SLAVISTIČNA REVIJA
VSEBINA
RAZPRAVE
Janez Rotar, Krleževi Glembajevi v predvojni slovenski kritiki ....	1
Jože Slabej, Mihael Zagajšek in njegova dela...........45
Helga Glušič, Novi roman v sodobni slovenski prozi.........77
OCENE - POROČILA - ZAPISKI - GRADIVO
Dušan Ludvik, Dr. Breda Požar. Anastasius Grün in Slovenci.....89
'Гото Korošec, Sinteza stilističnih raziskav v češkem jezikoslovju ...	95
Jurij Rojs, France Bevk, Sunduk s serebrom............100
Jože Toporišič, Sestavljenke in izpeljanke iz predložne/proklitične
podstave ........................105
TABLE OF CONTENTS
STUDIES
Janez Rotar, Krle/.a's the Glembaj Family in the Slovene Criticism Before
the Second World War................... 1
Jože Stabej, Mihael Zagajšek and Mis Works............43
Ilelga Glušič, The New Novel in the Contemporary Slovene Prose .... 77
REVIEWS - NOTES - REPORTS - SOURCES
Dušan Ludvik, Dr. Breda Požar, Anastasius Grün and Slovenes .... 89 Tomo Korošec, A Synthesis of Stylistic Research Works in Czech Linguistics .........................95
Jurij Rojs, France Bevk, Sunduk s serebrom............100
Jože Toporišič, Formation of Words with a Prefix/Clitic and (Eventually)
at the Same Time with a Suffix...............105
Uredniški odbor: France Beriiik, Vntroslav kulcnic, Janko Кок, Boris Paternu (glavni urednik zu literarne vede), Fran I'ctre, Jiikoli Riglcr, Joie Toporišič (glavni urednik za jezikoslovje), Franc Zadravcc
Odgovorni urednik: Jo/.e Toporiiič
Naročila sprejema in časopis odpošilja: Zaloiba Obzorja. 62 U00 Maribor. Partizunska 5. Zu zalo/bo Joie Košar.
Natisnila: Tiskarna Ljudske pravice v Ljubljani
«
Editorial Board: France Bcrnik, Valroslnv kulenič, Janko Kos, Boris 1'atcrnu (Editor in Chief for Literary Sciences), Fran Petre, Jakob Bigler, Joie Toporišič (Editor in Chief for Linguistics), Franc Zadravcc Editor: Joie Toporišič
Subscription and distribution: Zulo/bu Obzorja, 62 000 Maribor, Partizanska 5. Zu založbo Joie Košur	•
Printed by: Tiskarna Ljudske pravice, Ljubljana
UDK 886.3.09:886.2 Krleža 7 Glembajevi Janez Rotar
Pedagoška akademija, Ljubljana
KRLEŽEVI GLEMBAJEVI V PREDVOJNI SLOVENSKI KRITIKI
Krleževe drame o Glembajevih so v letih 1929 do 1934 predvajali v slovenskih gledališčih, najboljši kritiki pa so jih spremljali z idejnih, dramaturških in estetskih vidikov. V središču pozornosti je bilo troje: enostranska idejno-kritična polariteta dram, etičnost dramskega dogajanja spričo izniče-valnega notranjega in zunanjega razvoja in odsotnost dramske katarze. V sklopu teh med sabo povezanih vprašanj so kritiki zadevali ob pisateljev literarni nazor in njegov spor z dogmatično levico.
Krleža's plays about the Gleinbaj family were performed in Slovene theatres in the years 1929—1934. They were reviewed by the best Slovene critics from the ideological, dramaturgical and esthetic points of view. The critics centred their criticism upon three main aspects: the one-sided ideological critical polarization of plays, the ethical problems of inner development as resulting from annihilating inner and external development, and the lack of the dramatic catharsis. Concerning these mutually connected questions the critics discussed the writer's literary views and also his quarrel with the dogmatic left.
Podrobnejše obravnave ali sprotnega spremljanja Krleževe dramske ustvarjalnosti v slovenski predvojni kritiki vse do Glembajevih ni bilo. Da je po prejšnjem nezanimanju ravno to obdobje, ki ga hrvaška slovstvena zgodovina obravnava kot tretje obdobje njegovega dramskega ustvarjanja,1 doživljalo tako širok in izrazit odmev, je predvsem zasluga umetniške moči teh del. Upoštevanja vredne pa so tudi druge okoliščine, na primer slovenske uprizoritve v letih od 1929 do 1934 v osrednjih gledališčih (Maribor, Ljubljana) in knjižne izdaje dram na Hrvaškem, dasi odmev nanje ni bil tolikšen kot na slovenske odrske premiere. Torej gre zasluga, da imamo v primerjavi s tedanjo hrvaško ali srbsko kritiko še najcelovitejše literarnokritično gradivo o odzivnosti na to dramatiko, predvsem gledališki kritiki. Pomembno je, da so bili slovenski gledališki ocenjevalci Krleževih dram v večini uveljavljeni slovstveni kritiki in esejisti, ki so se ukvarjali tudi z gledališko kritiko. Tako ni naključje,
1 M. Matkuoič: Marginalija uz Krležino dramsko stvaranje. »Miroslav Krleža«. Zagreb. JAZU (dalje: M-K). 1963, 236 in si.
I — Sluvističiiu revija
da je večina teli kritik posvečena slovstvenim razčlembam, deloma tudi dramaturškim interpretacijam, manj pa uprizoritvam.
Vzrok take razvrstitve kritičnega zanimanja oziroma literarno in dramaturško analitičnega povezovanja je v prvi vrsti v književni, umetniški teži Krleževili dram. Ce danes te kritike in eseje razčlenjujemo, ravnamo tako iz naslednjih vzrokov: 1. Razčlemba tega slovstveno kritičnega gradiva lahko pokaže, kako je slovenska kritika umela obravnavati posamezna dela, o katerih so bila mnenja tedaj sicer močno različna. 2. Kakovost teh kritik označuje razvojno stopnjo tedanje slovenske slovstvene kritike, njeno strokovnost in zmožnost nepristranskosti, njeno sposobnost obvladovanja estetsko in idejno zahtevnih umotvorov. 3. Celovita obravnava Krleževe dramatike o Glembajevih se bo morala ozirati tudi na zadevno slovensko kritiko tega časa, na gledališke uprizoritve in na celotni sprejem. Vse to je namreč iz dveh razlogov jemati kot avtentično: zaradi tedanjega Krleževega povezovanja z Ljubljano in s slovenskimi književniki (Bratko Kreft, Juš Kozak, Fran Albreht, Ivo Brnčic, Božidar Borko)2 in pa zaradi gledaliških uprizoritev Krleževili dram, ki jih je pripravil dramatikov najbližji sodelavec in somišljenik Branko Gavella, režiser Glembajevih v ljubljanskem gledališču in pisec dveh dramaturških zapiskov ob slovenskih premierah.
I
Slovenska slovstvena kritika je precej vztrajno in tudi celovito spremljala Krležev pesniški razvoj in njegovo ustvarjalnost že od leta 1918 sèm, ko so nastali pri nas že eseji o njegovem literarnem delu. To zanimanje doseže vrh ob Knjigi pjesama leta 1931. Docela drugače je bilo s Krleževo dramsko ustvarjalnostjo. Slovenska kritika je namreč imela malo možnosti, da bi se bila posebno z njegovo prvo dramsko ustvarjalno dobo celoviteje seznanjala. Samostojno knjižno izdajo je prva doživela drama Vučjuk iz drugega dramskega obdobja (Koprivnica, 1923). Šele leta 1928 ji je sledila nova knjižnar izdaja, a to pot že drame Gospoda Glembajevi. Vse drugo, zelo pomembno za spremljanje Krleževega dramskega razvoja, je ostajalo v rokopisih in deloma v predalih gledališkega ravnatelja,3 nekaj dram drugega ustvarjalnega obdobja pa
2	Prim.: J.Kozak: Balade Petrice Kereinpuha In še nekaj utrinkov. Socialistična misel 1952/53, 595-601.
3	Prim.: M. Krležu: Gospodin Bacil. (Dokument za lustoriju jugoslavenske drame.) Plamen 1919, 67—73; prim, tudi M. Krleža: Moj obračun s njima. Zagreb 1932.
je izhajalo v hrvaških in srbskih literarnih revijah, npr. Michelangelo Buonarroti v Plamenu 1919, Galicija v Kritiki 1922, Golgota v Srbskem književnem glasniku 1922 in nato šele leta 1928 v zagrebškem Književniku.4
A maloštevilni posamezniki, najbolj privrženi dramski književnosti, posebno iz vrst levo usmerjenih piscev in gledališčnikov, so kljub vsemu spremljali tudi zgodnejši Krležev dramski razvoj. Spremljanje hrvaških in srbskih književnih listov po »ujedinjenju« nasploh ni bilo nenavadno, kar kaže tudi okoliščina, da je Bratko Kreft v oceni Golouhove Krize leta 1928 primerjalno omenil Krleževo Golgoio, objavljeno dotlej le v Srbskem književnem glasniku (1922).5 To Kreftovo omenjanje nikakor ni naključno. Že leta 1926 je v članku Repertoar prolet-odra6 mladi levičarski dramaturg priporočal za proletarske odre dva jugoslovanska dramatika, Cankarja in Krleža.7 F.Petrè se spominja: »V tistem času je bilo v teh krogih veliko govora o Krležu.«8
Drugi zelo prizadevni gledališčnik Ferdo Delak je za delavske odre prevedel Krleževo Golgoto, ki je že leta 1926 izšla tudi v samostojni knjižni izdaji v slovenščini.9 B. Teply pa piše, da je delavski oder v Mežici imel 1925 in 1926 na sporedu tudi Krleževo Golgoto.10 Ljubljanski delavski oder je sledil Kreltovim repertoarnim nasvetom glede Krleža, pač pa se F. Petrè spominja, da »je bil Miroslav Krleža preveč razglašen kot komunist, da bi uprava policije v predcenzuri dovolila igranje njegovega komada. Y Ljubljani Golgota ni mogla na oder«.11 Delavski tisk se je tudi kasneje pri nas posvečal Krleževemu delu, manj s kritikami, bolj z objavami prevodov.
Mogoče je še kak drobec, ki bi dopolnil sliko o primernem zanimanju levih piscev in gledališčnikov ter sploh slovenskih književnikov za hrvaške in srbske revije prav v zvezi s Krležem, drugačnih je v tedanji slovenski slovstveni kritiki seveda precej.
4	D. Kapetanič: Bibliografija djela Miroslava Krleže. M-K, 601—773.
5	B.Kreft: Proti vetru za vihar. Maribor 1965, 139.
0 B.Kreft: Repertoar prolet-odra. Svoboda 11, 36—37, 15.11. 1926.
7 Prim.: F.Petrè: Proletarski odri v Ljubljani in okolici. Delavski oder na Slovenskem. Uredil F. Deluk. Knjižnica MGLj. 24, 1964, 22—24.
s F. Petrè dne 16. 7. 1972 v pismu piscu razprave. Na tem mestu se prof. Petretu zahvaljujem za tehtna in ljubezniva opozorila.
* Miroslav Krleža: Golgota. Drama v petih dejanjih. Prevedel Ferdo Delak. Leposlovna knjižnica lil. zvezek. Zal. Zadružna založba. Ljubljana 1926.
10	B. Teply: Delavski odri med obema vojnama v Podravju. Delavski oder na Slovenskem. Kuj. MGLj. 24, 86.
11	Glej op. 8.
Tako ni naključje, ampak zanimiva okoliščina, da so prva razpravljanja o Krleževi dramatiki, objavljena na Slovenskem, izpod peres hrvaških piscev.
Prvo obravnavo Krleževe dramske ustvarjalnosti je v letniku 1922/23 prinesel Čas, znanstvena revija Leonove družbe. To je obsežna razprava hrvaškega katoliškega kritika dr. Ljubomira Marakooica: Ekspresionizem и Hrvatskoj, razdeljena na tri dele: I. Historijska skica, II. Doktrina i forma, III. Djela i ljudi.1* Esej ni le obsežen in sistematičen, ampak s pozitivnim osebnim odnosom do predmeta in z očitnim kritikovim opredeljevanjem obravnava celotni dotedanji Krležev dramski razvoj.13 Seznanja bralce, da je mladi avtor že v gledališki sezoni 1914/15 »predao upravi kazališta u Zagrebu šest drama«, kasneje »je bila primljena teškoin niukoin Galicija«. In spet je Marakovič tisti, ki seznani Slovence, da je bila ta drama »na samo veče premijere u decembru g. 1920. skinuta s repertoara tako da se nikako nije izvadala«. Prvič pa se je mogel Krleža dramsko uveljavljati s predstavo Golgote 3. novembra 1922.
Ko Marakovič razčlenjuje drugo obdobje dramskega ustvarjanja, ugotavlja, da so »najjača Krležina djela — a to su ujedno najbolja djela hrvatskog ekspresionizma — Hrvatska Rapsodija i Golgota«.. Meni, da je »sav njihov umjetnički efekat, sva snaga njihova elana u tome, što u njima vibrira atmosfera revolucije«. Ta literatura je po Murakovičevi sodbi »upravo analiza genija... Pojedinac i masa. Genij i profanum vulgus, Genij izmedu Boga i davla, zanos stvaralačke snage i nialoduš-nost skepse, to su glavne idejne osi u radnji ovili snažnih djela«; tako registrira bistvene prvine okoli subjekta in objekta v Krleževi literaturi. Nagiba se v razlago subjekta Krleža kot trpnega, a prav s tem dejavnega, upornega junaka teh del. To je prvi tukšen prodor v delo, ki mu bomo kasneje našli v slovenski kritiki o Glembajevih neodvisne dopolnitve in dograditve.
Ni bistveno, da danes hrvaška literarna zgodovina označuje prvo Krleževo dramsko obdobje kot simbolistično in da se »po nekim teh-
ničkim elementima često potpuno nepotrebno naziva isključivo ekspre-
*
11 Cas. Znanstvena revija Leonove družbe. XVII, 1922/23, 287—303. Kadar so citati iz nedeljeno tiskanega prispevka oz. vira. večina pa je sploh krajših časopisnih, ob posameznih navedkih, ki si neprekinjeno sledijo v razpravi, vir ni ponovljen, oziroma je ponovljen le, če bi sicer nastopila nejasnost.
13 Ilrvaška literarna zgodovina praktično ni poznala oz. upoštevala tega eseja, ki ga je Marakovič napisal za slovaške Slövenske Pohiady, kjer je objavljal od leta 1922 do 1926. Na te objave je v zadnjem času opozoril Bra-nislav Chôma v prispevku Miroslav Krleža i ekspresionizam. Ekspresionizem i hrvatska književnost. Posebno izdanje časopisa Kritika, zv. 3. Zagreb 1969, 118—124.
sionističkim«,14 Marakovič ga označuje kot ekspresionistično, z doktrino »nesmiljene negativne kritike« oziroma kasneje kot ekspresionistično umirjeno (Golgota). Taka Marakovičeva označitev vsekakor ni neugodna, ampak prav nasprotno.
Očitno je, da je Marakovič že tedaj dobro opazil razvojne značilnosti Krleževega dramskega delovanja, obravnavajoč vse drame razen Galicije, ki je bila natisnjena sicer pred Golgoto (obe leta 1922), pa zaradi prepovedi ni doživela uprizoritve. Ravno Golgoto vrednoti posebno ugodno kot dramo nove, poekspresionistične smeri. »Nova drama Krle-žina nosi na sebi svakako karakteristične oznake ekspresionizma, aH ne više one njegove osobine, koje su ponajviše priječile iznošenje dosa-dašnjib djela Krležinih /.../. Golgota je drama, koja se može izvoditi, gledati i slušati; Golgota je drama s dramatskom tehnikom, šta više sa dobrom dramatskom tehnikom, drama sa jakiin idejnim akcentima i s konsekventno provedenom ideologijom, drama sa zbiljskim karak-terima i svim onim što je bitno potrebito da jedna drama ne samo osvoji publiku, nego da bude sposobna za krepak i snažan život na pozornici.« Poleg označitve teh prvin, ki kaže, da se Marakovičeva predstava o drami in njeni zgradbi more primerjati s Krleževo uresničitvijo, pa kritik ugotavlja tudi nove Krleževe razvojne dosežke v koncepciji in označevanju oseb, še več pa v dramski tehniki, v njenih gledaliških učinkih in v dematerializaciji gledališča. S tem je Krležu uspelo, da privede »u život nekoje dobre privrede ekspresionizma«. Pomeni, da se je ob razvoju Krleževe dramatike razširjala relativna statičnost Mara-kovicevih zamisli in meril in je tako spet enkrat močna, umetniško prepričljiva in izvirna osebnost z naravo in kvalitetami svojega dela sooblikovala kritika in njegova merila.
Ob vzponu z Golgoto, z dramo, ki je »kritično ispitivanje savjesti čovječanstva«, se Marakovič tudi sprašuje, kakšna bo nadaljnja razvojna pot »ekspresionistične« književnosti sploh. Krleža se je z Golgoto »riješio svili nesnosnih ekstravagancija, ekscentričnosti i nesnosnih provoka-terskih poza ekspresionizma: a to je jedno važno mjerilo za budučnost ekspresionizma«. Še naprej pa ostaja glavno načelo ekspresionistične doktrine, pravi Marakovič, »jedna nesmiljena kritika čovječanstva, revolucionarno rušenje svili vrednota s nekim naročitim užitkom u tom poslu«. To je vprašanje središčnega pomena, ne glede na to, ali je z »ekspresionizmom« pravilno označeno vprašanje razmerja med subjektom-pisateljem in predmetom obravnave, tudi vprašanje intimnega notra-
ч M. Matkooié: Marginalija. M-K, 252.
njega razmerja v Krleževili dramah. Marakovič ga označuje in previdno obravnava kot »neki naročiti užitak«. Ob Glembajevih bodo obenj zadevali skoraj vsi slovenski kritiki, nekateri posredno, drugi naravnost. Seveda je ta posebnost utemeljena v idejnem sidrišču predglembajcvskih dram, v ciklusu o Glembajevih pa je kot »nesmiljena negativna kritika čovječanstva« prignana do vrhunca, a je tudi literarno dooblikovana.
Marakoviceva obravnava Krleževe zgodnejše dramatike je vse do leta 1929 ostala v slovenski publicistiki osamljena. Treba je omeniti, da med letom 1923. ko je v zagrebškem Savremeniku izhajal »malograclanski dogactaj u tri čina« Vučjak in je potem izšel tudi v knjigi, pa do leta 1928, ko so izšli Gospoda Glembajevi in V agoniji, Krleža ni objavljal dramskih del. Po Golgoti (1922) so uprizorili v Zagrebu še dramo Vučjak (1923), Michelangela Buonarrotija (1923) ter Adama in Evo (1923), vse v Gavellovi režiji. Pri nas pa je bil odmev na Krleževo delovanje tega časa slaboten oziroma ga z izjemo kratke ocene Hrvatske kraljevske domobranske novele v Ljubljanskem zvonu 1923, ki jo je napisal Ivan Zoreč, tako rekoč ni bilo. Tudi Krleževa lastna ustvarjalnost in objavljanje v tem času nista posebno izrazita, označujejo ju pa prozne priprave Glembajevih.
Kolikšen vpliv je imel Marakovičev esej oziroma koliko je bil pri nas širše znan, je težko soditi. Zanimanje za književne in druge revije jc bilo tedaj sicer veliko, težko pa bi v katoliški znanstveni reviji pričakovali ugodne obravnave razboritega hrvaškega dramatika in pesnika. Lahko pa je, da je prav to utegnilo pritegniti pozornost zainteresiranih bralcev.
Obsežnejšo in sprotno obravnavo pa doživlja dramsko obdobje Glembajevih. Začenja jo mariborska predstava dvodejanke V agoniji leta 1929. Ker pa je ta dramatika močno razgibala duhove, je že pred mariborsko premiero prinesel ljubljanski dnevnik Jutro daljši članek o pravkaršnji zagrebški premieri Gospode Glembajevih. Uprizorili so jo kot drugo dramo iz ciklusa, dvodejanko V agoniji so namreč že leto poprej. Avtor članka Krleža na odru15 je Kulman Mesaric, ki se je s prispevkom najbrž odzval vabilu uredništva.
Že osnovni pristop zagrebškega dopisnika je subjektiven. Trdi, da je Krleža »sedaj solidna meščanska senzacija«, ne več senzacija Plamena, ko je »izžareval revolucionarne verze«. K tej spremembi je največ pripomogla drama Gospoda Glembajevi. Iz celotnega članka udarja slabo prikrita nestrpnost. Mesariču se na videz toži po Krleževem zgodnejšem, revolucionarnem obdobju. »Revolucionarnost forme v kraljih (!), v Cri-
15 Jutro 3. III. 1929, 12.
stovalu Colonu in Rapsodiji je prešla kasneje v priznana konvencio-nalna razmerja.« Že tu se je po Mesaričevi sodbi jela krhati ideja oziroma ideologija, ki je označevala avtorjevo individualnost, tako da so Golgota, Vučjak in Michelangelo Buonarroti že odbleski ideologije. Vse tisto torej, kar je Marakovič še posebno visoko cenil z dramaturške in tudi z miselne strani, za Mesarica nima vrednosti. Tako nas ne preseneča, ko se sploh ne loteva slovstveno kompozicijskih lastnosti ne dvodejanke Y agoniji ne Gospode Glembajevih. »Po daljši pavzi je prišla lani Agonija. Tu je spisal Krleža dramo, ki brez večjih pretenzij ilustrira izvestno zagrebško družabno življenje. Krleža je v nji zatajil svojo individualnost in postal nenadoma splošno in meščansko priznan.« Kaže, da je sicer levičarsko usmerjenega Mesarica16 prav odzivnost Krleževih dram v literarni in gledališki javnosti motila, pa jo je po svoje obrnil: »Občinstvo polni neštetokrat gledališče, ko dajejo Agonijo /.../. V Agoniji se prav tako kot v Glembajevih obravnavajo nekateri problemi, ki niso ne aktualni ne literarno zanimivi, ki pa jih publika nenavadno čisla. Izpod njih kuka za zaveso nekakih namišljenih zagrebških patricijskih rodbin. Publika, kakopak, hlepi po senzacijah in se nadeja, da bo pri tem dviganju tančice z aristokratskih rodbinskih in družinskih laži doživela senzacionalne diskretnosti.«
Člankar je hote spregledal etične in idejne napone ter psihološke razsežnosti nove Krleževe dramatike. Očitno je, da Mesaric pri tem ni izhajal iz možnosti levičarskega publicista, ampak iz dojemanja slabega in neuspešnega pisca burk iz meščanskega življenja, kar je v resnici tudi bil.17 Vendar je umel svoje stališče opravičiti in aktualizirati s tem, da je očital Krležu družbeno nezaniinivost. Pridružil se je tistim, ki so avtorju Glembajevih očitali pomeščanjenje. Zagrebškim kavarniškim napadom, ki odsevajo iz Mesaričevega članka, so namreč kmalu sledila ideološka nasprotovanja z levice, že pred Mesaričeviin člankom zapisek Stanka Tomašiča Književni rad Miroslava Krleže. Marginalije иг premi jeru Gospode Glembajevih,18 kasneje pa še posebno zaostreni članek istega avtorja Glembajevština i klanfarština.">
Mesaric pa, ki se je tudi sam prejšnje leto poskusil v levi publicistiki z načelnim člankom Klasna svijest kod umjetnika,20 je o družbenoidejni
10 Takega ga pozna tudi T. Debeljak v članku Iz sodobnega srbsko-hrvat-skega književnega življenja: »Ob teh skrajnih levičarjih bi tudi lahko imenoval K. Mesaričev Vidik.« DS 1933, 322.
" Prim.: M. Matkovič: Marginalija. M-K, 275; M. Sicel: Pregled novijc hrvatske književnosti. Zagreb 1966, 223.
18 Socijalna misao 1. III. 1929, 31—34.
>» Prav tam, 1. XII. 1929, 143—146.
20 Kritiku IV, 2. VI. 1928, 42—44.
strani Glembajevih sedaj nekako obregljivo očital Krležu: »Zdi se, da častilci Krleže pred desetimi leti ne bodo preveč navdušeni za njegovo sedanjo slavo. Njegova afirmacija v naturalističnem gledališču, v času velikih socialnih problemov, ki tudi od gledališča zahtevajo predvsem idej, ni izpolnila vseh obetov.« Tako seveda ni presenetljivo, ko Mesaric končuje svoje poročilo s sodbo, da so Glembajevi »zabloda zbog lahko umljive človeške slabosti: koncesija občinstvu ...«
Raven Mesaričeve obravnave se z Marakovicevo zares ne da primerjati, saj gre domala za pamflet. Y natančni razčlembi Krleževega dramskega ustvarjanja do leta 1922 se Marakovič sploh ni oziral na vse tisto, kar se je okoli Krleža že tedaj dogajalo, oziroma če se je, se je njemu v prid, saj mu je priznaval genialnost in talent. Tega neliterarnega okoli pisca Golgote se je nato kmalu nabralo za celo knjigo, ki je dobila značilni naslov Moj obračun s njima (1932) in v kateri je Krleža objavil ostre polemične obračune s S. Tomašičem, R. M aixnerjem in drugimi kritiki, pa tudi z Mesaričem. Mesaričev zapisek v Jutru pa je bilo treba spoznati zato, ker se v njem zrcali zagrebški sprejem Krleževe dramatike in ker njegovo pisanje v Jutru kasneje deloma odseva v začetnem slovenskem sprejemanju Glembajevih. Končno pa Mesaričev način pisanja na svojevrsten način pojasnjuje vzroke izbruhov Krleževega temperamenta prav z Glembajevimi. Ravno člankar v Slovenskem narodu s podpisom Solicitor publikus leto kasneje ob ljubljanski premieri Glembajevih meni, da je Krleža s temi dramami hotel razkrinkati »navidezno tako močnega nasprotnika. Ta sicer vsega priznanja vredna Krležina aktivnost in iskrenost vendarle kaže, da so njegovi živci spričo miljeja, v katerem Krleža stalno živi, močno trpeli«.21
Kaiman Mesaric je to leto v Jutru še poročal o zagrebškem gledališkem življenju, npr. s člankom Začetek gledališke sezone o Zagrebu.22 Oktobra pa ga je zamenjal M. Foerster, ki je hitro dobrohotno obvestil Jutrove bralce o novih velikih uspehih Gospode Glembajevih: »Igralci so tu že uprav sijajno vigrani in tako posrečeno izbrani, da je res veselje slediti tej nad tri ure trajajoči drami s ponekod zelo dolgim dialogom. Dokaz za uspeh tega dela je 15. repriza.«23 '
Dober mesec pozneje je v Jutru obravnaval Krleževo »zablodo« članek Miroslav Krleža in marksistični književniki,24 ki je z meščanskega idejnega stališča, a dokaj trezno prikazoval idejno pot hrvaškega dra-
11 Solicitor publikus: »Glembajevščina«. SN 18.111.1931.
22 Jutro 28. IX. 1929.
" M. F.: Zagrebško pismo. Jutro 31. X. 1929.
24 Jutro 3. XII. 1929.
matika. Podlistkar pravi, da Krleža ni opravičeval nad marksistično usmerjene skupine hrvaških književnikov samo s svojimi leposlovnimi spisi, marveč tudi s publicističnimi, npr. Izlet и Rusiju, zlasti pa kot urednik »kulturnobojnih revij Plamen in Književna republika«. Drama V agoniji sedaj kaže, da se je Krleža preusmeril, še bolj pa to potrjujejo »spisi o Glembajevih«. Pisec nato poroča, da so ga »marksistični tovariši nekaj časa molče gledali po strani in samo kdaj pa kdaj jokavo obžalovali, da izrablja svoj talent za ,buržoazno literaturo', namesto da postane jugoslovanski Maksim Gorki ali Upton Sinclair.« Omenja tudi Toina-šičev napad s člankom Glembajevština i klanfarština, češ da izpoveduje razočaranje med bojevniki za »proletarsko kulturo«, ker jih je Krleža zapustil.
To poročanje je slovenske bralce sproti obveščalo o razmerah okoli Krleža. Pomembno pa je tudi zadelj tega, ker v njem prvič srečamo nekoliko natančneje opisano vsebino spora v zvezi s Krležem. Posebno naglaša, da »marksisti tedaj ponovno potrjujejo svojo že znano zahtevo, da umetnik ne izživljaj prosto po svoji notranji volji svojih tvornih sil, marveč bodi predvsem propagator, ki mu je političnosocialni program marksizma to, kar je bilo v srednjem veku sv. pismo.«
Dasi je to močno poenostavljena resnica v zvezi s Krleževim ustvarjanjem in posebno z Glembajevimi, nihče tedaj na Hrvaškem ni subjektivno niti objektivno zmogel pravilneje pristopiti k njej in jo nepristransko razbistriti. Meščanska stran je večinoma z zadovoljstvom spremljala razvoj; ne zato, ker bi ga bila razumela, marveč zato, ker »je vsekakor ta spor za Krležo prav zanimiv«, kakor trdi Jutrov dopisnik. Le v manjši meri se je ogradila zavoljo tega, ker je njen nazor o literaturi in idcjnosti vendarle bil na takšni stopnji, po Matošu, Nehajeou in drugih modernistih, da je načela tega spora s svojimi boljšimi predstavniki preprosto preraščala z idejnim liberalizmom, kar se deloma kaže tudi v Marakovičevi obravnavi. Levičarji pa so bili togo nepopustljivi in si niso omogočili objektivnega in poglobljenega pristopa, marveč so Krleža strastno napadali in naglo anatemizirali.25
Trditve o Krleževi evoluciji, ali po Marakovičevih besedah umirjenju, so bile toliko pravilne, kolikor pri tem niso povezovale kakršnegakoli pisateljevega idejnega odstopanja. Krleža v obdobju Plamena res skoraj ni mogoče drugače označiti kot »agresivno-borbenega«, medtem ko je obdobje Književne republike že njegova »prodorno-analitična faza«, kakor sintetično posrečeno označuje razvoj S. Lasic. In če bi se bil ta
" Prim.: S. basic: Sukob na književnoj Ijevici 1928—1953. Zagreb 1970, 92—98.
razvoj nadaljeval v smeri »socialne literature«, se Krleža prav tako ne bi bil izognil spopadu, kakor predvideva Lasic.26 In sicer spopadu z »me-galomanskimi mediokriteti«, ki se imajo za preroke revolucije, oziroma s povprečnostjo socialne književnosti (kakor sta se Krleževa slovenska somišljenika Bratko Kreft in Ivo Brnčič27). To v našem primeru potrjuje že Mesaričev odnos, mimo njega pa najprej Tomašicev in vrste drugih, kot ugotavlja Lasič.28 Krleža pa je ostal predvsem zvest svojemu talentu in svoji vesti, svoji individualni oblikovalni moči in izpovedni nuji, kar vse ga je vodilo stran od poenostavljanj »proletarske književnosti« po zamislih njenih tedanjih ideologov, stran od socialnoidejnega pragmatizma.
Pozorni književni javnosti na Slovenskem je bila problematika v zvezi s Krlcževim razvojem in Glembajevimi torej prikazana dokaj poenostavljeno in bolj nedoločno kot odklonilno. Ob mariborski uprizoritvi dvodejanke V agoniji 20. marca 1929 še ni bistveno novega v slovenskem pisanju o Krležu. Po pričevanju Juša Kozaka je z dvodejanko V agoniji v naslednji sezoni gostovala v Ljubljani zagrebška drama,2" ob čemer pa ni obravnav. Povsem drugače pa je v naslednjih letih, ko so v Ljubljani najprej uprizorili Gospodo Glembajeoe (premiera 26. II. 1931 s 30 ponovitvami in nato z obnovitvijo, povezano z gostovanjem Save Seoer-jeve 19. V. 1934), leto kasneje Ledo (27. IV. 1932 s sedmimi predstavami) in končno tretje leto V agoniji (16. IX. 1933 z devetimi predstavami). Mariborsko gledališče pa je Gospodo Glembajeoe uprizorilo 1. X. 1933 in jih ponovilo petkrat.30
Če je kdo od zgodnejših slovenskih ocenjevalcev Krleževe dramatike o Glembajevih vendarle bil pod vplivom zagrebškega razpoloženja do Krleža oziroma Jutrovega podlistkarja, potem to vsaj deloma velja za pisca predpremierskega članka o dvodejanki Y agoniji. Nepodpisani avtor članka Agonija na našem odru31 se je delno oprl na Mesaričev članek, vsaj kar zadeva poročanje o zagrebškem sprejemu. Trdil je, da je ob krstni predstavi delo »močno razburilo ,agramersko' javnost«. Očitnejši
pa je vpliv v sodbi, da je Krleža napisal to delo »kot .ukročen tiran', ki
<
20 Prav tam, 54.
27 Prim.: F.Zadraoec: Realistična estetika po ekspresionizmu v Sloveniji. SR XX, 1972. 276—278.
2e S. Lasič: Sukob, 35.
se »Obiskovalci drame se gotovo še spominjajo »Agonije«, s katero je pred letom gostovala pri nas hrvatska drama.« J. K.: Miroslav Krleža: Glembajevi. Jutro 24. II. 1931.
:w Prim.: Repertoar slovenskih gledališč 1867—1967. Ljubljana 1967, iztočnice: 1197, 1222, 1248: 3669, 3750. 3795.
» Mariborski Večernik Jutra 20. III. 1929.
je opustil svojo neizprosno kritiko kulturnih in socialnih razmer dobe in domovine ter se sam upokojil za umirjenega kronista polpreteklosti, ki ji sedaj v umetniškem ogledalu kaže vso njeno zlaganost in nestvarnost«. Y nadaljnjem pa se kaže, da mariborski poročevalec vendarle izhaja tudi iz besedila drame. Pri omenjanju nazorskega in literarnega obzorja sodi, da se dramatik oblikuje iz »Rusom blizke ideologije, ki ima mnogo smisla za ,societas' v najširšem pomenu«, da pri Rusih bistri »svoj psihološko podčrtani realizem«. Nadalje meni, da črpa smisel za temne strani človeške duše in za samomrcvarjenje »golega« človeka prav tako od tam, ne da bi bil pri tem omenil Dostojevskega. Kjer se Večernikov pisec ne ozira na tuja mnenja, se torej približuje bistvenim idejnim in vsebinskim razsežnostim drame, posebno še s sklepno mislijo, da je »težišče psihološkega kontrapunktiranja pekla in neba pri Krleži pomaknjeno čisto na negativno stran in ni pravzaprav polarnega značaja, ker mu ncdostaja strastnosti ogorčenja in strastnosti vere«.
Središčnega pomena sta torej ugotovitvi o psihološko poglobljenem realizmu in samomrcvarjenju ,golega' človeka. Y bistvu opaža Večernikov kritik tisto, kar bodo kasnejši ocenjevalci označevali kot popolno izničenje in samoizničevanje, medtem ko bodo ugotovitev o »kontra-punktiranju pekla in neba« oziroma o pomaknjenosti čisto na negativno stran označili kot enostransko polariteto. To so temeljne misli, ki jih bomo večinoma v povezavi z idejnostjo in deloma z vprašanjem kompozicijskega ravnovesja dram o Glembajevih ponovno in ponovno srečevali v tedanji slovenski kritiki.
Obravnava Večernikovega pisca zadeva torej bistvene strani drame, preseneča pa s sklepno mislijo, da Krležu »nedostaja strastnosti ogorčenja in strastnosti vere«. Vsaj glede prvega pomisleka moremo domnevati — kolikor se ne nanaša na vprašanje katarze —, da se je piscu utegnil poroditi ob gledanju drame npr. na generalki. Ocena predstave, ki jo je nato napisal Makso Šnuderl — misliti je mogoče, da je isti avtor obravnavani Večernikov poročevalec —, sicer ne prinaša nič bistveno novega mimo ugotovitve, da je drama zgrajena na zagrebški miljejski specifiki. Tu pa po kritikovi sodbi tiči vzrok za neuspeh dvodejanke na mariborskem odru. »V Agoniji je milje Zagreb. Vzemite mu žargon in igrajte ga — čeprav dobro in v isti režiji — v Mariboru, pa imate tabulo raso. Milje je ves kolorit igre. Laura je resnična, Lenbach pa umre od problematike, neutemeljenosti in neprepričevalnosti svoje narave/.../. Drama ni zavzela publike, ker je stvar prelokalna in prešibka.«32
3S M. Šnuderl: Mariborska drama. LZ 1929, 319—320.
Šnuderlove ugotovitve skoraj vsiljujejo domnevo, da mariborska predstavitev dvodejanke v Vidmarjevem prevodu in v režiji Rada Pre-garca ni bila primerna. Ni bila kos vsestranski zahtevnosti dela z zgolj tremi liki, tremi igralci. Najbrž je tudi zadelj zahtevnosti doživela le tri predstave. Prav zanimivo je tudi, da »žargon« ravno v tedanjem jezikovno specifičnem mariborskem okolju ni uspel. Mogoče že jezikovna priredba drame ni bila primerna oziroma ni dovolj upoštevala okusa mariborskega narodno usmerjenega gledalstva, kakor ga je nato upošteval prevajalec Gospode Glembajevih, če smemo sklepati po kritikovi ugotovitvi.33 Interpretacija Krleževih dram na odru je vedno bila posebej zahtevna dramaturško-režijska in igralska naloga in takratni sprejem ciklusa o Glembajevih je v veliki meri bil odvisen od odrske uspešnosti.
Kakor organizirana priprava za sprejem Glembajevih v Ljubljani sta dva v Jutru objavljena članka o Krležu. Med sabo se dopolnjujeta tako vsebinsko kot po osnovnem pristopu. Napisala sta ju Božidar Borko in J. K. Bralec dobi vtis, kot da sta pisca želela preprečiti nejasen sprejem, kakršen je bil mariborski, in sta zato vsak v svojem članku skušala opozoriti na bistvene značilnosti Krleževe slovstvene dejavnosti, posebej še dramatike.
Borko v podlistku Miroslav Krleža34 prikazuje celotni dotedanji Krlc-žev literarni razvoj. Ustavlja se pri zgodnjih dramah, v katerih je dramatik »pokazal ne samo svojo lastno živčnost, ki drugače nego pri predhodnikih dojema svet in reagira na življenje, marveč tudi vse negativne in pozitivne strani prihajajočega človeka bodočnosti«. Borkova razčlemba prinaša v slovenske obravnave to novo misel, da se je Krleža »z neko predestinirano upornostjo lotil razčlenjevanja obeh perifernih delov našega časa: končnega roba starega sveta in začetka nove dobe, ki nastaja pod razvalinami včerajšnjih vrednot«. In priznati Krleža, pravi Borko, pomeni, priznati »odraz nastajajoče bodočnosti v sedanjem času«. Kritik je s temi besedami sicer precej akademsko, a po bistvu pravilno označil Krležev literarni nazor. Lotil se je tudi vidikov njegove literarne estetike: »Treba se je .ponižati* k elementarnejšim silam, kakor sta npr. razum in lepotno občutje; uživeti'se je v vse sodobne negacije, prebresti vse strasti, prehoditi tesne poti ob vseh človeških prepadih in v demonskem viharju nagonov, sredi teme neizvestnega in tajnega, iskati, kjer nastajajo nove forme človeštva.«
" »Igro je spretno prevedel Fr. Albrecht in omilil marsikatero prekrepko podobo, ki bi našega človeka motila.« A. Ocoirk: Uprizoritev drame Miroslava Krleže Gospoda Glembajevi. LZ 1932, 439.
34 Jutro 21. II. 1931.
Ta oznaka Krleževe povezave idejnosti z izpovednim medijem, z vsebinskim posredništvom, ki jo je Borko vešče izoblikoval, postane središčno vprašanje večine slovenskih kritičnih razčlenjevalcev Krleževe dramatike o Glembajevih. Dopolnjuje se z vprašanjem razmerja in sorazmerja med rušenjem, izničevanjem in pa gradnjo življenjske vizije, potešitve, izhoda. Nekateri, med njimi Borko kot prvi, so se zadovoljili z mehanicistično dobljeno ugotovitvijo, da pomeni rušenje pričetek novega, drugi pa so hoteli večjega ravnotežja med zlim in dobrim, kar napoveduje že kritika Večernikovega pisca.
Y Borkovem pristopu je že očitno, da je odvečno soočanje Krleževe idejnosti z levičarskim ali meščanskim odnosom do nje in do pisatelja. Trditve o Krleževem idejnem umiku Borko zavrača posredno, z razčlembo pisateljevega dotedanjega razvoja, z njegovimi družbenimi analizami, »ki so nasproti preteklosti negativne«. Njihov kritik kljub vsemu »upa v bodočnost te .balkanske province', toda vidi se mu samo kos nove usode človeštva«. Ob dogmatičnih prepirih pa je Borko bolj odločen in trdi, da taka razprava ni smiselna ob življenjsko tako živi literaturi: »Ali je marksistična ali ne, pravoverno inarksitična ali heretična, plamen vere ali zgolj gesta pretnje in poza v malomeščanski sredini, s tem naj se pravdajo in lasajo pismouki.« Tako je Borko, čeravno zunaj očitnih ideoloških opredelitev, pri nas prvi zagovornik Krleževe idejne in estetske smeri. V ozadju njegove misli je jasno zasidrano cankarjansko slovstveno in estetsko izročilo, ki bo imelo tudi v vsem kasnejšem oblikovanju kritičnih misli do tega idejnega spora in do Krleževe umetnosti še prav posebno pomembno vlogo.
Napak bi bilo misliti, da je Borko kljub dobri razgledanosti po tedanjem hrvaškem slovstvenem dogajanju ali pa prav zaradi nje obšel vsebinski razvoj Krleževega levičarstva. Nasprotno, po njegovi sodbi so Hrvatski bog Mars, Tri kaoalira, Vražji otok, Veliki meštar soiju hulja, pa drame Michelangelo Buonarroti, Galicija, Golgota, Vučjak, knjiga Izlet и Rusiju in kritični spisi vseskozi dosledna »pričevanja skrajno levičarske inklinacije M. Krleže, pričevanja njegove titanske borbe z vsem, kar ga je obdujalo, njegovega nietzschejanskega patosa v socialistični terminologiji«.
Nasproti prevladujočemu mnenju, razširjenem po hrvaškem dnevnem tisku in po revijah,35 da se je Krleža idejno umaknil kot pesimist in defetist, Borko torej postavlja samostojno sodbo in razlago: »S Krležo se je pojavila polarizacija literature, tako po snovi kot po obliki /.../.
" Prim.: S.Lasié: Sukob, 296—298.
