Inštitut za novejšo zgodovino Ljubljana 2006 Peter Vodopivec O gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju ZBIRKA RAZPOZNAVANJA/RECOGNITIONES 5 Peter Vodopivec O GOSPODARSKIH IN SOCIALNIH NAZORIH NA SLOVENSKEM V 19. STOLETJU Urednik: doc. dr. Žarko Lazarevi ć Izdal in založil: Inštitut za novejšo zgodovino Za založnika: prof. dr. Jerca Vodušek Stari č Recenzenta: prof. dr. Franc Rozman, dr. Marjan Drnovšek Oblikovalec: Andrej Verbi č Prevod povzetka: Tatjana Culiberg Ra čunalniški prelom: Uroš Čuden, MEDIT d.o.o. Tisk: Grafika-M s.p. Izid knjige je podprla: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 308(497.4)”18” 130.2(497.4)”18” VODOPIVEC, Peter VOO gospodarskih in socialnih nazorih na Slovenskem v 19. stoletju / Peter Vodopivec ; [prevod povzetka Tatjana Culiberg]. - Ljubljana : Inštitut za novejšo zgodovino, 2006. - (Zbirka Razpoznavanja = Recognitiones ; 5) ISBN-10 961-6386-11-5 ISBN-13 978-961-6386-11-1 230726400 (Procesi, ideje, ljudje) 7 Pregled vsebine NEKAJ MISLI KNJIGI NA POT 9 VLOGA SLOVENSKIH INTELEKTUALCEV PRI EMANCIPACIJI SLOVENCEV 11 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV 29 Švedski merkantilist J. F. Kryger v glasilu Kranjske kmetijske družbe 18. stoletja 31 O gospodarskih in družbenih pogledih V. F. Kluna 47 O protekcionisti čnih nazorih ljubljanskega trgovca V. C. Supana 71 O socialnih in gospodarskih nazorih Ferda Ko čevarja 96 II. SKUPINSKI NAZORI 109 O razli čnih pogledih na socialno in delavsko vprašanje v Notranji Avstriji in Trstu v predmar čni dobi 111 Gospodarski in socialni nazori Bleiweisovega kroga 130 8 Slovenski duhovniki in družbeno-gospodarske razmere na Slovenskem v 19. stoletju 151 O socialnih in gospodarskih nazorih nemškega meš čanstva na Kranjskem od konca 60. do za četka 80. let 19. stoletja 167 Ruski “mir”, južnoslovanska zadruga in slovenski liberalci 202 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV 221 Odmev industrijske revolucije na Štajerskem v prvi polovici 19. stoletja 223 Karl Ludwig von Bruck, Trst in Slovenci 245 Velika gospodarska kriza 1873 in Slovenci 263 POVZETEK 281 SUMMARY 293 VIRI IN LITERATURA 305 OSEBNO KAZALO 311 9 NEKAJ MISLI KNJIGI NA POT Nekaj misli knjigi na pot Posamezne družbe prav gotovo delujejo in oblikuje- jo svojo podobo v spletu najrazli čnejših načrtnih in na- klju čnih razmerij. In ta razmerja v primeru na črtnih pri- zadevanj imenujemo politika, pri čemer pridevnik opre- deli s kakšno vsebino imamo opravka. Na drugi strani pa družbeno podobo v vzro čno-posledi čnem sou činko- vanju pomembno dolo čajo tudi naklju čna razmerja, ki se vzpostavljajo kot posledica predpisanih politik ali kot samodejne dolgotrajne konstante in povratno u činku- jejo na na črtna prizadevanja. Za vsemi temi razmerji, bolje re čeno v sr čiki teh razmerij, pa najdemo človeka kot posameznika ali množico, ki s svojimi idejami, zami- slimi in predstavami o preteklem, aktualnem in priho- dnjem času bivanja odločilno kroji histori čne procese. Z omenjenimi tremi klju čnimi kategorijami – procesi, ideje in ljudje – lahko najbolj na kratko tudi opredelimo vsebino knjige pred nami. Gre seveda za združujo če in poenostavljajo če oznake, ki vsebinsko dinamiko reduci- rajo na najpomembnejše poudarke. Pred nami se tako izrisuje svet devetnajstega sto- letja, ko so Slovenci kot skupnost ogromno dosegli, se konstituirali kot prepoznavna etni čna entiteta v kultur- nem in politi čnem smislu. A hkrati je bilo to tudi stole- tje, ko so Slovenci, spet kot skupnost, veliko zamudili. Mislimo na dejstvo, da so ostali na obrobju evropskih gospodarskih in socialnih modernizacijskih procesov. V spletu najrazli čnejših razmerij naj bi Slovencem po Vasiliju Meliku umanjkala polovica meščanstva. Peter 10 Vodopivec k temu dodaja, da je umanjkalo podjetniško meščanstvo kot nosilec napredka na gospodarskem in socialnem podro čju. Umanjkale so ideje in pobude, te- oretske in prakti čne, o druga čni gospodarski in socialni strukturi. Miselni svet odločujočih družbenih protago- nistov je bil razdvojen med tradicijo in moderno. Ni prav tvegana ocena, da je bil z večjo zazrtostjo v tradicional- no družbeno in gospodarsko sestavo manj naklonjen modernim gospodarskih in socialnim tokovom. Zdi se, da je prevladujo ča ideologija postala antikapitalizem in protekcionizem, kot odgovor na nezadostno sledenje modernizacijskim procesom. Najprej sta bila oba poja- va posledica, kasneje sta deloma že postajala tudi vzrok zamudništva, saj se je izoblikovalo družbeno ozra čje vre- dnostno nenaklonjeno hitrejši modernizaciji. Namesto individualizma prednja čijo kolektivitete, namesto tvega- nja gotovost; morda v tem oziru ni predrzno celo reči, da je bilo namesto podjetništva bolj cenjeno rentništvo. Ta zelo shemati čna konceptualizacija ene plati de- vetnajstega stoletja zaradi svoje splošnosti ne izposta- vlja podrobnosti, ki pripomorejo k iskanju odgovora na vprašanje o slabotni razvojni dinamiki v slovenskem prostoru v drugi polovici devetnajstega stoletja, ko go- vorimo o gospodarskih in socialnih procesih. In ravno knjiga, ki se razpira pred nami, nam na ogled ponuja široko, raznovrstno in ve čpomensko paleto relevantnih odgovorov, ki v tolma čenje o gospodarskem in social- nem zaostajanju slovenskega prostora v obravnavanem času vnaša dodatne, bolj “podrobne” dimenzije. Peter Vodopivec je svoja dolgoletna razmišljanja na to temo smotrno strnil v pregledno in smiselno celoto. S proble- matiziranjem gospodarskih in socialnih nazorov izsto- pajo čih posameznikov, vplivnih družbenih skupin ter njihovih odzivov oziroma doživljanj po časnih gospodar- sko-socialnih modernizacijskih procesov mu je uspe- lo predstaviti družbeno ozra čje, konstrukcijo realnosti kakor so jo videli sodobniki. In ravno te “subjektivne” konstrukcije stvarnosti so bile tiste, ki so poleg povsem ekonomskih dejavnikov pomembno dolo čale parametre gospodarskega in socialnega razvoja na Slovenskem v devetnajstem stoletju. Žarko Lazarevi ć 11 VLOGA SLOVENSKIH INTELEKTUALCEV PRI EMANCIPACIJI SLOVENCEV Pojem intelektualec v naslovu tega sestavka potre- buje kratko pojasnilo. Čeprav se v razli čnih jezikih in kot sinonim za izobraženca uporablja že prej, 1 dobiva izraz intelektualec od konca 19. stoletja – sprva v francoš čini in nato tudi v drugih jezikih – poseben pomen. V Franciji ga okoli leta 1890 uporabljajo kot oznako za izobražen- sko elito, celo – kot to vzvišeno in nekoliko pateti čno ime- nujejo nekateri pisci – za “aristokracijo duha”, ki s svo- jim obzorjem in intelektualno sposobnostjo odstopa od preprostega ljudstva. Novo, širšo in bolj demokratično vsebino dobi nato nekaj let kasneje z Dreyfusovo afero in t.i. Manifestom intelektualcev v podporo Zolajevi zahtevi po obnovitvi sodnega procesa proti francoskemu častni- ku alzaško-judovskega rodu Alfredu Dreyfusu, ki je po krivem obtožen veleizdaje. Med prvimi Dreyfusovimi za- govorniki in podpisniki manifesta, ki ga januarja 1898 – dan za znamenitim člankom Emila Zolaja “J’accuse” – “Obtožujem” – objavi pariški časopis L’Aurore, so najvi- dnejši francoski literarni ustvarjalci fin de siècla Anatole France, Marcel Proust, Stéphane Mallarmé, André Gide in komaj osemnajstletni Apollinaire, obenem pa tudi ne- kateri, mlajši izobraženci – neliterati – kot zgodovinar Al- bert Mathiez. 2 Ti postanejo s svojim nastopom v Dreyfu- 1 Louis Bodin, Les intellectuels existent-ils? Éditions Bayard, Paris 1997, str. 23– 26. 2 Madeleine Rebérioux, La République radicale? (1898–1914), Nouvelle Histoire de la France Contemporaine 11, Éditions du Seuil, Paris 1975, str. 10–11. Vloga slovenskih intelektualcev pri emancipaciji Slovencev 12 sovo obrambo in s svojo kritiko protijudovskega vedenja francoskih vojaških in politi čnih oblasti v svojih o čeh in v o čeh javnega mnenja “intelektualci” v smislu pojma, kot ga je opredelil eden prvih Dreyfusovih branilcev, no- vinar Bernard Lazard. Po Lazardu, ki se sklicuje na raz- svetljence in njihov zgled, so “intelektualci” duhovno in politi čno “neodvisni” pisatelji in filozofi, ki čutijo posebno odgovornost v odnosu do skupnosti, v kateri živijo, in po- stanejo s svojim javnim angažmajem glasniki “resnice”. 3 V takšnem pomenu izobraženega borca za “resni- co in pravico” se je pojem “intelektualec” v za četku 20. stoletja širil iz Francije drugam v Evropo, med drugim v nemško govore či svet 4 in nato postopoma, deloma že v desetletju pred drugo svetovno vojno, tudi k nam v slovenski prostor. Poimenovanje odli čnih predstavni- kov slovenskih izobraženskih elit leta 1848 in druge polovice 19. stoletja z “intelektualci” je zato neke vrste “poimenovanje za nazaj”, saj pojem v pomenu, ki ga je dobil konec stoletja, tedaj še ni bil znan in v uporabi. Še najbližji bi mu lahko bil že v 19. stoletju priljubljeni izraz “inteligent”, ki je prav tako pomenil šolanega, raz- gledanega in – v slovenskem narodnopoliti čnem bese- dnjaku – narodno zavednega izobraženca. S slovenski- mi “intelektualci” v naslovu tega prispevka potemtakem nikakor niso mišljeni le borci za “resnico in pravico” po zgledu pojma, kot se je v času Dreyfusove afere in po njej uveljavil v Franciji in v zahodni Evropi, temve č vsa slovenska izobraženska elita ali bolje tisti njen del, ki se je ne glede na politi čne nazore, osebne motive in stali- šča aktivno vklju čeval v slovensko politi čno, društveno, kulturno in narodno življenje in – tako pred letom 1848 kot po njem – dolo čal njegovo smer. V takšnem pomenu so oznako “intelektualec” za slovenske izobražence 19. stoletja že uporabljali tudi drugi avtorji. 5 3 L. Bodin, nav. delo, str. 26. 4 Thomas Sparr, Zur Begriffsgeschichte des Intelektuellen, Die Intelektuellen und die nationale Frage, Hg. von G. Langguth, Campus Verlag Frankfurt/New York 1997, str. 19 in naprej. 5 Pojem je npr. za čas 19. stoletja uporabljal Dimitrij Rupel v članku Tipologija slovenskih intelektualcev I, Nova revija 61/62/1987, str. 923–938; isti, Svobodne besede, Lipa-Koper, 1976; Prav tako Taras Kermavner v vrsti spisov, ki obravnavajo tematiko slovenske inteligence v opisovanem času. Uporabljali pa so ga tudi neka- teri literarni zgodovinarji. 13 VLOGA SLOVENSKIH INTELEKTUALCEV PRI EMANCIPACIJI SLOVENCEV Na izjemno pomembno, celo osrednjo vlogo izobra- ženstva v procesu slovenskega narodnega oblikovanja od konca 18. in od začetka 19. stoletja dalje verjetno ni treba posebej opozarjati. Po časna rast mest, neagrarnih gospodarskih panog, industrije in meš čanstva je ena znanih in v zgodovinopisni literaturi podrobno predsta- vljenih zna čilnosti slovenskega razvoja, ki so jo opažali in komentirali že v drugi polovici 19. stoletja. Še ve č: že nekaj časa je znano, da je bila sestava slovenskega gospodarstva po propadu predindustrijskih neagrarnih panog v prvih desetletjih druge polovice 19. stoletja celo bolj kmetijska kot v njegovem za četku, saj so nove pro- metne poti in železnice uni čile stare obrate, t.i. indu- strijske revolucije in moderne industrializacije pa (vsaj v ve čjem obsegu) niso vzpodbudile. 6 Slovenske narodne, meščanske elite, ki so postale v drugi polovici 19. sto- letja nosilec in usmerjevalec slovenskega narodnega gi- banja, so se tako oblikovale predvsem – in v nekaterih obdobjih celo okoli ve č kot devetdeset odstotno – s po- močjo šole. Za ta razvoj je bilo nedvomno odlo čilno, da se je v nekaj ve č kot sedmih desetletjih – tj. v približno treh generacijah in pol od okoli leta 1840 do prve sve- tovne vojne – ob slovensko govore či ve čini podeželskega prebivalstva in iz nje izoblikoval dovolj mo čan sloj t.i. izobraženega meš čanstva (nemško: Bildungsbürgert- hum), ki je postal najvplivnejši dinami čni dejavnik slo- venske narodne zavesti in politike. Slovenski izobražen- ci so se – kot je znano – šolali predvsem na avstrijskih univerzah: na Dunaju, v Gradcu, ob koncu 19. stoletja tudi v Pragi in Krakovu. Po poklicni strukturi so najprej prevladovali študentje bogoslovja in prava, postopoma se je ve čalo število filozofov in medicincev, od leta 1860 pa tudi tehnikov in naravoslovcev. 7 Okoli leta 1910 so najbolj zaneseni optimisti ugotavljali, da ima slovenska inteligenca že poklicno sestavo, ki jo za najbolj vitalne zadeve narodnega življenja potrebuje, pri tem pa tudi 6 F. Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od 18. stoletja do današnjih dni, Ljubljana 1936, str. 36. 7 V. Melik – P. Vodopivec, Slovenski izobraženci in avstrijske visoke šole 1848–1918, Zgodovinski časopis 40–1986, št. 3, str. 271–74. 14 strokovnjake za vsa podro čja, ki lahko vplivajo na na- daljnjo narodno oblikovanje in razvoj. Še nedavno priljubljena Kardeljeva teza, po kateri je bilo slovensko narodno gibanje predvsem plod dela buržoazije, ki je poskušala z zahtevami po uveljavitvi slovenskega jezika poenotiti slovenski prostor, da bi si zagotovila čim bolj enotno tržiš če, torej že od nekdaj ne drži. 8 Kot je ve čkrat opozoril Vasilij Melik so bili Slovenci pred prvo svetovno vojno povsem razvit narod, ki je imel večino za samostojno narodno življenje potrebnih na- rodno-kulturnih ustanov, svoje časopisje in oblikovan jezik. Manjkala pa mu je polovica meš čanstva. Melik sicer ni natan čneje pojasnil katera polovica, jasno pa je, da je mislil predvsem na t.i. gospodarsko (nemško Wirtschaftsbürgertum), torej podjetniško in trgovsko meščanstvo, česar so se ves čas od za četka ustavne do- be leta 1861 zavedali tudi slovenski narodnopoliti čni glasniki in voditelji. Nekateri vidni trgovci in podjetniki, ki so v času od za četkov slovenskega narodnega in poli- ti čnega gibanja leta 1848 in po letu 1861 še stali v slo- venskih narodnih vrstah, so to gibanje z generacijami potomcev zapustili (tako npr. Trpin čevi nasledniki Luk- mani, ljubljanski Samase ali pa Kozlerji), nov, še tenak sloj prave slovenske buržoazije pa se je za čel oblikovati šele v zadnjih desetletjih 19. stoletja in je bil tudi v pr- vih desetletjih 20. stoletja še slabo vklju čen v slovensko narodnopoliti čno življenje. To seveda ne pomeni, da je bil slovenski narod le plod dela pesnikov in pisateljev in so se Slovenci kot narod utemeljili samo z jezikom in književno kulturo. Ta, nekaj časa v književniških in literarno zgodovinarskih krogih priljubljena teza je da- nes – kot kaže – že prav tako presežena. 9 Res pa je, da je bila slovenska politika v obeh tradicionalnih taborih – katoliškem in liberalnem, delno pa tudi tretjem – so- cialdemokratskem/ socialisti čnem v rokah ljudi, ki so 8 “Narodna ideja je torej za slovenske buržoazne stranke ostala samo sredstvo za gospodarsko krepitev slovenskega meš čanstva,” je menil Kardelj. Gl. Edvard Kar- delj-Sperans, Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1957, str. 262. 9 Alenka Goljevš ček, Arhai čnost-civilnost, Prispevki za slovenski nacionalni pro- gram, Nova revija 57/1987, str. 119 in naprej. G1. tudi: Taras Kermauner, Od bratovstva k bratomoru II, Lumi-Ljubljana 1995, str. 212–244. 