št. 23,24, 25/1993 Bogdan BOGDANOVIĆ Nova Aleksandrija ali Stari Babilon v času bivanja v Pailzu se je o Sarajevu govorilo z grozo, z ljubeznijo, čistD malo tudi z upanjem. Najpogostejše vprašanje je bilo: Kaj, kako in kje začeti? Dvom je po zaslugi neke moje neprevidne opazke označen kot "razmišljanje nekega rezervnega kapetana ali kako preteči prvüi sto metrov". Potem je ta parafi-aza ostala šifra za scenarij, ki ga bom poskušal razložiti. Najprej bi veljalo z nekakšno naglo in efikasno akcijo mednai-odnih sil osvoboditi oblegano in izmučeno mesto, smo potožili. Sledilo bi organiziranje začasnega bosanskega mesta- države, neniLidoma postavljenega pod mednai-odno zaščito. Nadaljnja usoda Sai"ajeva bi se vzpostavila sama. Najnujnejša fizična resti'Likturalizacija mesta, ki se iz stanja obsojenosti na smi't vrača k življenju, bi hkrati pomenila njegovo duhovno pobii'anje. Na tem majhnem, pa vendar pomembnem delčku obolelega vzhodnoevi-opske-ga prostora bi se ponovno vzpostavile mestne nonne kulturne, verske in nacionalne tolerance ... Govorilo se je, pripovedovalo, tudi o nekakšnemu "plemenitem sinkie-tizmu". Mesto z nedvomno najdaljšo ti'a-dicijo skupnega življenja v tem delu sveta ima pravico do izredne vloge. Njegove formule flxìlj kot ne jih že poznamo!) bi bile sprejemljive kot simbolična paradigma. Kajti če prihodnji mir ne bo mestni, če ne bo pax urbana, bo barbarski, bo mir zemlje in krvi povsod, tudi na asfaltu ... Na vprašanje, na kakšen sinki-e-tizem je tam šlo, je skoraj slučajno priletel odgovor recimo na sinkre-tizem "aleksandrijskega tipa". Mogoče seje primerjava z Aleksand-rijo vsilila tudi zaradi požgane sarajevske knjižnice. Mogoče pa ime helenističnega mesta, kije samo jx) sebi nepremagljiva metalbra, odpira možnosti za povzeto oznako marsičesa, kar bi sicer zahtevalo dolga in ovinkasta pojasnila. Tako ali dm-gače - v naših nadaljnjih i"azgovorili o priliodnosti - o svobodnem Sarajevu - seje govorilo kot o vzhodnoevropski, pa tudi evropski Novi Aleksandriji. Slika prekrasnega mestaje migotala pred nami. Bolj natančno, mislili smo na duhovno krasnoto. Svetlikali so se obrisi in vrhovi mnogih znanj in naukov, mnogili večplastnih modrosti. Sarajevo se je v do-mišliji sobesednikov postopoma spreminjalo v nekakšno idealno mesto v nepregledni mori umazanij te vojne, v Mesto neobolelih, v mesto, ki ga ni zajel aids nacionalizma. Zamišljali smo ga kot mesto-pribežišče mnogili pregnanih in pobeglih, užaljenih in zgroženih, tistili, ki še zmeraj znajo po malem tudi misliti, pa jih najbrž zaradi tega stai^omod-no imenujejo intelektualci ali svobodni intelektualci. V Novi Aleksandriji bi mogoče našli svoje mesto pod soncem. NjUiova beseda bi v slavo Besede, ki se še ni odpovedala božanski pravici do smisla, gotovo izzvenela heretično. Ali bi sploh lahko drugače bilo? Nato je prišel ti'enutek, ko je bilo potrebno naše gostitelje počasi brez samovšečnosti spomniti, kako je država Bosna nekoč v zgodovini Evrope bila rejugium haeretoricum. Večki'at je širokogriidno dajala zatočišče verskim nekonfonnistom. Z vzhoda jih je preganjal in jim rezal Jezike veliki župan Štefan Nemanja, z zalioda pa so nekaj kasneje, zlasti iz Italije, prihajali pol^egli patareni in katari. Eni in drugi in ti-etji so opii"ali svoje nauke na davne gnos-tične spomine, tako da je tudi to najbrž bil razlog, da se z igro asociacij Sarajevo še enkrat poveže z Aleksandrijo. Sarajevo Aleksandrija Babilon Predmet pridevka Je nesmiselno uničevanje mesta Sarajeva. Avtor pnspevka v prispodobi ponuja vizijo novega mesta, ki