17 Eva Breznik, univ. dipl. soc. ped., specializantka integrativne psihoterapije Mladinski dom Jarše Jarška cesta 44, 1000 Ljubljana leva@mdj.si  Teorija navezanosti je ena izmed najintenzivneje raziskanih področij psihologije, svoje mesto je našla tudi na številnih drugih področjih in ima veliko aplikativno vrednost. Namen prispevka je predstaviti teorijo in jo aplicirati na področje soci- alne pedagogike, natančneje na področje odnosa kot osrednje metode socialnopedagoškega dela. V prispevku predstavim teorijo navezanosti, koncept delovnih modelov ter različne stile navezanosti v otroštvu in odraslosti. Predstavim tudi negotov stil navezanosti kot rizičen dejavnik za nastanek psi- hosocialnih težav pri posamezniku. Osredotočim se na razi- skave, ki obravnavajo področja navezanosti in profesionalnega odnosa. Hkrati izpostavim spoznanja teorije navezanosti kot oporo razumevanju pomembnosti odnosa, vzpostavljanju in ohranjanju odnosa ter pomenu dela na in z odnosom prav s populacijo otrok in mladostnikov, ki imajo težave ali motnje na področju vedenja in/ali čustvovanja.  : teorija navezanosti, stili navezanosti, soci- alna pedagogika, odnos.  Attachment theory is one of the most intensively researched elds of psychology. It has found a place in numerous elds and has excellent applicative value. is article aims to present the theory and show its possible applications in the eld of social pedagogy, more precisely, its application to relationships as the primary method of social-pedagogical work. It describes the attachment theory, the concept of working models, and various styles of attachment in childhood and adulthood. It deals with the insecure attachment style as a risk factor for developing psychosocial issues in individuals and sheds light on research into attachment and professional relationships. e ndings of the attachment theory applied as a supporting factor in understanding the importance of relationships and developing and nurturing relationships, and the importance of working on and with relationships with children and ado- lescents who have emotional and/or behavioural issues or disorders are highlighted.  : attachment theory, attachment styles, social pedagogy, relationship.    Teorijo navezanosti lahko označimo kot eno izmed poslednjih "velikih psiholoških teorij", ki dandanes še niso popolnoma ovržene, predelane ali nadomeščene, a hkrati puščajo prostor za razvoj, možnost razširitve ali še bolj kritičen pregled (Lai in Carr, , v Cugmas, ). 18 Utemeljitelj teorije navezanosti je John Bowlby. Njegova teorija izhaja iz del teoretikov objektnih odnosov, vendar je Bowlby posta- vil nove temelje. Bowlby je trdil, da iskanje bližine z drugimi ni sekundarno zadovoljevanje gonskih teženj, temveč da je iskanje bližine/navezanosti človekova primarna potreba (Cugmas, , v Žvelc, ). Bowlby je teorijo razvijal na podlagi svojih izkušenj z delom z otroki in mladostniki, ki so bili v zgodnjem obdobju ločeni od svojih staršev (Cugmas, ). V dokaz, da otrok primarno išče bližino (in ne, da se ta potreba pojavi zaradi ugodja bližine matere ob hranjenju), Bowlby navaja eksperimente, ki jih je Harlow delal z opičjimi mladiči, ki so bili ob rojstvu ločeni od matere. Rezultati raziskave kažejo, da je kontak- tno ugodje (in ne potreba po hrani, kot so domnevali dotlej), odlo- čilni dejavnik, ki vodi do navezanosti (Bowlby,  , v Žvelc, ). Navezanost opredelimo kot trajno čustveno vez, ki jo dojen- ček/ica razvije z določenim objektom ali subjektom oz. objektom navezanosti (Cugmas, ). Evolucijsko gledano navezanost pove- čuje možnost za dojenčkovo preživetje in ga ščiti pred nevarnostmi. Navezanost lahko opredelimo tudi kot sistem vedenja, ki ima lastno obliko notranje organizacije ter svojo funkcijo, ki motivira dojenčka, da išče bližino ter vzpostavlja komunikacijo s svojimi skrbniki. Dojenček prek sistema navezanosti s skrbniki vzpostavlja odnos, ki mu omogoča, da njegovi nezreli možgani uporabljajo zrele funk- cije možganov njegovih skrbnikov. Na ta način dojenček regulira svoja doživljanja. Skrbniki z odzivanjem na otrokove signale krepijo pozitivna emocionalna stanja ter regulirajo in vplivajo na negativna emocionalna stanja, kar otroku zagotavlja občutek varnosti (Siegel, , v Žvelc, ).¹   Ponavljajoče se izkušnje odnosa s primarnim skrbnikom dojen- ček/dojenčica ponotranja in oblikuje mentalne modele oziroma sheme navezanosti, kar predstavlja posameznikovo predstavo o sebi, o drugih in o svetu (Žvelc, ). Delovni modeli, ki jih otrok v 19 sistemu navezanosti ustvari, vsebujejo pričakovanja, kako se bodo druge osebe odzivale in delovale ter kako uspešen bo njegov odnos s temi osebami (Cicchetti, Barnett, , v Cugmas, ). Odnos otrok – pomembni drugi v zgodnjem otroštvu predstavlja kritičen kontekst, v katerem otrok organizira svoje čustvene izkušnje in se uči regulacije čustev za občutek varnosti. Delovni modeli posameznika predstavljajo prototip za vse bodoče odnose s pomembnimi drugimi. Prav tako delovni modeli predstavljajo nenapisana pravila, kako posameznik doživlja, izraža in se spoprijema z manj ugodnimi čustvi (Bowlby,  , v Cooper, Shaver, L. Collins, ). Prav tako otrok v odnosih navezanosti razvije notranje delovne modele sebe: sem/nisem vreden ljube- zni, objekta navezanosti – je/ni skrben, koristen, vpleten in sveta v širšem smislu – je /ni predvidljiv, odziven na moje poskuse vpli- vanja (Bowlby, , v Cugmas, ). Delovni modeli obsegajo tako zavedne kot nezavedne ele- mente, ki vodijo zaznavanje in sprožajo čustva ter obrambne meha- nizme, vplivajo na regulacijo čustev in uspešno ali neuspešno pro- cesiranje z navezanostjo povezanih informacij (Cooper, Shaver, L. Collins, ).   