Krleža je postal prevodnik vsega, kar je bilo na Hrvaškem negativnega, upornega, zagrenelega in bolestnega, v neko svetlejšo, na široko podlago postavljeno bodočnost; v njem se ta negativizem sprošča, pomirja in sublimira v očiščujoča umetniška doživetja.« Misel o »očiščujočih umetniških doživetjih«, ki so vsekakor postulat le prave umetnosti, je novo napotilo k iskanju odgovorov pri Krležu tam, kjer je umetnik namesto tradicionalne polarizacije prenesel umetniško oblikovanje zgolj na eno stran polaritete, »na pekel«, na proces izničevanja. Torej je to drugačna razlaga, kot jo srečujemo že dotlej, a tudi kasneje pri večini kritikov. Borkova razlaga opozarja, kako relativen je Krležev pesimizem, kje so njegove korenine in predvsem kje je njegov subtilni smisel. Tu je tudi že nakazan odgovor na vprašanje, zakaj pri Krležu ni pragmatičnih odgovorov niti očitnejših nakazovanj izhoda, kakršnega so tedaj pogosto zahtevali nekateri razpravljalci o socialni književnosti.30
Iz središčne misli o očiščujočih umetniških doživetjih preide Borko na novo kočljivo vprašanje tedanjega pisanja o Krležu, predvsem hrvaškega, na vprašanje globljih vzrokov za očitke v zvezi z »umikom« in »pomeščanjenjem«. Borko ta razvoj razumeva s celotnim dotedanjim Krleževim delovanjem in sklepa: »V delu Miroslava Krleže je nekako z Agonijo nastopil čas, ko kaže nihalo njegovega nemira neko središč-nost. Čas zgoščevanja in ustalitve.« Slednje, čas zgoščevanja in ustalitve, ta Borkova misel se je žal razmeroma kasno splošno potrdila. Saj je »doba ostrega spora za Krležo, ki še ni zaključena«, kakor pravi Borko, vsaj za neslovenske literarne publiciste trajala dalj kot polno desetletje.37 Ob začetku tega spora Borko v obravnavanem članku ugotavlja, da je »Krleža vzlic tolikim resničnim in podtaknjenim negativnostim svojega dela, svojega značaja, temperamenta ime, ki brez njega ni sodobne jugoslovanske književnosti«. Tej ugotovitvi, ki so jo ob Glembajevih vsi slovenski kritiki s prepričanjem izpovedovali, ne glede na to, kakšni literarni ali nazorski smeri so pripadali, je Borko dodal še tile zanimivi misli: prvo, da je Krležev razvoj naraven in organičen, »zato ne more biti govora o kakšnem presedlanju«, in drugo, ki zadeva vprašanje književnosti in tendence: »Krleža ni unificiran, za šolsko rabo preparirana osebnost. Krleža živi. A to je lastnost, ki je nimajo vsi živeči umetniki.«
Te bistvene in večinoma izvirne Borkove ugotovitve se torej nanašajo na idejno in estetsko naravo Krlcževe umetnosti in njegovega pisateljskega nazora. Temelje na večkrat izrečenih in' na različne načine ponov-
30 Prim.: F.Zadraoec: Realistična estetika, 275—276.
37 S. Lasič: Sukob, 179 in si.
ljenili Krleževih besedah, ki označujejo njegov odnos do tendence in ki jih je pisatelj oblikoval tudi publicistično že dokaj zgodaj, že pred Glembajevimi, kasneje pa še prodorneje, npr. ob nastopu Pečata: »Dija-lektička kritika treba da je treči korijen iz raznovrsnih bezglavosti i zbr-ka u lijevim kao i u desnim ideologijama, a dijalektička estetika umire onoga trena, kada je proglasila estetsku dogmu Tendencije Idealom, jer mjesto emocije i srca uzdiže najodvratnije frazerstvo do višine kardinal-skog uzora.«38
Gotovo so Borkove misli izhodiščnega pomena za tedanje razlaganje Krleževega dela pri nas. Zanje je ne nazadnje značilno to, da so vseskozi književne narave in da pisec ni nikoli zdrsnil na raven deklarativnosti dnevnopolitičnih gesel ali strankarskih strasti in potreb. Borko je nedvomno prav zaradi tega tudi imel določen vpliv na nadaljnje slovensko kritično pisanje o Krležu. Pri tem je seveda soodločala stvarnost njegove kritične obravnave, dobro poznavanje celotnega dotedanjega dramatikovega razvoja, pa tudi to, da je pristranski in ideološko začeti spor spremljal objektivno odmaknjen, a zavzet za umetnika. Predvsem s tem stališčem je Borko pomagal oblikovati raven in smer slovenskega literarno-kritičnega zanimanja za Krleževo dramatiko, a tudi za dela, ki so ji sledila in ki so bila odločilnega pomena z vidika tedanjega »spora za Krležo«. Najbrž je prav tu deloma iskati vzroke, da so bile vse naslednje slovenske obravnave vseskozi stvarne in da nikoli v pisanju, če je bilo tudi nasprotno, ni bilo zaslediti podobnega prizvoka privoščljivosti levici za njene notranje spopade, kakršno je moč zaslediti v Jutrovem članku Miroslav Krleža in marksistični književniki.
Tri dni za Borkovim podlistkom in dva dni pred ljubljansko premiero Gospode Glembajevih je bil v Jutru objavljen tudi članek Miroslav Krleža: Glembajevi39 s podpisom J. K. in z Gavellovo sliko, medtem ko je Borkov podlistek spremljala Krleževa slika. Na Borkov podlistek J. K. uvodoma opozarja, ko napoveduje ljubljansko premiero Glembajevih. Kdo je bil J. K.? Skoraj gotovo Juš Kozak, ki se je tedaj osebno spoznal s Krležem.40 Vsebina in osnovni pristop h Glembajevim ter omenjanje zagrebškega gostovanja z Agonijo se ponove trideset let kasneje v že navedenih Kozakovih spominih na Krleža; vse to kaže na Kozakovo
3B M. Krleža: Svrlia Pečata i o njojzi besjeda. Pečat 1, 1939, 124.
;№ Jutro 24. II. 1931.
40 Članek v Kozakovi bibliografiji (Letopis SAZU 1961. Ljubljana 1962, 55—62) sicer ni naveden, a li. Borko je v pogovoru s piscem razprave dne 28. XII. 1971 prav tako sodil, da je članek lahko le Kozakov; v ta čas pada začetek osebnih stikov med njim in Krležem. Prim.: J.Kozak: Balade... Socialistična misel 1952/53, 595.
avtorstvo. Na istih miselnih osnovah je pisano tudi kasnejše Kozakovo razmišljanje o umetnosti Miroslava Krleža.41
Ta predpremierski članek ima tri središčne sestavine: ugotavlja nesmiselnost spora ob Krležu, opozarja na Krleževo predanost umetnosti in življenju ter omenja bistvene lastnosti drame po njeni izrazni in vsebinski strani.
Y zvezi s sporom, ko »v hrvatskih dnevnikih in revijah napadajo nekateri ogorčeno Krležo /.../, češ da se je izneveril sebi in se posvetil oblikovanju propadajočega meščanstva«, meni pisec, da ti napadi in nasveti »izpričujejo, kako slabo razumevajo sodobniki umetnika«. Ze v tej misli, nanašajoči se na bistveno vprašanje umetnikovega razmerja do družbe, se kaže kasnejši Juš Kozak, razmišljevalec o Krleževem delu; prav tako pa tudi v pomisleku, »da ga bodo dogmatično usmerjeni novo-dobniki še dalje napadali ter mu nikakor ne bodo odpustili gleinbajev-skih dram«. Tako prav v tem članku prvič srečamo izraz, ki označuje nasprotnike Krleževe življenjsko naravnane umetnosti kot dogmatike. Na bistveno vprašanje, na vprašanje umetnikovega razmerja do ustvarjanja, odgovarja avtor predpremierskega članka bistveno podobno Borku: »Vsi ti pristaši, sovražniki, pa pozabljajo, da je bil in bo Krleža umetnik, čigar delo raste iz žive notranjosti in se ne more pokoravati nobeni utilitaristični dogmi.«
Tako imamo končno jasno in neposredno označen spor: na eni strani dogmatiki, ki hočejo socialnoidejne pragmatičnosti v delu, na drugi Krleža, ki tega ni mogel in ni hotel storiti v Glembajevih, dasi pripada socialni književnosti. J. K. se torej ni trudil tako kot tedaj edini zagrebški Krležev zagovornik. Vaso Bogdanov, ki si je ob Knjigi pjesamu temeljito prizadeval, da bi dokazal, kako je celotni Krležev proces ustvarjanja »zajedno sa ona svoja dva glavna elementa (pasivističko-nihilistički i aktivistički) izazvan socijalnom stvarnošcu našom« oziroma da je »svaka pojedina umjetnička emocija socijalnog podrijetla«,42 da bi tako pri dogmatikih ovrgel neosnovane obtožbe. Nasprotno, J. K. je pokazal na resnični nesporazum in na Krleža umetnika vitalista, ki »se nikoli ni izneveril človeku«.	,
Sele ob tretji slovenski premieri Krleževe drame, ob Agoniji, je tudi B. Gavellu v dramaturškem zapisku Gleinbajeoščina dosledno in pre-
41	Prim. J. Ko7.uk: Komu zvoni (Solipsizem), Zapiski iz predala (Nekaj misli o iskanju resnice), Za prekmurskimi kolniki, Pogovori na vasi in drugi eseji o književnosti.
42	V. Bogdanov. O Krležinu umjetničkom stvaraniu. Povodom »Knjige pje-samac Miroslava Krleže. Hrvatska revija 1932. — M-K, 132. Prim, tudi S. Lasič: Sukob, 95 in si.
močrtno vztrajal na Krležu in na glembajevščini in ni tako kot V. Bogdanov poskušal dokazovati socialnosti Krleževega dela: »Ali naj polemiziram z ljudmi, ki ne razumejo razlike med lepoto kot objektom in teorijo o tej lepoti ter hočejo izkonstruirati neka protislovja v Krleževih teorijah. Ali z njimi, ki ne razumejo, da je lahko stvaritelj v svoji duši globoko tragičen, ali kakor oni pravijo, »nelinijski pesimističen«, da pa bo prav ta tragika osnovni motiv globoke težnje in vere in priprava nove, bodoče čistosti.«43
Po mnenju J. K. se Krleža ni izneveril avtonomnemu človeku in umetniku, ker bi to bilo proti pisateljevemu dotedanjemu razvoju. J. K. gre korak naprej in sprašuje, kdo bi spričo obsežnosti in krčevitosti pisateljevega doživljanja tedaj sploh mogel izreči sintezo tega življenja, tega živega, dejavnega organizma, ki se je »izživljal v negaciji, v kriti-cizmu, v bolesti nad gnilobo okolja, boril se je s satiro zoper omejenost in glupost današnjega hrvatskega psevdoromantika in intelektualca«. Če v ozadju Borkove razčlembe čutimo cankarjanski odnos do književnosti, je to pozitivno izročilo v Kozakovih estetskih merilih in ugotovitvah ter v tezi o književnosti, ki rase iz žive notranjosti umetnikove, neposredno in neutajljivo navzoče.44 Ravno zasluga cankarjanskega izhodišča je, da sta se avtorja predpremierskih in namenoma, za usmerjanje bralcev napisanih člankov, pisanja lotevala sicer v zavesti, da se ob Glembajevih odvijajo idejno politični spori, ostala pa sta na ravni književnega raziskovanja in obravnave, ne apologetske, ampak predvsem stvarne. Delo sta ocenjevala s književnimi merili, ne izogibaje se opredelitvi in kategoričnemu odbijanju kakršnegakoli utilitarizma ali dogmatizma.
Za boljše razumevanje Krleževe dramatike o Glembajevih je J. K. previdno opozoril še na tisto prvino, ki je bila posebno vidna in nova pri nas in ki je, kot smo videli, nekako pripomogla k šibkemu uspehu Agonije na mariborskem odru. Opozoril je na jezikovno posebnost in menil, da »bizarna mešanica žargona in književnega jezika je postala svojevrsten stil njegovega realizma«. Ni šlo zgolj za opredelitev in ožjo oznako pojava, ampak tudi za vrednotenje. Nekateri so to prvino namreč označevali neodločno. Mesaric je zapisal, da je v drami »nenavadno mnogo mešanega teksta«,45 Vladimir Bartol pa je ob izrazju sodil, da »trajni vrednosti drame škoduje nekoliko tudi dialekt in dvojezičnost«. V isti oceni pa je tudi zapisal, da »dvojezičnost zvišuje pri nas njeno učinko-
« li. Gaoella: Glembajevščina. GL SNG Drama 16. IX. 1933, št. 2, 2.
44	Prim.: J.Mušič: Juš Kozak o književnosti in ustvarjanju. Dialogi 1971,
273.
45	Jutro 1929, št. 53.
2 - Slavistična revija
vitost«,46 torej drugače, kakor je ob mariborski predstavi menil M. Šnu-derl.
\ primerjavi s tisto vsebinsko in idejnomotivacijsko vrednostjo, ki jo je za oblikovanje odnosa do Glembajevih dal Mesaric, je torej bila priprava za sprejem Krleževe drame pred premiero v Ljubljani po člankih B. Borka in J. K. docela drugačna. Posebej pomembno je, da sta se pisca ogradila nasproti dogmatičnemu razpravljanju o vlogi književnosti in o Krleževi doslednosti in nedoslednosti. Na spor pa tudi nista gledala neprizadeto ali celo posmehljivo, marveč sta ob njem Krležev razvoj označila kot pozitiven in dosleden sebi in življenju, tako pa tudi umetnosti. Težko bi bilo zanikati, da je njuna opredelitev odločilnega pomena. Bila je to opredelitev umirjenega in preudarnega kritika in publicista ter dobrega poznavalca sodobnega hrvaškega književnega življenja, kar je Borko bil, oziroma opredelitev samostojnega, levo usmerjenega razmiš-ljevalca o književnosti in lepem sploh, esejista in uglednega leposlovnega oblikovalca, kar je Juš Kozak prav gotovo že tedaj bil. Bila je veljavnega izhodiščnega pomena in nedvomno tudi vplivala glede oblikovanja slovenskih kritik, in še posebej osnovnega pristopa h Glembajevim. S tem seveda ni moč trditi, da drugi kritiki v svojih literarnokritičnih obravnavah ne bi bili samostojni ali izvirni. Pokazalo se bo ravno nasprotno. Upoštevati pa je treba, da so bile razmere ob Krleževem delu tedaj tako izostrene, da bi odklonilni začetni sprejem vendarle mogel neugodno vplivati na tedanje slovensko pisanje o njegovi dramatiki.
Pred razčlembo kritik o Glembajevih bi bilo prav spoznati še dve dejstvi, ki v celotnem sklopu nista nepomembni. To sta Gavellova dramaturška razčlemba Glembajevih in označitev Krleža glede na njegovo umetnost in idejnost, in sicer v članku Miroslav Krleža, objavljenem v ljubljanskemu Gledališkemu listu,47 in pa Gavellova režijska interpretacija na ljubljanskem odru.
O Gavellovem dramaturškem članku48 ni težko ugotoviti, da je napisan z žarom in privrženostjo ter popolnoma odprto, kar zadeva Krležev idejni nazor in njegovo pisateljsko razmerje do lirvatstva, malomeščan-stva in njegovih tradicionalnih lepih laži: »Gradili smo fasade, Matice, Akademije, gledališča, igrali smo parlament, bili smo matica hrvatska, metropola, žrtvovali smo za ta mali živelj tri bedne župani je, ki so se
40 M. Krležu: Gospoda Glembajevi. Ml' II, 1930/31, 318.
4' GL SNG Drama 26. II. 1931, št. 12.
4N Prevedel ga je asistent Gavellovc režije B.Kreft in mu dodal jedrnat pregled Krleževili dotedanjih del. Pol meseca kasneje je članek izšel v splitskem Kazališnem listu I, št. 7, 1—3. Split 13. III. 1931, potem pa še v Književnih horizontih I, 1934, 33—36.
strahopetno stisnile okoli Zagreba, vse, vse smo žrtvovali temu snu, a realno življenje, ekonomsko življenje je šlo mimo nas /.../. Ali ni to osnovna zagrebška anatomija, glavni element Krležinega dela?«
Po prav ognjeviti režiserjevi razlagi je v Krleževem delu navzoč stalni, groteskni razpon dveh stvarnosti, nasprotje maske tistega, kar želimo, in malomeščanske malenkostnosti, ki pronica skozi razpoke te maske. Tu je zasidran siloviti Krležev odpor zoper vse »agramersko« in zoper vsakršne laži, odtod njegovo besno poglabljanje v jalovost in malenkost-nost vsakdanje elementarnosti. Gavella meni, da se skozi vse Krleževo dramsko delo »vleče rdeča nit borbe proti laži in maski«, začenši z Golgoto, kjer zapelje demagoška maska delavske množice pred vojaške puške, nato v Vučjaku in še drugih delih. Boj proti laži se kot vodilni motiv nadaljuje v dramah o Glembajevih, ki zato »konkretno izgledajo pesimistične /.../, svetobolja stvarnosti ni samo čutil, marveč ga je tudi analiziral«. Gavella brez izmikanj tudi pove, da je Krleža »po svoji orientaciji marksist, ki se je od genialnega mojstra naučil najvažnejše, in to je: konkretna analiza dane stvarnosti«.
Gavellov dramaturški članek izkazuje tesno osebno bližino s Krležem kot ustvarjalcem in človekom.49 Zagovor Krleževe idejne smeri je prepričljiv, je pa tudi usedlina vztrajnih Gavellovih dramaturških poglabljanj v Krleževo dramatiko, ki so se kasneje še nadaljevala.50 Te, lahko bi rekli, idejne koordinate Krleževe dramatike, posebno o Glembajevih, same po sebi za precejšen del slovenskih razpravljavcev po duhu seveda niso bile poprek sprejemljive, silile pa so jih k skrbnemu, poštenemu in zaradi narave dela predvsem h književno-kritičnemu pristopu in obravnavi dram. Svojo pravo težo pa so te sorednice prav gotovo dobile z Ga-vellovo lastno interpretacijo, gledališko in režijsko, mimo katere ni mogel nihče od ocenjevalcev. To bi podpiralo tudi domnevo o vplivnosti in veljavnosti njegovega dramaturškega članka kljub izraziti avtorjevi ideološki opredelitvi. Zato je prav, na kratko se seznaniti z označitvami in ocenami Gavellovega dramaturškega in režiserskega deleža pri vseh treh ljubljanskih postavitvah dram o Glembajevih.
France Vodnik je menil, da je Krležev dramski tekst »pod spretnim vodstvom režiserja gosta dr. Branka Gavelle eruptivno razvnel njihove [igralcev] stvariteljske sile v pravcati odrski triurni'. Nič provincializma, nič diletantizma ni bilo v tej uprizoritvi, v kateri se je vse majhno in
O tem piše Gavella pobliže v članku ob ljubljanski premieri dvodejanke V agoniji; prim. op. 43.
60 H. Gavella-. Glembajevsko-trščanske varijacije. M-K, 277—287; isti: Miroslav Krležu i kuzulište. Pruv tum, 326—333.
nedozorelo popolnoma umaknilo veliki, nesporni umetnosti«.51 Bratko Kreft v svojem dramaturškem deležu ob postavitvi Lede še neposredneje povezuje pojmovanje Krleževe dramatike na odru z Gavellovo režijo: »Krležev razvoj v dramatiki je močno povezan z režisersko umetnostjo dr. Gavelle. Že od vseh pričetkov do danes hodita ne samo paralelno, temveč skupno .../. Gotovo do danes nimamo režiserja, ki bi bolje in do vseh potankosti znal odrsko upodobiti Krleževa dela.«52 Juš Kozak se po več kot dvajsetih letih spominja Gavellove režije Glembajevih takole: »Glembajevi in Gavellova režija so pomenili za slovensko Dramo vzpon in deloma nove smeri realizma.«53
Da je Gavellova režija celovito in popolnoma verodostojno posredovala Krleževo misel in kako jo je, razkriva Vodnikova označitev osnovne zakonitosti režiserjevih gledaliških interpretacij: »Odkar znameniti režiser že nekaj let stalno gostuje v naši drami, vemo, da nihče ne zna tako skladno združiti vrednot literarnega dela z režijo in igro. Pomembnost in svojstvenost njegovega gledališkega ustvarjanja je prav v tem, da mu pomeni vestnost nasproti pesnikovemu delu, ki ga zato vedno poda izčrpno in poglobljeno, šele trdno osnovo, na katero nato postavi mimično podobo gledališča.«54
Bržkone je bil prav Gavellov delež v precejšnji meri soodločal,55 da je Glembajeve »sprejela Ljubljana v splošnem bolj stvarno kakor Zagreb ali Beograd«, kot sodi F. Koblar.b0 — Treba pa je dopustiti možnost, da misli kritik bolj na neliterarne polemike v Zagrebu in Beogradu, nastale zaradi idejnih značilnosti Krleževili dram; končno je Gavella režiral tudi tam. — Kar prostodušno pa Filip Kalan priznava dotedanjo odsotnost Krleža na slovenskih poklicnih odrih, medtem ko je sedaj »postal značilen sestavni del našega repertoarja«.57 V isti oceni se Kalan prve predstave Glembajevih leta 1931 spominja kot nepozabnega gledališkega dogodka: »Bili smo v gledališču in več kot tri ure nismo prišli do sape.
51	F. Vodnik, Miroslav Krleža: Gospoda Glembajevi. DS 1933, 338.
52	B. Kreft-. Dramaturški fragmenti. M. Krleža: Leda. Ljubljana 1965, 54.
53	J. Kozak: Balade ..., Socialistična misel 1952/53, 595—596.
54	F. Vodnik: Ljubljanska drama v sezoni 1932-33. DS 1933, 330.
55	B. Gavella kasneje sodi, da ne njemu ne drugim režiserjem ni nikoli v celoti uspelo »iznijeti prave temeljne odnose glembajevskih figura. Uza sva moja nastojanja prevladavala je u svim mojim dosadašnjim glembajevskiin eksperimentima Leonova vanjska deklarativnost demonsku dominantnost figure staroga Glembaja. Možda je pokojni Levar uza sve svoje vidljive mane jedini znao, bar na momente, iznijeti gorostasnu. mediniursku tek izvana salonski pripitomljenu neukročenu animalnu elementarnost u kojoj ioš sve diše krvavim zločinačkim tragom glembajevskog uspona«. Miroslav Krleža i ka-zalištc. M-K, 331—332.
M F. Koblar, Ljubljanska drama. M. Krleža: Leda. S 29. IV. 1932.
57 F. Kalan, M.Krleža: Gospoda Glembajevi. MP 1933/34, 238.
Strmeli smo na oder, ki se nam je nenadoma spet razodel kot nov, svojevrsten svet. Postali smo naivni gledalci in bili smo uklenjeni v čarobni krog teatrskega doživetja, ki se ne ponavlja vsak dan.« Ob predstavi, ki jo v tej kritiki ocenjuje, namreč ob gostovanju S. Seoerjeoe, pa vendarle uvideva, da gledališki trenutek izpred treh let ni ponovljiv: »Predstava je izgubila veliko svoje sugestivnosti. Železna dialektika Krleževega teksta se je nekoliko zrahljala.«
Omenjene vzajemno ubrane sodbe in utemeljene ocene Gavellovega deleža in pa splošnega Krleževega dramskega prodora in utrditve v slovenskem gledališču navajamo prav zaradi njihove enotnosti, kar kaže, da ni bilo pretiravanj.
Že navedene misli F. Vodnika o režiserju Gavellu, ki je verodostojni tolmač dramskega dela sploh, dajejo dovolj opore za misel, da je Ga-vellova postavitev sooblikovala prav sprejem idejnosti dram in ne le njihovih gledaliških upodobitev. Osnove za tako trditev daje največ Kob-larjeva razčlenjevalno pretanjena ocena dvodejanke V agoniji: »Naša igra sloni na močnih, prirodno občutenih podobah, in šele za njimi stoji strast Krleževe dialektike. Iz pisateljevega razumskega naturalizma je namreč Gavellova režija postavila več kot samo vzdušje, v katerem se po tolikih debatah nepričakovano zlomi lažnivo kraljestvo Glembajevih.«58 Tista dialektika, ki je za nekatere kritike, kot bomo videli, ločena in pretirana kot utrujajoča, je po Koblarjevi razčlembi ravno zaradi Ga-vellove režije pomaknjena v pravo sorazmerje s »prirodno občutenimi prizori«, z igro in hkrati z življenjem.
Koblarjeva razlaga je vzporedna Gavellovi dramaturški razčlembi dvodejanke V agoniji, kakršno je podal v premierskem zapisku: »Vsa ta pomešanost materialnosti s hohštaplersko fantastičnostjo /.../, vse to jc zmešano in pomešano v tragični konec glembajevščine — vendar je najgloblja poteza te analize v tem, da svoj objekt (v tem slučaju kompleks glembajevščine) spremlja s kritičnim očesom do tistega trenutka, ko objekt sam po svoji notranji dialektiki začne razpadati, in sicer razpadati pod notranjim nagonom samoanalize.«5"
Mimogrede je treba omeniti tudi tedanje knjižne izdaje Krleževih dram, Gospode Glembajevih (1928) in V agoniji (1931), medtem ko je Leda najprej izhajala v dosti razširjenem zagrebškem Savremeniku (1931), celotni ciklus Glembajevi pa je nato izšel pri Minervi 1.1932.®° Ob tej izdaji je B. Borko menil, da sedaj »šele posnemamo vso veličino
58 F. Koblar: Gostovanje Save Severjeve v Glembajevih. S 24. V. 1934.
58 B. Gaoella: Glembajevščine. GL SNG Drama, 16. IX. 1933, št. 2, 3.
M D. Kapetanič: Bibliografija. M-K, 601—774,
Krleževe zasnove«,61 v Slovencu pa je L. Golobic ob isti priložnosti zapisal: »Vsak izraz je ko izklesan, nič ne olepšava, vsaka žgoča beseda kriči po reformi družabnih oblik.«62 Knjižne izdaje so omogočale natančnejšo razčlembo Krleževili Glembajevih, kar se kaže v kritikah F. Kalana o gledaliških predstavah63 in o knjižnih izdajah istih del,64 pa tudi v gledaliških kritikah VI. Bartola.65
II
Če bi v kritikah dram o Glembajevih za izhodišče obravnave poiskali skupne poteze in različnosti in če bi od bistvenejših sestavin prehajali k manj pomembnim, kolikor mogoče upoštevaje tudi časovni vidik, bi se iz idejnih in umetnostnih pogledov morali posvetiti najprej kritikam F. Vodnika, F. Koblarja in A. Ocoirka, potem F. Kalana in VI. Bartola, B. Krefta in V. Кохака. Vse imajo to skupno lastnost, da se lotevajo vprašanj naravnost in brez izmikanja glede idejnih in kriterijskih meril, nasploh pa podkrepljeno in ne z opisovanjem ali navajanjem neliterarnih okoliščin.
Tako tudi F. Vodnik označuje bistvene prvine Gospode Glembajevih, ki so »idejna manifestacija pisateljeve borbe«, a njihova magična moč ni v naturalistični fabuli in ne v prvi vrsti v protimeščanski smeri »pisateljevega idejnega nazora«. To oboje sicer prav močno označuje delo, njegova človeška globina in zlasti umetniška vrednost pa sta vse bolj »v elcmentarnosti, strastnosti in silovitosti, s katero trga Krleža-bo-rcc krinko z obraza ljudi ter ustvarja Krleža-tvorec like svoje dramske vizije«.66 Izhajajoč iz teh bistvenih prvin Krleževe drame, zavrača Vodnik tiste, »ki tolmačijo Glembajeve izključno naturalistično larpurlar-tistično«; poudarja, da so »Glembajevi drama nasprotno idejnega, in sicer etično ter družbeno revolucionarnega značaja«, prodorna analiza meščanske družbe in ostra osebna izpoved »srda, ogorčenja, obtožbe in kritike«. Fabula po Vodnikovi sodbi sploh ni prvenstvenega pomena, je le izrazni posrednik, gmotna opora umetnikovi izpovedi, ker bi se Krleža sicer »bil izgubil v dialektiki dialogov, ali pa morebiti v lirizmih ali patosu«.
01	-o \B.Borko\: Pred premieru Lede. Jutro 1932, št. 97.
02	L. Golobic: Zbrana dela Miroslava Krleže. S 28. IV. 1932.
e:l F. Kahm: Gospoda Glembajevi. MP 1933/34, 237.
"4 F. Kalan: Glembajevi. Sabrana djela M. Krleže. MP 1932/33, 344—347.
65 Velja posebno za oceno Lede. VI. liurtol, Miroslav Krleža: Leda. M"P 1931/32, 219 in si.
•« F- Vodnik, Miroslav Krleža: Gospoda Glembajevi. DS 1932, 338—339.
Odtod logično izvira Vodnikova označba dramatikovega umetnostnega nazora: Krleža je »umetnik, ki priznava samo umetnost zaradi življenja«. Namesto da bi se bil neposredno soočil s tistimi, ki Krležu očitajo brez-idejnost in pomeščanjenje, raje odgovarja posredno in pravi, da bi pisatelj v nasprotnem primeru obstal tam, »kjer obstanejo navadno vsi reformatorski retoriki in ideologi: pri mesianizmu brez umetnosti«. Tej nevarnosti se je po Vodnikovi sodbi literarnonazorsko življenjski, vitali-stični Krleža izognil s svojo umetniško močjo že v ekspoziciji drame, čeprav ji je bil blizu »kot močan intelektualist«.
Ko se Vodnik torej skoraj docela podreja Krleževemu umetnostnemu na-ziranju oziroma se pri njima glede tega resnično življenje uveljavlja kot glavno načelo umetnosti, se kritik nato zadržuje še pri središčnem vprašanju Krleževe dramatike o Glembajevih, vprašanju o polarizaciji likov kot polnokrvnih ljudi z individualnimi potezami oziroma kot »človeških simbolov in funkcij«, ki jih je »zamislil Krleža-ideolog, ustvaril pa Krleža -umetnik«. V primerjavi z Večemikovim člankarjem in njegovo mislijo o kontrapunktiranju »pekla in neba«, pomaknjenega čisto na negativno stran, gre Vodnik v vrednotenju znatno naprej in meni, da mora Krle-ževa »podoba zla in pokvarjenosti /.../ vsakogar voditi na mejo in k razgledom novega sveta«. Ko se kritik vpraša, kje je v drami nakazan izhod, mu pa to vrednotenje ne zadošča več, želi si večje jasnosti, a ugotavlja, da »zadnjega zadovoljivega odgovora nam pisatelj ne da«. Prav v tem je po Vodnikovi misli »tragika Krleževega svetovnega naziranja, naturalističnega idealizma, ki sicer pozna in prizna razliko med zlim in dobrim, ki pa vendar ne deluje odrešujoče, ker ne pozna absolutno dobrega ...« To daje drami značaj brezupnosti in pesimizma, meni Vodnik, in po tem se ločuje avtor od meščanskega naturalizma in od klasičnih del grške in moderne tragične umetnosti.
Vodnikova zahteva po očiščenju in po napovedi izhoda sicer ni kategorična in tudi ni izražena v smislu tedanje socialno angažirane književnosti pri nas, ki jo celo zavrača zaradi »reformatorskih retorikov in ideologov«, a je vendarle nastala v smislu zahteve po katarzi klasične dramatike.
Skoraj enak literarnoidejni pomislek ob Krležu je že malo pred Vodnikom izrekel T. Debeljak, ko je ob zbirki Knjiga pjesama ugotavljal, da v Krleževem delu ni dovolj poetičnosti. »Vem, da Krleža zavestno zavrača naš duhovni postulat poezije in noče ne gorkega srca ne upornega duha (»duša nain je umorim i sita — i lirike i dinamita«), ampak hoče samo gledati stvari, kakor so same po sebi /.../. Če prav premislimo, tudi Krleževa dramatika ni v bistvu tragična, je vse preveč deskriptivna in
grajena bolj na ostrih in razumskih nremisah kot notranjih konfliktih, je bolj borba in obtožba kot odrešenje.«67 Debeljak zaostruje pomislek glede katarze in etičnega opredeljevanja v delu, pri čemer se glede slednjega z Vodnikom, ki Glembajeve označuje kot »nesporno etično in družbenorevolucionarno dramo«, ne ujema: »Opozoriti bi hotel samo na Krleža dramatika, ker vidim v njem veliko borbo epičnega elementa s tragičnim in je epično v premoči«, pravi Debeljak. »Krleža ne more v etično-tragično globino /.../. Ne priznava etosa stvari.« Potemtakem so notranji in zunanji snovni odnosi krivi, da ni tradicionalne katarze, ker tudi Debeljak trdi, da »je Krleža hotel biti vedno umetnik, to je: gleda predmet samo kot snov za umetnostno obdelavo brez tendence na drugačen uspeli«.68
A medtem ko je Vodnik ob Gospodi Glembajevih zaradi umetniške prepričljivosti dela in njegove idejne silovitosti zgolj obžaloval, da ni »zadnjega zadovoljivega odgovora«, in je s tem pomislekom nevsiljivo poantiral svojo kritiko drame, pa ob Ledi ni več zadovoljen. Ta drama mu je skoraj le nedovršen koncept oziroma »gola fabula v naturalističnem smislu«, ki je umetniško neprepričevalna kljub uspelim dialogom. Toda »miselna dialektika pač prenese Krleževo družbeno kritiko«, pravi Vodnik, »ne more pa nadomestiti drame, ki je nikjer ni«;69 v delu se uveljavlja Krleža ideolog, ne pa stvaritelj. S podobnim pridržkom, a nasploh pozitivneje, obravnava dobro leto kasneje tudi dvodejanko V agoniji, ki »je bila odrsko nenavadno polna, zlasti če pomislimo, da nastopajo v njej samo tri osebe«. Kritiku pa se vendarle upira »zaradi razvlečene dialektike, a tudi vsebinsko«.70 Spet smemo sklepati, da je glavni pomislek ravno glede načela razbremenitve, očiščenja in izhoda.
Miselna dialektika in intelektualizeni sta v Vodnikovi kritiki glavna pomisleka o umetniški prepričljivosti in sprejemljivosti dram, povezana z odsotnostjo klasične katarze. Seveda je treba upoštevati načelo dialektičnega mišljenja sploh in razvijanja misli in dogajanja ter sklepov, kar se zdi Vodniku nesprejemljivo ali vsaj utrujajoče. Torej spet izraz kritikovega nezadovoljstva zaradi izničevanja in samoizničevanja ter odsotnosti izhoda: »Podoba zla in pokvarjenosti, ki* izziva upor — aktivni tvorec tega upora v drami je Leon, ki je obenem v umetniškem smislu nosivec protiigre in glavni povzročitelj dramskih sporov in akcije — ta podoba mora vsakogar voditi na mejo k razgledom novega sveta. A kam?
"7 T. Debeljak, Miroslav Krleža: Knjiga pjcsaina. Beograd 1931. DS 1932, 161—162.
08 Prav tain, 163.
F. Vodnik, Miroslav Krleža: Leda. DS 1932, 339.
70 F. Vodnik: Svetovna dramatika. DS 1934, 555—556.
Ali ni drama brez odgovora? Leon je kljub uporu do svojega rodu vendarle tudi Glembaj. Morebiti je sestra Angelika simbol nečesa neizgo-vorjenega. nadglembajevskega, večnega? Zdi se, da tudi ne.«71 Samoiz-ničevanje je, ki se v Krleževi dialektiki Vodniku upira. Glede katarze se je drami očitno približeval z naprej izoblikovanimi načeli, pa seveda tudi z drugačno miselno osnovo, ki se nasprotno uveljavlja prav ob tem središčnem vprašanju dramske umetnosti.
Mogoče je Gavella kasneje ob Agoniji, ob tretji drami iz cikla Glembajevi (po vrstnem redu ljubljanskih predstav), skušal pojasniti ta ne-zlohotni in tudi ne zgolj formalistični pomislek slovenske kritike in je zapisal: »Glembajevci sami rode iz sebe. v svojem krogu, svoje sodnike in tragični konflikt teh imanentnih sodnikov s svojo lastno okolico, s svojo lastno krvjo, bruha pod pritiskom centrifugalne rotacije dragocen material za spoznavanje temeljnih motivov tega socialnega dogajanja.«72 Precej drugače pa je dialektiko Gospode Glembajevih sprejemal in vrednotil kritik iz istega duhovnega obližja, F.Koblar. Zapisal je, da je »v delu močnejši intelekt kot intuicija«; zaradi tega razvoj dejanja »močno spominja na gradnjo starejšega, zlasti romanskega tipa. ko se pisatelju ne mudi, da bi čimprej razpršil duhovno in situacijsko tezo, ampak gre sigurno od vozla do vozla, od skrivnosti do skrivnosti, neprestano variira, in se ne utrudi niti tedaj, ko se zdi, da je prišel človeški naravi do dna — nasprotno vnovič zaobrne, da končno vidimo, kakor da je vse, kar si je človek nabral slepila, naj se že imenuje družba, morala, srčna kultura, znanost, samo viselo na njem ...« Krleževa tehnika, ki se iz širokega, domala indiferentnega sveta »naenkrat zapiči v osrednji živec in ga razdraži do ljutosti, je mojstrsko rafinirana«.73
Pri Vodniku se z Ledo in z dvodejanko stopnjuje odpor do dialektičnega principa, ki vodi v popolno izničenje, Koblar pa to načelo ob Ledi razlaga spet nekoliko drugače, imanentno tej dramski umetnini: »To je pritajeni naturalistični mir, s katerim se pisatelju nikamor ne mudi /.../. Navidezna nezainteresiranost pisateljeva se je spremenila v oblikovalno gotovost, ki rajši razprši konflikt, kakor da bi ga teatrsko priostril.«74 Povsem izvirna in posebno tenkočutna pa je Koblarjeva razlaga dialektičnega načela v dramski tehniki dvodejanke. V Agoniji to načelo še posebej izrazito povezuje z načelom katarze oziroma enostranske polaritete te Krleževe umetnine: »V nji ne najdemo enkratne
» F. Vodnik, Miroslav Krleža: Leda. DS 1932, 338—339.
Ii. Gaoella: Glembajevščina. GL SNG Drama, 16. IX. 1933, št. 2, 3. 73 F.Koblar, Ljubljanska drama: Gospoda Glembajevi. S 28. II. 1931. 7< F. Koblar, Ljubljanska drama. Miroslav Krleža: Leda. S 29. IV. 1932.
krivde, kakor v starejših dramah. Tragičen spor ne raste iz enega dogodka, ampak v nji je vse polno zvezanih nasprotij in celo sama stoji kot nerazrešljiva tragična krivda. Heroj je pisatelj, zakaj njegove katastrofe niso stopnice kvišku, ampak premišljen in posrečen obračun; zma-govavec in maščevavec je pisatelj. Zato čutimo v vsej drami močne oblike, skladnost med resnično podobo in pisateljevo voljo.«75
Y agoniji, ki »po svoji hladni, skoraj mrzli neizprosnosti, zlasti po svoji motivni svojstvenosti in zanimivem notranjem redu« po Koblarjevi sodbi posebno odlikuje Krleževo dialektično metodo razčlenjevanja, njegov način mišljenja in razvijanje igre, je kritik torej vrednotil kot svojevrstno rešitev nasproti klasični dramski katarzi, ker je tu ravno avtor njen nosilec. Po Koblarjevi misli prav to označuje dvodejanko kot »sodobno delo in za pisatelja zelo značilno«.
Krležev notranji dramski red. njegovo dialektično načelo, je med occ-njevalci posebno visoko cenil tudi A. Ocoirk, in sicer tako zaradi razkrivanja preteklosti, pomembne za dramsko dogajanje, kot »v prikazovanju idej in nazorov, ki se med seboj krešejo v močnih, dramatičnih, dialektično gibkih dialogih«.76 Zanimivo pa je, da Ocvirk ob tem ne vztraja toliko pri etičnem znotraj te dialektike. To izhaja deloma iz njegove osnovne razčlembe Glembajevih, ki je kot Koblarjeva najbolj podrejena umetnostnim in kompozicijskim lastnostim Krleževe drame, njeni notranji literarni in dramaturški zgradbi, brez vnaprejšnjih formalno-kom-pozicijskih zahtev. Zato tudi Ocvirk imanentno in izvirno razlaga Gospodo Glcnibajeve: »Drama je pravzaprav zasnovana na analizi dveh principov: na boju etično in človeško svobodoumnega, a v bistvu skeptičnega revolucionarstva z brezskrbnim, moralno pokvarjenim, idejno konservativnim meščanstvom.« Sta torej dva subjekta, predmet drame pa je njun medsebojni odnos. Prvi subjekt je avtor in njegov odnos do drugegu, do glembajevščine, je vseskozi viden in dosledno premočrten, in sicer tako do objektivnega vnanjega dogajanja kot do notranjega raz-krojevalnega procesa drugega subjekta.
Vendar pa je ta postopek po Ocvirkovi sodbi z grotesknim iznaka-žanjem in maličenjein oseb le prerezek, le prepoln pesimističnega sarkazma in cinizma, »zgolj v eno smer obrnjena analiza«, ki razjeda in ruši ravnovesje in moč drame. Enostranska polariteta je torej tudi v Ocvirkovi razčlembi stopila v ospredje, in sicer po formalni plati drame. Ne da bi Ocvirk ostreje vztrajal pri idejnih posledicah takšne
75 F. Koblar, Ljubljanska draina: V agoniji. S 20. IX. 1933.
78 A. Ocvirk: Uprizoritev drame Miroslava Krleže Gospoda Glembajevi. LZ 1932, 435 in si.
polaritete, pa podobno kot drugi kritiki ugotavlja: »Končne besede, ki naj bi utemeljila ta pogin, ki naj bi ga etično opravičila, te besede ni /.../. Nikjer ni nobene svetlobe, nikjer ni vsaj napol razodete rešilne besede.« Kot Vodnik tudi Ocvirk ugotavlja, da se prav Leone izkaže na koncu kot »najstrašnejši, najpopolnejši Glembaj«, tako da se ob njem čuti že karamazovščina.
Ocvirkov esej je tudi dokaj podrobna dramaturška razčlemba drame. V tem smislu ugotavlja v Gospodi Glembajevih tri močne dramatične vzpone: v prvem dejanju pogovor o samomoru, v drugem boj med očetom in sinom in v tretjem spopad med baronico in Leonom. Značilno pa se mu zdi, da med sabo niso strogo povezani, so le spretno postavljeni drug ob drugega. Podobno, kot ugotavlja v dramaturški analizi V. Košak za dramo V agoniji, da bi namreč dejanji »mogli biti prav tako tudi samostojni drami, kar velja posebno za prvo dejanje«.77 Ocvirk ob organizaciji dejanj v Gospodi Glembajevih in njihovi medsebojni notranji povezanosti meni, da so ta dejanja skoraj celota zase; medsebojno jih vežeta le časovna vez dogajanja ene same noči in zunanje ogrodje zgodbe. Tudi dramatično razgibani konci posameznih dejanj, ki ustvarjajo svojevrstno napetost, so po Ocvirkovi razčlembi »pravzaprav tudi le vdelani v dramo« — v prvem dejanju Leonovo razkritje razmerja med baronico in Silberbrandtom, v drugem Ignacijeva smrt, v tretjem pa umor baronice.
Iz te razčlembe prehaja Ocvirk na ugotavljanje ibsenovskih psiho-loškoanulitičnih prvin, za katere sodi, da »so zgrajene tudi navidezno v istem slogu in občutju« kakor v Strahovih. Najde zanimive dramaturško snovne vzporednosti med lbscnovo dramo in Gospodo Glemba-jevinii (»nastroj miljeja, dejanje se prične tik pred katastrofo, drama se odigra v eni noči, natančna analiza preteklosti, predvečer slavnostne blagoslovitve azila — predvečer slavnostnega jubileja firme Glembay Ltd., azil pogori — smrt Glembaja in propad firme, bolni slikar Ozvald, ki se je pravkar vrnil domov — paranoični slikar Leone, ki je prišel na slavnost, ideološki boj med pastorjem in Ozvaldom — nasprotstvo med Leonom in Silberbrandtom, moralna analiza zakona — moralna analiza meščanske družbe itd.«78) Vendar pa svojo natančno primerjavo sklene z mislijo, da je »osnova Glembajevih dokaj različna od osnove Strahov«, da je v delu »dih resnične stvuriteljske sile«.
77	V. Košak, Miroslav Krleža: V agoniji. Drama. Savremenik SKZ 1931. LZ 1931, 564.
78	A. Ocoirk: Uprizoritev drame... LZ 1932, 436.
»Skoro razbolelemu uničevanju« v enostranski polariteti Glembajevih. »brezobzirnemu realizmu«, ki »brezobzirno razkriva rane današnje družbe«, pisateljevi metodi, ki »razkraja duševne obraze do groteskne izpa-čenosti in izmaličenosti« in ki jo spremlja »nenehna naslada nad raz-galjevanjem« — če so to najbolj čustveno obarvani izrazi Ocvirkovih pomislekov o Krleževi literarni metodi — se je z drugačnih vidikov postavil po robu in izrazil pomisleke Solicitor publikus. Omejeval in zavračal je ta razkroj le na ozko »agramersko«, madžarsko-židovsko aristokratsko okolje. Lahko bi se trdilo, da je nasprotoval iz značilnega socialno in narodnoideološkega interesa. Podobno omejevanje v zvezi z enostranostjo polaritet na ožje družbene sloje, sicer v zvezi z romanom Pooratak Filipa Latinooicza, je jasneje in miselno izostreno oblikoval S.Škerl, pri čemer je mislil tudi Glembajeve: »Razdiralni duh, ki vidno deluje v Krleži, ima svoje globoke zgodovinske korenine, in natezovanje umiranja neke civilizacije, kateremu smo gotovo dandanašnji priče, mora nujno delovati groteskno. To pa zaradi tega, ker rabelj, ki s peresom zbada v to umirajoče telo, ne le ne postavlja osnov novega telesa, marveč ne vidi niti tega, da človek novega človeka ustvariti ne more, marveč da se samo njegovo telo presnavlja.«80
Škerl torej v enostranski polariteti in v avtorjevem intimnem odnosu do socialnega objekta ne vidi predvsem vprašanja brezizhodnosti; bolj ga moti etična kočljivost takšnega ravnanja, takšne literarne metode. Škerl razkroja ne razširja na tedanjo meščansko družbo in ga v takem pogledu tudi ne zaostruje, kakor ga npr. B. Kreft, ki glembajevsko samo-izničevanje in razkroj posplošuje na tedanjo meščansko družbo sploh: »Prišli so na mrtvo točko« /.../, zajel jih je »katastrofalni proces notranjega propadanja. Edina pomoč tem ljudem je, da se ta proces pospeši«,81 pribija Kreft z odločnostjo izrazitega levičarja. In zaradi takšnega odnosa do vprašanja razkroja družbe se pri Kreftu ne pojavljajo etični pomisleki o izničevanju in samoizničevanju glembajevščine, kakor se bolj ali manj jasno pojavljajo pri drugih kritikih, bodisi v zvezi z vprašanjem polarizacije in dramskega ravnotežja (Ocvirk) ali pa zaradi »nasprotujočih etičnih p remis« (Koblar). Večina kritikov sprejema družbeni in civilizacijski razkroj kot neizogibno razvojno nujnost, ki je tudi v etičnem oziru potemtakem jasna, neobremenjena. Seveda pa je tu odločilna kritikova misel glede razvoja bodoče družbe, a tudi njegov odnos
™ Solicitor publikus-. »Glembajevščina«. SN 18. III. 1931.
