dela, ki bi se vršilo pod Prešernovim idejnim in Smoletovim organizacijskim vodstvom.« V svojih znacilnih navdušenih primerah se je v pismu Gaju leta 1836 (torej ob stagnaciji Cbelice) pridušal, da »sladkorja in pomaranc« (iliršcine) ne bo zamenjal za »suhi kranjski ovsenjak« (torej slovenšcino), pa tudi »mostarskega grozdja in sladkih smokev od kotorskih obal« ne za »korotansko trnino« (Pri­jatelj 1937: 13).221 »Pisal je Gaju, da mu je vseeno, ce njegova vila ne bo pela Slovencem, da poje le doljnim Ilircem.« (Petre 1939: 111) Ob tem, kot tehtno opozarja Petre, ni upošteval razlik med razmerjem hrvatskih knjižnih govorov do štokavšcine in raz­merjem slovenšcine do štokavšcine. Zelo važno je dejstvo, da ni pravilno razumel Gajeve jezikovne reforme, ker ni smatral, da so z njo zagrebški ilirci sprejeli za svoj knjižni jezik živ govor dolocenega ozemlja, temvec [je] mislil, da bo bodoca južna slovanšcina vsrka-la vase elemente raznih govorov in bo torej po svojem nastanku umetno zvarjen jezik. (Nav. d.: 111) Naslednje leto, ko so se stiki s Prešernom in Copom kazali za obetavnejše, se je Vraz oglasil kot na prvi pogled povsem drug subjekt. Tedaj se je (prav nic panslavisticno) pod ocitnim Copovim vplivom zavzemal za posvecanje ne kmetu, temvec mešcanstvu, ceš da se bo domovinska misel lahko obdržala in razcvetela le znotraj mešcanstva. Svoj krog je Vraz v navezavi na Copa takrat razglasil za mešcane, ki mislijo, »kot mesto misli« (Petre 1939: 124), kmete pa za 221 Ta narobe blutundbodnovska, jasna kategorizacija slovenskega kot pustega in srbohr­vaško-ilirskega kot pestrega in bogatega je, cetudi se na prvi pogled morda ne zdi, jasen odblesk panslavisticne – ali, širše receno, (etno)nacionalisticne – ideologije, ki operira z na videz konsenzualnimi, naturaliziranimi izjavami o posameznih narodih in odnosih med njimi, zaradi cesar popolnoma spregleda njihovo historicno pogo-jenost. Poleg tega je opevanje sladkorja, oranž in sladkih smokev (kotorskih) obal, ce nic drugega, simptomaticno skladno duhu evropskih (in globoko evrocentricnih) stereotipov 19. in 20. stoletja o »prvinskosti«, »avtenticnosti« in »strastnosti« Sre­dozemlja, predvsem tistih njegovih delov, ki jih je (evropska) kolonizacija popol­noma opustošila. (Delo, ki še vedno posredno opeva nemoc razuma ob mediteranski skrivnostnosti, a se perfidne imperialisticne brezobzirnosti, ki tovrsten romantiziran odnos do avtenticizma skoraj po definiciji poganja, zaveda in je tudi pred bralci ne skriva vec, je Imoralist Andréja Gida iz leta 1902.) Za primerjavo s prvo ideologijo »naroda«, ki je interpelirala Vraza, se spomnimo samo Modrinjakove zadrege ob horvackem/Windisch. Spomnimo se še, da je bila uporabljena v pesmi, ki jo je ideo­loško formuliral v tistem trenutku drugi ali tretji najpomembnejši navdušenec za etnicne kategorije s Kranjske. prevec preproste, da bi se lahko sloja vzajemno poistovetila. Prav zato je Vraz, ki je sicer vse življenje marljivo zbiral ljudske pesmi in vecinoma tudi pisal pod njihovim vplivom, na neki tocki lahko razmišljal, da se je piscu težavno vživeti v kmecki »miselni krog«, ko pa nazadnje nekaj napiše, opazi, da je oblekel le »debelo coho« (nav. m.; prim. Prijatelj 1935: 144–145), duša in obraz pa sta ostala. France Kidric celo razmišlja, da bi Vraza najbrž odvrnilo od prestopa v štokavsko pisanje, ce bi Cop napisal pred smrtjo nameravano ugodno recen­zijo Dajnkovega in Murkovega dela in za vzhodnoštajerski vokalizem pridobil še Prešerna (Kidric 1910: 194). Obenem bi v kontekstu Vrazove malomešcanske razpetosti še enkrat poka­zali na naddolocenost z izhodišcno dilemo (lokalna inertnost – véliko slovan­stvo) in subsidiarno ideologijo, ki jo je ta terjala: s panslavizmom. Namenoma smo izbrali odlomek, v katerem se Vraz želi približati Prešernu in mu zato pri­teguje v njegovih pomislekih. Hkrati je pismo zanimivo zaradi enega od zgoraj omenjenih Petretovih ideoloških lapsusov. Najprej naj opomnimo, da je sredi tridesetih let 19. stoletja Vraz tudi Pre­šerna in Copa poskusil navdušiti za številne njemu samoumevne panslavisticne nazore. Prešeren mu je na nekatere od njih leta 1837 odgovoril v pismu. Pobliže si oglejmo Vrazov odgovor. V njem je na Prešernove ocitke, da od Slovencev pricakuje opustitev materinšcine (ta ocitek se ga je nadvse dotaknil /Petre 1939: 131–132/), defenzivno, a razmeroma konsistentno odpisal, da nikakor ni imel teh namenov. Ljudstvo da naj bi bilo mogoce kultivirati le z maternim jezikom. Vrazove misli je prevedel Petre, po cigar prevodu jih povzemamo: Izobraževati narod v tujem jeziku je – v primeri receno – toliko, kot pricakovati od vinske trte boljših sadov, ce jo cepiš z orehovo vejo ali z jablano. Tuja cepika se bo ali posušila, ali pa jemala hrano, ki je potrebuje trta za uspešno rast in pri tem sama piclo životarila. (Nav. d.: 132) Pismo je vsekakor oblikovano afirmativno in s sogovornikom išce strinjanja. Prav zato najbrž Petre Vrazove tedanje nazore imenuje »dotlej morda najzre­lejše slovensko gledanje na to osrednje vprašanje narodove rasti« in jih v celoti pripisuje Prešernovemu vplivu. Toda afirmativnost do Prešerna je le navidezna – in je v celoti zvedljiva na Vrazov (v bistvu parvenijski) slog pisanja. Ugotoviti moramo, da Vrazove misli – vsaj v daljšem odlomku, ki ga je prevedel Petre – ne izražajo nicesar drugacnega kot njegovi zgodnejši in poznejši panslavisticni nazori. Le obli­kovane so bolj po Prešernovem okusu, saj si Vraz od njega ni želel kritike – temvec potrditev. Za zacetek citirajmo Petretov prevod v celoti: To so v splošnem moji pogledi na stvar in to mnenje dele moji štajerski bratje ne le mojih let, temvec ljudje, ki so v teh nazorih osiveli. Do njih bo prišel vsak razumen clovek, ki bo uvidel, da se more rešiti narod pred popolnim izkoreninjenjem le po poti svojega jezika; ki bo uvidel, da brez njega ni mogoca narodna zavest in brez narodne zavesti ne kre-post – razen pohlevnosti, slepega strahu pred jezo božjo itd. – Kdo je kriv sencnih stvari našega ljudstva? Ti sam veš odgovor. Nekateri še vedno mislijo, da bodo dosegli vse z nemštvom. Toda kaj je bilo storjenega od Jožefa sem? Izobraževati narod v tujem jeziku je – v primeri re­ceno – toliko, kot pricakovati od vinske trte boljših sadov, ce jo cepiš z orehovo vejo ali z jablano. Tuja cepika se bo ali posušila, ali pa jemala hrano, ki je potrebuje trta za uspešno rast in pri tem sama piclo životarila. Ce hocemo izobraziti svoje ljudstvo, nam bo to uspelo le v materinšcini. Ce pa nocemo po nepotrebnem cepiti svojih sil, se moramo skupno truditi za enotnost jezika ali vsaj njegovega oblikoslovja. Ker sta stava in besedni zaklad važna za celoto, ju moramo trpeti in uporabljati v medsebojni liberalnosti. Združenje nam je tembolj potrebno, ce pomislimo, da nas pri najbolj sangvinicnem racunu ni vec kot milijon. Kako potrebna je enotnost! Saj ne gre za nic vec in nic manj, kakor za Hamletov biti ali ne biti. (Nav. d.: 132–133; poudaril A. J.) Skratka, medtem ko je Prešeren Vrazu ocital zametovanje slovenskega maternega jezika v korist ilirizma, je Vraz v dilemo kot slamnatega moža vkljucil Nemce, kar je ociten simptom etnicnega nacionalizma. Nestrinjanje v pojmovanju maternega jezika je prikril z vpeljavo neslovanske opozicije. Tako si je skušal Prešerna pridobiti kljub svojim nespremenjenim panslavisticnim nazorom. Od tu se razpravljanje o nerabi materinšcine v pismu v celoti pokriva z nemško nevarnostjo, še z besedo pa ne omeni problematike iliršcina vs. mate­rinšcina. Petre, ki se mu vpeljava Nemcev ne zdi problematicna, to utemeljuje sila nenavadno, ce pomislimo, da govori o enem najzvestejših kollárjevcev med slovanskimi preporoditelji: Znova na te zahteve izvedeno vprašanje enotnosti slovenskega knjižnega jezika vseh oko­lišev je bila vsekakor prav pojmovana potreba, da bodi knjižni jezik višje in skupno iz­razno sredstvo narodne celote, a obenem brez vsake primesi jezikovnega vseslovanstva ali Gajevega poizkusa vsilitve srbskohrvatskega knjižnega jezika, kar je postajala štokavšci­na. Take rešitve slovenskega jezikovnega vprašanja se ni dotaknil ne Prešeren, ne Vraz, kar prica o toliki njeni neprirodnosti, da nista o njej niti razpravljala. (Petre 1939: 132) Drži pa nasprotno: najbolj zgovorno je, ce si pismo ogledamo podrobneje, posebej tisto, kar smo poudarili v njegovem osrednjem delu. Nemci se v pismu pojavijo kot intriganten element, odgovor na Vrazovo hujskaško retoricno vprašanje: »Kdo je kriv sencnih stvari našega ljudstva?« Ceprav mu strinjanje dobesedno položi na jezik (»Ti sam veš odgovor.«), pa smo lahko prepricani, da naslovnika ni ganil. Prešeren mu namrec kot pristaš nemškega romanticnega kozmopolitizma (Juvan 2011) in kot prijatelj (med drugim) Anastasiusa Grüna gotovo ne bi pritegnil.222 In res mu na pismo ni odgovoril. Je mogoce, da Petre zaradi specificnih evidenc, na katere se je nacionali­sticna ideologija konec tridesetih let 20. stoletja lahko opirala v navezavi na slovensko-nemške odnose, Vrazove specificne navezave na Nemce ni opazil? Misli se ne moremo v celoti oprijeti. A v ideološkem smislu smo podobno zaznamovano mesto pri Petretu že našli, in sicer v odlomku o blagodejnem vplivu Kollárja glede nemške nevarnosti, do katere je bil Jakob Frass pred tem popolnoma indiferenten (Petre 1939: 64). Vsekakor Petre Vrazovemu nemš­kemu deus ex machina ni posvetil posebne pozornosti. Poudarili pa smo še eno Vrazovo misel iz pisma, namrec tisto o sangvinicnem racunu. Kot bomo videli pozneje, je popolnoma enak argument uporabil tudi v štiridesetih letih. Pojasnjeval pa je prav nujnost opustitve slovenšcine (Vraz 1877: 332). Trdimo, da je imela metafora tudi v Vrazovem pismu iz avgusta 1837 podobno funkcijo. Nedvomno pa je leta 1837 v sklopu svojega nihanja med dvema potencialnima buržoazijama svojo misel zastavil tako, da bi si bile Prešernove teze o materinšcini in njegove lastne o iliršcini videti cim bliže. Poskušali smo torej pokazati, da se je Vraz sicer nagibal v dve smeri in bil resnicno pripravljen za vsako od njiju veliko potrpeti – da pa ga je izrazito naddolocala panslavisticna ideologija. Ta je bila zaradi primerljivega social-nega ustroja (skonstruiral jo je avtorasisticni slovaški protestantski duhovnik) bliže njegovi graški formaciji. Ki jo je, kakor smo prav tako razvijali, zastopal predvsem Vraz. In iz zgornje analize je jasno, da se je njegov ideološki okvir 222 Kot v nekem drugem kontekstu – sicer tudi v povezavi z Vrazom – piše Prijatelj: »V skladu z gesli Byronovega kroga in v soglasju z ideali 'švabske šole' pa ostane Prešernu v javnem in zasebnem stremljenju in delovanju trajna zvezda-vodnica – svobodomiselnost.« (Prijatelj 1935: 131) prihodnjih let jasno nakazoval že dlje. Naddolocenost s panslavizmom seveda ni bila nekakšna misticna fatalisticna sila, ki bi se ji prej ali slej moral podvreci. Nasprotno, ves cas se je poznala zlasti iz njegovih prakticnih (in v glavnem pragmaticnih) odlocitev. Zaradi panslavizma se Prešeren-Copov krog z Vrazom tudi ni zares zbližal. In zaradi panslavizma je kot vse bolj »naravna« obcutil ilirska prizadevanja. Bistveno je, da je malomešcan Vraz prvi (pa še on šele po mnogih letih) uvidel, da bo treba iskanje konsenza med kranjskimi in slovanskimi preporodi­telji preseci. V tem je tudi njegova pomembnost, ceprav je bila pozneje naciona­listicna formacija drugacna od njegovih pricakovanj. To je Vraza stalo dobrega imena v nacionalnem prešernovskem mitu – a o tem nekoliko pozneje. Para-doks je pomemben zlasti zato, ker je »drugacna« formacija kljub vsemu zaje­mala vrsto praks, ki jih je anticipiral prav Vraz. Med drugim dosledno pisanje v gajici in upoštevanje štajerske fonematike brez redukcije (o kateri je Vraz na zacetku tridesetih let vneto razlagal Copu). Kar pa vseeno ne pomeni, da mu je poznejša kritika prizanesla. Namesto da bi se takoj posvetili njegovi enoznacno panslavisticni ilirski dejavnosti, si najprej oglejmo, kako se je v tistih prelomnih in prehodnih letih vpliv Jána Kollárja poznal na Vrazovi poeziji. Za obravnavo si lahko izberemo kar klasicen Vrazov zgodnji ilirski tekst. Djulabije so po mnenju številnih Vra­zovih raziskovalcev njegovo temeljno besedilo, v integralni izdaji Dela Stanka Vraza iz druge polovice 19. stoletja pa jim je posvecena celotna prva knjiga od petih (1863). Med vsemi Vrazovimi vecjimi deli tudi najocitneje izkazujejo vecplastno navezavo na Kollárjev svetovni nazor, njegovo poetiko in osebnost. Vecplastni vpliv Kollárjeve Slávy dcere na Vrazove Djulabije V precep bomo torej vzeli Kollárjev in Vrazov opus magnum oziroma njune medbesedilne povezave. Prvi je na povezave med zbirkama že leta 1880 opomnil Franjo Markovic (Drechsler 1909: 206), tu pa jih nekoliko razvijemo, da bi ilustrirali Vrazove globinske navezave na svojega vzornika. Že povoda k pisanju sta pri obeh pesnikih precej podobna – tako Kollár kot Vraz sta zbirko napisala v casu ljubezenskega hrepenenja, svojo osebnoizpovedno temo pa sta v znacilno romanticni maniri povezala s temo naroda in slovanstva. Povezana pa sta bila tudi v recepciji; po zaslugi Vrazovih Djulabij, pisanih konec tride­setih let 19. stoletja v iliršcini, so mnogi hrvaški preporoditelji pobliže spoznali Kollárja. Nanj so se ilirci sklicevali že prej, kmalu za Djulabijami pa je skupaj s Pavlom Jozefom Šafárikom postal osrednja referenca ilirskega gibanja. Vrazov odnos do Kollárja Kollárjev lik je Vrazu osmislil in presegel sporadicne panslavisticne ideolo­geme, ki jih je Vrazova generacija okoli leta 1830 še dobivala »iz druge ali tretje roke«, kakor je zapisal Petre. V skladu z romanticno vznesenostjo svojega mladostnega vzornika ni zgolj cenil, temvec je do njega gojil iracionalisticen, skoraj liturgicen odnos. Iz mnogih dokumentov je znano, da ga je obcudoval kot nekakšnega preroka (»slovanskega Mojzesa in Jeremijo v eni osebi«: Slo­dnjak 1952a: 29), njegovo Slávy dcero pa razumel kot »evangelij slovanske pomladi«223 in jo redno prebiral kot veliko delo preteklosti, zdajšnjosti in prihodnosti slovanstva. Nanjo naj bi se bil obracal tudi v stvarnih življenjskih dilemah (Kollárja je v prvi razlicici njemu posvecenega soneta imenoval »mojga srca Ti reditel«) (Ježic 1953: 32; Drechsler 1909: 31–32, 36; Petre 1939: 63). Pisal je tudi, da je ob potovanju na Dunaj nameraval poromati »v Pešto k nje­govim nogam« (nav. m.; Slodnjak 1952a). Ob nekriticnem povzemanju Kollárjevih pogledov se ni pretirano oziral na marsikatero neprizanesljivo izjavo, ki jo je ta v Slávy dceri zapisal na racun Šta­jercev in Korošcev. Te je štel med trojico zadnjih, ki k slovanski vzajemnosti še niso nicesar doprinesli. Vraz mu ocitka po mnenju nekaterih avtorjev ni nikoli zares oponesel. Bil naj bi nasprotno navdušen, da bo nemara ravno on tisti, ki mu bi hotel Kollár priznati panslavisticni primat na tem obmocju (Petre 1939: 63–64; Lah 1922b: 158). Jože Pogacnik nasprotno Vrazovo cast rešuje, ceš da je njegovemu nezani­manju za študij prava v Gradcu botrovala tudi »mrzlicna slovstvena dejavnost, s katero je želel izpodbiti Kollárjevo ostro obsodbo štajerske in koroške nede­lavnosti« (Pogacnik 1986: 259; Pogacnik 1991: 937). Podobno pravi Slodnjak, ko omenja »Kollárjev še nepreboleni ocitek v 73. sonetu III. dela pesnitve« 223 Pozneje je za »slovanski evangelij« oznacil tudi Kollárjevo delo o vzajemnosti Slo­vanov (Petre 1939: 148). (1952a: 56). Slodnjak omenja Vrazovo zgroženost ob tem odlomku, ki jo je Vraz s tresoco (»trepeco«, kot pravi Vraz) roko zapisal v korespondenci z Roštlapilom (nav. d.: 29). A programska skepsa mladih Štajercev do prejšnje generacije nas v povezavi z Vrazovim obcutkom o lastni pomembnosti bolj nagiba k prvi interpretaciji. Vraz je želel biti tudi v kranjskem krogu izobražencev prepoznan kot tisti, ki najzvesteje izvršuje Kollárjev panslavisticni projekt. Po mnogih nesoglasjih s cbelicarji, ki so jim v precejšnji meri botrovala prav razhajanja v odnosu do panslavisticne ideje, je leta 1838, malo za tem, ko je delo odkril sam, Prešernu in Smoletu poslal po en izvod Kollárjevega spisa o književni vzajemnosti Slo­vanov, izšlega dve leti pred tem. Leta 1841 je Kollárja v Zagrebu tudi osebno spoznal, vendar vez ne tedaj ne po korespondenci, ki je srecanju sledila, ni pre­rasla meja formalnega poznanstva. Ob tem je verjeten Petretov sum, da Kollár ni nikoli razumel, kako zvestega ucenca in slednika ima v Vrazu (Petre 1939: 257). Vraz je tudi po razhodu z nekaterimi najvecjimi ilirci vztrajal pri Kollárjevi koncepciji slovanstva. »Vraz je bil po svoji miselnosti izjema v vsej hrvatski družbi; edinemu je bil Kollárjev nauk svet, edini je terjal le literarnega dela in edini je iskal bolj zvez po slovanskem svetu, kot pa utrjeval domace postojanke v boju proti Madžarom,« je leta 1939 pisal Petre (nav. d.: 236). To ni popol­noma res, vendar je sodba kot celota umestna. Kollárjeva Slávy dcera Ján Kollár se s svojo idejo o štirih jezikih ni ustavil pri (nadvse vplivnih) spisih, kakršna sta bila Rozpravy o jmenách, pocátkách i starožitnostech národu slavského a jeho kmenu (Razprave o imenih, zacetkih in starožitnostih slovanskih narodov in plemen) iz leta 1830 in omenjeni spis o slovanski vzajemnosti (O literarnéj vzájemnosti mezi kmeny a nárecími slavskými, 1836), temvec je svoje poglede razgrnil tudi v velicastni pesnitvi Slávy dcera (Kopecek 2006: 206). »Lyricko­epická básen v peti zpevich« je bila sestavljena iz vec kot 600 sonetov, avtor pa jo je od prve izdaje v dvajsetih letih vse življenje dopolnjeval. Na mlade slo­vanske preporoditelje, ki so bili vsaj navdušeni nad književnostjo, v glavnem pa tudi sami pesniki in pisci, je imela velik vpliv (Burian 1937: 165).224 Ta ni 224 Najbolj vplivna je bila – tudi za Vraza – izdaja iz leta 1832. bil toliko posledica pesniške kakovosti (to so literarni zgodovinarji že vec­krat postavili pod vprašaj /Drechsler 1909: 61; Fekonja 1893: 343; Petre 1939: 62–63/), temvec prej spodbudne silovitosti, s katero je Kollár slikal »slovanski narod«. Ivan Lah je leta 1922 pisal: »Gaj in Vraz in Ilirci so samo odmev te visoke pesmi o slovanski domovini.« (Lah 1922a: 47) K pisanju pesnitve naj bi ga pripravila dva motiva, precej znacilna za prvo polovico 19. stoletja. Prvega, wartburško slovesnost, smo že v zgodovinskem pregledu že omenili. Drugi povod za pesnitev je precej bolj mitologiziran. Govorimo o Kollárjevi ljubezni do pastorjeve hcere Friederike Schmidt, ki jo je pesniško oblikoval v Mino,225 »Slave hcer«. Ceprav je tako kot nemške nacio­naliste tudi njo spoznal v Jeni, je Kollárja navdihnilo, da so njeni starši prihajali iz slovanske vasi Roslave (nav. d.: 46; Fekonja 1893: 338; Kopecek 2006: 205). Naj mimogrede omenimo, da v nasprotju z vecino evropskih pesniških muz v tem zgodovinskem obdobju Friederike Schmidt Kollárjevega dvorjenja ni zavracala. Edina ovira za njuno ljubezen je bila fizicna razdalja, saj je Kollár po smrti njenega oceta, prav tako pastorja, zavrnil ponudbo, da bi prevzel vodenje župnije, in se zagret za panslavisticni projekt odpravil na Madžarsko. Friede­rike se je bala iti z njim, kar ga je mocno potrlo. A obojestranska naklonjenost je vzdržala preizkušnjo casa in leta 1835, po kar 16 letih locenega življenja, sta se porocila (Petre 1995: 57). Neznani avtor podlistka v Slovenskem narodu iz leta 1880 piše celo, da si je ob smrti oceta Friederike njena siromašna mati, ki si je želela hcer bogateje omo­žiti, privošcila nenavadno prevaro. Kollárju je poslala pismo, da je Friederike umrla. Ta ji je seveda nenadoma nehal pisati in Slávy dcero poudarjeno razvil v smeri posmrtne motivike. Friederike se je, ker ji mati svoje (kakor se izrazi avtor) »varke« ni zaupala, pocutila izdano in se odlocila, da bo vse življenje samska. Šele ko je do nje prišel glas o drugi izdaji Slávy dcere v tridesetih letih, je postopoma doumela, kaj se je zgodilo, in Kollárju poslala pismo, v katerem mu je izpovedala svojo predanost. To ju je nazadnje znova združilo (Anon. 1880: 1). 225 Med raziskovalci je zaslediti celo mnenje, da ime Mina posredno izhaja iz feminizi­rane verzije imena njenega brata Wilhelma – namrec Wilhelmina, kakor bi se lahko glasil vzdevek za Friederike (Votruba 2006: 20). Toda pogosteje avtorji navajajo, da je bilo Wilhelmina (ljubkovalno Mina) že sicer njeno srednje ime (prim. Thomas 2007: 26). Naj se za zanimivo protiutež napol mitološki ljubezenski zgodbi, ki se je zlahka pretihotapila v zgodovinske knjige po vsem slovanskem svetu in širše, še enkrat sklicemo na Kohna: Mladenka, ki glede na splošne standarde ni bila niti lepa niti pretirano inteligentna, se mu je kazala v lepoti in modrosti dalec nad jenskimi dekleti; njeno edinstvenost bi lahko pojasnilo dejstvo, da je bila hci boginje Slave in vseh preteklih slovanskih generacij z vsemi njihovimi junaškimi bitkami in trpljenjem. (Kohn 1960: 8) Že leta 1821 je Kollár izdal zbirko pesmi Basne, v kateri se je optimisticna mladostna ljubezen do Friederike prepletala s panslavisticnim zanosom. Le tri leta pozneje je kot razširjena razlicica zbirke prvic izšla Slávy dcera, pesnitev v 150 spevih, razdeljenih na tri dele (Sala, Laba, Donava) in pospremljenih z znamenitim elegicnim predspevom (Lah 1922a: 47; Fekonja 1893: 340). Prav omenjeni predspev je imel na panslavisticne zanesenjake zaradi svojega veli-castnega podobja in privzdignjenega jezika najvecji vpliv. Leta 1832 je izšla že mocno dopolnjena izdaja pesnitve s 615 soneti, nadaljnje pesmi pa je Kollár dodajal do smrti. Pripovedovalec v vplivnem uvodnem spevu pesnitve izpove elegijo pre­tekli slovanski slavi. Ob tem hvali velika dela (izmišljenih) slovanskih junakov ter mocno graja germanska plemena in narode. Ti naj bi dvignili mec nad nedolžnim slovanskim življem ter ga skozi zgodovino zdesetkali in razdelili. Toži o krajih, ki imajo še vedno slovansko ime, ne pa tudi slovanske duše. Ob tem se retoricno sprašuje, kje je junak, »ki bi vzbudil iz sanj te Slave grobove« (Kollár 1922: 139). Sklep predspeva prinese preobrat, ko želi pripovedovalec pregnati žalost, ceš da je najvecje zlo »v nesreci stati brez volje / kdor pov­zdigne svoj glas, mora ga cuti nebo«. Cas naj bi namrec delal v korist zmage pravicnosti, in »kar nagrmadil je vek, mahoma zruši se v prah« (nav. d.: 140). V prvem delu Slava na bregovih turinške reke Sale (Saale), ki je bila nekdaj slovanska, toži, da so pomrli otroci, hkrati pa bogove prosi, naj ji naklonijo novega otroka. Usmili se je Amor in ustvari »Slave hcer« Mino. Pesnik spi pod lipo (ki ima v pesmi simbolno konotacijo slovanskega drevesa) in vidi Mino v sanjah. Nazadnje jo v cerkvi sreca tudi v resnicnem življenju, kot »angela med množico klececo« »v beli halji«. Tam ji ob njeni osupljivi lepoti daruje svoje srce. Vseobsegajoca ljubezen, ki jo cuti do hcere Slave, ga navdaja tudi z ljubeznijo do naroda in slovanske domovine. V sanjah obiskuje kraje s slovanskimi imeni, nazadnje pa mora s hrepenenjem in zvestim spominom na hcer Slave zapustiti Bregove Sale (Kollár 1922: 137–145; Lah 1922b: 140; Anon. 1927: 336). Drugi del prikazuje pripovedovalcevo potepanje ob bregovih Labe. Tudi ob tej objokuje velicastno slovansko zgodovino in opisuje bedo, ki je od nje ostala danes. Pozdravlja ceška mesta in se posebej ustavi pred Prago, ki ji prerokuje zmagovito prihodnost, ko bo zmogla premagati samo sebe in postati »svetišce Slavi«. Od dalec vidi Moskvo v plamenih, ki je zagorela, »da mogla slepcem bi oci odpreti, / kdo da sem jaz in kdo otroci moji«, da bi torej razsvetlila Slo-vane in prebudila njihovo zavzetost. V tem žaru pripovedovalec s fanaticnim zanosom opeva prostranstva, kjer »sliši jezik matere se Slave«. Ob tem pred­videva dokoncno zmago in nazadnje kraljevino Slovanov, ko si opomorejo od sovražnega nemškega in madžarskega podjarmljenja (Kollár 1922: 146–150; Lah 1922b: 146). V tretjem delu pesnik precka Karpate in obišce kraje ob Donavi, kjer bodri Slovane na Ogrskem in jih poziva k boju za slovansko stvar. Najprej hodi po Slovaški, nato obišce Panonijo, Gosposvetsko polje, kjer opeva slovansko ustolicevanje vojvod, in nazadnje Beograd, tedaj pod Turki. Napove mu junaško prihodnost, ko »vstane šarec Marka Kraljevica«. Slovane še intenziv­neje poziva k slogi, ki da jo bodo lahko dosegli le skozi delo in ljubezen do domovine (Kollár 1922: 151–156; Lah 1922b: 150). Sledita sklopa Lethe (slovanska nebesa) in Acheron (slovanski pekel), o katerih pripovedovalcu poroca Mina, ki je medtem umrla. Z bogom ljubezni Milkom je odšla v slovanska nebesa in sporocila pripovedovalcu, kaj je tam videla. Nad vhodom je cirilski napis, ki pravi, da tu prebiva Slava s svojimi zvestimi otroki, deležnimi vecne radosti. Prebivalci so razdeljeni v skupine, hci Slave pa našteva imena tistih, ki jih je na popotovanju srecala. Od slovenskih preporoditeljev med drugimi omenja Valentina Vodnika, Petra Dajnka in Jerneja Kopitarja. Med novimi književniki, ki v slovanskih nebesih negujejo ljudsko poezijo, pa govori tudi o Ljudevitu Gaju in njegovi skupini. Vsi razen Vodnika so bili v casu najpomembnejše izdaje še živi (prav tako kot mnogi drugi v onstranstvo prestavljeni Slovani), Dajnko pa je za dolgo preživel tudi samega Kollárja. Lep delež še živih Slovanov v slovanskih nebesih je že zacasa izida pesnitve zbujal posmeh. Skozi sonet Mlada gredica pripoveduje Slava o mladem cvetju, ki ga je suša onemogocala v rasti, zato ga je osvežila z vrcem vode. Prav na tem mestu je Kollár izpostavil Koroškoin Štajersko (skupaj s Šlezijo) med kraji, ki k slovanski vzajemnosti niso pri­spevali še nicesar omembe vrednega (Kollár 1922: 158–162; Lah 1922b: 158; Anon. 1927: 336). Milo je Kerubin postavil pred pekel, v katerem so trpeli slovanski izda­jalci, sovražniki in odpadniki, grešniki pa so v dantejevski maniri podvrženi razlicnim mukam. Kollárjev slovanski pekel ima tudi funkcijo vic, saj v njem pokoro delajo na primer tisti, ki niso izpolnili svoje dolžnosti do slovanstva, po prestani kazni pa se vracajo v svet. Nazadnje pripovedovalec poziva Slovane, naj Slavi ostanejo zvesti in se tako ognejo peklenskim mukam (Lah 1922b: 162). Pripovednemu delu Slávy dcere sledijo še epigrami, v katerih se zrcalijo aktualne problematike panslavisticnih idej. Proucevanje intertekstualnih elementov pri sami Slávy dceri je kompleks­nejša naloga od odcitavanja Kollárjevega vpliva na avtorja Djulabij. Vraz se je v svoji zbirki pac naslanjal pretežno na Kollárja. Pesnitev o hceri Slave pa je nasprotno eklekticen koiné karseda razlicnih literarnih in filozofskih vzorov. Raznorodnim vplivom se bomo zato posvetili le na površinski ravni, ki nam jo dopušca enotnost besedila. Z gledišca idej dolguje tudi Slávy dcera Johannu Gottfriedu Herderju (Ježic 1953: 32; Drechsler 1909: 64). Spomnimo, Herderjeva filozofija v Idejah o zgo­dovini cloveštva je miroljubnim in poštenim Slovanom napovedovala velicastno prihodnost, zahodnim narodom in Madžarom pa delen zaton. Ne preseneca torej, da je navduševala tudi Kollárja. »Herderjev filozofski nazor o poslanstvu Slovanov je bil [v Slávy dceri] prelit v pesniško obliko.« (Petre 1939: 62, 242) Poleg tega je že dolgo pred Kollárjem (in Modrinjakom) Herder slovanstvo poboginjil (Thomas 2007: 26), s cimer je anticipiral osrednji motiv pesnitve.226 Toda medtem ko je Herder vsaj deklarativno poudarjal enakovrednost raz­licnih narodov, Kollárjeva pesnitev jasno izpricuje slovansko superiornost. Zdi se, da se je na tej tocki Kollár izneveril tudi Herderju, saj je odlocujoco vlogo 226 Natancneje, Slava je »zanimiva zmes nemškega nacionalisticnega kulta narave in ceškega ustanovnega mita o Libuši« (Thomas 2007: 26). slovanstva za cloveštvo iz Herderjeve filozofije dalec potenciral (Drechsler 1909: 64). Prav tako naj bi na pesnitev, kakor ugotavlja Branko Drechsler (1909: 64–65), vplival Georg Wilhelm Friedrich Hegel, od katerega je Kollár prevzel nazor o »kolektivnem duhu naroda«. Ob tem je nemara odvec poudariti, da gre za precej konservativno branje Hegla. Podobno kot so se filozofsko-teološki spisi staroheglovcev (v glavnem s šibkimi utemeljitvami) naslanjali na obsto­jece državne ureditve – posebej na prusko – kot na sklepni moment razvoja absolutnega duha, tudi Kollárjevi spisi niso vsebovali popolnoma nic subver­zivnega v odnosu na prevladujoca fevdalizem in monarhizem, kar se je najjas­neje pokazalo v drugi polovici štiridesetih let. Preden pa bi Kollárjevo branje Hegla oznacili za znacilno avstroslovansko verzijo staroheglovstva, moramo poudariti, da je bilo za kaj takega bistveno prevec površno in eklekticno. Kol­lárja torej ne bi mogli postaviti niti v bližino drugorazredne heglovske desnice, ki se je na nemškega filozofa kot na domnevnega apologeta obstojecih razmer sklicevala precej bolj sistematicno. Oce panslavizma je torej neslovanski kulturi svojega casa pripisoval pred­vsem razkroj in upadanje, ki da se pozna tako v književnosti zgodnjega Goe­theja in Schillerja kot v filozofiji razsvetljenstva in (pred)romantike. Podobno kot pri Vrazu tudi pri njem opazimo socialno naddoloceno razdvojenost, ki pa se pri njem kaže spet drugace. Kot protestantski pastor je bil namrec ambi­valenten do številnih tujih vzornikov, med katerimi so bili v glavnem prodira­joci laicni pisci. Omenili smo že dvoumno navezavo na Herderja in predvsem nemške brambovske profesorje – ob vsem spoštovanju do njih je njegov opus radikalno demoniziral Nemce. Nakazali smo njegovo navezavo na Hegla – do katerega pa je prav tako gojil nezaupanje, medtem ko je Voltaira in Schellinga preprosto odpisal kot ateista. Povsem ni zaupal niti Goetheju, ki ga je tudi osebno spoznal (Vidic 1897: 422), skepticen pa je bil tudi do svojega vzornika Rousseauja (prim. Thomas 2007: 25–26; Drechsler 1909: 64). Ob globinskih vplivih Georgea Noela Gordona Byrona na pesnitev je razmeroma nenavadno, da je zahodno roman-ticno vrenje odpravil kot »byronizem«, ki se mu je treba postaviti po robu: »Cezmerna umska izobrazba ali prenasicenost, pretirana cutna razdražljivost in iz teh izvirajoca utrujenost duha in topost custev, tak je znacaj naše dobe,« je pisal. V svoji klasicni konservativni agendi, pretopljeni v psevdoapokalip-ticen patos, je verjel, da za takšno Evropo ni napredka. Nasproti byronizmu je postavljal hrepenenje po slovanskem vzponu, ki bi s svojo miroljubnostjo clo­veštvo spet navdal z novimi duhovnimi in telesnimi mocmi (Petre 1939: 146; Drechsler 1909: 64). Seveda je ocitno, da je vzornikom, ki so bili nemalokrat bolj progresivni kot on sam, izrekal pretežno konservativno kritiko. V umetniškem smislu se je Kollár za Slávy dcero najbolj napajal iz Francesca Petrarke, Byrona in seveda Danteja Alighierija.227 Pri Danteju se je zgledoval v nekoliko prirejeni tridelni strukturi nebes, vic in pekla ter v spremljevalcu po onstranstvu Milku. Ta ohranja mnoge Vergilove poteze, hkrati pa je mocan medbesedilni zgled za njegov lik rimski bog ljubezni Amor (Petre 1939: 62; Drechsler 1909: 74; Fr. K. 1902: 555; Lah 1905: 273). Kollár pesniško ni bil kos dantejevskemu vplivu. Kot meni Vrazov najizcrpnejši biograf Drechsler (1909: 73), je šlo za »pogum, ki ga lahko pojasni le zanos«. Poleg tega je v slo­vanskem peklu prihajal do ocitnih nedoslednosti glede svoje filozofije, nebesa pa je zastavil tako površinsko in razvratno, da bi po besedah nekega ceškega kritika »vse verne zagotovo izgnal iz raja« (nav. d.: 73). Po Petrarki je prevzel predvsem sonetno formo, ki obsega celotno pesnitev razen najslavnejšega in najbolj vplivnega predgovora ter epigramov na koncu pesnitve. Najbolj se je naslonil na njegovo upesnjevanje idealne, nedose­gljive ljubezni. Byron je odlocilno vplival nanj s kompozicijo Romanja grofica Harolda – romanje po Grciji, Italiji in Španiji je bilo podlaga za »romanje« Kollárjevega pripovedovalca po psevdohistoricnih slovanskih deželah. V fasci­naciji nad pesniškim historizmom, ki jo prav tako lahko pripišemo Byrono­vemu vplivu, je Kollár svojega vzornika dalec presegel. Prav težnja k pripovednosti in psevdozgodovinski utemeljitvi panslavizma, kakršno srecujemo skozi vso Slávy dcero, je najznacilnejša lastnost in stilsko šibkejša tocka pesnitve. In ravno v njej je, kakor bomo videli nekoliko pozneje, predloga v ocitnem nasprotju s poezijo njenega obcudovalca Vraza. Ljube­ 227 Morda je tudi to botrovalo Vrazovemu pionirskemu prevajanju zacetka tretjega speva Božanske komedije, ki se ga je lotil malo potem, ko se je seznanil s Slávy dcero. Šestinštirideset tercin, ki jih je prevedel do marca 1835, velja za njegovo najboljšo poezijo dotlej (Petre 1939: 85). zensko-eroticna plat umetnine je pri Kollárju kljub zgodbeni zasnovi, ki ji odmerja vidno mesto, pogosto potisnjena v ozadje. Tudi ko se ljubezenska motivika pojavi, je oblikovana predvsem kot odmev Petrarkove hrepenenjske lirike (nav. d.: 61, 73; V. S. 1898: 126). Že zgodaj so se pojavljali ocitki, da je prevelika pesnikova navdušenost nad Byronovim vpletanjem zgodovinskih, arheoloških in mitoloških momentov njegovo pesnitev spremenila v prozo (Drechsler 1909: 74; Kohn 1960: 9). Formalne in vsebinske povezave med Kollárjevo pesnitvijo in Vrazovopoezijo »Pred nekimi dnevmi sem Kollárovo Slávy dcero dobil, ne premorem Vam dopovedati, kakšno veselje ž njoj mam,« je Vraz navdušeno pisal Ljudevitu Gaju (Ježic 1953: 31; Drechsler 1909: 31). Mocan vpliv zbirke je bilo v Vrazovi zgodnji slovenski poeziji cutiti zelo hitro (Petre 1939: 62). To sicer ni bilo nic nenavadnega, saj je njegova poezija iz tistega casa prinašala raznovrstne vplive in medbesedilne navezave. Hkrati je Vraz veliko prevajal. Poleg omenjenih tercin iz Božanske komedije je prevajal tudi iz nemšcine (Goetheja in Schillerja), francošcine (Berangerja) in anglešcine. Toda pricakovano je tudi kot prevajalec najvec posegal po slovanskih literaturah. Prav ceška, poljska in ruska književnost so na njegove zgodnje pesmi najbolj vplivale. Tako je po naslovih zbirk Ohlasy písni ruských in Ohlasy písni ceskýh Františka Celakovskega napisal cikel Odglaski in tudi koncepta sta si sorodna – pri obeh avtorjih gre za odmeve ljudske poezije. Pa vendar je že takrat dalec najvecje navdušenje kazal nad Kollárjem. Znano je, da ga ni cenil prvenstveno kot verzifikatorja, temvec ga je v Kollárjevi poeziji prevzemal zanosni panslavisticni duh. Kljub temu pa je pesnik mocno vplival tudi na (ne)jasnost njegovega izraza in skladnje v sklepnem obdobju njegove slovensko pisane poezije in v zacetnem obdobju pisanja v iliršcini. A najoci­tnejše so motivno-tematske navezave na Kollárja, ki jih je v Vrazovi poeziji na pretek že pred Djulabijami. V Slávy dceri je Vraz najbolj cenil Lethe, zelo hitro pa se je osredotocil na že omenjeno mesto iz soneta o nedejavnosti štajerskih in koroških preporodi­teljev. Ko je leta 1836 umrl štajerski preporoditelj Dragotin Šamperl, je Vraz pod naslovom .p....s.. prevedel doticni sonet in dodal dva svoja. V prvem je opisal Šamperlovo ljubezen do naroda in poezije ter njegovo smrt prikazal kot porojeno iz hrepenenja matere Slave po zvestem sinu, v drugem pa njegovo vnebovzetje v slovanski raj. Na koncu drugega soneta je govoril o Štajerski, ki naj tako nikoli vec ne obvelja za ne dovolj dejavno v slovanski vzajemnosti (Slodnjak 1952a: 56; Drechsler 1909: 30–32). Omenili smo že sonet, posvecen Kollárju, prežet z globokim, ponižnim spoštovanjem do vzornika (v njem pravi, da mu s svojim delom ni »vreden nogvic zuti«). Kollárju je v njem pripisal atribute Mojzesa (»zakonitel, / Ki v pušci z njoj je vižal trde brate«) in zapisal, da mu dolguje pol svoje duše (»Me duše pol ti dolžen, kaj mam dasti / V obet« oziroma v prevodu v sodobnejši in narecno nevtralen jezik, »Pol svoje duše ti dolgujem, kaj naj ti dam / V žrtev«) (Murko 1910: 37; Drechsler 1909: 31–32). Celo zadnje pesniško delo, ki ga je Vraz napisal v slovenskem jeziku, je (zelo verjetno) verzificirano Sporocilo, ki ga je nameraval poslati Jánu Kollárju, a je ostalo v zapušcini. Po analizi besedila se zdi, da ga je napisal leta 1839. V njem »s trepetom« poroca Kollárju o svojem prvencu (ocitno gre za Narodne pesni ilirske), sebe pa v tretji osebi imenuje Slo­vakovega »od juga ucenca« (Vraz 1952a: 290; Slodnjak 1952b: 239). Poleg prevajanja Kollárjevih sonetov iz Slávy dcere se je na oceta panslavizma v svoji slovenski poeziji še veckrat skliceval. V nekaterih sonetih se je tako po dantejevsko pustil voditi Milku, Kollárjevemu liku boga ljubezni, hcer boginje Slave pa je po vzoru Kollárjeve Mine imenoval Mila (Drechsler 1909: 36; Petre 1939: 74, 77). Toda tu smo se omejili le na nekaj najznacilnejših primerov, ki naj ne zameglijo temeljnega premika v navezavi na Kollárja. Ta se je lahko zgodil šele v prihodnjih letih. Ne le zaradi Djulabij kot ocitne reference na preplet panslavisticne domovinske teme z motivom ljubezenskega hrepenenja, temvec zlasti zaradi prestopa v nov jezik. Ta drzen korak je bil dokoncna identifikacija s Kollárjevo panslavisticno opustitvijo pisanja v slovašcini. Djulabije so prvo vecje delo, ki ga je Vraz spisal v iliršcini, nastajale pa so med letom 1836 in koncem desetletja. Prva, najvplivnejša, a nepopolna izdaja z le dvema deloma namesto štirih je izšla že leta 1840. Vrazova zbirka pesmi Kollárjevi pesnitvi in njegovemu literarnemu slogu poleg tematskih navezav dolgujejo celo jezikovno podobo besedila. Ne gre »le« za to, da se je odlo-citev za pisanje v štokavšcini v celoti utemeljevala na Kollárjevi ideji o štirih slovanskih jezikih (oziroma narecjih) in njim podrejenih (pod)narecjih. V jezi­kovnem smislu so pri Djulabijah najocitnejše besedotvorne inovacije, kakršne si je v cešcini privošcil tudi Kollár. Gre za pogosto rabo nesistemsko tvorjenih podrednih pridevniških zloženk, za kakršne je Kollár vzor našel pri zgodnejših prevajalcih Homerja v cešcino, kot so bili Puchmayer, Valkovic, Nejedlý, Machácek in Holý (Drechsler 1909: 72). Pod vtisom Slovakovih besed, kakršne so – ce omenimo le nekaj primerov, ki jih je na zacetku 20. stoletja za svojo biografijo Stanka Vraza odbral Branko Drechsler – kvetrouchý, zlatoznivý, lípostinný, hvezdovlasý, nebedajný, lásko­smavý, peknobrehý, zlatokrajný ali vetrošatý, se v Djulabijah pojavljajo umetelne ilirske zloženke rajskoslatki, ljubogrješni, dušodružni, vatrokrvi, lozoslavni, cvje­tokitni, cudokrasni, krilotrudni, srebrocisti idr. Toda tovrstna inovativna raba pridevniških zloženk ni naletela na odmev niti v pokollárjevski cešcini niti v poznejši iliršcini oziroma hrvašcini. Še vec, tudi sam Vraz je po obdobju Dju­labij, ki je bilo pri njem dalec najbolj poglobljeno zaznamovano s Kollárjevim (literarnim) vplivom, tovrstne besede komaj kdaj uporabil. Podobno se tudi besede, kot sta Slava in slavski, s katerimi je Vraz v sklicevanju na Kollárja odlo-cilno vplival na ilirske pesnike, v hrvašcini niso ohranile (nav. d.: 71–72). Sicer pa se moramo, kot predlaga Marko Juvan v Intertekstualnosti (2000: 248), za najocitnejše sledove medbesedilnega prehajanja elementov najprej ozreti na »obrobje« posamicnega dela. Na zacetku in koncu literarnega dela je namrec najvecja možnost kazalk citatnosti v naslovih, podnaslovih in epigrafih. Pri Djulabijah sicer nimamo pribesedilne kazalke, pac pa na zacetku najdemo Razlog, nekakšen uvodni spev. Tega lahko v mnogih pogledih primerjamo znamenitemu predspevu Slávy dcere. Razlog sicer ni oblikovan v heksametrih; namesto tega je, morda tudi zaradi zacetniškega nezaupanja v svoje pesniške zmožnosti, uporabil trohejski osmerec. Toda metrum se – tako kot v Kollárjevi pesnitvi – vseeno razlikuje od preosta­lega besedila. To je pri pesnitvi sestavljeno iz sonetov, v Djulabijah pa iz krajših pesmi, oblikovanih v dve štirivrsticnici oziroma kvartini. Zelo verjetno je, da gre Vrazu tudi tu za približanje ljudskemu pesništvu. Drechsler (1909: 51) sicer na tem mestu obširno in s komparativno analizo treh parov pesmi govori o vplivu Františka Celakovskega. Nasprotno Vrazovo pismo Celakovskemu prica, da je njegovo zbirko Ruže stolistá spoznal pozneje in da med njima ni touchementa oziroma sudaranja (trka) (Prohaska 1910: 14), ceprav so podobnosti mestoma resnicno osupljive. Tudi tematsko imata predspeva vsaj to skupno lastnost, da napovesta osrednji tematski sklop. Vseeno je med njima precej razlik. Predvsem je Vrazov predspev (kot je za njegovo poezijo znacilno) bistveno bolj intimen. Njegova epskost je skrcena na pripoved o goslarju, ki potuje in ljudi ogreva za slavo davnih dedov. Medtem je pripovednost pri Kollárjevem predspevu v ospredju, saj o isti slavi slovanskih prednikov govori v neprimerno bolj privzdignjenem jeziku in poudarjeno (psevdo)historicno, z mnogimi omembami pomembnih zgodovinskih in mitskih dogodkov. Tudi dogajalni obrat se, ceprav prisoten pri obeh uvodnih spevih, med uvodom v Slávy dcero in Razlogom Djulabij mocno razlikuje. Vecji del Kollár­jevega predspeva je zaznamovan z žalostjo, bolecino in tarnanjem nad usodo slovanstva. Nazadnje se vzdušje na neki tocki povsem obrne in pripovedo­valec ugotovi, da se je treba odzvati z bojevitim žarom in upanjem. Medtem je preobrat v Razlogu precej milejši in tematsko grajen skorajda obratno. Lirski subjekt, že od zacetka navdušen in vnet za boj za slovanstvo (»Srca nadam svim udata«), potuje z goslimi in poje tistim, ki ga želijo poslušati. Ljudje, ki jih ob tem srecuje, mu pritrjujejo, da je petje lepo, da pa ni vredno peti o slavi že umrlih dedov. On odgovarja, da ga je za opevanje slovanskega poguma navdahnila Vila in da je blagoslov peti pod njenim okriljem (»To je raskoš, to i plata / Od bogova tebi slata«). Ko ostane sam, v vznesenosti znova zagleda Vilo in jo v zamaknjenosti opazuje, ne da bi povsem razumel, od kod se je prikazala in zakaj jo je spet srecal. Ko se ove, Vile ni vec, izginile pa so tudi gosli in ob sebi ima po novem tamburico.228 Z njo hodi naprej po svetu in šele na tej tocki, le nekaj kitic pred koncem speva, zgrožen našteva velikanske izgube, ki jih je med mitološkimi Slovani povzrocila tuja roka, izgube, po katerih si slovanstvo ni nikoli opomoglo. Tako se Razlog – v popolnem nasprotju s predspevom k Slávy dceri – konca v mnogo temnejšem tonu, kot se zacne, in sicer s kricanjem »Smiluj nam se, / Gospodine!« (Vraz 1953: 43–47; Kollár 1922: 137–140). Kljub temu je Kollárjev vpliv ociten – ceprav se je Vraz odlocil za tematsko inverzijo glede 228 Tamburica, mandolini podobna ljudska lira, je bila sicer eno od obcih mest ilirskega gibanja, potem ko je Gaj poudarjal hrvaško narodno glasbo in tudi skladatelje spod­bujal, naj pišejo po njenem vzoru (March 2013: 47). Tamburaška glasba predstavlja enega znacilnih slavonskih prispevkov k hrvaški nacionalni simboliki, kot so si jo zamislili ilirci (nav. d.: 50). na izvirnik, je skozi ves uvod prisotno motivno-tematsko navezovanje na Slávy dcero. Kjer od nje tako ali drugace odstopa, uporablja ljudsko motiviko, zna-cilno za južnoslovanske junaške epe. To pa je ponovno odmev Kollárjevega vztrajanja pri enotnem južnoslovanskem kulturnem angažmaju in, ne naza­dnje, pomenu zbiranja ljudskega blaga. Glede »zacetkov« omenimo še poljske krakovjake, ki nacenjajo vsakega od štirih delov Djulabij. Krakovjake so v tistem casu sicer uporabljali mnogi slovanski avtorji, zlasti Cehi, na primer Celakovský in Jaroslav Langer (Drechsler 1909: 51). Težko je reci, koliko je bilo v tem neposredno Kollárje­vega vpliva, koliko pa je šlo za splošen zeitgeistovski pojav.229 Nedvomno pa tudi tu lahko govorimo vsaj o posrednem vplivu Kollárjeve »slovanske vza­jemnosti«. Je pa Kollárjev vpliv toliko bolj neposreden na drugem »robu« Djulabij, in sicer v njihovem sklepu. Vraz je v slogu Kollárjevega Výklada cili prímetky a vysvetlivky ku Slávy dcere svoji pesnitvi dodal izcrpna Izjasnjenja, v katerih se je na Kollárja tudi izrecno navezoval (nav. d.: 71). Za uvodni odstavek vanje je celo izbral odlomek iz Kollárjevega predgovora k Slávy dceri (Vraz 1953: 254). Same Djulabije, torej pesmi iz dveh kvartin, ki se nahajajo med Razlogom in Izjasnjenji, poleg vloge v kompoziciji pesnitve Kollárju najvec dolgujejo v tematsko-motivnem smislu. Hkrati pa prav analiza motivnih in tematskih 229Poljski krakovjak je spoznal prek njegove rabe pri Cehih. Prvi je krakovjake uporabil František Ladislav Celakovský v zbirki Slovanské národní písne iz let 1822, 1825 in 1827, zbirka pa je tako ponarodela, da so prek nje prodrli v ceško zavest kot izvorno domaca oblika ljudskega slovstva. Leta 1835 je svoje Ceské krakovácky v publikaciji Casopis Ceského Museum priobcil Jaroslav Langer. Vraz se je v prvih pesmih, ki jih je napisal za Djulabije, najbolj naslanjal prav na rabo Celakovskega in Langerja. Še vec – poljski moto, ki uvaja pesmi (»Kto nie umie wzdychac – milosc go nauczy.«), je najti tudi pred Langerjevimi ceškimi krakovjaki, sam pa ga je prevzel kar iz ome­njene zbirke Celakovskega, ki jo je nedvomno poznal tudi Vraz (Drechsler 1909: 50–51). Ceški buržoazni revolucionar Josef Václav Fric, Vrazov prijatelj in obcu­dovalec Langerjeve poezije, ki je vodil praško vstajo leta 1828, je opomnil na veliko podobnost Langerjeve zbirke z Djulabijami, pri cemer ni zanemarljivo, da sta kra­kovjak oba uporabljala, da bi ponazorila nesrecno zaljubljenost v muzo plemiške krvi (nav. d.: 52–53). navezav posredno (a dosledno) razkriva razlike, ki jih Vraz v odnosu do svojega neizpodbitnega vzornika vendarle izpricuje in ki smo jih pred tem razdelkom morda pustili nekoliko ob strani. Pri tematiki, kakor jo pojmuje literarna veda, gre v Djulabijah in Slávy dceri za preplet ljubezenske hrepenenjske teme, ki jo je Kollár prevzel od Petrarke (in vecinoma ohranil v njegovih kategorijah, na dolocenih mestih pa je bil še konservativnejši od njega), in domovinske (v obeh primerih slovanske) teme. Vraz je podobno kot Kollár teleološko zastavil angažma v smeri slovanske zavednosti in vzajemnosti, ki da bosta v herderjevskem smislu na svet in v zgo­dovino prinesli bratstvo, enotnost in pravicnost: Svi narodi braca, svi su božja ceda, na njih jedno nebo i jedan Bog gleda; I ko jedno sunce nad svimi ishodi, i jedno stoj, vladaj pravo nad narodi! (Vraz 1953: 186; Drechsler 1909: 68) Ceprav je Vraz motiviko na nekaterih mestih prevzemal po Slávy dceri, gre pretežno za motivne drobce. Pesnik Djulabij tako ni pozabil, da je Kollár po Komenskem prevzel misel o Slovanih kot o »golobjem narodu« in jo tudi vztrajno ponavljal. Tako je Vraz v Djulabijah motiv goloba in golobice prihranil za najnežnejša obcutja: Kod jezera toga duše golubinje Dvije Slovenke, divne vile jezerkinje. (Vraz 1953: 169; Drechsler 1909: 66) Medbesedilno so zanimiv tudi motivi, povezani z lipo. Lipo je za ponazo­ritev »golobje narave« Slovanov uporabljal že Kollár. Tudi njeno nasprotje, hrast kot simbol nemške sile in (domnevne) surovosti, je Vraz prevzel po njem (»Pod tvrdim se dubom / sruši cvjetna lipa«) (Vraz 1953: 100, 266; Drechsler 1909: 66). Vrazov »grad sred zemlje slovinske« kot prostor hrepenenja, kjer živi nedosegljiva ljubezen lirskega subjekta, se po svoje prav tako navezuje na Kollárjevo Salo. Sala je namrec domovanje hcere Slave Mine, »grad sred zemlje slovinske« pa samoborski dom pesniške upodobitve Vrazove muze Ljubice. V prvem delu pesnitve in v prvem delu zbirke je tako kraj motiv, ki mu sledijo izpovedne pesmi o prvem srecanju, prvem pogledu, prvem poljubu, o mukah in radostih ter nazadnje o razhodu. Oba, Kollár in Vraz, blagoslavljata vsa mesta, ki ju spominjajo na njuno izgubljeno ljubezen (nav. d.: 71). Poleg dolocenih podobnosti, kakršne so omenjene, pa se tako tematika kot – še v vecji meri – motivika med Kollárjevo pesnitvijo in Vrazovo zbirko, kot ugotavlja že Drechsler, znatno razlikuje. Literarni umetnini se, zgovorno, najbolj razlikujeta v ljubezenski oziroma eroticni temi in posebno motivih. Na tem mestu bi lahko analizo sklenili – toda pod literarnozgodovinsko vrhnjo plastjo se vendarle poraja še nekaj vprašanj, na katera bomo poskušali odgovoriti. Vrazova navezava na Kollárjevo razvijanje ljubezenske in eroticne teme je razmeroma kompleksna. Tisti, ki se ukvarjajo z Vrazovim pisanjem, so si v glavnem edini, da je Vraz bolj liricen in z gledišca eroticne izpovedi mocnejši pesnik od svojega vzornika, pri katerem je eroticni motiv bistveno redkejši in podrejen kulturnopoliticnemu znacaju pesnitve. V Slávy dceri je sicer najbolj ljubezensko izpoveden prvi del, ki je na Vraza tudi najbolj vplival, zlasti leta 1838, ko je sam snoval prvi del Djulabij. Tudi v njih je tako eroticni motiv naj­bolj prisoten v prvem delu (zato je povezava med prvima deloma zbirk najmoc­nejša), a se tudi v nadaljevanju nikoli ne porazgubi (nav. d.: 69–70). Ob tem ni zanemarljivo, da so vsi Kollárjevi soneti, ki jih je Vraz prevedel v slovenšcino, eroticno-ljubezenske narave (nav. d.: 71). Vraz je v nasprotju s svojim vzornikom skozi celotno zbirko vztrajal pri upesnitvi cistega in neokr­njenega hrepenenja. Prav gotovo sta k temu prispevali poroka in zlasti smrt Vrazove nedosegljive muze med samim ustvarjanjem zbirke. Medtem je upes­njevanje nedosegljive ljubezni v Slávy dceri najveckrat zadušeno s panslavi­sticnim patosom. Kollár ne opisuje vec klasicne pesniške muze, temvec kon­vencionalno neemancipirano ženo, ki se ne znajde le med knjigami, pac pa tudi v kuhinji (nav. d.: 73). Prav predanost prefinjeni ljubezni in custveni izpovedi je – kakor izpo­stavljajo tudi literarni zgodovinarji – tocka, ob kateri so Djulabije v literarni zgodovini obstale kot relevantno izvirno delo in ne le posnetek Kollárjeve pesnitve, pri kateri eroticna izpoved mocno trpi na racun aktualisticnih, teznih in (psevdo)historiografskih elementov. Tu pa se lahko ustavimo in si Kollárjevo razmerje med lirskim in epskim sentimentom pogledamo pobliže. Najprej lahko ugotovimo, da je liricni sentiment mlajšega Vraza veliko bolj v sozvocju s soca­snimi literarnimi tokovi v urbaniziranih, diferenciranih in individualiziranih družbah (zahodnega) kapitalizma. Nasprotno je epicni sentiment Kollárjeve pesnitve v osnovi ustreznejši tistim tokovom romantike, ki so težili k predsubjek­tivisticni idiliki in vzvratno izumljali ljudsko epiko; to pa je v glavnem prekrivno z (vzhodnimi) perifernimi deželami, v katerih se je pojavil etnicni nacionalizem. V tem razmerju se izkristalizira morda kljucna razlika med Vrazom in Kol­lárjem – medtem ko je bil Slovak pripadnik prvega stanu in je v fevdalnem produkcijskem nacinu služil instituciji, ki še ni v celoti odpravila starih oblik pokroviteljstva (zlasti pa ne v svojih vrstah), je Vraz že predstavljal do konca profiliran malomešcanski del pišoce generacije, ki je kot prva ustvarjala zunaj (prednosti in slabosti) mecenstva. To pa je zahtevalo tudi razlicna estetska pri­jema, ki sta najbolj prišla do izraza v temi in motivih. Kollár je sproti, skozi razlicne izdaje, epski karakter pesnitve stopnjeval. To eo ipso pomeni, da je postopoma usihala njena izhodišcna liricnost. Na zacetku svojega ustvarjanja, ko je bil vpliv laicnih buržoaznih zgledov najmocnejši, je bil Kollár namrec pretežno eroticen pesnik (Kopecek 2006: 205). Ob tem je treba poudariti, da je izrazito ljubezenski prvi del njegovih Básni (1821), ki je bil naknadno postal osnova za prvi del Slávy dcere, Kollár pisal še pred posvetitvijo in tik za jenskim študijem. Pozneje, ko je deloval kot luteranski duhovnik, se je od svojih mešcansko intoniranih zacetkov vse bolj odmikal, pri cemer sta se krepila tako njegovo nasprotovanje republikanizmu in demokratizaciji (nav. m.) kot epski znacaj njegovega pisanja. Slávy dcera je namrec v grobem nasta­jala tako, da je pesnik ljubezenski tematiki Básni dodajal nove in nove patri­otske, politicne in historicne elemente, dokler ti niso povsem prevladali nad izhodišcno temo (Drechsler 1909: 69). Poleg tega je njegova protestantska formacija znacilno sovpadla z zenitom metternichovskega sistema (ta ni bil nikjer tako izrazit kakor v Habsburški monarhiji in Rusiji). Specificno buržoazni romanticni elementi, ki jih je pov­zemal po nemških avtorjih, pa so se bili primorani umakniti tudi zaradi lažje slovanske mobilizacije. Panslavisticno obcinstvo je bilo treba v fevdalnih in politicno popolnoma inertnih razmerah šele ustvariti, v tedanjem slovaškem ideološkem kontekstu pa (podobno kot na Hrvaškem in Štajerskem, a drugace kot na Kranjskem) izpovedni moment še ni bil produktiven. Kollár se je tako intimnim tematikam odpovedal v korist fantazmatske slovanske javnosti, tega nemogocega kulturnega oziroma politicnega subjekta. Nekdanji hrepenenjski ljubezenski liricnosti je zadnji žebelj v krsto zabila uresnicena ljubezen. Kot razdelitev med njenim epskim in lirskim karakterjem oznaci Michal Kopecek (2006: 207): »Ker je mina hci Slave, utelešenje patriotskih idealov in materia­lizirana vizija slovanske vzajemnosti, se patriotska in eroticna obcutja naravno povezujejo. Tako se 'subjektivne' in 'individualne' razsežnosti raztopijo v nad­individualni, kolektivni celoti slovanske nacije.