Vsi otroci razvijejo navezanost na svoje primarne skrbnike, tudi če so z njihove strani deležni neustrezne skrbi. Razlikujemo pa različne kakovosti/kvalitete navezanosti (Bowlby,  , v Cugmas, ). Slog oziroma stil navezanosti, ki ga otrok razvije, je v največji meri odvisen od občutljivosti objekta navezanosti (Cugmas, ). Kakovost navezanosti delimo na varno in ne-varno oz. nego- tovo. Ainshworth je s sodelavci raziskovala različne vzorce nave- zanosti in oblikovala kategorije stilov navezanosti. Najbolj znan je njen eksperiment "tuje situacije", na podlagi katerega so nastale kategorije, ki opisujejo otrokovo vedenje in njegovo navezanost na mamo. Kategorije so naslednje: varnost, izogibanje ter anksioznost – ambivalentnost (Cooper idr., ). Main in Solomon ( , v Žvelc, ) kasneje dodajata še dezorganiziran/neorientiran stil navezanosti. 20 Z leti so se razvili tudi drugi pristopi ugotavljanja kakovosti nave- zanosti otrok na mater ali druge objekte, npr. ocenjevalna lestvica navezanosti, prilagojen postopek tuje situacije, metoda nedokon- čanih zgodb … (Cugmas, ) Obsežne raziskave navezanosti kažejo, da je stil navezanosti povezan s kognicijo, medosebnimi odnosi, kakovostjo odnosov, regulacijo čustev, samozavestjo, prilagodljivostjo in psihičnim zdravjem (Mikulincer idr., ). Prepoznan stil navezanosti sam po sebi ni in ne more biti glavni napovedovalec izida zgoraj naštetih področij (Boddy, ), vendar pa predstavlja enega izmed rizič- nih faktorjev za razvoj psiholoških in socialnih težav ali motenj (Žvelc, ). Starši otrok, ki razvijejo varen stil navezanosti, so občutljivi na otrokove signale, emocionalno dostopni in učinkovito zadovo- ljujejo otrokove potrebe (Žvelc, ). Zanje so značilne čustvena razpoložljivost, dovzetnost in angažiranost, ki so temelj za razvoj varne navezanosti. Otrok se ob starših čuti varnega ter pomirje- nega in dobi to, kar potrebuje (Bouwkamp in Bouwkamp, ). Številne raziskave kažejo, da otroci, ki so varno navezani, kon- struktivneje komunicirajo s starši, uporabljajo konstruktivnejše metode za soočanje s stresom, dosegajo višje dosežke na akadem- skem področju ter imajo bolj razvite socialne veščine kot otroci, ki so navezani ne-varno ( ompson, , v Mikulincer idr., ; Wein els idr., , v Mikulincer idr., ). 21 Raziskava, narejena med populacijo šolskih otrok, pa kaže na to, da so učenci, ki so varno navezani na starše, v šoli uspešnejši, imajo boljše ocene, bolj razvite sposobnosti samoregulacije, so bolj socialno kompetentni, pripravljeni premagovati izzive, izražajo nižjo stopnjo simptomov ADHD in nižjo stopnjo delinkventnosti (Bergin in Bergin, , v Parker, Rose in Gilbert,  ). Izogibajoč stil navezanosti se razvije pri otrocih, katerih starši ali skrbniki so emocionalno distancirani ter zavračajo svojega otroka. Starši otrok izogibajočega tipa navezanosti so relativno neobčutljivi na otrokovo čustveno stanje, na njegove potrebe in jih ne zadovoljujejo dovolj dobro. Ne marajo telesnega stika z otrokom in se mu izogibajo. Otroci imajo občutek, da jih primarni skrbnik zavrača. Takšno ravnanje matere/primarnega skrbnika povzroča kronične frustracije otroka pri iskanju bližine in stikov z ljudmi. Raziskave kažejo, da tak tip navezanosti pogosto razvijejo otroci, ki so zično zlorabljeni in imajo emocionalno nekoristne matere/ primarne skrbnike (Cugmas, ). Ambivalenten/anksiozen stil navezanosti pa razvijejo otroci, katerih starši/skrbniki so v nudenju skrbi zelo nedosledni. Večkrat so vsiljivi do otroka, z otrokom skušajo biti povezani, vendar nepra- vilno razumejo signale otroka in niso uglašeni za njegove potrebe. Emocije staršev in njihova mentalna stanja onemogočajo, da bi konsistentno zaznali potrebe svojega otroka. Tak otrok je ves čas v stanju negotovosti, ali bodo njegove potrebe zaznane in zado- voljene (Žvelc, ). Otrok zaradi nekonsistentnosti primarnega skrbnika razvije strategije, ki mu pomagajo preživeti – ves čas išče pozornost ali se obnaša manj zrelo, kar poveča skrb matere/pri- marnega skrbnika (Cugmas, ). Dezorganiziran stil navezanosti se razvije, kadar so starši/ skrbniki otroka prestrašeni, dezorientirani, disociirani in do otroka delujejo zastrašujoče. Odzivi staršev so nepredvidljivi, zmedeni, otrok ne uspe najti smisla in reda v njihovem vedenju in