1,0 s. š. (Siloester Skerl) : Groteska kot osnova Krleževega osnovnega dela. S 10. VIL 1932.
81 /J. Kreft, M. Krleža: Leda. Dramaturški fragmenti, 53.
do razkrajajoče se aristokracije. Koblar je dobesedno menil: »Krleža je v vseli glembajevskili dramah segal samo v zgornje plasti družbe. Ni izbiral stanov, ampak je pokazal, da je ta družba sama po sebi radi ekonomske urejenosti kot celota slaba in da mora izginiti. Čeprav je glavno vprašanje v »Agoniji« bolj moralne kakor družabne vrste, je pravzaprav družabno okolje osnova za moralne konflikte; ti ljudje so sicer individualno, še bolj pa družabno slabi.«82 In Koblar to izhodišče tudi sprejema: »Vendar nam je delo kljub nasprotujočim etičnim premisam sprejemljivo, v toliko vsaj, v kolikor stremi po iskrenosti življenja in v kolikor se obrača proti družabnemu neredu.«83
Kritiki sicer niso posebej opredeljevali glembajevščine v družboslovnem pogledu; nekateri so enačili ta pojav s konkretno družbeno ureditvijo in meščanstvom sploh (Kreft, Košak), z meščanstvom v ožjem smislu (Kalan, Koblar, tudi F. Vodnik) ali s »starim svetom«, predvsem s fevdalno in denarno aristokracijo (Škerl, Ocvirk. deloma Koblar, Bartol).
Da pa etični pomisleki niso socialno čustveno pogojeni, kaže Koblar-jeva kritika. Kolikor je Krležu namreč uspelo pomaknjenost na eno stran polaritete tudi umetniško in čustveno, torej človeško prepričljivo, medsebojno uskladiti, toliko mu uspe odstraniti etične pomisleke. Ob dvo-dejanki je Koblar zapisal tole značilno misel: »Zato je Laura resnično tragična oseba, zakaj njena volja po sreči se razbije ob lepi moderni laži in popolni Križovčevi amoralnosti.«83 Očitno je stvariteljska moč M. Krleža ob »prenasičenosti s stalno morilsko atmosfero in odvratno živčno raztrganostjo oseb« tudi v Ocvirkovem dojemanju in ocenjevanju Glembajevih prevladala nad pomisleki o etični kočljivosti enostranske polaritete. Mimo vseh pomislekov namreč sklepa: »Prava estetska sodba mora pač temeljiti na notranji človeški vrednosti dela.«84 Tako ni naključje, da Ocvirk in Koblar, ki s tako podkrepitvijo potiskata vstran tako etične kot snovne in kompozicijske pomisleke, najviše vrednotita v Gospodi Glembajevih kulminacijo notranje človeške vrednosti dela v pogovoru o smrti, o katerem pravi Koblar: »Oblikovanje ljudi ob mrliču /.../ lahko primerjamo z najboljšim, kur govori o smrti — v mnogo-čem spominja na peto dejunje Hamleta.«85
Prav umetniška prepričljivost, stvariteljska moč in dosledna, neizprosna dialektika so tako Ocvirka kakor Koblarja usmerjale v obravnavi in vrednotenju etičnega v drami in s tem tudi k zadovoljivosti ali celo
« S 20. IX. 1933. "s Prav tam. "4 LZ 1932, 437. B5 S 28. II. 1931.
nujnosti enostranske polaritete in nenakazovanja izhoda Krleževega dramskega obravnavanja. Koblar je celo najbolj prožno in ne zgolj »akademsko«,86 temveč s prepričanjem poudaril, da etično jedro drame »odtehta enostransko dognanost«, enostransko polariteto. Nasproti neutaj-ljivi Vodnikovi želji po razbremenitvi ali pritajeni Ocvirkovi po kompozicijskem ravnovesju Koblar ugotavlja, da Krleževa »naturalistična hladna bojevitost in intelektualistično usmerjena umetnost sicer ni mikavna«, opravičuje pa jo to, da »stremi po iskrenosti življenja« in da se »obrača proti družabnemu neredu«.87
Ne da bi Vodnika, Koblarja, Ocvirka in Skerla in njihove kritike obravnavali najprej zato, ker bi si s tem želeli prilagoditi primerno izhodišče za soočanje z drugimi kritikami, je vendarle prav, da so prikazane najprej. In sicer zaradi tega, ker izhajajo iz obližja, ki mu Krleža, po Debeljakooili besedah, »zavestno zavrača duhovni postulat umetnosti«. Pa tudi zato, ker te kritike nudijo največ kritičnega gradiva in niso nastajale iz programsko ali kako drugače vzajemnih oziroma dopolnje-valnih idejnih izhodišč in stališč. Zadelj tega stopajo v ospredje tako stališča teh kritikov kakor tudi idejne značilnosti Krleževili dram v soočanju z njimi. Končno je pomembno tudi to, da se te kritike gibljejo docela v mejah književnega zanimanja, lotevajoč se predvsem bistvenih vsebinsko-idejnih prvin, manj bistvene, npr. ljubezenske, erotično-snovne ali pa kompozicijske ter tiste, ki so iz obče dramaturgije, pa so razen pri Ocvirku ostale skoraj ncnačcte ali pa so jih kritiki omenjali le mimogrede, kot prvine izrazno posredniškega značaja. Ker so se te kritike v pretežni večini vprašanj podrejale zakonitostim Krleževili dram, jim je večinoma uspelo posredovati njihove imanentne lastnosti in prikazati njihovo kakovost. In tako je sedaj resnično mogoče druge kritike soočati z njimi, in sicer tako v dopolnjevalnem kot tudi v razločevalnem smislu.
Od tistih kritikov, ki so iz Krležu sorodnega idejnega obližja in ki svojih izhodišč niso postavljali nasproti Krleževim umetnostnim in lite-rarnonazorskim pogledom in glembajevščini kot snovi, je časovno prvi VI. Bartol,** po obsežnosti in številčnosti kritik pa prednjači F. Kalan.HV
1,0 J. Kozak je namreč dvajset let pozneje zapisal: »Celo tedanja idealistična akademska kritika je priznavala dialektiko, da so v Glembajevih in Agoniji genialni doinisleki.« Balade ..., 596.
e7 F. Koblar, Ljubljanska drama: V agoniji. S 20. IX. 1955.
8" VI. Bartol, M. Krleža: Gospoda Glembajevi. MP 1930/31, 317—318; isti: M. Krleža: Ledu. MP 1931/32, 219—220.
a» F. Kalan, Miroslav Krleža: Sabrana djela. Glembajevi. MP 1932/33, 544 do 347: isti, Miroslav Krleža: V agoniji. MP 1933/34, 22—24: isti, Miroslav Krleža: Gospoda Glembajevi. MP 1933/34, 237—238.
Ravno Bartol, ki je navadno le kratko poročal o gledaliških predstavah, poudarja ob Glembajevih tisto, kar je omenil že Vodnik, da namreč liki mestoma delujejo kot »le človeški simboli in fikcije« in da je tretje dejanje z ideologijo močneje obremenjeno. »Kakor da je avtorju zmanjkalo živcev, pade vehementnost dejanja, ideologija stopi na dan /.../. Živi, umetniško zgrajeni karakterji splahnejo v sheme izvržkov«.90 Medtem ko je pri Vodniku to obrobna pripomba, pa Bartol v umetniškem in idejnem vrednotenju drame izhaja prav iz tega pomisleka, češ da je to posledica pisateljeve rutine in literarnih vplivov: »Avtor si pomaga z rutino. Nemara zato parkrat zaveje po Dostojevskem in celo po Ibsenovih Strahovih.« Če bi se dramatik še enkrat lotil drame, meni Bartol, bi vse te slabosti odpadle in »bi ustvaril iz nje delo svetovnega pomena«.
Če so drugi kritiki prav Gospodo Glembajeve sprejemali v celoti in s hvalo, je Bartol edini tudi do te drame dokaj kritičen in gre neobčutljiv mimo izrazitega gledališkega trenutka.91 Lastna kritična razčlemba pa mu pomaga, da npr. ocenjuje Ledo precej drugače kot drugi kritiki in se ji med vsemi tremi dramami najbolj posveča. Leda je npr. za Vodnika nedovršen »dramski koncept« v »goli naturalistični fabuli« in delo, ki je »dolgočasno in umetniško neprepričevalno«,92 kar je morda vsaj deloma tudi posledica manjše gledališke uspešnosti na ljubljanskem odru v primerjavi s prodornimi Gospodo Glembajevimi.93 Najbrž je bil v gledališki izvedbi Lede poudarek drugje, kot je delo zahtevalo. Nekateri so dramo v smislu podnaslova imeli predvsem za ljubezensko, kar pa Leda gotovo ni. B. Kreft je menil, da »že v drami Gospoda Glembajevi imamo oster ljubavni konflikt, ki je povod nenadne smrti Ignaca Glembaja, v Ledi pa je eros središče dejanja«.94 Nosilci dejanja v Ledi se po Kref-tovi dramaturški razčlembi »izživljajo v majhnih zunanjih osebnih in ljubavnih konfliktih zato, da si prikrijejo včasih zavestno, včasih podzavestno katastrofalni proces notranjega propadanja«.95
90	MP 1930/31, 317.
91	Glede »gleduliškega trenutka« je poučen Kublarjeo zapisek: »Občinstvo, ki je do zadnjega kotička zasedlo gledališče, je dojelo vso silo igre in je bilo od nje naravnost poraženo, v odmorih pa je navdušeno klicalo avtorju, igralcem in režiserju.« S 28. 11. 1931.
92	DS 1932, 339.
9:1 V primerjavi z Gospodo Glembajevimi, ki so jih dajali enaintrideset-krat, so Ledo le sedemkrat. Gavella ni utegnil režije do konca izoblikovati, ampak jo je prepustil B. Kreftu. Prim.: Ii. Kreft: Dramaturški fragmenti, 15—16.
84 Ii. Kreft-. Dramaturški fragmenti, 52.
i» Prav tam. Zunimivo je, da je o nepomembnosti erotičnega sodil že Marakovič, češ da v Krleževih dramah do leta 1922 »nema obligatnog ljubavnog zapleta«. Cas 1922/23, 295.
Erotična prvina pa je tudi po Kalanooem mnenju v Ledi dokaj pomembna. Leda se v kritikah sploh kaže kot najbolj sporna. Koblar, ki je prepričan v sodbi o Gospodi Glembajevih ali o dvodejanki, se ob vrednotenju Lede prav tako ne izraža določno in ne vrednoti dela trdno: »Nekaj je v Ledi, kar ne more zadovoljiti in celo dolgočasi. To je pritajeni naturalistični mir, s katerim se pisatelju nikamor ne mudi in mu ni mar odrskega časa in zadržuje gledalca ter priklepa na dialoge /.../. Navidezna nezainteresiranost pisateljeva se je spremenila v oblikovno gotovost, ki rajši razprši konflikt, kakor da bi ga teatrsko priostril.«96
Prav te lastnosti Lede pa je Bartol zaznaval posebno pretanjeno in doživeto; po Koblarju označeni »pritajeni naturalistični mir« je poimenoval in vrednotil povsem izvirno: »Vse je prežeto z neko tiho, zagrizeno notranjo dinamiko.«97 Tudi zgradba se mu zdi bolj zgoščena kot v Gospodi Glembajevih; Ledi le pomanjkanje pravega dramskega konflikta »jemlje veliko od odrske učinkovitosti«. Bartolova ocena je edina, ki ima pomislek zaradi režije, češ da to delo »zahteva prav tako inteligentnega režiserja, kakor v vse čustvene in intelektualne subtilnosti posvečenih igralcev«.
V Bartolovem visokem vrednotenju Lede pa je posebno pomembno prav to, da jo vseskozi obravnava kot »umirjeno, kontemplativno in v dejanjih skopo« idejno dramo, v kateri se je vehementni značaj M. Krleža skril za posamezne stavke, izjave in duhovite domislice. Fabula ima zgolj posredovalno vlogo, smisel in idejna vsebina pa sta drugje: »Vendar opaziš pri čitanju — Bartol se je poglobil tudi v besedilo — kako je vsak stavek nabit s strastjo, kako se včasih za na videz brezpomembno frazo skriva stara Krležina silovitost, njegov srd nad propadlo meščansko družbo in njegov sovražni porog.«9S Borko je v predpremierskem članku sodil o Ledi v Minervini izdaji podobno kot Bartol: »Moč te Krleževe drame ni tolikanj v vsebini, kolikor v situacijah in zlasti v duhovitem dialogu«;99 vendar pa je prav tam menil, da »Leda po svoji dramatski sili ne doseza Gospode Glembajevih«.
Tista dosledna dialektika, ki je bila vsebina dialogov in ki je nekatere kritike ob Ledi v estetskem pogledu že motila zaradi svoje neizprosnosti, pa je nasprotno po Bartolovi sodbi prvina, ki »dvigne do neverjetne
•« S 29. IV. 1932.
»7 MF 1931/32, 219—220.
»8 Prav tam, 219.
»» -o I B. Borko]: Pred premiero Lede. Jutro 1932, št. 97. Jitš Kozak se tudi spominja: »Medlejši uspeh je doživela Leda. Spominjam se, kako je nekdo v družbi, ko je Krleža s slikarjem Dobrovičein obiskal Ljubljano, pripomnil, da je Leda drama, ki ji bo šele bodočnost izkazala pravo ceno. Ni se motil.« Balade ..., 595—596.
pregnantnosti izdelan dialog do resnične umetniške moči«.100 Po oceni F. Kalana ta dialektika ustvarja notranjo psihološko napetost drame in je hkrati odgovor na vprašanje o vlogi umetniškega dela glede načela o boju med dobrim in zlim. Zunanjemu boju je po Kalanovem dojemanju drame vendarle nakazan ekvivalent, če že ne izhod (v tem pogledu se tudi Kalan loteva drame z »akademskih« vidikov); zunanji, na snovnost preneseni boj je enostransko neusmiljen in dosleden v izničevanju, notranji boj, druga stran iste polaritete, pa se odvija v krčeviti psihološki poglobljenosti ob neutajljivi in prizadeti pisateljevi navzočnosti. To odkriva novo bistveno prvino Glembajevih. Notranjo napetost drame natanko zaznava Kalan ne le v dialogih, kot večina drugih kritikov, marveč v dramaturški zasnovi sploh? tudi s preraščanjem ibsenovske tehnike postopnega razkrivanja likov in njihovih namenov: »Pri Krleži pa se značaji razjasnijo velikokrat šele tedaj, ko so že mrtvi in jih na odru že dokaj časa ni več (primer: stari Glembaj v Gospodi Glembajevih, baron Lenbach v Agoniji). Celo Laura vstane pred nami v vsej svoji veliki zasnovi šele nekaj trenutkov pred samomorom, ko zvemo, da je bila tudi njena zadnja triletna ljubezen s Križovcem docela neizljublje-na .. .«lel
Toda če se tudi v Kalanovih kritikah prepletata literarnokritični akademizem in tisto, kar bi se ob Krleževih dramah moglo označiti s prodornostjo socialnoidejne razčlembe, se slednja pojavlja pri Kalanu kot odločilna ravno ob iskanju idejnega izhoda. Zadevajoč tudi ob levičarsko odklanjanje premalo jasne angažiranosti oziroma polarizacije v Glembajevih, Kalan takole značilno sklepa: »Zavedno, intelektualno kritično stališče avtorjevo do smrti je tedaj v navideznem nasprotju s to pasivno, slovansko, pesimistično vdanostjo v usodo: na eni strani aktivni, uničujoči in pridigajoči socialni borec — Koblar ga v dvodejanki celo enači z junakom drame —, ki neusmiljeno razčlenjuje in mesari okolje, ki je zapisano smrti — na drugi pesnik, razmišljeni, nekoliko romantični me-lanholik, ki pravi s Strindbergom: ,Škoda je za človeka', in poje žalostno pesem o minljivosti vsega posvetnega.«1®2
Torej ne le Krleža kot borec in umetnik, kar so ob Glembajevih opazili že drugi kritiki, ampak tudi umetnik — razmišljeni, romantični melanholik, še več — sočustvovalec. Kalan potemtakem tu neposredno zadeva ob vprašanje sinteze socialnega borca in literarnega ustvarjalca, pesnika, pogojenega z individualnimi hotenji in čustvovanji. To vpra-
MO MP 1 УЗ 1/32, 220.
">' MP 1933/34, 24.
1№! MP 1932/33, 346—347.
Slavistična revija
.sanje je postalo središčno v zvezi s Krleževimi Glembajevimi in ga je po Borkovem in Kozakovem nakazovanju sedaj Kalan dovolj jasno posredoval slovenski javnosti: »Ta navidezni razkol osebnosti je zlasti programskim, zgolj ekonomsko socialnim in za vsako ceno optimističnim levičarjem dokaj nerazumljiv.«103 Odgovoril pa je tudi nasprotnikom Krleževe miselne dialektike, trdeč, da je tradicionalna polarizacija med zlim in dobrim enakovredno nadomeščena z novo literarnoidejno uresničitvijo, z navzočnostjo prikritega pesnikovega sočustvovanja: »V resnici pa tvori ta globoka notranja problematika, ta navidezni razdor med stvariteljskim nagonom in kritičnim intelektom, bistvo Krleževe umetniške nature. Melanholija avtorjevega temperamenta in socialna agresivnost njegovih možgan se organsko in nerazdružno spajata v eno osnovno doživetje: smrt. V Glembajevih se to prav tako jasno odraža kakor v drugih njegovih delih. Glembajevi so obsojeni na smrt kot individui in kot socialna skupnost, to nedvomno lahko sklepa socialni kritik.«103
Te sinteze oziroma soobstoja dvojnosti v enostranski polariteti oziroma v avtorju kot subjektu, soobstoj rušenja in sočustvovanja, drugi kritiki niso jasneje zaznali in seveda ne opredelili. Preveč jim je stopal v ospredje Krleža borec, izničevalec. Preveč so iskali le v smeri klasične katarze in izhoda, manj pa sočustvovanja. Glede izhoda so nekateri kritiki videli mehanično genetično možnost novega, češ da po rušenju starega nujno mora nastopiti novo. Košak je celo zelo programsko oblikoval to ugotovitev: »Krleža je optimist, dasi nam slika skoraj izključno samo propad današnje družbe in kljub temu, da nain ni ustvaril v svojem delu takozvanega .pozitivnega' ideala bodoče družbe, v vsaki njegovi knjigi čutiš, da trdo veruje v bodočnost te družbe, ki jo pomaga graditi prav s svojim uničevanjem in z iztrebljanjem njenih današnjih izrodkov.«104 Kalan tako mehanicistično razvojno možnost dopušča, češ, »pozitivne možnosti so tu torej še odprte, zakaj na razvalinah te nemogoče družbe more že po naravnem zakonu zrasti spet druga, nova družba«.105 Ob odgovoru na »zadnje zadovoljivo vprašanje« pa se odrekti relativizmu take razvojne možnosti, ker je le odgovor tistim, ki zahtevajo pozitivne ideje, a tudi tistim, ki hočejo klasične katarze. Njo je že Koblar označil kot nemožno, ker »pisatelju ne gre za običajno katarzo, ampak hoče razpad pritirati do kraja, dokler vse osebe same ne omagajo v nič«.10fl
юз pruv tam.
101 V. Košak, V agoniji. LZ 1931, 565.
MP 1952/33, 347. ■o» S 28. II. 1931.
Ob relativizmu mehaničnega razvojnega principa se Kalan še enkrat zamisli ob Krležu individualnem izpovedovalcu in razmišljevalcu ter značilno sklene: »Tu je umetnik, ki mu ljudje ne morejo biti samo številke v političnih računih bivših in nastajajočih družbenih redov; ljudje imajo svojo kri, svoje telesne, možganske in čustvene potrebe, svoj strah pred smrtjo kakor sleherno živo bitje in v bistvu so ti ljudje tragični. Tako sociolog dialektično in razumsko utemeljuje usodnost propada, pesnik pa meditira in ustvarja in ubira mračni mol v melodijo o smrti.«107 S tem je Kalan tenkočutno presegel vse druge in tudi nekatere v to smer tipajoče misli, ki jih prinašajo slovenske kritike o Glembajevih.
Vitalistično in Krleževi dramatiki o Glembajevih imanentno je torej Kalan nasproti dogmatičnemu idejnemu pragmatizmu poudaril izvirnost dram o smrti in izničevanju. Povezoval je življenjsko-vsebinsko in dra-maturško-kompozicijsko strukturo Glembajevih in spoznal v njih živ umetniški organizem. Želel pa je ob Krleževem delu povedati tudi nekaj podobnega — in s tem utemeljiti svoje stališče do teli umetnin —, kot je izrazil Bartol v oceni Kreftovih Celjskih grofov, ko se je v nji glede vprašanja umetnikove pravice do individualnega oblikovanja nasproti idejnemu pragmatizmu skliceval na znameniti Krležev esej O nemirima današnje njemačke lirike. Navedel je tele značilne stavke: »Karl Kraus, na primjer, stari nepopravljivi idealist, koji nikada nije napisao nijednog programatskog retka — kako je prošlo vrijeme da pjesnici sanjaju ,u sjeni tihih, modrih zatona', i koji naprotiv još danas sanja ,u sjenama tihih, modrih zatonà', dao je do danas u čitavoj njemačkoj lirici najljevije i najbuntovnije i najglasnije pobune ne po liniji socijalnoga programa nego po neodoljivosti unutarnje potrebe pjesničkoga stvaranja. Zar na primjer njegov dvostih:
Pjevajte hosana, pjevajte hosana, bombe su pale u baštu Getseinana!
nema unutarnje snage jednog nadnaravnog udara trube, kakva nije dosegla ni jedna ljevičarska fanfara napisana po programu s mozgom, bez one unutarnje greznice, и kojoj se radahu i rada ju sve prave pjesničke spoznaje.*108
Slovensko literarno občinstvo je moglo vsaj posredno spremljati obravnavo Krleževe idejne pripadnosti in literarnega angažmana. Pri tem sta prav VI. Bartol in F. Kalan bolj kot drugi kritiki označevala svoj pozitivni idejni odnos do Krleža, in sicer s teoretičnim razmišljanjem
107 MP 1932/33, 347.
io» MP 1931/32, 318; poilčrtul VI. Bartol.
ob delu in ne zgolj s sintetičnimi sodbami ali opredeljevanji. H Krleže-vemu stališču se je odločno nagibal tudi B. Kreft, ob Glembajevih najprej v dramaturški razčlembi Lede leta 1932, B. Borko in Juš Kozak pa sta, kot smo videli, za bralce meščanskega dnevnika sintetiziraia pozitivni odnos do idejnosti Krleževega ustvarjanja, sicer bolj v smislu pozitivnega izročila slovenski književnosti kot pa z načelnih socialnoidej-nih premis.
Ti osnovni pristopi idejne narave h Krleževi dramatiki o Glembajevih se med sabo razlikujejo torej predvsem po intenziteti literarno-idejnega prodora v bistvene sestavine in pa po sposobnostih posameznikov v teoretičnem označevanju prvin, manj pa v vrednotenju Krleževili umotvorov po literarnooblikovni plati. Je vendarle značilno, da se je tako rekoč vsa slovenska slovstvena kritika o Glembajevih obdržala na književni ravni in se je en sani kritik bolj ravnal po idejno-čustvenein kot po literarnem dojemanju. V.Kosak je namreč Krleža označil kot »aktualista«, ki »odkriva napake današnje družbe, riše v ostrih barvnih kontrastih vso gnilobo današnjih zgornjih deset tisoč in vrši tako odločno socialno nalogo duhovnega zdravnika.«100 Ravno tako je ena sama kritika, katere avtorica ni bila kos Krleževi dialektični metodi, da bi bila mogla slediti njeni doslednosti, zuto je dramatiku ponovno očitala, da »polaga več pažnje na efekt kakor na idejno točnost.«110
Skoraj vsi slovenski kritiki dram o Glembajevih so se v primerjalnem smislu argumentirano ustavljali ob Cankarju, njegovi misli o meščanstvu in malomeščanstvu, njegovem delu, ki jo izraža. Predvsem pa je loan Cankar bil tista močna literarna, narodnoideološka in socialno čustveno prežeta osebnost, ki ga v tem času še nikakor ni zamenjala nobena nova kvaliteta in ki je bil kritikom vseh smeri dejanska in v vsakem pogledu kriterijska opora. To se kaže tudi v okoliščini, da slovenski kritiki zelo pogosto pritegujejo v misel ob Glembajevih ravno Cankarja, npr. ob Krleževem razmerju do meščanstva in malomeščanstva, in sicer ne toliko snovno, pač pa predvsem idejno. Opozarjanje slovenskih kritikov na Cankarjevo dramatiko v zvezi z Glembajevimi in Krleževim odnosom do meščanstva je nazorno tudi za splošne kritične vidike in si ga velja ogledati.
VI. Bartol je ob Gospodi Glembajevih menil, da v njih Krleža »sliči nekoliko našemu Cankarju, vendar je po temperamentu silovi,tejši, umetniško morda nekoliko manj izčiščen«.111 Podobno misel je ob dvodejanki
'«» V. Košuk, V agoniji. LZ 1931. 564—366.
110 Angelu Vodetooa, M. Krleža: V agoniji. Ženski svet 1953, 251—252.
1,1 Ml' 1950/31, 317.
nekoliko natančneje oblikoval V. Košak: »V tej svoji kritiki družbe je gotovo v marsičem podoben Ivanu Cankarju, dasi je sicer po svoji naturi in umetniški usmerjenosti, ki bi jo rajši imenoval brezobziren realizem kot naturalizem, docela različen od mehkejšega, neoromantično nadah-njenega Cankarja.«112 Tako sodi tudi L. Golobic ob Minervini izdaji Glembajevih, da je Krleža glasnik istih misli »kakor slovenski Cankar, z razliko, da je brutalnejši, rezkejši«.113
Gre torej predvsem za razlike v pisateljevem stilno-izraznem in seveda čustvenem odnosu do obravnavane snovi, do obravnavane družbe. Nasproti Cankarju ugotavljajo pri Krležu popolno in nepopustljivo negacijo, odsotnost sleherne tradicionalno izražene možnosti, če ne po izhodu, pa po potešitvi. Celo Košak in Bartol, ki sta v celoti sprejemala Krleževo idejnost, sta ravno v primerjavi s Cankarjem blago izražala pomisleke. Borko pa je že ob Krleževih novelističnih pripravah na Glem-bajeve, mimo Cankarja, a zvest cankarjanskemu izročilu, opozoril na to razdvojenost: »Kako visoko bi Krleža s takim materialom in tolikimi literarnimi sposobnostmi prekosil npr. Korsvtesago, če bi bil imel le nekoliko več galsworthyjevske ustaljenosti, uglajenosti in ljubeznivosti nasproti čitatelju in če bi bil imel več vztrajnosti v pisanju velikega teksta.«114
Kaže, da so Bartol, Košak in Borko s temi izjavami mimo raznih lite-rarnoteoretičnih in estetskih dognanj izpovedali tisto svojo intimno misel o Krleževi umetnosti, ki so jo začutili predvsem po svoji človeški prizadetosti. Seveda ta, lahko rečemo, resnica o Krleževem izpovedovanju, more imeti svojo pravo mejo in mero, če jo upoštevamo v kontekstu z vsem drugim, kar so slovenski kritiki literarnega in idejnega odkrili v Krleževi dramatiki o Glembajevih. Nedvomno je, da je bil Cankar slovenskim kritikom tudi v teh pogledih oporišče, ne v togem normativnem smislu, ampak kot mogoč literarno prepričljiv ugovor zoper meščansko in malomeščansko miselnost in razkrajanje. Pri tem se je v pisanju ob Glembajevih neprisiljeno uveljavljal tradicionalni humanistični nazor slovenske literane publicistike in kritike, ki ga v eksplicitni obliki srečamo izpričanega že ob Krleževih pesmih pri Miranu Jurcu leta 1921, potem ob novelah v kritiki Ivanu Preglja leta 1922, kot organsko nadaljevanje pa sedaj v kritikah o Glembajevih.
1,1 LZ 1931, 564.
11S S 28. IV. 1932.
114 B. Borko, Miroslav Krleža: Moj obračun s njima. Subrana djela. Zagreb 1932. LZ 1932, 627.
Za slovensko literarno kritiko o Glembajevih je značilno, da se loteva problemov tako, kakor jih neposredno kategorizira iz Krleževega dela. Kritiki izhajajo pri tem iz lastnih literarnih nazorov, zmožnosti idejnega razčlenjevanja in psihološko intuitivnih sposobnosti. V središču obravnave je vedno Krležev umotvor, ne pa tedaj značilne neliterarne okoliščine, ki so pisateljevo delo spremljale v njegovi ožji domovini.
Glede Krleževega literarnega nazora so si kritiki edini, da je njegova umetnost nastajala »zaradi življenja«. Pisatelj je kot književni oblikovalec in izpovedovalec avtonomni vitalist, ki odklanja vsakršno ideološko vsiljevanje tendenčnosti v umetnosti. Tako ga slovenska kritika ne uvršča v znani nazorski razpon od »meščanske« do »proletarske« književnosti, ne glede na to, kateri idejnosti ali socialni skupini posamezni kritik pripada. Kritik po njihovi vsebini in metodi prav tako ni mogoče deliti na leve ali desne — dasi so objavljene v levem in desnem tisku —, nasproti Glembajevini so bile idejno in estetsko vse dokaj odprte in ne-aprioristične. Tudi zavoljo umetniške moči dram so se podrejale ima-nentnim lastnostim Krleževili umotvorov oziroma so jih skušale izluščiti z vsebinsko idejnimi, dramaturškimi in literarnokompozicijskimi razčlembami.
Božidar Borko in Juš Kozak sta v predpremierskih člankih dala o Glembajevih bolj kot osnovne kritične ocene napotila za razmišljanje ob tej Krleževi dramatiki in njenem sporočilu. Pristajala sta na Krleževi literarnoidejni usmeritvi in dramaturški metodi in sodila, da oboje dosledno izliaju iz pisateljevega dotedanjega razvoja. Ugotavljata, da Krleža »priznava le umetnost zaradi življenja«. Zato tudi odklanjata dogmatični ideološki spor in ga obravnavata kot nesporazum, ki je mogel nastati zaradi neupoštevanja Krleževega pisateljskega načela.
Kritiki, ki so nato v razponu petih let obravnavali Glcmbajeve, so enotni v sodbi, da je Krleževa dramatika socialno revolucionarno delo, ki pa ni obremenjeno z reformatorsko retoriko, mesianizmom in drugimi neumetniškimi prvinami (F. Vodnik). Dramaturške razčlembe se ujemajo v bistveni ugotovitvi, da se dejanje razvija po dialektični zakonitosti in da jc v celoti snovno in idejnokritično pomaknjeno na enostransko polariteto (M. Šnuderl, S. Škerl. F. Koblar, A. Ocvirk, F. Kalan), kjer se ne pojavlja tradicionalna dramska katarza, na kar so nekateri kritiki opozarjali naravnost (F. Vodnik, A. Ocvirk).
V še bolj pretanjenih dramaturških razčlembah so kritiki ob odsotnosti tradicionalne katurze začutili njen ekvivalent v pisateljevi miselni do-
slednosti in navzočnosti v procesu samoizničevanja »glembajevščine« (F.Koblar, A. Ocvirk). V tej navzočnosti pa so poleg premočrtnosti procesa izničevanja ugotovili tudi pisateljevo čustveno, človeško prizadetost in ne le miselno doslednost, kar je pravzaprav najpomembnejša ugotovitev slovenske kritike o Glembajevih. Prav ta Kalanova ugotovitev je obenem uspel poskus označitve sinteze socialnega borca in literarnega izpovedovalca, ko v Krležu subjektu ne vidi le strastnega izničevalca, marveč tudi »razmišljenega«, čeprav še tako prikritega sočustvovalca s človekom. Ta dvojnost je bistvo Krleževe umetniške narave sploh. Kritiki, ki so začutili to razsežnost (F.Koblar, F. Kalan, VI. Bartol), so s tem odvrnili tudi vprašanje o etičnem v metodi enostranske dramske polaritete, vprašanje, ki so ga kritiki postavljali kot edini tehtnejši pomislek ob Glembajevih (S. Škcrl, F. Vodnik, A. Ocvirk).
Kritiki, ki niso izhajali iz Krležu najožjega idejnega obližja, so torej idejno in literarno analitično najgloblje prodrli v drame o Glembajevih. Ne obremenjuje jih ne programska deklarativnost ne apologetičnost, označuje jih v osnovi pozitiven in stvaren pristop.
Utemeljena je misel, da sta dve okoliščini odločilno pripomogli, da je slovenska kritika tako obravnavala Glembajeve. Prva in posebno značilna okoliščina je, da je kritike usmerjala še docela živa literarnoidejna izkušnja, ki jo je naša slovstvena misel doživljala in spremljala ob Cankarjevem primeru, ob njegovem boju za umetniško avtonomnost literarnega izpovedovalca. Prav zato je Glembajeve obravnavala po literarnih in idejnoizpovednih lastnostih, opuščala pa je ideološko programske nesporazume. Druga okoliščina je, da je slovenska kritika glembajevsko tematiko družbenega razkroja, da je »glembajevščino« kot družbeni sloj spremljala kot naravno razvojno možnost in nujnost, kot naravno odmiranje preživelega aristokratskega sloja na zgodovinskem prehodu iz podonavske v balkansko monarhijo. Ta sloj je slovenska meščanska družba nasploh čutila kot tujega, kakršen je v resnici bil tudi za hrvaško, a ji je Krleža moral to dokazovati, deloma genetično. deloma mišljenjsko, pri čemer si je pomagal s socialno-teniatsko zožitvijo in z raznimi snovnimi in izraznimi sredstvi, posebno z bilingvizmom.
Kar zadeva idejno odprtost slovenskih kritikov, je nanjo vplivala tako prva kot tudi druga okoliščina. Zato je Krleževa dramatika doživela pri nas dokaj enoten in predvsem stvaren sprejem. Pri idejni odprtosti slovenske kritike pa je treba upoštevati tudi to, da je bilo levo usmerjeno idejno in politično mišljenje in čustvovanje v tem času v slovenskem središču močno omejevano s političnimi ukrepi in pritiskom na marksistično publicistiko. Marksistično idejno in teoretično oblikovanje se ob
Glembajevih na Slovenskem ni moglo opredeljevati, kolikor se da soditi po objavljenem gradivu, pač pa že ob drugih Krleževili delih iz tega časa, ob Knjigi pjesama, Evropi danas, Mojem obračunu s njima, in ob tistih, ki so tem sledile. Vendar pa to vodi že k novi raziskavi o sprejemanju ideološkega boja, v katerem ima Krleža s svojim poskusom sinteze umetnosti in revolucije središčno mesto. Za slovenski duhovni in literarni razvoj je ta potek zanimiv tudi zavoljo tega, ker se je Krleža literarno pri nas uveljavil že z Glembajevimi, kasneje pa tudi ideološko z drugimi svojimi spisi.
РЕЗЮМЕ
Словенские критики категоризировали проблемы, связанные с «Глем-баевыми», на основе самых драм, учитивая об этом собственные литературные взгляды, возможности идейного анализа и психологически-интуитивные способности. В центре обсуждения всегда находилось произведение Крлежи, а не особенности внелитературных обстоятельств, сопровождавших писателя.
Что касается литературных воззрений Крлежи, критики пришли к согласованному заключению, что возникновение его искусства является следствием требований самой жизни, что Крлежа признает только жизненное искусство и что он отбрасивает вторжение тенденциозности в искусство: Словенская критика не включала писателя в общепринятые разряды от «буржуазной» до «пролетарской» литератур, а в связи с «Глембаевыми» она признавала социальную революционность этой драматургии, ее свободу от реформаторской риторики, мессианства и других внехудожсственных элементов. Драматургические анализы достигают согласованность в существенном заключении, что развертивание действия следует законам диалектики и что действие, что касается его содержания и идейно-критической стороны, целиком передвинуто на негативный поларитет, где не появляется традиционный драматургический катарсис.
В более тонких драматургических анализах искали критики эквивалент классического катарсиса в последовательном духовном присутствии писателя в процессе самоуничтожения «глембаевщины», вместе с этим они обнаруживали и его эмоциональное, человеческое сочувствие. Это открытие является успешной попыткой характеризации синтеза социального борца и литературного творца, в субъекте которого не проявляется только страстный обличитель, но и «призадумавшийся», хотя очень прикрытий, человеку сочувствующий писатель. Эта двойственность и является сущностью писательской природы Крлежи.
Двое обстоятельств в первую очередь повлияли на такой 'позитивный и идеологически-открытий подход к «Глембаевым». Во-первых это была ориентация по все-еще живом литературном опыте, связаном с деятельностью Цан-кара, с его борьбой за автономность искусства и с его изображением буржуазии и мелкой буржуазии. Другое обстоятельство происходило из восприятия «глем-
баевщины» со стороны словенской критики как социального слоя в процессе неизбежного, исторически-закономерного отмирания. При идейной незамкнутое™ словенской критики «Глембаевых» надо учесть и факт, что лево-ориентированная идейная и политическая мысль в то время в словенском центре находилась в сильно стесненных обстоятельсвах политических ограничений и давления на марксист-кую публицистику, которая в этой стадии восприятия литературного творчества Крлежи и его идеологии еще не заметна в такой степени, в какой она проявилась немедленно после «Глембаевых».









UDK 808.63:92 Zagajšek Jože Stabéi SAZU, Ljubljana
MIHAEL ZAGAJŠEK IN NJEGOVA DELA
0	M. Zagajšku, piscu Slovennske Grammatike 1791, ni doslej nobene dokumentarne razprave, njegova rokopisna zapuščina sploh še ni bila preverjena. Posebno pozornost posveča razprava rokopisnemu nemško-slovenskemu slovarju; tudi Zagajškova življenjska pot je opisana tu prvič na podlagi avtentičnih virov.
Up to the present day, there has been no documented treatise dealing with Mihael Zagajšek, the author of Slovennska Grainmatika, published in 1791, nor have been examined his remains in manuscript. This treatise gives special attention to Zagajšek's German-Slovene dictionary in manuscript and it is for the first time that his biography is based on authentic sources.
Precej tega, kar je bilo zapisano o Slomšku,* namreč »da se o njem le malokaj ve in se mu v literaturi slovenski ne odkazuje tisto častno mesto, katerega si je zaslužil, in katero mu po vsem pravu pristoja,«1 moremo obrniti v prid tudi Mihaelu Zagajšku. Pri nas se o kakem človeku in njegovem delu vse preveč brezbrižno uveljavlja in ohranja nekoč zapisana sodba, ki jo je izrekel za to pristojen ali tudi nepristojen veljak, ne da bi se zapisana mnenja znova docela nepristransko preverila. Zgledna priča nam je M. Pohlin, ki je kljub velikemu zasluženju za slovenski literarni prerod in s 65 napisanimi deli več ko celo stoletje bil vreden omembe le kot ignorant,2 kot neki avgustiner3 ipd., po čigar poti »so hodili vender samo možje manjše duševne zmožnosti«.4 Šele A. Breznik in Fr. Kidrič sta strokovno in nadrobno pregledala in ocenila njegovo delo — ne da bi pri tem prikrivala Pohlinove napake in slabosti — ter mu prisodila v slovenski književnosti zasluženo častno mesto.
Prvi, ki se je zavzel za priznanje in upoštevanje Zagajška, je bil A.M.Slomšek, le-tega ponikovski »rojuk in dobrotnik«.5 V spominskem
* Glej Glavni viri... na koncu te razprave.
1	Lendovšek I., XI.
8 Kopitar 147.
3	Matija Majar v Drobtinicah za 1. 1849, 207.
4	Glaser L, 196.
5	Kovačič, Slomšek I., 148.
zborniku je Slomšek na koncu krajšega sestavka iz Zagajškove rokopisne zapuščine pristavil pod črto tole pripombo: ,Mihael Zagajšek, Štajerec s Ponikve v celjskem okrožju, vrl mož in neupogljivega srca, ki v njem ni bilo zvijače. Med domačini (rojaki) se je prvi ukvarjal s slovenskim jezikom, sam, Jurij Zelenko, je avtor Slovenske Gramatike. Spisal je mnogo jezikoslovnih in bogoslovnih spisov, iz katerih je vzet zgoraj navedeni nagovor (izpodbuda). Upravljal je petdeset let župnijo na Ka-lobju v Lavantinski škofiji, in je, ljub Bogu in ljudem, umrl malodane devetdesetleten, čigar spomin je blagoslovljen.'6 Slomšek je hkrati tudi prvi, ki je napisal doslej najboljši in najdaljši Zagajškov življenjepis, a, žal, brez dokumentaričnih virov. O nameri, da bo tak življenjepis napisal, je sporočil Slomšek M. Stojanu, župniku na Gomilskem, že v pismu dne 11. februarja 1845 rekoč: »Mnogo lepiga bom tudi jaz od rajniga Zagajšeka Kalobškega nekadajniga fajmoštra povedal.«7
Življenjska pot. Za natančno ugotovitev Zag. življenjske poti od rojstva do smrti, za njegova dela in opravila, imamo na voljo le malo dokaznih listin. Najstarejša rojstna knjiga na Ponikvi se začenja šele 1. 1782, vse druge so z lesenim župniščem in inventarjem vred zgorele na velikonočni ponedeljek, 1. aprila 1782.® Zagajškov rojstni list je verjetno kot priloga k prošnji za upokojitev 1. 1820 v gubernialnem arhivu v Gradcu." Tako zvemo za Zagajškov rojstni dan edino iz napisa na nagrobnem spomeniku v Završali, kjer piše, da je Zagajšek »Na 12 dan Kimovza [17)39 luzh tiga fvejta sagledou«.10 V Slomškovem življenjepisu beremo, da je bil Zagajšek rojen »leta 1739 za Gajam, na imenitnim stani zravno sedajne železne ceste, premožnih bogaboječih staršov sin«.11 V Za-gaju pri Ponikvi, danes štev. 6, je bilo večje posestvo, ki je sedaj v dr-
• Mnemos. 35: Mihael Sagajfhek, Styriis Poniculensis, circuli Celejensis, vir probus et rectus corde, in quo non erat dolus: primus inter indigenas linguain Slavicam coluit, ipse auctor grainmatices Slavicae Gcorgii Selcnko. Plura exa-ravit philologica et theologica scripta, ex quibus supra citata exliortatio de-sumpta est. Praefuit parochiae Kalobjensi dioecesios Lavantinae« per 50 annos et fere nonagenarius obiit, dilectus Deo et hominibus, cujus memoria in bene-dictione est.
7	AZN 59.
8	Jakopina, pismo z dne 22. oktobra 1972.
" ŠkAMrb v pismu dne 25. avgusta 1972.
