J. E. Bogomil:
Pastir med svojimi.
Skoraj dvajset let je že poteklo, odkar so bili gospod Janez in njegova župnija kakor ena sama velika družina. Kolikokrat je v teh dvajsetih letih spremljal svoje v življenje, v časno in večno. Obiskoval jih je, pogovarjal se z njimi, dajal jim dobre svete, bodril jih in navduševal, pomagal jim, kjer je šlo že skoro navzdol: ¦vsem je hotel biti vse. Ko je pa prišel mesec smrti, in v naravi vse umira, ljubezen živih pa prinaša zadnje cvetje na grobove rajnih, takrat je pa tudi gospod Janez večkrat kot sicer zavil svoj korak med grobove. Pogovarjal se je ondi z mrtvimi, kakor bi bili še živi; tisoč spominov mu jc vstajalo pred očmi, tisoč vezi ga je spet priklenilo na tiste, ki jih je poznal, pa jib. ni bilo več, a so  mu vendar bili  še vedno ljubi  in dragi.
»Ti Francon,« je govoril sam s seboj, »ti si me pripeljal v to župnijo, jaz sem te pa moral spremiti proti hiši večnosti. Škoda te je bilo! No, pa je moralo biti tako prav. Le mirno čakaj; pridem kmalu za teboj. Kmalu, kmalu...«
>Tu je pa Vovkova Francika. V beli oblekici, z venčkom na glavi, s šopkom v roki si stala pred menoj in me pozdravila ob prihodu. Samo življenje te je bilo. Pa si morala iti pred menoj — ni bilo drugače. Mogoče že tam pripravljaš svoj pdzdrav zame?«
»O, Štefanov Janko, tudi tebi moram nckaj povedati! Nagajivec si bil! Neugnana kri! Če si šc tam tak, boš še nebesa podrl. Nemirna kri, pa si imel vendar dobro srce. Zato sem ti vse odpustil, vse tiste šolske burke. Zraven tebe pa Košičkov Jaka! Ali še veš, kako sta se stepla. Do hudega! Paglavca! Zdaj sta že davno oba v miru!  Mladost!«
»Kaj pa Jerinova mama? Deset sirot je plakalo za teboj, ko si legla v giob, in meni se je trgala beseda, ko sem vrgel prst na tvoje zemeljske ostanke, in srce mi je pokalo, ko sem poslušal ihtenje tvojih sirotic. Danes pa? Vsi so preskrbljeni: Janko je mašnik, Verica je usmiljenka... no, kaj ti bom pravil, saj sama veš, kje so in kaj so. Tu si jih popustila, tam zanje molila...  Prosila, kakor le mati zna.«
>Aj, tu so pa grobovi naših malih! Kako vam je? Dobro, ne li? Med angclčki se igrate, vriskate in pevate; o Bog vas blagoslovi! Živeti še niste znali, umreti ste pa rnorali. Kazen za greh! Smrt, tudi nedolžnemu cvetu ne prizanašaš! Kako si kruta! Ne, ne, ne bom tako govoril. Dobra si, pri-jazna, saj si jim odprla nebesa. Ali jih boš tudi nieni?«
Ob cerkvi je obstal. Črna plošča na zidu in na njej cela vrsta imen. Sami znanci so mu vstali pred očmi: Kodrasov Jože, Torkarjev Miha, Blažinov Janez...
43
>Sami moji učenci! Ali, kdo ve, kje trohtie vaša telesa! Ljubezen domačih in hTaležnost vse župnije je združila vaša uuena tu na kameniti plošči; da vas je še tudi Bog združil ondi, kamor vsi želimo za vami! Upamo! Če je svet hudoben, Bog je neskoDČno  usmiljen.«
Gospod Janez se je zamislil. JPomolil je za vse. Za te in za druge, ki mu jih je še toliko krila sveta gruda. in kar ni mogel od njili... Kakor da ga drže z žiTimi srci, z živimi očmi, z živo besedo: Tvoji smo. Ostani!