odzivih nanj. Dezorganizirana navezanost se razvije tudi v družinah, kjer se mentalna in čustvena stanja staršev nenadno spreminjajo, neodvi- sno od otrokovih signalov. Starši otrokovega strahu ne modulirajo, ker so sami izvor strahu. Otroci tako izgubijo vsako možnost, da bi se počutili varne (Siegel, , v Žvelc, ). Vendar vsi otroci, ki 22 živijo in odraščajo v neugodnih življenjskih razmerah, ne razvijejo neorganiziranega stila navezanosti (Cugmas, b). Delovni modeli navezanosti, t. i. prototip vseh odnosov, ki jih tekom življenja vzpostavljamo, so stabilni pod pogojem, da so življenjski pogoji (ugodni ali neugodni) stabilni. Ob spremembah okoliščin lahko pride do sprememb notranjih delovnih modelov (Pace, Zavatti, D’Alessio,  , v Cugmas, ). Ob predpostavki konstantnosti okoliščin obstaja verjetnost, da slogi navezanosti v odraslosti temeljijo na slogih navezanosti, ki so se pri posamezniku razvili v otroštvu (Ranson, Urichuk, , v Cugmas, ). Stili navezanosti naj bi se v veliki meri prenašali tudi medgeneracijsko (Mikulincer in Florian, , v Žvelc, ). Teoretično in raziskovalno delo s področja navezanosti v odra- slosti lahko delimo na dva konceptualno in metodološko različna pristopa. V okviru prvega pristopa se kakovost navezanosti meri s pomočjo poglobljenega intervjuja, ki se osredotoča na posame- znikove izkušnje iz otroštva. Drugi pristop pa ugotavlja kakovost navezanosti s samoocenjevalnimi vprašalniki in se osredotoča na partnerske zveze odraslih (Žvelc, ).  : Klasikacija stilov navezanosti v odraslosti, ugotovljenih s pomočjo inter- vjuja navezanosti v odraslosti, in ustrezni stili navezanosti v otroštvu, ugotovljeni v »tuji situaciji« (Siegel, 1999, v Žvelc, 2011; Wallin, 2007, v prav tam) 23 Pozitivne izkušnje v otroštvu vplivajo na čustveno uravnote- ženost, socialno kompetentnost ter dobro kognitivno funkcionira- nje v odraslosti (Siegel, , v Žvelc, ). Za osebe, ki so razvile varen stil navezanosti, je značilno, da so z drugimi ljudmi povezane, vendar ohranjajo individualnost. Za osebe, ki spadajo v kategorijo preokupiranega stila, je pogosto značilno, da so pretirano odvisne in posesivne. Osebe iz kategorije izogibajočega stila pa so pogosto odtujene in čustveno distancirane. Varno navezani odrasli imajo pozitivno predstavo o sebi, njihova predstava o sebi je uravnote- žena in kompleksna (Bartholomew in Horowitz, , v Žvelc in Žvelc, ; Mikulincer, , v Žvelc in Žvelc, ). Za osebe, ki spadajo v kategorijo negotovega stila navezanosti, pa je značilno, da predstava o sebi in drugih ni eksibilna. Za osebe, ki so razvile varen stil navezanosti, velja, da so eksibilne in se uspešno prilaga - jajo različnim življenjskim izkušnjam (Bartholomew, , v Žvelc in Žvelc, ; Mikulincer in Florian , v Žvelc in Žvelc, ), medtem ko je za osebe, ki so razvile enega izmed negotovih stilov navezanosti, značilna togost v odzivanju (prav tam). Izražanje jeze oseb, ki spadajo v kategorijo varne navezanosti, je konstruktivno in situaciji primerno, medtem ko je način izražanja jeze oseb, ki so razvile negotov stil navezanosti, nekonstruktiven in za situacijo neustrezen, pretiran ali odsoten (Rholes idr., , v Žvelc in Žvelc, ). Prav tako je varen stil navezanosti v adolescenci in odraslo- sti povezan z zdravim izražanjem čustev, realnim ocenjevanjem potencialno ogrožajočih situacij ter uporabo učinkovitih načinov spoprijemanja s stresom (Mikulincer idr., ). V partnerskih odnosih varno navezani odrasli vzpostavljajo intimne odnose, ki so stabilni in zadovoljujoči. Bližina v romantičnih odnosih jim je prijetna. Na drugi strani anksiozno-ambivalentne odrasle skrbi, da bi bili zapuščeni in zavrnjeni, partnerje doživljajo kot nevre- dne zaupanja. Nagnjeni so k vzpostavljanju romantičnih odnosov kljub tveganju, hitremu zaljubljanju ter številnim razhodom s par- tnerji in kasnejšim ponovnim vzpostavljanjem odnosa. Izogiba- joče navezani odrasli ne marajo bližine, so pogosto vase zaprti in ne vzpostavljajo dolgotrajnejših vez. Neradi se samorazkrivajo, so relativno inhibirani in socialno manj spretni. Bližina v odnosih jim ni prijetna (Žvelc in Žvelc, ). 24 Za osebe z negotovo navezanostjo je značilna večja stopnja depresivnosti, anksioznosti, sovražnosti in psihosomatskih motenj (Fonagy, , v Žvelc, ). Nerazrešena oz. dezorganizirana navezanost pa se povezuje s težavami z regulacijo čustev, diso- ciativno simptomatiko, posttravmatsko stresno motnjo, mejno osebnostno motnjo ter s psihiatričnimi težavami nasploh (Siegel, , v Žvelc ).        Cugmas () povzema raziskave o razširjenosti stilov naveza- nosti v populaciji otrok (raziskava, narejena predvsem na ameri- ški populaciji). Varno navezanih je med in  odstotki otrok, negotovo navezanih pa od do  odstotkov, od tega od  do  odstotkov izogibajoče in od  do  odstotkov ambivalentno. Bouwkamp in Bouwkamp ( ) pa navajata ugotovitve raziskave van IJzendoorna (, v prav tam), da lahko med varno navezane uvrstimo  odstotkov vseh otrok. Van IJzendoorn in Bakermans- -Kranenburg ( )* pa z metaanalizo narejenih raziskav navajata sledeče podatke:   stil navezanosti neklinična popu- lacija – matere (n=584) neklinična populacija – očetje (n=286) klinična populacija (n=439) starši z nižjim SES (n=411) % % % % varen/avtonomen 58 62 13 48 odklonilen 24 22 41 33 preokupiran 18 16 46 18 *Raziskave so iz sledečih mest in držav: Kalifornija, New York, Virginia, Nizozemska, Združeno kraljestvo, Washington, Kanada, Rhode Island, Avstralija. 