10	Jakopina; Jescnovcc 320.
11	Slomšek 92. Pri Zagajškovi rojstni letnici je tudi več napačnih. Že Pajek je pisal: Zagajšek Mihael, roj. v Ponikvi 1738; rojstno letnico 1737 je zapisal Medved, pozneje pa jo ima Kidrič, Dobrovskv 194, opomba 66, kjer je tudi Za-gajškovo pismo Primcu napačno navedeno z dne 10. okt. 1812, namesto pravilno z dne 10. nov. 1812. Napačna rojstna letnica 1737 je še tudi v Zgodovini slovenskega slovstva I., SM 1956, str. 428.
žavni upravi združeno s Slomom. Stanovanjska hiša je bila prezidana, ohranjen je le del prejšnje stavbe, ki v njej živi 1. 1904 tam rojena Pavla Marzidovšek, a se ne spominja, kdaj so Zagajški izumrli in kako so prišli Marzidovški do njihove posesti. Neki Martin Marzidovšek iz služinčadi pri Zagajškovih, rojen 1. 1775, je tam umrl 1. 1817.12
O Zagajškovih starših in njihovem rodu nimamo nobenih podatkov, le od Slomška zvemo, da »imeli so fajmošter starih mater za Gajam še veliko let živih. Na pohlevniga konja so se vsedli ter so pogosto jezdili svojo ljubo mater objiskat. De pa niso po poti praznovali, so na konji sede nogovice ali žoke pletli.«13 Spričo tega je mogla biti 1. 1717 rojena in za sušico 18. julija 1801 v Zagaju 6 umrla Uršula Zagajšek, Mihaelova mati: le to nam zbuja dvom, da bi se bila poročila že z dvaindvajsetimi leti — Mihael je torej prvorojenec — in da je ni pokopal sin, marveč kaplan Mihael Goleš na Ponikvi.14 Ker o smrti Zagajškovega očeta, neznanega imena, rojstnega dne in kraja, v ponikovski mrliški knjigi po 1. 1782 ni nobenega zapisa, domnevamo, da je umrl že pred tem letom, ali pa je umrl kje zunaj Zagaja.
Po podatkih mrliške knjige A 1782—1821 na Ponikvi sklepamo, da je imel Zagajšek tam pokopanega brata Jožefa, rojenega 1. 1746 in umrlega od ostarelosti dne 24. maja 1816. Kot zadnja Zagajškovega rodu v Zagaju 6 je v razvidu še 1. 1755 rojena domnevna Zagajškova sestra Elizabeta, ki je umrla za sušico 29. septembra 1820.15 Na Kalobju pa je gospodinjila bratu Mihaelu 1. 1742 rojena sestra Ana, ki je umrla tam 10. marca 1819; brat Mihael je zapisal o nji v mrliško knjigo: »Anna Sagaischza Dorfin in Pfarrhof lediges Weibsbild von Poniglpfarr geburtig. Innerlicher brande (vzrok smrti).16
Iz Zagajškovih otroških in deških let poroča Slomšek, da »pobožna mati je otroka nevarno bolniga Mariji izročila. Neki duhovni gospod v Limberskim terzi 1= Lemberg] so jih perve šole učili. Nekdajni Pon-kovški fajmošter Martin Jurežič [ki je v 1. 1727—1757 sezidal sedanjo župnijsko cerkev na Ponikvi] ... so mladiga Zagajskiga Mihaela poklicali, poprej ko so ga stariši v mesto v šole poslali.«17 O Zagajškovem šolanju v Gradcu okrog 1. 1755—1763 ne vemo ničesar. Slomšek piše, da
12	Jakopina, pismi z dne 30. avgusta in 22. okt. 1972.
13	Slomšek 97.
14	Jakopina, pismeno sporočilo dne 13. nov. 1972. Jerman 18, pa je ugotovil, da je bil Mihael Goliuš — pač ruzlična pisava priimka — od I. 1775—1784 nu Kalobju Zagajškov kaplan.
15	Jakopina, po njegovih podatkih sporočilo ŠkAMrb v pismu z dne 30. avgustu 1972.
"> Zdolšek, sporočilo v pismu z dne 4. okt. 1972.
17 Slomšek 92, 93.
je imel v mestu le borni živež, le toliko, da ni lačen bil. »Skerbna mati je svojimu Miheju rezancov doma naredila, ino mu jih polne škatle v Gradec pošilala. Dober mož, ki je pogosto v nemški Gradec hodil, se je za Gajam oglasil, ino Zagajskimu rezanic nosil.«18
Po dogotovitvi latinskih šol in modroslovja v Gradcu je odšel Zagajšek v Gorico, »kjer so v duhovšnici deveto in deseto šolo imeli.«19 Slovenski kraji na desni strani Drave so bili z odredbo Karla Velikega od 1. 811 cerkveno podrejeni oglejskemu patriarhatu, tega je odpravil šele papež Benedikt XIV. z bulo Iniuncta nobis z dne 6. julija 1751 in ustanovil hkrati novi nadškofiji v Gorici in Vidmu (Udine). S tem so prišli tudi kraji celjskega okrožja cerkvenopravno začasno pod oblast goriškega nadškofa, dokler niso bili z listino solnograškega nadškofa z dne 15. aprila in lavantinskega škofa z dne 9. maja 1789 predani v pristojnost lavantinske škofije.19a
Zagajšek je vsaj v letih 1764—1765 študiral na bogoslovju v Gorici. Prvo tonzuro in štiri nižje rede je prejel že 24. maja 1763 v župnijski cerkvi v Celju, subdiakonat pa potem 16. junija 1764 v nadškofijskem dvorcu v Gorici. Tam je bil »Seguischegg« na velikonočno soboto, 6. aprila, 1765 po nadškofu Karlu Mihaelu Attemsu v stolnici tudi posvečen za mašnika.30 To so vsi podatki, ki so zapisani o Zagajšku v knjigi ordinacij v Semeniški knjižnici v Gorici, in le-ti se ujemajo tudi s Slomškovim zapisom: »Zagajšek so dve leti v Goriški duhovšnici preživeli, so bili v veliki noči leta 1765 mašnik posvečeni, ino so tudi v Gorici novo mašo služili, ker jim je bilo predaleč k domu.«21 Napačno pa poroča župnijska kronika v Sv. Vidu pri Grobelnem na str. 21, da je bil Zagajšek »u letu 762 h Mašniku žegnan.« Osnovo za to, du je imel Zagajšek novo mašo na velikonočni torek. 9. aprila, 1765 pa nam daje podatek v župnijski kroniki v Sv. Vidu pri Grobelnem, ko poroča nu strani 18, da je določil Zagajšek v ustanovnem pismu dne 20. marca 1827 med drugim tudi 200 fl. za to, da se skozi sto let služijo v podružnici v Završali dve maši, in sicer vsako leto na velikonočni torek in na praznik sv. Mihaela.22
i
Od tridentinskega koncila (1545—1563) pa do preosnov cesarja Jožefa II. si je moral vsak duhovnik pred posvečenjem izprositi od kake gospoščine ali stanovske družbe namizni naslov — titulus mensae. Po-
18	Slomšek 94.
19	Slomšek 94.
»•« Kovačič, Zgodovina 317, 318, 324.
Liber ordinandorum.
" Slomšek 94.
** Prah, pismeno sporočilo dne 13. septembra 1972.
delilec naslova se je zavezal s posebno listino, da bo vzdrževal prosilca, če bi ta v svoji duhovniški službi zbolel ali obnemogel in postal nesposoben za delo. To obveznost so tudi vknjižili na posestvo podelilca. Zagajšek si je izprosil namizni naslov graščine Straussenegg (pri Sv. Matevžu pri Braslovčah), katere lastnik je bil takrat Janez Maks Schrökin-ger von Neidenberg, župnik v Šmarju pri Jelšah.23
\ zapovrstnosti Zagajškovih duhovniških služb od kaplana do župnika na Kalobju se dozdajšnji viri povsem ne ujemajo. Slomšek poroča, da »v jeseni leta 1765 so se Zagajšek v Gospodov vinograd podali, ino prišli na Slivnico kaplan ... ino so poldrugo leto veselo v bregovjah služili.«24 Tudi Slekovec je zapisal: Zagajšek Mihael je služboval v Slivnici pri Celju eno leto. Isto potrjuje župnijska kronika v Slivnici pri Celju na str. 44, namreč da je bil Zagajšek tam kaplan od leta 1765—1766, v času, ko je bila ustanovljena župnija.25 Zagajšek sam pa je navajal lavantinskemu ordinariatu v Št. Andražu v pismu, dne 18. avgusta 1801, da je bil naprvo per 3 annos Supernumerarius ad S. Georgiuin sub Reichc-negg ter šele potem per unum annum cooperator in Schleiniz.26 O Zagajškovih službah v Sv. Juriju pri Celju pa je po zapisih v farni kroniki in matičnih knjigah ugotovljeno: Dne 9. novembra 1766 je prišel pač iz Slivnice pri Celju v Šentjur za kaplana in je bil tam do 20. oktobra 1769. ko je bil imenovan za kaplana v Šmarju pri Jelšah. Kot cooperator loci Ordinarius je prišel Zagajšek iz Šmarja zopet v Šentjur dne 26. aprila 1770 in je bil povišan 20. septembra 1772 za vikarja.27
Doslej se je navajalo, da je bil Zagajšek v Kalobju župnik od leta 1772 naprej,28 Kidrič ima celo letnico 1767.29 Po dokumentaričnih virih pa je bilo tako: V nagrobnem zapisu v Završali beremo »na dan Rojftva IHS na Kalobje fa Fajmofhtra postaulen«, kar je treba razumeti na Božič leta 1772, in to je verjetno dan imenovanja ali umestitve za župnika; v farni kroniki Sv. Vida pri Grobelnem, stran 21, pa je zapisano: »13,! dan Prosenca 773 na Kalobje za Fajmoštra prišel.«30 Resnično stanje pa izvemo iz matičnih knjig v Sv. Juriju pri Celju, kjer je Zagajšek še
23	Slekovec; ŠkAMrb, sporočilo z dne 25. in 30. avg. 1972.
24	Slomšek 94, 95.
25	Murko v pismu z dne 5. nov. 1972.
20 ŠkAMrb, sporočilo v pismu z dne 21. avg. 1972.
27	Drobež, sporočilo z dne 17. okt. 1972.
28	Kovačič, »Kalobski rokopis« 198.
2" Kidrič, Korespondenca 156u, kjer navaja kot vir: Slomšek, Zbr. sp. 111., 208. V navedenem viru pa ni nikjer letnice 1767, marveč je le zapisuno, da je Zagajšek na Kalobju pasel »ovčice Gospodove nad petdeset let«, iz česar je verjetno Kidrič sklepal na začetno leto 1767.
30 Prah, pismeno sporočilo dne 15. sept. 1972.
25.	januarja 1773 pokopal Pankracija Kukoviča in naslednji dan, v torek,
26.	januarja, krstil Blaža Ojstrška, pogreb 6. februarja 1773 pa je opravil že novi vikar Jožef Petrič.31 Iz tega sledi, da je Zagajšek na Kalobju kot župnik prvič pridigal in maševal v nedeljo, 31. januarja 1773, kar nam potrjuje tudi župnijska krstna knjiga, kjer je dne 31. januarja 1773 dvakrat vpisan kot krstitelj R. Dnus Michael Sagaischegg, Parochus, vtem ko je 24. januarja 1773 krstil otroka še kaplan Štefan Reich.52
Ob nastopu župniške službe na Kalobju je dopolnil Zagajšek komaj triintrideset let. Poleg vestnega in prizadevnega dušnega pastirja je bil ves vnet tudi za slovstveno delo in za prenikanje razsvetljenske miselnosti med župljane. Stanoval pa je v popolnoma lesenem in s slamo kritem župnišču, novo je dal pozidati šele njegov naslednik Ivan Rotter, kalobški župnik od leta 1821—1836. Kako veliko skrb je posvečal Zagajšek župni cerkvi, pričajo na več krajih vklesane letnice 1787, 1800 in 1804, ko je dal cerkev v celoti obnoviti. Ves čas župnikovanja je imel Zagajšek v pomoč kaplana, ki se jih je v času 1773—1820 zvrstilo kar sedemnajst,33 in tako mu je preostalo poleg dušnega pastirstva več časa za drugo delo, >ne le pisali ino brali, temuč tudi tesali ino mizarsko delali so«, piše Slomšek.34 Kako priljubljen je bil Zagajšek pri ljudeh, o tem poroča Slomšek na več mestih in tudi to, da »samo enkrat so se imeli preseliti na Ponkvo, kjer so bili rojeni. Pa tudi njim se je dopolnila sve-tiga pisma beseda, de ni nobeden doma prerok.«35
Dne 25. januarju 1820 je Zagajšek zaprosil lavantinski škofijski Ordinariat, da mu izposluje pokojnino, na kar mu je Ordinariat odgovoril, da naj vztraja pri svoji čredi, da bo mogel nekoč počivati sredi med svojimi ovčicami. V obširnem pismu z dne 6. marca 1820 je odgovoril Zagajšek ordinariatu, da se je zaradi raznih nevoljnosti in neznosnih nadležnosti hotel že pred petimi leti odpovedati župniški službi, a je na nasvet ordinariata to misel opustil; sedaj pa da ga sili telesna nezmožnost, da je primoran zapustiti svojo ljubo krščansko čredo in pričakuje od knezoškofijstva, da mu izposluje milostno pokojnino. To je moja zadnja, od narave izsiljena izjava, končuje pismo, 'v pripisu pa pristavlja, da bi še rad ostal na Kalobju v pomoč novemu župniku, če mu bi le-ta z višjim dovoljenjem hotel prepustiti brezplačno začasno prazno kaplanijo, kjer bi se oskrboval sani. Če bi dobil župnik uradno dode-
31	Drobež, sporočilo z dne 17. okt. 1972.
32	Zdolšek, sporočilo v pismu z dne 4. okt. 1972.
53 Jerman 3, 18, 19.
34	Slomšek 95.
35	Slomšek 97.
ljenega kaplana, bi prepustil kaplanijo njemu, sam pa bi zdrknil s teh visokih planin, ako ga smrt ne bi prej tamkaj zadržala.36
Knezoškofijski Ordinariat v Št. Andražu je 8. marca 1820 zaprosil pri guberniju v Gradcu za Zagajškovo pokojnino, ki je po zakonu z dne 16. junija 1776 v znesku 300 fl. pripadala upokojenemu župniku iz verskega fonda. Da je Zagajšek zaprošeno pokojnino dobil, sklepamo po tem, da mu je s 1. oktobrom 1820 prenehala župniška služba na Kalobju in da je 30. maja 1827, tj. po Zagajškovi smrti, knezoškofijski Ordinariat v Št. Andražu sporočil guberniju v Gradcu, da naj Zagajšku ustavi pokojnino.37
Kot upokojeni župnik je ostal Zagajšek še leta na Kalobju, kjer je še naprej po svojih močeh pomagal župniku v dušnem pastirstvu, ki ni imel po poročilu župne kronike od 1. 1821—1831 nobenega kaplana.38 Po-slednjič je »Michail Sagaischeg Pansionist« izpričan na Kalobju v mrliški knjigi dne 1. januarja 1826.39 Potem pa »tudi ljubezniv starček so se morali v svojim sedem ino osemdesetim leti preseliti, in zapustiti svojo ljubo čredo. Kakor se po sveti rada godi, de mladi stare gerdo imajo, so si tudi rajni Zagajšek poskusili. Niso imeli človeka, ki bi jim v cerkvi stregel bil, ino so morli večkrat sami sveto mašo služiti. Mladi so starih dalje bolj čerteli, ker so čutili, de so stari več od njih obrajtani. Ljubi mir naredit so si Zagajšek sela drugod jiskali za svoje posledne dni«, poroča Slomšek.40
Zagajšek se je želel naseliti na Svetni (v Završali), kjer je v deških letih z materjo večkrat obiskal Marijino romarsko cerkev, v bližnjem Sent Vidu pa mu ni ugajala meglena dolina in mehka, pogosto celo kalna voda. Vendar v Završali ni mogel dobiti stanovanja, zato se je kljub pomislekom le naselil blizu farne cerkve v Seilt Vidu pri Grobelnem, kjer je do poslednjih moči tudi pomagal v dušnem pastirstvu. l ani se je zelo postaral in tako oslabel, da je konec aprila 1. 1827 moral leči v bolniško postelj in poklicati zdravnika, ki pa mu ni mogel zboljšati zdravja. Izčrpan je v sredo, 9. maja 1827 zatisnil trudne oči,41 teden dni prej, 2. maja popoldne, pa ga je bil še obiskal Slomšek spotoma z Bizeljskega v Novo cerkev.42 Pokopali so ga po njegovi želji in kot velikega dobrotnika Marijine cerkve v Završali pri Grobelnem, dne 12. maja 1827
" ŠkAMrb, pismo z dne 30. avg. 1972.
38 Jerman 19.
3g Zdolšek, sporočilo v pismu z dne 4. okt. 1972.
40	Slomšek 98.
41	Slomšek 99.
42	Kovačič, Slomšek !.. 59.
4 Sluvističnu revija
na tamkajšnjem pokopališču, kjer so mu pozneje postavili še danes ohranjen nagrobni kamen s slovenskim napisom v bohoričici.
Svoje premoženje je Zagajšek razdajal ubogim, podružni cerkvi v Završali je priskrbel nove orgle, farni cerkvi Sv. Vida nov misai, itd. Novo-mašnikom Slovencem v celjskem okrožju je zapustil 500 gl. v srebru, da bi si od le-teh obresti mogli kupiti potrebne knjige.43
N e m š k o - s 1 o v e n s k i slovar. Zelo pisana in mikavna je zgodovina tega Zagajškovega slovarja. Prvo tiskano sporočilo o njem je zapisal Slomšek: »Tudi slovensko nemški besednik ali slovar so spisali, |Zagajšek] veliko pol noči prebedeli težko delo dogotovit. Ali ravno so rajni Valentin Vodnik svoj besednik oznanili, ino tako je obdveh možev delo zaostalo. Poznej so svoj rokopis nekimu rodoljubu v Cele poslali, ki ga je ne le jim, ampak tudi nam zapravil. Velika škoda je to, katiro so rajni sami ožalvali rekoč, de je bilo veliko besed nabranih, ki so poznej iz med ljudi izginile ino pozabile se.«44 Glede Slomškove povezave med Zagajškovim in Vodnikovim slovarjem je že Kidrič pripomnil, da Slomšek »o zgodovini Zagajškovega slovarja ni bil točno poučen, ker meni, da je delo zaostalo, ko je Vodnik oznanil svoj slovar.«45
Kidrič je bil prvi, ki je našel v Metelkovi zapuščini v Državni, sedaj Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani (NUK) rokopisni zavitek, kjer je na ovitku zgoraj zapisano s črnilom: Aus Metelko's Nachlafs, spodaj pa z rdečim svinčnikom: Zu Vodnik's Wörterbuch. Na tem še danes ohranjenem ovitku čisto zdolaj pa je napisano z navadnim svinčnikom: »To je Zagajškov rokopis glej Zagajškovo pismo Primcu z dne 10. 11. 1812 Lj. 8. 2. 1932 Kidrič.«
O slovarju je potem zapisal Kidrič v Zgodovini slovenskega slovstva kratko poročilo, češ da je v Zagajškovem »slovenskem besednem zakladu poleg izrazov, ki so jih poznali tudi drugi slovenski slovarji, in poleg ponesrečenih neologiztnov res tudi več štajerskih izrazov, radi katerih bi bila objava slovarja pomenila obogatitev slovenskega jezikovnega inventarja.«4® To je doslej tudi edina sodba o Zagajškovem slovarju, ki mu od Primca, Vodnika in Cafa sèm pa do Kidričevega odkritja ter zdaj do izpisa in preučitve v Inštitutu za slovenski jezik SAZU nihče ni posvečal pozornosti. Žal, ni to pri nas edini primer. Koliko še nepoznanega in nepreverjenega rokopisnega slovenskega besedja leži v naših
43	Slomšek 99.
44	Slomšek 96.
45	Kidrič, Korespondenca 155<.
48 Kidrič, Zgodovina 346.
knjižnicah, arhivih, itd., ki se preklada (a tudi uničuje) sem in tja ali trohni kje zaprašeno. Pomislimo samo, kako bi bil z njim obogaten slovenski jezik in slovensko jezikoslovje, ki večkrat pri marsikateri besedi blodi v gluhi loži, ker se pač ne more opreti na zdaj še skrite, neobjavljene in nepreučene zgodovinske vire.
Ko je J. N. Primic v graškem listu Der Aufmerksame v 34. št. z dne 25. aprila 1812 objavil članek »Vorlesungen über die Slovenisclie (oder Windische) Sprache«, kjer je sporočil, da bo začel prihodnje dni na graškem liceju predavati slovenščino, je zraven pozval duhovščino k zbiranju slovenskega slovarskega besedja.47 Kot ustanovitelj Slovenskega društva v Gradcu (13. maja 1810) je Primic hotel obogatiti Vodnikovo slovarsko zbirko in doseči v njegovem slovarju čim večje upoštevanje štajerskega in koroškega slovenskega izrazja. S posebnimi osebnimi pismi pa je zaprosil Primic okoli druge polovice maja 1812 še okrožnega glavarja Franca Ksav. pl. Fradenecka v Celovcu, grofa Rajmunda Auers-perga v Celju in barona Janeza Nep. pl. Grimschitza v Mariboru za oznanilo slovenski duhovščini, da naj zbira in mu (Primcu) pošilja za slovar slovensko besedje.48 Glavarji so Primčevi prošnji ustregli in s tem v zvezi je poziv lavantinskega škofijskega ordinariata v Št. Andražu duhovščini v juniju 1812, ki se mu je odzval tudi Zagajšek; le-ta je s precejšnjo zamudo napisal Primcu pismo, ki ga zaradi pomembnosti v celoti objavljamo v slovenskem prevodu, nemški izvirnik (sedaj NUK Ms 361) pa je prvi priobčil Kidrič.49 Glasi se:
Prežlahtno visokoučeni, posebno visokočastiti gospod profesor!
Lavantinsko knezoškofijstvo je v preteklem juniju 812 poprosilo in povabilo slovenske duhovnike, da napišejo prispevek slovenskih besed za slovenski dikcionar in da dobijo nekaj krajevnih slovenskih besed 1er da pošljejo v Gradec več sinonimov.
Takrat sem bil nekoliko bolehen, pozneje pa sem se spomnil, da bi še imel star, že pred nekaj leti spisan makular slovarja slovenskega jeziku, katerega izvirni rokopis sem dal nekemu Jožefu Jenku, okrožnemu bukvovezu v Celju, ki pa mi ga je dokončno izgubil, tako da ga na noben način ne moreni več dobiti v roke.
Koristnost in dobromiselnost tega poziva sem dobro preudaril in čeprav je rokopis nepopoln, pošiljam ta iz 58 pol sestoječ makular; če ga boste mogli uporabiti, je dobro. Če pa ne, je tudi prav.
47	Kidrič, Korespondenca 171ц.
48	Kidrič, Korespondenca 1+5, 146, 1465.
49	Kidrič, Korespondenca 154—157.
Pravopis je pisan večinoma po Jurija Sellenka Grammatiki. Ta Sel-lenkova Grammatika mi je veliko bolj všeč, ko stara Gutsmannova ali Marka Antona, bosonogega avguštinca v Ljubljani iz 1. 1783. Ta celjska Jenkova Grammatika iz 1. 1791 je spisana po načelih našega ilirskega materinega jezika, vendar ima mnogo tiskovnih napak, ker je pač prvič natisnjena; te napake pa prav lahko popravi njen še živ pisec, čigar bivališča pa ne smem povedati; čisto lahko je po tej Sellenkovi Grammatiki mogoče prikrojiti vse slovanske [Slavonische] jezike in se jih naučiti. Tako slovnico imam v svojih rokah, je vsak čas na razpolago, če take še nimate.
Y tem, po staronemškem dikcionarju napisanem makularju, boste našli besede, ki jih, rojen Slovenec, prej nisem niti bral niti jih slišal v svojem rojstnem kraju blizu Celja, slišal sem jih pa in zapisal, ko sem prišel na visoko gorsko Kalobje. Ta rokopis, sestoječ iz 56 pol in iz dodanih dveh pol, ki jih je uvrstiti po številkah listov, je torej na razpolago novemu slovenskemu besednjaku. Sčasoma pa mi rokopis vrnite, če bom še živ.
Prevedel sem v slovenščino tudi rokopis, imenovan der baumgarten auf dem dorfe, župnika J. L. Christa v Kronbergu pri Frankfurtu ob Meni;50 tako tudi še druga, moralka gospoda opata Fabijanija, izdana 1. 1794, ki se imenuje der grundriß der christlichen Moral, je tudi prevedena v slovenščino; obe deli sta že cenzurirani; vsa so na voljo, vendar brez mojih stroškov, ker je moja podfara na Kalobju zelo revna; tako z denarjem kakor s telesno močjo mi bolj tenka prede, ker sem že čez 70 let star, oči so že slabe in roke se mi tresejo. Želite takšno delo, tedaj naj mi bo na voljo tako Vaš nuslov kakor Vašega gospoda odpravnika v Celju, da Vam bom lahko bolj zanesljivo poslal in pisal. Ob priložnosti mi lahko makular zopet pošljete na sledeči naslov; Mihaelu Sagayschegg, župniku na Kalobju pri Celju, Sv. Jurij pod Kifnikom à Kalobje.
i
M Johann Ludwig Christ je bil rojen 18. okt. 1739 v kraju Oehringen; leta 1786 je dobil službo pastorja v mestu Kronenberg vor der Höhe, kjer je umrl 18. nov. 1813. Poleg bogoslovnih študij se je ukvarjal tudi z matematiko, posebno zaslužen pa je zaradi številnih spisov o raznih strokah poljedelstva. Njegova knjiga Der Baumgärtner auf dem Dorfe je izšla 1.-1792, 2. izdaja pa 1. 1800. Zagajšek je navedel v pismu napačen naslov, Slomšek 96 pa je j>rvi zapisal, in po njem drugi, da je Zagajšek prevedel v slovenščino »vertnarijo« — tudi tako knjigo je izdal Christ 1. 1793 v dveh delih —, a v resnici je prevedel knjigo, po naše rečeno: Vaški sadjar ali Sadjar na vasi. Veliki Z., ki ga ima Kidrič, Korespondenca 156, pri Christovem imenu je odtod, ker je Kidrič v ZagajSkovem rokopisu bral nekoliko zasukan L. za Z.
S tem ostanem z vsem spoštovanjem Vašemu prežlalitnemu visoko-učenemu gospodu etc. najuslužnejši služabnik Mihael Sagayschegg, krajevni župnik.
Kalobje, dne 10. 9bra 812.
Pismo in slovar je Zagajšek prinesel v Celje profesorju Janezu Antonu Zupančiču (1788—1833), nekdanjemu Vodnikovemu učencu v Ljubljani, da ju pošlje v Gradec Primcu. Zupančič je iz neznanih nam vzrokov odlašal s pošiljko vse do 4. februarja 1813, kjer v svojem spremnem pismu piše Primcu: ,Od častivrednega gospoda župnika Zagajška sem dobil dikcionarij; ni mi znano, kako je o njem zvedel presvetli gramatik V. M. Vodnik, ki ga hoče imeti z vso silo. Trdno pa sem prepričan, da ostane pri njem tako delo za vedno in tenebris; uredil sem, kakor pove priloženo pismo, da se je gospod Zagajšek odločil poslati ga Vam. Menim, da bom s pošiljko tega dikcionarja izbrisal madeže, ki sem si jih nakopal s tako dolgim molkom'.51
V izgubljenem pismu je Vodnik med 11. februarjem in 10. junijem 1813 prosil Primca, naj mu pošlje v uporabo svoje slovarsko gradivo. Primic je zadržal Zagajškov slovar pri sebi do 10. junija 1813, ko ga je z dolgim spremnim pismom poslal Vodniku v I^jubljano, kjer, med drugim, piše: ,Tukaj Vam ta čas pošiljam zelo pomembno spodnje-štajersko besedno zbirko', in na kraju pripominja: ,Ko boste ta rokopis uporabili, in to se lahko kmalu zgodi, mi ga izvolite vrniti'.52 Vodnik je pismo in slovar prejel že v nekaj dneh, kar nam potrjuje Vodnikovo poročilo Zoisu v pismu z dne 27. junija 1813, kjer pravi, da prilaga poleg poslanega mu spodnještajerskega leksikona tudi Primčevo pismo ter da bo v poldrugem tednu za svoj slovar še besede paberkoval iz pričujočega spodnještajerskega leksikona.53
Vodnik Primcu Zagajškovega slovarja ni vrnil. Primic pa se za slovar ni mogel več brigati, ker je oktobra 1. 1813 zbolel in ga je umo-bolnega nekako sredi 1. 1814 oče Matija odpeljal iz graške umobolnice domov v Zalog pri Šmarju na Dolenjskem.54 Zagajšek sam pa verjetno po slovarju ni poizvedoval, ali pa ni vedel, da ga je Primic poslal Vodniku. Tako je ostal slovar med Vodnikovimi slovarskimi rokopisi v njegovem stanovanju v Ljubljani do Vodnikove smrti 8. januarja 1819.
01 Kidrič, Korespondenca 162, 163.
52	Kidrič, Korespondenca 172, 176, 177.
53	Prijatelj 135.
54	Kidrič. Korespondenca 191.
Vodnikove rokopise sta za dražbo ocenila dne 28. februarja 1820 kot sodna izvedenca stolni kanonik Matevž Ravnikar (podpisan Matthäus Raunicher) in profesor Jakob Zupan. V nemškem Verzeichnis der in dem Vodnikischen Verlaß befindlichen Handschriften je pod Nnls 5. naveden Deutsch-Slawisches Wörterbuch, in v opombah je pri Nrus 5. Ravnikar zapisal: ,N° 5 je starejši zelo malovreden slovarski poizkus nekega štajerskega duhovnika. Poslan morebiti samo v uporabo. Na vsak način sodi k slovarju.'55 Da je .slovarski poizkus nekega štajerskega duhovnika', se je Ravnikar spomnil zato, ker mu je Vodnik pred 27. junijem 1813 dal v uporabo Primčevo pismo z dne 10. junija 1813.56 Na dražbi 21. marca 1820 je kupil Matevž Ravnikar (1776—1845) vse Vodnikovo rokopisno gradivo za slovenski besednjak, cenjeno na 30 gl, za 132 gl 20 kr. Ravnikar je pozneje, verjetno pred nastopom škofovske službe v Trstu v januarju 1832, podaril celotno Vodnikovo slovarsko gradivo Fr. Ser. Metelku,57 ta pa ga je na prošnjo Slovenskega društva v Ljubljani posodil le-temu v juniju 1848 za napravo slovenskega besednjaka.58 Po Metelkovi smrti 27. decembra 1860 je z njegovo zapuščino Vodnikovih rokopisov dobila Licejska knjižnica v Ljubljani (danes NUK)59 tudi Zagajškov nemško-slovenski slovar, in tu se je zaključila njegova odi-sejada.
Na začetno pisanje slovarja na Kalobju moremo obrniti tudi Zagaj-škovo sporočilo Primcu v pismu dne 10. nov. 1812, kjer piše, da bo v slovarju našel besede, ,ki jih, rojen Slovenec, prej nisem niti bral niti slišal v svojem rojstnem kraju blizu Celja, slišal sem jih pa in zapisal, ko sem prišel na visoko gorsko Kalobje.'60 Po goriški obliki besede usnja, e ž (Plet. II., 733) na str. 246, 251, 274, po besedah gubanza (opfer = kuchen 276), shkodella (opfer = schalle 276), itd. pa bi smeli sklepati, da se je že kot bogoslovec v Gorici 1. 1763 — 1765 zanimal za slovensko besedje in da bi bil torej že v teh letih mislil na pisanje slovarja. Zal pa ni bilo mogoče dognati, kdo so bili Zagajškovi sošolci in profesorji v Gradcu in Gorici, ki bi bili mogli vplivati na slovensko preroditeljsko usmerjenost mladega Zagajška, ki je pa (vsekakor že zgodaj moral biti seznanjen s slovenskimi književnimi deli svoje in pretekle dobe. Če je vedel za 1. izdajo Pohlinovc Kraynske Grammatike 1. 1768 in jo bral, ne vemo, v pismu Primcu omenja šele 2. izdajo iz 1. 1783.
55 Mal 185, 186.
5« Prijatelj 155.
" Mal 186, 187.
58 N 1848 110, 112, 218.
58 Mal 187.
1,0 Kidrič, Korespondenca 156.
, m ftâuk -Au, ^^fV^^r-
■tyMx«, S, о «

sag*




M. Zagajšek, Nemško-slonenski slovar Nekoliko pomanjšan posnetek 20. str.
Na prvo roko je Zagajšek končal makular nekako do str. 290 do 1. 1782, tj. pred izidom Pohlinovega slovarja konec 1. 1781, ali v začetku 1. 1782; dopolnjeval in popravljal pa ga je vsekakor še po 1. 1789, ko je bil natisnjen Gutsmannov Deutsch-windisches Wörterbuch. Okrog leta 1790—1791 je moral izgotoviti tudi izgubljeni čistopis, izvirnik.
Da Zagajšek slovarja v prvopisu do 1. 1782 še ni končal, nam dokazno pričajo naslednje besede: na str. 290: redens = art — gooorina, e, s. < Pohlina, Tu malu besedishe H3a: Gooorina, e, fh. Redensart; rechtmäßige ursach — praoizhna arrezh < Pohlina A4a: Arrezli, y. 111. Ursache, Ursprung; str. 291: register — listrom, ma, in < Pohlina P2a: Liftrom, a, m. Register; str. 370: Vermuthen — dimlam, al, ati, an, Vcr-muthlich — dimliv, а, и in Vermuthung — dimlanje, a, n. < Pohlina D3b, D4a: Dimlam. Vermuthen. Opinari, Dimlanje, a n. Vermuthung, Dimliv, a, u. Argwönisch. Te besede so izrazito Pohlinove in jih je Zagajšek mogel najti samo v Besedishu.
Za slovarjev nemški alfabetarij, ki naj bi po Kidriču imel kakih 37.000 besed,64 je Zagajšek rabil neki staronemški diktionar (altdeutsches Dictionarium), ki ga ni mogel ugotoviti Kidrič, niti ga ni bilo mogoče dognati sedaj.49 Sodeč po zelo zastarelih in že zdavnaj nerabnih nemških besedah, ki jih je k temu Zagajšek še po svoje zapisal in sprevračal, je to moral biti nemški slovar iz konca 17. ali začetka 18. stoletja. Kot posebnost bodi omenjeno, da se precej teh nemških besed v obliki in pomenu ujema z alfabetarijem v Cigaletovem nemško-slovenskem slovarju 1. I860, ki jih je vzel Cigale iz Vollständiges Wörterbuch der Deutschen Sprache. Von Dr Theodor Heinsius (1770—1849). Wien, 1840 (prva izdaja 1.1818—1822).
Za slovarsko slovensko besedje je Zagajšek črpal gradivo — poleg nabranih in poznanih izvirnih domačih ter narečnih besed — iz več prejšnjih tiskanih in pisanih virov, ki jih je gotovo vsaj nekaj poznal in bral, o čemer je zaznavna sled malodane na vsaki strani slovarja. Teh virov se je dalo nekaj dokazno dognati, je pa tudi, zlasti v prvopisu med 1. 1773—1782, veliko besed, ki jim ni bilo mogoče najty uporabljenega izvirnika. Med tiskanimi slovenskimi slovarji mu je v tej dobi mogel biti na voljo edino najbližji Megiserjev preurejen in pomnožen Dictionarium quatuor linguarum iz 1. 1744, vtem ko le-tega prve izdaje 1. 1592 in Thesaurus polyglottus iz 1. 1603 verjetno ni imel pri rokah, vsaj v slovarju ni neovržnih očitnih dokazov, da bi bil rabil neposredno katerikoli Megiserjev slovar. Kolikor pa je tu in tam zapisana kakšna beseda iz Megiserja 1.1744, jo je Zagajšek posredno mogel dobiti pri Apostlu, Pohlinu in Gutsmannu, ki so vsi, kakor prireditelji Megiserja 1. 1744,
v dokajšnji meri črpali besede iz Sušnik-Jambrešičevega Lexicona 1. 1742. Tudi Zagajšek je pogosto uporabljal ta hrvaško-kajkavski slovar in jemal iz njega besede, ali je po njem narejal sam nove, zlasti take, ki so bile takrat v bližnjem in daljnjem celjskem okrožju še neznane, nenavadne.
Neovrgljiv dokaz, da je Zagajšek pri pisanju slovarja rabil Jambre-šičev Lexicon latinum, je na str. 199 pri besedi duhan, a, m. herba ni-cotiana, kjer je nad iztočnico heilig kraut zapisal pred kraut še wund, kar je mogel najti edino v Sušnik-Jamprešičevem slovarju 1742, str. 597: Nicotiana, ae, f. (à Nicotio Regis Galliae Confiliario dieta herba) Hiftor. Duhàn, peregr. Tobàk, s. Wund-Kraut. Odtod je vzel besedo Duliân, а, m. Der Toback, Tabacus, tudi Pohlin, Tu malu besedishe, E3a. Nadaljnje podkrepitve za razmerje Zagajšek — Jambrešic so še npr.: Zagajšek 241: lampe — svezhniza, e, s.; 244, latern — svezhniza, e, s. svetilka, e, s.; latern = macher — svezhnizhar, rja, m. (naredil Zagajšek sam); 249, leuchte, oder latern — svezhniza, e, s. svetillu < Jambrešica 482: La-terna, Szvezhniza, Lucherna e. Latern; 515: Lucerna, Lefcherba, Lampaß, fzvetilniza; Zagajšek 197: hausen fisch — visna, e, visovina, e, s. huso < < Jambrešica 568: Hufo, Viz a riba, Vizovina, r. Haufen, ein Fisch; Za-gtijšek 252: lösgeld — odkupillu, a, odkupna, e. lytrum, po Jambrešiču 524: Lytrum, Penezi odkupni, z-kimifze gdo odkupuje, s. Lüs-geld; Zagajšek 281: pferd = göttin — koinska bogina, Hippona, e, po Jambrešiču 360: Hippona, ae, Dea Equorum; Zagajšek 284: munduoll — sa-loshej, a, m. offa, ae, s. < Jambrešica 634: Offa, ae, f. Veliki zalofaj chezfa god kajfze jifzti more. Ein groffer Mund voll eines Dings, Го fich effen läft; Zagajšek 282: pflugsterze — voralna rozhiza stiva, po Jambrešiču 942: Stiva, ae, f. Plufna ruchicza. e. Pflugftertze. Več besed ima Zagajšek tudi takih, ki so jih vzeli iz Jambrešica že Apostel, Pohlin in Gutsmann; ker je le-leh slovarje uporabljal tudi Zagajšek. ni mogoče zanesljivo dognati, iz katerega vira so. Take besede so npr.: kotriga (Apostel 296, 472 < Jambrešica 50, Zagajšek 46, 149, 165); steklo, steklar, steklarnica (Apostel 130 < Jambrešica 1039, Zagajšek 178); zaušnica (Apostel 48, 198, 216 < Jambrešica 119, Zagajšek 257, 276); heoc (Pohlin, Tmb., I2a: Ilêvz, a. m. Der Luchs. Lynx < Jambrešica 524 (ali iz Belo-stenca 1740) Lynx, Heufz (Bclostenec: Heuz). Ein Luchs, [madžarsko] Hiuz, Zagajšek 253: luchs = mändl hevz, luc.hsin =weibl hevka (naredil sam), Gutsmann, DwW 1789, 504: Heuz, m. Luchs, itd. Zagajšek je zelo rad jemal zase tudi nemške iztočnice, ki jih je bral v izposojenem si viru, še raje pa si je stvarjal po izposojenkah svoje nove samostalnike, pri-
devnike, glagole, glagolnike, prislove, za kar je v slovarju nič koliko zgledov.
Zamotano in nejasno je razmerje med starejšim slovenskim slovar-nikom J. A. Apostlom in Zagajškom. Apostel, ki je umrl 8. novembra 1784 v celjskem kapucinskem samostanu, pač ni prišel tja samo umret, marveč je moral bivati tam že prej nekaj časa. Žal pa se ne da dognati, od kod in kdaj je prišel Apostel v Celje. Zagajšku ni bilo preveč težko priti obiskat v Celje duhovnega sobrata in se pogovoriti z njim tudi o pisanju slovarja, saj je še starejši prišel v Celje urejat svoje zadeve, npr. 1. 1790 do 1791 s tiskarjem Jenkom, 1. 1812—1813 s profesorjem Zupančičem. O tem, da je Apostel končal Dictionarium gerinanieo-slavonieum na prvo roko že 1. 1760, je Zagajšek vsaj nekaj slišal in vedel. Ker je Apostel na veliko izpisal za svoj slovar Sušnik-Jambrešičev Lexicon latinum iz 1. 1742, ni niti predrzna misel, da je prav Apostel opozoril Zagajška na ta slovar. Vendar ima Zagajšek poleg besed, ki so skupne Jambrešiču in Apostlu, tudi več takih, ki so samö v Apostlovem slovarju, npr.: Apostel 145: Himethau, srakanoga > Zagajšek 207: himelthau nebeshka rosa Manna srakonoga; Apostel 114: Fräss bey den Kindern otrozhnak. Boshiast > Zagajšek 209: das hinfallen boshiast, i, s. hinfällige krankheit — boshiast, i treine, a, n; Apostel 198: Matraz Bett Vouneniza, shymniza > Zagajšek 254: madraze — shimniza; Apostel 194: Männe shyne, Zagajšek 281: pferdschwanz — koinski rep, shina, e; Apostel 481: Hiiïiel-fart M. Velika gospodniza > Zagajšek 256: maria himelfahrt — go-spodniza; Apostel 191 Liiftig Srazhen > Zagajšek 253: lufftig srazhn, na, u, itd. Zagajšek je mogel dobiti Dictionarium 1760 še za Apostlovega življenja od njega osebno; ne vemo pa, ali je Zagajšek vrnil slovar še pred Apostlovo smrtjo, ali pa ga je zadržal pri sebi. Morda je tu tudi delna rešitev uganke, kako je mogel ostati po Apostlovi smrti njegov slovar zunaj kapucinske knjižnice v Celju pri nam neznani osebi, od katere ga je 1. 1843 dobil O. Caf v Fram naposodo.
Posebno poglavje v Zagajškovem slovarju pa je več sto besed, ki jili je Zagajšek prepisal iz Pohlinovcga slovensko-nemško-latjnskega slovarja Tu malu besedishe treh jefikov, ki je z datumom V'Lublani na 24. Velikega serpana 1781, bil natisnjen pozno jeseni v 1.1781, po zapisu samega avtorja v 2. izdaji Kraynske Grammatike 1. 1783, str. 246, pa je prišel na svetlo šele 1. 1782; mogel pa je prepisati marsikatero besedo tudi iz Kraynske Grammatike 1. 1783. Prav po dodatnem pripisu teh besed, ki so za razliko od prvopisnih napisane večinoma s temnejšim črnilom, je bilo mogoče določiti slovarjevo prvopisno in drugopisno dobo. Redkokaiero besedo pa je prevzel Zagajšek od Pohlina v docela izvirni
obliki, marveč jo je bolj ali manj prikrojil po svoje in po svojem pravopisu, npr. Pohlin mile, a, u, nozhne, a, u, Zagajšek milli, a, u, nozhn, a, u, po Pohlinovih besedah je nato še stvarjal nove, npr. Pohlin berezhina, Zagajšek še berezhinast. Pri jemanju besed od Pohlina je Zagajšek večkrat prezrl, da je isto besedo že sam zapisal, a jo je potem še dodatno pripisal, npr. na str. 254: macht — mogozhnost, i, s. oblast, i, s., mozh, i, s., iz Pohlina, Tmb., R3a: Mogozhnoft, e, fh, Die Macht. Potentia, pa znova mogozhnost, i. V prvopisu napisano farba, farbast je Zagajšek po Pohlinu Tmb., Cla: Boja, e, fh. Farb. Color, pozneje povsod prečrtal in napisal boja, bojast, misleč pač, da je farba nemčizem; besedo boja < turške boy a je vzel Pohlin iz Belostenčevega slovarja 1740. Brez pomisleka je Zagajšek prevzel v slovar tudi številne Pohlinove čehizme hervor, knish, spevorezhnek itd., in božanska imena Kraylomozh, Sib a [= Živa], itd.; celo Pohlinove iz madžarščine narejene besede oshlôpnek (Jambrešic lb Abacus) ni prezrl, zapisal jo je kar pri petih nemških geslih.
