ffllado JuMlt Štev. 2 Nedelja, 14« januarja 1934 Winkter Vence stav; O brezposelnih zvezdah »Bog ve, 6c bodo hotele,« je zmajal torČmar in jih je šel vprašat. »O seveda!« so veselo vzkliknile. »To je naše najljubše opravilo, samo jesti in pita nam boste dali.« »To pa!« je pritrdil krčmar in je bil resnično zadovoljen. Proti jutru so šle zvezde spat. Nekatere so se spravile na seno, toda ob-•Ljnbiti so morale poprej, da ne bodo ndčesair zažgale. Druge so legle kar ood klopi. Ko so jih ljudje gledali, se lim je zdelo čudno, da morejo take neznatne sive stvarce s tako silo siijati. Zvečer je pa brla vrtna veselica. K romar je vse popoldne urejeval prostor. Gostov se je nabralo kakor še ni-!ko!ii, ker je bilo ravno žegnanje in je 'bila vais tudi takole bolj od ceste, ki je Se ni obiskala stisika. Ko je legel na ■zemljo nsrak, je rekel ljudem krčmar: »Zdaj boste šele videli raekaij posebnega.« Poklical je zvezde. Pritekle so, poskočile in obvisele tam, kamor je pač "katera obvisela. Največ jih je bilo po 'dtrevju, nekatere so ostale na vencih, kii so bili razpeti po vrtu, nekaj jih je Ipadlo celo na inize. Vse pa so sijale o«/ P/WAr ti (kot še nikoli nobena liro. »To so pa skoraj nebesa!« so refctt Sjudje, tako so se čudili. Potem je bilo vse, kakor so navadno veselice. Ljwd!je so pili, peM, vriska-Ji in plesali ta veselo je bilo do jutra, »ko so se zvezde odpravile sipait. »Pridemo pa še drugič! Pri vas je eeto lepo,« so rekli gostje krčmarju. Nato je bila sikoraj vsak večer veselica. Zvezde so sijale, kar so mogle, da bi ustregle vsem ljudem, nekatere »so se tudi prekucevale, da je bilo vse skupaj že bolj podobno cirkusu. Krčniar je bil skop in je veliko zaslužil, Čeprav le moral plačevati za veselice precej davkov. Zvezde so se dobro ob-mesle. Začel je premišljevati, kako bi postavil novo hišo in velik, zelo vsilile vrt. da bi šlo več ljudi nanj. Takrat so se tudi zvezde spomnile, da bi moralo biti nekoliko drugače. Ker niso imele ne cul ne kovčegor, so se kar vzdignile in odšle na pot. Gostje so ravno prihajali na veselico in so jih videli. »Kam pa greste?« so osupnili. »Plačati nam noče,« se rekle in šle kar mimo njih. Bilo jih je velika in dolga procesija, posebno, ker nekatere niso mogle hoditi in so zastajale, kakor bi bile bolne. Proti jutru so orale do velikega mesta. Težki avtomobili bi jih kmalu poteptali, komaj so se umikale ljudem m vozovom. Šle so na magistrat. »Ne vem, če bo kai,« je rdcel gospod župan. »Luči ie za silo že zadosti, da bi jih še kaj več napravili pa nimamo denarja. Kriza je. Če počakate takole mesec dni ali pa dva, potem bo mogo če kaj.« jnczr X r5? »Poglejte,« je rekla ena izmed njih, »saj nimamo nič plače. Nekoč borno 'strgale te revne obl.ekce, kje bomo dobile druge?« Sklenile so, da bodo rekle gospodarju, naj jim da plačo. Zvečer, preden se je začela veselica. so stopile pred krčmarja. »Tako in tako,« je rekla tista, ki je bila najbolj jezična, »plače nimamo mič, a to se ne spodobi. Samo nekaj dinarjev vsaki, saj ne zahtevamo veliko, samo toliko, da si lahko kupimo obleko.