ncy bi udejaiyalo smkretične, simbolne paradigme razumevanja mest. Ostro zavrača sedaj veljavni neiirbani, barbarski način ogrcyevanja ui omejevanja prostora ter arhaična, preživeta in despotska razmišljanja zavojevalcev. Bogdan Bogdanovič New Alexandria or Old Babylon Sarajevo Alexandria Babylon The article deals with the jionsensi-cal destruction of the city oJSarqjevo. Hie author presents a metaphorical vision of a new city which would materialise a sijicretic, symbolic pa-radigmqfunderstajiding. Vxeauthor rejects the present wmrban, barbaric meliiod of enclosing space and the archaic, outdated and despotic ideas of the conquerers. št. 23,24,25/1993 No, da ne bi večno hodili po blodnjaku sanj in da bi sanjskim prikaznim dodali tudi malo vsakdanje "pečenke" (1), smo pogosto opozarjali, da Nova Aleksancirija svoje vloge ne bo mogla odigrati brez velike, močne, premogočne in resnicoljubne televizije, ki bi pokilla celoten prostorvsehjugodi"žavic. Kajti, pax urbana se pod nobenim pogojem ne bo mogla vzpostaviti in obdräati brez korenite denaciflkacije in deti'iba-lizacije. Ne enega ne drugega pa ne lx) brez reedukacije. In že spet smo pri televiziji. Ta umazana vojna bo, tudi če sejo nekako z diplomatskimi in političnimi sredstvi potlači in umiri, ostala v glavah ljudi in bo tamkaj tlela, dokler se nekoč ponovno ne vžge. Omenjanje televizije je v i-azgovore prinašalo resnično stvarnost, pa tudi navidezno stvarnost, Id jo blagovoljno ponuja beograjska televizija. Potemtakem so se odpii"ala tudi druga vprašanja, turobna, temačna, temna, zasti'ašujoča. Naše prijatelje je na primer zanimalo, ali mi sami znamo vsaj do neke mere nakazati od kod tolikšni prollmestni nagoni vtkani v osnovne motoije te vojne. Od kod ta skoraj pai-adna semiologija destrukcije? Najbrž so imeli pred očmi tisto nerazumljivo i^azstavo o zatiranju Vukovaija, ki se je pred letom ali dvema tako sramotno ballala z grozodejstvi rušenja tega mesta. Ali ni mogoče iz takih manifestacij, so vprašali, slutiti neke vrste eksplicitni progi-am? Ali pa je morda motive treba iskati v nekakšni bolestni ideološki usedlini, podobni polpotovskim eksperimentom? Vprašanje je bilo malo preveč ev-ropeizirano, preveč racionalizii"ano, mi. na lu'adnem obisku, pa smo pob'ebovali precej patriotske cenzure. da se vzdržimo, da ne bi stvari pojasnili bolj preprosto in bolj slikovito. Danes in tukaj ni razlogov za prizanašanje tistim, katerim ni potrebno prizanašati. Mi poznamo in prepoznamo ta tip človeka-rušitelja. Poznamo ga, lahko rečem, od spredaj in od zadaj in Iz profila: to je surova, silovita in amoralna pojava. To je značilen predstavnik tal in kivi, ki bi podrl vsa mesta sveta samo zato, da premakne meje in zajame malo večjo gmajno. Žal smo se morali vzdi-žati tudi nekega težjega priznanja. Med nami tukaj ni skiivnost da so tudi intelektualci prispevali k imičevanju mestnih kodov in navsezadnje tudi s tem pomagali rušiti mesta. Saj vemo: tudi intelektualec se včasih pojavlja kot ljubimec tal in, se bojim, tudi kot ljubitelj kivi... Ali ste opazili, kako se pri enem od naših čaščenih pisateljev celo najvišje ljubezensko dejanje vedno dogaja ne-Itako v brazdi!? I^akšen pozdrav podzemskim božanstvom tal in plodnosti in kakšna omamna figura književnega erotizma! In kje je tu Tolstoj? Predstavljajte si Ano Karen-jino, kako se valja po kumzi! Predstavljajte si to! Ritual bi-azde je na neki način obrnjen ritual destrukcije. Površne simlx>lne analize morda kažejo na to. V našem primeru se navkljub fonnalnim analizam mehanizma popolnoma