V sobi mojega tovariša.
^isli si raojega tovariša, sedečega v naslonjači. Orgljice premika po ustih 'in daje ,,takt" svojim godcem. Ob znožji njegovem leži zvesti ,,Prijan" in mu pritiska mokri gobček na skorne, vesel veselega gospoda.
V kotu stoji visoka kletka, po katere železuej žiei zeleni papagajček močno pribija svoj kljun ter kriči kakor razposajen otrok.
Na postavci stoji druga kletka. Žolti kanarček pleše po njem ter drobi ve-sele pesni, katere si je pa preeej prestrojil po ,,vižah" svojega soseda. Sosed njegov pa je inali čižek, ki iraa za belo zaveso pri oknu svoje stanovanje. V vodi si pere svojo suknjico, da ga je gledati veselje, ter pomižiknje svojemu sosedu na postavci.
Spodaj na oknu prenaša frni dr6zg svoj debeli životek ter brska in kljuje po korenji, da se vse kadi.
Xa dragein okau ima plaha prepeličica svojo palačo. Boječe se ozira okolo sebe kakor sramežljiva dekliea ter izbira bela mravljin&ja jajca. —
In zdaj si mislite, otroci! kak hmšč in truše, kak vik in krik, kako žvrgo-leuje in gostolenje mora to biti, kadar igra raoj tovariš na orgljice svojim Ijub-ljeneeiu. Prepeličica poje: pet-pedi, kanarček poje: nnaprej zastava Slave", čižek drobi niirodne pesenee in drozg ureže kakšno po svoje. Paperle (papagaj) kriči. da grc kar po ušesih, Prijan pa gode po svoje in če ui drugače, zalaja tudi časih ali pokaže na palici svojo umeteljnost. •—Kaj nč. otroci! to bi bil semenj zavas?
Toda danes je drugaee. Moj tovariš nima orgljic v ustih; netn sloni v na-sloujači in izpušča dime svoje eigare po sobi. Prijan stresa nevoljno svoj gobeek ter se preself od gospodovih nog v drugi kot sobe. Krivokljuni ,,paperle" gleda od daleč obraz svojega gospoda in daje od sebe nevoljne glasove, ker mu gospod danes še ni ponudil svojega prsta, da ga poljubi s kljunom in pritisne na-nj svojo pstro nožico,
Kanarček drobi žalostinke: kako bi jih ne? Ni šedolgo od tega, kar je iz-gubil svojega tovariša, s katerira sta preživela toliko veselih uric. Ali ta hudobna smrt tudi ptickom ne prizanaša. Pozabil je to britko izgubo vže nekoliko, a danes mu pa gospodov tožni obraz nove raue seka po ujegovem drobovji.
Nežni Čižek tiči v kotu in niti svojega soseda na postavci ne pogleda danes skozi mrežasto zavčso. Debeli drozg pod njira pa si hladi svojo žalost v korcnčkih. Tako tolče s svojim močnirn kljunom, da kar vse leti na okoli; in na vso to jezo se zažene še v vodo, da žkropi po vsej okolici. Kako bi raogel pač dmgače ra-zodeti sočutje svojemu gospodu? Vsak po svoje!
Na prepeližjej palači pa visi črua zastara. Kako tudi ne: saj je amtt pobrala danes njeno gospodarico, lepo prepelico.  Na tleh leži z razbito glavfco.   Sirota je          ^
plesala iu skakala na vse pretege — predpust je bil — in skočila je tako visoko, fl da je zadela ob železni strop in razbila svoje možgančke. In zdaj je ni več, pre- H peličice, da bi klicala zjutraj svojeinu gospodu k vstanku: pet pojdi, pet pojdi!            fl
PtiSki ne vedo, Prijan ne ve, kaj se je zgodilo. Ciospod pa ve in zato ue H ubira daues ptičkom glasov na orgljicali. In to čutijo ptički, zato žalujejo s svojim -H gospodom. Le Prijan je videl pozneje, kako je gospod poklical mlado sivo raačico, fl da bi zagrebla pozemeljske ostanke nesreene prepeličice. Ali mačica ni hotela ubo- fl gati gospoda. Na površji zemlje je ležala rartva prepeličica — noričica, dokler se -fl je ni usmilil stari ma6ek in jo zagrebel v bladni grob svojega lažnega želodca, B kder pošiva vže več njenib vrstnie. —                                                             B.