Zadnji nam znani in ugotovljeni vir, ki je rabil Zagajšku pri pisanju slovarja, je bila O. Gutsmanna Sprachlehre in njegov Deutsch = windisches Wörterbuch iz 1. 1789. Slovnico omenja Zagajšek sam v pismu Primcu s pristavkom »die alte gutsmannische Grammatik«, torej bi mogla biti prva izdaja Windische Sprachlehre, verfasset von Oswald Gutsmann, iz 1.1777. Bolj verjetno in mogoče pa je, da je Zagajšek s tem mislil na drugo izdajo Gutsmannove slovnice, tj. na Gründliche Anleitung die windische Sprache von selbst zu erlernen, ki jo je založil 1. 1786 v Celju bukvar Franc Jožef Jenko. Uporaba Gutsmannove slovnice je zaznavna predvsem v Zagajškovi Grammatiki, vtem ko nam potrjujejo rabo Gutsmannovega nemško-slovenskega slovarja npr. tile zgledi: Guts-mann 312: Stumpier, s. Pfuscher famoouk > Zagajšek 143: fuscher sa-moouk, in k temu je naredil še sam samooukarya fuscherey; Gutsmann 207: Oelbeere, Oliven oleibar > Zagajšek 276: Olive — olebar, ja, m. in po tem še olebarski; Gutsmann 79: Einhändigen, o' roke dati, vro-zhiti > Zagajšek 149: geben in die bände — и roke dati, vrozhiti; Guts-mann 339: Unregbar, negibliu, negenliu, nesmieslio > Zagajšek 188: unbewegliche güter — nesmeslivu premosheine; Gutsmann 258: Schlehenwein, ternulz, m. > Zagajšek 310: schlehenwein — ternulz, a, m; Guts-mann 269, 271: Schuhfleck, Schusterfleck, shupan, shupanz, m. > Zagajšek 316: schuhfleck — shupanz, a. m., itd.
Pravopis bohoričice je Zagajšek v slovarju prikrojil po svoje, a se ga ni dosledno držal, in je trojen: Bohoričev, Zagajškov in Pohlinov. Črka s more pomeniti s in z, sli pa š in z. Da bi bilo mogoče ti črki ločiti, si je
omislil, kjer se mu je pač zdelo, za z črto nad s = s, za ž = sh; najdejo pa se tudi zapisi nofh = nož, fhvifhganje, fhvifhgavz — žvižganje, žvižgavz, dohpufshenje = dolspušenje, šmelshenza = zmešenca, v Gram-matiki 1791, 17, celo taksshne = takšne. Od 1. 1782—1783 se je ravnal Zagajšek dokaj po Pohlinovem pravopisu, kakršen je bil v Besedisliu in kakor ga je učil v Kraynski Grammatiki 1. 1783, str. 7—20, II Von dem Laute, oder Ausspreeben der Buchstaben, vendar črk S in Sh v slovarju ni uporabil kakor tudi v Grammatiki 1791 ne, najde pa se S v zapuščinskih rokopisih; črki s, sh je pisal le v slovarju. V slovarju, kakor tudi v vseh poznejših spisih, je pisal Zagajšek malodane dosledno v določenih besedah črko v z naglasnim znamenjem ali opuščajem. Pravilo za to je treba vedeti, zapisal pa ga je v Grammatiki 1791, str. 13.: »Tu V. v. nabode nikdar kokar tu nemshku V alli F ifrezhennu, temuzh kader bode tu v', is enim glasnikam [= akcent], taku bode enu mallu meh-keishu kokar tu u. ifrezhennu taku is napov' glasam od u. Kokar v'nmr-jem, zellu mehku, da se ti glas oc! u napov' ifrezhe; kader je рак tu v près glasnika, taku bode taistu kokar per tili latinzah ifrezhennu, kokar vas inu ne Fas.t Za skladnjo, oblikoslovje itd. v slovarju pa velja na splošno vse tisto, kar je zapisal F. Jesenovec v oceni Zagajškove Grammatike.61
Slovar je napisan z drobno pisavo v dveh stolpcih na vsaki strani 56 zvezkov po osem strani v velikosti 17.5 X 22.5 cm. Strani so oštevilčene od 1 do 445. Na str. 393 se je Zagajšek zmotil, jo je dvakrat zapisal in potem redno nadaljeval s 394—445, tako da je zadnja stran 445, namesto pravilno 446; neoštevilčeni strani 447 in 448 sta prazni, vsak zvezek s štirimi listi je zvezan z vrvico. Da slovarja ne bi preveč iznakazil z novimi gesli in besedami — vrinkov v nekaterih stolpcih je že tako preveč, le s težavo in z iznajdljivostjo jih je mogoče razrešiti in prebrati — je Zagajšek napisal k slovarju dodatek v dveh zvezkih po štiri liste brez oštevilčenja strani in na enem listu še tričetrt stolpca novih iztočnic ter besed; trinajst strani po dva stolpca je docela popisanih, 15. in 16. stran sta prazni, le na 15. strani čisto spodaj je Zagajškov zapis: hcllena mla-karin in Wesovje. Pred vsak zapis je postavil Zagajšek stran slovarja, kamor sodi zapisano geslo, v slovarju pa je na določenem mestu alfabe-tarija uokviril zaporedno število v dodatku zapisane iztočnice. Če seštejemo v dodatku vsa zaporedna števila, dobimo seštevek 575 gesel, vendar je le teh in slovenskih besed več. Zaokroženo ima torej ves slovar 446 + 14 s po dva stolpca popisanih strani, skupaj 460 strani. Povprečno
81 Jesenovec 324—336.
je v vsakem stolpcu 48 iztočnic, tj. od 36 do 60, tako da ima slovar okrog 45.000 nemških gesel. Število zapisanih slovenskih besed pa je večje; od str. 1 do 300 je bilo izpisanih 44.950. kar da poprečje na eno stran 150 besed, skupaj torej 460 X 150 = 69.000, ali zaokroženo 70.000 slovenskih besed. Potemtakem presega Zagajškov slovar npr. Apostlovega za 14.476 besed in je blizu Gutsmannovemu slovarju s 84.362 besedami. Slovar se začne z iztočnico Aall fisch — fugor, ja, m. Kazliariba, konča pa se s zysel = maus kershek, a, m. cricetus; obe sta vzeti iz Pohlinovega Besedisha, pod zadnjo iztočnico pa je še zapis: Ende, konez, Finis.
Pomen kratic, ki so v slovarju, je tale: m. = moshke rodooinne (moški spol), s. = shenske rodovinne (ženski spol), n. = negotove rodooine (srednji spol), v. sli., o. sht., vezh shtio — vezli shtioennje (množina).
Od poznavalcev Zagajškovega slovarja, ki so ga pač bolj ali manj samo prelistali, je znanih doslej troje mnenj: Primčevo, da je slovar »eine sehr bedeutende Untersteirische Wörtersammlung«,62 Ravnikarjevo, da je slovar »ein älterer Versuch eines steyermarkischen Geistlichen zu einem Wörterbuche vom sehr geringen Werthe«63 in zadnje Kidričevo, da »je v njegovem besednem zakladu poleg izrazov, ki so jih poznali tudi drugi slovenski slovarji, in poleg ponesrečenih neologizmov res tudi več štajerskih izrazov, radi katerih bi bila objava slovarja pomenila obogatitev slovenskega jezikovnega inventarja«.64 Vtem ko sta Primčeva in Kidričeva ocena v jedru dobri in sprejemljivi, je Ravnikarjeva ne-presodna, saj je slovarjevo pravo barvo pokazal šele popolni izpis.
Zagajšek pač ni kar tjavdan začel pisati slovarja, za to je moral biti zavzet z napredno prerodno miselnostjo in v prepričanju, da je slovar Slovencem potreben ter da jim bo koristil pri uveljavljanju slovenščine v šoli, književnosti, itd. Pri prvopisu slovarja Zagajšku ni bil na voljo noben tiskan slovenski slovar, ker, kakor kažejo besedne primerjave, Me-giserjevili ni poznal, še manj pa Vocabulario Alasia da Sommaripa ali rokopisne slovarje Kastelca, Voranca in Hipolita. Bil je torej navezan sam nase, na svoje znanje, na lastno ustvarjalnost in iznajdljivost. Res je, da pri samovoljnem in slabo preudarjenem oblikovanju novih besed ter oblik vsakič ni imel srečne roke, tako da je natrosil med kleno zrnje dokaj premka, ki pa večinske dobre setve nikakor ne prerašča in ne zamorjuje. Pokrajinskih in narečnih besed ter oblik kakor so npr. cirkoa, galfar, limet, kokar, marem, mluk, mluka, pampir, precesja, taidol, taigor, tuti, itd. mu pač ne moremo šteti v greh, ker je z njimi obogatil
82 Kidrič. Korespondenca 176.
«3 Mal 186.
®4 Kidrič, Zgodovina 346.
slovensko izrazje, pomenoslovje, oblikoslovje, nasploh naše jezikoslovje, ki, razen Popovičevih prispevkov, do takrat s slovarskim besedjein na celjskem področju še ni bilo zastopano.
Dasi je Zagajšek nakopičil po nemških sestavljenkah s predlogi herum, herunter, hinein, herab, heraus, nieder, zusammen itd. zvrhano mero slovenskih skupaj pisanih skovank z okuli, dol, noter, raunu, vkup, vun itd., ga je pogosto preblisnilo spoznanje o napačnosti takih slovenskih besednik oblikovanj, ki jih je potem navadno prečrtal in nadomestil z dobrimi in pravilnimi. Kolikor je bilo v tistem času pač možno, je imel občutek za nemčizme in se jih je, žal, nedosledno, bolj ali manj ogibal.
Vsekakor pa slovar z dobrimi in novimi besedami, ki so tu velikokrat prvič zapisane, odtehta vse njegove napake. Tu naprvo beremo npr. lepo zapisane besede zdravnik, zdravnica, zdravilo, apoteka je zdravnišče, apotekar zdravniščar, besed arcat, lekar v slovarju ni; okulist je očesni zdravnik, stiskalnica je ožmica, stiska, raketa je ognjena prska, teniški reket je žognik, peruque -— lasnica, peruquier — lasničar, piskoten brod — prepečnic, od tod Vodnik (zv. 95/10") — Cigale I860 Zwieback, pre-pečenec, itd. Vse polno Zagajškovih besed je najprej napaberkoval V. Vodnik za svoj rokopisni Slovenski besednik, iz njega jih je prevzel Cigale 1. 1860 v nemško-slovenski slovar, npr.: Vodnik-Cigale fliehen, čez kolnice bežati < Zag. 129: fliehen über hals, und köpf — zhres kounze beisheti, kar je prevzel tudi Plet. I., 424; Vodnik-Cigale Niederung, niža < Zag. 272: niedrigkeit — nisha, e, s., itd.
Zagajšek je napisal v slovar izredno veliko slovenskih imen rastlin, ptic, rib, ipd., ki jim je pristavil v glavnem tudi latinska poimenovanja. Nekaj le-tega je vzel iz Pohlinovega Besedisha, glavnega vira pa doslej ni bilo mogoče ugotoviti.
Nihče pa do zdaj ni vedel, da je zajetno število Zagajškovih besed tudi v Pleteršnikovem slovurju 1. 1894-95. O. Caf, ki je »preiskal tudi vse slovenske slovarje in slovnice in rokopise,«®5 si je izpisal za svoj nameravani slovar tudi Zagajškovega, ki mu ga je gotovo posodil Metelko; kdaj, tegu ne vemo, ker Caf v slovarju ni o tem ničesar'zapisal, kakor je sicer to storil v llipolitovem in Apostlovem slovarju. V Pleteršniku so prišli Cafovi izpisi na dan s tem, da jili je oznamenoval Pletcršnik s kratico C„ tj. Cafovo slovarsko gradivo, ob primerjavi z izvirnikom po pomenu in obliki pa se je pokazalo, da sta ista. Pletcršnik- tega seve ni vedel, ker so bili listki, kjer je Caf napisal tudi vir, uničeni. Za dokazno izpričanje in da hkrati pobliže pokažemo Zagajškov besedni zaklad.
" ZMS II., 198.
smo poljubno izbrali večje število teh besed, ki so navedene po natisu v Pleteršniku, zraven pa je stran zapisa v Zagajškovem slovarju:
bučevina 239, činjenje 1) 294, človečnik 259, čret, a m 263, dave 263, dolgač 242, flama, e ž 248, gornjak (Nordwind) 277, hramavec 209, hudo-bičje 264, 293, jalovka 238, jesenščak 203, jutrka (= zajtrk) 137, 263, kapnik 2) 295, kapusnik 147, 235, kolčka 216, kresnača 237, kresnjak 182, 211, krnjusati (Plet. krnjucati) 287, letovina — letvina 219, lisoga 301, lituž 203, marulica 11, 211, 263, mečinek 230, medvedec 2) 286, miznik 172, odkupilo 1) 252, oglaonica 218, osten (prid.) 171 in še večkrat, oterača 193, peliščiti 231, peljaj, en pel ja j sena 138, prezaupljiv 238, prhljadina 3) 250, prikroonica 303, prišiniti 266 (se pershinim), prtič (v pomenu rjulm) 248, proeskinja 148, pšaj (der Mörserstößel) 263, pšenar 1) 185, rocelj 154, 155, 185, 193 itd., romotati 173, selo (v pomenu temelj) 246, seva 1) 299, skrožki 294, spolnič 144, 169 (spounzh-giilie, gähling), šteta kri (šteti se) 160. strniščnica 2) 137, 237, sviba 195, skedenj 173, šmarjetnica 219, tepeška 2) 127, truščiti (trušeti) 298, ujedalica 1) 42, 152, 185, 292, umetal-nica 298, upir (Bewerbung) 56, uren 4) urno usnje 251 (urna usnja), usnja, e, ž 246, 251, 274, vejevina (Zag. vejovna) 118, 172, 292, vesla 1) 297, vo-dilja 138, vorili 1) 137, vžgalin 223 in ponovno, za poredom 266, 292, z leči se 138, zlega 138, zona 1), zonast 173, žlundra 234, 253, žvrkalica 125.
S tem smo nekaj na splošno nekaj bolj natančno osvetlili dosilulob malodane neznan in še nikjer upoštevan Zagajškov nemško-slovenski slovar ter ga tako, upamo, vpletli v vplivno področje slovenskega jezikoslovja. Preučevalci slovenskega jezika naj pretehtajo in pristorijo še vse tisto, kar je naša obravnava opustila ali omenila le mimogrede.
S 1 o v e n n s k a G r a m in a t i k a oder Georg Sellenko's Wendische Sprachlehre in deutsch und wendischen Vortrag je edino natisnjeno Žaga jškovo delo in le po njem je prišel med ustvarjalce slovenske književnosti. Samozavestno je še enaindvajset let po njenem izidu menil, da mu je ta Sellenkova Grammatika veliko bolj všeč kot stara Gutsmannova ali Marka Antona iz I. 1785,06 dasi je sam iz obeh to in ono povzel ali prepisal. Povsem drugače je sodil o slovnici J. Kopitar, češ da je »unter aller Kritik«, gorek pa je bil Zelenku tudi zato, ker je pisal v nji wendisch namesto windisch.67 Ko je J. Dobrovskv priobčil o slovnici kratko poročilo, je prav tako menil, da se njegovi rojaki na Spodnjem Štajerskem, ki jim je pisec posvetil slovnico, imenujejo od nekdaj Windi (Slo-
"" Kidrič, Korespondenca 155.
67 Kopitar XLIV, 158.
vinci), ter da je res čudno, da jili v 1. 1791 imenuje Wende.®8 Mnenje Dobrovskega je dobesedno prevzel M. Сор, ko je v dne 27. junija 1831 P. J. Šafariku poslani zgodovini slovenskega slovstva pisal o Zelenkovi Grammatiki, sam pa je še pristavil ,Njegova [Zelenkova] slovnica je kajpada prvi, seve zelo neroden poizkus, učiti slovensko slovnico v slovenskem jeziku. Y rabi f, s, fh, sh je slovnica p. Markova, drugače je pa še manj presodna ko njen vzor. Zdi se, da sicer knjiga ni imela prav nobenega vpliva'.®9
Pojasniti je treba, da Kopitarjeva in Dobrovskega graja besede wendisch nikakor ni bila povsem upravičena. Zagajšek v svojem času ni bil prvi in ne edini, ki je uporabljal wendisch tudi v pomenu windisch, tj. slovenski. Mešanje in nejasnost obeh pojmov sta bila splošna; nekomu je pomenil Wende, wendisch isto kakor Winde, windisch, drug je pojmoval wendisch v pomenu slavisch, itd. Celo učeni J. S. V. Popovič, »windischer Sprachmeister«, kakor je zapisal sam o sebi, je moral na široko razložiti razliko med Wendi, Wind i, Slaven, Slavonier itn., tla je učeni svet mogel prav razumeti njegove razprave. Popoviču so bili »Slo-wenzen«, ki govorijo »to Slowensko« le ožji rojaki v celjski četrti, oni na Kranjskem, Dolnjem Koroškem in še del Štajercev, ki bivajo od Dravograda in obeli Radiov na levem bregu Drave do Ptuja so VVindi, Wende pa imenujejo tudi avstrijske Winde, torej nedokazna mešanica, ki se v nji niti Popovič ni prav spoznal in se je moral popravljati.70 Zato tudi Zagajšku njegovih besed wende, wendisch, ki ju je vedno prevajal s Slovenec, slovenski, ni bilo treba kar tjavdan šteti v slabo.
Y domačem tisku je med prvimi poročal o Zagajškovi slovnici Slomšek: »Lotijo se |Zagajšek| slavniga dela, ino spišejo pervi na Štajerskim pismenost ali gramatiko nemško slovensko, po kateri se lehko Nemci Slovenšine, Slovenci pa Nemšine naučijo. Natisnil njo je v Celi 1791 Franc Jenko. Ime so preminili, ino Jurj Zelenko imenovali.«71 V 19. stoletju so v zgodovinah slovenskega slovstva o slovnici nekoliko več zapisali Macun, Marn in Glaser. Macun (z Zagajškovo rojstno letnico 1788, kar je tiskovna napaka za mišljeno 1738) je ocenil sloVnico, da »jezik slovenski še je slabejši od Pohlinovega ter n. pr. na tanko presaja nemški spolnik. Jedina zasluga slovnice je ta, da je prvi med vsemi Slovenci pokazal potrebo, da bi se tudi slovenski napisala slovnica ter da izmed
J. Dobrovsky, Slovanka. Prag 1814, 185.
P. J. Šafanks Geschichte der südslawischen Literatur I. 1864, 55, 56.
70	J. S.V. Popovič, Untersuchungen vom Meere. Frankfurt und Leipzig 1750, 273, 335—557.
71	Slomšek 96.
vseli jugoslovanskih prva ima sedem padežev.«72 Marn je najprej povzel o Zagajšku nekaj stavkov iz Drobtinic za 1.1849, potem pa je navedel na kratko naslove posameznih poglavij v slovnici.73 Glaser pri kratki omembi slovnice pripominja, da »ni imela nobenega upliva, ker je pisatelju nedostajalo dovoljnega jezikoslovnega znanja in obsežnega ozira na druga slovenska narečja.«74 Ivan Grafenauer v Zgodovini novejšega slovenskega slovstva 1.1909 in v Kratki zgodovini slovenskega slovstva 1. 1919 Zagajška sploh ne omenja. Kidrič meni, da slovnica »ne pomeni sicer nobenega filološkega napredka, ker je le slab posnetek Pohlinovega novega dela, a ima izrazit prerodni pomen, ker je prvi poskus, da se v celoti uveljavi Čepova zahteva iz 1768, naj se rabi za slovniško obravnavanje slovenščine — slovenščina.«75 Isto misel je ponovil Vlado Novak, ki je pa že poprej zapisal, da je Zagajšek s slovnico »kljub malce domišljavim provincialnim tendencam s posnemanjem Pohlinovih in Guts-mannovih filoloških načel vendarle pomagal širiti narodno prebuditelj-sko miselnost v celjskem okrožju.«76 A. Gspan je zapisal, da »je |Blaž Kumerdej] najbrž pregovoril kâlobskega župnika Mihaela Zagajška, da je pod imenom Jurij Zelenko izdal Slovensko gramatiko (1791)« in da je »delo močno odvisno od Pohlinove slovnice, ozira pa se nekoliko tudi na Gutsmannovo. Četudi v znanstvenem pogledu ne pomeni napredka, uporablja pa prva pri nas slovenščino — poleg nemščine — za razpravni jezik«.77 A. Slodnjak ugotavlja v podčrtni opombi: »Po Pohlinovi slovnici sestavljena, nepomembna Slovenska grammatika Mihaela Zagajška (1791) je bila dvojezična: nemška in slovenska. Šele 1. 1811 je Valentin Vodnik izdal — Pismenosti za prve šole — prvo samo v slovenščini napisano slovnico našega jezika.«78
Takih in podobnih, le na počez povedanih, zapisov o Zagajškovi slovnici v raznih delih, ki bodi na kratko bodi na drobno obravnavajo slovensko slovstveno zgodovino, bi bilo mogoče najti še več,Юа vendar jo dovolj
72	Ivan Macun, Književna zgodovina Sloven. Štajerja. V Gradcu 1883, 67.
73	Marn 74. 75.
74	Glaser П., 84.
75	Kidrič, Dobrovsky 73.
76	Celjski zbornik 1951, 104.
77	Zgodovina slovenskega slovstva I. SM 1956, 370, 428.
78	Slovensko slovstvo, Mk 1968, 644l.
'»a Npr. Karel Strekelj: To je prvi, potemtakem pa tudi dovolj strašanski poskus, spisati slovensko slovnico v slovenskem jeziku; glede pravopisa se ravna popolnoma po Marku in je Zagajšek še bolj nekritičen od njega. (Historična slovnica slovenskega jeziku. Prevalje 1922. str. 11, 12), in Fran Ramovš: Veren učenec Pohlina je bil Mihuel Zagajšek-Sellenko, ki je izdal 1.1791: Slovenska Grammutiku... Го je prvu slov. slovnica, pisana v slovenskem jeziku. V grafičnih zadevah sledi Zelenko popolnoma Polilinu, le da je še manj kritičen kot ta. (Fran llumovš, Zbrunu dela. Prvu knjigu. Ljubljana 1971, str. 226, 227).
5 — Slavistična reviju
osvetljujejo že prednje sodbe. Nekoliko določneje je označil slovnico Kidrič, ko je nekako 140 let po njenem izidu malce pobliže navedel njene posebnosti in napake, a je imel zanjo tudi dobre besede.79 Šele France Jesenovec je napisal ob dvestodvajsetletnici Zagajškovega rojstva strokovno jezikoslovno oceno slovnice, kjer jo je skušal v zgodovinskem pregledu naših slovnic med dvema skrajnima mnenjema — Zagajškovim in Kopitarjevim — postaviti na pravo mesto. Razpravo je zaključil z ugotovitvijo, da priča slovnica poleg rokopisnih del o veliki prerodi-teljski vnemi njenega pisca in da je v krogu prvih preroditeljev iz celjskega okraja ime Mihaela Zagajška med njimi na zelo vidnem mestu.80
Rokopisna zapuščina. Zagajšek je sam navedel v pismu Primcu dvoje v slovenščino prevedenih del in mu jih ponujal v natis,81 Slomšek pa je vedel, da Zagajšek »tudi molitvine bukvice slovensko vert-narijo, keršansko djanstvo ino abecednik so spisali, kar pa ni na svetlo prišlo, ter so te spise le za svojo rabo imeli.«82 Medtem ko o prevedenih delih ni doslej še nobenega sledu, je pa Kovačič 1. 1930 sporočil: »V Slom-šekovi ostalini so se našli naslednji Zagajšekovi rokopisi: zvežček predavanj cerkv. prava, imenovani molitvenik, velik kup skrbno pisanih pridig in razmišljevanj za ljudske duhovne vaje na Kalobju.«83 Kje in kdaj je dobil Slomšek te rokopise, tega določno ne vemo, najbolj verjetno pa je, da mu jih je Zagajšek dal ali zapustil, ko ga je Slomšek na smrt bolnega teden dni pred smrtjo obiskal v sredo, 2. maja 1827 popoldne v Šent Vidu pri Grobelnem na potu z Bizeljskega prek Šmarja na novo kap lansko mesto v Novo cerkev.42 Še danes ve povedati 68 let stara Pavla Marzidovšek v Zagaju, da je Zagajškovo zapuščino prevzel Slomšek; to ji je povedal njen 1. 1858 rojeni stric, vojni kurat, Jakob Marzidovšek.84 Zapuščina, ki jo hrani Škofijski arhiv v Mariboru jc sedaj odbrana iz Slomškove ostalinc. Nadrobna in vsestranska razčlenba teh rokopisov zaradi obširnosti ob tej priliki ni mogoča, pač pa jih bomo razvrstili po vsebini in na splošno kratko opisali.
1. Nevezan zvežčič, velikost 10 X 15.5 cm, popisan s črnilom od 2. do vključno 16. strani. Obsega kratke molitve za razna zarotenja, po-mešane s skrivnostnimi imeni npr. + LIGA + LEVI + GOLGOT; +
79 Kidrič, Zgodovina 345, 346.
Jesenovec 323—337.
B1 Kidrič, Korespondenca 156. 157.
Slomšek 96.
"3 Kovačič, »Kalobski rokopis« 198.
S4 Jakopina, pismeno sporočilo dne 22. okt. 1972.
+ Santismus + Omatheum + Omanathon, itd. Tu so molitve, da se prikaži »dobri Duh Boshji Tegniel... ino rasodeni meni to refnizo zliifto kar jef N. hozhem«; nadalje molitve »Sa od zhloveka hude Dubove pregnati, Sa hude dulie svesat, Od rude ali fliaza hude Duhove pregnati, Sa kaj refnizhniga Ге fenjat, Skrivne rezili v fpanju pridejozhe vedeti«, ipd. Tu je tudi »Ta meja [= mala] pana sa ftrup, Ta vezha pana sa ftrup«.
Zapisi: 58 kapitel, Fig. a, 60 kapitel pričajo, da je Zagajšek vse prepisal iz neke tiskane Duhovne brambe ali Kolomonovega žegna; tudi pravopis je knjižen in se loči od onega v drugih rokopisih. Sodeč po pisavi je ta rokopis še iz Zagajškovih mlajših let, omenil pa ga ni do zdaj še nihče.
2.	Z vrvico zvezan zvezek, velikost 15 X 21 cm, napisan s črnilom v latinščini z lepo razločno pisavo; ima ovitek, na katerega prvi strani, spodaj, je v okrasni pisavi z gotsko frakturo napisano Michael, pod tem pa letnica 1767. Zvezek ima 28 strani, na prvi strani zgoraj je napisano Enchiridion juris Ytriusque itd., druga stran je prazna, začetek na tretji strani zgoraj pa se glasi: Definitiones Titulorum Decretalium Liber primus, Quid est jus Canonicum? Sledijo zapovrstjo vprašanja in odgovori, na strani 28 na kraju pa je Finis Libri primi. To je pri Kovačiču zapisan »zvežček predavanj cerkvenega prava«, napisan v Št. Juriju pri Celju za neki duhovniški strokovni izpit.
3.	Pri Slomšku in Kovačiču imenovani molitvenik v velikosti 12 X 20 cm obsega pet zvezkov po 16 in 1 zvezek 8 neoštevilčenih strani, tj. skupaj 87 polno, drobno s črnilom popisanih strani, 88. je prazna.
Molitvenik se začne tesno zgoraj na prvi strani s spodbudnim uvodom »preoppominnanje« (po nemškem Vorerinnerung), potem pa se zvrstijo jutranje molitve, molitve po jedi in večerne molitve. Na str. 10 do 25 je obširna in nazorna razlaga Od svete Meshe. Pri uvodu k Peiti Meshi je rečeno: »... ty рак tudi s' dobroi manningo fazhni peiti s' drugimi ludmi rekozh« — in sledijo od mašnikovega pristopa k oltarju do konca »kader meshnik s' rokoi fliegn da« besedila vseh mašnili pesmi v kiticah, z začetkom »Pred taboi my klezhimo« do zadnje »Varri nas slabe Srotte«. Čeprav je nekaj pesmi in vrstic popolnoma skladnih s tistimi, ki jih je priobčil Gašpar Rupnik 1. 1784 v knjižici Peifme Od Kerslmnskiga vuka, je vendar tu obilo tega, kar je zapisal Zagajšek po svoje ali pa iz drugih virov, ki mu jih je bilo tedaj že več na voljo. Za zgodovino ljudskega petja v cerkvi pač zanimiv prispevek. Nuto se vrstijo litanije za litani-jami s pripadajočimi molitvami, spovedne in obhajilne molitve, molitve
k raznim svetnikom in prošnje v raznih potrebah, na koncu pa so Ly-tanye sa Dushe v* jizzah ter Vifha sveti Rolbenkranz molliti.
Razen kratkih navodil na str. 86 spodaj in še na str. 87, kako se je treba vesti in kaj moliti »kader gredesh ty v'memu ene zirk[v]e, kader gredesh v'memu eniga krifha« itd., je s tem molitvenik pravzaprav končan, saj je na str. 67—86 le »Podvuzhenje koku se ti bovnniki marejo obyskati, inu koku se mare njim v'njihovih smartnih tefhavah pomagati«. Pet začetnih strani Podvuzhenja od »o ty moj lubefnivi j)erjatel! (perja-telza)« do »bodi bogu inu Marii perporozhenu — hvallen bodi Jefus Kristus«, je objavil Slomšek v Mnemosvnon slavicum 1. 1840, 31—35, kot 111. Govoriza per objifkanji bolnikov, vendar je besedilo nekoliko skrajšal in preuredil po svoje, tako tudi pravopis. II. Govoriza k' pervimu obhajilu otrok na str. 28—31, ki jo je Kovačič85 tudi prisodil Zagajšku, ni v molitveiiiku; ker je brez podpisa, je pač Slomškova.
Pravopis v molitveniku je malodane dosledno Pohlinov, tudi veliki S s počezno črto (S = Z, SH = 2), npr. Salwalla, Sakrament, je tukaj v rabi, ko ga sicer v slovarju, v slovnici in drugih rokopisih le težko najdemo, ali sploh ne. Posebno opazni so številni podvojeni soglasniki U, nn, pp, ss, tt, zz, ki jih v drugih Zagajškovih delih ni toliko. Sicer pa je jezik dokaj uglajen, tekoč, ne manjka pa mu takrat običajnih nemčizmov in narečnih besed ter oblik. Pri pisanju molitvenika je imel Zagajšek vsekakor pri rokah neko tiskano knjižno predlogo. Za pobudo Podzvuzhenja mu je lahko bilo npr. Pripravlanye k-enoi srezhnoi fmerti, ki je privezano h Knishizi fpitavanva iz 1. 1777.86 Glede na poudarjen Pohlinov pravopis je napisal Zagajšek molitvenik na Kalobju verjetno med 1. 1782 do 1785.
4. Najzajetnejša Zagajškova rokopisna zapuščina so pridige in govori ali premišljevanja pri duhovnih vajah. Pridig je 40 tanjših in debelejših zvezkov v povprečni velikosti 17 X 21 cm, katerih vsak je zvezan z vrvico. Govorov ali premišljevanj pri duhovnih vajah so štirje zvezki, od teh prvi v velikosti 16 X 20 cm, drugi v velikosti 17.5 X 23,5 cm, dva zvezka sta pa velike folio oblike v velikosti 21.5 X 34.5 cm ; vsi so povezani z vrvico. Edino ena pridiga za 12. pobinkoštno nedeljo je nemška, pisana z gotico na sedmih straneh, vse druge in vsi govori pa so slovenski. Vsi zvezki slovenskih pridig imajo 456 strani, govori pri duhovnih vajah 144 strani, skupaj torej 600 strani, popisanih s črnilom In večinoma s prav drobno pisavo.
1,5 Kovačič, Slomšek I.. 148.
"» NUK sign. 14.508; glej tudi CZN III. (1906). 1—32.
Pridige, pri katerih sta označena kraj in čas ■— teh je večina — se začnejo s praznikom sv. Štefana (26. decembra) 1.1766 v Sv. Juriju pod Rifnikom (danes pri Celju), končajo pa se na četrto povelikonočno nedeljo (18. maja) 1.1783 na Kalobju. Pridigal je Zagajšek v naslednjih krajih: Sv. Jurij pod Rifnikom in v podružnih cerkvah sv. Ahacij v Stopčah. sv. Marija 7 žalosti na Botričnici in pri sv. Rozaliji. v Lem-bergu, v Šmarju pri Jelšah in pri podružnici sv. Tomaža, na Kalobju in 1. 1776 dvakrat v Žusinu. Nekatere pridige je v večjem časovnem razmiku ponavljal na več krajih.
Posebno skrbno so pripravljeni in napisani govori ali premišljevanja pri duhovnih vajah. Vsega je ohranjenih 24 govorov; duhovne vaje ali eksercicije so bile v župni cerkvi na Kalobju 1. 1773, 1778, 1781 in 1782, vsakič po tri dni zapored dnevno z dvema govoroma, in sicer zjutraj in popoldne.
K opravljanju duhovnih vaj je Zagajška pač pripravilo naročilo goriškega nadškofa Karla Mihaela Attemsa, ki je »nemu podloshnim main-riiim Paftirjam h' eni dobri visharnoTti teh ouzhiz negove velike Shkofije narozhiu, inu sapovedou, de mormo mi nafhiin nam zlies danim ouzhizam vfaku lejtu try dny ob pred- inu popoudanskimu zliafu h' enimu du-houskimu premifhluvainu kei takfhniga duhouskiga naprei brati, katiru eno vezhi mozh ima tiftc od grehu odverniti. inu na dobru perpelati.«87
Vsaka pridiga, vsak govor ima naprvo latinski in slovenski navedek iz sv. pisma, ki je hkrati geslo pridige ali govora. Vseskozi je med slovenskim besedilom nekaj latinskih navedkov iz sv. pisma ali iz svetniških del, ki pa so zraven vedno prevedeni v slovenščino. Jezik je na splošno domač in tekoč, ponekod pa še pridigarsko in baročno našo-pirjen, vsebinsko izraz takratnega mišljenja in družbenih razmer; je precej krajevnonarečno obarvan, sicer pa boljši kot v marsikaterem sočasnem književnem delu. Pravopis v bohoričici ne loči sh = š in sh = ž, s = s in z, fh = š in v. (dufliu, sourafhnik), vse je pomešano brez doslednosti. V več posameznostih pa se pravopis razlikuje od onega v zaro-tenjih, slovarju in molitveniku, nekako najbližji je tistemu v Gramma-tiki, le da nima toliko podvojenih soglasnikov. Vsekakor je škoda, da pridige niso natisnjene v knjigi, bile bi enakovredne onim Janeza Sveto-kriškega, Rogerija, Basarja in poznejših, celo boljše.
Koliko je v pridigah in govorih Zagajškove lastne stvarjalnosti, koliko pa je prevzetega od drugod, tega nismo preverjali, vendar se sama od sebe vsiljuje misel, da vsaj tiskanih priročnikov bližnjih piscev in so-
87 G. Ilupnik, Ta Chriftufovimu Terpleinu pofvezheni Poft. Labaei 1773, Predgovor, prvi odstavek.
bratov iz celjskega okrožja ni puščal vnemar. Taka tlela so bila: 1. Fr. Ks. Goriupa Zirkounu leitu ali Evangelski navuki sa uffe netlele inu prasnike zeliga leita, iz 1. 1770; Goriup je ponudil »Evangelske Navuke na slovenski jesik vezhtal toku, koker fe v' tem kraju Cella govorv«.88
2.	Jožefa Hasla v slovenščino prevedeni Hevenesijev Sveti Poft, Cliri-ftufovimu terplenju pofvezhen, iz 1. 1770; tudi Hasl ni bil »en rojeni Kraynz, ampak le en Slovenz is Celanfkiga inejfta na Shtajerfkimu«.89
3.	Gašperja Rupnika v drugo prevedeni Hevenesijev Ta Chrirtufovimu Terpleinu pofvezheni Poft, iz 1. 1773, ki ga je Rupnik že 1. 1761 začel prevajati v slovenščino iz graške latinske izdaje 1. 1755. Rupnik je »pisal slovenski, kakor se govori okoli Vojnika in Nove cerkve, in si prizadeval za jasno, kmečkim ljudem razumljivo izražanje«.90
Prednja tlela pa niso mogla biti samo Zagajškovi pridigarski pripomočki, marveč so imela bolj ali manj, posebno do I. 1782, tudi uravnalen vpliv na njegov pravopis in besedni zaklad. Hasl se je npr. »v'provpi-fanju vezhi dejl, de lili ne zelu, po unib ftarili Evangelskili bukvah vi-slial, inu rovnal, katere fo ble v' timu lejtu M.DDC.LIV v'Lubljani vti-fnene«,91 tj. po Franca Mihaela Paglovca Evangelijih inu braniih. Dasi je hodil Zagajšek svoja pota. pri tem vendarle ni ostajal samoten zunaj obče slovenske književne ustvarjalnosti ter slovenskega slovstvenega izročila.
Med slovenskimi pridigami je tudi osem lističev z latinskimi osnutki pridig; šest je datiranih od Callobje ad S. Margarethani 1773 do fcria 2<ia Pentecostes 1818, dva osnutka pa sta brez datuma. Ti osnutki pričajo, tla je Zagajšek za zasebno rabo zelo rad uporabljal latinščino, v kateri je bil zelo izveden, medtem ko nemških zapisov, razen kratke pridige, v njegovi rokopisni zapuščini ni.
5. Zadržstljivi pogovor je pravzaprav edini Zagajškov zapis v njegovi rokopisni zapuščini, ki ni izrecno verske ali nabožne vsebine. Z najbolj drobno in tesno pisavo na polnih štirih straneh papirja v velikosti 19.5 X 24.5 cm in še na eni strani vložene krpice, odtrgane od nekega pisemskega poštnega zavitka, je napisan v obliki vprašanj in odgovorov »SaderTlistlivi pogovor h' nuzu te zhloveshke mladosti fa njo srezhno sturiti«. Vprašuje »moj fyn«, odgovarja in poučuje »vuzhenik«. Iz pogovora odseva sodobna miselnost razsvetljenstva in slovenskega prepo-
*" Fr. Ks. Goriup. Zirkounu leitu... predgovor.
88 J. Hasl, Sveti Poft..., Predgovor tiga preftavlavza, 4°.
"> Kidrič, SBL III., 168.
" J. Hasl, Sveti Poft..., Predgovor tiga preftavlavza, 4a.
roda, katerih ustvarjalen soudeleženec je bil vsekakor tudi Zagajšek. Saderfhstliv, saderfhstlivost sta Zagajškovi tvorbi po nemškem sich gebärden, sich verhalten, die Gebärde, Yerhaltung, tj. obnašati se, vesti se, obnašanje, vedenje, po Zagajškovo pa zadržati se, zadržstvo.
Čisto določno in jasno pa je zapisal pomen obeh besed Zagajšek sam na 327. strani nemško-slovenskega slovarja, kjer beremo: sitte — sader-shanje, а, п., sadarshivu, а, п.; Landes = Sitten — deshelnu saderslianje, deshelna shega; sitten shul — sadarshstliva vuzhirna; sitten gesaz — sadarshstliDa sapoved; sitten = lehre — sadarshstliv vuk, Duzhenje; sitten-lehrer — sadarshstliv vuzhenik, vuzhivz; sittlich — saderslilio, a, u; Sittlichkeit — sadershlivost, i, s. Pridevniška oblika sadarshstliv je šele drugopisen zapis po 1.1782, prav tako tudi sadarshstou; pri tem pa je pustil Zagajšek nepopravljene sprva zapisane besede sadarshtvu, sader-shlio in sadershlivost. Potemtakem je imel Zagajšek za nemške besede die Sitte, die Sittlichkeit, sittlich v mislih dvojen pomen, česar pa ni dosledno izpeljal, in to, v prvo že v zgoraj navedenih pomenih, v drugo pa kot nrav, nravnost, morala, nraven. moralen. Y našem primeru je torej Sadershstlivi pogovor nemški das Sittengespräch, tj. pogovor, razgovor, pomenek o nravstvenem vedenju, obnašanju, zadržanju, na kratko: nravstveni pogovor.
Vprašanja in odgovori obravnavajo človekovo razmerje do samega sebe, do bližnjega, do očeta in matere, do človeške družbe, do občestva sploh, do rojstne dežele ali domovine ter do vladajoče oblasti, kar bi lahko v malem primerjali s sestavkom Od drushbe, oblalti, od poltav. inu fhovnirjov, ki ga je Zagajšek mogel brati v Kumerdejevih Vadenjili sa brati 1.1778, str. 43—53. Čas in kraj zapisa nista nikjer imenovana, po polilinovskem pravopisu pa domnevamo 1. 1782—1790 na Kalobju.
Ne samo to, da »je bil Zagajšek prvi Slovenec, ki je dodal za slovensko slovnico k nemškemu razpravljalnemu jeziku še slovenskega«,"2 marveč ves njegov prerodni in razsvetljenski zanos zavednega Slovenca, ki odseva tako iz vsega njegovega življenja kakor tudi iz njegovih ohranjenih rokopisnih del, daje Zagajšku med stvarjalci slovenske biti drugo veljavo od dosedajšnje. Ne da bi kakorkoli prikrivali ali zmanjševali njegove napake in slabosti, mu moramo brez pridržkov priznati zasluge za napredno omiko Slovencev.**
02 Kidrič, Zgodovina 345, 346.
** Vsem, ki so iz dokumentaričnih virov poiskali in poslali za razpravo potrebne podatke — med viri in v opombah so navedeni z imenom — se pisec razprave za njihovo posebno prizadevnost in uslužnost prav iskreno zahvaljuje.
GLAVNI VIRI IN NJIHOVE KRATICE
AZN: Arhiv za zgodovino in narodopisje. Knjiga I. Maribor 1930—1932.
Drobež: Farna kronika in matične knjige župnije Sv. Jurij pri Celju. Podatke je zbral župnik Alojzij Drobež.
Glaser: Zgodovina slovenskega slovstva. I. zvezek. Spisal dr. K. Glaser. V Ljubljani 1894; II. zvezek. V Ljubljani 1895.
Grammatika: Slovennska Grammatika oder Georg Sellenko's Wendische Sprachlehre. Zilli 1791.
Jakopina: Mrliška knjiga A 1782—1821 župnije Ponikva in drugi podatki. Zbral Alojzij Jakopina, župnik na Ponikvi.
Jerman: Kronika župnije Kalobje. Napisal 1. 1951 Rudolf Jerman, župnik.
Jesenovec: France Jesenovec, Mihael Zagajšek. Ob dvestodvajsetletnici njegovega rojstva. Celjski zbornik 1960. Celje 1960.
Kidrič, Zgodovina: Francè Kidrič, Zgodovina slovenskega slovstva od začetkov do Zoisove smrti. Ljubljana 1929—1938.
Kidrič, Dobrovsky: Francè Kidrič. Dobrovsky in slovenski preporod njegove dobe. V Ljubljani 1930.
Kidrič, Korespondenca: Francè Kidrič, Korespondenca Janeza Nepomuka Primca 1808—1813. V Ljubljani 1934.
Kopitar: B. Kopitar, Grammatik der Slavischcn Sprache in Krain, Kärnten und Steyermark. Laibach 1808—1809.
Kovačič, Zgodovina: Zgodovina Lavantinske škofije. Spisal prof. dr. Franc Kovačič, Maribor 1928.
Kovačič, ïKalobski rokopisa: Dr. Fr. Kovačič; »Kalobski« rokopis slovenskih pesmi iz leta 1651. CZN XXV. Maribor 1950.
Kovačič, Slomšek I: Anton Martin Slomšek. Spisal dr. Franc Kovačič. Prvi del. Celje 1934.
Lendovšek !.. 111.: Mihael Lendovšek, Ant. Mart. Slomšeka zbrani spisi.
Perva knjiga. V Celovcu 1876; Tretja knjiga. V Celovcu 1879.
Liber ordinandorum:
Liber ordinandorum — knjiga ordinacij v Semeniški knjižnici v Gorici.
Pismo nadškofijskega ordinariata v Gorici, štev. 2037/72, z dne 30. okt. 1972.