« Medtem je bila poezija sicer nobeni instituciji zares zavezanega, a hkrati brezposelnega in neuspešnega Vraza lahko znatno bolj lirska in intimna. Vra­zova dejavnost predstavlja še bistveno vecje nasprotje Kollárjevemu epskemu psevdokolektivizmu kot od lokalne aristokracije blagoslovljeni Gajev krog (ce ne štejemo Vukotinovica). Medtem ko se je ideologija prihodnjih Hrvatov diseminirala skozi bucne davorije, v katerih ni bilo prostora za subjektivno motivirano liriko, jo je Vraz, ceprav že popolnoma predan ilirizmu, še naprej prav trmasto zagovarjal in negoval. In naj se tokrat na njegovo protislovno zvezo s Prešeren-Copovim krogom vendarle navežemo še z nasprotnim pou­darkom. Najbrž je prav nagnjenost k liricnosti Vraza in Prešerna povezovala tako dolgo, da sta medtem že obe strani obupali, da bi se zbližali še kako dru­gace. Prešeren-Copov svobodomiselni krog je imel namrec do erotike in lju­bezni še neprimerno bolj sprošcen, predvsem pa bolj liriziran odnos. Toda to nas ne sme zavesti. Najprej naj poudarimo, da Vrazov lirski subjekt ni nic manj patriarhalen od Kollárjevega. Tudi Vrazovi muzi je zaradi specificnega ideološkega okvira, ki jo kot muzo sploh vzpostavi, emancipirana vloga onemo­gocena. A majhna razlika je zgovorna: pri laicnem malomešcanu Vrazu je patriar­halni moment že prefinjeno zakrit s sklicevanjem na ideologeme petrarkisticnega subjektivizma. Medtem (protestantski) duhovnik Kollár svojo privzdignjeno ljubezen še vedno vsaj deloma artikulira z alegoricnimi sredstvi, ki so starejša od mešcanske misli in s tem od mešcanskega pojmovanja ženske družbene vloge. Da ne bi govorili na pamet, lahko Vrazovo vztrajanje pri cisti in neuresnic­ljivi ljubezni – ki ga je mešcanska literarna zgodovina favorizirala – navežemo na njegov siceršnji odnos do svojih muz. Ko je pisal Djulabije, je Vraz dosledno verjel, da mora biti pesnik nesrecno zaljubljen brez odrešitve. Njegovo prepri-canje o tem je bilo tako mocno, da je celo svojim prijateljem, ki so se namera­vali porociti, to poskusil prepreciti. Štefanu Kocevarju je v ta namen napisal pesem Zvestost do groba, Ljudevitu Vukotinovicu pa je kar v korespondenci dokazoval, da je ženitev smrt ljubezni, brez ljubezni pa da ni poezije in brez poezije ne mladosti (Drechsler 1909: 47). Gre skratka za ideologem, komple­mentaren zgornjemu na isti matrici patriarhalne ideologije, ne pa za nekakšno Vrazovo nadideološko ljubezen, ki naj je Kollár ne bi bil zmožen, kar je veckrat nenapisan sklep starejših literarnozgodovinskih študij – tudi Drechslerjeve, na katero smo se v tem razdelku izdatneje opirali. Vrazov izsiljen hrepenenjski ljubezenski model se je lepo pokrival s pan­slavisticno lepodušnostjo (ki sicer ne pripada istemu intelektualnemu miljeju). Tudi to okvirja prav temeljna neuresnicljivost njenih psevdozgodovinskih predpostavk (Thomas 2007: 25). Ta proizvaja nove in nove dileme, vsako potencialno rešitev pa konservativni hrepenenjski model zavraca kot (nemara tujo) novost. V tej luci bi Vrazu lahko priznali nekoliko vecjo mero doslednosti (ce že refleksije ne) do iracionalisticnega evangelija, kot jo je premogel Kollár. Ceprav sta (neuresnicljivo) slovansko vzajemnost oba alegoricno povezovala z ljubeznijo, se Kollár, potem ko je izvedel, da je njegova izbranka še živa, ni prav nic obotavljal konzumirati ljubezni, po kateri je tako dolgo hrepenel – pa ceprav slovanska vzajemnost še zmerom ni bila uresnicena. Patos pri Kollárju ocitno ni veljal njegovi nepesniški dejavnosti. Nasprotno je Vraz ljubezensko askezo (ki jo je povezoval s pesniškim poslanstvom) ocitno koreniteje vezal na hrepenenje po slovanski vzajemnosti. Celo to pa je mogoce povezati s širšimi družbenimi procesi. V Angliji in nekaterih drugih zahodnih državah je postopno odpravljanje mecenata konec 18. stoletja velikansko število umetnikov že prepustilo krutim zakonitostim podivjanega trga. Te so njihovo celotno življenjsko prakso spo­jile z umetnostjo230 (Hobsbawm 1968: 333). To pa je bil tudi zacetek hrepe­ 230 Umetniku po Ericu Hobsbawmu ni preostalo nic drugega, »kot da je ali svojo dušo ponujal kot blago na trgu za slepo ceno na prodaj, da jo bo kdo kupil ali pa tudi ne, ali pa nenjskega tipa individualisticnega romanticnega pesnika. V neindustrializi­ranih in perifernih avstrijskih deželah se ta družbena sprememba ni kazala tako dramaticno, v skladu s tem pa Vraz v svojem romanticnem zanosu tudi od dalec ni mogel biti socialno tako radikalen kakor na primer Blake. To paradoksnost odlicno sintetizira Petre: Enako pa [Vraza] tudi ni vznemirjalo, da je zacela dajati osnovno crto njegovemu pes­niškemu delu prav tista stran, proti kateri so tedanji cerkveni krogi cutili najvec odpora, eroticna pesem. Prav zato ne, ker jo je povzel literarno in ne filozofsko, ko bi videl, da se z njo odpira celo novo podrocje spoznanju slovenskega in enako hrvatskega cloveka, ko se mu bo pogled sprostil ozkosti, v katero sta ga dotlej vklepali predanost in popolna podrejenost življenjskem nacinu, kakršnega so za ljudstvo želeli cerkveni krogi […]. Iz te slabosti umske doganljivosti je izviral zanimivi dualizem Vrazovega dela in življenja, ko se je z literarnim radikalizmom družil splošni miselni konservativizem. Z veliko cuta za literarna vprašanja, ni imel cuta za politicna, družbena, socialna in svetovnonazorna. (Petre 1939: 169) A vseeno Vrazova liricnost temu miljeju v socialnem smislu dolguje vec kot panslavizmu. Medtem ko je imel Kollár redne prihodke in razmeroma rituali­ziran vsakdan, je bil Vraz brez vsakršnih perspektiv – razen panslavisticnih. Je pa bil zanje pripravljen toliko vec tvegati kakor njihov »oce«; ce je bila Kollár­jeva temeljna ideološka zaslomba religioznoinstitucionalna, je »neinstitucio­nalni« Vraz za temeljnega izbral Kollárjev panslavizem, ki še ni imel institucij. In kakor je Kollárja obsojenosti na kmetovanje rešil postjožefinsko liberalizi­rani protestantizem, tako je Vrazu pomenila alternativo vinogradništvu (kol­lárjevska) predliberalna institucija panslavizma. Toda Kollárjeva institucija je (v vseh pogledih) obetala veliko vec kot Vra­zova – razen v fantazmatski buržoazni svobodi. Kollár je sicer potoval po nem­ških in madžarskih deželah, se pogovarjal s Friesom in Goethejem – a z vidika laicne drobne buržoazije je bil ujetnik stanu. Vraz, dejanski ujetnik stanu, ki je vse življenje bolj ali manj životaril, pa je ucinek svobode, ki mu ga je njegova »nevezanost« ponujala, vezal na (tako ali tako nedosegljivi) panslavizem. Zato ne cudi, da je v neuspehu iskal številnih poti, kako bi se mu približal. Spreminjal da je živel na racun mecena, kar je postalo gospodarsko nevzdržno […]. V teh razmerah je bilo razumljivo, da se je spremenil v genija, ki je izražal edino to, kar je vzcvetelo v njegovi duši, ne glede na ves svet oziroma navkljub obcinstvu, ki je imelo edino to pra­vico, da ga je sprejelo takega, kot je, ali pa sploh ne.« (Hobsbawm 1968: 333) To pa ne pomeni, da je bil v socialnem smislu Kollár prav dalec od Vraza: ce upoštevamo, da je bil izvirno iz kmecke družine, pa mu je postjožefinska ogrska situacija dovoljevala tako svobodno premikanje med pokrajinami231 kot seznanjanje z nekoc prepovedanimi vrhunskimi nemškimi pisatelji in filozofi. To pa je preskok, primerljiv socasnemu vzponu drobne buržoazije. (In tudi zato, ce smo že pri primerjavah, Kollárjevega protestantskega duhov­niškega stanu ne gre primerjati rigorozni duhovniški službi, zaradi katere so graški preporoditelji druge generacije sistematicno opušcali panslavizem.) Prav kakor pri avstrijskih malomešcanih je bilo tudi Kollárjevo javno delo raz­peto med fevdalne institucije in (reakcionarne) buržoazne ucinke. Vrazovo in Kollárjevo pozicijo v pojmovanju intimnih custev in prostega casa bi mogli tako razumeti kot dve skrajni tocki tedanje avstrijske konservativne psevdo­oziroma protoburžoazije. Ta na videz picla razlika med Kollárjem in Vrazom je kljucna, ko analizi­ramo razlike med pesnitvijo prvega in zbirko drugega. Kollárjeva nagnje­nost k cisti pripovednosti je Slávy dcero zaznamovala enako, kot so Djulabije (s podnaslovom Ljubezne ponude za Ljubicu) še ob tako površnem branju nezgrešljivo delo hrepenecega lirika. Kljub temu deli, od katerih vsako mnogo dolguje svojemu casu in družbenim razmerjem nasploh in ne le posameznim avtorskim vzorom, upraviceno obravnavamo skupaj. Ceprav Vrazova zbirka ne more utajiti intenzivnega sklicevanja na Kollárjevo pesnitev, je dobrodošlo komplementarno branje, ki od izvirnika povzame in razvije vrsto tematik in jih prestavi v drug kulturni in primerljiv socialni kontekst. Preliminarni sklepi Precej pricakovano je, da je bilo mocan vtis, ki ga je oce panslavizma napravil na Stanka Vraza, cutiti tudi v ilircevem književnem ustvarjanju. In res je Kollár nanj mocno vplival že v casu plašnega pesniškega formiranja v slovenskem jeziku. Dalec najzanimivejše pa so s stališca medbesedilnega raziskovanja povezave med slavno Kollárjevo pesnitvijo Slávy dcera in Vrazovo prvo zbirko v iliršcini Djulabije. Vpliv je mogoce zaznati tako v kompoziciji zbirke kot v oblikovanju literarnih motivov in (zlasti) tem. Ociten je tudi v jeziku, saj je Vraz poskušal južnoslovanske jezike obogatiti s podobno besedotvorno inovacijo, kot jo je 231 Študiral je v Jeni (Thomas 2007: 25; Kopecek 2006: 207). za ceškoslovaško govorno obmocje uvedel Kollár. Kakorkoli že, nesistemsko tvorjene pridevniške podredne zloženke, ki jih je Kollár uporabil po zgledu prevajanja homerskih epov, se niso ohranile ne v cešcini ne v hrvašcini, kmalu po izidu zbirke pa se jim je odrekel tudi Vraz. Vseeno je med obema zbirkama tudi nekaj pomembnih razlik. Vraz se je od obeh tem, prepletenih v Slávy dceri, bistveno bolj kakor Kollár nagnil v smer ljubezenske. Zato ni zabredel v pripovedni (psevdo)historizem, tako znacilen za Kollárjevo pesnitev. To se seveda pozna tudi v sami strukturi pesmi v Djula­bijah. Vraz je pri pisanju uporabljal manj raznolike elemente. Te je tudi upesnil manj eklekticno in z vecjo mero pesniške enotnosti, ceprav so tako Slávy dcera kot Djulabije nastajale vec let. Danes se Djulabije zato ne pojmujejo kot bledo epigonsko delo, nastalo v casu Kollárjeve najvecje priljubljenosti med mladimi panslavisticnimi pesniki, temvec v glavnem kot pomembna zbirka, ki medbe­sedilno referenco v marsicem celo prekaša. Prva ilirska leta V letu 1837 je Vraz zaradi enostranskega custva do Ljubice vse dejavneje pisal v iliršcini. Na koncu poletja se je spet odpravil v Zagreb. Tja je potoval Vraz še z dvema dušama: slovensko in ilirsko, kakor prica njegov podpis v spominski knjigi solcavskega župnišca v Savinjskih planinah na Štajerskem. Tam se je podpisal […] kot »Jakob Cerovcan, Slovenec z Slovenie« in kot »Stanko Vraz, Ilir iz Velike Ilirie«, t. j. s svojim slovenskim in ilirskim psevdonimom, kar je bilo znacilno, saj je nosil s seboj svoje slovenske in ilirske rokopise. (Slodnjak 1952a: 71–72) Tokrat je šel v Zagreb prek koroškega Možberka, kjer se je srecal z Urbanom Jarnikom, in Podcetrtka, kjer je obiskal Kocevarja. V hrvaški prestolnici je slišal novice, ki so ga mocno opogumile. Danica se je konec tridesetih let zelo razvila in še zdalec ni bila vec zgolj literarni list, ki prinaša hvalnice novemu gibanju. Pesniki spodbudnih pesmi so se izpraznili, revija pa je zacela objavljati tudi Vukotinovicevo liriko. V almanahu je vse bolj živo potekala sistematicna akcija za ustanovitev (mešcanskih) kulturnih institucij, ki jih je, zgovorno, predlagal (plemic) Draškovic – hrvaška matica, knjižnica, muzej, gledališce in stolica za hrvaški jezik (Petre 1939: 193; Slodnjak 1952a: 72). Razmere so se skratka dovolj spremenile, da je Rakovac brez pripomb sprejel v objavo prve Djulabije. Po tehtanju je Vraz presodil, da mu je zdaj Danica trajno dostopna za objave – in za zaslužek. To je ocitno po letih raz­petosti dokoncno ugodilo njegovi želji po gotovosti mešcana. Za to sodbo ne potrebujemo nikakršne socialne analize – samo zapisnik imperialne policije iz leta 1841. Anton Krametz von Lilienthal, policijski ravnatelj v Gradcu, je tako novembra guvernerju Wickenburgu med drugim porocal: Okolišcina, da mu je obljubil znani urednik Kroatije, Gay, da bi se mogel kot sotrudnik tega lista pošteno preživeti, je bila vzrok, da je univerzo zapustil in se cisto posvetil bele­tristicnim študijam, kar je že itak bolj odgovarjalo njegovim notranjim nagonom. Odpo­toval je iz Gradca in se podal v Zagreb, kjer je od takrat še vedno v službi232 svojega gori imenovanega prijatelja. (Kidric 1910: 200) Novembra 1837 je Prešernu prepricano kot nikoli prej pisal, da je s Slovenijo (»mit Slovenien«) opravil, kar pa se je njegovih pesmi ohranilo pri cbelicarjih, »je smatrati za opera posthuma«. Na pismo mu Prešeren ni odgovoril, Vrazova odlocnost pa je toliko zanimivejša, ker je vecini dopisnikov svoj prehod k ili­rizmu sprva zamolcal (Vraz 1877: 161–165; Petre 1939: 134–136, 141; Slodnjak 1986: 609). Zanimivo je, da ob odlocitvi za naslonitev na zagrebški literarni krog Stanko Vraz ni bil vec tako kot nedolgo prej zagledan v lik in zamisli svojega novega tesnega sodelavca Gaja. Stopnjevalo se je le njegovo navduševanje nad ceškim panslavizmom in Kollárjem – prav to pa mu je tudi osmišljalo zdaj že dosledno rabo štokavske iliršcine. Malo za izidom njegovih prvih Djulabij v Danici je Vraz zacel sodelovati pri »ilirskem almanahu«. V monumentalno zastavljenem projektu je peštanski Hrvat Šandor Gyaly želel zbrati poezijo vseh pesnikov v novem ilirskem jeziku in poleg njihovih pesmi natisniti še prispevke v drugih »ilirskih« narecjih. Gyaly je bil v svojih nacrtih še nekoliko korenitejši od Gaja, saj je ves cas odkrito predlagal, naj Slovenci sprejmejo iliršcino in v ta namen novacil mogoce zagovornike po Kranjskem (Petre 1939: 139). Prav on je Vraza seznanil 232 Še manj romanticen (in še bolj socialno zgovoren) je podatek, da Gaj svoje obljube ni držal. Policijsko porocilo, ki se je sicer opiralo na zasliševanje Vraza in poizvedbe na univerzi (Kidric 1910: 200), na tem mestu torej ni tocno. s prelomno Kollárjevo knjigo Über die literarische Wechselseitigkeit zwischen den Stämmen und Mundarten der slawischen Nation (O književni vzajemnosti med rodovi in narecji slovanskega naroda), katere druga izdaja je leta 1837 v nem­škem jeziku izšla v Pešti (nav. d.: 145). Seveda je Kollárjevo delo Vraza še potr­dilo v izbiri Gajeve vizije. Skoraj v istem casu je prebral clanek o »ilirski literaturi« v graškem Ost und West, v katerem je Šafárik hvalil ceško pisavo. Clanek je Vrazu pomenil novo spodbudo in tudi sam je napisal prispevek za Der Aufmerksame. Neko­liko pozneje je z velikimi težavami zaradi cenzure (za katere je krivil – takrat že škofovega tajnika – Murka) v istem listu objavil tudi ponatis Šafárikovega clanka. Spomladi 1838 je tiskarna Leykamovih dedicev v Gradcu iz Prage naro-cila nove crke s strešicami. To je omogocilo, da so po novem v pisavi, ki so jo v rokopisu že uporabljali mnogi štajerski avtorji, lahko tudi tiskali. Vrazov nekdanji ptujski ucitelj Anton Krempl si je v istem casu že zacel prizadevati, da bi to postala uradna štajerska pisava (nav. d.: 150). V prvi polovici leta 1838 se je prej nacelna nezaupljivost med kranjskim in Gajevim krogom zaostrila. Spor je bil povezan z novim sodelavcem cbelicarjev Emilom Korytkom. Ta je bil zaradi sodelovanja pri novembrski vstaji poljskih kadetov leta 1834 v Lvovu interniran in poslan na Kranjsko. Tam se je kmalu po prihodu januarja 1837 povezal s progresivnimi Kranjci in postal tesen Pre­šernov in Crobathov prijatelj. Ko je hotel naslednjo pomlad pri Gaju tiskati obsežno zbirko kranjskih ljudskih pesmi, mu je Gaj odrezavo odgovoril, da nima namena podpreti tiska dela, zaznamovanega s kranjskim separatizmom (nav. d.: 153).233 Prej zavrt ideološki zadržek med skupinama je tako izbruhnil ob razmeroma neproblematicnem povodu. Prešeren je v pismu Gaju napad zavrnil kot neupravicen. Poudaril je, da nihce od Kranjcev ni v vseh letih Gajevega angažmaja objavil nicesar, kar bi blatilo ilirizem. Prav zato je napovedal, da se bo v clanku za Ost und West utemeljeno in spoštljivo spopadel s stališci Vraza, Kollárja in Šafárika, a tega nazadnje ni storil. V tem casu se je tudi na Kranjskem ilirsko misleca skupina nekdanjih 233 Ko je dobil leta 1840 prošnjo za tisk podobno orientirane knjige Antona Krempla, je bil Gaj (ki mu zaradi istega razloga ni bilo do tiska) že dovolj izucen, da je pismo raje preprosto ignoriral (Petre 1939: 181–182). hrvaških študentov zbrala okrog Primoža Žemve, Vraz pa je prebil poletje v Zagrebu, kjer je bil »sedaj z ilirskimi literati eno« (nav. d.: 156). Septembra 1838 je Vraz izvedel, da se je Miklošic preselil na Dunaj. Z družbo, ki je ostala v Gradcu in ki so se ji pridružili tudi hrvaški, ceški in poljski študentje, so naslednji mesec ustanovili Slovansko citalnico. Zanjo je dal že prejšnjo zimo pobudo Matjašic, za predsednika pa je bil izbran Vraz (nav. d.: 153–157). Naslednji mesec je Vraz spet obiskal Zagreb, da bi tam izdal svoje Narodne pesni ilirske. Ob odhodu je še mislil, da bo kmalu nazaj, kar dokazuje pismo Cafu z oktobra 1838 (Kidric 1910: 204), a se v Gradec ni vec vrnil. Ob odlocitvi, da se nastani na Hrvaškem, ni imel tam zagotovljene nika­kršne službe. Gaj Vraza ni nikdar denarno podpiral in nikoli mu ni priskrbel dela. Ocetov vinograd je tudi po preselitvi v Zagreb ostal glavni vir Vrazovih prihodkov. Denarja, ki ga je Vraz zaslužil s prodajo vina, je seveda cez leto vselej zmanjkalo. Ceprav je v Zagrebu deloval kot eden osrednjih ilircev, s svojimi pesmimi tudi v štiridesetih letih ni prislužil nicesar. Z njimi je imel zaradi tiska v glavnem izgube, ki jih je pokrival sam (Petre 1939: 162, 172, 248–249). Toda Vraz je bil, najbrž prav zaradi svoje posebne usode, na Hrvaškem deležen stalne dobro­došlice, zaradi cesar si je zlahka našel vsaj bivališce. Sklepamo lahko, da je tudi omenjena srecna okolišcina prispevala k temu, da vse do smrti ni reflektiral svoje razredne pozicije. »Ko ga je hrvatska družba sprejela na koncu 1838 medse, da ga poslej trajno obdrži, je bila njegova notranja rast v glavnih crtah že povsem izoblikovana in dograjena. […] Ostal je, kakršen je bil prišel. […] Avstrijskemu cesarju, vladarju absolutisticne države, je bil v srcu predan držav­ljan.« (Nav. d.: 167–168) Le tri mesece zatem se je znašel v nemilosti pri Gaju. Ko so bile ljudske pesmi, ki jih je marljivo zbiral šest let, že v tisku, je Gaj kljub obljubam o pomoci od Vraza denar zahteval že pred tiskom, ceš da se je že pri prevec domoljubnih tiskih uštel. Vraz se je zato za denar obrnil na sestrinega moža, ki pa ni odgo­voril, in na Kocevarja. Ta mu je moral zaradi trenutnega stanja uslugo odreci, je pa predlagal, naj se na njegovo ime zadolži pri znancu še iz casov Ilirskega kluba Dimitriji Demetru, ilircu iz premožne grške trgovske družine. To je izdajo njegovih ilirskih narodnih pesmi upocasnilo. V skoraj istem casu se Vraz je razšel s Trstenjakom, ki mu je pripadla naloga, da v Vrazovi odsotnosti skrbi za Slovansko citalnico. Trstenjak je v težki financni stiski denar, ki so mu ga clani zanjo zaupali, zapravil. Da bi prikril zmedo, se je ob stagniranju knjižnice skliceval na cenzurne postopke, sposodil pa si je celo nekaj knjig iz zaboja, ki ga je ob odhodu v Zagreb zapustil Vraz, in jih clanom brez njegove vednosti razdelil kot citalniške knjige. »V stiski, v katero je zašel, je videl svojo rešitev v vstopu v semenišce.« (Nav. d.: 166) Pro-jekta niso nikoli vec poskušali obuditi (nav. d.: 160–166). Vraz se je ob preselitvi s težavo privadil na celoto politicnih dejavnosti,med katerimi je literatura predstavljala precej manjši delež kot na Štajerskem in Kranjskem. A tudi pozneje se od navdušenja za književnost, ki ga je gnalo v Zagreb, ni odtegnil. Le cas vrocicnega zaljubljanja ga je za vec let minil, tudi tedaj pa se ni ustalil v konvencionalni ljubezenski zvezi. Po dveh hudih custvenih pretresih je nazadnje nekaj miru našel v nenavadnem odnosu, kista ga gojila z bistriško »posestrimo« srednjih let Dragojlo Štauduarjevo in njeno družino. Ta ga je po zacetku njegove bolezni decembra 1838 za vec let sprejela medse. V tem casu je gojila do njega nekakšno materinsko custvo, ki je Vraza, kot se zdi, za dolgo odvrnilo od nadaljnjih ljubezenskih pripetljajev (nav. d.: 171). Vse leto 1839 se je Vraz tako ukvarjal s svojimi ljudskimi pesmimi, ki jih je nazadnje kot Narodne pesni ilirske, koje se pevaju po Štajerskoj, Kranjskoj, Koruškoj i zapadnoj strani Ugarske s posvetilom Vuku Karadžicu izdal šele avgusta. Že prej je zbirko marljivo reklamiral in zanjo zbiral prednarocila. V vmesnem casu je poezijo predano zapisoval naprej in nameraval z denarjem, ki bi ga morebiti dobil od zbirke, kriti tudi izdaje naslednjih knjig (nav. d.: 173–174). Pozimi 1840 se je drušcina ilircev, v kateri je bil tudi Vraz, v jutranjih urah vracala na vozu z neke gostije in trije so hudo oboleli. Gaj je dobil gripo, Rakovac vnetje pljuc, Vraz pa, že od prej nezdrav, hud prehlad, ki se mu je pridružil tifus. Od tistega prehlada si njegova dihala niso nikdar povsem opo­mogla, prav tako pa je pljucna bolezen do konca življenja zaznamovala Rakovca (nav. d.: 176). Do leta 1840 je tudi med Slovenci ilirizem že dovolj prodrl, da Vraz ni bil vec njegov osrednji predstavnik, ki bi moral sam organizirati povezovanje njegovih pristašev. Ilirizem se je razvijal ne samo na Štajerskem, temvec vse bolj poudarjeno tudi med dijaki v Ljubljani in Celovcu. Tako je Citavni zbor v seminari Franca Malavašica (1818–1863) težišce slovenskega ilirizma za vec let iz Štajerske preselil v Ljubljano. A ta ilirizem je bil že precej drugacen, saj v nasprotju z graškimi na vse strani odprtimi študenti konservativni krog mladcev iz razmeroma narodno homogene in zaprte Ljubljane ni temeljil na vseslovanskih ambicijah. Osredotocen je bil zgolj na povezovanje z Gajevim ilirskim gibanjem. Matevž Ravnikar, ki je bil po letih blizu Prešernu (in je kot edini Kranjec iz njegove generacije sprejel Gajev ilirizem), Kollárja sploh ni poznal (Petre 1939: 184, 217). Slovenski ilirski nazori, tokrat ponovno bistveno bolj zaznamovani z ideo­logijo ceškega panslavizma kot Gajevim gibanjem, so med letoma 1843 in 1845 spet našli domovinsko pravico na Štajerskem. Tedaj so v opoziciji do Gajevega ilirsko-nemškega slovarja, ki je slovenska narecja ignoriral, štajersko dejavnost zaznamovali kar trije poskusi drugacnega ilirskega slovarja. Petre (nav. d.: 285) prav ta cas imenuje »dobo najvecjega štajerskega zanimanja za ilirizem«. A kljub socasnemu kranjskemu in nazadnje štajerskemu zanosu je bilo pisne korespondence med Slovenci in Gajevim krogom ravno v casu najvec­jega ilirskega razcveta na Hrvaškem (pa tudi na Kranjskem in Štajerskem) razmeroma malo. Tudi Vraz si je s Slovenci vse manj dopisoval, iz slovenske korespondence pa je izginila tudi vnema, ki je njegova pisma navdajala prej (nav. d.: 176, 180). Ohlajanje stika z Gajem Vraz pa se je zacel okoli leta 1840 zaradi številnih razlogov postopoma odda­ljevati tudi od (dela) osrednjega kroga ilircev. Odlocilen je bil spor z Ljude­vitom Gajem, ki se je v obrisih nakazoval že v tridesetih letih, ko je Gaj Slo­vence želel prikljuciti hrvaškemu narodu in je Vraz temu odlocno nasprotoval. Ce je to med Vrazom in Gajem sprožilo nezaupanje, pa se je odnos do prvih vecjih nesoglasij stopnjeval z Gajevim vse bolj politicnim delovanjem okrog leta 1840. Že leta 1839 najbrž zaradi strahu pred odzivom Gaju ni hotel zau­pati, da namerava ostati na Hrvaškem, je pa to sporocil Rakovcu in ga prosil, naj novica ne pride do Gaja (nav. d.: 175). Janez Cvirn (2010: 113–122) sklepa celo, da je bilo za spor poglavitno, da Gaj v resnici ni nikdar opustil misli, da bi se morali Slovenci pridružiti hrvaškemu narodu. To so bili zgolj zametki ohladitve. Dejanska trenja so se zacela v neko­liko bolj politicno naelektreni situaciji. Sovpadla so z vpeljevanjem štokavske iliršcine v vse sfere javnega delovanja. Okrog leta 1840 se je postopoma obli­koval nasprotni tabor (ce je, kot smo razvijal zgoraj, sploh šlo za en tabor), sestavljen iz tistih, ki so se bodisi zavzemali za tesnejše sodelovanje z Madžari bodisi jim ni bilo do novega Gajevega pravopisa ali iliršcine. Iliršcino so neka­teri obravnavali kot »srbšcino« in še naprej propagirali uporabo kajkavšcine. »Madžarofilstvo« oziroma »madžaronstvo« je v svojih casopisnih pole-mikah bical zlasti Rakovac. Simptomaticno je Rakovac prav tedaj kot politicni subjekt ilirstva prvic zacel sistematicno omenjati Hrvate. Pred tem so tako namrec sami sebe imenovali kajkavski (»madžaronski«) nasprotniki ilircev. Gaj je nasproti tekmecem razvil pravo »celostno podobo« ilircev, ki so po novem organizirali tudi stranko. Njeni clani so na vse pogostejših paradah in slovesnostih nosili znacilno uniformo s surko in crvenkapo, bili pa so tudi obo­roženi. Tako kot sámo politicno delovanje je bilo tudi nošenje orožja do ilircev eden od privilegijev aristokracije. V povezavi s tem si je Gaj prav takrat zamislil ilirski grb s polmesecem z zvezdo (Petre 1939: 193–195). To je bilo le nekaj dejavnosti v sklopu ustanavljanja mešcanskih politicnih formacij, nad katerimi je sicer vladala uradna anatema.234 Vrazu, ki ga je politika že sicer odbijala, se je Gajevo vpletanje v politicno življenje zdelo vse prevec zaletavo, zato se je ukvarjal s povsem drugimi (po njegovem nepoliticnimi) stvarmi. Predvsem je skrbno urejal svoje pesmi in leta 1840, spet na lastne stroške, koncno izdal Djulabije, Ljubezne ponudbe za Lju­bicu. Ko je ilirce marca 1841 obiskal Izmail Ivanovic Sreznjevski sta z Vrazom potovala po hrvaškem zaledju, Kranjski in Koroški. Vraz je v Ljubljani obležal zaradi vrocice, okreval pa je še ves april in maj, in sicer v vrtni uti ob Kasteli-cevi hiši na sedanjem Kongresnem trgu. Ko se je njegovo stanje izboljševalo, je ob vecerih pohajkoval s Prešernom in se mu za kratek cas spet pridružil pri 234 Zgolj mešcan je bil seveda tudi Gaj, zato ne more držati Drechslerjeva ugotovitev, da se Vraz, ki ga politicno delovanje že sicer ni zanimalo, vanj tako ali ne bi niti mogel vkljuciti, ceš da je bilo to (vsaj) do kratkotrajnega Jelacicevega novega sabora leta 1848 prihranjeno zgolj za plemice (Drechsler 1909: 92). bohemskem ponocevanju. Ko je povsem okreval, se je iz Ljubljane s surko in crvenkapo za cele štiri mesece napotil po slovenskih krajih, ki jih je slabše poznal. Njegovo spodletelo romanje smo omenili že v orisu ilirizma, zdaj pa se mu lahko posvetimo nekoliko podrobneje. Vraz se na poti ni nadejal nicesar drugega kot okrepiti stike s slovanskim ljudstvom in jih navdušiti za novi etnicni nacionalizem. Da bi se »narodu« bolj približal, je bil oblecen v »ljudska« oblacila, ki jih je nedavno pred tem obli­koval Gaj – toda želenega ucinka ni dosegel. Ilirska oprava ter dolgi brada, brki in zalizci so bili v slovenskih krajih precejšnja senzacija. Od inteligenta se je namrec pricakovalo, da nosi »mešcansko suknjo mednarodnega kroja« (Petre 1939: 202). Poleg tega je bilo veliki vecini ljudi, ki jih je na poti srecal, hrvaško gibanje (kaj šele njegove nove pisane uniforme) povsem neznano. Najslabše izkušnje je imel pod ljubeljskimi klanci, ko je izstopil iz poštnega voza, da bi s skupinico starih gospa izmenjal nekaj besed v avtenticnem kranjskem jeziku. Ena od njih »ga je imela menda za samega živega hudica, in pobegnila, ljuta kakor kaca,« v cemer sta se ji pridružili še spremljevalki (nav. d.: 202–203). Zaradi pozornosti, ki jo je zbujal s svojim videzom, in sopotništva z Rusom je med potovanjem postal sumljiv avstrijskim oblastem. Tako monarh sam kot vodja dunajskega cenzurnega in policijskega urada Josef Sedlnitzky sta imela na Hrvaškem svoje porocevalske zastopnike. Prek njih sta za Vrazom poizve­dovala že vsaj 15. aprila, ko je v Ljubljani obležal. Ko so se po njegovi vrnitvi v Zagreb razširile vesti o težkih obdolžitvah in zaporni kazni, ce bi preiskava pokazala, da je med Kranjci širil prevratno miselnost, se je mocno ustrašil. Takrat se je zavedel, da bo prehajanje meje zdaj precej težavnejše, in pretilo mu je, da bo moral skleniti s sistematicnim zbiranjem slovenskih pesmi. Kakorkoli že, sodba, ki jo je Sedlnitzky po velikem odlašanju izdal 4. avgusta 1842, je bila razmeroma spodbudna. Sklenjeno je bilo, da Vraz ni poskusil spodkopa­vati avstrijskega režima, da pa ga bodo ob vsakem naslednjem obisku Notranje Avstrije nadzorovali (nav. d.: 198–203, 210–214). Leta 1841 je že nacrtoval novo zbirko pesmi in jo pod imenom Glasi iz dubrave žerovinske izdal avgusta oziroma septembra. Poezija, ki se še v vecji meri kot Djulabije napaja iz ljudske, za prejšnjo zbirko zaostaja v spretnosti verzifikacije. Še pomembneje pa je, da se je Vraz v istem casu postopoma zacel formirati kot kritik (nav. d.: 225–226). Med kritiko in njenim pomanjkanjem: med Kolom in »cigani« Kakor je pred prestopom v ilirizem temeljno dihotomijo v Vrazovi umet­niški praksi dolocalo nepremostljivo nasprotje med Vrazovimi slovenskimi in panslavisticnimi težnjami, je tudi njegovo ilirsko dobo v grobem mogoce razde­liti na dva vzporedna pramena delovanja. Spet gre za nespravljiva ideologema, ki sta Vrazovo dejavnost nekaj casa naddolocala razmeroma harmonicno, v dolocenih trenutkih pa sta bila osupljivo vsaksebi. Vendarle Vraz tako velikega razcepa, kot je bil med pisanjem za ilirsko in slovensko gibanje, ni vec doživel. Tako bomo podobno kot graško tudi Vrazovo zagrebško delovanje razdelili na dve razmeroma protislovni podrocji in ju opisali v locenih poglavjih. Na eni strani izpostavljamo tisto Vrazovo dejavnost, ki vsaj posredno dol­guje progresivni ideološki matrici. Na drugi strani pac tisto, ki Vraza še naprej kontekstualizirajo kot reakcionarnega panslavista. Naj takoj pojasnimo, da tudi prva ne izpricuje prave družbene refleksije, kaj šele razumevanja svojih družbenoekonomskih pogojev. Prvo dejavnost, ki izkazuje bodisi državljansko bodisi levoromanticno pojmovanje nacije, v raziskavi imenujemo za kriticno, najbolje pa jo povzemata literarno glasilo Kolo ter z njim povezana dejav­nost (predvsem) Vraza in Ljudevita Farkaša Vukotinovica. Drugi, tem skoraj nasprotni momenti so tisti, ki v celoti vztrajajo v polju predmarcnega etnicnega nacionalizma. Predpostavimo, da te zaznamuje pomanjkanje kritike. Da bi naredili ta korak, naj poudarimo, da v nasprotju z mnogimi razisko­valci kategoricno zavracamo delitev slovenskih in hrvaških preporoditeljev na politike in literate. S svojimi dejanji so tako eni kot drugi znacilno prispevali k mešcanski prevladi nad fevdalizmom. Politicen domet njihovih nepoliticnih del je torej danes empiricno dokazljiv. Prav na primeru vzhodnih, kulturno osre­dinjenih romanticnih gibanj (celo tistih, ki niso šla v isto smer kot Kollár, na primer kranjskega) je ocitno, koliko so h koncnemu profiliranju nacionalne politicne entitete prispevali literati (ki so s poznejšo mitologizacijo nenadoma in trajno postali »nadpoliticni«). V skladu z Gellnerjevimi ali Andersonovimi ugotovitvami so se tudi Slo­venci in Hrvati nacionalno profilirali prav ob casopisih (Cbelica, Kmetijske in rokodelske novice; Danica, Novine). V sklopu povedanega se je torej najprej treba distancirati od vecno poudarjane (mitološke) razlike med »politikom« Gajem in »literatom« Vrazom. Na njeno ocitno skonstruiranost mimogrede kaže že to, da se je deset let prej v podobni mitološki tipologiji Gaj znašel na naspro­tnem clenu; tedaj je bil on »kulturnik«, Draškovic pa »politik«. Toda posve­timo se zdaj tipologiji, ki je v hrvaški nacionalni mitologiji obveljala za ilirizem štiridesetih let. To pa kot receno zastopata literat Vraz in politik Gaj. V veliki meri sta to delitev vlog sprožila sama. Gaju je dala identifikacija s politikom odvezo za despotizem, Vrazu pa identifikacija z literatom odvezo za politicni analfabetizem. Hkrati pa je mogoce reci, da je bil za izdajateljsko dejav­nost (ki odlikuje razvito literarno življenje) Gaj osebno nadvse pomemben; kakor tudi, da je k politicni diferenciaciji (ki odlikuje pravo politiko) znacilno doprinesel tudi Vraz. »Organizacija« je bila hrbtna stran Gajevega despo­tizma, »cisto literarne težnje« pa hrbtna stran Vrazovega politicnega analfabe­tizma. Poskušali bomo utemeljiti, da je bila prva prava (buržoazna in moderna) politicna gesta ilirskega gibanja povsem literarni list Kolo, skozi katerega sta Vukotinovic in Vraz v ilirizem dejavno vpeljala koncept kritike. Vrazova kritika Hrvaški pesnik Stanko Vraz je imel, kot smo omenili, nekaj lastnosti, ki so v ilirskem krogu izstopale. Poleg lirskega pesniškega izraza, ki ga je pred­vsem zaradi ignorance Danice v njenih najpomembnejših letih zbližal z Vukotinovicem,235 je bil za Vraza (iz leta v leto bolj) znacilen kriticen, pole-micen duh. Težko je reci, ali bi mogli potegniti linijo do zelo posrednih raz­svetljenskih ideologemov, ki jih je bil Vraz deležen v zgodnjem otroštvu, toda mnogo verjetneje je, da gre za povsem romanticni vpliv del, ki jih je Vraz prebiral in prevajal na zacetku tridesetih let (predvsem Cbelice in njenih nem­ških vzorov). Naj bo tako ali drugace, za konceptualizacijo kritike, kakršna nas na tem mestu zanima, je najbolj zaslužen nemški klasicni filozof Imma­nuel Kant. 235 Blizu pa si nista bila le literarno. Poleg tesnega prijateljstva ju je povezovalo tudi to, da sta si zaradi ilirstva oba poslovanila ime iz nepriljubljenega neslovanskega jezika: Vraz iz nemškega, Vukotinovic pa leta 1841 iz madžarskega. Toda v nasprotju z Vrazom se je Ljudevit Farkaš Vukotinovic podpisoval z obema priimkoma. Povsem mešcanski pojem kritike brez subsidiarne ideologije ne bi mogel funkcionirati pred drugo polovico 18. stoletja (predvsem ne v »Malem Šta­jerju«). Kritika, kakršno je v Gajevo gibanje zanesel Vraz, je pomemben korektor gajevske brezkriticne »sloge«, matrice ilirske ideologije. S slavospevi abstraktni »slogi« in gesli kot »Komu nije za slogu, on je protiv Bogu!« so Gajevi ilirci kar naprej poudarjali domnevno nujnost narodne enotnosti in sprave (kajpada pod kršcanskim in ne svobodomiselnim praporom). Nacio­nalna unifikacija, ki si jo je Gaj s slogo želel doseci, pa je prav tako mešcanska inklinacija, ki brez subsidiarne ideologije ne bi mogla funkcionirati pred koncem 18. stoletja. Toda za »pravo«, etablirano mešcanstvo (in eo ipso tudi za mešcansko, moderno slogo) sta morala ideologema šele sovpasti. Gajev ideologem narodne sloge, imenujmo ga centripetalni ideologem, v ideološkem smislu namrec izhaja iz nekega drugega, prav nic narodnega slogaštva – predrazsvetljenske in predmo­derne (razredne) enotnosti med fevdalcem in tlacani oziroma med monarhom in podložniki, ki izraža neposreden interes prvega v obeh dvojicah.236 Vrazov ideologem kriticnosti (lahko ga imenujemo centrifugalni ideologem) nasprotno izhaja iz historicno mlajšega dopolnila centripetalnemu momentu, iz stopnjevane novoveške subjektivnosti. Ta je v »slogo« med stanovi posegla prav z vzponom mešcanstva in spremljevalno razredno diferenciacijo (kot posledico nove, vse bolj specializirane delitve dela) in stanovsko dinamiko redi­stribuirala. Fantazmatska sloga, zdaj ucinkujoca po nacionalnem kljucu, pa je lahko šele z diferenciacijo (ali, kakor se ji rece danes, pluralizacijo) javnega dis-kurza (ki se je v glavnem manifestirala kot pravica do javne subjektivne kritike) v individualizirane tržne odnose pritegnila tudi prej izkljucene subjekte. To so bili tudi zacetki nacionalno organiziranega gospodarstva. Centripetalni in cen­trifugalni moment sta bila tako šele skupaj konstitutivna za mešcansko družbo: brez centrifugalnega momenta bi bilo gospodarstvo avtarkicno in neprepustno, »tržni« odnosi pa omejeni na nepovezane pešcice tistih, ki se v vsem strinjajo (torej znotraj istega razreda; skratka, nujno bi ostali v predkapitalisticni fazi manipuliranja s trgovskim kapitalom). 236 Bližina že tedaj všecne »sloge« z že tedaj nevšecnimi tiranskimi vzgibi, ki jih je Gaj stran od oci javnosti razvijal v memorandumih za ruske prijatelje, torej že tedaj ni bila nikakršno nakljucje. Nasprotno bi se brez centripetalnega momenta lahko kapitalisticni procesi razvili v smer, ki je nacionalizem tedaj še zaustavljal; stopnjevanje socialne stra­tifikacije bi teoreticno lahko že v izhodišcu pomenilo neskoncno spiralo druž­benopoliticne decentralizacije, ki bi jo vse bolj osredinjala zgolj okrepljena koncentracija kapitala (tega bi pozneje imenovali transnacionalni) kot posle­dica odprave administrativne regulacije trgovanja. To spominja na nekatere znacilne korporativne procese v razvitem imperializmu zadnjega desetletja 19. stoletja, še bolj pa na zadnja desetletja 20. stoletja in prva desetletja 21. A to bi bilo seveda povsem neskladno s tedanjim razvojem kapitalizma na celini. Predvsem sta šele oba momenta, centripetalni in centrifugalni, konstitutivna za reprodukcijo tistih lastninskih odnosov, ki jih predvideva mešcansko pravo kot predpogoj razvitega nacionalizma. Že pred Kolom je Vraz osnovno centrifugalno literarno usmeritev nacrtova­nega almanaha (ki je precej odstopala od Gajevega nezahtevnega okusa) anti-cipiral s sonetom Nadriknjištvo (nekako Psevdoknjiževnost), ki ga navajamo v izvirniku in ga je verjetno napisal konec leta 1841: Kod nas piše sve što nosi uha, Nudec kupcu pa kakvo je da je, I umrijet ce, ako l'tako ustraje Duh slovenski s tog svagdanjeg kruha. Neima u corbi toj soka ni duha: Da sad kemik pretapljat je ustaje, ne bi izašlo tolik' soka iz taje,Što bi triput najela se muha. Evropa je k duhu vec dorasla, Jer ju pisci krepkom hranom hrane, Kano Hektor svog sincica – mozgom. A mi puk naš hocemo bez masla, Da othranimo uz knjige neslane, Bijuc ga uz to, ko zao šolnik, rozgom. (Colak 1973: 187) Verjetno ni prevec daljnosežno sklepanje, da je pri suvereni poziciji opa­ziti odmev zamisli, ki jih je Cop razvijal ob prevodu pisma Celakovskega za Illyrisches Blatt. Vraz, ki se je skozi trideseta leta znacilno ogibal konfliktom in je le stežka pokazal direktno nestrinjanje, je te zamisli ob vec priložnostih tudi tehtal v pogovorih s cbelicarji. Posredno navezavo nakazuje tudi primera z okorelim šolnikom; ta propedevticno dejavnost v nasprotju s pisanjem prej­šnje generacije, ki je Vraza izšolala, v povsem romanticni maniri zasmehuje. Kot smo že omenili, je Vraz leta 1837 krajši cas tudi sam pisal o nujnosti idejne diferenciacije, a tedaj ni suvereno razvijal misli, temvec zgolj povzel Copovo pisanje in ga poskušal aplicirati na štajersko realnost. Ce je pri pisanju Djulabij na konsistentno pozicijo svojega nedavnega razmišljanja že pozabil, ni to nic nenavadnega – pozna se, da je bil Vrazov interes do obeh ideologij (kranjske in panslavisticne) tedaj še premocan, da bi se eni povsem zavezal, saj bi to pomenilo, da se je drugi odrekel. Kot ob Vrazovih elitisticnih sklepih leta 1837 piše Petre: Tako je doživelo Copovo spoznanje o nujnosti razvoja razredne diferenciacije med Slovenci in o potrebi naslonitve slovenskega prerodnega procesa na mešcanstvo svojo regeneracijo pri Vrazu. Zanj je tako nenavadno ne po odlocitvi, temvec po tem, da je sploh razmišljal o vprašanju, ki je sicer ležalo cisto zunaj kroga njegovega zanimanja, da bi bilo popolnoma jasno, da mu je nove misli posredoval Prešeren, tudi ce ne bi imeno-val v zvezi njegovega imena. Ker jih bo kmalu pozabil ali vsaj ne uvajal v življenje, so bolj znacilne kot zopet novo opozorilo na njegovo veliko prilagodljivost[.] (Petre 1939: 124–125; poudaril A. J.) V delnem razhajanju s Petretovo zadnjo, poudarjeno trditvijo vsekakor ugo­tavljamo kontinuiteto s cbelicarskimi kozmopolitskimi nazori tudi v Vrazovih zagrebških letih. Ko je namrec Vraz nazadnje našel primeren, artikuliran nacin kritike, katerega stranski ucinek ne bi bila (vec) zavrnitev panslavisticnih idej, je svojo kriticnost znatno zaostril. To pa se je zgodilo kmalu po preselitvi v Zagreb. Ko so bile razmere zrele, se je kritiki odlocil posvetiti literarni almanah, ki bo nadoknadil pomanjkanje kakovostne literature v umetniško razmeroma siromašni Danici. Kolo in dokoncen spor z Gajem Spor z Gajem se je dokoncno poglobil maja 1842, ko je Vraz z Dragutinom Rakovcem in Ljudevitom Vukotinovicem zacel izdajati Kolo (Kolo – Clanci za literaturu, umjetnost i narodni život), literarno in (prvo hrvaško) literarno­kriticno glasilo. Zanj se je Vraz zgledoval pri Casopisu Ceškega muzeja, ki ga je cenil kot najbolj kakovostno slovansko publikacijo (Drechsler 1909: 103). Zaradi katastrofalnih izkušenj, ki jih je imel z distribucijo svojih knjig, je za Kolo najprej skrbno zbral dovolj prednarocil (Petre 1939: 227–229). Gaj, v cigar tiskarni je bilo Kolo tiskano, je glasilo razumel zgolj kot tekmeca Danici (ki je novo publikacijo sicer oglaševala na svojih straneh). Gajevo sumnicenje je bilo utemeljeno, razkorak med njim in trojico pa že nepomirljiv. Glasilo, ki je s kriticno noto udarilo neposredno v središce ilir­skega politicnega dogajanja in postalo tocka prve diferenciacije ilirskega gibanja, pa je bilo v izhodišcu namenjeno razvijanju argumentirane literarne kritike. Kot piše Antun Barac, je imel Vraz namen, da bi v Kolu »zabeležil pojav vsake nove knjige, tako pri Hrvatih, Srbih in Slovencih, kot tudi knjige ostalih Slovanov. Bil je prvi hrvaški književnik, ki je spremljal celotno književno pro-dukcijo svojega casa, hkrati pa pretresal razlicna nacelna književna vprašanja.« (Barac 1950: 10) Tako je pionirsko odpiral vprašanja stila, književnega jezika, metrike, tra­dicije in literarnih smeri. A ceprav je bila Vrazova kriticnost v Kolu (prvic izdanem leta 1842) sprva osredinjena povsem literarno, je v gibanju, kjer sta se pesniško in politicno tako prepletala, ucinkovala kot družbenokriticno razga­ljenje sprtih strani in njuna konfrontacija. Vraz in Vukotinovic v opoziciji do Gaja v almanahu nista vec želela naglašati sloge, jo je pa Rakovac (še) omenil v uvodu prvega zvezka. Tam je pisal, da je Kolo odprto za vsakogar, da le ne piše proti »duhu sloge in zdravega napredka«, pa tudi v pesniškem slavospevu enotnosti, imenovanem Sloga (Petre 1939: 237). A to sta edini mesti, kjer almanah Kolo poantira slogo. Celo preostanek Rakovcevega uvodnika gre v drugi smeri. Pred vrsticami o slogi se pisec namrec retoricno sprašuje, ali ni žalostno, da so Francozi, Angleži, Italijani in Nemci v 18. stoletju imeli že toliko knjig. Po drugi strani, tarna, poleg del Andrije Kacica Miošica in Dositeja Obradovica med ilirskimi ni knjige, ki bi jo s tujimi lahko vzporejal, še vec, niti take, ki bi jo tujcu sploh pokazal. 18. stoletje, nadaljuje, je Slovane tragicno razdelilo med seboj. A »vstali bomo«, saj je mrtev, kdor se ne prebudi iz sna, »ko naokoli grmé topovi in sijejo strele«. »Da torej vstajamo, ni naša zasluga. Naša zasluga bo, ce ne zaspimo spet, kot smo po dubrovniški dobi. Zaspali pa ne bomo, ce bomo delali in se duševno premikali. Premikanje je življenje.« (Rakovac 1842) Uvodnik je bil previdna kritika Gajevih prizade­vanj in kot takšno jo je Gaj tudi prepoznal (Colak 1973: 189). Že dejstvo, da je Gajeva Danica, v kateri je kraljevala narodna sloga za vsako ceno, dobila revijalnega tekmeca, za katerega je dal pobudo Gajevim odlocitvam vse bolj nenaklonjeni Vraz, je izzvala buren odziv. Številka pa je prinašala tudi cisto konkretne odlomke, ki so bralcu ne le dovoljevali oprede­litev, temvec jo od njega zahtevali. Tako je že v prvi številki Vraz v kritiki237 zbirke slavonskih narodnih pesmi Mata Topalovica Tamburaši ilirski; iliti perva kitica narodnih ilirskih pesamah po livadah i dubravah slavonskih sabrana, i svemu junackom ilirskom narodu prikazana napisal (besedilo citiramo v Petre­tovem prevodu): Težko je […] objektivno presojati stvari tam, kjer pisatelji še niso vajeni cuti gole resni­ce. Taka je bila doslej navada tudi pri nas. Vsaka nova knjiga, pa bila tudi najslabša, se je hvalila, a pisatelj koval v zvezde. Toda sedaj, ko je naša književnost že v osmem letu, je res skrajni cas, da se pisci že enkrat odstavijo od sladkih sis, se jim slecejo otrocje plenice, in se zacno postavljati na svoje mladostne noge. Da, moja slavna gospoda in prijatelji! treba je prekoraciti ta Rubikon, ako hocemo doseci Kapitol prave narodne kulture; moramo se osvestiti, zastaviti besedo o vprašanjih naše književnosti in se pogovoriti o njih trezno, ne glede na prijateljstvo, sorodstva in druge okolišcine. Ali doprinesemo to žrtev, ali pa se pogreznemo in ostanemo iz veka v vek v enem in istem kolobarju kakor muha brez glave. Drugega izhoda ni. Torej brez zamere v božjem imenu! (Petre 1939: 239) Poleg omenjene kritike je prva številka lista vsebovala Vukotinovicev clanek Još nešto o narodnom balu (Še nekaj o narodnem balu). V njem se je pod psev­donimom Lubor Travnicki izdajal za ogorcenega bralca, ki se z Vukotinovicem strinja v polemiki o narodnih plesih, zaceti v eni od prejšnjih številk Danice. Travnicki je najprej zavrnil misli Pavla Štoosa, in sicer tako, da je pretanjeno ošvrknil njegovo pretirano domorodstvo, to pa je bilo (prav kakor sloga) samo­umeven element ilirske propagande: Zato se ne moremo nacuditi odgovoru g. Stoosa na omenjeni clanek, predvsem zato ne, ker se iz njega vidi, da je pero pisca vodil pravi domorodni duh. Vzrok, zakaj bi tako cenjen domorodec, kot je g. Stoos, pero zaostril proti duhu zdravega napredka, je bil, kot se zdi, v tem, da besede g. Vukotinovica ni povsem razumel ter da je stvar motril z napacne strani 237 Pred tem besede kritika v hrvaškem jeziku ni bilo (Petre 1939: 239). Vraz je sicer zace­tnik hrvaške profesionalne in sistematicne literarne kritike, vendar je prvo besedilo, ki bi ga mogli šteti kot literarno kritiko, leta 1834, torej že pred prvo številko Danice, napisal prav Vukotinovic. V tridesetih letih je za Danico prispeval še vec tovrstnih clankov (niti ne toliko o posameznih delih kot o sodobnih književnih problema­tikah), nekaj pa jih je v istem casu napisal Dimitrija Demeter (Barac 1950: 9–10). in se gnan od svojega domorodnega ognja zatekel dlje, kot bi bilo treba[.] (Travnicki 1842: 139; poudaril A. J.) Po teh, za tedanji ilirski milje zelo (celo nepredstavljivo) ostrih besedah je polemiko še enkrat odprl. Strinjal se je z Vukotinovicevim (tj. lastnim) mnenjem, da se pompozni plesi, ki jih je Gajev krog kar naprej prirejal, ne bi smeli imeno­vati »narodni«. To ime lahko oznacuje le tiste dejavnosti, ki se med narodom razvijajo »svobodno in samostojno«, meni. Za primer navaja narodni jezik, narodne obicaje, narodne pesmi itd. Poleg tega lahko oznacuje »narodno« tudi dejavnosti, ki jih pocne ves narod ali po narodu izbrani ljudje, pa pravne akte, narodne spomenike idr. »V širšem smislu se imenujejo narodni vsi tisti zavodi in ustanove [ustavi], katerih svrha je izobraževanje, blagostanje ali kako drugo skupno dobro naroda in ki vsemu narodu prinašajo koristi, med drugim narodne ucilnice, narodna stanja, narodna banka, narodni muzej itd.« (Nav. d.: 139) Narodni bal, nadaljuje pisec, ne spada v nobeno od omenjenih kategorij, pa cetudi se »narodno pleše v narodnih oblacilih« in govori narodni jezik, saj so bili ti elementi na balu vsiljeni in ne svobodni. Ob tem je, mimogrede, zani­mivo, kako avtor, ocitno interpeliran v moderno konservativno (že postrous­seaujevsko) ideologijo »naravnosti« in »avtenticnosti«, sploh ne locuje med »vsiljenim« in »dogovorjenim«, kar implicitno dokaže v naslednjih vrsticah. Dolge priprave na plese tako po njegovem dokazujejo, da na njih ni nic naro­dnega – oziroma prav toliko, kot ce bi se dogovorili, da opremimo dvorano po francosko, in prireditev razglasili za francoski narodni ples, sebe pa za »prave fran­coske domorodce«. Narod od bala tudi ni imel nikakršnih koristi (nav. d.: 140).238 Kar sledi, je ne povsod dosledni manifest s pravo »delitvijo dela« prihodnjega nacionalnega gibanja in s posebnim poudarkom na ženskah. Tem mestoma poe­tizirano besedilo pripisuje skoraj božanske zasluge za (moške) dosežke družbe in jih (pricakovano) povsem enoznacno utiri v patriarhalni položaj.239 238 Ko ošvrkne »domorodkinje« in njihova oblacila, se prav nic slogaško opravici: »Još jedanput vas molim, milostive gospoje, nemojte mi zamjeriti, što tako bez obzira govorim; jer premda sam krotke i uljudne naravi, to ipak moram ovdi uljudnost moju zatajiti; buduci sam se po nesreci naucio narodnost više ceniti nego li modu.« (Trav­ nicki 1842: 141) 239 Zgolj nekaj lastnosti idilicne ilirske ženske, kot jo je videl Vukotinovicev alter ego: »Vemo, kakšne usluge prave domorodke ponujajo domovini […]. Njihovo tiho Veliko težo pripiše tudi vzgoji otrok, med katerimi so prihodnji »vodje, zavetniki in branilci naroda«, predvsem pa besedilo spodbuja vec duhovnega domoljubja, ne zgolj izkazanega.240 Narod stoji na tako majavih nogah, da bi mogel prijatelje iskati v »prosjaškem plašcu«. »Cilo in zdravo zrno je v srcu naroda, treba ga je le gojiti, pa bo gotovo pronicalo in vzcvetelo.« (Nav. d.: 143) Naša namera je cista, pravi Vukotinovic, kot je cista vsaka velika ideja, »žarek vecne resnice« – le meglo moramo razpršiti in žarek bo dosegel »srce naroda«. Toda najpomembnejša poanta, zaradi katere je prispevek sprožil tudi najvec zgražanja, se skriva proti koncu besedila: domace poslovanje, njihov krotki in srcni nacin lahko napredku naše stvari koristi pravtoliko, vcasih tudi obilnega ploda donese, kot vsa naša moška dela […]. Žene nas kot angeli spremljajo povsod; krepijo nam sile – s svojim živim cutom; vsa naša dela obse­vajo s carom miline; s svojo kratkostjo [kratkostjo?] blažijo vse, kar je v nas surovo in neprijetno; in ponujajo sladko nagrado našim skrbem in naporom.