15 VLOGA SLOVENSKIH INTELEKTUALCEV PRI EMANCIPACIJI SLOVENCEV svoj status in položaj dosegli ne z gospodarsko uspe- šnostjo ali poslovno u činkovitostjo, temve č z izobrazbo, saj so zasedali razli čna uradniška mesta, pripadali ra- znim svobodnim poklicem ali opravljali razne, predvsem z izobrazbo povezane naloge. To je slovenski politiki ne- izogibno vtisnilo svoj pe čat in imelo zanjo ne samo pozi- tivne, temve č tudi negativne posledice. Politiko in usmeritve slovenskih narodnopoliti čnih elit v drugi polovici 19. in v prvi polovici 20. stoletja vse preradi presojamo z ožjega vidika njihove predano- sti slovenskemu narodnemu programu, njihove privr- ženosti ideji Zedinjene Slovenije ter morda še njihove ob čutljivosti za socialne probleme in težnje slovenskega prebivalstva. Toda ideja Zedinjene Slovenije je bila za ljudi na tedanjem slovenskem ozemlju že leta 1848 le ena izmed zahtev, ki jih je sprožil revolucionarni ne- mir, za prebivalce, ki še niso imeli moderne nacionalne zavesti (in ti so še vedno ob čutno prevladovali) niti ne najbolj pomembna ali celo mote ča, medtem ko sta bila padec absolutizma z uvedbo ustavno-parlamentarnega življenje in odprava ostankov fevdalizma za veliko ve či- no tedanjih Slovencev nesporno osrednja in najvažnejša revolucionarna dogodka. Nemajhen del že tako malošte- vilnih avtorjev programa Zedinjene Slovenije in njegovih najbolj vnetih privržencev se je v tem smislu leta 1848 dobro zavedal, da je prihodnost slovenskih narodno- politi čnih vizij in politike odvisna od razvoja revolucije in njenega uspeha ali neuspeha. Ob konservativni ve- čini in prevladujo čem odklonilnem stališ ču do radikal- nih kmečkih zahtev po zemljiški odvezi brez odškodni- ne so se tudi med Slovenci oglašali posamezniki, ki so zastopali liberalne, celo demokrati čne nazore, govorili o suverenosti ljudstva, se sklicevali na francoske zah- teve iz leta 1789 in deklaracijo o človekovih pravicah, zavra čali antisemitizem, zagovarjali versko in politi čno svobodo in podpirali načelo enakosti oz. enakopravnosti vseh državljanov. 10 Program Zedinjene Slovenije, ki se je 10 Ustavna dolo čila o državljanski enakopravnosti pa so zlasti, kar zadeva enako- pravnost za Jude, vzbujala tudi odkrite pomisleke. Celo svobodomiselne Celske no- vine so v letih 1848/49 menile, da Judom ne kaže dati popolne enakopravnosti. Oba naroda “slovanski” in “židofski” sta si po “zna čaju nasproti”, so 12. maliga travna 1849 pod naslovom Nova ustava pisale Celske novine. “Samo v temu sta si 16 skliceval na naravno pravo, je bil – ne nazadnje – sam zase revolucionaren, v pozno razsvetljenskem oz. zgo- dnje liberalnem duhu utemeljen politi čni načrt. Vse to kaže, da je bil na Slovenskem leta 1848 resda majhen in skromen, vendar opazen krog ljudi, ki se je zavedal pomena obeh plati revolucije – narodne in liberalno-de- mokrati čne – in njune tesne povezanosti ter je poskušal obe tudi združiti in podpreti. In prav to sporo čilo revolucionarnega leta 1848, ki je misel na Zedinjeno Slovenijo povezovalo z zahtevo po širši demokratizaciji monarhije in modernizaciji javnega življenja v njej, je ostalo v drugi polovici 19. stoletja v slovenskem narodnem gibanju usodno v ozadju. Revo- lucija leta 1848 je bila v slovenskem politi čnem in naro- dnem spominu vse od za četka (in je še danes) 11 prisotna predvsem kot dogodek narodne zgodovine in rojstno leto slovenskega narodnega programa, mnogo manj pa kot zavest o tem, da so bile tedanje liberalno-demokrati čne zahteve, res zlasti dunajskih, po jeziku in narodni opre- delitvi nemških, a vendar tudi nenemških elit – za četek moderne demokracije ter modernega parlamentarizma za vse habsburške narode, tudi za Slovence. Po časno uveljavljanje svobodomiselnih na čel v slovenski politi- ki, zadržanost slovenskih politi čnih in narodnih vodi- teljev do zahtev po širitvi državljanske enakopravnosti in svoboš čin ter njihov previden in pragmati čen odnos do pobud za demokratizacijo volilnega in parlamentar- nega sistema v zgodovinopisju obi čajno razlagamo s po časnim pomeščanjenjem slovenskega prebivalstva, njegovo kulturno zaostalostjo, z nacionalnimi razmera- mi v habsburški monarhiji ter nemško-nacionalisti čno usmeritvijo nemških liberalcev in demokratov, ki za ne- nemške, zlasti slovanske narode monarhije niso imeli razumevanja in posluha. Glavna socialna osnova slo- venskega narodnega gibanja v drugi polovici 19. stoletja so bili res kmetje, njegovi voditelji in glasniki so bili la- enaka, da sta se dosadaj oba zatirala, in povsodi, kjer te dva naroda skup živita, je Slavjan pod košam...” 11 “Pomlad narodov” in “Zedinjena Slovenija” sta asociativna stereotipa, ki ju najbolj pogosto prinesejo iz šole tudi mladi ljudje (npr. študentje zgodovine na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani). Da je bilo leta 1848 “precej ve č”, kot le “narodna revolucija”, ve le manjšina med njimi. 17 VLOGA SLOVENSKIH INTELEKTUALCEV PRI EMANCIPACIJI SLOVENCEV i čni izobraženci in delno duhovniki, premožnejši podje- tniki, trgovci, podeželski veljaki in uradniki pa so se mu pridruževali postopoma, ve činoma šele od osemdesetih let 19. stoletja dalje. Razlike med obema skupinama slo- venske politike, med konservativno in liberalno, so bile v tej lu či predvsem nazorske in politi čne, rezultat raz- li čnih pogledov na možnosti in perspektive slovenskega narodnega gibanja, celo posledica pripadnosti razli čnim generacijam, nikakor pa ne izraz razli čnih socialnih in- teresov ali zaledja njunih elit, saj so bili glasniki in vodi- telji obeh slovenskih politi čnih taborov ljudje svobodnih poklicev in ljudje z izobrazbo, le da so se eni sklicevali na kmete in so svojo politi čno govorico prilagajali njiho- vi miselnosti in njihovim željam, drugi pa so videli svoj socialni temelj v nastajajo čih “srednjih slojih” in so se poskušali približati njegovim težnjam in ambicijam. Glavna razlika med slovenskimi konservativci in t.i. liberalci 12 je bila v sedemdesetih letih 19. stoletja in de- loma tudi kasneje potemtakem v tem, da so bili prvi bolj previdni pri zahtevah po uresni čevanju nacionalnega programa in bolj pripravljeni pristati na aktivno vlogo cerkve in duhovš čine v javnem in politi čnem življenju, drugi pa radikalnejši v zagovarjanju narodnih stališ č in zvečine nenaklonjeni klerikalizaciji slovenske politike. Njihove narodnopoliti čne in družbene predstave in vizije pa so si bile mnogo bolj podobne, kot se zdi na prvi po- gled. Bleiweis je bil res fiziokrat-konservativec, ki je za- govarjal postopno – evolutivno spreminjanje družbe ter stanovsko, patriarhalno ureditev sveta, v katerem imata o če kot glava družine in kmet kot najpomembnejši pro- izvajalec in jedro naroda, osrednje mesto. Kljub svoji previdni in kompromisarski politiki pa je vse življenje ostal “freigeist” 13 in ni postal (vsaj intimno – osebno) kle- rikalec niti po tem, ko je v realisti čnem prepri čanju, da sta duhovš čina in cerkev težko pogrešljiva, marsikje ce- 12 Vprašanje, kako “liberalni” so bili v resnici slovenski “liberalci” je seveda problem zase. Sam uporabljam oznako kot se v glavnem uporablja v literaturi, čeprav bi se ob priložnosti kazalo vprašati, koliko je v resnici upravi čena. Nadomeš čanje “liberal- cev” s “svobodomisleci” ali “naprednjaki” se mi zdi še manj prepri čljivo. 13 Ivan Prijatelj, Duševni profili slovenskih preporoditeljev, Izbrani eseji I, Slovenska matica – Ljubljana 1952, str. 311. Za Bleiweisa tudi zbornik k razstavi: Dr. Janez Bleiweis in njegov čas, Gorenjski muzej, Kranj 1996. 18 lo odlo čilna dejavnika trdnejšega slovenstva (tj. po letu 1867), pristal na klerikalizacijo slovenske politike. Toda Levstikove, Vošnjakove in Stritarjeve narodno-družbe- ne vizije niso bile ni č bolj moderne, saj so se odkrito nenaklonjeni dinamičnejši kapitalisti čni in industrij- sko-meš čanski preobrazbi slovenske družbe prav tako zavzemali za ohranjanje tradicije, ohranitev in krepitev kmetstva ter upo časnitev napovedujo čih se socialnih in gospodarskih sprememb. Levstik naj bi bil svobodo- mislec in demokrat zaradi svojega narodnega radika- lizma, kriti čnega odnosa do duhovš čine, nasprotovanja oportunisti čnemu avtoritarizmu “prvakov” ter zavra ča- nja njihovega povezovanja z nemškimi konservativci in plemstvom. A vendar: slovenska prihodnost je bila po njegovem mnenju v vsega tujega o čiš čeni “bratovš čini slovanskih narodov”, kjer naj bi ne bilo prostora za zgle- de in “vzorce razvitejšega in tehnološko naprednejšega (nemškega) okolja”, edino resni čno u činkovito sredstvo nacionalne emancipacije pa je videl v na kme čki tradi- ciji in v kontekstu “nekakšne prvobitne slovanske sku- pnosti” utemeljenih jeziku in literaturi. 14 Podobno prepletanje svobodomiselnega – napre- dnjaškega in konservativnega – lahko sledimo tudi v na- zorih drugih slovenskih politikov in književnih ustvar- jalcev druge polovice 19. stoletja. Tako ni nenavadno, če je Slovenski narod ob smrti Johna Stuarta Milla leta 1873 z nedvoumnim priznanjem pisal o njegovi misli in delu, 15 eden najpomembnejših “prvakov” tedanjega slovenskega liberalnega tabora, Josip Vošnjak, pa je v svojih socialnih predstavah sledil krš čanskemu ro- mantiku in katoliškemu socialnemu mislecu Karlu v. Vogelsangu. Kot je že ve č kot pred dvema desetletjema na temelju analize Stritarjevih gledaliških iger pokazal Taras Kermauner, velja vse povedano ve činoma tudi za Stritarja. Stritar, sicer glasni Bleiweisov nasprotnik in po svojem obzorju “evropski razumnik, ki (je) participi- ral v evropskem (zahodnem) subjektivisti čnem mišlje- nju”, 16 je bil v svojem “mikro-programu” in družbenih 14 D. Rupel, Svobodne besede, cit. v op. 5, str. 219. 15 Slovenski narod, št. 110. 14. maja 1873, Umrl J. S. Mill. 16 D. Rupel, U čna leta slovenske literature, Spremna beseda k: Taras Kermauner, 19 VLOGA SLOVENSKIH INTELEKTUALCEV PRI EMANCIPACIJI SLOVENCEV predstavah v marsi čem Bleiweisov somišljenik in spra- vljiv konformist, saj je kot slovenski narodno-družbeni ideal ponujal staroslovansko, kme čko-kolektivisti čno družino in “demokracijo”, ki je temeljila na naivni ilu- ziji o “starih Slovanih kot demokrati čnem ljudstvu” in “o harmoni čnem žitju Slovencev, ko se bodo osvobodili izpod nemškega-tujskega jarma”. 17 V njegovi nedokon- čani, malo posmehljivo, vendar hkrati tudi resno napi- sani povesti Deveta dežela, ki naj bi bila prva zapisana slovenska “družbena utopija”, so bili prebivalci vzorne slovenske domovine kmetje, ki so čez dan skrbno ob- delovali zemljo, skrbeli za živino in prijateljevali z div- jadjo, zve čer in v nedeljah pa razen v cerkev zahajali ne v gostilne, temve č v čitalnice in gledališ ča ter brali knjige in časopise. Zato so seveda govorili čisto in pra- vilno knjižno slovenš čino. Pri tem sta bila za odnose med njimi zna čilna spoštovanje in sloga: Deveta dežela je bila kme čka demokracija in njeni (samo moški!) pre- bivalci so sprejemali vse odlo čitve na javnih zborih, z odkrito kriti čnostjo in z ve čino glasov. 18 V praslovansko “ideal(isti č)no skupnost-ob čestvo” so slovenske izobra- ženske elite projicirale “svoje želje” in “svoje ideološke predstave”, je prepri čljivo zapisal Kermauner, ki so jih “mistificirale” s tezo o “nenasprotovanju” in “nerazre- dnosti” (tj. izvorni enotnosti) Slovencev oz. slovenske narodne skupnosti. 19 Opozorila na kompromisno, nekonsistentno in, kar zadeva družbene predstave, prevladujo čo konservativ- no naravo slovenske meš čansko-izobraženske politike v drugi polovici 19. stoletja in v času pred prvo svetov- no vojno torej niso nekaj novega. Slovenski narodno- politi čni voditelji so – podobno kot elite drugih narodov habsburške monarhije – svoje ideje in politi čno kulturo oblikovali predvsem z vidika lastnih narodnih ter v is- Radikalna zavrtost-slovenski kulturni arhetip, Prispevek k teoriji slovenske dra- matike in kulture – analiza igrokazov Josipa Stritarja, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1975, str. 217. 17 T. Kermauner, prav tam, str. 109. 18 Josip Stritar, Zbrano delo, Četrta knjiga, DZS Ljubljana 1954, str. 305–338. Stri- tar je v Deveti deželi nedvomno parodiral Bleiweisove in staroslovenske družbene zamisli, toda hkrati je bila “idealna kme čka demokracija”, ki jo je popisoval, s svoji- mi zakoni in obi čaji v marsi čem blizu tudi njegovim lastnim predstavam. 19 T. Kermauner, kot v op. 17. 20 ti sapi ožjih skupinskih ideološko-nazorskih obzorij in interesov, pri tem pa so se s svojimi družbenimi in “mo- dernizacijskimi” pogledi le po časi približevali ne le zaho- dnoevropski, temve č tudi avstrijski moderni. Osrednje politi čne teme, ki so se jim posve čali v drugi polovici 19. stoletja, so bile povezane z narodno problematiko, z jezikovnimi in književnimi vprašanji, z uveljavitvijo slovenskega jezika v šolah, v uradih in na sodiš čih, z oblikovanjem slovenskih kulturnih ustanov ter z rasto- čimi ponem čevalnimi in italijanizacijskimi pritiski. S pove čujočo se krizo na podeželju in števil čno rastjo de- lavstva so nato stopila v ospredje še socialna vprašanja in ob zaostrovanju katoliško-liberalnih razmerij v Av- striji klerikalno-liberalni konflikt s problemom odnosa do cerkve in duhovš čine. Vsi drugi problemi, vklju čno z vprašanji demokratizacije parlamentarnega in volilne- ga sistema, posameznikove pravne in socialne varnosti ter državljansko-politi čnih svoboš čin, da ne govorimo o temeljnih državnopoliti čnih zadevah, so ostajali mo čno v ozadju ali pa so pri njihovi obravnavi prevladala kom- promisna oz. pragmati čna stališ ča, sprejeta v strahu pred okrepitvijo nasprotnikov oz. v težnji po solidarno- sti z zavezniki. Spomnimo se samo nasprotovanja obeh taborov slovenske politike odpravi ene najbolj nedemo- krati čnih institucij v avstrijskem volilnem sistemu, po- srednih volitev v državni zbor leta 1873, ko so slovenski poslanci in voditelji neposredne volitve zavrnili zato, da bi se solidarizirali s Čehi, čeprav so se zavedali, da bi volilna reforma Slovencem koristila. 20 Slovenski narod je predsedniku kranjske trgovske in obrtne zbornice Valentinu C. Supanu, ki je takšni odlo čitvi nasprotoval, saj je bil kot svobodomislec prepri čan, da je “neposre- dno voljeno državno zastopstvo edino pravilno”, o čital, da je opustil “narodni program”. 21 Desetletje in pol dolgo obdobje katoliško-liberalne “sloge” je bilo v tej lu či – naj je bolj ali manj enotno narodno nastopanje obeh slovenskih taborov uživalo še takšne simpatije med prebivalstvom – ne le izraz “opor- tunizma”, “brezna čelnosti” in pomanjkanja poguma slo- 20 Josip Vošnjak, Spomini, Slovenska matica, Ljubljana 1982, str. 415–18. 21 Slovenski narod, 13. junija 1873. 21 VLOGA SLOVENSKIH INTELEKTUALCEV PRI EMANCIPACIJI SLOVENCEV venskega liberalizma, temve č tudi šibke idejne in poli- ti čne profiliranosti slovenskega meš čanstva in sloven- ske politike sploh. Stališ ča katoliške politi čne elite do temeljnih nazorskih, družbenih in politi čnih vprašanj so bila pri tem ves čas jasnejša, dolo čnejša in napadalnej- ša, saj so njeni glasniki že v desetletjih pred Mahni čem povsem nedvoumno zastopali konservativna stanovsko- družbena gledanja in odklanjali svobodomiselne, idejne in družbene tokove vse od razsvetljenstva in francoske revolucije dalje. 