BOŠTJAN ROŠ MOJI MLADOSTNI SPOMINI UVOD NAPISAL NIKO ŽUPANIČ INŽENJER BOŠTJAN ROŠ (1839—1917) Iz življenja Boštjana Rosa Avtor spisa »Moji mladostni spomini«, Boštjan Roš, se je rodil 20-11-1839 v Hrastniku pri Zidanem mostu kot najstarejši sin pre- možnega in uglednega kmeta in posestnika Mihe Roša in njegove žene Jere. Svojo mladost je preživel v domači vasi, kjer je pomagal pri paši. Osnovno šolo je obiskoval v Hrastniku. Kot najstarejši sin bi bil moral Boštjan po tradiciji prevzeti domače posestvo ter se posvetiti kmetovalstvu. Toda njegova neo- 'doljiva želja je bila, da bi se posvetil znanstvu, zlasti tehničnemu študiju in postati inženjer. Za ta poklic se je navdušil pod vtisom, ki ga je dobil ob trasiranju južne železnice, ki je v Hrastniku bila vo- dila ravno preko Roševega posestva. Ko se je to dogajalo, je Bo- štjan štel dvanajst let. V počitnicah je pomagal inženjerjem s tem, da jim je zabijal pisane merilne kole ter jim prenašal instrumente. S svojimi otroškomi očmi je videl v inženjerskem poklicu višek vsega znanja in moči, kajti opazil je, da so bili vsi, ki so bili zapo- sleni pri trasiranju proge pod vplivom in oblastjo inženjerjev. Takrat se je mladi deček odloči, da mora postati inženjer. Gimnazijo je pričel obiskovati v Celju, nadaljeval jo je v Ljub- ljani, končal pa jo je v Gradcu 29. julija 1861 z odliko. Radi težkih materijalnih razmer, v katere je padel radi spora s starši, ki so se protivili njegovemu nadaljnemu šolanju, se je moral že na gimnaziji vzdrževati sam predvsem s tem, da je instruirai slabe dijake. S svojo močno voljo in energijo je uspel, da je m'aturiral kot naj- boljši dijak. Po kratkem bivanju v Hrastniku se je napotil na Dunaj, kjer je leta 1866. z odliko končal tehnične študije na državnem politeh- ničnem zavodu (K.u.K. Polytechnisches Institut Wien). Tudi na Du- naju se je v glavnem preživljal z inštrukcijami. Kljub temu pa je našel vedno dosti časa tudi za splošno izobraževanje. Zanimal se je za umetnost, književnost, gledališče in petje. Fausta je znal napamet. Bil je odličen tovariš in dober pevec. Že kot visokoškolec na Dunaju se je navdušil za »ilirsko« (ju- goslovensko) misel. Med svojimi tovariši je vedno odločno zavze- mal pravice in svobodno Jugoslovenov. To je pozneje poleg osebnih motivov tudi odločilo, da se je naselil v Srbiji, kjer si je ustvaril svoj dom in kjer je umrl v dneh okupacije, na predvečer uresničenja njegovega ideala — jugoslovenskega edinstva in svobode. Etnolog 3 34 Niko Županič Ko je po končanih študijah postal inženjer, se je z Dunaja vrnil v svojo domovino. Tedaj so ga poiskusili starši poslednjič pre- govoriti, da bi prevzel in ostal na domačem posestvu. Dolgo je o tem razmišljal, končno pa se je odločil, da se posveti inženjerskemu poklicu, odrekel se je vsem materijalnim koristim, ki mu jih je nu- dila domačija, pa tudi svoji dediščini. Poprijel se je svojega poklic- nega dela in tako je bil kot praktični gradbeni inženjer zaposlen: od 1. maja 1867 do 22. decembra 1868 pri avstrijskih državnih železnicah na trasiranju hrvatsko-dalmatinske proge; od 15. sep- tembra 1868 do marca 1869 v svojstvu šefa odseka pri gradbeni in- špekciji »Prestolonaslednika Rudolfa železnice« (Bauinspektion der Kronprinzen Rudolf Bahn) na projektiranju in trasiranju proge Dunaj—Inomost in od 1. aprila 1869 do 1. januarja 1870 v svojstvu šefa odseka pri gradnji proge Karlovac—Reka. Nato postane samostojen in neodvisen podjetnik ter gradi kot tak najprej od 1. januarja 1870 do oktobra 1874 progo Johhanis- thal—Luchtenvald in to na račun firme Montana-Industrie- und Met- talhandel A. G. Po pogodbi, ki jo je sklenil z imenovano firmo, je znašala njegova mesečna plača 500 goldinarjev s tem, da se mu po- sebej plačajo vsi osebni in potni stroški na terenu, a po dovršenem delu je prejel še 4000 goldinarjev. Od leta 1875 do 1879 je deloval kot civilni inženjer v Zagrebu. V osamdesetih letih preteklega stoletja se je izvršil v njego- vem življenju preobrat. Odločil se je za ženitev ter odšel na Balkan. Leto tega dogodka se ne more točno ugotoviti, vendar je zelo ver- jetno, da je prišel v Srbijo skupno z Antonijo roj. Štrukelj iz Ljub- ljane leta 1881. Tu se je naselil, prestopil v pravoslavlje ter se oženil. V Srbiji je deloval kot samostojni inženjer-podjetnik ter je kot itak zgradil mnogo mostov, cest in drugih zgradb. Iz njegove strokovne delavnosti v Srbiji navajamo sledeča njegova dela: Leta 1885., v času srbsko-bolgarske vojne je zgradil most preko Nišave pri Pirotu. Z naglo dograditvijo mosta je pri umiku srbske vojske rešil celo divizijo. Drugi most je zgradil preko Ko- lubare pri Valjevu. Oba mosta služita še danes prometu. Roš je tudi odprl kamnolome pri Beogradu ter je s tako pridobljenim materi- jalora gradil razne stavbe, trasiral in popravljal državne ceste, že- lezničke proge in ograje. Tako je Boštjan Roš sezidal ograjo pri saborni cerkvi s kamnom iz svojega kamnoloma. Razen tega je še ustanovil podjetje za impregnacijo železnih šliperjev, ki je bilo prvo te vrste v Srbiji. Leta 1890. je postal ukazom Namesništva državni gradbeni svetnik, kar je ostal do leta 1896. Boštjan Roš je bil lepe zunajnosti. Imel je široka pleča, a na kratkem vratu je brla izrazito slovenska glava z visokim čelom. Nosil je brado in brke. Njegovi sodobniki so trdili, da je bil zelo sličen francoskemu državniku Gambeti. Vse svoje življenje je bil zdrav in impulziven delavec, ki od svojih načel in pogledov na živ- ljenje nikdar ni odstopil. Njegov inženjerski tovariš Nikola Pašič, ki mu je Roš cesto posojeval tehnično orodje, ga je pozneje kot Iz življenja Boštjana Roša 35 srbski državnik večkrat vabil v radikalno stranko, kjer bi imel iz- glede za lepe položaje. Toda Boštjan Roš se ni hotel spustiti v po- litično življenje, ker je daval prvenstvo praktičnemu delu in rod- binskemu miru. Zanimivo je, da je Nikola Pašič, ko je bil po zaje- čerskem uporu obsojen na smrt, pred katero se je rešil z begom v Bolgarijo, na meji srečal Boštjana Boša, ki mu je pomagal preko meje ter ga tudi denarno podprl. Tako vsaj pripovedujejo v njegovi rodbini. V takratnih surovih časih mlade Srbije, so Roša, ki je bil pre- pojen se zapadno kulturo, težko razumeli. Toda te težave osebnega značaja je kot prepričan Jugosloven kmalu prebrodil in premagal. V Roševi hiši na oglu Birčaninove ulice in ulice kralja Milutina, v kateri je nekaj časa sam stanoval, pozneje pa dajial v najem, je leto dni pred umorom Kralja Aleksandra Obrenoviča stanoval mladi gardijski poročnik Antonije Antič, ki je bil eden glavnih mlajših oficirjev-zarotnikov, ki so izvršili prevrat. V tej hiši so baje v stano- vanju omenjenega poročnika zarotniki prisegli ter izvršili tudi vse priprave za prevrat (1903). Rošev dom je bil dolgo vrsto let obiskovan od mnogih njego- vih rojakov Slovencev inženjerskih tovarišev, znancev, politikov in novinarjev. Tudi potdpisani sem vžival prijateljstvo B. Roša in go- stoljubnost njegovega doma od mojega prihoda v Beograd (1907) do decembra 1914, ko sem se z njim videl zadnjikrat v Nišu pred od- hodom v Rim radi ustanovitve Jugoslovenskega odbora. Posebno dragocena mi je bila Boštjanova gostoljubnost, ko sem prišel okto- bra 1914 za teden dni iz Niša v Beograd, kamor me je poslalo ministr- stvo za zunanje zadeve. V prijateljevi kleti sem dobil stanovanje in zavetišče pred avstrijskimi šrapneli in granatami, ki so padale noč in dan na neutrjeno srbsko prestolnico. Ko je bila med svetovno vojno Srbija okupirana v jeseni leta 1915, je avstrijsko poveljstvo m.esta Beograda poklicalo Boštjana Roša k zaslišanju, pri katerem so ga izpraševali v podrobnosti o raznih obiskih, ki so jih naredili njegovem domu razni ugledni Slovenci, avstrijski državljani. Avstrij- ska špijonaža je umela potrpežljivo in točno beležiti, kdo vse prihaja v Roševo hišo. Roš seveda zahtevanih informacij avstrijskim vojnim oblastem ni mogel dati; zanimivo pa je, da Roševa hiša v Beogradu za časa okupacije ni bila dobro zapisana v knjigah avstrijske vojaške policije. Boštjan Roš je od dneva svojega prihoda v Srbijo ostal tam do konca svojega življenja. Kot beograjski meščan je mnogo storil za olepšanje prestolnice in bil je tudi med ustanovitelji društva za olepšavanje Vračarja, ki mu je bil dolga leta podpredsednik. Na stara leta se je Boštjan Roš bavil z numizmatiko. Zbiral je stari srbski, grški in rimski denar ter razno posodo in nakit. O zbirki je poslal 7-VII-1939 podpisanemu g. prof. dr. ing. h. c. Mirko Roš iz Curiha naslednje podatke: »Kot dijak realne gimna- zije v Beogradu sem začel že leta 1895. zbirati iz zanimanja za kul- turno zgodovino in umetnost rimske novce. V tistem času so se v Beogradu prav lahko in poceni dobili srebreni in bakreni novci, 36 Niko Županič pa celo zlati. Zato sem si sčasoma iz svojih prihrankov ustvaril prav lepo zbirko, v kateri so bili zastopani skoro vsi rimski vladarji od Avgustove dobe do propada rimskega cesarstva. Moj oče, ki je imel temeljito humanistično izobrazbo, je bil moje zbirke zelo vesel in se je vneto zanimal za njo. Pomagal mi jo je izpopolnevati z na- sveti in denarnimi sredstvi. Ko sem zapustil Beograd ter odšel v Ha- nover končat svoje tehnične študije, je prevzel moj oče celo zbirko, ki je takrat štela blizu 1000 komadov starinskega novca. Ing. Boštjan Roš v mlajših letili Še za časa mojega bivanja v Beogradu leta 1899 je prišla naša rodovina v posest dragocene zbirke grškega posodja, ki je bila last takratnega ruskega poslanika v Beogradu. Zbirka je štela okrog 100 kosov. Za njo se je pozneje zanimal zagrebški muzej, ki nam je nudil deset krat večji znesek, kot pa smo mi za njo plačali. Pozneje je moj oče zbirko posodja povečal s tem, da je dokupil nekaj manj važne rimske bronze. V času moje študijske odsotnosti je moj oče sam znatno po- množil denarno zbirko. Obsegala je »grke«, »rimljane«, »bizan- tince«, »južne Slovene« in »barbare«; zlasti dobro so bili zastopani Iz življenja Boštjana Roša 37 rimski konzularni novci (denarji) in oni iz Makedonije, Trakije, Mezije in Panonije. Med novci je bilo več prav lepih zlatnikov. Deloma že pred vojno in kolikor mi je znano tudi med vojno, je moral moj oče večji del zbirke prodati, da je lahko zadostil ma- terijalnim obveznostim napram meni. Takrat so bili za moje starše težki časi: preseliti so se morali v notrajnost države z le malo sred- stvi; sin Jurij je bil pri zavzetju Beograda težko ranjen, drugi sin Dušan je bil v Macedoniji kontuziran in težko bolan. Zato se ni Antonija Roš, rojena Štrukljeva iz Ljubljane Čuditi, da se je moral v takih razmerah moj oče ločiti tudi od svojih najbolj priljubljenih predmetov. Ti težki časi so skoraj popolnoma raztepli zanimivo in lepo zbirko novcev in malih umetnin starega sveta ter srbskih kraljev in carjev. Svojim otrokom je oče po smrti zapustil samo nekaj komadov iz nekdaj bogate zbirke, ki jih je mati za časa vojne skrbno skrila in hranila. Del, ki je pripadel meni, je postal osnova nove zbirke, ki sem jo v toku mojega delovanja v Švici stalno izpopolnjeval. Prev- zel sem zbirko od svojega očeta, da jo bom izpopolnjeno zapustil svojemu sinu.« 38 Niko županič Od svoje zgodnje mladosti je bil Boštjan Roš, kakor že vsi njegovi predniki, pasioniran lovec in kot tak je sodeloval v mladih lovskih in strelskih društvih takratne mlade Srbije. Vedno je vzdrže- val po več lovskih psov. Proti koncu osemdesetih let prošlega stoletja je Roš kupil posestvo na Vračarju ter si tam zgradil vilo, ki je bila radi svojega italijansko renesančnega sloga in radi lepe izdelave, okras Beogra- da. V tej hiši, ki je danes povečana last sina Dušana in Dorda, so se mu rodili vsi njegovi otroci: Mirko, Jerica, Dušan i Dorde. Posestvo v Birčaninovi ulici je B. Roš prodal malo pred svetovno vojno. V svojo slovensko domovino je prihajal na obisk od časa do časa in vse svoje življenje je bil v stikih s svojim mnogoštevilnim sorodstvom. Malo pred svojo smrtjo je še pisal svoji sestri Rozaliji Plavšek v Trbovlje: „Slutim, da smo pri koncu te strašne vojne. Moja vroča želja je, da bi to doživel ter da še enkrat vidim Tebe, draga sestra, in svoj rojstni kraj". Boštjan Roš ni doživel izpolnitve te svoje želje in tudi ne zedi- njenja naših bratov, temveč je umrl v najtežjih urah svetovne vojne, v odsotnosti svojih otrok, 31. decembra 1917. Danes počiva na beo- grajskem pokopališču, kjer zaznamuje njegov grob visok križ iz rdečega granita. Antonija Roš, ki je dočakala že 87 let, pa je pripovedovala da je njen pokojni mož napisal svoje mladostne spomine v letu svoje smrti (1917) ali iz spominov samih je razvidno da jih je pisal že okolu leta 1912. Zanimivi spis — »Moji mladostni spomini« objavljamo ob stoletnici rojstva Boštjana Roša (1839—1939) v prepričanju, da ga bodo njegovi ožji rojaki z zanimanjem čitali. Pa tudi znanstvenik bo v njem našel mnogo zanimivosti iz dobe slovenskega narodnega prebujenja, kakor tudi marsikatero antropogeografsko, narodopi- sno, sociološko in narodno gospodarsko zrno. V Ljubljani, o Veliki maši, 1939. Niko Županič Biographie de Sébastien Roš Nous publions ici en langue Slovène »Les mémoires de ma jeu- nesse« (de 1839—1866) de l'ingénieur Sébastien Roš (Roche) qui sont très intéressantes de la côté anthropogeographique et folkloristique. Nous pensons qu'il est bien de savoir la biographie de cet homme, ■qui n'était pas un homme d'état mais dans sa vie privée un vrai gentleman, un excellent observateur de la vie et un très bon Slovène et Yougoslave. Né le 20 janvier 1839 à Hrastnik près de Zidani Most en Slové- nie, Sébastien Ros (Roche) était le fils ainé d'un riche et honorable paysan—propriétaire Michel (Miha) Roš et de sa femme Yera (Jera). Iz življenja Boštjana Roša 39 Les premières années de sa vie Sébastien passe au village, dans la propriété de ses parents, parmi les prairies abondantes et les montagnes boisées. Il aide ses parents en paissant les troupeaux et puis il entre dans l'école primaire à Hrastnik — même. Il fallait, selon les traditions de famille, que Sébastien, comme fils ainé, reçût la propriété. Mais il avait d'autres idéals — c'était le désir insatiable de s'adonner aux études techniques et de devenir ingénieur. On sait d'après les notes de biographie de Sébastien que sa décision naquit au temps et sous l'influence de la construction du chemin de fer d'Etat à Hrastnik, qui traversait justement la pro- priété des Roš. A cette époque Sébastien avait 12 ans et pendant les vacances il aidait les ingénieurs en cognant des poteaux et des bâtons bariolés pour le mesurage et en leur portant des instruments. Pour lui, comme pour un enfant, l'ingénieur possédait le comble de tout savoir et pouvoir; il pouvait s'assurer que tout le monde occupé là la construction de ce chemin de fer, — l'ouvrier, l'inspecteur, jusqu'à l'entrepreneur, le curé, le professeur jusqu'au réprésentant du gouvernement, ■—• était sous l'influence et le pouvoir de l'ingénieur. À l'esprit du garçon naquit la résolution de devenir un jour un ingénieur, et ce qu'il avait décidé — il réalisa. Il commença ses études au lycée de Celje, les continua à Lju- bljana et finit à Graz le 29 juillet 1861 avec un excellent certificat de 1-ère classe. Sébastien, à cause des rudes conditions matérielles et des conflits avec ses parents au sujet des études, devait gagner lui — même sa vie; il donnait des leçons aux étudiants faibles et faisait des différants travaux. Avec la ferme volonté et l'énergie il a réussi de passer comme un des meilleurs élèves son baccalauréat à Graz. Après un court séjour au pays natal — Hrastnik, — il part à Vienne, où il fait ses études techniques, terminées à l'Université 1866 (K. u. K. Polytechnisches Institut, Wien) avec un excellent certificat de 1-ère classe. Encore