Poštnina plačana v gotovini.
Leto XXII.
Dolnja Lendava, U. augusta 1935.
Štev. 32.
Cena 1 Din.
Naročnina: doma na skupni naslov mesečno 2 D., na posameznoga 2 Din. 50 par.
V inozemstvo mesečno 6 Din. Z M. Listom, M. Ogračekom i kalendarom letno 100 Din. Plačati se mora bar mesečno naprej.
Štev. položnice 11806. Rokopisi se ne vračajo.
Vredništvo v D. Lendavi hš. 67, uprava v Črensovcih. Slov. Krajina.

i oglasna taksa posebi. Popüst po dogovori.
Za šterimi ?
Kda oča veči dečkov vidi pred sebov te dečke, jih presoja, šteri bi bio najzmožnejši prevzeti domače gospodarstvo i ga voditi, da bo delalo čast njegovomi imeni. Deca neso vsa Vednaka ne po zmožnosti i ne po naturi. Vsakši ma svoje lastnosti, od šterih pri ednom prevladüjejo dobre, pri drügom pa mogoče slabe. Zato oča ščista upravičeno misli, šteromi bi dao prek gospodarstvo, da bi ga najlepše vodo.
Kak drüžina v malom, tak pokrajina v vekšem tüdi ma svoje ime, na štere lüstvo posebno računa. Tak tüdi naša Slovenska krajina ma zbrane sine, na štere lehko s ponosom kaže, se ž njimi postavla, ali se pa tüdi stavi i ostro opazüje, što so i kakši so. Tak da bi se bojala teh mladih, šolanih lüdi.
Pri vsakšem lüstvi so njegovi domači šolani lüdje od najvekše važnosti. Od njih je najmre v velkoj meri odvisna bodočnost lüstva. Šolana mladina je pozvana v to, da postane svojemi lüstvi vodnik po poti, po šteroj se pride do najsrečnejšega zemelskoga živlenja. Iz šolane mladine se rekrutirajo voditeli lüstva. I lüstvo tem voditelom tüdi navadno sledi. Srečno lüstvo, štero ma dobre sine, dobre voditele. Tej vse včinijo, da svoje lüstvo rešavlejo nevol i jim kažejo pravo pot do lepšega živlenja. Nega pa vekše nesreče za narod, če se njemi ponüvlejo za voditele lüdje, ki so ne vredni toga imena. Slabi lüdje lehko lüdi zapelajo na kriva pota, v ešče vekše nevole, šterih se je ne mogoče rešiti leta i leta dugo. Zato je pri odločanji za to, za šterimi voditeli bi šo, nad vse važno, da dobro poglednem, što je tisti, ki se mi ponüja za voditela. Vsakši voditeo najmre šče dati svojemi lüstvi to, ka sam čüti v svojem srci. I šče svoje lüstvo pripelati ta, kama se njegovo lastivno srce nagible. Jasno je, da malovreden človek, ki je napunjeni s krivimi navuki, ne bo mogeo lüdi pelati do istine, do prave zadovolnosti. Nepoštenjak, ki si šče pri svojem pojsli kaj spraviti, ravno tak ne spada med voditele. Tüdi tisti, ki je vodi gizda, ki se ženejo za čast, ki bi radi bili voditeli zato, da postanejo znam daleč na okoli, da bi od njih časopisi pisali — neso lüstvi v srečo. — Pravi voditeo je tisti, ki je pravoga Kristušovoga düha i ki ga vodi edino le lübezen do lüstva, šteromi šče kazati pot. Lübezen pa ne išče samoga sebe, nego tistoga, šteroga lübi ; ne svojo čast, nego dobro ime svojega lüstva. Pravi voditeo samoga sebe devle v nikoj, na samoga sebe, na svoje dobro pozabi i išče samo to, kak bi svojemi lüstvi Spravo dobro. Pripravlen je, če bi trebelo za svoje lüstvo žrtvüvati zadnji krajcar i če bi trbelo — tüdi svoje lastivno živlenje. Tak je včino Kristuš — najvekši voditeo.
Pravi voditeo z lübeznijov gleda svoje lüstvo. Ešče z vekšov lübavjov pa gleda na tiste, ki so to lüstvo prle, pred njim vodili po pravoj poti. Ar ravno tem starejšim voditelom se ma zahvaliti, da je sam lehko postano voditeo toga lüstva. Zato bo te starejše voditele nad vse poštüvao. Svoje mlade sile bo tam kcoj kapčo, gde starejši pešajo i bo tak nadalüvao delo starejših voditelov. Čeravno te že mogoče rud v eden ali drügi kraj zavine, ne ravno po vednakoj poti naprej, pa vsikdar napravi to samo zato, ar se časi spreminjajo i terjajo zdaj te zdaj oni način. Vsikdar pa bo meo isti cio, kak starejši dobri voditeli : svojemi lüstvi kazati pot do prave zemelske sreče.
Denešnji čas je bole kak gda inda v tom pogledi vse pazke vreden. Tüdi za našo krajino. Ešče nikdar je
mogoče ne ležao takši mrak nad nami, kak zdaj. V bodočnost gledamo i iščemo poti. A ponüvlejo se nam krivi proroki v ovčji oblačilaj. Obetajo nam lepše živlenje, kričijo dosta, mogoče šče tak ne, ka bi jih vsi čüli, pa nakanenje majo. Mladi so. Poznamo i ne poznamo jih. Bodimo previdni. Edno je gvišno — ka je za nami. I koga smo spoznali do zdaj za svojega dobrotnika, tomi edino lehko zavüpamo za bodoče. Dozdajšnje nesebično delo nam jamči za bodočnost. Šteri do šli v tom nesebičnom dühi naprej, tistim verjimo, za tistimi hodimo.
Bratje katoličanci v Slovenskoj krajini !
Gda vnogi od vas neso mogli na euharistični kongres v Ljubljano, se vam ponüja prilika, da se Kristuši, našemi Zveličiteli v presvetom Olt. Svestvi slovesno poklonite na euharističnom kongresi v Čakovci, šteri vam je vnogo bliže.
Nega nikaj bolšega na sveti, kak verno slüžiti Bogi, od koga vsaki posameznik kak i drüžba v vsem odvisi. Njemi slüžiti je naša najvekša sreča, ar „dobro je narodi, šteri ma Boga za svojega gospodara.“ To Želemo posebno naglasiti s svojim euharističnim kongresom v Čakovci. Te je celi Kristuši posvečeni, komi je dana vsa oblast na nebi i zemli. Mi verjemo i mi javno i brezpogojno izjavlamo, da v nikom drügom nega rešenja, kak samo v Kristuši. Ta vera nas mora sprevajati i preživlati vse naše žive dni.
V	središči te vere stoji presv. Oltarsko Svestvo, v šterom je Kristuš pod podobama krüha i vina kak Bog i človek navzoči. Pun neizmerne lübezni se v sv. meši Bogi za nas darüje, v svetom prečiščavanji pa naše düše s svojim Svetim telom hrani. Njemi se mora dati hvala za vse to pa zvün toga šče javno posvedočiti, da nam je jedino On svetlost živlenja. Jedino On pot, pravica i živlenje, jedino On, ki mora nad nami vladati. Javno se mora priznati, da je jedino On sveti, a mi vsi smo grešniki, ki ga ponižno prosimo, da nam grehe odpüsti, da se nas smilüje i da v zadoščenje sprejme vse tisto, ka njemi s svojim euharističnim kongresom prinesemo !
V	tom dühi se pripravlamo mi Medjimurci na slovesnost predragoga Zveličitela v presv. Oltarskom Svestvi. Pozavamo vas i prosimo predragi bratje, da se nam pridrüžite i da tüdi Vi molite za kongres v Čakovci i svoja dobra dela Bogi darüjete. Euharistični kongres je ne samo mesta Čakovca delo, zadeva Medjimurja, nego je Sküpna katoličanska zadeva. Sküpna naj bo zato i dühovna priprava, da bode molitev svetejša i močnejša,
da bode blagoslov boži obilnejši i za vse nas sküpni. Mučijo nas velke nevole ! H komi naj idemo, če ne k Jezuši, ki nas lübeznivo vabi: pridite k meni vsi, ki se trüdite i ste obteršeni, jaz vas okrepim.“
Dragi bratje ! Pridite, prosimo vas, pridite vsi, ar smo vsi trüdni i obteršeni i poklonimo se Jezuši na našem euharističnom kongresi v Čakovci. S čistimi düšami se zdrüžimo z Njim, da ga kem bole slovesno proslavimo i da njemi poklonimo kem bole dostojno i sveto zadoščenje.
Z velikimi žrtvami i brigami se pripravlamo za slavo Kristuša Krala, v Presv. Oltarskom Svestvi. Korona vsem temjžrtvam i brigam naj bode te euharistični kongres.
Primite, bratje, naše najtoplejše pozdrave !
Do videnja v Čakovci na sküpnoj proslavi Gospoda Jezuša Kristuša v presv. Oltarskom Svestvi, komi naj bo čast, hvala i dika od vseh nas.