« Krom ar se je bil pa že zelo prevzel, iker je postal bogat. Pisano je pogledal izvezde in je pokazal ošabno z roko: »Marš v kot, dokler vas ne pokličem!« »Torej ne bo nič,« so premislile zvezde v kotu. Dolgo so premišljevale, ka-iko je neikaj na svetu narobe, nato se je osrčila najmlajša. »Potem pa kar pojdimo!« je rekla. »Saj to smo že vse mislile.« so pravile, »a smo dejale, da bi mogoče ne bplo prav.« Nekatere so bile zadovoljne, hodile so po mestnih ulicah in prezebale, doklej niso prišli boljši časi in boljši Iju- tx živali. Na vso moč je tekel, da bi še prišel pravočasno na vrsto. Srečal je mnogo živali, ki so bile vse lepo oblečene in pobarvane, vsaka drugače, da so se ločile med seboj. Joj, kako se je ljubi Bog ustrašil, ko je zagledal nagega prašička. Sedel je že s svojimi angeli na oblaku, da bi odjadral v nebesa. Barv je zmanjkalo in skrinja za obleko je bila prazna kakor siromakov želodec. Obupno je sklenil roke. Kaj naj stori! »Prepozno si prišel!« reče ljubi Bog prašičku. »Poglej v škatljo za barve. Tudi če si natakneš očala, ne najdeš niti kapljice več. Vse čopiče smo izmili v jarku in vse blago smo porabili. Ah, in ti edini si nag! Prašiček, prašiček, zakaj si šel iz vrste!« Prvi angel se je že uprl z nogami ob zemljo, da bi odrinil oblak, toda prašiček je pričel tako obupno kruliti ;n cviliti. da je postal njegov rilec še daljši in oči ni bilo videti. Ljubi Bog je bil bled ko stena. Tako rad bi pomagal prašičku, ki je bil tako strašno grd. Ljubi Bog je v zadregi grebel z roko v svojih zlatih laseh. Prašiček pa je kričal venomer: »Samo jaz sem nag, samo jaz sem nag! In niti enega okraska, niti najmanjšega orna-menta ni na mojem telesu! Saj bi bil vendar z majhnim zadovoljen!« Toda vse tarnanje ni vrnilo ljubemu Bogu barv ki blaga. V zadregi si je ljubi Bog vil lase okoli prsta in lep koder je obvlsel na njem. Tedaj je opazil revni in mlahavi prašičkov repek, ki je žalostno visel proti zemlji in nekaj imenitnega mu je prišlo na misel. »Pridi bliže!« je dejal in vzel Škarje svedralke, s katerimi je bil na-kodral ovco in druge živali, jih ogrel na prvi zvezdi, ki je vzcvetela na modrem nebu, in je nasvedral borni prašičkov repek v ljubek trajen koder. »Več ne morem storiti,« Je rekel ljubi Bog, »tvojih nog ti vendar ne bom nakodral!« Prašiček se je ozrl na svoj rep in zdel se mu je tako lep, da je pričel kruliti od samega veselja. Bil je tako ponosen nanj in se je tako postavljal z njim, da je stopal odslej po prstih kakor bogata gospodična, ki si je kupila nov klobuk. Manica: Najboljše in najslabše Neki baron je imel starega toda izvrstnega kuharja. Pri neki priliki se je hotel s svojim zvestim služabnikom nekoliko pošaliti, pa mu je dejal: »Grogo, danes mi moraš postaviti na mizo najboljše, kar je na svetu!« »Dobro, gospodar,« reče Grogo in gre takoj na delo. Točno opoldan sede potem baron k mizi in kuhar postavi predenj lepo obložen svinjski jezik. Baron se začudi: »Kaj, Grogo? To bi naj bilo najboljše?