22 Mahni čev “sekularni pomen” je bil ta- ko predvsem v tem, da je “brezobzirno” in brez pomi- slekov napravil konec slogaškemu “ črednemu stanju” (kot je to imenoval I. Prijatelj), oba slovenska narodno politi čna tabora pozval k priznanju idejnih/nazorskih razlik in se zavzel za njuno odkrito diferenciacijo. 23 Nje- gova “odločna beseda po kriti čnem razbistrenju na čel” ( če se zopet zate čemo k Prijatelju), je spravila liberalni, naprednjaški tabor in “svobodomiselne” izobražence v neprijetno zadrego ne le zato, ker so bili “s svetovnimi idejami... pa č nadahnjeni”, ne pa v njih dovolj “podkova- ni”, da bi jih lahko “zastopali v javni diskusiji”. 24 Njihove glavne šibke to čke se bile nazorska in idejna nedosle- dnost, že omenjena navezanost na tradicijo in kmeta in z njo povezani strah pred prenaglim pomeš čanjenjem in spreminjanjem slovenske družbe, posledica vsega tega pa je bil neprikrit razkorak med osebnimi prepri čanji in konkretnimi dejanji. Slovenski narod in elasti čni Šuklje sta se v takšnih razmerah lahko brez pomislekov pro- glašala za ob čudovalca francoske revolucije in njenih izvornih načel (Šuklje se je v svojih sestavkih o franco- ski revoluciji celo predstavil kot ob čudovalec Voltaira in Rousseauja), 25 v prakti čni politiki pa sta se zavzema- la za realizem in pragmatizem. Fran Celestin, ki je leta 22 Slovenec je v tem smislu že v drugi polovici sedemdesetih let 19. stoletja v vrsti člankov najostreje zavrnil vso razsvetljensko duhovno tradicijo vklju čno z Rousse- aujem. 23 Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopoliti čna in slovstvena zgodovina 1848–1895, V., Državna založba Slovenije, Ljubljana 1966, str. 244. Gl. tudi: Jožko Pirc, Utopija “nove krš čanske družbe”?, Cerkev kultura in politika 1890–1941, Slovenska mati- ca, Ljubljana 1993, str. 110. 24 Ivan Prijatelj, v op. 23 nav. delo, str. 247. 25 Vasilij Melik, Francoska revolucija v slovenskih sodbah 19. stoletja, Zgodovinski časopis 44/1990, št. 3, str. 405–412. 22 1883 v Ljubljanskem zvonu spodbudil k širitvi sloven- skega izobraženskega obzorja in se s svobodomiselne- ga vidika že pred Mahni čem zavzel za literarno ustvar- janje v “jasnem svetovnonazorskem duhu”, 26 ni mogel pomembneje vplivati na trdnejše nazorske in politi čne usmeritve liberalnega in svobodomiselnega gibanja, saj je sam ostal na pol pota. Če se je namre č na eni strani, kot je že pred časom opozoril Dimitrij Rupel, opredelil za bogatitev znanja in odpiranje novim idejam, za živah- nejše oziranje v prihodnost kot v preteklost, za socialno angažiranost literature in pozornost ne le duhovnemu, marveč tudi materialnemu razvoju, hkrati pa pozval h kriti čnosti in samostojnosti izobraženstva (z besedami: “V borbi za ideje in njihovo uresni čenje je življenje”), je na drugi – podobno kot njegovi politi čni in nazorski so- mišljeniki – nasprotoval hitrejšemu pomeš čanjenju slo- venskega prebivalstva, nedolo čno zavra čal “teorijo ne- omejene svobode v razpolaganji z imetkom” in obsojal “oderuški” – liberalni kapitalizem. 27 Prepri čanje, da je slovenski kmet zgodovinsko gle- dano bil in bi moral tudi ob koncu 19. in v za četku 20. stoletja ostati glavni socialni temelj slovenstva, medtem ko se je z meš čanstvom in kapitalisti čno industrializaci- jo pove čevala nevarnost ponem čenja, seveda ni bilo brez realne osnove. V isti sapi ni dvoma, da je bilo slovensko izobraženstvo v pretežni ve čini kme čkega izvora in zato dodatno nezaupljivo do “starega” meš čanstva, prenagle urbanizacije in moderne industrializacije. Toda danes si je mogo če in treba zastaviti vprašanje zastaviti tudi z druge plati. So bili izobraženci, šolani na avstrijskih vi- sokih šolah, ki so težile predvsem k oblikovanju lojalnih državnih uradnikov, sploh lahko u činkoviti pobudniki in dejavniki modernizacije in demokratizacije? So bila njihova družbena in politi čna stališ ča, ki so bila bolj kot izraz njihovih ali kogarkoli socialnih interesov (dru- ge polovice meš čanstva, ki bi na osnovi lastnih razvoj- nih potreb izobraženske elite spodbujala k modernej- 26 D. Rupel, Tipologija slovenskih intelektualcev I, cit. v op. 5, str. 935–938, F. Cele- stin, Naše obzorje, Ljubljanski zvon 1883, str. 39–52, 113–119, 169–172, 236–243, 320–327, 394–98, 454–457. 27 Isto. 23 VLOGA SLOVENSKIH INTELEKTUALCEV PRI EMANCIPACIJI SLOVENCEV šemu, radikalnejšemu razmišljanju, pa č ni bilo), lahko kaj ve č kot izraz njihovih lastnih predstav in obzorij? Novejše nemške, pa tudi avstrijske raziskave zgodovine meščanstva opozarjajo, da je bilo izobraženstvo v Sre- dnji Evropi, tako v Nem čiji kot habsburški monarhiji, sicer uspešen glasnik nacionalno emancipacijskih pri- zadevanj, toda v zavzemanju za moderno, demokrati čno preobrazbo družbe in politike je bilo manj zavzeto, pro- dorno in učinkovito. “Del izobraženskega meš čanstva, ki se je osredoto čal na kariero v javnih službah, je bil v Srednji Evropi edinstvena meš čanska funkcijska eli- ta (Funktionselite), kar zadeva evropske modernizacij- ske procese,” opozarja Hans Ulrich Wehler, “Druga čna od spojitve plemstva, citij-a in Oxbridgea (diplomantov Oxforda in Cambridgea v Veliki Britaniji – op. P. V.), druga čna od zveze velike buržoazije, plemstva in (diplo- mantov) Grand Écoles (v Franciji)...” 28 Tudi obe moderni slovenski meš čanski politi čni stranki, ki sta nastali v devetdesetih letih 19. stoletja, sta bili – podobno kot oba slovenska nazorskopoliti čna tabora – v tej lu či predvsem ideološko-politi čni grupa- ciji, ki sta resda iskali volivce v razli čnih socialnih sku- pinah slovenskega prebivalstva in jim tudi poskušali dopovedati, kaj je za njih najboljše, vendar pri tem ni- sta zastopali interesov homogenejših socialnih skupin. Njun razkol je bil – kljub ob časnim poskusom “sprave” – popoln, saj nista bili pripravljeni niti na minimalni skupni konsenz o temeljnih narodnih interesih, njuno videnje slovenske družbe in sveta pa je bilo izrazito čr- no-belo, saj so njuni najzvestejši pristaši ne le bližnje, temve č tudi bolj oddaljene procese in dogodke presojali le v ideološki opciji. Slovenski narod je tako leta 1898 celo o Dreyfusovi aferi ( če smo prispevek že za čeli z Dre- yfusom), poro čal kot o katoliško (klerikalno)-liberalnem spopadu in se je kljub siceršnji neprikriti antisemitski usmerjenosti postavil na Zolajevo (po svoji oceni proti- klerikalno) stran. V slovenskem liberalnem taboru se je do konca 19. stoletja utrdilo prepri čanje, da socialni temelj prihodnje slovenske družbe in njenega razvoja ne 28 Hans-Ulrich Wehler, Wie “bürgerlich” war das Deutsche Kaiserreich?, Aus der Geschichte lernen?, C. H. Beck, München 1988, str. 194. 24 bosta samo kmet in izobraženec, saj lahko njeno soci- alno-gospodarsko trdnost zagotovi šele mo čan in trden “srednji razred”. Toda odnos obeh strank do volilne re- forme, širjenja volilne pravice in posledi čno demokrati- zacije politi čnega življenja je ostal tudi naprej zelo pra- gmati čen in nedosleden. Katoliška stranka je bila pod vplivom konservativne struje – kot je znano – najprej proti volilnim reformam, nato ko se je izkazalo, da ji širitev volilne pravice koristi, pa jih je podprla. V libe- ralnem taboru je bil proces obraten, saj so se njegovi voditelji najprej na čelno opredeljevali za splošno in celo enako volilno pravico, ko pa so videli, da jim demokrati- zacija volilnega sistema jemlje glasove, so spremembam nasprotovali. 29 Krekov poskus demokratizacije katoliške stranke so v vrhu ljudske stranke hitro instrumentalizirali, so- cialno in demokrati čnejše misle či svobodomiselni izo- braženci pa so se v glavnem že pred prvo vojno razšli z liberalno stranko. Del mlajših, kriti čnih nezadovoljne- žev se je oprijel Masarykovih idej in se zavzel za “delo med ljudstvom”, del se je priklju čil socialni demokraciji, torej novi, kolektivisti čni socialni viziji, del – kot Albin Prepeluh in nekateri drugi “zapiskarji” – pa je menil, da odpirata pot v “slovensko demokracijo” modernizacija podeželja in izobrazbeni dvig slovenskega kmeta. Kot je znano, se je s socialno demokracijo kot možnim politi č- nim protipolom tradicionalnima strankama nekaj časa spogledoval tudi Ivan Cankar, morda najostrejši kritik slovenske strankarske politike pred prvo svetovno voj- no. Toda ob vsem tem je na Slovenskem o temeljnih vprašanjih demokracije in politi čne svobode tudi v za- dnjem desetletju in pol obstoja habsburške monarhije le redko stekla beseda. Med maloštevilnimi posamezni- ki, ki so razmišljali o teh vprašanjih, je bil Albin Prepe- luh, ki je težil k spojitvi na čel modernega individualizma s socializmom. “Svoboda družbe ali pa kake celote se zrcali v svobodi posameznika,” je pisal v članku Socia- lizem posameznika. “Najve čja svoboda posameznika pa ti či v tem, da ta sam dolo čuje svoje individualne po- 29 Dr. Dragotin Lon čar, Politi čno življenje Slovencev, Slovenska matica, V Ljubljani 1921, str. 70–76. 25 VLOGA SLOVENSKIH INTELEKTUALCEV PRI EMANCIPACIJI SLOVENCEV trebe. To je temelj individualisti čne svobode. Vzemite posamezniku možnost odlo čevati nad seboj samim, in pokopana je svoboda. V tem trenutku ne moremo ve č govoriti o individualizmu – a tudi socializmu ne”. 30 Vla- dimir Knafli č, najprej masarikovec in narodni radikal, nato aktivni član Narodne napredne stranke v Gori- ci, je Prepeluhov članek ocenil kot “dragocen odgovor na nepotrebna vprašanja nevernih Tomažev, kaj da je pravzaprav z družbo bodo čnosti...” 31 Sam je “državo bo- do čnosti” videl kot “izboljšano državo sedanjosti”. “Bo li takrat (s socializmom – op. P. V.) nastala, brezrazre- dna, humanitarna, bratska, panegalitarna družba?” se je spraševal in si odgovarjal. “Kaj še! Enakopravnost, visoka osebna vzgoja, državna, municipalna in zaseb- nopravna kolektivnost, tarifne pogodbe javnopravnega zna čaja, stanovske zbornice, pravno varstvo, progresiv- no obdav čenje, visoka splošna kultura, higiena, ume- tnost, šport... (Poleg tega pa še) zasebno podjetništvo, omejeno z raznimi klavzulami socialne politike in javno- pravno priznane organizacije, osebna iniciativa, visoka politi čna rutina mase, izboljšana kontrola nad voditelji” – to so zna čilnosti “države bodo čnosti”. 32 V narodnem pogledu je – kot vemo – v letih pred prvo svetovno vojno misel na “avtonomno Slovenijo” zamenjala precej abstraktnejša misel na Jugoslavijo. A vendar: jasnejših, konkretnejših, državno in demokra- ti čno politi čnih predstav, ki bi natan čneje opredeljevale zaželeni družbeni in politi čni model slovenske narodne celote, ni bilo. Spomladi leta 1918, ko je Anton Korošec v prepolni unionski dvorani v Ljubljani – prav na se- demdeseto obletnico revolucionarne pomladi leta 1848 – iz rok slovenskih žena in deklet sprejemal podpise za majsko deklaracijo, se ni demokrati čnih gesel “pomladi narodov” nih če spomnil. Slovenci so zapuš čali habsburško monarhijo in leta 1918 vstopali v Kraljevino SHS kot zrel in oblikovan na- rod. Za to so bile nesporno zaslužne generacije sloven- 30 Abditus (Albin Prepeluh), Socializem posameznika, Socialni problemi, Eseji, L. Schwentner, Ljubljana 1912, str. 89. 31 V. Knafli č, Socializem, Veda, Dvomese čnik za znanost in kulturo, Goriška tiskar- na, Gorica 1912, str. 421. 32 V. Knafli č, Sociologija politi čne demokracije, cit. kot v op. 31, str. 420. 26 skega izobraženstva. Toda te iste generacije, uspešne v svojem narodno-emancipacijskem prizadevanju, niso uspele oblikovati trdnejše demokrati čne tradicije. Anton Loboda – Anton Melik je leta 1919 v Ljubljanskem zvonu žalostno ugotavljal, da so slovenske politi čne razmere še zelo primitivne, saj “je pri nas povpre čni posameznik še premalo politi čno samostojen, da svoje politi čne odlo či- tve premalo črpa iz sebe in preve č iz direktive vodstva”. Pri tem je posebej opozarjal na “nezadostno politi čno iz- obrazbo” in pomanjkanje “velike politi čne vzgoje, pouka o osnovnih pravicah človeške eksistence”. “Trditvi, da smo politi čno zrel narod, bom pritrdil šele,” je zapisal, “kadar bo individualno politi čno udejstvovanje obsegalo vsa vprašanja, probleme, pravice in dolžnosti človeka ter njegovih razmerij do socialnih organizacij naroda in države in kadar bo politi čna oziroma strankarska avto- riteta pri nas igrala manjšo vlogo, kakor do sedaj. Zato pa je treba še mo čne politi čne vzgoje”. 33 Slovenske stranke se v tem pogledu tudi v nasle- dnjih dveh desetletjih niso pomembneje odprle, demo- kratizirale in modernizirale. Ve čina slovenskega izobra- ženstva se je med obema vojnama vklju čevala v stran- karske organizacije, število skupin in posameznikov, ki so jih razo čarani zapuš čali, pa se je za čelo pove čevati zlasti od diktature dalje. Vendar alternativ ni bilo veli- ko. Zmerna sredina, ki je videla možno rešitev iz poli- ti čnih konfliktov, napetosti in medsebojnih obtoževanj v izpopolnitvi ustanov liberalne, parlamentarne demo- kracije in postopnem iskanju ravnovesja med razli čnimi politi čnimi tokovi in interesi, je bila tudi med izobražen- stvom presenetljivo šibka. Le tako je mogo če razume- ti, da se je nemajhen del mladih izobražencev, ki je v tridesetih letih razo čaran zapustil tradicionalne stran- ke, v težnji po širitvi demokrati čnega prostora zbližal s komunisti čno levico. Kako druga če razložiti Kocbekovo zbližanje in zbližanje drugih, izrazito individualisti čno usmerjenih slovenskih izobražencev s komunisti čnim kolektivizmom? Leta 1927 je francoski pisec Julien Benda v svo- 33 Anton Loboda (Anton Melik), O našem notranjepoliti čnem stanju, Ljubljanski zvon 1919, str. 19–21. 27 VLOGA SLOVENSKIH INTELEKTUALCEV PRI EMANCIPACIJI SLOVENCEV jem znamenitem spisu La trahison des clercs francoske izobražence pozval, naj prenehajo razmišljati samo v kolektivisti čnih pojmih in naj se osredoto čijo na uni- verzalne, človeške in demokrati čne vrednote, ki veljajo za vse narode in vsa ljudstva. Bendina knjiga kaže, da je bilo tudi demokrati čno odpiranje in individualisti čno osamosvajanje francoskega izobraženstva med obema vojnama še nedokon čan proces. Nam na Slovenskem pa tudi ob koncu 20. stoletja lahko služi kot opomin, da ni prave prihodnosti brez pluralisti čne in demokra- ti čne odprtosti. Tega so se leta 1988 o čitno zavedali se- stavljavci tedaj še kritizirane “pisateljske” ustave, ki so prav spoštovanje državljanskih in človeških pravic po- stavili na čelo dokumenta, napovedujo čega novo dobo slovenske družbe. Koliko je doba, ki jo danes živimo, res nova, pa je že vprašanje, ki presega okvire tega zapisa. I. Pogledi posameznikov 31 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV Kranjska kmetijska družba v 18. stoletju, prizade- vanja po modernizaciji kmetijstva v obdobju reformne- ga absolutizma in vprašanje o zgodnjih odmevih fizio- kratizma na slovenskih tleh so teme, s katerimi se je med slovenskimi zgodovinarji ukvarjala predvsem Ema Umek. 1 Njene ugotovitve so temelj tega, kar o proble- matiki vemo, saj se zlasti raziskovanja nastanka in dela leta 1767 ustanovljene kranjske kmetijske družbe ter podrobnejšega prou čevanja njenih publikacij ni siste- mati čno lotil še noben drug raziskovalec. To je tembolj presenetljivo, ker je bila terezijansko-jožefinska kmetij- ska družba v Ljubljani edina v zboru avstrijskih kme- tijskih družb 18. stoletja, ki ji je uspelo razviti rednejšo izdajateljsko-publicisti čno dejavnost, pri tem pa poleg doma čih pritegniti k sodelovanju tudi tuje strokovno uveljavljene avtorje, ki so na straneh njenih publikacij predstavili in zastopali najmodernejše gospodarske na- zore tedanje dobe. Kot je znano, so bile terezijanske družbe za pospe- ševanje kmetijstva (Ackerbaugesellschaften, Agrikultur- 1 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, I. zve- zek, Agrarno gospodarstvo, SAZU, Inštitut za zgodovino in DZS, Ljubljana 1970, str. 527). Ema Umek je o terezijansko-jožefinski kmetijski družbi pisala v Enciklopediji Slovenije, 5. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 116–117, 393 ter v raz- stavnem katalogu Narodnega muzeja v Ljubljani – Slovenci v letu 1789, urednica kataloga in avtorica razstave Jasna Horvat, Ljubljana 1989, str. 89–93. O usmer- jenosti publikacij kranjske kmetijske družbe v 18. stoletju pa govori njen članek: Usmerjenost publikacij kranjske kmetijske družbe v letih 1770–1779, Kronika, ča- sopis za slovensko krajevno zgodovino X V/1967, št. 3, str. 149–161. Švedski merkantilist J. F. Kryger v glasilu Kranjske kmetijske družbe 18. stoletja 32 sozietätten, tudi Ökonomische Gesellschaften) državno- deželne, ve činoma tesno s stanovi povezane ustanove, ki so jih ustanavljali ob podpori dvornih pisarn in deželnih oblasti, da bi pospeševale izvajanje vladne kmetijske po- litike in spodbujale uresni čevanje oblastnih prizadevanj po modernizaciji kmetijstva. 2 Habsburški vrh in njegovi svetovalci so se pri oblikovanju tovrstnih združenj in opredelitvi njihovih ciljev lahko zgledovali po britanskih, francoskih, italijanskih, švicarskih in nemških “gospo- darskih družbah” (med prvimi v Evropi naj bi bili usta- novljeni škotska leta 1723 in irska družba leta 1736, nato pa naj bi sledile družbe v Londonu in Firencah leta 1753, v Bretanji 1757, v Bernu leta 1759 in v Pari- zu leta 1761). 3 Prve “patrioti čne” in “gospodarske druž- be” v nemškem cesarstvu so odprle vrata v prvi polovici šestdesetih let, takoj za njimi pa so za čele delovati tudi že družbe na Koroškem (1764/65), Goriškem (1765), Štajerskem (1764/66) in Kranjskem (1764/67), 4 ki so bile med “pionirskimi” v habsburški monarhiji. Pravila koroške družbe, ki jih je sestavil podjetnik nizozemske- ga rodu in poznejši družbeni kancler Jan van Thys, je Marija Terezija leta 1765 razglasila za vzor, ki naj bi ga posnemala druga, še ustanavljajo ča se avstrijska zdru- ženja; zato so bila zgled tudi preostalim trem družbam na slovenskem ozemlju. Vse štiri so se skladno s prakso in tradicijo “u čenih družb” tedanje dobe posve čale prou- čevanju nagradnih tem in vprašanj, hkrati pa se ukvar- jale s preizkušanjem in razširjanjem novih poljedelskih kultur, s seznanjanjem članov z aktualnimi kmetijski- mi, živinorejskimi in gozdarskimi problemi in njihovi- mi rešitvami ter tu bolj, tam manj uspešno organizirale tehnični in kmetijski pouk. Med člani družb, ki so jih vsaj sprva imenovale in potrjevale oblasti, so bili zemlji- 2 O tem podrobneje; Gospodarska in družbena zgodovina, cit. v op. l; Bogo Grafe- nauer, Zgodovina slovenskega naroda V, DZS – Ljubljana 1974, str. 44–45; Ernst Bruckmüller, Die Anflänge der Landwirtschaftsgesellschaften und der Wirkungen ihrer Tätigkeit. Die Auswirkungen der teresianisch-josephinischen Reformen auf die Landwirtschaft und die ländliche Sozialtruktur Niederoesterreichs, Vorträge und Diskussionen des ersten Symposiums des Niederosterreichischen Institutes für Landeskunde, Studien und Forschungen aus dem Niederosterreichischen Insti- tut für Landeskunde, Wien 1982. 3 E. Bruckmüller, cit. v op. 3, str. 51–52. 4 Prva letnica pomeni dvorno privoljenje, druga dejansko konstituiranje. 33 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV ški gospodje in upravitelji graš činskih posestev, deželni uradniki, podjetniki in u čenjaki ter župniki in ponekod u čitelji. Že leta 1774 so na Dunaju s posebnim dvornim dekretom priporočili, naj kmetijske družbe sprejemajo med člane tudi razgledane in podjetne kmete. Vseeno kmetov med člani kmetijskih družb na slovenskem oze- mlju v 18. stoletju skoraj ni bilo. 5 Čeprav je prišla pobuda za ustanovitev kmetijskih družb v Notranji Avstriji in na Tirolskem iz Ljubljane (njen avtor je bil komer čni svetnik Fremaut, ki je leta 1764 predlagal njihovo ustanovitev po zgledu švicarske družbe v Bernu), je bila kranjska (s polnim nazivom: Gesellschaft für die Ackerbau und nützliche Künste) med štirimi družbami na slovenskem ozemlju zaradi administrativnih in finan čnih zapletov ustanovljena za- dnja, (vendar pred družbami v Spodnji in Zgornji Avstri- ji ter na Češkem in Moravskem). 6 Na tesno povezanost z deželnimi oblastmi kaže že dejstvo, da je bil za njenega prvega predsednika izbran svetnik deželnega glavarstva Josef baron Brigido; protektor družbe je bil vsakokratni deželni glavar, sicer pa je bila družba od leta 1769 ne- posredno podrejena deželnemu glavarstvu. Med njenim člani (vseh naj bi bilo okoli 50) so bili poleg fevdalcev, predstojnikov nekaterih samostanov, upravnikov ze- mljiških gospostev, uradnikov in profesorjev liceja naj- bolj znameniti možje tedanje Kranjske: B. Hacquet, P. P. Glavar, J. A. Scopoli, G. Gruber, A. T. Linhart, Blaž Kumerdej in Ž. Zois. Družba je imela tudi častne člane, med katerimi so bile prav tako nekatere znane avstrij- ske in tuje osebnosti. V programu in prakti čni dejav- nosti se je zgledovala po drugih avstrijskih kmetijskih družbah, pri tem pa se je zavzemala za uvajanje in goje- nje novih rastlin in kultur (krompirja, detelje, konoplje, lanu) ter za dvig in modernizacijo ov čereje, konjereje in govedoreje. Posamezniki so prakti čno in s spisi spod- bujali še k izboljšavam v vinogradništvu, inovacijam v gozdarstvu, k ukvarjanju s čebelarstvom ter k novostim 5 E. Bruckmüller, nav. delo, str. 54. B. Grafenauer, v op. 3 nav. delo, str. 44 omenja med člani goriške družbe dva kmeta, na Kranjskem pa enega, medtem ko E. Ume- kova v članku v katalogu Narodnega muzeja (cit. v op. 3, str. 89) ugotavlja, da v kranjski družbi v 18. stoletju med člani ni bilo kmetov – podložnikov. 6 E. Bruckmüller, nav. delo, str. 52. 34 v predilstvu in platnarstvu. Družbino vodstvo je razen tega posve čalo posebno skrb izobraževanju. S pomo čjo deželnih stanov so leta 1769 odprli mehani čno šolo, na kateri je pou čeval G. Gruber, v sedemdesetih letih je v okviru družbe delovala kmetijska šola, v osemdesetih pa je družba podprla tudi pouk risanja ter pouk medici- ne in kemije (slednjega je vodil B. Hacquet). 7 Natan čnejšo oceno dela kranjske terezijansko-jo- žefinske kmetijske družbe bi omogo čila šele podrobna primerjava z ostalimi avstrijskimi kmetijskimi družba- mi 18. stoletja. Vseeno že obstoje ča literatura razkri- va, da je bila družba na Kranjskem v sedemdesetih in osemdesetih letih med aktivnejšimi in uspešnejšimi, če ne celo med najštevil čnejšimi in najdejavnejšimi v monarhiji. 8 To med drugim posebej velja za njeno iz- dajateljsko in publicisti čno dejavnost, saj so periodi čne publikacije – poleg kmetijskih priro čnikov in koledarjev – na črtovale tudi nekatere druge družbe, 9 vendar ni na- črtovani podvig kot kaže – razen kranjski – uspel nobeni med njimi. V Ljubljani so v sedemdesetih letih izšli “kar” štirje zvezki nemško pisane družbine publikacije z na- slovom Sammlung nützlicher Unterrichte (prvi z letni- co 1770, drugi 1771, tretji 1776 in četrti 1779), v letih 1775–1776 pa je družba izdajala tudi tedenski časopis Wöchentliches Kundschaftsblatt. V Sammlung ..., h ka- teri so pritegnili širok krog doma čih in tujih sodelavcev, so družbino vodstvo in uredniki publikacij objavljali članke s teoreti čno in gospodarsko-politi čno vsebino, odgovore na nagradna vprašanja in prakti čne nasvete, v “tedenskem informativnem listu” pa so poleg prakti čnih člankov prinašali še uradna obvestila, odredbe ter teko- če gospodarske in druge vesti. Tednik je kljub težnji po širitvi vsebine po dveh letih ugasnil zaradi premajhnega zanimanja; zanimanje za Sammlung nützlicher Unterri- chte pa očitno ni bilo tako majhno, saj je zadnji – četrti zvezek še istega leta, ko je izšel, doživel tudi ponatis. 10 7 E. Umek, Družba za kmetijstvo in koristne umetnosti v Ljubljani 1767–1787, Slo- venci v letu 1789, Narodni muzej, Ljubljana 1989, str. 89–91. 8 E. Bruckmüller, nav. delo, str. 54–68. 9 Npr. češka, moravsko-šlezijska in spodnjeavstrijska – gl. E. Bruckmüller, nav. delo, str. 65–75. 10 E. Umek, kot v op. 8, str. 90. 35 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV Založnik obeh publikacij – Sammlung... in tednika – je bil ljubljanski tiskar Johann Friedrich Eger. V Sammlung nützlicher Unterrichte so že pozor- nost Umekove pritegnili predvsem trije članki. Vsi tri- je so obravnavali teoreti čna oz. gospodarsko politi čna vprašanja in dva izmed njih sta bila odgovora na leta 1771 razpisano nagradno vprašanje kranjske kmetijske družbe, ki se je glasilo: S kakšno pragmati čno zakono- dajo naj bi v državi dosegli najnižje cene žitaric? Prvona- grajeni spis je bil delo Johana Friderika Krygerja, dol- goletnega visokega gospodarsko-politi čnega uradnika v Stockholmu ter člana švedske in drugih tujih akademij (za častnega člana ga je izvolila tudi kranjska kmetijska družba), drugo-nagrajeni oz. pohvaljeni sestavek pa je prispeval Bene čan Francesco Grisellini, tajnik kmetij- ske družbe v Milanu, član kraljevskih akademij v Lyonu in Londonu ter častni član kmetijskih družb v Bernu in Gorici. Oba članka (prvi na nekaj manj kot 36 in dru- gi na ve č kot 40 straneh) sta izšla leta 1776 v tretjem zvezku Sammlung nützlicher Unterrichte. Kryger je na- to družbi poslal (ali zanjo napisal?) še en članek in sicer z naslovom Von dem Verhältnisse der Menge des Gel- des in einem Staat, gegen die Menge der Menschen und Waaren; ta je izšel v zadnjem, četrtem zvezku družbine publikacije leta 1779 (to je dve leti po avtorjevi smrti). 11 V obeh nagrajenih člankih (delno, čeprav v manjši meri, pa tudi v drugih sestavkih družbinih publikacij) so bile vidno navzo če fiziokratske ideje. F. Grisellini je tako v svojem zapisu dobesedno povzel fiziokratsko mi- sel o naravi in zemlji, ki sta edini vir “pravega narodnega bogastva” in o kmetijstvu kot edini “spretnosti (Kunst)”, ki to bogastvo lahko pove ča, ter ugotavljal, da morajo državne oblasti zato kmetijstvo š čititi in podpirati. 12 S 11 L Umek, Usmerjenost publikacij kranjske kmetijske družbe, cit v op. 1, str. 149. 12 Prav tam; F. Grisellini, Ob und durch was für eine pragmatische Gesetzgebung in einem grossen Staat, welcher aneinander hängt, und fahrbare Strassen sowohl schiffreiche Flüsse hat, der Gefahr des Abganges und der übermässigen Preisstei- gerung der zum täglichen Lebensunterhalt erftörderlichen Körner, am sichersten, und standhaftesten vorgeborgen werden möge, dass damit der Ackerbau am lebhaf- testen befördet, und der billigste stette Mittelpreis erwirket werde: dann ob, und wie die allenfalls an einem oder anderen Theile des Staats anhängende See, in ein-oder anderen Theile, einen Einfluss haben möge? Sammlung Nützlicher Unterrichte III, Laibach 1776, str. 60–61. 36 Krygerjem sta si bila razen tega enotna glede stališ ča, da hitrejši razvoj kmetijstva ovirajo neracionalna delitev zemljiš č, negotovost kme čke posesti, nevoljništvo, raz- li čne vrste tlake ter “pomanjkanje pripravnih kme čkih delavcev”. Zato sta se zavzemala za združevanje zemlji- ške posesti v ve čje enote, na “katerih bi se lahko upora- bljale boljše metode obdelovanja”, podpirala razdelitev srenjskih pašnikov in vklju čitev srenjske zemlje v ob- delovane njivske površine ter priporo čala odpravo ne- voljništva, ki naj bi bilo posledica “barbarskih stoletij”. Grisellini je tudi posebej poudarjal, da je treba kmetu vrniti položaj, ki mu gre po naravi, in mu zagotoviti vse “prednosti in pravice človeštva”, oba s Krygerjem pa sta kot zgled hvalevrednega in u činkovitega pospeševanja kmetijstva in skrbi za podložnike navajala med pred- hodniki fiziokratov in fiziokrati v splošnem zelo čisla- no politiko francoskega kralja Henrija IV. (vladal je od 1589. do 1610) in njegovega ministra Sullyja (zadnji naj bi – kot je znano – razglašal živinorejo in kmetijstvo za “dojki”, ki hranita Francijo). 13 Kryger in Grisellini sta se strinjala tudi o poglavi- tni to čki svojega odgovora na vprašanje, kakšna naj bo zakonodaja v državi, ki želi dose či najnižjo (in stabilno) ceno žitaric. Oba sta trdila, da je pogoj “stalno nizke ce- ne žita” trgovinska svoboda in to ne le znotraj državnih meja, temve č tudi v trgovanju med državami. Država mora zato poskrbeti za varstvo posameznikovih pravic, za varnost zasebne lastnine in predvsem za svobodo trgovanja. Po Griselliniju naj bi bile težave pri oskrbi z žitom, s katerimi so se sre čevale tedanje države ali nekatere njihove pokrajine, posledica omejitev, ki so jih nasproti “naravni svobodi kmeta in meš čana” po- stavili oblastniki in vladarji. Grisellini je edino sredstvo za obnovitev in zagotovitev blagostanja videl v vrnitvi k svobodi trgovine, ki “pospešuje kmetijstvo, pove čuje bogastvo, pomnožuje prebivalstvo” ter podpira “obtok denarja in obrt”, torej vse, od česar so odvisni “sre ča, moč in oblast države”. 14 V nasprotju s Krygerjem, ki v 13 E. Umek, Usmerjenost..., cit. v op. 1, str. 149–150. Za Sullyja: dr. Obren Blagoje- vi ć, Ekonomske doktrine, Privredni pregled, 11, Beograd 1976, str. 94. 14 E. Umek, Usmerjenost..., cit. v op. 1, str. 150. 37 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV podkrepitev svojih stališ č in trditev ni navajal strokov- ne literature ali besedil in avtorjev, na katere se je opi- ral, se je Grisellini v svojem članku dolo čno in odkri- to skliceval na razsvetljence in fiziokrate. Tako je med referen čnimi publikacijami navajal Enciklopedijo, med avtorji pa Montesquieuja, Mirabeauja starejšega, 15 Mer- cier de la Rivièra in (seveda) Quesnaya. Kranjske bralce “zbirke koristnih podukov” je na ta na čin brž čas med prvimi, če ne sploh prvi seznanil tudi s Quesnayevimi predstavami o delitvi družbe na razrede in njegovo “ta- bleau économique”. Grisellini jo je v svojem članku ne- koliko poenostavil in družbo razdelil le na dva razreda: na razred zemljiških posestnikov in kmetov, ki skušajo kot proizvajalci dvigniti cene kmetijskih pridelkov, in na (sterilni) razred delavcev in obrtnikov, ki želijo življenj- ske potrebš čine kupiti po čim nižji ceni. 16 Že Ema Umek pa je opazila, da je mogo če v Gri- sellinijevem in zlasti drugem Krygerjem spisu poleg fiziokratskih zaslediti tudi merkantilisti čne (oz. pozno merkantilisti čne) prvine. Grisellini se je v razumevanju razmerja med ceno ter koli čino blaga in denarja na eni strani opiral na Montesquieuja in je menil, da je cena odvisna od koli čine blaga, torej rezultat razmerja med ponudbo in povpraševanjem, vendar se je na drugi že tudi približeval Quesnayu, saj je skupaj z njim ugota- vljal, da so cene neagrarnih izdelkov – prav tako kot delavske mezde – odvisne od cen osnovnih življenjskih potrebš čin in zato le merilo, po katerem se ravnajo tudi cene vsega drugega blaga (s ceno dela vred). 