Pripravlalni odbor v Čakovci.
Pripomba. Te lepi poziv so nam izročili, da ga v Novinaj objavimo, preč. g. Troha Mihael, gvardijan v Čakovci, ki so predsednik pripravlalnoga odbora. Mi si njihove reči k srci vzememo i Vas vse prav lepo prosimo, ki li morete, dečki i dekle, moški i ženske, romajte v Čakovec na kongres, ki se bo vršo od 23. do 25. augusta. Velike procesije bodo romale iz Slov. krajine, peški, ki do pa z vlakom šli, majo znižano voznino.
Prosimo vas, da v vsakoj vesi eden moški prevzeme organizacijo romanja, ki naj od hiše do hiše opita, keliko de jih šlo ali peški ali z vlakom i število (ne imena) priglašencov naj do 18. augusta javi uredništvi Novin. Prosimo preč. gg. dühovnike, da to tüdi s predganice razglasijo.
Več naših dühovnikov bo romalo i procesijo vodilo v Čakovec.
Kama pridemo.
Pred kratkim je bila objavlena prošnja vernikov na predsednike občin proti zdajšnjim veselicam. Pa kak se vidi, je prošnja naletela na glüha vüha. Veselice se le vrstijo edna za drügov, prošnje i zdihavanje ne pomagajo nikaj. Pa kaj je tomi zrok? Par reči povem samo v pitanji. Zakaj se nikaj ne včini proti tem zabavam ? Ne mine nedela, ne svetek, da ne bi bilo veselic, a ne edna, nego dve, tri naednok v vesi. So fare, v šterih ne mine nedela brez veselice. V nešteroj vesi, naj bo petek ali svetek, samo veselice, samo veselice. Bile so šče na dneve velkoga evharističnoga kongresa v Ljubljani. Poznam faro, v šteroj je bilo v ednom meseci do 10 veselic. Pred tem so vesniška proščenja minjavala lepo brez vseh zabav, zdaj pa tüdi na te i na nedele so se prikradnole veselice.
Kde naj iščemo zrok vsemi tomi? Što bo noso odgovornost, če mladina
podivjani. Gotovo župan z odborniki. Jedina sreča je, da nega zadosta penez. Ja Bog Vsemogoči dobro ravna, gda je dosta veselic, naj bo malo penez. Ka bi bilo z denešnjov mladinov i odraščenimi, če ne bi bila tak strašna sükešina. Zdaj se dosta nikaj ne da na zapovedane svetke, če bi pa bilo dosta penez, bi bilo kak v nekdašnjoj Sodomi i Gomori.
Čüje se večkrat: Če se letina ne pobolša, ka te bo? O, kak nespameten guč. Ali se naj narava pobolša, drevje naj preobrne svoje listje? Ne, lüdje se naj preobrnejo. Mi se moremo pobolšati. V gostilni je radost, zato je na poli žalost. Ednok pride povodenj, drügoč mraz, tretjič süša, štrtič toča i. t d., na naša pola, pa to ne pride za naša dobra dela, nego za slaba. Če so samo posvetne zabave v gostilnaj, drügo nemre priti. Ali so zabave državi na hasek ? Ne, na škodo so, ar po veseljačenji zrastejo razbojniki, tovaje, šteri so državi na velko žalost i skrb. I če bo šlo vse tak naprej kak je šlo dozdaj, če se naprej postavleni lüdski voditelje bole ne pobrgajo za hasek lüdstva i mladine, si morajo posledice pripisati samim sebi. Te pa znajo priti za kratek čas k nam i do grozne pa žalostne. Še hüjše bodo kak so nekoč vladale i še vladajo med afriškimi divjaki. Dva tabora se bonta za človeče düše : boži i šatanski. Če do vodilni možji pomagali z veselicami tomi drügomi tabori, ne čüda, če bo prvi slabeo. Mi pa, šteri smo za prvi tabor, zakličimo v svet: Živela Katol. Akcija. Dol z nikaj vrednimi veselicami!
Mladenec.
Junaki.
General Avguštin Justo, predsednik Argentine je lani, gda je bio v glavnom varaši Buenos Airesi tisti veliki eucharistični kongres, dao na razpolago vse, ka je li mogeo. Tak n. pr. znižano vožnjo, dao policijo i vojake zavolo reda. Sam je osebno dosta pomagao pri večmesečnom pripravlanji. Na den kongresa je lepo pristopo k sv. obhajili.
Te dni je mro v pregnanstvi v Siberiji 80 let star dühovnik Aleksij Sierčjaniov. To zadnje majo na svojoj düšnoj vesti bolševiki. Tri leta ga je pa že carska vlada pred bojom mela zaprtoga v Sibiriji zato, ka je prestopo iz pravoslavja na kat vero.
Voditeo katoličanskoga delavstva na Španjolskom, Vincenc Madera, je že dostakrat junaško brano delavstvo pred komunisti. Tej so ga zato začeli preganjati i na smrt obsodili. Madera je dao v novinah razglasiti, ka je pripraven mreti, ar zna dobro, ka de kat. delavstvo šlo naprej tüdi po njegovoj smrti.
Bivši francoski admiral Edvard Schneider je pred 13 leti na tihom zapüsto svojo lepo slüžbo pa odišeo v arabsko samoto, gde žive kak püščavnik. Jako je sühi, guči malo.
Španski minister Kasanuova je iz kraja Perena, gde je velika Marijina boža pot. Letos je te minister tűdi poromao v Pereno i tam pred očmi vnogo jezer romarov položo pred Marijino podobo dragoceno palčico, štera je na Španskom znak oblasti. Pri tom je tüdi proso Marijin blagoslov za delo v hasek domovini.
Proti preganjanji katoličanov v Meksiki se je v Beči zbralo prek 30 jezero članov iz Marijine drüžbe. Sestavili i podpisali so spomenico, v šteroj ostro grajajo ravnanje meksiške vlade.
Na Češkom je vmro bivši minister Franc Nosek, voditeo kat. akcije. Pripravlao se je, da bi bio sprejeti v tretji red sv. Frančiška, pa ga je smrt prle pobrala.
Protestantski bogataš, Ballard v Ameriki, je podaro svoj veliki hotel Jezuitom, da bodo v njem meli dühovne vaje (misijone). Ta palača ma do 700 sob. To so zaistino junaki.—
Ka piše katoličanski Hrvacki politički list „Hrvatska Straža“ od zdajšnjih političnih pitanj ?
1. Tjednik — „Hrvatska Straža“ je nestrankarski i nadstrankarski list, ar stoji v slüžbi kat. akcije, štera je nestrankarska, pa zatogavolo nemre i niti nešče osnavlati nikakše stranke.
2. Tjednik — Hrvatska Straža — je hrvatski list, kak njemi že ime kaže. On zatogavolo brani interesa našega naroda i horvatskoga narodnoga pokreta, šteroga voditeo je dr. Vladko Maček.“
To teliko pomeni, ka je te kat list ne na Mačkovoj stranki, ar je nestrankarski, nego podpira tisto gibanje, štero šče dobro horvatskomi narodi i štero zdaj vodi dr. Maček. Ar je pa list kat. akcije list, nikdar ne bo podpirao Mačkovoga gibanja, če bi to postalo samo v senci proti Kristušovoj veri ali proti haski Horvatov.
Naše Novine so istotak kat. akcije list i ne spadajo k niednoj stranki. One glasijo Kristušove pravice, Kristuša, koga zavrči nišče i niedna stranka ne sme. Samo ka se Novine borijo v prvoj vrsti za blaženost Slovenske krajine, njenoga vnogo krivic trpečega lűdstva.
2
NOVINE
11. augusta 1935.
NEDELA.
Pisano je : Moja hiša naj bo hiša molitve, ví pa ste iz nje napravili razbojniško jamo. In včüo je vsaki den v templi.
Molimo. Odpri smileno svoja vüha, o Gospod, našim ponižnim prošnjam : in da boš prosilcem dao, ka bodo želeli, daj, da bodo prosili to, ka je tebi dopadlivo. Po Gospodi našem . . .
Deveta nedela po risalaj.
Evangelium sv. Lükača XIX.
Vu onom vremeni: Gda bi se Jezuš približavao k Jeružalemi, videvši váraš, jokao se je nad njim, govoreči : Ar da bi spoznao i ti, i najbole na ete tvoj den, štera so na mér tebi, zdáj so pa skrita od tvoji oči. Ar pridejo dnevi na tebé, i opašejo te tvoji neprijatelje z grábov i obsedejo tebe i vküp te stisnejo od vsej krajov, i na zemlo povalijo tebe i sine tvoje, ki so vu tebi : i ne nihajo v tebi kamna na kamni : zato, ka si ne spoznao vremena pohodjenja tvojega. I notri idoči vu cerkev, začao je vö goniti odavajoče v njej, i küpüvajoče, govoreči njim: Pisano je, ka je hiža moja, hiža molitvena, ví ste pa njo včinili razbojnikov jamo. I včio je vsaki den vu cerkvi.