« »Oprostite gospodar«, pravi Grogo. »Jaz sem to vzel v prenešenem smislu. Mislim namreč na ljudi, na Človeški jezik. Koliko dobrega stori jezik poštenega in vplivnega človeka! Ena sama dobra beseda in reveži dobijo kruha in še marsikaj. Beseda sodnika na primer, lahko reši obtožencu življenje! Da, jezik, to je najboljše!« Baron se je nasmehnil: »2e vidim, da precej misliš, Grogo. Prav. Toda jutri mi za kosilo pripravi tisto, kar je po tvojem mnenju najslabše!« Grogo se pokloni in gre. Drugi dan opoldne pa postavi pred radovednega barona — spet svinjski jezik. »Oho«, zavpije baron. To je ena in ista jed. Včeraj je bila najboljša, danes je pa najslabša — kako to?« »I, tako«, pravi kuhar. »Mislil sem spet na ljudi. Kakor je jezik poštenjaka velika dobrota za marsikoga, prav tako je jezik hudobneža najhujše gorje mnogim ljudem. Zloben človek s svojim laž-njivim in strupenim jezikom odjeda svojemu bližnjemu kruh, mu krade Čast ter ga tako tira do obupa, v katerem si marsikateri nesrečnež celo vzame življenje. O, gospodar moj, če vse to premislite, ml boste pritrdili, da je jezik najslabša stvar na svetu!« Baron je pokimal, potrepljal zvestega kuharja po rami in ga imel odslej še rajši. Nehvaležna kukavica Pravijo, da je kukavica najbolj nehvaležna ptica, kajti njena mati odloži jajčeca v tujem gnezdu, kjer se mlada kukavica zvali, a za plačilo zmeče iz gnezda vse mladičke in zagospodari sama. In tako se je pripetilo stari taščici. Pa si je starka dobro zapomnila kukavičje jajčece in neko leto ga je spet našla med svojimi jajčki v gnezdu. Taščica je dobra in usmiljena ptička. Pustila je jajce, da se je zlegel mladiček in potem jela budno paziti nanj, ki je ves negoden in gol čepel med njenimi otroci. Mala kukavica je mnogo hitreje rasla kakor mlade taščice in je kmalu hotela zagospodovati v gnezdu. Tedaj je zafrfotala nad njo starka in jo s kljunom kavsnila, da ji je hitro pošlo veselje. Kukavička je pa kmalu pozabila prvi opomin dobre svoje krušne matere. Spet se je spravila nad mladičke, jih hotela spodriniti in kar pometati iz gnezda. Tudi zdaj jo je stara taščica oklju-vala, a vse ni nič pomagalo. Starka je sprevidela, da mora s kukavico kaj ukreniti, sicer še ni bila godna, vendarle jo je starka s pomočjo svojega samca spravila iz gneasda. Ker je bila usmiljena, je dala kukavico, v zapuščeno gnezdo stare veverice in ji je še vedno prinašala hrano. Mlada kukavica je bila užaljena. Sama je hotela nazaj v svoje staro gnezdo, kjer se je bila izvalila. Hotela je pometati venkaj mlade taščice in zavladati v njem. Pa so bile njene kreljuti še premalo razvite in padla je na tla. šel iskat hrano za svoje požrešne mladiče. Ko je zagledal na tleh mlado kukavico, se je razveselil, pograbil jo je s svojim močnim kljunom in odletel. Kukavica je zaslutila nesrečo. Upirala se je, a zaman, nič ji ni pomagalo. Kmalu je žalostno končala v lačnih kljunih mladih skobcev, ki so si potem zadovoljno brisali svoje kljunčke ob mehkem puhu. saj jim je slastno kukavičje meso dobro teknilo. Stara taščica je vse to gledala skrita v gostem vejevju. Hudo ji