ici, à Vienne, il gagnait sa vie avec des leçons privées et de différents travaux. Alors, comme vainqueur, il retourne dans son pays natal — Hrastnik, portant le diplome d'ingénieur dans sa poche. Au cours ces années d'études à Vienne, il s'intéressait beaucoup aux arts ,au théâtre, à la littérature, ainsi qu'il jouait et chantait comme figurant au théâtre de Vienne et au théâtre des étudiants. H connaissait presque tout le Faust par coeur. Il était un bon ami et un excellent chanteur; la jeunesse viennoise le connaissait bien dans le quatour avec ses amis. Comme un bon Yougoslave, malgré qu'il ne travaillait pas dans la vie politique il désirait toujours obtenir la liberté et le droit pour des Yougoslaves, et par ce trait il se distinguait parmi ses amis. Plus tard, en plus de ses motifs privés, cette tendance, comme force motrice, lui a donné l'énergie de retourner en Serbie, d'y fonder sa maison, de travailler et de mourir au temps de l'occupation de la Serbie, la veille de la réalisation de l'unité Yougoslave. Ses études finies ,devenant ingénieur, il retourne au pays natal et alors, pour la dernière fois, ses parents s'efforcent vainement 40 Niko Županič de le détourner des études et de sa vocation si difficilement réalisée pour le faire revenir à sa propriété. Après avoir réfléchi pendant plus d'un mois pour prendre une décision définitive, l'énergique Sébastien décida encore cette fois-ci de désobéir aux parents et, ayant renoncé aux avantages matériels et à l'héritage, il se rend aux travaux pra- tiques d'ingénieur: Du 1. VII. 1864 jusqu'au l.II. 1966 il travaille comme ingénieur assistant à la construction du chemin de fer près de Zagorje. Du 1. V. 1867 jusqu'au 22. XII. 1868, comme ingénieur des che- mins de fer autrichiens, il travaille à la construction du chemin de fer kroato-dalmatien. Du 15. IX. 1868 jusqu'à mars 1869 il est directeur de la Section et travaille sur le projet et la construction du chemin de fer Vienne — Insbruk chez »Bauinspektion der Kornprin- zen Rudolf Bahn«. Du 1. IV. 1869 jusqu'au 1. I. 1870, comme ingé- nieur indépendant et directeur il est occupé au chemin de fer Karlo- vac—Rijeka. Sébastien devient entrepreneur indépendant et du 1. I. 1870 jusqu'au octobre 1874 il travaille aux chemins de fer Johannis- thal —• Luchtenwald, pour le compte de la maison Montana — Indu- strie — und Metalhandel A. G. Très intéressant fut le côté matériel de ce contract d'après lequel ses appointements montaient 500 guldens — (toutes dépenses ainsi que les frais du voyages payés), et 4.000.— le travil terminé. Du 1875 jusqu'à 1879 il est l'ingénieur civil à Zagreb. Etant un homme mûr de 42 ans, un changement se produit dans sa vie, il se décide de se marier et de s'établir aux Balcans, en Serbie 1881 (on n'a pu fixer l'année et la date exacte), probablement c'était vers 1881 qu'il est venu en Serbie avec Antonija née Štrukelj, avec laquelle il se marie, adoptant la religion orthodoxe. En Serbie il continue à travailler indépendement comme ingé- nieur — entrepreneur et entreprend des travaux de construction des ponts, des voies et des bâtiments: à travers la Nišava au temps de la guerre serbo-bulgare et à cette occasion il sauve en 1885 une division serbe en retraite en donnant à sa disposition un pont prompte- ment bâti. En construisant le pont sur la Kolubara il se sert pour le fon- dement de celui-ci du ciment qui n'était pas encore utilisé comme la matière de construction. Il construit aussi le pont à Valjevo sur la Kolubara. Tous ces ponts existent encore et servent pour la communication. Roche découvre des mines aux alentours de Belgrade et avec ces pierres il construit des maisons, des voies d'Etat, des chemins de fer, des bâtiments et des clôtures. C'est Sébastien qui a construit la clôture de l'église cathédrale avec les pierres prises de sa mine. Il a fondé le premier établissement en Serbie, qui s'occupait de la resistence des traverses de chemin de fer. L'anné 1890 il devient, par le décret de la Régence, le conseil- ler en construction et il occupe cette position jusqu'à 1896. Se rendant en Serbie, il vient pour la première fois sur le terri- toire libre serbe, auquel il aspirait dès son enfance quand il obser- Iz življenja Boštjana Roša 41 vait, encore comme un enfant, la construction du premier chemin de fer où étaient occupés comme ouvriers des Serbes, des Dalmates des Bosniaques, et quand il rêvait à son avenir lointin où il pourra, comme ingénieur, créer et construir. Sébastien était un personnage remarquable, bien fait, de lar- ges épaules, d'oeil et d'allure ferme. Un cou court portait fièrement une remarquable tête de large front, avec une barbe et des mousta- ches. Dans ce temps — là on trouvait qu'il ressemble bien à l'homme d'Etat français-Gambetta. Toute sa vie il a vécu sainement comme un travailleur énergi- que, qui ne se dévia pas de ses principes et de ses vues sur la vie. Quoiqu'il fût invité par son collègue, célèbre homme d'Etat serbe, feu Nicolas Pašič — qui il prêtait souvent l'échafaudage et les in- struments techniques — d'entrer dans le parti radical en lui promet- tant de bonnes positions et de grandes affaires, quand même Sébastien refusait toujours de mener une vie politique à laquelle il préfferait le travail pratique et la paix de famille. 11 faut mentionner qu'au temps de révolte de Zaječar, quand le feu Nicolas Pašič fut con- damné à mort, il a rencontré une nuit tout près de la frontière son ami Sébastien Roche, qui le pourvut d'argent, en lui donnant la possibilité de s'en fuir en Bulgarie. A ces temps là, quand les conditions de vie de la jeune Serbie étaient encore tout mornes, lui, imbibé de la culture occidentale, se trouvait souvent devant de différentes dificultés de caractère privé, dont il souffrait et dont il se rendait maître, comme un vrai Yougo- slave. 11 est intéressant à noter, que la maison de Roche, où il vivait un temps, à l'angle de la Birčaninova et Kralja Milutina, habitait, un an avant le meurtre du Roi Alexandre Obrenovič, le jeune officier de la garde — Antonije Antič, un de ces jeunes officiers qui ont organisé la révolution. Dans cette même maison et dans le logis d'Antonije Antič les jeunes officiers ont prononcé leur jurement révolutionnaire. La maison de Roš était aimablement ouverte pour les compa- triotes Slovènes, les amis ingénieurs, les connaissances, aussi que pour les hommes politiques, les journalistes, qui sout venu à Bel- grade pour des motives patriotiques. Pendant la guerre de 1915, au temps de l'occupation de la Serbie et quant la capitale — Belgrade — fut prise, Sébastien fut appelé par l'état major de l'ar- mée autrichienne pour donner les explications détaillées sur les visites faites à sa maison par les honorables Slovènes — sujets autrichiens. L'espionnage autrichien notait patiemment, durant de longues années, les noms de tous ceux qui visitaient la maison de Roche et, après l'occupation, on lui demanda, des explications à ce sujet. Bien entendu, l'état major millitaire autrichien n'a pas reçu les informations demandées, mais ce qui était caractérestique c'est que la maison de Roche était inregistrée dans les livres de la Police autrichienne comme suspecte. S'étant rendu en Serbie, Sébastien y reste jusqu'à la fin de sa vie et comme citoyen de Belgrade il fait beaucoup pour l'embellis- 42 Niko Županič sèment de la capitale. Il était l'un des premiers fondateurs de la Soci- été qui s'occupait de l'embellissement de Vračar et il restait pen- dant plusieurs années le souprésident de la dite Société. Dans ses années de vieillesse il s'intéressait à. la science numismatique en collectionnant les anciennes monnaies serbes, grecques et romaines, aussi bien que la vaisselle et les parures. Après sa mort il a laissé trois collections très riches, que ses enfants reçurent en héritage. Toutes les explications sur ces collections et sur tout ce qui est en rapport avec elles sont données par Mr. Mirko Roche, le professeur. Sébastien était dès sa jeunesse, comme tous ses ancêtres, un chasseur passioné et, comme tel, il est devenu membre de différentes sociétés de chasse et de tir de la Serbie d'autrefois. Il avait une meute et pendant son temps libre, en traçant et construisant des voies, des chemins de fer et des ponts; il chassait par toute la Serbie; c'était encore l'époque quand il y avait beacoup de gibier qui, malheurese- ment, n'existe presque pas aujourd'hui, ou. en tout cas, se trouve très rarement. A la fin de 1880 il avait acheté un bien le quartier Vračar où il a bâti une belle villa qui, par son architecture de style da Renais- sance italienne, était l'embellissement de la capitale. Un temps Séba- stien vivait dans cette maison, où sont nés ses enfants; elle est maintenant la possession de Dušan et Georges, ses fils, qui l'agrand- rent encore. Sébastien a vendu sa maison dans la rue Birčaninova encore avant la guerre. De temps en temps il venait dans son pays natal — la Slovénie, et toute sa vie il était en contact étroit avec toute sa nombreuse fa- mille. Peu avant sa mort, pendant la guerre et l'occupation de la Serbie, il écrit à sa soeur Rozalka Plavšak de Trbovlje: »Je sens que nous touchons à la fin de la guerre et c'est mon unique et dernier désir de revoir, ma chère soeur, toi et mon pays natal«. Sébastien n'a pas eu le bonheur de voir son voeu réalisé et de voir l'union des Yougoslaves; il est mort, comme un vrai Yougoslave, au moment le plus sombre de la guerre, le 31 décembre, 1917, quand tous ses enfants étaient absents. Au cimetière de Belgrade s'élève une grande croix du granit rouge, posée sur le tombeau de Sébastien Roš, ingénieur. Moji mladostni spomini t Boštjan Roš — Beograd. Sledeče beležke pišem v nameri, da se mojim otrokom in moji rodbini ohranijo spomini na usodo naših prednikov iz nedavne pre- teklosti. Pri teh zapiskih se moram nekoliko tudi ozirati na mono- grafijo svojega rojstnega kraja, s katerim stoji usoda moje družine v tesni zvezi. Pri tej priliki mi bo mogoče, tako se nadejam, rešiti Moji mladostni spomini 43 pozabnosti marsikatero zanimivo in karakteristično črtico iz živ- ljenja Hrastničanov in Trboveljčanov, katera bi bila sicer popolnoma zgubljena. Položaj trboveljske občine in fare. Trboveljska občina in župnija, kateri se popolnoma ujemata, sta najjužnozapadnejši del štajerske dežele, toraj mejaš Kranjske dežele. Njo sestavljata dolini: hrastniška in trboveljska. Obe pripa- data glavni savski dolini ter se prožete od Save severno do visokih vencev, kateri ti dolini na severu, zapadu in deloma tudi na vrhodu omejujejo. Iz samega položaja se že vidi, da je promet teh dolin z ostalim svetom bil vedno navezan glavno na savsko dolino. Na jugu omejuje trboveljsko in hrastniško dolino kamenito, ozko in strmo savsko korito, po katerem brzi hitra, zelena, peneča se Sava. Na desnem bregu Save se vzdigujejo strmine Kum-planine, katere popolnoma zaklanjajo dolino od juga. Dolini imata torej značaj dveh kotlov ter je njima klima, ker sta od juga visokim Kumom skoraj hermetično zastrti, precej ostra. Vinska trta ne uspeva v trboveljski dolini nikakor, a v Hrastniku se le delno goji. Ob vznožju trboveljske doline teče potok Trboljšica, kateri ima svoje izvore na strminah za trboveljske vasjo in ki se pri želez- niški postaji Trbovlje izliva v Savo. V svojem poslednjem kilometru Trboljšica dela mejo med Kranjsko in Štajersko. Isto tako ima tudi hrastniška dolina svoj potok Savodnjo, ki se sestavlja iz potoka Boben došlega iz Čejč in iz Brnice, katera priteče iz Dola skozi vas Brnico. Izpred železniškega mosta na podnožju Ravnega laza se spajata ta dva potoka v enega, ki se pri hrastniški železniški postaji izliva v Savo. Oba potoka, Trboljšica in Savodnja imata približno enako količino vode ter lakho ženeta pri navadnem stanju vode po tri mlinske tečaje, le v močni letni suši voda upade na jačino za eden mlinski tečaj. Stanovalci teh dveh dolin so bili in so še dandanes izključno poljedelci — kmetje in kočarji, naseljeni po malih vaseh in po sa- motnih hišah. Največja vas — stolica župnije in šole — so Trbovlje, vas, katera je štela komaj 15 hiš: farovž, kaplanija, šola in kmetje: Roš, Volk, Porašuh, Koren, Kobac, Urhovec, Peklar, Samogonj in še 3 hiše. Zemlja trboveljske župnije je podeljena na precej mala kmečka posestva, od 10 pa do 150 oralov površine. 44 Boštjan Roš Zemlja orariica je po trboveljski župniji skoraj povsod težka ilovica; s težavo se orje in prekopava, vender je rodovitna če se dobro gnoji in racionalno obdeluje in — ako jo posluži prilično suho leto. Vsaka kmetija ima: 1 hišo, navadno s kletjo podzidano za sta- novanje gospodarjeve obitelji in njegove družine; 2 hlev za konje, za govejo živino in za drobnico. Hlevu je navadno dodana pojata za steljo. Nad celim poslopjem hleva se nahajajo kot: II. nadstropje parna za spravljanje slame in sena in pod, kjer se žito mlati; 3 svi- njak na več predelov razporeden za stare svinje in za prašičke; 4 kozolec, za Slovence zelo karakteristična kmečka stavba, s katero se ne more ponašati noben drugi narod. Vsaka premožnejša kme- tija je imela poleg navedenih poslopij še kaščo, aU hram za hra- njenje pijače, kislega zelja in repe, krompirja itd. v spodnjih pro- storih, v gornjih se je pa hranilo suho meso, obleka, platno in enake stvari — in kočo, malo hišico, navadno z dvema sobama in kuhinjo, za stanovanje ostarelih staršev gospodarjevih, ali pa za kakega starega strica. Dol 1848 so bili Trboveljčani podložniki raznih graščin, pre- boldske, plumberške, laške itd. Burno 1848 leto je zdrobilo stari avstrijski fevdalni sistem. Te graščinske gosposke so vladale nad svojimi podložnimi skoro nezavisno od državnih oblasti, prav po turško. Vsaka graščinska oblast je bila v stvari pravi pašaluk. Graš- činski eksekufivni organi so bili po županstvih tako zvani »rihterji« in »oberrihterji« — sodniki in višji sodniki, ugledni inteligentni kmetje, kateri so bili zmožni nemškega jezika. Po večjih vaseh so bili postavljeni knezi, zopet inteligentni kmetje, podložni »rihter- jem«. Graščinske oblasti so pobirale od kmetov štibro, desetino in kazen, imele so v svojih rokah sodno oblast za občine resnične ali navidezne prestope, kateri so se kaznovali z zaporom v kajhi, ali pa z batinami. Se ve, da je leskovka igrala pri tej proceduri glavno vlogo. Hrastniška dolina naziva se še le od 1848 leta s tem imenom in sicer zato, ker je premogokop v tej dolini kot njeno posebno zna- menje prišel tedaj na glas in zadobil ime Hrastnik. Staro ime je Zavodenjski graben, ali Zavodenjska dolina. Obe dolini, zavodenjska in trboveljska bili sta brez vsake kolovozne zveze z ostalim svetom, toraj od njega skoraj herme- tično usprti. Primitivno brodarstvo na Savi je edino uzdrževalo kolikor toliko komunikacijo z Dolejnsko in Hrvaško na eni strani Moji mladostni spomini 45 in na drugi z Ljubljano. Ni toraj čudno, da je bil vpliv tedanjega svetovnega življenja na naše Trbovlje enak 0. — Le redko je zašel kak tujec v te doline. Kvečjemu, da so se včasih pritihotapili po stranskih stezah tobakarji in rokomavharji. Nihče, razen graščin- skih beričev ni maral za usodo Trboveljčanov, ti pa se niso za niko- gar brigali, kar se je godilo preko Kriških planin, Kala in Kuma. Živeli so pravo patriarhaUčno življenje; obdelovali so — ne samo v »znoju svojega obraza« — ampak v znoju od nog do glave trdo zemljo, trebili grmovje in trebeže predelavah v plodonosne njive. Trboveljčani so jako skromno živeh. Glavna jedila so jim bila: močnik, kaša, krompir, ješranj (Gerstenbrau), mleko zelje in repa, mlinci, fižol in sočivje, sadje in vrhunec celega »menu-a«: žganci in štruklji; se ve, da je bilo zmiraj dosti kruha in to črnega na mizi. Vina in mesa kmečka miza