Za podatke je ustrežljivo poskrbel dr. Rudolf Klinec, nadškofijski kancler.
Mal: Dr. Josip Mal, Doneski k Vodnikovemu življenjepisu. Dom in svet.
XXXI. letnik, Ljubljana 1918.
Mam: Josip Marn, Jezičnik, XXII. Ljubljana 1881.
Medved: Knezoškof Anton Martin Slomšek, Spisal dr. Anton Medved. V Celovcu 1900.
Mnemos: Mnemosvnon Slavicum suis quondam auditoribus ас aniicis caris-simis dicat Antonius SLOMSHEK. Glanforti MDCCCXL.
Murko: Župnijska kronika župnije Slivnica pri Celju. Podatke je zbral Franc Murko, župnik.
Pajek: Dr. Josip Pajkovo rokopisno biografsko gradivo v Škofijskem arhivu v Mariboru.
Prah: Kronika župnije Sv. Vid pri Grobelnem in drugi podatki« Zbral Vinko Prah, župnijski upravitelj v Šentvidu.
Prijatelj: Korespondenca med Vodnikom in Kopitarjem. Priobčil Ivan Prijatelj. Časopis za slovenski jezik, književnost in zgodovino. V. Letnik. Ljubljana 1926.
Slekovec: M. Slekovčeva kartoteka: Duhovniki 18. stoletja, v Pokrajinskem arhivu v Mariboru.
Slomšek: Slomšek, Mihael Zagajšek, nevtrudni delavec v gospodovim vinogradi. Drobtinice za novo leto 1849. Nu svetlo dal Matija Vodušek, upat v Celi.
ŠkAMrb: Škofijski arhiv v Mariboru. Podatke je zbrul škofijski arhivar prof, Jakob Richter.
Zdolšek: Krstna in mrliška knjiga župnije Kalobje. Podatke je zbral Milan Zdolšek, župnik v Dobju pri Planini in oskrbnik župnije Kalobje.
ZUSAMMENFASSUNG
Die Abhandlung, erste ihrer Art, handelt vom Lebenslauf und Schrifttum des slowenischen wenig bekannten und bisher gering geachteten Schriftstellers Michael Zagajšek. Sein einziges gedrucktes Schriftwerk, deutsch-slowenische Slovennska Grammatika, erschien unter dem Pseudonym Georg Sel-lenko im J. 1791 in Celje, »mit Fr. Jos. Jenko'schen Schriften«. Die übriggebliebenen Handschriften, wovon man zwei oder drei verloren geben muß. lagen bis heutzutage im Nachlasse unerforscht.
A. M. Slomšek, dessen Landsmann und Wohltäter Zagajšek war, schrieb seine bis heute einzige Biographie, die aber, leider, nicht urkundlich belegt ist. Als Sohn wohlhabender Eltern wurde Zagajšek am 12. September 1739 in Zagaj bei Ponikva, Kreis Celje, geboren. Zagajšek lernte lesen und schreiben bei einem Geistlichen im Markt Lemberg. Auf Gutheißen des Pfarrers Martin Jurešič in Ponikva schickten dann die Eltern den Knaben etwa um das Jahr 1755 in die Lateinschule nach Graz, wo er auch zwei Jahrgänge der Philosophie absolvierte. Zum weiteren Studium der Theologie berief ihn der damals vom J. 1751—1788 für den Sprengel in Untersteiermark zuständige Görzer Erzbischof nach Gorica, wo er am Ostersamstag, den 6. April 1765, vom Erz-bischof Karl Michael Atteins die Priesterweihe erhielt. Wegen icr großen Entfernung seines Heimatsortes hielt Zagajšek auch die Primiz /m nächsten Dienstag, den 9. April 1765, in Gorica ab.	/
In der Heimat bekleidete Zagajšek mehrere berufliche Änyfer in Slivnica pri Celju, Sv. Jurij pri Celju und in Šmarje pri Jelšah, bis er Ende Dezember 1772 zum Pfarrer von Kalobje installiert wurde. Die Pfarrdî, im gebirgigen Kalobje übernahm er Ende Jänner 1773 und verwaltete sie hfi zum 1. Oktober 1820. als er in den Ruhestand trat, ununterbrochen 47 Jahre lang. Doch auch als Pensionist verblieb Zagajšek noch weiterhin in Kalobje, wo er noch am
1.	Jänner 1826 als »Michail Sagaiseheg Pansionist« im Totcnbuch vermerkt ist. Da sich für Zagajšek die Lebensverhältnisse in Kalobje. wo er ohne jegliche Aufwartung allein in der Kaplanei hauste, verschlechterten, beschloß er von dort wegzuziehen und sich in Zuvrše, unweit von Grobelno. wo er in jungen Jahren öfters die beliebte Wallfahrtskirche Märiens mit seiner Mutter besuchte, häuslich niederzulassen. In Završe war aber für ihn keine Unterbringung zu finden, so siedelte er sich im nahe gelegenen Sv. Vid bei Grobelno an, wo er am Mittwoch, den 9. Mai 1827, starb.
Die hinterlassenen Handschriften Zagajšeks, außer dem Wörterbuch, fand man um das J. 1930 im Diüzesan-Archiv in Maribor, wo sie in Slomšeks Hinterlassenschaft lagen. Auf den Tod kranken Zagujšek besuchte Slomšek am
2.	Mai 1827 unterwegs von Bizeljsko nach Nova cerkev und vermutlich gab, oder wenigstens vermachte, ihm bei dieser Gelegenheit Zagajšek seine Manuskripte.
Ein sonderbares Schicksal erfuhr Zagajšeks handschriftliches deutschslowenisches Wörterbuch, das wertvollste in seinem Nachlaß. Zum Druck bestimmtes Original des Wörterbuches übergab Zagajšek wahrscheinlich um das Juhr 1790—1791 dem Buchdrucker Fr. Jos. Jenko in Celje, bei dem aber das Manuskript, man weiß nicht wie und wo, endgültig verlorengegangen ist.
Das sogenannte Makulare des Wörterbuches, das in den Händen Zagajšeks blieb, schickte er aber, zugleich mit dem Begleitbrief vom 10. November 1812, vermittels Prof. J. Л. Zupančič in Celje zur Verwendung an Prof. J. N. Primic in Graz. Dieser wiederum sandte am 10. Juni 1813 das Wörterbuch nach Ljubljana an Prof. V. Vodnik, »der solches mit aller Gewalt hat haben wollen«. Da Vodnik nach der Benutzung die Handschrift dem Verfasser nicht zurückgegeben hatte, blieb sie nach dem Tode Vodniks am 8. Jänner 1819 mit seinen Wörterbuch-Sammlungen in dessen Nachlaß und wurde zugleich mit diesen als »Deutsch Slavisches Wörterbuch« und als »ein älterer Versuch eines steyermärkisehen Geistlichen zu einem Wörterbuche vom sehr geringen Werthe« versteigert. Bei der Lizitation am 21. März 1820 kaufte alle Handschriften Vodniks, darunter auch Zagajšeks Wörterbuch, M. Ravnikar, der dann vermutlich vor seiner Abreise aus Ljubljana im J. 1832 diese unentgeltlich dem Professor Fr. S. Metelko Ubergab. Nach Metelkos Tod im J. 1868 kam aber Zagajšeks Wörterbuch-Makulare in die Državna knjižnica in Ljubljana, jetzt Narodna in univerzitetna knjižnica (NUK). wo es als MS 424 aufbewahrt wird. Die Handschrift wurde aber erst am 8. Februar 1932 vom Prof. Fr. Kidrič als das Makulare-Wörterbuch Zagajšeks entdeckt und oberflächlich überprüft.
Das Wörterbuch umfaßt 58 Bögen in 4° zu je acht Seiten, die mit sehr kleiner Schrift in zwei Spalten auf 460 Seiten mit Tinte beschrieben sind. Zum Alphabet deutscher Stichwörter, die man auf rund 43.000 zählen darf, verwendete Zagajšek ein unbekanntes altdeutsches Dictionarium aus dem Ende des 16. oder aus dem Anfang des 17. Jahrhunderts. Die slowenischen Wörter sind aber viel zahlreicher, da bei jedem Stichwort größtenteils mehrere sinnverwandte Wörter vermerkt sind. Man rechnet, daß sich die gesammle Zahl slowenischer Wörter im Wörterbuch auf rund 70.000 beläuft.
In der Abhandlung werden dann die Struktur, Rechtschreibung, der Wortschatz u. dgl. näher besprochen. Die Entstehungszeit des Wörterbuches wird mit den Jahren 1775—1790/91 angegeben; es finden sich aber auch die Anzeichen dafür, daß sich Zagajšek schon als Theologe in Gorica anfänglich mit dem Schreiben eines deutsch-slowenischen Wörterbuches befaßte. Beim Schreiben des Wörterbuches benützte Zagajšek verschiedene Hilfsquellen, die aber nicht alle zu ermitteln sind. Neben vielen einheimischen, zum erstenmal verbuchten dialektischen Ausdrücken, schöpfte er eine Menge Wörter insbesondere aus Pohlins Tu mala besedishe; nach seiner (und der zweiten Ausgabe der Kraynska Grammatika) Ortographie richtete nach den Jahren 1782—1783 auch Zagajšek unkonsequent seine Rechtschreibung, die aber in seinen Handschriften durchaus nicht einheitlich und folgerichfig ist. Neben Pohlins Besedische ist auch der Gebrauch des Sušnik-Jambrešičs Lexicon lutinum 1742, Apostels Dictionarium germanico-slavonicum 1760 und Gutmanns Deutsch-windisches Wörterbuch 1789 mehr oder weniger erkenntlich.
Zagajšeks handschriftlicher Nachlaß ist nicht vollständig erhalten; verlorengegangen sind die slowenischen Übersetzungen der Bücher'Der Baumgärtner auf dem Dorfe von J. L. Christ aus dem J. 1792 und Der Grundriß der christlichen Moral des Abtes Fabiani aus dem J. 1794, sowie ein von Slomšek angegebenes Abecebuch. Unterdessen sind aber folgende Schriften aufbewahrt: 1. ein kleines Heftchen von Verschwörungsformeln, die äugen-
scheinlich aus einer gedruckten Duhovna bramba oder Kolomomov žegen abgeschrieben sind; 2. aus dem J. 1767 ein kalligraphisch geschriebenes lateinisches Enchiridon juris vtriusque in 4° mit 26 Seiten; 3. das engzeilige und klein geschriebene Gebetbüchlein in sieben zusammengebundenen Heftchen in 8° mit 87 unpaginierten Seiten; 4. der umfangreichste handschriftliche Nachlaß Zagajšeks besteht aber aus seinen Predigten und Exercitien = Vorträgen, die insgesammt 44 Hefte auf 600 Seiten von verschiedenem Umfang ausmachen; außer einer deutschen sind alle Predigten und Vorträge in guter, freilich der Zeit angemessener, slowenischer Sprache abgefaßt; 5. si parva licet componere magnis, eine etwa nach Art von Contrat social auf vier Seiten und einem Stück Packpapier mit kleinster Schrift aufgeschriebene Unterredung zwischen einem Schüler und Lehrer.
Die von Kopitar, Dobrovsky, Čop usw. mißachtete Slovennska Grammatika oder Georg Sellenko's Wendische Sprachlehre in deutsch und wendischem Vortrag aus dem J. 1791, wurde erst zum Zagajšeks zweihundertzwanzigsten Geburtstag im Celjski zbornik I960 vom Prof. Franeè Jesenovec einer fachmännischen und sprachwissenschaftlichen Prüfung unterzogen.
Zagajšeks Bemühungen, sein möglichstes zur Wiedergeburt des slowenischen Schrifttums beizutragen, und seine uneingenommene Anhänglichkeit an der slowenischen Muttersprache rücken ihn nun aus der bisherigen Unbekanntheit, sowie aus der unverdienten Geringschätzung und Mißachtung ins rechte Licht, und gesellen ihn zu der Gemeinschaft verdienter und anerkannter Gestalter des slowenischen Seins.
UDK 886.3.09—31 "312" Helga Glušič
Filozofska fakulteta, Ljubljana
NOVI ROMAN V SODOBNI SLOVENSKI PROZI*
Z vidika izrazite težnje po prenovitvi pripovedne strukture sta v sodobni slovenski pripovedni prozi posebej zanimiva romana Rudija Šeliga Triptih Agate Schwarzkobler (1968) in Jožeta Snoja Negativ Gojka Mrča (1971). Analiza nekaterih prvin obeh besedil kaže njune glavne značilnosti: bolj ali manj vidni vpliv tehnike novega francoskega romana; navezanost tega vpliva na tradicionalne pripovedne motive in samonikle nazorske težnje; zelo različna stališča obeh pisateljev do obojega.
From the point of view of an obvious desire to renovate the structure in fiction there are specially interesting two Slovene novels: Rudi Seligo's Triptih Agate Schwarzkobler (»The Triptych of Agata Schwarzkobler«), 1968, and Jože Snoj's Negativ Gojka Mrča (»The Negative of Gojko Mrč«), 1971. The analysis of some of the elements of these two novels shows their main characteristics: a more or less visible influence of the technique of the new French novel; the attachment of this influence upon the traditional narrative motifs and original views upon the world; extremely different views of both writers upon the above mentioned aspects.
Dve pripovedni besedili iz sodobne slovenske pripovedne proze izpričujeta izrazite težnje po prenavljanju tradicionalne podobe slovenskega romana, ki se tudi sicer kaže v razvoju književnosti zadnjih deset let: Šeligov Triptih Agate Schwarzkobler1 in Snojev Negativ Gojka Mrča2. Oba teksta sta tu opazovana z vidika vplivov novega francoskega romana, kolikor je vplival na prenavljalne težnje sodobne slovenske proze. Triptih Agate Schwarzkobler kot roman izpričuje temeljni odklon od tradicionalnega romana s tehničnimi in vsebinskimi značilnostmi novega romana, kot ga je izoblikovala francoska šola, in le rahlo odstopa od izpričanih načel. Medtem ko Šeligov roman pomeni prototip slovenskega novega romana, kaže Negativ Gojka Mrča s tega vidika le nekaj tehničnih možnosti opazovanja, sicer pa ne gradi na radikalnih oblikah romana francoske šole in njenega odnosa do epske osebe in do ideologije izpovedne funkcije pripovedništva.
* Predavanje na Vili. Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture, 1972.
1 Šeligo, Rudi, Triptih Agate Schwarzkobler, Založba Obzorju, Maribor 1968.
s Snoj, Jože, Negativ Gojka Mrča, Založba Obzorja, Maribor 1971.
I
»Mislim, da je realizem kot literarna smer, utemeljena v devetnajstem stoletju, preživet v tem smislu, da njegovi instrumenti niso sposobni odkrivati današnjega sveta — resnica sveta se mu izmika —,« tako pravi leta 1968 Rudi Šeligo, ko poskuša teoretično razložiti svoj pripovedni eksperiment in ga predstaviti kot svojo edino ustvarjalno možnost in hkrati kot edino uporabno izhodišče sodobne pripovedne proze. »Gre mi j za prozo,« nadaljuje Šeligo, »v kateri bodo govorile stvari same, to pomeni razgrinjanje. slačenje stvari (seveda tudi človeških odnosov, zvez, dogodkov) do te mere, da jim kot pisatelj ne dodajam svojega pomena, komentarja in smisla, in da ne dopuščam, da v strukturi moje proze i pomen in smisel iz preteklosti in prihodnosti zakriva sedanjost«.3
Pripovedna proza naj se torej po Šeligovih načrtih odtegne do sedaj tradicionalnim vrednotam: spominjanju, intelektualizaciji pripovedi, ideološkosti vsebine in predvsem psihologiji, tipičnim značilnostim modernega romana devetnajstega in dvajsetega stoletja. Seveda ta Šcligova pobuda in misel nista popolnoma originalni. Navdušeno in z vso načelno odločnostjo sta sprejeti po francoski šoli novega romana in po sugestivno oblikovanih mislih Robbe-Grilleta, po romanih Surrautove, Butora in drugih. Šeligov roman je videti glede na to, kot da bi nastal zaradi ponujajoče se možnosti, da izdela tip novega romana, dokazujoč nove možnosti pripovednega načina s prepoznavanjem in oblikovanjem trdne, jasne, današnje resničnosti s tem, da se hkrati opredeli tudi do tradicionalnega slovenskega romana, obteženega z zgodovinskim, družbenim in psihološkim značajem, ki resničnost modificira in ji s tem odvzema njeno bistvo. To je Šeligo napravil tako, da je preoblikoval — ali bolje: variiral Tavčarjevo témo Agate Schwarzkobler iz romana Visoška kronika (1919). Če gre za variacijo na znano temo in za dokaz zmožnosti novega pripovednega načela, za demonstracijo trdnosti novega epskegu sveta, vidnega ter izločenega iz tradicionalnih humanističnih spon, tragičnih in »ponarejenih« s središčno, antropocentrično podobo človekovega odnosa do stvari, nas zanima, kakšno je Šeligovo spoznanje o Agatinem novfem svetu, kakšna je njegova epska trdnost in kako in v kolikšni meri je uresničil načela novega romana.
Vprašanje bomo opazovali z dveh vidikov:
a) Nova pripovedna proza poskuša ustvariti nov odnos pripovedovalca do sveta tako, da izbriše pojem tragičnega iskanja smislu življenja,
3 Šeligo, Rudi, Beseda ustvarjalca, Knjiga 1968, str. 43—44.
torej iracionalne komponente, ki ji stvarno ni mogoče priti do dna in se zato vedno znova izmika dokončnemu spoznanju. Izogniti se tragediji, izmeriti4 razdalje brez obžalovanja, sprijazniti se z začasnostjo in podrejenostjo vsega človeškega ter z enega samega, neobremenjenega stališča opazovati predmete, v katerih najde ustvarjalec zatočišče pred tragedijo minevanja. Treba je ustaviti čas v zdanjem trenutku, ustaviti človekovo notranje gibanje in ga trdno pripeti na predmet, na objekt ene same odnosnice med človekom predmetom in drugim predmetom, ter s tem tudi bralca usmeriti v interes za lepoto enkratnega, trenutnega, sedanjega.
b) Pojmovanje nove tehnike pripovednega dela: tehnika je glede na zahteve po zanikanju tragičnega, večpomenskega, usodnega, morala zavreči glavne komponente tradicionalnega romana, kajti prizadeti ga je morala v njegovih najbistvenejših prvinah: v fabuli, junaku in dialogu. Vse te prvine zahtevajo pisateljevo vsevednost, to je, bolj ali manj fiktivno prepoznavanje človekove notranje resnice. Novi tehniki torej preostane popisovanje (registriranje), prepoznavanje s pomočjo neprizadetega, čeprav še vedno in neizogibno subjektivnega pogleda; fabulo prekrije bogastvo in raznolikost predmetnega sveta v odnosu do človeka, psihologijo zamenja vidni svet (oblika, barva, vonj, tip), dialog formalno še obstaja, vendar je zaprt sam vase in je brez pomena za razvoj popisovanja. Tako je v bistvu pripovedovalec gospodar položaja, saj so stvari v njegovi prozi jasne, z enim samim pomenom, dokazljive in nedvoumne.
Ker smo še vedno v mejah umetniškega ustvarjanja, je razumljivo, da nova vsebinska in oblikovna načela ne morejo biti realizirana natančno po besedi literanega manifesta. To se ni zgodilo niti pri samih ustvarjalcih francoskega novega romana. Nova načela so ustvarila nešteto možnosti, kako uresničiti nov odnos do epskega sveta skupaj z novo ubeseditvijo. Rudi Šeligo je razvil v svoji prozi, še posebej v Triptihu Agate Schwarzkobler, tehnično plast novega romana in s tem seveda tudi del njegove nazorske opredelitve. V besedilu samem napravi rahel korak vstran od teoretičnih načel, v katerih meni naslednje: »/T/isto, kar predmet je in po čemer je, seveda tudi s to metodo enosmiselno in jasno ne bom ugotovil, ne bom povedal objektivne resnice o predmetu. Kljub temu je v celotnem tekstu zdaj neki pomen in smisel, ki pa je nedoločen ali bolj natačno, je polivalenten in ta polivalentnost je izven vprašanja pisateljeve nezadostnosti, saj le ta izbira iz neizčrpne gostote pred-
4 Robbe-Grillet, Alain, Narava, humanizem, tragedija, Problemi 1967, str. 689.
meta, ki ga opazuje. Gostota predmeta pomeni kompleksnost in večplastnost. Izmed teh razsežnosti pisatelj izbere tisto plast, ki jo vidi, in ki je nujna za čvrstino in skladnost teksta oz. za strukturiranje tistega pomena, ki ga naj tekst nosi.«5
Za analizo je predvsem pomembna trditev, da pisatelj izbira, to se pravi, da ustvarja iz določenih delcev večplastnih predmetov novo strukturo predmetnega sveta, kar lahko nadaljujemo v misel, da je ta novo ustvarjeni predmetni svet z odbranimi lastnostmi tudi svet z novim pomenom. Pri takem izbranem opazovanju mejimo že na metaforično in simbolno izražanje sveta, čemur pa se jc novi roman načeloma odrekel. V procesu izbiranja in novega urejanja lastnosti predmeta ustvarjalec hote ali nehote dodaja stvarem pomene, ki jih do sedaj niso izražali na enak način. Predmetom spreminja njihovo pomensko strukturo s subjektivnim izborom njihovih lastnosti.
Izbira motiva — Tavčarjeve Agate — predvideva določeno fabula-tivno predstavo6, ki ji v Seligovem tekstu prav lahko sledimo. Tekst je tridelen; časovno in prostorsko je razgiban in dinamično napet, po svoji notranji zgradbi celo spominja na tradicionalno novelo. Prvi del: dekletov vsakdan v pisarni z naznačeno perspektivo nadaljnjega zapleta; drugi del: erotična avantura v kinu in v gozdiču z nasilnim partnerjem; tretji del: krizna noč na nedograjeni stolpnici in jutro, ki spet navezuje na nadaljujoče se vsakdanjost.
Problem neprizadete in enopomenske predmetne prisotnosti v pripovednem besedilu je najdosledneje oblikovan v prvem delu Triptiha:
»Zdaj njene koščene roke vrvežavo, oglato, naglo in zaletavo odvijajo valj, ki potem izvrže oba lista in tenak karbon, ki spet kaže svojo črno in mastno stran navzgor. Zdaj, ko je tudi desnica lažja in ko so tudi njeni prsti kot drobne sunkovite napravice, obe roki zgrabita bela lista in karbon, zgrabita, zmečkata, stisneta v okroglo žogo in vržeta v kot, kjer je pleten koš za takšne žoge, olupke in odpadke.«'11
Opazni znaki neprizadetosti, liotene nevednosti in naivnosti opazovanja so v tekstu izraženi z naslednjimi lastnostmi: s pogosto rabo besedic mogoče, nemara, videti je itd., zelo je reduciran tudi dialog, ki redno registrira le temo pogovora, ne da bi natančno označil govorečo osebo. Kolikor osebe v besedilu obstajajo, obstajajo samo še biološko, s svojimi organskimi lastnostmi, vsakršne duševne ali celo čustvene komponente
5 Šeligo, Rudi, Neporabna proza, štatemberška srečanja 1968, Dialogi 1968,
0 Boris Paternu, Avantgardizem v navzkrižju struktur, SR 1971/3, str. 247
e« Šeligo, R.: Triptih Agate Schwarzkobler, str. 13.
so skoraj zabrisane. Osebe ali bolje biološki odtisi oseb tako izražajo svoj trenutni odnos do okolja v dialogu:
»Reče o smetani. Da bi.« —
»Reče o mehaniku.« —
»Reče o trapi in urarju.« —
»Reče o dia-viva filmu asortimana, o zamudi, o nepripravljenosti, o prehitevanju, o padcu, o po vodi načrtov, o nič лес tako, o zdaj je še čas.«7
Dialog se očitno ogiba sintaktičnemu posnemanju govora, ker ta že ! označuje karakter govoreče osebe, torej komponento, ki izraža psihično stanje osebe. To novi roman prepoveduje, čeprav se zdi, da z dialogom, s tem zelo konkretnim človekovim povezovalnim aparatom, ne ravna tako strogo, skoraj okrutno, kot Šeligo v Agati. Y težnji, da bi obšel kakršnokoli neavtentično predstavo ali misel, ki bi lahko ogrozila trdnost pripovedovanega predmetnega sveta in eventualnih človeških odnosov v teh mejah, oblikuje z dialogom le znak za temo pogovora s formulo — reče_o.
s Trditev, da osebe v Triptihu obstajajo le s svojimi organskimi lastnostmi, se nanaša predvsem na prva dva dela Triptiha. Dejstvo je, da se prav v dialogu, predvsem pa v popisu zunanjosti človeka, ki kljub temu, da je enak predmetom, ki ga obdajajo, dominira nad njimi po svoji aktivnosti in po svojem pomenu v dogodkih, pozneje pokažejo razločni znaki psihološkega opazovanja človekovih notranjih trenj. Kljub deklaraciji in kljub temu, da psihološki princip opazovanja ni oblikovan s sredstvi tradicionalne epike, v besedilu skriva svojo moč za opisom telesnega stanja:
»Nato se z obrazom spet vrže v nasprotno steno in bel in penast jezik, ki ga čeljusti izrineta ven, prileti v slano in grudasto malto, ki visi med dvema zidakoma malo ven kot strjena goba. Obraz in glava sta nezavarovano in z vso težo, ki jo povzroča velika in osredotočena privlačnost tam spodaj, na zidu, tako da je nos malo privihan navzgor, roke brez kakršnekoli moči visijo ob telesu navzdol, oči postajajo spet bele in lasje so povsod in tudi na očeh, ki nemara zdaj niti zrenja ne pršijo v zid pred sabo, uhlja sta bela in premočena, obraz zelo moker in vrvežav, na plečih je muslin sivo vlažen, kolena se drgnejo
ob zidu, ko drsi zmeraj bolj dol___ko je zmeraj bolj težko mehka in brez
tetiv, ki nosijo voljo v telo...«8
Pisatelj nehote ne vidi le zunanjosti, ampak, na primer, tudi tetive, ki nosijo voljo v telo; torej je vendarle vseveden, toliko, da njegova volja razen tega, da izbira, tudi uravnava trenja v duševnosti glavne osebe, gradi jo iz sebe in iz tistih vidnih plasti, ki izpovedujejo že tudi naprej določeno misel. To potrjuje več dejstev, ne nazadnje prav Agatina preteklost v Tavčarjevem romanu, saj je s tem, da je Šeligo naslovil svoj
7	Šeligo, Rudi, Triptih Agate Schwarzkobler, str. 18 in str. 23.
8	Triptih ..., 62.
6 — Slavistična revijo
roman z njenim imenom, njena usoda že usmerjena v dramatični dogodek, ki se ji pripeti v njegovi interpretaciji.
У celoti je Šeligova tehnika mojstrsko domiselna in v načelu precizna. V tem je tudi njen pomen, ki daje tekstu prvo mesto homogenega, v registracijski tehniki napisanega romana v sodobni slovenski prozi. Glede na novo občutje sveta, za katerega je značilno, da se zapira pred tragično usojenostjo minevanja, pred vestjo in ideološkim poukom in se oprime radoživosti in lepote zdanjega trenutka ter s tem konkretnega nedvoumnega sveta predmetov; glede vseh teh komponent Šeligo vendarle ni popolnoma zvest privrženec Grilletovega literarnega manifesta, saj pojem tragičnega pri njegovih junakih še obstaja (Agatina kriza), prav tako pojem usodnega, kajti v bistvu je v središču dogajanja Agatina bivanjska groza, čeprav v strogih mejah ubeseditve res prevladujejo neduhovne prvine njenega sveta.
v
II
Ko ugotavljamo, da je Šeligova inačica novega romana razrahljala radikalno zanikanje tradicionalnega romana, navezujemo to spoznanje na naslednji tekst, katerega analizo si zastavljamo kot vprašanje. Globlje v duhovne plasti življenja namreč sega prav tako s precejšnjo pomočjo nove popisne tehnike roman Jožeta Snoja Negativ Gojka Mrča. Medtem ko Šeligo zastopa nazorski odmik t»d tradicionalnega gledanja na pomen človekove usode v novem romanu in teži k novemu, odrešilnemu odnosu med človekom in predmetom, tega pri Snoju ne bomo našli. Tu so, povedano kratko, predmeti zaznamovani s človekovo zavestjo, s spominjanjem, z bivanjskimi krči, pa še z zgodovino in z rodovno pripadnostjo. Vse te plasti Snoj združuje v tehnično moderno celoto. Vprašamo se lahko naslednje: ali je v tem besedilu ohranjen tradicionalni epski svet v sožitju z novo obliko ali morda Snojeva proza izpričuje novo kombinacijo tehnike natančnegu popisovanja in zrenja v človekov intimni duhovni kaos?	,
Poskusimo odgovoriti z analizo nekaterih prvin romana. Fabulu ni strogo povezana v razpoznaven red: zlomljena je na več delov, ki jih po ključu zasledovanja središčne osebe sestavljamo z detajlnimi usodami drugih oseb in dogodkov v znotraj sicer heterogen, a z idejo logično povezan organizem. Vsebinski razvoj je jasen: temelji na postopnem oblikovanju, dopolnjevanju in podiranju načrta glavne osebe. V tem razvoju spoznavamo biološko in duhovno naravnost Gojka Mrča. Odkriva se nam v njegovih odnosih: do dela, do ljudi, do zgodovine in seveda do
narave. Mrčev bivanjski kaos je pogojen z nesoglasjem med njegovimi načrtnimi odločitvami in med naravnim redom stvari, ki se v tem besedilu izražajo kot relativizem življenjske usode. Mrč hoče biti gospodar usode, hoče načrtno predvideti življenje, hoče užiti vse lepo in živo, vse premišljeno urediti za veliki cilj svoje kariere. Pred nami se oblikuje klasičen motiv človekove želje po moči in po obvladanju sveta. Po pisateljevi nazorski tendenci v tem tekstu Mrčev zlom tiči prav v tem samozavestnem hotenju. Tendenca ni vgrajena kot naivni moralni pouk, ampak je ves čas prisotna v samem Mrču in v njegovem notranjem polu naravnega in spontanega človeka, ki ruši vidnejši in aktivnejši pol urejevalca v njem. Ta notranji razpon Mrčeve osebnosti je pomembnejši od same morale, ker oblikuje človeka v življenjskem kaosu kot šibkega pa tudi kot intenzivno doživljajočega, kot premagljivo in kot zmagujočo silo hkrati. Y tem vidu je povezava Snojevega teksta s Šeligovim morda še najbolj zanimiva in še bolj plodna kot v pogledu tehnike popisovanja. Z osebami obeh romanov se namreč dogaja nekaj posebnega, nekaj, čemur se s svojimi odločitvami ne morejo upirati in čemur sledijo z bolj ali manj upadajočo voljo.
Druga vidna lastnost Snojevega teksta je zelo razgibana podoba življenja v zelo širokem loku: razčlenjuje jo vidna plast z opazovalnim načinom, ki drsi po površini predmetov in ljudi. Za razliko od strogih načel novega romana pa se tu vid ne zadosti z barvo, obliko in tipom, ampak najde za zunanjo strukturo sveta še duhovno povezavo med prvinami življenjske raznolikosti:
»Zunaj, na poti do bližnje restavracije, ga je razrezala steklena svetloba. Najprej vse telo na tri, štiri enake dele. Ti so se še nekaj čusa oziroma še nekaj metrov iskali med seboj in tako se je menda zgodilo, da je ena izmed rok z delom pleč omahovaje in opotekaje se podpirala eno izmed nog, oziroma da je bilo lepo vidno, kuko nohti njenih prstov opazno inodrijo zaradi krčevitega prijema in hkratnega, prijem slabečega odtekanja krvi.«8
Opis zunanjih gibov izraža indiferentnost opazovanja, čeprav ta odlomek več strani dolgega prizora popisuje intenzivni psihični pretres v človeku. V njem komaj najdemo sled poetične metaforike, ki je sicer močna v besedilu. Prav v najintenzivnejših notranjih gibanjih v človeku se pisatelj začenja ogibati metaforam in uporablja kar najpreprostejšo opisno tehniko. Domnevamo lahko, da zato, ker je tako obris sveta stvurnejši in pomensko bolj jasen. Popis večkrat zasleduje gibanje, ki ni do konca definirano. Opazovalec je indiferentno radoveden, ugiba in dvomi o stvareh, ki niso odkrito pred njim. Tedaj si kot Šeligo pomaga
" Snoj, Jože, Negativ Gojka Mrča, str. 131.
z besedami utegne biti, očitno, lahko da, morda, mogoče itd., s čimer podčrtuje svojo nevednost in iluzijo objektivnosti.
»V hlačnem žepu bi utegnil skrivati dolge škarje. Kadar se z levo roko. položeno čez točilni pult, ne igra s kozarcem, se odmakne in sega v hlačni žep in nekaj odpira in zapira. Utegnile bi biti škarje. Malo nerodno in nevarno, posebno, če bi pozabil in se nepazljivo kam usedel.«10
Opazovalčeva nevednost v Mrčn ni tako strogo in razmeroma dosledno izpeljana kot pri Šeligu. Sicer pa tudi ne želi biti, ker se popisovalcu zdi popolnoma naravno, da o predmetu, ki ga opazuje, tudi razmišlja in sklepa. Zato tudi komentira, to se pravi, stvarem dodaja pomene, ki jih same v trenutku opazovanja nimajo. S tem nas zavaja v fiktivno podobo, ki ne obstaja oziroma obstaja le kot možnost.
Popis človekovega videza ali lastnosti predmeta je v romanu le ena izmed oblikovnih značilnosti Snojevega sloga.11 Druga, skoraj prevladujoča, je kombinacija notranjega ali polpremega govora, meditacije in v fiktivnem dialogu oblikovanega razmišljanja o resnicah posameznih oseb, predvsem seveda Gojka Mrča. Problem nezamejenega prepletanja različnih oblik govora v romanu zahteva posebno stilno študijsko razčlenitev, ki presega namen pričujoče naloge.
Motivne razsežnosti Snojeve epike so večdimenzionalne, zato kot pripovedovalec ne more obstati v danem trenutku. Njegov idejni svet izhaja iz zgodovine, iz preteklosti in iz sedanjosti hkrati. V nasprotju z novim romanom ne želi iztrgati človeka tragičnemu iskanju bivanjskega smisla, čeprav si junak romana zastavi prav to nalogo. Mrč pravi v svojih pred-smrtnih krčih:
»Kakšno trikotno škilasto božje oko neki. Računalnik. To velja. Računalnik.«11
Mrč meni, da je pot računalnika edina pot človeka do vsepričujoč-nosti. Pisatelj pa gradi svojo tezo pruv na nasprotju med oblikovanim svetom, njegovimi navideznimi oblikami in lastnostmi in njegovo duhovno, nematerialno, neugotovljivo strukturno plastjo: hkrati pa to dimenzijo najde v zakonitostih materialnega uresničevanja človeka in predmeta. Mrč propade zato, ker ne more predvideti z vsem svojim življenjskim izkustvom pravilnega razvoja svoje usode, svoje kombinacije za idealni izhod, kljub temu, da vse svoje moči, skrajne napore intelekta in psihične konstitucije, vloži v svoje težnje po subjektivni popolnosti.
10	Negativ Gojka Mrča, 168—169.
11	Pogorelec, Breda, Jezik novejše slovenske proze. Zbornik VIL Seminarja slovenskega jeziku, literature in kulture, 1971.
12	Negativ Gojka Mrča, 248.
»Omejena zemeljska površina, omejeno časovno razdobje in samo trije piškavi nepomembni fazani. Samo trije in s kompromisom, da lahko začneš od tega trenutka in od te gazi naprej. Na drugi strani pa tvoj, kot pravimo, neomejeni jaz. In kaj lahko stori. Se drobne, najbolj skromne življenjske situacije ne more zadostiti. Kakšna brezupna nemoč, kakšna vsemogočnost na drugi strani. Kako si slep, če pomisliš, kako si neveden.«13
Po teh fragmentarnih izsekih iz problematike teksta se dovolj razločno izluščijo naslednja spoznanja: ideologija romana teži k nasprotnemu cilju od cilja novega romana francoske šole in s tem tudi Šeligovega besedila. Predvsem je Negativ Gojka Mrča usmerjen izrazito humanistično: s tega stališča odklanja misel o zanikanju antropološkega kriterija, saj ga podpira z vsemi nazorskimi potrditvami pa tudi s temeljnim odnosom svojih junakov do sveta, ki je socialen, nacionalen in zgodovinski. Vendar je pri tem očitno, da ne zavrača izrecnega pomena predmetnega sveta za odkrivanje zakonitosti duhovnega kaosa.
Predmetni svet v tem romanu odslikava človekovo osebnost, jo dopolnjuje, in človek tu celo dopušča, da ga predmetni svet obvlada:
»Bila so blata, blata kot brat bratu, z lastnim licem in lastno osebnostjo. Bilo je tako zelenkasto, vzvalovljeno v zaporednih gubah, kot da se je čezenj s prsmi ledolomilca dvigal in spuščal veter, obtežen z leskovim cvetnim prahom. Ta mu je govoril o ploščatih širokoustih praživalih z ametistastimi očmi, ki se lahko zalezejo pod kožo, ploske kot so, in povzroče kako pomladansko prabolezen z vrtoglavico donebnih praprotnic in velikansko reptilsko mrzlico in trebuhom, neznosno napihnjenim zaradi najrazličnejših predpotopnih plinov. V tem zelenkastem blatu bi si lahko predstavljal tudi mladoletnega utopljenca kateregakoli spola in narodnosti, pravzaprav le še njegovo roko, levo ali desno, vsekakor pa zelo kužno in bledo.«14
Po vsem tehtanju o kombinaciji tehnike novega romana in ideološko usmerjene, fizično popisane in psihično označene resničnosti v tekstu Jožeta Snoja je vidno razvrščanje na prvi pogled različnih pojavov, ki si z združitvijo v besedilu pridobijo skupen značaj. Pisatelj razširi in poglobi odklonilno stališče novega do tradicionalnega in novo dopolni s strukturo pripovednega načina, ki ne temelji na mehaničnem povezovanju človeške roke s predmetom, s katerim je ta v bolj ali manj dejavnem razmerju, temveč se z avanturistično zvedavostjo loteva odnosov na vse strani, tako rekoč raziskuje. Glede na poanto teksta bi lahko rekli, da poskuša dognati tiste prvine življenja, ki jih računalnik ne more zabeležiti. Z drugimi besedami, podobo življenja v registracijski opazovalni tehniki dopolnjuje, poglablja in jo usmerja v angažirano misel. Zato se vztrajno in znova spopade s pojmom tragičnega, s pojmom središčne funkcije človeka v svetu.
13	Ibid., str. 248.
14	Negativ Gojka Mrča, 25.
Ta sestavek ni želel biti primerjalna analiza dveh besedil iz sodobne pripovedne proze. Oba teksta predstavljata namreč vsak svojo posebno izpovedno in oblikovno telo, oba pa sta povezana s težnjami po preoblikovanju tradicionalne pripovedne proze, ki v naši književnosti obstaja že več kot desetletje, v intenzivnejši obliki pa z deli Vladimirja Kavčiča, Petra Božiča, Lojzeta Kovačiča, Dušana Jovanoviča in drugih.
Pobuda najbrž ni prišla zgolj iz tujih spoznanj v tej smeri — saj povsod poleg novih obstajajo še vedno tudi tradicionalne oblike proze, romana pa še posebej, pa naj bo to realistični roman ali modernejši roman podzavesti — pobuda skupaj s tujim vplivom je nastala gotovo v splošno občuteni nezadostnosti realističnega povestnega upodabljanja resničnosti. To, po vsem videzu sodeč, ni ustrezno sedanji stopnji človeških medsebojnih odnosov in njih vlogi pri spreminjanju sveta v perspektivi, ki zahteva vse trša soočenja s temeljnimi vzgibi človeške bio-loško-družbene narave.
Jean Bloch Michel v posebnem komentarju za Perspektive pravi o tem problemu naslednje: »Če pisatelji dandanes roman razbijajo, tega ne počno iz muhavosti, pač pa ker s tem izražajo intelektualno situacijo, v kateri so oni in njihovi sodobniki, situacijo, ki ni več naklonjena romanopisnemu izražanju ... Posnemajo torej to globoko neavtentičnost, ki je postala značilna za človeška bitja, ki so podvržena pritisku vsega, čemur pravimo sredstva za informacijo, čemur pravimo tudi kultura množic, ki osvaja, ki vdira v tisto, kar bi v vsakem življenju lahko bilo najbolj intimno, zmanjšuje individualne posebnosti in vsem osebnostim vsiljuje identičen kalup... Neavtentičnost torej ne zagospoduje šele v romanu: obstoji že poprej v vsakomer izmed nas. Dandanes smo priče, kako se ustvarjajo nove oblike stereotipov, in obenem smo priče, kako roman umira, na podlugi prav tistega procesa, v katerem se je roman rodil, iz umiranja krščanskih stereotipov.t15
Mogoča sta tudi pričujoča pristopa k stvarnosti v obliki romana: zapisovati svet, kakršen je, neprizadet v svoji prizadetosti, nečloveški v svoji človečnosti, popredmeten v svojem begu pred iracionalnim — torej sprejeti njegovo novo strukturo kot dejstvo razvojnega loka; ali — kljub stvarnemu prepoznanju teh prvin zgradbe bivanja kljubovati za človeka, v imenu ponovne humanizacije sveta v novi. nemara šele nastajajoči obliki, ki se bo morda pokazala v intenzivnem zrenju v zakonitosti obstajanja predmetov in narave.
15 Bloch-Michel, Jean, Antiroman, Perspektive 1960/61, 297—298.
У ti možnosti se vključujeta oba romana, Šeligov Triptih Agate Schwarzkobler in Snojev Negativ Gojka Mrča, ki vsak iz svoje miselne in oblikovalne perspektive obvladujeta stališče današnjega človeka v svetu.
РЕЗЮМЕ
В статье «Новый роман в современной словенской прозе» производится анализ двух современных словенских романов, романа «Триптих Агафии Шварц-коблер» (1968) Руди Шелиго и романа «Негатив Гойко Мрча» (1971) Йоже Сноя, с учетом более или менее заметного влияния повествовательной техники нового французского романа. Техникой детального описания мира вещей пользуются в своих романах оба — Шелиго и Сной, существенная разница между ними в их отношениях к мировоззренческим положениям этой школы, что прежде всего заметно в их понимании эпического героя. Шелиго не придает значения расчлененному герою в повествовательной фабуле, для Сноя он играет роль центрального двигателя в эпическом событии. Текст Шелиго по своим технической и идейной сторонам подвластен новым тенденциям в развитии повествовательной прозы, между тем Сной создал с соединением новой техники и идеологически-ангажированного содержания один из возможных вариантов современного романа.

UDK 808.1 + 881.09 (048.1)
OCENE, ZAPISKI, POROČILA, GRADIVO
DR. BREDA POŽAR, ANASTASIUS GRÜN IN SLOVENCI*
Breda Požar, profesorica angleškega jezika na Pedagoški akademiji v Mariboru. je poleg knjige in študije napisala še razpravo Anastasius Grüns unveröffentlichte Übersetzungen slowenischer Volkslieder (Acta neophilologica 1969).
Knjiga Anastasius Grün in Slovenci je prevod in variacija ali le ponekod malce drugače stilizirana izdaja njene zagrebške disertacije iz 1. 1963. Delo je znanstveni prvenec in doslej tudi edinec znanstvenega prizadevanja Požarjeve na področju nemške književnosti.
Po svoji zasnovi se knjiga deli v dva neenaka razdelka.
I. str. (9—59). Po skorajda odvečnem uvodnem, pavšalnem prikazu bider-majerstva kot sociološkega in literarnega pojava (9—14), skuša avtorica na podlagi Comtovega in Tainovega pozitivizma prikazati življenje, pesniško in politično delovanje Antona Aleksandra grofa Auersperga (Anastazija Grüna). Njegov portret (15—37) je začrtan po številnih rokopisnih virih in po drugotni literaturi. V njeni je Grün prikazan predvsem kot politik, liberalec, manj kot nemški literat, orisan je njegov odnos do nemštva in nemškega rajlia, dotaknjeni pa so tudi problemi aristokrat —• podložnik, nemštvo — slovenstvo. Grün tega poglavja je v odnosu do Slovencev manj strupen kot Grün v naslednjem poglavju.