je bilo, a mladičku ni mogla pomagati, kajti če bi se bila prikazala in se zavzela za po-niglaVo kukavico, bi si jo bil požrešni skobec takoj privoščil za večerjo. Gustav Strniša Iz življenja trinoga Pijoniza n. V zSadnji številki smo obljubili, da vam povemo, kako se je nekoč tudi velikemu trinogu omehčalo srce. Nu, poslušajte! V Dijonizovi prestolnici sta namreč živela prijatelja Damon in Fitija, ki sta bila zmerom skupaj in ki sta se imela nad vse rada. Lepega dne so pa Dijonizovi vojaki prijeli Damona, češ, da se je zarotil proti kralju, in ga odvedli v ječo. Obsodili so ga kratkomalo na smrt. Damonu se je posrečilo prepro-siti Dijoniza, da je preložil izvršitev smrtne kazni za tri dni, da bi lahko prej še obiskal v oddaljenem kraju svojo sestro, za katero je moral skrbeti, ker ni imel več roditeljev. Dobil je dovoljenje, edino s pogojem, da bo med tem sedel njegov prijatelj v ječi; Dijoniz je prisegel, da da Fitija usmrtiti, ako se Damon v treh dneh ne vrne. Rad je šel Fitija za prijatelja v ječo. A tretjega dne Damona še ni bilo nazaj; Dijoniz, ki je imel o ljudeh samo slabo mnenje, je seveda mislil, da je pobegnil in izdal prijatelja. Dan se je nagibal h koncu, a Fitija je ostal miren, rekoč, da ne bo nikoli zdvomil o svojem prijatelju, če bi tudi moral umreti zanj. Približala se je izvršitev obsodbe. Odvedli so ga na mori-šče, a v zadnjem trenutku se je Damon ves zasopel preril skozi množico, objel prijatelja, se mu zahvalil in povedal, da ga je spotoma zadržala strašna nevihta. Nato je rekel, da je pripravljen umreti. Novico o Damonovi vrnitvi so takoj ponesli Dijoiiizu, in prvikrat v njegovem življenju mu je ganjenost prevzela srce. Poslal je sle, ki so privedli mladeniča v njegovo palačo, ju prisrčno sprejel, jima podaril življenje in ju poprosil, naj sme biti tretji v njuni prijateljski zvezi, ker sta edina človeka, ki sta doslej premagala njegovo veliko nezaupanje do ljudi. Konec. JUTROVČKI PIŠEJO Dragi stric Matic! Težko pričakovano knjižno nagrado sem z veseljem sprejel. Srčna hvala! Prav lepo Te pozdravlja hvaležni Radoš Barovič, uč. III. razr. v Trbovljah II. Podlasica. Podlasica zagleda mrtvega ptička na tleh. Hitro zleze iz svojega brloga in ga požre. Branko Arko, uč. I. razr. drž. real. gimn, v Št. Vidu št. 101. Dobri čuvaj. Pastir pase ovce na pašniku. Pes čuvaj mu zvesto pomaga. Zdajci se pa približa mirni čredi krvoločni volk. Pes čuvaj ga takoj zapazi in ga nažene s praznim žrelom domov. Zaradi tega poginejo volku lačni mladiči. Vida Doiinar, uč. I. razr. real. gimn. v Celju. Zgodba o zajcu. Zajček se odpravi v zeljnik po zelje. Lovec pa zapazi in ustreli — zajček mrtev obleži! Peter Bahovec, uč. III. razr. na Ledini v Ljubljani. Vsakdanja povest. Nekoč je živel človek, ki je umrl baš na dan svoje smrti. Nato so prišli pogrebci in ga pokopali. Ciril Gabrenja, uč. IV. razr. osn. šole na Rakeku. Nekaj nenavadnega. Videla sem nekoč, kako so zajčki poljubljali kužka! Kristina Potočnik, uč. I. razr. mešč. šole v škof ji Loki, spodnji trg 32. Dragi stric Matic! Pred