*
Berilo iz pisma svetoga apostola Pavla Korinčanom. Bratje ! Ne poželimo hüdoga, kak so oni poželeli. Tüdi ne bodite malikovalci kak ništerni od njih, kak je pisano : „Lüdje so sedli jest in pit in stanoli igrat.“ Tüdi ne nečistüjmo, kak so ništerni od njih i je spadnolo tridvajsti jezero. Tüdi ne sküšavajmo Kristuša, kak so to ništerni od njih sküšavali in so od kač poginoli. Tüdi ne mrmrajte, kak so ništerni njüvi mrmrali in so bili po pokončevalci vničeni. Vse to se je pa z njimi zgodilo kak podoba in je bilo zapisano v oporo nam, ki smo doživeli dopolnitev časov. Što teda misli, ka stoji, naj gleda, ka ne spadne. Prijela vas je samo človeška sküšnjava. Bog pa je vören, zvest in vas ne bo püsto sküšavati prek vaše moči, nego bo dao s sküšnjavo izid, da jo bote mogli prestati.
Te tjeden bom molo, trpo i delao vse : naj Slovensko krajino lübijo njeni šolani sinovje i njene šolane hčeri.
Politični pregled.
Nova vsedržavna stranka se osnavla. Vnogi vidijo v toj prvejšo državno stranko, samo, da so drügi lüdje, ki jo osnavlajo i vodijo. Mi smo svoje mišlenje že dnes tjeden povedali i je znova povemo, da ne odobravamo stranke brez Horvatov. Ta votlina se mora zamašiti. Miša Trifunovič, radikal, je odpotüvao v Zagreb, da se pogaja z Horvati. To je jako dobro znamenje i potrdi samo naše stališče. Nad vse potrebno je pa, da Hrvatje jasno označijo svoje stališče i jasno, odkrito naznanijo svoj program. Dr. Maček v oči meče dr. Korošci, ka dela z radikali i muslimani proti Horvatom i ka je zbrisao iz zgodovine slovenski narod, ar je v pogajanji pristao na to, ka so Slovenci samo plemen, ne pa narod. Mi, dokeč ne bomo vidili toga na čarno na belom, ne verjemo, ar poznamo dr. Korošcovo lübezen do slovenskoga naroda.
Kelko so koštale zadnje volitve. Vlada vözračunala, ka so volitve majuša 5 koštale 53 milijonov državo. Kak strašni stroški te, gda narod niti na sol nema penez. Pa če se volitve v kratkom pali ponovijo, se znova potrošijo teški milijoni. Jevtičova vlada je prej tüdi v drüge namene trošila državni penez. V Stojadinovičovoj vladi so štirje ministri iz Jevtičove vlade. Če se je penez krivično trošo, so vsi za to odgovorni, ki so bili v prejšnjoj vladi i so v zdajšnjoj. Pravica tak sodi.
Dr. Korošec senator. Dr. Korošca je kralevsko namestništvo imenüvalo za senatora. To imenüvanje se je zato zgodilo, ar vse kotrige vlade so ali senatorje ali poslanci, samo dr. Korošec ne meo toga naslova. Pa bodi po istini povedano, dr. Korošec si je to čast pred vnogimi drügimi v prvoj vrsti te že zaslüžo, gda so prvi senatorje bili imenüvani.
Občinam lendavskoga sreza.
J Dne 9. januara 1935. je Srezko načelstvo v Dol. Lendavi s posebno okrožnico pozvalo občine našega sreza, da napišejo zgodovino svojih občin. Ta Zgodovinska poročila želi meti banska uprava v Ljubljani. Srezko načelstvo je v svoji okrožnici pozvalo občine, naj se obrnejo pri sestavlanji zgodovine na domače visokošolce, ki študirajo zgodovino.
Vse občine so že predložile svojo zgodovino. A vzorno sestavlena je samo zgodovina občine Bogojina, ki jo je sestavo absol. phil. g. Joško Maučec.
Zato je srezko načelstvo z okrožnico z dne 2. avg. 1935. javilo tüdi
drügim občinam, naj se včasi obrnejo na imenüvanoga gospoda i njemi predložijo zgodovinske podatke svoje občine, ar je po lastnoj izjavi pripravlen sestaviti zgodovino tüdi za drüge občine.
Priporočamo posebno Občinam Dol. Lendava, Turnišče i Beltinci, ki majo gotovo bogato zgodovino, da jo dajo sestaviti našemi domačemi strokovnjaki. Škoda bi bilo, če bi slabo sestavlena zgodovina naših občin prišla v kataster kraljevske banske uprave, če moremo podati tüdi dobro.
GLASI.
SLOVENSKA KRAJINA.
ŽIŽEK ALFONZ.
Avgusta 3. se je kopao v Mori i je prišeo v vrtelec, ki ga je pokopao. Pokojni je letos dokončao svoje gimnazijske študije i je položo zrelostni izpit. Pokojni je bil vrli mladenec je zavolo svoja nadarjenosti i sposobnosti bio velko naše vüpanje. Boža pota ne so naša pota, boži sklepi ne so naši sklepi, Bog ga je vzeo k sebi, kakšteč je težko vsem, posebno po domačim. Urednik našij listov so v nedelo zajtra opravili za njega sv. mešo. Njegovoj düši večni mir želemo, domačim pa najiskrenejše sožalje v britkoj vöri božega obiskanja. — R. I. P.
Črensovci. Novomešnik, č. g.
Zelko Ivan, je pred kratkim odpotüvao na Madjarsko v Szombatheloy, da se izpopolni v madjarščini, ar je potrebno, da bodo meli tüdi naši madjarski verniki na razpolago dühovnike v düšnom pastirstvi. To je bila vsig-
dar tüdi zahteva sv. Cerkve, da se vernikom v maternem jeziki glasi reč boža. Sv. Düh je dao dühovnikom dar jezikov i ne vernikom. Dühovnik se mora privaditi jeziki vernikov i ne narobe. Drügi njegov namen je, da se nekelko pobližje spozna, seznam z raznimi viri, dokumenti šteri so važni za bolše spoznavanje preteklosti, preminočnosti naše Slov. krajine. Želemo, da bi svoj namen v polnoj meri dosegno.
Griža se širi. V občinaj Melinci i Ižakovci se znova jako širi griža. Nekelko jih je že spomrlo. Drügi so pa spravleni v soboško bolnico. Lüdje, pazite se!
Bratonci. Preminočo nedelo, 4. avgusta, je bratonsko gasilno drüštvo priredilo krasno igro Domen. Igralci so igrali nepričakovano lepo. Posebno Anka (Mlinaričova Barica), berač Urh (Srešov Janči), Meta (Lopertova Agica) i Domen (Belšak Vinko) so svoje vloge nad vse dobro igrali. Ništerni prizori so bili nepopisno lepi, n. pr. slovo Mete, Domna i Anke. Vsem igralcom Čestitamo! Igro je režirao akademik Ferdo Škafar.
Na podporo Novin je darüvao g. Balažic Alojz, žand. podnarednik, Boka Kotorska, 30 Din. — Bog povrni.
Ogenj. V noči od 2.-3. augusta je pogorelo gospodarsko poslopje Pintaričovo v Šafarskom seli prek od D. Bistrice. Zgoro je tüdi hlapček, sin Tratnjek Petra, kolonista v Gaberji.
Küžne bolezni v Črensovcih. Nastopila je griža i davica (püte). Dete v davici je odpelano v soboško bolnico, hiža z grižov pa izolirana.
Automobili prenaglo vozijo. Lüdje se zadnje čase jako pritožüjejo,
da avtomobili skozi vesnice prenaglo vozijo. S tem škodijo našim poslopjom, posebni tovorni ; i škodijo zdravji s prahom. Prosimo merodajno oblast, naj zakonske predpise strogo izvajajo, tüdi napram šoferom.
Beltinci. Naše „Kat. prosvetno drüštvo“ je znova upostavljeno i je začnolo delovati. Želimo našim katoliškim dečkom pri njihovom deli na kulturnom poli dosta uspehov.
Gomilice. Po sedmih letih se je povrno v naš domači kraj po končanoj maturi salezijanski klerik g. Zver Jožef, da preživi med svojimi domačimi počitnice. Gospodi želimo, da se med nami dobro počüti. — Kak smo že poročali so bile v lendavskij goricaj gorvtrgnjene pivnice. Glavni krivci so doma iz Radmožanec i so nam že dobro poznani.
Turnišče. Nekša buna je bila prešnji četrtek pri pregledüvanji rodovniške živine za razstavo. Člani živinorejskoga drüštva neso zadovoljni z odbiranjom živine za sobočko razstavo, štero so izvršili nešteri gospodje iz Sobote ne, da bi upoštevali mnenje naših živinorejcov; čüdimo se, ka je samo debela krava sposobna za razstavo, da je pa naša živina delovna ino zdaj v tem časi ne more biti okrogloga tela. Pitamo, kak je mogoče, da se površi da bo zdaj sküpna razstava živine v Soboti, čeravno je bilo sklenjeno, da bo v Beltincih, gde je središče vsega svetlolisastoga okoliša. Kak čüjemo, bo proti tomi deli vložena pritožba.
