102 leti Jožeta Mravljeta
»Samo trenutek počakajte, da prinesem fo-tografijo.kakšen sem bil kot vojak v avstroogr-ski vojski,« mi je rekel sogovornik in se gibčno dvignil s stola in odhitel v sobo. Ko sem ga opazoval.sem začel razmišljati, če me ni kdo naplahtal: ta mož naj boštel že 102 leti? »Ja, če bi ga videli na enem njegovih sprehodov po Podpeči,pa sploh ne bi verjeli, koliko so naš oče stari«, je povedala hčerka. Jože Mravlje se je medtem vrnil s fotografijo in zadal uganko.ka-teri naj bi bil na sliki on. Ker ugibanje ni šlo, je pokazal in razgovor je spet stekel. Mož, ki je služil vojake še v prejšnjem stoletju, še danes bere brez očal in normalno sliši. Ko pogledaš Jožeta Mravljeta, resnično ne moreš pomisliti, da ima tak možak kaj več kot 70 let.
V Podpeči pri Ljubljani se je rodil 7. aprila 1877. Na njegovo otroštvo je vezanih niz spo-minov, ki jih poznamo le iz zgodovine ali iz starih kronik, Jože Mravlje je živa priča vsemu temu. »Šest let sem bil sfar, ko sem se kar poš-teno prestrašil. Pri sosedih se je vžgal kozolec in gorel kot bakla. Potem so zagoreli skednji in takrat je Podpeč pogorela do tal. Za ljudi je
bil to hud udarec, vendar so uspeli vas prenovi-ti, čeprav nekaterih hiš niso več gradili na starih mestih.     .   . .
Mnogo Podpečanov je bilo čolnarjev in od tega je bilo mogoče živeti. Čolnarji so imeli tudi pomembno vlogo. Če se spomnim le poplav, ki so bile tako hude, da so iz Crne vasi lahko re-ševali ljudi le s čolnom, saj so bile hiše zalite in so ljudje čakali na pomoč skorajda na strehah. Vse to so kasneje razrešili z jarki in odvodi za vodo.«                ..,   . ,-.   .                     ,-¦¦]    '     ¦  ,¦     •
»Kakšno vlogo pa so imeli čolnarji poleg re-ševanja«, sem ga povprašal, »Ljubljanica je bila takrat naša cesta in železnica in vsa zveza"s svetom. Železnice pri nas še ni bilo. Če si hotel v Ljubljano, si šel s čolnom. Spomnim se čol-narja in čolnarice, ki sta se vozila redno v Ljub-ljano po nakupih, ker tu ni bilo trgovine. Zju-traj sta odveslala proti Ljubljani in zvečer sta se vračala s polnim čolnom moke in drugitni ži-vili, ki sta jih potem prodajala.        .....
Tako so tekla mlada leta Jožetu Mravljetu v Podpeči do tistega dne, ko jih je obiskal znanec usnjarski mojster iz Solnograške. Jože je pre-prosil očeta, naj ga pusti z mojstrom, da se izuči
poklica. Oče je ustregel Jožetu. Popoldne je znanec prišel in drugo popoldne je Jože odpo-toval z njim v Werfen pri Salzburgu. Tam se je izučil za usnjarja in delal tudi kot pomočnik. »To je bil dober človek«, pravi Jože in pri njem mi ni bilo slabo. Dobival sem po tri goldinarje in pol na teden in še hrano.
Kot dren zdravega Jožeta Mravljeta so vpo-klicali leta 1898 k vojakom. Tri leta je preživel v Bruck am Mur. Ko je odslužil cesarju triletni vojaški rok, pa se je kljub vsem lepim spomi-nom na mojstra odločil vrniti domov. Doma je bilo precej slabše.
»Proti Sv. Petru so bile v Ljubljani samo nizke hišice. To je današnja Trubarjeva ulica. Tam sem si poiskal zaposlitev v Polakovi us-njarni. Ker je bilo to daleč, sem se preselil v us-njarno istega lastnika na Vrhniko. Tedaj smo večkrat stradali. Tu je bilo slabše. Ne spomnim se točno, koliko sem zaslužil. Vem pa, da bi vso plačo porabil za hrano, če bi se želel hraniti na Vrhniki. Ker je bila doma družina,sem moral jesti ves teden fižol, da sem lahko kupil ob koncu tedna hlebec kruha in nekaj mesa«.
Jože je pozneje dobil službo kot poštar. Se-demnajst let je opravljal to delo. Dvakrat se je poročil, ker je bil prvič vdovec. Dva otroka je imel s prvo ženo in šest z drugo. Danes ima 18 vnukov in veliko pravnukov. Mravljete sre-čate v Kanadi, Holandiji in marsikod — to sov njegovi vnuki in pravnuki.
Jože Mravlje rad pove, da ljubi sprehode in predvsem čistočo. V hiši mora biti vse kot iz škatlice. Tudi sam skrbi za to in še sedaj se vsak dan sam obrije. Tudi kak kozarček še spije kot v preteklosti.
Z Jožetom Mravljetom smo se dogovorili za naslednji razgovor ob njegovi 105-letnici. Ob-Ijubil je namreč, da bo začel zbirati svoje spo-mine bolj sistematično in da si bo skušal tudi kaj zapisati. Živo pričevanje že zelo odmak-njene preteklosti je zanimivo.
¦'                    MILOVAN DIMITRIČ