« (Travnicki 1842: 141) Tako kot v razlicnih definicijah naroda z zacetka besedila se mu tudi v pisanje o ženskah vrivajo razlicni in težko spravljivi ideologemi. Ce po eni strani trdi, da so ženske »celotvorni« del družbe in da so tako v dolžnostih kot v sreci in nesreci izenacene »z nami«, pa vecino casa njegovo pisanje izraža kar najbolj toge patriarhalne vzorce – ce nic drugega, že z delitvijo na »nas« in »njih«. Predvsem cudi, da se komaj kje z bralkamipogovarja v drugi osebi, vecinoma pa se zdi, kot bi imel pred ocmi še vedno Štoosa. Ob tem pa pisec kar naprej poudarja, da jih moramo bolje pritegniti v narodno stvar, kar je vsekakor politicno progresiven moment, saj ženske vsaj posredno obravnava kot politicne subjekte. V zvezi z omenjeno neenotnostjo Vukotinovicevih ideologemov je zgovorno, da se ravno v besedilu, ki, kot bomo videli prav kmalu, temeljito pretrese neproblematizirano dogmo »sloge«, obraca na ženske (bolje receno, na moške, ki naj se naknadno obrnejo na ženske) prav z ideologijo – sloge (kar je mogoce navesti le v izvirniku): »Radi toga treba […] i poticat jih, da se i one u tom svetom poslu s nami slože.« (Nav. m.; poudaril A. J.) Simptomaticno – kjer je treba moškim, ki se že osvobajajo togih spon fevdalne družbe in se tega zavedajo, dovoliti, da se ne strinjajo, je za ženske, ki jih pisec meri z drugimi, obcutno bolj tradicionalnimi vatli, sloga povsem dovolj. 240 To je kljub videzu demokraticnosti še bolj despotska pozicija, saj od subjekta zah­teva discipliniranje mišljenja in ne le njegovih ocitnejših manifestacij. Toda tega nesrecnega ucinka Vukotinovicevemu namenu ne moremo oponesti. Zaradi soc-nega besedja ponovno navedimo odlomek v izvirniku: »Ima li gde na svetu coveka smešnieg nego što je takov bal-patriot, koj se po dvorani pčrpoši i širi, kao da je Bog zna koliko za narod ucinio, – kad je u ime naroda dobre i široke volje bio! – Nemojmo se dakle sami još i nadalje varati […], na kratkom: nemojmo pored same 'narodnosti' zaboraviti 'narod'!« Zadnja misel se v popolnoma enaki obliki ponovi tudi cisto na koncu besedila. (Travnicki 1842: 143, 146) Zelo bi mi bilo žal, ce bi kdo pomislil, da bi s svojimi iskrenimi ocitki rad koga užalil ali da sejem seme razdora. Nobene osebe nimam v mislih, zgolj golo stvar. Tudi jaz se držim besede SLOGA, a pri tem ne mislim na tako slogo, kjer bi bilo cloveku treba vse, kar drugi domorodec misli, odobravati in se slepo držati vsega [sve slepo za prikladno dčržati], kar kateri drugi domorodec vidi kot nujno za blagor domovine. Sloga naj bo v cilju, kar pa se tice sredstev, ki k njemu vodijo, se lahko o njih razgovarjamo v javnih ob­cilih. Torej je koristno, da imamo o tem drugacna mnenja. Vsak se bo trudil svoje mnenje javno izraziti, iz tega pa se bo porodilo mnogo dobrih misli, vsakdo bo namrec po svojem razumu [svaki bo ce polag svoga razuma] povedal tisto, kar se mu zdi najbolje, iz tega pa bo mogoce izbrati, kar je najboljše. Ne razglasimo torej prehitro [prekim sudom] za nasprotnika dobre stvari vsakogar, ki misli, da so druga sredstva na poti do cilja boljša kot naša. (Travnicki 1842: 145–146) Pri utemeljevanju tega se Vukotinovic sklicuje na Kollárja (»Naš slavni Kollár pravi: Poti so lahko razlicne, a imejmo vsi eno voljo.« – v verzni obliki se sporocilo nahaja tudi na zacetku prispevka) in poudari, da mora napredek naroda iz naroda izhajati in se k njemu vracati. Še enkrat ošvrkne tiste, ki »sveto ime 'narodno' vzamejo za svoj plašc, da bi prekrili sebicne namene ali blodne sanjarije in s tem varali narod oziroma ga vodili v sumnicenje – naj pomislijo, da gre za izdajo domovine in naroda« in poziva na delo za narod (nav. d.: 146). Ne cudi, da je Gaju najbližji krog ilircev besedilo – posebej v kontekstu celo­tnega almanaha – sprejel na nož. Nekoliko pozneje, pri analizi Vrazove recepcije, bomo videli, kako Rastko Mocnik celotno platformo mešcanskih diskurzov razume znotraj matrice, enake freudovskemu obrazcu utajitve (»že, že, … ampak vseeno«). Za zdaj naj samo poudarimo, da Vukotinoviceva drzna zareza v nasilno enovitost ilirske »sloge« v svojem najintenzivnejšem delu, ki smo ga citirali v celoti, popolnoma ustreza omenjeni formuli. Oziroma – že res, da smo za slogo, toda … Poudarek je v mešcanskem diskurzu vselej naddolocen s clenom, ki (navidezni) tocki strinjanja sledi. Vukotinovic tako na neki nacin ne laže; tudi mešcanska sloga je mogoca zgolj kot harmonicna artikulacija (navidezno) raz­licnih mnenj. Zato ne zgrešimo, ce zapišemo, da je Vukotinovic v skromnem prispevku, ki si ga niti ni upal podpisati s svojim imenom, moderniziral ilirski diskurz. S tem je »slogo«, abstraktno in votlo besedo, ki ji je namenil ost tega besedila, šele osmislil – ni namrec sloge (oziroma potrebe po njej), kjer ni izhodišcnega nestrinjanja. Besedilo je tako nic manj kot afirmiralo celotno ideologijo Gajevega ilirskega gibanja.241 Dokler se je bilo v njej mogoce le strinjati, je bila to nefunkcionalna in predmoderna ideologija, ki je svojemu stoletju dolgovala le poudarek na narodu (namesto na veri, pokrajini ali vladarju). Clanek pa je v jeziku in grafiji, ki ju je Gaj s svojim krogom vzpostavil kot knjižna, in celo povsem v para­metrih njegove, torej pristno ilirske ideologije, istemu Gaju izražal temeljno nezaupnico – in se tega zavedal.242 Kljucni korak Gajevega projekta, ki si ga sam Gaj ocitno ni upal storiti, je bil torej nestrinjanje v okviru njegove ideologije. Šele to je smoter ilirske identifikacije prestavilo iz bolj ali manj fantazmatskih obrambnih pozicij proti Madžarom in njim naklonjenim Hrvatom – v trenje znotraj same prej enotne skupnosti: in šele to je clanom te skupnosti omo-gocilo, kot bi dejal Mocnik, preklapljati med razlicnimi ideološkimi obrazci (oziroma jih je k temu celo primoralo). V razgretem ozracju je bilo nove zagrebške mešcane, interpelirane s konser­vativno »slogo«, kaj lahko šcuvati proti Vrazu in novemu glasilu. Kakor para­noicen odziv nazorno ilustrira Petre: V vsakih razmerah bi pomenjal Vrazov poizkus delitev duhov, v vsakih razmerah bi strnil krog sebe krog pristašev, a proti sebi vecji, družbeno trdnejši obrambni zid proti no-votarstvu, proti rušenju veljavnih vrednot. Toliko bolj v literarno in svetovnonazorno nediferencirani gmoti ilirskega rodoljubja, ki je živelo vse za en edini cilj, bílo boj na eni sami fronti, se zadovoljevalo z vzdušjem: en hlev in en pastir. […] Za Vraza so se priceli mucni dnevi. Dogodilo se mu je na cesti, da ga je napadel srednješolec. Iz semenišca mu je skrivoma porocal zaupnik teolog Luka Ilic, da gori tam kakor vulkan: gonja se je raz­širila kot saracenska kuga, vse cita Kolo in išce opor za nove obtožbe, celo taki, ki se niso nikdar zanimali za književnost! (Petre 1939: 239–240; prim. Lekše 1892: 427) Vladovit Zorec Sišcanin243 je v satiricnih Cudnovatih diplah Vukotinovic-Vrazovo provokacijo pograbil in z neposrednim, prav nic složnim ali taktnim verzificiranim pamfletom zavrnil ocitke v Kolu. Povedano bolj neposredno: 241 Ceprav avtor tega namena ni imel – a tako ideologija funkcionira. 242 Ce pustimo ob strani, da je v manifestnem tonu sopostavil definicije naroda iz raz­licnih ideologij – toda gre pretežno za ideologeme, »ideološke drobce«, ki so v tem pogledu nacionalisticno ideologijo ilirskega kroga lahko kvecjemu obogatili in ne subvertirali. 243 Glede na osebni ton ter popolno odsotnost podatkov, ki bi jih lahko o avtorju izbrskali v literaturi ali na spletu, je mogoce sklepati, da gre za psevdonim Pavla Štoosa. Diple so bile literarni napad na Kolo. Zgovorno je že njihovo posvetilo sitarjem i rešetarjem na uspomenu (Rešetar je bil namrec psevdonim, ki ga je Vraz uporabljal tudi v Kolu). Da bi kar najbolje izpostavil, da se bojeviti in mašcevalni tekst pri­družuje ideologiji sloge (in drugim mešcanskim ideologemom Gajevega kroga), ga Zorec v dodatnem posvetilu nameni prijateljicam in prijateljem, s katerimi bi sklenil še vecjo zavezo in za vedno živel v »vekovitoj slozi« in ljubezni z njimi (»za: Dvadeset krajcarah srebriša u gotovom novcu«). Spretno napisan, a od srda prekipevajoc Sišcaninov pesemski odgovor se zacne s temi verzi: Hajde, koritelju, sad posluhni mene! Da uvidiš tvoga mudrovanja cene; Da te ja pokaram za sve lakčrdie, Od kojih u jezgri dost istine nije. Vidiš, tvoje: Nešto o narodnom balu, Veruj, mnogim sumlju daje ne baš malu: Da si ti oprošen, ono da dokažeš, Što ti, ja zborih, reko bi mi »lažeš!« Ti si preuzetno onog pogčrdio, Kog nit iz daleka nisi razumio; Ili si pak hteo slepo nešto reci, Da kod nekih možeš taštu slavo steci. (Zorec 1842: 111) Najzanimivejši za raziskavo ideologije je tisti del pesmi, kjer se Zorec kate­goricno sprašuje, kaj vendar odlikuje ples kot naroden, ko pa mu Vukotinovic prizna vse atribute narodnega in mu hkrati narodnost odreka. Da bi to pona­zoril, se obrne kar na panslavisticno referenco iz Kola: Napokon si vendar i sam dopustio Sva, koja si prie, tak tašto korio. »Narodno« jedin rec te znemirava, Koju istu Hurban Slovak odobrava. Samo u tom kolu strane sto i trece Jedenaestom redu citaj njegvo cvece. I u dvaest cetvčrtom, gde zabave ove Ples, teatar, igre on narodne zove, A to od celoga naroda nekaže, Vec od stranke samo, što s' i k nam prilaže. Ludo j' metnut istok na pesnika breme, Kó da on misljaše, da je skradnje vreme Narodnosti našoj u Europi cvasti, jer on samo rece: spasit od propasti. Pa jel' to pošteno predbacat mu stvari, Kó daj' on za ures, a za duh nemari; I kó da on pisa samo za kavane, I za plesališta, a da drugo pane? Citaj još jedanput, što je napisao, Mor'da što 'e kitica budeš dostigao. – Da je drugo ures, drugo, ki ga nosi; Drugo je narinut, drugo kad se prosi. […] Ti sam kažeš da su u odeci bili Narodnoj i rodni jezik govorili, Narodne da boje dvorane su bile, Za svecanost ovu narodno skitile, I od našeg roda veliki i mali Da su u tom kolu narodno plesali; Pak kad svako po seb' narodno nazivaš, Kad je skupa uzmeš, onda drugac snivaš, Tada protisloviš ludo i oholo, Da se nesme nazvat narodno to kolo. (Nav. d.: 113, 115–116) Vraz je kozmopolitsko zrelost svoje kritike pokazal tudi s tem, da je Cudno­vatim diplam v naslednjem zvezku Kola namenil mirno in pohvalno kritiko, Zorca pa velikodušno imenoval za »prvog zatocnika« satire v hrvaški poe­ziji. To je bila, glede na kakovost samih Dipel, zelo spodbudna kritika.244 A na Zorca ni imela posebnega vpliva – ali pac; istega leta je izdal še eno zbirko, ki se je že v naslovu poigrala z Vrazovim vzdevkom, Rešetarov rešetarsko prorešetanje cudnovateh diplih,245 nato pa za vedno umolknil (Drechsler 1909: 115). Zaostrene javne razmere na Hrvaškem, za katere so posredno okrivili dife­renciacijo, do katere je pripeljalo Kolo,246 so januarja 1843 izzvale kraljevo prepoved rabe besed ilirizem, ilirski in ilirija. Tako se je za vselej koncalo tisto obdobje Gajeve dejavnosti, ko je želel v ilirsko miselnost pritegniti tudi neogr­ 244 V resnici je šlo izkljucno za gesto; Erbenu je po pravici povedal, da je zbirka šušmarsko napisana, in potarnal, da jo Narodne novine oglašujejo kot »djelo po naj­novijem šaljivem ukusu našega vremena« (Drechsler 1909: 115). 245 Tudi izdal naj bi jo »zbor rešetarski«. 246 V resnici je šlo seveda za še en primer Metternichove antinacionalisticne strategije divide et impera. ske pokrajine. Vodja ilircev je bil zaradi hitenja in samovoljnosti deležen hudih kritik (tudi) iz najbližjega kroga. To je razcep med Vrazom in pristaši Kola (ki bi jih po zgledu cbelicarjev lahko imenovali tudi kólarji) seveda še poglo­bilo (Petre 1939: 233–234, 237). Ilirizem se je vrnil v izhodišcno fazo ustavnih zahtev po avtonomiji in protimadžarskega sentimenta (nav. d.: 244). Ti so bili liriku Vrazu kajpada povsem drugotnega pomena. Povrh vsega je število naroc­nikov Kola strahotno upadlo – medtem je imela prva številka 600 narocnikov, jih je do druge ostalo vsega 200 (Lekše 1892: 427). Pri peripetiji s Kolom niti ni najbolj nenavadno, za kako zlahka vzkipljivo se je pokazalo politicno telo, pred tem izpostavljeno vecletni fetišizaciji sloge za vsako ceno – temvec, kako môcno politicno diferenciacijo je bilo mogoce v nacionalnem gibanju prve polovice 19. stoletja povzrociti s cisto literarno intervencijo.247 Vraza namrec, kot smo na vec mestih omenili, politika ni zani­mala, niti je ni razumel. Ob Kolu so sicer nekateri ilirci (npr. Dragojla Jarnevic) sklepali, da je Vraz almanah zacel izdajati zaradi nevošcljivosti in politicnih teženj – »Toda gotovo je, da Vraz ni imel nikakršnih politicnih ambicij […]; zanimala ga je literatura in njej je tudi posvetil svoje življenje, kar pomeni: hrvaški knjigi in hrvaški kulturi.« (Colak 1973: 189) Še vec, Vraz je s somišlje­nikom Vukotinovicem in sodelavcem Rakovcem Kolo ustvaril prav zato, ker se mu je književnost, kakršno je objavljala Danica, zdela prevec dnevnopoliticna in premalo literarna oziroma umetniška. A pravi vpliv Kola lahko merimo prav s tem, da je že mesec dni po izidu prvega zvezka kriticni sentiment dosegel tudi sámo Danico. Neki I. S. Naški (kar je morda prav tako psevdonim) je v 28. številki junija 1842 razgrnil za Danico razmeroma svetovljanske poglede. Ti subtilno nadaljujejo polemiko o »narodnem balu«, po argumentaciji pa bi jih zlahka primerjali s Prešernovimi ali Copovimi. Tema je bila – kako ustrezno – glasba. Naški piše: Ali, spet prosim, pomislite, da naš glasbenik [svirac] namesto gosli – hegede; namesto fru­le – flavto itd. v roke vzame in zaigra: – ali ne bi ostal narodni glasbenik? ali ne bi mogel v našem glasbeniku dremati Lis[z]t, Ole Bull, Paganini, Bellini itd.? Ali bi bili ti kaj bolj zna­ 247 V Vrazovem primeru ne gre uporabiti Mocnikove primere z »leninisticno strategijo«, saj je precej verjetneje, da se Vraz politicnih posledic svoje poteze ni zavedal. Tako je vsaj mogoce sklepati iz dejstva, da je ob reakcijah hitro umaknil svoj naslednji kriticni clanek o ilirski dramatiki, ceš da so ga posledice »iznenadile« (Petre 1939: 241). ni od našega glasbenika, ce bi morali v nedogled trobiti v dude [gajde]? – – – Vem, zdaj bo staro in mlado na ves glas zakricalo: Iliromanija! Iliromanija! – Prav, naj kricijo, imajo že kaj kricati. Jaz pa povem samo to: »Germanomanija, Madžaromanija, Iliromanija – eno in drugo mora biti; – eno brez drugega ne more biti.« (Naški 1842: 110–111) Nacionalna misel v tem odlomku ni le odtegnitev od prevladujocega ilir­skega etnicnega nacionalizma, temvec po svoji radikalno modernisticni zasta­vitvi prekaša tudi domet vecine sodobnih metodoloških etnicistov. Da gre za nedvoumen odgovor, prica subtilna omemba Rešetarja in – še toliko bolj – šestkrat ponovljena beseda kritika, ki jo je – kot receno – v ilirsko gibanje zaneslo šele Kolo. Presenetljivo je, da Naški (najbrž zaradi Gajevega medija) kritiko omenja le zato, da bi se od nje distanciral – a celo ob tem ne more ostati nedvo­umen: »Nikar torej tegale ne smatrajte za kritiko, ker je samo cista in preprosta resnica. Kritika je resnica, a ostra. Kritika je lepa, a okrancljana […]. Kritika pece in žge; kritika je mraz za slovenstvo. Toda naše slovenstvo […] je v razvoju, v cvetju, v pomladi. Kaj nam bo torej mraz, da vse požge ter nam odtegne vsak sad?« (Nav. d.: 112) To – ob izidu Dipel – še dodatno potrjuje, da po Vukotinovicevi in Vra­zovi kriticni intervenciji tudi slogaštvo ni vec moglo biti takšno kot prej. Vraz je torej, da bi izkazal svojo – brez dvoma iskreno – apaticnost do poli­ticnih vprašanj, nacel prvo pravo politicno diferenciacijo znotraj gibanja, ki je kanilo ustvariti (po definiciji diferencirano) narodno obcestvo. Dokler ideo­logija narodne sloge ni bila izzvana, je bila iliršcina ravno tako nepropustno socialno zaprecena kot kranjšcina, ki jo je hotel omikati Cop (posebno ker je bila štokavšcina tudi utemeljena na ljudskem govoru). Prav estetska jezikovna diferenciacija je od hrvaškega nacionalnega gibanja nehala terjati subsidiarne ideologije, s katero bi se morali vsi strinjati. Ali, še ustrezneje – (tudi) hrvaški nacionalizem je za subsidiarno ideologijo nazadnje vzel ideologijo nacionalne literature, ki sáma ni imela profilirane politicne agende, kot jo je v predmešcanskih obdobjih jamcila (predmešcanska) katoliška cerkev. Se je bilo pa v njej – nacionalno konstruktivno – mogoce ne strinjati. Nezaveden ideološki proces je povsem ociten, ce pod drobnogled vzamemo tedanje pisanje apoliticnega Vraza; ko je pisal o Kolu, je vcasih posegel po prav revolucionarnem besedišcu. V nekaj primerih bode v oci popolno nasprotje njegovemu prevladujocemu reakcionarstvu. Tako je ob izidu prve številke Kola pisal Karlu Jaromíru Erbenu naslednje bojevite besede: Tako je tudi naše Kolo našlo nasprotnike, in to silne, mogocne, slavne nasprotnike, ki v želji, da bi si vse telesno in duhovno po suženjsko podvrgli, bentijo cez Kolo kot organ, ki naj bi uvedel nekakšen despotizem. Kakor boste videli v prvem zvezku, noce Kolo nicesar drugega kot duševni in književni napredek, osvešcanje narodnih sil, resnico, izobraževanje, duševno emancipacijo. (Vraz 1877: 308) Kolo je imelo velik domet tudi kot (sicer prva ilirska) literarnokriticna revija. Zaradi ambicioznih literarnih kriterijev je glasilo med filologi na Hrva­škem in širše doživelo velik ugled. Prav ta je scasoma veliko pripomogel, da se je hrvašcina do konca naslonila na Karadžiceve narodne pesmi ter da sta slog in besedje dubrovniških pesnikov 18. stoletja dokoncno izgubila vpliv med socasno pišoco generacijo (Petre 1939: 238–239). Predvsem je Vraza osre-cilo, da je ostal casopis zapisan tudi kot ugleden panslavisticni projekt, ki ni ostal neopažen med Pražani (Drechsler 1909: 110–111; Petre 1939: 241). Prav zato velik pomen Kolu pripisuje tudi Zvonko Kovac, ki casopis izpostavlja kot dober dokaz Vrazove vloge medkulturnega pisatelja. »Tu se je Vraz pocutil doma, objavljal je mnoge prevode, predstavljal knjige, spodbujal sodelovanje in odprl revijo mnogim, ne samo hrvaškim in slovenskim pisateljem in kritikom.« (Kovac 2011: 207) Tako je Vraz nazadnje šele v prvi polovici štiridesetih let s Kolom dosegel nekakšno pomiritev obeh (v celoti kajpada nepomirljivih) glavnih miselnih tokov, iz katerih je crpal – cbelicarskega estetskega elitizma in panslavisticne vzajemnosti, saj je bil almanah namenjen objavam v vseh slovanskih narecjih (kar je bila še ena korekcija Danicine politike objavljanja). Sklenemo lahko, da je Kolo Vrazov politicno in kulturno najpomembnejši prispevek k hrvaškemu (in kateremukoli slovanskemu) nacionalnemu gibanju. Vrazova nekriticnost Zagrebška trenja, ki so se zacela s konfrontacijo z nasprotnim taborom (in ki jih je najjasneje obcutil ob histerizirani reakciji Gajevega kroga na izid Kola) so vse bolehnejšega in custveno nestabilnega Vraza odvrnila od dejavnega sodelo­vanja v ilirskem krogu. Zato se je dejavneje posvetil svojim korespondencnim stikom s slovanskim svetom, posebej s ceškimi (in slovaškimi) preporoditelji (Petre 1939: 254, 257, 265). Njegovi stiki z Rusi in Ukrajinci, Poljaki, Lužicani in celo Srbi so bili v istem casu sporadicni, pa tudi na podlagi preteklih kores­pondencnih izkušenj so se zdeli Vrazu drugotnega pomena. Odlicen odziv, ki ga je bil prvi zvezek Kola deležen med praškimi izobraženci, pa je vezi s ceškimi preporoditelji še okrepil. Hkrati ga je to dodatno približevalo kontrarevolucio­narni in protidemokraticni ideologiji ceškega panslavizma. Vrazovi nadaljnji stiki s praškimi panslavisti Vraz je že dolgo priljubljeno Prago v prvi polovici štiridesetih let zacel narav­nost idealizirati in si jo, po toliko spodrsljajih s kranjskim in nazadnje še zagrebškim kulturnim krogom, poudarjeno predstavljati kot idilicen prostor neokrnjenega in pristnega sožitja med Slovani. Kot je pisal Muršcu iz »Zlat­noga Praga« leta 1845: Na poti sem se imel (hvala Bogu!) povsod dobro, najlepše pa tu, na Ceškem. Tu mi je baš da mi (sudim) ni bolje biti ne bi moglo. Cehi so pravi Slovani; gostoljubni tudi cez mero. Posebej nas, Ilire, ljubijo in pazijo kao oko u glavi. Bog jim nadario tu ljubav krasnu svakim dobrom toga sveta, a po smrti dao svakomu posebice najlepše mesto u raju nebeskom. Amen! (Vraz 1877: 378) Kolo je posebno ucvrstilo njegov stik s Šafárikom, saj se je ta z dilemami, ki so razdvajale Vraza, spopadal že dlje casa (Petre 1939: 265). Zdaj sta (Vraz kot Slovenec v Zagrebu in Šafárik kot Slovak v Pragi) imela še vec skupnega kot ob zacetku svojega dopisovanja. Medtem je politicno vrenje na Hrvaškem, ki sta ga sprožila Kolo in avstrijska prepoved ilirskega imena, pocasi popušcalo. Mešcani so bili še vedno politicno imobilizirani, a se je (zdaj že znaten) del aristokracije bojeval za hrvaško jezi­kovno in politicno enotnost. Kljub temu je julija 1845 Madžarom naklonjena stranka na racun podeželskega plemstva zmagala na volitvah v zagrebško župa­nijo, a je njeno nadvlado preprecila dunajska vlada. Kancler je namrec hrvaški nacionalizem. To je bila seveda koncesija Hrvatom, s kakršno je avstrijska oblast hrvaški protiogrski sentiment instrumentalizirala v boju proti politicno progresivnemu madžarskemu nacionalizmu.248 248 To so Habsburžani poceli s strateškim cutom za selektivnost; po drugi strani so namrec spomladi 1848 (ko so potrebovali madžarske prostovoljce, da bi zatrli pie­ Prav zato je bila po hitrem postopku spet dovoljena beseda ilirski, ce se je dotikala jezika in književnosti, ustanovljena pa je bila tudi akademska stolica za narodni jezik. Že oktobra 1847 latinšcine kot uradovalnega jezika v pokrajinah »Ogrske Ilirije« po desetletnih bojih ni zamenjala madžaršcina, temvec hrva-šcina. Vecina teh dosežkov Gajevega gibanja dolguje njegovi navezi s habs­burškim absolutizmom, ki se je z vse jasnejšo madžarsko revolucionarno for-macijo v štiridesetih letih še stopnjevala. Tako ne cudi, da je gibanje, posebno potem ko se je polegel prah okrog Kola, ostalo razmeroma imuno proti progre­sivnejšim mešcanskim stališcem. Ko je leta 1847 Lajos Kossuth obiskal Zagreb, da bi novacil za madžarsko-hrvaški upor proti avstrijski politiki, so ga vodilni predstavniki ilircev zavrnili (Petre 1939: 244–246). Toda ohladitev razmer z Gajem Vraza v politicnem pogledu ni navdala z enako kriticnostjo kot v literarnem. Bolj ko se je Vraz oddaljeval od Gaja, bolj zavzeto se je posvecal dopisovalcem, ki jih je spoznaval prek Šafárika. Svojo literarno in družbeno kritiko na razdvojeno ilirsko gibanje je tako najveckrat naslavljal prav nanje; to pa ni bilo ugodno za razvoj Vrazove kriticnosti. Tisti njegovi sogovorniki, od katerih se je sredi štiridesetih let nadejal najtehtnejših politicnih stališc, so bili drugace kot desetletje pred tem izkljucno reakcionarni etnicni nacionalisti. Dopisovanje z njimi se je medtem zelo razvejalo – Vraz je ceškim kore­spondentom pisal drobna porocila in jih seznanjal z domaco situacijo, ceški dopisovalci pa so veckrat posegli v ilirske vzajemne spore in jih mirili. V svojih ceških dopisovalcih je Vraz našel tudi oporo, ko ga je zaradi osebnih sporov tlacilo malodušje. Pogosto je o svojih razburkanih custvih porocal samo dopi­sovalcem iz Ceške, in sicer v dolgih pismih, kakršnih slovenskim in hrvaškim dopisovalcem ni pošiljal (nav. d.: 266, 268). Tako se je Vraz na antiintelektu­alna stališca, kakršna so ga v kollárjevski pesniški inkarnaciji desetletje pred tem politicno formirala, še dodatno custveno navezal. montsko vrenje, kar se jim je nazadnje poleti tudi posrecilo) Madžarom potrdili ustavo, po kateri naj bi del ogrske monarhije postal samostojna ogrska država – hrvaške ustavne poskuse pa so zavrnili. Tudi ko so nahujskani hrvaški domoljubi sežigali slike palatina Štefana in madžarskih ministrov, je dunajski dvor še naprej simpatiziral z Jelacicem, vseeno pa se pri madžarski vladi ni zavzel za Hrvate (Borošak-Marijanovic 1998: 19–21), temvec dopustil, da se je politicno instrumen­talizirano trenje med skupnostma (in konceptoma vodenja skupnosti) še poglobilo. Tudi to nas lahko navda z razmišljanjem, kako drugace bi se mogla Vrazova stališca sredi tridesetih let razviti, ce bi imela progresivna drža Prešeren-Copo­vega kroga v casu korespondence z Vrazom tudi dovoljšno zaledje, skratka, svojo literarno republiko. Navezava na omenjeno obdobje sicer ni nakljucna, saj je od leta 1834 do Copove smrti Vraz predstavljal poleg Prešerna osrednjega Copovega dopisovalca (Cop 1986: 27) – in to celo cetudi se je od vsakega dopisovalca ohranilo zgolj po eno pismo (nav. d.: 13). Po Copovi smrti, pred­vsem pa s prestopom v Gajevo gibanje, se je Vraz – tudi v korespondenci – od cbelicarjev popolnoma oddaljil, njihovo mesto pa je v Vrazovih osebnih stikih postopoma anektirala protirepublikanska literarna republika panslavistov. Zato nas krepitev Vrazovega konformizma in konservatizma v štiridesetih letih ne sme presenetiti. Šafárik je za drugo številko Kola kot dopisnika predlagal Karla Jaromíra Erbena, ki si je zelo prizadeval za stike med Cehi in južnimi Slovani. Erben, ki je v naslednjih nekaj letih postal skoraj tako stalen Vrazov dopisovalec kot Šafárik, je hkrati prevzel oddelek za ilirsko književnost v Casopisu Ceškega muzeja. Sodelovanje je bilo plodno – Erben je napisal izcrpen clanek o ceški literaturi, ki ga je Vraz objavil v tretjem zvezku Kola, Vraz pa je med letoma 1844 in 1846 Erbena oskrbel z vrsto sestavkov za glasili Casopis in Cvetovi (Kvety). Poleg tega je Vraz za isto številko Kola pripravil izcrpen pregled ceške literature do Erbena (Petre 1939: 266), na katerega se je, ce gre verjeti Drechslerju, ceško literarno zgodovinopisje opiralo še na zacetku 20. stoletja (Drechsler 1909: 110–111). V intenzivnem dopisovanju s praškimi izobraženci je tudi svoje nadaljnje nacrte zvezal z idealizirano podobo prestolnice Bohemije. Delovanje v Zag-rebu ga je dotolklo »tako zaradi cenzorja, ki je hujši od Omarja,249 kot zaradi tiskarja, ki je hujši od Verresa« (nav. d.: 124), pa tudi Gaju je moral za tisk pla-cevati veliko vec, kolikor bi od njega zahtevali Cehi (Petre 1939: 268). V Prago je nameraval že pozimi 1844, da bi tiskal in izdal vsaj dve knjigi narodnih pesmi južnih Slovanov. Ceprav je bil za ambiciozni projekt v desetih do dvanajstih 249 V sklopu Vrazove slabe politicne presoje in skromne refleksije je pomenljivo, kako zlahka je Vraz za avstrijskega cenzorja uporabil prispodobo z Omarjem, ne da bi pomislil, da je vse informacije o mitiziranem kalifu, ki so ga dosegle, prefiltrirala in po potrebi prikrojila prav ista avstrijska cenzura. knjigah zelo zavzet (za resno delo v Pragi je bil pripravljen celo opustiti uredni­kovanje Kola), mu je za potovanje nazadnje zmanjkalo denarja. Potem ko se je leta 1843 razšel s posestrimo Dragojlo (ki je ob sporu ostala v Gajevih vrstah), se je Vraz prvic mocneje zaljubil leta 1845. To je spodbu­dilo nov val intenzivnega pisanja. Liricno, a kljub temu nekoliko eklekticno in neenotno pisano novo poezijo, v kateri se je vrnil k sonetni formi, je nazadnje priobcila Danica. (To je simptomaticno, saj je v tridesetih letih Vraz sonet za nekaj casa opustil prav zaradi Gajevih pesniških preferenc.) Zaljubljenost pa je sovpadla tudi s pripravami za novo, zadnjo pesniško zbirko, ki jo je Vraz posvetil Jaklinu. Že junija 1844 je Šafáriku porocal o svojem namenu, da bi v Pragi izdal nastajajoco pesniško zbirko. Ponudba je bila sicer po Erbenu sprva namenjena Vukotinovicu, ki pa se mu je pošiljanje svoje nove zbirke v Prago zdelo prezamudno (nav. d.: 268–269). Gusle i tamburo so sestavljali prevodi Vrazovih slovenskih pesmi, napisanih skoraj deset let prej, ki jih je razvrstil v štiri razdelke, in novih poezij. Teh ni bilo veliko, saj sta ga od pisanja odtegovala razmeroma urejeno uredniško življenje in kopica dela s Kolom. Nove pesmi je zbral v zadnjem razdelku, imenovanem »Istina i šala«, od starejših pa se te pesmi bistveno razlikujejo tako po svoji kakovosti, ki šepa za starejšim Vrazovim pisanjem, kot po svojem satiricnem tonu in formi epigrama,250 s katero je na šaljiv nacin bical tudi družbeno-poli-ticno stvarnost, ki ga je obdajala v Zagrebu (Petre 1939: 270, Drechsler 1909: 125). Vrazovo odlocitev za satiricno pisanje je Branko Drechsler povzel z navedbo Vrazove književne kritike, objavljene v Kolu: »Tudi mi se nahajamo v casu, ko na eni strani vlada duhovno mrtvilo, na drugi pa politicno pretiravanje. Prekrasna polja za orožje satire!« (Nav. d.: 127) V Prago je prispel na zacetku avgusta 1845 in se nemudoma povezal z lite­rati svoje generacije, o katerih je bral v Casopisu Ceškega muzeja in v Cvetovih. Tako je med drugimi spoznal svojega dopisnika iz Lvova Vladislava Zapa, ki se je malo poprej vrnil v Prago, Vaclava Nebeskega (ki ga je neuspešno iskal že pred tem na Dunaju), Františka Ladislava Riegerja, prevajalca in zdravnika Josefa Cejko, kritika in pesnika Jaroslava Vrtátko, pisatelja in novinarja Karla Boleslava Štorcha, pisatelja Antonina Strobacha in pisateljico Boženo Nem­ 250 Vraz sicer velja za prvega pravega hrvaškega satirika (Drechsler 1909: 114). covo, nad katero je bil posebej navdušen. Prav tako mu gre priznati, da je že pred njegovimi rojaki opazil pesnika Karla Havlícka Borovskega, ki ga je v pismu Erbenu imenoval »najznamenitejšo originalnost ceške književnosti« (Petre 1939: 270–271; Drechsler 1909: 125). Z Erbenom se je srecal že na poti v Budejovicah, Šafárika pa je našel hudo obolelega za tifusom. Nosil je crvenkapo, da bi že na zunaj izkazoval svoje ilirstvo. Cehi so bili z njim nadvse gostoljubni – Vraz je obiskoval bésede in se, podobno kot prva leta v Zagrebu, udeleževal zabavnih družabnih prireditev kot »neprestani gost« (Petre 1939: 271). Ogledoval si je starine ter stare rokopise in tiske, hkrati pa je dejavno spremljal tisk svoje pesniške zbirke. Gusle i tambura so ob izidu nazadnje pomenile velik uspeh, neprimerljiv drugim »vzajemnim« ilirsko-ceškim izdajam. Petre (nav. d.: 271) celo zapiše, da je knjiga pomenila uresni-citev tiste tocke Kollárjevega programa vzajemnosti, ki predvideva »sistema-ticno izmenjavo knjig« med slovanskimi narodi. Drechsler (1909: 124) v neoromanticnem besednjaku omenja, da je bil cas, ki ga je Vraz prebil v Pragi, »balzam za njegovo dušo. Med ceškimi književ­niki se je osvežil, da bi se v okuženo domaco atmosfero vrnil bolj zdrav in okrepljen.« Z bolj materialisticnim besednjakom: zdaj je Vrazovo fetišiziranje neuresnicljivega in konservativnega panslavizma podpirala še prepricljiva izkušnja dejavnega uresnicevanja Kollárjevega projekta. Tako je bilo za Vrazovo refleksijo še manj možnosti kot med njegovo razdvojenostjo v prejšnjem dese­tletju. To dokazuje njegova naivna pomirjenost ob odhodu; opogumilo ga je, da je vendarle našel narod, ki vestno izpolnjuje slovansko vzajemnost (Petre 1939: 272) – kot da bi se kakršnakoli vzajemnost lahko uspešno vršila enostransko. Tudi pod vtisom razocaranja nad Gajevim realpoliticnim delovanjem in zlasti julijskih žrtev (dveh posledic interferiranja panslavisticnih zahtev s konkretnimi razmerami) je po vrnitvi na Hrvaško Kukuljevicu pisal: »Pred nedavnim sem videl Ceško, Moravsko in Slovaško in lahko povem, da so te pokrajine srecnejše, ker bodo s tihim delom […] dosegle tisto, kar bomo mi s hrupom in kricanjem, osamljeni in brez potrebe žrtvujoc krvave žrtve.« (Vraz 1877: 383; Drechsler 1909: 143) Etnicne evidence in približevanje pragmatizmu Ob dopisovanju in pesnjenju se Vraz na zacetku štiridesetih let (kljub svojim prizadevanjem) ni mogel ogniti niti zagrebškemu živahnemu politicnemu življenju. Hote in nehote se je v hrvaško politicno dejavnost vkljuceval toliko intenzivneje, da so se njegove prakse izraziteje kot prej kazale v politicni luci. Ce k temu prištejemo še okrepljene stike s panslavisti, ne cudi, da so bili za Vrazovo prakso štiridesetih let ocitni politicni vidiki panslavisticnega reakcionarstva. To se v tridesetih letih, ko ni objavil skoraj nicesar in se je v Gradcu ali v Cerovcu res lahko posvecal predvsem estetskim vprašanjem (in, kar je še pomembnejše, ko je njegova konservativnost kar naprej zadevala ob izziv Prešernove in Copove misli), ni moglo tako eksplicitno manifestirati. Vraz se je tako v casu, ko je toliko prispeval k razvoju politicne in literarne kritike, zelo pogosto (in vse pogosteje) izkazal za izrazitega konformisticnega tradicionalista. Etnicni poudarki so bili pri njem sredi štiridesetih let tako mnogo ocitnejši kot pri kateremkoli socasnem kranjskem avtorju – ne glede na svetovnonazorsko usmerjenost. Tako lahko opazimo, da je od zacetka štiridesetih let naprej pogosteje kot prej tudi v pisemskih korespondencah izražal (etnicno) razliko med Slovenci in Hrvati.251 Ob tem je bila, podobno kot pri njegovi zgodnejši prispodobi s trnino in smokvami, Hrvaška vecinoma romantizirana in povezana z arhaic­nimi, atavisticnimi stereotipi, ki spominjajo na historicne (zahodnjaške) ste­reotipe o Sredozemlju ali Balkanu – toda Vraz je s tovrstno motiviko izražal izkljucno svojo zavzeto pripadnost Hrvaški. Vzneseno radost do nje je med drugim omenil posestrimi Dragojli v pismu iz Kranja aprila 1841, ki ga citiramo v Petretovem prevodu: Hrvatska se mi je omilila kakor mati, kakor sestra, kakor draga. Nikjer drugje ne morem mirno misliti razen na Hrvatskem, nikjer mirno spati razen na Hrvatskem, niti nocem nikjer drugje umreti kakor na Hrvatskem. Naš pregovor pravi: 'Daleko od ociuh, daleko 251 V tridesetih letih je o obojih pogosteje govoril skupaj, obicajno v širšem slovanskem kontekstu. Tako je v pismu Gaju leta 1835 navdušeno razlagal: »Danica bode našim bratom omamljeno glavo razsvetila, de bodo ze sna stanovši si zenice mesili, in zazableni se prašali jeden drugâ: Kde smo? Kde smo pred bili … Naš Slovenec bode se rokoval s Horvatom, Horvat s Krajncom, Krajnc s Korošcom, Korošec z bratom na Malem Štajeri, brezkoncni sklep bo nas vezal, kajti mi bomo vsi med soboj spo­znali, kaj smo le Slovenci, sini jedne pramatere.« (Drechsler 1909: 18) od srca' ali 'što oko nevidi, srce nepoželi'. Vendar je to laž. Ce za koga je resnica, zame ni. Meni je Hrvatska tem bližja srcu, cim dalj mi je od oci. Povej Ti to soncu na Hrvatskem, oblakom hrvatskim, vetrovom hrvatskim, in vsemu, kar je hrvatskega. (Petre 1939: 209; Vraz 1877: 252) Podobno je pisal junija istega leta Babukicu iz Maribora (ponovno v Petre­tovem prevodu): Cim bliže sem hrvatski meji, vse bolj hrepenim po sveti zemlji Zrinjskega in Draškovica in ostalih slavnih mož, po sveti zemlji, ki jo bom poljubljal, ko jo zopet doseže moja noga. Vi ne veste, kaj imate, ne veste, pod kakimi krili bdite in spite. Hrvatska je kot zdravje, ki ga zacenja clovek ceniti takrat, ko ga nima. (Petre 1939: 209; Vraz 1877: 220) Petre dodaja: »Besede, kot jih ni v teh letih pisal o svoji zemlji noben Hrvat.« To seveda ne preseneca, saj je Vrazova optika Hrvaške povsem eksoticna, zunanja optika. In ne cudi, da je najraje iskal in metaforicno slikal razlike med slovenskim in hrvaškim prav v pismih iz Štajerske; oddaljenost od Zagreba je dala zalet njegovemu programskemu hrepenenju. Arhaicno, ruralno in litur-gicno podobje, kakor tudi opiranje na t. i. ljudsko modrost, jasna nacional(istic)­na distinkcija mi/vi – vse to je veliko dolgovalo Herderju in Kollárju, in tudi tu je v funkciji konservativnega konformizma, ki gradi na prepoznavnih nacio­nalnih razlikah. Do kako maloumnih posplošitev je prihajal Vraz s svojo hrvaško eksotiko, prica opis kranjskega plesa leta 1841, ob katerem ni mogel izraziti raz-ocaranja nad togostjo Kranjcev proti Hrvatom: No, to ni bilo kolo, kakršnega smo vajeni v Zagrebu. Ce v Zagrebu vidi clovek tuji valcek, mu že zaigra v nogah in on hote ali nehote išce, kam bi šel in te prosil: 'Izvolite, krasna gospodicna, en ples [jednu turu]', saj vidiš, da plešocim sije ogenj iz oci, saj plešejo z duhom in telesom. Pa tu? Dekleta lepa, fantje lepi, da se jih skoro nagledati ne moreš, a plešejo? brez vsake strasti – kot da bi šlo za hlapcevanje [kuluk] ali tlako. – E, zlata po­sestrima! tu sem prvic popolnoma videl, kaj je narod brez narodnosti. Telo deklet krasno; dostojno, da bi rodilo rešitelja, pa duša? – ne! ni je! In junaki lepi, tanki in visoki: paša za oci [momci od oka]; no, pod temi tujekrojnimi haljami[,] fraki itd. ne bije nobeno srce. Iz ust zvenijo samo one po evropskem univerzalnem kalupu zlite besede in rekla. Nisem mogel brez nekake žalosti gledati teh krasnih slovenskih – ilirskih stasov, moral sem vzdihniti: 'Kud si pošla mati Slavo, iz ovih hramovah?' Istina Bog! Vsak tak fant se zdi kot cerkev, ki jo je Bog zapustil. (Vraz 1877: 227–228) Kratek odlomek je preplet ideologemov razlicnih manifestacij protonacio­nalizma, ki jim je bil Vraz izpostavljen od tridesetih let. In kot se lahko hitro prepricamo, gre za – izkljucno – reakcionarne ideologeme. Najprej v nave-zavi na konservativno strujo Rousseaujevega vpliva izpostavimo romantizacijo Hrvatov, ki imajo v odlomku tudi nekatere stereotipne lastnosti »plemenitega divjaka«; Vrazov Hrvat je namrec nebrzdan – ko sliši valcek, se zacne zunaj svojega nadzora zibati in deliti poklone, njegova »duh« in »telo« pa takrat delujeta v harmonicni navezi. »Pa tu?« Lepota – a brez duše, tuje obleke – a brez srca, cerkev – a brez Boga, narod – a brez narodnosti. Takoj zatem pritegne pozornost mati Slava, ki dá Vrazovi misli v odlomku dokoncen ideološki okvir – da so Slovenci baje nezadostni in nepopolni, pomeni Vrazu, da niso dovolj Slovani. Skladen s tem je tudi izrazito patriarhalen ton, s katerim Vraz celo ob popolnem zavracanju Slovencev in Slovenk med njimi pušca temeljno, povsem konformisticno raz­liko med moškim »junakom« in ženskim telesom, »dostojnim, da bi rodilo«. Za našo raziskavo pa je brez dvoma najzanimivejši tale stavek, ki v besedilu sledi preziru »tujekrojnih« frakov: »Iz ust zvenijo samo one po evropskem uni-verzalnem kalupu zlite besede in rekla.« Ocitek odraža globok prezir pansla-vista do univerzalizma in internacionalizma (pravega, ne slovanskoetnicnega). S tem je karseda dalec od idejnega miljeja, v katerem je politicni narod nastal. Skoraj enako dalec pa je tudi od Prešernovega in Copovega kozmopolitizma. Vse bolj ekskluzivisticno etnicno pojmovanje naroda se je kazalo tudi v Vrazovi poeziji štiridesetih let – zlasti satiricni. Tako je leta 1845 izdal pesem Cigani,252 razdeljeno na dva dela, od katerih eden govori o starih, drugi del pa o novih ciganih. Navedimo prvega: 1. Crn i lukav kano vrag, Što iz maslenke gleda, I zapackan, cadjav, nag, I kuštrav bez reda, Suh i okošt kako kuga, Zanovetljiv kano vuga; Svud i svagda gost nezvan To je pasja krv cigan! 252 Pesem spremlja motto iz zakladnice ljudskih modrosti: »Pecen ili frigan, / Cigan te cigan!« 2. Po šikarah sve redom Cigan diže krove, I tu kuje susedom Cavlje i podkove; Uz to peva, duhan puši, Ledja ceše, rebra suši, Pa još misli da je ban – Pasja ti je krv cigan! 3. »Ljubim ti noge smjluj se, Podaj mi krajcaru!« Zlo prosjaci cigance, Vicuc po pazaru; I gonec te ko zver lovac, Dok ne šcepa kakav novac, Ne pobere pet' na stran – Pasja ti je krv cigan! 4. Dok proricuc ciganke Obilaze selo, Cigan kljuse, opanke Zaintaci smelo; Pak »smiješ li?« ni ne pita, Neg odpiri izpod žita Put šikare na svoj stan – Pasja ti je krv cigan! 5. Zato nek se cuva svak, Kojgodj šta imade; Treba znati: vrag je vrag. A cigan sve znade: S lica kaže sladko slovce S traga grabi džep i novce; Zato pamti redak znan: Pasja ti je krv cigan! (Vraz 1877: 19–21) Drugi del o novih ciganih je prvemu komplementaren – in hitro se izkaže, kdo so novi cigani: 1. Zao i lukav kano lis, Gladak ko jegulja, Krvce žedan, gladan ris, Vjetrenii metulja, Zanovetljiv i jezican, Varav, šaren i dvolican, Svakoj laži gotov zvon – Pasja krv je Madžaron! 2. Nosi krajnjoj po modi Naš covek haljine, Ko kalifa izvodi Dvore i kasine, Drži hlapce, jašce, lovce, Ali sve za tudje novce, Mislec da je Salamon – Pasja krv je Madžaron! 3. Dok mu fiškal prokleti Obilazi selo, Plemstvo mitec po kleti, Muža gulec smelo, Gospon ide do Bec-grada, Tu se klanja i opada, Ne bi l' kralj mu bio patron Pasja krv je Madžaron! 4. »Ah, prosim te, brate moj, Daj našemu votum!« Tieh ti ljudi ženski roj Per districtum totum Na ušesa plemstva trubi I slinava usta ljubi, Sve za votum na poklon – Pasja krv je Madžaron! 5. Zato nek se cuva svak, Koj veran Hrvat je; Treba znati: vrag je vrag! A Madžaron tat je! Javno kaže blago lice; Tajno ruši dom, pravice: Bila ona, bio li on – Pasja krv je Madžaron! (Nav. d.: 21–23) Dualisticna struktura tega dokumenta svojega casa,253 do katerega pa bralec skoraj ne more ostati ravnodušen, predstavlja hrbtno stran Herderjevega ali Kollárjevega poudarjanja slovanskih nacionalnih posebnosti. Na eni strani Vraz obracuna s starim, »izvornim« tujcem in stereotipno niza opise, s kate­rimi osmeši (nemocnega) nasprotnika, na drugo stran pa postavi novega cigana. Prehitro sklepanje bi lahko gesto (ce seveda prve pesmi ne bi zaznamoval jasen etnicni ekskluzivizem) lociralo v Vrazovo kriticno prakso, saj si v drugem delu pesmi ni izbral pripadnika madžarskega naroda, tako pogoste žrtve ilirskih etnicnih posploševanj, temvec je izbral cloveka iz svojega etnicnega miljeja (oziroma v Vrazovem, nadvse specificnem primeru vsaj miljeja, do katerega je cutil mocno afiniteto) in ga izpostavil na podlagi svetovnonazorskega prepri-canja. Toda tak nagel sklep bi bil napacen. V resnici ne preseneca, da si za novega cigana Vraz ni izbral Madžara – tako kot Romi so namrec tudi Madžari skozi etnicno nacionalisticno ideologijo (ki temelji, kot je to za Nemce formuliral nacionalsocialisticni etnicist Fried­rich Meinecke, na kontinuiteti s srednjim vekom) prepoznani kot naravni, nespremenljivi, stoletni sovražniki – skratka v vsakem primeru stari. Novo je v etnicnih nacionalizmih (prav v nasprotju z državljanskimi nacionalizmi) lahko pojmovano le kot nenaravna in neželena intervencija – in jasno je, da je novi cigan (oziroma novi madžar) lahko le »madžaron«. Torej »nestarožitni« Hrvat, ki je skrenil s pravilnega, naravnega, vecstoletnega hrvaštva in se specal s sovragom druge narodnosti. Da je mera polna, je cigan (ki ga Vraz dojema 253 Zlasti drugi del mocno spominja (tako tematsko kot po pompoznem tonu) na nekaj let mlajšo pesem Jovana Vesela Koseskega Nemškutar. Ta podobno obsoja Slovenca, ki se v svoji prevzetnosti opira na nemško kulturo, pri cemer Koseski utemeljitev za razliko med Slovenci in Nemci (in s tem za nemško manjvrednost) poišce v starih, celo zelo starih casih: »Ucil je, ne zabi, Slovenec modrost, / ko glodal še Nem'c je medvedovo kost, / se našlo bo, votli nemškutar!« kot pripadnika etnicne skupine) v pesmi pisan z malo zacetnico, Madžaron (ki oznacuje »nepravega«, lažnega, novega clana madžarske etnicne skupine) pa z veliko. Tovrstno smešenje cigana, ki »zlo prosjaci« ter »s traga grabi džep i novce«, zato naj se ga pazi, »kojgodj šta imade«, se zdi posebno kratkovidno, ce se spomnimo, kako pogosto je Vraz v Zagrebu in Podcetrtku živel na racun trajnega gostoljubja ali milošcine. Podobno na primer smešenje Madža­rona, ki nadležno moleduje za »votum«, ce pomislimo, kako vestno je prek vseh mogocih kanalov zbiral prednarocila za svoje knjige. Žal je tudi takšno pomanjkanje solidarnosti oziroma razredne vzajemnosti znacilna poteza malo­mešcanstva, formiranega v konservativnem kontekstu. Navsezadnje pa so mnogi Kranjci Vrazovo vlogo v štajerskem (in prav kmalu slovenskem) kon­tekstu pricakali z nerazumevanjem, precej primerljivim Vrazovemu dojemanju tistih Hrvatov, ki se niso ogreli za Gajeve ideje. Zdi se, da ga v panslavisticnem zanosu (katerega neodpravljiva druga stran je prezir do vseh Neslovanov, kakor tudi njihovih zaveznikov) nic od tega ni moglo ustaviti. Prav tovrstna Vrazova satira še enkrat pokaže, kako drugacen je bil zgoraj omenjeni romanticni pokroviteljski (po)smeh Prešerna in Vraza, ki je zadeval jožefinsko ucenje pratike. Prešeren (in z njim cbelicarski krog) se je smejal preprostosti in nezadostnosti preproste poucne literature in v dolocenem pogledu njen koncept nadgradil s proizvajanjem omikanega mešcana, ki govori slovensko. Dobesedno nasprotno se je Vraz poucnosti odrekel zaradi reakcionarnih kollárjevsko obarvanih ideologemov – pansla­visti so se na ljudstvo in njegovo »dobrost« vselej zanesli. Da bi mu približali idejo naroda, so se (tako kot Vraz v omenjenih pesmih) opirali na že obsto­jece – (prazno)verne ali kakšne drugacne – predsodke, in jih ob pomanj­kanju kriticne distance cenili in reproducirali kot menda dragoceno vecsto­letno ljudsko izrocilo. V tem primeru se je Vraz lahko skliceval na rasisticne ljudske mite o Romih. V Prešernovem opusu je tako rekoc nemogoce najti tovrstne primere »spon­tanega«, »ljudskega« etnicnega izkljucevanja. Posebno njegova satira v nasprotju z Vrazovo nikoli ni bila uperjena proti politicno šibkejšim. To pa zato, ker je – grobo receno – Prešeren poucnost radikaliziral onkraj pragmaticnega, utilitar­nega programa razsvetljenih duhovnikov in ustvarjal še bolj omikan nacin arti­kulacije misli, kakršen pred tem v slovenšcini ni bil mogoc. Vrazu se je nasprotno pod vtisom herderjevskih in predvsem panslavisticnih pogledov ljudstvo s svojo modrostjo zdelo pristnejše od nevarne »tuje ucenosti«. Z gledišca etnicnih nacionalisticnih stereotipov je še zanimivejša Vrazova satira Hrvat pred otvorenim nebom iz leta 1848. Z njeno bogato narativno struk­turo se Zvonko Kovac ukvarja v svoji provokativni razpravi o Vrazovem pri­povednem pesništvu. V grobem je fabula grajena tako, da pred nebeškimi vrati stoji po en predstavnik vsakega »naroda« in izpove Bogu, cesa si želi za njegov (narodov) blagoslov. Hrvat je kajpada na vrsti zadnji, zato se k njemu vrnemo pozneje. Najprej pa citirajmo seznam želja, ki so jih na Boga naslovili posa­mezniki drugih narodov. Vraz je v opisu želje vsakega izmed njih preprosto povzel stereotipne podobe o narodih. Ponovno citiramo v izvirniku: Rimljanin, Rus i Arab prose svijeta vladu, Nijemac, da u svakom zanat tjera gradu, Englez, sva brodovim da zakrilja mora, Civut, da trguje od dvora do dvora, Madar, Mongol, Turcin, da smije zemlje robit, – Kitajac, da bude vijek sám i osobit, Francuz, laku krvcu i misao vijek zdravu, A Grk, umjetnostij i nauke slavu. (Vraz 1866: 184) Komentar na parado stereotipov v prozi povzemimo po Kovacu: [P]ravzaprav poprosijo za tisto, kar je že sicer splošno znana posebnost posameznih na­rodov: zanimivo je, da po imidžu naroda, ki nam ga Vraz posreduje, ob Rimljanih in Rusih tudi Arabci želijo vladati svetu, Nemci se vidijo kot obrtniki, zato si v vsakem me-stu želijo obrti, Angleži so predstavljeni kot pomorska sila, Judje seveda kot trgovci,254 medtem ko so Madžari, Mongoli in Turki predstavljeni kot osvajalci. Kitajci so samoza­dostni in svojstveni, v kulturno-književnem smislu so najbolj simpaticni Francozi […] lahkih misli, in Grki, ki od boga želijo tisto, po cemer so najbolj poznani – kajpada slavo v umetnosti in znanosti. (Kovac 2005: 127) Toda to je šele zacetek. Z gledišca nacionalisticne ideologije postane bese­dilo še zanimivejše, ko se Bog po ugoditvi vsem željam že namerava odpraviti, 254 Dodajmo, da je Vraz Jude tudi poimenoval s slabšalno besedo. A kad se vec sprema da zatvori vrata, Eto ti na pragu još samog Hrvata! (Vraz 1866: 184) Tudi njega Bog povpraša, kaj naj nakloni njegovemu narodu, in mu ob nje­govem obotavljanju celo sugerira razlicne možnosti. Toda Hrvat se ne more odlociti, ker, kot pronicljivo ugotavlja Kovac (2005: 127), »se je morala etno­tipska slika Hrvatov šele oblikovati«. Hrvat Bogu predlaga, naj ga pocaka na pragu nebes, sam pa se pri svojem ljudstvu in njegovih starešinah pozanima, cesa si želijo od Boga. Nadaljevanje je za našo raziskavo zanimivo prav zato, ker gre, žal ne prese­netljivo, povsem v smeri Gajeve neproduktivne sloge, ki sta jo Vraz in Vukoti­novic enkrat že presegla. Najprej naletimo na demokraticni revolucionarni ide­ologem, po katerem se »cudi« razlicnih »ljudi« pogajajo in le tisto, kar koristi vsem, se javno odobri in vstavi v zakon (»Javno se odobrava i u zakon mece«: Vraz 1866: 185). Toda ideologem je v ilirskem prevodu naddolocen s pansla­visticno ideologijo v pravem pomenu besede.255 Vraz namrec tega ne opiše kot stanja, h kateremu je treba težiti. Njegov, receno v navezavi na Kovaca, pripo­vedovalec ne prosi Boga, naj Hrvatom nakloni ljudsko odlocanje. Nasprotno, Vraz razmeroma nov razsvetljenski ideologem ljudstva kot suverena poveže z ljudsko modrostjo hrvaškega naroda – torej z necim, kar naj bi bilo v narodu že dolgo prisotno (»obicaj vec od starieh ljudij«: nav. m.). »Svoju bratju rodu hrvatskomu« pripovedovalec najde na gostiji, kjer s pitjem odmišljajo težave in jih brezskrbno odrivajo od sebe. Vino jih opogumlja za najrazlicnejša ekstremna custvena stanja, Vraz pa z dušebrižniško nepriza­nesljivostjo opisuje, kako razlicne in nekompatibilne jih med seboj napravi opi­janje. Le nekaj desetletij pozneje bi v sklopu nacionalisticne ideologije lahko pripovedovalec svoj narod razglasil za dekadentnega. Tega seveda leta 1848 še ni mogel (vsaj v »Ogrski Iliriji« ne), a ni zato ton pesmi nic manj moralisticen.256 255 Takšno prevedljivost med (vsaj proto)buržoaznim ustavnim redom in domnevno idilicno modrostjo atavisticnih vaških skupnosti je, kot smo lahko videli, v marsicem omogocila Rousseaujeva filozofija. 