V poglavju Grünovo politično delovanje v zvezi s Slovenci (38—49) je razmejeno Grünovo politično delovanje pred 1848 od tistega po 1848. Avtorica postavlja tezo, da je Griin pred 1848 kot »zagovornik naprednih idej liberalnega meščanstva« imel »pravilen odnos do nacionalnega vprašanja« — vendar menim: njegovi stiki s Slovenci in zanimanje za našo ljudsko pesem pač niso dovolj tehtni dokazi za tako tezo, njegovi nastopi v kranjskem in štajerskem deželnem zboru po 1848 jo negirajo, saj se je nestrpno in zagrizeno obračal zoper vse zahteve Slovencev po politični in kulturni enakopravnosti. Te nastope avtorica prikazuje zelo podrobno in jih ilustrira s številnimi citati in odlomki.
Poglavje Grünov socialni odnos do slovenskih podložnikov je podoba dvoličnega nemškega aristokrata, ki je svoje pesniške besede o svobodi zanikal s prakso: z brezsrčnim uveljavljanjem zemljiško-gospodarskih pravic nad slovenskimi podložniki (50—59).
Prvi del knjige je zaključena enota, ki je le rahlo povezana z naslednjimi poglavji. Ne podaja mnogo novega, znano podobo le še bolj podrobno in po koščkih izpopolnjuje. Metodološko izhaja iz pozitivistične analize in skuša ugotoviti, kako so na Grüna vplivali poreklo, doba in okolje. Genealogija Grünovih prednikov takšna, kakršna je, bi lahko odpadla, ker iz nje ni moči nasnovati nobene osnove za dokazovanje rodovnih vplivov, in avtorica jih tudi ni dokazala. Bolj vidni so vplivi dobe in okolja, zlasti v zadnjih dveh poglavjih.
* Maribor, Založba Obzorja 1970, str. 272 s slikami.
od katerih je sklepno (odnos do podložnikov) najmanj raztrgano. Prvi del knjige kot celote ima značaj kronološkega nizanja posameznih dogodkov, ki resda daje precej objektivno podobo Grüna zasebnika in javnega delavca, vendar pa si moramo to podobo šele sami sintetično zaokrožiti iz malce nepreglednih in heterogenih pričevanj sočasnih vrstnikov, katera je avtorica izbrala iz družinskega arhiva Auerspergov, iz Griinove neobjavljene in objavljene korespondence in iz drugih virov.
Avtomatična zapovrstnost dogajanja na ravni referiranja ostaja brez ostre osvetlitve, opaženi problemi so brez psihološke ali sociološke poglobitve, avtorica malokdaj izrazi osebno stališče do problema, če pa to že stori, so opažanja precej posplošujoča, včasih celo čudna (str. 56: »Sodne in upravne organe je prevzela država. Plemstvo je bilo s tem očitno oškodovano.«). Moti ponavljanje istih ugotovitev, včasih dobesedno (52, 45; 61, 62 itd.), in pa stereotipno navajanje odlomkov — najprej v slovenski skrajšani obliki, nato pa v nemškem originalu. Pozitivnost tega razdelka in njegova trajna vrednost ni morda v jasni zasnovi ali pregledni obdelavi problemov, ampak v bogastvu avtentičnih, težko dostopnih ali neznanih zapiskov in citatov.
II. Drugi del knjige na široko obravnava 1. Grünove zveze s slovenskimi literarnimi idr. sovrstniki (60 -80) in 2. njegovo zanimanje za slovensko ljudsko pesem (81—267).
1. V poglavju »Grünovi stiki s slovensko književnostjo« so osvetljene Grünove zveze s Prešernom, Vrazom, Blciweisom, J. Cimpermanom in Stritarjem, obrobno pa še z nekaterimi znanimi sočasniki (Dežman, Pesjakova). Prešernov odnos do Grüna je prešernoslovje (Pintar, Kidrič, Slodnjak, Gspan idr.) podrobno obravnavalo. Avtorica povzema doslejšnje izsledke in jih dopolnjuje s še neznanim gradivom (snov o povodnem možu pri Prešernu in Griinu, Prešeren Griinov mentor). Veliko pozornost posveča Prešernovi in Vrazovi posredovalni vlogi in navaja vire Grünovih prvih prevodov. Ob Grünovi pesmi Prešernu Nachruf avtorica meni, da je to »v nacionalnem oziru pomirljiva pesem«. Postavlja vprašanje Griinovega vpliva na Prešerna, ki ga vidi v prevodu Grünove Trojke (Venezianer Trias), tudi dopušča domnevo, da je Prešeren rabil nibelunško (pravilno: »novo« nibelunško) kitico ravno pod Grünovim vplivom.
Zbližanje političnih nasprotnikov Bleiweisa in Grüna je posledica Grüno-vega zanimanja za ljudsko pesem in pu laskave Dežmanove ter Bleiwcisovc ocene Grünovih pesniških sposobnosti, vendar se oba nasprotnika nista na političnem polju najbrž nikoli zedinila, za kar govori doslej še neobjavljeno Blei-weisovo pismo iz Grünove zapuščine (str. 73). Griinov odnos do Cinipermana je bil mccenski; med njima se je razvila živahna literarna korespondenca, ki je trujala vse do Grünove smrti 1. 1867 (27 pisem). Cimpennan je Grüna seznanil s Stritarjem v času priprav za Prešernov almanah. Kljub temu, da je Grün Stritarja kot pesnika cenil, se med njima ni ruzvilo prijateljstvo, saj ga Stritar tudi ni iskal. Vzrok je bil pač v tem, ker je Grün po 1866 postal še bolj odločen politični nasprotnik slovenskih prizadevanj; tudi misel o slovenskem gledališču je imel zu preuranjeno, kar pričajo izvlečki iz njegove korespondence, ki jih je avtorica v tem poglavju priobčila.
V skladu z metodo prejšnjega razdelka je avtorica pritegnila (zlasti v poglavjih o Bleiweisu, Cimpermanu in Stritarju) obsežno, večinoma še neobjav-
ljeno zapuščinsko gradivo in tako odkrila nekaj še neznanih podatkov (izključitev dveh inštruktorjev v Klinkowströmskem zavodu na Dunaju v zvezi z Grü-nom; variante pesmi; mogoče, da tudi še neznano Prešernovo pismo [str. 65]). Ponekod je dodala genezo in bibliografijo obravnavanih pesmi, pa sintetično oceno Grünovih prevodov, ki v tem poglavju ostaja bolj na obrobju in na površini. Na splošno je ta razdelek precej homogen, ker je avtorica dobro obvladala obširno rokopisno gradivo in pokazala dobršno mero kritičnosti, saj prevzetim podatkom ni slepo verjela. Tako zavrača in popravlja (ali upravičeno, bodo presodili slavisti) nekatere domneve prešernoslovja (str. 66: Pintar, str. 71: Gspan). Vsekakor pa ne drži domneva, da naj bi bil Prešeren spoznal novo nibelunško kitico z Grünovim posredništvom, in najbrž tudi ne, da je neko Prešernovo delo, povezano z Griinom, šlo v izgubo. To naj bi bil »ep« Die Grün-Jung von Gross-Gallenberg (71). Zdi se mi, da gre tu za znano »Pesem od zidanja cerkve na Šmarni gori« ali z drugim naslovom »Romanca od Strmega grada«. Pravilna pa je ponovitev znane ugotovitve, da Grün ni prevedel nobene Prešernove pesmi, saj ga v svoji zaverovanosti v superiornost nemške literature ni znal pravilno oceniti (primerjaj citate!).
2. Osrednji del knjige se ukvarja z Grünovimi prevodi slovenskih ljudskih pesmi (81—268). Avtorica uvodoma precej ozko ugotavlja vzroke in vzpodbude Griinovega navdušenja, tj. zanimanje za srbsko pesem v Nemčiji, vpliv švabske (romantične) šole, Grünova navezanost na domačo zemljo, poziv nadvojvode Janeza Griinu. Sodim, da bi bilo treba vse bolj poudariti, da je bil glavni vzrok tisto splošno romantično-bidermajersko ozračje v nemškem prostoru, ki sovpada s podobno atmosfero na Češkem, pri nas in drugod, saj je to splošno evropski pojav, katerega korenine segajo nazaj do »Ossiana« in Herderja. Del romantike samo nadaljuje Ilerderjeve ideje — v takratni Avstriji jih propagira zlasti Hormayrov »Archiv«. — Prehod k analizi prevodov tvori kratek pregled zgodovine in bibliografije prevodov in variant (82—85). Pred analizo tiskanih prevodov v zbirki »Volkslieder aus Krain« iz 1. 1850 (84—154) so navedeni vsi tiskani prevodi, ki so izšli posamič v almanahih (84—86), npr. Deutscher Musenalmanach 1838, ITornmyrov Taschenbuch 1837, 1845—1848, Sonntagsblätter 1846. skupaj 40 enot. Zvemo o dveh variantah predgovora k »Volkslieder« s tekstom, ki ga je cenzura črtala. Avtorica objavlja kazalo Griinovega osebnega tiskanega primerka »Volkslieder«, ki ga je on sam popravljal in vnesel vanj podatke o virih. Potem sledi jezikovna in formalna analiza vsakega prevoda pesmi posebej (48 pesmi). Po isti metodi so analizirani objavljeni prevodi, ki jih Grün ni sprejel v zbirko (140—154), in to ločeno po kronologiji: 1838—1845 (3), po izidu zbirke — 1851—1876 (6), posmrtno (1 — 1883). Poglavje se konča s kratkim pregledom sočasnih recenzij zbirke, bodisi tiskanih ali rokopisnih — bile so zelo ugodne. V sklepnem delu si sledijo: presoja Grünovih neobjavljenih prevodov, ki jih je avtorica našla v njegovi zapuščini v Gradcu (155—190), in slovenskih virov prevodov (196—204); »sklep* (196—204); originalni teksti neobjavljenih prevodov z variantami (205—262), skupaj 42; viri in literatura, ki jih je uporabljala (263—267) in nemški povzetek (269—272).
Tudi v tem razdelku uporablja avtorica minuciozno analizo, a jo kombinira s fuktogrufsko metodo bibliografije, se pravi, da na seminarski način obravnavu vsuk prevod zase in ga skušu osvetliti po vsebinski in oblikovni plati. Analiza
je do skrajnosti poenostavljena in v vseh enotah tipizirana: 1. originalni naslov, 2. rokopisni ali tiskani vir, 3. varianta. 4. primerjava variant, 5. usoda prevoda (dopisovanje, posvetovanje, zakaj ni objavljen idr. opombe), 6. presoja na splošno, 7. presoja v posameznostih (prevajalne napake, vsebinski odkloni, dodajanje in odvzemanje vsebine, nadomeščanje vsebine po lastni fantaziji, s kombinacijo variant ali z njih kontaminacijo).
Avtorica ni uporabila vseh metod, ki veljajo za presojo pesniških prevodov (npr. Ni da, 1947; Savory, 1957; Vinay & Derbeinet, 1958; Cat-ford, 1965 idr.). V glavnem ji je šlo za popolno bibliografijo in kronologijo, pri variantah pa za ugotovitev prevajane variante. Hotela je kar najbolj dognati jezikovne, vsebinske in oblikovne odklone, vendar je to storila večinoma le pri najbolj očitnih kršitvah izvirnika in to po stereotipnem zapovrstju: tekst izvirnika — Griinov prevod — dobesedni (pravilni) prevod. Na splošno pa se je zadovoljila s sintetičnimi posploševalnimi frazami, pri pozitivnih ocenah, npr. takole: prevod ustreza izvirniku, je natančen, dobeseden, je jezikovno dodelan, ne odstopa od originala, izpustitev vsebinsko ne moti, prevodu ni na škodo ipd. — pri negaciji pa: prevod je netočen, neroden, ni logičen, napačno prevaja, pesmi ni razumel, napravil je (grobo) napako itd.
Pri zasnovi knjige, kakršna je, skorajda ni mogoče izbrati drugačne metode — predvsem zaradi nakopičenega materiala. Če bi avtorica iz poglavij na str. 9—80 priobčila le sintezo ali povzetek, bi to zadostovalo, ker poglavja niso v neposredni zvezi z analizo prevodov, zato pa bi ji bilo ostalo za analizo več časa in prostora. Preseneča, da avtorica, ki je študirala germanistiko tudi v Pragi, ne upošteva estetskih študij praškega germanista Otokarja Fischerja o prevajanju ali njegovega nadaljevalca V. J i r â t a, ki je v knjigi »Goethejev Faust« izoblikoval formalistično stilistične in estetske kriterije za presojo prevodov (vse še pred 1940). Avtorica se pri analizi posamezih prevodov zadovolji s poenostavljenimi formalističnimi vidiki, z ugotavljanjem zunanje oblike izvirnika in njegovega prevoda (pri čemer zamenjuje pojma ritem: metrum, str. 197, 198), ne podaja pa stilne ocene, kajti pavšalno ponavljanje npr. prevod je dober, v splošnem dober, zelo dober, smiselno dober, lirsko zaokrožen, pesniško bolj izdelan, izogiblje se razvlečenosti, izgubi nekaj pesniške vrednosti, čudno (škoda), da ni objavljen ipd., pove bore malo! Sintezo nekakšne stilne analize je skušala podati v »sklepu« (199, 200), vendar le-te ni mogoče preveriti oz. si jo mora zahtevnejši bralec izdelati sam.
Ne vem, če po tem, ko je avtorica po široki analizi prevodov še enkrat podrobno naštela vsebinske napake prevodov (200—203), lahko pritrdimo njeni ugotovitvi, da je Grün vnesel v svoje prevode »duha slovenske ljudske pesmi« (198), ali du je njegovo delo »zelo posrečeno« in da si za tiste čase »kaj boljšega... skoraj ne moremo nnisliti« (204). Tudi ne vem, če je bila njegova zasluga za nas tako pomembna, da bi mu spričo politične škode, ki nam jo je storil, morali biti »hvaležni« (str. 139, 272: dankbar); avtorica sama je ugotovila korist zbirke: 300 prodanih izvodov. Izdaja ni dosegla svojega namena (str. 152).
Ustavil sem se predvsem ob malo posrečeni zasnovi in metodi, katerih posledica so nepreglednost in nehomogena obdelava razsežnega gradiva. Zaradi ponavljanja, poenostavljanja in posploševanja ostaja vse nekje na površini, gre v širino, v podrobnosti in obrobnosti, manj pa v ozadje in globino. Pogrešam
raziskovalno trdnost in izkušenost; povsod v delu prisoten zmerno kritični en-tuziazem ne more nadomestiti prodorne ustvarjalnosti. Delu se pozna, da je bilo prvotno namenjeno neslovenskemu osredju. z našega vidika vsebuje dokaj neprečiščenega, nedorečenega, dvomljivega ali nepotrebnega, ima značaj disertacije, ki je bila poslovenjena, ne pa dovolj smiselno redigirana.
Vendar je delo kot celota pozitivno, v posameznostih pa dovolj kritično in objektivno; nekatere ugotovitve so dokončne. Prinaša mnogo novega, že znano dopolnjuje ali osvetljuje z gradivom iz neobjavljene Griinove zapuščine in korespondence, ki jo hranijo na petih mestih v Avstriji (Dunaj, Gradec) in na dveh v Jugoslaviji (Ljubljana, Zagreb). Avtorica je pri odkrivanju prvotnih virov pokazala veliko mero iznajdljivosti in samostojnosti, vztrajnosti in zbirateljske ljubezni. Velik del očitkov gre na rovaš izbrane metode. Strnjeno in lepo zaokroženo je poglavje o literarnih zvezah, faktografsko izčrpno je navedena bibliografija in kronologija prevodov, eruirani so Griinovi posredovalci, svetovalci in ocenjevalci. Veliko truda je vložila (seveda poleg razvozlavanja rokopisnega gradiva) v ugotavljanje slovenskih tiskanih in pisanih virov in v pretres variant ali dublet. Ponatis neobjavljenih prevodov in variant ima kljub tiskovnim in drugim pomotam veliko vrednost, saj so originali zunaj naše meje. Če bi avtorica bila uporabljala Lachmannovo (seveda že izpopolnjeno) tekstno-kritično metodo, bi objava imela še večjo dokumentarno ceno (tako pa se marsikaj ne da kontrolirati, tudi ne, ali gre za tiskovne napake, npr. str. 235/24,3; 257/39,4; 262/42,9 itd. ali za pomote), z eno besedo: manjka kritični aparat (proti pravilom je dosledna raba ss namesto /?; prim. Missständen [str. 41]!).
Delo je nekje na meji mod germanistiko in slavistiko, posega pa tudi v politično zgodovino. Je potrebna dopolnitev pri nas ne preveč bogate literature o medsebojnih kulturnih zvezah med Nemci in Slovenci. V primerjavi z nekaterimi avstrijskimi monografijami s podobno tematiko je bolj trezno, bolj strpno, mestoma celo dobronamerno entuziastično. Tako je brez predsodkov osvetljeno eno od dokaj važnih, ne pa posebno lepih poglavij kranjskega nemištva; vendar pa široka analiza kliče po poglobljeni sintezi.
Dušan Ludvik Filozofska fakulteta, Ljubljana
SINTEZA STILISTIČNIH RAZISKAV V ČEŠKEM JEZIKOSLOVJU
Ko v kaki znanstveni panogi minejo štiri desetletja, izpolnjena z obsežnimi in plodnimi raziskovalnimi prizadevanji, ki so se porajalu iz skupnih znanstvenih izhodišč in težila k istemu cilju, je nastanek sintetičnega znanstvenega dela več kot samoumeven. Za tako sintezo moremo šteti celovito knjižno delo treh čeških avtorjev z naslovom Osnove češke stilistike.*
Knjiga je sicer zamišljena kot priročnik za študij stilistike in kot taka namenjena učiteljem češčine ter študentom pedagoških fakultet, prav prikladna
* Alois Jedlička, Vera Formânkovû, Miloslava Rejmânkovâ, Zâklady češke stylistiky, SPN, Prahu 1970, 226 str.
pa je vsem, ki so kakorkoli vezani na češki knjižni jezik: avtorjem strokovnih in leposlovnih del, prevajalcem, publicistom ipd. Ta knjiga ni le kompilacija ali pregled oziroma interpretacija zadevne literature, temveč izvirno delo, sinteza zelo bogate znanstvene dejavnosti, temelječe na izročilih praške lingvistične šole; to je znanstveno jezikoslovno dejanje, katerega pomen sega iz češkega v slovansko jezikoslovje.
Pretežni del teksta je izpod peresa A. J e d 1 i č k e, ki je knjigo tudi redakcijsko uredil, avtorica dveh obsežnih poglavij je V. Formânkovâ, eno, prav tako obsežno poglavje, pa je napisala M. Rejnmnkovd. Osnovno ogrodje knjige tvori pet poglavij: Splošno o stilu. Karakteristika temeljnih stilnih področij, plasti in tipov, Stilistika jezikovnih sredstev, Zgradba odstavkov in poglavij ter Stilni načini in oblike. Šesto in sedmo poglavje sta Oris razvoja stilističnih raziskav na Češkem in Bibliografski pregled osnovne stilistične literature po skupinah. Poglavja se razraščajo v veliko število pregledno razporejenih podpoglavij, ki že pri branju postavk v kazalu dajejo vtis izčrpnosti. Vsega seveda v tem poročilu ne bo mogoče prikazati, zato se bom omejil na prikaz nekaterih važnejših teoretičnih izhodišč.
Definicij jezikovnega stila je veliko, razlikujejo se od avtorja do avtorja, pač glede na različne jezikovne ali estetske nazore, šole iu smeri. Jedličkova določitev jezikovnega stila dosledno izhaja iz funkcijskega pojmovanja jezika. Pomembno je, katera sredstva iz sistema jezikovnih sredstev izberemo, kako jih uporabimo in kako jih v jezikovnem sporočilu razvrščamo, organiziramo. Zato jezikovni stil pomeni karakteristični način organizacije, zgradbe jezikovnega sporočila,1 temelječ na izbiri in uporabi jezikovnih sredstev.2 Iz tega izhajajo tudi nadaljnje opredelitve. Ker ima vsako jezikovno sporočilo svoje značilnosti v načinu zgradbe, se sporočilu z istimi ali podobnimi črtami združujejo v skupine. Tudi skupen ter bolj ali manj enoten način zgradbe, značilen za posamezne skupine, se imenuje stil. S posplošeujem stilnih značilnosti v jezikovnem sporočilu enega avtorja dobimo jezikovni stil avtorja. Podobno pridemo do stilu umetnostne smeri, če izločimo skupne črte v jezikovnih sporočilih več avtorjev, pripadajočih isti umetnostni smeri. Tako govorimo o impresionističnem, ekspre-
1 Izraz jezikovno sporočilo uporubljamo za jazykovy ргојео. Osnove češke stilistike pojmujejo jezikovno sporočilo kot »semantično zaključeno, relativno samostojno enoto govoru, ki jo s konkretnim ciljem in v konkretnih prostorskih ter časovnih okoliščinah realizira en govoreči« (str. 18).
- Ta, danes splošno sprejeta definicija, se je izoblikovala iz mnogih disku-sijskih prispevkov v češkem jezikoslovju. Leta 1940 je formuliral B. Havrânek: stil je individualizacijska organizacija jezikovne strukturne celote (Ottov Znanstveni slovar nove dobe, geslo Stilistika). To definicijo so raziskovalci takrat sprejeli, ker pa so bile nekatere stvuri takrat še neizčiščene, jo je dve leti IK)zneje izpopolnil. Šlo je za nejasnosti v razmejitvi med funkcijsko razsloje-nostjo knjižnega jezika in med stilističnim razlikovanjem, ki so se kazale v mnenju, da je stilistična razslojenost istovetna s funkcijskim stilom oz. jezikovnim stilom. Mnenje je zavrnil z ugotovitvijo, da je jezikovni stil pojav, prisoten v jezikovnem sporočilu, ni pa hkrati potencialno vsebovan v jezikovni strukturi, tako kot druge njegove sestavine. Du pu ne bi formulacija kazala na »individualni stil«, je namesto »individualizacijska organizacija« postavil singulurizacijska organizucija«. O tem gl. Bohusluv Hurvânek, Studie o spi-sovném jezyce, Praha, 1963 str. 64 in 77.
sionističnem ipd. stilu. Z zbirom stilnih značilnosti avtorjev kake dobe pa pridemo do dobnega stila.
Jezikovna sporočila tvorijo skupine tudi glede na to. v kakšnih okoliščinah in s kakšnim namenom so nastala. Tako nastale skupine stilov — avtor jih imenuje tudi stilni tipi — so objektivni stili, med katerimi so najvažnejši funkcijski stili. Njim nasproti stoji individualni stil avtorja. Veliko skupino pa tvorijo interindividualni stili, katerih značilnosti dobimo s posplošenjem stilnih značilnosti v jezikovnih sporočilih različnih avtorjev. Tnterindividualni stili vključujejo vse objektivne stile ter stil umetnostne smeri in dobni stil.
Stil jezikovnega sporočila pa določujejo tudi razmere in okoliščine, v katerih je sporočilo nastalo. Zbir teh pogojev daje stilotvome faktorje, ki se delijo v objektivne in subjektivne in ki se v jezikovnem sporočilu medsebojno prepletajo.
Najvažnejši stilotvorni faktor je namen, posebna funkcija sporočila. Tu Jedlička poleg osnovne, vsem jezikovnim stilom skupne, tj. sporočevalne vloge,3 poudarja še estetsko, ki se v določenih vrstah sporočil pridružuje sporočevalni. Glede na namen in funkcijo razlikuje avtor pogovorna, strokovna (teoretično-in praktičnostrokovna), publicistična in umetnostna sporočila. Obdelavo vselî objektivnih stilotvornih faktorjev je avtor strnil v preglednici, kjer posameznim faktorjem ustrezajo pari jezikovnih sporočil s stilno nasprotnimi značilnostmi: Stilotvorni faktor	Jezikovna sporočila
a)	po obliki:	pisana	— govorjena
b)	po okolju in situuciji: javna	— privatna
c)	po pripravljenosti:	pripravljena	— nepripravljena
d)	po stiku:	sporočila s posrednim — sporočila z nepo-
stikom	srednim stikom
e)	po razvrstitvi govorečih: monologua	— dialogua
f)	po namenu in funkciji: sporočevalna	— estetsko
sporočevalna
Tako lahko vsako jezikovno sporočilo označimo glede na pripadnost k posamezni skupini. Avtor daje primer časopisnega uvodnika, ki je po navedenih merilih preglednice »pisano, pripravljeno, javno, monologno sporočilo s posrednim stikom«. V pogovoru med znancema na ulici pa gre za »govorjeno, nepripravljeno, dialogno, privatno sporočilo z neposrednim stikom«. Tako je vsako od sporočil določeno s pripadnostjo k stilno nasprotni skupini. Seveda pa obstajajo tudi sporočila, ki vsebujejo kombinacijo znakov iz obeh nasprotujočih si skupin.
K individualnim stilotvornim faktorjem šteje avtor spol ali starost govore-čega, njegove značajske lastnosti, temperament, osebne značilnosti (npr. smisel za humor, suhoparnost, optimistično ali pesimistično nagnjenje), njegove izra-ževalne sposobnosti, jezikovno izobrazbo, vpliv okolja, v katerem živi itd.
3 V češčini funkce zdèlnâ. Prav bi bilo, če bi se držali pomenske koordinacije s češkim terminom in v slovenščini uporabljali prevod sporočevalna funkcija, da ne bi bilo mešanja s pridevnikom sporazumevulen (ne torej: sporazumevalna funkcija), ki naj ostane za zvezo sporazumeoalno sredstvo, kar ustreza češkemu dorozumioaci porstredek. Sicer pa bomo pridevnik sporuzu-mevalen rabili zu češko bežne dorozumioaci stylovû oblast, tj. splošno spora-zuinevulno stilno področje, gl. niže.
Objektivni stilotvorni faktorji tvorijo tri velike skupine (določene s stilnimi značilnostmi in razlikami v jezikovnih sporočilih): stilno področje, stilno plast in stilni tip.4 Po skupinah v omenjeni preglednici tako loči področje govorjenih in pisanih, monolognih in dialognih sporočil ipd. Glavno razlikovanje pa je po funkciji sporočila: to daje štiri osnovna stilna področja: 1. splošno sporazumevalno, 2. strokovno, 3. publicistično in 4. umetnostno.5
Znotraj teh stilnih področij (Jedlička jih imenuje tudi »sfere«) je mogoče izločiti še nekatera stilna področja, v splošno sporazumevalnem je npr. konver-zacijsko, znotraj strokovnega pa npr. teoretičnostrokovno (znanstveno) in prak-tičnostrokovno (delovno) ipd. Vsakemu stilnemu področju pa ustreza specifična stilna plast. To je zbir stilnih sredstev, specifičnih za določeno stilno področje. Tako je npr. za splošno sporazumevalno stilno področje značilna stilna plast pogovornih sredstev, za stilno področje publicističnih sporočil pa stilna plast publicističnih stilnih sredstev, npr. avtomatizirane besede in zveze.
Jezikovna zgradba v določenem stilnem področju pa se ravna po ustaljenih stilnih navadah, stilnih normah, ki urejajo izbiro in razporejanje sredstev v danem stilnem področju in so zanj značilna. Zbir takih stilnih norm je stilni tip.
Omenil bi, da ima razlikovanje med temi tremi kategorijami (področje, plast, tip) čisto praktično realizacijo npr. v leksikografiji. Na osnovi pregleda jezikovnih sredstev v sporočilih iz določenega stilnega področja se izločijo sredstva, ki jih registrirajo in označijo leksikografski priročniki ter s tem uvrstijo v inventar ustrezne stilne plasti.6 Taki podatki se potem uporabljajo pri razpoznavanju posameznih besedil ter jezikovni in stilni analizi, so pomoč pri spremljanju in usmerjanju novih pojavov v jeziku, izhodišče za vrednotenje sinhronega stanja jezika, pomoč pri vsakdanji jezikovni rabi in pri učenju materinščine, kar vse seveda velja le za eno ravnino jezikovne zgradbe, tj. za leksiko. Seveda pa se avtor ne omejuje samo na leksiko.
4	Havniiiek-Jedličkova slovnica (Ceska mluvnice) 1963 govori še o »stilih knjižnega jezika« (pogovorni, strokovni, publicistični, umetniški). To novejšo klasifikacijo je v podrobnosti razvil Jednčka. Razložil jo je tudi slovenskim poslušalcem v svojem predavanju na ljubljanski univerzi leta 1970.
5	V slovenski lingvistični literaturi se je doslej govorilo le o nekaterih »stilih« oz. zvrsteh jezika.
" Jezikovna sredstva, pripadujoča stilnim plastem glavnih štirih stilnih področij, so v SSKJ 1 zajeta v sKupinuh t. i. stilno-plastnih kvalifikatorjev in terminoloških kvalifikatorjev. Terminološki označujejo področja, v katerih termin živi, torej strokovno stilno plast s specifičnimi leksikalnimi sredstvi — termini, glavna štiri stilna področja pa v SSKJ 1 predstavljajo: 1. splošno sporazumevalno stilno področje: kvalifikatorji pogovorno, nižje pogovorno, žurgonsko, narečno; 2. strokovno stilno področje: terminološki kvalifikatorji; 3. publicistično stilno področje: kvalifikator publ.; 4. umetniško stilno področje: kvuli-fikator pesn. (ki zajema tanko plast poetizmov). — Ce so v skupini stilno--plastnih kvalifikatorjev tudi oznake za biblijsko, pisarniško in vzneseno rabo, jo to pač zaradi čisto konkretnih slovarskih zadreg oz. zaradi želje, da bi se vsaki leksikalni enoti čim bolje določila njena stilna vrednost. Sicer pa bi oznaki za biblijsko in vzneseno rubo po svojih stilnih značilnostih lahko priključili k četrti plasti in ostane sporen edino precej redek kvulifikalor pisar. (pisarniško), ki se glede na to, katere besede v slovarju kvalificira, ne more uvrstiti niti v prvo niti v drugo stilno plast. Prim. SSKJ I, uvod str. XX—XXI.
Sredstva, ki spadajo k posameznim funkcijskim stilnim plastem, so glede na razslojitev vseh jezikovnih sredstev stilno zaznamovana. Stilno plast pa tvorijo sredstva iz vseli jezikovnih ravnin, tako da imajo lahko stilne predznake glasoslovna, oblikoslovna, besedotvorna, skladenjska in slovarska sredstva. Toda če se jezikovna sredstva iz določene stilne plasti uporabijo v sporočilu iz ustreznega stilnega področja, tedaj njihova raba nima stilnega predznaka. Tak predznak dobijo, če se stilna sredstva iz določene stilne plasti uporabijo v sporočilu iz drugega stilnega področja. Prenosi so seveda lahko funkcijski, dobijo pa lahko čisto disfunkcijski značaj, npr. sredstva iz pogovorne plasti (recimo ekspresivne besede) v strokovnem stilnem področju.
V tem razmerju si zlahka ponazorimo Jedličkovo pojmovanje stilnega tipa. konkretno umetnostnega stilnega tipa. V njem se lahko rabijo sredstva iz stilnih plasti vseh treh stilnih področij, splošno sporazumevalnega, strokovnega in publicističnega, seveda pa tudi umetnostnega in najširše nevtralne stilne plasti. Razlikovanje med temi tremi kategorijami (področje, plast, tip) tako odpravi prenekatero metodološko nejasnost bodisi v samem proučevanju jezika kot tudi v stilističnem vrednotenju jezikovnih sredstev.
Karakteristike vseh štirih področij, plasti in tipov prikazuje v knjigi velika preglednica, ki bi jo z majhnimi spremembami7 prav lahko uporabili tudi na slovenskem jezikovnem gradivu.
Po istem zaporedju, kot ga kaže preglednica, avtor obširno obdeluje posamezne kategorije: splošno sporuzumevalno stilno področje, splošno sporazuine-valno stilno plast, splošno sporazumevalni stilni tip itd. 'Го je hkrati tudi ogrodje, po katerem se nazorno razvrščajo vsa nadaljnja poglavja v knjigi.
Če bi okvir tega poročila dopuščal, bi obširnejši prikaz slovenskemu bralcu odkril marsikatero novost. Zlasti bi presenetilo, kako veliko pozornost in seveda tudi prostor posveča avtor obravnavanju publicističnega stilnega področja, plasti in tipa.
Posebno pomembno je poglavje o stilistiki jezikovnih sredstev. Tu avtor govori o razslojenosti besednega zaklada in stilni vrednosti posameznih elementov, obravnava pogovorna, strokovna, publicistična, umetnostna izrazna sredstva. Iz tega poglavja si oglejmo zaključno preglednico.8
Razslojenost besednega zaklada (in drugih sredstev jezikovne strukture):
I. po obsegu rabe na ozemlju narodnega jezika:
t. vsenarodna poimenovanja: u) knjižna, b) neknjižnu.
7	Npr. glede realizacije stilnih sredstev splošno sporazumevalnega stilnega področja, kjer za slovenščino ne bi mogli postaviti ustrezne relacije med češko razdelitvijo: dialekt — interdialekt — obecnâ čeština — spisovna čeština liovo-rovii, čeprav se ji Toporišičeva razmejitev, tj. narečje — pokrajinska pogovorna inačica — splošna pogovorna inačica — zborna inačica, v splošnem dokaj približuje. Prim. J. Toporišič, Slovenski pogovorni jezik, SR, 1970, 1-2, 55-70.
8	Če bi primerjali s stanjem v slovenščini, bi se taka preglednica zdela na prvi pogled morebiti razdrobljena, vendar je glede tega dovolj poučen prikaz kvulifikatorjev v SSKJ I.
7 — Slavistična revija
2. področno (zemljepisno) omejena: a) neknjižna: aa) narečna (dialektiz-mi), bb) področna (regionalizmi), ее) besede pogovornega jezika; b) knjižna: področne (pokrajinske) inačice;
II. po socialni omejenosti:
1.	profesionalna poimenovanja (profesionalizmi),
2.	poimenovanja iz slenga,
3.	poimenovanja iz argoja (argotizmi);*
III.	po pripadnosti k stilnim plastem knjižnega jezika:
1.	stilno nezaznamovana (nevtralna) plast,
2.	stilno zaznamovana: a) pogovorna plast (kolokvializmi), b) strokovna plast (termini), e) publicistična plast (publicizmi), d) umetniška plast (poetizmi), e) knjižna plast:10
IV.	po rabi v določenem obdobju:
1.	zastarela poimenovanja, delno zastarela, zastarevajoča.
2.	historizmi, arhaizmi,
3.	nova poimenovanja (neologizmi);
V.	po pogostnosti nastopanja (frekvenci):
1.	frekvenčno neomejena poimenovanja (nevtralna),
2.	frekvenčno omejena poimenovanja: a) redka, osamljena, b) redko rabljena;
VI. po čustveni obarvanosti in ekspresivnosti:
1.	čustveno nevtralna poimenovanja,
2.	čustveno obarvana, ekspresivna: a) s pozitivnim predznakom: aa) ljubkovalna, bb) familiarna, cc) domačna (hipokoristika), dd) otroška, ее) ublaževalna (evfemizmi); b) z negativnim predznakom; aa) slabšalna (pejorativna), bb) groba, vulgarna (vulgarizmi), cc) psovke; c) ironično rabljena poimenovanja, d) šaljiva;
VII. po izvoru: a) domače besede, b) prevzete, mednarodne besede (internacio-nalizmi, c) citatna poimenovanja;
VIII. po strukturi poimenovanja: a) enobesedna poimenovanja: aa) univerbiza-eijska; b) večbesedna: zveze, fraze, idiomi: bb) multivcrbizacijska poimenovanja.
Nadalje avtor obravnava stilistično izrabo sinonimijc, antonimije in liomo-nimije, podrobneje pa govori o stilnem razlikovanju glasoslovnih, besedotvornih in oblikoslovnih sredstev ter o problematiki variantnosti med njimi.
M. Rejmânkooâ je avtorica zahtevnega poglavja o izbiri sintaktičnih sredstev, o vrstah stavkov in besednem redu. Čeprav je analiza podaim na gradivu iz češčine, bi bilo marsikatero postavko mogoče ilustrirati s slovenskim priine-
11 Postavkama 2. in 3. bi v SSKJ 1 ustrezal kvalifikator žar g. (žargonsko). 10 Temu ustreza v SSKJ I kvalifikator knjiž. (knjižno).
rom, tako da je vzporednost problematike prav presenetljiva. Npr. pri vrednotenju enodelnih in dvodelnih stavkov, pri nastopanju imenskih enodelnih stavkov v časopisnih naslovih, pri pojmovanju enodelnih glagolskih stavkov ipd. Kljub razumljivi podobnosti, ki pač izhaja iz sorodnosti med češčino in slovenščino, pa utegne pritegniti zlasti prevajalčevo pozornost enaka stilna vrednost nekaterih stavčnih konstrukcij, ki se v slovenščini uporabljajo tudi v enakih okoliščinah kot v češčini, npr. enodelni glagolski stavek z neosebno konstrukcijo: ^Pozdravilo bi se pa lahko, ko se vstane!« Tako se izrazimo, ko stavek naslovimo na nekoga, s katerim sicer ne govorimo oziroma smo sprti.
Zanimivo in tudi za slovenista poučno je razpravljanje o stilni vrednosti prostih in zloženih stavkov ter priredij in podredij. Razlike pri izbiri posameznih sintaktičnih možnostih vidi avtorica prvenstveno v pisnosti in govor-jenosti jezikovnega sporočila, seveda pa pisanim sporočilom daje najširše možnosti pri izbiri. S teoretičnega stališča je povsem sprejemljivo tudi njeno pojmovanje glagolskega in samostalniškega izražanja.
V. Formânkovà daje vprašanjem kot so npr. stilni načini in stilne oblike obširnejše teoretične osnove. Navaja štiri t. i. stilne načine: opisni, pripovedni, razlagalni in informacijski, pri čemer slednji delno prekriva prejšnje tri. Tem stilnim načinom ustrezajo štiri stilne oblike: opis, pripoved, razlaga in poročilo." Stilne oblike, do katerih pridemo s primerjavo večjega števila jezikovnih sporočil, so bolj ali manj ustaljeni in s skupnimi lastnostmi zaokroženi »kalupi«, v katerih se v določenih okoliščinah realizirajo jezikovna sporočila. Posamezne načine Forinânkovâ razlaga takole:
Opisni način zajema in podaja posamezne sestavine predmetov, pojavov ali dejanj in njihove znake na temelju opazovanja. Pripovedni način podaja posamezna dejanja na temelju individualnega doživljanja opazovalca ali udeleženih oseb. Razlagalni način osvetljuje predmete, pojave, dejanja in njih sestavine ter z logičnim presojanjem podaja vzroke njihovih medsebojnih odnosov na temelju poprej dobljenih védenj in izkušenj. Informacijski način podaja posamezne stvarne dogodke, praviloma čista dejstva, nujna za osnovno informacijo, tako na temelju opazovanja kakor na temelju doživljanja, védenja ali izkustva.«
Natančnejši poskus posameznih stilnih načinov in oblik je kajpada ilustriran z izbranimi primeri iz češkegu leposlovja. Tu so tudi oddelki, ki niso zgolj učni prikaz določenih stilnih postopkov, ampak nakazujejo tudi pristop k tekstu, npr. poglavje o načinu uvajanja osebe v umetnostnem delu.
Poročevalec, ki želi predstaviti pomembno znanstveno delo, se pogostokrat znajde v zadregi, da bi delo predstavil kar najbolj temeljito, ima pa omejen tiskovni prostor. Strnjeno pisana knjiga, kakršna je Zukludy češke stylistiky, pu tako zadrego še poveča. Vendur si je tudi iz nuvedenega mogoče ustvariti
11 To strnitev na štiri oblike je uvedla Havrunek-Jedličkova kratka slovnica (Stručna mluvnice českd, 1968) po nekoliko obširnejši ruzdelitvi iz Harvânek-Jedličkove slovnice (Ceska mluvnice, 1963). Slovenska, didaktično usmerjena razdelitev je dokaj podrobna. J.Toporišič navaja kot stalne oblike sporočanju: opis, oris, poročilo, pismo (SKJ 1), prošnja, dnevnik, potopis (SKJ 2), karakteristika ali oznaka, pritožba, zapisnik, reportaža, razprava (SKJ 3).
vtis o znanstveni vrednosti te knjige, ki je lep prispevek k češki in slovanski stilistiki. Češkim uporabnikom, posebno študentom in učiteljem, je pač povsem nenadomestljiv pripomoček pri študiju.
Tomo Korošec Filozofska fakulteta, Ljubljana
FRANCE BEVK, SUNDUK S SEREBROM
S u n d u k s s e r e b г o in je naslov knjige, v kateri je prevedeno iz slovenščine v ruščino pet Bevkovih povesti: Bridka ljubezen (Gor'kaja ljubov'), Hiša v strugi (Dom v uščele), Srebrniki (Sunduk s serebrom), Tuje dete (Čužoj rebenok), Mati (Mat') in novela Težka pot (Tjažkij šag). Prevod je izšel pri »Izdatel'stvo Hudožestvennaja literatura, Moskva 1971«. Prevajalci so več ali manj znani ruski slovenisti iz Moskve in Leningrada. Bridko ljubezen je prevedla M. Ryžova, Hišo v strugi, Tuje dete in povest Mati I. Makarovskaja, Srebrnike E. Rjabova, Težko pot pa È. Barutčeva. Knjiga ima lepo napisan uvod izpod peresa prevajalke Maje Ryžove. Uvod govori na splošno o Bevkovem delu, nekoliko več o prevedenih povestih, posebej pa velja pohvaliti tiste stavke, ki govore o Bevku kot borcu za slovensko narodno enotnost na skrajnem Zahodu slovanskega sveta. Izbor povesti je priskrbela E. Rjabova. V glavnem gre za Bevkove povesti 30-ili let, izjema je le Težka pot, vzeta iz zbirke novel Krivi računi.
Če bi ocenjeval prevod kot neodvisno delo, bi smel reči, da je odličen. V ruščini se bere gladko z vidika jezikovne in literarne tradicije. Bralec izvirnika ne pozna, zato besedilo sprejme takšno, kot je. Mene zanima prevod v primerjavi z izvirnikom. Umetniško najmočnejše sta prevedeni povesti Srebrniki in Bridka ljubezen.
Prevajalka Srebrnikov je opazila, da gre pri Bevku za prepletanje več jezikovnih plasti. S presenetljivo natančnostjo nahaja za slovenske stilno opazne pojme najrazličnejše ruske izraze in sinonime, npr. kamra — kladovku (306 —221 );' zaničev — nekudyinyj (315—230); okrogel denar — meločiška (317—232); r/a frčati — prokutit' (319—234); zahl яка'i — promotat' (319—234); rajska vratu — rujskie vrata (316—231); jezikuti — vslust' pozloslooif (327—241); krčma — korčrnu (329—243); sramotiti — sramif (341—254); mulo — čutočku (356—269); podmetnicu — strupu ju (357—269); godni juti — perečit' (357—269); zate glu in otožna pesem — razdol'nuju i pečuinuja pesnju (359—279); ti)io — tihonko (366—278); dunes — пупсе (371—283); razuzdana pojedina — obžorstoo (385 —295); pohajkovati — lodi/rničat' (388—299); >orečit — izgovoriti — brjuknut' (393—504) ; bajta je pri Rjabovi lahko xulupu (394—505), xiburku (430—339), razvilijuxa (380—292) in lučugu (405—516); omotica — zatmenie (413—323);
1 Prva številka pomeni slovenski tekst, druga ruski. Citirani iz naslednjih knjig F. Bevka: Srebrniki, Izbrani spisi (dulje IS) IV, Ljubljana 1955; Bridka ljubezen, IS II. Lj. 1952; llišu v strugi, IS II. Lj. 1952; Tuje dete, IS III, Lj. 1953; Mati, IS Vil, Lj. 1959; Krivi računi, Koper 1956; Sunduk s serebrom, Moskva 1971.
dotrpeti — otmučit' sja (428—337) ; oditi po svetu — pustit'sja po belu svetu (433—341); srepeti — vozzrit'sja (439—347); vsakdanje — budnično (440—348); mali kupček denarja — mala ja tolika deneg (441—349); denar — den zon'ki (444—353). To vam je žverca — Eto sušč i j o lux (439—347) ; Malo prida sem, res... — Ja xot' i ne bog vest' kakoj čelovek (440—348). Lej, lej... — Von ono čto (432—340).
