Za poduk in kratek čas. Pravda zavoljo jajc. Trije rokodelci se napotijo po sveta iskat dela. Dolgo dolgo so že hodili po prašuati cesti, nazadnje vendar pridejo v neko ves do gostilnice. Lačui zavoljo dolgega pota in žalostni zavoljo prazne ruošnjc idejo vendar v gostiluo, kjer si dajo skuhati dva tuceta jajc. Ko so jajca snedli in ko so zapazili, da gostiluičarja ui bilo v hiši, pobrisali so jo tibo iz biše in dalje po cesti. Na konci vasi se pa razločijo vsak po svojem potu iskat dela in sreče. čez nekaj let postane najstarji delavec mojster ia naseli se ravno v isti vasi, kjer so pred nekimi leti gostilničarja tako ,,nažajfali" zavoljo obeda. Ker je imel naš mojster uže nekaj piemoženja, zato ide nekega dne k gostilničarju, ter mu pove, za česa voljo je priael. Gostilničar ga sprejme z radostjo, a kako se začudi naš mojster, ko mu pove račun, da mu je dolžen 200 gl. nZa božjo voljo, kako je to mogoče?" vpraia ga prestrašeni mojster. nPrav lehko, tista jajca bi djal pod kokljo in bi dobil 24 kokoši. Te kokoši bi prodal in bi kupil prašiča, kterega dobro rejenega lebko prodam za 20 gl., za 20 gl. bi kupil junčeka, za kterega dobim v 4—5 letih 100 gl. Za 100 gl. dobim 2 mladi žrebeti, kteri ste med brati vredni v treh letih 200 gl. Ako mi tedaj platiš 200 g., sva si prijatelja, ako ne, te pa zatožim." Mojster se ve da tega ni mogel, ni hotel plačati. Krčmar ga tedaj toži. Ubogi mojster dobi od sodnije poziv in žalosten potoži to svojemu sosedu, kteri je bil prav prenieten mož. Sosed mu reče: ,,veš kaj, daj mi pooblastilo, da te bodeoi zastopal pri sodniji; bodeš uže videl, da bo ta reč dobro iztekla." Kdo bi bil mojstru bolje ugodil, kakor ta sosed. Biž mu da potrebno pooblastilo, s kterim kaj moško koraka uže drugi dan naš kmetič k soduiji . . . Krčmar in sodec uže čakata od devetih do enajstib, pa še le ni bilo zatožeaca pa ne pooblastnika, kteri je pridno prazail v trgu litre. Pioti pol dvanajstim prikoraka uže precej korajžen naš pooblaščenec v uradnico, ter pokaže sodcu puoblastilo. ,,Zakaj pa pridete tako kesno?" zadere se brkasti sodnik nad kmetotn. ,,Ej, ne zaaierite,u odvrne pohlevno naš kmetič. ,,Danes je ravno petek in luna se je spremenila, to kaže, da je zdaj ravao pravi čas, bob saditi. Nesreča pa je nanesla ravno tako; da se je od devetih do desetih kuhal, da je postal bolje tuehek za setvo; in dve uri imam pa do sem zadosta hoda. Glejte, kakšno blato je!" ter pokaže na svoje črevlje. ,,No, kteri norc pa je tebi to povedal, da se za setev bob kuha, nas češ tudi ti za norca imeti," prekine mu krčmar besedo. ,,Kteri norc pa je Vam to povedal, da se iz skubanih jajc kokoši valijo, za česar voljo Vi tožite mojega soseda za 200 gl. ?" Sodaik je čudno gledal, ko je slml od kuhanega bnba in kubanih jajc, ter je vprašal, kaj to pomeni ? Zdaj mu naš kmet razloži to reč od kraja do konca, in sodba 8e je sklenola tako, da je oštarjaš s povešenima uhama in dolgim nosom domov šel. Boži e. Smešnica 37. Nekemu vojaku je krogla v v boji obe nogi odbila. nNo, kaj sem le mislil,'1 zavpije raujeni, ,,da sem se tako spozabil, ? sto-krat sem duso in telo Bogu priporočil, na teuboge noge pa seua popolnoma pozabil." J. Jamički.