256 Morda je bil pokroviteljski ton, s katerim je Vraz ošvrknil Hrvate, daljni odblesk Modrinjakove ponarodele pesmi Popevka od pet pijanih bab, ki v razsvetljenski peda­ goški maniri »z grobim humorjem ubeseduje del življenja ljudi in v posredni obliki opozarja na problem pijancevanja« (Golež Kaucic 2003: 72). Se pravi, tradicionalni »demokraticni« sistem starešin v pesmi zataji – Hrvatje se namrec med seboj ne morejo poenotiti, njihove želje se prevec razliku­jejo med seboj. S svojim razpravljanjem in soocanjem mnenj si tako zapravijo božjo pozornost in vrata so spet zaklenjena. Opis razprave med njimi to še poudarja s stopnjevanjem zmede od preprostih stališc do »kakofonicne disku­sije, iz katere ni vec mogoce razbrati nikakršnega stališca« (Kovac 2005: 128). Seveda ni odvec opomniti, s kako enostavno potezo so Vrazovi Hrvati pri­kazani kot neprimerno bolj diferencirana nacija od vseh zgoraj omenjenih, vkljucno s Kitajci. A bolj smo želeli poudariti, da je (ponovno) populisticni ton satire tokrat diametralno nasproten Vrazovim težnjam, ki jih je le nekaj let prej ostvaril v Kolu. Plitka politicna poanta Hrvata pred otvorenim nebom (iz »srednjeevropskega revolucionarnega leta«, kot omenja Kovac /2005: 130/) je namrec ravno, da hrvaški narod ni dovolj složen. Kriticno držo, ki jo je v ilirskem gibanju uveljavil, je tako Vraz vzel nazaj. Seveda se moramo strinjati s Kovacem (nav. m.), da je tudi tovrstna satira kri­tika trenutnih razmer. A kritika, ki je v korist spravljivosti obrnjena nasproti kritiki in diferenciaciji, je prav kritika, ki jo je ob Vraz-Vukotinovicevem Kolu uporabljala druga stran – in zatorej glede na Vrazovo držo v obdobju prvega letnika Kola pomeni regresijo.257 Zdi se, kot bi mu bila kriticnost leta 1848, ko je bilo (oziroma bi bilo) treba najintenzivneje sopostaviti razlicne perspektive in o njih trezno razpravljati, že povsem odvec. Navsezadnje so prihajajoca leta izoblikovala tip nacionalizma, ki je lahko edino še reakcionaren (Hobsbawm: 2007: 43–50). Na koncu pesmi, v verzu, ki je od drugih graficno locen s tremi zvezdicami, Vraz moralicno povzame svojo poanto. Ta je hkrati nekakšen »komentar 'stanja nacije' v usodnem zgodovinskem casu«, v cemer se Vraz, mimogrede, spet izkaže za znacilnega pripovednika (Kovac 2005: 130). Poleg tega zadnji del satire (z epskim patosom, dodajmo) z enostavno retoricno potezo proizvede domnevno starodavnost naroda, na kakršni temeljijo etnicni nacionalizmi. Spomnimo, da je le nekaj let pred tem Vraz hrvaško književnost kot zrelo za diferencirana kriticna mnenja utemeljeval z metaforo njenega odrašcanja. Zdaj, »ko je naša književnost že v osmem letu«, je pisal tedaj, bi bil res že cas, da si 257 K sreci je bil proces ireverzibilen. Kritika je vsaj ostala kritika. hrvaški pisci slecejo plenice in se »zacno postavljati na svoje mladostne noge« (Petre 1939: 239). V nekaj letih so se morali skratka v Vrazovih oceh Hrvati osupljivo postarati. Skratka, bolj kriticno ko se je manifestirala Vrazova misel, dlje je bila od nemško-slovanskih etnicno poantiranih ideologemov vecnosti in samobi­tnosti in bolj je skoznjo pronicala refleksija, da ima ilirska književnost – osem let (in to že osem let). A v štiridesetih letih je bilo tovrstno pojmovanje nacije pri Vrazu precej omejeno na dejavnost, povezano s Kolom. Nasprotno proti koncu pesmi iz leta 1848 hrvaški narod postavlja že nekam v preteklost ali pa v najboljšem primeru v sedanjosti vidi njegov skorajšnji zaton, ki se mu bo treba ogniti: Oj braco Hrvati! Ustan'te iz groba! Protarite oci! Evo ti opet doba! (Vraz 1866: 189) Stalnica etnicnega nacionalizma pa je tudi predstava, da gre vsem drugim nacijam bolje: Svi nose od njega vec po krasne dare, A vaš doma drijemljuc tek si oci tare. Docijem još ne znate što vam uprav treba, Drugijem vec na polju cvatu vlati hljeba[.] (Nav. m.) Krivo je seveda pravdanje, rešitev pa je, kakopak, najti v fantazmatski ljudski modrosti in še ohlapnejši pridnosti: A pravdanjem pustijem dok tratite vrijeme, Žitnice si puni svako ino pleme. Za vrat s mudrovanjem, pa na posao ajte, Koji vas davno ceka; jerbo, braco, znajte, Što bi kazivali djedi i babe naše: »Tko god dugo sedla, bogme kasno jaše. A tko: 'Bih li sedlao?' pitajuc oklijeva, Taj ni do pol puta doci ne dospijeva.« (Nav. d.: 189–190) Ce se za primerjavo nekoliko odmaknemo od Vrazove satire: tudi v kores­pondenci iz štiridesetih let pesnik do ilirizma ni bil nic vec romanticno zavzet.258 V primerjavi s prejšnjim desetletjem se je pogosto izkazal za pragmaticnega oportunista – in tako po svoje anticipiral konservativno mešcansko realpoli­tiko prihodnjih desetletij. Ilircu mlajše generacije Ivanu Macunu je iz Zagreba julija 1843 pisal pismo, ki lahko na novo kontekstualizira Vrazove »sangvi­nicne racune«, s katerimi je leta 1837 poskušal svojo pozicijo priliciti Prešernu. Slovencev ni mnogo vec kot milijon. In kje ste v zgodovini še videli tako slabotne narode, da bi književno cveteli? Dancev, Nizozemcev in Portugalcev je po tri milijone in vec, in kaj so napravili v književnem svetu […]? Malo ali (bolje receno) nicesar. In kaj naj mi, kukavice Slovenci, slabotnejši tako po številu kot po vplivu? Tu ni druge izbire, kot da se duševno (književno) poenotimo z mocnejšim bližnjim sorodstvom ali pa propademo v tujem elementu kot suveren in pomemben narod. (Vraz 1877: 332; poudaril A. J.) Paradoks Vrazovega razmišljanja je prav v tem, da je na prvi pogled s to-vrstnim pragmaticnim mešcanskim razmišljanjem zapustil svoje etnicne ideo­loške okvire – pa jih ni. Edino, kar je »zapustil«, je bil idealizem, ki jih je pred tem spremljal. Njegovo razmišljanje v pismu Macunu že v izhodišcu naddoloca etnicna dilema med bližnjim oziroma sorodnim (tj. slovanskim) in tujim (tj. nemškim). In da bi Slovenci le ne izgubili nekakšne samobitnosti in »propadli v tujem elementu«, je lahko del te samobitnosti odškrtnjen. Kakršnakoli možnost odrekanja samobi­tnosti pa se v ideologiji etnicnega nacionalizma pojavi šele, ko druge izbire sploh ni. Temeljna grožnja, zaradi katere Vraz sploh razmišlja o odrekanju slovenskemu, je tako odrekanje slovanskemu. Vrazovo razmišljanje je torej tudi tu naddoloceno s panslavisticnim etnicnim nacionalizmom. Povedano slikoviteje, v okviru ideo­logije, ki je okvirjala njegovo mišljenje, je Vrazu Prešernov prijatelj, svobodomi­selni Anastasius Grün (leta 1848 dejansko poslanec v frankfurtskem parlamentu) v štiridesetih letih kljub vzajemno spoštljivemu odnosu259 pomenil samoumevno grožnjo, pred katero bi ga lahko rešil reakcionarni absolutist (a Slovan) Nikolaj I. 258 Nekaj tovrstnega idealizma je sicer v Vrazovih socasnih casopisnih objavah še najti (prim. Vraz 1985: 345). 259 Odnos med pesnikoma je bil pravzaprav zelo ambivalenten, k cemur tokrat ni prispe­ valo le konstantno politicno oddaljevanje (Kidric 1910: 222), temvec predvsem zgo­ dnji nesporazum, za katerega je bil v veliki meri kriv njun posrednik Prešeren (celoten zaplet in njegove posledice podrobno prikaže France Kidric /1910: 205–222/). Situacijo z Vrazovo satiro lahko presenetljivo natancno povzamemo z ugotovitvami metodologije, ki jo je Marko Juvan razvil za proucevanje parodije. Vrazova satira že v izhodišcu ne ustreza podrocju, ki ga zamejuje Juvanova raziskava – toliko bolj pa ustreza njenim sklepom. Juvan (1994: 91) ugotavlja, da podrocje parodije konservativcev oziroma »cuvarjev uvelja­vljenega« v sklopu literarne parodije kot žanra še ni dovolj obdelano. Enako ugotovitev pa lahko naslovimo na Vrazovo konservativno satiro. Ker njegova satira ne smeši nobenega literarnega žanra (skratka, ni parodija), moramo konservativnost Vrazove satire, kakršne na primer Prešernova ne izpricuje, iskati drugje. Strukturno sta Prešernova in Vrazova satira v približno takem odnosu, kot so – po Juvanovi tipologiji – naprednjaške (progresivne) (nav. d.: 99–106) in konservativne parodije (nav. d.: 91–98). Prve, preprosto povedano, do lite-rarnega dela ali sloga komicen odnos vzpostavijo s smešenjem tradicije in z distanciranjem od nje, za druge pa velja nasprotno. In prav druge, torej konser­vativne parodije so tiste, ki poudarjajo skupn(ostn)o – seveda le skupno znotraj specificnih tradicionalisticnih okvirov. Konservativni komicni ucinek je tako koheziven z zavracanjem (potencialnih) intervencij v te iste tradicionalisticne okvire. »Parodist je konservativen dejansko le tedaj, kadar se skuša prilagoditi predstavam o prevladujocem profilu domacih bralcev, podmeni, da se spreje­mniki ponavadi obnašajo skrajno nezaupljivo do vsega, kar v njihovo 'avtar-kicno' okolje prinaša kakršne koli spremembe.« (Nav. d.: 93) Tako se od prvih jasno locujejo v tem, da nastopajo »v vlogah varuhov glo­balnega tradicijskega koda, jedra nacionalnega književnega kanona (in z njim povezanih norm, estetskih nacel) ali pa cuvarjev statusa quo, ki vlada na nje­govem obrobju v zacasni razporeditvi komunikacijskih moci akterjev literar­nega sistema« (nav. d.: 91). Juvan v nadaljevanju temeljito razcleni specificno držo konservativne parodije do literarne tradicije in inovacije. Ob tem ugotovi vrsto lastnosti, ki bi jih z ustrezno premestitvijo v drug milje lahko s pridom uporabili tudi za natancnejšo dolocitev Vrazove satire. Parodija literarno predlogo rekontekstualizira na nacin, primerljiv operaciji satire z neliterarno predlogo. Zato moramo pri previdni prestavitvi Juvanovih ugotovitev racunati, da pri Vrazovi satiri dileme med tradicijo in inovacijo ne moremo iskati toliko v samih literarnih elementih kot v idejno-politicnem obzorju.260 Skratka, zgoraj omenjena razlika med Prešernom in Vrazom se v glavnem manifestira kot razlika med dvema dolocenima ideološkima, nazor­skima ali neposredno politicnima agendama. Zasilno si zamislimo satiro kot parodijo nekega nazora. Prešernova poezija je enotno na strani inovacije tako glede literarnih oblik in slogov, ki jih celo uvaja, kot glede politicnih teženj, ki jih za svoj cas progresivno izraža njegova (vselej socialna) satira. Prešernovo pesnjenje je nastopalo kot zacetek uresnicevanja kulturnega nacrtovanja, znacilnega za Copov krog: avtor je s svojo poezijo skušal performativno tudi sam vzpo­stavljati kontekst, ki bi omogocil njen obstoj in reprodukcijo. Napetost med estetskim univerzalizmom romanticne poezije in družbeno-ekonomsko in kulturno-politicno dejanskostjo polperifernega okolja pa je v njegovi poeziji porajala tudi sarkasticno in satiricno burlesknost, elegicni resentiment, zagon v utopijo ali umik v estetizirano zgo­dovinsko stilizacijo ljubezenskega custvovanja. (Juvan 2011: 119) Nasprotno je malomešcansko razdvojeni Vraz (kot pravi romanticni lirik) sicer prijatelj uvajanja novih, tujih literarnih oblik, v svetovnonazorskem smislu pa je (kot pravi panslavist) v štiridesetih letih znacilno reakcionaren satirik. To se predvsem pozna na njeni etnicnoekskluzivisticni intoniranosti. Juvan (1994: 93) za konservativno parodijo med drugim ugotavlja »vlogo nekakšnega obrambnega mehanizma nacionalne književnosti, tradicionalnega repertoarja njenih tem, žanrov, stilnih uzanc, ideologemov, stereotipnih pred­stav, spoznavnega obzorja«. To pa je vsekakor mogoce pripisati tudi Vrazovi satiri (seveda na specificnih zgodnjih stopnjah nacionalizma). Kakor je konservativec »vedno tudi purist«, lahko Vrazu v ideološkem smislu (enako kot konservativnim piscem parodij v poetološkem smislu) pripi­šemo vztrajanje »pri strogi hierarhiji in enoumnosti vrednot« oziroma maksím. Tako kot parodist varuje kanon, Vraz »pred epidemijo novega« varuje na videz davno in naravno delitev, kakršno je seveda proizvedla šele nacionalisticna ideologija. Tako eden kot drugi pa mora »kužno besedilo osamiti v karanteni 260 Razmerje sicer ni tako preprosto: po Juvanu so literarni znanstveniki parodijo kot kriticno oziroma refleksivno do svojih predlog obicajno postavljali nasproti tisti parodiji, ki ima zgolj »burlesken ali satiricen« namen smešenja (Juvan 1994: 81–82). Satira nasploh je tako izenacena z nekriticnim/nerefleksivnim pristopom do snovi. Toda ker Vrazova (praviloma družbena) satira v veliki meri spada med tiste, ki vsebujejo doloceno stopnjo refleksije in torej že v osnovi vzpostavljajo odnos do preteklega, bomo to terminološko oviro spregledali. satiricnega žanra in se varovati, da bi v svoj diskurz pripustil klice, ki ogrožajo razmerje v kanonu« (Juvan 1994: 95). Seveda se pojavlja tudi nasproten pomislek; ker je Vraz svojo nedvoumno mešcansko poezijo pisal še v casu uveljavljanja mešcanstva med Slovenci in Hrvati, bi lahko tudi njegovo satiro (z nacionalisticnimi, torej mešcanskimi poudarki) šteli v progresivni tip satire. Toda ob tem je treba spomniti, da je tudi moderni kon­servatizem produkt reakcionarne veje romantike.261 Konservativci so idealizirali fevdalno hierarhijo in njene mite, po drugi strani pa jim niti približno ni bilo do ponovne vzpostavitve pravega, ekonomskega fevdalizma. Skratka, podobno kot pri panslavizmu gre za moderno hrepenenjsko ideologijo, ki ne predvideva ure­snicitve, proizvaja pa katastrofalne stranske ucinke. Konservatizem je tako (ce naj še naprej ostanemo v pomenskem trenju med estetskimi in svetovnonazorskimi elementi) prej nekakšen nazorski ustreznik bidermajerja kot neogotike. In Vrazovo mešcanstvo gre razumeti prav v tem smislu – ce njegova pozicija ni naravnost fevdalna, to nikakor še ne pomeni, da ni konservativen. V ozadju hrepenenjsko intonirane Vrazove satire je torej fantazmatska idilicna skupnost, ki ji cas ni naklonjen. Vraz za reakcionarno mobilizacijo posega po namišljenem, ahistoricnem tipu skupnosti, ki ima poleg fevdalnih tudi mnoge predfevdalne poteze. Tako so njegovi Hrvatje v pesnitvi Hrvat pred otvorenim nebom svojevrstna zmes tradicionalne vaške skupnosti iz casa fevdalizma, plemenske zveze in (predvsem zaradi poudarjene javne polemike) anticnih Atencev; z motiviko božjega govora ljudstvom pa seveda spominjajo tudi na judovske (oziroma, v kršcanskem kontekstu, starozavezne) mite. Vra­zova satira z izpostavljanjem etnicne razlike med Slovani in Madžari nehote mistificira razredno razliko – ter jo z zakrivanjem ohranja in poglablja. Tako so v idilicnem, apoliticnem ruralnem Hrvatu, kakršnega vzneseno slika Vraz, precej zvesto preslikani in romantizirani interesi (ogrskega) fevdalca. Ce bi hotel biti Vraz progresiven, bi se moral na omenjene razredne razlike opreti in jih poskusiti redistribuirati. Cbelicarjem je kranjska situacija to že omogocala, hkrati pa je prav to prispevalo k cenzorski zadušitvi Cbelice. 261 Prvic se je beseda (ki je kljub podobnosti in delni prekrivnosti ne gre preprosto ena-citi z reakcionarstvom) pojavila leta 1818 v casniku Le conservateur, ki sta ga ob bour­bonski restavraciji ustanovila François-René de Chateaubriand in Louis de Bonald (Muller, ur. 1997: 125). V kontekstu razlike med Prešernovo in Vrazovo romantiko smo se veckrat sre-cali z ilirsko kontekstualiziranimi Madžari. Predmet posmeha so bili Madžari tudi v zgoraj omenjenih pesmih. V prvi so tako predstavljali napacen zgled »novim ciganom«, druga pa je komicni ucinek med drugim proizvajala ob (obcinstvu ocitno že samoumevnem) madžarskem ekspanzionizmu. To pa sta le dva primera konsenzualnega ilirskega »sovraštva do Madžarov« (Neubauer idr. 2004: 278), kakor se je kazalo pri Vrazu. Vprašljivo pokroviteljski ton s (prav tako vprašljivo) komicnimi ucinki, kakršnega izraža Vrazov odnos do Madžarov, je segal tudi dalec onkraj njegove satire – in temu se bomo posvetili v nadaljevanju. Za Vrazov smeh na racun Madžarov je znacilna naslednja anekdota. V svoji slavilni biografiji jo je citiral Drechsler, ki je sicer želel Vraza predstaviti kot romanticnega upornika. Ko je bil pesnik nekoc na obisku pri Dragojli, se je igral z njeno šestletno hcerko Gabrijelo in jo v šali povprašal: – Kaj si, Gabrielka? – Ilirka, mi je odgovorila in me prepricano gledala v oci. – Ne Mad-žarka? – Ne, ne! Jaz sem Ilirka! Jaz sem Slovanka! – Jaz pa sem Madžar! – Madžar!! Gab-rielka me ni vec gledala, ni me vec hotela gledati, ni hotela ostati na mojih kolenih, zbežala je od mene k mami in žalostno govorila: 'Mamica, on – je Madžar!' – 'Ah, ne, on ni Ilir, pa tudi Madžar ni. Pojdi in bodi ljubezniva z njim [ulaskaj mu se] kot prej!' – In Gabrijelica se je razveselila, spet je pri mojih kolenih, nazaj sva prijatelja. (Drechsler 1909: 57–58) Ta na prvi pogled nežna in idilicna zgodbica z nekaj kriticne distance kaže na nepredstavljive razsežnosti etnicne nacionalisticne ideologije, ko interpe-lira najmlajše. Gabrijela ekskluzivisticnega protimadžarskega diskurza svojih staršev in bližnjikov ni razumela narobe. Celo nasprotno, reagirala je povsem v skladu s poudarjanjem ilirskih narodnih vrlin, ki ga je slišala na vsakem koraku. Zelo dosledno je prevzela etnicne ideologeme, s kakršnimi so odrasli pred­stavnika domnevnega nasprotnega naroda prikazali kot sovražnika, ki se ga ne gleda v oci in ne se mu ne sedi na kolenih. Z dialogi, podobnimi zgornjemu, dialogi, kakršnih zgodovinarji in pisatelji navadno ne zabeležijo, se vsaka ideologija širi najucinkoviteje. Tudi onkraj ideoloških aparatov (ce so ti le funkcionalni) se odvijajo z razlicno distribu­iranima vlogama, ki sta tu pripadli Ilirom in Madžarom. To lahko, in v tem se je mogoce v celoti strinjati s Kohnom, Plamenatzom ali Gellnerjem, vodi do izredno problematicnih, tudi »brutalnih« konsekvenc. Primer, ki kaže, kako zlahka in s kakšno samoumevnostjo je mala Gabriela povzela tako ocitno zamišljeno skupnost, kot so »Iliri«, jasno izkazuje dvoje. Najprej kaže, kako malo napora je bilo potrebnega, da so izumitelji tradicij v 19. stoletju v generaciji ali dveh vzpostavili idejo naroda kot samoumevno. Kaže pa tudi, kako drugace od (celo zmernih) razsvetljenskih idej je na podmladek od tridesetih let naprej vplivala interpelacija etnicnega nacionalizma, ki se je opirala na fevdalne parti­kularizme in nereflektirane ljudske obicaje. Anekdota je s svojo ljubkostjo na Vraza ocitno naredila mocan vtis, saj je podoben dogodek (z liricno nežnostjo) omenil celo v pismu Sreznjevskemu,262 ko mu je porocal o svojem razhodu z Dragojlo: Se še spominjaš, brat, kje sva bila skupaj marca 1841. leta prvi vecer po najinem priho­du v Zagorje. Bila sva na plemenitem dvoru […]. Sam sem sedel ob posestrimi, ti pa si pestoval njeno edinko Gabrielo, rajskega angela […], ki te je izpraševala: Si Madžar ali Slovan? Zdajle sedim na istem divanu – v isti hiši. No, posestrime ni in tudi ne angela Gabrielice. (Vraz 1877: 328) Zlasti v tridesetih letih je, kot smo lahko opazili, Vraz pogosto smešil duhovnike. Povedali smo tudi, da je to bolj posledica branja romanticne lirike in Prešerna kot tradicionalne verske vzgoje. A ko je za vselej pustil Gradec, se je od Prešernovega vpliva leta 1838, simbolicno, zatekel k ilirskemu duhovniku Ivanu Krizmanicu in nekaj casa živel pri njem v bistriškem župnišcu (Slodnjak 1934: 108). Ne preseneca torej, da je v štiridesetih letih pogosteje kot pred tem odkrito izražal verska obcutja,263 vcasih tudi v zelo fatalisticni in misticni maniri. Tako je v pismu Karlu Jaromíru Erbenu leta 1842 pisal (v Petretovem prevodu): 262 V tistem casu je bil etnicni ekskluzivizem med slovenskimi panslavisti že popol­noma obicajen. Omenjeni Ivan Macun je sredi štiridesetih let graško realnost Vrazu mimogrede opisal takole: »Žal živim med Švabi in ne slišim besedice slovanskega, razen kadar izusti študent iz Vojne Krajine psovko na propadlo ilirstvo.« (Petre 1939: 282) 263 Vendarle se je duhovniški stan (ne pa tudi, naj še enkrat poudarimo, cerkev v celoti ali celo kršcanstvo) celo v štiridesetih letih obcasno znašel v njegovi nemilosti. Ob prej omenjenem razhodu z Dragojlo Štauduar je poleti 1843 okrivil prav duhovnika: »Hudic se je vtihotapil v popovski obleki v ta raj in raztrgal naša složna srca – s strupenim dihom svojih jezuitskih nacel.« (Petre 1939: 248; Vraz 1877: 328) Pri nas gre že nekaj let vse zopet pocasi. Letošnje leto je obetalo mnogo sadov, toda poslednja restavracija je potegnila ljudi na povsem drugo podrocje. […] Moram Vam priznati resnico, da že davno vec ne zaupam modrosti modrec[e]v, temvec v milost in pravicnost Boga, ki ima v rokah sreco narodov, in ki ne da, da bi propadel dober in nedol­žen narod, najsi hodijo njegovi voditelji od samozavesti in oholosti tudi po glavi. Tudi naš najvecji rodoljub, Mecen, vodja itd. je Bog, kajti ce ne bi bilo njega, bi že davno za­bredli in propadli. (Petre 1939: 236; Vraz 1877: 312–313) To poduhovljeno izpoved bi stežka pripisali avtorju zgoraj citiranega boje­vitega, jakobinsko intoniranega teksta, v katerem je utemeljeval, za kaj si pri­zadeva njegovo Kolo. Toda ne le da je Vraz oboje napisal v nekaj mesecih raz-like – obe pismi sta bili celo poslani istemu naslovniku. Na zacetku štiridesetih let se je Vraz s svojim na videz apoliticnim kvietizmom prikupil hrvaškim konservativcem, posebej duhovšcini. Zato je imel tudi »pri kandidaturi [za direktorja Matice] zagotovljene vse njene glasove« (Petre 1939: 254). Prav malo pred tem pa je Vrazovo poezijo zacela preganjati štajerska duho­všcina. Kajpada ne zaradi ilirizma, temvec zaradi eroticne liricnosti, katerega politicne razsežnosti smo omenjali na drugem mestu. Za napadi, ki so jih zdaj razširjali tudi Vrazovi »zapopljeni« vrstniki, je stal Franc Cvetko (nav. d.: 230) – štajerski preporoditelj prve generacije in eden trojice jožefinskih duhovnikov, na katero je za krajši cas intenzivneje vplival Primic. Ta je bil na zacetku štiridesetih let limbuški župnik »'strogo cerkvenega duha'«, znan po »›precejšnji nabožni noti'« (nav. m.). Ob Cvetku pa se lahko ponovno spomnimo iz prve izpeljane teze, da prva generacija štajerskih preporoditeljev zaradi svoje predmešcanske razredne strukture ni mogla uspešno reproducirati mešcanskih ideologemov. Preden pa se cisto na koncu spet vrnemo k njej, si oglejmo, kako so se medtem razvile poti ostalih štajerskih preporoditeljev prve generacije. Ilirizem kranjske in štajerske duhovšcine okoli leta 1840 Tudi na zacetku štiridesetih let 19. stoletja, ko je ilirizem dosegel Kranjsko, je zaznamovalo živo zanimanje zanj prav študente teologije. Na zacetku leta 1843 je bilo dvajset, tj. cetrtina vseh ljubljanskih teologov v ilirskem društvu (nav. d.: 220). Petre vzneseno, a z vrhunskim analiticnim pristopom piše: Radikalna narodna mladina – ki se zbira v semenišcu. Kakšno nasprotje! V enem tecaju slast po novem, v drugem težnja ohraniti vse konservativne moralne in življenjske pr­vine pri moci, na oblasti. Tam sunek v neznano, tu varnost podedovanih predsodkov proti vsemu novotarskemu, še vec, proti vsem poizkusom, kamor koli premakniti teži-šce družbe od trenutne uravnovešenosti dobe. Kako nemogoc pojav bi bil to v družbi z razvito socialno strukturo, in nasprotno, kako lep primer, da nosi vsak drobec v sebi zakonitosti svoje sredine, oziroma svoje celote. Tudi po generaciji petega desetletja XIX. stoletja se je še izvršil prenos tradicije slovenskega življenja, po kateri so bili duhovniki najštevilnejši narodni delavci. Razvoj k vsestranski izgraditvi slovenske družbe in s tem zvezani laizaciji inteligence še ni toliko napredoval, da bi se vecina borbene nove genera-cije, ki je prišla v višje šole, zbrala drugje. (Nav. d.: 217) Mladci po letu 1840 so bili še toliko bolj nagnjeni k reakcionarnosti, ker niso bili deležni ne jožefinske interpelacije ne sporadicnih protisistemskih for-macij, kot je bil krožek gospe Wastl; celo romanticne »novitete«, ki jih Petre postavlja nasproti dogmatizma, so bile v glavnem izrazito reakcionarne (od Kollárja do Gaja). Skratka, v casu najbolj neogibnih romanticnih vplivov, ki so vodili v tako opevano »pomlad« 1848, so se kranjski študentje teologije ogrevali za tip romantike, ki ni imel popolnoma nobene socialne zahteve – želel pa si je neko­liko bolj liberaliziran odnos do eroticne lirike. A to je bil prej znak menjave generacij kot pa politicne diferenciacije. Posreden dokaz za nevprašljivo kon­servativnost ljubljanskega semenišcnega ilirskega društva je, da ga ne vlada ne katoliška cerkev ves cas delovanja od 1839 do 1844 ni nikoli sankcionirala, in to celo ceprav je imelo društvo sestanke, knjižnico in celo narocene casopise (nav. d.: 221). Ce ob tem pomislimo, kako so bili v istem casu onemogoceni njihovi starejši progresivni rojaki, je jasno, da ilircev med mladimi ljubljanskimi duhovniki ne bi mogli pojmovati kot subverzivno tajno ložo, temvec prej kot romantiziran podaljšek oblasti. Kar pa še ne pomeni, da se napadi nanje niso vrstili tudi med duhovniškimi vrstami. Tako na Kranjskem kot na Štajerskem duhovniški stan okoli leta 1840 gibanja ni zgolj oskrboval z novimi silami, temvec jih je v mnogih pogledih od njega tudi odvracal. Prav kakor na zacetku tridesetih let je vsaka generacija štu­dentov teologije zelo hitro po posvetitvi (pogosto pa še prej) ostala brez vecine prej navdušenih ilircev. Razlogi so bili najveckrat povezani s pomanjkanjem casa zaradi številnih obveznosti, ki jih je terjala cerkvena služba. Nekaj vec kot desetletje prej pa je bilo tudi ideoloških trenj. Vcasih je preporoditelje konser­vativno vzdušje povsem potrlo – podobno kot leta prej Jakob Košar je v istem casu Trstenjak, tedaj bogoslovec, pisal iz graškega semenišca: Pri nas je vedno mrkobnejše in temacnejše, celo svetilke po hodnikih gore že slabotnejše in motnejše, ce ugasnejo te, ne bomo vec sinovi luci, ampak teme v pravem pomenu bese­de. Nedavno sem poprosil ravnatelja, da bi mi narocili iz knjižnice Glagolita Clozianus, toda, da bi imel kaj opravka, kakor je rekel, mi je dal Lichtblicke aus dem Priesterleben znanega Hohenloha, katerega egoisticni jezik in samoljubje sta me bolj motila, ko krepi-la, prav nic pa me ne poucila. In še to me vcasih tlaci, da pri tovariših ne najdem nikakega socutja, nikakega smisla za znanost, vsaj ne pri vecini, nic drugega kot grobe predsodke, surovosti ali slepo papigovanje. Prava revšcina je. (Petre 1939: 222) V nekaj letih je Trstenjak, ocitno ne povsem prostovoljno,264 v celoti zavrnil ilirizem in mu v clanku o Slomškovih Blažetu in Nežici, paradoksno, izstavil prvo slovensko (upraviceno in pertinentno) javno socialno orienti­rano kritiko: »Tukaj bi svetovali Hrvatom, naj vendar enkrat zacno resno misliti na t. i. preprosto ljudstvo; kaj pomagajo vse geografije, zgodovine, pesmice in druge take reci, ce ostane velika vecina naroda še vedno v nekdanji temi.« (Nav. d.: 300) Nenadna rast protiilirskega sentimenta med duhovšcino pa ni bila posledica kriticne socialne refleksije, temvec togosti tistega dela duhovšcine, za katerega je bil celo etnicni nacionalizem prevraten. Poleg tega sta v protiilirskem sen-timentu, ki se je pocasi krepil tako na Kranjskem kot na Štajerskem, sovpadli propaganda nemške fevdalne reakcije na Kranjskem in propaganda nemških liberalnih nacionalistov. Ti nacionalisti so imeli kot domnevni »prevratneži« na duhovšcino seveda manj vpliva. Mogoca pa je neka druga navezava – cerkev je bila nemškim antiklerikalnim in republikanskim zahtevam tako nenaklo­njena, da je ilirizem (kljub sumnicavosti do romantike) dopustila kot branik proti nemškemu svobodomiselstvu. Da je bila pri tem uspešna vsaj na Štajerskem, kaže pismo Oroslava Cafa Muršcu. Caf, ki ga je, kot smo omenili, Vraz povsem odpisal, ko se je »zapópil«, je maja 1848 razlagal: Te preklete pare pravijo ljudstvu: Le ne poslušajte duhovnikov, ne podpišite se, deržite se raji Nemcev, zakaj? duhovniki pre to delajo, da bi se ženili radi, da bi Vas Rusom ino krivi veri v pest spravili, ce pak, ve, z Nemci deržite, ne boste imeli ne tlake opravljati, 264V letih 1843–1844 je vodstvo graškega semenišca zacelo ustavljati panslavizem med mladimi, po Kremplovem pricevanju pa so morali slovenski teologi pred odhodoma na pocitnice podpisati reverz, da se ne bodo vdajali panslavizmu (Petre 1939: 283). ne desetine, desetega peneza, kazni, veršnika, ne mešnikom meš, pogrebšine, pac štole placevati. (Petre 1939: 337) Ta odlomek zelo nazorno prica tudi o tem, kaj vse so morali Cafovi farani placevati še maja 1848 – in kako stoicno je to prenašal pripadnik druge gene-racije štajerskih preporoditeljev, ko je bentil cez »preklete pare«. Cvetkov primer, ki smo se ga dotaknili najprej, lahko zavede. Ce si ogledamo glavnino tistih psevdorazsvetljenskih avtorjev, ki so bili v štiridesetih letih še živi, moramo ugotoviti, da so številni ilirizem zelo toplo sprejeli. In verjetno je k temu prispeval tudi Vrazov odlocen, premocrten zgled. Zgovorno je, da je Danici, ko je ta dosegla Štajerce in Korošce, najvec pozornosti naklonila prav starejša generacija preporoditeljev, med drugimi Anton Krempl, Koloman Kvas in Urban Jarnik (nav. d.: 115–117). Nekatere izmed njih na zacetku šti­ridesetih let najdemo med najbolj vnetimi štajerskimi pristaši ilirizma. Med drugim so ilirci postali Vrazov osnovnošolski ucitelj in sorodnik Mihael Jaklin, Anton Krempl, ki je Vraza na Ptuju pripravljal na ugoden prehod v gimnazijo, in celo Peter Dajnko, ki se mu je mlada generacija kategoricno odrekla – vsi trije duhovniki. Ker so mladi graški romantiki leta 1830 Dajnka tako radikalno zavrnili, je pri njem morda najbolj zanimivo, da ga deset let pozneje vidimo med navduše­nimi pripadniki ilirizma. To je še toliko bolj nenavadno, ker je bila ceška pisava, najmanjši skupni imenovalec ilircev, tako drugacna od tiste, ki si jo je precej dolgo prizadeval uvesti sam. Razumljivo je torej, da ga za rabo ni neposredno navdušil tedanji preporoditeljski podmladek. In res se je Dajnko, kot opozarja Kidric, še leta 1836 gajice otepal, ker se ni nehal nadejati, da bi njegovo pisavo res sprejeli. Šele ko je videl, da ceška pisava izpodriva tudi bohoricico, se je zanjo ogrel in jo odtlej redno uporabljal. Potem ko je ob crkarski pravdi za nekaj casa resigniran opustil pisanje, pa je z novim sredstvom spet zacel ustvarjati (Kidric 1925: 114). Še naprej pa ni bil prav nic navdušen nad ilirskim povezovanjem, kaj šele nad slovenskim. Kot je leta 1841 pisal o »sosednih si hrvatskih, ogrskih in štajerskih Slovencih« (zaradi speci­ficnega besedišca pušcamo izjavo v izvirniku): »Der kroatisierende Dialekt ist unter obbesagten Zusammengränzlern beliebter als der krainische und kärn­tnerische.« (Ilešic 1910: 417) restavraciji, pa je romantiko vzhodno od Francije temeljno naddolocala metter­nichovska reakcija. Tako je bila pri vsakršnem nekricnem eklekticizmu velika verjetnost, da bo zapadel v protiemancipatorne sistemske tokove. Starejšim štajerskim preporoditeljem se je zgodilo prav to: le delno definirani in skozi absolutizem pretihotapljeni razsvetljenski pojem naroda je ob vzponu reak­cionarne romantike dobil povsem nove razsežnosti. Tako so skupaj s svojimi nekdanjimi ucenci scasoma pristali v objemu desnoromanticne ideologije, ki se je s prejšnjo – najsi govorimo o razsvetljenstvu ali jožefinizmu – izkljucevala. Oznacevalec narod, ki ju je povezoval, ju je v resnici locil, saj se vse ostale raz-like med ideologijama prepletejo prav pri pojmovanju naroda. To diskrepanco je sicer že okoli leta 1810 nakazala ideološka intervencija Janeza Nepomuka Primica, ki pa, kakor smo se lahko prepricali, (najbrž tudi zaradi svoje kratko­trajnosti) ni zares nacela obstojecih embrionalnih štajerskih predstav o narodu. Zaradi ideološke evidence, ker so torej Slovani res predstavljali vecinoma tretji stan, so v etnicni nacionalizem najbrž zapadli enako zlahka kot Vraz (precej verjetno pa še lažje, saj se jim v tridesetih letih ni bilo treba intelektualno spo­pasti s progresivnimi ideologemi Prešeren-Copovega kroga). Vcasih se bližina ali celo prepletenost obeh ideologij naroda še pozna iz njihovih ugotovitev. Prav to lahko opazimo pri Kremplu. Ta je, kot ugotavlja Petre, v nasprotju s komerkoli od mlajše generacije (ki je bila razsvetljenskim ideologemom v kakršni­koli inacici izpostavljena še bistveno manj casa od prve), že pisal »o nepravil­nosti nemškega ravnanja s Slovenci. V nicemer se ni izpremenilo tisocletno sovraštvo nemštva proti Slovencem, še vedno nimajo zanje drugega kot prezir, niti sedaj, v devetnajstem stoletju!, jim ne priznajo, kar so sami imeli že v devetem, šol z narodnim jezikom – je pisal v tej dobi.« (Petre 1939: 182) Izpostavljanje prezrtega slovenskega tretjega stanu, ki se mu zaradi nemških oblastnikov godi krivica, je vsekakor ostalina razsvetljenskega osredotocanja na ljudstvo. Po drugi strani je psevdohistoricna utemeljitev dveh etnij in celo njunega profiliranega tisocletnega odnosa znacilno panslavisticni ideologem. Prav Kremplu pa gre nemajhen del zasluge, da se je (tako nekranjska) gajica nazadnje uveljavila tudi v kranjskem javnem življenju. V štiridesetih letih se je z njo prav zaradi vecje povezanosti s Kranjci zavzemal pri Bleiweisu. Ta jo je nazadnje vpeljal v Kmetijske in rokodelske novice, s tem pa odlocilno vplival na njeno nadaljnjo rabo v slovenšcini (nav. d.: 291–292). Vidimo lahko torej, da je Kremplu uspelo, kar deset let prej Vrazu ni: pan­slavisticne težnje usmeriti v povezovanje s Kranjci. Toda ni bila toliko dru­gacna Kremplova taktika, pac pa razmere na Kranjskem. Intelektualno sre­dišce kranjske dejavnosti je bil na zacetku tridesetih let cbelicarski krog, ki je povezovanje s panslavisti odbil zaradi politicnih stališc. Potem ko je cenzura zadušila Cbelico, ko so Cop, Smole in Korytko267 umrli in je na primer Fister emigriral, se je kranjsko delovanje skoncentriralo okoli konservativnega slo­venskega cehovskega mešcanstva, popolnoma podvrženega cesarju in Metter­nichu, kakršnega je poosebljal Janez Bleiweis.268 Dokaz vec, da se je konser­vativna romantika lažje povezala z najkonservativnejšim bidermajerjem kot s progresivno romantiko269 – in razlog vec, da se enotnosti (literarno)zgodovin­skega pojma romantike še bolj gleda pod prste. Veliki slovanski kongres in zadnja leta Po praški izdaji Gusel i tambure Stanko Vraz ni napisal nobenega velikega literarnega dela vec. K temu je gotovo prispevalo tajniško delo za Matico,270 poleg tega pa se mu je vse peto desetletje 19. stoletja hitro slabšalo zdravstveno stanje. Že na smrt bolan (Granda 2010b: 125) se je slaba tri leta po prvem obisku Prage drugic in zadnjic odpravil v ceško prestolnico. Tja je potoval kot eden od dveh izvoljenih podpredsednikov velikega slovanskega kongresa, ki je potekal v Pragi od 2. do 12. junija 1848. Stanko Vraz je bil burne pomladi 1848 267 Še pred tem se je Korytko – tudi zaradi Vrazovega zgleda – vse bolj bilžal pansla­vizmu, toda glede slovensko-hrvaškega vprašanja je imel nanj vecji vpliv Prešeren (Kidric 1910: 222–231). 268 Oziroma kot se je v pismu Bleiweisu ustrezno izrazil Anton Martin Slomšek: »[K]jer ste vi, tam se ni bati prekucij.« (Granda 2010a: 335) 269 Dejstvo, da pri vseh treh smereh lahko v estetskem smislu govorimo o prepletajocih se vplivih romantike in bidermajerja, samo še bolj poudari potrebo po jasnejši soci­alni locnici. 270 Vraz je leta 1845 neuspešno kandidiral za vodstvo stolice za narodni jezik; težko je z gotovostjo reci, ali so njegova spletke, s katerimi si je prek Šafárika na vsak nacin želel zagotoviti to mesto, kaj zalegle (morda so imele tudi nasprotni ucinek od žele­nega), toda ko je vodstvo stolice prevzel Vjekoslav Babukic in se je tako izpraznilo mesto tajnika Citalnice in Matice, je bil zanj izbran Vraz. Vsekakor je najverjetneje vsaj malo pripomogel (zlasti mednarodni, od tega pa predvsem praški) sloves Kola – ki ga je Vraz nazadnje spravil pod okrilje Matice (Petre 1939: 249–252). v Zagrebu kot clan Jelaciceve narodne garde. Bil je eden od petih Slovencev, ki jih je odbor za slovanski kongres 30. aprila posebej povabil (nav. m.). Poleg tega je bil Vraz že od zacetka predviden tudi kot eden od štirih clanov hrvaške delegacije (Petre 1939: 322). Veliki slovanski kongres pomeni enega velikih trenutkov panslavisticnega gibanja, na katerega se še danes z veliko mero romanticnega zanosa gleda v sklopu revolucionarnega leta 1848. Celo Kohn (1960: 69–101), ki do etnicnih nacionalizmov gotovo ni gojil posebno toplih custev, opisuje slavisticni kon­gres z veliko mero simpatije. Vseeno je treba, predvsem v navezavi na raziskavo, poudariti, da gre za izrazito reakcionaren poganjek tedanjega mešcanskega vrenja. Kongres so podpisniki (zavedni pan- in avstroslavisti, med katerimi je bil tudi zdaj na Dunaju delujoci Miklošic)271 sklicali kot protiutež vsenemških volitev poslancev v frankfurtski parlament. Te je združeno nemško liberalno mešcanstvo sklicalo na zacetku marca. Zahteve frankfurtskega parlamenta so namrec implicirale prikljucitev številnih pokrajin s pretežno slovanskim tretjim stanom nemški državni zvezi. V strahu pred stopnjevano germanizacijo in dokoncno izgubo slovanskih narodnih avtonomij so se panslavisti zavzeli, da slovanske dežele ostanejo zunaj zveze, jamstvo za to pa so videli v ohranitvi Habsburške monarhije. 271 Spomnimo, kar je sicer splošno znano, vendar se zaradi Miklošicevega slovesa le redko uporabi proti njemu: roka, ki je tako besno precrtala Prešernovo hvalo svo­bodomiselnim revolucionarjem v Zdravljici, je bila ista roka, ki je podpisala proglas za praški slovanski kongres. Dodajmo, da v tem ni nikakršnega protislovja in spom­nimo na progresivnega gorenjskega duhovnika Antona Fistra (oziroma Füstra) iz Radovljice, ucenca drugega svobodoumnega duhovnika, Jakoba Zupana. Fister je pripadal Prešernovemu ožjemu krogu, preden je zaradi politicno zaostrene klime ob preiskavi Jakoba Zupana zapustil Ljubljano (Britovšek 1980: 29). 12. marca 1848 je bila njegova dunajska pridiga eden od sprožilnih momentov mešcanske revolucije (nav. d.: 33). Boris Paternu ga skupaj z Linhartom, Copom in Prešernom imenuje v cetverico, ki ji v »zgodovini našega mišljenja« pripiše nic manj kot »dokoncen izstop iz mocno podaljšanega slovenskega srednjega veka in nagel, globok prodor v novodobno zavest« (Paternu 1980: 101). V luci Miklošicevega podpisa podpore reakcionarnemu slovanskemu kongresu je zgovorno, da je Fister septembra 1849 skupaj s Karlom Marxom in še tremi naprednimi nemškimi izobraženci podpisal apel podpore nemškim politicnim emigrantom (Ciperle 1979: 29–30). Podpisniki so tako 1. maja izdali razglas, ki je vse »zavedne Slovane« vabil na kongres v Pragi. Manj znano je, da je kongres predlagal ilirec Ivan Kukuljevic Sakcinski v Gajevih Narodnih novinah že 18. aprila istega leta. Prav on je v ta namen priporocil Prago, kar so Pražani z veseljem sprejeli, idejo pa so nato raz­širjali Šafárik, Palacký, Karel Havlícek Borovský in Ladislav Rieger (Neubauer idr. 2004: 273; Drechler 109: 160; Petre 1939: 321). Ob tem so hote ali ne spregledali dejstvo, da so nemški mešcani volitve sklicevali v sklopu revolucionarnih dejavnosti, s katerimi so želeli strmoglaviti fevdalizem in povezati fevdalno razkosana obmocja. Nasprotno so se pan-slavisti v osupljivo naivnem prizadevanju k fantazmatski slovanski samobit­nosti nagibali pod okrilje zdaj habsburške krone zdaj ruskega carja (nav. d.: 320). S tem so si panslavisti pravzaprav prizadevali k nemogocemu – svoje mešcansko strukturirane zahteve po narodnem zedinjenju in slovanski nadna­cionalni slogi so naslonili na najbolj toge evropske predburžoazne monarhije. V nasprotju z nemškimi, madžarskimi in zlasti italijanskimi zahtevami v istem casu je slovanska samobitnost de facto implicirala popolno zlizanost z absolu­tisticno oblastjo in cerkvijo, ne pa avtonomije (torej samobitnosti) od njiju. Havlícek Borovský, pesnik, ki je na Vraza ob prvem obisku Prage sicer napravil izjemen vtis (a ocitno žal ne dovoljšnega), je bil med redkimi pristaši panslavizma, ki so se zaradi nepremostljivega protislovja od njega vsaj deloma odvrnili.272 A Havlícek je bil v svojem pojmovanju precej osamljen. Poleg Vraza je bil med petimi Slovenci, ki jih je odbor povabil posebej, tudi Muršec, ki pa se kongresa ni mogel udeležiti. Zato se je novoustanovljeno graško društvo Slovenija, sestavljeno pretežno iz štajerskih proilirskih prepo­roditeljev, maja posebej dejavno podalo v iskanje drugih mogocih štajerskih 272 Havlícek ni bil revolucionar (kakor ga imenuje Drechsler /1909: 160/), temvec avstroslavist. Upe v povezovanje z Rusi je izgubil po obisku Rusije, na katerem je bil hišni ucitelj. Tudi njegovi pogledi na Jude so bili – zlasti na zacetku delovanja – za nekoga, ki je zavrnil etnicni panslavizem, presenetljivo zaostali. Njegova daljnovi­dnost je bila zlasti v tem, da je v štiridesetih letih med prvimi predlagal politicno združenje Cehov in (ogrskih) Slovakov. Tega sicer leta 1848 ni predlagal nobeden od treh potencialnih modelov prihodnjega ceškega povezovanja, ce ne štejemo utopic­nega panslavizma, ki pa je želel vse slovanske narode povezati v eni državi (Neubauer idr. 2004: 271–272). odposlancev na kongres. V ta namen so zaceli clani zbirati tudi denarna sred­stva. Po narocilu Štefana Kocevarja je Ignacij Orožen v dveh dneh zbral 35 goldinarjev za odposlanca. Vseeno ga niso in niso mogli najti, zaradi cesar je med clani društva »zavladala panika, da bodo Štajerci ostali brez zastopnika« (Granda 1974: 66; prim. Petre 1939: 322). Po slabem mesecu brezuspešnega iskanja je graška Slovenija 27. maja tudi sama pooblastila Vraza, da jo v Pragi zastopa kot posebni namestnik »okroga Marburžkega«. Tri dni zatem je v Prago poslala posebno »skromno in nejasno« (Granda 1974: 67) napisano spomenico, ki jo je kot tajnik Slovenije sopodpisal Muršec. Ta znacilno orisuje reakcionarne okvire vseslovanskega kongresa, ki ga sicer nekriticni zgodovinarji pogosto postavljajo ob bok revolucionarnim projektom pomladi 1848: [D]a se naša presvitla cesarska rodbina, kteri smo ze vsim sercem privrženi pri vladi, naša austrijanska država v svoji samostalnosti in nezavisnosti in naša narodnost v svojeh njej ustavno podeljenih in pridobljenih pravicah neoskrunjeno zdrže. Mi Slovenci si ne želimo od indot postav in pravic, kakor od našega premilega cesarja in austrijanskega, ustavno državnega zbora. (Nav. m.) Štajersko je poleg Vraza sicer zastopal clan sestrskega dunajskega dru­štva Slovenija Alojz Šparovec, ki mu ocitno niso bile znane peripetije graške Slovenije pri iskanju delegatov. Tako je tik pred zacetkom kongresa 1. junija Muršcu pisal iz Prage, naj vendarle pošljejo še kakšnega Slovenca, saj sta on in drugi delegat dunajske Slovenije Anton Globocnik premalo. Vraz je imel namrec kot podpredsednik prevec dela in se ni mogel udeleževati partiku­larnih razprav v razlicnih jezikih o trenutnih problemih posameznih nacio­nalnih gibanj. Kot omenja Granda (nav. m.), bi zaželeni delegat tako ali tako ujel kvecjemu konec kongresa. Stanko Vraz seveda ni zmogel toliko razsodnosti kot Havlícek, temvec je na kongres zrl z dobršno mero romanticne zavzetosti. Kot dokazuje njegova korespondenca, se je tik pred potovanjem zavzeto posvecal predvsem svoji noši. Dal si je popraviti staro huzarsko sabljo (»cordo«) brez stranic, in jo tik pred potovanjem poslal Kocevarju v Podcetrtek, naj jo odpremi naprej v Gradec Muršcu. V Zagrebu namrec ni bilo obrtnika, ki bi ji znal popraviti rocaj in izdelati nožnico (Granda 2010b: 125, Petre 1939: 322). V Pragi je kot ostali (prav tako oboroženi) clani hrvaške delegacije nosil slikovito ilirsko surko in crvenkapo z zvezdo danico in polmesecem. To je bilo po Drechslerjevem romantiziranem porocanju Pražanom tako všec, »da so tudi Cehinje zacele nositi našo narodno nošo in samokrese za pasom« (Drechsler 1909: 162). Vraz se je prijavil takoj po prihodu v Prago, in sicer kot Slovenec. Kljub zunanjemu sijaju in razmeroma jasnemu okviru, ki je naddolocal razpravljanje, je bilo vzdušje pestro in neenotno. Delegacije pod vodstvom Františka Palackega so bile razdeljene v tri skupine z Rusi, Ukrajinci in Poljaki, Cehi in Slovaki ter Srbi, Hrvati in Slovenci. Glede na to, da so se vprašanja v povezavi s frankfurtskim parlamentom usode Srbov dotikala znatno manj kot Slovanov pod Habsburžani, cudi, da so bili Srbi številcno neprimerno bolje zastopani kot Hrvati in Slovenci (nav. d.: 162). Že entnicnonacionalisticna delitev na tri skupine je seveda mocno otežila sprejemanje politicnih sklepov. Razpravljavci so se pogovarjali v razlicnih slovanskih jezikih in zasilnih lingvah frankah,273 dokler niso nazadnje sklenili, da bodo razpravljali v osovraženi nem-šcini. Znotraj treh skupin pa so se med seboj kosali razlicni pogledi na vlogo slovanskega politicnega in kulturnega boja. Ti so segali od prevladujoce vda­nosti Habsburžanom (ki jo je zastopal tudi Palacki) do navidezno radikalnih teženj po slovanski avtonomiji. To je z dobršno mero panslavisticne naivnosti zagovarjal ruski delegat, anarhist Mihail Bakunin. Kljub domnevnemu pluralizmu pa se njihovi pogledi niti niso toliko raz­hajali, kot so »zavedni Slovani« radi verjeli. Ce nic drugega, so bili že od samega zacetka precej predvidljivi (zaželeni) sklepi kongresa, saj je šlo ocitno v veliki meri za manifestacijo slovanske zvestobe habsburškemu absolutizmu. Uradno je bilo sicer doseženo soglasje, da avstroslavizem »ni obvezna osnova za delo kongresa«, a po drugi strani v tem trenutku niti Bakunin ni odklanjal vsaj provizoricnega avstroslavizma (Zwitter idr. 1962: 99). Toda preden je kongres pripeljal do kakršnihkoli sklepov v treh skupinah ali celo nasploh, je 12. junija vojska avstrijskega generala Alfreda I. zu Windisch-Grätza (1787– 1862) zasedla Prago in razgnala kongresnike (Petre 1939: 322–323, Drechsler 1909: 158–166). 273 Globocnik in Šparovec sta imela tako v južnoslovanski skupini nemalo težav s komunikacijo v iliršcini. To je bilo posebno problematicno, saj je pogovor potekal v smeri, ko se slovenske zahteve niso povsem ujemale s hrvaškimi in srbskimi. Windisch-Grätzova okupacija Prage je (za razumne zgodovinarje) jasen pokazatelj totalne reakcionarne naddolocenosti oblikujocih se slovanskih naci­onalizmov. Za absolutisticno oblast je bila tudi manifestacija zvestobe tej isti oblasti problematicna, ce je (pa cetudi le od dalec in le v retoriki) kakorkoli spo­minjala na (tedaj dejansko subverzivno) nacionalisticno združevanje Nemcev ali Madžarov. Tako so že sicer upogljive in reformisticne (proto)nacionalizme Slovanov, ki so bili v vseh pogledih na isti strani barikad kot habsburška oblast, še dodatno oklestili. To je bila anticipacija Bachovega absolutizma, ki je nee­noten plamen politicnih sprememb druge polovice štiridesetih let 19. stoletja dokoncno zadušil. S tem pa se je za vselej sklenilo obdobje, ko je evropsko mešcanstvo sooblikovalo emancipirane politike.274 Vraz je moral 14. junija, kot je zapisal, »hote ali nehote« zapustiti Prago. Bolehen in skrušen je v naglici tam pozabil crvenkapo, sablje pa po kontrare­volucionarnem udaru sploh ni smel vzeti domov. V naslednjih mesecih je kot clan zagrebške narodne garde (ki je imela nasprotno funkcijo od na primer pariške – ni se bojevala na okopih revolucije, temvec jo je preprecevala)275 stal ob strani banu Josipu Jelacicu in njegovemu saboru. Potem ko je Kolowrat sugeriral, naj oblast nad Hrvaško prevzame dvoru podložni moderni ban (Hobsbawm 1968: 187), so se stvari odvijale z veliko naglico. Krajevnega polkovnika Josipa Jelacica je spomladi kot primernega za habsburške kontrarevolucionarne interese predlagal Gaj. Zamisel je najprej požela simpatije nadvojvode Janeza, dodatno pa so ga na dunajskem dvoru 274 S potencialno castno izjemo druge svetovne vojne in dveh desetletij po njej; tedaj je namrec del zahodne buržoazije deklarativno odstopil tako od fašizma kot od njemu sorodnega nebrzdanega liberalizma, ki je z recesijo kapitalisticnih gospodarstev leta 1929 fašizmu in vojni na široko odprl vrata (kakor je sklenila tudi konferenca v Bretton Woodsu), skratka od dveh osrednjih buržoaznih projektov obdobja med obema vojnama. Vendar je šlo tu za del mešcanstva, ki se z bolj socialno agendo distancira od drugega, protidemokraticnega dela mešcanstva (kakršen se je po naftni krizi iz leta 1973 znova okrepil in konec osemdesetih let spet zavzel svet, odtlej pa prav tako ubira predvidljivo in že pred skoraj stoletjem uhojeno pot – cas, ko je evropsko mešcanstvo (ali del njega) predstavljalo branik proti predrazsvetljenskim verskim in politicnim tokovom (ali ko bi celo trajno prisostvovalo v revoluciji), pa je v Evropi vseh pogledih minil sredi 19. stoletja. 275 Krono in druge plemiške insignije je imela tudi na svoji zastavi. podprli predstavniki hrvaškega in konservativnega ogrskega plemstva, npr. magnata in Jelaciceva prijatelja Metell Ožegovic Barlabaševecki in Franjo Kulmer (Zwitter idr. 1962: 95; Borošak-Marijanovic 1998: 17–19, 30). Jelacicevega novega sabora (torej zbora oziroma parlamenta) iz aprila 1848, ki je izšel iz tega procesa, ne smemo razumeti v pomenu parlamentarizma, ki se je oblikoval v moderni politicni kulturi. Sabor se je naslanjal izkljucno na (domnevno) hrvaško državnopravno tradicijo, v kateri je sabor pomenil toliko kot ustolicevanje bana. Tako je bil »parlamentarizem« novega sabora predvsem v tem, da je psevdoparlament potrdil Josipa Jelacica kot bana (nav. d.: 21). Glede parlamentarnega razpravljanja pa je bil Jelacic precej jasen že v absolutisticno intoniranem proglasu slab teden pred tem, v katerem je formu­liral svoj program. V njem se je demagoško zavzel za (z enako besedo) sabor v povsem modernem politicnem pomenu ustanove, kjer se razpravlja o »osnovnih državnih zahtevah in državnopravnih vprašanjih« (nav. d.: 19). V isti sapi je v proglasu nadaljeval: »Dokler se ne sklice sabor združenih kraljevin, […] pa se je vselej obracati zgolj in samo name kot na vrhovnega ozemeljskega poglavarja, postavljenega od Njegovega kraljevega Velicanstva.« (Horvat 1906: 117) Glede na njegov politicni (ne)razvoj ne cudi, da je Stanko Vraz kot zvest avstrijski rojalist podprl tudi Jelacicevo pomoc pri unicenju dunajske revolu­cije. Jelacic je skupaj z istim Windisch-Grätzem, ki je nekaj mesecev pred tem razgnal praški slovanski kongres, razbil madžarske cete, ki so pod vodstvom Lajosa Kossutha prihitele na pomoc dunajskim revolucionarjem. Za to »juna­štvo« je bil 2. novembra na Dunaju sprejet z vsemi castmi (Neubauer idr. 2004: 280–281).276 276 Kljub Jelacic-Windischevi akciji je revolucionarni sentiment med madžarskim ljud­stvom še naprej prevladal in se kot unikum v restavracijski Evropi še vec let mani­festiral v kmeckih gverilah, ki jih je vodil razbojnik Sándor Rózsa. Tudi Kossuth se je bojeval do konca – aprila 1849 so Madžari odstavili monarha, dokoncno pa jih je Dunaj brutalno zatrl šele v naslednjih mesecih (do avgusta), ko je na pomoc poklical rusko vojsko, to »najvecje orožje reakcije« (Hobsbawm 2011: 21), s cimer sta osrednji fevdalni utrdbi še enkrat prakticno manifestirali, za kakšno politicno kulturo so se vedé ali ne ogrevali panslavisti in drugi avstrofili. 24. novembra je cesar Ferdinand I. ob podelitvi križa Leopoldovega reda za zasluge Jelacicu naravnost pisal: »Ko sem Vam podelil dostojanstvo hrvaškega bana, sem z gotovostjo pricakoval, da boste odgovorili zaupanju, ki sem ga imel v vas. Cedno ste mu odgovorili z neomajno zvestobo, hrabrostjo in vdanostjo, zlasti pa s cvrsto obrambo interesov Cesarstva sredi nedavnega dogajanja.« (Prister 1998: 59) V nasprotju z Vrazom in številnimi drugimi panslavisti se je Kocevar zaradi Jelacicevih kontrarevolucionarnih ukrepov od njegove politike kmalu odvrnil (Petre 1939: 329, 339). Novi cesar Franc Jožef I., ki je še golobrad lastnorocno podpisal smrtno obsodbo približno petstotih voditeljev revolucije (Repe 2016: 44), je svojo hvaležnost ilirskim avstroslavistom izkazal s tem, da je po oktro­irani ustavi marca 1849 z oporo v vojski, aristokraciji in birokratskem apa­ratu (in – nasproti Drechslerjevemu mitologiziranju – v Jelacicu) za vec let odpravil v glavnem vse (sicer drobtincarske) pridobitve zadnjih let v avstrijski monarhiji.277 Hrvatje so bili tako ob ustavo, avtonomijo županov in kratkotrajni psevdoparlamentarizem. Do politicnega življenja so imeli ponovno dostop le plemici, kar je bilo nazadnje odpravljeno šele dve leti po koncu Bachovega absolutizma leta 1861 (Drechsler 1909: 173–174). Potrti ilirci so se okoli leta 1850 z izborjenim položajem, ki jim ni bil naklo­njen, spopadali vsak po svoje. Dotolceni Gaj je »do mirnejših casov« ukinil vse konservativnejšo Danico, Petar Preradovic pa se je obupan predal duhov­nosti. Nasprotno se je Kukuljevic posvetil izkljucno znanosti, Janko Draškovic pa se je najprej prepriceval, da je zdaj vse bolj mirno, toda kmalu zatem potrt povsem izginil iz hrvaškega politicnega življenja (nav. m.). Stanku Vrazu se je bolezen po obisku Ljubljane v drugi polovici leta 1848 še poslabšala.278 Za vec mesecev je utihnil in obležal priklenjen na posteljo pri Kocevarju v Podcetrtku (nav. d.: 169). Nato se je do smrti leta 1851 po svojih najboljših moceh trudil 277 Ali, s parafrazo Marxa: Kar so Nemci in Madžari dobili za kazen, to so Slovani dobili za nagrado. Naj podam še zadnjo ilustracijo reakcionarne naddolocenosti vecine slo­ vanskih nacionalizmov; celo ceški radikalci – dotlej najnaprednejša struja v ceški mešcanski politiki – so se od Jelacica odvrnili šele z njegovo deklaracijo o popolnem zaupanju Windisch-Grätzu 2. marca 1849 in vpeljavo oktroirane ustave dva dneva pozneje (Zwitter idr. 1962: 106). 