Dol. Bistrica. Julija 28. je naša gas. četa priredila igro „Črna žena“. Prireditev je odpro preds. Kelenc Jožef. Med pavzami pa je spevao naš novo nastavlen moški zbor nekaj pesmi. Osüpnola nas je pesem naših moškov i dečkov. Što jih ne poslüšao, nikak nebi mogeo vervati, da so spevali naši dečki. Zaistino odlično so spevali. Takše spevanje še Želemo večkrat čüti v cerkvi tüdi. Igro je režirao i vodo pesmarski zbor g. Križman Josip, upraviteo. — Pri nas so pali končali z „büranjom“. Na Proudi, kje so bürali lani pa je že bür v vodi, tak, da bodo na jesen mogli bürati drugič, če ščemo Bistričanci ostati na istom mesti.
Razburkani svet. Po njem Pogledni trezna pamet človečega razuma, štera si nad vse stvorjenja pameti stvorjena na njega, ka on šče. Razburkanost, štera napelave svoje vihere ravnati nad vse lepe ravnice. To so : Hitlerizem, Fašizem, Bolševizem, ki je nej stvorila nje lepe ravnice i ki nej samo šče na svojih mestaj ravnati svoje vihere, nego na vse drüge ravnice šče priti, da bi je ravnala i štere ravnice bi napravila v strašno gomilo na svet stvorjenoga naroda. Zakaj ? Ta omenjena drüštva ščejo meti moč, moč pa zmago nad pra-
Demokracija ?
S podvojeno hitrostjo hiti v našem času človeštvo vstran od tiste lažne modrosti osemnajstega in devetnajstega stoletja, ki je izprevrgla pojm človeške svobode in enakosti. S podvojeno hitrostjo se tudi vrača proti oni osnovi vsega socialnega reda, ki je bolj v skladu z zdravo človeško pametjo in ki jo je tudi katoliška Cerkev od prvih začetkov oznanjala. Danes se rušijo temelji stoletne vlade liberalno demokratičnoga malika, ki ga je v javno češčenje postavila francoska revolucija, snuje se drugi, od vekov preizkušeni socialni red. In kakor kažejo prva znamenja, bo morda v tem oziru res kdaj treba reči s Pavlom : „Staro je prešlo; glejle, postalo je vse novo.“ Zato je tembolj nerazumljivo in čudno prizadevanje nekaterih dobromislečih, ki se ne morejo odtrgati iz liberalno demokratične miselnosti devetnajstega stoletja. Namesto, da bi jo z vso vnemo pomagali pokopavati, jo širijo in proslavljajo.* Čas, ko so morali mnogi načelno v socialno politični doktrini capljati za nasprotniki, je vendar že davno minul ! Vprašanje svobode in demokracije se je v katoliškem socialnem nauku že toliko razčistilo, da nas to ne bi smelo več motiti.
* Tako n. pr. kat. list „Slovenec“ z dne 14. jul. 1935.
Dasi navadno pravimo, da je pojm moderne demokratične države vstal iz francoske revolucije, drži vendar bolj to, da je francoska revolucija ta pojm le uzakonila. Demokracija ima svoje prve korenine v humanizmu in renesansi, stremljenju, iztrgati Boga iz središča družbe in na njegovo mesto postaviti človeka. Svojsko filozofsko obliko pa ji je dal šele Rousseau s svojimi zloglasnimi nauki o človeku, že po naravi dobrem, o ljudski volji kot viru vsake oblasti, o svobodi, o enakosti. Pod vplivom teh naukov so stali tudi poznejši utrjevati demoliberalne ideje, tradicionalisti, ki so šli še dalje in noetično utemeljili je dro Rousseaujeve zmote : pravec resnice je v splošnem mnenju. To so torej temelji, iz katerih izhaja demokracija, izhaja pa tudi končno boljševiški komunizem. Iz humanizma vzrastli individualizem je pojmoval družbo kot atomizirano maso, vsoto homogenih, popolnoma svobodnih poedincev; in kakor je atom atomu popolnoma enak, tako tudi poedinec poedincu. Treba je zato uvesti načelo enakosti in svobode, odpraviti vsakega posredovalca med poedincem in državo. To je bila najglasnejša zahteva francoske revolucije, zahteva, ki se je vtelesila v demokraciji. Danes predstavlja država le mehanični kompleks poedincev, nič več življenskega organizma. Usodna zmota !
Ako z Rousseaujem priznamo že po naravi popolne ljudi, ne bo več težko povprečnemu človeku izvesti konkluzijo, da je treba poedincu pustiti popolno svobodo, kajti spričo svoje popolnosti rabi kvečjemu nepopolno oblast. Iz tega pojmovanja izvira demokracija ; ta namreč predpostavlja popolne ljudi, ki se med sabo v popolnosti ne razlikujejo. In prav tu je nje največji paradoks. Ne samo, da je ves nauk o popolni človeški naravi zmoten, zmotno je celo misliti, da ne bi pojm popolne človeške narave vseboval neenakosti, kot uči to veliki Akvinec, in torej tudi omejitve svobode. In dalje, kaj pa sta socializem in komunizem drugega kakor logični proces demokracije? Saj enakost pravic zahteva tudi enakost dobrin !
Ni treba povdarjati, da se je nauk o suverenosti ljudstva (bodisi v tej ali oni obliki) skoraj neposredno razvil iz poganske miselnosti. Ljudstvo se namreč v demokraciji istoveti z državo, ljudska volja z voljo države, in ker si po nauku ideologov demokratizma skupnost suvereno določa cilj in način življenja, je jasno, da smo v sredi najhujšega panteističnega etatizma, ali bolje, laicizma. Kajti nazor, da ima oblast svojo osnovno opravičenost v volji ljudstva, pretrga hierarhijo smotrov, država postane sama sebi smoter, se odtrga od Boga, se laicizira. Odtod je tudi razumljivo,
zakaj se je v demokraciji naenkrat Pojavila zahteva, ločiti Cerkev od države : dosledno izpeljana demokracija to ločitev nujno zahteva.
Na zunaj je potem dobila demokracija svoj „raison d’ètre“ v noetični Zmoti takozvanih katoliških liberalcev. Po njihovem naj bi bil zadnji kriterij resnice v večini mnenja in ne v razvidnosti resnice same. Odtukaj tisti nečastni kult števila, za našo dobo tako značilen pojav, tu je vkoreninjena tiranija večine, za našo dobo tako usodna socialna zmota ! Demokracija ne tehta razlogov in dokazov, ampak šteje le glasove, zato vodi v materialistično plitvost ; je politični pozitivizem, ker ne prizna nad sabo transcendentalne zakonitosti, zato je zanjo značilen silen porast civilizacije, a še silnejši propad kulture ; je naivni magizem, ker misli, da more s projekcijo ljudske volje posegati v nujnost metafizične vzročnosti ; je mati sedanjega poganskega nacionalizma ; kajti nacionalno sovraštvo se more poroditi le iz iracionalnega čuvstvovanja, in prav demokracija pomeni vlado iracionalnih instinktov mas ; je na osnovi liberalizma povzročiteljica razrednega boja, ker je uničila organičnost države in odtrgala ude drugega od drugega, da zdaj posamič propadajo ali pa se razvijajo v nestvore.
11. augusta 1935.
NOVINE
3
vičnimi, kak šatan nad düšo. Pripravljajo vsigdar noč i den strelivo, orožje, štero naj bi klalo človeka, narod i naj bi pokončavalo tisto, štero je nigdar nej bilo napoti i štero je nej viher stvoro. Brat brata naj bi doli strelao, pokončavao, šteroga krivda je nepoznana i šteri je eden ovoga nigdar nej vido. Zakaj? Za lumparijo ništernih obosülnih lüdi, šteri ščejo vse pojesti, kak nigdašnji mogočni Napoleon, šteri je son ščöo celi svet pridobiti a na zadnje je son prišao v pogübo. Tak ravno denešnje politično valovje razburkanosti, štero vse šče podjarmiti k sebi, pride v pogübo, ar ta modrija ne pozna stube keliko jih je proti zvezdastoj nebi, nego pozna samo viherne grabe, v štero ono samo notri v nje spadne. Zato bi dobro bilo, da bi gospodje okoli te politične razburkanosti vihera, šteri brodijo po raznih paktaj, da bi mogoči bili strahovati, zmagati, podjarmiti i v svojo korist spraviti drügoga trpečega naroda, brodili stube gori proti zvezdastoj nebi i da bi mér napravili proti narodnoj gomili, ar dotečas ne bo dobro, dokeč ta razburkana modrija sebični političnih voditelov, nebode znala keliko stub je proti zvezdastoj nebi i se po njej ravnale. — Nemeš Vince, Tešanovci.