božičnimi prazniki sem šel v gozd po božično drevesce in po mah. Zdajci sem zagledala pred seboj leseno kočo čarovnice. Lahko si misliš, kaka groza me je obšla. Pustila sem vse skupaj in kar moči hitro zbežala proti domu. Tudi ti bi se bil gotovo ustrašil! Če prideš kedaj na Vič, Te popeljem tja, ako hočeš! Lepo Te pozdravlja Fanei Nered, Rožna dolina c. IX. št. 3 p. Vič pri Ljubljani. Draga Fanči! Srčno se Ti zahvaljujem, da si mi povedala, kje živi čarovnica. Zdaj gotovo ne pojdem nikoli več na Vič, zakaj tudi jaz se je strašno bojim! Lepo Te pozdravlja stric Matic. Bundek in Antica. Pred mnogimi leti je imel moj stric psička Bundka in mu-cico Antico. Kužek in mucka sta se imela srčni. rada; skupaj sta jedla iz iste sklede, skupaj spala na isti posteljici in sl skupaj igrala. Bundek je pomagal Antici loviti miši, s čimer sta se mojemu stricu še posebno prikupila. Ko je prišel njijr konec, ju je pokopal na svojem vrtu in jima zasadil na grob spominčico in mačehe. Nada Krašovec, uč. IV. razr. št. Vid pri Stični. Volk in lisica. Na zimski poljani se srečata volk in lisica. Volk zabrunda: »Joj, prejo j, kako lačen sem!« Lisica pa zagodrnja: »Bo že bolje, ko Te bo lovec ustrelil!« Tisti mah odjekne pok in lisica se zgrudi mrtva. Volk je pa ujel zajca in ga pohrustal. Joško Divjak, dijak real. gimn. I. c. v Mariboru. Lisica. Lisica je imela mladiča. Nekoč je šla po gozdu iskat hrane. Tedaj jo zasači lovec in jo ustreli. Tako je mladiček nenadoma izgubil mater. Alfonz Brzic, diiak L real. gimn. v Celju. Kjer se prepirata dva — tretji dobiček ima! Dva risa sp treata za kos mesa. Mimo pride tretji pes. »Hej, prijatelja, jaz vama razdelim meso«, se ponudi novodošli in razpolovi meso. »Ta kos je večji«, si misli in malo odgrizne. »Zdaj je pa tisti kos večji« — nu, pa še tam odgrizne. Tako je pojedel ves kos mesa! Marica in Betka Koželj v Tržiču, Glavni trg. Požrešnost. Nekoč se srečata dve sestri lisici. Ker sta bili obe lačni, sta šli skupaj za plenom po gozdu. Naposled sta se splazili na dvorišče neke hiše, kjer je stal kurnik. Toda pes, ki je spal na dvorišču, ju je videl in nagnal. Ker nista našle hrane, sta druga drugo požrle. Irena Doiinar, uč. III. razr. v Petrovčah pri Celju. Metuljčka. Na travniku se srečata dva metuljčka. Eden je bil bel, a drugi pisan. Pisani metuljček zaničuje belega, češ, saj nimaš vrhnjega oblačilca. Ti ni- nI za v nikako družbo, ker letaS v sami srajčki. Poglej mene, kako lepo obleko imam jaz. Ko to izreče pisani metuljček, priteče deček z metuljčnico ter ga ujame, belega pa pusti na svobodi. Kdor visoko leta, nizko pade. Matko Kosec, uč. II. raz. os. š. na Polju. Ptički pozimi. V naši krmilnici na vrtu sta se na božični dan srečali senica in taščica. Lepo sta se pozdravili po svoje in zahvaljevale našemu Milošu, ki jima je natrosil drobtinic. Vidic Boiidara, I. mešč. šola v Tržiču na Gorenjskem. Jež in kača. Kača se je priplazila do ježa, ki si je iskal živeža. Ko je jež zapazil kačo, je obstal in počakal, da se mu bo kača približala. Ko je bila kača že čisto