Navedene ruske besede se rabijo v pogovornem jeziku. V slovarju Ožegova imajo kvalifikator »razg.«. Beseda lačuga je po Dalju čuvaška in znana v nekaterih ruskih dialektih. V ruskem jeziku Bevkovih junakov in v jeziku avtorja samega je precej prostaških izrazov, značilnih za pogovorni jezik nižje vrste. Slovenski nevtralni pojem hlače prevaja s porty (310—226), živina je skotina (313—228); šivati — lotat', rovtar — nedotëpa (341—254); gledati — glazet' (358—271); pisan dolenje — pestraja ispodnica (360—272); lajnati — slat'sja (380—291); zmerjati — x a jat' (432—340); sesesti se — pljuxnut'sja (437—345); zavrženec — zabuldyga (438—346). Poznal je njeno nagnjenost na denar — On znal, čto ona oxoča do deneg (398—309); Poplačam ti za tvoj dolgi jezik — O 11 u p 1 j u t e b j a za tvoj d 1 i n n y j j a z у k (439 —347). Nemalo je v ruskem prevodu zastarelih in stilno pridvignjenih izrazov, npr. mrko čelo — xmuroe čelo (307—222) ; domači — domocadcy (383—295, 303) ; otrok — ditja (432—340). Mestoma prevajalka jezik hote arlmizira in uporablja izraze, ki jih pri Bevku ni (stražduščaja Mar'janca — 267, jastva — 295...).
Prevajalka uporablja nekatera jezikovna sredstva, ki so značilna za pravljični jezik. V ruskih ljudskih in umetnih pravljicah še srečamo pogojne zastarele veznike, ljudska rekla, dialektizme in ritmično ubrane stavke. Veliko tega uporablja tudi sam Bevk v originalu: če — koli (355—267); saj ko — kaby (363—275) ... Nato je začela žeti smrt — Potom ix n a č i n a 1 a kosit' s m e r t ' (307—222). Nuj, strup, od Marjan ее p o j e n j u j — Proč', jad, od M u r ' j a n с y n a z a d (354—267). Pravijo, da se valja v denarju — Deneg u nego kury n e k 1 j u j u t (358—270) ... Grem že v platišče — Menja už v dugo sognulo (363—275); biti priklenjen k peči — sidnem prosidet' (312—227) ; nič vedeti — n i č e v o š e n ' k i ne znat' (342—255). Morda je še najbližje k podčrtani besedi tversko ničevohonko. Ko žeblji v bosi nogi — kak goozdju v pjatke (437—345); zaluskuti denar — pustit' den'gi na veter (393—304) ...
Iz navedenega gradiva lahko zaključimo, da je prevajalka nekatere slovenske stilno nevtralne besede in frazeologeme približala ljudskemu izrazu. Vprašanje pa je, kako prevajati slovenske dialektizme. Najenostavneje jih je prevesti z ustreznimi ruskimi. Tokrat je vzela za dialektizme izraze iz pogovornega jeziku. Najvažnejše pa je, da je ostala pri prevajanju zvesta Bevkovi vsebini, tako da je podala Bevkovo ljudsko povest z ruskim »ljudskim« jezikom. Vsebinskih in jezikovnih lapsusov v prevodu ni opaziti.
Nu žalost ne morem tegu reči o drugih prevodih; pri tem se zavedam, du je lahko najti napake pri sicer dobrih prevajalcih. Lepše bi bilo, ko bi takih slučajnosti ne bilo. Ene in iste napake se ponavljajo večkrat. Napake nastajajo zlasti zato, ker prevujalke ne poznajo leksike slovenskega jezika ali pa se niso dovolj poglobile v kontekst. Zaradi teh napak je Bevkovo delo precej okrnjeno.
Maja Ryžova ni razumela slovenske dialektične besede zvon (tj. /ara), zato jo je prevedla s se/o (tj. nas) (278—12), ustrezneje je rus. prixod; bežno prevaja z bystro (279—14), lepše je beglo, mimolëtno; senožet — lug (283—17), izraz je preveč splošen, v slovenskem smislu bi bilo po rusko senokos, pokos. Deležnik prepaden (tj. potrt) nepravilno prevede: »Jakec pa je bil p repa d en« — >A Jakec p e r e p u g a 1 s j a« (288—21). Jakec se po Bevku ni prestrašil. Pridevniški del povedka bi lahko prevedla z izrazi: podavlennyj, udrucënnyj, unylyj, grustnyj, pecal'nyj. Kočo prevede z dom (289—23). V Srebrnikih so za ta pojem štirje izrazi, druge prevajalke še uporabljajo xižino in izbuško. Besede krioek, krajec pri klobuku, prevajalka ni razumela, zato jo je prevedla kot perje za klobukom: >Se tedaj je smel nositi sooje krivke le ponižno, dasi so jih nekateri nosili na dna kr a j a , izzivajoče na boj« (293) : >No i posle ètogo p e r ' j a n a š I j a p e Jakeca smirenno podragioali. togda как и drugix parnej oni razoevalis' tak derzko, budto vyzyvali na draku« (26). Redanice sena prevaja kot požu.vlaja trava (tj. posušena) — (299—32). Podobnega je še več.
/. Makarovska v povesti Hiša v strugi dosledno prevaja moški z mužik (180—135), če že gre za kmeta, bi morebiti lahko ostala beseda krestjanin. Mužik ima arhaičen prizvok. Za sinoči uporablja novgorodski (narečni) prislov večor (181—156): za skrivno pisavo ima ieroglify (181—136), na drugem mestu uporablja tainstvennye pismeny, kar se mi zdi pravilneje (136). Enači javor in klen, ne glede na to, da poznajo javor tudi Rusi (182—156). Izpustila je pridevnik hrastov: hrastvo štor — pen' (185—139), lahko bi dodala dubovyj. Strmo skalo je prevedla s trebušasto: s trma skala — puzataja skala (186—140) : močna kakor gajd — mogučaja, kak dub (187—141), rus. bi ustrezalo mogučaja kak ispolin. Ker ni razumela slovenske besede trg. jo je prevedla z vasjo oziroma s tržiščem: *Še redkeje je kdo pogledal v trg. v mesto skoraj nikoli (189): >Ešče reže bi/vali na baz are v s el e, a už v gorode počti nikogda (143). Lahko bi rekla mestečko. kot Rusi govore naseljem, podobnim trgu. Drobtinice (krulia) je prevedla s prekajenim mesom. Iz njenega stavka ne zveni tista revščina, ki jo podaja Bevk: »Suhe drobtinice, zelena sirotka, krompir in zelje so jim komaj tešili lakoto zimskih dni« (189): »Kopčennoe m j as o, kartoška i 'kapusta edva utoljali golod v zimnie dnu (143) — (od prekajenega mesa. krompirja in zelja se človek nasiti ne samo pozimi). Pravilneje bi bilo suliie kroški (xleba) i syvorotka ... Časopis — časnik je prestavila s farni duhovnik: »Časnik jim je bil skoraj neznan« (189): »Prixodskogo svjaščenika oni edva znali v lico« (143). Koš prevaja s torbn (kotnmka, 190—144). Ni razumela glagola uživati, razlaga si ga s hrv. užiti, tj. zoževati: »Samotno pot skozi sotesko sta zavlačevala v neskončnost, užila slednjo m i n u t o« (191): tPustj/nnaja doroga v tesnine tjanulas' i tjanulas'. s u ž a j a s ' s kaïdym šagomz (145). Napačno pojmuje glagol muditi se in ga prevede s kvur-tirovat' (tj. stanovati) (197—151). Seveda bi lahko še naštevali.
Tuje dete je prevedla ista prevajalka z nekaj spodrsljaji. Mrliča prevaja s prividenie (tj. privid. 450—355). Ce bi se poglobila v kontekst, Ki bilo boljše rabiti izraz mrtvec ali pokojnik. Transformacija teksta je sicer dovoljena, včasih prevodu koristi, lahko pa mu tudi škodi. Pri naslednjem primeru gre verjetno za politično pogojenost. Gledano z ruskega zornega kota je lahko razumeti, zakaj je izpustila pridevnik ruski in zvezo ko zver, ki pije kri: »Razcapan je
kot kak ruski berač« (431): »Fes' v otrep'jax, kak niščij (356). »Ostala (je) le velika Sibirija, otožna in strašna ko zver, ki pije kri« (441): »... ostalas' odna ogromnaja Sibir', pečaVnaja i strašnaja« (365). — Leksikalna liomonimija jo je privedla k napaki. Slov. rožice niso rus. rozočki (tj. vrtnice), ampak cvetki (434—359), enako napako srečamo še na str. 436. Podporo — podspor'e (435—359), ki jo je Meta dobivala od države, prevajalka ne razume. Prevod govori, da je dobivala podporo — denar od igrač, ki jih je izdeloval slaboumni Francelj. Prejšnji dan spremeni v ta dan: i,Bil je utrujen od prejšnjega dne (442)« : >On ustal i ot ètogo dnja* (366). Slov. tolmun (458) prevede opisno kot voda na bol'soj glubine (380). Isti smisel kot v slovenščini bi se dal zajeti z rus. omut.
Marsikaj neuspelega je tudi v povesti Mati.
É. Barutčeoo je zavedla v noveli Težka pot liomonimija slov. prislova hudo in rus. pridevnika xudoj, tj. slab, mršav. Hudo se spremeniti ne pomeni izme-nit'sja k xudsemu (18—449). Iterativnost glagolskega dejanja ni podana v stavku: »Z idor je nekatero noč odhajal« (19): >Odnaždy noč'ju Zidor tixo v у šel iz domu€ (451).
Vse prevajalke so večino fraz, ki jih je zaslediti v tekstu (z izjemo že omenjene) lepo prestavile v ruščino. Dostikrat so Bevkovo nefrazeološko gradivo frazeologizirale, tisto, kar je enako v obeh jezikih, so pustile: biti iz mesa in krvi — (byt') iz ploti i krovi (Bridka ljubezen, str. 288—22); >Potem pa nič!* — >S menja vzjatki gladkiс (Bridka ljubezen, str. 306—39); »Počasi je razmislil in ni bilo mogoče drugače, začel je najenostavnejeс — >Vremja šlo, i, kogda molčat' bol'se bylo nel'zja, on vzjal byka za roga« (Bridka ljubezen, str. ■517—49); ^Prišla bo zima. ko doma ne bo dela. tedaj bosta lačna gledala skozi oknoU: >Nastupila zima. v dereone raboty ne najti, vot i kladi zu by na polku« (Bridka ljubezen, str. 355—85); »Če bi dobila takega moža. da bi ne bilo treba nič delati<: »K u b v ne kaby, tak i <m у b b у 1 i car i« (Iliša v strugi, str. 187—141); >Po svetu je hodil, delj je..., kot se že reče, kot si ti videle.: >Satalsja po svetu, by v al, kak govoritsja, tam, kudo Ma kar tel j at ne gonj al« (Srebrniki, str. 382—293). Slov. fraza r a s t i ko koli o p 1 j a pa je prevedena kar s Puškinovim verzom rasti nepodnjam, a po časam (Srebrniki, str. 348—261).
Prevajalke so slovensko sintakso prilagodile ruski. Včasih so izpuščeni celi stavki in posamezni stavčni členi, tako da medstavčni odnosi niso enaki slovenskim, npr.: »Stresla se je pred vsakim tujcem, ki jo je premeril s predirnim pogledom. Vznemiril jo je vsak nenavaden ropot v hiši. Če sta se dva človeka šepetaje menila na cesti, se je streslac >Ona drožala pered kuždym nezna-'котут čelovekom. o k i d у v a v š i ni ее vnimatel'nym vzgljadom, pugalas' každogo neožidannogo šuma v dome, vzdrugivala, uvide v na ulice dvuh raz-govarivajuščix vpolgolosa ljudej« (Mati, str. 250—401). Prevelika stavčna veriga je v škodo Bevkovemu načinu pripovedovanja. Tako dolgi zloženi stavki s tvorno preteklimi deležniki (okidyvavsim. uvidev) sodijo v drug stil, Bevkovemu jeziku dajejo suhoparno oznako knjižnosti, ne ljudskosti. Bevkov stavek tudi vsebinsko razširijo in dodajajo misli, ki jih pri Bevku ni. Nu Jakecu se v ruskem prevodu ne zgrinja toliko temnih oblakov kot v originalu: »F hrepenenju po nedosegljivem cilju je imel nekaj skupnega z bebci in otroki«: »F ego strem-
lenii k nedostižimoj celi v samom dele byla kakaja-to dctskaja bezog 1 j a d n o s t' (Bridka ljubezen, str. 294—28); >Tedaj ji je ponudil desnico. Oprijela se je, da ni padla«.: » Adol'f protjanul ej гики, s lovno priglašal na tanec« (Bridka ljubezen, str. 369—98). Menim, da tako dinamično prevajanje ne more škodovati prevodu, kaj drugega je, kot sem zgoraj omenil, izpuščanje stavkov. Y celotnem prevodu (463 strani) je izpuščenih 69 stavkov, verjetno jih je še več, manj ne. Najbolj je zaradi tega prizadeta novela Težka pot, v kateri manjka kar 46 najrazličnejših stavkov. V povestih Bridka ljubezen in Tuje dete manjka eden, v Srebrnikih dva, v Hiši v strugi osem in v povesti Mati enajst. Kot primer bom navedel samo po en stavek iz vsake povesti:
iUslavil se je sredi izbe« (Bridka ljubezen, str. 306). — >Starcu pa je bila tedaj osa beda sinovega koraka tako živo pred očmi, da je planil, kakor da mu kdo meri nož na vrat< (Hiša v strugi, str. 213). — »Stopil je na hišni prag. da se osveži, ker ga je mučil zaspanec< (Srebrniki, str. 322). — >Dolgo ni rekla nobene« (Tuje dete, str. 433). — >Molčala sta v zadregi, kakor da si nimata ničesar povedati, četudi se že več let nista videla« (Mati, str. 235).
Vprašujem se, kje so vzroki, da je novela Težka pot tako spremenjena. Če bi ne bilo omenjeno v spremni besedi, da je novela vzeta iz zbirke Krivi računi, bi pomislil, da jo je pisatelj sam predelal. Prevajalka je izpustila skoraj celo stran, polovico dvaindvajsete in triindvajsete. Prevajalka omenja mesto Gorico, ki je sicer v originalnem tekstu ni. Na ta način lahko ruski bralec tem bolj razume besede iz uvoda, češ da se v Bevkovi prozi čuti dihanje toplega Jadranskega morja. S posebej dolgim vložkom slika prevajalka junakinjo Malko in njen duhovni boj, povezan s prebujajočo se slovensko narodno zavestjo v obdobju fašizaeije slovenskega Primorju.
Prevajalke so zajele Bevkove stilne prvine, če pa ima ta in ona kako smiselno napako, še ni najhujše. Prepričan sem, da ruski bralec ob prebiranju Bevkovih povesti lahko dobi skorajda podoben vtis kot Slovenec ob originalu. Nekatere ruske besede, tako zapisane, kot so, odstopajo od veljavnega ruskega pravopisa, pa se zato mestoma bolj približujejo ljudskemu jeziku kot original sam. Res je, da Bevk uporablja precej lokalizmov (zagrabek, zvon, spre-jov...), res pa je, da je zato tudi marsikatera rusku beseda (lačuga, užo, gvoz-dju...) pokrajinsko (oblastno) pogojena. Prevajalke imajo bogat besedni zaklad. V ruščini bajta ni samo bajta, temveč je lahko xižina. lačuga, razva-Iju.va ... Povest Srebrniki in Bridka ljubezen dajeta vtis originala. Bevkov realistični oris, naturalistična faktografija, ekspresionistična izraznost, elementi pruvljičnosti in mestoma religiozni klišeji so prisotni v prevodu. Od umetniškega prevoda zahtevamo, du bi poustvaril ne samo avtorjeve like in misli, marveč tudi shemo sižeja, avtorjev literarni prijem, njegov stil.2 Prevajalka Težke poti je dala Bevku svoj lasten stil in je pisateljevo osebnost spremenila v svojo lastno.
Jurij Roj s
Pedagoška gimnazija Celje ! O tem govori Kornej Čukovskij v knjigi Vysokoe Iskusstvo, Moskva 1968.
SESTAVLJENKE IN IZPELJANKE IZ PREDLOŽNE/PROKLITIČNE PODSTAVE V KNJIŽNI SLOVENŠČINI
Kot je znano, tvori slovenščina nove besede tudi s sestavljanjem, tj. tako, da pred dano besedo postavi predpono (bodisi primarno — pa-, pra-, pre- ipd. — bodisi predložno ali proklitično — pred-, po-, ne-, ni- ipd.).
Sestavljenke imajo načeloma po dva naglasa: na dodani predponi in na prvotno dani podstavi (npr. pododbor), pogoj je le, da je ohranjen občutek za pomensko variativno vrednost predpone nasproti prvotnemu pomenu pod-stave. Kadar tega občutka ali zavesti ni več, imajo sestavljenke en sam naglas (prim, nihče, nekaj, neumen ipd.). V takem primeru se sestavljenka naglasno nič ne loči od t. i. izpeljank iz predložne (pravilneje bi bilo — proklitične) zveze, ki ima načeloma en sam naglas (pravzaprav naglas podstave, torej če ima ta dva, lahko tudi dva, vendar ne na predponi), prim, dokolénke. Pač pa ima izpeljanka iz proklitične podstave po pravilu tudi priponsko obrazilo, prim, do-kolen-ke -«-»nogavice do kolen«.
Pri glagolih s predpono (npr. pristopiti, razmetâti, obglâoiti) je predpona le izjemoma naglašena, npr. prednapeti (seveda ob hkratnem drugem naglasu na podstavi). To ob dejstvu, da imajo prave sestavljenke, če se sestavljenosti zavedamo (kar pri glagolskih večinoma jè tako), po pravilu naglas tudi na predponi, daje misliti na to, da so glagoli s predpono izpeljani bodisi iz predložne zveze (obglaviti ч- »spraviti ob glavo«) bodisi iz zvez glagola s predložnim predmetom ali prislovnim določilom: napasti sovražnika »na sovražnika pasti«, vstopiti v hišo <- »v hišo stopiti«, doslužiti »do konca služiti«, razodeti se ■*- »raz sebe deti« ipd.
Na podlagi povedanega je nekatere sestavljene glagole mogoče razumeti bodisi kot prave sestavljenke (ki bi bile po analogiji z izpeljankami iz predložnih zvez izgubile naglas) bodisi kot ravno izpeljanke iz proklitičnih, v glavnem predložnih zvez (obglâoiti). Včasih je mogoče pri istem primeru misliti na oboje: potemneti -t-»temneti + po-/postati temen«.
Podobne težave kot pri glagolskih sestavljenkah so tudi pri prislovnih.
V nadaljnjem sledi pregled posameznih vrst sestavljenk (samostalniških, pridevniških, prislovnih, glagolskih) v. enotami, razporejenimi po abecednem zaporedju predpon. Sestavljenkam posamezne besedne vrste včasih slede za primerjavo izpeljanke iz predložne/proklitične podstave.
Samostalnik
Sestavljenke:
anti-: âni i fašist, àntikadénea, àntifeminist, ântikritika; dis-: dispropörc; eks-: èkskriilj;
infra-: infrastruktura, infraproteln; in-: invariânta; ko-: kôprodûkcija; med-: medklic, mèdjéd; meta: metafizika; métajêzik;
nad-: nadčlovek, nàdkûhar, nadsekretâr, nadškof;
ne-: nekdo, nékaj;
ne-: nèliumanist, nè vojâk, nèslovénec, nemoč;
ni-: nihče, nič;
marši-: màrsikdô, màrsikàj;
pa-: pâslika, pâstôzec, pâlist;
pod-: pàdodbàr, pôddiâkon; pôdoficir, podpolkovnik, pddkönzul; po-: pàsezôna; post-: pùstfiks;
pra-: prâmûli, prâclôvek, prazgodovina, prâbilje, prâsnôv; pred-: prèddélavec, predigra, predstraža, prédizobrâzba; proti-: protikandidat, protifašist, prôtidokaz; raz-: ràzkrâlj, raz frančiškan ; re-: reelékcija;
so-: sostanovalec, sôvladar, soposest. sovaščan, sooladär; sub-: sübdiäkon;
super-: süperstrüktiira. siiperčlovek, sûperarbitràza; trans-: transuràn.
Izpeljanke: ante-: antelüdij;
brez-: brezverec, brezdomec, brezglâvost, brezvlâdje, brezup; čez: čezmernost, čezmornik, čezocetmka. čezrobnik. čezsoča; do: dokolénke, dokomolčnica, dopetače, doprsje, dosmftnik; na: nagobčnik, nahrbtnik, nagrobnik, na nosni k. naličje, napötje; nad: nadstrešnik, nadhišje, nadkolénke, nadlahtnica, nadplččje; ob/o: obrobje, obrežje, Obréz, osrčje, oglavnik, obpötje, ob jajčnik; po: Posâvje, Posočje, pobočje, pobrčžje, pogorje, pocestnica; pod: podbrâdek, Podbrégar, Podgôra, podgrlina, Pod peč; pred: predpûst, predmestje, predgorje, predstrešje, predpöldan; pri: prilésje, priimek, pristrčšje, primôrje. priklet; raz: razvodje, razpotje, razkrižje, raz pö t ni k; so: soglasje, sošolec, sorodnik; v: vsebnost;
vz: vzghisje, vzkrižnost, vznožje (vz- je sedaj samo Se predpona); za: zapeček, zaledje, zaimek, Zagorje, zanohtnica.
Pridevnik
àb/à-: àreligiàzen, àmorâlen, acikličen, àhumân; abnormalen; ùb/à-: àreligiàzen, àmorâlen, acikličen, àhumân; abnormalen; an-: anorganski, anonimen; ad-: adnominâlen; an te-: ântediluviâlen;
ûnti-: dntifašističen, ântiproletârski, tintisocialističen;
i-: ilegalen, imobilen, iracionalen;
nad-: nàdpolovičen, nadčloveški, nàdpovprečen;
ne-: nerjaveč, neumesten, nèmlâd, nèavtohton, neuraden;
ne-: nekakšen, nekak, nekateri, nekakôv (starinsko);
ni-: nikakršen; pa-: pâàbel;
o-: ôzelen (starinsko »malo zelen«);
post-: pôstdiplômski, pôstdentâlen, postcikličen;
pra-: pradaven, prâslovânski, prastar, praspôlen, prâsorôden;
pre-: a) »preveč«; predober, predrzen, prelèn. premlad;
b) »zelo«; prelep, premil, presrečen, prebél, prečasiit; pred-: prednapet ; so: soudeležen.
Pravim sestavljenkam so samo podobne izpeljanke iz {v glavnem samostal-niških) sestavljenk: ântisemitski, prèdaprilski, pägrözden, podporočnikov, prâ-babičin, nadučiteljski, sùodlocevâlen, sočasen, sôpoménski, pàkrôglast.
Izpeljanke:
brez: brezvéren, brezdomen, brezdušen, brezglav, brezrôb; čez: čezmeren, čezoceanski, čezmorski, čeziiren; do: dosmrten, doprsen. dobeseden, doléten. dokomolčen; na: nugobčen. napfsten, namizen, naglaven, nagroben; nad: nadstrčšen, nadmorski, nadkolénski, nadsvéten; ob o: obroben, obrežen, ob poten, obcesten, obmorski; od: oddnéven, odljûden, odsêben;
po: povflien, površen, pocesten, pošolski, pobinkošten; pod: podgorski, podnožen, podzimen, podsêben; pred: predpražen, predprazniški, prèdaprilski; pri: primorski, pri faren, priročen, prileten; raz: raz poten; vz: vznožen;
za: zapečen, začasen, zahrbten, zakoten, zaplöten; _za k: zakmašen.
Prislov
Izpeljanke:
1.	iz samostalnika: iz- -a: iznenada;
po- -oma: povfhoma, posiloma;
v- -aj: včeraj (izpeljave se ne zavedamo več);
z- s- -oma: zvfhoma, zviškoma, sčasoma, spotoma;
z- -aj: zjûtarj, zdôlaj (izpeljave se komaj še zavedamo);
zapo- -0111(a): zaporedoma (izpeljave se komaj zavedamo).
2.	iz pridevnika:
do- -u: dodobra, docela, dočista, domala, dosita; iz- -u: izhuda, izlépa, iznôva, izgfda, iztežka; na- -oma: natilioma, nahitroma, nanâgloma; od- -lej: odkléj, odsléj, odtléj; po- -lej: potlej, poslej;
po- -oma: potihoma, polagoma, po gostoma, porédkoma; z-/s -a: zlepa, znova, zgrda. slnida, sprva, stežka.
Glagol
Sestavljenke (eventualne izpeljanke jim slede za podpičjem):
Predpona a- (slov. lie-): 1. zanika osnovni pomen: atrofirati (prim, hipertrofirati), atonirati.
Predpona ab-/am-alls-: I. oddaljiti, odpraviti: abdicirati, abducirati, absolvirati, amputirati, abortirati, abstrahirati; abalienirati. Predpona ad-/a-:
I. biti pri. privesti do: asistirati. asumirati, adsorbirati, aspirirati, asanirati, aplicirati.
Predpona de-/dez:
1.	izvršiti dejanje, ki je nasprotno podstavnemu: demaskirati, denaturirati, dezangažirati. dezodorirati, dehidrirati, demilitariziran, dezinteresirati, depolitizirati;
2.	odvzeti, spraviti iz, odstraniti kaj: dezorientirati, devalvirati, degradirati; defenestrirati, deratizirati.
Predpona dis-:
I. oddaljiti, porazmestiti, odvzeti: diskriminirati, dislocirati, disonirati, distri-buirati; diskreditirati. Predpona do-:
1.	spraviti dejanje do določenega mesta v prostoru ali času: doiti, dobriti, dozidati, doskočiti. dosmrdéti;
2.	dejanje je dospelo do konca: doslužili, dogospodâriti, dotrpéti, dotiskati, dopléti;
3.	imeti uspeh z dejanjem: dopovedati, domisliti, doumeti, dokazati.
Predpona e-:
t. spraviti iz, ven, vstran: elidirati, emigrirati, emitirati, erodirati; 2. (iz)vršiti dejanje, ki ga imenuje podstava: efeminirati, emulgirati, evapo-rirati, evoluirati; eflorirati. Predpona eks-:
I. spraviti iz. ven. vstran: ekscidirati, eksekvirati, ekstrahirati, ekspatriirati, eksponirati; eksliumirati, eksmatrikulirati.
Predpona in- (il- pred /; im- pred b, m, p: ir- pred r): I. postaviti, priti, spraviti, prodreti v kaj: inkasirati, intabulirati, inhalirati — imigrirati, importirati, imputirati — iluminirati — irigirati, iritirati; inkarnirati, inkorporirati — imatrikulirati.
Predpona in- (variante kot zgoraj pri in-) : I. spraviti v nasproten položaj: inkomodirati, imobilizirati, infamirdti, indigni-rati. ignorirati.
Predpona inter-: 1. spraviti, priti med: inter poli rati, intervenirati, inter pelirati. Predpona iz-:
1.	spravili (se) iz česa: iztoči, izliti, izbiti, izgnati, iziti, izplavati, iztrésti;
2.	dokončati dejanje: iztesäti, izčistiti, izlizati, izrisati, izsušiti, izmeriti, iz kovat i;
3.	doseči namen: izprositi, izslediti, izsiliti;
4.	izčrpati dejanje: iznoréti se, izpiti se, izpeti se, izstradati, izmučiti.
izpo-'spo- gl. po. izpod- spod- gl. pod. izpre-'spre- gl. pre. Predpona na-:
1.	usmeriti na površino česa: naložiti, nabiti, nabôsti, natakniti, narisati, nakladati. napeljati, nalepiti, naletéti, namazati; namestiti-.
2.	načeti, v majhni meri izvršiti dejanje: naglödati, nagniti, narézati. natrgati, navrtati, nažagati. namfzniti, nadigniti, nakisniti;
3.	doseči določeno mero: nabrati, nagrabiti, nacepiti, nakositi, nalooiti, naklâti. nasušiti, naprositi, namléti, namôlsti;
4.	izvršiti do polne mere: najesti se, napiti se, naglédati se, naklečati se, na-skâkati se, napléti se, nanapâdati se;
5.	priučiti česa: naučiti se. navaditi, natrenirati;
6.	samo dovršiti: nabiti, naroditi se. napojiti, namočiti:
7.	nov pomen: napasti, najti.
Predpona nad-:
t. povečati, preseči, prvotni obseg: nadzidati, nadkriliti, nadolâdati. nadzioéti-, 2. biti nad čim: nadzorovati, nadzirali. Predpona ob-/o-:
1.	usmeriti okoli česa: oviti, opasati, ogristi, okovati, ogledati si. ozreti se, osi-pati, otipati, oškropiti, »pleskati, obviti, obvezati, obstopiti, obhoditi, obnisti, oh glodati oblizniti, obsésti;
2.	zadevati ob kaj: obdarovati, obrekovati, ogovoriti/obgovoriti. obrniti se na — oblivati, obsipati, obsevati, obstreliti;
3.	uveljaviti dejanje na več predmetih: obletati. obhoditi;
4.	usmeriti mimo: obiti, obhajati-,
5.	ostati v začetnem stanju: obležati, obviséti, obstati, obsedéti. obdržati;
6.	izgubiti, spraviti koga ob kaj: obleteli se, obigrûti, obrati; obnemoči;
7.	dovršiti: ogreti, obuditi, osušiti;
8.	delu nov pomen: obljubiti.
Predpona od-:
1.	oddaljiti, ločiti (se): oditi, odvčzati, od grist i. odzébsti, odpreti, odvaditi, od-letéti, odlomiti, odpiliti, odpiti odmisliti;
2.	izvršiti kaj ob premikanju: odpeti, odžvižgali, odkreosâti, odmomljâti, od-zibati se, odgrméti;
3.	izvršiti, dokončati dejanje: odoeččrjati, odpéti, odcvèsti, odstrüdati;
4.	dostaviti kam: odpeljati, od vleč i, odnesti;
5.	razveljaviti rezultat nasprotnega dejanju: odreči se, odsvetovati, odvaditi, odpraviti, odvihati, odviti;
(>. vračati dejanje z enakim dejanjem: odgovoriti, odpévati, odpisati. Predpona po-:
1.	omejiti na manjši obseg: pobrskati, pogrméti, pokramljâti, pomolčati, po-nagàjati, povasovàti, potežkati, popihati;
2.	vršiti dejunje v raznih časih uli na raznih mestih: polégati, posédati, postajati, popivati.
3.	vršiti dejanje z raznimi subjekti, nn raznih predmetih: podiiviti, poklali, pomoriti, pornréti, pospâti, pozakleniti, poraznositi, postreliti;
4.	vršiti dejanje naknadno, v manjši meri: pocoitati, pokipéoali, požinjati, pokušati;
5.	začeti dejanje: pognati, poletéti. ponêsti, potegniti, povesti;
6.	dokončati dejanje: pogasiti, pogubiti. pozdraviti se. pokositi, pozapréti. po-zébsti, pojesti, posloveniti; počlovččiti. pobratiti;
7.	prizadeti z dejanjem: posedéti, popisati, pobiti. Okrepljena s s-: spoklàti, spomoriti.
Predpona pod-:
1.	vršiti dejanje na spodnji ali notranji strani česa: podložiti, podpisali, pod-préti. podorâti. podbirati. podplûti, podčrtati, podkovati, podkaditi:
2.	dejanje vršiti nekako skrivno: podtikati, podkupiti, podsmeliooâti se, pod-krâsti se, podvreči;
Okrepljeno z iz-/s-: izpodbôsti, izpodbiti, spodbuditi, izpodglodati. izpod grist i, izpod jésti, izpodkidati, izpodkopâti, spodleteli, spodmikati se, spodnêsti. s podrasti, spodriniti, spodrézati, spodrsniti, spodsékati, spodvréti. Predpona pre-:
1.	usmeriti z enega mesta na drugo čez ali skozi kaj: prenesti, prebrêsti, prepeljati, preiti, premostiti, preleteli — prepiliti. prežagati, pregristi, presekati, precediti, predréti;
2.	namestiti kaj med predmete ali dele predmeta: preplesti;
3.	izvršiti še enkrat, znova, malo drugače: preevréti, predelati, preorati, prekrstiti, preobûti, prestlati, prezidati;
4.	trajati določen čas ali preko njega: premoliti (cele noči), prečiiti. prebedéti, prebiti, prestati, prenočiti, prejokati;
5.	preseči mero, doseči visoko stopnjo: prenapiti se, prenapolniti, preglasiti, prevpiti, prerasti, premoči, presoliti, pretirati, pretegniti se — prehvaliti, pre-mfzniti, prezébsti, premočiti;
6.	gibati se ob čem, mimo česa: preteči, prehiteti;
7.	imeti uspeli z dejanjem: preprositi;
8.	dobiti po koin: prevzeti.
Okrepljeno z iz-/s-: izpreglédati, sprebrâti. spregledati, spregovoriti, sprehoditi, spreletéti, spremeniti, spremetâti, spremisliti, spreobrniti, spreuméti, sprevideli, sprevračati, sprevreči se. Predpona pred-:
1.	storiti kuj vnaprej: prednapeti;
2.	postaviti pred koga: predlagati, predložiti, predvajati;
3.	poseben pomen: predpisati.
Predpona pri-:	i
1.	bližati (se) čemu. pristuviti: privabiti, prignali, priti, prileteli, prinesti, pripeljati, priplavati, pristaviti, privesti;
2.	med gibanjem izvršiti: pripeti, prižvižgati, prikrevsâti;
3.	pridobiti s kakim dejanjem: priberačiti, prigospodâriti, priženiti, priigrati, prirnožiti, prihraniti, privarčevati;
4.	izvršiti v majhni meri uli ne docela: prirézati, prismoditi, pripréti, pridrgnili;
5.	opraviti dodatno isto dejanje: prikupiti, pripisati, pridéti, pritočiti, priliti, pritkati;
6.	dovršnost: priljubiti se. primeriti se, pripetiti se.
Predpona pro-:
1.	gibanje skozi kaj: pronicati;
2.	dovršnost, drug pomen: prodréti, prosvetliti, proizvesti; propasti.
Predpona raz-:
t. ločiti, usmeriti na različne strani ali mesta: razgrniti, razviti se, razdâti, raztrgati, razbiti, razvezati, razodéti, razmetati, razmâzati, razsékaii, razglasiti; razokviriti, razpoloviti;
2.	razveljaviti rezultat predhodnega dejanja: razorožiti, razminirati, razpaki-rati, razmôtati, razbâsati, razvézali; razdevičiti;
3.	opraviti dejanje do intenzivne stopnje: razbeliti, razgréti, razgovoriti se, razdivjati se, razigrati se, razgoréti se, razvpiti se;
4.	začeti, dovršiti dejanje: razjokati se, razveseliti se, razhûditi se, raznétiti, razpéniti, razsušiti, razprâskati, razdražiti;
5.	zaznati, pojasniti: razbrati, razumeti, razložiti, razjasniti.
Predpona re-:
1. znova, na novo (iz)vršiti dejanje: reorganizirati, remilitarizirati, restavrirati, rekonstruirati, reelegirati. Predpona se-/s-:
1.	zbrati z raznih mest, združiti: sniti se, sestati se, sestaviti, sešiti, sešteti, sezvâti;
2.	gibati se navzdol, vstran: sesésli se, snéti, sleči, sestopiti;
3.	dovršiti dejanje: snésti, sesêkati, sesiriti se, sežgali. Predpona je danes večinoma nadomeščena z z-/s- (glej tam).
Predpona u-:
1.	premikati se vstran ali navzdol, zapustiti: ubežati, uhajati, uiti, upiliniti, unêsti jo, utrgati, uteči, udréti se, up&sti;
2.	zmanjšati se z dejanjem: ubrusiti se, ukiihati se. uskočiti se, udélati se;
3.	neprimerno, slabo opraviti dejanje: uštčti se, uvagati se. uženiti se, urézati se. ustopiti se;
4.	namestiti, spraviti ... kaj v kaj: uvrstiti, uvesti, ujédati, uvoziti;
5.	dovršiti: ugasiti, uglédati. ubiti, и držat i, umreti, ustreliti, ustvariti, ugasniti; učlovečiti, ujeziti, ubesediti, uokviriti, ustoličiti, unovčili.
Predpona v-:
1.	postaviti, priti, prodreti... v kaj: vstopiti, vlésti, vdôlbsti, vlepiti, vložiti, vtakniti, odeti, vlomiti;
2.	dvigniti se: vstati (gotovo iz vzstati).
Predpona vz-:
1.	premakniti (se) navzgor, postaviti na: vzdigniti, vzhajati, vziti, vzleteti, vzpeti se, vzkipeli, vzbočiti se; vzdéti;
2.	izvršiti, začeti dejanje: vzradostiti se, vzburkali, vzdihniti, vzgojiti, vzkipeli (= razjeziti se), vzpodbuditi, vzljubili, vzcvèsti, vzdramili, vzrediti, vznemiriti, vzkliti, vzplamenéti;
3.	v nasprotni smeri izvršiti: vzvračati;
4.	znova izvršiti, vzpostaviti: (= rekonstruirati).
Predpona z-/s-:
1. zbrati z raznih mest, združiti: zbrati, shajati se, zvariti, zvézati, zložiti, znositi, zdéoati, znesli, zvleči, spéti, stekati se, zrasti, zgrniti;
2.	premikati se vstran ali navzdol: zmetati, z miti, sklatiti, spâsti, zbiti, zlesti, steči, zletéti. zbrisati, skloniti se. speljali;
3.	premikati se navzgor: zletéti (na), zlesti, shajati (kruli), speti se (= vzpeti se), zrasti. skobacati se, speljati, skopali se (na vrh);
4.	dovršiti: zboljšati. zgoréti. zmrzniti, znočiti se. stopiti, streti, shladiti, shraniti, skuhati, spisati, zjokati se. zvišati, spomniti se. skaliti, sčesati, zožiti, zmehčati, zdivjati, shoditi, steči (pes), stožiti se, sprožiti, zrediti, zbesnéti, zbuditi, zveseliti, zdramiti, zdržati, strepetâti, splašiti, zrediti;
5.	spraviti narazen: stolči, spiirati;
b. uničiti, zrabiti. poškodovati (se): zglödati, zgniti, zgoréti, zgristi. skûriti. zdelati.
Predpona za-:
1.	postaviti (se) ali prestaviti (se) za kaj (čim): zaiti, zatoniti, zatakniti, za-vlčči, zaplavati, zalésti — zaostati;
2.	pokriti (se), zakriti (se) s čim: zazidati, zastréti. zagrniti, zamêsti. zasuti, za-sésti. zakleniti, zapreti;
3.	pripeljati do nezaželenega stanja: zaiti, zabrêsti, žareči se. zašteti se, za-striči. zaplézati se, zakoväti. zapeljati:
4.	izgubiti, zapraviti kaj: zagospodariti, zaigrati, zaležati, zapiti, zajesti, za-kôckati, zaprâvdati, zatožariti;
5.	dobiti, prejeti, zaseči: zaslužiti, zavojeoiiti;
6.	načeti kaj: zasekati, zapiliti. zarézati. zagristi:
7.	spotoma opraviti dejanje: zanesti, zaiti, zapeljati;
K. predolgo opravljati dejanje: zasedéti se, zaklepetati se;
9. dovršiti dejanje: zaglédati se, zamisliti se. zakoreniniti se. zasanjati (se), zapéniti se. zaspati, zardéti, zadihati, zaželeli, zatrobiti.
Jože Toporišič Filozofska fakulteta, Ljubljuna
Prispevki za SlaDistično revijo naj bodo pisani v slovenščini (izjemoma tudi v drugih slovanskih jezikih ali v angleščini, nemščini, francoščini, italijanščini).
Rokopisi, poslani uredništvu v objavo, naj bodo tipkani s širokim razmikom (30 vrstic po 62 črk na eno stran) in samo na eni strani trdega lista belega papirja. Vsak list naj ima na levi strani 3 cm širok prazen rob. Vse pripombe pod črto naj bodo na posebnem listu. Ležeči tisk se zaznamuje z eno črto, polkrepki z dvema, razprti s črtkasto črto; navadna + črtkasta črta pomeni ležeče razprto. Citati naj bodo zaznamovani z ».....«, prevodi, pomeni itd. pa z .....'.
V sestavkih, pisanih z latinico, naj se lastna imena (osebna, zemljepisna, predmetna itd.), citati, naslovi in primeri iz jezikov s eirilsko pisavo transliterirajo po naslednjih načelih:
Ukrajinski	r ..	...h	Srbohrvatski		h
Srbohrvatski	ђ ..	...d	Srbohrvatski	Џ ..	d 7,
Ruski	e ..	... e	Ruski	Щ ..	... šč
Ruski	ë ..	... ë	Bolgarski	Щ ..	.,, št
Ukrajinski	e ...	• je	Ruski		/
Ukrajinski	и ..	... y	Bolgarski	ъ ..	
Ukrajinski	i ..		Ruski	Ы . .	... у
Ukrajinski	ï ..	... ji	Ruski	b . .	•
Ruski	й ..	... j	Ruski	t ...	
Srbohrvatski	Jb ..	... Ij	Ruski	Э . .	... è
Srbohrvatski	Љ . .	... nj	Ruski	Ю . .	...ju
Srbohrvatski	h ..		Ruski		...ja
Ruski	X ..				
Rokopis razprave naj ne presega 30 avtorskih strani, kritike 15, poročila 2—4. Jezikovno nedognanih rokopisov uredništvo ne sprejema.
Razpravi naj bo priložen povzetek v tujem jeziku (največ 2 avtorski strani) in posebno besedilo (v dvojniku) za sinopsis. To besedilo naj obsega do 9 tipkanih vrstic, informira pa naj o temi, uporabljeni metodi in rezultati razprave.
Avtorji ob prvi objavi v SRL pošljejo odgovornemu uredniku svoj točni naslov (navesti je treba tudi občino) in številko žiroračuna (le-to tudi ob vseh eventualnih spremembah). Če jim žiroračuna ni treba odpirati/imeti, pošljejo uredništvu ustrezno izjavo. Nejugoslovanski sodelavci morajo za izplačilo honorarja odpreti poseben žiroračun v Jugoslaviji (ustrezne informacije daje Založba Obzorja).
Če prispevki tem določilom ne ustrezajo, jih uredništvo ne sprejema oz. njihovim avtorjem ne izplačuje honorarja.
Korekture je treba vrniti v 3 dneh.
Prispevke za SLAVISTIČNO REVIJO pošiljajte glavnima urednikoma za jezikoslovje oz. literarne vede. Roki za posamezne številke časopisa so: 1. december, 1. februar, 1. maj in L avgust.
V OCENO SMO PREJELI
—	Rožice iz Rezije. Nabral in presadil Milko Matičetov. S podobami povezal Miha Maleš. Izdali: Založba Lipa, Založništvo Tržaškega tiska, Inštitut za slovensko narodopisje pri Slovenski akademiji znanosti in umetnosti. Koper — Trst — Ljubljana, 1972. 20S str.
Francè Koblar, Slovenska dramatika I. Od začetkov do naturalizma. Izdala in založila Slovenska matica. Ljubljana 1972. 232 str.
Lavo Čermelj, Med prvim in drugim tržaškim procesom. Slovenska matica, Ljubljana 1972, 244 str.
—	Zbornik Inštituta za slovensko narodopisje — Traditiones 1. — Slovenska akademija znanosti in umetnosti, Razred za filološke in literarne vede, Ljubljana 1972. 228 str.
Gerhard Nerveklomsky, Slowenische Akzentstudien, österreichische Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-Historische Klasse; Schriften der Bal-kankomission, Linguistische Abteilung, XXI; Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften. Wien 1973. (273 str. + 46 podob + 76 figur v besedilu.)
—	Československa rusistika. XV—1970, 2. Academia nakladatelstvi Ceskoslo-venské akademie včd.
—	Cakavska rič. 2 Split 1972. Polugodišnjak za proučavanje čakavske riječi. Cakavski sabor — Katedra za književnost i kulturu. 220 str.
Chr. S. Slang, Lexikalische Sonderiibereinstimnuingen zwischen dem Slavi-schen, Baltischen und Germanischen. Universitetsforlaget. Oslo—Bergen— Tromso. 96 str.
Revijo sofinancira Kulturna skupnost SR Slovenije