Naši misijonarčki v domovini. Dne 20. julija je prišlo pet naših salezijanskih klerikov iz Turina domo na počitnice. Prišli so gg. Jerebic Franc z Melinec, Maučec Anton iz Bakovec, Ošlaj Martin iz Filovec, Zorko Štefan iz Ižakovec i Zver Jožef iz Gumilic. Maučec Anton i Zver Jožef sta odišla v Italijo pred osmimi leti, Jerebic Franc i Zorko Štefan pred sedmimi, Ošlaj Martin pa pred šestimi leti. Zdaj sredi avgusta se vrnejo nazaj v Italijo, kda do začnoli asistirati. Pri toj priliki nesmemo pozabiti na nekoga, šteromi morajo biti hvaležni vsi za njegovo velko delo za naš misijonski naraščaj — i te gospod so salezijanski dühovnik, preč. g. Radoha Joief. Z njimi vred se veseli vsa Slovenska krajina, štera bo dala v Gospodove gorice tüdi preci misijonarov. Našim misijonarčkom, njüvim mladcom, Želemo, da se z gorečnostjov i z hvaležnostjov odužite svojemi dühovnomi oči i tak z zlatimi črkami zapišite njüvo ime v zgodovino Slovenske krajine.
Na sirotišnico Deteta Marijike v Türnišči so darüvali : Vinčec Jožef z Trnja 100 Din., Sarjaš Kata z Trnja frankov 13, brat njeni, Ivan 10, Bedrnjak Marta z Črensovec 10, Pelcer Štefan od Grada 10, Küzma Marija z Sr. Bistrice 5, Virag Marta po 2 franka, sküpno 135 Din. v naših penezaj prišlo iz Francije. Nabrala je te dare v Franciji Sarjaš Kata. Vsem naj plača trüde i dare detece Marijika.-Odbor.
S. Helena na Pertoči. Naša Gorička je letos jako blagoslovlena :
mela je zlato i novo mešo. Predugo bi bilo, če bi natančno šteli opisati novomešno slovesnost, ki se je vršila pri nas preminočo nedelo, po več kak dugih 200 letaj. Samo značilne stvari bi radi povedali. Najprle to, da so bili slavoloki tak krasno izdelani, da so dobili upravičeno pohvalo celo v predgi, g. ceremoner pa je pravo, da bi se od toga moralo pisati v slovenskih revijah (mesečnikih), da se te umetnosti drügi Slovenci morajo od nas včiti ! Povdarili bi tüdi to, da se je tü jasno vidilo : cela fara je izredno požrtvovalno sodelüvala. Pri sprejemi v soboto naj to omenimo, da so novomešniki poklonili korak i štolos tistimi rečmi, ki jih dühovnik moli, gda si to obleko oblači. Z možnarami so strelali, meša je bila na prostom, zbor je spremlala domača godba. Primicijant je meo šörki mešni plašč z grškim križom, ki je na križišči noso sliko s. Terezije Deteta Jezuša... Predgar,  dobroznani g. Bakan, zdaj „horvacki plebanoš“, je gučao „dragim bratom i sestram“ od dühovnika, božega zvonara, krstnika, spovednika, kapitana na morji živlenja, ki podigavle bože Dete, naj nas ne bi Bog pokončao ; zakon blagoslavla i slednje mazanje deli nevolnim potnikom ; telovni starišje so gradili to cerkev sv. Düha, dühovnika, odked naj se razleva blagoslov na celi svet. . .“ „Lejko je vernim Prekmurcom gučati od Boga i njegovoga namestnika“, je povdaro v uvodi g. predgar. Dühovščine je bilo jako dosta: skoron vsi sosedni gg. dühovniki pa več gg. salezijancov i vnogo gg. bogoslovcov. Ceremonar je bio salezijanski dühovnik Farkaš, velki prijateo Prekmurcov. Zajtra je nekaj malo škropilo pa tužno bilo, odvečera je pa že sunce sijalo. Da se je vse vršilo v najlepšem redi se prvoj vrsti moramo zahvaliti domačemi g. plebanoši, g. šolskomi upraviteli i organisti Poredoši, g. župani, domači gasilcom, dečkom i deklam, takrekoč celoj fari. — Naj bi jo drüge nasledüvale !
Turnišče. Slikanje naše cerkve jako lepo napredüje. Na Velko mešo, na den glavnoga proščenja bo posvečüvanje malovine.
„Murska krajina“ i naše cerkvenopravne razmere. M. krajina z dne 4. avg. (Št. 31.) poroča pod naslovom „Konkordat“ med drügim sledeče: „Za nas je predvsem važna končnovelavna razmejitev škofij“, ka se je s konkordatom vredilo. Po preobrati 1. 1918 se te tü pa tam neso skladali z državnimi mejami, tak predvsem v Prekmurji, kje je formalne jurisdikcije v soboškem okraji, nad 12 župnijami imeo še vedno škof v Szombathelyu, a v lendavskem okraju na nad 7 župnijami in 1 ekspozituro škof iz Zalaegerszega,“ (P. m.) Za nas je ta ugotovitev nova. Koliko nam je znano, je bilo v lendavskom okraji
dozdaj samo 6 župnij i 2 ekspozituri. Da je pa meo nad temi župnijami ino ekspoziturama formalno jurisdikcijo „še vedno“ škof iz Zalaegerszega, je to zdaj prvič odkrila „M. krajina“. Zanimivo bi bilo ugotoviti, odkod je prejeo pisec v M. krajini“ te najnovejše podatke, ki nam dozdaj neso bili nikši znani. Vendar se vidi, da tem najnovejšim ugotovitvam ne dosti vervati, ar vretin odkod so vzete, nega. Stvar je povsem drügačna. Naši lüdje v lendavskom okraji se še spominajo ferme iz 1. 1914, štero je vršo szombathelyszki škof grof Mikeš Janoš, tak smo spadali pod Szombathelysko püšpekijo ne pa pod zalaegerszečko, štere nega i ne bilo. Pisci bi se trbelo informirati pri našem lüdstvi, ali če toga ne mogeo ali marao, bi lehko vzed v roke kakšo zgodovinsko knigo, napriliko: Slavič, Prekmurje, kje bi na 17. strani mogeo čteti, da je casarica Marija Terezija 1777. vstanovila v Szombathelyi novo škofijo, kama so pripadli vsi vogrski Slovenci, ki so bili dozdaj razdeljeni v rabski, vesprimski i zagrebški škofiji. Tak se zna komi pripetiti nelüba neprilika, če se loti stvari, za štero se zanima samo včasih.
Beltinci. Dne 27. preminočega zadvečara je tresnolo v jablan pri Glavač Matjaši. Od jablane je strela odletela v poleg sklajene vümeti, štere so se včasi vüžgale. Po treski je včasi šla gledat žena, kak da bi njej kaj pravilo, da je pri njih tresnolo i ovarala ogenj. Taki je pozvala sosede, ki so ogenj pogasili i stem preprečili morebitno nesrečo. — Dne 28. julija je bio prinas den bitja dečkov. Okoli šeste vüre so pritirali Odrančanje nikšega Liplančara doli po cesti. Šteo je vujti i je skočo k Lipičovim, da se skrije odrančarom. Na dvorišči so ga pa dobili i stem se je začela bojna. Domača hči je mela dosta regin posajenij pred hišov i pri vsakoj eden količ za podporo. Tej neotesanci pa so po tistom kolji i po najlepšij rožaj začnoli svoj boj tak dugo, dokeč so ne vse nedužne rože vküp sklačili. Domači so inači ne mogli vstraj vzeti, da so vse s pomočjov drügih stirali vö s koljom. — Na te den se je pokazala kriza, kakša jé. Koblencar je meo veselico. Lüdi bilo vse puno. Pa te pravijo ka negá penez. Še preveč jih je. Spomin na čeli je obneseo z te nekak. No bitje mora biti. Mladina vstani, da ne prepadneš. — Pod kola so spadnoli i si potrli rebra Rous Štefan, gda so gnoj pelali na njive. — Nešterni dečki okoli edenajsete vüre hodijo mlatit i svetit po hišaj i vozijo tüdi valeke. Pač starišje njim s drügoga posla ne vejo dati.
Deški tabor. Kak smo že v zadnjoj številki poročali, pripravlamo v Črensovcih na den 25. augusta t.1. deški tabor. Ar je to prva prireditev
te vrste v Stov. krajini, vabimo vse dečke cele Stov. krajine, da se je v kem vekšem števili vdeležijo. Ob priliki tabora, to je v soboto 24. i v nedelo 25. augusta večer ob pol 9. vüri i v nedelo po poldnevi ob 3. vüri bodo igrali v Našem domi igralci iz Ljutomera prav lepo igro „Sultanova hčerka in dobri vrtnar“, štero so že 5-krat igrali v najvekše zadovolstvo gledalcov. Podroben spored priobčimo v prihodnjoj številki. Na svidenje! — Odbor Prosv. drüštva v Črensovcih.