blizu, se jež premakne in vname strašen boj. Kača je začela ječa pikati, a ježu to ni nič škodovalo. Kmalu je začela kača omagovati, a jež jo je slastno pojedel. Tako si je jež privoščil mastno pečenko. Cizej Dušan, uč. II. real. gimnazije v Marenbergu. Pajek in muha. Pajek je pripovedoval muhi o lepih, starih časih in je zatrjeval prijateljstvo. Muha je sladkim besedam nasedla, približala se je pajku in se vjela v mreže. Tudi človek se večkrat ujame v mrežo sladkim besedam, a hudobnemu srcu. Zvonka Blaznik, uč. 6.a raz. osn. šole na Vodah, Trbovlje. Žaba in muha. Muha je plezala po lokvanju. Kar se ji prikaže žaba in muha ji reče: »Jeli znaš tudi ti tako plezati.« Žaba pa reče »Ham« in je zadovoljna pohrustala muho. Logar Adolf, uč. I. razr. mešč. šole v Mežici. Zakaj psi zajce sovražijo? Nekdaj so bili psi in zajci dobri prijatelji. V hudi zimi jih je zelo zeblo. Da si ogrejejo pre-mražene ude, so si zakurili velik ogenj. Psi so se hoteli greti bližje ognja, zajce pa so odrivali nazaj. To pa je zajce zelo ujezilo in so sklenili, da porinejo naj-predrznejšega psa v ogenj. In res so storili tako. Psi so to zajcem zelo zamerili in jih zaradi tega še danes hudo preganjajo. Kot znak pa imajo psi še vedno ožgane tace. Mira Jerala, uč. Lb raz. žen. drž. real. gimnazije v Zagrebu. Pikove sanje. Pife leži za pečjo in spi. Pride velika, lepa, bela muca in pravi: »Če ne boš več sovražil mojega rodu, se ti izpolni ena želja. Pik premišljuje: Dolge, ravne noge, (njegove so kratke in krive) to bi bilo lepo, mehka blazinica, klobasa, več metrov dolga. — Hm! — Zmagale so noge. In glej — že se ravnajo in rasejo, rasejo. Dolge so kakor noge sosedovega Cimbrota. »Dovolj, dovolj, kakšen pa bom?« žalostno zatuli Pik in se zbudi. »Hvala Bogu, da imam še svoje krive, kratke nogice in smem še nadalje preganjati muce.« šentjurc Mira, uč. I. razr. mešč. šole v Slovenjgradcu. Nesrečna miška. V kleti bogatega kmeta je bilo polno različnih dobrot. To je bilo dobro znano mali miški Golorep-ki, ki je te dobrote pogosto obiskovala. Kmet je kmalu opazil, kakšnega gosta ima v kleti. Brž je nastavil past. Golo-repka je seveda izvohala dišečo slanino, toda ojoj! Past se je sprožila in neprevidni Golorepki je odbila zadnja ura. Janša Silva, uč. H. raz. mešč. šole na Jesenicah. Stiska tete Lije. Lakota je nastala med zvermi. Teta Lija je morala skrbeti za troje mladih, zato je bila v hudi stiski. Nekoč gre proti vasi, misleč da ugrabi kokoš. Za debelo smreko je čakal lovec na tatu, ki vsako noč davi kokoši. Puška poči, ona pade in obleži za vedno. Lovec vzanje kožo in odide. Liš-ček, Rjavček in Zvitorepček pa so jo zaman čakali in končno so revčki od gladu poginili. Šlajpah Marija, uč. I.a raz. II. drž. real. gimnazije v Ljubljani. Listnica uredništva Uganke iz zadnje številke »Mladega Jutra «so pravilno rešili: Alfonz Brzič, dijak real. gimn. v Celju; Joško Divjak, dijak real. gimn. v Mariboru; Kristina Potočnikova, uč. mešč. šole v Škofji Loki; Marko Sajovic, uč. osn. šole na Pra-gerskem; Mihec Vrhovec, uč. osn. šole