278 Še pred tem je dunajska Slovenija, ki ji je predsedoval Miklošic, Vraza priporocila za avstrijski državni zbor (Drechsler 1909: 169). za ponovno oživitev delovanja uradno še vedno obstojece Matice hrvatske. Leta 1850 je po treh letih neizhajanja poskusil obuditi Kolo (ki ga je leta 1847 že izdajala Vrazova Matica) in uredil še njegovo sedmo številko (Petre 1939: 342–343; Drechsler 1909: 168–172, 178). Po njegovi smrti je (edini) ilirski slikar Vjekoslav Karas po Vrazovi posmrtni maski naslikal portret. Ta je bil vzor seriji portretov razlicnih slikarjev, ki pa so se vse bolj oddaljevali ne le od živega Vraza, temvec tudi od njegove posmrtne maske. Za življenja Vraz ni bil fotografiran, njegov edini (slikarski) portret pa je leta 1841 naslikal neki Lerois. Sicer so se vsi podatki o njem izgubili, domneva pa se, da je bil potujoci slikar (Drechsler 1909: 181–182). Na crno-beli fotogra­fiji, ki se v clankih o Vrazu na spletu pojavlja precej pogosto, v resnici ni upo­dobljen slovensko-hrvaški pesnik Stanko Vraz, temvec ceški fotograf Enrique Stanko Vráz (1860–1932). Vrazova smrt v letu 1851 sovpade z zacetki množicne nacionalisticne mobi­lizacije med Slovenci. Tako pravzaprav šele razpravljanje o recepciji Stanka Vraza v celoti spada v cas razvitega (tokrat nedvoumno) nacionalizma, ki bi ga kot takega priznala vecina raziskovalcev, na katere se v raziskavi opiramo. To pomeni, da so konfabulatorji slovenske nacionalne ideologije lahko že ob porocanju o smrti njegovo ime ponesli med toliko Slovencev, kot bi se Vrazu v njegovih prizadevanjih še nekaj let nazaj zdelo nepredstavljivo. Hkrati so konfabulatorji novemu obcinstvu poleg novic o Vrazovi smrti posredovali tudi mitiziran vidik njegovega življenja. In prav ta mitizirani vidik je za številne Slo­vence in Slovenke pomenil prvi stik z Vrazom. A ceprav so bile namere konfa­bulatorjev podobne Vrazovim, je odnos, ki si ga je vse vec Vrazovega novega in hitro rastocega obcinstva o pesniku ustvarilo, šel v smer, kakršne si nikakor ne bi mogel želeti. V zadnjem delu monografije bomo poskusili pokazati, kako se je to zgodilo. Recepcija Stanka Vraza v luci prešernovskega mita Mocnikova Julija V razdelku, ki nemara prinaša nekaj najpomembnejših ugoto­vitev študije, bomo obravnavali Vrazovo posmrtno vlogo v slovenski nacionalni ideologiji. Tudi na tem mestu se bomo vsaj posredno naslanjali na opredelitve ideologije, kot jih je v spisu Ideologija in ideološki aparati države leta 1970 podal Louis Althusser. Predvsem pa se bomo opirali na dognanja Rastka Mocnika, ki izhaja iz Althusserja, vendar ga na dolo-cenih tockah tudi temeljito dopolnjuje. V Juliji Primic v slovenski književni vedi (2006) je uvedel nekatere koncepte, pomembne za našo raziskavo, zlasti kar se tice vpeljave mita. Mit lahko konceptualno pojmujemo kot Lévi-Strauss, torej ne v pomenu izoblicenih dejstev (kar lahko vidimo pri Barthesovi definiciji), temvec kot družbeno vez, ki skupnosti šele omogoca, da dejstva konstituira (Mocnik 2006: 5–6). Po drugi strani je Barthesovo pojmovanje (ceprav z varovalko, da skupnosti pred sekundarno, mitsko »predelavo pomena« ne pripišemo neka­kšne distinktivne avtenticnosti) mogoce ustrezno aplicirati na specificen mit, ki ga v mešcanski skupnosti vzpostavljata nacionalna književnost in nacionalna literarna zgodovina. »Kolikor se nacionalne 'skupnosti' mislijo kot individualisticna komunika­cijska obcestva, je (nacionalna) literatura prav idealna institucija,« piše Mocnik (2006: 6; poudaril A. J.). Estetska komponenta literature namrec hkrati omo­goca niz individualnih interpretacij književnega kanona, na podlagi katerih se utemeljuje mešcanska skupnost. V nasprotju s predrazsvetljenskimi fevdalnimi družbami mešcanskih ne reproducira enoumna ideologija, temvec lom (na videz protislovnih) subjektivnih nazorov. Njihova katalizatorja sta v številnih nacionalnih skupnostih prav nacionalna književnost s svojim estetskim ucin­kovanjem in nacionalna književna veda s svojim sistemom vednosti. Minimalna shema naddolocenosti Nadalje Mocnik ob prešernoslovju, ki naj bi bilo fabulirano kot mit, razvije tezo, da se mešcanska družba utemeljuje na freudovskem obrazcu utajitve (Verleugnung). Tega je Octave Mannoni formuliral kot »že, že, … ampak vseeno« (pri Mocniku »že res, da x, toda vseeno ne y«). Najbolj neposredno interpelacijo v nacionalno skupnost tako vzpostavljajo šolske in kulturne prakse. Književnost je za interpelacijo v nacional(istic)no ideologijo nadvse primerna zaradi hkratne – znova ju imenujmo – centripetalnosti in centri­fugalnosti, katerih povezava šele v mešcanski družbi deluje kohezivno. Za centripetalno bi tako lahko imenovali interpelacijo, ki se osredotoca na nacio­nalni znacaj književnosti, funkcijo nujne hkratne centrifugalne ustreznice pa zagotavlja njeno estetsko ucinkovanje. Ta estetska razsežnost z bujenjem nepoliticnih, avtoreferencialnih razcepov ustvarja skupnost subjektivnih interpretacij, ki se kot skupnost dojema prav skozi svoj raznolik odnos do omenjenega estetskega ucinkovanja. Tako je za zgodnje konfabulatorje prešernovskega mita znacilno, da so se njihova kopja lomila na vprašanju o povezanosti med Prešernovim ustvar­janjem in njegovim dejanskim življenjem. Ta trend lahko spremljamo že od Stritarja, ki skupaj z Jurcicem velja za tistega, ki je z izdajo Poezij iz leta 1866 Prešerna kanoniziral kot nacionalnega pesnika (Mocnik 2006: 9). Najbolj izpostavljene ugotovitve konfabulatorjev o Prešernu pa se dejansko lahko prevedejo v formulo, utemeljeno na psihoanaliticnem obrazcu utajitve, ki jo Mocnik imenuje tudi »minimalna shema naddolocenosti« (nav. d.: 28). Ta je videti približno takole: x ne x y ne y Ce shemo zapolnimo z ustrezno (mitsko) vsebino, je v prvem delu vedno zastopan clen, ki je z izjavo, ki sledi, v nasprotju – drugi clen (»ne y«) pa že od zacetka doloca ne le prvega, temvec celoten ideološki ustroj izjave,279 tako da ga Mocnik imenuje »tocka naddolocenosti« (nav. d.: 28). Tako se je nacio­nalni mit formiral na podlagi interpretacij nacionalnega literarnega kanona. Vozlišce povsem razlicnih interpretacij v dialog vabi280 veliko množico sub-jektov, ki v zameno nezavedno prevzamejo nacionalni literarni kanon in njegovo ideologijo za svoja. Literatura tako »[o]bcestvo konstituira s samo svojo 'formo' ali strukturo: saj zagotavlja 'svoboden' dialog med tako rekoc arbitrarnimi 'individualnimi' interpretacijami. Za povrh […] produkcije spe­cificnih ucinkov pri njej ni mogoce razlociti od reprodukcije ucinkujocega mehanizma.« (Mocnik 2006: 7) Na tem mestu se lahko ustavimo pri prešernoslovju kot mitotvornem jedru nacionalne literarne zgodovine. Prav to je – tudi po Mocniku – najbolj nepo­sredno zvezano z elementi interpelacije v slovensko nacionalno ideologijo. Prešernoslovje in Stanko Vraz Stanka Vraza si je slovenska nacionalna ideologija zaradi prestopa v hrvaški jezik in dejavnega sodelovanja pri hrvaškem ilirizmu zapomnila kot nekakš­nega »odpadnika« in »renegata«. Klasicno nacionalnoideološko držo izka­zuje tudi (v mnogih pogledih protisistemski) Ivan Cankar (1974: 412), ki je pred prvo svetovno vojno pisal takole: »Dežman in Vraz sta oba renegata; vendar Dežmana bolj spoštujem, ker je bil vecji od Vraza in je vsaj cloveštvu kaj koristil. Ko so bile tiste Vrazove slavnosti, se mi je naravnost gabilo. […] Ce je njegova zasluga, da je propagiral ilirizem, je slave vreden, kdor propagira katerokoli renegatstvo.« Ta formulacija popolnoma ustreza minimalni shemi naddolocenosti, v tem primeru s clenom naddolocenosti tako na zacetku kot v formulaicno prilago­ 279 Prim.: »Tisto, kar je zanikano, je nekaj, kar je splošno znano, […] je nekaj, kar naj bi bralki in bralcu samoumevno prišlo na misel ob prvem clenu.« (Mocnik 2006: 26) 280 Ali pa je vabil vsaj v pogojih kapitalisticne družbe pred neoliberalno fazo transnaci­ onalnega kapitala in z njo tesno povezanimi identitetnimi politikami. jeni formi na koncu izjave. Tocka navideznega strinjanja x je v tem primeru pristajanje, da je sicer kdo od njiju (Dežman) morda naredil še kaj koristnega, vendar izjavo determinira tocka »ne y«, ki Vrazove slovesnosti zvede na slav­ljenje odpadništva. Toda iz vsega, kar smo lahko o Vrazu izvedeli, lahko njegovo »narodno« odpadništvo takoj postavimo pod vprašaj. Spomnimo – že v otroštvu v drugem desetletju 19. stoletja je bil Jakob Frass prek Mihaela Jaklina, Andreja Poljanca in Antona Krempla vpeljan v ideologijo naroda. Tako kot velika vecina nje­govih štajerskih vrstnikov jo je okoli leta 1830 povezal s kranjsko specifikacijo Slovencev kot posebnega naroda (in to v casu, ko je Cop dosledno poudarjal kultiviranje kranjšcine). Nemalo zatem se je odrekel svojemu nemškemu imenu in postal Stanko Vraz. Številne Vrazove dejavnosti so pustile trajen pecat na oblikujoci se slo­venski nacionalni ideologiji. Tako pesnik v pismu iz leta 1836 ni le kot prvi uporabil slovenske razlicice imena Maribor (Radovanovic 2010: 101), temvec je bil skupaj z ostalimi »zavednimi« študenti v Gradcu tudi med prvimi, ki so si dopisovali v slovenšcini in je celo pisemske ovojnice opremljal s slovenskimi naslovi (Petre 1939: 21–22). Kot smo lahko videli, je tudi med prvimi Slovenci uporabljal pisavo, pod katero se je unifikacija slovenske skupnosti naknadno sklenila (nav. d.: 51) in ki se je med slovensko pišocimi po zaslugi Bleiweisovih Novic mocno razširila še pred Vrazovo smrtjo. Že v zgodnjih tridesetih letih je bil glasen zagovornik slovnicne reforme, ki bi bolj upoštevala nekranjske dialekte v prid kulturnemu poenotenju raz­licnih slovenskih pokrajin (Slodnjak 1952a: 53). Prav takšna slovnicna reforma pa so bile sredi predzadnjega stoletja t. i. nove oblike (Prijatelj 1935: 151). Da je bil v svojih narodnih nazorih zelo zavzet, mu navsezadnje slovenska lite-rarna zgodovina sploh ne oporeka (Pogacnik 1969: 170). Še vec, ne odreka mu niti pesniške pomembnosti. Po njeni sodbi je bil »za Prešernom gotovo najmocnejši pesniški talent med Slovenci« (Brncic 1936b: 53; prim. Pogacnik 1969: 176). Ta zavajajoce sistematicni in zgolj v propedevticne namene oblikovani nabor dejanj kar klice po mitologizaciji v samem jedru nacionalne kulture. Kot pa je izobražen bralec lahko takoj opazil, je v ocitnem nasprotju z nekim drugim, zavajajoce nesistematicnim in prav tako zgolj v propedevticne namene obliko­vanim naborom Vrazovih dejanj. Namrec tistim, ki ga predpostavlja splošna, na videz konsenzualna intuicija o Vrazu kot »odpadniku«. Tako se zdi, da se tisto malo informacij, ki se prek šolskega ideološkega aparata v skupnosti reproducirajo v zvezi z Vrazom, veže na povsem doloceno agendo. Nacionalna ideologija tako ob odsotnosti kakršnegakoli intelektualnega odpora brez težav ignorira zgoraj omenjene zgodovinske podatke. In to celo ceprav bi jih lahko s pridom uporabljala za svojo nadaljnjo interpelacijo (ce je pri tem ne bi ovirala prav omenjena agenda). Vtis, ki ga bralec lahko dobi ob tovrstnih refleksijah o Stanku Vrazu, gre intuitivno nekako v tej smeri: Jasno, da je bilo treba na Vraza in druge pesnike pozabiti, da se je Prešeren lahko enotno uveljavil kot kanonicni slovenski pisec. Do neke mere to gotovo drži in to bomo poskusili tudi zagovarjati. Vendar le do neke mere. Kajti ravno sintagma »in drugi pesniki« nas z lahkoto napoti na vrsto pesnikov, o katerih nismo v srednješolskem kurikulu ali v medijih niti slišali. Na primer Matevža Ravnikarja - Požencana, Jožefa Žemljo, Jurija Grab-nerja, Jerneja Levicnika, Jánosa Kardosa ali Valentina Orožna, ce se omejimo le na nekaj nakljucno izbranih pesnikov, rojenih v desetletju pred Vrazom. Seveda bi lahko našteli še mnoge, od katerih so bili nekateri omenjeni tudi v prejšnjih poglavjih. Ti so torej po agendi slovenske nacionalne ideologije dovolj nezani­mivi, da jih imamo res lahko za pozabljene. Vrazov primer pa je drugacen. Ko se spomnimo, da je tisto, cesar se o Vrazu vendarle spomnimo, v glavnem simptomaticno zaznamovano, in to zaznamovano prav v povezavi z odnosom do nacije, se stvari zapletejo. Ocitno je, da je mitologizacijo Prešerna in (vzpo­redno) slovenskega naroda v drugi polovici 19. stoletja dolocala kompleksna struktura. Ta je pesnika sicer potisnila ob rob, hkrati pa sistemsko onemo-gocala, da bi bil povsem pozabljen. Namesto tega je odbirala majhen, a nad­dolocen prostor na robu mita, ki ga je Stanko Vraz lahko vselej dovolj varno zasedal. To se v pretežni meri seveda ni dogajalo intencionalno, temvec kot znacilen stranski ucinek nekega drugega, bistveno sistematicnejšega in ne zgolj v propedevticne namene oblikovanega nabora nekih dejanj – mita o Prešernu. Vrazovo naddolocenost bi težko ponazorili bolje kot z odlomkom iz custveno zaznamovanega prispevka Antona Slodnjaka v predvojni Sodobnosti: Prešeren in Vraz sta nedvomno najusodnejši osebnosti slovenske zgodovine v pred­marcni dobi. Zato bo vedno zanimivo stikati za njunimi osebnimi vrednotami oziroma nevrednotami ter si domišljati, da ju presojaš, v resnici pa živiš samo od vecnozelenih mladik Prešernovega drevesa. Samo v luci njegovega zmagovitega odpora zoper ilirstvo je mogoce naše neprestano razpravljanje o ilirstvu. Ce bi zmagal Vraz, bi to epizodo drugi, ne mi, opisali v kratkih stavkih. Prešeren ni zasidral samo slovenske narodne ideje, dal je celo Vrazu in vrazovcem pravico za njihov klavrni obstoj. (Slodnjak 1936: 240) To je prav ta Slodnjak, ki je po vojni vzhodnoštajerskega rojaka Vraza idealiziral kot progresivnega in demokraticnega pesnika (kar bo pomembno kasneje). Dvojni negativ: Vraz in Koseski v prešernoslovju Podobno kot Mocnik minimalno shemo naddolocenosti odkriva v razlicnih prešernoslovskih problematikah, jo je mogoce aplicirati tudi na »negativ« nacionalnokohezivnega prešernovskega mita. Toda – ali nas zgoraj omenjena navezava samoumevno napeljuje k temu, da je Vraz Prešernov negativ? In kako konceptualizirati negativ v nacionalni ideologiji in njeni mitologiji? Zdi se, da mešcanska družba, katere kohezivnost zagotavlja tako centripe­talna nacionalisticna ideologija kot centrifugalni subjektivizem (ki se vzajemno podpirata), ni mogla ustvariti enega samega kulturnega negativca, saj bi bilo to predrazsvetljensko in protisubjektivisticno. Poleg tega bi bilo eksplikacijo enega samega negativca težko zajeti v minimalno shemo naddolocenosti. Tocka naddolocenosti – ki je konsenzualna – je tu Prešeren, kar implicira mnoštvo nekonsenzualnih estetskih interpretacij. Te se dodatno razplastijo, ko v raz­pravljanje pritegnemo verodostojnost Prešernovih biografskih podatkov. Prešernu je status nacionalnega pesnika omogocila prav fuzija nasprotu­jocih si subjektivnih estetskih interpretacij. Njihovo specificno soucinkovanje bi bilo nemogoce – in za analizo mešcanske subjektivnosti tudi nefunkcio­nalno – prevesti v eno, Prešernu tako rekoc zrcalno sliko, torej v en negativ. S tem bi pristali na predmešcanski, manihejsko poantirani delitvi, ki bi bila popolnoma neuporabna za buržoazno nacionalno konstitucijo. Ta se namrec historicno ni pojavila v vakuumu, temvec je imela jasno poslanstvo, da v tržna razmerja zajame celoto stanovske družbe – in jo tako formira v narod. Zgodovinsko namrec stoji nacionalna književnost prav med zgodnjim kapitalizmom s (centripetalnimi) aristokratskimi mednarodnimi slogi, ki so se izmenjevali izredno pocasi, in poznim kapitalizmom, kjer je centrifugalnost vsakega sloga izenacena s hitrim menjavanjem trendov in arbitrarnih estetskih stališc. (Tu bi se skratka spet lahko navezali na izhodišcno razpravljanje o iden­titetah. Prav njihova novost in obenem samoumevnost kažeta, da so zadnja desetletja nacela prej samoumevno ravnotežje med centrifugalnimi in cen­tripetalnimi elementi ideološke interpelacije buržoazne skupnosti – potem­takem pa se je najbrž spremenil tudi nacionalizem kot tak; a to temo pušcamo za kako drugo priložnost.) Po drugi strani pa bi bilo povsem dovolj tako za zapolnitev praznih mest Mocnikove formule kot – ne nazadnje – za dinamiko med »centrifugalnim« in »centripetalnim«, ce bi si vzeli pravico do metafore in namesto enega negativa govorili o dveh. Ce namrec Prešeren ustreza tako centripetalnim kot centri­fugalnim elementom, bi bila dualna tipologija Prešernovega negativa takšna: na eni strani nekdo, s katerim si Prešeren deli centripetalnost, centrifugalnosti pa ne, na drugi strani pa, nasprotno, nekdo, ki ni dovolj centripetalen, s Pre­šernom pa si deli centrifugalnost. Ce ostanemo pri Vrazu, ga zagotovo najdemo na drugi od teh dveh strani. Njegovo centrifugalnost zastopa tako zmerljivka renegat kot visoki estetski kri­teriji, ki naj bi jim ustrezal. Prvo je seveda s Prešernom nekompatibilno. Ali, kot je leta 1936 ilustrativno zapisal Ivo Brncic (55): »Jasno je, da kaže Vrazov pojav na neko posebno sredobežno silo, ki je zmerom trgala iz slovenske kulturne sredine celó naše najboljše ljudi in jih gnala v obmocje tujih kultur.« Toda drugo je prav tisto, zaradi cesar ima Prešeren sploh mitotvorni potencial – ravno visoka estetska vrednost Prešernove poezije je lahko okrog sebe organizirala mnoštvo interpretacij. To skratka pomeni, da bi moral biti drugi Prešernov negativ strukturno »negativen« tudi Vrazu; njegova izrazita centripetalnost bi tako po eni strani pomenila nasprotje renegatstva, na drugi pa nasprotje estet­skega presežka. Skratka, drugi Prešernov negativ bi moral biti v nasprotju s Prešernom slab pesnik, a skupaj z njim zapisan nacionalni sredotežnosti. In ce primerjamo dolg nabor mitološko tvornih dejanj, ki jim, kakor pri Vrazu (le z zamenjano logiko) nazadnje sledi mitološko antidejanje, ne ostane prav veliko drugih pesnikov. Nabor tovrstnih dejanj (in dolocujocih antidejanj) si z Vrazom deli samo Jovan281 Vesel Koseski – in ga morda v njih celo presega. V primerjavi z navedenimi bolj ali manj pozabljenimi pesniki sta bila Koseski in Vraz v številnih pogledih pionirja, ki sta imela v svojem casu tudi domet. Prav kakor je bil Vraz eden od pionirjev gajice in nekranjskega knjižnega vokalizma brez redukcij, je Koseski leta 1818 napisal prvi slovenski sonet. In prav kakor je Vraz skoval ime Maribor, se je Koseskemu dolgo pripisovalo prvenstvo v (vsaj tiskani) rabi besede Slovenija. Poleg tega je Trdina o Koseskem še leta 1850 pisal, da »kar zadene jezik pesmi, kar zadene lepoznanstvo celega sestavka, kar red misli in smislov, moramo pa brez pomišljevanja Koseskega prvega slovenskega pisatelja ime­novati in ga tudi po tej plati nad Prešerna povzdigniti« (Trdina 1952: 203; Božic 2011: 93). Podobno kot (celo precej pozneje) Fran Levec je Trdina Koseskega hvalil tudi po estetski plati: »Videli smo tu prekrasen razcvet svoje materinšcine, videli neskoncno visokost, krepost in lepoto svojega jezika in smo bili nanj prvikrat v popolnem pomenu besede ponosni.« (Trdina 1952: 203; Božic 2011: 93) Kljub temu pa se je nekje zgodil preobrat – na neki tocki, ki jo bomo še poskušali dolociti, je Koseski postal persona non grata; cez cas so si bili literarni zgodovinarji edini, ne le da Koseski estetsko ni dosegal Prešerna, temvec da gre za sramotno slabega pesnika. Leta 1934 je Slodnjak za psevdozgodovinske venetološke spise Davorina Trstenjaka pisal, da so »tako dalec od objektivne znanosti kakor 'pesem' Koseskega od prave poezije« (Slodnjak 1934: 120– 121). Pisal je tudi takole: »Koseski udarja sicer vcasih na socijalnejše strune ter povelicuje slovenskega 'oratarja', toda njegov puhli patos je mogel navdušiti samo malomešcana.« (Nav. d.: 144) Vseeno pesnikovo cast poskuša pred Lev-stikom, saj da mu neizvirnost danes, ko so tedanji boji in zamere mimo, »lažje 281 S hujskaškimi ultranacionalisticnimi pravljicami o nekakšni protislovenski medijski zaroti, zaradi katere naj bi »Janez« Vesel po svoji smrti krivicno postal »Jovan«, na tem mestu ne bomo izgubljali casa. Najbolj vrocekrvne zagovornike Veselovega tragicno potlacenega slovenstva napotujemo na naslovnico Schillerjeve (oziroma »Šilerjeve«) Divice Orleanske iz leta 1848, kjer je kot prevajalec z debelim tiskom naveden »Jovan Koseski – Vesel«. Podobno tudi na naslovnici Raznih del pesniških in igrokaznih »Jovana Vesela – Koseskiga« iz leta 1870 in dodatka k raznim delom (»Jovana Vesela – Koseskiga«) iz leta 1879. Ob tem ni zanemarljivo, da je Jovan Vesel Koseski umrl šele leta 1884. odpustimo« – ampak vseeno: »Njegova hujša napaka je, da ni znal slovenski.« (Nav. d.: 150) Helena Stupan je v svojem pregledu slovenske književnosti med Prešernom in Cankarjem zapisala: »Sodobniki so navdušeno pozdravljali zveneco in pate-ticno pesem v heksametrih in pentametrih, kakor je slovenska lirika dotlej še ni poznala. Ugajali so jim rodoljubni verzi, kakor 'biti slovenske krvi bodi Slo­vencu ponos!' Niso pa opazili pesnikovega pomanjkljivega slovniškega znanja, samovoljnega ravnanja z jezikom in nepoznavanja smiselne vsebine posame­znih besed.« (Stupan 1955: 74) Še ostrejši je bil konec šestdesetih let Janez Menart: »Vendar bi Koseski bil vseeno lahko vsaj dober politicni pesnik, ce ne bi tako malicil slovenšcine, takó malicil, da se današnjemu bralcu zaradi tega upamo posredovati le nekaj izbranih kitic.« (Menart, ur. 1969: 76) In takih primerov je še veliko.282 Kdaj se je torej recepcija Koseskega tako korenito spremenila? Je bil mejnik res Levstikov prezir oziroma (z njim povezani) esej, v katerem je Stritar Prešerna decidirano povzdignil prav tako, da je Koseskega ponižal? Toda zakaj ga je Fran Levec potemtakem še leta 1898 postavljal celo nad Prešerna (Božic 2011: 93)? Za zdaj nimamo pravega odgovora na ta vprašanja. Zato zgolj povzemimo doslejšnja izhodišca. Stanko Vraz in Jovan Vesel Koseski se s svojimi nacionalnomitološkimi vrlinami izkažeta za kandidata za nacionalnega pesnika. (Pri Vrazu bi tako v poštev prišla predvsem njegova dejavnost v tridesetih letih, pri Koseskem pa v glavnem pesniško delovanje v štiridesetih letih.) Vendar je bila nacionalna ideologija že ob svoji formaciji naddolocena z mitološko matrico, osredi­njeno okrog (interpretacij) Prešerna. Ta je mórala vloge ostalih preporodite­ljev redistribuirati na nacin, ki bi Prešernu in njegovemu pogledu zagotovil 282 Npr.: »Sodobnike je opajala mogocna ritmika njegovih verzov, posebno njegovih zvenecih heksametrov in pentametrov, gibcna prozodija, okretno skladje in odkrito-srcen, zdrav patos avstrijskega domoljubja in narodnega ponosa; stari in mladi so jih brali s solznimi ocmi. Danes so nam njegove pesmi skoro odkraja neužitne; moti nas njegova gostobesednost, kopicenje istovrstnih izrazov, zlasti pa nedostatno znanje slovenšcine, ki ga vodi v slovnicne napake, v slabo izbiro in samovoljno potvarjanje besed; najhuje pa je, da ni poznal custvene vsebine besed in je tako zabredel casih sredi najvecjega patosa v smešnost.« (Grafenauer 1917: 165–166) vodilno mesto med tedanjimi pesniki. V nasprotnem primeru Prešeren ne bi vec funkcioniral kot tocka konsenza, s tem pa bi se porušilo ravnovesje med centripetalnimi in centrifugalnimi elementi nacionalnoliterarne naracije za celotno (potencialno) narodno obcestvo. Obenem ni smela biti okrnjena iluzorna subjektivnost (oziroma, kakor bi buržoazni ideologi to imenovali pozneje, »pluralnost«) takega razpravljanja. Vraz in Koseski sta bila s svojo intervencijo tako že v izhodišcu omejena – v ideologiji, ki jima je priznala specificno mitsko kvaliteto, sta namrec oba že od prej zastopala tudi (drugacno) specificno mitsko pomanjkljivost. Kvaliteta in pomanjkljivost obeh pa sta bili popolnoma komplementarni. Razlika med centripetalnimi in centrifugalnimi elementi, narativno zvedenimi na kranjskega pesnika v idealni, »pravšnji« meri, je tocka, po kateri sta se, na videz neodvisno ena od druge (in prav tako le na videz neodvisno od prešernovske), spletli dve mitološki naraciji. Ena o pretirano centrifugalnem dobrem pesniku, ki je postal narodni odpadnik; in druga o pretirano centripetalnem narodnem buditelju, kate­rega manko pesniškega talenta onemogocal mnoštvo interpretacij, na katerih bi se lahko utemeljil moderen narod. Ce se znova navežemo na izhodišcno problematiko, to seveda kaže, da pri selektivni antikanonizaciji Vraza (in Koseskega) ne gre za nekakšno sis­tematicno pozabo. Prej predstavljata opomin, negativni vademekum, kako naj narodno zavedni pesnik ravna. Piše naj, kakor Prešeren in Vraz, pod vplivom evropskega kanona in v skladu s poudarjenim obnovljenim petrar­kisticnim modelom lirskega. Tako kot Prešeren in Koseski naj bo zavzet v poudarjanju slovenske samobitnosti, tudi nasproti preostalim slovanskim narodnoprebudnim aspiracijam. Na dalec pa naj se (prav kakor Prešeren) ogne obnavljanju razsvetljenskega utilitarnega pesništva (s kakršnim se je proslavil Koseski). In niti od dalec naj (prav kakor Prešeren) ne dvomi, da se Slovenci lahko germanizaciji uprejo brez naslonitve na druga južnoslovanska gibanja (ki jo je propagiral Vraz). Prav to trenje mimogrede omenja tudi Miran Hladnik (2005: 16): »Prešernovo genialnost, daljnovidnost in pravilnost njegovih potez [smo] navajeni pregledno ocenjevati prav v razmerju do osebnosti, ki so se upi­rale uvozu tujega (kot npr. Janez Bleiweis) ali so se raje same 'izvozile', to je šle v emigracijo (npr. Stanko Vraz).« Tudi ce Bleiweisa ne zamenjamo s Koseskim (kar pa ne bi nasprotovalo Hladniku), se izkristalizira prav razlika med »centri­petalnim« zavracanjem tujega in »centrifugalnim« zavracanjem domacega. Na manj analiticen in bolj ideološki nacin pa je Vraza in Koseskega kot pora­ženca nacionalnega mita povezal tudi zgodnji Slodnjak (1934: 150): »Koseski je nezakoniti potomec slovenskega razpravljanja o hrvašcini kot slovstvenem jeziku za Slovence.« Pravzaprav je to res – a edino, kar imata skupnega, tj. socialna ukoreninjenost v konservativnem avstrofilskem malomešcanstvu, je ravno kriterij, ki protisociološkega Slodnjaka v tedanjem obdobju ni zanimal (ce ga je sploh zaznal). Ker pa je prešernoslovje v samem središcu slovenskega nacionalnega mita, je bila ta ideološka operacija mogoca zgolj tako, da so na Vraza in Koseskega, Prešernova politicna nasprotnika, preslikali Prešernov ocitek – a so ga hkrati dekontekstualizirali in mu zabrisali politicno poanto. Takoj naj poudarimo, da s tem ne predpostavljamo nic edinstvenega ali magicnega. Tako kot v vseh evropskih nacijah, za katere je bilo odlocilno leto 1848, so se tudi pri Slovencih pogledi nacionalnega pesnika diseminirali na vse mogoce nacine – ki so tem pogledom povsem okrnili politicno razsežnost. Ce pa pomislimo na to, da so na Vraza v veliki meri aplicirali Prešernov (fosilizirani in dekontekstualizirani) odnos do Štajercev, je poucna neka druga anekdota – in sicer o Vrazovem uci­telju Kremplu. Tako je Prešernova pušcica na Krempla, ceš da slovenšcine ni dobil v glavo, temvec v kremplje, na prav grotesken nacin »ponarodela«. Leta 1881 je Cigale prosil Bleiweisa, naj za tajnika Slovenske matice ne bi izbirali »Štajerca Prek­murca, marvec le Kranjca ali pa Štajerca ob Savi ali okoli Vranskega. Prekmurci so goli napuh in imajo slovenšcino v krempljih, a ne v glavi.« (Ilešic 1910: 416) Preden pa se posvetimo vlogi Vraza v nacionalnem mitu, spomnimo, da je imel tako kot Vraz Krempla tudi Koseski svojega mitološkega predhodnika. Le da tu ni šlo za projekcijo Prešernovega nazora, temvec dejanski Prešeren-Copov nazor; ter seveda, da še ni šlo za nacionalisticno interpelacijo. Veliko poznejših ocitkov (in s tem implicitnih priznanj) Koseskemu je osupljivo podobnih Copovim oznacbam Jakoba Zupana v zgodnjih tridesetih letih, le da te (obdobju primerno) veljajo Zupanovemu pomenu za Kranjce in ne za Slovence. V pismu Šafáriku iz leta 1831 je Cop o kranjskih pesmih, ki mu jih je poslal ob pripravi druge izdaje Kollárjeve knjige o slovanski vzajemnosti, med drugim zapisal: Seveda Vam bo tudi sicer marsikaka pesem ostala temna, zlasti vecina Zupanovih – am-pak nic si ne storite iz tega – teh zupanian tudi Kranjci popolnoma ne razumejo, deloma zaradi številnih namigovanj etc., deloma (in to še bolj) zaradi nekoliko samovoljnega je­zika, v katerem je prav mnogo nesprejemljivega. Sicer pa vsaj vecina teh pesmi ni ravno poeticna, drugace pa ne nezanimiva, kakor je sploh ves ta možakar sicer bizarna, pa ni­kakor ne nezanimiva prikazen. Predvsem pa zasluži upoštevanje njegovo navdušenje za Kranjsko in za vse slovanstvo, njegova mnogostranska erudicija pa vse spoštovanje (ki ga tukaj tudi uživa). (Cop 1986: 195) Razporeditev Zupanovih vrlin in slabosti je strukturno povsem enaka kot cez desetletja pri Koseskem. Zupanove pesmi so, kot so pozneje postale pesmi Koseskega, »temne«. Še govorci jezika, v katerem so pisane, jih ne razumejo. Njihov jezik je samovoljen, v njem prevladujejo nesprejemljive rabe – to je pa je tudi eno od obcih mest pri oceni Koseskega.283 In tako kot on je tudi njihov avtor znacilno nepoeticen. Toda hkrati je bizaren in zanimiv – prav kakor se Zupan okoli leta 1830 navdušuje za kranjstvo in slovanstvo, tako Koseski okoli leta 1845 ves žari od slovenskega nacionalnega patosa. Da gre vec kot ocitno za mitski vzorec, ki se je v nekem dolocenem obdobju zgolj prenesel, prica tudi, da sodobnejše raziskave govorijo proti – vsaj v primerjavi s sodobniki – izra­ziti Veselovi jezikovni samovolji (Božic 2011: 92). Kljub tu izpricanemu spoštovanju si Cop ni mogel kaj, da v korespondenci s Prešernom do Zupana ne bi bil znatno bolj piker – ironicen ton dodatno pou­dari podobnost z neprizanesljivimi kritikami Koseskega. Tako je Cop leta 1832 Prešernu poslal pismo, v katerem je sledil prepis Zupanove težko razumljive priložnostne pesmi v precej neznacilnih heksametrih. Cop, ki se mu je pesem ocitno zdela neopisljivo zabavna, je pesem uvedel takole: Ljubi prijatelj! Kar imaš pred seboj (ce slucajno ne bi opazil), je cestitka za god profesorja Jožefa Poklukarja – od koga, mi ni treba praviti: po nepotrebnem pravita to dve ozvezdeni besedi v pesmi sami […]. Kaj […] pesem vsebuje, Vam za zdaj nocem izdati; poskusite sami uganiti […]. Ce pa me boste zelo lepo prosili za pojasnilo, Vam ga bom dal o prvi priložnosti. (Cop 1986: 216–218) Ko je poezija Koseskega iz sredine štiridesetih let obema kriterijema dual-nega mitskega obrazca (ki združuje slabo pesništvo in zasluge za skupnost) 283 Grafenauer (1917: 166): »samovoljno potvarjanje besed«; Stupan (1955: 74): »samo­voljno ravnanje z jezikom« itd. ustrezala bolj kot Zupanova, ki ni bil (vec) primeren za mitski negativ dobrega pesnika in s tem za svarilo, kako naj se ne piše. V skladu z našimi domnevami pa to ni zagotovilo rehabilitacije Zupana v nastajajoci slovenski nacionalni ideo­logiji; nasprotno (ter v nasprotju z Vrazom in Koseskim), Zupan je cez noc postal za nacionalno ideologijo pozabljena, mrtva figura. Mitski Stanko Vraz in minimalna shema naddolocenosti Pricakovano se dajo tako izpostavljene formulacije o Vrazu kot tudi tiste o Koseskem nekako po 1900 presenetljivo lahko umestiti v prazna (a naddo­locena) mesta Mocnikove sheme. Posvetimo se samo tistim o Vrazu; ker naj Vrazovo pisanje v estetskem smislu ne bi trpelo,284 je bilo treba pri vsakršni (že v izhodišcu ilokucijski) zavrnitvi Vraza pred potencialnim obcestvom paziti, da se ta vidik upošteva. Prav navidezno strinjanje, ki naj ga izzove priznanje Vrazove estetske kakovosti, naj bi tako v prešernoslovski mit o Vrazu nacio­nalnem renegatu pritegnilo tudi tiste, ki do Vraza niso imeli odklonilnega sta­lišca – s tem pa afirmiralo njihovo navdušenje nad Prešernom; ta si je z Vrazom delil estetsko kvaliteto – hkrati pa ga je z gledišca »slovenske samobitnosti« presegal. In prav tako so sestavljene številne izjave o Vrazu, ki jih lahko naj-demo pri bolj ali manj kanonskih piscih. Med njimi so tudi slovenski literarni velikani kot Cankar in literarni zgodovinarji z neposrednim vplivom na šolski kurikulum. Med njimi najdemo niz precej podobnih izjav tipa Vraz je že dober pesnik, … toda v nacionalnem pogledu se je motil.285 V tem razdelku bomo redistribucije po mestih omenjenega obrazca v pove­zavi z Vrazom le nakazali – zacele so se že bistveno pred Stritarjevim uvodnim esejem k izdaji Poezij leta 1866, ki ga navadno razumemo kot mejnik v kanoni­zaciji Prešerna, zares pa so se razmahnile šele okoli leta 1900. 284 »Na podlagi objavljenih besedil je mogoce skleniti, da je Vrazov pesniški (lirski) talent nesporen.« (Pogacnik 1969: 176). 285 In, ce naj še vedno sledimo analogiji s Koseskim: Koseski je bil res zavzet za slovenstvo, … a je bil slab verzifikator. Prototip: osmrtnica V nesistematicni obliki je trenje med Vrazovo kakovostjo in njegovimi nacio­nalnimi nazori razvidno že iz mementa v Kmetijskih in rokodelskih novicah. Te so Vrazovo smrt priobcile na dnu zadnje strani v obrobni rubriki »Novicar iz mnogih krajev«, kar je v težko razumljivem nasprotju z vsebino. Novica pravi, da je »slavni pesnik Stanko Vraz, rojen Štajerc, še le 40 let star«, v Zagrebu umrl za pljucno jetiko. »Slavija je na njem iskreniga rodoljuba in izverstniga pisatelja zgubila; na pokopališce ga je spremila neizmerna množica; gosp. Berlic je na njegovem grobu ganljivo govoril ter spomnil velicih literarnih zaslug rajniga.« (Anon. 1851b: 112)286 Povsem spodobno posvetilo torej, v katerem je nenavadno samo to, da je Novicar iz mnogih krajev povsem obrobna rubrika na dnu zadnje strani Novic. A prav to naddoloca kontekst novice. Druga nenavadnost pa je v tem, da je bilo teh nekaj besed, ki jih je prispeval Novicar, vse, kar je bilo na temo Vrazovega življenja in predvsem smrti povedanega v tej in naslednji številki Novic. Precej podobno skromno je Vrazovo smrt med tujimi novicami priobcil Ljubljanski casnik, resda na predzadnji strani: »24. maja popoldne je v Zagrebu po dolgem bolehovanju obcnoljubljeni pisatelj in pesnik Stanko Vraz umerl. Po njem je zgubila književnost mnogo. Pokopali so ga 26. na vecer ob ˝9 na pokopališce sv. Jurja.« (Anon. 1851a: 171) V oci bode ocitno nasprotje tako s tonom povedanega (literarne zasluge) kot z marljivostjo, s kakršno so na primer Novice 14. februarja 1849 slovesno obeležile Prešernovo smrt. Prva številka po 8. februarju je na vrhu prve strani prinesla žalostinko Mihaela Kastelica Na grobu slavnega pesnika Franceta Pre­šerna (Kastelic 1851), na tretji strani številke pa je najti tudi clanek Žalostno oznanílo – in prijazno povabílo; ta v hagiograficnem tonu podrobno orisuje Prešernove zadnje ure in dogodke, ki so sledili smrti. Ta clanek je dvakratni dokaz, da se je Prešernov pesniški ugled poznal že dolgo pred letom 1866 oziroma Stritar-Jurcicevo izdajo Poezij, tocko, od katere lahko opazujemo sistematicno konfabulacijo mita. Eden od nasledkov Stritarjeve (in poznejše) mitologizacije Prešerna je namrec vtis, da ta za živa 286 »Berlic« je Andrija Torquat Brlic, ki je po Vrazu prevzel Matico (Anon 1851c: 187). ni pomenil veliko, da je bil torej kot pesnik spregledan. Vsebina razmeroma obsežnega clanka na tretji strani nasprotno crno na belem prica, da so bile že ceremonije ob Prešernovi smrti izreden dogodek, kakršnega ni bilo deležnih veliko umrlih Kranjcev. Ista številka Novic je, kot receno, Prešernovo smrt s Kastelicevo pesmijo pocastila že na prvi strani. Ob tem ne pozabimo, da so se Novice pozicionirale precej dalec od Prešernovega svobodomiselstva. Toda ker mitologizacija (Prešerna) tedaj še ni bila sistematicno instrumen­talizirana (s tem pa tudi ne marginalizacija Vraza in Koseskega), je primer Vra­zove skope osmrtnice le delno konvencionaliziran in ga ni mogoce misliti na vseh valencah sheme naddolocenosti. V letih po Vrazovi smrti so Novice in ostali casopisi o Vrazu vecinoma še naprej pisali po zgoraj videnem kopitu – do Vraza slavilno, a zelo skopo in redko. Na zacetku petdesetih let so casniki med drugim spodbudno (toda v nekaj vrsticah) porocali o tem, da je Vjekoslav Karas poklonil svoj portret Stanka Vraza zagrebškemu muzeju in ga veckrat omenile v povezavi z zbira­njem ljudskega slovstva. Nekaj vec prostora so Vrazu namenili tisti casopisi, ki so nasproti Novicam prinašali nekoliko bolj nekranjski pogled na slovensko združitev. Tako je koroška Slovenska bcela ob Vrazovi smrti junija 1851 natisnila tudi prevod celotnega Brlicevega govora oziroma »govorico gosp[oda] Ber­lica – le malo na slovensko zavito – od besede do besede« (Anon. 1851c: 188). Kljub temu pa lahko že leta 1852, kmalu po Vrazovi smrti in prav v casu, ko je umiral Kollár, vidimo povsem jasne obrise dualne, ambivalentne zavrnitve Vraza. Ko se je Bleiweis sporekel s Franom Cegnarjem in Luko Svetcem glede Majarjeve iliršcine in »vseslovenšcine« Radoslava Razlaga, se Cegnar »v tem boju prvic spomni in sklicuje na onega, ki je prvi pri Slovencih bojeval te in take boje z Vrazom – Prešerna« (Prijatelj 1937: 111). Cegnarjev zapis, ki je bil v Novicah objavljen na isti strani kot vest o Kollárjevi smrti, se glasi takole: Naj se piše po slovensko ali ilirsko, kakor je komu drago; oboje smé hvale gotovo biti, ako je hvale vredno. Grajati pa se mora prihodnjic in konec storiti tacemu jeziku, ki ni ne slovenski ne ilirski, ker so resnicne tiste besede, ktere nek ucen in nepristransk Slovenec o tem govori, rekoc: »Zora i vsi nje castitelji i posnemovavci blodijo po labirintu, od kodar se ne pride drugam ko v Babilon.« (Nav. d.: 111) Zasilni prototip formule, ki smo ga morali v porocanju o Vrazovi smrti iskati še z metaforo, je ob Cegnarjevem porocanju o smrti Vrazovega naj­vecjega vzornika torej že popolnoma izoblikovan: že že, ilirsko in slovensko je enako hvale vredno, ampak vseeno nemaren jezik, ki ni ne slovenski ne ilirski (torej Majarjeva iliršcina), ne pride v poštev. Še jasneje pa se je shema izcistila pri Jurcicu. Vzporedno z zacetki mitolo­gizacije Prešerna, ki se je pripravljala med Levstikom, Juricicem in Stritarjem, torej lahko že sledimo tudi mitskemu obrazcu Vrazove zavrnitve. Tako je Jurcic v svoj izvod Vrazovega albuma zapisal naslednje verze, ki so izšli še pred njegovo smrtjo: Hrvatom je mnogo koristil, Slovencem pot do juga je cistil, Hrvat in Slovenec se veseli njegovih poezij. – Ali meni vendar se zdi, da ni treba živega dokaza, da, ko bi vsi posnemali Vraza, pustivši ožjo slovensko domovino, bi Nemec, stari vrag naš – glej zgodovino! – še lažje roval in z vecjim pomenom pogubo tukajšnjim Slovenom. (Jurcic 1919: 485) Tudi njeno bistvo ni prevec drugacno od mnogo poznejših: že že, Vraz je bil koristen, njegova poezija razveseljuje, ampak vseeno: ce bi ga vsi posne­mali, bi nas »Nemec«, zgodovinski »vrag naš«, še lažje unicil. Kot bo postalo jasno po krajši digresiji, ki sledi v naslednjem podpoglavju, ni nakljucje, da je s kritiko Vraza zacela prav liberalna stran. Nasprotno so – ob redkih izjemah, kakršna je (nekdanji cbelicar) Blaž Potocnik (Prijatelj 1937: 75) – staroslo­venci na ilirizem še zrli s precejšnjo simpatijo. Božidar Flegeric je leta 1881 sodil, da je bil Vraz »izvrsten pesnik, mož esteticno jako naobražen, pozna­vajoc do drobnega dela najslavnejših starih in novih pesnikov malone vsega sveta,« bil pa naj bi tudi duhovit in znal »dobro ocenjati pesniške proizvode« (Flegeric 1881: 9). To ni najvecja hvala, ki jo je Vrazu v tistem casu naklonil katoliški pisec. Franc Lekše (1882: 427) je naslednje leto v Domu in svetu ocenil: »Vraz je bil […] po poklicu književnik, izobražen kakor nobeden njegovih vrstnikov za ilirizma v vseh evropskih literaturah in zato je lahko vihtel uma svetli mec ne glede ne na desno, ne na levo.« Najbolj zgovoren in referencen pa je tale manj znani Bleiweisov zapis iz leta 1875: Kakor se je Prešeren […] trdovratno držal bohoricice […], isto tako bil je velik nasprot­nik temu, da bi hrvaško-srbski jezik postal literarni jezik tudi Slovencem. Pisma Vrazova so prica, kako iskreno si je on prizadeval Prešerna dobiti na svojo stran, al ves njegov trud bil je brez vspeha; placilo za to bila mu je zabavljica, ki jo je Prešern malo taktno še živemu svojemu castitelju napisal[.] (Prijatelj 1937: 108)287 Naddolocenost trditve je tukaj še obratna – kaže pa, da je Bleiweis Prešernu ocital jezikovnoseparatisticno trmo. Že že, Vraz si je »iskreno prizadeval«, da bi Prešerna preprical v štokovšcino, ampak vseeno je Prešeren ta trud »malo taktno« zavrnil. Ceprav se je morala formulacija torej še razviti, pa so že v tej fazi jasni njeni osnovni nastavki; najsi gre za mladoslovensko zavracanje Vraza ali za staroslovensko odobravanje, se Prešernova perspektiva navezuje na nadaljnji razvoj slovenskega jezika. Tako se Cegnar ne bi »spomnil in skli­ceval« na Prešerna, ce ne bi bila perspektiva tega v oceh zadostnega števila izobražencev prevladala. In nasprotno, Bleiweis ne bi obžaloval slovenskega jezikovnega separatizma, ce bi zmagala Vrazova vizija. Temelji nadaljnje nacio­nalne ideologije so bili tako postavljeni. Predzgodba: nacionalizacija Prešerna Nekako med letoma 1895 in 1905 pa lahko opazimo politicne in kulturne premike, ki so odlocilno zaznamovali literarno recepcijo vseh treh omenjenih pesnikov. Zacnimo z recepcijo Prešerna, ki je za seboj – ce naša premisa drži – potegnila tudi recepciji njegovih pendantov. Menimo, da literarna zgodovina omenjeno obdobje, ki je v slavljenje pesnika vneslo nekaj izredno zgovornih novosti, ob upravicenem poudarjanju Stritarjevega eseja iz leta 1866 vse prerada spregleda. Videli bomo tudi, da to ni nic cudnega – tedanje spremembe so tako temeljito ideološko okvirile slovensko literarno zgodo-vino, da se ta v naslednjih nekaj desetletjih kaže predvsem kot njihov insti­ 287 Ob omembi bohoricice Prijatelj v oklepaju dodaja: »[T]rditev, ki ne drži, ker bi sicer Smole ne bil pripravljal v letih 1839–1840 s Prešernom kot svojo desno roko toliko izdanj v gajici!« (Prijatelj 108) tucionalni podaljšek. Skratka, da bi ideologija predvojne (in nekaj desetletij tudi povojne) slovenske literarne zgodovine ucinkovala, je moralo to obdobje nujno ostati mistificirano. Najprej naj poudarimo, da se tudi sami strinjamo z najocitnejšim: sistema-ticno slavljenje Prešerna se je zacelo s Stritarjevo spremno besedo k Levstik­Jurcicevi izdaji Poezij. Takoj pa dodajmo, da sistematicno slavljenje tedaj še ni sovpadlo z nacionalno kanonizacijo. Izdaja poezij progresivnega Prešerna je bila politicen akt mladoslovencev – z njim so se dodatno profilirali od nasprotne katoliške strani, zrasle iz konservativne politike tandema Bleiweis-Jeran. Mladoslovensko zavzemanje za Prešerna, ki je sicer res že napovedalo prihodnjo veneracijo, tako v staroslovencih ni moglo vneti iskre za Prešerna, nasprotno: »kulturni boj« se je po tem zaostroval, njegov vrh (oziroma dno) pa pomeni Mahniceva anatema nad Prešernom v zadnjem desetletju 19. stoletja. Malo pred letom 1900 skratka Prešeren nikakor ni bil pesnik vseh Slovencev (prim. Bernik 1987: 1037) – temvec le tistih, ki so se tako kot mladoslovenci razumeli za progresivne. A prav takrat se je zacela recepcija drasticno spreminjati. Najmlajša genera-cija družbenokriticnih umetnikov t. i. moderne, je na Prešerna (in zlasti na nje­govega Crtomira) prvic zacela naslavljati politicno kritiko. Vse skupaj strnjeno opisuje France Bernik: [N]a splošno velja, da so imeli docela pritrdilno razmerje do Prešernove poezije, v ne­kem pogledu so bili celo njeni nadaljevalci, tako svobodomiselni mladoslovenci kot radikalno misleci, pozneje socialnodemokratski in socialisticni besedni umetniki, z eno besedo, napredni del slovenske kulturne tradicije. Nasprotno je katoliška stran Prešerna sprejemala z dolocenimi pridržki, ki so scasoma sicer izgubljali odlocnost, vendar je bolj ali manj zadržana recepcija Prešernove poezije ostala v tem taboru dolgo prisotna. Ta dvojnost v razmerju do velikega klasika slovenske poezije pa se je porušila v obdobju moderne. Njeni predstavniki, celo najvidnejši med njimi, in njeni sodobniki so namrec v zacetku našega stoletja zavzeli kriticno stališce do Prešernove poezije ali bolj natancno, problematizirali so njegovo osrednjo pesnitev, Krst pri Savici. (Bernik 1987: 1073) In res, leta 1901 je »pobudnik kriticnega razmerja do Prešerna, spiritus agens novega razmerja do dela velikega pesnika« Oton Župancic Prešernovo poezijo odpisal kot »romanticno«, »melanholicno« in »sentimentalno«, in to pred­vsem iz idejnih nazorov. Prešeren, ki ga je Župancic oznacil za »figuro pijanega poeta«, – z Bernikovimi besedami – »ne 'vzgaja znacajev', ni 'bodrilen' pesnik, niti ni filozof, ne rešuje problemov kot Shakespeare ali Goethe, zato ga ne kaže priporocati slovenski mladini« (nav. m.). Resda je bila obsodba Prešerna in totum tudi tedaj bolj izjemna – v nasled­njih letih pa se je pri vec piscih moderne toliko ocitneje skoncentrirala na Pre­šernovega Crtomira. Župancic je v zbirki Cez plan leta 1903 obcutje radikalne mlade generacije strnil v verzih: »Tu lezi na tla in grizi zemljó, otruj ves dom s svojo robsko krvjo!« In zagrizel se v rodna je tla volkodlak – to bil je Crtomir, naš junak. (Nav. d.: 1038) Bernik poleg tega opaža, da je najvecjo distanco do Crtomira vzpostavil socialisticni tisk. Tako je pisec recenzije Županciceve zbirke z zgovornim naslovom Cez plan v Naši zapiskih Crtomirja ironicno oznacil za junaka in ga »naravnost odklonil«. V tistem casu je Crtomirja zavrnil tudi Cankar, Etbinu Kristanu pa se je zdel »Krst pri Savici 'zgrešeno', idejno neenotno, neorgansko delo, Crtomir sam pa klavrn, nerazumljiv pripovedni lik« (nav. m.). Celo desnemu socialdemokratu Albinu Prepeluhu se je Crtomir zdel tako nicvreden, da ga je hotel lociti od Prešerna. Odziv katoliške strani je bil sodec po prejšnjem desetletju naravnost never-jeten – Evgen Lampe, Aleš Ušenicnik in Ivan Grafenauer so se apodikticno uprli omalovaževanju Crtomira in tako proizvedli prvo uradno katoliško odo­bravanje Prešerna, ki se je odtlej le stopnjevalo (nav. m.). France Bernik pa v clanku ne omenja politicnih premikov, ki so konec prejšnjega stoletja takšno situacijo omogocili. Zato se še enkrat vrnimo v cas kulturnega boja, in sicer v njegovo navidezno nezanimivo institucionalno podtalje. Jasen izraz »locitve duhov«, ki jo je okoli leta 1890 dodatno zaostril Mahnic, sta bili ustanovitvi Slovenske ljudske stranke leta 1892 in nazadnje Narodnonapredne stranke dve leti pozneje. Toda še dve leti pozneje, leta 1896, je bila ustanovljena socialisticna JSDS, ki je krepko prestavila notranje­avstrijsko politicno mizansceno. Na kratko: slovenski liberalci so tako rekoc cez noc izgubili ne cisto upraviceno avreolo politicno napredne stranke. Ob internacionalizmu in demokraticnemu radikalizmu JSDS so se prej nespra­vljivi pogledi liberalcev in katolikov izkazali za razmeroma podobni razlicici socialno konservativnega buržoaznega nacionalizma. To pa je jasno vplivalo na njihovo mobilizacijo. Za oris razlik med politicno držo mladoslovencev v šestdesetih letih in »sre­dinskih« liberalcev okoli leta 1900 zadostuje primerjava Stritarjeve spremne besede k Poezijam in govora, ki ga je imel Fran Levec decembra 1900 v ljub­ljanskem deželnem gledališcu. Ta se zacenja takole: Slavna gospoda! Ko je bila dospela dne 28. avgusta leta 1849. stoletnica nemškega pesnika Goetheja, je živel mogocni nemški narod v takih socialnih in politicnih raz­merah, da ni mogel dostojno proslaviti stoletnega rojstnega dneva tega svojega pesni­škega veleuma. Revolucija na eni, reakcija na drugi strani je morila takrat najboljše nemške sinove, da so, izgubivši izpred oci vzvišene vzore vecnolepe poezije, izrabljali svoje moci v strastnih politicnih borbah. V nekako podobnem položaju je tudi slovenska domovina letos, ko nam je praznovati stoletnico najgenijalnejšega našega pesnika. Od Soce do Drave besni po vseh slovenskih pokrajinah bratomorni boj, razne politicne stranke se bore z ostrim orožjem za svoja nacela, a veckrat tudi za malenkostne osebno­sti; do korena je razburjen ves narod slovenski, da v svoji celoti niti misliti ne utegne na to, kaj je dolžan svojemu najvecjemu pesniku. In vendar bi se morala danes pred Prešernom klanjati vsa Slovenija, kakor se mu klanja ta precastni zbor v tej svetli dvorani. A trdno sem preprican, kakor je nemški narod v poznejših letih proti Goetheju stoterno popravil svojo zamudo, tako bode tudi slovenski narod še enkrat proti Prešernu storil svojo dolžnost. (Levec 1900: 214) Govor, ki ga mnogi literarni zgodovinarji spregledajo, pa je po našem mnenju kljucen za zacetek sistematicne »vseslovenske« veneracije Prešerna. Ali pa vsaj za enega zadnjih dokumentov, ko je klanjanje Prešernu še stvar nego­tovega pogojnika, ki se šele na koncu razveže v prihodnjik, v prepricanje, da »bode tudi slovenski narod […] proti Prešernu storil svojo dolžnost«. Hkrati ga, povsem nasprotno od svojih predhodnikov, Levec ne približuje napredku, temvec zanj prihrani fantazmatsko pozicijo nekoga, pred komer »bi se morala danes […] klanjati vsa Slovenija.« Skratka pozicijo, ki jo slovenski liberalci od pojava JSDS ocitno pripisujejo tudi sebi. Le štiri leta po socialdemokratski intervenciji in niti deset let po Mahnicevi anatemi so tako liberalci že izkazovali nov tip identifikacije s Prešernom. Ta ni bil vec napredni in antiklerikalni frajgajst, temvec to, kar je bil tudi pozneje: pesnik slovenskega naroda. Kako dalec od Stritarja, Levstika ali Jurcica je bil Levcev Prešeren, najjasneje kažejo naslednje vrstice: »Revolucija na eni, reak­cija na drugi strani je morila takrat najboljše nemške sinove, da so, izgubivši izpred oci vzvišene vzore vecnolepe poezije, izrabljali svoje moci v strastnih politicnih borbah. V nekako podobnem položaju je tudi slovenska domovina letos, ko nam je praznovati stoletnico najgenijalnejšega našega pesnika.« (Nav. m.) Casovna distinkcija je pomembna; Prešerna so liberalci tako res ocenjevali (bolj ali manj) šele »letos«. Nadaljevanje pa v bistvu poetizirano razgrne poli­ticni kontekst, ki smo ga z manj romantike obrazložili zgoraj. »Od Soce do Drave besni po vseh slovenskih pokrajinah bratomorni boj, razne politicne stranke se bore z ostrim orožjem za svoja nacela[.]