Iz dnevnika 
malega Šiškarja 
ČETRTEK
Na, hudiča, sp_et je crknila elektrika, se je zadrl ata iz kuhinje in začel preklinjati, da nam nekaj časa še sveč ni bilo treba prižigati, tako se je bliskalo. Nakar je mama rekla, da je nepremiišlljen in nespametem, ker pred otrokom tako grdo govori in je potem res klel bolj po tiho. Potem se je začel velik hee, ko smo vsi iskali sveče po celi bajti in je ma-ma ugotoviila, da smo pri zadnji redukciji vse požgali. Jaz sem se pa spomniil, da ima naša stara mama v svoji omari neke dolge sveče z narisanimi dolgolasimi tovariši in ata je priznal, da le nisem tak gumpec, kot si je mislil. Sestra je posodila vžigalice, rekla je, da jih ima y torbici čisto slučajno (čeprav vem, da z njimi prižiga cigarete, kar pa ma-ma ne ve, bo pa še zvedela, če mi sestra ne bo dala za sladoled). Sveče so jako lepo di-šale in se je zato mama izjasnila, da bo vsaj enkrat imela od Svetega Antona korist, če že mora stari mami plačevati za romanja. Po-tem smo lepo sedeli za mizo in se gledali, mene so pa še malo itepli med drugim, ker sem s stopljenim voskom popatikal mamin najijubši prt. Razen tega, da je prišel na obisk atov kolega iz službe, ki je skoraj na-vzkriž pogledal, ko je videl na mizi sveče z narisanimi svetniki, se ni zgodilo nič nena-vadnega.
PETEK
Danes zjutraj je prišel k meni sosedov Jožko in mi rekel, da ima eno krasno ide.jo, kar je pomenilo, da bo še dosti smeha in za-bave. Jožko ima sobo, iz katere se krasno vi-di na križišče in zato sva splezala na okno. Spodaj na cesti je bila zelo prisrčna gneča, kajti semaforji namreč spet niso dolali zara-di redukcije. Naš ata pravi, da je to ena ve-lika svkijariija, kakršne ni nikjer drugje na svetu. Rekel je še, da semafor ni šteditoik, da bi crknil ob vsaki redukciji. Naš ata je včasih prav čuden. Seveda semafor ni štedil-nik, toda jaz innam vseeno raje, da mrknejo žarnice tam doli na križišču, ker je potem krasno kot v filmu, če pa štedilnik ne gori, smo lačni, kar pa je precej sitno.
No, spodaj so se drenjali avti in hupali, ker nobeden ni vedel, kdo ima prednost. Z Jožkom zelo rada gledava ta cinkus in več-krat tudi staviva, kateri avto se bo hitreje prebil na drugo stran čez križišče. Zadnjič je spet zmagail Jožko, čeprav se mi zdi, da me je okrog prinesel. On je stavil na belega fič-ka, meni pa je priporočil sivo škodo, čeprav je sam že od vsega začetka vedel, da .je v njej žensika, kar pa pomeni njegovo preprič-ljivo zmago. Ta dan sem imel nasploh smolo, ker je šikoda treščila v nekega princa in je bil Jožko važen kot petelin. Potein je prišel vsobo njegov ata in rekel, da se prav čudi, kje so danes miličniki, ko pa navadno vedno kakšen žvižga tam spodaj, najraje še njemu, ki ga imajo že doilgo na piki.
Popoldne so semaforji spet začeli delati, prišJi so smetarji in pometli razbito stekJo s ceste, kar je ostalo od raznih Ikarambolov, toda to ni bilo nič več napeto. Zvečer smo spet prižgali Svetega Antona Padovanskega oziroma njegoive sveče in potem gledali zvez-de skozi okno. Potem smo šli spait, jaz pa sem si zaželel, da bi kmalu spet crknila elektrika, ker je takrat resnično zelo veselo.