navadno ni videla, pač pa je vino zame- njaval hrušovec ali jabolčnik. Meso je prišlo le ob velikih praznikih in pri botrinjah, na svatbah, pri rešitvah in pogrebih na mizo; tudi je ob takih prilikah bel kruh zamenjal črnega. Vsa poljska in domača opravila je izvrševal sem gospodar z vso svojo družino: z ženo, z otroci in starši, ako so še živeli in bili še pri moči, z brati in sestrami, ako so ti bili še v njegovi družini. Vsak bolji gospodar je imel poleg svojih otrok tudi najeto družino, hlapce in dekle proti letnemu plačilu. To družino je gospodar nabav- ljal o Božiču za prihodnje leto. Letno plačilo hlapcem je bilo 15 do 20 goldinarjev, deklam pa 8 do 16 goldinarjev, pastirji pa so služili na leto po 4 goldinarje. Razmerje med najeto družino in gospodar- jevo obiteljo, je bilo čisto familjarno. O priliki velikih poljskih opravil, kakor so: okopavanje vinograda, senokoše, žetve, mlatve, si je izposojeval gospodar mlade ljudi iz soseske, kateri so mu pri teh opravilih pomagali. Kadar je bilo treba proso meti, je prišla mladina iz soseske »na kopico«. Se ve, da je bil gospodar obvezan tudi sosedom pri enakih prilikah s svojo mladino pomagati. — Bilo je v navadi, da je imela vsaka premožnejša hiša svojega »prihajača«. Ta človek, navadno rokodelec, je imel v hiši prosto prenočišče in hrano. Pomagal je pri raznih domačih opravkih, kadar ni bil s svo- jim rokodelskim poslom drugod zavzet — 2, 3 dni, potem je zopet odšel na 7—14 dni po svojem poklicu. Poleg vsega bornega in primitivnega življenja so se moji Trboveljčani v svoji naivnosti čutili precej svobodne, zadovoljne in srečne ljudi. Največ skrbi, straha in žalosti jim je delala vojaška dolžnost, kateri so bili podvrženi mladi trboveljski fantje. In v res- 46 Boštjan Roš niči je bila ta starokopitna vojaška dolžnost težko breme, katero je slonelo na ramah ubogega kmeta. Vzeli so mladeniča v najlepši dobi med 20 in 22 leti zdravega in krepkega iz naročja obitelji, kateri je bil že največja podpora in ga uvrstili me dvojake na celih 14 dolgih let in to ne na domačih tleh med svojimi rojaki, nego v Italiji. Celih 14 let niso videli ti siromaki slovenske zemlje in svoje drage obite- lji, pa vrnivši se po dosluženi dobi zopet v svoj domači kraj, koliko svojih ljubih so našli še živih? In kako so oni sami tedaj izgledali? Odšli so z doma mladi in rdeči kot rdeča, vrnili so se pa ostareli v stari in strani vojaški obleki, suhi in prepečeni od jakih žarkov itali- janskega solnca. Pojmljivo je torej, da so trboveljski fantje vse mogoče načine uporabljali, da bi se izognili vojaškemu stanu. Na nabore (Recru- tierung) ni nobeden trboveljski fant, sposoben za vojaka, odšel dobrovoljno. Vsi ti fantje so postali vojaški begunci (Fluchtlinge). Celjska kresija, kateri je bila podložna trboveljska občina, je bila obvezna da da, kakor tudi vsaka druga kresija, vsako leto gotovo število regrutov, ker pa ni iz Trbovlja dobila skoraj nobenega, so morale druge občine s svojimi fanti nadomestiti primanjklaj. Se ve, da je na ta način pomnoženo vojno breme razsrdilo prizadete občine, posebno one »na Polju« v Savinjski dolini. Kaj se je potem iz takih razmer spletlo? Savinjčani so hodili v trumah, po 200 mož po noči lovit trboveljske fante, begunce. Savinjčani so imeli točen seznam vseh trboveljskih beguncev v rokah, obkolili so torej v največji tišini dotično hišo in pretresli tam vsako luknjo. Ako so begunca našli ,so ga zvezali in odpeljali vojni oblasti v Celje. Spočetka se je menda Poljancem ta lov dobro obnesel, zasačili so, bržkone dosti debelih sulcev; pozneje so pa Trboveljčani postali opreznejši in pretkanejši: pri vsaki pojavi poljanskih lovcev so javljali kmetje na obmejnih hribih, na Kriški planini, na Mrzlici, na Kalu, vsi dobri prijatelji Trboveljčanov z močnim glasom; Bežite fantje, Poljanci gredo! V trenutku sta bili obe dolini obveščeni o preteči nevarnosti in fantje so se po raznih šumah in brlogih pravočasno poskrili. Posledica tega nezdravega stanja pa je bila, da so se Trboveljčani in Savinjčani črteli kot pes in mačka. Pred 1848 letom je bilo v trboveljski župniji 5 oštarij: v Trbo- vljah pri Korenu in pri Mesarju, dalje pri Bregarju, kjer je sedaj tovarna za cement, na »Razpotju« in v »Peklu«. V tretjem desetletju 19 veka je osnovana v Trbovljah narodna šola na nemški podlagi! V celi župniji ni bilo niti enega Nemca, a Moji mladostni spomini 47 Čisto slovenski otroci so se učili v tej šoli izključivo nemško citati in nemško pisati! Učitelj je bil popolnoma odvisen od duhovščine in je poleg šole opravljal tudi službo organista. Brodarstvo na Savi je pred 1848 letom igralo imenitno vlogo sploh za Slovence, posebno pa še za naše Trboveljčane. Potrebno je torej, da se z njim bolje spoznamo. Trgovina med Ljubljano in Gorenjsko z ene strani in Dolenj- sko in Hrvaško z druge strani, je bila zmeraj jako živahna. Posebno je šlo mnogo žita in koruze iz Hrvaške in še več vina iz Dolenj- skega na Gorenjsko. »Pridi Gorenj z mrzle planine Vabi Dolenje v gorke doline« »Pridi na brod Krški s' Triglava.« Komu niso znana imenitna krška vina iz žlahtne vinske kap- ljice iz Gadove peči? Koga ni razveselilo in ogrelo srce bizeljsko vino s svojim finim okusom in z nepozabljivo aromo? Najbližja in najprirodnejša pot iz Zagreba do Ljubljane je savska dolina. Naši stan so toraj sklenili, savsko korito regulirati in ga osposobiti s tem za plovbo. Menda v drugi polovici 18 stoletja so se temeljito in sistematično lotili tega mučnega podjetja. Pri tem važnem delu je imel tudi naš imenitni rojak Jurij Vega, kot mlad inženjer svoje zasluge. Popravljanje savskega korita za plovbo ni bila mala stvar! Velike teškoče in težave so imeli inže- njeri posebno v kamenitem defileju od Radeč pa blizu do Litije čez 30 km daljine. Ta težavna regulacija savskega korita je stala veli- kega truda in gotovo mnogo denarja; mi pa še danes, ko ne vidimo več sarokih ladij in ko so vsa ta dela le še podrtija, občudujemo v njih požrtvovalnost, podjeten duh in gradbeno umetnost naših prednikov. Slava jim! Čim so začele po regulirani Savi ploviti ladje, natovorjene z rumeno pšenico in rujnim vinom, je nastalo v savski dolini živah- no življenje. Vse je vrelo k Savi. Hribi so odmevali od brodniških klicev in od vpitja volarjev. Vsaka ladja je imela po 12, 14 — 16 brodnikov; najvažnejše mesto je zavzemal »zadnik«, kateri je dajal s krmilom ladji smer (Richtung); drugo važno mesto je bilo »spred- nikovo«, kateri je s svojimi tovariši upravljal vožnjo na sprednjem kraju ladje. Da je bila plovba na Savi zelo nevarna in združena z veliko odgovornostjo, razume vsak, ki pozna močen tok Save, 48 Boštjan Roš njeno ozko in ogromnih skal polno korito. V defileju »med gorami« je bilo v vsaki natovrijeni ladji na potu proti vodi vpreženo po 20—30 parov volov, kateri so na dolgih vrveh počasi vlekli ladjo. Za plovbo je bil popravljen desni breg savskega korita, za to je bil tudi na desnem bregu napravljen kolovoz — komaj 11/2 metra širok za vprego. Največ težav so imeli vodniki in volarji v strugah pod Južnatom in »Na jezu«, kjer sta bili napravljeni umetni strugi in kjer je voda zelo hitra, struga pa ozka. Še nevarnejša je bila plovba vzdolž vode. Ni bilo terej nič nenavadnega, ako se je culo, da se je kaka ladja »med gorami« razbila. Potrebne volarje so dobivale ladje iz bližnjih vasi na desnem bregu Save. Dotični kmetje so torej imeli stalen zaslužek, kar jim je seveda dobro došlo. — Brodniki so se nabavljali iz prebivalstva Savske doline. Bili so močni, zdravi slovenski fantje, skoraj sami vojaški begunci. Morali so trdo delati, no, zato so tudi dobro jedli in pili. Pijače jim nikdar ni manjkalo, tovorniki so skrbeli, da je za brodnike zmeraj bilo dosti dobrega dolenjca na ladji. Pojmljivo je, da so pri tako težkem in nevarnem delu vladali na ladjah prostaški običaji in sirovi razgo- vori; hudiči in pridušanje je letelo kakor toča iz ene strani ladje v drugo, od zadnika k predniku in nazaj; obnašanje brodnikov je prišlo zato v narodno poslovico: Kolne kakor brodnik! Savske ladje so plovile samo po dnevu, prenočevale so na go- tovih postajah, kamor so zvečer prispele. Take postaje so bile bile na Slovenskem: v Jesenicah pri Hribarju, v Brežicah, v Krškem, na Blanci pri Klembasu (ta je imel pregovor: še en teden po nedelji), v Bohovem, na Zidanem mostu pri Zoretu, pri Lašenu, Klemasu in Peklarju na Hrastniku, na Jezu, v Zagorju, Litiji Kresnicah, v Lazah in na skrajni točki v Zalogu. Na vseh teh postajah so imeli dotični oštirji obilen dohodek od prometa na Savi, obogateli so in postali so sodišča in merodajni činitelji svojega kraja. V opisanem »milieu« sem se rodil 19. januarja 1839 leta kot prvorojenec mojih staršev, Mihaela Roša, posestnika Zvonetove kme- tije v Zavodnji in njegove žene Jere, rojene Osteršekove (Razpot- nikove Jerice). Zibelka prednikov mojega očeta je tekla v okolici Kranja, ali pa v samem Kranju na Gorenjskem, kjer še dandanes žive Roši. Praded mojega očeta, ako ne že njegov pred-praded, se je naselil v 17 stoletju v Trbovljah, kjer ga najdemo kot posestnika Roševe kmetije na severozapadnem kraju trboveljske vasi. Zraven Moji mladostni spomini 49 poljedelstva se j a pečal tudi s tesarskim poslom. Istega rokodelstva se je tudi njegov sin poprijel, krepek in lep mladenič. Moralo je biti okoli leta 1765 ko so tega mladega Roša, mojega pradeda najeli v neko malo grajščino na »Polje« v Savinjsko dolino, da naj isti popravlja strešni stol »grušt«, kateri je bil že prilično izdal. Menda se je mladenič na tem poslu precej dolgo mudil. Pri tej priliki je prišel v dotiko z graščinskimi ljudmi; spoznal se je tudi z graščel- sovo hčerko, katera se je v mladega »cimpermana« smrtno zalju- bila. In sedaj se zgodi nekaj, do sedaj še nezaslišnega in nenavad- nega: grajska hči, plemenitašica pretrga vse rodbinske vezi s svojo familjo in se omoži z navadnim kmetom, podložnim graščinski go- sposki ter postane navadna kmetica. Medeni dnevi mladega para menda niso dolgo trajali. Mlada gospodinja ni bila vajena trdemu mlečkemu delu; prišle so hude letine in gospodarstvo je krenilo rakovo pot. Umrla sta oba v naj- večji revščini, zapustivši troje nepreskrbljenih otrok; enega sina Ja- koba in dve hčeri; posestvo pa je bilo za dolgove prodano. Roman- tična ljubezen grajske hčeri se je končala toraj žalostno, tragično. Tej naši simpatični, ali nesrečni prababici ni torej namenjeno, da vživa sad svoje goreče ljubezni, toda v srca svojih otrok je posa- dila zrno kulture, katero je v potomstvu naprej klilo in iz katerega je pozneje zraslo sveteče drevo blagostanja: naučila je namreč svoje otroke citati, pisati in računati v slovenskem in v nemškem jeziku, hčeri tudi šivati in krojiti ženska ročna dela. To je bila edina dota, katero je nesrečna mati svojim otrokom zapustila. Hčeri ste ostali samici; živeli ste skromno po kočah in se vzdrževali kot mojškri. Spominjam se dobro, da so mi ljudje v mojih otroških letih govo- rili o mojih starih tetah Rošovkah, ki ste tedaj stanovali v Martin- šekovi koči nad današljim hrastniškim kolodvorom. Tam jih je tudi našla smrt. Sin Jakob, moj ded, se je potikal po domačih krajih. Ker je bil pismen in ker je govoril nemško, je našel povsod zaslužka kot pisar in posrednik. Naposled se je bil vstanovil kot nekak bolji »pri- hajač« v imenitni, premožni Peklarjevi hiši v Peklu Jakob je oprav- ljal pri raznih gospodarjih brodarstva na Savi službo »Schaffer-ja« — poslovodje. V tem poslu je terej spremljaj ladje od Zaloga do Siska in tudi dalje globoko v Slavonijo in nazaj. Kadar se je taka »rajža« končala, je odsedel Jakob nekoliko dni pri Peklarju, pa se zopet pripravil za drugo »rajžo«. V tem poslu je Jakob dobro živel in si prihranil tudi nekaj denarja. Etnolog 4 50 Boštjan Roš Premožna in spoštovana Peklarjeva družina je imela od starih časov lepo posestvo v Peklu v svojih rokah. Početkom 19. stoletja se ponesreči gospodar Miha Peklar, slučajno se mu sproži polna puška in on od tega strela umre. Miha je zapustil tri sine: Jurja, Jakoba, Franca in še trdno vdovico Lenko v najboljših letih. Naj- Miha Roš, trboveljski >ober-richtar« (rojen 1808) Starejši sin je bil že odrastel in sposoben da vzame gospodarstvo v roke. Sedaj prevzame sin Jurij res posestvo in se oženi; mati Lenka se pa preseli v malo hišo. Tu Lenka ni bila dolgo sama, omoži se kmalu z Jakobom Rošem, katerega je že zdavnaj poznala kot poštenega človeka. Živela sta nekoliko let v tej mali hiši, kjer je bilo rojenih troje otrok: Miha, moj oče, hčerka Neža in sin Jakob. Leta Moji mladostni spomini 51 1816 sta pa kupila popolnoma zapuščeno Zvonetovo posestvo v Za- vodnji, preselila se tja in dala prepisati posestvo na ime svojega 8 letnega sina Mihaela, mojega očeta. Tukaj na Zvonetovem mojim starim, Jakobu in Lenki, sreča ni bila mila. Ukvarjala sta se in obdelovala zapuščene njive in trav- Jera Roš, rojena Ojsterškova po domače Razpotnikova, poročena 1838 nike, kolikor sta mogla; ali, poleg vse dobre volje se nista mogla otresti dolgov. Polje je ostalo deloma neobdelano in s plevelom za- raščeno, poslopje nepopravljeno, strehe neprekrite, v hlevu pa skoraj nobene živine. Izgleda, da se je nemila usoda Jakobovih staršev pri njem in njegovi Lenki ponavljala. Otroci so jima pa bili zdravi, veseli in brihtni. To je bila menda njuna edina tolažba. Poleg vse 52 Boštjan Roš svoje revščine je Jaitob vendar le uspel, da pošlje svojega starej- šega sina Mihaela v Celje v šolo. Tukaj se daroviti dečko v enem letu nauči slovensko in nemško citati, pisati in računati. Na koncu šolskega leta se vrne Miha zopet domov. Tukaj se dečku precej po- nudi prilika, da svoje šolsko znanje uporabi v praksi in da ga spre- meni v zaslužek. 