dopolnjujeta. Ali je etnična vojna predvsem vojna brazde, pa Je kot taka samo izgovor, skorajda alibi za podiranje mest, ali pa Je podii-anje mest samo cinična tehnologija etničnega čiščenja? Vsaj kar zadeva posledice je tako rekoč vseeno. Tako obleganje Sarajeva kot Karad-žičeva nacionalna retorika, s katero ga opravičuje, kažeta na enotnost pobud. Napadi na Sai"aJevo nimajo za cilj le porušenja mesta, da ubißi grad u rijemu in da ga kaznujejo za bivši dLih tolerance in kozmopolitizma, tehiveč da ga z rLišenjem pre-porodijo in etnično očistijo. Crtež Je iz godine 1960, Jediia mq/a onovremena ćudljiva igranja. Zabavljao sam se da od mnogiJi gradova koje sam voleo, koje sam video ili ih iiopšte nisam video, i od gradskih, delova, i čuvenih građevina gradim svoje sopstvene "esencijalne gradove". Ovaj Je, sasvim slučajno, dobio inverzna, ogledalsku topogrqjìja Beograda i ofcičen Je i sa nekoliko spomenika kojeJoš nisam sc^ra-dio ali sam ludo želeo da ih Jednom sagradim... B. B. št. 23,24, 25/1993 I Karadžić predlaga, kakor veste, da se Sarajevo razdeli na etnične celote. ki nikdar niso bile niti celote, kaj šele etnične. Sedaj to tudi izvaja ob obilju krvi in srhljivem trpljenju ljudi. Poskuša nasilno zbrati, zakrpati in ograditi prostorsko-etnič-ne entitete ... Lepo, lepše biti ne more... Tako sestopi človekv mesto, sestopi goijanec z višav Žabljaka, enkrat "satir iliti divlji čovik''(2), pa prične mesto meriti, zakoličevati, pregrajevati, žagati, ... kot da gaje podedoval od očeta, pa seka in seka in mesari. Vse to počenja v našem imenu, v mojem imenu, pa tudi vašem, na račun Beograda in srbskega naroda. Ali Dobrica Ćosić, pokrovitelj in seveda spodbujevalec Karadžičev, ne vidi, da bo v p)osmeh celega sveta breztimno kosanje Saj-ajeva ostalo še ena temačna "srbska fonnula" v zgodovini sodobne civilizacije? Ali ta mesarska rapsodija vsebuje morda tudi nekatere njegove, Ćosičeve osebne račune z mestom, z mestnim okoljem, mestnimi ljudmi in mestnimi peripetijami? Preprosto, stresa me, ko moram premišljevati o tem... No ja, stresa me tudi, ko se spomnim, da je bil ritual f>osvetitve in zavzemanja ozemlja (v urbanologiji se enači z rituali temeljenja) odigran v Sarajevu že lani spomladi. Na barikadi so bili žreci bodočega etnično očiščenega mesta in na obrazih so imeli nogavice - najbrž kot najvišji znak nadduliovnlškega dostojanstva. Igra je bila na začetku videti naivna, zidovi pa so bili spiTa le simbolni in nevidni. Tudi takšni so bili od začetka nedotakljivi, Pres sacra, in vsako nepooblaščeno prečkanje začrtanih meja je bilo ti"e-ba plačati z življenjem, takoj, na mestu samem. Kdor se spomni legende o Romulu in Remu, bo razumel skrb vzbujajoče regresivne značilnosti te predstave, ocligi-aneza široke bosanskosrbske mase. Spodobilo seje po\^biti jih k odobravanju vzvišenega dejanja. Zidovi so danes pomalem že vidni. Označujejo jih ognjene zavese. Nekega dne, če vrhovni žrec, po svoje, mesto le razdeli, bodo iz zemlje pognale prave, masivne, betonske pregrade s stolpi in opazovalnicami, reflektoijl, visokonapetostnimi vodi. z neizbežnimi videokamerami in vsemi mogočimi diligimi domislicami, znanimi iz najboljših časov berlinskega zidu. Vendar bi namesto enega berlinskega tukaj imeli najmanj pet, šest sarajevskih. Ne glede na neizbežne tehnične pridobitve, ki bi jili vsilil sam paranoidni značaj zamisli o razdelitvi mesta, bi vse ostalo laliko razumeli kot nadaljnji proizvod neke zelo morbidne ui-banološke regresije. Vendar se ni mogoče upreti ironiji v tem, da fantazme nekega psihiatra pripadajo