18
Ob Nilu
F. K. Gregorec
ahira, glavno mesto Egipta, s skoro milijonom prebivalcev, je deloma starodavno, deloma novodobno mesto, V mestU go-spodarijo sicer Turki, toda pod angleškim nadzorstvom. Po-doba tega turškega gospodarstva se vidi na mestnem gradu, kjer bivajo turški vojaki v spodnjih prostorih, nad njimi pa angleški s svojimi topovi. Angleški vpliv se pozna v lepih stavbah, v prostranih ulicah, bogatih nasadih, eiektrični razsvetljavi in električni cestni železnici. Drug za drugim venomer prihajajo tramvajski vozovi, pa se zbirajo na enem kraju in odhajajo na vse kraje prostornega raesta. Takoj prvi dan po svojem dohodu smo vstopili tudi mi v tramvaj, da nas potegne v precej oddaljeno siromašno kahirsko predmestje. Po ozkih in umazanih ulicah, med starinskimi poslopji, ogibajoč se razcapanih in zanikarnih otrok, nas je vodil P. Benigen v oddelek Armencev. Ondi se kaže mesto, kjer je bivala sv. Družina po svojem begu v Egiptu. Na onem kraju stoji zdaj armenska cerkev v veliki revščini, pa je vrhutega pred par leti še mnogo trpela vsled požara. V cerkvi sta dva prostora ograjena z leseno ograjo za moške in za ženske.
Kaj ne, mali, tudi pri nas bi ne škodovalo, ako bi bili vsaj otroci ogra-jeni, da bi ne videli drugam, kot na oltar in na prižnico?
Veliki oltar se ne vidi. Pred njim stoji stena z mnogimi starodavnimi podobami. Ob strani velikega oltarja nas vodijo stopnjice v dva podzemelj-ska prostora, kjer sta po izročilu prebivala Jožef in Marija z Jezusom. Prostor je temen in prazen, brez vsakega znamenja, da bi bilo to mesto posvečeno; saj je v rokah armenskih razkolnikov. Je bilo pač drugače ondaj, ko je bil ta kraj še v oblasti frančiškanov, Da so bivali tu fran-čiškani, nam priča v oni ulici vzidana starodavna kamenita plošča z laškim napisom: gostišče Sv. dežele.
Še bolj kot ta zapuščenost tega svetega kraja je pa potrl moje srce pogled na veliki oltar. Tam je bilo presv. Rešnje Telo, brez luči, brez vsa-kega okraska. Vse drugače kot razkolniki pa seveda časte ljubega Jezusa v Kahiri naši očetje frančiškani. Oni imajo ondi dve veličastni cerkvi: eno starodavno (Marijinega vnebovzetja) v mestnem oddelku Musky in drugo novejšo in toliko lepšo (sv. Jožefa), kjer pase naš pater Benigen stotine in stotine slovenskih ovčic. A v samostanu v Musky sem dobil drugega našega rojaka, domačina iz svoje župnije, frančiškanskega brata Tomaža. Kako vesel sem bil, ko sva v vroči Afriki po sveti maši molila v slovenskem jeziku običajne molitve. Dobri brat mi je postregel z vsem, kar je imel samostan najboljšega. Razkazal mi je starodavno in častitljivo samostan-sko poslopje in me pcljal v zvonik, ki se dviga visoko nad vsa druga poslopja. Gori je bilo pred menoj celo morje kahirskih hiš in palač, izmed katerih kipe v sinje nebo vitki stolpi (minareti) turških mošej. Posebno lepo
19
se dviga nad vse mesto mošeja na gradu z dvema krasnima stolpoma, ki sta bila ob večerih čarobno ovenčana s štirimi venci električnih žarnic. Med tem, ko se glasi raz turške minarete neprijetno vpitje turških klicar-jev, odmeva iz lin zvonikov naših cerkva mili glas blagoslovljenih zvonov. Ko smo si ogledali kraje, znamenite po svetih spominih, nismo zamu-dili obiskati tudi onih, ki so znameniti po svoji starodavnosti in zgodovinski važnosti. Najprej smo hoteli videti piramide, kraljeve grobove, one staro-davne priče moči in veličastva starih egiptovskih Faraonov. Pozno popol-dne smo vstopili na tramvaj, ki nas je pripeljal v eni uri do dveh mogočnih piramid v Gizeh. Ko smo se pripeljali do mostu čez Nil, tcdaj se je ustavil naš voz. Prišle so namreč jadrnice do raostu, kar se v sredini zasuče most na močnem podstavku počez, da morejo jadrnice dalje. Predolgo se nam je
Most čez Nil pri Kahiri.