1824 leto so prišli v trboveljsko sosesko zemlje- merci — geometri —, za topografsko snimanje zemljišča. Geometri so se v Peklu ustanovili. Bili so vsi trdi Nemci brez znanja sloven- skega jezika. Potreben jim je toraj bil pismen človek, kateri je go- voril oba jezika. Razen Zvonetovega Mihaela ni bilo v celi trbovelj- ski župniji človeka, ki bi lahko odgovarjal tem potrebam. Njega so torej geometri vzeli v službo. Miha jim je prav dobro služil in postal njihov factotum. Poleg skromnega zaslužka se je naučil tudi marsi- kaj koristnega iz oblasti zemljemerstva. Ko je bilo zemljemerenje gotovo, je ostal Miha doma pri starših in jim pomagal pri domačih opravkih. Pozneje je stopil Miha v službo nekih zakupnikov daca v Slovenskih goricah. Tam je prebil kot dacar nekoliko let. Ko so pa starši bili opešali, približno 1837 leta, je Miha prišel domov in je prevzel gospodarstvo žalostne kmetije v svoje roke. 1838 leta se je Miha oženil z Jerico z najmlašo hčerko Ojstrše- kovo, po domače Razpotnikovo. Razpotje je bilo lepo posestvo na kraju ojstrške vasi, na sedlu ležeče med trboveljsko in zavodenjsko dolino. Razpotje ima krasen položaj ter nudi potniku prelep razgled na tri strani. Horizont z Razpotja na vshodu omejuje Kal in masiv Kolka, na jugu Kum, na zapadu sv. Planina; za hrbtom na severu se pa vzdigne Ostenk. Ojstrški, že od nekdaj posestniki Razpotja, se bili premožni in spoštovani gospodarji. Na Razpotju je bila tudi že od davna oštarija; zmeraj se je mogel popotnik, ki je prišel iz Trbovelj ali iz Zavodnje, iz Ostenka ali iz Pleskega, tukaj okrep- čati s čisto kapljico dobrega dolenjca. V razpoški hiši so bila tri pokolenja zastopana, četrto je bilo pa na pomolu. Očak Razpotnikov je bil moj praded Valentin, gib- čen, poln humorja in zelo zanimiv starec okrog 100 let star, dalje njegov sin 70 letni gospodar Martin, sin njegov Janez, mladenič, že za ženitev. Od treh Martinovih hčeri je bila starejša Mica že v Za- gorju pri Juvanu omožena in imela je že tudi otroke — četrti rod —• mlajše, Ančka in Jerica, sta bili pa še neomoženi doma. Razpoška oštarija je bila zmeraj dobro obiskana, že radi dobrega vina in — lepih deklet. Vsak tujec, ki je prišel v Trbovlje, se je oglasil tudi na Razpotju, da vidi in čuje stoletnega moža Valentina, da ga pov- Moji mladostni spomini 53 praša kako je živel, da je mogel dočakati tako visoko starost. Va- lenta je popil kupico vina, pa je potem pripovedoval ljudem iz svo- jega dolgega življenja. On je bil v mladih letih strasten lovec in zato tudi poln lovskih pripovedk in laži. Da je bil tedaj že udo- mačen med lovci »Jagerlatain«, priča sledeča Valentova zgodba, ka- tero je rad pripovedoval: — Neko popoldne sem precej truden prišel od Ostenška sem skozi Ojstro iz lova in slišal kako šoštar (čevljar) Mamovnik nabija. Da si malo odpočiješ in pokramljaš z Mamov- nikom, sem si mislil, krenem k njemu v hišo in tam pri njem na klopi posedim. Ko se je začelo mračiti, obesim zopet prazno puško na rame, poželim prijatelju Mamovniku »lahko noč« in odrinem domov. Komaj sem pa prišel blizu prelaza, mi priteče nasproti zajec. Glej ga, badrge, si mislim, vedoč, da mi je puška prazna in se po- češem po r . . . . — v roki mi pa ostane kepa smole, ki se je bila na Mamovnikovi klopi prilepila mojim hlačam; zaženem smolo proti zajcu, ki je ravno hotel skočiti čez prelaz in ga srečno zadenem sredi čela; — ali v istem trenutku prileti tudi od druge strani zajec in skoči čez plot. Ravno na vrhu plota sta se srečala zajca^i trčila s čelom eden ob drugega, zlepila se s smolo in obvisela eden na eni, drugi pa na drugi strani prelaza. Jaz — ne bodi len — njima mirno pristopim, snamem s prelaza, obesim žive preko druge rame in možko odkorakam na Razpotje. Da postane človek v globoki starosti zopet otročji, dokazuje sledeči prizor, ki se je na Razpotju večkrat ponovil: Valenta je bil velik prijatelj otrok in rad se je z njimi igral, posebno z nami, nje- govimi pravnuki, kadar smo prišli na Razpotje v goste. Pivci so sedeli okoli mize z Martinom, mi otroci smo pa po hiši z Valentom in on z nami burke uganjali, smejali se in ropotali, da gosti niso več mogli drug drugega razumeti. Martin je Valentina opomnil, da naj se z otroci na mirnejši način zabava in da naj ne delamo toliko vrišča. Valenta pa se je po takem opominu od strani svojega sina čutil bridko osramočenega in razžaljenega, vzdignil se je srdito, udaril z nogo ob tla in svojega sina, 70 letnega starca oslovil: »Kaj, Ti poba boš mene učil in meni ukaze dajal!« Razume se, da je ta prizor vzbudil med gosti veliko veselje in največi grohot. Valenta je bil suh, ali žilav, preko povprečne postave visok človek; nosil je solne, kratke hlače do kolena, po zimi volnene no- gavice, po leti pa brez njih, srajco s trto i širok črn klobuk. Pre- selil se je mirno, kakor da je sveča dogorela in ugasnila, na drugi svet v starosti 102 let. 54 Boštjan Roš Martinu Razpotniltu, imenitenemu gospodarju ni bilo všeč, da daje v zakon svojo pridno, vitko, lepo črnkasto, 22 letno hčerko človeku, ki se klati po belem svetu, ki nima nič svojega razen ene raztrgane koče in nekaj zadolženih, s trnjem obraščenih oborov. Tako je rezoniral oče Martin, Jerica in Miha sta pa vse drugače mi- slila in tudi drugače potem ukrenila. Pa kakor je že v navadi, na kraju krajev premaga zvesta ljubezen očetovo upornost; Miha se oženi z Jerico, oče Razpotnik pa da svoji hčeri za doto 200 gol- dinarjev in eno telico. Sedaj so pa nastopili novoporočenima hudi dnevi, časi polni mučnega dela, trpljenja, pomanjkanja in požrtvovanja. Morala sta sama z eno deklo, enim hlapcem in enim pastirjem obdelavati za- puščeno kmetijo, odplačevati stare dolgove in nove davke, poprav- ljati razpadajoča poslopja, nabavljati novo živino, hraniti sebe, dru- žino in ostarele Mihove starše. Miha je vozil z enim parom konj natovarih premog v ladje in ga vozili v Brežice pa tudi v Ljubljano, natovarili premog v ladje in ga vozili v Brežice pa tudi v Ljubljano. Na ta način je zaslužil Miha nekaj denarja, potrebnega za domačijo. Kot pismen in razborit človek, je bil Miha po vsej dolini čislan in uvaževan. Ljudje so hodili k njemu vpraševat za nasvete, da jim prečita in napiše kako pismo, da jim zdere zob (v Pekarjevi in Ro- ševi obitelji je bil od starih dni udomačen običaj, da so vsi moški drli zobe). Za vsak izdrt zob je računal moj oče gros, prijateljem pa zastonj. Pri teh operacijah so se večkrat dogodili tudi prav ko- mični prizori. Nekoč je moj oče izdrl zob mladi ženski; sedela je, kakor je to bilo običajno, na nizki tronožni stolici. Ko je kri že odtekla, ona ni vstala, nego je še vedno sedela. Končno je le mo- rala vstati, ali je pri tem glasno zajokala in si sramežljivo pokrila oči z robcem. Pod stolico pa je pustila malo lužo vode, katera ji je bila všla pri izdiranju zoba. Kmalu je kresijska gosposka imenovala Miho za »richterja« in skoro na to za »oberrichterja«. S tem imenovanjem postane moj oče uvaževana osebnost. Mnogo je imel posla po raznih komisijah in pisarnah. Tudi mu je uradna in privatna korespondenca jemala mnogo časa, tako da ni vtegnil opravljati potrebnih poslov na svoji kmetiji. Cela skrb in vsa odgovornost kmetije je slonela torej na ramah mlade žene Jere. Delala, mučila se in gospodarila je torej ta pridna in junaška žena, kolikor je mogla, od ranega jutra do pozne noči Še ena briga se je obesila tem dobrim ljudem na vrat: priplavali so jim otroci po vodi. Leta 1848 se je Roševim rodilo Moji mladostni spomini 55 Že četrto dete. Ali — hvala bogu — sedaj se je začelo Trboveljča- nom nebo jasniti in tudi Roševa obitelj je šla bolji prihodnosti nasproti. Ko so me moji botri: Plaznik in brniška Kržanjka z babico Spirovko 20. prosinca 1839 leta v Trbovljah h krstu nesli, so se na Razpotju pri mojem dedeku Martinu malo oddahnili in z dobro do- lenjsko starino malo okrepčaU. Z Razpotnikom v dobrem prijatelj- stvu, so menda radi tega malo dalje posedeli in tudi kako kupico starine preko potrebe popili. Med živahnim pogovorom so pozabili skoraj na mene in na krst, zares so pa zgubili pismo mojega očeta, namenjenega trboveljskemu župniku, s katerim ga moj oče prosi, da naj krsti mene na gotovo ime. Ko je v trboveljski cerkvi prišlo do dajanja imena krščeniku, sta botra po žepih iskala Mihovo pismo. Zastonj! Pisma ni bilo nikjer, ime pa sta pozabila. Da me nebi nekrščenega nosili nazaj k Zvonetu, so mi dali ime svetnika 20. prosinca: Svetega Boštjana! Na ta način sem prišel do svojega krstnega imena. Moji mami se pa to ime nikakor ni dopadlo in zato je jokala celih 10 dni. Moj najraniji spomin datira iz 4 leta moje starosti. Bil sem s svojimi starši v Plazu na svatbi — ohceti. Ženil se je menda Plaznikov Jur, stric mladega Plaznika in po svojem poklicu mežnar v Dragi. Popoldne so se svatje pri bogato obloženi mizi veselili. Mi otroci smo pa v veži noreli. Ravno sva se bila z enim petelinom moje starosti spopadla, ko nama pristopi iz hiše eden svat in vpraša, koliko da sem star. Kakor vsi mah otroci, tako sem tudi jaz hotel biti starejši nego sem v resnici bil, — odgovoril sem nesramno svatu da sem star 6 let, dobro vedoč, da mi je bilo še le 4 leta. Ta laž mi je ostala — ne vem, zakaj — do današnjega dne v spominu. Da pri tej priliki opišem tudi svatovščine, kako so se pred 60 leti vršile v trboveljski župniji. Ženin je imel svojega starešino, ka- teri mu je bil snubil nevesto, svojega tovariša — navadno najbo- lj ega prijatelja iz vrst svojih tovarišev — in svoje svate, prijatelje in sorodnike. Isto tako je nevesta imela svojega starešino, svojo dru- žico in svoje svate. Ženinovi svatje so se zbrali z godci vred na nje- govem domu ter so skupaj šli po nevesto, katera jih je s svojimi svati čakala na svojem domu. Vsi tako zbrani so šli v cerkev k po- roki. Med potjo so svatje streljali iz samokresov (pištolj), ker je vsak od njih ponesel s seboj samokres in potrebno množino smod- nika — »pulfra«. Ženin in svatje so bili oblečeni v lepo črno obleko iz sukna, povrh te so nosili dolg in košat plašč iz finega temnopla- 56 Boštjan Roš vega sukna s »kragen-nom«. Škornji, biksani, do izpod kolena so morali biti za vsako svatovščino novi. Na glavi so nosili črne, dol- godlake zajčje klobuke. Vsak svat je nosil za klobukom in na plašču na prsih pripet velik »pušelc« umetno napravljen s širokim svilenim trakom. Ženske so bile v narodnih oblekah: rokavci, čez nedri lepo svileno ruto, na glavi »avbo« s pečo pokrito, črno ali pa plavo »kiklo« in opasane s srebrnim pasom. Na nobeni pošteni sva- tovščini niso smeli manjkati godci. Godci so imeli poleg godbe še nalogo svate zabavljati in jih razveseljevati; zato so oni razne burke uganjali, držali šaljive govore, preoblačili se v ciganke in stare babe itd. Svatovski godec je moral vse pojesti in vse popiti kar se mu je nudilo, moral je izdržati vse sunke in batine, katere so nehote ali pa namenoma na njega padale, moral je vedno biti vesel, šaljiv in pa razpoložen. Zvečer so prišli fantje iz bližnjih vasi »voglarit«. Dobili so na- vadno v kablu vina; zapeli so, ženinu in nevesti drage pesmi in imeli so pravico obrniti se nekolikokrat v plesu z nevesto, družico in dru- gimi dekleti svatovščine. Večkrat je prišlo pri voglarenju do boja med fanti iz raznih vasi in tudi do uboja. Na svatovske mize je prišlo vse najbolše, karkoli je hiša pre- mogla: purani, kapuni, race, piščeta, svinjina in teletina, šarkli, krofi in pogače. Dobrega vina je bilo zmiraj v izobilju. Za fino in okusno prireditev jedil so nabavljali posebno dobro kuharico, kakor je bila na pr. brniška Križanjka in njena hči Klembaska. Zavodenjski graben je bil pred 60 leti kaj redko obljuden. Na Cukališču pri Savi, na desnem bregu zavodenjskega potoka, je po- sestnik Drnovšek iz Drage bil postavil malo hišico, katera še dan- danes tam stoji v prvobitnem stanju. Poleg hišice je bilo sezidano »znamenje« s sliko sv. Miklavža, brodniškega patrona. Tu je bil »brod« — prevoz preko Save na čolnu. Savljani: Lasen, Vodopivec in drugi so imeli brod v svojih rokah in so prevažali romarje na sv. Kum. Na drugi strani potoka, malo niže za Savo je imel Mo- žina svoje poslopje in svoje posestvo; nad njim na bregu je bil na- seljen Martinšek. Nekih 400 m od Cukališča naprej v dolini in na desnem bregu potoka so živeli Peklarji v »Peklu«. Peklarji so imeli dve lepo zidani hiši, stalo, mlin na potoku, kovačnico, kozolec in frjačo; bistri studenci so izvirali okrog hiš. Dalje v dolini v »Spaš- nici« je bil naseljen fužinar Mitelj, dober kovač in zelo bister in »kunšten« človek. Kakih 300 m naprej je stanoval na levi strani po- Mo)i mladostni spomini 57 loka stari Pintar v mali kočici; imel je nekaj trebežev okrog koče in mali vinogradič; od njega so bili Roši kupili Zvonetovo posestvo. Njegov sosed, kakšnih 200 korakov naprej v dolini je bil Špilar, po domače Blanček, mali možiček in majhen posestnik. Na desnem bregu nad Blančkom je živel mali posestnik Kržanc, naš sosed. Sto korakov naprej od Kržanca je bila naša domačija na lepi planoti, ležeča nekih 40 m nad potokom. Naš sosed na potoku je bil »za- vodenski mlinar« Nace, dobra in poštena duša, s polno hišico otrok Okrog svojega mlina je imel Nace nekaj vrta in majhno njivo. Moji materi je Nace, ko je videl, koliko je trpela in kako žalostno je živela, večkrat stisnil v roko kakšno sadje, kako jajce, ali pa celo daroval kako pišče. Moji sestri Rozaljki je pa rešil življenje; ko je bila nam- reč kot dveletni otrok pri mlinu padla v vodo, jo je on, že na pol mrtvo, izvekel iz vode. Moja mati se je te dobre duše zmeraj spomi- njala z največjo hvaležnostjo in mu ohranila najlepši spomin. — Iza Nacetovega mhna 100 korakov naprej in malo oddaljena od potoka izpod Slepčeka je stala Štihova hiša. — Na desnem bregu potoka se dviga kakih 30 m iznad doline lepa ravan. Log. Tam so nase- ljeni kmetje, premožni Logar, Štih in Kašnar, izpod njih na potoku pa Žefran. Od tukaj na desno se polagoma vzdiguje breg Žuganje s posestnikom Bizeljom. Na tem planu so izkopali rudarji — knapje — okna (Stollen) do velikega premogovnega zaklada izpod Hrast- nika. Zavodenjsko dolino zaključuje nekih 500 m od Žefrana naprej, kovač Bohnar s svojo kočico in trebežem okrog. Zavodenjska dolina je bila skoraj povsod zaraščena z grmov- jem, zlasti z jelšo. Otroci so pasli ondot živino. Po dolini so tudi voziH, ali je kolovoz večjim delom tekel v samem potoku. Po celi zavodenjski dolini so vladale večji del revščina in nadloge, kakor bi bila dolina zapuščena od Boga in ljudi. Trije važni dogodki, ki so skoraj ob enem stopili na plan, so naenkrat spremenili lice zapuščenih trboveljskih dolin in usodo naših Trboveljčanov. To so bili: revolucija 1848 leta, gradba želez- nice skozi Savsko dolino in eksploatacija premogovnih zakladov na Hrasrtniku, Trbovljah in Zagorju. Revolucija 1848 leta, katera je bila zavzela vso srednjo Evro- po, je zadela tudi Avstrijo v temelju, podrla je fevdalni sistem, na katerem je bila ta stara država osnovana. Vse zemljišče je namreč bilo lastnina peščice ljudi, plemstva, graščakov. Kmetje, kateri so bili od nekdaj obdelovalci in posestniki tega zemljišča, so bili podložniki te gospode in v neko roko samo zakupniki, »štantmani« 58 Boštjan Roš graščakov. Revolucija pa je napravila od podložnih kmetov prave gospodarje njihovih posestev in ravnopravne državljane monar- hije. Se ve, da kmetje niso dobili svojih posestev zastonj, za »Bog lonaj« v svoje roke, ampak so jih morali graščakom plačati. Ta aranžman je vzela država v roke tako, da se je odplačevanje — razbremenitev (Grundentlastung) razprostirala na nekoliko decenij. Od največje važnosti za Trbovlje je postala železnica med Celjem in Ljubljano preko Zidanega mosta, katero so začeli graditi 1847 leta. Od cele proge »Južne železnice« so najprej dovršili Dunaj—Glognice, potem Gradec—Maribor, pa Maribor—Celje in sedaj je prišel na vrsto del Celje—Ljubljana. Slišal sem, da je bilo na merodajnih mestih mnogo govora, svetovanja in prevdarjanja, s katero progo bi vezali Celje z Ljubljano. Prvi pogled na karti kaže že lajiku, da bi bila železniška proga od Celja po Savinski dolini preko Motnika na Ljubljano krajša, lažja in cenejša nego proga Zidanega mosta in Savske doline. Z druge strani pa se je morala vzeti v poštev ta okolnost, da se Hrvaška, v prvi vrsti Zagreb mora vezati z glavno progo »Južne železnice«; najprirodnejša in najboljša taka zveza pa je bila Celje—Zidanimost—Zagreb. Proga Celje—Zidani most se je torej pokazala neobhodno potrebna in menda zato je dobila savska varijanta petežnost nad prvo. Bilo je menda že 1846 leta v jesen, ko so nekega večera stopili v našo hišo trije lepo in gosposko oblečeni gospodje —• Italijani, vsi v najboljših mladih letih. Eden z rumenimi lasmi in z isto tako, redko brado, drugi pa črnega obraza, kodrastih las in črne brade à la Egmont, rdeč in zdrav, tretjega se pa ne spominjam več. Prvi, siromak mrzličen, je malo govoril nemški in predstavi sebe in tova- riše mojemu očetu kot železniške podjetnike; prosili so očeta za »jerperge« in pa, da jih jutri zjutraj spremlja v Kalovje, v prapre- ško in naplešansko skalovje, da si tam ogledajo in prouče kamen, sposoben za zidanje železnice. Ti trije Italijani so bili vsaj za mene — prve lastovke, ki so nam oznanjale početek zidanja železnice. Še tiste jeseni so začeli po Prapreškem in Naplešanskem lomiti in tesati kamenje. Prihodnjo pomlad 1847 leta so pa privrele cele trume neštevilnih tujih delavcev v naše kraje. Bilo je največ Lahov in Hrvatov, pa tudi dosti Čehov in Nemcev. Po vseh vaseh, samot- nih hišah in poslopjih je bilo polno tujih ljudi. Pod našim kozol- cem je prenočevalo 200—300 Hrvatov; povsod je vrelo, kakor v čebelnjaku. Slišali so se govori in pesmi v vseh mogočih jezikih. Postavljali so na važnejših mestih barake za pisarne, za