v Križevcih; Milena Rajner, uč. mešč. šole v Kranju; Zdenka Meliharjeva, uč osn. šole v Velenju; Ivan Likar, dijak gimn. v Ljubljani in Majda Pretnerjeva, uč. osn. šole na Jesenicah. Kovačič Julij, dijak I. raz. H. drž. real. gimn. v Ljubljani, pravilno rešil samo rebus in dopolnilnico. Smerkolj Silva, učenka H. raz. H. drž. gimn. v Ljubljani. Joško Ambrožič, uč. IV. raz. na Ledini v Ljubljani. Matko Kosec, uč. II. raz. osn. šole rna Polju. te Križanka »Rogač« Vodoravno: 1. čevljarsko orodje; 5. hrošč; 6. kuhinjska posoda. Navpično: 1. nedoločena skupina; 2. del goveje vprege; 3. industrijska rastlina; 4. sorodnik. Orožnik, ki vestno opravi svojo službo Rešitev: L vožnja: Orožnik pelje hudodelca B na drugo stran vode in se vrne sam nazaj. II. vožnja: Orožnik pelje hudodelca A na drugo stran vode in se vrne nazaj b hudodelcem B. 1H. vožnja: Orožnik pelje hudodelca C na drugo stran vode in se vrne sam nazaj. IV. vožnja: Orožnik pelje hudodelca B v drugič na drugo stran obrežja in nadaljuje nato svojo pot dalje z vsemi tremi potepuhi z mirno vestjo, da je izpolnil strogo povelje. « rji • • * 1 * lnje vojaki v enosedežnem čolnu Rešitev 1. vožnja: Oba dečka se peljeta na drugo stran reke, eden izstopi, a drugi pelje čoln nazaj. 2. vožnja: Eden vojak se pelje na drugo stran reke, izstopi, a deček, ki je prej tam ostal, pelje čoln nazaj. 3. vožnja: Spet se peljeta oba dečka na nasprotno stran. Eden izstopi, drugi pelje čoln nazaj. 4. vožnja: Drugi vojak se prepelje na nasprotno stran, deček pa, ki je preje tam ostal, pa pelje čoln nazaj. 5. vožnja: Spet jadrata oba dečka na drugo stran reke: Eden izstopi, drugi vesla nazaj. 6. vožnja: Tretji vojak se pelje na nasprotno stran, deček pa, ki je preje ostal tam, pelje čoln nazaj. Vsi trije vojaki so na drugi strani reke, korakajo hitro dalje, a dečka sta pa zopet sama v čolnu vsa zadovoljna. Razdelitev malinovca Tri osebe, si naj med seboj razdele 21 steklenic, od katerih je sedem steklenic docela polnih, sedem steklenic do polovice napolnjenih z malinovcem in sedem steklenic praznih. Razdeliti ga je treba tako, da dobi vsaka oseba enako število steklenic in enako množino malinovca. Kako bomo delili? Povečanje ribnika Slika (a) nam kaže ribnik v kvadratu, ob katerem stoje na oglih štiri Stare smreke. ' 1 o o Lastnik želi ta ribnik povečati v dvojno velikost, vendar tako, da bo ribnik imel še zmeraj obliko kvadrata in prav tako morajo ostati tudi štiri smreke. Kako je treba izvršiti ta načrt? Rešitve Rešitev izpopolnilnice: Naprej, za« stave Slave, na boj junaška kri! Za hlagor očetnjave naj puška govori! Rešitev črkovnice: Začneš na sredi in jemlješ po eno črko naprej in eno nazaj, da dobiš: Kar si sejal to boš žel! Star napis: Beri vsako besedo na« zaj, pa dobiš: Blagor njim, ki so do-trpeli. Rešitev zemljepisne uganke Kosta« njevica, Radovljica, Apače, Novo me« sto, Jesenice. — Kranj. Rešitev križanke »Akvarij« Vodoravno: 3. posel; 6. omara; 7. danes. Navpično: 1. komar; 2. neres; 3. pod; 4. sani; 5. las. Rešitev rebusa Laž ima kratke noge.