25 Žvelc in Žvelc ( ) ugotavljata, da je v populaciji študentov Univerze v Ljubljani (n= )  odstotkov sodelujočih varno naveza- nih,  odstotkov preokupirano,  odstotkov plašljivo-izogibajoče in  odstotkov odklonilno-izogibajoče. V raziskavi je bil uporabljen vprašalnik medosebnih odnosov (Bartholomew in Horowitz, , v prav tam), ki opredeljuje sledeče stile navezanosti v odraslosti: varen, plašljivo-izogibajoč, preokupiran in odklonilno-izogibajoč. Raziskava, narejena v instituciji (St. Christopher, Združeno kraljestvo), zajame vse takrat tam bivajoče mladostnike. Samo  od  sodelujočih otrok in mladostnikov je bilo uvrščenih v kate- gorijo varne navezanosti in kar  odstotkov v kategorijo dezorga- niziranega stila navezanosti. odstotkov otrok in mladostnikov je izkazovalo izogibajoč in  odstotkov preokupiran stil naveza- nosti. Raziskava vključuje primerjavo z drugimi državami, kjer so bile izvedene raziskave na podobnem vzorcu populacije (Bifulco idr.,  , str. ).  : stil navezanosti država in numerus Združeno kralje- stvo* (n=39) Nizozemska** (n=81) Nemčija*** (n=72) neklinična populacija mla- dostnikov**** (n=277) % % % % varen/avtonomen 8 4 7 56 odklonilen 23 39 44 27 preokupiran 8 11 19 17 dezorganiziran/ nerazrešen 62 46 30 ni kategorije *Wallis in Steele (2001), **Zegers et al. (2008), ***Schlieer in Muller (2003) – vse povzeto po Bifulco idr. (2016): ****Združen vzorec štirih raziskav; van IJzendoorn in Bakermans-Kranenburg (1996) 26 V splošni populaciji je odstotek varno navezanih posameznikov veliko višji kot v populaciji, ki je nameščena v institucije, name- njene otrokom in mladostnikom, ki zaradi različnih razlogov ne morejo bivati v domačen okolju. Očitne so tudi razlike v izmerjeni kakovosti navezanosti med vzorci klinične in neklinične popula- cije, kar nakazuje, da so zgodnje izkušnje odnosov s primarnimi skrbniki lahko pomemben faktor pri razvoju težav na socialnem in emocionalnem področju, negotov stil navezanosti kot tak pa pred- stavlja pomemben dejavnik tveganja za razvoj težav na področju duševnega zdravja. Tudi za razvoj čustvenih in vedenjskih težav pri posamezniku so značilne neugodne izkušnje iz primarne družine, ki pa jih lahko skozi prizmo teorije navezanosti razumemo kot negotove stile navezanosti, ki so jih otroci in mladostniki razvili do svojih pomembnih drugih.           Navezanost je vseživljenjski proces. Značilnosti navezanosti se skozi različna življenjska obdobja spreminjajo, vendar v svojem bistvu ostajajo relativno stabilne skozi celo življenje (Benoit in Parker , v Žvelc in Žvelc, ; Fonagy idr. , v Žvelc in Žvelc, ; Hazan in Shaver, , v Žvelc in Žvelc, ; Miku- lincer in Florian, b, v Žvelc in Žvelc, ). Seveda so mogoče spremembe stilov navezanosti ter navezanost na več objektov, a pod pogojem, da življenjski pogoji, ugodni ali neugodni, niso sta- bilni v času (Cugmas, ). Stili navezanosti v otroštvu se kažejo kot manj stabilni v pri- merjavi s stili navezanosti v odraslosti. Vzroki za spremembe stila navezanosti v otroštvu so številni. Do spremembe stila navezanosti lahko pride zaradi sprememb v družinskih okoliščinah, ki lahko vplivajo na spremembe občutljivosti in odzivnosti v odnosu otrok – pomembni drugi. Spremembe lahko povzroči otrokov kognitivni razvoj; ko se otrokove gibalne, govorne in socialne spretnosti raz- vijajo, se posledično spreminjajo naloge v sistemu navezanosti. 27 Spremembo stila navezanosti lahko spremenijo tudi otrokova vklju- čenost v zunanje varstvo, razveza staršev ali pogosti stresni dogodki s poudarkom na negativnih življenjskih dogodkih (Cugmas, a). Reprezentacije navezanosti so lahko podvržene spremembam, torej lahko pride do rekonceptualizacije, predvsem kadar je otrok izpostavljen novim idejam, ljudem in odnosom ter kadar je telesno in psihično oddaljen od svojih staršev (Lampe, ). Spremembo stila navezanosti lahko pripišemo tudi zadovoljujočim partnerskim odnosom in/ali vključenosti v psihoterapijo (Žvelc in Žvelc, ). Stil navezanosti posameznika torej ni absolutna in nespremen- ljiva kategorija, ki posameznika označuje od otroštva do odraslosti. To je z vidika aplikativnosti teorije navezanosti pomembno dejstvo. Ravno izpostavljenost novim osebam in odnosom z osebami, ki so bolj občutljive na potrebe otroka ali mladostnika, lahko privede do sprememb v delovnih modelih posameznika. Prav v tem vidim potrditev, da je odnos osrednja in ena najpomembnejših metod dela z otroki in mladostniki ter tudi odraslimi, ki so v življenju doživeli manj ugodne izkušnje v odnosih s primarnimi skrbniki.    