kantine in za prenočišča. Pod vsakim grmom je bila že gostilna. Moji mladostni spomini 59 Ne pretiravam, alTain gori za hramom en trsek stoji je z grozdjem obložen, da komaj drži« Andrej Hraste 1, drugi očetov pristni prijatelj, bivši po- sestnik na hrastniški vasi, vsakemu znan pod imenom »Doljni Hra- stel«. Andrej je bil že zdavnaj, čeravno še trden mož, izročil gospo- darstvo svojemu sinu Janezu in je živel kot zasebnik s svojo ženo mirno v Hrastelovi koči; hodil je po vsej dolini ljudem svinje klat in klobase delat. Čez 30 let je bil tudi naš mesar. Menda ni nikoli preteklo več ko 10 dni, da se Hrastel ne bi oglasil pri nas in popil v družbi očeta in matere 2—3 poliče vina; pa se je zgodilo, da je v živahnem razgovoru z družbo pri kupici vina dalje obsedel, včasih tudi po 2 dni Moji mladostni spomini 69 Praprečani: Martin Weber, Matija Nacelj in Wej so bili pravi Roševi pijanci, vedno žejni in vedno brez denarja; vsak je bil zapil pri nas polovino svoje domačije. Mati so imeli »knjigovodstvo« pijancev v rokah. V dolgi knjigi so imeli dolžnike popisane v slo- venskem jeziku in z nemškimi črkami, kakor so se bili v trboveljski šoli naučili. Vsako jutro so mati vpisavali v to knjigo vse, kar se je prejšnji dan i prejšnji večer bilo zadolžilo. Kadar je pa dolga vrsta praznih poličev in bokalov že prišla do dolnjega kraja knjige, so me mati naprosili da sem jim rubriko dotičnega dolžnika seštel. Poleg vseh svojih nadlog so pa bili ti Praprečani krotki, skoz po- šteni, vedno veseli in dobri ljudje. Janez Čamer je bil eden najznamenitejših Trboveljčanov. Iz rodu ugledne in premožne Čamrove familje, postal je Janez zgo- daj gospodar lepega čamrovega posetva v Lakovnici. Hodil je nekaj časa v Celju v šolo in se je tam naučil citati, pisati in za silo tudi nemško govoriti. Janez je bil visoke, lepe moške postave, jako raz- vit, močan in bister človek; spočetka so ga vsi radi imeli in posvod je bil uvaževan. Ko se na železnici počeli v veliko delati, si je Janez omislil tri pare lepih velikih konj s celo potrebno vprego in je na železnici kamen vozil. Dosti je zaslužil, ali je razkošno živel, za- nemarjal svoje posestvo, pijančeval in na kraju uničil sebe, svojo obitelj in zapravil celo svoje imetje. Mogočni in bahavi Camrov Janez je umrl kot siromašen dninar. Knavsov Gašper. Gotovo so bile rojenice Gašperju liro v zibeljko položile, kajti bil je bogato obdarjen s pesniškim duhom. Rodil se je tam nekje na Kranjskem. Njegovi starši so bili kupili Knavsovo posestvo in prišli z njim in njegovim bratom v Šibenek na Knavsovo. Tu so kmalu umrH in zapustili zanemarjeno in zadol- ženo domačijo fantoma, katera se tudi nista za isto dosti brigala. Knavsovo je bilo kmalu prodano; Gašperjev brat je šel k brodnikom in postal slaven »zadnik«. Gašper je potrošil v veselju, v lovu in brezkrbnosti prav kmalu ono malo denarja, kar je bilo od prodaje za njega ostalo. Sedaj pa je Gašper šel k knapom, oženil se je in ostal dolgo v našem mlinu. Po/neje se je preselil v Zagorje, kjer je pri zagorskem rudniku opravljal službo lovca in nadzornika šum; tu je bil Gašper na svojem mestu in v svojem elementu. V tem po- klicu je tudi umrl. Gašper je bil samouk. Ljubil je knjigo in rad je čital. Bil je veseljak in humorist. Skoval je mnogo pesmi v narod- nem duhu, večji del humoristične in satirične vsebine. Vse te pesmi je tudi popeval, ali po že znanih meloddijah, ali pa po novih, ka- 70 Boštjan Roš tere je bil tudi sam skrojil. Po vsej dolini so fantje peli njegove pesmi. Posebno mi je še v spomini njegova pesem o dobrovškem mežnarju, hi je bil mesto lisice junca enškovega vstrelil. Škoda da ni bilo nikogar, ki bi bil pobral vse Gašperjeve pesmi, jih malo oči- stil in rešil pozabe. Morebiti še ni prepozno. V Gašperjevih pesmih je nakopičeno mnogo zdravega humorja in narodnega duha. Nikdar ne bom pozabil dobrega, naivnega in poštenega mojega prijatelja: Knavsovega Gašperja! Franc Pust-Kobac je bil dolgo let najznamenitejši mož cele trboveljske župnije. Uvažen in merodajen v vseh rečeh, ki so se tikale Trbovelj, je stal kot župan gotovo 40 let na čelu trbovelj- skega županstva. Miren in premišljen, bil je pravi diplomat. Nikdar ga nisem videl raztogotenega, vedno je bil hladne krvi in brez vsa- kega posebnega naprezanja je vselej postal gospodar najtežje si- tuacije. — Kobac je imel zelo skromno šolsko izobrazbo, hodil je samo v trboveljsko šolo. Skoraj vse, kar je znal, se je naučil od župnika Grošlja. Grošelj je bil dober pravnik, dovršil je namreč pravne nauke, predno je bil prešel v bogoslovje. Kobac je dosti dobro govoril in pisal nemški in slovenski. Svoje uradne stvari je opravljal vestno in popolnoma korektno. Bil je nekaj let mlajši od mojega očeta. Z očetom sta živela vedno v dobrem prijateljstvu, ako ravno sta bila na neki način tekmeca — rivala. Midva s Kobacom sva se posebno marala. Kadarkoli sem prišel na vakance, sem se mu ogla- sil ter bil vedno prijateljski sprejet in pogoščen. Ko sem postal in- ženjer, sem se moral znjim pobratiti. Na kraju dolgega in častnega življenja in dela je zadela tega dobrega moža bridka usoda: zme- šalo se mu je — gotovo vsled dedščine po njegovi materi — in umrl je od svoje lastne roke. Trboveljčani bi morali postaviti spomenik temu zasluženemu rojaku. Šolska doba (1850—1863) V jeseni 1850 leta so me oče peljah v Celje v ondotno nor- malno šolo. Razen mene sta tedaj stopila v to šolo tudi moja trbo- veljska součenca: Porašuhov Tonček (Anton Čamer) in Logarjev Janez, prvi v drugi razred (sedaj 3. razred), Janez in jaz pa v gornji tečaj prvega razreda (Oberabteilung der I Klasse). Z Janezom sva skupaj stanovala pri »Tuchscherer-ju« Hoffmann-u v Kolodvorski ulici, kjer so starši za naju plačevali po 7 goldinarjev na mesec za celi penzijon. Nekako slovesni občutki so me prevzemali, ko sem prvi krat stopil čez šolski prag in pred seboj zagledal malega okro- Moji mladostni spomini 71 glega starčka, učitelja Kopl-a. Kmalu sem se v šoli udomačil ako- ravno je bil celi šolski aparat skrojen po strogo nemškem kopitu. Učil sem se na pamet vsega — čeprav nisem v početku nič razumel. Priroda me je bila obdarila z dobrim spominom, zato sem na vsa vprašanja pravilno po knjigi odgovarjal ter zavzel na kraju leta prvo mesto med svojimi tovariši. Leta 1851 sva bila s Tončkom Čamrom v mali gostilnici »Pri Valentu« za kasarno na stanovanju. Stari Valent in njegova mnogo mlajša žena sta bila preprosta, ali poštena Slovenca. Nekega dne me pridejo oče z Janezom Čamrom obiskat. Zvečer po večerji sedimo vsi z Valentom okoli mize in počasi pijemo. Valenta je bilo vino že malo razgrelo. »No Valent«, rečejo oče, »prinesite nam ga še en polič«! Valent vstane, užge svečo in se napoti v klet. Kmalu se zopet vrne — brez flaše in po- stavi gorečo svečo mesto poliča gostom na mizo; polič je bil pa v kleti pozabil! Se ve, da smo se vsi — razen Valenta — sladko smejali. Bilo je pozimi od 1851. na 1852. leto. Vse luže in mlake v Celju —■ bilo jih je v izobilju — so bile že pomrznjene in mi otroci smo se pridno po ledu drsali. Neke nedelje po maši greva z nekim sošolcem, ki si je bil omislil zelo primitivno napravljene drsaljke, da jih preizkusi na ledu ter se spustiva na premrznjene luže za celj- skim kolodvorom. Jaz si prvi navežem drsaljke na noge in se spu- stim na led. Ali, komaj sem bil 3 m od kraja, začne led pokati, v trenutku se mi udre pod nogami in se znajdem do pazduh v vodi. Nisem izgubil prisebnosti, lomil sem led z rokami do kraja in se izkobacal srečno na suho. Kaj pa sedaj početi? Bil sem ves moker. Sezujem se torej, izcedim vodo iz čevljev, ožmem dobro hlače, ka- mižolo in gate in se spet brez gat oblečem. K sreči je bila moja obleka črna ter se ni poznalo da je vlažna. Gate pa zavijem v robec, skrijem pod kamižolo in krenem domov. Na domu pri Valentu niso nič opazili, kaj se mi je bilo zgodilo. Mokre gate sem bil vrgel med • umazano perilo, pa sem se potem celi dan vrtel okrog peči, da se je obleka na meni posušila. Le Valentovka me je nekoliko krat začudeno vprašala: »Kaj pa je danes Tebi, da se celi dan peči držiš?« Ko pa je dobra žena v par dneh potem našla moje mokre gate, je mislila da sem se bil pos..., ter me je s porogljivim pogledom oslo- vila: »Kaj si pa vendar počel, da si vse gate zmočil«? Bridko sem občutil njeno grajo, ali nisem smel niti odgovoriti, še le na kraju šolskega leta sem se ji izpovedal in opral svoj obraz. Moje slučajno kopanje vsed hude zime je pa ostalo brez vseh zlih posledic. 72 Boštjan Roš Tega istega leta sem tudi prvikrat videl zbirko 18 mrtvaških glav celjskih grofov, ki se hranijo za velikim oltarjem v nemški celjski cerkvi. Te lobanje so napravile velik utis na mene ter vzbu- dile zgodovinsko struno, ki še do današnjega dne v meni brenči — zanimanje za zgodovinske dogodke. Poslednja velika in razvita lobanja grofa Urha mi je še živo pred očmi; nosi nekoliko smrto- nosnih udarcev od mečev Huniadovih vojščakov, zadobljenih v Be- lemgradu leta 1456. Kmalu potem sem dobil v roke Orožnovo kroniko »Celjskih grofov» ter se temeljito seznanil z usodo te najimenitnejše viteške obitelji naših krajev. Veliko dopadanje mi je prinesla predstava, ki sem je gledal prvikat v celjskem gledališču. Igrali so slovensko narodno igro: »Županova Micka« v slovenskem jeziku celjski meščani. Vloga Matička je bila v rokah mladega Jeretina, tiskarja, župana je pa igral moj učitelj Franc Kranjc — učitelj II. razreda celjske nor- malke. Baccillus »furor teutonicus« tedaj še ni bil Celjanov okužil. Od tega trenutka pa do danes sem se vedno zanimal za gledališče. Nekako početkom grudna 1851 leta sva v Tončkom Čamrom zvedela, da bodo prihodnjo nedeljo v Trbovljah nove zvonove v zvonik trboveljske cerkve obešali; celo Trbovlje se bo te nena- vadne svečanosti udeležilo; umestno bi torej bilo, da sva tudi midva navzoča. V soboto popoldne skleneva, da se po šolskem zaključku podava peš v Trbovlje. Dogovorjeno storjeno. Ob zvečer odri- neva skrivaj brez krajcarja v žepu iz Celja po železnici v smeri proti Laškemu — bližjega pota v Trbovlje čez hribe nisa znala. Kmalu je začelo snežiti. Ob petih je že nastopila trda noč. Največ nevar- nosti im skrbi sva imela pri prekoračenju Savinje na lesenih želez- niških mostovih pri Celju, v Tremerjih in v Laškem. Večkrat so naju podili železniški čuvaji s proge; bežala sva dalje poleg proge, pa se zopet na njo popela. Sneg je čedalje bolj gosto padal, noč pa je bila temna, da se še dva koraka izpred oči ničesar ni videlo. Lačna, žejna, iznemogla in vsa mokra sva prišla preko Laškega, Rim- skih toplic in Zidanega mosta naposled vendar le do Hrast- nika; 32 kilometrov sva bila odpešačila! Prešlo je bilo že polnoči. Na Cukališču v hiši moje tete Lenčke (udova Franceta Peklarja) je še luč brlela, še niso bili legli. Oglasila sva se toraj teti Lenčki. Preplašeni in začudeni so naju vsi gledali in poslušali, ko sva jim začela pripovedovati najino vratolomno potovanje. Moja dobra teta Lenčka naju je dobro pogostila, potlej naju je njen hlapec spremil do naše hiše. Bilo je že 2 čez polnoči, ko sva potrkala na Moji mladostni spomini 73 domaČa vrata. Starši so se naju ustrašili, oče so me pa skoraj tepli. Legla sva s Tončkom v eno posteljo in spala do 8. Tonček je vstal in res odšel črez Razpotje v Trbovlje, da vidi kako nove zvonove obešajo. Jaz sem se pa toliko trudnega počutil, da sem dopoldne obležal v postelji. V ponedeljek so naju oče nazaj v Celje na vlaku peljali. S Tončkom sva po tej avanturi ostala zdrava. Tri leta na celjski realki so kmalu pretekla. Zmeraj sem bil odličen dijak. Naučil sem se bil tudi prilično dobro pokvarjene celjske nemščine. Telesno sem se dobro razvijal, rad sem se s tova- riši spuščal v vsakovrstne igre, bil sem bister, zelo okreten in živ; Valentovka je rekla, da sem srborit. Ko pridem leta 1952 domov na velike vakance, mi oče na moje vprašanje, kje so mati, odgovore, da so mati malo bolani in da leže v gornji sobici. Brž poletim po stopnjicah v malo sobo pod streho, da vidim, kaj je materi. Ko odprem vrata, vidim mater, da ležijo v postelji; no bili so veselega obraza, nasmejejo se, primejo me za roke in mi pokažejo malo dete, ki je ležalo ob njihovi strani. To je bila moja najmlajša sestra Lojska. Vseh otrok nas je bilo 6, ki smo se po tem le redu rodili: Boštjan, Rozalka, Janez, Ferdinand, Marič- ka in Lojska; Janez, lep fantič rumenih las, nam je bil na griži v 4. letu starosti umrl. Sedaj sem stal na križpotju moje prihodnjosti. Isto tako menda tudi moj oče. Prosil sem starše, da me pošljejo še naprej v šolo. Doma sem se bil znebil velikega bremena; niso me več silili krave pasti — to je bil že dober znak, da bom zopet šel v šolo. Oče se sedaj posvetujejo s svojim pijateljem Muhičem, dolskim župni- kom; zaključek tega dogovara je bil: da me pošljejo v latinske šole v Ljubljano. V Ljubljani sta bila že dva moja sestrica, Janez in Jaka Juvan v šoli. Bilo je torej razumljivo, da so mene dali tudi tja na stanovanje, kjer sta bila moja sestrica. Dne 29. septembra na sv. Mihajla dan smo še doma očeta »reševali«, 30. septembra so me pa mati v Ljubljano spremljali. V Zagorju so se nam pridružili: teta Juvanka s svojima sinovoma Jenezom in Jakom. Janez je bil starejši od mene za kakih 5 let, Jaka pa za 2 leti mlajši. Ljubljana mi je imponirala. Mnogo večja in lepša od Celja se mi je zdela tudi bogatejša in mogočnejša. Zato pa se mi moje bodoče stanovanje nikakor ni dopadlo, še manj pa moje bodoče gospodinje, ki so gospodarile v tem brlogu. To so bile tri sestre, Valjavke po imenu, stare samice in tercijalke prvega reda. Najstarejša Mica je gospodinjila doma, Neža, zelo blebetava 74 Boštjan Roš in ne brez zdravega iiumorja, je bila branjevka in imela »štant« za Ljubljanco, tam blizu »flečkanjerskega« mostu in je prodajala kruh, zemlje, suhe klobase, sadje in drugo ropotijo; tretja je pa kupčevala z gorenjskimi proizvodi: suhimi gobami, ščetino, volov- skimi rogovi, fižolom itd. Neža je bila pismena — samouka, druge dve pa ne. Vsak dan so šle k maši, doma so molile ali pa ljudi opravljale. Valjavke so bile po vsej Ljubljani in menda tudi po vsem Gorenjskem dobro znane. Glasoviti profesor na Hrvaškem in zaslužen slovenski pisatelj, Matija Valjevec, je bil njihov sestric, pa ga niso marale, ker se jim je bil izopačil in ni postal duhoven. Te ženske so imele stanovanje na mansardi (pod streho) v študentovski ulici, takoj druga hiša na levo, čim stopi človek v to ulico. Pred tremi leti sem videl to hišo še v istem stanju, kakor je bila pred skoraj 60 letmi. To stanovanje je imelo in ima še 2 sobi s po enim malim oknom na strehi in kuhinjo. Ena soba je bila odrejena za nas študente, v drugi pa so stanovale Valjavke. V tej precej mali sobici nas je toraj stanovalo in prenočevalo 6 študentov! Hrana — jed — je bila izpod vsake kritike slaba, pičla in nečisto pri- pravljena. Menda ni pretekel dan, da nisem privlekel iz sklede ženski las, muho, ali pa še kaj drugega. Najstarejši med nami dijaki, Janez Juvan, je bil naš korporal in nas držal, kolikor je mogel, v redu. Poučeval je še 4—5 drugih malih dijakov do 7 zvečer in z istimi zavzel celo sobo. Razume se da mi pri takem stanju ni bilo mogoče naučiti se vsakdanjo lekcijo. Takim prilikam sem bil torej izpostavljen na milost in nemilost v najvažnejši dobi življena, v ka- teri je mladeniču potrebna dobra, izdatna hrana in dober čist zrak za pravilno razvijanje telesa, kakor tudi poštena prijateljska roka, da ga varuje vseh neprilik in da ga vodi na pravo pot. Ker se doma nisem dobro naučil lekcije, je tudi — seve — v šoli nisem dobro znal; moj ponos je bil potresen, začel sem se jeziti na sebe in na latinsko šolo in prišel sem do prepričanja, da za mene ni obstanka na gimnaziji, da nisem za njo ustvarjen, ona