Dve imeni moramo vsikdar meti pred očmi. To sta Vzajemna zavarovalnica v Ljubljani i Karitas. Če se ščete zavarvati proti ognji, raznim drügim nezgodam, se obrnite na Vzajemno zavarovalnico. Ako pa se nameravate zavarvati za slučaj smrti ali za starostno oskrbo, ali pa ščete zavarvati doto svoje dece, se obrnite na Karitas. V navedenih slučajih ne bodete nindri tak dobro postrežem, kak pri tema dvema. V časopisih ste zamogli čteti nešteto zahval za solidno izplačilo zavarvane vsote. Vzajemna zavarovalnica i Karitas ne iščeta lastnoga dobička, ščeta pomagati slovenskomi lüdstvi v slučajih nezgod, ognja i smrti. Obe mata zastopnike v vseh večjih krajih — skoro v vseh župnijah. Obrnite se na Schinko Jožefa v D. Lendavi (Glavna u. 36), ali na Rous Stefana v Beltincih, ali na Skafar Jožico v M. Soboti.
Kratke novosti.
Nemiri na Irskom. V pokrajini Ulster v mesti Belfast so protestanti v svojoj mržnji proti katoličancom porüšili več katoličanskih hiš, tak da je 1646 katoličancov prišlo v najvekše pomenkanje. Katoličanska kak i protestanska cerkvena oblast je odločno obsodila to divjanje.
Boj s tihotapci. Na jugoslovansko-albanskoj meji so tihotapci napadnoli graničare, a tej so tihotapce premagali i štiri zmed njih k smrti strelili. Poleg teh sta streljenivi tüdi dve deklini, štere so tihotapci v Albaniji vkradnoli i jivi šteli dati v Jüžno Srbijo v kakši slab poseo. Dve deklini sta pa rešenivi.
Zavod za siromaške dekline v Subotici. Vojnič Marija je ustanovila iz svoje vrednosti zavod, v štreom
naj bi se odgojile siromaške subotiške dekline. Zavolo velike gospodarske stiske je pa zavod v tak velike poteškoče prišo, da se mora zapreti. Naj se to prepreči, se je vodstvo ustanove odločilo, da zavod izroči sestram, ki s svojov skromnostjov i skrblivostjov zavod postavijo znova v slüžbo prvotnoga namena.
Velika poneverba, Pri pošilanji penez iz Belgije v Romunijo, je prejšlo deset milijardov. Več oseb je zapletenih v to grdo tovajo i to takših, ki so bili na vodilnih mestaj. Pač samo bogabojaznost je jedino sredstvo proti hüdobijam.
Velka tatvina v Očeslavcih v Slov. goricah. V preminočem tjedni so vkrali tovaje v Očeslavcih v Slov.
Demokracija torej nasprotuje pravemu pojmu družbe. Saj je še zmeraj liberalizem tisto notranje počelo, ki jo oživlja, nje podstat tvorijo zmotne ideje o svobodi, enakosti, o družbi brez Boga. In socialno politične oblike so neločljive od svojega notranjega počela. Daj kaki stari formi novega duha: razvrgel jo bo in si ustvaril novo po svoji podobi. Kar je fundirano na individualizmu, je nujno antisocialno. Demokracija je taka: ni socialen, je le političen režim ; ni organičen red, je organiziran nered. Zgodovinsko je demokracija eksperiment 19. stoletja, ki ga je moderna doba upravičeno odklonila. Moralno je preoptimistična, ker pripisuje človeku mnogo več, kakor zmore sam. Za demokracijo je treba na eni strani višek moralne popolnosti, na drugi pa višek umske izobrazbe. Dvoje, kar se pri večini ljudi ne bo nikoli doseglo. Zato bo ostala demokracija za vedno le bitje uma, ens rationis.
Ako v sedanji dobi upravičeno zmeraj bolj povdarjamo načelo samouprave, je to nekaj bistveno drugega : Samouprava pomeni razbremenitev preobložene države, demokracija največjo obremenitev. Nadalje je večen korelat demokracije kapitalizem ; oba izhajata iz zmotno pojmovane svobode in enakosti. Demokracija pomeni laicizacijo vsega življenja, na njenem dnu še zmeraj tiči postulat ločitve Cerkve od dr-
žave, laična šola, vera privatna stvar, na dnu njenega laicizma pa zanikanje posmrtnosti. V njej Bog nima prostora : če ga ima, pomeni to reakcijo proti njenemu bistvu. Demokracija to liberalizem imata skupno zibelko ; kdor jo hoče točiti, meša pojme in dela krivico zgodovini. Spočel ju je humanizem, rodila francoska revolucija. Tudi tozadevno proslavljanje „krvi prelite okrog Bastille“ je le odobravanje herezije, ki nam je povzročila moderno socialno gorje. Kako absurden je n. pr. nauk o enakosti vseh ljudi ! Saj je evidentno, da vodi logično v popoln komunizem ! (Glede enakosti bi po skolastično rekli, da imajo vsi ljudje enake pravice v možnosti, v deju pa ne. Vse pravice pa so enako nedotakljive.)
Cerkev ni nikoli s prijaznim očesom gledala na razvoj moderne demokratične družbe. Znamenita sta tu posebno Leon XIII. in Pij XI. V svoji okrožnici „Graves de communi“ toči prvi tri vrste demokracije: politično, socialistično in krščansko. Vendar pa pristavlja, da je mogoče rabiti zadnjo besedo le tedaj, ako ji odvzamemo ves pomen, ki se ji danes prideva, zlasti politični ; pomeni naj le deto za blaginjo naroda v smislu krščanske ljubezni. Ta beseda ne sme pomeniti kakega izenačevanja socialnih organov, ne razdiranja socialnega organizma na vsoto enakih poedincev, ki naj bi imeli pred državo vsi enako besedo. Da mo-
ramo iskati tvorni vzrok družbe ne v kakem zunanjem počelu, ki je nad človekom, ampak v suverenem odločevanju ljudstva; da je le ona oblast pravno neoporečna, ki izhaja iz ljudske volje kot svojega prvega vira ; da število ustvarja pravo in dolžnosti, ker, kakor si poedinec sam ureja svoje privatno življenje, tako tudi skupnost svoje skupne zadeve ; vse to je, izjavlja Leon XIII. v okrožnici o človeški svobodi, v nasprotju z razumom. In prav tam riše tudi žalostne posledice tega človeški naravi tako protivnega nauka, posledice, ki so danes nad vse aktualne, morda tudi pri nas.
Istotako Pij XI. ne neha povdarjati za Leonom XIII. v okrožnici „Quadragesimo anno“, da je treba v socialnih stvareh kreniti na nova pota, ustvariti nov pravni in socialni red. Hoče ne egalitarno državo, ki sloni na individualizmu, ampak organično, hoče, da se država razbremeni na račun raznih ustanov. Torej spet oni posredniki, ki jih je demokracija uničila ! Zato seveda bodoča po stanovih organizirana država ni demokratična, kjer bi naj kakorkoli vladalo načelo svobode in enakosti, ampak organična, kjer so enaki in neenaki udje razporejeni po primernih mestih in opravljajo vsak svojsko funkcijo.
Če se torej govori o krščanski demokraciji, moramo vedeti, da to ni
nikak režim, politična oblika, je le socialni čut, ljubezen do ljudstva, kot povdarja Leonova Okrožnica „Rerum novarum“, in bi se torej bolje imenovala demofilija. Kajti bistvo demokracije je zmeraj liberalizem, laicizem; ne smemo biti tako amuzični v terminologiji, da bi jo istovetili s socialno ljubeznijo. Morda je tudi to krivo, da se mnogokrat katoliški „demokrati“, kljub dobri volji, izražajo popolnoma po jakobinsko, kot pripominja grof Reynold v svojem slovitem delu „L’Europe tragique“.
Daleč smo od časa, da bi v novodobnih socialnih in političnih herezijah iskali z mikroskopom drobce resnice in v luči teh drobcev skušali vso zmoto pokristjaniti. Morda se je zdelo kdaj prej to komu imenitno ali celo opravičeno. Danes pa so drugi časi. Stari nered, ki ga je skoraj najbolj povzročila francoska revolucija, je treba zamenjati z novim, človeštva vrednejšim redom.
PREKOSNICE.
Frančiškanski brat je pobirao milodare. Bio je jako prekšeni. Ženske so njemi zdavale, keliko so li mogle, da je komaj nosov vreči. Drügi den so šle v cerkev i pride vloga brata, da bi je spovedao.
Etak se jih je otreso, ki itak ne meo oblasti za spovedavanje, ar ne bio dühovnik:
O, drage düšice, kak rad bi to včino, pa sam že ne na tešče. Vervale so i mimo odišle.
4
NOVINE
11. augusta 1935.
goricah ednomi trgovci 170.000 Din., poleg toga pa šče zlati zdavanski prstan. Trgovec je včasi sporočo vsem orožniškim postajam to tolvajijo. Iz Maribora sta včasi prišla dva detektiva z psom, šteri se taki podao po sledi tovajov. Tak se vüpa, ka tovaje naglo pridejo v roke pravice.