Monotropni model navezanosti, ki temelji na tradicionalni družini in hierarhiji skrbi za otroka, kjer igra mama glavno vlogo, pred- postavlja, da otrok usmerja navezovalno vedenje le na eno osebo (mamo) in da so vsi odnosi z drugimi osebami, ki jih otrok ima, drugotnega pomena. Temu modelu ni uspelo pojasniti obstoja varne navezanosti otroka na več skrbnikov. Po drugi strani pa model soci- alne mreže predpostavlja, da se otrok naveže na vse osebe, ki zanj skrbijo in ga varujejo (npr. oče, stari starši, vzgojitelji …). Po tem modelu odnosi navezanosti niso hierarhični. Ne glede na biološko zvezo lahko postane objekt navezanosti kdorkoli, ki je sposoben zadovoljiti otrokove potrebe. Le-to je z evolucijskega vidika nujno, kajti vsi otroci ne odraščajo v okoljih, kjer bi njihovi primarni skrb- niki ustrezno poskrbeli za njihove potrebe (Filangeri-Prashar, , v Cugmas, ). Pogoji, da oseba postane otrokov objekt naveza- nosti, so, da je vključena v telesno in čustveno skrb zanj, da ima z njim stalne in neprekinjene interakcije ter da je sama/sam čustveno vpletena (Howes, , v Cugmas, ). 28 Navezanost se torej ne zgodi zgolj v zgodnjih odnosih otrok – pomembni drugi (predvsem starši), ampak lahko otrok razvije raz- lično kakovost navezanosti na različne osebe, ki so zanj pomembne, kar lahko pomembno vpliva na njegove reprezentacije navezanosti. Groossens in IJzendoorn ( , v Cugmas, ) sta postopek "tuje situacije" izvedla pri otrocih, starih približno  mesecev. Ugota- vljala sta občutljivost mater, očetov in vzgojiteljic do otroka med prosto igro. Povezava med kakovostjo otrokove navezanosti na mater in kakovostjo navezanosti na očeta je pomembna, vendar nizka –  odstotkov otrok je uvrščenih v isto kategorijo glede na mater in očeta. Kakovost otrokove navezanosti na vzgojiteljico pa je popolnoma neodvisna od kakovosti navezanosti na očeta in mater, kar potrjuje tezo o neodvisnih zvezah. Hkrati pa kaže na povezanost kakovosti navezanosti in interakcijskega stila vzgoji- teljice do otroka. Otrokove karakteristike se pokažejo kot manj pomemben dejavnik kakovosti navezanosti, saj bi v nasprotnem primeru lahko pričakovali, da bo otrok do staršev in vzgojiteljice razvil enako kakovost navezanosti. Vzgojiteljice, ki so med prosto igro izkazovale večjo mero občutljivosti, so imele več varno nave- zanih otrok kot njihove kolegice, ki so izkazovale manj občutlji- vosti. Omenjena raziskava je z vidika aplikativne vrednosti teorije navezanosti pomembna zato, ker kaže, da karakteristike otrok/ mladostnikov, s katerimi delamo, niso najpomembnejši vidik vzpo- stavljanja odnosa, temveč je to sposobnost prepoznavanja potreb in izražanja občutljivosti strokovnega delavca do otroka/mladostnika. Z vidika večkratne navezanosti in aplikacije teorije na social- nopedagoško polje je treba poudariti, da lahko oseba kljub splošnim ne-varnim delovnim modelom razvije varno navezanost na dolo- čeno osebo in obratno (Cugmas, ). Iz tega sledi, da se lahko otrok/mladostnik, ki se sooča s težavami v vedenju in čustvovanju, ki so v veliki meri posledica neugodnih družinskih odnosov, kljub manj ugodnim delovnim modelom varno naveže na pomembne druge (npr. vzgojitelja, vzgojiteljico), kar vpliva na splošne delovne modele, ki jih je tekom življenja vzpostavil. Raziskava kaže, da mladostniki v institucionalni oskrbi vzgojitelja/mentorja kot vir opore prepoznajo po desetih mesecih bivanja v instituciji (Zegers idr., ). 29           /    Vedenje in čustveno odzivanje otrok ter mladostnikov, s katerimi delamo in vzpostavljamo odnos, lahko pogledamo tudi skozi prizmo teorije navezanosti, kajti s svojim odzivanjem na nas nam otroci in mladostniki govorijo ter razkrivajo svojo zgodbo in doživlja- nje v odnosih do pomembnih drugih. Posamezniki, ki imajo izku- šnjo varne navezanosti, se zavedajo lastnih stisk, v stiski se po podporo obrnejo na druge in se z negativnimi doživljanji uspešno spoprimejo. Na drugi strani pa posamezniki, ki spadajo v kate- gorijo izogibajoče navezanosti, delujejo po principu omejevanja lastnih negativnih čustev in se posledično izogibajo iskanju podpore (hipoaktivacijska strategija). Posledično se lahko vedejo pretirano emocionalno brez pravega razumevanja okoliščin/situacije. Anksi- ozno-ambivalentni posamezniki pa ob vznemirjenju in stiski iščejo pozornost pomembne osebe, vendar pogosto na način, ki jih ovira na poti do avtonomije in samozavesti. So zelo emocionalno ekspre- sivni, vendar imajo težave z regulacijo emocij ali vedenja (hiperak- tivacijska strategija), zato lahko škodijo svojim interesom ali kršijo družbene norme (Mikulincer idr., ). Da optimiziramo izkušnjo bivanja mladostnika, je dobro poznati dinamiko med reprezenta- cijami navezanosti, socialnimi odnosi in regulacijo čustev. Ocena uporabe strategij (hiper- ali hipoaktivacije) kot rezultat izogibajočih ali ambivalentnih reprezentacij navezanosti lahko pomaga iskati intervencije, ki bodo bolj proaktivne in bodo