pa ne za mene. Na kraju prvega semestra sa energično odločim, da prestopim v dru- gem semestru v Realko. Ne da bi bil koga vprašal, grem k direk- torju realke, Peternelu, ter ga prosim, naj me sprejme v realko. Ta šola je bila ravno prejšnjega leta osnovana kot trorazredna nižja lealka. Imela je kot nepoznana nova ustanova, zelo malo dijakov; zato ji je vsak dobro došel, ki se ji je prijavil. Peternel me je torej brez velikega obotavljanja vpisal. Sedaj sem bil na svojem mestu. Pridno sem risal v šoli in z veseljem sem se učil lekcije raznih pred- Moji mladostni spomini 75 metov v mali sobici pod streho, katera je pripadala Valjavkam in jim služila za sušenje in obešanje perila. Na koncu šolskega leta sem dobil odlično spričevalo o izvršenem I. razredu realke ter se radosten in zadovoljen odpeljal domov. Doma so me že s kosilom čakaH. Oče so bih povabili tudi dolskega župnika Muhiča, svojega prijatelja na kosilo. »No, kako ti je v šoli izpadlo« me oče vpra- šajo. Sežem torej v žep in izročim jim svoj »cajgnis«. Oče začnejo citati, na licu se jim izražava nekako presenečenje, podajo list žup- niku, da ga tudi on prečita. Na kraju sta ta dva moža ugotovila, da to šolsko spričevalo ni iz gimnazije, ampak iz ljubljanske real- ke! Sedaj nisem mogel več molčati, povedal sem jim vse, kako je v resnici teklo. Oče in mati so bili od početka malo nevoljni, pa so se na kraju sprijaznili z gotovim dejstvom. Samo župnik je pri- pomnil: »Škoda za fanta, da ne bo študiral, ker se tako dobro uči in ker ima tako bistro glavo! Častivreden in dober mož, ali staro- kopitnež je mislil, da le tisti študira, ki se posveti gimnazijskim, šolastičnim naukom. Vesel sem bil tem bolj, da se je ta stvar na miren način poravnala, ker sem videl v mojem skoku iz gimnazije na realko, prvi korak do zaželjenega cilja — do inženjerja! Na ljubljanski realki sem ostal tri leta: od 1. oktobra 1952 pa do 1. avgusta 1855, toraj v dobi največje reakcije v Austriji. Ta zavod še tedaj ni bil sitematično organiziran; učitelji so bili skoraj sami diletanti brez kvalifikacije, ali so bili dobri predavači in vsak je bil iskreno vnet za svoj predmet. Kar so sami znali, naučili so tudi nas fante in to je bila zadostna podloga za višjo realko. Fiziko in kemijo nam je predaval Miha Peternel dosti dobro. Peternel je bil dober človek, inteligenten in med nami dijaki pri- ljubljen. V letnem poročilu (Jahresbericht) 1854 leta je bil napisal znamenit članek o matematiku J. Vegi. Ta članek sem prečital neko- liko krat z gorečim zanimanjem ter mi je isti dal tudi povod, da sem s svojim šolskim drugom Jožefom Juvanom iz Vač obiskal rojstni kraj in rojstno hišo našega slavnega rojaka, junaka.Vege, prerano i tragično umrlega. Najbolj priljubljen profesor pa mi je bil Rajmund Pirker. Pre- daval nam je računstov in nemški jezik prav interesantno. Poleg gramtike nam je tudi malo odprl vrata v bogato literaturo. Strastno sem se bil poprijel tega predmeta. listo tako živo me je zanimal slovenski jezik; fanatičen klerikalec katehet Lesar nam ga je pre- daval. Zemljepis je bil v rokah dobričine Vojske, popolnoma one- moglega starca. Vojska je bil stalen predmet naše porednosti in 76 Boštjan Roš razposajenosti. Poleg obligatnih šolskih predmetov sem se pečal tudi z muziko; obiskoval sem muzikalno šolo starega Mašeka in njegovega sina Kamila. V tem skromnem zavodu sem se naučil malo muzikalne teorije, ali mi je petje prevzelo celo srce in — brez pogovora —■ blago uplivalo na mojo bujno prirodo. Sedaj mi je pesem postala najmilejša zabava. Tudi naši pofesorji: Pirker, Centric in Lesar so bili ljubitelji pesmi in sami dobri pevci; podpirali so pesem povsod, kjer koli so mogli. Peli smo lepe Marijine pesmi ob nedeljah v cerkvi sv. Florjana, slovenske in nem- ške; mesto molitve »očenaš« pred začetkom predavanja v šoli: »Ustanimo, zarja vstaja«... ; pri Lesarju pa: »Veš, o Marija----; bilo nam je vse eno, samo da smo peli! Od mojih sošolcev so mi kot dobri pevci še ostaU v spominu: Franc Gerbič, Tome, Linhard, Trdina, Detelja, Franc Drenik. Šolsko leto smo pri Mašeku zaklju- čili s slovesnim koncertom. Spominjam se, da sva na eni teh sveča- nosti pela s Tomcem duet: »Reiterlied«, besede od bana Josipa Je- lačiča, glazba pa od Mašeka. V poslednjem letu mojega šolanja na ljubljanski realki smo se kolegi že bili zbrali v »moški zbor« in poleg drugih, peli tudi te le kvartete: Otok bleski, Noč na nebu zvezdice prižiga, Pojo zvonovi. Rado ide Srbin u vojnike, Oj, talasi mili, ajte, Bubanj silno budi, nas u boj krvavi. Po zimi smo se na ledu drsali, po leti smo se kopali v Gradašci, ali smo pa bili žogo v jami za sv. Krištofom. Poleg vsega tega koristnega in pametnega početja sem pa tudi večkrat zabredel v neumosti in budalosti. Najmlajši med nami 6 di- jaki, ki smo v brlogu Valjavk životarili, je bil Gustelj Praprotnik, dečko osmih let, iz dobre obitelji, doma na Gorenjskem; imel je črne lase, žive črne oči in izrazite črne obrvi. Bila sva z Gusteljom v tistem kurniku izpod strehe, kamor sem se hodil učit, če v naši suk- pni sobi ni bilo prostora. Ravno kar sem bil dal nabrusiti svoj pérorez (žepni nož), bil je oster kot britva. »Vidiš Gustelj«, mu rečem, »ka- kor oster je moj nož, lahko bi se z njim človek bril«. Gustelj gleda nožek in se smeje. »Daj, da vidim, bi H ti mogel obriti tvoje obrvi«, mu rečem in počnem Gusteljnovo črno obrv sliniti. Gustelj lepo mirno drži in še se zmeraj smeje. Jaz mu obrijem res eno obrv tako gladko in spretno, kot da sem patentiran brivec. Gustelj se še vedno na smeh drži. Ko se pa v odprtem oknu pogleda in v steklu vidi svozo spačeno sliko, glasno zajoka in zbeži hitro po stopnicah k Va- Ijvakam. Še le sedaj mi je šinila vsa težina mojega neumnega po- četja pred oči. Toda bilo je prepozno. Gustlova obrv je bila obrita Moji mladostni spomini 77 ter se ni dala več nazaj prilepiti. Grevalo me je, kar sem bil storil, ali je bilo prepozno. Doli v kvartirju pa je nastal pravi dar-mar. Gustelj se je drl na ves glas, Valjavke so se pa kregale in kokoda- kale kakor stare koklje, fantje so se iz celega grla grohotali, Jane- zovo lice pa je bilo na eni strani jezno, na drugi se je pa na smeh držalo. Taka je bila situacija, ko so me poklicali na raport. Bil sem pripravljen na vse, vendar sem se zmazal boljše, kakor sem si mogel misliti. Po prvem plusku, ki se je izlil na mene iz babjih ust, so me naposled še prosili, da Gustlju obrijem tudi drugo obrv, da dobi lice zopet simetrijo, katero sem mu bil jaz pokvaril. Gustelj je sedaj sicer izgledal kakor oskubljen srakoper, ali so mu že v dveh mesecih zoper obrvi zrasle. Med nami realci in ljubljanskimi fakini in postopači je prišlo pri igri na Gradu večkrat do prepira in tudi do boja; se ve, da sem bil jaz vedno na čelu naše vojske in tudi vedno prvi, ki je v šoli odgovarjal za take prestopke. Tudi s hatehetom Lesarjem sem živel vedno na »ratnoj noži«. Nisem se vselej mogel in hotel pokoravati njegovim kapricam. Zato me je povsod gonil, kjer je mogel in tudi očetu sporočil, da so mi zrasli rogovi. Že tretje leto sem se nahajal pri Valjavkah na stanovanju, pa še niti enkrat nisem bil v ljubljanskem gledališču. Živo sem si za- želel, da vidim zopet kako gledališko predstavo. Na »vseh vernih duš dan« je bila tudi v ljubljanskem gledališču, kakor povsod drugod objavljena predstava »Mlinarja in njegove hčeri«. Zvedel sem, da je to posebno lep komad; odločim se — imel sam 7 krajcarjev v žepu, da obiščem ta večer gledališče. Opoldne sem počasi in oprezno Valjavke seznanil z mojim namenom. Ali moje, v diplomat- ski plašč zavito naznanilo, ni pri teh trcijalkah našlo zaželjenega od- ziva. One so smatrale gledališče naravnost kot peklensko ustanovo, kot veliko mrežo, v katero hudiči neumne in zapeljane ljudi lovijo, kakor pajki muhe. Kratkomalo mi odrečejo dovoljenje. Janez Juvan je pa poslušal in gledal ta prizor kot lesen bog. Nisem se dalje bri- gal za babje praznoverstvo, nego sem se zvečer — seveda brez ve- čerje — podal v gledališče. Užival sem prav posebno v Raupachovem — sicer že preživelem — komadu. Ko sem pa prišel ob 10-tih domov, sem našel hišna vrata zakljenjena. Šele po dolgem ropotanju so mi ženske odklenile vrata. — Ali poleg vseh težav in neprijetnosti, v katerih sem v Ljubljani živel, so mi ostala ljubljanska šolska leta vendar v milem spominu. 78 Boštjan Roš Tu mi je zasijala luč in mi razvetlila pot v široko življenje. Tu sem se živo zavedal svoje narodnosti. Predno preidem na dijaško življenje v Gradcu, hočem omeniti še neke dogodke iz Hrastnika. Menda je bilo 1851.—1852. leta, ko so moji stariši bili sezidali novo modernejšo in prostranejšo hišo za naše stanovanje. Hiša je imela dve lepi kleti v suterenu, v parterju pa vežo, kuhinjo in 4 sobe, pod streho pa sta bili dve sobi srednje velikosti. Na stranišče pa so bili pozabili; ni ga bilo v hiši. Ko je bila hiša gotova, se nismo sami v njo vselili, stariši so jo dali v »štant« nekemu Rauferju iz Znojma na Moravskem, ki je tam bankrotiral in prišel v naše kraje, da tukaj v miru živi od onega, kar mu je bilo še od bankrotstva ostalo. Rau- fer je bil zavzel razpoški premogokop in tam prvi začel delati na eksploatacijo premoga. Menda za poldrugo leto se je izselil iz naše hiše, katero smo sedaj mi sami zavzeli. Ob velikih počitnicah 1853. leta me je moja teta, materina sestra, Rudarca, povabila v goste k sebi v Zagorje. Bil sem pri njej en teden. Nekega dne pridejo k Rudarju ciganke in najstarejša prične takoj teti in »kelnerci« pro- rokovati. Ko je ciganka z ženskami na splošno zadovoljstvo svoj »hokus pokus« dovršila, jo teta napoti k meni, da tudi meni pro- rokuje srečo. Tedaj ciganka pazljivo pregleda črte na dlani moje desne roke ter mi med ostalim tudi reče, da se bom s konjem ubil. To cigansko prerokovanje me je nekako neprijetno zadelo in mi ostalo v spominu. Bil sem že zopet nekaj dni doma, ko mi oče re- čejo, da naj našega žrebca, ki je bil podkev izgubil, vodim na fu- žino, da ga kovač na novo podkuje. Radosten sedem na našega ne- osedlanega pramča ter ga v družbi našega domačega psa odjaham na fužino. Ko je bil kovač izvršil podkovanje, sem se vzpel zopet na konja in se vrnil domov. Jahal sem po časi, v trapu, v galopu, pa zopet počasi ter prišel blizu našega mUna. Nekam sem se bil za- gledal, kar napravi konj nepričakovano — ne vem zakaj — velik skok ... in me vrže raz sebe ... v tem trenutku mi stoji ciganka s svojim prorokovanjem pred očmi . . . Obležal sem nezavesten na cesti, konj pa je prišel sam domov. Neki knap me je na cesti našel in me prinesel preplašenim staršem. Težko sem se bil pobil. Na levi roki izpod lakta mi je bila kost po dolgem počila, tudi na levo uho nisem dolgo nič slišal. Cigankino prorokovanje se je bilo samo na pol izpolnilo. Nisem bil mrtev, samo sem se dosti močno pobil, ko sem padel s konja. Moji mladostni spomini 79 Na višji realki v Gradcu Gmotno — materijalno — stanje naših staršev se je iz leta v leto popravljalo. Razen zavodenjskega mlina so bili kupili tudi že Kovačevo posestvo v Studencih, mati so bili pa podedovali po svojem umrlem očetu Martinu posestvo v Ojstrem. Gostilna je dobro tekla, ravno tako tudi mlin. — V hrastniškem rudniku se je bila eksploatacija premoga jako razvila. Izkopali in izvozili so za preko 50.000.—■ ton premoga na leto. Črez 300 knapov je delalo po hrast- niških jamah in do 15.000.— goldinarjev je prišlo vsak mesec za delavce in za materijal na Hrastnik; skoraj ves ta denar je ostal v hrastniški dolini ter boljšal gmotno stanje Hrasničanov. Pod tako povoljnimi okolnostmi se mi ni bilo treba bati, da me starši ne bodo poslali na dalnje šolanje. Koncem septembra sva se z očetom odpeljala v Gradec in se listavila pri »Angelu« v murskem predmestju. Gradec se mi je do- padel, zlasti mi je imponiral grad z veliko uro v zvoniku. Gračani pa niso napravili na me najboljega vtiska; izgledali so mi po hoji in vedenju neokretni, okorni, v licu pulhi in neinteligentni. Skoraj vsak drugi je bil krofast. Kaka razlika med okretnimi Ljubljančani in temi štorklastimi Gračani! Njihovega nemškega dialekta nisem mo- gel precej razumeti, mislil sem, da se pačijo, zato sem se spočetka zmoraj smejal. Z očetom sva po mestu iskala udoben kvartir ter ga naposletku našla v »Burggase« pri nekem Bužini in njegovi ženi. Bužina, rodom Čeh, in po poklicu učitelj muzike hemeroidarius ter zato ni mogel več po tujih hišah opravljat svojega posla; imel je še nekaj učencev, ki so hodili k njemu na dom na lekcije. Njegova žena pa se je ukvarjala z nami dijaki. Bilo nas je to leto 12 v »Pen- sion«-u. Plačevali smo za celi »pension« po 12 fl. na mesec. Buži- novka je nas dijake, kolikor je mogla, dobro negovala, samo njena hrana je bila pičla in zelo skromna; skoraj nikdar se nisem mogel do sitega najesti. Velik križ je žena imela z nami po zimi zvečer, ko smo prišli iz šole domov. Da bi nas umirila in ukrotila, je aran- žirala po dve »tarokpartije«. Se ve, da nas je jako brzo naučila »tarok-igro«, zato smo imeli vsi posebno dober talent. S tem je žena res dosegla svoj namen; bili smo 2—3 ure mirni, ako se nismo v igri slučajno malo skregali, zato pa smo zanemarjali našo glavno nalogo: nismo se mnogo učili naših šolskih lekcij. Pri tej priliki si ne morem kaj, pa da opomnim vse starše: da dobro pazijo, kam dajo svoje otroke v oskrbo in komu ih izroče. 80 ' Boštjan Roš Graška višja realka je bila prav dobro urejena; organizirana po modernem sistemu, je imela za vse predmete dobre profesorje. Med njimi so bili trije Slovenci: Dr. Muršec za veronauk. Dr. Razlag za slovenski jezik in prof. Gobane za prirodne nauke; profesor na- črtne geometrije je bil Čeh Chocholovšek. Zelo strog, pedanten in aroganten Rogner nam je predaval matematiko, dobričina Dr. Ost- feller nemški jezik. Dr. Ilwoff pa zgodovino in geografijo. Največji original med našimi profesorji je bil Passini za prostoročno pisanje. Mali, debeluškasti in okreten človek od svojih 55—60 let, je bil po svoji stroki bakrorezec in v isti zares pravi umetnik. Čutil se je tudi zmeraj kot tak ter se nosil prav ležerno. Imel je male sloke noge ter je radi tega hodil, kakor raca; bil je zgovoren, brbrav in šaljiv, ali mu je manjkala boljša izobrazba; z logiko, gramatiko in pravo- pisom ni stal v najboljšem prijateljstvu. Ta nedostatek ga je več- krat zapeljal v zelo smešne in neugodne položaje. Tako si je vtepel v glavo, da je potrebno tudi njegov predmet, prostoročno risanje, dvigniti na stopnjo znanstvene nauke in je radi tega na dveh polah papirja napisal: »Teorija prostoročnega risanja«. Nekega dne nam je z nabranim čelom in važnim glasom naznanil, da naj ošpičimo svinčnike, pa da pišemo njegovo teorijo. Prvi član je glasil: Člo- veško glavo je treba razdeliti na tri enake dele, od teh delov je gornji največji!!! . . . Dalje naš Passini ni mogel diktirati, za- dušil ga je naš smeh in ironični grohot. Zmotal je svojo teorijo v žep in izšel za ta dan iz šole. O njegovi teoriji pa ni bilo več ne duha ne sluha. — To klasično Passinijevo pravilo mi bo ostalo ve- komaj v spominu. Kako tudi ne bi? Postala je glavna formula av- tsrijskih Nemcev, po kateri oznanujejo vsak dan celemu svetu, da uživajo vsi narodi v Austriji enake pravice, samo, da so pravice za Nemce prilčno večje od pravic ostalih narodov. Gotovo so si Nemci to klasično teorijo od Passinija »izposodili«! Naša profesorja Muršec in Razlag, splošno spoštovana, vse- stransko izobražena in plemenita moža, sta igrala v razvoju štajer- skih Slovencev znatno vlogo. Pripadala sta kolu Ilircev ter živo s pi- smom in besedo podpirala in širila idealno idejo Ljudevita Gaja in Stanka Vraza. Ta ideja je bila, kakor je vsakem inteligentnemu Ju- goslovenu znano: Povsod buditi zavest in utrjevati resnico, da so