E.: Perica. — J. O. Golobov: Vrbi žalujki.
685
Beligojka prikima.
„Kaj si dejal?" zavrišči Maruša in plane
proti njemu.   Oči so se ji bliskale jezno, da
je kar pihala.
„Ta tvoja Rezika,  to  zmene,  nikoli  ne
bode žena Ivanova!"
„Ne? Ha-ha-ha! Bomo videli!"
Zloben smeh spači Marušin obraz, potiplje
si žep   in  pogleda  skrinjo, v kateri je bil
zaprt testament.
„Zeno si bode že sam izbral."
„Misliš? ha-ha-ha!"   Maruša  se  zravna,
kakor zmagovavka, in zadovoljnost se razlije
po njenem obrazu.
„Ej, kako bode še naša  Rezika dobra!" Z zavestjo je to izgovorila, ozrla se pomilovalno po obeh in je šla ven.
„Kaj si še ne izmisli, ta baba!" pravi on.
,Jej! Jej! Taka naj bi bila najina sinaha! Jej! Jej!"   '
„Ako bi bilo po njenem! To je dobro, da je Ivan gospodar! Drugače bi ne mogel več prebivati tukaj."
„1, seveda ne! Sedaj bode pa že lahko stopil na noge."
„0, jaz že ne bodem pustil, da bi ga Maruša dražila. Ako bi rada sestrino hčer omožila, ponudi naj jo drugemu, za našega Ivana ni, saj si videla, kakšna je."
„Meni ni bila prav nič všeč."
„Tako podrešetovje ? Ostala je — in teta Maruša bi jo sedaj rada obesila našemu fantu. Dobra tetka si bode morala poiskati že druzega. Ivan ni namenjen tej rožici!"
Hladna voda Bistrica, kje je tista deklica? Belo je perilo prala, gledala se v tebi zala. Švignila je ribica mimo nje postrvica, pa se deva je zganila pa perilo izpustila .   .
Plaval, plaval robček bel je po Bistrici vesel, a tam doli, tam za jezom fantič mlad ga je ujel.
Perica.
Po narodnem motivu.
Prala, prala deklica, pesmico zapela: „0j, ti voda Bistrica, robček si mi vzela! Mamica me kregala noč in dan bo stara: ,Kaj si zopet delala, robček si zaprala!' Morda pa ga našel bo in nazaj prinesel kdo: njega bi ljubila, ž njim se zaročila" . . .
Slišal doli fantič mlad
deklico je peti,
robček si je djal za vrat,
leta jel si šteti-
Pa postopi k deklici,
lepi, kakor rožici:
„Mene, deklica, ljubila,
z mano bi se zaročila?" . . .
Robček mu z vratu je vzela deklica in zarudela, nežno dala mu roko, dala srčece zvest6 .. .
E.
Vrbi žalujki.
K.aj veje povešaš mi, vrba žalujka, zakaj se po listih ti solze bleste?
Li čutiš, da v zemlji tu naši si tujka, po domu ti dragem zdihuje srce?
Kot tožna pregnanka samevaš med grobi, na kraju se žalnem še tožnejša zdiš;
ko gledam te v tihi jesenski žalobi, turobne ti čute mi v prsih budiš.
Q vrba žalujka! enak sem jaz tebi: na zemlji viharni sem tujec povsod,
in duh moj žaluje po domu, po nebi, da cesto, oh cesto želim si odtod . . .
J. O. Golobov.