zmanjševale te odzive. Izobraženo osebje bi lahko v stresnih situacijah preprečevalo akti- vacijo ne-varnih strategij (Zegers et al., ). Zegers idr. ( ) skušajo odgovoriti na vprašanje, ali obstaja povezava med kakovostjo delovnih modelov in različnimi vedenj- skimi težavami v prvem trimesečju namestitve mladostnika v institucionalno oskrbo. Pri mladostnikih s preokupiranimi repre- zentacijami navezanosti je zaznati najvišjo stopnjo absentizma 30 (šola), neupoštevanja pravil, nasilja do delavcev v instituciji, največ motečih eksternaliziranih oblik vedenja. Presenetljivo je, da so dez- organizirani mladostniki (izkušnja travme) izkazovali manj absen- tizma, kršenja pravil in predvsem nasilja do zaposlenih kot ostali mladostniki, kar ni skladno s preteklimi raziskavami, ki kažejo na to, da dezorganizirana navezanost indicira neprilagojenost (Green in Goldwyn, , v prav tam). Izogibajoči in varno navezani mla- dostniki so izkazovali najvišjo stopnjo nasilja do zaposlenih, kar lahko pojasnimo tako, da je nasilje lahko del deaktivacijske stra- tegije izogibajočih najstnikov, ki jo opiše Kobak et al. (, v prav tam). Nasilje in izbruhi so v funkciji regulacije čustev, ne da bi bilo mladostniku treba iskati podporo pri drugem ali svojem objektu navezanosti. Varno navezani bi lahko uporabili podobno strategijo, kajti v prvih treh mesecih po vstopu v institucijo še niso uspeli vzpostaviti odnosa, ki bi jim lahko bil vir opore.    / /       / Ne le izkušnja navezanosti otroka/mladostnika, tudi izkušnje, delovni modeli ter reprezentacije navezanosti strokovnega delavca pomembno vplivajo na graditev socialnopedagoškega odnosa. Dozier idr. () opozarjajo na povezanost stila navezanosti stro- kovnega delavca in uspešnost intervencij, ki jih uporablja. Kot pomembna lastnost strokovnih delavcev, ki so uvrščeni v kategorijo varnosti, se kaže pripravljenost na uporabo intervencij, ki so zanje manj prijetne, vendar nujne in koristne za uporabnike (Cashdon, , v prav tam, Marshall in Marshall, , v prav tam), hkrati pa so sposobni prepoznavati in se odzivati na globlje in ne le očitne potrebe uporabnikov ne glede na njihov stil navezanosti. Kennedy in Kennedy ( ) opisujeta učitelje z različnimi stili navezanosti. Učitelji iz kategorije izogibajočega stila navezanosti težko prepoznajo lastno pomanjkanje topline, občutljivosti in so lahko v odnosu do učencev prezahtevni, emocionalno distancirani ter manj odzivni. Na drugi strani so lahko učitelji s preokupiranim 31 stilom navezanosti občutljivi na potrebe učencev, vendar s preki- nitvami in v presledkih. Prav tako se lahko hitro odzovejo na spe- ci čna in očitna vedenja, vendar ob tem ne prepoznajo problema, ki se skriva za izkazanim vedenjem. Pričujoča študija (Zegers idr., ) je zajela nizozemske mla- dostnike, nameščene v institucionalno oskrbo z odločbo sodišča. Mladostniku je podobno kot pri nas ob namestitvi dodeljen mentor (pri nas t. i. matični vzgojitelj). Cilj raziskave je bil oceniti repre- zentacije navezanosti tako mladostnikov kot njihovih mentorjev. Raziskovali so, ali so reprezentacije navezanosti mladostnika, men- torja ali kombinacija obeh povezane z mentorjevim poročanjem o "problematičnem" vedenju dotičnega mladostnika. Mentorjeve reprezentacije navezanosti se od ostalih raziskav na neklinični populaciji ne razlikujejo, medtem ko se reprezentacije mladostni- kov od neklinične popuacije pomembno razlikujejo. V primerjavi z ostalimi vzorci podobnih raziskav v podobnih institucijah pa se ne razlikujejo pomembno, kar je bilo predhodno že poudarjeno. Med . in  . mesecem se je pri mladostnikih, katerih reprezentacije so bile bolj koherentne, povečala stopnja zaupanja v odnosu do men- torja, stopnja izogibanja osebju pa je bila na splošno nižja, kar se izkaže za najpomembnejše za zmanjševanje sovražnosti/ostrosti do mentorja. Podobno kažejo raziskave, ki raziskujejo terapevtsko delovno alianso. Klienti, katerih stil navezanosti omogoča, da se zmorejo zanesti na terapevta in z zaupanjem dopuščajo bližino, terapevtsko alianso vzpostavijo hitreje, kar ima ugoden vpliv na izid terapije (Satter eld in Lyndon , v Praper, ). V obdobju med . in  . mesecem je stopnja psihološke dosto - pnosti avtonomnih mentorjev narasla, medtem ko je stopnja dosto- pnosti neavtonomnih mentorjev upadla (Zegers idr., ). Odrasli se razlikujemo po svojih sposobnostih za predstavljanje varne baze za otroka, kar smo sposobni v skladu s svojim stilom navezanosti, svojimi delovnimi modeli. Odrasli, ki spadajo v kategorijo varno- sti, se na otrokove (relacijske) potrebe odzivajo primerneje, z večjo mero občutljivosti kot odrasli z ne-varno zgodovino navezanosti (Crowell, Feldman,  v Kennedy in Kennedy, ). Podobno ugotovijo Ste ni idr. ( ): stil navezanosti otroka ali mladostnika ne vpliva na končni izid terapije, vendar pa otroci in mladostniki, ki 32 kažejo izogibajoč stil navezanosti, potrebujejo višje število terapij za pozitiven izid. Potrebujejo več časa, da s terapevtom vzpostavijo