Slo- venci, Hrvati in Srbi po krvi in jeziku eden narod in da se le v go- voru dialektno malo razlikujejo. Gaj je predložil za vzajemni jezik Ilirov po vsej pravici hrvaško-srbsko štokavščino, ker je ta med vsemi jugoslovenskimi dijalekti najlepša, najbogatejša in od tujih Moji mladostni spomini 81 primes najčistejša. Potrebno je toraj bilo, da se mi slovenski in hr- vaški kajkavci in čakavci kolikor mogoče približujemo v pismu in govoru štokavščini. Gaj je vzel za kolektivni naslov celega jugoslo- venskega kompleksa ime prvonaseljencev teh krajev: Ilircev zato, da se izogne vsaki zavisti, ki bi se mogla pojaviti med Hrvati in Srbi, ker so prvi in drugi ponosni na svojo slavno preteklost pod svojim imenom. Da je Gajeva zamisel ponikla •— izklila — iz zdrave korenine, nam svedoči današnje živo politično gibanje Jugoslove- nov. Stari Gajev program je postal zopet poprišče, samo je ime Ilir- cev spremenjeno v Jugoslovene. Dr. Razlag je toraj naše dijake tudi malo seznanil z hrvaščino in srbščino; živo me je zgnimal in privlačil hrvaško-srbski jezik. Vedno mi je bila pred očmi verjetnost, da bom imel kot tehnik opraviti na jugu med Hrvati in Srbi, da mi bo toraj hrvatsko-srbski jezik potreben. Na koncu šolskega leta sem deklamiral pred svečano šolsko komisijo krasen Preradovičev spev: »Putnik«. Na graški realki se je negovala tudi petje kot svoboden pred- met. Se ve, da sem se precej pri Raabu, učitelju petja, vpisal in postal eden od najboljših pevcev. Čez leto dni se preselim od Bužinatovih v drugo stanovanje v Mursko predmestje k nekemu kretenastemu krojaču. Štirje dijaki —■ vsi Slovenci — jurist Jug, tehnik Pevec, pedagog Jože Juvan in jaz realec, imeli smo eno veliko sobo. Tu smo bili popolnoma prosti in plačevali smo samo stanovanje; jest pa smo hodili, kamor je kdo mogel. Da s svojimi 12 goldinarji nisem mogel daleč skakati, je ume- vno. Za kosilo sem navadno pojedel pri »Biersîromm-u« v tretjem »žaklju« porcijo golaža za 7 krajcarjev. Za vse drugo pa, kakor je bog dal. V našem stanovanju smo po končanem predavanju v šoli pridno peli, tobak kadiU, se norčevali in — malo učili. V dijaških kro- gih sera bil že znan kot dober pevec, zato pa me nekdo naprosi, da zvečer ob VzlO sodelujem kot basist v kvartetu pri podoknici — Standchen —, katero je ta prijatelj pripravljal neki lepotici. Prav rad se odzovem znancu in malo pred 10 uro zapojemo v ubranem solokvartetu 3 lepe pesmi pod oknom. Ura je 10 odbila, ko smo končali podokhico, ali v tem opazim, da sem ključ od hišnih vrat bil doma pozabil; v hišo nisem mogel priti, bila je zaklenjena, a hišnega varuha ni imela. Kaj mi je storiti? Bila je lepa topla julijska noč. Da ne bi tako potrebnega denarja po hotelih trosil, se odločim, da prenočim na kaki klopi na gradu. Valjal sem se celo noč po gradskih plopeh in nisem skoraj nič spal ter se napotim zjutraj za- Etnolog 6 82 Boštjan Roš span, premrzel in utrujen v moj stanovanje. Še le v stanovanju opa- zim, da sem po noči na gradu izgubil svoj portmone in v njem 6—7 goldinarjev. Vse iskanje po klopeh na gradu ja ostalo zaman, ostal sem brez krajcarja v početku meseca! Pisal sem precej očetu kaj se mi je zgodilo in jih prosil, naj mi pošljejo nekaj denarja. Bilo je prvikrat, da sem stariše prosil preko pičle mesečne dota- cije za denar. Namesto naknade za izgubljene novce mi oče odgo- vore osorno, da mi ne verujejo da sem denar zgubil, ampak da sem ga lahkomiselno zapravil, ... da že poznajo te študentovske laži itd. To očetovo nezaupanje me je bridko zadelo. Nikdar se nisem staršem zlagal, vedno sem bil iskren. Globoko v srcu se mi je raz- tožilo in razjokal sem se na ves glas. V kakih 10 dneh so mi z doma poslaU nekaj denarja. V teh 10 dneh sem pa stradal, kakor še nik- dar.. En celi dan nisem ničesar okusil, lačen sem legel, še bolj lačen pa drugo jutro vstal. Izposodil sem si od nekoga 5 krajcarjev in si kupil za to hlebček črnega kruha, katerega sem na mestu pojedel. Ta svež in težak hleb mi je pa obležal v želodcu, kakor ilovnata kepa. Neznosno me je začel boleti želodec, nisem bil v stanju držiati se dalje na nogah, moral sam se vleči v posteljo in zanemariti šolo. To revno dijaško življenje je trajalo menda 2 leti, ko se mi je nebo naenkrat zjasnilo. Privatniku Karlu Hertlu je bil potreben za njegovega sina Karla domači učitelj za predmete realke ter se je bil v tej zadevi obrnil na profesorje realke. Profesorji so na pred- log Dr. Muršeca mene priporočili Hertlu in on me je tudi precej akceptiral. Tako sem prišel, siromašni kmetski dečko, naenkrat v ime- nitno gospodsko hiSo. Usoda Hertlove obitelji je interesantna, zato naj na tem mestu spregovorim o njej nekoliko besed. Kari Hertl je bil rojen Saksonec (rodil se je okrog 1808 leta); na nemških univerzah v Lipskem, Bonu itd. je dobil temeljito izo- brazbo. Govoril in pisal je poleg materinščine, nemškega, ravno tako dobro francosko, angleško in italijansko. Tudi je poznal španski in švedski jezik. Muziko je ljubil in razumel zelo dobro, igral je iz- vrstno klavir. Hertl se je bil posvetil filozofskim in teološkim nau- kam in položil tudi že vse izpite iz protestantske teologije, ali vendar ni postal pastor. Kot tovariš in mentor nekega kneza pride Hertl v Dunajsko novo mesto. Tu se seznani z gospodično bogate hiše Braunlicha, fabrikanta, se z njo oženi, dobi precejšnjo doto ter se naseli v Gradcu na »Graben«-u, kjer si je sezidal lepo veliko vilo v sredi lepega parka. Poleg tega je tudi kupil v Andrici njive in trav- nike, nabavil lepo živino, zlasti krave in počel gospodariti kot eko- Moji mladostni spomini g3 nom in mleliar. Razumljivo je, da učenjaltu in filozofu Hertlu kmečko gospodarstvo ni šlo najbolje izpod rok. Doma je živela Hertlova obitelj gosposko, ali nikakor razkošno. Hertlovi so imeli dva sina od 12 in 14 let in dve hčeri od 4 in 8 let starosti; v hiši so še bili stara frajla Marija kot gospodinja, guvernanta, kuharica z deklo, strežaj in kočijaž. Temu osobju sem se sedaj pridružil tudi jaz. Muziko je hodil otroke podučevat pose- ben učitelj. Fanta je podučeval sam oče v fracoskem jeziku; teh lek- cij sem se tudi jaz udeležil. Spominjam se, da smo čitali Volterjovo »Življenje Karla XII«. Starejši sin Kari je bil radi slabega uspeha koncem prvega se- mestra iz šole izključen. Moja naloga je toraj bila, da dečka uspo- sobim iz vseh predmetov tako, da bo mogel krajem julija položiti izpit iz vseh predmetov IV. razreda realke za celo leto. V resnici težka naloga če se pomisli, da sem bil sam v šoli zavzet vsak dan od 8—12 predpoldne in od 2—4 popoldne. Predaval sem toraj Karlu vsak dan od 5—7 zjutraj in od 5—7 zvečer; še le po 9 zvečer sem se lahko učil svojih lekcij! — Posrečilo se mi je Karla tako dobro pripraviti, da je koncem julija dobro položil izpite iz vseh predmetov in prešel kot reden dijak v V. razred. Pri Hertlovih sem ostal 2 leti. To je bila pač najlepša doba ce- lega mojega dijaškega življenja. Le enkrat sem bil nevarno zbolel na vnetju trebušne mrene. Moja sestra Rozaljka se je takrat učila kuhati pri »Eisenhammer-ju«. Prišla je k meni, ostala pri meni celi teden in me noč in dan negovala v resnici kot usmiljena sestra. V treh tednih sem zopet ozdravel in zopet s fantoma pridno kore- petiral, pa sg tudi svoje predmete učil. Poleg vseh teh šolskih opravil sem pa le še utegnil, se malo pozabavati. Obiskoval sem včasih kon- certe in gledališča, učil sem se plesati; pridno sem se vežbal v gim- nastiki in v petju. Vsako nedeljo dopoldne po maši smo se zbirali pevci v stanovanju kolege v »Sporgasse« nas 8—16 in tu lepe kvar- tete peli. Včasih sta prišla na naš sestanek tudi tedanja gimnazista Škarja in pl. Reichenberg, oba dobra basista, pozneje slavna pevca na dvorski dunajski operi. Graški Slovenci, kakor tudi slovenski dijaki nismo bili v tej dobi organizirani. Nobeno društvo nas ni zedinjevalo, hodili smo zgubljeni po ulicah ponemčenega Gradca. Vendar sem se povsod živo zavedal svoje narodnosti in nikdar nisem zatajil svojega mate- rinskega jezika. 6* 84 Boštjan Roš V takem ugodnem stanju me doide spomlad 1859 leta in z njo vojska z Italijani in Francozi. Navdušenje za domovino, ki je bila v nevarnosti, je obvladalo tudi nas dijake. Precej vstopi nekoliko mojih kolegov dobrovoljno v vojne redove. Austrijanci so bili že dve velike bitke ■—■ pri Magenti in pri Solferinu — izgubili. V teh bitkah je bilo padlo posebno mnogo oficirjev. V 12 dneh smo že videli iste naše sošolce, kako moško korakajo kot novopečeni ofi- cirji po graških ulicah. Ti mladeniči so bili za nas zelo nevarne in primamljive prikazni. »Kaj, ko bi tudi jaz kot dobrovoljec vstopil v vojake?, saj bom v 14 dneh oficir, toraj sam svoj in tudi velik go- spod« mi je počelo rogoviliti po glavi. Hitro pišem očetu in jih pro- sim za dovoljenje. Svojo prošnjo sem zavil v tako prepičevalne fraze, da sem očetu res izmamil dovoljenje. »Če boš v 14 dneh oficir, je res bolje, da greš sam k soldatom, kakor pa da te na redni »štelengi« potrdijo za prostega vojaka« so mi oče pisali. Tedaj grem k zdrav- niku da me pregleda, če sem sposoben za vojaški stan. Doktor me natanko pregleda in mi napiše uverenje, da sem popolnoma zdrav in sposoben za vojaško službo. Vesel se vrnem domu in vržem šolske knjige v kot, jutri pa, da se javim vojni oblasti. Ali, ne lezi vraže, drugo jutro čitamo na plakatih po vseh oglih, da je na bojišču pre- mirje že sklenjeno in da se dobrovoljci več ne sprejemajo! Vse sanje o vojni slavi, so mi toraj splavale po vodi; ni me več mikalo, da »jadram za njimi«; poiskal sem zopet šolske knjige in nadaljeval citati tam, ker sam pre dvema dnevoma nehal. Na koncu šolskega leta 1860, ko sem bil že na tehniki, sem izstopil iz službe pri Hert- lovih in zavzel takoj sličen položaj v obitelji premožnega in splošno spoštovanega meščana in peka Strohschneiderja. Strohschneider je bil pravi tip starega poštenega graškega meščana. Bil je vdovec in imel 6 sinov. Štirje mlajši so bili pod mojim nadzorom; z njimi sem korepetiral vsak dan od 5—7 zvečer. V veliki prodajalnici sta stali dve veliki mizi, pri eni so kosili in večerjali gospodarjevi pekarji •— njih 8, za drugo mizo smo pa mi domači jedli. Pred in po vsakem kosilu in večerji je molil Strohschneider glasno očenaš in mi za njim. V tej famlji sem ostal zopet dve leti. Leta 1861 je praznovala graška tehnika kvojo 50-letnico. Naši profesorji sfe niso mogli sporazumeti s programom za to slavnost, zato je ostalo praznovanje čisto v naših dijaških rokah.. Narodnostno vprašanje je tedaj izbilo prvikrat uradno na površino. Autsrijski na- rodi so se tedaj začeli silno zavedati svoje narodnosti. Vsi mladi ljudje, pa tudi starejši, zlasti pa študenti, so ostentativno nosili na- Moji mladostni spomini 85 rodno obleko: Čehi »čamaro«, Poljaki visoke škornje, široke hlače in konfederatko, Madjari kalpak z dolgim peresom, opleteno suknjo, škornje z osrogami in »fogoš« (sikirico nasajeno nâ palici), Srbi, Hrvati in tudi Slovenci »surko«, Nemci dijaki pa »flavs«. Nemški študenti so se takrat tudi počeli družiti v dijaška društva, zveze in korporacije itd. ter so začeli nositi društvene znake. Vsak dijak se je toraj že po obleki poznal, kateri narodnosti pripada. V programu naše proslave je bila glavna točka: Komerz v »Schreinerjevi Bier- halle« nasproti graškemu kolodvoru. To prostorno dvorano je bilo treba okrasiti z raznimi amblemi in zastavami. Pa kake barve se naj upotrebijo? Tehniki smo v »Joaneumu« imeli veliko zborovanje, da rešimo to stvar. Živa debata se je bila vnela med Nemci na eni strani in med nami združenimi Nenemci na drugi strani. Moram priznati, da so nas Slovene svojski podprli Madjari, katerih je bilo precej na graški tehniki. Mi smo bili v večini, prodrl je toraj naš predlog, da se Schreinerjeva dvorana okiti poleg cesarskih zastav podjednako z nemškimi in slovenskimi trobojkami, odgovarjajoč faktumu, da prebivajo v štajerski deželi Nemci in Slovenci. Zvečer je vihrala na pročelju dvorane velika štajerska zeleno-bela zastava, na njeni de- snici nemška, —■ na levici pa slovenska trobojka. Tisti večer sem pa jaz — Slovenec —■ imel čast govoriti slavnosten govor v imenu teh- nikov in v navzočnosti najimenitnejšega sveta svega Gradca. Dru- gega dne so prinesle vse graške novine notice in opisale te naše slavnosti, se ve, da je v njih tudi moje ime briljiralo. Mojega očeta so ta poročila, katera so mu Hrastničani v raznih novinah prinesli, posebno razveselila. Tudi iz graških šol sem hodil na velike vakance domov, toda na Hrastniku nisem nikdar vžival pravega veselja, ker nisem tu našel zabave, katera bi bila odgovarjala mojemu okusu. Hodil sem po Bobnu in Brnici ribe lovit; dijaški tovarišev pa ni bilo nikjer v bli- žini. Ob vsakih vakancah sem šel v Laško v goste h gostoljubni Va- lentiničevi obitelji na nekoliko — pa tudi na 14 dni. Oče Valentinič je bil blag, dober in prijazen mož, obdarjen s 4 fanti in eno hčerko. Bil je dolgo let laški župan in povsod zelo vpliven. V narodnostnem oziru se je držal nevtralno. Njegov nastarejši sin Jožef je bil moj najboljši prijatelj in sošolec. V Laškem sem našel nekoliko rodo- ljubnih rodbin kot: Orožen, Flis, Horjak, Šnideršič, Slave i dr.; pra- vega nasprotnika Slovencev ni bilo v Laškem. Tukaj se nas je tudi zbralo precejšnje število slovenskih dijakov. Menda vsako leto smo priredili v Laškem slovensko predstavo 18. avgusta v slavo cesarje- 86 Boštjan Roš vega rojstnega dne. Pokroviteljstvo nad nami diletanti je bilo spo- četka v rokah Drobiča, kuratorja v penziji. Naš mecen je pa bila obitelj dvorskega svetnika Becka, očeta bivšega ministrskega pred- sednika; ker se je on sam se le malo časa zadrževal v Laškem, je pre- pustil to vlogo svoji plemeniti soprogi. Ona je nas slovenske dijake večkrat pozvala na belo kavo in na razgovor. V njenem salonu smo peli, deklamirali in se veselili. Njenega sinčka, bodočega minister- skega predsednika, sem večkrat držal na kolenih ter z njim norel. V družbi te fine dame smo tudi večkrat delali izlete v okolico Laškega trga. Iz tega kola so mi še v živem spominu: Valenčak, tedaj profesor u Varaždinu, Puckmeister, dijak »Forstakademie-je« v Mariabraun-u, znani slovenski pisec pod imenom Janko Vijanski, Anton Kos, ju- rist v Zagrebu. Leta 1861, koncem julija pišem očetu iz Gradca, da pridem 1 avgusta z vlakom opoldne domu na velike počitnice. Oče oznanijo to veselo novico tudi mojemu prijatelju Bauernheimu, strojevodji hrastniške rudniške železnice, kateri se je pri nas hranil. Moja se- stra Marička mi gre ob 1/212 nasproti, oče ji še rečejo, naj nas dvoje Bauernheim na svojem vlaku domov pripelje. Oče in mati naju doma čakajo in gledajo redovedno skozi okno. Ali mesto vlaka se tedaj začuje strašna novica po vsej dolini, da je vlak na velikem mostu pri apnencah skočil iz tira in padel čez most v globočino! Prestra- šeni starši in sestre poletijo k mostu, ali nasproti pa jim pride moja sestra Marička živa in zdrava in jim pove, da se nisem iz Gradca pri- peljal in da se brez mene ni hotela sama z Bauernheimom voziti. Bauerheim, koji je s svojim vlakom na mene čakal ter se malo za- mudil, je malo brže pognal svojo mašino in v resnici ž mašino in s 3 vozovi padel z mosta v globočino. Pri tej nesreči je ostal na mestu mrtev kurjač Kordon, Baiiernheim se je pa z mašino vred ne- kolikokrati prekobecnil in nazadnje izpod nje zlezel, hudo opečen in težko ranjen. Siromak je ležal tri mesece v velikih bolečinah, pa je vendar zopet popolnoma ozdravel. Kaj je pa mene zadržalo, da tega dne nisem krenil iz Gradca? Dne 31. julija smo dunajski in graški kolegi pri »Reiningshausu« priredili sestanek ter se tam pri pivu, govorih in pesmi veselili do dveh čez polnoči. Se ve, da sem bil zaspal in vlak zamudil, ki je v smeri Maribora že 51/2 zjutraj