Žalostna smrt v mrzloj Savl. Dne 29. julija se je vtopo v mrzloj Savi Zagorski kaplan Štular. Ves veseli se je odišeo kopat, pa deroči valovi so ga potegnoli v globočino, Odked so ga po dvevörnom iskanji vö potegnoli, pa že mrtvoga. Kda so ga pelali na Župnišče, so se po celoj poti jokali vsi lüdje, tak so radi meli pokojnoga kaplana, ki je živo, da pomaga siromaškim delavcom.
S. K. A. D. „Zavednost“
v Prekmurju javlja članom i starešinam, da bo redni občni zbor v ponedeljek 19. augusta t .1. ob ½ 8 uri v Martinišču v Soboti. Dnevni red : 1. Zapisnik 2. poročila 3. volitve odbora 4. podporni fond 5. srednješolci 6. Slučajnosti. Tu se bo tudi sestavil nov imenik članov. Kdor ne pride na obč. zbor, kdor se pred obč. zborom ne opraviči, se bo črtal iz imenika. V slučaju slabega vremena bo obč. zbor dan pozneje. — Odbor.
Pritožba naših občin.
Zadnjič smo čteli v Novinaj, da posedüje Križevačka imovna občina iz Bjelovara samo v lendavskem srezi 6.717 oralov šum. Od vnogih strani, občin in finančnih oblastev se čüjejo pritožbe, da ta bogata organizacija že več let ne plačüje redno nikših dač ino doklad. Proračuni večih občin slonijo v velkoj meri na dokladaj, ki bi jih morala plačüvati tüdi Križevačka imovna občina. Nazlük tomi, da je ta organizacija, ki je toti pod državno upravo, jako premožna, ve posedüje velke komplekse šum, travnike ino hišo, ne spunjava svojih obveznosti do države. Občine i vse, ka je ž njimi v zvezi, n. pr. šole, najbole čütijo, da obč. uprave redno ne prejemajo od davčnih uprav dohodkov, ki so predvideni v njihovom proračuni.
Ne čüdno, če se slišijo očitki, da žene davčna uprava siromaškomi kmeti zadnje živinče iz štale i pri tom se ugotovi, da bogata križevačka občina pa ne plača dače i doklad. Z raznimi manevri dosegne, da ob priliki odaje stoječega lesa ne odá penez državnoj blagajni, nego ga taki vporabi za naküp drügih objektov. Tükajšnja davčna uprava je proti njej brez
moči, čemi se jako čüdimo. Razumlivo je, da te okolnosti neugodno vplivajo na davčno jakost domačega prebivalstva.
Po uradnih podatkaj ino po stanji na konci leta 1934. je Križ. imovna občina dužna bila v davčnoj občini
Banuta na Bogojina Bukovnica Čentiba Dobrovnik Dolgavas Dolina D. Lendava Filovci Kobilje Petišovci Pince
Radmožanc Strehovci Žitkovci
941 —
 4.170·—
10.379 —
„11.637 —
„12.603 —
 2.772·80 „1.755·32 „.544 —
 158.976·92, „1.976.24 „ 49.626.15 „ 100.284·55 „24.938 —
„12.424 —
1.320 — „17.137— 9 322 80 11.920— 20.706— 6.260-85 3.072— 7.699— 46.330 65 1.779— 74.520 60 33.063-35 36.67078 17.13247
Iz toga je razvidno, da dugüje Križevačka imovna občina v tom srezi sküpno Din 700.180·28. Na te način ne dobi svojih dohodkov država, banovina i ne občine.
Vlüdno prosimo pristojno oblast, da zadevo preišče i poskrbi, da bo Križevačka imovna občina plačala vse zaostanke ino plačüvala redno dače tüdi v bodoče, kak je plačüjejo drügi davčni zavezanci.
Ka pravite k tomi?
Drüžba ladij ma za edno vožnjo iz Anglije v Kanado 9 milijonov dinarov izdatkov. Pa itak ešče ma lepe čiste dobičke od lüdi i blaga, štero vozi.
Vsakši blisk ma v sebi elektrike za 27 jezero Din.
Naše sunce preleti v ednoj sekundi 17 kilometrov.
Na Angleškom majo 63 jezero slepih lüdi.
Srce Zdravoga človeka vdari ha den okoli 90 jezerokrat.
Od raka jih vsako leto merje eden milijon.
Vsakši zdrav človek ma v krvi do 30 bilijonov takzvanih krvnih telesc. To so živa bitja i se neprestano giblejo. Či pride kaj takšega v krv, ka ne spada notri, te se ta krvna telesca postavijo kak vojaki v obrambo tela proti škodlivcom, dokeč vse vö ne zmečejo.
Na sveti se dobijo divjaki, šteri radi jejo človeče meso. Pravijo pa, ka je meso prek 50 let staroga človeka ne dobro.
Najvekša palača je v Toledi na Španskom. Ma 2000 sob, 60000 oken i 3000 dver. Najvekši hotel je pa v Čikagi: ma 3000 sob i 5000 postel. V ednom dnevi lejko pogostijo 10.000 lüdi.
Med vsemi cerkvami na sveti je
najvekša v Rimi sv. Petra. Notri ide 55 jezero lüdi.
Najvekša kniga na sveti se nahaja v Newyorki. Je 3 metre visika, 1 m. debela, žmetna pa 250 centov. Najmenša kniga pa je v Holandiji. Duga je 13 milimetrov, široka pa 10.
Sv. Pismo je prestavleno v 678 jezike.
Od živali nam vučenjaki znajo povedati to: Najvekši elefantov zob vaga 236 füntov; v morji se dobijo nekše ribe, štere majo pol metra velike oči ; najmenši ftiček je koliber, zato ka je dugi komaj 3 cm., žmeten pa 7 gramov; najhitrej med vsemi fticami leti naša lastovica.
Fjodor:
Mati je sprejela sina — novomašnika.
Sestre in bratje so govorili
in tudi mater naučili,
da je govorila svojemu sinu.
      „Klinec rdeč ti bom pripela, sinek, moja duša je vzkipela —“ tako je začela mati.
Srce ji ni več dopüstno, sámo je govorilo:
Objela sta se, poljubna,
rdeč klinec pohodila
in na vse drugo pozabila ...
Pisma naših iz tüjine.
Cigy, VII. 7. 1935.
Velečastiti gospod vredniki
Najlepša Vam hvala za redno pošilanje „Novin“ i ves trüd, šteroga mate za nas, ki smo raztepeni v temnoj tüjini, štere trebüh je Bog. Tü, gde sam jaz, je krščanski svet ali najdejo se pa tüdi takši, da niedno nedelo i najvekšega svetka Gospodovoga ne razliküjejo od delavnoga dneva. Celi den je izpostavleno Najsveteše, pa vseedno vüpajo orati, kositi i vsakovrstna dela opravlati. Jaz mam slüžbo nadvse dobro, bolše si nemrem želeti. Gospod i gospa sta jako dobra. K sv. meši i k večernicam lehko idem vsako nedelo i pot do prejemanja sv. sakramentov mi je prosta. Iskrena zahvala Materi božoj. Vaši dobri listi me veselijo nadvse, ka najdem v njih vnogo hasnovitoga i zvedim, ka se godi v lüboj domovini. Toda žal največkrat se zgodi kaj takšega, da se že grše nemre zgoditi, ka je ne v ponos Slov. krajini. 23. junija je bilo tü prvo sv. obhajilo, to je bilo zaistino nekaj krasnoga O vretna nedužnoga veselja! 127. junija
sv. férma. Prišli so Prezvišeni nadpastir iz Orleansa (Orlana), ali to lüdstvo je ne znalo skazati časti. Neso takši lüdje kak v Jugoslaviji, da Prezvišenomi izkažejo i poklonijo vse, ka se le da. Vi pa velečastiti gospod i oča dühovni, nas opominajte i širite dober i važen tisk ešče naprej, da ostanemo na pravoj poti, da se povrnemo dobri i zdravi na düši i teli, verni sinovje i hčeri domovine Jugoslavije. Ve ste vi tisti dobrotnik, ki skrbite po očinsko za nas. Doma se človek ne zaveda teliko kak tü, kelke važnosti je dober tisk, gda ma lepo število gorečih dühovnikov pred očmi. Ali tü more žmetno delati i po končanom deli svoje verske dužnosti spunjavati. I tüdi tü se že čüti kriza. Delavcev je puno, a dela malo. Dne 1. julija bi bila rada doma na eucharističnom kongresi i se pridrüžila Vam, ki ste bili tak srečni, ka ste lehko počastili eucharističnoga Krala. Toda žal — v mislih i tihoj molitvi sam se samo spominjala.
Pozdravleni Veleč. g. vredniki Ohrani Vas Bog še duge, duge vrste let zdravoga i srečnoga i potem pa neskaljene sreče vekomaj.