« Levec je ocitno jasnejši, kot bi rad bil – za depolitizacijo Prešerna je pripravljen priznati, da se mu za nacela ne zdi vredno boriti. Še vec, zelo benigen mešcanski strankarski boj oznaci z »ostrim orožjem«. To je hudo pretirano ob vseh robatostih in eks­cesih tedanjega politicnega razpravljanja. Po tem ekskurzu se nenavaden preobrat, ki ga opisuje Bernikov clanek, ne zdi vec tako osupljiv. Pisci moderne, od katerih so bili nekateri – tudi med imenovanimi – blizu JSDS ali celo njeni clani, so vzporedno z novo politicno perspektivo prinašali tudi novo estetsko senzibilnost, ki ji liberalci pac niso vec mogli slediti. Tako so Prešernu izrekli prvo kritiko z leve. Ko sta torej sovpadli liberalna odpoved progresivnemu Prešernu in – še toliko bolj – prva kritika Prešerna pri najbolj progresivni politicni struji med Slovenci, je katoliški tabor s toliko lažjim srcem sprejel tisto, kar so mladoslovenci propagirali že pol sto­letja: rodil se je Prešeren kot apoliticni nacionalni genij. In ceprav je poznejša narodna identifikacija s Prešernom svoje osnovne crte res podedovala po Stri­tarjevem oziroma mladoslovenskem pojmovanju Prešerna, je vsenarodna lahko postala šele z delno odpovedjo temu istemu pojmovanju – konkretno, z odpo­vedjo tistemu njenemu delu, ki je ogrožal konsenz med razlicnimi mešcan­skimi strankami. Postavitev Prešernovega spomenika leta 1905 to prehodnost še razkriva: po eni strani je bila akt protiklerikalnega mešcanstva, ki svojo konkurenco zbada z golim oprsjem – odziv škofa Bonaventure Jeglica, požigalca Cankar­jeve Erotike, je razvpit in reprezentativen. Pac pa je precej manj znano, da so se leta 1905 v spomenik z velikim veseljem zaganjali tudi pisci moderne. In da so ga tedaj branili številni katoliški avtorji, med njimi tudi zgoraj omenjeni Lampe – v Domu in svetu. Še leta 1900 je Lampe – za primerjavo – pisal, da bi si na mestu slavljenca množic bolj želel videti Slomška kot Prešerna288 (Lampe 1900: 707). Da povezava med (politicno) JSDS in (estetsko) moderno ni iz trte izvita, dokazuje prav zacetek Lampetovega sestavka iz leta 1905: Pisateljska družba, ki je izdala […] publikacijo [Prešernov spomenik], bi se mogla zvati nekaka slovenska literarna »secesija«. Hoditi hocejo nova »moderna« pota ter naglašajo svoje ostro nasprotje proti sedanjim strujam. Zato pa gredó za zdaj skupaj s socialnimi demokrati, ker jih sedaj vladajoci literarni mogocnjaki na oni strani menda ne vidijo radi. Kakor glasen protest se bere vsa knjižica, in pisateljem se vidi, da hocejo biti veliki v sarkazmu, zanicevanju in imponiranju. (Lampe 1905: 693) Med sarkasticnimi pisatelji, ki jih Lampe opisuje v nadaljevanju, pa so Ivan Cankar, Oton Župancic in Ivan Prijatelj. In kljub resni kritiki spomenika z leve in desne (ali prav zaradi njiju) se je nazadnje uveljavil kot vsem Slovencem skupni spomenik nacionalnega pomena. Odpadnik Vraz kot stranski ucinek moderne Toda za zdaj smo poskusili dokazati zgolj to, da se je okoli leta 1900 spreme­nila recepcija Prešerna. Še vedno pa ni jasno, kako je vsebinsko tako izvotljeni Prešeren na prihodnje nacionalne institucije vplival s svojo držo; skratka, kako 288 Takrat je Lampe (1900: 709) še pisal takole: »Res, da je Prešeren vecji od Slomška v liricnem izrazu notranjega cutila; zato je pa Slomšek doslej najvecji Slovenec kot govornik, kot vzgojitelj, kot politik in kot – svetnik!« In ce naj še bolj izpostavimo razliko med obema obdobjema – katoliški Dom in svet je leta 1905 priobcil Stritar­jevo pesem – ki je bila do postavitve spomenika, pricakovano, zelo odobravajoca (Stritar 1905: 322). so mogli nacionalnokohezivni procesi izvreci nekdaj cenjen(eg)a Prešernovega pesniškega sodobnika. A to se je zgodilo bolj ali manj v istem obdobju – isti pa so celo nekateri akterji. Za zacetek osvetlimo tedanjo recepcijo Vraza. V casu pred prvo svetovno vojno je imel Vraz še kar nekaj bolj ali manj vnetih zagovornikov, ki so imeli razmeroma razlicno (a vselej socialno konservativno) politicno agendo. Na eni strani je klerikalna stran podedovala Bleiweisov obzir do Vraza, na drugi so Ilešicevi novoilirci nasprotovali avstrijski politiki z boje­vitimi gesli in poskusili predstaviti Vraza kot radikalnega romanticnega upor­nika. To držo bomo na tem mestu odpravili prav na hitro, saj jo v politicnem pogledu zelo nazorno predstavlja Drechslerjevo (sicer hrvaško) pisanje – a da bo slika jasnejša, citirajmo zacetek Ilešicevega besedila ob Vrazovi stoletnici (katerega moto se glasi: »Vraz je pac mrtev, a njegov ideal živi …«). »Simbol razvoja je Vraz Stanko […]. Ni se prvic pojavil popoln in dovršen, kakor se je pojavil Prešeren; popolnejši in vecji je bil ob smrti nego v prvem nastopu. Simbol razvoja je Vraz Stanko. Bil je Štajerski Slovenec, a je postal ilirski pesnik, literat.« (Ilešic 1910: 416) A zanimivejša se zdi katoliška navezava. Konservativni katoliški list za šta­jersko podeželje Slovenski gospodar je leta 1910 objavil porocilo o stoletnici »svojega slavnega sina, ilirskega pesnika Stanka Vraza«. Že zacetek besedila pa je dogodek precej enoznacno kontekstualiziral: Pravimo: narod je slavil, naš razumni, izobraženi kmecki narod. To dejstvo je moralo vsa­kega, ki ljubi ljudstvo in se veseli njegovega vedno napredujocega, tudi za vse prosvetne zadeve se zanimajocega pokreta našega ljudstva, prav do srca razveseliti. V Cerovcu je priredilo kmecko ljudstvo svojemu rojaku velicastno slavnost, in kmecko ljudstvo je to slavnost tudi obhajalo. Drugi stanovi, takozvani stanovi izobraženstva, niso bili izkljuce­ni, bili so enako vredni gostje, ne pa vec vredni, ki bi morda zrli s preziranjem na kmecko ljudstvo, kakor se je to v liberalni dobi rado dogajalo. Vse priprave za cerovško slavnost pa so ležale tudi v rokah naših demokraticnih katoliškonarodnih pristašev, ceprav so li­beralci med Ormožanci in vsled njihovega ljubeznivega truda sploh vsi zavedni liberalci vihali svoje nosove. Še sedaj se liberalna nevihta ni vlegla, kajti v porocilu »Narodnega Dnevnika« o Vrazovi slavnosti beremo to-le nesramnost: »Morali so uto – kjer je bil banket za takozvano inteligenco – napolniti s kmeckim ljud­stvom, da stvar ni imela preklavernega lica!« Tako omalovaževanje kmeckega ljudstva je skrajno žaljivo. Ali spada v uto ljudske slav­nosti samo frakar? Ali je kmecko ljudstvo tem ljudem samo za okrasek? Mi pa odkrito recemo, da smo bili v uti ravno kmeckega ljudstva veseli, in da se nam vsled tega veselica ni zdela preklaverna, ampak nasprotno visoko povzdignjena. So pac našim liberalni okusi zelo razlicni! (Anon. 1910a: 1) Predvsem ne manjka niti podatek, da je na slovesnosti poleg cerkvenega govornika Antona Medveda, ki je daroval tudi mašo, govoril Fran Ilešic (nav. d.: 2). Tega pa je v svojem prispevku odlocno pohvalil tudi pisec celjskega libe­ralnega Narodnega dnevnika (Anon. 1910c: 2), in to kljub »ti-le nesramnosti«, ki jo je iz njegovega clanka citiral avtor podlistka v Slovenskem gospodarju. Porocevalec z istih Vrazovih slovesnosti v mariborskem »neodvisnem« katoliškem listu Straža pa Vraza brani prav z napadom na ustvarjanje avtorjev moderne. Potem ko kategoricno zavrne Prijateljevo pisanje o (novo)ilircih, poudari: V resnici so tužnomile pesmice Vrazove veliko plemenitejše berilo kakor pa n. pr. banal-no moderno cankarijanstvo, ki z brezstidno drznostjo vlaci v blato vse, kar je cloveštvu bilo doslej svetega in plemenitega. Vir, iz katerega teko Vrazove poezije, oznacuje pesnik sam: krasota angelska, car besede slovenske, vilinski sklad med dušo in telesom, to je visoki vir, iz katerega teko njegove pesmi kakor bistrica iz visoke gore. […] To je pac vse kaj drugega kakor Cankarjeve velikomestne beznice. Dasiravno v marsicem razocaran in prevarjen, se Vraz vendar ne podaje brezdelnemu pesimizmu in obupnemu svetobolju, ampak tudi v težkih trenutkih ostane mož, svojo moc crpa iz svojih neugasljivih idealov. (Anon. 1910b: 1) Tako se skratka na zacetku razdelka citirana Cankarjeva izjava, ki se nanaša prav na tu obravnavane slovesnosti, znajde v povsem novem kontekstu. Zavra-canje Vraza kot »renegata« je torej v tistem casu pomenilo progresivno pozi­cijo, ki se istocasno upira klerikalcem, liberalcem in novoilircem. To pa je tudi pozicija, ki si jo je delilo kar nekaj avtorjev moderne. Med njimi niti niso bili vsi socialdemokrati. Tako je tudi Mihajlo Rostohar, psiholog in Meinongov ucenec, leta 1913 v reviji Napredna misel napadel »vrazovstvo« kot »renegatstvo«, pri cemer je izrekal nezaupnico novoilirizmu. Pomembno pa je, da se je ob tem skliceval prav na Prešerna. »Prešern je govoril v imenu celega slovenskega naroda, ko je kot Slovenec zavrgel ilirizem in oznacil vrazovstvo kot renegatstvo. Prešeren ni le najvecji slovenski pesnik, ampak je kot tak tudi najveci slovenski separatist, da govorim v terminologiji današnjih Ilircev.« (Rostohar 1913: 7–8; poudaril A. J.) Še vec: »In 'veliki' ilirec Vraz? Danes ga niti Hrvatje, katerim na ljubo je izdal slovenski narod, posebno ne cenijo vec.« (Nav. d.: 8) Da je Prešeren kakorkoli »oznacil vrazovstvo«, je pac ideološki ucinek gene-racije moderne; kot vse kaže, je besedo vsega dve leti prej kot prvi uporabil literarni zgodovinar, ki je prav tako prihajal iz izobraženskih krogov slovenske moderne (Prijatelj 1911: 647). Prav literarnozgodovinski vidik, ki ga je vzposta­vila generacija moderne, pa je izcistil predstavo o izdajalskem Vrazu – toda še prej se je moral (v nasprotju z izhodišcnim nihilizmom in zavracanjem) pre­poznati kot ideološki dedic Prešerna. Na tem mestu moramo torej, tako kot na zacetku analize, spet omeniti zlasti Ivana Prijatelja in Franceta Kidrica. Kidric in Prijatelj znacilno nista v celoti delila politicnih nazorov liberalnega politic­nega tabora. Medtem ko je ta tabor vse bolj polzel v desno sredino, je zlasti Pri­jatelj prodrl z nazori, ki so se navezovali na Stritarjevo, Levstikovo in Jurcicevo agendo, a jih je nekoliko priostril. Ravno Prijatelj, ki je gibanje mladoslovencev poimenoval, je mladoslovenske težnje povezal s francosko revolucijo (Prijatelj 1924: 32), Mazzinijevimi gibanji (ki jih je pojmoval zelo romantizirano) (nav. d.: 31–32) in (kajpada radikalnim) demokratizmom (nav. d.: 35). Razpetost med romantiko in realizmom, felj­tonizem, nekoliko neupraviceno pripisani kozmopolitizem in boj proti »ari­stokratsko-cerkvenemu jerobstvu« (nav. d.: 35–36) naj bi si Jurcic, Levstik in Stritar delili z mladonemci – in od tod tudi Prijateljevo poimenovanje. Kako se je med Župancicevo kritiko Prešerna iz leta 1901 in naslednjimi levimi kritikami Crtomira spremenil odnos do Prešerna, jasno kaže Bernikov clanek. Potem ko so avtorji moderne prvi izstavili levo kritiko Prešernu, so prav hitro prepoznali njegov progresivni potencial, ki so se mu liberalci izne­verili, in – kot prav tako implicira Bernik – Prešerna tudi sami prepoznali za svojega. Prav zgoraj citirana Lampetova recenzija publikacije (ki jo je uredil Prijatelj) pa o tem govori in medias res. Potem ko Lampe Prijatelju ocita tujo ucenost, tj. nemške spise – zlasti mu gre v nos Hegel (Lampe 1905: 694) –, panteizem in omalovaževanje Krsta pri Savici (»te najvecje in najgloblje Pre­šernovi pesmi«), drugim piscem pa druge necednosti, izrece nezaupnico vsemu krogu: Cela zbirka je torej res nekak protest proti vsemu sedanjemu literarnemu svetu, ki je Prešerna izkorišcal le zase. Ti mladi pravijo, da je Prešeren njihov, in napadajo one, ki so mu postavili spomenik po svojih nazorih. Dve sliki Prešernovega spomenika sta menda nalašc fotografirani tako, da kažeta njegove slabosti. Spomenik pa, ki so ga sami postavili Prešernu, ni Prešernov, ampak njihov. Oni se ne vglabljajo v preteklost, da bi jo objek­tivno preiskovali, ampak svoje burne misli zanašajo vanjo. Zato pa iz njihovih spisov ne študiramo Prešerna, ampak spoznavamo težnje, ki živé v vrstah moderne slovenske secesije. (Prijatelj 1905: 695) Oznacba je bila razmeroma tocna – spet je šlo le za interpretacijo Prešerna. Ta pa, naj takoj nadaljujemo, je bila še vedno bližja »Prešernovemu duhu« kot Lampetova in je nazadnje pridobila odlocilen vpliv. Po zaslugi Prijateljevega in Kidricevega ugleda se je prav kmalu povzpela v samo središce literarnozgo­dovinske vede – tako Kidric kot Prijatelj sta bila namrec med vodilnimi imeni prve slovenske univerze po letu 1919, svoje clanke pa objavljala v osrednjih liberalnih revijah, kakršna je Ljubljanski zvon. Prav to – in ne šele Kozakovo uredništvo – je revijo odprlo za tokove, pro-gresivnejše od slovenskega strankarskega liberalizma. Tako so inovacije, ki jih je po vzoru ruskega pozitivizma programsko uvajal Prijatelj, cez cas postale del splošne mešcanske literarne zgodovine. Za nekatere med njimi se z današnjega vidika zdi osupljivo, da jih je uvedel šele on. »Pretrgal je z življenjepisnim in starim filološkim nacinom ter uveljavil ideološki, sociološki in estetskokriticni vidik. Pri tem je za slovstv[eno] zgodovino našel novo razdelitev dob, ne vec na osnovi posameznih osebnosti, ampak po idejah, kult[urno-]polit[icnih] tokovih in posameznih rodovih.« (Koblar 1952: 577) K temu moramo prišteti še to, da se je prvo de facto slovensko nacionalno šolstvo vzpostavilo prav v tej intelektualni klimi – na koncu prve svetovne vojne, ko je nastala (najprej Država, nato) Kraljevina SHS. Vzpostavljajoce buržoazno šolstvo, senzibilno za nacionalnomitotvorne teme, se je tako znašlo med dvema (privlacnima) ognjema. Med konservativnim vidikom nacional­nega apoliticnega Prešerna, ki je zajemal vse vecji del javnosti, in vrhunsko literarnozgodovinsko znanostjo, ki je tak vidik odklanjala – a je prav tako in še toliko bolj prepricljivo povzdigovala Prešerna. Prav v ta medprostor, ki se je s krepitvijo ultrakonservativne monarhicne politike in stopnjevano kriticno držo intelektualcev kar naprej vecal, je nazadnje padel tudi Stanko Vraz. Prijatelj je bil vendar toliko naddolocen z mladoslovenskim liberalnim nacionalizmom, da se je v najvecjem razcvetu moderne (še pred prvo sve­tovno vojno) dejanska, politicna problematicnost ilirizma tudi njemu nekoliko izmaknila in se mestoma umaknila navijaškemu (etnicnemu) nacionalizmu. Ob mnogih resnicno briljantnih družbenih refleksijah to po svoje preseneca in implicira, da Prijatelj do teme ilirizma ni bil ravnodušen. In res je mlado­stno besedilo, ki so ga leta 1910 objavili Naši zapiski, eno od najbolj custveno zagnanih Prijateljevih (neliterarnih) besedil. Svoje poglede na Vraza je razgrnil prav ob prav istih ceremonijah iz leta 1910, kot so jih zavzeto branili katoliki, politicni liberalci in novoilirci. Vrazu pa izre­kajo tako unicujoco kritiko, da bi jih mogli imeti za pendant Županciceve kri­tike Prešerna. Obe sta s svojo neizprosno držo naceli kritiko poprej razmeroma nereflektirane teme; hkrati pa sta obe pomenili vrhunec dejavnosti, ki sta jo nav­dihnili – niti poznejši »secesijski« kritiki Prešerna niti poznejši kritiki Vraza do njega niso bili tako unicujoci. Toda medtem ko so pisci moderne (med njimi Prijatelj) prav kmalu opustili tudi kritiziranje Krsta, se je stigmatizacija Vraza usedla globoko v mitološke strukture slovenske nacionalne ideologije. Prijateljev prispevek Ob ilirizmu ustreza minimalni shemi naddolocenosti kot celota; zacne se namrec s prijaznim naslavljanjem Drechslerjeve knjige o Vrazu, ki ji – ne brez zadržkov – diplomaticno pripiše razlicne kvalitete, nato pa citira tudi nekaj povedi iz biografije. Kot navdušen heglovec tako Prijatelj definitivno hkratno kritiko Vrazovega ilirizma, Ilešicevega novoilirizma in Drechslerjeve knjige dialekticno nacne kar s citatom iz Drechslerja, ki Vraza primerja s Prešernom: Nežna melodioznost njegovih custev je oslabela pod hrvaškim plasticnim izrazom, ni pa bila zatrta […]. Prešeren je v duševni osami in pušcobi slovenskega prosvetnega življe­nja, ostajajoc tuj ilirski ideji, poslušaje glasove mladega Slovenstva zgolj od dalec, razvil svoje najlepše sposobnosti in postal velik pesnik, Stanko Vraz […] pa je zatiral svoje lastne pesniške sposobnosti in ni postal veliki pesnik, temvec vsestranski propagator. (Prijatelj 1910: 231) Od tod naprej je Prijateljev prispevek neusmiljena kritika, ki se sklicuje na besede slavilnega biografa: »Treba je to [Drechslerjevo trditev] pribiti zlasti v sedanjih slavnostnih dneh Vrazovih, ki so pri našem nekriticnem zanese­njaštvu kakor nalašc sposobni, da izkrive pravo Vrazovo podobo.« Kaj v besedilu »Ob ilirizmu« izvemo o Vrazu? Nic obetavnega, crno na belem – podobno, kot pri Rostoharju – že kmalu po uvodu lahko prebe­remo: »Vraz-pesnik je že sedaj ali pa bo v najbližjem casu pozabljen ne samo pri Slovencih, ampak tudi pri Hrvatih, ker kot tak nima našemu pokolenju povedati prav nic: globokocloveških, individualno njegovih vsebin in vred­nosti bi zastonj iskal sodoben pesniški naslajalec v njegovi pesmi.« (Nav. d.: 231–232) Besedilo se tudi naprej bere kot manifest, še vec, kot arzenal vseh ocitkov, ki jih je bil Vraz deležen pred in zlasti po njem. Na neki tocki pa se ton povsem zamenja: »Jaz nisem agitator. Ni mi dal Bog sonornega, zvene-cega glasu. Nasprotno: moj glas hrepi in pri najmanjši vznemirjenosti malce pojecljava. Nimam govorniškega nastopa, ker sem neznatne postave, bradenimam in tudi ne lepo zavihanih brk. Pravzaprav sploh nimam brk. Želji, postati govornik, sem dal slovo, tako kakor upanju na brke,« pravi sredi bese­dila in priznava, da prehaja »od znanstvenika h govorniku,« a bralec, ki ga pozna, »ve obenem po humoristicnem razpoloženju mojem, […] da prehajam k drju. Ilešicu« (nav. d.: 235). Ilešicev ilirizem je deležen še bolj neizprosne Prijateljeve sodbe. Prijatelj njegov novoilirizem dosledno imenuje »stari« ilirizem, saj da naj bi bil v narod­nostnih konsekvencah enako škodljiv. Tako naj bi njemu in vrstniku Kidricu (na katerega se v sestavku dvakrat sklicuje) hrvaški izobraženec povedal, kako imajo novoilirca radi na Hrvaškem. »Kadar se pojavi pri nas dr. Ilešic, je vedno radost v Zagrebu. Že naprej vemo, da bo skocil na stol ali mizo in govoril, in že naprej so pripravljeni možje, da ga vzdignejo in nosijo po sobi. In navduše­nost je na vrhuncu. Vidite, to je stari ilirizem, govorništvo.« (Prijatelj 1910: 237; prim. Anon. 1910b: 1) A niti burkaški momenti niso najbolj zaznamovan del besedila; odnos do Vraza, Ilešica in Drechslerja je v besedilu veliko manj izstopajoc kot omenjeni napadalni nacionalizem, ki velja zlasti Hrvatom – in ki je v ocitnem nasprotju s kriticno noto, s katero tako zlahka razbira dejanske smotre za novoilirskimi frazami. Prijatelj tako Drechslerja kar naprej ocenjuje po njegovem hrvaštvu; govori o »pristnem hrvaškem logicnem lapsusu«, »za Hrvata znacilni frazi« (Prijatelj 1910: 233) in o tem, da smo »mi Slovenci […] v svoji organiziranosti stokrat kulturnejši narod nego Hrvatje« (nav. d.: 237). Slovenci pa nismo samo »mi«, temvec tudi (na dveh mestih) »Prešernovi potomci« in hkrati dedici Trubarja (nav. d.: 234, 240, 232). Obenem pa nas doloca tudi jugoslo­vanstvo: »Toda kam mi uhaja pero? Hotel sem pisati kriticne glose k 'staremu' ali llešicevemu ilirizmu in rahlo naznacevati konture 'novega' ilirizma, pa sem pricel sam sanjati. Taki smo Jugoslovani. Odvzemi nam sanje, o Gospod!« (Nav. d.: 239) Preden pa omenjeno besedilo preprosto razglasimo za zacetek klasicnega odnosa do Vraza, ki se ga da zajeti z minimalno shemo naddolocenosti, se moramo ustaviti ob najocitnejšem – manjka prav tista razsežnost, s katero je klasicna tvorba minimalne sheme pri Vrazu omogocena: in sicer estetska razsežnost njegove poezije (ki se je na primer pri Jurcicu že pojavila). Pri zgodnjem Prijatelju je ne vidimo, v povezavi z zgoraj omenjenim »medpro­storom« pa lahko njen izvor hitro postane jasen: shema naddolocenosti je v svoji klasicni obliki kompromis med zavrnitvijo Vraza s strani moderne in nje­govim še živim (a pohajajocim) slovesom med katoliškimi avtorji, novoilirci in nekriticno glavnino liberalcev. Prav tak kompromis je kmalu zatem pomenilo pisanje Vrazovega rojaka Antona Slodnjaka, ki smo ga na zacetku študije prav tako že omenjali. V mla­dostnih letih je eklekticno in ne vselej prepricljivo spajal najrazlicnejše buržo­azne ideološke tokove. Njegovo razdvojenost navsezadnje lahko prepoznamo v tem, da se je po eni strani razumel kot naslednik Prijatelja (pozneje je bil med drugim urednik njegovih Izbranih esejev) in v dolocenem smislu tudi Kidrica, po drugi strani pa govoril o »mojem, sicer še nejasnem uporu zoper poziti­visticne metode v slovstveni zgodovini« (Prijatelj 1935: 578). Cinicno lahko dostavimo, da je bil mestoma res nejasen. Tudi Slodnjak, ki je sicer poudarjal individualni, psihološki in protisocio­loški pristop v literarni zgodovini, pa je na prizorišce stopil v specificnem obdobju, ki je tudi njegove izsledke mocno zaznamovalo – najbrž še mocneje kot desetletje ali dve starejša izhodišca Prijatelja ali Kidrica. Ta pri tem nista nikoli kakor on oporekala zgodovinski pogojenosti. V letih po veliki recesiji iz leta 1929 in politicni zaostritvi, ki se je intenzivno cutila tudi v Jugoslaviji (oktroirana ustava iz leta 1931), pa so se že prej nakazani procesi zaceli odvijati še hitreje in radikalneje. Napetost med kriticno in svobodomiselno inteligenco ter konservativnim konformizmom se je stopnjevala, Slodnjak pa je hotel nekako ustrezati merilom obojih. Zato njegove refleksije in analize vcasih s kriticno zavzetostjo razkrin­kavajo kompleksna socialna ozadja – še precej pogosteje pa se spogledujejo z ultrakonservativnimi socasnimi idejnimi tokovi. Tako so njegovo pozicijo nazadnje kritizirali vsi, kot se sam izrazi, »od Straže v viharju pa do Sodobnosti« (Slodnjak 1935: 577). Ob tem je treba priznati, da je mladi Slodnjak s svojo znacilno kombinacijo skoraj dosledno napacnega razumevanja sogovornikov in kolericnega tona tako reakcijo malodane izzval. Kot primer omenimo krajšo polemiko, ki sta jo imela Slodnjak in France Kidric leto pred tem. Na tem mestu nas zanima samo njen zacetek, in sicer Kidricev odziv na Slodnjakovo pisanje, ki ga otvori naslednji apel: »Kdor bo študiral psihologijo slovenske znanstvene kritike v letu 1935, naj nikar ne prezre ocene, ki jo je o cetrtem zvezku moje Zgodovine slovenskega slovstva napisal dr. Anton Slodnjak[.]« (Kidric 1935b: 599) Enako kot leto pozneje Brncica je Slodnjak Kidrica popolnoma narobe razumel ali celo namenoma izumil slamnatega moža antipatriotizma, v katerega se je nato zaganjal in okrog njega navrgel svoje nazore. Tako Kidricu ocita nezadostno upošte­vanje »samosvoje dinamike narodnega življenja«, zaradi cesar naj bi se mu slovenska literarna zgodovina kazala kot rezultat »tujih kulturnih in poli­ticnih vplivov« (nav. m.). Razmeroma komicne ocitke, ceš da se prevec zanaša na zgodovinske po­datke, premalo pa na sámo besedno umetnino, »plod s stvariteljsko domišljijo obdarjenega cloveka«, Kidric precej podobno, kot bomo videli pozneje v pole-miki z Brncicem, postavlja nasproti drugim Slodnjakovim ocitkom in s tem brez težav izigrava njegova zmedena (a vseeno ognjevita) stališca. Ko Slodnjak s cisto etnicisticno metodologijo Kidricu ocita, da slovenskih protestantov ne šteje med slovenske preporoditelje, mu Kidric odgovarja: »Kdor misli, da spadajo v slovensko slovstveno zgodovino le 'plodovi s stvariteljsko domišljijo obdarjenega cloveka', bi moral pustiti, ce je logicen mislec, plodove slovenskih protestantov sploh ob strani!« (Nav. d.: 600) Na koncu pa ga zavrne kar z njegovim lastnim, ocitno zatipkanim citatom: »Kaj ko bi bil pogodil Slodnjak pravo, ko se mu je v sodbi o lastnih pomislekih zoper mojo knjigo zapisalo: '… mislim, da jim […] nihce ne more ocitati upravicenosti'?« (Nav. d.: 601) In tak je tudi njegov Vraz – razdvojen in poln nasprotij: prav tak, kakršnega je nacionalna ideologija potrebovala, da bi izpostavila menda edinstveno Vra­zovo osebnost. In prav Slodnjakova izpeljava že prej obravnavane Vrazove osebnosti je bistveno vplivala na vse nadaljnje mahinacije v psihologiziranju ilirskega pesnika. Najprej si oglejmo, kako Vraza prikazuje v svojem Pregledu slovenskega slovstva. »Vraz je bil preprican o svojem pesniškem poslanstvu. Toda manjkal mu je literarni jezik. Rodno njegovo narecje je bilo neritmirano, široko tekoce, pripravnejše za impresije kakor pa ekspresije, ki jih je ljubila romanticna doba. Bil je mlad, gibek duh, toda premalo ustaljen, menjaval je smeri in nacrte.« (Slodnjak 1934: 83) Kakor smo opazili že v Prijateljevem mladostnem besedilu, je postajal lite-rarnozgodovinski Vraz v prvi polovici 20. stoletja vse bolj etnicno determi­niran. To gotovo ni bila kaka posebnost slovenskega akademizma – prodor imperialisticnih rasnih in socialnodarvinisticnih ideologij je mocno ucvrstil etnicni nacionalizem, ki se je do konca 19. stoletja že uveljavil v vseh evropskih državah. O Vrazu v Slodnjakovem Pregledu tako izvemo: Vraz je bil sin vzhodnoštajerske zemlje […]. Po telesu in znacaju je bil Vraz tip pa-nonskega cloveka […]. Ta cloveški tip oznacuje v socijalnem oziru tovarištvo, ki se izraža tako, da obdelujeta zemljo posestnik in najemnik v nekem solidarnem cuvstvu, da je sad prva, posest, dobicek ali pa placilo postranska stvar. […] V duhovnem oziru je najtipic­nejše za panonskega cloveka, da je sovražnik samote. Njegova vzrojljiva duša, ki vedno niha med dvema skrajnostima, je še otroška, zaupljivost in radovednost jo gonita v druž­bo, nikdar ne more molcati, v najhujši bolesti in v najvecjih radostih se mora izpovedati, v samoti pa poje in govori sama s sabo. Ni obdarjena z mocno tvorno domišljijo, strmi bolj v širine kakor v višine, »tovarištvo« jo usposablja bolj za kritiko kakor zatvornost[.] (Vraz 1934: 101–102)289 Skratka, takoj lahko nakažemo na precej majave temelje psihologiziranja o Vrazovi labilni in razdvojeni osebnosti, ki naj bi »personalizirano« pojasnje­vala tisto, kar smo sami povezovali tudi s širšimi družbenimi vprašanji; Vra­zova razdvojena osebnost korenini prav pri Slodnjaku, ki je obstojeca socialno reflektirana dognanja tako pozitivisticne kot marksisticne literarne vede prvi utemeljeval asocialno. In že ti temelji izkazujejo, da je tudi fantazmatsko labilno 289 Pri Slodnjaku (1934: 102) najdemo tudi psihogram Kranjcev, komplementaren zgor­njemu opisu panonskega cloveka: »Duša cloveka središnje slovenske skupine je življenjski izraz individualista, ki sta pa mu samota in trpljenje vir moci in navdih­njenja. Velicino njene življenjske upravicenosti ji daje organizatoricna sposobnost, kulturno tvorna moc, kulturni optimizem, ljubezen do svojega.« osebnost prej ali slej treba pojasniti s širšimi okolišcinami. Zato je po svoje groteskno, da se Slodnjak naivno zanaša na družbeno skonstruirane (psevdo­kolektivisticne) etnicne mite – da bi nazadnje utemeljil, da je Vraza dolocala zgolj (individualna) psihologija. A pojdimo naprej: Vraz je bil clovek cutecega srca in razmeroma ostrega duha. Samo odlocne, moške volje je imel premalo. Romanticno pojmovanje o pesniškem poslanstvu mu je skalilo pogled na stvarne potrebe rojakov. Njegovo bolehno telo je bilo sicer nosilec mocne želje po pesniškem ustvarjanju, toda zahtevalo je obenem vednega tovariškega priznavanja in ženskega obcudovanja. […] Ljubil je ideale, trpel zanje, oboževal je slovanstvo, toda vztrajnega, neomahljivega boja na navidez izgubljeni postojanki ni bil zmožen. Za to sta mu bila preslabotna duh in telo. (Nav. d.: 109–110) V odlomku iz sklepa razdelka, v katerem Slodnjak obravnava Vraza in ili­rizem, tako vidimo kar trikrat zapored ponovljeno minimalno shemo naddo-locenosti; Vraz je bil cutec in pronicljiv, a premalo odlocen. Prekipeval je od želje – a je hkrati prevec hlepel po samopotrditvi. In navsezadnje je bil idealist, a preslaboten, da bi vzdržal samoten boj za svoje ideale. Simptomaticno je, da se že v navedenem odlomku iz prešernovskega narativnega aparata pretiho­tapljeni mitemi povsem nevpadljivo skladajo s seksualno segregacijo (moška volja), filozofskim idealizmom (nenehno poudarjanje opozicije med telesom in duhom) ter evgeniko (poenostavljeno pojasnjevanje težav z »bolehnim« in »slabotnim« telesom in duhom) in drugimi obrazci iz arzenala predvojnih mešcanskih ideologemov. Najjasneje se je novost, ki jo je uvajal Slodnjak, pokazala ob burni pole-miki, ki jo je imel leta 1936 z marksisticnim literatom, esejistom in kritikom Ivom Brncicem. Ni nakljucje, da se je polemika razvila prav ob Vrazovi vse bolj problematicni ilirski potezi. In še manj, da je bilo razpravljanje v Vrazu v njej povsem naddoloceno s Prešernom. Brncic je v prvi letni številki Ljubljanskega zvona objavil besedilo Ob veliki korespondenci, v katerem se je zavzemal za celo­vito psihološko in sociološko proucevanje Vraza. Pretežno sociološka analiza naj bi prispevala k razvozlavanju ene od velikih »slovenskih dram«, korespon­dence med Prešernom in Vrazom (Brncic 1936b: 48). To avtor takoj poveže z osrednjim slovensko-ilirskim vprašanjem (nav. d.:49), ki pa ga ne razrešuje na klasicni etnicni mitski podlagi. Še manj se poslu­žuje novih iracionalisticnih mešcanskih ideologemov kakor Slodnjak, pac pa vpeljuje kriticno materialisticno analizo »trpne odvisnosti od zunanjih druž­benih in politicnih vplivov in sil, ki so nam pisale usodo mimo naše volje in naših najglobljih potreb in željá«. Esej razvija na osnovi dialekticne triade, zato Prešerna in Vraza oznaci za nic manj kot »tezo in negacijo teze o upra-vicenosti narodnostnega obstoja Slovencev« (nav. d.: 50). Vrazovo pozicijo tako pertinentno pojasnjuje z malo razvitimi (malo)mešcanskimi razmerji, ki so bolj ali manj onemogocila, da bi se slovenska buržoazija oblikovala v tvoren zgodovinski subjekt. Vendar tudi on povzame tezo moderne o Vrazu kot »uskoku«, ki je »slovenske postojanke« zapustil, medtem ko je Prešeren vztrajal (nav. m.). Slodnjak je v prispevku Ali je vrazovstvo psihološki ali sociološki problem v peti številki Sodobnosti istega leta ogorceno nasprotoval Brncicevim stali-šcem. Že naslov je indikativen glede naše teze: leta 1910, ko sta bila Cankar in Prijatelj med redkimi Vrazovimi neprijatelji, tak naslov ne bi imel nika­kršnega smisla – za liberalce, konservativce in neoliberalce namrec vrazo­vstvo sploh ni bilo problem. Tu pa je že šlo za polemiko dveh precej razlicnih svetovnih nazorov, ki sta vendarle pristajala na predpostavko, da je bil Vraz izdajalec. Clanek vsekakor prevevajo protislovja, iz katerih se nujno tudi Vraz izlušci kot protisloven lik – kar je ob prokrustovskem psihologizmu toliko lažje zagovarjati z njegovo labilnostjo. Najprej je treba ugotoviti, da je Slodnjak Brncicevo namero povsem zgrešil. Ceprav je tako kot on tudi Brncic (sicer neprimerljivo bolje) analiziral Vrazovo »izdajstvo«,290 ga Slodnjak ogorceno obtožuje, da do Vraza ni dovolj neprizanesljiv, in ga imenuje za Pilata (Slod­njak 1936: 240). In ceprav je Brnciceva poanta cisto drugacna, mu Slodnjak ocita skepticno spraševanje, »kdo je prav za prav koga izdal: ali Vraz Slovence, ali pa morebiti celo Prešeren – Vraza« (nav. m.). Prav tako celo dobesedno izra­ženemu Brncicevemu zavzemanju za psihološko in sociološko raziskovanje podtakne enostransko zanicevanje psihologije. Morda najvecji nesporazum, ki ga lahko najdemo že v Slodnjakovem Pre­gledu, pa je prav trmasto zatrjevanje, da je Vraza in njegovo edinstvenost glede 290 Tako Brncic (1936a: 411) tudi sam ugotavlja, da »je še v svojem Pregledu slovenskega slovstva trdil o Vrazu nekatere reci, ki se ne locijo tako hudo od mojih izvajanj«. na ostale Štajerce nemogoce pojasnjevati razredno – ob tem pa nima nikakršnih težav s svojo predsubjektivisticno, ce naj se tako izrazimo, panonsko teorijo. Z Brncicem se je v Sodobnosti tako strinjal, da Vraz ni razumel Prešerna in da je to povezano z njegovimi »napacnimi« odlocitvami. Ampak vseeno: Toda v te zmote ga niso gnale obupne socialne in kulturne razmere na Slovenskem, ka­kor trdi Brncic, temvec samosvoja duševna in telesna struktura. Zavedal se je namrec prav dobro, da je njegovo rodno narecje del slovenskega jezika, toda obupal je, da bi mo-gel živeti kot literat in clovek, ako ostane zvest slovenstvu. Zaljubil se je v Hrvaško, pre­vzel ga je osebni kult, ki je cvetel med Ilirci vse drugace, kakor pa med slovenskimi literati Prešernovega kroga. Prvine Vrazovega prestopa so docela osebnostne, njihove usodne sile vro iz najglobljih korenin Vrazovega eroticnega življenja. (Slodnjak 1936: 241) Slodnjak pa postcarlylovsko personaliziranje zgodovine še stopnjuje: »Toda buditi nekoga iz zasluženega pokoja ter njegova napacna dela in blodne ideje razkrivati kot posledico socioloških vzrokov, a ne kot sad zanimivega, toda slabotnega duševnega tipa, to je nepotrebno delo. Ce hocemo živeti, moramo verovati, da je vrhovno nacelo slovenskega življenja Prešeren, ki nam je vecen sopotnik in vodnik. Vraz je zabloda, laž in smrt.« (Nav. m.) Svoje nenehno utemeljevanje, da je Vraz bolj individualen kot družben lik, pa Slodnjak tako nepregledno zaplete, da je nazadnje pojasnilo težko razumeti v navezavi na Vrazov nedvoumen mitološki obrazec »zabloda, laž, smrt«. Tako je »notranji smisel našega narodnega življenja« [s]ad nemirne in nepreracunljive krvi, posledica mešanja najbolj sovražnih in nasprotnih plemen, zagrenjeni odpor suženjskih nagonov in sekanje z zobmi vladohlepnih slabicev. Iz teh gnojnih kanalov vre fantastika, strahopetnost, renegatske sanje, licemerstvo, ki nam paci, vsem brez izjeme, duhovne obraze. Priznati pa moram, da je bilo naše socialno in politicno življenje takšno, da so prav oni poedinci, v katerih je bil duhovni razkroj najgloblji, splavali v vseh dobah naše politicne zgodovine na površje ter so oni dolocevali narodu obraz. Ta razkol paci dušo slovenske kmecke inteligence, ki kaže dva tipa: zvestega in ne­zvestega. Ljudstvo pa je ostalo nacionalno enotno. Pri svojem trdem delu se ni zmenilo za skoke fantasticnega in strahopetnega izobraženstva. Stanko Vraz ni docela clovek te družbe. On je bil kulturni fantast. V svojih delih je pokazal dovolj poguma, samopremagovanja, celo – žrtve. Zato ne more služiti ne­zvestemu mešcanskemu tipu kot vzor; kajti ne samo, da je ta tip v bistvu antikulturen, kvecjemu samo castihlepen in služi kulturi samo toliko, da lažje zakrije svoje koritarsko pridobivaštvo. Nazadnje se kot deus ex machina pojavi še ena protislovna izjava, ki sicer nicesar ne pojasni, ustreza pa Mocnikovi shemi naddolocenosti. »Vraz jetako svojevrsten duševni pojav, kakor ga ne pozna naša zgodovina. Žrtvoval je svoje bistvo ter dosegel to, kar je bilo zanj za cloveka in poeta nebistveno. In vendar ni mogel drugace, ker je bil igraca svojega narcisticnega tempera-menta.« Skratka, Vrazova edinstvenost je že prav edinstvena: že že, žrtvoval je svoje bistvo, ampak vseeno za to ni bil odgovoren sam, pac pa njegov tem­perament. Brnciceve replike na »pateticno anatemo« (Brncic 1936a: 410) na tem mestu ne moremo razgrniti v celoti. Omenimo le, da se avtorjeva senzibil­nost za socialna vprašanja v njej izkaže za še aktualnejšo od analize »velike korespondence«. V njej namrec v precep vzame prav eklekticna in iraciona­listicna Slodnjakova razglabljanja in jih s predano natancnostjo argumenti­rano naveže na razlicne socasne in pretekle buržoazne ideologeme. Ob tem je jasen tudi glede njihovih socialnih konsekvenc. Najprej ugotavlja, »da nima pojma o sociologiji« (nav. d.: 412) in »da se na psihologijo prav tako malo razume kakor na sociologijo« (nav. d.: 413). Sledi dolga, a koncizna poved, ki ji je težko oporekati: Oznacevati Vrazovo vrazovstvo kot enostavno in izkljucno posledico njegovega pa-nonskega »tovarištva«, trmasto trditi, da Vraza »v zmote niso gnale obupne socialne in kulturne razmere na Slovenskem …, temvec samosvoja duševna in telesna struktura,« ker je bil »igraca svojega narcisisticnega temperamenta«, besediciti, da so »prvine Vra­zovega prestopa docela osebnostne« in da »njihove usodne sile vro iz najglobljih kore­nin Vrazovega eroticnega življenja« – vse to pomeni, tavati zbegano in slepo nekje med fiziološko-psihološkimi šolami iz prejšnjega stoletja, med raznimi psihologijami duha (Geisteswissenschaftliche Psychologie), med psihoanalizo in nekaterimi modernimi psevdoznanstvenimi mistifikacijami; to pomeni, pobirati v isti sapi drobtinice z Wun­dtove, Sprangerjeve, Freudove in Rosenbergove mize, sestavljati povsem nezdružljive idealisticne in materialisticne elemente v neorgansko, neuporabno zlitino in se gibati izven vseh možnosti, približati se objektivni resnici. (Nav. d.: 413–414) Nazadnje Brncic doda, da je v tem Slodnjak »tipicen izraz našega okolja«, ki je evropske ideje vedno sprejemalo »le v mešanici njihovih bledih odsevov« in zamudniško. In prav kakor vrazovstvo ni samo psihološki, temvec tudi druž­beni problem, nadaljuje Brncic, to velja tudi za »sodobno fašizacijo na vseh frontah cloveškega udejstvovanja« (nav. d.: 416). V tem sklopu »nekriticnost in miselno nediscipliniranost« Slodnjakovih izsledkov navezuje na rasna avtorja Gustava Le Bona in Ludwiga Gumplowicza ter na Hitlerjev Moj boj. Leta 1936 piše, da so tovrstne Slodnjakove inklinacije »danes šele anahronizem, [a] uteg­nejo nekoc postati v svoji precišceni obliki – reakcija« (nav. d.: 414). Pogled na »veliko korespondenco« med Slodnjakom in Brncicem tako od dalec razkriva vec stvari: ce je bila anatema nad Vrazom v generaciji Prijatelja ali Cankarja še deklarativno dejanje, s katerim so nekateri avtorji nasprotovali nekriticnemu slavljenju ilirizma, je postala v zaostrenih razmerah kriznega kapitalizma izgotovljeno dejstvo. Etnicno naddolocena literarna veda ni vec poudarjala, da je bil Vraz uskok (kar je bilo zdaj tako ali tako jasno), še manj se je zanj zavzemala. Nasprotno, polemika se je lahko osredotocila kvecjemu na iskanje razlogov za to uskoštvo. Prav iz te polemike, ki sicer kaže krepko nesimetricnost med razpravljavcema in prinaša tudi zelo moderno razredno analizo slovenske družbe 19. stoletja, je jasno, kako se je mit o odpadniškem Vrazu v razmeroma hitrem casu domesticiral in bil deležen prav nasprotnih si utemeljitev. In ni nakljucje, da je prav omenjena polemika (cetudi samo zaradi Brncice­vega stališca) za dolgo casa ustolicila Vraza kot velikega esteta, primerljivega Prešernu. Te pri Prijatelju še bilo – nesistemsko pa se je seveda pojavljala že prej. Veliko estetsko vrednost so Vrazu tako pripisovali konservativni avtorji pred prvo svetovno vojno, nesistemsko pa se je kot hrbtna stran njegovega odpadništva že pojavila pri Jurcicevem epigramu. A šele od omenjene pole-mike se je pojavljala sistemsko. Tako pri Jurcicu kot pri konservativcih je bilo poudarjanje Vrazove estetike povezano z (nasprotno) politicno držo. Brncic pa je bil zadnji, ki je Vrazovo estetsko kakovost (sicer ne vec politicno) še vedno zagovarjal kot pozicijo v dilemi ali polemiki. Odtlej so se literarni zgodovinarji o Vrazovi nadarjenosti – tako kot o nje­govem »uskoštvu« – v glavnem že v izhodišcu strinjali. Še vec, podobno kot so morali Prešerna estetizirati (in torej depolitizirati), da je po letu 1900 lahko postal nacionalni pesnik, ki »združuje«, je bilo treba brezkompromisno sta­lišce moderne o Vrazu estetizirati, da bi omogocalo mešcansko estetsko raz­pravljanje, skratka kompromise. Tako je v nacionalni mitologiji nazadnje zaživel vrhunski estet Vraz, in sicer prav v apriorno ocrtanih konturah, ki jih je antici­piral pogled (že kanoniziranega) Prešerna. Ob polemiki med Slodnjakom in Brncicem pa se izkaže še nekaj, cemur smo vec pozornosti namenjali v prejšnjih poglavjih. Naddolocenost z etnicnim nacionalizmom teži h kulturalizirani optiki procesov, ki jih je (vsaj pred njunim dokoncnim zlitjem v drugi polovici 19. stoletja) še tako konser­vativen državni nacionalizem poskušal razumeti politicno. Tako Slodnjakova eklekticna izvajanja ob vsej navidezni paleti – danes bi lahko govorili tudi o pluralnosti, protejskosti, hibridnosti itd. – razlicnih nazorov in pozicij na bralca vendarle apelirajo z najradikalnejšim etnicnim nacionalizmom. Tako mora Brncic, ob vsej pronicljivosti in kompleksnosti svojega sestavka »Ob veliki korespondenci«, na Slodnjakovo izvajanje v svoji repliki jasno in kate­goricno zagovarjati, da ima vendarle tudi sam Vraza za izdajalca – ce hoce, da ga njegov sogovornik jemlje resno. Zdi se, da je Slodnjak nekaj iz polemik z Brncicem, Kidricem in njegovimi ucenci vendarle odnesel. Ko so se – podobno kot stoletje prej pri Vrazu – raz-mere znova še toliko zaostrile, da se je moral nespravljivi interni konflikt med ideologemi razvezati, se je Slodnjak odlocil tudi v skladu s svarili o »vsej svoji konsekventnosti« iz Brnciceve replike. Treba je priznati, da je v petdesetih letih – ob še vedno nekoliko prevec emfaticnem jeziku – Slodnjak spisal cisto solidno analizo Vrazovega mladostnega razvoja. Slodnjak se je torej opredelil, inherentno trenje njegovih ugotovitev o Vrazu pa se je medtem zajedlo globoko v institucionalno in splošno pojmovanje Vraza. In v taki formi je nacionalna literarna zgodovina vstopila tudi v modernizacijo po drugi svetovni vojni. Znacilna za to obdobje je oznacitev Stanka Vraza v drugi knjigi znameni­tega Cvetnika slovenske vezane besede Kidricevega ucenca Alfonza Gspana. Ta je izšla postumno, in to šele leta 1979. Že ob prvi omembi izvemo, da je bil Vraz edini v tej dobi Prešernu kongenialen, a se je odtrgal z ucenci od njega in od centralne stopnje knjižne slovenšcine ter prešel v sosednjo knjižno hrvašcino ali iliršcino in tako povzrocil, da tudi njegovo slovensko, razmeroma bogato ustvarjanje do najnovejših ca-sov ni prišlo do slovenskih bralcev. (Gspan in Slodnjak, ur. 1979: 9) Janez Menart se je leta 1969 v krajšem geselskem sestavku že v drugi povedi skliceval na prešernoslovsko referenco; povedal je, da je Vraz postal hrvaški pesnik, »kar mu je Prešeren zelo zameril«. Zameril pa mu je (potemtakem) tudi Menart, saj piše takole: »Vrazove slovenske pesmi so ljubezenske in politicne vsebine in nam razodevajo po duhu sicer precej nadarjenega pesnika, ki pa žal ni obvladal osrednjega slovenskega jezika, tako da je med njimi prav težko najti katero, ki ne bi bila precej pod poprecjem slovenskega pisanja tistega casa.« (Menart, ur. 1969: 70) Šele desetletja po drugi svetovni vojni se je mitska vloga prvic po interven­ciji moderne spremenila. K temu je morda prispevala jugoslovanska politika bratstva in enotnosti. Ta je skozi desetletja nekoliko omilila nacionalisticne politicne prakse; ker si aktualne manifestacije slovenske in hrvaške nacionalne ideologije in folklore niso stale tako vsaksebi, je tudi slovenska literarna zgodo­vina (sicer razmeroma pozno) lahko pokazala vec razumevanja za popolnoma drugacno vrednotenje Vraza v hrvaški nacionalni ideologiji. Tam je bil njegov ugled že od njegove smrti neokrnjen; med drugim je bil prvi hrvaški literat, ki so mu natisnili zbrana dela (Krakar 1971: 282). Toda, kot smo omenili na drugem mestu, politiki bratstva in enotnosti ni uspelo izkoreniniti nacionalnoideološke paradigme v kulturni sferi oziroma se je tam – v skladu s širšimi družbenimi procesi 20. stoletja – v nekaterih pri­merih tudi stopnjevala. In tudi v desetletjih po drugi svetovni vojni je trdovratni nacionalnointerpelativni vzorec pri slovenskem vrednotenju Vraza utrpel le manjše korekcije. Poleg izjav, ki ustrezajo klasicni distribuciji »dobrega« in »slabega« Vraza, zdaj na izpostavljenih mestih v raziskavah bistveno pogosteje kot pred tem lahko najdemo izjave, naddolocene z razumevajoco afirmacijo. A tudi te so še vedno strukturirane kot obrazec utajitve. Povedano preprosteje, ce je prej veljalo, da je bil Vraz »nadarjen, vendar renegat«, potem je v zadnjih desetletjih veckrat opaziti tudi inverzijo formule – Vraz je bil »renegat, vendar nadarjen«. Primerov je veliko, a navedimo le dva. Kot preslikava Gspanove trditve, le da z zamenjanim predznakom, se bere tale Pogacnikova oznacitev: »Res je šla linija v nastajanju slovenske knjižne norme mimo Vraza, to pa ne pomeni, da je bil le-ta v prvi polovici XIX. stoletja narecni pesnik. Pomembno je, da je bil pesnik, ki je po talentu in po dosežkih edini v svojem casu lahko stal ob Pre­šernu.« (Pogacnik 1969: 176–177) Tu je clen, ki izjavo naddoloca, celo ekspli­citno poudarjen: »pomembno je« to, da je bil po nadarjenosti blizu Prešernu – in ne tisto, kar izvemo na zacetku izjave. Ceprav je vzorec navidezno inkluziven oziroma razumevajoc, se v katerem­koli od obeh njegovih clenov zlahka skriva klasicna etnicna diskriminacija: Že takrat se je izkazalo, pa ne prvic, kako nemogoce postane sodelovanje Slovencev s Hrvati, v trenutku ko dejstva zacnejo dobivati konkretnejšo obliko. Pa vendar so Hrvati Slovencu Vrazu omogocili nekaj, cesar mu njegovi rojaki niso, to je možnost ustvarjalne­ga dela, ki je potem, ko je postal urednik almanaha Kolo, dobilo slovanske internacional­ne razsežnosti. (Puconja 2009: 130) Zakaj Stanko Vraz ni nacionalni kulturni svetnik Zdaj pa si lahko isti proces ogledamo še z enim interpretativnim ogrodjem. To nam bo pomagalo, da môcno trenje, na kakršnega smo s pomocjo ugotovitev Rastka Mocnika naleteli med na videz povsem nepovezanimi posmrtnimi uso­dami treh pesnikov, podrobneje literarnozgodovinsko umestimo. Model proucevanja evropskih kulturnih svetnikov se opira na izhodišcni koncept kanonizacije (Dovic 2012: 71). Tudi koncept literarnega kanona ni star, vendar je v zadnjih desetletjih prerasel v enega osrednjih teoreticnih konceptov sodobne literarne vede. V sodobni lite-rarni vedi lahko opazimo narašcajoce zanimanje za pravo naravo mehanizmov, ki odlo-cajo, katero delo se bo ohranilo v zavesti mnogih generacij, nacin uveljavljanja kanonic­nih tekstov znotraj posamezne kulturne skupnosti, merila za presojo vrednosti tekstov, ideologije, ki so vpletene v krogotok literarne komunikacije … Pozornost se je s samih literarnih tekstov preusmerila na institucije, na družbene in gospodarske okolišcine lite-rarne komunikacije, na ideologije znotraj in zunaj literarnih del. (Dovic 1999: 5; prim. Dovic 2011: 147) Dokler se Vrazova vloga v nacionalni ideologiji ni pokazala v konturah, kot jih naddoloca Prešernova vloga, nas kanonizacija niti ni zanimala. Zakaj nas torej šele zdaj, ko je vec ali manj že jasno, da Vraz – ni kanoniziran? Prav zato, ker smo pri obravnavah Vraza (in Koseskega, ki ga v raziskavi pušcamo ob strani) lahko opazili zgostitev rabe minimalne sheme naddolocenosti. S tem smo – v navezavi na kanoniziranega Prešerna – ugotovili njegov potencial za zbujanje estetskih dilem. To pa so ravno dileme, ki jih klasicni buržoazni ideo­loški okvir potrebuje in prenaša. Tovrsten potencial se v casu kulturnih nacio­nalizmov, ki zaznamujejo širšo »politicno transformacijo« (Dovic 2012: 80), prevaja prav v kanonizacijsko zmožnost. Skratka, kompleksna recepcija Stanka Vraza ne izkazuje zgolj sistemskega zavracanja – temvec tudi sistemsko priznanje. To je resda vselej postavljeno v drugi plan in služi jasnejši saturaciji negativnega. Toda hkrati mu perma­nentno zagotavlja agendo minimalne primerljivosti s Prešernom. Namrec – tako Vrazove mitske vrline kot pomanjkljivosti se kot take pokažejo v ana­logiji s tistimi kriteriji, ki jih zastopa kanonizirani Prešeren. Prav tu pa se navezujemo na teoretsko podjetje tistih avtorjev, ki so razvili koncept kultur­nega svetništva. Marijan Dovic je v clanku Model kanonizacije kulturnih svetnikov analiziral temeljne elemente vsakršne kulturne kanonizacije. V delni analogiji z referen­cialno teološko terminologijo jih je organiziral v razpredelnici (Dovic 2012: 74). V zadnji razlicici modela je kanonizacijo nacionalnega kulturnega svet­nika predstavil skozi tri skupne koncepte, od katerih se eden tudi sam deli na komplementarna procesa. Vsak od konceptov odpre svoje polje, ki ga urejajo razlicne kategorije. Koncept vitae (nav. d.: 74–76; Dovic 2011: 148) je edini, ki se neposredno navezuje na avtorjev opus in na njegova dejanja. Prav zato je analizo odnosa med Vrazom in kanonizacijskimi procesi mogoce osnovati zgolj na njem. Preostala koncepta, cultus (Dovic 2012: 76–79) in effectus (nav. d.: 79–80), sta namrec povezana s posmrtnim cašcenjem avtorjev, ki ga pri Vrazu ni na pretek. Nekaj posmrtne idolatrije, ki bi jo v sklopu ostalih konceptov mogli vzeti v obzir, se je sicer – kot smo si ogledali – zlasti na Štajerskem ohranilo vsaj do stoletnice Vrazovega rojstva (prim. Anon. 1910a, 1910b, 1910c; Prijatelj 1910), ko je bil ob Vrazovih slovesnostih ogorcen Cankar. Izpricano je, da so Vrazu na Štajerskem še (vsaj) tedaj prirejali bésede s spremljevalnimi živimi slikami (tableaux vivants) (Anon. 1910d: 3; Glazer 1978: 13). Te so bile sicer svojcas zlasti v današnjih srednjeevropskih državah spremljevalni pojav kanonizacije nacionalnih pesnikov. Zanimivo je, da Dovic žive slike in besede šteje v katego­rijo ritualov (Dovic 2012: 78; 2013: 187), ki v celoti spadajo v domeno koncepta cultus, konkretno v njegove reproduktivne procese. Ti zajemajo bolj »dinamicne, procesualne vidike kanonizacije« (Dovic 2012: 77). Od obstojecih produktivnih procesov (ki jih v Dovicevem modelu prav tako zajema krovni koncept cultus) se locujejo prav po tem, da – vsaj obicajno – ne služijo utemeljitvi, temvec ohranjanju že vzpostavljenega mita. Iz tega bi bilo mogoce sklepati, da se je nekakšen tip vrazovske mitoma­nije ohranil na Štajerskem vse od pesnikove smrti, kar pa je malo verjetno. V vsakem primeru so se žive slike z vrazovskimi motivi zelo verjetno pojavile šele naknadno. Na Ceškem, ki je bila z gledišca nacionalisticnih ritualnih praks Slovencem glavna referenca, so bile žive slike najbolj priljubljene v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja (Smaczny 2004: 165), na Slovenskem pa zaznamujejo še nekoliko poznejše obdobje. Mimogrede, v Zahodni Evropi (vkljucno z nemškimi deželami) so bile pri cašcenju nacionalnih kulturnih svetnikov prisotne že sredi stoletja. Vsekakor nam je ugibanje prihranjeno, kolikor Dovic poudarja, da je med produkcijo in reprodukcijo težko potegniti nedvoumno mejo (Dovic 2012: 77). Torej smemo tudi štajersko slavljenje razumeti kot sporadicen moment spo­meniške prakse in ne kot del ucvršcenega, kontinuiranega in naturaliziranega rituala (kakršnega moramo zaradi pomanjkanja podatkov sicer dopušcati). Vsekakor tovrstnega posmrtnega cašcenja ni bilo dovolj, da bi se morali v ana­lizi postumne Vrazove vloge v nacionalni mitologiji (sploh pa ne v slovenski) sistematicno opreti na analogijo s kršcanskimi svetniki. Pac pa je za našo raziskavo toliko dragocenejši tisti segment Doviceve štu­dije, ki se navezuje na življenje in delo posameznega pesnika. Prav z orisom temeljnih pogojev za kanonizacijo, ki jih razkriva prvi stolpec preglednice, lahko natancneje ugotovimo, na katerih mestih bi se Vrazova mitologizi­rana vloga, kakor se je skozi cas vzpostavljala, približevala kriterijem, ki bi ga lahko približali kulturnemu svetništvu, in kje bi od njih odstopala. Tak razmislek je seveda možen zgolj pod (suplementarnim) pogojem, da naš cas (z nami vred) k Vrazovi interpretaciji ne dodaja cesa, kar bi ravnovesje sil v nacionalnem mitu lahko bistveno spremenilo – kar pa je, kar priznajmo, precej zanesljivo. Vitae Koncept, ki ga Dovic uporabi na tem mestu, je vitae, izraz pa metaforicno oznacuje »potenciale za kanonizacijo«, kakor so jih pri avtorju prepo­znali agenti kanonizacije (nav. d.: 74). Prilastkov odvisnik na koncu zadnje povedi arbitrarnost našega pristopa seveda zelo zoži. Ne gre torej za iskanje potez pri Vrazu, ki bi jih bilo mogoce pojmovati kot njegove potenciale. Koncept in z njim naša naloga sta jasna: iz rudimentarne slovenske recepcije Stanka Vraza (ki je posledica kanonizacijske agenture) bomo morali dedu­cirati prav tisti element, o katerem smo ugotavljali, da je kot spremljevalni pojav negativizacije Vraza sploh postavil v bližino konceptov, povezanih s kanonizacijo. Koncept sicer deluje v simbiozi štirih kategorij, ki zajemajo celoto pesni­kovih dejavnosti, kakor jih vidijo akterji kanonizacije. Tako najpomembnejša med njimi, opera, sestoji iz potencialov, povezanih s pesnikovim delom. Dovic ugotavlja, da mora pesnik, ki pretendira na položaj kulturnega svetnika, nujno izpolnjevati pogoj relevantnosti oziroma prelomnosti vsega opusa ali vsaj nje­govega dela (nav. d.: 73). Takoj lahko opazimo, da Vrazov opus v slovenski nacionalni ideologiji tega ne izpricuje. Nasprotno bi lahko ugotovili, da bi v tem oziru povsem ustrezal hrvaški nacionalni mitizaciji: njegov opus je (skupaj z Vukotinovicevim) v hrvaški nacionalni »preporod« zanesel tako poudarjano lirskost, ko so vsi ostalipisali bucne davorije. Še pomembneje, kot prvi pravi štokavski umetniški prozaist, nesporno pa kot prvi hrvaški literarni kritik in prvi pravi avtor satire je s svojim opusom odprl zadosti podrocij, da bi med hrvaškimi preporodi­telji lahko ostal zapisan kot prelomen. Toda Vrazov nesporni status prelo­mnega avtorja na Hrvaškem v sklopu druge (npr. slovenske) manifestacije nacionalisticne ideologije ne zadostí kriterijem, ki jih kategorija zajema. S cinicno referenco na sodobne trende v raziskovanju bi lahko rekli, da nacio­nalno kulturno svetništvo ni prevedljivo. Za opera pa je znacilno še nekaj – zahtevnost in recepcijska kompleksnost avtorja sta, kot poudarja Dovic (2012: 74–75), na dolgi rok koristni za kano­nizacijo. Bojeviti nacionalisticni avtorji imajo namrec lahko v obdobju kul­turnega nacionalizma precej širok domet, ki pa scasoma zbledi, »ko njihove zapušcine ni mogoce vec interpretirati v vedno novih družbenih in zgodo­vinskih kontekstih« (nav. d.: 75). V tem pogledu je Vraz nekoliko hvaležnejši material, posebno ce pogledamo njegovo slovensko pisano poezijo. Oziroma, ce smo nekoliko robati, pogojno to lahko trdimo za vso poezijo, v kateri ni imel namena biti duhovit. Njegov humor je namrec (vsaj za vecino izobraženega bralstva) pogosto tako izcrpan, da je njegova aktualnost skromna. Po drugi strani je kriterij Vrazovega vklapljanja v novo, individualisticno mešcansko ideologijo izpolnjen s protejskostjo njegove poezije. Ta ni zaje­mala le pesniškega sloga, ki ga je nenehno spreminjal (Kovac 2005: 121), temvec tudi – kot smo se lahko prepricali na vec mestih – njegov svetovni nazor. Tako bi bilo lahko tisto, kar je sicer slovenska literarna zgodovina v ideoloških okvirih prešernoslovja prevedla kot nedoslednost, interpreti­rano tudi kot nastavek za recepcijsko kompleksnost. In ta je res dovoljšna, da bi Vrazova resna poezija lahko še naprej budila aktualisticno navdahnjene estetske dileme. Poleg tega je že Kovac na koncu analize pokazal, da lahko tudi Vrazovo satiro ustrezno umestimo v aktualni kontekst. In navsezadnje tudi naša raziskava na Vrazovo prakso aplicira moderno, aktualno metodo­loško dilemo. Toda kot poudarja Marko Juvan v clanku Literarni kanon, za kanonizacijo to še zdalec ne zadošca: Literarna simbolizacija in interpretacija bazicnih eksistencialij, mentalnih struktur z dol­gim trajanjem, vecplastnost, presupozicijska kompleksnost, oblikovalska in pomenska koherentnost oziroma plurirelacijskost smisla […] so gotovo razlogi za izbor dolocenih književnih del v kanon, ne povedo pa kaj dosti o mehanizmih selekcije, o ustanovah in vlogah, ki zagotavljajo trajnost teh besedil v izrocilu in njihovo prilagajanje vedno novim zgodovinskim okolišcinam. (Juvan 1991: 118) Vse opisano (in za kanonizacijo nezadostno) pa je pri Vrazu v neposredni povezavi z naslednjo kategorijo, in sicer persona. Spremenljivost Vrazove poe­zije in njegovih nazorov so mešcanski literarni zgodovinarji najveckrat pojas­nili z Vrazovo osebnostno in nazorsko neenotnostjo. Ki sta, kot smo poskusili pokazati, v mnogocem le mitiziran odraz njegovih neenotnih socialnih teženj. In – ponovno – ce bi Vrazovo delo po svoji strukturi ustrezalo vsem drugim parametrom predpostavljene sheme, bi se tudi te posebnosti lahko interpre­tirale pod okriljem posameznikove »izstopajoce posebnosti«. Vzemimo ocit­nejši in nekaterim dejanskim kulturnim svetnikom primerljiv primer. Spom­nimo na njegova slovenska popotovanja po Kranjskem in Koroškem leta 1841, na katerih je bil Vraz v pisani noši in dolgi bradi med domacini razumljen kot svojevrstna senzacija. A Dovic (2012: 75) predpostavlja, da je izstopajoca posebnost kulturnega svetnika najveckrat povezana s konceptom genialnosti. Ta koncept pa je precej lažje aplicirati na Prešernov programski pristop kot na Vrazovo (navi­dezno) nesistemsko ekscentricnost. Prešeren je namrec (z nezanemarljivo pod-poro Copa, Smoleta in do dolocene mere Kastelica) prav v istem casu zavestno razvijal držo, ki se je bližala na Kranjsko transponirani resignaciji zahodnega (predvsem angleškega in nemškega) romanticnega genija (oziroma natanc­neje: zenit te drže pri Prešernu je bil ob Vrazovih obiskih »rojakov« bolj ali manj že mimo).291 291 Historicni pojav modernega genija moramo imeti za enega od stranskih proizvodov velikih družbenozgodovinskih sprememb, ki so v Zahodni Evropi konec 18. sto­letja postopoma razkrajale literarno mecenstvo, pavperizirane umetnike pa postavile pred nepopustljive zahteve trga, kjer se je genialnost pojavila v sklopu konkurencnih strategij preživetja (Hobsbawm 1968: 333). To pa je tudi dodatno pojasnilo, zakaj se Vraz s svojim cudaštvom ni mogel pozicionirati kot nacionalni »genij«. Kljub navi­dezni apoliticnosti pojma so bili v glavnem vsi zahodnoevropski geniji 18. stoletja revolucionarno razpoloženi (nav. d.: 334), pojavili pa so se v družbah, ki so jih druž­benoekonomski dejavniki (npr. industrijska revolucija v Angliji) dodobra razplastili in specificirali. Vraz je bil s srcem in dušo zapisan politicno konservativnemu pansla­vizmu, ki je mešcansko javnost, od kakršne so se geniji distancirali, šele ustvarjal. Ob tem je bil ne le materialno, temvec tudi idejno naddolocen z zaostalimi habsburškimi razmerami. Prav zato pa tudi v socialnem oziru v glavnem vse lastnosti zgodnjih genijev izpricuje Prešeren; jedro cbelicarskega kroga se je namrec ves cas upiralo habsburškim politicnim razmeram, ki so jih tako panslavizem in ilirizem kot pozneje Majarjeva Zedinjena Slovenija (pa tudi, kakor smo se lahko prepricali v prejšnjih poglavjih, vecina udeležencev velikega slovanskega kongresa v Pragi leta 1848) vzeli za izhodišce. Prešernova individualisticna drža je bila sicer za predmarcno Evropo vzhodno od Nemcije bolj ali manj izjemna. Ce se znova navežemo na Hobsbawma: »Kjer so predrevolucijske razmere preživele revolucijo, tudi umetniki niso postali 'geniji', ceprav so bili pogosto [necimrni] in domišljavi.