Drevesce na sredi srca ...
T\  fa pragu oltarja sta se srečala: Jezus v naroiju Matere in š \l Simeon, ki je čakal, in se mu ni dalo umreti.. . J    Y            Danes poreci, moj Ijubljeni otrok: nebeško Dele, samo
delec liste Ijubezni mi vlij v srce, ki \o je občutil tempeljski starček! Čakal je vse življenje, da te vidi, da te enkrat gorko objame, preden umre: Gospod, daj, da gre tvoj hlapec v miru . . .
Ko je Mati prinesla grlici, in si bil le štirideset dni star, te je videl Simeon, starček.
Jaz pa sem te slišal:
ko st govoril na gori,
ko si jokal nad Jeruzalemom,
ko si molil zadnjo noč na Oljski gori,
in ob treh tvoj glas: dopolnjeno je . . .
Jaz te vidim v beli hostiji in naj te po svetem Združenju stiskam na sree mnogo gorkeje, kot te je sfisnil Simeon, ki je moral  čakati do fconca dni.
Kaj naj ti danes dam, presveto Dete, za to tvojo Ijubezen? Dušo in telo, vse svoje dejanje in nehanje . . .
Tako poreei! In drevesce na sredi tvojega srea, ki se mu pravi: Ijubezen, bo raslo vedno zeleno in cvetoče, in dokler bo zeleno in cvetoče, boš dober in mlad.
A. Žužek.