Pozdravlam tüdi g. bogojanskoga plebanoša, vse lübe domače i celo Slov. krajino pa želem vsem vse dobro.
Anica Farkaš, Strehovci, v Franciji.
Fekár Gyula, bivši minister, državni tajnik.
Grozodejstva boljševikov na Vogrskom.
I gde mo večerjali ?
Tü v kavarni parlamenta. Že tüdi idemo. Prosim brat, zvolite naprej...
V štiri vrste se postavimo. I na levici sam naprej poleg flüglmanna, poleg mene Tolnai Kornel, za njim Perényi Zsigmond, moj prijateo, poleg njega siromaški, zamišleni Tery Oskar. Za nami Samassa, Borly, Szob-
kó, Menkina podpolkovnik.............
Vö, vö idemo. Poleg oroslanov sküpščine idemo; komunistična mladina se glasno vznemirja : „Pa li ne de usmrtitve ?“ No, i prihaja četa rdečih, nekoga ženejo. Je moški? Ne, ravno ženska je. Na graniti stopnic se vidijo bele praske, sled od krugeo včerašnje usmrtitve . . . „Raz-dva“ (eden-dva). Rjovejo proti nam krvniki i nam še nekaj neprijetnih ruskih reči zakričijo. Odhajamo. Naprej lcigovič, na dveh strani dva ruskiva, odzadaj pa dva vogrskiva židovskiva krvnika, — mirnejše občinstvo obstoji. Več si odkrije glavo, nešterni jočejo. I jaz razločno čüjem ete reči :
— Glejte, z ruskimi židovskimi krvniki sprevajajo madžarske narodnjake !
Mesečina. Obednica s svojimi veličastnimi gotičnimi oknami je spodobna zacompranoj jahalnici iz iger. Mesečni traki obelijo zamazane postele, ječanje se čüje iz sosedne postele, jez se gor zdignem.
— Pa li ne spiš Oskar? Ne premišlavli telko.
— Preveč me na piki majo, prijateo.
Tihota. A močno i vsikdar močnej se kadi po štrtih mesečnij trakaj i se siromaški robi začajo vznemirjati. Ječijo, šepečejo ; opazim, da med nas vkradjeni nepravi rob i vsi poslüšajo i
Pazijo, če bi što kaj ovado vu sne.
Naednok se samo začüje veliki krik. Borly žandarski polkovnik senja :
— Püstite me pri miri, vse vam ovadim ... Malo počakajte ... A, ne, ne povem ! Rajši merjem, pa ne ovadim ! Mlati, boli me... Jaj, jaj ! Mučim.
Kak najhitrej ta bežimo i ga obüdimo. „Pazi, ne ovadi se.“ Pri štrtoj posteli se vužge tovajska lampa...
— Glej Oskar, tisti fakin že pa piše.	(Dale.)
Lujz se spominja.
„Viš, Lujz !“ je ponovila Anica in pravtako stegovala rokico k Lujzu, da bi videl, kaj ima.
Kdor bi videl ta mala obraza, ki sta radovedno pričakovala, kaj bo Lujz rekel, bi se moral zveseliti. A Lujz se je pri tem spomnil daleč nazaj na svojo mladost in postalo mu je otožno pri srcu. Tako daleč nazaj še morda nikdar ni mislil. Takole se človek spomni samo, kadar mu je srce voljno in misli rade sanjajo. Le kak neznaten dogodek je potreben, da se prikaže minulost, morda že dolgo Pozabljena, znova prav živo pred našimi očmi.
Lujz se je deklicama nasmehnil in prikimal. Hotel je še zraven nekaj povedati, a mu ni moglo priti nič prime! nega. Kako bi se on mogel razgovarjati z otroki, ki so tako srečni. Morda bi jih še užalostil, če bi kaj neumnega povedal. Nekaj bi pa le rad povedal, tako mu je polno v duši, da mora povedati. Samo kak o naj to pove ?
Barici se je zdelo čudno, da Lujz nič ne odgovori. Zato mu je rekla :
„Viš, Lujz, podeče“, je ponovila Anica in gledala Barico kaj bo naredila.
Lujz se je znova nasmehnil. Čez kratko je rekel :
„Da, lepo je, zelo lepo rdeče. Tudi jaz sem bil nekdaj vesel, kadar sem dobil piruhe, tako ko zdaj vidve“.
„Kaj je bilo to, Lujz, lani ?“ je vprašala Barica.
„Lujz, lani ?“ je bila radovedna Anica.
„To je že zelo dolgo, ko vaju še ni bilo na svetu. Ko sem bil še mlad in majhen tako nekakšen ko zdaj Barica, mogoče malo večji, natančno se je težko vsega spomniti“.
Govoril je počasi, besedo za besedo, kakor bi jih jemal nekje daleč iz davnine. Med tem se je vsedel na stopo, kamor je sijalo sonce prek sosedove strehe. Zdelo se je, da sije iz nekdanjih davno minulih dni, tako nekam od daleč a prijazno toplo je ogrevalo Lujzu telo.
Barica je takoj splezaia na stopo, za njo pa je hotela Anica, pa ni mogla. Bila je še premajhna. Ozrla se je po Barici, ki je že zadovoljno sedela, nato pa k Lujzu stegnila rokice po pomoč :
»Na, Lujz!"
Usmilil se je in jo dvignil k Barici.
Mirno sta sedeli in opazovali stari obraz, posebno usta, ki so hotela nekaj povedati. Anico je molilo sonce, da si je morala zastirati oči zaradi bliščobe.
»Nekdaj je bilo to, ko sem bil jaz še mlad in majhen deček*.
„Lujz deček !“ se je zasmejala Barica in se obrnila k Anici. Ta je ponovila „Lujz deček“* in se tudi smejala. Obe sta se poredno smejali. Kako je neki bilo to „Lujz deček?“ Ali mu niso bile hlače predolge ali pa mu je cela glava šla v klobuk? Kakšen je bil neki videti? Gotovo so se mu smejali.
Lujzu je postalo ob tem spominu, da bi zajokal. Tako nekaj lepega je bilo v tem pa potem tudi nekaj žalostnega. Velika noč je bila, skoro goto-
vo tako lepa ko danes, če ne celo lepša. Zaželel bi si jo zopét nazaj, če bi mogel upati, da bi se vrnila. Pa je že tako daleč v preteklosti. Bilo je takrat, ko je živela njegova mati. Stanovala sta pri nekem kmetu v majhni sobici in dobro jima je bilo. Na velikonoč je bilo vse lepo pripravljeno, kakor se spodobi za takrat, mati je dobila vsega, kar je potrebno za blagoslovlenje jedi, ne sicer mnogo, a tem večje veselje sta našla v tem, kar sta imela, da je le nekaj bilo. Ves dan je bilo zelo veselo, Lujz je zadovoljno skakal, kakor že skačejo taki majhni dečki, kadar so veseli. Tudi pri maši je bil tisti dan. Na drugi dan je bilo prav tako. Popoldne so se igrali v ogradu, več jih je bilo skupaj. Proti večeru pa se je zgodilo nekaj, kar je Lujza hudo zadelo. Njegovi materi je nekje spodletelo, da se je ponesrečila. Pa je še tisti večer umrla. Od tedaj je ostal Lujz siromak. — sam na svetu. Kako se je pravzaprav zgodilo tisto z njegovo materjo, Lujz ni nikdar zvedel.
V zraku je zatrepetalo. Kakor bi se nekje nekaj zamajaio in potem plulo po zraku nad hišami in polji tja nekam daleč, človeku neznanokam. Nekaj veličastnega je bilo v tem. Tako zvonijo zvonovi samo na velikonoč.
Zvonovi so Lujza predramili iz spominov. Vstal je in tedaj mu je padla solza iz očesa. Odšel je počasi v hišo, da se obleče za velikonočno mašo, ki se mu je zdela največja maša vsega leta in pri kateri je najbolj verno prisostvoval.
Saj zvonovi so že vabili.
Pošta.
Pörš Janoš, Vuča Gomila. Naj vsi naročniki lastnoročno podpišejo, ka odstopijo delež za naročnino. Ovak ga nemamo pravice zdignoti. Copot Ane domači, ki je v Franciji, Srednja Bistrica. Vaša šče meti molitveno knigo, pridite na vredništvo, da se pogovorimo. Rožman Frank, Cleveland. Naročnino za 1.1935—36 sprejeli. Bog plačaj. Zaostale Marijine liste i Ogračeke smo Vam poslali. Hajdinjak Marije domači. Novine Vaše so nam prišle nazaj. Prosimo Vas naznanite nam njeni naslov, šteroga zdaj ma v Franciji. Krampač Aga, Francija. Peneze sprejeli. Vse bo, kak prosiš.
Novina izhajajo vsaki četrtek prišestno nedelo. — Za tiskarno Balkányi Ernest, Dolnja Lendava. — Izdajatelj in urednik i Klekl Jožef, župnik v pok.