17 Kryger- jevo stališ če pa je bilo precej druga čno. V nasprotju z Grisellinijem je ostal v svojem drugem ljubljanskem članku dale č od fiziokratizma, pri tem pa se je – kot je leta 1975 v angleško pisani švedski reviji Economy and History ugotavljal Toussaint Ho čevar – ob čutno odda- ljil tudi od merkantilizma. Ho čevar je sploh menil, da je drugi Krygerjev “ljubljanski esej” z makroenomske- ga vidika in s stališ ča “zgodovine ekonomske analize” bolj zanimiv in izviren kot prvi, ki ga je nagradila kranj- 15 Mirabeau “starejši” je bil o če znanega voditelja iz obdobja francoske revolucije. 16 E. Umek, Usmerjenost..., cit. v op. 1, str. 150. 17 Prav tam. 38 ska kmetijska družba, in se je zato v svojem prikazu, s katerim je skušal švedsko strokovno javnost, ki so ji bile Krygerjeve kranjske objave neznane, opozoriti na Krygerjevo pisanje v Sammlung nützlicher Unterrichte, omejil predvsem nanj. 18 Kryger je v članku o Razmerju med koli čino denar- ja, številom prebivalstva in koli čino blaga dokazoval, da je treba za uspešno in u činkovito uresni čitev gospodar- skih ciljev vzdrževati stabilno razmerje med koli čino de- narja in obsegom proizvodnje. “Stara (merkantilisti čna) resnica”, da “sre ča države” temelji na “koli čini denarja”, bi naj tako ne bila to čna, saj naj bi “sre čo” zagotavljalo šele ravnovesje med “koli čino denarja”, “ljudmi” in “bla- gom”. 19 Gospodarska (in državna monetarna) politika bi si morali tako v prvi vrsti prizadevati za spodbujanje števil čne rasti in delovne vneme prebivalstva, hkrati pa podpirati dvig doma če proizvodnje. Kot je opozoril Ho če- var je bilo takšno razmišljanje še blizu merkantilizmu, čeprav se je Kryger v svoji argumentaciji z merkantilisti tudi že razhajal. Medtem ko so merkantilisti zagovarjali pospeševanje rasti prebivalstva z vidika mo či države, ki jo je poosebljal vladar, se je Kryger zavzemal za rast pre- bivalstva, ker je – kot je zapisal – pove čevala “sre čo” (ali “blagor”? –”Glückseligkeit”). Po Ho čevarjevem mnenju naj bi Krygerjevo sklicevanje na “sre čo” kazalo na vplive razsvetljenskega utilitarizma (npr. na “la massima feli- cita divisa nel maggior numero” pri Cesaru Beccarii), 20 Krygerjeva opozorila, da je za vsako proizvodnjo potreb- na dolo čena koli čina človekovega dela in ima torej po pravilu – “ve č ljudi, ve č dela – ve č dela, ve č blaga” – naj- več blaga država, ki ima najve č prebivalstva, pa naj bi pa že razkrivala tudi “visoko stopnjo metodološke preta- njenosti” 21 in spogledovanje z delovno teorijo vrednosti. Kryger je v članku v publikaciji ljubljanske-kranj- 18 Toussaint Ho čevar, Monetary Theory in J. F. Kryger’s Second Ljubljana Essay (1779), Economy and History, (Published by The Institute of Economic History and The Economic History Association, University of Lund), Vol. XVIII, No. 1/1975, str. 34–40. 19 J. F. Kryger, Von dem Verhältnisse der Menge des Geldes in einem Staat, ge- gen die Menge der Menschen und Waaren, Sammlung Nützlicher Unterrichte, IV – 1779, Laybach 1779, str. 159 in naprej. 20 T. Ho čevar, nav. delo, str. 36. 21 Prav tam. 39 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV ske kmetijske družbe nadalje ugotavljal, da zaposli- tve in proizvodnje ni brez potrošnje oz. porabe, vendar hkrati tudi trdil, da pove čano povpraševanje ne sme biti enostransko omejeno na luksuzne dobrine in izdelke, saj ima v tem primeru (lahko) škodljive gospodarske po- sledice. Nove koli čine denarja (zaradi npr. pove čanega priliva dragih kovin in zlata ali ozemeljskih osvajanj), ki se stekajo v roke majhnega števila ljudi in rabijo le za nakup in nabavo luksuznih izdelkov, naj bi namre č – kot je menil Kryger – rušile gospodarsko ravnoves- je, saj naj bi dvigale mezde in cene, te pa naj bi rasle v proizvodnji osnovnih življenjskih potrebš čin in hrane po časneje kot v luksuznih obrteh. Posledica takšnega stanja naj bi bilo zniževanje dohodka v kmetijstvu in ži- vilski proizvodnji ter odhajanje zaposlenih iz agrarnega sektorja in z njim povezanih obrti v bolj dobi čkonosne obrate luksuzne proizvodnje – in ko bi tam ne bilo ve č prostih delovnih mest – v tujino. Verižna reakcija naj bi bila neizogibna: upadanju konjunkture v agrarnem sektorju naj bi sledilo postopno upadanje prebivalstva, upadanju prebivalstva pa naj bi – skladno z osnovno Krygerjevo tezo o prebivalstvu kot enem temeljnih de- javnikov proizvodnje in narodnega bogastva – sledil upad celotne proizvodnje države. Še ve č: po Krygerjevih predvidevanjih naj bi rast mezd (in dobi čkov) postopno privedla tudi do zmanjševanja delovne vneme zaposle- nih v proizvodnji luksuznih izdelkov, pri čemer bi ob določeni višini zaslužka postal prosti čas dragocenejši kot dodatni dohodek. Rezultat celotnega procesa bi bil tako zlasti za preprosto prebivalstvo ve č kot negativen. “Preprosti ljudje bi ali obubožali zaradi inflacije ali pa se predali brezdelju, če bi v enem dnevu zaslužili toliko, kolikor potrebujejo za življenje v dveh ali treh”, je skle- pal Kryger. 22 Kljub takšnemu stališ ču sta bila pove čanje koli či- ne denarja v obtoku in “zmerna” inflacija lahko – kot je menil Kryger – tudi zelo koristna. V svojem članku je opozarjal predvsem na dve možnosti dotoka “novega” denarja in sicer s pridobivanjem srebra in zlata ter s po- sojili. V obeh primerih naj bi imel “novi denar” po njego- 22 Prav tam, str. 37, J. F. Kryger, cit. v op. 20, str. 163. 40 vem prepri čanju ugodne gospodarske posledice le, če bi ga porabili za proizvodnjo “novega”, dodatnega blaga in pove čanje števila zaposlenih. V tem primeru bi namre č ne vplival na rast “cen” in “mezd”, nizka in stabilna ra- ven cen pa je bila po Krygerju eden temeljnih pogojev za gospodarsko stabilnost in prosperiteto države. Kot je pokazal Ho čevar, razkriva Krygerjev drugi “ljubljanski esej”, da se je švedski avtor v njem že vidno oddaljil od tradicionalne “državno-merkantilisti čne doktrine”, saj je videl temeljni gospodarski cilj v “blagostanju posame- znika”. 23 Vseeno v njegovem pisanju v četrtem zvezku Sammlung nützlicher Unterrichte še ni zaslediti vpliva v tedanjem času uveljavljajo če se in tudi med poznimi merkantilisti navzo če teze “avtomatskega mehanizma” ali “nevidne roke”, po kateri, če razmere niso preve č ne- gotove, gospodarski procesi in tržni mehanizmi dolgo- ročno sami vzpostavljajo in zagotavljajo ravnovesje med koli čino denarja, cenami, dohodkom, proizvodnjo in po- trošnjo. 24 V nasprotju z zahtevo po “trgovinski svobodi”, ki jo je zagovarjal v članku o žitni trgovini, v katerem je odklanjal vsako vmešavanje države v žitne trgovske posle, tudi državno oblikovanje žitnih rezerv za obdo- bje slabih letin in visokih cen, je v svojem drugem in zadnjem članku vztrajal pri državnem poseganju v go- spodarstvo in aktivni državni gospodarski politiki, če je bilo to v korist vzpostavljanju in varovanju pravilnega razmerja med denarjem, proizvodnjo in prebivalstvom. Po Ho čevarju je Krygerjeva teza o pove čanju “outputa” s pomočjo inflacije njegov najpomembnejši prispevek k “analom ekononomske analize”. 25 Kryger je bil na Švedskem (in je še danes) znan kot merkantilist ter sprva ortodoksni privrženec strogo državno vodenega gospodarstva. 26 Rojen leta 1707 na otoku Rügen v švedski Pormeraniji in Nemec po rodu je študiral v Straslundu in v Greifswaldu, nato pa je od za četka tridesetih let služboval na Švedskem, kjer si je med prijatelji pridobil sloves švedskega rodolju- 23 T. Ho čevar, nav. delo, str. 39. 24 Gl. Joseph A. Schumpeter, Povijest ekonomske analize, Prvi svezak, Informator, Zagreb 1975, str. 303–310. 25 T. Ho čevar, nav. delo, str. 40. 26 Švedski gospodarski zgodovinar Lars Herlitz v pismu avtorju 29. aprila 1996. 41 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV ba. Po kratkem za četnem obdobju, ki ga je preživel v privatni službi, je postal visok gospodarski in finan čni uradnik (od leta je bil 1770 “komerserad”, torej trgovin- ski svetnik) v razli čnih državnih in dvornih pisarnah v Stockholmu. V njegovih biografijah in v švedskem bio- grafskem leksikonu ni nobenega podatka o njegovih sti- kih z Ljubljano in kranjsko kmetijsko družbo in njegova sicer obsežna bibliografija ne pozna njegovih kranjskih člankov. Kryger je bil v letih od 1747 do 1766 kot “ko- misar za manufakture” posebej zadolžen za zaš čitno politiko ter podpiranje in pospeševanje doma če – šved- ske manufakturne proizvodnje, vendar je za čel že v pet- desetih letih postopno spreminjati svoje prvotno toge merkantilisti čne gospodarske nazore in se zbliževati z idejami t.i. reformnega merkantilizma. Pozneje naj bi pokazal nekaj razumevanja tudi za fiziokratska stališ ča in postal (kot že vemo) zagovornik svobodne žitne tr- govine, čeprav naj bi ne bil nikoli resni čni privrženec fiziokratov in fiziokratizma. 27 Na njegova razmišljanja o gospodarstvu in njegove gospodarske predstave naj bi namre č bolj kot razli čna teoretska in na čelna gospodar- skopoliti čna razmišljanja vplivale švedske gospodarske in politi čne težnje in razmere. Švedska je doživljala v 18. stoletju, od smrti Karla XII. (1718) dalje zelo buren razvoj. S stanovskim odpo- rom proti kraljevemu absolutizmu sta dobila stanovska skupš čina (Ryksdag) in plemstvo premo č nad dvorom in kraljem, s slabitvijo osrednje – izvršne – oblasti pa so se zaostrili tudi odnosi med stanovi, zlasti med plem- stvom in kmetstvom, ter med razli čnimi meš čanskimi strujami. Kralj Adolf Friderik iz dinastije Holstein-Got- torp, ki je prišel leta 1751 na prestol z rusko pomo čjo in je neuspešno poskušal obnoviti absolutizem, je delitve še poglobil. Pri tem so že tako napete odnose med sta- novi in meš čanskimi skupinami dodatno bremenili spo- ri glede švedske zunanje in gospodarske politike. Kar zadeva zunanjo politiko, so se kopja lomila predvsem glede vprašanja, ali naj se Švedska nasloni na Rusijo ali Veliko Britanijo, v razpravljanjih o gospodarski politiki pa so se zagovorniki merkantilizma spopadali s privr- 27 Prav tam. G1. tudi: T. Ho čevar, nav. delo, str. 34. 42 ženci povečevanja gospodarske svobode ter privrženci odprave plemiških privilegijev in izboljšanja kme čkega položaja. 28 Razhajanja so dosegla vrh prav v času, ko naj bi Kyrger opuš čal ali že opustil svoja trdo merkan- tilisti čna stališ ča in “moderniziral” svoje ideje. Zdi pa se, da njegov tovrstni razvoj ni bil dovolj hiter in zlasti ne dovolj o čiten, saj je leta 1772, ko je bila v Stockhol- mu “kraljeva revolucija” in je prestol zasedel ljubljenec pariških razsvetljenskih salonov Gustav III., ki je znova utrdil kraljevo oblast in uvedel skandinavsko razli čico razsvetljensko-reformnega vladanja, 29 Kryger skupaj s številnimi drugimi visokimi državnimi uradniki starega reda izgubil svoje mesto in svoj položaj. Upokojen je lah- ko v zadnjih letih življenja (umrl je leta 1777) le nemo č- no opazoval, kako je novi švedski suveren v gospodarski politiki uresni čeval tudi ideje, ki jih je (med drugim v obeh ljubljanskih spisih) zastopal sam. Švedska je po zgledu francoske Turgotove politike iz leta 1774 najprej uvedla za časno svobodo prodaje žita; leto pozneje je raz- glasila svobodno trgovino z žitom v nekaterih provincah in na Finskem, (ki je bila tedaj del Švedske), leta 1780 pa je kon čno sprejela odlo čitev o svobodni žitni trgovini za vse državno ozemlje. 30 Hkrati je še naprej š čitila in podpirala neagrarno, obrtno in manufakturno proizvo- dnjo, posebno skrb pa je posvetila tudi graditvi prome- tne mreže (cest in vodnih kanalov), ki naj bi pospešila notranje kroženje blaga in trgovino. Nesre čni švedski gospodarski pisec in uradnik ni imel pri tem nobene besede ve č in je po nekaterih mne- njih v tujini sploh objavljal zato, ker so mu bila doma vrata v javnost zaprta. 31 Članek o žitni trgovini je za gla- silo kranjske kmetijske družbe verjetno napisal še pred izgubo službe in položaja, saj je kranjska kmetijska družba nagradno vprašanje razpisala že leta 1771 in nato nagrado razglasila v zadnjih dneh leta 1772. Drugi članek o razmerju med koli čino denarja, številom pre- 28 Čedomir Popov, Gradjanska Evropa, Prva knjiga: Osnovi evropske istorije XIX. veka, Matica srpska, Novi Sad 198, str. 188. 29 François Bluche, Le despotisme éclairé, Pluriel-Fayard, Paris 1993, str. 295– 305. 30 Prav tam, str. 303–304. 31 Kot v op. 27. 43 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV bivalstva in koli čino blaga v državi pa je skoraj gotovo pripravil pozneje, čeprav naj bi bil tudi ta tesno povezan s švedskimi gospodarskimi in politi čnimi razmerami. Švedska si je namre č v letih od 1745 do 1776 priza- devala svoj monetarni sistem utemeljiti na papirnatem denarju, ki pa je zaradi inflacije ves čas izgubljal vre- dnost. V šestdesetih in sedemdesetih letih je bilo zato vprašanje o rastoči koli čini denarja, rasto čih cenah (to- rej inflaciji) ter upadajo čem obsegu blaga in proizvodnje eden najbolj žgo čih problemov švedskega gospodarstva in predmet vro čih razhajanj. 32 In če se z vidika tega, kar o Krygerju (danes) vemo, še enkrat vrnem k njegove- mu prvemu članku v Sammlung nützlicher Unterrich- te, lahko tudi njegova tamkajšna sporo čila zagledamo v bolj dolo čni in jasni lu či. Kryger je v spisu sicer res govoril o kmetijstvu, (saj je bila to tudi njegova tema) in se je obširno in gostobesedno zavzemal za kar najve čjo državno podporo proizvodnji žita in drugih kmetijskih pridelkov, toda njegovo razpravljanje je bilo bolj kot sla- vospev agrarnim dejavnostim apologija trgovine. Kryger je zagovarjal popolno svobodo žitne trgovine, ker je bil prepri čan, da bodo trgovci v iskanju zaslužka in dobič- ka bolj kot država s katerimi koli drugimi ukrepi – naj bo na nacionalnem, državnem, ali pa širšem, meddržav- nem in mednarodnem trgu – zagotovili ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem. Trgovci so pa č lahko po mnenju švedskega avtorja edini poskrbeli, da je žito z obmo čij, pokrajin ali držav, kjer ga je bilo dovolj, pravo- časno in po zmerni (srednji) ceni prišlo na trg v dežele, v katerih ga je primanjkovalo. Švedski “ekonomist” je zato odklanjal kakršno ko- li deželno ali državno poseganje v trgovino z žitom (in drugimi kmetijskimi izdelki), tudi ustanavljanje javnih kaš č in skladiš č, v katera bi žito hranili, ko je bila cena nizka in ga nato poslali na trg, ko se je zvišala (takšne rezerve so se mu zdele koristne le, kolikor so bile v po- moč revežem). “Nizko srednjo ceno” lahko – kot je trdil – zagotovita le “konkurenca” velikega števila kupcev in prodajalcev, zlasti pa seveda svobodna trgovina, ki tr- govcu omogo ča, da nemoteno uresni čuje svoj “interes” 32 Prav tam. 44 in iš če svoj dobi ček. 33 Pri tem ga “nizka” in “stabilna srednja cena žita” nista zanimali le zato, ker bi bil pose- bej naklonjen kmetijstvu, temve č zato, ker so cene žita vplivale na cene vseh živil, rast cen živil pa je povzro čala rast mezd in dražila vso ostalo proizvodnjo. V tej lu či je bilo po Krygerju tudi jasno, da se trgovci pri trgovanju z žitom ne vedejo ni č druga če kot pri trgovanju s kate- rim koli drugim blagom, to pa je po njegovem mnenju pomenilo, da je treba trgovcem in trgovini v splošnem dati kar se da proste roke. “ Če vlada v trgovini svoboda, se trgovina obnaša na isti na čin kot morska plima in oseka,” beremo v prvem Krygerjem “ljubljanskem ese- ju”. “Višek dodeljuje tistemu, ki trpi pomanjkanje, in to toliko časa dokler ni zopet ustvarjeno ravnotežje... “. 