608    C.GOLAR: NA STRAŽI. — IVAN ALBREHT: TAKO BOLNO...
C. GOLAR:
NA STRAŽI.
Li-tai-pe.
Na nebeških gorah ni skopnel še sneg, s cvetjem rdečim ni posut peščeni breg --ali pomlad piska že na vrbovo piščal, ali gorkih še oblakov sever ni poslal. V sedlu spimo, sklonjeni na konjev vrat, ko pa zjutraj gong in boben zagrmita, v nožnicah je mečeva ostrina skrita in hlepi črepinjo vragu že razklat.
f          <&§2> ¦              'TV^f ttf,t L|^7
IVAN ALBREHT:
TAKO BOLNO . . .
Tako bolno
se dan preliva v dan,
s krvjo je eden,
drugi s solzami opran,
a srce, slepec blodi venomer,
da bi skrivnost zajelo
v prosečo dlan,
skrivnost krvi, ki tekla je ob Soči
v Primorju in po gorah Korotana.
Tako bolno se, dan preliva v dan, bojazen včeraj, danes že grozeča in nevarna rana.
O. molči srce, ker nikdar
"*•     -"»-¦ ¦¦¦-^t*m««MmaB'JB»i»Tfl||-ir.JM«JI«M«iat.*4imfc.. .fi.fr*~**mmL¦»¦T---------i»» nuni
ne boš skrivnosti doumelo.