zdelo čakati, da se most zopet zapre in sklene. Zato smo si najeli čolnič in se v njem prepeljali čez reko. Med vožnjo sem brbljal z desnico v gorki Nilovi vodi. Pa preplašen sem jo hitro umaknil v strahu, da bi se ne pri-bližal morda kak krokodil in bi mi je ne poljubil in — odgriznil. Nil je na tem kraju čez 520 raetrov širok, zato nismo bili kmalu čezenj. Imel sem dovolj časa opazovati mohamedana, ki je opravljal tam na bregu, obrnjen proti Meki, svojo molitev. To je bilo priklanjanja, poklekovanja in pripo-gibanja z glavo do tal — za tujca nenavaden prizor.
Ko smo vstopili na drugem bregu zopet v električni voz, smo naleteli na večjo družbo ondotnih domačinov. Med njimi sta se dva kaj pisano gle-dala in se jela kar po domače prepirati, in naposled ni dosti manjkalo, da si nista skočila v lase.   Kaj čudno sc mi je zdelo, da nista imela prav nič
ozira na tujo družbo.
2'
20
Tramvaj nasje potegnil do roba peščene puščave. Beduini so morali biti že opozorjeni na nas. Že so itneli pripravljene velbljode in so nam jih vsiljevali. Nekaj tovarišev je posedlo na vzbokle hrbte; meni se pa ni zdelo vredno za četrturno pot sedati na to odurno žival.
Tudi fotograf nam je bil takoj za hrbtom, da je spravil to prvo večjo slovensko karavano ob piramidah na papir.
Stali smo na starodavnozgodovinskem raestu, Dve veličastni pira-* midi — med njima velikanska sfinga. dvajset metrov dolgo levovo telo s človeško glavo — vse to je gledalo stare Egipčane in tudi Izraelove otroke, Jožefa in njegove potomce. Znamenitost teh stavb me je prevzela tako, da sem sklenil stopiti tudi n5 vrh piramide. Toda huda je bila ta pot, najhujša vsega potovanja. Piramida je visoka 134 m; a pot po robu je 174 metrov. Za stopnjice so gorostasni kameni piramide, visoki kot miza. Dva urna Arabca v haljah sta se mi vsilila in me prijela vsak za eno roko, pa tedaj hajd v višavo! Včasih sem stopil z nogo čez mogočno skalo, ali pa jo spet dosegel samo s kolenom. V desetih minutah smo prelezli 174 metrov in stopili na vrh velikana. Že na poti sta me vodnika nagovarjala za bakšiš. Seveda sem jima odgovoril, da se za pot na piramido spodobi piramidalen bakšiš, in sem ga jima moral tudi dati. Krasen je res razgled raz piramido po sanjavi puščavi: sam pesek in ravnina, le daleč na obzorju je videti skal-nato gorovje. Ravno je legal mrak na zemljo, ko smo se spustili na drugi strani s piramide navzdol. Kako sem skakal, opirajoč se na koščene rame svojih neprijaznih spremljevalcev, s praga na prag! Vendar je bila že skoro trda tema, ko smo prišli na tla. Tu me je pa obstopilo celo krdelo in tirjalo od mene bakšiš s tako vsiljivostjo, da me je minila potrpežljivost in sem tudi jaz zarobantil prav s kranjsko odločnostjo. Vse je odstopilo in odletelo od mene. Tedaj sem šele mogel — s pomočjo policaja — v miru razdeliti turškc piastre med te sitne Arabce. Seveda nekaj je moralo ostati tudi policaju v roki,
Ni mi žal tega pota. Vendar, ](p bi prišel še stokrat v Kahiro, piramida me ne vidi nikdar več na svoji glavi.