svetu popolnoma pozabljenih, zelo arhaičnih slik iz časov orlentalnih despoüj, ko še ni bilo grškega Polisa, Aleteandrije pa še manj. In tako nam je namesto Nove Aleksandrije ponudil Stari Babilon. Namesto mesta "plemenitega sinkretizma", v katerem bi se kultiu-e, vere in tudi jeziki srečevali in prežemali na vsakem koraku. navsakemtrgu, vvsa-ki ulici in pri vsakem srečanju, nam pod nos moli mesto, pregrajeno na četrti - kazamate, takšne, ki so v starem Babilonu delile siromake po etnijah, jezikih, kultili, barvi kozè ... Rad bi kar najl^olje prikazal videz tega nesrečnega babilonskega Sarajeva. S pomočjo Plerra Lotija vam ponujam v doživetje eno samo ka-radžičevsko-saj-ajevsko noč ... Pi-ed odJiodom iz Isfcü\ancL starodavnega mesta tedanje Perzije, seJe Loti želel še enkrat ponoči sprehoditi po niestu. Veiidar je ta podvig moral dovoliti princ. Dovoljenje Je doM, tudi oboroženo spremstvo, pa vendar ni šlo gladko. Ob mraku so oh škripanju ill šklepetu zapirali okovana vrata, obzidane četrti pa so tonile v temo in äSino. Iz teh dobesedno čez noč ugrabljenih delov mesta se ni dalo uiti. iz enega sektoija ni bilo mogoče prestopiti v dni-gega. niti v najbližjo soseščino ne. Do zob oboroženi stražniki so se v neslišj^iJi obuvalih, smukali ob zidovili. Loti - čeprav Je imel dovoljenje z najvišjega mesta in zelo prepričljive sprerràjevalce -je iz-gubä celo noč tavajoč od enih zaklenjenih vrat do clntgOi. Preplašeni čuvcyi so v straJui mencali se iz-govaijali, opravičevali, izmikali in sL brez poprejšnjega obilnega prepriče-vanja. brez vpiy'a in grožerj ter udarcev z bičem po okovanih vraWi sije le redko kdo upal odš/cruiili svojih vrat... Končno, vsakdo na drugi strani zidu je lahko bil tudi potencialni morilec ... Prepričan sem, da so se naši gostitelji razveselili ob spoznanju, da nam je I^ti pomagal pri tolmačenju ui^bano-politlčnih zamisli nekega psililatra omajane pameti. Raztune-li niso edinole tega, od kod toliko zaostalega orientalizmavsanjah nekega tudi že, v svetu znanega borca proti Turkom in poturčencem... Oni tega niso razLimeli, mi pa jim tega nismo znali pojasniti. Domišljija ali, bolje rečeno, arhe-tipska čorba dr. Radovana Karad-žiča spominja na "orientalizem" slikarjev psiliotikov. Tako kot oni tudi on iz svojega razvnetega spomina jemlje nekaj, česar nikdar ni mogel niti videti niti sprejeti. Dvomim, da je kdaj videl načrt Starega Babilona in njegovih notranjih zidov, pa vendar tako kot njegovi pacienti brez pomislekov izrisuje našpičena vrata in pilone, zijoče pa zazidane stene mrtvih mest spodkopane, podzida-ne, okrvavljene stolpe babilonske. Pi-ed urbano-politično fresko tega in takšnega njegovega Sai-ajeva, razkosanega in pokopanega med orjaškimi zidovi, čutimo enako obliko nelagoclja kot pred slikami obolelih tvorcev izgubljenih svetov. Tudi to je dovolj velik, prevelik razlog za sti-ali. Člani beograjskega kroga morda niti ne bodo mogli veliko prispevati rojstvu nekega novega aleksandrijske-ga Saraje\^. Mogoče gre, v resnici samo za mojo čudaško utopijsko skico. Vendar bo Sarajevu v veliko pomoč, če - dokler je še čas - ustavimo mračne ideje o razkosavanju živega mesta in o njegovem spreminjanju v babilonsko grobnico. Pozor - ne gre za utopijol Prof. Bogdan Bogdanović, arhitekt, Beograd, Srbija Opombi: ' "E.jasamvorosabljeiiioplja.asiniTii jarca pečenog!" Dura Jakšić (1832- 1878) ... Aluzija na običajna nasprotja med romantičnimi sanjami in trivialnimi željami. ^ NaslovpesiniMatijeAntunaReljkovića (1732-1798). Prevedel: Ivan Stanič (originalno besedilo na sir. 113)