od- potoval. Ta dijaška veselica je pa najbrž rešila meni in moji sestri Marički življenje. Na Hrastniku so se pa tedaj godile velike spremembe. Hrast- niški premogokop se je čedalje bolj razvijal in čedalje več debelega Moji mladostni spomini 87 premoga razprodajal na vse strani. Razume se, da so se tudi velike množine drobnih premogovih odpadkov kopičile. Še iz Luznarjeve dobe je ležalo dosti takih »Hald« po Žuganju. Ta premogov drobiž ni bil za dalnji transport. Moralo se je toraj misliti na to, da ga doma v Hrastniku ali pa v njegovi neposredni bližini uporabijo za kurjavo in da ga tako spremenijo v denar. Ta zamisel je toraj prebudila v Hrastniku, kakor pozneje tudi v Trbovljah, v Zagorju in okolici lo- kalno industrijo. Že pred nekoliko leti je bil kupil hrastniški »Gwerk« Peklarjevo posestvo. Od tega posestva je pa prodal inžinjerju Hei- derju vsa Peklarjeva poslopja z okolico, Peklarjevo Spašnico pa vi- tezu Gosteth-u. Heider je prenaredil staro Peklarjevo hišo v vilo in postavil v bižini hrastniškega kolodvora, nad Drnovškovim mlinom glažuto. Gosteth je pa za potokom v Spašnici sezidal veliko tovarno za kemične proizvode. Poleg tovarne so postavili tudi lepo vilo, hiše za delavska stanovanja in poslopja za ostale potrebščine. Ako pri- pomnim, da je ta kemična tovarna porabila in še uporablja vsako leto okrog 300.000 centov premogovega drobiža, je njena važnost za hrastniški premogokop očividna. Tudi apnenice pri krivem mo- stu — podjetnika sta bila Janez Peklar in Martin Spiller — so začele žgati apno na veliko, ter so porabile znatno količino premogovnega drobiža. Ne samo vsakodnevni odpadki, ampak tudi vse stare gomile premogovnega drobiža so ti domači industrijalci za nekoliko let požgali. Mnogo domačih in tujih ljudi je dobilo dela in našlo za- služek pri teh novih industrijskih ustanovah ter je zopet dosti de- narja ostalo v hrastniški dolini. Z industrijo je prišlo mnogo inte- ligence v hrastniško dolino. Hrastniški rudnik je bil tudi že kupil posestvo našega soseda Kržanca in postavil na Kržančevem v našem sosedstvu lepo veliko restavracijo za gospodo in za knape in ma- gacin za življenske potrebščine. Ta restavracija je bila središče dru- štvenega življenja hrastniške gospode. Osnovali so precej dobro god- beno knapovsko kapelo in keglišče. Schreier je bil zelo dober re- stavrater in njegova restavracija je slovela do Celja, Ljubljane in do Zagreba kot najbolja. Ob nedeljah in praznikih je bil v restavra- ciji velik rendez-vous hrastniške in tuje gospode. Tu se je po dnevu streljalo, kegljalo, popevalo, pilo in daman hofiralo. Zvečer pa se je vse prelevilo v razigran ples in vesele napitnice v družbi šampanjca. Wehrhan je igral vlogo Jupitra v tem veselem olimpu. Nikdar ni no- ben Solvenec zašel v to popolnoma tevtonsko družbo. Nisem imel niti volje, niti denarja, da se mešam med te ljudi. Gledali so me, kakor neko tujo prikazen, kadar sem korakal mimo njih. Edino obi- 88 Boštjan Roš telj hrastniškega lekarnarja Puschhauserja, me je vsak čas rada in iskreno sprejela in tudi prijateljski pogostila, ako ravno je živo- tarila v dolgovih. Skoraj vsak dan sem bil pri Puschhauserjevih in tam čital »Morgenpost« in z brbravo, dobro gospo kramljal. Leta 1865. je zadela hrastniški rudnik huda katastrofa in po- drla do temelja Wehrhanovo gospodarstvo. Po vseh oknih (Stollen) in horizontih, na vseh mestih, kjer so kopali premog, je začelo go- reti. Eksploatacija premoga je bila popolnoma ustavljena, razume se, da tudi vsaka liferacija. Hrastniški industrijski zavodi so morali nabavljati premog za svoje potrebe iz Trbovelj in iz Zagorja. Vse- mogočni, silni ravnatelj hrastniških jam je pretrpel totalen fiasko; šel je po tridesetletnem gospodovanju na Hrastniku v penzijo. Pravi vzrok te nesreče je bila napačna metoda, po kateri so Wehrhan in njegovi uradniki kopali premog; namesto da so počeli od vrha pa na niže, so kopali narobe v nasprotni smeri od spodaj na vrh. Na Wehrhanovo mesto je bil postavljen za upravitelja hrastni- škega rudnika asistent Kalivoda, mlad in intehgenten akademik. Njemu je bil dodeljen zelo sposoben in praktičen pomagač Terpotec. Temu človeku, rojenemu koroškemu Slovencu, je bilo sojeno, da v trboveljskih rudnikih igra veliko vlogo. V velikih vakancah 1861 leta se je bila gosposka v Celju izne- nada spomnila mene, da še nisem odslužil vojaške dolžnosti ter me pozvala nemudoma v Celje na naknadno »Stellungo«. Ta poziv me je zelo neprijetno zadel sedaj, ko sem že vse drugače mislil o »sol- daškem stanu« kakor pa pred 2 leti. Imam se zahvaliti Dr. Kočevarju in profesorju Valenčaku v Celju, katera sta se zavzela za mene, da me niso potrdili. Na vratih hiše, kjer so nas preiskovali, me je pa čakal Horjak iz Laškega s svojimi vozom. Hitro me je posadil nanj in me odpeljal v Laško, da se mi ne bi v Celju kaj neprijetnega zgo- dilo. Iz Celja sem pa še hitro brzojavil starišem, ki so bili v velikem strahu, da sem radi »tesnogrudnosti« za večne čase nesposoben za vojsko. Meseca julija 1862. leta sem bil dovršil 3. — predzadnje leto — na graški tehniki. V Gradcu sem imel povsod dobra poznanstva in tudi dobro pozicijo pri Strohschneiderju, vendar me je mikalo, pre- živeti vsaj eno dijaško leto na Dunaju. Zato se obrnem starišem in jih prosim, naj mi dajo toliko podpore, da bom v stanju eno leto na Dunaju živeti. V poslednjih štirih letih nisem starišev nič stal. Imel sem pri Hertlu, kakor tudi pri Strohschneiderju celo hrano, stanovanje in še po 14 gold. na mesec. Iz te dotacije sem si nabavljal obleke. Po Moji mladostni spomini 89 malem obotavljanju mi mati — ker je ona bila kasir — obljubi 30 gold. na mesec. Moj projekt je bil toraj odobren. Krajem meseca septembra sem odpotoval z železnico v III. razredu (ker IV. ni bilo) na Dunaj. V Gradcu se mi pridruži moj pristni prijatelj pl. Artur Schmidt, kateri je že predhodno leto bival na Dunaju. Na Dunaju sva prenočila v starem Schidtovem stanovanju; drugega dne sem se pa vselil v mali kabinet pri tapetniku Wiesingerju v »Freihaus-u. Komu ni znana vehkanska dvonadstropna hiša tega imena na »Nasch- marktu« na Dunaju?! Ko je bil leta 1683 branitelj Dunaja grof Sta- rhemberg v družbi Poljakov, s kraljem Sobieskim na čelu pred Du- najem Turke potolkel, mu je cesar v znak svoje zahvalnosti podaril to veliko hišo ter mu zagotovil, da ne bo treba od nje davka plače- vati, dokler bo ostala v prvobitnem stanju. Odtod ji ime »svobodna hiša«, Freihaus. Ostala je tudi do dandanes v isti obliki, kakor je bila pred 230 leti, samo da ji ne treba davka plačevati. V njej stanuje 3000 ljudi; ima nekih 16 dvorišč, menda ni rokodelstva, da ne bi bilo v tej hiši nastanjeno. Na Dunaju sem se hitro orijentiral in kmalu udomačil. Stolp cerkve Sv. Štefana je za vsakega Dunajčana kažipot. V mojem raz- redu v šoli nas je bilo okrog 100 dijakov, jaz med njimi edini Slo- venec; mnogo je pa bilo Madjarov in Poljakov, tudi nekaj Čehov. Med profesorji se mi je najbolj dopadel Rebhan, ki nam je predaval stavbeno mehaniko — Baumechanik —. Ta predmet, ki je velike važ- nosti za inžinjerje me je posebno zanimal. Rebhan, bivši dijak du- najske tehnike je bil ostroumen in zelo darovit človek. Njegova teo- rija o izdržljivosti lesa je postala epohalna. Pridno sem obiskoval predavanja v šoli in marljivo sem risal. Družil sem se s prijateljem Schmidtom in s kolegi, ki so mi bili že iz Ljubljane in iz Gradca znani. Skoraj vsak večer smo se zbrali v kavarni »zur Elisabethriicke« kolegi in tam prečitali dunajske časopise, vsako sredo sva po s Shmi- dtom šla v Kafé »Grijnsteidl«, da tam prečitava patra Sebastjana Bru- nerja ultramontani list »Kirchenzeitung«, da zadovoljiva načelu: »Da se resnica prav spozna, je treba čuti dva zvona«. V četrtek in v ne- deljo sem šel v neko malo kavarno v »Singerstrasse«, kjer so se zbi- rali Slovenci, da čitam »Novice«, tedaj edini slovenski časopis. Neko- likokrat sem obiskal tudi restavracijo nasproti Pavlovi cerkvi, kjer so bile v malem salonu umetne orgije, katere so svirale razne slo- venske melodije, med drugimi tudi Jenkov »Naprej«. Največjo radost sem užival, kadar mi je bilo mogoče gledati v dvorskem gledališču »Burgtheater« kak klasičen komad, ali pa po- 90 Boštjan Roš slušati v dvorni operi kako resno opero. Odtrgal sem si — v pravem smislu besede — od ust vsakdanji kruh, samo da sem videl in čul kak lep komad v gledališču. Gledal sem glavne komade Shakespearove, Goethejeve in Schillerjeve, tudi Grillparcerjevega »Otokarja« in »Nar- cisa« ne vem že od koga. Dalje opere: Roberta hudiča, Hugenote, Freischutza, Fausta itd. Tedanji veliki umetniki in pevci so mi še se- daj v milem spominu. Iz dvorskega gledališča: Lôwe, la Roche, Josef Wagner, Lewinski, Gabillon, Sonnenthal, Baumiester in gospe Rettich, Wolter in Gabillon Gosmann. Iz opere slavni pevci: Ander, Drachsler, Bek, Dr. Schmidt, Rokitansky in ženske Dunstmann, Ehn. Tudi lo- kalne pevke: genialno Galmeierco v Karlovem gledaHšču in lepo Gei- stinger v -videnskem gledališču sem videl v njihovih glavnih vlogah. Te dve ženski ste bili tedaj ljubljenki Dunajčanov in Ofenbach-ove operete so bile na dnevnem redu. Meseca maja 1863. smo postavili in odkrili pred tehniko spo- menik slavnemu inžinjerju Ressel-u, rojenemu Čehu, iznajditelju la- dijskega vijaka (Schiffsschraube). Danes je vsakem človeku znano, kako velike važnosti je ta Ressel-ova iznajba postala posebno za vojne ladje celega sveta. Siromak Ressel je pa dolga leta životaril kot obskuren inženjer v državni službi na Kranjskem. Ravno tega meseca maja je tudi bilo, ko sva z mojim kolegom Wûrzingerjem sedela v njegovem prostornem stanovanju in se resno pripravljala za izpit iz Rebhanove gradbene mehanike; predmet je bil težek in zelo zapleten, skoraj sama višja matematika. Kar se odpro vrata in v sobo stopi najin graški znanec in Wûrzingerjev dober prijatelj Ulepič. «Hvala Bogu, da sem Vaju vendar našel«, naju oslovi Ulepič, »položil sem v Gradcu doktorat prava in prišel sem na Dunaj da obiščem svojega starega strica, ki mi je dal polno pest bankovcev, sedaj pa ne vem, kaj bi z denarjem počel. Zato sem prišel k Vama, da skupaj z Vama nekaj tega denarja potrošim. Pustita sedaj knjige in pojdita z mano, da se malo razveselimo«. Nisva takoj pristala na to Ulepičevo primamljivo ponudbo, žal nam je bilo, da prenehava z na- jino mehaniko, pa sva se slednjič odločila, da položiva en dan na žrtvenik zabave. Ob 10. dopoldne smo odšli vsi trije v Rotenthurm- strasse v Scheiderjevo »Weinrestauration«. Pojedli smo vsak po en par »Frankfurterjev« in začeli zraven austrijsko vino piti. Od austri- janca smo prešli na Štajerca — »Ljutomerčana«. Ta nas je bil že pri- lično razgrel, — začeli smo že peti. Ob 1 popoldne pa začnemo oger- sko tokajsko vino piti. Ta žlahtna kapljica nas je popolnoma opila in omamila. Rogovilili smo celo popoldne po mestu. Ne vem, kaj Moji mladostni spomini 9] smo vse počeli, bil sem pijan, kakor še nikdar v življenju. V glavi je nastopilo totalno pomračenje zdrave pameti. Ko se drugega dne okrog 11. dopoldne zdramim, vidim, da ležim v svoji postelji. Še ves vrtoglav se oblečem in odidem v sta- novanje Wiesingerjevih. Tu me je sprejel splošen smeh. Povedali so mi, da me je sinoč ob 10. fijaker iz Lerchenfelda domu pripeljal, ter me izročil v njihove roke; se ve, da so storili svojo samaritansko dolžnost, me slekli in položili v posteljo. Bil sem duševno jako de- primiran. Grem k Wûrzingerju in ga najdem v istem polobupnem stanju. Spopadel naju je bil pravi pravcati »Katzenjemmer«. Šla sva v »Prater« in ostala tam do večera, d bi v čistem zraku malo okre- pila in potolažila razdražene živce. Toda interesantno je in morebiti, mi je baš zato ostala ta epizoda v spomini — ker sem tri dni po tem pijančevanju izgubil spomin. Nisem nič več videl in znal, kar sva se bila z Wûrzingerjem do sedaj naučila iz mehanike; pozabil sem bil vse formule. Resno sem se bil prestrašil. Četrti dan sem pa postal zopet normalen; šinilo mi je skozi možgane, kot da bi mi bil kdo z enim zavrtkom elektriko v glavi vžgal in vse sem zopet znal, kar sem se bil do tedaj naučil. Pri Rebhanu sem pa z odliko položil izpit iz gradbene mehanike. Med slovenskimi dijaki sem imel malo znancev, zato sem tudi redko v njihove družbo zahajal. Nekega večera je bil večji sestanek slovenskih dijakov v neki gostilnici; tudi jaz sem se tu znašel. Ne- kateri slovanski državni poslanci, med njimi tudi naš Lovro Toman, so bili naši gostje. Pilo, pelo in govorilo se je, šala je zamenjevala resne pogovore. Kar vstane neki koroški Slovenec, mali človek z ve- likimi očali na nosu in počne Dr. Tomana približno takole apostro- firati: Ko smo se bili pred 4 leti dijaki tukajle sestali, nas je bil tudi g. Dr. Lovro Toman s svojo navzočnostjo počastil. Kakor nocoj, tako smo se tudi takrat navduševaH za naš narod. Gospod Toman je kra- sno govoril ter med drugim povdarjal, da si mi moramo v interesu naroda le Slovenke za žene izbirati. Navdušeno smo pristali, ter mu dali svečano obljubo, da bomo tako ravnali. Vzamem si prostost po- staviti sedaj g. Dr. Tomanu vprašanje, kaj ga je nagnalo, da se iz- neveri svojim idealom, da prelomi svečano obljubo, ker se je pred 6 meseci oženil s trdo Nemko?!« — Mrtva tišina je nastala; vse je gledalo v Tomana, ki je postal rudeč kot kuhan rak. Malo razdražen se vzdigne in začne govoriti: »Vse je res, kar je gospod predgovor- nik rekel, ali, gospodje, imejte na umu resnico, da so zakoni prirode silnejši in močnejši od človeških namenov in obljub. Ljubezen ne 92 Boštjan Roš pozna narodnosti, ona je jača od narodnih spon; tudi jaz sem ji podlegel in moram temu prirodnemu zakonu biti pokoren. Bodite prepričani, gospodje, da mi bo sveta dolžnost, da svojo ženo pre- levim — če že ne v Slovenko — gotovo pa v iskreno prijateljico našega naroda«. S tem je bila ta interesantna epizoda končana. Slovenskim dijakom se je v splošnem na Dunaju slabo godilo; bili so večji del pravi siromaki. Neki so nezaslišano mnogo stradali. Eden iz te desperatne garde je bil Lovre Leskovec, zelo nadarjen mladenič, Notranjec, kmečki sin. Bil je menda brez vsake podpore od doma. Pokrival se je s turškim fesom ter je živel od milosti svojih kolegov. Kadar pa le ni bilo krajcarja od nobene strani, pra- zen želodec pa počne godrnjati, si Lovre izposodi od kolege stari ponošeni cilinder, vtakne fes v žep ter gre v katero koli restavra- cijo in se tam pošteno naje. Po večerji vstane in gre ven v oddelek, kjer stoji zapisano: »Fiir Herren«, cilinder pa pusti viseti na kluki v znamenje, da se bo vrnil. Ali Lovreta ni bilo več nazaj; zginil je. Zastonj so ga čakali, stari cilinder na kluki in natakarji po rastav- raciij. Na ta način je Lovro menda potrošil vse ponošene cilindre svojih kolegov. Napačno bi bilo, ako bi izrekli nad Lovrom preostro sodbo. »Sila kola lomi«. Ravno kar smo tudi culi, kako misli sam Dr. Lovro Toman o nepremagljivih prirodnih zakonih. Pretekla so 4 leta. Zopet se vrnem na Dunaj, kar zagledam Leskovca, elegantno oblečenega s cvikerjem na nosu in finim cilindrom na glavi, kako se v fijakerju vozi po dunajskih ulicah. Kaj se je pa z Leskovcem zgodilo, da je postal tako hitro celi dendi?, pa mi odgovore: Obesil je pravniške študije na kluko in postal žurnalist. Bil je pri Tkalcu (pri dnevniku »Ost und West«) glavni sotrudnik, sedaj je pa odgo- vorni urednik »Zukunft-a«. Prav dobro se mu godi, ima dosti poli- tičnega vpliva, in mnogo dohodka ter razkošno živi. Kmalu nato je umrl, komaj 30 let star. Škoda tega nadarjenega človeka. Koncem meseca julija sem položil na tehniki poslednje izpite. Dosegal sem toraj od detinstva zaželjeno meto — cilj — bil sem dovršen tehnik — bodoči inženjer! Radosten, poln lepih sanj rečem Dunaju z bogom, ter se odpeljem domov v Hrastnik.