odnos, ki je pomemben faktor ugodnega izida (psihoanalitične) psihoterapije. Kombinacija reprezentacij navezanosti mentorja in mlado- stnika se je pokazala kot pomemben dejavnik pri mentorjevem poročanju o sovražnosti/ostrosti mladostnika, in sicer neavtonomni mentorji mladostnike, ki imajo razvit hiperaktivacijski stil, zazna- vajo kot bolj sovražne/ostre. Obratno imajo avtonomni mentorji več težav z mladostniki, ki imajo razvit hipoaktivacijski sistem (Zegers et al., ), kar je še en dokaz za pomembnost reeksije lastnih odnosov in lastnih delovnih modelov ob vstopanju v odnos s tako ranljivo populacijo, kot so otroci in mladostniki s čustvenimi in vedenjskimi težavami oziroma motnjami. Razumevanje lastnih čustev in odzivov v odnosu do otrok in mladostnikov je pomembno. Če je naša osrednja metoda odnos, potem je edino logično, da na odnos vplivamo tudi mi kot osebe s svojimi izkušnjami, čustvi, odzivi, predstavami – t. i. delovnimi modeli. Razumevanje sebe v odnosu lahko socialnim pedagogi- njam in socialnim pedagogom pomaga razumeti, kaj se v odnosu z otrokom/mladostnikom dogaja, kaj otrok/mladostnik z vedenjem sporoča, kaj potrebuje. Prav tako lahko razumevanje sebe prinese spoznanja o lastnih težavah in omejitvah, kar omogoča celovitejšo reeksijo dela in odpira možnosti za profesionalni razvoj. Hkrati pa predstavlja zaščito pred morebitnimi napakami pri (odnosnem) delu.  Z uporabo perspektive teorije navezanosti lahko na otroke in mla- dostnike gledamo bolj celostno ter razumemo, kako njihove življenj- ske izkušnje rezultirajo v delovnih modelih, ki vplivajo na njihove interakcije z drugimi ter oblikujejo njihovo vedenje. S te perspek- tive nam njihovo vedenje, ki ni v skladu z družbenimi normami in našimi pričakovanji, nudi odgovor, kakšne zaključke so naredili o sebi in drugih. Obenem lahko njihovo še tako neprimerno vedenje 33 razumemo kot poskus ohranjanja ravnotežja med povezanostjo – bližino in distanco. (Moore, idr. ) Del (terapevtskega) odnosa je iskanje in zagotavljanje bližine ter občutka varnosti in skrbi, zato so reprezentacije navezanosti obeh partnerjev v tem odnosu zelo pomembne (Erskine, ). Zapisan prispevek aplicira teorijo navezanosti na področje vzpostavljanja in ohranjanja socialnopedagoškega odnosa. Če je odnos kakovosten, je sam po sebi najboljša in najmočnejša metoda, ki jo strokovni delavec lahko uporablja. Ključ do dobrega odnosa je kombinacija osebnega in profesionalnega. Ključno je priznanje, da potrebujemo oboje, da uspešno naslavljamo izzive vzgoje otrok in mladostnikov izven njihove primarne družine (Boddy, ). Vse to teorija navezanosti in njena aplikacija na socialnopedagoško prakso omogočata – za vzpostavljanje in ohranjanje odnosa sta potrebni profesionalnost in velika mera znanja o odnosih, hkrati pa brez samospoznavanja in samoreeksije ter razvitih osebnih lastnosti, kot so občutljivost, empatičnost in dostopnost, odnos v celoti ne more zaživeti in ponuditi tega, kar otrok/mladostnik potrebuje. Kot izhaja iz teorije navezanosti, vsak posameznik, še posebej pa vsak otrok, potrebuje odnos, v katerega je recipročno vpletena druga oseba; odnos, kjer je oseba prisotna ter občutljiva in uglašena na njegove (relacijske) potrebe in se odziva na način, da je le-ta dotična potreba zadovoljena (Clark, , v Erskine, ). Negotov stil navezanosti posameznika je, kot že omenjeno, rizičen faktor za razvoj težav na psihosocialnem področju, zato je poudarek, da je delo na odnosu osrednja tema poklicev pomoči, več kot na mestu. Sposodimo si lahko znanje kolegov psihoterapevtov, ki s svojim delovanjem ter obsežnim raziskovanjem dokazujejo, da je terapevtski odnos eden izmed glavnih napovedovalcev uspešnosti terapije in hkrati najpomembnejša orodje ter metoda, ki ju imamo v profesionalnem odnosu (Lambert in Barley, ). Delo s poudarkom na odnosu in razumevanju delovanja skozi odnos, ki se vzpostavlja med strokovnim delavcem in uporabni- kom, pa ni primeren le takrat, ko so določene težave že prisotne. Delo na odnosu, ki temelji na spoznanjih teorije navezanosti, je dobra preventiva pred razvojem spektra težav na področju soci- alne integracije, zato v tujini nekatere šole temu posvečajo veliko 34 pozornosti, intervencije s področja t. i. behaviorističnih tehnik pa so zamenjale intervencije, ki temeljijo na teoriji navezanosti (t. i. Attachment Aware Schools). V Slovenji na področju vzgoje in izo- braževanja ter na področju dela z otroki in mladostniki s težavami v socialni integraciji temu na sistemskem nivoju zaenkrat še ne posvečamo pozornosti, četudi nemalo strok občutek varnosti ter odnos med uporabnikom in otrokom, mladostnikom in odraslim postavlja v ospredje svojega delovanja. Zaključujem s citatom Cugmasove ( a, str.  ), ki povzame bistvo mojega prispevka: "… Zgodnje izkušnje imajo gotovo pomem- ben vpliv na razvoj reprezentacij navezanosti, v kolikšni meri pa le-te ostanejo stabilne v času odraščanja, je odvisno od številnih neposrednih in posrednih vplivov pomembnih življenjskih dogod- kov, povezanih z navezanostjo, karakteristik oseb, ki jih prouču- jemo, in drugih ekoloških vplivov (predvsem socialne opore, ki jo otroku nudijo druge pomembne osebe)".  