Izprememba pravll Uiiteliske samopomoii V 33. številki »Učiteljskega tovariša« je priobčil g. A. Sič o Učiteljski samopomoči daljši članek, v katerfm skuša dokazati, da je nemogoče izvesti reorganizatijo v zmislu tekom zadnjih let iznešenih predlogov. Izpremenil naj bi se le § 13. pravil, ki določa pristopnino. Res je, da je izprememba tega paragrafa umestna, vendar pa bi s tfm stvarno na Samopomoči sami še ničesar ne izpremenili, marveč bi izvršili le neznatno, skorajda le formalno korekturo na pravilih, dočim bi ostala ustanova v svojih temeljih neizpremenjena. Viden bi bil efekt le v porastu rezervnega fonda, vsi oni pa, ki stremimo za višjim ciljem, ki hočemo, da bi vršila Samopomoč resnično nalogo, ki bi jo bila po svojem nazivu dolžna vršiti, bi se samo s to izpremembo nikakor ne mogli zadovoljiti. Pravila so bila tekom let že vfčkrat izpremenjena, a izpremembe nikdar niso posegle globlje. Učiteljska samopomoč je danes po 35 letih ista kot ob ustanovitvi. Izprcmenila je zgolj ime in se preosnovala v zadrugo, njen namen pa je ostal neizpremenjen. Ravno v tem je iskati vzroka, da zanimanje za Samopomoč med učiteljstvom ni toliko, kot bi bilo želeti. Načelstvo zadrugc se trudi, da bi pritegnilo čim več učiteljstva, od časa do časa se pojavlja med članstvom samim težnja po zvišanju, števila zadružnikov, a vsi propagandni članki in vsi nešteti pozivi z osebno agitacijo vred ne izdajo dosti. Danes šteje zadruga le nekaj nad 2500 članov. Če upoštevamo, da znaša samo stalež učiteljstva v banovini 3800 in da je med člani Samopomoči večje število učiteljskih žena, upokojfncev in profesorjev ter njihovih soprog, je jasno, da je včlanjenega v U. S. komaj polovita aktivnega učiteljstva. Zlasti ni mogoče pritegniti mlajšega učiteljstva. Dokler si ne ustvari lastnega doma, je vsako prigovarjanje brezuspešno. Šele z rodbino se pojavi čut odgovornosti in takrat priglasi učitelj tudi svoj pristop. Seveda ne vselej takoj. Navadno pride vmes še kaka hujša bolezen in strah, kaj bo z družino, ki bo ostala brez vsakih sredstev, ako bo nastopila smrt. Popolnoma napačno in zavestno zakrivanje oči pred resnico je zato, ako kdo trdi, da opravlja kot član U. S. »delo usmiljenja do svojega bližnjega — do svojega tovariša«. Učiteljska samopomoč je brez dvoma idealna in socialna ustanova, mi člani pa si teh lastnosti brez pridržka ne moremo in ne smemo lastiti. Pristopili smo zgolj iz materialnih ozirov, saj zahtevamo izplačilo posmrtnine svojim dedičem. Posmrtnina, pa naj bo še tako visoka, za mlade neoženjene ljudi in za one brez otrok ne more biti privlačna. Mislim, da to ne potrebuje utemeljevanja. Pa tudi članstvo pričakuje od Samopomoči v potrebi resnično pomoč. Posmrtnina prihaja nekoliko pozno; umrlemu ne koristi nič, preostalim ne vrne rednika. Ali bi ne bilo prav in pravično, da bi pomagal s podporo Samopomoči zavarovanec sebi in svojcem še takrat, ko je bilo čas za to? Oskrbel bi si lahko pravočasno in brez skrbi za kritje stroškov zdravnika in zdravila in bi se vsaj začasno še odtegnil pogrebu. Popolnoma upravičeni in utfmeljcni so zato vedno pogosteje se pojavljajoči klici po izpremembi temeljnih členov v pravilih U. S. Člani zahtevajo, da jim nudi Samopomoč nekaj že za življenja. Odtod izvirajo številni predlogi, ki so bili iznešeni na zadnjih občnih  zborih in ki predstavljajo resno stremljenje, postaviti Samopomoč na čim širšo socialno osnovo. To vprašanje je treba proučiti z vso treznostjo in preudarnostjo in z zavestjo velike odgovornosti, ki jo imamo vsi do zadruge in do članstva. Zato se mi nikakor ne zdi primerno, ako se skuša resno stremljenje v člankih ironizirati. Predvsem zgrešeno je, v zvezi z reorganizacijo navajati »golo pohlepnost po denarju, ki so ga z največjo požrtvovalnostjo nabrali tovariši v prošlih letih« in pa »duševnost sedanjih ljudi« ter »koliko več srčne omike so imeli naši predniki«. To so trditve, ki jih ni mogoče dokazati in bi bilo le v prid stvari, če bi izpadle. Verujem, da so bili med predlogi, ki jih je prejelo načelstvo Učit. samopomoči, tudi nestvarni, vendar naj taki v javnem obravnavanju resnega vprašanja izpadejo. oziroma naj se iznašajo brez pripomb. Težnjam članstva po najširšem sofialnem zavarovanju, ki naj mu ga nudi Učit. samopomoč, ni mogoče v polni meri ugoditi, zlasti ni trenotno izvesti zavarovanja za slučaj bolezni. To bi pregloboko pretreslo temelje Samopomoči in resnično ogrožalo njen obstoj. Z izpremembo pravil se tudi ne smemo dotakniti rezervnega fonda. Ta mora ostati neokrnjen, ker je prej premajhen kakor prevelik. Danes izplača Samopomoč iz rezervnega fonda lahko pasmrtnino za sedem smrtnih slučajev. Upoštevati pa moramo, da je bila 1. 