34 Če v drugem Krygerjevem ljubljanskem eseju – kot je opozoril Ho čevar – ni explicite navzo ča teza o “avto- matskem mehanizmu” ali “nevidni roki”, je v prvem, to je v njegovem razmišljanju o trgovini skoraj ni mogo če spregledati. Vseeno Krygerjev “laisser faire” sam zase še ne pomeni njegovih simpatij za fiziokratizem. Kot je znano, so bolj ali manj svobodno trgovanje že zago- varjali tudi pozni ali t.i. reformni merkantilisti, pa tudi nekateri drugi predhodniki fiziokratizma in liberalizma. Med njimi se zdi v zvezi s Krygerjem posebej zanimiv Pi- erre Boisguillebert (1646–1714), po rodu plemi č in soro- dnik znamenitega francoskega dramatika Corneilla, po svojih upravno-delovnih zadolžitvah pa visok finan čni uradnik oz. intendant francoskega kralja Ludvika XIV. Boisguillebert je bil oster kritik enostranske francoske merkantilisti čne politike, zagovornik gesla “laisser faire la nature” ter (med drugim) odkrit ob čudovalec kralja Henrija IV. in njegovega ministra Sullyja, ki sta ju v svo- jih spisih omenjala tudi Kryger in Grisellini. 35 Kot je leta 1967 ugotovila Ema Umek, so v nagra- jenih razpravah J. F. Krygerja in F. Grysellinija v Sam- mlung nützlicher Unterrichte poleg nekaterih fiziokrat- skih jasno prisotne ideje “prehodne dobe med merkan- 33 J. F. Kryger, naslov članka isti kot Grisellinijev (gl. op. 13), Sammlung... III, 1776, str. 6 in dalje. 34 Prav tam, str. 21. 35 O. Blagojevi č, nav. delo, str. 93–95. 45 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV tilizmom in fiziokratizmom” to je struje t.i. reformisti č- nih merkantilistov: Vnovi čno branje obeh Krygerjevih in Grisellinije razprave ter Krygerjevi življenjski podatki potrjujejo tak sklep, hkrati pa omogo čajo, da sliko nazo- rov in predstav obeh avtorjev še nekoliko izostrimo. Zdi se namreč, da je med Krygerjem in Grisellinijem vsee- no o čitna in pomembna razlika. Kryger ostaja v svojem ljubljanskem pisanju, pa tudi v svojem švedskem delu še vedno merkantilist, ki se sicer zbližuje z nekateri- mi razsvetljenskimi oz. zgodnjeliberalnimi idejami, ki pa ne kaže vidnejših simpatij za fiziokrate in njihovo u čenje. Pri Griselliniju pa je druga če. O Grisellinijevih simpatijah za fiziokratizem in fiziokratske pisce ni dvo- ma, čeprav je morda glede nekaterih njihovih stališ č še negotov in zadržan. V nasprotju s Krygerjem, ki je v svo- jem zagovoru svobodne žitne trgovine govoril predvsem o trgovini in njeni skoraj vsemogo čni sposobnosti, da – če ji ne stojijo na poti nobene ovire – zagotavlja rav- novesje med ponudbo in povpraševanjem, s tem pa tudi stabilne cene, je bilo za Grisellinija kmetijstvo med naj- pomembnejšimi, če ne sploh najpomembnejša gospo- darska panoga. To seveda verjetno samo po sebi še ni dovolj za opredelitev Grisellinija kot fiziokrata, saj – kot piše švedski zgodovinar Lars Herlitz posebnost fiziokra- tov ni v tem, da opozarjajo na izjemen pomen kmetij- stva, temve č v tem, da se zavzemajo za “kapitalisti čno kmetijstvo” ali bolje: za “kmetijski kapitalizem”. 36 Toda če nismo doktrinarno natan čni, lahko vseeno re čemo: Kryger nastopa v glasilu kranjske kmetijske družbe s pozno oz. “reformno” merkantilisti čnimi, celo zgodnje- liberalnimi stališ či, medtem ko zastopa Grisellini fizio- kratska gledanja. S tega vidika pa se zanimivo odpira tudi drugo vprašanje – to je vprašanje o odlo čitvi odbora kranjske kmetijske družbe, da podeli prvo nagrado merkantilistu Krygerju, drugo oz. “samo” pohvalo pa fiziokratu Grisel- liniju. Za dolo čnejši odgovor na to vprašanje nimamo ustreznega gradiva. Vseeno se zdi skoraj nesporno, da 36 Lars Herlitz, Ideas of Capital and Development in Pre-Classical Economic Thou- ght: Two Essays, Institute of Economic History, University of Göteborg, Report 7, Göteborg 1989, str. 26. 46 je bilo Krygerjevo razmišljanje o svobodi žitne trgovine, ki se je navezovalo na merkantilisti čno dediš čino, bliže tradiciji avstrijskih kameralistov in gospodarski politiki avstrijskega vrha kot Grisellinijevo sklicevanje na fran- coske razsvetljence in fiziokrate. Tako je Kryger dobil prvo nagrado in častno članstvo prav zato, ker (še) ni bil fiziokrat, Grisellini pa je pristal na drugem mestu, ker je bil fiziokratom že preblizu. 47 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV Slovensko zgodovinopisje je namenilo družbenim in gospodarskim razmeram na Slovenskem v 19. stoletju razmeroma veliko pozornosti, manj pa se je ukvarjalo z načrti, predstavami in upanji, ki so jih med prebival- stvom – posebej pa med izobraženstvom in meš čanstvom – izzvale gospodarske in družbene spremembe. Vendar razmišljanj in razpravljanj o razvojnih možnostih in prihodnosti deželnih gospodarstev ter o družbenih po- sledicah uvajanja novih proizvodnih oblik in industri- alizacije ni bilo malo. V petdesetih in šestdesetih letih 19. stoletja se je tako v Laibacher in Grazer Zeitung o zna čilnostih nove “industrijske dobe” in o prihodnosti kranjskega gospodarstva obširno razpisal publicisti čno plodni in prodorni, a osebno kontroverzni Vinko Fere- ri Klun, ki je samozavestno poudarjal zgodovinsko po- slanstvo meš čanstva in odlo čno zavra čal socialisti čne in egalitaristi čne ideje. Klun je že leta 1850 – kot prvi na Kranjskem – pisal o francoskih socialistih in kranjske bralce opozoril na njihovo misel. Sredi 19. stoletja je bil nato pet let tajnik kranjske trgovske in obrtne zbornice. Njegovo pisanje o kranjskem gospodarstvu in kranjskih “industrijskih” perspektivah v tej lu či ni bilo le izraz njegovih osebnih predstav, temve č tudi gledanj širšega kroga z gospodarskimi vprašanji se ukvarjajo čih kranj- skih izobražencev, ki so sredi 19. stoletja razmišljali o deželni “industrijski” prihodnosti. O gospodarskih in družbenih pogledih V. F. Kluna (in prvem obširnejšem zapisu o utopi čnem socializmu v kranjskem časopisju) 48 Vinko Fereri Klun 1 je bil vsestranska, dinami čna in hkrati protislovna osebnost. Rojen je bil leta 1823 v Ljubljani, kjer je obiskoval gimnazijo in licej. Po opra- vljenem liceju in krajši zaposlitvi je odšel v Benetke in tik pred revolucijo leta 1848 – po kon čanem študiju zgo- dovine – promoviral v Padovi. Revolucionarno leto 1848 in prvo polovico leta 1849 je preživel v Benetkah, kjer je bil v stikih z nekaterimi vidnimi osebnostmi beneške revolucije. 2 Z revolucijo je odkrito simpatiziral, pisal o panslavizmu, kritiziral odnos Avstrije do Slovanov in poskušal ujete slovanske vojake s politi čno propagando pridobiti za svobodomiselne ideje. Toda že junija 1849 je naglo spremenil svoja stališ ča, se lojalno vrnil v Lju- bljano in v svoji sicer dokumentarno bogati študiji o be- neški revoluciji, ki jo je najprej objavil v Ilirskem listu in Laibacher Zeitung, zatem pa še v leipziški reviji Die Gegenwart, opisal polpretekle dogodke v skladu z av- strijskimi uradnimi stališ či. V Ljubljani je ostal vse do leta 1856: bil je urednik Laibacher Zeitung (1849–1856), tajnik odbora delni čar- jev slovenskega gledališ ča (1850), tajnik zgodovinskega društva in njegovih publikacij (1851–56) in tajnik trgo- vske in obrtne zbornice na Kranjskem (1851–56). 3 Od leta 1852 je pou čeval zgodovino na dekliškem u čiliš ču, ki ga je ustanovila njegova kasnejša soproga Marija Fe- yerabend, Švicarka po rodu, pou čevanje pa je moral, kot kaže, kmalu opustiti. 4 Leta 1854 je ponudil svoje uslu- ge tudi avstrijski policiji, vendar mu na Dunaju zaradi njegovih simpatij za revolucijo leta 1848 niso zaupali in so njegovo ponudbo zavrnili. 5 Dve leti pozneje je odšel v Švico, kjer naj bi dobil mesto srednješolskega profe- 1 Klun sam se je ob razli čnih priložnostih in v razli čnih obdobjih razli čno podpiso- val: kot Vincenz Klun, kot Vinko Klun, v časih kot Vinko Fereri oz. Vincenz Fereri Klun. Nepodpisani pisec nekrologa v Novicah je leta 1875 povezoval Klunovo “spre- menljivost” pri podpisovanju z njegovo osebno spremenljivostjo in zapisal: “Dr. Klun je bil vsake sorte v svojem življenju; keder se je kazal iskrenega Slovenca, podpisal se ni Vincenci Fereri Klun, ampak le Vinko Klun” (Novice, 21. julija 1875). 2 O Klunovem bivanju v Benetkah: Jože Pierazzi, Vincenc Ferreri Klun in beneška revolucija 1848–1849, Zgodovinski časopis XXVI/1972, št. 1–2, str. 69–84. 3 Glavne življenjepisne podatke povzemam po obsežnem članku Avgusta Pirjevca v Slovenskem biografskem leksikonu: SBL I, Ljubljana 1925–32, str. 466–68. 4 Po nekrologu v Laibacher Tagblattu je moral opustiti pou čevanje na dekliškem u či- liš ču zaradi “neke korespondence”. Gl. Laibacher Tagblatt, N. 160, 17. Juli 1875. 5 Östtereichisches Staatsarchiv, Allgemeines Verwaltungsarchiv (AVA), Oberste Po- lizeibehörde, Präs. II 3530–854. 49 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV sorja, toda kmalu se je vrnil v Avstrijo, postal najprej profesor zgodovine v Zadru in ob koncu leta 1857 profe- sor geografije in statistike na novo ustanovljeni trgovski akademiji na Dunaju. V naslednjih letih je napisal ve č geografskih razprav in učbenikov, ki so razkrivali nje- govo posebno zanimanje za gospodarska vprašanja in pomenili pomembno novost. Doživeli so ve čje število iz- daj in so jih v avstrijskem delu monarhije uporabljali še dolgo po njegovi smrti. 6 Leta 1862 je postal privatni do- cent za geografijo na univerzi, leta 1867 sekcijski in dve leti pozneje dvorni svetnik v trgovinskem ministrstvu. V za četku sedemdesetih let se je umaknil na svoje pose- stvo pri Luzernu v Švici, se nato znova vrnil na Dunaj in sredi leta 1875 umrl v Karlovih Varih na Češkem. Kljub razgibanemu in po biografskih podatkih so- de č, dovolj bogatemu življenju pa je bil vtis, ki ga je Klun zapustil pri svojih slovenskih sodobnikih (in prek njih v slovenskem zgodovinopisju), manj ugoden. Kot je zna- no, je bil 1867 s slovenskimi glasovi izvoljen v deželni in od tam v državni zbor, vendar se je v razpravi o kon- kordatnem vprašanju v državnem zboru razšel s sloven- skimi poslanci in je že oktobra 1867 zapustil slovenski tabor. 7 Pridružil se je nasprotnikom konkordata, zavrnil tesnejše povezovanje slovenske politike z duhovš čino in cerkvijo in se zavzel za odpravo cerkvenega nadzora nad šolstvom. Slednje ga je zbližalo z nemškimi liberalci in je, četudi je še nekaj časa na čelno zagovarjal narodno enakopravnost, postopoma povsem prešel na nemško stran. Pristopil je h kranjskim ustavovercem, postal za- govornik agresivnega nemštva in aktivno nasprotoval slovenskim narodnopoliti čnim zahtevam. 8 Imenovanje za sekcijskega na čelnika v trgovinskem ministrstvu ta- koj po odhodu iz slovenskega tabora leta 1867 je Klunu vtisnilo pe čat pla čanega izdajstva. “Klun je bil izdajalec svojega naroda,” je ob njegovi smrti zapisal Slovenski 6 Njegova Leitfaden für den geographischen Unterricht an Mittelschulen, ki je prvi č izšla leta 1862, je v predelani obliki doživela še ve č izdaj celo v devetdesetih letih 19. stoletja. 7 Vasilij Melik, Spremembe programa slovenskega politi čnega tabora v letu 1867, Zgodovinski časopis XIX–XX/1965–1966, str. 314, isti: Slovenska politika ob za čet- ku dualizma, Zgodovinski časopis XXII/1968, št. 1–2, str. 33. 8 Po Pirjev čevem članku v SBL, gl. op. 3. 50 narod. “Zaupanje, ki si ga je pridobil s svojimi zasluga- mi, zlorabil je, da je dobil od naroda, narodne stranke mandat v deželni in državni zbor in kadar je svoj namen dosegel, usko čil je iz narodnega taborja v vladni, se slo- venskega stališ ča v nemško. Da je dobil častni naslov dvornega svetovalca, vrgel je od sebe naj častnejšo čast branilca svojega zatiranega naroda; da je dobil mesto sekcijskega predstojnika v trgovinskem ministrstvu pre- lomil je slovesne svoje obljube; bil je človek, ki je sebe ljubil, a ne naroda svojega, dobi čkar in česti lakomnež, zato je postal Efialtes ...” 9 Ni č bolje niso Kluna ocenjeva- li nekateri drugi slovenski sodobniki. 10 Kljub odpadništvu in o čitku, da je pretirano ambi- ciozen in častihlepen, pa Klunu tudi njegovi slovenski nasprotniki niso odrekali zaslug in sposobnosti. Celo pisec nekrologa v Slovenskem narodu mu je priznal, da je pred svojim odhodom iz slovenskega tabora “za Slo- venstvo mnogo dobrega storil”, saj je pisal o Slovencih v nemške “znanstvene liste” in ruske časnike, zbiral in objavljal je gradivo za doma čo zgodovino in bil v petde- setih letih osrednja osebnost kranjskega zgodovinskega društva. V istem času, ko je aktivno deloval v kranjskem zgodovinskem društvu, se je Klun kot tajnik kranjske trgovske in obrtne zbornice pobliže seznanil z gospodar- skim stanjem na Kranjskem in se vklju čil v razprave o gospodarski prihodnosti dežele. Petdeseta leta so bila v Avstriji čas naglih gospodarskih sprememb in velikih pri čakovanj; to je bil hkrati čas, ko so spremenjene go- spodarske in družbene razmere po odpravi fevdalnega reda, usmeritvi državnega vrha k liberalni gospodarski politiki in izgradnji južne železnice tudi na Slovenskem vzpodbudile optimisti čne na črte in upanja na hitrejši gospodarski razvoj z nastankom moderne industrije. Klun se je udeleževal razprav v kranjski trgovski in obr- tni zbornici, sodeloval je pri pisanju zborni čnih letnih 9 Slovenski narod, št. 161, 18. julija 1875. 10 Josip Vošnjak je npr. v svojih spominih zapisal: “Dr. Vinko Klun – svoj doktorat si je prisleparil na padovanskem vseu čiliš ču – je še tisto leto obrnil plaš č po vetru in v zahvalo ga je Beust imenoval za sekcijskega svetnika v trgovinskem ministrstvu (Josip Vošnjak, Spomini, Slovenska matica, Ljubljana 1982, str. 210). Ni č boljšega mnenja ni imel o Klunu Levstik. Gl. Fran Levstik: Zbrano delo, 11. zvezek, DZS – Ljubljana 1980, str. 92, 93, 99. 51 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV poro čil in zbiranju gradiva zanje, svoje poglede na ra- zvojne možnosti kranjskega gospodarstva pa je nato str- nil v vrsti sestavkov, ki jih je najprej objavil leta 1856 v časopisih Laibacher in Grazer Zeitung in nato še v posebni brošuri, vse pod naslovom Industrielle Briefe aus Krain. 