Bifulco, A., Jacobs, C., Ilan-Clarke, Y., Spence, R. In Oskis, A. (2016). Adolescent Attachment Style in Residential Care: e Attachment Style Interview and Vulnerable Attachment Style Questionnaire. British Journal of Social Work. 47(7), 1870–1883. Boddy, J. (2011). e Supportive Relationship in ‘Public Care’: e Relevance of Social Pedagogy. V: Cameron, C. in Moss, P . (ur.). Social Pedagogy and Working with Children and Young People: Where Care and Education Meet (str. 105–25). Jessica Kingsley Publishers. Bouwkamp, R., Bouwkamp, S. (2014). Blizu doma: priročnik za delo z družinami. Ravnanje z interakcijskimi vzorci v družini, pri procesih podpore in pomoči ter na področjih psihosocialnega dela. Znanstvena založba Filozofske fakultete, Pedagoška fakulteta, Inštitut za družinsko terapijo. Cooper, M. L., Shaver, P . R., Collins, N. L. (1998). Attachment Styles, Emotion Regulation, and Adjustment in Adolescence. Journal of Personality and Social Psychology, 74(5), 1380–1397. Cugmas, Z. (1998). Bodi z menoj, mami. Produktivnost, Center za psihodiagnostična sredstva. 35 Cugmas, Z. (2001). Nova spoznanja o o vlogi staršev pri razvoju otrokove navezanosti. Psihološka obzorja, 10(1), 51–66. Cumas, Z. (2003a). Navezanost je dinamičen proces. Psihološka obzorja. 12(1), 85–102. Cugmas, Z. (2003b). Četri vzorec navezanosti: neorganiziranost/ neorientiranost. Psihološka obzorja. 12(3), 7–24. Cugmas, Z. (2020). Večkratna navezanost. i2, družba za založništvo, izobraževanje in raziskovanje, d. o. o. Dozier, M., Cue, K. L., Barnett, L. (1994). Clinicians as Caregivers: Role of Attachment Organization in Treatment. Journal of Counsulting and Clinical Psychology. 62(4), 793–800. Eichsteller, G., Holtho, S. (2011). Conceptual Foundations od Social Pedagogy: A Transnational Perspective from Germany. V: Cameron, C. in Moss, P . (ur.). Social Pedagogy and Working with Children and Young People: Where Care and Education Meet (str. 33–53). Jessica Kingsley Publishers. Erskine, G. R., Moursund, J. P ., Trautman, L. R. (1999). Beyond emphaty: a theory of contact-in-relationship. Taylor & Francis Gropup, LLC. Kennedy, J. H., Kennedy, C. E. (2004). Attachment eory: Impli- cations for School Psychology. Psychology in the Schools. 41(2), 247–259. Lambert, M. J., Barley, D. E. (2001). Research summary on the therapeutic relationship and psychotherapy. Psychotherapy: eory, Research, Pratice, Training, 38(4), 357–361. Lampe, P . (2009). Teorija navezanosti in transakcijska analiza. Kairos, 3(3-4), 74–87. Mikulincer, M., Shaver, P . R., Pereg, D. (2003). Attachment eory and Aect Regulation: e Dynamics, Development, and Cognitive Consequences of Attachment-Related Strategies. Motivation and Emotion, 27(2), 77–102. 36 Mikulincer, M., Shaver, P . R., Sapir-Lavid, Y., Avihou-Kanza, N. (2009). What’s Inside the Mind of Securely and Insecurely Attached People? e Secure-Base Script and Its Associatio With Attachment-Style Dimensions. Journal of Personality and Social Psychology, 97(4), 615–633. Moore, K., Moretti, M. M., Holland, R. (1998). A New Perspective on Youth Care Programs: Using Attachment eory to guide Interventins for Troubled Youth. Residental Treatment for Children and Youth, 15(3), 1–24. Parker, R., Rose, J. in Gilbert, L. (2016). Attachment Aware Schools: An alternative to behaviourism in supporting children's behaviour. V H. Lees in N. Noddings (ur.) e Palgrave International Handbook to Alternative Education (str. 441–463). Palgrave Macmillan UK. Praper, P . (2004). Terapevtska delovna aliansa: od analitičnega do panteoretičnega koncepta. Psihološka obzorja, 13(1), 65–83. Ste ni, A., Horn, H., Winkelmann, H., Gaisr-Elze, A., Hartman, M, Kronmuller, K. T. (2013). Attachment Styles and Outcome of Psychoanalytic Psychotherapy for Children and Adolescents. Psychopathology, 46, 192–200. Van IJzendoorn, M. H. in Bakermans-Kranenburg, M. J. (1996). Attachment Representatioins in Mothers, Fathers, Adolescents, and Clinical Gropus: A Meta-Analytic Search for Normative Data. Journal of Counsulting and Clinical Psychology. 64(1), 2–21. Zegers, M. A. M., Schuengel, C., Van IJzendoorn, H. M., Janssens., M. A. M. J. (2006). Attachment Representations of Institutionalized Adolescents and eir Professional caregivers: Predicting the Development of terapeutic Relationship. American Journal of Orthopsychiatry, 76(3), 325–334. Zegers, M. A. M., Schuengel, C., Van IJzendoorn, H. M., Janssens., M. A. M. J. (2008). Attachment and problem behaviour of adolescents during residental treatment. Attachment&Human Development. 10(1), 91–103. Žvelc, M., Žvelc., G. (2006). Stili navezanosti v odraslosti. Psihološka obzorja, 15(3), 51–64. Žvelc, G. (2011). Razvojne teorije v psihoterapiji: integrativni model medosebnih odnosov. Založba IPSA.   ,   37