1924. za eno leto odpravljena omejitev vstopa po starosti. V tem čaeu je pristopilo večje število novih članov starih nad 45 let in da bo prišel zato sigurno čas, ko bo treba izplačati v enem mfsecu posmrtnino za "eč kot sedem zadružnikov. Kje naj vzame zadruga takrat denar za točno izplačilo? Ravno tako ni mogoče oprostiti plačevanja prispevkov starejših članov, zakaj denar, ki so ga vplačali, ni ostal zadrugi, marveč je bil izplačan s posmrtninami. Lani je bil iznešen predlog, naj se krijfjo prispevki'za one, ki so nad 30 let člani Učit. samopomoči, iz obrfsti rezervnega sklada. Izvtdba tfga prfdloga bi bila jako težka, če nf celo nemogoča. Obresti rfzervnega sklada dosežejo tekom leta neko povsem določcno višino, ravno tako določfno bi bilo število plačevanja oproščenih, umrljivost članstva pa se izpreminja. Zato je nemogoče izvesti ta predlog tako, da bi se krila višina obresti z vsoto, ki naj bi jo plačala zadruga za oproščene člane. Seznam oproščencev bi bilo treba vsako leto sproti popravljati in reducirati. To bi dajalo upravi mnogo dela, člani sami pa bi s tako rešitvijo tudi ne bili zadovoljni. Pač pa sta brez nadaljnjega izvedljiva: predlog o izplačilu polovične posmrtnine po preteku gotovega števila let zavarovanja in predlog o ustanovitvi podpornega sklada za slučaj bolezni. Na lanskem občnem zboru je ga. Polakova prfdlagala, naj izplača Učit. samopomoč članu, ki to želi, po končanem 25 letnfm zavarovanju polovico podpore, drugo polovico pa prcjmejo dediči po zadružnikovi smrti. Za vsak tak primer bi plačevali člani po Din 2'50 ob izplačilu podpore zadružniku in ravno toliko ob izplačilu posmrtnine dedičem. Obf »polovici« bi sfveda ne bili enaki. Ker se ravna vsakokratno izplačilo po številu članstva, se bo zato zgodilo, da bo prvo izplačilo večje od drugega ali obratno. Rezervni fond bi pri taki rešitvi ne bil prav nič prizadet, članstvu pa bi bilo sigurno ustrfžtno. Polovična podpora bi naj se izplačevala članu le na izrefno željo. Ker bi bilo najbrže število članov, ki bi želeli izplačilo polovične podpore, precej veliko, bi bilo treba uvesti prebodno dobo, v kateri bi se vršila izplačila postopoma po mesecih od najstarejših navzdol. Siter pa je ureditev izplačevanja zgolj tehničnega značaja. Ravno tako je možna brez večjih žrtev ustanovitev podpornega sklada za slučaj bolezni, ko nam je denar najbolj potreben. Vsak član Učit. samopomoči naj plača 50 Din za ta sklad. Plačevanjf se vrši lahko tudi v mesečnih obrokih po 10 Din. Pri 2500 članih bo dosegel fond 125.000 Din. S tem denarjfm se da najpotrebnejšim že pomagati. Iz sklada bi prejel član Učit. samopomoči v primeru tfžke bolfzni in resnične stiske brezobrestno posojilo, ki bi ga vračal v mesfčnih obrokih. Poleg posojila bi se zavczal kriti le efektivne upravne in poštne stroške. Za posojilo bi ne potreboval nikakih porokov, marvfč bi zastavil podpornfmu skladu za poroštvo le višini posojila odgovarjajoči del posmrtnine in podpisal izjavo, da pristaja na zasedbo plačf, ako bi posojila prostovoljno ne vračal. Seveda bi mogel dobiti posojilo le do gotove vsote. S karenčno dobo, ki naj vflja za dosego pravife do posmrtnine, naj se določi obenem tudi pravica do podpore iz tega fonda. Podporni sklad moremo ustanoviti le v okrilju Učit. samopomoči. Vsak drug način bi pomenjal lovljenje vetra. Opreti sf moramo na nekaj, kar že imamo. Mlajši člani upravičeno pričakujemo pri rešitvi tega vprašanja opore od starejših tovarišev. Oni so Samopomoč ustanovili, naša naloga pa bodi, da jo izpopolnimo. Po namenu, ki ga ima danes, ne nosi upravičeno svojega imena. Samopomoč nam ni v resnično pomoč. Dokkr nam ne more nuditi vsega, kar bi radi, izvršimo vsaj to, kar je mogoče. Treba bo izvtsti še eno izpremembo v pravilih Učit. samopomoči. Obvdjati mora načelo: Enake dolžnosti, tnake pravice. § 4. določa, da postanejo člani zadruge lahko učitelji, profesorji, njihove žene in vdove ttr učiteljice. Dočim pristopijo v zadrugo lahko neučiteljice — žene učiteljev in profesorjtv, je zabranjen pristop ntučiteljfm — soprogom učiteljic. Za to dvojno mero ni utemeljitve. Vprašanje reorganizafije Učit. samopomoči je trenotno brez dvoma eno najaktualnejših stanovskih gospodarskih zadev in naša dolžnost je, da ga rešimo in prilagodimo to ustanovo duhu časa in potrebam ter željam članstva. Razvijala in procvitala bo Samopomoč lf tedaj, ako bo vršila ono nalogo, ki jo učiteljstvo od nje upravičeno pričakuje. Metod Kumelj. -