11 V šestdesetih letih je svoje gospodarsko-po- liti čne nazore in svoja razmišljanja o napredku in druž- benozgodovinski vlogi meš čanstva dolo čneje razgrnil še v Triglavu, dunajskem Der Volkswirthu in Laibacher Tagblattu. I Klun je svoja “industrijska pisma” uvedel z zanosni- mi besedami o “sporo čilu miru”, ki je zajelo “vse dežele” in usmerilo pozornost “misle čih ljudi” k razvoju industri- je in prometa. Za čel naj bi se nov boj, boj človeške razu- mnosti, oprte na “velike rezultate opravljenih iznajdb”, proti podedovanemu starokopitništvu. Po “krvavem kr- stu” naj bi stopila v novo dobo tudi “mlada Avstrija”, ki je s “pravim razumevanjem časa dozorela” in si polna “samozavesti” in zaupanja v prihodnost zagotovila “spo- štovanja vredno mesto v svetu”; njena zunanja moč naj bi pri tem temeljila prav na njeni notranji obnovi. Klun je samega sebe opredelil za realista, za prista- ša treznega, prakti čnega življenjskega nazora, ki stoji na stališ ču “materializma našega časa”. V ospredju takšne usmeritve naj bi bilo spoznanje o potrebi po pravilnem, naravnem razmerju med znanstveno in “industrijsko” 12 dejavnostjo, med “teorijo” in življenjem”. Geslo “Znanje je mo č!” pomeni, da razum (die Intelligenz), ta “bogati zaklad pridobljenih znanj”, obvladuje vse človekovo de- lovanje. “Prava, stroga znanost” najuspešneje vpliva na človeštvo, če iz zatohlih predavalnic poseže na “glasni trg življenja”. Človek se vendar ne u či le zato, da bi ve- liko znal, temve č predvsem zato, da bi duhovno prido- 11 Industrielle Briefe aus Krain so najprej izšli v Laibacher Zeitung letnik 1856, št. 194, 197, 200, 206, 229, 235, 241, 247. Sam navajam po broširani izdaji, ki je izšla pri založbi Leykam-Erben v Gradcu. 12 Pojem “industrija” uporablja Klun v širšem pomenu, ko pomeni , tako reko č vso go- spodarsko dejavnost, in v ožjem, ko ozna čuje moderno, strojno predelavo surovin. 52 bljeno uporabil za “seme, iz katerega bodo vzklili drago- ceni sadeži”. Znanost ni mrtvo znanje, njeno poseganje v zunanji svet pa ne pomeni niti njenega razvrednotenja niti njene podreditve. “Šele, ko teorija postane praksa, dobi svojo pravo vrednost,” je vzklikal Klun (s še danes zelo priljubljeno mislijo) in poudarjal, da želi prav v tem smislu predstaviti nekatera spoznanja “kmetijske in in- dustrijske statistike” o stanju kranjskega gospodarstva in njegovih možnostih. Po Klunovem mnenju je narava za Kranjsko “veli- ko, (celo) zelo veliko naredila,” ljudje pa so storili “zelo malo”. Razdrobljenost kme čke posesti je onemogo čala hitrejši razvoj kmetijstva in racionalnejše obdelovanje zemlje, saj je poizkušal kmet na majhnem zemljiš ču pri- delati čim ve č razli čnih kultur, kar je bilo v nasprotju z na čeli “prosvetlenejše” ekonomije in je marsikje komaj zadoš čalo za bedno životarjenje. V takšnih razmerah naj bi bila tudi prizadevanja kranjske kmetijske druž- be, dr. Janeza Bleiweisa in Novic (o katerih je imel av- tor zelo dobro mnenje) brez pravega u činka. Po Klunu bi bila nujno potrebna razdelitev srenjskih pašnikov, kar bi pove čalo koli čino obdelovalne zemlje, hkrati pa bi morali na Kranjskem pove čati pridelek koruze in ta- ko odpraviti primanjkljaj v žitaricah. Poleg tega bi bilo treba nameniti ve č pozornosti živinoreji, sadjarstvu in vinogradništvu, saj so pomenile vse te panoge še v mar- si čem neizrabljen vir dohodkov. Veliko bogastvo Kranjske so bili po Klunovem mne- nju njeni gozdovi, toda prav ravnanje z njimi je bilo ena slabih strani kranjskega gospodarstva. Razmere naj bi se bile bistveno poslabšale po letu 1848, izsekavanje naj bi skoraj za četrtino preseglo prirastek in rast cen lesa naj bi dodatno spodbujala neracionalno izrabo goz- dov. Gradnja železnice bo povzro čila, da se bo cena lesa še dvignila, je ugotavljal Klun, zato bi bilo treba gospo- darjenje z gozdovi nujno urediti in zagotoviti spošto- vanje ustrezne (gozdne) zakonodaje. Hkrati naj bi bilo pomembno kurivo, ki bi lahko deloma nadomestilo les in zavrlo izsekavanje gozdov, šota, 13 le-ta bi lahko nado- 13 V skladu z naravo svojega dela (“opisna statistika”) je Klun navajal tudi podrob- nejše števil čne ocene, ki jih sam tu izpuš čam. 53 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV mestila primanjkljaj lesa in gozdovom omogo čila, da si “odpo čijejo”. Klun je predvideval, da bi lahko šoto s ča- soma uporabili kot energetski vir v industriji. Sploh pa je ve čkrat poudaril, da ima Kranjska veliko energetskih virov, naj gre za vodno silo ali za premog. Spričo bogatih virov energije in zlasti zaradi svo- je ugodne geografske lege sta imeli Kranjska in z njo Ljubljana po Klunovem prepri čanju naravnost odli čne pogoje za gradnjo tovarn, torej za nastanek industri- je. Lega ob železnici, glavni prometni žili monarhije, ki je povezovala Orient in “naš del sveta”, bližina Trsta, poceni zemlja, zadostne koli čine gradbenega materia- la in delavno, pošteno, “od kužnega smradu socialnega razsvetljevanja (Aufklärerei) še nedotaknjeno” 14 prebi- valstvo – vse to naj bi bilo pozitivna opora “misle čim možem industrije”. “Kdo bi podvomil, da ima Ljubljana – potencialni kraj za tovarne v prihodnosti – vse mo- žnosti, da postane tržaški Manchester,” se je spraševal pisec “industrijskih pisem”. Kranjska je bila po Klunu v “industrijskem in tr- govinskem pogledu” v celoti odvisna od Trsta. Z rastjo Trsta naj bi napredovala tudi kranjska dežela, zato naj bi bila razvoj avstrijskega Lloyda in njegova uveljavitev v svetu tudi v kranjskem interesu. Na žalost pa so – kot je menil Klun – tržaškim trgovcem manjkale tiste lastno- sti, ki so v srednjem veku povzdignile Benetke in Geno- vo do njihove mo či. Mogo čnejši razcvet Trsta in celotne monarhije bi lahko omogo čile šele podružnice tržaških trgovskih hiš in “kolonije” tržaške trgovine v Levanti, tej “naravni poti naše izvozne trgovine”. Poslanstvo Trsta še zdale č ni bilo le v tranzitni trgovini: avstrijski Lloyd (“genijalna stvaritev našega finan čnega ministra”) 15 naj bi nosil v sebi vse zametke “avstrijske Hanze”. Lloyd naj bi bil most, “po katerem stopata Trst in Avstrija naspro- ti svojemu mestu v svetu, svoji materialni in duhovni premo či v tujini”. Po Klunovem mnenju je “sonce pri- hodnosti” avstrijske industrije in trgovine “vzhajalo” 14 Oznaka “razsvetljevanja” (Aufklärerei) ima v kontekstu Klunovega pisanja povsem negativen prizvok in Klun v oklepaju posebej omenja, da te “Aufklärerei” ne kaže zamenjavati z “wahrhafter Aufklärung”. Takšno stališ če je – kot bo vidno iz nadalje- vanja – v soglasju s Klunovimi pogledi na socializem in delavsko gibanje. 15 Karla Ludwiga von Brucka. 54 na Orientu. Lloydovo ladjevje, razcvet avstrijske vojne mornarice, ki bo š čitila avstrijsko trgovino in avstrijske kolonije, koristne trgovske zveze s prekomorskimi deže- lami in energi čni konzulati – vse to naj bi vzpodbudilo vnemo (“den Muth electriziern”) avstrijskih podjetnikov in pognalo Avstrijo k hitrejšemu napredku,. “Kolonije – to je naše geslo, zaupanje v same sebe osnova industrij- ske prihodnosti, odlo čnost in smel pogled v prihodnost ugodni veter, ki mogo čno napenja jadra naše trgovine,” je zanosno pisal avtor “industrijskih pisem”. Kranjska bi morala biti za razmah Trsta in Lloyda še posebej za- interesirana, saj je bila njena industrija odvisna pred- vsem od njunega razvoja. In ker o tem razvoju, kot je menil Klun, ni bilo mogo če dvomiti, je bila po njegovem prepri čanju povsem zanesljiva tudi kranjska industrij- ska prihodnost. O čitno optimisti čno razpoloženi pisec “industrij- skih pisem” je moral vseeno priznati, da je bila kranjska industrija v času njegovega pisanja šele na prvi stopnji razvoja, čeprav naj bi bil v “zadnjih letih” z nastankom novih ter z razširitvijo in modernizacijo obstoje čih to- varn že “storjen razveseljiv napredek”. 16 Obstoje če to- varne v Ljubljani in njeni okolici so bile po njegovi oceni spodbuden primer, da lahko v neposrednem tržaškem zaledju – ob ustreznih strokovnih znanjih in zadostnih finančnih sredstvih z dobi čkom uspevajo industrijska podjetja. Med pokrajinami Kranjske naj bi bila v indu- strijskem pogledu najpomembnejša Gorenjska, Dolenj- ska naj bi imela pred seboj še “imenitno prihodnost”, medtem ko naj bi ostala Notranjska tudi v prihodnje usmerjena predvsem v kmetijstvo. V nadaljevanju svo- jih pisem se je Klun ustavil pri posameznih krajih in obrteh, poudaril je pomen gorenjskih fužin, idrijske- ga rudnika živega srebra in Auerspergovih železniških delavnic na Dvoru ter med drugim podprl Bleiweisovo misel, da lahko notranjskega kmeta iz naraš čajo čega siromaštva, ki se bo še pove čalo spri čo izgube dohodka od prevozništva zaradi izgradnje južne železnice, reši le 16 Med tovarnami, ki jih navaja kot dokaz tega napredka, omenja sladkorno rafi- nerijo v Ljubljani, bombažno predilnico in tkalnico v Ljubljani, strojni papirnici in steklarni v okolici Ljubljane itd. 55 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV usmeritev v intenzivno, moderno organizirano kmetij- stvo. Kljub zanosnemu navdušenju nad napredkom in na črti avstrijskega finan čnega ministra Karla Ludwiga von Brucka pa spodbujajo nekatere Klunove oznake in ugotovitve k razmišljanju o tem, v kolikšni meri je v pet- desetih letih že dejansko spoznal in razumel daljnose- žne posledice tehnoloških in gospodarskih sprememb, ki jih je prinašala s seboj moderna kapitalisti čna in- dustrija s parnimi stroji in železnico. Klun se je sicer zavedal problema razdrobljenosti obrti na Kranjskem in je opozarjal, da majhne obrtne delavnice z nekaj več kot sto goldinarji kapitala, z mojstrom in morda še enim ali dvema pomo čnikoma, ne bodo mogle tekmovati z moderno industrijsko proizvodnjo. Zato je pozival k združevanju “dela in kapitala” in se zavzemal za usta- navljanje podpornih in hranilnih blagajn, ki bi s posojili pomagale majhnim rokodelcem in obrtnikom. Toda go- spodarska podoba Kranjske, ki jo je slikal, je bila hkrati kar preve č optimisti čna, Trži č na Gorenjskem mu je bil že kar kranjski Manchester, ugodne pa so bile tudi nje- gove ocene razmer v gorenjskem železarstvu. Klunova razmišljanja so bila v tej lu či izraz širšega razpoloženja med kranjskim meš čanstvom, ki je sredi 19. stoletja še upalo, da bo mogoče že z modernizacijo obstoje čih obra- tov in uvajanjem novih tehnologij dose či prepotrebno gospodarsko prenovo, ni pa se še zavedalo, da je bil za moderno kapitalisti čno industrijo zna čilen povsem nov na čin dela, ki ni poznal usmiljenja z ustaljenimi proi- zvodnimi oblikami in je vzpostavljal povsem nove druž- bene in gospodarske odnose. Ocene in napovedi v Klunovih “industrijskih pi- smih” so, kot kaže tudi sicer izraz pri čakovanj in na čr- tov širšega kroga kranjskih “gospodarstvenikov”, zbra- nih v kranjski trgovski in obrtni zbornici ter kmetijski družbi. Optimisti čno prepričanje, da sta Kranjska in zlasti okolica Ljubljane naravnost ustvarjeni za “fabri- ke”, lahko skupaj z ugodnimi ocenami o kranjskih ener- getskih virih in o prihodnosti, ki jo deželi prinaša žele- znica, zasledimo tudi v Novicah 17 in v letnih poro čilih 17 “De je Ljubljana v resnici za fabrike pripravna, je gotovo, kar nam potrdi tudi izkušnja preteklih časov so npr. pisale Novice 24. aprila 1850 (list 17, str. 71). O 56 trgovske in obrtne zbornice. Manj je bilo v petdesetih letih 19. stoletja govora o pomenu, ki naj bi ga za ra- zvoj avstrijske industrije imela trgovina proti Tur čiji in Levanti, in v kateri bi bila lahko Kranjska pomemben vezni člen. Ta tema je postala na Kranjskem aktualna šele slabo desetletje kasneje, ko so za čeli v trgovski in obrtni zbornici razpravljati o nadaljnji gradnji železnice preko kranjskega ozemlja. Vseeno pa bomo na Kranj- skem zanosni klic po kolonijah v Levanti v šestdesetih in sedemdesetih letih komaj kje sre čali. V šestdesetih letih 19. stoletja so se mnenja o de- želni gospodarski prihodnosti na Kranjskem o čitno razšla. Dr. Janez Bleiweis z odborom kranjske kmetij- ske družbe je menil, da Kranjska še nima možnosti za hitrejši razvoj industrije in mora zato usmeriti vse si- le v intenzivno modernizacijo kmetijstva. 18 V kranjski trgovski in obrtni zbornici pa so bili glede razvoja in- dustrije manj črnogledi in so še naprej ugotavljali, da ima Kranjska vse potrebne naravne pogoje za razvoj in- dustrije, njen ve čji razmah pa ovirajo predvsem slabe prometne zveze. Klun je bil s svojimi pogledi nedvomno bližje kranjski trgovski in obrtni zbornici kot kranjski kmetijski družbi. “Zveze med proizvodnimi središ či in tržiš či so osnovni pogoj prometa pri vsakem narodu,” je zapisal leta 1865 v obsežnem članku o Prometnih poteh (Die Verkehrstrassen), ki ga je objavil v nemško pisanem Triglavu. “To so tvorci industrije in trgovine in sodijo zato k temeljem nacionalnega blagostanja ...” V skladu z železniškimi na črti kranjske trgovske in obrtne zbornice je Klun opozoril, da oblasti pri gradnji železnic zapostavljajo vzhodne in južne predele monarhije, med drugim tudi Kranjsko, hkrati pa je poudaril pomembno vlogo trgovine in prometa pri zagotavljanju ravnovesja med ponudbo in povpraševanjem. Po Klunu je bilo to razmerje tema, ki bi zaslužila posebno obravnavo, saj naj bi bila eno osrednjih gospodarskih vprašanj. Prav potrošnja naj bi bila namre č eden pokazateljev kulturne ugodnem položaju Ljubljane za nastanek industrije lahko v petdesetih letih v Novi- cah sre čamo še ve č sestavkov. 18 O Bleiweisovih pogledih na razvoj industrije na Kranjskem ve č v poglavju o Go- spodarskih in socialnih nazorih Bleiweisovega kroga. 57 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV stopnje posameznega naroda. Visoko kulturni, visoko civilizirani narodi naj bi pa č trošili mnogo ve č kot “su- rova, divja ljudstva”; med ponudbo in povpraševanjem pa naj bi vladalo vzajemno u činkovanje, saj pove čano povpraševanje vzpodbuja ve čjo ponudbo (proizvodnjo) in obratno. 19 Klun je bil vseskozi dosleden zagovornik liberalnih gospodarskih na čel. V za četku petdesetih let, ko se je za čelo postopno odpiranje do tedaj zelo togega, prohli- bitivno usmerjenega avstrijskega carinskega sistema, so težnje po svobodnejši zunanjetrgovinski menjavi tu- di na Kranjskem naletele na zadržano odobravanje. V tem smislu so se v kranjski trgovski in obrtni zbornici v poro čilu za leto 1851, ki ga je kot tajnik podpisal V. F. Klun, med drugim zavzeli za odpravo visokih carinskih zaš čit in ugotavljali, da visoka carinska zaš čita koristi predvsem tihotapstvu. 