« (Hobsbawm 1968: 332) Tudi arhitekti, ki so še naprej ustvarjali po narocilu, so gradili v jasnih in smotrnih formah, ki so bile všec aristokraciji, in se niso »romantizirali« – v glavnem so bila vsa velika evropska arhitekturna dela do leta 1848 zgrajena v neoklasicisticnem slogu. To implicira, da si Vraz izgona z vrha poznejšega slovenskega parnasa niti ni prislužil z osupljivo slabim vtisom, s kakršnim se je zapisal pri »slovenskem ljudstvu«. S precejšnjo verjetnostjo je mogoce sklepati, da bi bila Vrazova poteza iz leta 1841 obsojena na dvomljivo mesto v poznejši slovenski nacio­nalni ideologiji, celo cetudi bi bil v svojem casu pri približevanju ljudstvu uspešnejši. Prešernoslovski ustroj slovenske nacionalne ideologije je pri kano­nizaciji cez vse povzdignil svobodomiselni individualizem. Ta pa je bil v vseh pogledih nespravljiv s panslavisticnim populizmom in etnonacionalisticnim psevdokolektivizmom nasploh. Vrazovo ekscesno oblacenje na Kranjskem in Koroškem bi torej kazalo kanonizacijsko zmožnost, zgolj ce bi obveljalo kot subjektivno motivirano, torej kot kaprica svobodomiselnega umetnika. Le tako bi bilo namrec osmišljeno onkraj programsko prozornih in skrajno kon­formisticnih panslavisticnih vzgibov, ki so sicer banalno, a zadostno pojasnilo za Vrazovo navidezno ekscentricnost. Vendar bi bilo tudi to velikodušnost do Vraza v sklopu nacionalne ideo­logije Slovencev precej nerealisticno pricakovati. Ceprav je slovenska nacio­nalna ideologija po letu 1900 Prešernove progresivne nazore splošcila, da so ustrezali genericnemu buržoaznemu subjektu, je ohranila njegovo skepso do panslavizma – a jo je prej dekontekstualizirala in jo tako spodmaknila nadaljnji refleksiji. Prešernova fosilizirana in v nov kontekst prestavljena drža je tako še vedno ucinkovala (ilirizem se je kmalu vsem zazdel pozabljen), hkrati pa je bila odmišljena njena socialna razsežnost. Tako je ilirizem iz oportunisticne reakcije, ki jo je dejansko preziral Prešeren, postal »protislovensko« oziroma »protinarodno« izdajstvo. Ucinkovitost ideološke operacije je jasna: na aso­ciacijo, ki jo imamo ob Stanku Vrazu, vpliva Prešernu retrospektivno pripisana drža – in to celo brez Prešernove omembe. Zato so v vzvratnem ogledalu slovenske nacionalne ideologije na vrhuncu njene mešcanske faze, tj. med svetovnima vojnama, v Vrazovi psevdofol­klorni vizualni podobi zlahka razbrali ideološko gesto. Ta interpeliranemu v katero drugo nacionalno ideologijo, na primer hrvaško, takrat ne bi bila nujno dostopna. Aplikacija torej zgolj potrdi, kar je tako ali tako jasno. Model, ki bi ekscesno vizualno podobo, s kakršno je Vraz ostal zapisan med Kranjci in Korošci, lahko ideološko utemeljil kot genialnega, bi moral imeti temeljno drugacne poudarke od modela, ki okvirja kanonizacijo Prešerna – ce bi bil sploh mogoc. Sicer pa je imel Vraz nekaj potenciala v kategoriji aenigma, ki zajema »tran-sgresije in odklone, vpredene v posameznikov biografski dosje« (Dovic 2012: 75). Najprej že zaradi svoje temeljne, sicer antagonisticne crte – zaradi pre­stopa v drug jezik pisanja. Take prekinitve s tradicijo si ni drznil nihce drug, ki ga nacionalna literarna zgodovina še ohranja med relevantnimi imeni. Toda, kot smo ugotavljali zgoraj, kjer smo razgrnili svoja koncepta centripetalnega in centrifugalnega, je bila ta Vrazova lastnost vendarle prevec centrifugalna, s tem pa, v Dovicevem besednjaku, prevec transgresivna. Kot taka ni imela nikakršnega mobilizacijskega potenciala. »Varnejša« za uspešno nacionalno interpelacijo bi bila tako na primer Vrazova transgresija v ljubezenskem življenju. Iz Vrazovega razmerja do pre­prostega vaškega dekleta Roze ali do dobro situirane Ljubice Cantily (oziroma iz fiktivnega odnosa med njima) bi se lahko spletla vrsta estetskih dilem. Te bi bilo mogoce z vsako ponovno redistribucijo nacionalnih ideologemov na novo interpretirati. Še vec, tudi njiju bi lahko vpeli v analizo malomešcanske dvojnosti interesov, ki so naddolocali celotno Vrazovo prakso. Navsezadnje je šlo obakrat za precej asimetricno ljubezen, le da je v imel v prvem primeru prednost socialnega prestiža on (Roza je bila kmecko dekle), v drugem pa dekle (Ljubica je bila iz srednje premožne, a povzpetniške družine). V obeh primerih je prav razrednohierarhicna razlika ljubezni onemogocala, da se raz­vije – povsem pa ne gre izkljuciti niti možnosti, da je custvo obakrat tudi vnela ali vsaj spodbujala. In tako naprej. Da interpretacijskega potenciala njegovega nekoliko poznejšega kriptoplatonicnega razmerja z mnogo starejšo pose-strimo Dragojlo sploh ne omenjamo. Toda do pomembnega odkritja glede neuspele kanonizacije nas pripelje šele kategorija acta. Ta se na splošno osredotoca na tiste pesnikove potenciale, ki so povezani z njegovimi kulturnimi dosežki (Dovic 2012: 74–75; 2011: 149). Nena­doma se znajdemo v kategoriji, ki Vrazu povsem ustreza. Konsenzualno je, da je Vraz odigral pomembno vlogo v opismenjevanju in kultiviranju, predvsem pa v zacetkih nacionalnega gibanja na (zlasti vzhodnem) Štajerskem. In ne samo to. Spomnimo se zgoraj omenjenega nabora informacij o Vrazu, ki se skozi nacio­nalisticno interpelacijo ni sistematicno ohranjal, prav tako pa ne povsem izgubil. Tako rekoc celoten Vrazov pesniški opus je pisan v ceški pisavi, torej lahko (ponovno) sklenemo, da je kot prvi pesnik sistematicno uporabljal pisavo, v kateri se slovenšcina piše še danes. Poleg tega je, ponovimo, v svoji poeziji dosledno, mestoma pa celo kot teoretik jezika, nasproti kranjšcini postavil zapis, ki ni prilagojen kranjski vokalni redukciji. To je šele pozneje postal centripetalen element slovenske nacionalne ideologije. Mest, ob katerih bi lahko razvili primerljiv tip revizionizma, je še mnogo. Vsi omenjeni poten­ciali kandidata pa zbledijo ob najmocnejšem Vrazovem adutu, ki v celoti spada v domeno kategorije acta – da je bil v svojih slovenskih pesmih Pre­šernov pendant. Predvsem bode v oci to, da je po prvi kategoriji, torej opera, Vrazov opus skoraj popolnoma nezanimiv in da sta v drugih kategorijah njegovi persona in avra razmeroma medli, pri njegovem »vkljucevanju« v širši kulturni kon­tekst pa ta opus, persona in avra zacnejo proizvajati specificne ucinke, ki so v nasprotju z obstojecimi. Tako lahko jasno vidimo razkorak med ugotovitvijo, da se v »slovenski splošni zavesti«, kot jo soustvarjajo ideološki aparati države, ni ohranilo prakticno nobeno Vrazovo delo, in drugo ugotovitvijo, ki v izjavah o njem prednjaci, da je bil Vraz v svojem casu enakovreden pesnik kot Prešeren. Implikacija je precej enoznacna, a pojdimo po vrsti. Najprej velja predpostaviti, da ideološki register, znotraj katerega nacio­nalna literarna zgodovina v svoji kohezivni vlogi obicajno obravnava dela, v Vrazovem opusu ni odkril popolnoma nicesar, kar bi dvignil na piedestal nesporne nacionalne svetinje. Nasprotno je tisti ideološki register, ki nacio­nalno literarno vedo obvladuje pri obravnavi širše kulture, Vraza opazil. Torej si lahko drznemo predpostaviti tudi, da nacionalna literarna zgodovina ucinka, ki ga ima Vraz v slovenski kulturi, ni izvedla iz Vrazovega dela, temvec od zunaj. In ni težko ugotoviti, kje »zunaj« tak ucinek korenini. Naddolocenost acta in preostalih kategorij koncepta vitae s poznejšim zgo­dovinskim kontekstom (dejanske) kanonizacije Dovic pojasni v clanku Naci­onalni pesniki in kulturni svetniki: kanonizacija Franceta Prešerna in Jónasa Hall-grímssona: Najprej je treba poudariti, da je kanonizacija kulturnih svetnikov zgodovinsko specificen proces, ki se lahko odvija le v širšem kontekstu vzpona nacionalnih (literarnih) kultur; šele v takšnem kontekstu namrec lahko dejanja posameznikov v optiki poznejših casov postanejo acta sanctorum, dela svetnikov. Nekoliko drugace receno, »kulturni svetniki« se ne pojavljajo v vakuumu, temvec nujno zapolnijo neko funkcionalno mesto, ki so ga vsaj retoricno odpirali že drugi pred njimi, ob njih in tudi za njimi v kontekstu prebuja­joce se nacionalne kulture. To pomeni, da ukvarjanje z »vitae« nikakor ni zgolj nakljucno nabiranje biografskih drobcev, temvec mora biti v danem kulturnem kontekstu jasno usmerjeno k tistim elementom biografskega arzenala, ki v sebi nosijo potencial za razla-go fenomena »izberljivosti« posameznika. (Dovic 2011: 148–149) Analiza na podlagi Doviceve sheme jasno razkriva, na kateri tocki se je zalomila kanonizacija Vraza. Namrec cisto na zacetku. Celo za njunega življenja, pa tudi v prvem desetletju ali dveh po njuni smrti je bilo za Vrazov opus mogoce reci, da je dober (oziroma slab) zgolj v navezavi na Prešerno­vega. In to bi morali razumeti povsem dobesedno – nikakršnega drugega merila, nobenega alternativnega kriterija ni bilo, po katerem bi ga v sklopu slovenske poezije lahko ocenjevali. Tuji vzori iz »visoke literature« pred Pre­šernovim umetniškim jezikom niso prišli v poštev kot aksiološka primera, primerjava z zavestno estetskimi pisanicarji ali celo barocnimi pridigarji in socasnimi kajkavskimi avtorji pa romanticni generaciji tako ali tako ni bila vec referencna. Predstava o dobrem pesniku je v tradicionalni slovenski literarni vedi tako pogojena z razumevanjem Prešerna, da je jasno, da kvalitativno izenacevanje Prešerna in Vraza nikoli ni predpostavljalo abstraktne definicije kakovostne poezije in aplikacije oznacevalca dobri pesnik tako na Vraza kot na Prešerna, temvec nasprotno. Kakovost je že v predmarcni dobi bolj ali manj pome­nilo Prešernovo pesništvo. Najprej kot programska oznacitev, saj je njegovo pesništvo s svojo poetiko šele uvajalo, izumljalo posvetni estetski jezik – in kajpada estetski diskurz, v katerem se je ta ista poetika lahko visoko pozicio­nirala.292 Celo sam Vraz se je, kot smo se lahko prepricali na mnogih mestih, 292 Podobno kot Dovic v navezavi na Bourdieauja ugotavlja za bohemstvo sredine 19. stoletja, le da, kranjskim predmarcnim družbenoekonomskim okolišcinam pri­merno, ne tako radikalno: »Ta skupina […] postavlja sebe v monopolni položaj produkcije diskurza o družbenem svetu: umetniki naj bi sami konstruirali njegovo identiteto, norme in mitologijo[.]« (Dovic 2003: 1295) Prav po zaslugi umetniške produkcije kot estetske utehe, kakršno implicira mešcanska družbenoekonomska formacija, so bili tovrstni tokovi veckrat kanonizirani. Manjša drznost oziroma premocrtnost od nekoliko poznejše bohemske je tako cbelicarjem omogocila, da so postali del splošne nacionalne mitologije. Hkrati pa je bilo to, v nasprotju z izho­dišcnim protopunkerskim odpadništvom bohemske generacije, pri cbelicarjih že od kadar je hotel pisati estetsko poezijo, dosledno naslanjal na Prešerna. V tem lahko opazimo še en stranski ucinek strategije, kakršno Copovi jezikovni politiki pripisuje Mocnik: cbelicarji so »estetsko poezijo«, ki jo je nacionalna ideologija sicer potrebovala, izumili kot slogovni pristop, nazadnje pa se je uveljavila kot poetološki kriterij; tega je bilo do neke mere mogoce vzvratno aplicirati na Vrazovo poezijo, posebno tisto, ki se na omenjeni Prešernov slo­govni pristop naslanja.293 Tako lahko vidimo, da je tudi mit o Vrazu kot slovenskem pesniku, ki je enako kvaliteten kot Prešeren, vendar se je v nasprotju z njim motil glede naroda, del istega mita, ki je proizvedel Vraza kot izdajalca. Oziroma, natanc­neje, je njegova sistemska hrbtna stran. Hrbtna stran, ki pa jo dodatno kre­pijo manj usodni, toda za Vraza afirmativni momenti. Te smo navedli v sklopu kategorije acta – pionirska umetniška raba gajice, odmik od gorenjske vokalne redukcije, prispevek k slovenskemu nacionalizmu na Štajerskem itd. Tako se je torej dodatno potrdila uporaba Mocnikove sheme naddolocenosti. Kot smo zapisali, drugi clen protivnega prirednega razmerja po Mocniku namrec v tem obrazcu vedno naddoloca prvega. Dovicev model je pokazal, da ga naddoloca tudi dobesedno: da ga je v našem primeru pravzaprav proizvedel. Prav tako pa zacetka vtkano v njihovo strategijo. Z drugimi besedami, cbelicarji so estetsko avto­nomijo vpisovali v simbolno jedro družbe, ki so jo pomagali konstruirati, bohemi pa na njen rob ali še raje zunaj nje – oboji pa so danes del nacionalne literarne zapušcine neke nacije. 293 V zvezi z zgornjim razmišljanjem o geniju lahko recemo, da je Prešeren-Copov krog z bolj ali manj implicitnim naslanjanjem na koncept genija v osrcje perifer­nega kranjskega kulturnega in politicnega prostora vnesel držo, ki je lahko prišla do splošne veljave (in statusa kulturnega svetništva) šele, ko so bili družbeni pogoji primerni. Hkrati je njihova artikulacija morda pospešila procese, ki so k takšnim pogojem vodili. Prešernov programski estetski jezik, kakršen se je v predmarcnem obdobju (v ostrem nasprotju s koncem 19. stoletja in pozneje) še povezoval s poli­ticnim napredkom, je s postopno hegemonisticno prevlado mešcanstva in odmi­ranjem evropske aristokracije izgubljal socialnopoliticno konotacijo in se scasoma znašel na piedestalu osrednje nacionalne draginje. Šele ko je bilo Prešernovo vse­skozi angažirano perspektivo mogoce retrospektivno tolmaciti zunaj politicnega spektra (to pa je bilo takrat, ko so novi politicni procesi liberalizmu za vselej odvzeli avreolo naprednosti – glej Levcev citirani govor) in je bilo njegovo specificno držo mogoce ideološko interpretirati kot obceslovensko, je Prešeren lahko postal kul­turni svetnik. je, mimogrede, na tem mestu pritrditi pogledu Frana Petreta, ki kljub prevladu-jocemu mnenju tridesetih let 20. stoletja, da je bila Vrazova slovenska poezija enakovredna ali blizu Prešernu, v svoji študiji iz leta 1939 tudi njegov slovenski opus opisuje z vso prizemljenostjo. Sicer pa je zgovorna že kronologija: Vraz ni doživel, da bi bila njegova slo­venska poezija zares cenjena, kot si je sam želel. Po njegovi smrti se je sca-soma najprej univerzaliziral kranjski ideološki okvir, ki je pri oceni Vraza v celoti izhajal iz Prešernove perspektive. Ta je na mikrostrukturi impliciral, da je Vraz izdajalec (to prej še zdalec ni bila vseslovenska samoumevnost). Zatem je prešernovski mit, ki je nastal znotraj istih okvirov, vzvratno ustvaril zgodbo o primerljivo dobrem pesniku, a le zato, da bi še jasneje poudaril tiste njegove poteze, ki s pretirano centrifugalnostjo niso ustrezale nacionalni kohezivnosti. Ali poenostavljeno: bolj ko se je oddaljeval zeitgeist, ki je imel za Vrazovo dejav­nost vsaj na Štajerskem in Koroškem lahko vec razumevanja, torej bolj ko je Vraz konsenzualno postajal antagonist, bolj je pridobival tudi mit o njem kot dobrem pesniku. Ceprav to ni razvidno na prvi pogled, je torej na koncu mogoce zagovar­jati tezo, da je (pomanjkljiva, a ne nakljucna) vednost o Stanku Vrazu, kot se reproducira skozi šolstvo in kulturno politiko, v najvecji meri zaznamovana s prešernoslovjem. To je ohranilo, a socialno nevtraliziralo odnos do ilirizma, kakršnega je v prvi polovici 19. stoletja gojil kranjski krog. To dokazuje tudi vzporedno sledenje recepciji Jovana Vesela Koseskega, ki se na prešernoslo­vski mit navezuje komplementarno od Vrazove. V prispevku smo navrgli teo­retske osnove za tovrsten pretres Vrazove recepcije in skozi primere sledili oci­tnejšim spremembam v povzemajocih formulacijah o Vrazu, ki jih je mogoce skorajda brez izjeme analizirati skozi minimalno shemo naddolocenosti, kot jo je zasnoval Rastko Mocnik pri svoji analizi prešernoslovja. Poleg tega smo z analiticnim aparatom, kakršnega je ob proucevanju naci­onalnih kulturnih svetnikov razvil Marijan Dovic, poskusili ugotovitve, pove­zane z minimalnim obrazcem naddolocenosti, umestiti v kontekst Prešernove vecplastne kanonizacije. Že v najzgodnejši fazi (potencialne) kanonizacije, ki jo Doviceve kategorije zajemajo, moramo pri recepciji Vraza ugotoviti nedo­slednost, ki se v navezavi na prejšnja odkritja izkaže za eksterni ideološki vpliv prešernoslovja. Relativna neobstojnost Vrazovega dela v slovenski nacionalni literarni vedi hkrati z relativno obstojnostjo ideologema o Vrazu kot Prešernu primerljivem avtorju tako pripelje do sklepa, ki prej niti približno ni bil samou­meven – in sicer da je Vrazovo vrhunsko kakovost proizvedlo prešernoslovje v sklopu ucinkovitega oddaljevanja od njegovih centrifugalnih elementov. Torej oddaljevanja, ki je od moderne do desetletij po drugi svetovni vojni (ko je šel ideologem v recepciji nekoliko svojo pot) naddolocalo vsako mešcansko lite-rarnozgodovinsko držo do Vraza. Sklep V sklepu knjige lahko ugotovimo, da je Stanko Vraz bistveno kompleksnejši (in vsaj v dolocenem pogledu tudi precej zanimivejši) lik kakor njegov dvojnik v slovenski literarni zgodovini. Kljub temu je njegova dejanja mogoce smiselno umestiti v socasne konvencionalne ideološke okvire. Pri Vrazu je bolj kot samo prepletanje številnih nacionalisticnih ideo­logemov (znacilno za vrsto slovanskih preporoditeljev, zlasti štajerskih) speci­ficna radikalizacija trenj med njimi. Ravno zato se Vraz tako pogosto izkaže za razdvojeno figuro. Prva teza, po kateri se ideologem nacije v ideologiji, ki je Vraza interpelirala v najzgodnejših letih, razlikuje od ideologema nacije v ideologiji, ki je Vrazova dejanja okvirjala pozneje, se je skozi raziskavo potrdila. Ceprav bi ideologijo, ki je zaznamovala Vrazova najzgodnejša leta, le stežka obravnavali kot raz­svetljensko (še posebej po Primicevi brambovsko intonirani intervenciji), je bil tvoren vpliv zmernih razsvetljenskih idej (posredovanih v glavnem prek jožefinskega rigorizma) na generacijo Vrazovih uciteljev izprican. Ideološka interpelacija v Vrazovih prvih šolskih letih je bila najucinkovitejša prav zaradi poudarjanja nacionalne kategorije, ki je bila v svoji rudimentarni fazi zaradi nesistematicnih vplivov posredno zadolžena razsvetljenskim nazorom. Ne smemo pozabiti, da je bil etnicni nacionalizem okrog leta 1810 omejen predvsem na izbrane nemške avtorje. Celo tisti med njimi, ki so imeli poten­cialen majhen vpliv tako na kranjske kakor na štajerske (para)razsvetljence, so pripadali predvsem starejšim obdobjem in so zagovarjali nekatere politicno napredne ideje (mednje nemara sodita predvsem Herder in Lessing). Medtem je modificirana ideologija nacije, znacilna za razsvetljence in francosko revo­lucijo, tudi zaradi Napoleonovih pohodov pospešeno cirkulirala po Evropi, in sicer v obliki njegovih upravnih reform, še pogosteje pa v obliki protina­poleonske reakcije. Temu boju so se pridružili tudi nekdaj izrazito revolucio­narni misleci, med katerimi je bil na primer Fichte. Prve politicne poudarke v notranjeavstrijskih deželah pojem naroda brez dvoma dolguje svoji politicni, upravni in gospodarski razsežnosti. Ta pa ni bila vselej izraz posredne nave-zave jožefinizma na dolocene razsvetljenske miselne tokove. Kot smo lahko opazovali tako pri Wastlovem krožku kakor pri mladem Modrinjaku, se je vcasih povezovala z neposrednim navduševanjem nad francosko revolucijo in socasnimi svobodomiselnimi tokovi. Precej drugacna pa je bila ideologija, ki se je med mladimi graškimi študenti uveljavila kmalu po letu 1830. Med starejšimi ideologijami nacije, ki so imele na štajerske preporoditelje dolocen vpliv, jo je v socialnem smislu najocitneje anticipiral Primic. Cetudi njeni kontrarevolucionarni utemeljitvi lahko sledimo do (vsaj nekaj casa Primicevega mentorja) Kopitarja, je bil ta še vedno prevec vpet v zmerne razsvetljenske tokove. Nasprotno je bila Primiceva brambovsko intonirana romantika, ki je okoli leta 1810 nekaj casa vplivala na nekatere šta­jerske pisce, razmeroma blizu Šafáriku in Kollárju, ki sta predstavljala jedro nove vplivne ideologije praškega panslavizma. Ta je Vrazovo pojmovanje naroda etnicno zacrtala in ga – predvsem po pesnikovi dokoncni locitvi od Prešernove in Copove vizije – tudi dokoncno ideološko okvirila. Vseeno pa se je Vraz zanjo ogrel prav zaradi interpelacije z narodom, ki mu je castno mesto pripadalo že v ideologiji prejšnje generacije štajerskih piscev. Da je spregledal ocitno diskrepanco med obema pomenoma, mu ne gre ocitati. Navsezadnje je bil vpliv razsvetljenstva na prvo generacijo štajerskih preporoditeljev ravno dovolj sporadicen in nesistematicen, da so, kot smo videli, pozneje tudi sami štajerski razsvetljenci zlahka zdrsnili v ideo­loške okvire mlajše generacije. Med državljansko motiviranimi osnovami naroda s preloma stoletja in ekskluzivisticnim etnicnim pojmovanjem naroda, ki je med Štajerci (posebno pri Vrazu) obveljalo v tridesetih letih, ni posredovala nobena pomembna revi­zija pojma. Cetudi so se graški študentje jasno distancirali od prejšnje šta­jerske generacije piscev, niso nikdar zavrnili njihovega zavzemanja za narod. Nasprotno, tudi svojo dejavnost so v spremenjenih pogojih in v novih ideo­loških okvirih zastavili okoli ideologema naroda. Predvsem v Vrazovem pri­meru redki biografski podatki o osnovnem šolanju jasno kažejo, koliko njegovo mladostno navduševanje nad narodom dolguje Mihaelu Jaklinu in Andreju Poljancu. Tako se ideologem naroda izkaže za most, ki je svoje šibke »držav­ Mogoce je sicer argumentirano trditi, da je madžarski nacionalizem štiri­desetih let številna progresivna stališca, med katerimi sta bili odprava tlacan­stva in emancipacija Judov, dolgoval tudi lokalni tradiciji jakobinizma. Tudi protifevdalni boj nemških liberalov v istem desetletju bi bilo mogoce delno navezati na filozofske tokove nemških dežel 18. stoletja. Kljub temu pa sta se zaradi širših družbenih procesov oba vendarle formirala kot etnicna naciona­lizma. V kontekstu monarhicne ureditve, ki je na podrocju današnje Srednje in Vzhodne Evrope naddolocala politicno inertnost porajajocih se naciona­lizmov, bi bilo precej nenavadno, ce bi se nemški in madžarski nacionalizem razvila v katero drugo smer. Še bolj pa to velja za še bolj periferne slovanske nacionalizme. Etnicnim nacinalizmom inherentna mitologizacija je namrec proizvedla tudi imaginarno drugo, tujo, »slabšo« skupnost in tako neredko prispevala h krepitvi in podobi njenega nacionalizma – kar se je brez predaha nadaljevalo v drugi polovici 19. stoletja. Navsezadnje se niti Francija (svoji revolucionarni tradiciji navkljub) na zacetku 20. stoletja v stopnjevanih imperialisticnih razmerah ni mogla ogniti ne lastnemu imperializmu ne lokalni razlicici etnicnega nacionalizma (kakr­šnega je propagiral Maurice Barrčs), ta pa se je nazadnje še dodatno razmahnil. Skratka, razredna struktura prvih štajerskih preporoditeljev je delno omogo-cila prodor reakcionarnih etnicnih ideologemov po letu 1830; o tem navseza­dnje prica tudi podatek, da je vecina preporoditeljev prve generacije do leta 1840 že vneto podpirala ilirizem. A kaj vec od tega ne moremo reci. A v zadnjem delu knjige se je potrdila tudi druga teza. Ta pravi, da Vraz po svoji smrti ni bil izpostavljen spontani ali sistemski pozabi, saj mu je bilo ves cas zago­tovljeno mesto na strukturnem robu prešernovskega mita. Natancnejše ukvarjanje z recepcijo Vraza je pokazalo na še jasnejšo naddolocenost s prešernoslovjem, kot bi mogli predvidevati. Skratka, izpostavljene izjave, ki so podobo Vraza kot odpadnika neproblematicno širile v najpomembnejšem delu slovenskega literar­nega zgodovinopisja, izkazujejo pomensko trenje, ki ga je mogoce brati skozi minimalno shemo naddolocenosti, kot jo iz freudovskega obrazca utajitve izpe­ljuje Rastko Mocnik. V tej knjigi smo s tem povezane nujne elemente artikulirane nacionalisticne interpelacije oznacili kot centripetalne in centrifugalne. Medtem ko lahko kot centripetalne obravnavamo vse tiste elemente inter-pelacije, ki družbo nazorsko enotijo in so v tem precej podobni kohezivnim procesom predmešcanskih družb, so centrifugalni elementi kot sredstvo druž­bene kohezije diferenciranih skupnosti specificni šele za mešcanstvo. Nova segmentacija (tržnega) univerzalizma na posamezne nacije je namrec predvi­devala drugacne strategije ideološke interpelacije kakor fevdalni produkcijski nacin. Ce nic drugega, je morala biti kot posledica zgodnejših procesov novo­veškega subjektivizma (ki sta ga sprožila vznik in uveljavitev trga) bistveno bolj nazorsko vkljucujoca. Centrifugalna interpelacija je tako v nasprotju s centri­petalno prvic v evropski zgodovini s skupinsko identifikacijo mobilizirala raz-licno mislece subjekte v skupnost (in jih tako usposobila za ekonomijo, uteme­ljeno na nacionalnih trgih). Toda namesto da bi to prispevalo k demokratizaciji razrednih razmerij, je služilo kot dimna zavesa na videz samoumevnih evidenc in s tem reproduciralo izkorišcanje v novih kontekstih. Pokazali smo, da je nacionalna književnost (predvsem v etnicnih nacio­nalizmih) jasen izraz in katalizator dvojnosti med centripetalnim in centri­fugalnim. Centripetalni elementi družbene kohezije, kot jih za nacionalno skupnost predvidevata nacionalna književnost in nacionalno literarno zgodo­vinopisje, poudarjajo prepoznavnost in specificnost nacionalne literature (in z njo skupnosti) kot takšne. V tem okviru so centrifugalni elementi zvedeni zlasti na estetske dileme, ki družbena trenja kanalizirajo v niz kulturnih dilem. V tovrstni shemi se reprodukcija mitov o Koseskem v slovenski nacionalni ide­ologiji izkaže za komplementarno reprodukciji mitov o Vrazu. Kajti medtem ko je bil Koseski centripetalen z gledišca interpelacijskega potenciala istomislecih, je bil estetsko šibak in ni mogel buditi dovolj razno­terih (centrifugalnih) estetskih vprašanj, da bi funkcioniral kot nacionalni pesnik. In nasprotno, medtem ko je po drugem, centrifugalnem kriteriju poe­zija mitološkega Vraza s svojo subjektivnostjo in domnevno estetsko kvali­teto ucinkovita, mu zaradi prestopa v drug jezik ni mogoce pripisati dovoljšne centripetalnosti, potrebne za status nacionalnega pesnika. Prešeren je v svoji mitski inkarnaciji v nasprotju z obema simbioza centripetalnih in centrifu­galnih elementov. Tako sta se usodi Koseskega in Vraza v nacionalnomito­loški interpelaciji splošcili v dve nasprotji mitskemu Prešernu; vsak od njiju je eni od kohezivnih valenc nacionalne manifestacije nacionalisticne ideologije (namrec centrifugalni in centripetalni) poudarjeno ustrezal, drugi pa enako poudarjeno ne. Potem ko smo z analizo izbranih postumnih izjav o Vrazu pokazali na nji­hovo naddolocenost s prešernovskim mitom, smo se zadeve lotili še z nekim drugim konceptualnim aparatom. S teorijo kanonizacije smo se lahko prepri-cali, da so med podatki, ki se o Vrazu in njegovi zapušcini najpogosteje repro­ducirajo v literarnozgodovinskih knjigah, nekateri zgolj ideološki ucinek pre­šernovskega mita. Z analizo kriterijev, ki jih mora za kanonizacijo po dognanjih Marijana Dovica izpolnjevati vsak kulturni svetnik, smo poskusili dolociti, kje se je Vrazu, menda najboljšemu slovenskemu pesniškemu sodobniku Prešerna, pri kanonizaciji zalomilo. Obravnava kriterijev kanonizacije je pokazala na temeljno (retroaktivno) skonstruiranost mitskega Vraza kot enega najvecjih slovenskih pesnikov; nje­gova estetska vrednost je v celoti retoricni negativ ocitka o njegovem naro­dnem odpadništvu oziroma izdajstvu. Ta sicer izhaja iz poenostavljene in nekriticne indukcije Prešernove distance do Vrazovih nazorov. Na tem mestu naj še zadnjic opozorimo, da na Štajerskem in Koroškem odnos do Vraza pred nacionalnokohezivno udomacitvijo depolitiziranega Prešernovega pogleda še zdalec ni bil odklonilen. Nazadnje pa ni odvec še enkrat poudariti necesa, kar se je jasno pokazalo v tej raziskavi: vsakršna estetska primerjava Vraza s Prešernom je bila lahko zgolj retroaktivna. Prešeren namrec v svojem casu ni ustrezal nikakršni vnaprej zagotovljeni referencni shemi slovenskega ali kranjskega estetskega pisanja, temvec jo je – v krogu svojih najožjih sodelavcev – šele izumljal. V tej luci se Vrazova slovenska poezija (najsi jo vrednotimo tako ali drugace) kaže zgolj v navezavi na Prešernovo estetiko. Ta je namrec ireverzibilno saturirala vse poznejše literarno pisanje v slovenšcini pa tudi razmišljanje o njem. Vraz je s svojo poezijo lahko v tako determiniranih aksioloških pogojih zgolj – pora­ženec. In žal se zdi, da je to mitska vloga, ki ji Stanko Vraz dolguje ves svoj literarnozgodovinski renome. Viri in literatura Viri Kollár, Ján, 1922: Slave hci. V: Ivan Lah (ur.): Ceška antologija. 1. Ljubljana: Slo­venska matica. Str. 137–172. Travnicki, Lubor, 1842: Još nešto o narodnom balu. Kolo 1, št. 1, str. 138–146. Vraz, Stanko, 1863: Dela Stanka Vraza. 1. Zagreb: Matica hrvatska. Vraz, Stanko, 1866: Dela Stanka Vraza. 3. Zagreb: Matica hrvatska. Vraz, Stanko, 1877: Dela Stanka Vraza. 5. Zagreb: Matica hrvatska. Vraz, Stanko, 1952a: Slovenska djela. 1. Zagreb: Jugoslavenska akademija znano­sti i umjetnosti. Vraz, Stanko, 1952b: Slovenska djela. 2. Zagreb: Jugoslavenska akademija znano­sti i umjetnosti. Vraz, Stanko, 1953: Pjesnicka dela. 1. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Vraz, Stanko, 1985: Obraz slovenskoga narecja u Koruškoj. Od Urbana Jarnika. Uvod. V: Slavko Goldstein in Vjekoslav Boban (ur.): Riznica ilirska 1835–1985. Zagreb: Nakladni zavod Matice hrvatske; Ljubljana: Cankarjeva založba. Str. 345–346. Zorec, Vladovit, 1842: Cudnovate diple. Zagreb: Franjo Župan. Literatura Abendroth, Wolfgang, 1971: Socialna zgodovina evropskega delavskega gibanja. Prev. Franc Rozman. Ljubljana: Cankarjeva založba. Althusser, Louis, 2000: Ideologija in ideološki aparati države. V: Louis Althus­ser: Izbrani spisi. Prev. Zoja Skušek. Ljubljana: Založba /*cf. Str. 53–110. Anderson, Benedict, 2007: Zamišljene skupnosti: O izvoru in širjenju nacionaliz-ma. Prev. Alja Brglez Uranjek in Andrej Kurillo. Ljubljana: Studia humanitatis. Anon., 1849: Žalostno oznanílo in prijazno povabílo. Kmetijske in rokodelske no­vice 7, št. 7, str. 114. Anon., 1851a: Horvaška. Ljubljanski casnik 2, št. 43, str. 171. Anon., 1851b: Novicar iz mnogih krajev. Kmetijske in rokodelske novice 9, št. 23, str. 112. Anon., 1851c: Stanko Vraz. (Umerl u Zagrebu 24. maja 1851.) Slovenska bcela 2, št. 12, str. 187–189. Anon., 1880: Listek. Jan Kollár, otec vzajemnosti slavjanske (v nadaljevanjih). Slo­venski narod 13, št. 286, str. 1–2. Anon., 1910a: Ljudstvo slavi Stanka Vraza. Slovenski gospodar 44, št. 34, str. 1–2. Anon., 1910b: Mirta Stanku Vrazu. Prvi del. Straža: Neodvisen politicen list za slo­vensko ljudstvo 2, št. 96, str. 1. Anon., 1910c: Stoletnica Stanka Vraza. Narodni dnevnik 2, št. 189, str. 2. Anon., 1910d: Zgodovinsko društvo za Slov. Štajer. Narodni dnevnik 2, št. 119, str. 3. Anon., 1927: Jan Kollár and Literary Panslavism. The Slavonic Review 6, št. 17, str. 336–343. Banac, Ivo, 1988: The National Question in Yugoslavia. Ithaca (NY): Cornell Uni­versity Press. Barac, Antun, 1950: Predgovor. V: Petar Lasta (ur.): Hrvatska književnost. Knji­ževna kritika. Prikazi. 1. Ur. Antun Barac. Str. 9–21. Basta, Danilo, 1980: Johan Gotlib Fihte i francuska revolucija. Beograd: Istraži­vacko-izdavacki centar SSO Srbije. Beckett Weaver, Eric, 2006: National Narcissism: The Intersection of the Nation­alist Cult and Gender in Hungary. Bern: Peter Lang. Beer, Maks, 1936: Splošna zgodovina socializma in socialnih bojev. 4. Prev. Talpa. Ljubljana: Cankarjeva družba. Berghe, Pierre L. van den, 1991: Biologija nepotizma. V: Rudi Rizman (ur.): Študije o etnonacionalizmu. Ljubljana: Knjižnica revolucionarne teorije. Str. 79– 107. Bernik, France, 1987: Crtomir kot nacionalni mit. Sodobnost 35, št. 11, str. 1073– 1042. Blažeka, Đuro, 2006: Gornji medimurski poddialekt. V: Mihaela Koletnik in Zinka Zorko (ur.): Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah. Maribor: Slavisticno društvo. Str. 108–116. Blaževic, Zrinka, 2006: Ilirizem kot heterotipija. V: Miran Hladnik (ur.): Pre­seganje meje: Slovenski slavisticni kongres Zagreb 2006. Ljubljana: Slavisticno dru­štvo Slovenije. Str. 139–150. Borošak-Marijanovic, Jelena, 1998: Godina 1848. u Hrvatskoj. V: Jelena Borošak-Marijanovic (ur.): 1848- u Hrvatskoj. Katalog izložbe. Zagreb: Hrvatski povijesni muzej. Str. 14–35. Božic, Branko, 1970: Zgodovina slovenskega naroda. Ljubljana: Prešernova družba. Božic, Zoran, 2011: Prešeren in Koseski – Primerjava kanonicnega položaja in recepcijske zahtevnosti njune poezije. Filološki zvezki 5, št. 1, str. 89–100. Brass, Tom, 2014: Class, Culture and the Agrarian Myth. Leiden: Brill. Breuilly, John, 2008: Introduction. V: Ernest Gellner: Nations and Nationalism. Ithaca (NY): Cornell University Press. Str. xiii–liii. Bričre, Jean-François, 2004: Abbé Grégoire and Haitian Independence. Re­search in African Literatures 35, št. 2, str. 34–43. Brinton, Crane, 2011: The Jacobins. New Brunswick (NJ): Transaction Pub­lishers. Britovšek, Marjan, 1980: Vloga in pogledi dr. Antona Fistra v revoluciji 1848. V: Marjan Britovšek (ur.): Dr. Anton Fister v revoluciji 1848. Str. 28–84. Brncic, Ivo, 1936a: Motivi in utrinki o Antonu Slodnjaku. Ljubljanski zvon 56, št. 5, str. 410–416. Brncic, Ivo, 1936b: Ob veliki korespondenci I. Ljubljanski zvon 56, št. 1–2, str. 48–58. Brncic, Ivo, 1936c: Ob veliki korespondenci II. Ljubljanski zvon 56, št. 3–4, str. 117–126. Burian, Václav, 1937: Ob stoletnici Kollárjeve vzajemnosti. Ljubljanski zvon 57, št. 3, str. 165–170. Butler, Thomas, 1970: The Origins of a War for the Serbian Language and Or-tography. V: Horace G. Lunt in Wiktor Weintraub (ur.): Harvard Slavic Studies: Volume 5. Cambridge (MA): Harvard University Press. Str. 1–80. Cankar, Ivan, 1974: Izidor Cankar: Obiski – Ivan Cankar. V: Ivan Cankar: Zbra-no delo. 29. Ur. Jože Munda. Ljubljana: DZS. Str. 408–414. Ciperle, Jože, 1979: Dr. Anton Fister. Revolucionarni demokrat iz leta 1848. Ma-ribor: Obzorja. Clark, Christopher M., 2006: Iron Kingdom: The Rise and Downfall of Prussia, 1600–1947. Cambridge (MA): Harvard University Press. Clark, Robert T., 1955: Herder: His Life and Thought. Berkeley: University of California Press. Clewing, Konrad, 2001: Staatlichkeit und nationale Identitätsbildung. Dalmatien in Vormärz und Revolution. München: R. Oldenbourg Verlag. Coha, Suzana, 2014: Medij, kultura, nacija. Poetika i politika Gajeve Danice: dok­torska disertacija. Zagreb [samozaložba]. Cooper, Anna Julia, 2006: Slavery and the French and Haitian Revolutionists. Prev. Frances R. Keller. Lanham: Rowman & Littlefield. Craik, George Lillie, 1843: The Pictorial History of England. London: C. Knight. Cross, Michael S., in Gregory S. Kealey (ur.), 1983: Readings in Canadian Social History. 5. Toronto: Thomson-Nelson. Cvirn, Janez, 2010: Stanko Vraz in Ljudevit Gaj. V: Manica Hartman (ur.): Stanko Vraz 1810–1851. Ormož: Zgodovinsko društvo Ormož, Pokrajinski mu-zej Ormož in Obcina Ormož. Str. 113–122. Colak, Tode, 1973: Gaj i Vraz 1842. godine. V: Ivan Kampuš (ur.): Radovi 3: U povodu 100. godišnjice smrti Ljudevita Gaja. Zagreb: Sveucilište u Zagrebu, Insti-tut za hrvatsku povijest. Str. 185–192. Cop, Matija, 1986: Pisma Matija Copa. Ur. Anton Slodnjak in Janko Kos; prev. Anton Slodnjak in Breda Slodnjak. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti. d'Alembert, Jean Le Rond, 2003: Character of Nations. The Encyclopedia of Diderot & d'Alembert Collaborative Translation Project . Prev. Nelly S. Hoyt in Thomas Cassirer. Ann Arbor: Michigan Publishing, University of Michi­gan Library. http://hdl.handle.net/2027/spo.did2222.0000.351 (dostop 9. 2. 2015). Danielsson, Sarah, 2013: Pan-nationalism Reframed. V: Daphne Halikiopou­lou in Sofia Vasilopoulou (ur.): Nationalism and Globalisation. New York: Rout-ledge. Str. 41–61. Dawidowicz, Lucy S., 1978: Hitler's War against the Jews. New York: Behrman House. Deželic, Velimir, 1910: Dr. Ljudevit Gaj. Zagreb: Antun Scholz. Dhanvantari, Sujaya (prev.), 2005: Nation. The Encyclopedia of Diderot & d'Alembert Collaborative Translation Project. Ann Arbor: Michigan Publishing, Uni­versity of Michigan Library. http://hdl.handle.net/2027/spo.did2222.0000.095 (dostop 9. 2. 2015). Dolinar, Anže, 2014: Kratka zgodovina teorije vrednosti. Razpotja 5, št. 17, str. 7–10. Dolinar, Darko, 1978: Urednikove opombe. V: France Kidric: Izbrani spisi. 2. Ur. Darko Dolinar. Ljubljana: SAZU. Str. 239–260. Dolinar, Darko, 1991: Ján Kollár. V: Marjan Javornik (ur.): Enciklopedija Slove­nije. 5. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 202. Dovic, Marijan, 1999: John Guillory in sodobni pogledi na literarni kanon: diplom­sko delo. Ljubljana [samozaložba]. Dovic, Marijan, 2003: Bourdieujeva radikalna vizija umetnostnega in literarne­ga polja. Sodobnost 76, št. 10, str. 1293–1306. Dovic, Marijan, 2007: Zgodnje literarne reprezentacije nacionalne zgodovine in »slovenski kulturni sindrom«. Primerjalna književnost 30, posebna številka, str. 71–90. Dovic, Marijan, 2011: Nacionalni pesniki in kulturni svetniki: kanonizacija Franceta Prešerna in Jonása Hallgrímssona. Primerjalna književnost 34, št. 1, str. 147–162. Dovic, Marijan, 2012: Model kanonizacije evropskih kulturnih svetnikov. Pri­merjalna književnost 35, št. 3, str. 71–85. Dovic, Marijan, 2013: Vodnik, Prešeren in zacetki postavljanja spominskih obe­ležij slovenske literarne kulture. Primerjalna književnost 36, št. 2, str. 185–203. Drechsler, Branko, 1909: Stanko Vraz. Zagreb: Matica hrvatska i slovenska. Eley, Geoff, 1981: Review: Nationalism and Social History. Social History 6, št. 1, str. 83–107. Engels, Fridrih, 1982: Demokratski panslavizam. V: Karl Marks in Fridrih En­gels: Clanci iz »Novih rajnskih novina«. Beograd: Rad. Str. 122–143. Fekonja, Andrej, 1983: Jan Kollár. Dom in svet 6, št. 8, str. 337–344. Fesser, Gerd, 2001: Von der Napoleonzeit zum Bismarckreich. Bremen: Donat. Fichte, Johann Gottlieb, 1922: Addresses to the German Nation. Prev. Reginald Foy Jones in George Henry Turnbull. Chicago: The Open Court Publishing Company. Flegeric, Božidar, 1881: Štefan Modrinjak. Celovec: Maks Robic. Fr. K., 1902: »Slávy dcera«. K petdesetletnici smrti Jana Kollárja. Dom in svet 15, št. 9, str. 555–556. Fulbrook, Mary, 2000: Representing the German Nation. Manchester: Manches­ter University Press. Gellner, Ernest, 1983: Nations and Nationalism. Oxford: Blackwell Publishers. Gershoy, Leo, 1927: Barčre, Champion of Nationalism in the French Revolu­tion. Political Science Quarterly 42, št. 3, str. 419–430. Glaser, Karel, 1895: Zgodovina slovenskega slovstva. 2.Ljubljana: Slovenska matica. Glazer, Janko, 1928: Andrej Kavcic. V: Izidor Cankar idr.: Slovenski biografski leksikon. 3. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. Str. 436. Glazer, Janko, 1932: Anton Krempl. V: Franc Ksaver Lukman idr.: Slovenski bio-grafski leksikon. 4. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. Str. 567–569. Glazer, Janko, 1933: Štefan Modrinjak. V: Franc Ksaver Lukman idr.: Slovenski biografski leksikon. 5. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. Str. 143–144. Glazer, Janko, 1935: Anton Murko. V: Franc Ksaver Lukman idr.: Slovenski bio-grafski leksikon. 6. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. Str. 166–168. Glazer, Janko, 1978: Katalog rokopisov Univerzitetne knjižnice Maribor. Maribor: Obzorja. Glonar, Joža, 1928: Mihael Jaklin. V: Izidor Cankar idr.: Slovenski biografski leksi­kon. 3. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. Str. 369–370. Goldstein, Ivo, 2008: Hrvaška zgodovina. Prev. Drago Bajt. Ljubljana: Slovenska matica. Golež Kaucic, Marjetka, 2003: Ljudsko in umetno: dva obraza ustvarjalnosti. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Gooch, George Peabody, 1920: Nationalism. London: The Swarthmore Har­court Brace. Gorenc, Lavoslav, 1846: Naš vek i moje misli. Od Lavoslava Gorenca. Danica Horvatska, Slavonska i Dalmatinska 7, št. 50, str. 198–200. Grafenauer, Bogo, 1979: Zacetki slovenskega narodnega gibanja v okviru pro­padajocega fevdalizma (do 1848). V: Zdenko Cepic idr.: Zgodovina Slovencev. Ljubljana: Cankarjeva založba. Str. 351–441. Grafenauer, Bogo, 1987: Slovensko narodno vprašanje in slovenski zgodovinski po­ložaj. Ljubljana: Slovenska matica. Grafenauer, Ivan, 1917: Kratka zgodovina slovenskega slovstva. Ljubljana: Kato­liška knjigarna. Granda, Stane, 1974: Graška Slovenija v letu 1848/1849. Zgodovinski casopis 28, št. 1–2, str. 45–84. Granda, Stane, 2010a: Anton Martin Slomšek med zvestobo narodu in Cerkvi. Studia Historica Slovenica 10, št. 2–3, str. 315–340. Granda, Stane, 2010b: Stanko Vraz v revolucionarnem letu 1848/49. V: Manica Hartman (ur.): Stanko Vraz 1810–1851. Ormož: Zgodovinsko društvo Ormož, Pokrajinski muzej Ormož in Obcina Ormož. Str. 123–127. Grdina, Igor, 2003: Bo kdaj anarhizem biti, kar si? V: Neda Pagon in Mitja Cepic (ur.): Nacionalna identiteta in kultura. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo. Str. 97–108. Gspan, Alfonz, Anton Slodnjak (ur.), 1979: Cvetnik slovenskega umetnega pe­sništva do srede XIX. stoletja. 2. Ljubljana: Slovenska matica. Haberer, Erich, 2004: Jews and Revolution in Nineteenth-Century Russia. Cam­bridge: Cambridge University Press. Hamilton, Paul, 2016: The Oxford Handbook of European Romanticism. Oxford: Oxford University Press. Harvey, David, 2012: Kratka zgodovina neoliberalizma. Prev. Rok Kogej. Ljublja­na: Studia humanitatis. Hauser, Arnold, 1963: Filozofija povijesti umjetnosti. Prev. Dragutin Perkovic. Zagreb: Matica hrvatska. Hauser, Arnold, 1969: Socialna zgodovina umetnosti in literature. 2. Prev. Helena Menaše. Ljubljana: Cankarjeva založba. Hayes, Carlton Joseph Huntley, 1926: Essays on Nationalism. New York: The Macmillan Company. Hayes, Carlton Joseph Huntley, 1931: The Historical Evolution of the Modern Nationalism. New York: Richard R. Smith, Inc. Hayward, Jack, Brian Barry in Archie Brown, 2003: The British Study of Politics in the Twentieth Century. Oxford: Oxford University Press. Herder, Johan Gotfrid, 1968: Nacija i država. V: Andrija Krešic (ur.): Država i politika. 1. Prev. Dušica Guteša. Beograd: Sedma sila. Str. 260–265. Herder, Johann Gottfried, 1969: Journal of my Voyage in the Year 1769. V: F. M. Barnard (ur. in prev.): J. G. Herder on Social and Political Culture. Cam­ bridge: Cambridge University Press. Str. 63–113. Herder, Johann Gottfried, 2002: Philosophical Writings. Ur. in prev. Michael N. Forster. Cambridge: Cambridge University Press. Hladnik, Miran, 2005: Z njihovimi ženskami se porocajte ali soocanje kultur v slovenskem zgodovinskem romanu. V: Marko Stabej (ur.): Veckulturnost v slo­venskem jeziku, literaturi in kulturi. Ljubljana: Center za slovenšcino kot drugi/ tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete. Str. 11–19. Hobsbawm, Eric, 1968: Obdobje revolucije. Prev. Mirko Avsenak. Ljubljana: DZS. Hobsbawm, Eric, 2000: Cas skrajnosti: Svetovna zgodovina 1914–1991. Prev. Seta Knop. Ljubljana: Znanstveno in publicisticno središce. Hobsbawm, Eric, 2007: Nacije in nacionalizem po letu 1780. Prev. Katarina Rotar. Ljubljana: Založba /*cf. Hobsbawm, Eric, 2011: Cas kapitala 1848–1875. Prev. Zdenka Erbežnik. Ljublja­na: Sophia. Horowitz, Maryanne Cline, 2008: Nationalism and Ethnicity: Cultural Na­tionalism. V: John Hartwell Moore (ur.): Encyclopedia of Race and Racism. 2. De­troit: Macmillan Reference USA. Str. S1–S10. Horvat, Josip, 1936: Politicka povijest Hrvatske. Zagreb: Binoza – svjetski pisci. Horvat, Rudolf, 1906: Najnovije doba hrvatske povijesti. Zagreb: Matica hrvat-ska. Howard, Thomas Albert, 2006: Religion and the Rise of Historicism. Cambridge: Cambridge University Press. Ilešic, Fran, 1905: Iz prvih casov romantike. Ponatis iz »Casopisa za zgodovino in narodopisje«. Maribor: Cirileva tiskarna. Ilešic, Fran, 1910: V znaku razvoja. Ljubljanski zvon 30, št. 7, str. 416–420. Ilešic, Fran, 1911: Vrazova Julija. Slovan 9, št. 2, str. 41–42. Irmscher, Hans Dietrich, 1974: Johann Gottfried von Herder. Encyclopedia Bri­tannica. https://www.britannica.com/biography/Johann-Gottfried-von-Herder (dostop 2. 9. 2016). Jacquin-Berdal, Dominique, 2002: Nationalism and Ethnicity in the Horn of Africa. New York: Edwin Mellen Press. Ježic, Slavko, 1953: Vrazove »Đulabije«. V: Stanko Vraz: Pjesnicka dela. 1. Za­greb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Str. 5–40. Joseph, John E., 2012: Saussure. Oxford: Oxford University Press. Jurcic, Josip, 1919: Josipa Jurcica zbrani spisi. 1. Ur. Ivan Prijatelj. Ljubljana: Tis- kovna zadruga. Jurdana, Ela, 1998: Leci i ideja javnosti u Hrvatskoj 1848. godine. V: Jelena Borošak-Marijanovic (ur.): 1848 u Hrvatskoj: Katalog izložbe. Zagreb: Hrvatski povijesni muzej. Str. 42–47. Juvan, Marko, 1991: Literarni kanon. Literatura 3, št. 13, str. 116–135. Juvan, Marko, 1994: Interesi parodij, literarni kanon in razvoj. Slavisticna revija 42, št. 1, str. 81–109. Juvan, Marko, 2000: Intertekstualnost. Ljubljana: DZS. Juvan, Marko, 2008: »Slovenski kulturni sindrom« v nacionalni in primerjalni literarni zgodovini. Slavisticna revija 56, št. 1, str. 1–17. Juvan, Marko, 2011: Svetovna književnost na Kranjskem: transfer romanticnega svetovljanstva in oblikovanje nacionalne literature. Primerjalna književnost 34, št. 3, str. 107–126. Kamusella, Tomasz, 2007: Silesia and Central European Nationalisms. West La­fayette: Purdue University Press. Kastelic, Mihael, 1851: Na grobu slavnega pesnika Franceta Prešerna, dohtarja pravic in c. k. pravosrednika v Kranji (rojen 3. grudna 1800 v Breznici, umerl 8. svecana 1849). Kmetijske in rokodelske novice 7, št. 7, str. 27. Kautz, Steve, 1997: Privacy and Community. V: Clifford Orwin in Nathan Tarcov (ur.): The Legacy of Rousseau. Chicago: The University of Chicago Press. Str. 249–274. Kidric, France, 1910: Paberki o Vrazu. Casopis za zgodovino in narodopisje 7, št. 3–4, str. 191–231. Kidric, France, 1912: Recimo dve, tri o slovenskem preporodu … Veda 2, št. 2, str. 161–164. Kidric, France, 1925: Peter Dajnko. V: Izidor Cankar idr.: Slovenski biografski leksikon. 1. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. Str. 111–116. Kidric, France, 1935a: Ivan Narat. V: Franc Ksaver Lukman idr.: Slovenski bio-grafski leksikon. 6. Ljubljana: Zadružna gospodarska banka. Str. 192–193. Kidric, France, 1935b: O sodobni slovenski znanstveni kritiki. Ljubljanski zvon 55, št. 11, str. 599–601. Kidric, France, 1938: Zgodovina slovenskega slovstva: Od zacetkov do Zoisove smr-ti. Ljubljana: Slovenska matica. Kim, Hankwon, 2007: Cultural and State Nationalism: South Korean and Japanese Relations with China. Ann Arbor: ProQuest. Kleingeld, Pauline, in Eric Brown, 2002: Cosmopolitanism. The Stanford Encyclopedia of Philosophy, 2014. http://plato.stanford.edu/archives/fall2014/en­tries/cosmopolitanism/ (dostop 2. 9. 2016) Kobe, Zdravko, 2013: Heglova pravica. O teoriji filozofske prakse. V: Georg Wilhelm Hegel. Oris filozofije pravice. 355–396. Koblar, France, 1952: Ivan Prijatelj. V: Franc Ksaver Lukman Ljubljana idr.: Slovenski biografski leksikon. 8. Ljubljana: SAZU. Str. 571–579. Kohn, Hans, 1960: Pan-Slavism: Its History and Ideology. New York: Vintage Books. Kohn, Hans, 1961: The Idea Of Nationalism. New Brunswick (NJ): Transaction Publishers. Kohn, Hans, 1965: Nationalism: Its Meaning and History. New York: Van Nos­trand. Kokjara, Đuzepe, 1984: Istorija folklora u Evropi. 1. Beograd: Prosveta. Kopecek, Michal, 2006: The Daughter of Slava. V: Balázs Trencsényi in Michal Kopecek (ur.): National Romanticism: The Formation of National Movements. 2. Budimpešta: Central European University. Str. 205–208. Kos, Janko, 1979: Matija Cop. Ljubljana: Partizanska knjiga. Kos, Janko, 1986: Opombe. V: Cop (1986), str. 297–351. Kos, Janko, 1987a: Predromantika. Ljubljana: DZS. Kos, Janko, 1987b: Primerjalna zgodovina slovenske literature. Ljubljana: Znan­stveni inštitut Filozofske fakultete in Partizanska knjiga. Kos, Janko, in Jože Toporišic, 1986: Valentin Vodnik. V: Jože Munda idr.: Slo­venski biografski leksikon. 14. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU. Str. 509–528. Kosi, Jernej, 2013: Kako je nastal slovenski narod: Zacetki slovenskega nacionalnega gibanja v prvi polovici 19. stoletja. Ljubljana: Sophia. Kotnik, Stanko, in Jože Pogacnik, 1974: Štefan Modrinjak V: Stanko Kotnik in Jože Pogacnik (ur.): Štefan Modrinjak. Maribor: Obzorja. Str. 5–36. Kovac, Zvonko, 2005: Pripovedno pjesništvo Stanka Vraza. V: Zvonko Kovac: Meduknjiževna tumacenja. Zagreb: Hrvatsko filološko društvo. Str. 117–132. Kovac, Zvonko, 2006: Domaca-tuja (književna) slovenistika. V: Ur. Miran Hladnik (ur.): Preseganje meje: Slovenski slavisticni kongres Zagreb 2006. Ljublja­na: Slavisticno društvo Slovenije. Str. 199–210. Kovac, Zvonko, 2011: Stanko Vraz in Ivo Andric kot medkulturna pisatelja. V: Boža Krakar Vogel (ur.): Slavistika v regijah: Zbornik Slavisticnega društva Slove­nije 22. Ljubljana: Slavisticno društvo Slovenije. Str. 205–210. Krakar, Lojze, 1971: Slovenska in hrvaška literarna zgodovina o Stanku Vrazu: Kratek pregled ob stodvajsetletnici pesnikove smrti (1. del). Sodobnost 19, št. 3, str. 277–286. Lah, Ivan, 1905: Pan Tadeusz – Evgenij Onjegin – Slavy dcera – Krst pri Savici. Prvi del. Slovan 3, št. 9, str. 273–275. Lah, Ivan, 1922a: Pregled ceške literature. V: Ivan Lah (ur.): Ceška antologija. 1. Ljubljana: Slovenska matica. Str. 1–77. Lah, Ivan, 1922b: Slave hci. V: Ivan Lah (ur.): Ceška antologija. 1. Ljubljana: Slo­venska matica. Str. 140–162. Lampe, Evgen, 1900: Prešeren – Slomšek: Ob stoletnici njunega rojstva. Dom in svet 13, št. 23, str. 706–709. Lampe, Evgen, 1905: Prešernov spomenik. Dom in svet 18, št. 11, str. 693–695. Lebovic, Nitzan, 2014: Less than Nihilism. V: Nitzan Lebovic in Roy Ben-Shai (ur.): The Politics of Nihilism: From the Nineteenth Century to Contemporary Israel. New York: Bloomsbury Publishing. Str. 13–34. Leerssen, Joep, 2006: National Thought in Europe: A Cultural History. Amster­dam: Amsterdam University Press. Leerssen, Joep, 2014: When was Romantic Nationalism? The Onset, the Long Tail, the Banal. Antwerpen: Nise. Legiša, Lino, 1963: Romantika. V: Lino Legiša (ur.): Zgodovina slovenskega slo­vstva. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 160–237. Lekše, Franc, 1892: O Vrazovoj kritici; Zagreb 1892. Dom in svet 5, št. 9, str. 427–428. Levec, Fran, 1900: France Prešeren. V: Fran Levec (ur.): Ant. Knezova knjižnica; zbirka zabavnih in poucnih spisov. Ljubljana: Slovenska matica. Str. 214–228. Logar, Tine, 1996: Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave. Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Lonic, Davor, in Jurišic, Lovro, 2013: Zadar Archipelago Integration in Re­gional Development through ICT. V: Irina Zálišová, Iva S. Walterová in Radek Bejdák (ur.): Digital Governance: From Local Data to European Policies. Praga: EPMA Publishing. Str. 205–212. Losurdo, Domenico, 2014: Liberalism: A Counter-History. Prev. Gregory El­liott. London: Verso. Losurdo, Domenico, 2016: Un Mondo senza guerre: L'idea di pace dalle promesse del passato alle tragedie del presente. Rim: Carocci editore. Lukács, György, 1960: Razkroj uma: Pot iracionalizma od Schellinga do Hitlerja. Prev. Taras Kermauner. Ljubljana: Cankarjeva založba. Makarovic, Gorazd, 2008. Ko še nismo bili Slovenci in Slovenke. Novoveške etnicne identitete pred slovensko narodno zavestjo. Ljubljana: Društvo Slovenska matica. Maleševic, Siniša, 2006: Identity as Ideology: Understanding Ethnicity and Na­tionalism. Houndmills: Palgrave Macmillan. March, Richard, 2013: The Tamburitza Tradition: From the Balkans to the Ameri­can Midwest. Madison: University of Wiconsin Press. Marn, Josip, 1890: Knjiga Slovenska v XIX. veku. D. Ljubljana: J. Rudolf Milic. Marx, Karl, in Friedrich Engels, 1977: Revolucija in kontrarevolucija v Nemciji. V: Karl Marx in Friedrich Engels: Izbrana dela v petih zvezkih: III. zvezek. Ur. Boris Ziherl; prev. Mirko Košir idr. Ljubljana: Cankarjeva založba. 307–444. McCagg, William O., 1992: A History of Habsburg Jews, 1670–1918. Blooming­ton: Indiana University Press. McCrone, David, 2002: The Sociology of Nationalism: Tomorrow's Ancestors. Lon­don: Routledge. Menart, Janez (ur.), 1969: Iz roda v rod duh išce pot: izbor slovenske umetne pesmi od zacetkov do današnjih dni. Ljubljana: Mladinska knjiga. Menges, Karl, 2009: Particular Universals: Herder on National Literature, Pop­ular Literature, and World Literature. V: Hans Adler in Wulf Köpke (ur.): A Companion to the Works of Johann Gottfried Herder. Rochester: Camden House. Str. 189–213. Miscevic, Nenad, 2014: Nationalism. The Stanford Encyclopedia of Philosophy, 15. 12. 2014. http://plato.stanford.edu/archives/win2014/entries/nationalism/ (dostop 31. 8. 2016). Mocnik, Rastko, 2003: Teorija za politiko. Ljubljana: Založba /*cf. Mocnik, Rastko, 2006: Julija Primic v slovenski književni vedi. Ljubljana: Sophia. Mocnik, Rastko, 2009: Identiteta v antropologiji, psihoanalizi in teorijah ko­munikacijskih tehnologij. V: Rastko Mocnik: Spisi iz humanistike. Ljubljana: Za­ložba /*cf. Str. 289–325. Modrinjak, Štefan, 1974: Delo. V: Kotnik in Pogacnik (ur.) 1974, str. 37–122. Mohoric, Milena, 1939: Fran Petre: Poizkus ilirizma pri Slovencih (1835– 1849). Modra ptica 10, št. 10, str. 327–132. Monter, William, 2012: Calvin's Geneva. Eugene (OR): Wipf and Stock Pub­lishers. Morgan, Edmund S., 1972: Slavery and Freedom: The American Paradox. The Journal of American History 59, št. 1, str. 5–29. Muller, Jerry Z. (ur.), 1997: Conservatism: An Anthology of Social and Political Thought from David Hume to the Present. Princeton: Princeton University Press. Murko, Matija, 1910: Knjiga o Stanku Vrazu. Ljubljanski zvon 30, št. 1, str. 35–44. Murray, Christopher John (ur.), 2013: Encyclopedia of the Romantic Era, 1760– 1850. 1. New York: Fitzroy Dearborn. Nafziger, George F., 2001: Arndt, Ernst Moritz (1769–1860). V: George F. Nafziger: Historical Dictionary of the Napoleonic Era. Lanham: Scarecrow Press. Str. 15–16. Naški, I. S., 1842: Dopis iz Djakova. (Iz pisma g. B-u.) Danica ilirska 8, št. 28, str. 109–112. Neubauer, John, idr., 2004: 1848. V: Marcel Cornis-Pope in John Neubauer (ur.): History of the Literary Cultures of East-Central Europe. 1. Amsterdam: John Benjamins. Str. 263–291. Nisbet, Hugh Barr, 2013: Gotthold Ephraim Lessing. Oxford: Oxford University Press. O'Mara, Patrick, 1958: Jean-Jacques and Geneva: The Petty Bourgeois Milieu of Rousseau's Thought. Historian 20, št. 2, str. 127–152. Orel, Boris, 1931: Pierrot in Kolombina v Halozah (Iz potniškega dnevnika). Ilu­stracija 3, št. 5, str. 177–178. Paternu, Boris, 1980: K vprašanju Prešeren – Fister. V: Marjan Britovšek (ur.): Dr. Anton Fister v revoluciji 1848. Maribor: Obzorja. Str. 101–105. Paulin, Roger, 2016: The Life of August Wilhelm Schlegel, Cosmopolitan of Art and Poetry. Cambridge: Open Book Publishers. Peter Viereck, 1965: Metapolitics: From Wagner and the German Romantics to Hitler. New Brunswick (NJ): Transaction Publishers. Petre, Fran, 1938a: Vrazova graška leta (1830-1838): inavguralna disertacija. Ljubl­jana: Univerzitetna tiskarna. Petre, Fran, 1938b: Vrazovo pojmovanje ilirizma. Sodobnost 6, št. 3, str. 123–128. Petre, Fran, 1939: Poizkus ilirizma pri Slovencih (1835–1849). Ljubljana: Sloven-ska matica. Pleteršnik, Makso, 1895: Slovensko-nemški slovar: Izdan na troške rajnega knezo­škofa ljubljanskega Antona Alojzija Wolfa. 2. Ljubljana: Knjezoškofijstvo. Podlesnik, Ivan, 1906: Telovadba in šport. Dom in svet 19, št. 9, str. 541–747. Pogacnik, Jože, 1969: Zgodovina slovenskega slovstva. 3. Maribor: Obzorja. Pogacnik, Jože, 1986: Današnji cas in ilirska ideja (Antologiji Riznica ilirska na rob). Sodobnost 34, št. 3, str. 251–269. Pogacnik, Jože, 1990: Ilirizem. V: Marjan Javornik (ur.): Enciklopedija Slovenije. 4. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 107–108. Pogacnik, Jože, 1991: Miklošic in ilirizem. Sodobnost 39, št. 10, str. 932–944. Pogacnik, Jože, 1995: Slovensko slovstvo v obdobju razsvetljenstva. Ljubljana: Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Pogacnik, Jože, in Franc Zadravec, 1973: Zgodovina slovenskega slovstva. Ma-ribor: Obzorja. Poppenberg, Felix, 1893: Zacharias Werner. Mystik und Romantik in den 'Söhnen des Thals'. Berlin: Vogt's Verlag. Poznanovic Jezeršek, Mojca, idr., 2008: Ucni nacrt. Gimnazija. Slovenšci­na. Splošna, klasicna in strokovna gimnazija. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo. Prešeren, France, 1965: Zbrano delo. 1. Ur. Janko Kos. Ljubljana: DZS. Prešeren, France, 1971: Pisma Vrazu. V: France Prešeren: Pesnitve in pisma. Ur. Anton Slodnjak; prev. Alfonz Gspan in Mirko Rupel. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 245–260, 262–263. Prijatelj, Ivan, 1910: Ob ilirizmu. Naši zapiski 7, št. 8, str. 231–240. Prijatelj, Ivan, 1911: »Ilirska« misel. Veda 1, št. 6, str. 647–649. Prijatelj, Ivan, 1918: Zakaj sta si prišla navzkriž Vraz in Trstenjak? Casopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino 1, št. 1, str. 201–212. Prijatelj, Ivan, 1924: »Mladoslovenci« in »Mlada Evropa«. Ljubljanski zvon 44, št. 1, str. 26–90. Prijatelj, Ivan, 1935: Duševni profili slovenskih preporoditeljev. Ljubljana: Sloven-ska matica. Prijatelj, Ivan, 1937: Borba za individualnost slovenskega književnega jezika v letih 1848–1857. Ljubljana: Slavisticno društvo. Prijatelj, Ivan, 1952: Izbrani eseji in razprave Ivana Prijatelja. 1. Ur. Anton Slod­njak. Ljubljana: Slovenska matica. Prister, Boris, 1998: Novac, odlikovanja i medalje u Hrvatskoj 1848–1849. godine. V: Jelena Borošak-Marijanovic (ur.): 1848- u Hrvatskoj: Katalog izložbe. Zagreb: Hrvatski povijesni muzej. Str. 56–61. Prohaska, Dragutin, 1910: Vrazove Djulabije. Zagreb: Dionicka tiskara. Puconja, Miran, 2009: Slovensko-hrvaški odnosi od turških vpadov donaro­dnoprebudnih gibanj v 19. stoletju. V: Zdenka Kresnik (ur.): Živela Slovenija: Zbornik referatov z znanstvenega simpozija ob 140-letnici tabora v Ormožu. Or-mož: Zgodovinsko društvo, 2009. Str. 122–132. Radovanovic, Saša, 2010: Pomen imena Maribor. V: Manica Hartman (ur.): Stanko Vraz 1810–1851. Ormož: Zgodovinsko društvo Ormož, Pokrajinski mu-zej Ormož in Obcina Ormož. Str. 101–103. Rajh, Bernard, 2002: Od narecja do vzhodnoštajerskega knjižnega jezika. Maribor: Slavisticno društvo. Rakovac, Dragutin, 1842: Predgovor (Nije le žalostno, bratjo …). Kolo 1, št. 1. Ramovš, Fran, 1955: Kratka zgodovina slovenskega jezika I. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Rapacka, Joanna, 2002: Leksikon hrvatskih tradicija. Prev. Dalibor Blažina. Za­greb: Matica hrvatska. Repe, Božo, 2016: Cesar Franc Jožef. Mladina 74, št. 15, str. 44–48. Riff, Michael (ur.), 1990: Dictionary of Modern Political Ideologies. Manchester: Manchester University Press. Rigler, Jakob, 1981: Videm ob Šcavnici. V: Pavle Ivic idr. (ur.): Fonološki opisi srp­skohrvatskih/hrvatskosrpskih, slovenackih i makedonskih govora obuhvacenih opšte­slovenskim lingvistickim atlasom. Sarajevo: Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine. Str. 173–178. Rigler, Jakob, 2001: Razprave o jezikovnih razmerjih. V: Jakob Rigler: Zbrani spisi. Ur. Vera Smole. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Str. 347–422. Rizman, Rudi, 1980: Marksizem in nacionalno vprašanje. Cankarjeva založba. Rose, Paul Lawrence, 2014: German Question / Jewish Question: Revolutionary Antisemitism in Germany from Kant to Wagner. Princeton: Princeton University Press. Rostohar, Mihajlo, 1913: Slovanska kriza. Napredna misel 2, št. 1, str. 5–11. Rougerie, Jacques, 2014: La Commune de 1871. Pariz: Presses universitaires de France. Rozman, Franc, 1976: O ideji jugoslovanske vzajemnosti. V: Jochen Bleicken idr.: Svetovna zgodovina od zacetkov do danes. Prev. Janez Gradišnik idr. Ljubljana: Cankarjeva založba. Str. 488. Rüegg, Walter, 2004: European Universities and Similar Institutions in Exis­tence between 1812 and the End of 1944. V: Walter Rüegg (ur.): A History of the University in Europe. 3. Cambridge: Cambridge University Press. Str. 673–706. Salerno, Roger A., 2004: Beyond the Enlightenment: Lives and Thoughts of Social Theorists. Westport (CT): Praeger. Scherber, Peter, 1989: Razsvetljenstvo, preporod, predromantika: Tokovi in razlage pri formuliranju slovenske nacionalne kulture. V: Matjaž Kmecl (ur.): Obdobje slovenskega narodnega preporoda. Prev. Margaret Davis idr. Str. 39–49. Scherer, Wilhelm, 1906: A History of German Literature. 2. New York: Haskell House Publishers Ltd. Slodnjak, Anton, 1934: Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Akademska za­ložba. Slodnjak, Anton, 1936: Ali je vrazovstvo psihološki ali sociološki problem? So-dobnost 4, št. 5, str. 239–242. Slodnjak, Anton, 1952a: O Stanku Vrazu kot slovenskem književniku. V: Stan-ko Vraz: Slovenska djela. 2. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetno­sti. Str. 5–78. Slodnjak, Anton, 1952b: Primjedbe. V: Stanko Vraz: Slovenska djela. 2. Zagreb: Jugoslavenska akademija znanosti i umjetnosti. Str. 187–280. Slodnjak, Anton, 1986: Stanko Vraz. V: Jože Munda idr.: Slovenski biografski leksikon. 14. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU. Str. 606–614. Slodnjak, Breda, 1952: Janez Nepomuk Primic. V: Franc Ksaver Lukman Ljub­ljana idr.: Slovenski biografski leksikon. 8. Ljubljana: SAZU. Str. 579–583. Smaczny, Jan, 2004: Goethe and the Czechs. V: Lorraine Byrne (ur.): Goethe: Musical Poet, Musical Catalyst. New York: Peter Lang. Str. 159–184. Spencer, Philip, in Howard Wollman, 2002: Nationalism: A Critical Intro­duction. London: Sage. Spencer, Vicki A., 2012: Herder's Political Thought. Toronto: University of To­ronto Press. Stancic, Nikša, 1989: Još Horvatska ni propala iz 1832–33: Ideologija Ljudevita Gaja u pripremnom razdoblju hrvatskog narodnog preporoda. Zagreb: Globus in Za­vod za hrvatsku povijest Filozofskog Fakulteta u Zagrebu. Stanonik, Marija, 2012: Folkloristicni portreti iz treh stoletij: Od baroka do moder-ne. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Stark, Werner, 1976: Literature and Thought: The Romantic Tendency, Rous­seau, Kant. V: Albert Goodwin (ur.): The New Cambridge Modern History. 8. Cambridge: Cambridge University Press. Str. 55–80. Stritar, Josip, 1905: Prešernov spomenik. Dom in svet 18, št. 5, str. 322. Stupan, Helena, 1955: Od Prešerna do Cankarja: Pregled slovenske književnosti za višje razrede gimnazij in njim sorodnih šol. Maribor: Obzorja. Šekli, Matej, 2013: Zemljepisnojezikoslovna clenitev kajkavšcine ter slovensko­kajkavska jezikovna meja. Slovenski jezik – Slovene Linguistic Studies 17, št. 9, str. 3–53. Šivic Dular, Alenka, 1973: Vramcev jezik in kajkavsko narecje. Jezik in slovstvo 18, št. 7–8, str. 297–298. Škofic, Jožica, 2004: Fonološki opis govora Juršincev v Slovenskih goricah (SLA 378). Jezikoslovni zapiski 10, št. 2, str. 103–119. Štrekelj, Karel, 2012: Zgodovina slovenskega slovstva I–II. Ur. Matija Ogrin. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Str. 273–329. Terseglav, Marko, 2004: Folkloristika in literarna veda ali esej o locitvi. Tradi­tiones 33, št. 2, str. 17–45. Thomas, Alfred, 2007: The Bohemian Body: Gender and Sexuality in Modern Czech Culture. Madison: University of Wisconsin Press. Tonkli Komel, Andrina, 2004: Ratio et oratio: Herder in vprašanje o izvoru jezika. V: Johann Gottfried Herder: Razprava o izvoru jezika. Prev. Samo Krušic. Ljubljana: Nova revija. Str. 109–115. Toplak, Martina, 2014: Murkovo slovaropisno delo / Murko's Dictionary Work: dilpomsko delo. Maribor [samozaložba]. Trdina, Janez, 1952: Pretres slovenskih pesnikov. V: Janez Trdina: Zbrano delo. 4. Ur. Anton Slodnjak. Ljubljana: DZS. Str. 188–208. Trstenjak, Davorin, 1855: Stanko Vraz. V: Janez Bleiweis (ur.): Koledarcik slo­venski: za leto 1855. Ljubljana: J. Blaznik. Str. 28. Turnbull, George Henry, 1922: Introduction. V: Johann Gottlieb Fichte: Ad­dresses to the German Nation. Prev. Reginald Foy Jones in George Henry Turn-bull. Chicago: The Open Court Publishing Company. Str. XI–XXIII. Unuk, Lucija, 2007: Slovenija in Srbija – delovanje Nove revije in Srbske aka-demije znanosti in umetnosti ter njun vpliv na razpad Jugoslavije: diplomsko delo. Ljubljana [samozaložba]. V. S., 1898: Dr. Matija Murko: »Jan. Kollár« (162–224). Dom in svet 11, št. 4, str. 126. Vidic, Fran, 1897: Romantika v Slovanih. Ljubljanski zvon 17, št. 7, str. 415–424. Vidmar, Luka, 2010: Zoisova literarna republika: Vloga pisma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov. Ljubljana: Založba ZRC, ZRC SAZU. Vince, Zlatko, 2002: Putovima hrvatskog književnog jezika: Lingvisticko-kultur­nopovijesni prikaz filoloških škola i njihovih izvora. Zagreb: Matica hrvatska. Vincent, Andrew, 2002: Nationalism and Particularity. Cambridge: Cambridge University Press. Vinkler, Jonatan, 2006: Posnemovalci, zavezniki in tekmeci: Ceško-slovenski in slovensko-ceški kulturni stiki v 19. stoletju. Koper: Annales. Vogrinc, Jože, 2003: Cemu »nacionalna identiteta« in »nacionalni interes« v kulturni politiki? V: Neda Pagon in Mitja Cepic (ur.): Nacionalna identiteta in kultura. Ljubljana: Inštitut za civilizacijo in kulturo. Str. 37–51. Vogrinc, Jože, 2007: Zamišljene skupnosti danes. V: Anderson 2007, str. 303– 333. Voigt, Vilmos, 2004: The Jacobin Movement in Hungary (1792–95). V: Mar­cel Cornis-Pope in John Neubauer (ur.): History of the Literary Cultures of East-Central Europe. 1. Amsterdam: John Benjamins. Str. 311–313. Votruba, Martin, 2006: Hang Him High: The Elevation of Jánošík to an Ethnic Icon. Slavic Review 65, št. 1, str. 24–44. Weisert, Hermann, 1994: Der Reichstitel bis 1806. Archiv für Diplomatik, Schriftgeschichte, Siegel- und Wappenkunde, št. 40, str. 441–513. Wellek, René, 2015: Confrontations. Princeton: Princeton University Press. Williams, Robert R., 1992: Recognition: Fichte and Hegel on the Other. Albany (NY): SUNY Press. Wilson, Peter Hamish, 1999: The Holy Roman Empire, 1495–1806. New York: St. Martin's Press; Houndmills: Macmillan. Zajc, Marko, 2005: Slovensko-hrvaški odnosi s posebnim poudarkom na slovensko--hrvaško mejo 1830–1918: doktorska disertacija. Ljubljana [samozaložba]. Zorko, Zinka, 2009: Narecjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih go-vorih. Maribor: Filozofska fakulteta, Mednarodna založba Oddelka za slovanske jezike in književnosti. Zwitter, Fran, 1957: Anton Tomaž Linhart in njegovo zgodovinsko delo. Naša sodobnost 5, št. 1, str. 1–13. Zwitter, Fran, Jaroslav Šidak in Veso Bogdanov, 1962: Nacionalni problemi v habsburški monarhiji. Ljubljana: Slovenska matica. Žižek, Slavoj, 1982: Zgodovina in nezavedno. Ljubljana: Cankarjeva založba. Imensko kazalo Abendroth, Wolfgang 74 Adelung, Johann Christoph 106, 241 Ahacel, Matija 219 Alembert, Jean-Baptiste le Rond d' 62–63 Alic, Jurij 165 Alighieri, Dante 230, 271 Althusser, Louis 14–20, 40, 43, 69, 79, 142, 151, 155, 347, 401 Anderson, Benedict 19–20, 39–40, 43, 47–51, 79, 293 Anton, Karl Gottlieb 106 Antonowitsch, Michael 101 Appendini, Francesco Maria 128 Armstrong, John Alexander 45 Arndt, Ernst Moritz 93–96, 98, 104, 112 Aškerc, Anton 254 Auersperg, Anton Alexander 262, 325 Babukic, Vjekoslav Alojzije 133, 226, 314 Bach, Alexander 136, 342, 344 Bahtin, Mihail Mihajlovic 19 Bakunin, Mihail Aleksandrovic 24, 111–112, 341 Baltic, Mojsije 129, 176, 206, 211 Barac, Antun 298–299 Barčre, Bertrand 79, 128, 140 Barrčs, Auguste-Maurice 402 Barry, Brian 39, 41 Barthes, Roland Gérard 347 Basar, Jernej 218 Basta, Danilo 96–97, 99 Batthyány de Németújvár, Lajos 140 Beckett Weaver, Eric 52, 55 Beer, Max 90, 96, 100 Belic, Aleksandar 177–178, 186 Bellini, Vincenzo Salvatore 306 Benckendorff, Aleksander Konstantinovic 142 Béranger, Pierre-Jean de 272 Berghe, Pierre L. van den 58, 97 Berkeley, George 96 Bernik, France 364–365, 367, 371 Bernolák, Anton 129 Bibó, István 52 Blair, Tony 23 Blake, William 282 Blažeka, Đuro 186, 188 Blaževic, Zrinka 126 Bleiweis, Janez 24, 124, 336–337, 350, 356–357, 361, 363–364, 369 Blumauer, Aloys 159 Bogdanov, Vaso 141 Bohoric, Adam 32, 126 Bonald, Louis Gabriel Ambroise de 328 Börne, Karl Ludwig 100 Borošak-Marijanovic, Jelena 310, 343 Bourdieu, Pierre 394 Božic, Branko 123–124 Božic, Zoran 354–355, 358 Brass, Tom 85–89, 105 Breuilly, John 51 Breznik, Anton 31 Bričre, Jean-François 78 Brinton, Clarence Crane 75–76 Brissot, Jacques Pierre 73 Britovšek, Marjan 338 Brlic, Andrija Torquat 360–361 Brncic, Ivo 45, 223, 239, 255, 258, 350, 353, 376, 378–383 Brown, Archie 39, 41 Brown, Eric 229 Bruckner, Pascal 44 Bruegel st., Pieter 237 Bull, Ole Bornemann 306 Buonarroti, Filippo Giuseppe Maria Ludovico 79 Bürger, Gottfried August 231 Burger, Jožef 231 Burian, Václav 265 Burke, Edmund 84 Butler, Thomas 241 Byron, George Noel Gordon 207, 230, 262, 270–272 Caf, Oroslav 214, 288, 333–334 Calvin, Jean 69 Cankar, Ivan 349, 355, 359, 365, 368, 370, 379, 382, 386 Cantily, Anton 253 Cantily, Ljubica 252–253, 285, 390 Carové, Friedrich Wilhelm 96 Cegnar, Fran 361–363 Celinic, Anita 186 Chateaubriand, François-René de 171, 328 Cigale, Matej 357 Ciperle, Jože 338 Clark, Christopher Munro 100 Clark, Robert Thomas 88 Clewing, Konrad 141 Cocchiara, Giuseppe 234 Coha, Suzana 52, 54, 122, 132–133, 135, 140–141 Collin, Heinrich Joseph 162 Connor, Walker 41, 45 Cooper, Anna Julia Haywood 71 Craik, George Lillie 73 Crobath, Blaž 283, 287 Cross, Michael S. 43 Cvetko, Franc 36, 150, 158, 163–165, 212, 236, 331, 333–335 Cvirn, Janez 57, 133, 291 Cejka, Josef 312 Celakovský, František Ladislav 208, 216–222, 231, 234, 272, 274, 276, 296 Colak, Tode 298, 306 Cop, Matija 21, 23–24, 32, 130, 145– 146, 194, 206, 208, 211, 216–218, 221–239, 241–243, 251, 254, 257– 260, 263, 280, 283, 296–297, 306– 307, 311, 314, 316, 326, 336–338, 350, 357–358, 390, 395, 400–401 Dajnko, Peter 36, 150, 158, 165, 194, 205, 207, 212–215, 242, 260, 268, 334 Dalmatin, Jurij 165, 183 Danielsson, Sarah 109 Danton, Georges Jacques 73, 77 Dawidowicz, Lucy Schildkret 100 Demeter, Dimitrija 206, 288, 299 Deželic, Velimir 133 Dežman, Dragotin 349–350 Dhanvantari, Sujaya 62 Diderot, Denis 62 Dobrovský, Josef 35–36, 59, 109, 115, 131, 164, 209 Dolinar, Anže 65 Dolinar, Darko 31, 35, 109 Dom Pedro gl. Pedro I. Brazilski Domej, Teodor 57, 59 Dostojevski, Fjodor Mihajlovic 237–238 Dovic, Marijan 20–21, 128, 210, 385– 388, 390, 392–396, 404 Draškovic, Janko 119, 128, 134–136, 140, 146, 189, 228, 251, 285, 294, 315, 344 Drechsler, Branko 37, 118, 141–142, 153, 156, 167–168, 170–172, 174, 208– 209, 220, 243–245, 252, 263–264, 266, 269–274, 276–279, 281, 291, 297, 305, 308, 311, 312–314, 329, 339, 341, 344–345, 369, 373–374 Drobnic, Josip 335 Eley, Geoff 43 Engels, Friedrich 17, 111, 256 Engler, Edvard 253 Eötvös de Vásárosnamény, József 140 Erben, Karel Jaromír 138, 252, 304, 307, 311, 313, 330 Farkaš Vukotinovic, Ljudevit 130, 215, 247–249, 253, 280–281, 283, 285, 293–294, 297–304, 306–307, 322–323, 388 Fekonja, Andrej 266–267 Ferdinand I. Habsburško-Lotarinški 104, 344 Feric, Đuro 248 Fesser, Gerd 96, 101 Fichte, Johann Gottlieb 40, 56, 96– 100, 104, 106–107, 112, 137, 167, 399 Fister, Anton 228, 337–338 Flegeric, Božidar 167, 362 Fontenelle, Bernard Le Bovier de 234–236 Franc I. Habsburško-Lotarinški 104 Franc Jožef I. 24, 344 Frankopan, Fran Krsto 177 Frass, Josef 153–154, 156 Freud, Sigmund 16, 381 Freyer, Henrik 231 Fric, Josef Václav 276 Friderik I. Pruski 105 Friderik II. Veliki 91, 105 Friderik Viljem III. Pruski 100 Fries, Jakob Friedrich 95, 106, 282 Fulbrook, Mary Jean Alexandra 52 Füster, Anton gl. Fister, Anton Gaj, Ivan 129 Gaj, Ljudevit 110, 115–119, 126–136, 139, 141–144, 156, 176, 189, 206, 211–212, 214–215, 217, 220–222, 226, 228, 240, 243–253, 256–257, 259, 261, 268, 272, 275, 280, 283, 286–300, 302–305, 307–308, 310– 313, 320, 322, 332, 339, 342, 344 Geertz, Clifford James 39 Gellner, Ernest 20, 27, 39–40, 43, 47, 49–52, 54, 137, 293 Gershoy, Leo 79 Gide, André Paul Guillaume 259 Glaser, Karol 160 Glazer, Janko 153, 160, 166, 214, 386 Globocnik, Anton 340–341 Glonar, Joža 165 Glucksmann, André 44 Gmeiner, Fran 151 Goethe, Johann Wolfgang 63–64, 82, 229, 230, 270, 272, 282, 365–366 Goldstein, Ivo 126–127, 132, 134–135 Golež Kaucic, Marjetka 219, 233, 323 Gooch, George Peabody 41 Gorenc, Lavoslav 137–138 Gottsched, Johann Christoph 90 Grabner, Jurij 351Graf, Žiga 231 Grafenauer, Bogo 56, 123–124 Grafenauer, Ivan 355, 358, 365 Granda, Stane 337, 340 Grdina, Igor 180 Grégoire, Henri 77–80, 128, 140 Greiner, Johann Lorenz 213, 241 Grimm, Friedrich Melchior 79 Grimm, Jacob Ludwig Carl 84, 106 Grimm, Wilhelm Carl 84 Gruden, Josip Valentin 56 Grün, Anastasius gl. Auersperg, Anton Alexander Gspan, Alfonz 32–33, 35, 56, 164, 383Guadet, Marguerite-Élie 73 Gumplowicz, Ludwig 382 Gustav IV. Adolf Švedski 94 Gyaly, Šandor 286 Habdelic, Juraj 176 Haberer, Erich 111 Hamann, Johann Georg 82, 86 Hamilton, Paul 162 Hardenberg, Karl August 95, 102, 113 Harman, Gašpar 158 Harvey, David W. 43–44 Hauser, Arnold 63–64, 67–68, 82– 84, 89, 92, 237–238 Havlícek Borovský, Karel 313, 339–340 Hayes, Carlton Joseph Huntley 41, 76 Hayward, Jack 39, 41 Hegel, Georg Wilhelm Friedrich 96, 112, 239, 270, 371 Herder, Johann Gottfried 28, 40, 53, 56, 63, 76, 78, 81–91, 94–95, 97– 98, 104–105, 109–110, 115, 120, 130, 149, 164, 218, 236, 238, 269–270, 315, 319, 399 Herkel, Ján 109 Hitler, Adolf 382 Hladnik, Miran 356 Hobsbawm, Eric John Ernest 19–22, 24, 27–29, 39–40, 43–51, 56, 61, 64–66, 69–75, 78, 81, 92, 103–104, 108, 114, 128–129, 137, 153, 171–172, 281–282, 323, 342–343, 390 Hodgkin, Thomas Lionel 43 Hoffbauer, Klemens Maria 162 Hohenlohe-Waldenburg-Schillings­fürst, Alexander Leopold Franz Emmerich 333 Holbach, Paul Henri Thiry 79 Homer 274 Horowitz, Maryanne Cline 52 Horvat, Josip 129, 131, 132, 134–135 Horvat, Rudolf 343 Hösler, Joachim 57 Howard, Thomas Albert 106 Hroch, Miroslav 52 Hume, David 63 Hurban, Jozef Miloslav 304 Hutchinson, John 39, 45 Ilešic, Fran 59, 156–159, 172, 176, 184, 226, 253–255, 334, 357, 369–370, 373–375 Ilic, Luka 303 Irmscher, Hans Dietrich 82 Ivic, Pavle 186 Ivšic, Stjepan 179, 181–183 Jacquin-Berdal, Dominique 40 Jahn, Friedrich Ludwig 92–96, 98, 101, 112 Jais, Aegidius 204, 241–242 Jaklin, Mihael 36–37, 118, 150, 153– 154, 156–159, 165, 168–171, 173, 212, 312, 334–335, 350, 400 Jameson, Fredric 19 Janez Habsburško-Lotarinški 342 Janez Svetokriški gl. Lionelli, Tobia Jarnevic, Dragojla 306 Jarnik, Urban 285, 334 Jefferson, Thomas 66, 83 Jeglic, Anton Bonaventura 368 Jelacic, Josip 24, 136, 291, 310, 338, 342–344 Jeran, Luka 364 Jezernik, Božidar 57 Ježic, Slavko 264, 269, 272 Joseph, John E. 69 Jožef II. 24, 122, 139, 150, 155, 157, 162, 261 Junkovic, Zvonimir 175, 179–183, 186, 189 Jurcic, Josip 348, 360, 362, 364, 367, 371, 382 Jurdana, Ela 211 Jurij III. Angleški 24 Jurišic, Lovro 115 Juvan, Marko 20, 229–230, 262, 274, 326–328, 389 Kacic Miošic, Andrija 133, 298 Kalister, Janez Nepomuk 124 Kamusella, Tomasz 90–91, 98 Kanclar, Pavel 215 Kant, Immanuel 82, 96, 157, 294 Karadžic, Vuk Stefanovic 116, 129, 131, 145, 212, 218, 221, 241, 249, 251, 289, 308 Karas, Vjekoslav 345, 361 Kardos, János 351 Kastelec, Matija 176 Kastelic, Miha 211, 222–223, 225–226, 245, 247, 252, 258, 291, 360–361, 390 Kastrioti, Gjergj 114 Katon, Publij Valerij 9 Kautz, Steven 64 Kavcic, Andrej 153–154 Kazinczy, Ferenc 125–126, 140 Kealey, Gregory S. 43 Kidric, France 31–33, 35, 57, 157–158, 161–163, 165, 215, 219, 223, 254, 260, 286, 288, 325, 334, 337, 371– 372, 374–376, 383 Kim, Hankwon 39, 43, 45 Klajžar, Ivan 208, 212 Kleingeld, Pauline 229 Klopstock, Friedrich Gottlieb 90–91, 95, 98 Knupleš, Juri 211–212 Kobe, Zdravko 93, 95–96, 102, 107 Koblar, France 372 Kocelj 153 Kocevar, Štefan 59, 206, 208–209, 212, 216, 225, 249, 254–256, 281, 285, 288, 340, 344 Kohn, Hans 19, 36, 39, 50, 52–55, 61, 84, 93, 98, 104–110, 114–116, 126–127, 131–132, 134, 137, 142–143, 145 – 146, 251, 267, 272, 338 Kollár, Ján 21, 24, 53, 59, 94, 102, 106, 108–111, 113–119, 127, 131–132, 134, 136, 138–139, 144, 169–170, 173, 195, 210–211, 217, 221–222, 238, 246–247, 249, 253, 255, 262–280, 282–290, 293, 302, 313, 315, 319, 332, 357, 361, 400 Kolowrat-Liebsteinsky, Franz Anton 104, 342 Komenský, Jan Amos 277 Kopecek, Michal 106, 109–110, 118, 129, 265, 279–280, 284 Kopitar, Jernej 35, 59, 92, 115, 127–128, 130–131, 145, 161–165, 214, 217– 218, 228, 230–233, 268, 400 Korytko, Emil 287, 337 Kos, Janko 32–33, 159, 162–163, 218, 231–232 Kos, Milko 56 Koseski gl. Vesel, Jovan Kosi, Jernej 27, 31, 56–59, 116, 133, 154–155 Kossuth de Udvard et Kossuthfalva, Lajos 111, 140, 142, 210, 310, 343 Košar, Jakob 173, 208, 212, 332 Kotnik, Katarina 153–154 Kotnik, Stanko 158–160, 163–166 Kotzebue, August Friedrich Ferdinand 93, 95, 107 Kovac, Zvonko 156, 158, 216, 250, 308, 321–323, 389 Kozak, Juš 372 Kozak, Primož 180 Kozler, Peter 124 Krakar, Lojze 384 Kralj, Josip 126 Krametz Lilienthal, Anton 286 Krempl, Anton 36, 150, 158, 170–171, 207, 212, 244, 287, 333–337, 350, 357, 401 Kristan, Etbin 365 Kristeva, Julia 19 Krizmanic, Ivan 330 Kukuljevic Sakcinski, Ivan 313, 339, 344 Kulmer, Franjo 343 Kurelac, Fran 206 Kvas, Koloman 215, 243, 334 Lacan, Jacques 12, 140 Lah, Anton 215 Lah, Ivan 106, 264, 266–269, 271 Lampe, Evgen 365, 368, 371–372 Langer, Jaroslav 276 Le Bon, Charles-Marie Gustave 382 Lebovic, Nitzan 112 Leerssen, Joep 27, 48, 51, 55–56, 61–63, 68–72, 76–81, 84–85, 89, 91–93, 97–98, 113 Legiša, Lino 32, 159–160, 216, 218, 248 Lekše, Franc 144, 303, 306, 362 Lenin gl. Uljanov, Vladimir Iljic Lessing, Gotthold Ephraim 90, 95, 98, 399 Levec, Fran 354–355, 366–367, 395 Levicnik, Jernej 351 Lévi-Strauss, Claude 347 Levstik, Fran 355, 362, 364, 367, 371 Lévy, Bernard-Henri 44 Leykam, Andreas 287 Linhart, Anton Tomaž 338 Lionelli, Tobia 218 Liszt, Franz 306 Locke, John 23, 63 Logar, Tine 119 Loncaric, Mijo 186 Lonic, Davor 115 Losurdo, Domenico 23, 71, 83, 97, 100 Ludvik XIV. 94 Ludvik XVI. 71 Lukács, György 18, 65 Luter, Martin 95 Macun, Ivan 325, 330 Mahnic, Anton 364–365, 367 Majar, Matija 24, 361–362, 390 Makarovic, Gorazd 58 Malavašic, Franc 290 Maleševic, Siniša 13–14, 40 Mannoni, Octave 348 Marat, Jean-Paul 73 March, Richard 129, 275 Marija Terezija 155, 157 Markovic, Franjo 263 Marmont, Auguste Frédéric Louis Viesse de 127 Marn, Josip 210 Martinovics, Ignác 125–126 Marx, Karl 17, 111, 256, 338, 344 Matjašic, Jurij 206, 212, 220, 288 Mazzini, Giuseppe 66, 371 Mažgon, Anton 225 Mažuranic, Ivan 247 McCagg, William O. 106 McCrone, David 39 Medved, Anton 370 Medvedev, Pavel Nikolajevic 19 Meinecke, Friedrich 52, 319 Meinong Ritter, Alexius 370 Menart, Janez 355, 383 Menges, Karl 88 Metelko, Franc Serafin 24, 231 Metternich, Klemens 93, 102–103, 112–113, 133, 162, 244, 256, 305, 337 Miklošic, Franc 151, 159, 172–173, 189, 205, 207–209, 212, 216, 224–225, 243, 249, 254, 256, 288, 338 Mišcevic, Nenad 40, 49 Mocnik, Rastko 13, 21, 179, 232, 257, 302–303, 306, 347–349, 352–353, 359, 381, 385, 395–396, 402 Modrinjak, Blaž 184 Modrinjak, Lovro 160 Modrinjak, Štefan 36, 150, 158–161, 163–168, 172, 200, 212, 220, 236, 259, 269, 322, 335, 400–401 Mohoric, Milena 67, 118, 143 Moline, William 124 Monter, E. William 69 Montesquieu, Charles-Louis de Secondat 61–62 Morgan, Edmund Sears 83 Möser, Justus 65, 90–91, 98 Müller, Gerhard Friedrich 106 Muller, Jerry Z. 328 Murko, Anton 205, 213, 214, 220, 254, 260, 287 Murko, Matija 173, 273 Murray, Christopher John 95 Muršec, Jožef 136, 204, 206, 208, 210– 212, 215, 243, 309, 333, 339–340 Nafziger, George F. 94–95 Napoleon 25, 75, 90–98, 100, 102, 104, 127, 162–163 Narat, Ivan 36, 150–151, 157–159 Naški, S. S. 306–307 Nebeský, Václav 312 Nemcová, Božena 312–313 Neubauer, John 111, 129, 136, 140, 210–211, 248, 329, 339, 343 Nikolaj I. 143, 325 Nisbet, Hugh Barr 90 Novalis 171 Oblak, Vatroslav 188, 254 Obradovic, Dositej 298 Obrenovic, Miloš 143 Omar 311 O'Mara, Patrick F. 68 Orel, Boris 67, 254–255 Orožen, Ignacij 340 Orožen, Valentin 351 Ostrowski, Wladyslaw Tomasz 209 Ožegovic Barlabaševacki, Metell 343 Paganini, Niccolň 306 Paine, Thomas 24, 66 Palacký, František 108, 138, 339, 341 Paternu, Boris 338 Paulin, Roger 162 Pedro I. Brazilski 213 Pethe, Štefan Adam 184 Petrarka, Francesco 230, 271–272, 277 Petre, Fran 31, 57, 59–60, 109, 117, 120–121, 123, 125–126, 129, 132, 134, 142–144, 150–153, 156–157, 159, 168–170, 172–173, 176, 205–210, 212–216, 218–223, 225–226, 234, 240, 242–242, 244–253, 258–262, 264–266, 269, 271–273, 282–283, 285–286, 288, 290–292, 297–299, 303, 306, 308–315, 324, 330–333, 335–336, 338–341, 344–345, 350, 396 Plamenatz, John Petrov 52, 54, 137 Pleteršnik, Maks 224 Podlesnik, Ivan 92 Pogacnik, Jože 33, 124–125, 131, 145, 157–160, 162–166, 216, 244, 264, 350, 359, 384–385 Pohlin, Marko 31, 35, 57 Poklukar, Jožef 358 Poljanec, Andrej 37, 156–159, 168, 170, 350, 400 Poppenberg, Felix 162 Potocnik, Blaž 362 Poznanovic Jezeršek, Mojca 33 Prepeluh, Albin 365 Preradovic, Petar 344 Prešeren, France 9, 21, 23, 32, 34, 59, 109, 118, 124, 130, 145–146, 151, 160, 194–196, 200, 204, 206, 208, 211, 215–217, 219, 222–231, 233, 235–239, 242–243, 252–254, 256–263, 265, 280, 286–289, 297, 306, 311, 314, 316, 320, 325–327, 329–330, 336, 338, 348, 350–361, 363–369, 371–373, 378–380, 382– 386, 390–391, 393–397, 400–401, 403–404 Prijatelj, Ivan 31–33, 35, 110, 157–158, 165, 221, 239, 258–260, 262, 350, 361–363, 368, 370–375, 377, 379, 382, 386–387 Primic, Janez Nepomuk 38, 92, 158, 161–166, 168, 236, 335–336, 399–400 Prister, Boris 344 Prohaska, Dragutin 274 Puconja, Miran 385 Radetzky, Johann Josef Wenzel 218 Radovanovic, Saša 350 Rajh, Bernard 189–194, 197–203, 242 Rakovac, Dragutin 221, 286, 289, 290–291, 297–298, 306 Ramovš, Fran 31, 175, 177–178, 181, 192–193 Ranger, Terence Osborn 43, 49 Rapacka, Joanna 122 Ravnikar, Matevž 290, 351 Rawicz-Ostrowski, Wladyslaw Tomasz Razlag, Radoslav 361 Reagan, Ronald Wilson 44 Repe, Božo 344 Rieger, František Ladislav 312, 339 Riff, Michael A. 93 Rigler, Jakob 119, 174–175, 178–179, 181–186, 189–193 Ritter Vitezovic, Pavao 176–177 Rizman, Rudi 63, 79, 82–86, 93, 98–100, 105 Rižner, Vid 213 Robespierre, Maximilien François Sivric, Ante 128 Marie Isidore de 23, 66, 73,77 Rose, Paul Lawrence 100, 106 Rosenberg, Alfred Ernst 381 Rosthorn, August 124 Rostohar, Mihajlo 370, 374 Roštlapil, Václav 265 Rougerie, Jacques 73 Rousseau, Jean-Jacques 63–71, 76, 89, 98–99, 135–137, 162, 270, 316, 322 Rozman, Stane 251 Rózsa, Sándor 343 Rüegg, Walter 115 Rupel, Mirko 56, 184 Salerno, Roger A. 64 Sand, Karl Ludwig 93, 107 Schelling, Friedrich Wilhelm Joseph 96, 270 Scherber, Peter 31 Scherer, Wilhelm 91 Schiller, Johann Christoph Friedrich 270, 272, 354 Schlegel, Karl Wilhelm Friedrich 162, 229 Schlözer, August Ludwig 106 Schmid, Christoph 243 Schmidt, Friederike Wilhelmina 266–267 Schmidt, Julia 129 Schmidt, Wilhelm 266 Schönleben, Johann Ludwig 176 Sedlnitzky, Josef 104, 292 Serres, Pierre Marcel de 127 Shakespeare, William 365 Shelley, Percy Bysshe 171 Sidney, Algernon 83 Sieyčs, Emmanuel Joseph 71–73, 76–77, 140 Skenderbeg gl. Kastrioti, Gjergj Slekovec, Matej 160 Slodnjak, Anton 31–32, 56, 118, 153– 154, 156, 158–161, 163, 167–168, 172, 174, 194–195, 198, 200, 202, 205, 216, 219–220, 223–225, 234, 240–245, 249–250, 252–253, 255, 264–265, 273, 285–286, 330, 350–352, 354, 357, 375–383 Slodnjak, Breda 163 Slomšek, Anton Martin 32, 333, 337, 368 Smaczny, Jan 387 Smith, Adam 51 Smith, Anthony David Stephen 39, 45, 47 Smole, Andrej 23, 226, 228, 258, 265, 337, 363, 390 Spencer, Philip 39 Spencer, Vicki A. 87 Spengler, Oswald Arnold Gottfried 84 Spranger, Eduard 381 Sreznjevski Izmail Ivanovic 144, 291, 330 Stancic, Nikša 125, 130, 134–135, 251 Stanonik, Marija 233 Stark, Werner 64–65 Stein, Heinrich Friedrich Karl, 94–95, 102, 113 Stergar, Rok 57 Stritar, Josip 348, 355, 359–360, 362–364, 366–368, 371 Strobach, Antonin 312 Stupan, Helena 355, 358 Suharto 47 Suppantschitsch, Janez Anton 161, 171 Sušil, František 249 Svetec, Luka 361 Széchenyi de Sárvár-Felsovidék, István 132 Šafárik, Pavel Jozef 36, 59, 108–110, 114–118, 130–131, 138, 144, 217– 218, 221, 249, 251–252, 264, 287, 309–311, 312–313, 339, 357, 400 Šamperl, Ivan Dragutin 204, 241, 272 Šekli, Matej 186–188 Šidak, Jaroslav 141 Šivic Dular, Alenka 178–179, 181–182 Šižgoric, Juraj 126 Škofic, Jožica 197 Šmigoc, Janez Krstnik Leopold 163, 165, 212, 335 Šojat, Antun 181 Šparovec, Alojz 340 Štauduar, Dragojla 289, 312, 314, 329–330, 392 Štefan Franc Viktor Habsburško-Lotarinški 310 Štih, Peter 56–57 Štoos, Pavao 247, 299, 301 Štorch, Karel Boleslav 312 Štrekelj, Karel 59, 176–177, 219 Štúr, Ludovít Velislav 129, 145 Terencij, Publij 110 Terpinc, Fidelis 124 Terseglav, Marko 219, 236 Thatcher, Margaret Hilda 44 Thomas, Alfred 110, 266, 269–270, 281, 284 Tkalcevic, Anton Veber 140 Tolstoj, Lev Nikolajevic 237–238 Tomaž Kempcan 218 Tonkli Komel, Andrina 89 Topalovic, Mato 299 Toplak, Martina 214 Toporišic, Jože 56, 163 Toynbee, Arthur Joseph 43 Travnicki, Lubor gl. Farkaš Vukotinovic, Ljudevit Trdina, Janez 175, 353 Trstenjak, Davorin 158, 170, 243, 289, 332–333, 354 Trubar, Primož 58, 165, 225, 374 Turnbull, George Henry 96, 100 Uljanov, Vladimir Iljic 17–18 Ullepitsch, Carl Alexander 231 Unuk, Lucija 179 Ušenicnik, Aleš 365 Van Tieghem, Paul 32 Vergil 207, 271 Vergniaud, Pierre Victurnien 73 Verres 311 Vesel, Janez 231 Vesel, Jovan 38, 248, 319, 352, 354– 359, 361, 385, 396, 403 Vico, Giambattista 63 Vidic, Fran 270 Vidmar, Luka 31, 33, 35–36, 57, 90, 106, 127–128 Viereck, Peter Robert Edwin 93, 101 Vince, Zlatko 128, 130–131, 133 Vincent, Andrew 54 Vinkler, Jonatan 108 Vodnik, Branko gl. Drechsler, Branko Vodnik, Valentin 24, 127–128, 156, 158, 161, 163, 268 Vogrin, Lovro 212 Vogrinc, Jože 11–13, 49 Voigt, Vilmos 125 Volkmer, Leopold 36, 150, 212 Voltaire 64, 270 Vráz, Enrique Stanko 345 Vraz, Stanko gl. Frass, Jakob Vrhovac, Maksimilijan 126 Vrtátka, Jaroslav 312 Vukotinovic, Ljudevit gl. Farkaš Vukotinovic, Ljudevit Wagner, Jožef 231 Washington, George 83 Wastl, Cecilia 157, 164, 236, 332 Wastl, Ignacij Henrik 157, 400–401 Weber, Max 18 Weisert, Hermann 98 Wellek, René 162 Werner, Friedrich Ludwig Zacharias 162 Wickenburg, Matthias Constantin Capello Graf 286 Williams, Robert Runnels 96 Wilson, Peter Hamish 98 Windisch-Grätz, Alfred I. Candidus Ferdinand 341–343 Wollman, Howard 39 Wundt, Wilhelm Maximilian 381 Zadravec, Franc 124–125 Zajc, Marko 57, 59–60, 115–117, 130–135, 142–143, 246 Zajec, Ivan 251 Zap, Karel Vladislav 312 Zecevic, Vesna 181 Zois Edelstein, Michelangelo 124 Zois Edelstein, Žiga 124, 127–128, 151, 158, 228 Zorec, Vladovit 303–305 Zorko, Zinka 189, 193 Zrinski, Nikola 315 Zupan, Jakob 165, 338, 357–359 Zupanec, Jernej 225 Zwitter, Fran 52, 57, 79, 102, 120–122, 141, 143, 159, 341, 343–344 Žemlja, Jožef 351Žemva, Primož 288 Žižek, Slavoj 237–238 Župan, Dinko 136Župancic, Oton 364, 368, 371, 373 Stanko Vraz and Nationalism. From counter-Cato to counter-Prešeren Summary F or a century and half, the life and work of the Slovenian–Croatian poet Stanko Vraz (1810–1851) has aroused very different and mutually irreconcilable interpretations in Slovenian literary history and among the Slovenian public. All of these ambiguous receptions were rather emotional and usually ranged between praise for Vraz as a talented and visionary Styrian poet and a total dismissal of him as a “national renegade.” On the one hand, the Slove­nian reception of Vraz centered on his decision to abandon writing in Slovenian by the late 1830s and to embrace Shtokavian Croatian. On the other hand, Vraz is acknowledged as a talented and internationally acclaimed Illyrian poet and a romantic Pan-Slav that almost single-handedly kindled the flame for the Slove­nian national rebirth in pre-March Lower Styria. Moreover, Slovenian literary historiography adds to his ambiguous status by presenting him as a unique (and often tragic) figure, owing more to his unstable and sensitive personality than to the social conditions that made possible his controversial decisions. In spite of his mythicized role, this volume depicts Vraz from another angle—as a symptom of these processes rather than as their main protagonist. To achieve this task, the research is twofold; first, it offers a new contextualiza­tion of Vraz’s practice, and, second, it provides a new look at the Slovenian posthumous reception of the poet. The first part of this volume is concerned with the broader context of bour­geois nationalist movements within the global political situation between 1789 and 1848 (especially from 1830 onwards). Namely, nationalism could be understood as an ideological framework for virtually all of Vraz’s activi­ties prior to 1848. Starting from Althusser’s concept of ideology and (to a certain extent compatible) modernist analyses of nationalism such as that of Hobsbawm, Anderson, or Kohn, the author first scrutinizes the historical rise of nationalism, which can be observed in two ideological currents in the second part of the eighteenth century. The first current stems from the Enlightenment and the French Revolution. It gave birth to the political notion of the nation, at that time referring to the third estate. The second, ethnic current, began with Johann Gottfried Herder and the eighteenth-century German cultured bour­geoisie, or Bildungsbürgertum. It emphasized cultural and linguistic differences between nations, now understood as ethnicities. In the following decades, ethnic nationalism was embraced by several (proto-)nationalist movements east of the Rhine, most notably the Czech Pan-Slavism of Ján Kollár and Pavel Jozef Šafárik. Because of the feudal overdetermination of the consolidating capitalist mode of production, the nationalist current that had shown (albeit limited) progressive potential in some of its early German manifestations dem­onstrated a deep social conservatism even before the mid-nineteenth century and especially significantly in 1848. Vraz’s ideological formation—to which the second, central part of the volume is dedicated—owed much to contemporary Czech currents and was closely connected with the Croatian nationalist movement of Ljudevit Gaj. Furthermore, despite his unique place in Slovenian literary history, Vraz’s ide­ological position was not at all an individual peculiarity of his, but was for the most part a large-scale extension of issues (and their conservative solutions) shared by the large majority of Styrian poets and linguists between 1830 and 1848. Following Vraz’s life from his childhood to 1848/49, the volume exam­ines Vraz’s activities within the broader perspectives of European ideological formation as described above. Thus, Vraz’s earliest ideological interpellation is reconstructed via insight into earlier activities of the older generation of Styrian writers that his teachers belonged to. Likewise, Vraz’s Illyrian activity in the 1830s is juxtaposed with that of progressive Carniolan authors such as Matija Cop (and both with the ideological friction between ideas represented in the eighteenth century by Herder and Bernard Le Bovier de Fontenelle). In a similar manner, Vraz’s mature years in Zagreb, where he became an inte­gral part of the Croatian Illyrian movement, are investigated by contrasting Vraz’s progressive and (simultaneous) reactionary tendencies as well as their conflicting ideological backgrounds, and the sociohistorical handling of Vraz’s and Ján Kollár’s topics of love reveals the underlying dissemblance of otherwise kindred (and similarly patriarchic) thinkers. The last part of the book is an innovative account of the posthumous recep­tion of Stanko Vraz. Namely, a closer look at his seemingly unsystematic in its most important aspects—it also refutes the persistent fable that Vraz was the second-greatest nineteenth-century poet, which is often implied by his opponents. It becomes clear that, in the conditions of burgeoning Slovenian culture, such a comparison was only possible after (or rather, because) Prešeren and his unprecedented aesthetic approach had already been canonized. Vraz’s status of a renegade is therefore not connected with his potential exclusion from Slovenian literary history, but in his tacit systematic inclusion (albeit as an antagonist) in the structure of the Prešeren myth. The books’ original contribution lies in its focus on political and ideological processes while describing a literary character and a nationalist movement. This unavoidably led to an interdisciplinary approach, combining the discov­eries of literary science with those of sociology, philosophy, history, and polit­ical science. Likewise, the approach is fresh in applying the findings of dialec­tology to a realm generally determined by literary and social studies. Namely, this volume sheds light on Vraz’s literary language, which, despite his (genera­tion’s) tendencies, also shares much vocabulary, many derivational elements, and even syntactic patterns with the Prlekija dialect—and these are treated in a special subsection of the book. Throughout the book, the biographical details are enriched by sociohistorical analyses that contextualize Vraz’s praxes and posthumous reception in a manner remarkably different from the majority of literary historical studies of the last few decades. Doslej izšlo: 2004 1. Drago Šega: Literarna kritika 2 Marijan Dovic: Sistemske in empiricne obravnave literature 2005 3. Majda Stanovnik: Slovenski literarni prevod (1550-2000) 4. Matija Ogrin, ur.: Znanstvene izdaje in elektronski medij (zbornik) 5. Vid Snoj: Nova zaveza in slovenska literatura 2007 6. Tone Smolej: Slovenska recepcija Émila Zolaja (1880-1945) 7. Peter Svetina: Kiticne oblike v starejši slovenski posvetni poeziji 8. Marijan Dovic: Slovenski pisatelj: razvoj vloge literarnega proizvajalca v slovenskem literarnem sistemu 9. Tomo Virk: Primerjalna književnost na prelomu tisocletja: kriticni pregled 2008 10. Marko Juvan, Darko Dolinar, ur.: Primerjalna književnost v 20. stoletju in Anton Ocvirk (zbornik) 11. Vita Žerjal Pavlin: Lirski cikel v slovenski poeziji 19. in 20. stoletja 12. Jelka Kernev Štrajn: Renesansa alegorije: alegorija, simbol, fragment 2010 13. Ivan Verc: Razumevanje jezikov književnosti 2009 14.Luka Vidmar: Zoisova literarna republika: vloga pisma v narodnih prerodih Slovencev in Slovanov 2011 15. Alenka Koron, Andrej Leben, ur.: Avtobiografski diskurz: teorija in praksa avtobiografije v literarni vedi, humanistiki in družboslovju 16. Andreja Peric Jezernik: Minimalizem in sodobna slovenska kratka proza 2012 17. Gregor Kocijan: Slovenska kratka proza 1919-1929 18. Marko Juvan (ur.): Svetovne književnosti in obrobja 2014 19. Alenka Koron: Sodobne teorije pripovedi 2016 20.Marko Juvan, ur.: Prostor slovenske književnosti (zbornik) 21. Andrej Zavrl: Christopher Marlowe, kanonicni odpadnik 22.Marijan Dovic, ur.: Kulturni svetniki in kanonizacija (zbornik) 23. Andraž Jež: Stanko Vraz in nacionalizem: od narobe Katona do narobe Prešerna O knjigi Knjiga Andraža Ježa je pomemben korak k reafirmaciji Stanka Vraza kot klasika romanticne literature v slovenskem in širšem evropskem merilu. Knjiga namrec poseže na rob prešer novskega mita, kamor sta slovenska literarna zgodovina in nacionalna folklo ra izrinili Vraza, ter pokaže, da je ta rob obenem potencialno središce neke alternativne slovenske ali celo medkulturne književnosti. Tako je s pomocjo te knjige mogoce v Vrazu kot aktualnem »poražen­cu« razbrati potencialnega »svetnika« neke drugacne zgodovine slovenske književnosti, nekega možnega sveta z drugace postavlje­nimi mejami med slovenskim in hr vaškim, jezikovnim in n arec­nim, biografskim in zg odovinskim. Nastavke za takšno moderno literarno zgodovino knjiga poda s po mocjo natancnega analiticnega dela v poljih di alektologije, literarne zgodovine, socialne zgodovine in sodobne teorije nacionalizma. Iz recenzije dr. Zvonka Kovaca Knjiga Andraža Ježa o Stanku Vrazu je eruditsko vecdisciplinarno delo, ki se ne omejuje na literarno zgodovino, saj se mojstrsko giblje tudi po poljih zgodovinopisja, sociologije kulture in teorij naciona­lizma. V središcu so kompleksna osebnost Stanka Vraza, njegovo literarno in družbeno delo ter bogata recepcija njegoveg a »lika in dela«. Jež ambiciozno krmari med »zgodovinopisnim« o pisovanjem struktur, dogajanj in dogodkov, »literarnozgodovinskim« po gla­bljanjem v Vrazova dela in »sociološkimi« meditacijami o Vr azovem gibanju po prostoru t. i. subalterne ideologije. Vse troje se steka v nekolik o zavito, a zanimivo zgodbo o S tanku Vrazu, ki ima ne le razlicne obraze, ampak celo razlicne nacine obstoja. Brez pretirava­nja lahko zapišemo, da je Ježeva knjiga najbolj vecplastna in najbolj znanstvena monografija o Stanku Vrazu doslej. Iz recenzije dr. Marka Zajca ISSN 1855-895-X 9 789612 549428 http://zalozba.zrc-sazu.si 21 €