20 Avstrijska preusmeritev k svo- bodni obrti, ki jo je utemeljil obrtni zakon iz leta 1859, pa je na Kranjskem že izzvala dvome, ki so po sprejemu svobodno-obrtne zakonodaje in mednarodnih svobodno- trgovinskih pogodb prerasli v odkrito nasprotovanje li- beralni gospodarski politiki. V drugi polovici šestdesetih let, potem ko je postal predsednik kranjske trgovske in obrtne zbornice ljubljanski trgovec V. C. Zupan, je zah- teva po zaš čiti doma če proizvodnje in odpravi liberalne gospodarske zakonodaje v kranjski zbornici prepri čljivo prevladala. Toda Klun je tudi tedaj ostal zagovornik li- beralne gospodarske politike. Klunove gospodarske nazore v drugi polovici šest- desetih let lepo ponazarja časopis Der Volkswirth, ki je s podnaslovom Wochenschrift für Handel und Finan- zen, Industrie und Landwirtschaft izhajal na Dunaju in v katerem je Klun od oktobra 1865 do konca novem- bra 1867 naveden kot lastnik, izdajatelj in odgovorni urednik. 21 Klun je list prevzel s četrto številko osmega letnika in je v uvodnem pojasnilu takole opisal njego- 19 Triglav I, št. 26, 31. marec 1865, str. 113. 20 Oznanilo kup čijske in obrtne zbornice za kranjsko kronovino v Ljubljani predlo- ženo slavnimu c. k. ministrstvu kup čije in obertnije v letu 1851. Priloga k Novicam, list 72, 8. septembra 1852. 21 Klun je zadnji č naveden kot “Herausgeber” v 48. številki lista 30. novembra 1867. 58 vo usmeritev: “Der Volkswirth zagovarja na podro čju narodnega gospodarstva na čela odlo čnega napredka, zavzemal se bo za čim širše razumevanje novodobnih narodnogospodarskih na čel in za njihovo uveljavitev v pristojnih krogih”. 22 Čeprav Klun sam v list ni prispe- val obširnejših podpisanih prispevkov (uvodniki in dalj- ši članki so bili skoraj vselej nepodpisani), je razkrival Der Volkswirth urednikove (in izdajateljeve) nedvoumne simpatije za svobodno trgovino. Tako se je zavzemal za odpravo najrazli čnejših omejitev, poudarjal je pomen svobodnega tekmovanja in zagovarjal svobodni trg ka- pitala, podpiral avstrijske svobodno-trgovinske z dru- gimi državami ter pozival k odpiranju tujim akcijskim družbam in širokogrudni investicijski politiki. Posebno pozornost je posve čal gradnji železnic, njihovemu finan- ciranju, razmeram na borzi in ban čnim vprašanjem. V središ ču izdajateljevega in urednikovega zanimanja so bili finan čni problemi, finan čni posli in finan čno poslo- vanje, zavarovalnice, banke in trg kapitala. 23 Iz lista je bil mogo če razlo čno razbrati Klunovo prepri čanje, da je bil v pogojih intenzivne gospodarske rasti eno osre- dnjih gospodarskih vprašanj, ki ga je bilo treba rešiti, prav problem kapitala in investicij. Če smo ob nekaterih Klunovih ugotovitvah v “industrijskih pismih” še lahko ugotavljali, da so bile njegove predstave o dejanskih te- žnjah dobe in razsežnostih sprememb nejasne in nedo- rečene, tega za Der Volkswirth ni ve č mogo če re či. Der Volkswirth je bil moderen poslovni časopis, poln podje- tniške vneme in spodbujanja k napredku, ki je posku- šal okoli sebe zbrati liberalno misle če poslovne može, podpreti vlado pri njenih liberalnih gospodarskih opre- delitvah in seznaniti zainteresirane z temeljnimi na čeli modernega poslovanja. Podatkov o tem, kakšen je bil njegov resni čni odmev v avstrijskem poslovnem svetu, nisem zasledil; Klun ga je brž čas zapustil potem, ko je bil imenovan za sekcijskega svetnika v trgovinskem mi- nistrstvu. 22 Der Volkswirth, Nr. 41, 14. October 1865, str. 529. 23 Poleg številnih člankov o finančnih vprašanjih, kapitalu in bankah razkriva to zanimanje tudi časopisna priloga Die Assecuranz s podnaslovom Organ für das gesammte Versicherungswesen. 59 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV Vinko Fereri Klun je leta 1868 v Laibacher Tagblat- tu v enajstih nadaljevanjih (in nato še v posebni brošuri “ustavoverskega združenja”) objavil tudi obširnejši zapis z naslovom Meš čanska obrt (Das bürgerliche Gewerbe), ki je bil pravi slavospev meš čanstvu, svobodi in napred- ku. 24 Njegove “skice”, (kot jih je imenoval) je prevevalo samozavestno in bojevito razpoloženje. “V velikem boju, ki se dandanes bije v naši domovini za svetlobo in svo- bodo, ima pravo meš čanstvo – buržoazija (die Bourge- oisie) posebno odli čno mesto”, je poudarjal v uvodnem sestavku, ko je pojasnjeval vodilno misel svojih razmi- šljanj. “Skice”, ki so nastale po Klunovem odhodu iz slo- venskega tabora, so imele nedvoumno polemi čen pod- ton in so se nekajkrat kriti čno spopadle s slovenskimi politi čnimi stališ či. Toda njihov glavni namen naj bi bil, kot je zapisal Klun, krepitev (meš čanske) samozavesti in dvig stranke “napredku prijaznega” meš čanstva. Čas cvetenja “dela” in “meš čanstva” je bil namre č po Klunu vedno in povsod tudi čas cvetenja narodov; ta “neizbri- sljiva zgodovinska resnica” bi morala spodbudno vpli- vati na “obrtnika” (Gewerbsmann), da bo odkril v sebi in svojih sotovariših nosilce “svobodnjaškega” razvoja in spoznal, da “svoboda dela” vselej utemeljuje slavo in bogastvo narodov, odpira pot izobrazbi, z izobrazbo pa napredku s trajnim blagostanjem. Zato: “z ljudsko izo- brazbo k ljudski svobodi in ljudskemu blagostanju!” Te misli bi si morali na Kranjskem posebej vzeti k srcu in jih prakti čno uveljaviti, je menil Klun. Čeprav naj bi imela Kranjska tako ugodne pogoje za dvig obr- tnega stanu in razvoj industrije kot malo katera av- strijska dežela, naj bi obrt in rokodelstvo, trgovina in promet še vedno ostajali v starih “tirih”. V kranjskih mestih in trgih naj bi pa č manjkalo podjetniškega du- ha in samozavestne meš čanske dejavnosti, dežela pa naj bi potrebovala strokovnih šol in obrtnih združenj po nemškem, angleškem in švicarskem vzoru. “Meš čan” kranjskih mest in trgov se je po Klunovem mnenju vse premalo ukvarjal z “meš čansko”, tj. mestno obrtjo in je bil “mnogokrat (v bistvu) samo kmet”. Bil je preve č na- 24 Das bürgerliche Gewerbe, Eine kulturhistorische Skizze von Dr. Klun, Verlag dcs konstituionellen Vereins, Laibach 1868. 60 vezan na podeželje in odvisen od njega tudi v politi čnih vprašanjih; iz takšnega “nenaravnega” razmerja so na- stajale tudi “znane nenaravne politi čne zveze”, ki bi pri samozavestnem in samostojnem meš čanstvu nikoli ne bile mogo če. Pravi “delavni meš čan” namre č po Klunu povsod “prisega” na napredek in se dobro zaveda, da lahko le v meš čanski, politi čni in gospodarski svobo- di vzklije “tisto plodno seme”, iz katerega zraste naro- dno blagostanje. Zveza “delavnega meš čanstva” z “ele- menti”, ki stremijo k stabilnosti in ohranitvi “zastarelih ustanov” in, ki “žele zapreti lasten narod pred druga če govore čimi sosedi”, medtem ko teži splošni svetovni tok k preraš čanju ovir in povezovanju narodov in ljudstev, je naravnost “greh proti svetemu duhu časa”. Za Kluna je bilo samo po sebi razumljivo, da je “pi- onir napredka” prav meš čanstvo, saj naj bi meš čana v njegovi težnji po svobodi in napredovanju ne vodil le “ človeku prirojeni nagon”, temve č tudi lastni interes. Hkrati je ugotavljal, da je prvi pogoj razvoja proizvodnih sil svoboda – “svoboda dela”, “svoboda zaslužka”, “svo- boda prometa” z drugimi deželami in ljudstvi. Razna ge- sla o “narodnem delu” in “narodnem izobraževanju” so bile v času, ko so poslovni in podjetniški svet povezovale železnice in telegrafi, ko je bilo mogo če dobivati surovi- ne za industrijo iz najbolj oddaljenih dežel, po njegovem mnenju prazne fraze. Za vedno naj bi bili mimo časi, ko je zadostoval le doma č proizvod. “Delovni meš čan” (der arbeitende Bürger) naj bi gledal “ven, v široki svet” in. klical: “Dem muthigen gehört die Welt”. V skladu z opisanimi stališ či je bila po Klunovih vi- denjih tudi zgodovina proces sicer postopnega, a vztraj- nega napredovanja in izpopolnjevanja. Zgodovina pa č niso le boji in vojne, beremo v njegovih “skicah”. Zgodo- vina mirnega razvoja človeštva in napredujoče človeške kulture je nedvomno pou čnejša kot opisovanje divjih rušenj in osvojitev. Z meš čanskega vidika je bila pose- bej pou čna zlasti “zgodovina dela”: zgodovinska usoda raznih narodov in njihov razvoj v razli čnih zgodovinskih obdobjih sta razkrivala iste temeljne resnice: napredek naj bi bil naravni zakon, mir, svoboda in znanost so bili glavni “zaš čitniki dela”, materialni in duhovni interesi so se medsebojno pogojevali, podpirali in krepili, zato 61 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV je nagel gospodarski razvoj spremljal tudi razcvet zna- nosti in umetnosti. Zaton Rima je po Klunu nazorno razkrival, da nizko vrednotenje dela in zapostavljanje meščanstva nista prinesla blagoslova nobenemu naro- du in nobeni državi. Nasprotno pa je pove čana svoboda raziskovanja z novimi idejami na prehodu iz srednjega v novi vek odprla človeštvu nove perspektive. Klun je posebej opozarjal na prelom, ki ga je v “zgo- dovini dela in meš čanstva” predstavljalo 18. stoletje z revolucijo v tehniki in “obrtni dejavnosti”. Omenjal je Jamesa Watta in njegov parni stroj, izumitelje raznih mehani čnih orodij v tekstilni industriji in njihove izume ter ugotavljal, da sta se s temi novostmi za čela “veli ča- stna proizvodnja” in “rasto či konzum”. Stroj se je uve- ljavil v vseh vejah industrije, kjer ni zadostil zahtevam in potrebam, pa ga je nadomestila “znanost” z izsledki kemije in naravoslovja. V novih razmerah in v tekmova- nju z industrijo malih obrti zato niso mogle rešiti zah- teve po zaš čiti, državni podpori ali pozivanje k samo- pomo či, temve č le zadostna; času ustrezna izobrazba obrtnikov. Čas naj bi zahteval odstranitev vseh ovir, ki so ovirale napredek in proizvodnjo, in hkrati uvelja- vitev meš čanske, politi čne in verske svobode. Kdor je nasprotoval svobodi, je nasprotoval razvoju in krepitvi meščanstva, saj se je zavzemal za materialni propad in duhovno hlap čevstvo. Iz povedanega je razvidno, da sta povezovala Klu- nove sestavke svobodomiselna nit in optimisti čni zanos: prihodnost Kranjske (in v isti sapi celotne Avstrije) je bila po njegovem prepri čanju v industrializaciji, odlo čil- na vloga v novih gospodarskih in družbenih razmerah je pripadala meš čanstvu, modernizacijo in gospodarski vzpon pa naj bi zagotavljala vsestranska svoboda, pose- bej še svoboda podjetniške pobude in potovanja. Klun je bil lahko osebno še tako nestanoviten in spremenljiv, toda v pogledih na ta vprašanja v njegovih spisih ni bilo opaznejših nihanj. Sta bili torej razlog za Klunov odhod iz slovenskega tabora res le njegova ambicioznost in sa- moljubnost? Ali pa je šlo v sporu med njim in slovenski- mi politi čnimi prvaki za nesoglasja na čelne narave? Na podlagi gradiva, ki mi je bilo na voljo, je težko določneje odgovoriti na to vprašanje. Odklonilne ocene 62 Klunovega zna čaja kažejo, da je bil pri nekaterih sloven- skih veljakih že pred odhodom z slovenskih vrst precej nepriljubljen. Vseeno je med Slovenci – kljub svojim li- beralnim nazorom – užival o čitno zaupanje, vse dokler ni zapustil slovenskega tabora. Hkrati je vsaj pri de- lu kranjskega meš čanstva užival sloves strokovnjaka za gospodarska vprašanja in poznavalca gospodarskih razmer na Kranjskem, saj ga je kranjska trgovska in obrtna zbornica še spomladi leta 1866 imenovala za svojega predstavnika v vladni komisiji, ki naj bi razpra- vljala o avstrijski carinski politiki. 25 Toda v letih 1866 in 1867 so se razmere na Kranjskem spremenile. Jeseni leta 1866 je postal predsednik kranjske trgovske obrtne zbornice Valentin C. Zupan, ki je bil odlo čen naspro- tnik svobodne trgovine in zagovornik “zaš čite doma čega dela”. Leta 1867 je nato prišlo tudi do preusmeritve v slovenski politiki, ki se je – zlasti, kar zadeva konser- vativno krilo – mo čneje oprla na cerkev in duhovš čino. Klunov krog somišljenikov v slovenskem taboru se je tedaj neizogibno zmanjšal in v novih razmerah je imel več somišljenikov pri kranjskem nemškem meš čanstvu. Njegov prehod na nemško stran je imel torej globje ko- renine in vzrokov zanj ne gre iskati le v njegovi, morda v resnici nesimpati čni naravi. II Omenjeni sestavki predstavljajo Vinka Fererija Kluna kot liberalno misle čega apologeta napredka, in- dustrije in meš čanstva. Njegovi članki o “socializmu in komunizmu” pa ga predstavljajo kot odlo čnega naspro- tnika egalitaristi čnih in socialisti čnih idej. O “socializmu in komunizmu” je leta 1850 pisal v Laibacher Zeitung in njegovi članki so bili, kot že omenjeno, prvi obsežnejši prikaz idej francoskih socialistov na Kranjskem. 26 Iz Klu- novih sestavkov ni bilo razvidno, ali so nastali na nje- govo lastno pobudo ali pa je pobudo zanje dobil drugod. 25 Arhiv Slovenije, Zbornica za trgovino, obrt in industrijo, 1/16–1866, N. 65. 26 Laibacher Zeitung, N. 127, 6. Juni 1850, str. 583, N. 132, 12. Juni 1850, str. 605–606, N. 140, 21. Juni 1850, str. 639–40, N. 144, 26. Juni 1850, str. 655–56. 63 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV Iz Klunovega pisanja tudi ni jasno, kakšno literaturo je uporabljal. 27 V štiridesetih letih 19. stoletja je v nemško govore či javnosti vzbudila razmeroma veliko pozornosti knjiga Lorenza von Steina Der Sozialismus und Com- munismus des heutigen Frankreichs, ki je izšla leta 1842 v Leipzigu in v kateri je Stein prikazal nazore fran- coskih socialistov z nemajhnimi simpatijami. Prav leta 1850 je Stein kon čal še svoje veliko delo v treh zvezkih pod naslovom: “Zgodovina socialnega gibanja v Franciji od 1789 do današnjih dni”, ki bi bilo lahko neposreden povod za Klunovo pisanje. Klun je Steinove knjige verje- tno poznal, iz njih je morda celo povzel glavne podatke, povsem očitno pa ni povzel njihovih ocen. Poleg tega so članki o francoskem socializmu že v predmar čni dobi izhajali tudi v nekaterih italijanskih časopisih (npr. v Toskani) 28 in v tržaškem Journalu avstrijskega Lloyda, ki je v letih 1845–47 problemom pauperizacije in indu- strijskega proletariata sploh posve čal razmeroma veliko pozornosti. Klunova odklonilna stališ ča se razlikujejo tudi od ocen v teh člankih, avtor pa jih ne navaja kot vir, iz katerega je črpal podatke. Kljub nasprotovanju “socializmu” in odlo čnemu odklanjanju “komunizma” se je Klun dobro zavedal po- mena “socialnega vprašanja” saj je v uvodnem stavku svojega pisanja v Laibacher Zeitung zapisal, da so “so- dobne socialne težnje zaradi svojega notranjega pomena kot zaradi mogo čnega vpliva na politi čno življenje ce- lotnega človeštva postale glavno vprašanje civilizacije sveta.” 29 Po njegovem mnenju je bilo treba obe teoriji, ki sta nastali na francoskih tleh, torej “socializem” in “komunizem”, podrobneje osvetliti, že zato, ker se obe – v “kon čni posledici približujo či si ideji” – vse preradi “ena čita, zamenjujeta in povsem napa čno razlagata”. Sam si je tako zadal nalogo, da poleg opredelitve glavnih pojmov obeh “toliko strahu vzbujajo čih teorij” poda še oris njune zgodovine, opozori na posledice, ki bi sledile njuni eventualni uresni čitvi v prakti čnem življenju in 27 Edini vir, ki ga omenja, je leipziška Die Gegenwart, od koder povzema oznake “so- cializma” in “ komunizma” (Laibacher Zeitung, N. 132, 12. Juni 1850, str. 605). 28 Giovanni Ponzo, Le origini della libertà di stampa in Italia (1846–52), Università di Roma, Facoltà di scienze politiche 30, Roma 1980, str. 161–162. 29 Laibacher Zeitung, N. 127, 6. Juni 1850, str. 583. 64 na koncu doda še nekaj misli o industrijskem proleta- riatu. Po Klunu je bil “socializem” kot pojav v praksi ger- manskega izvora. V nasprotju z odnosi med Egip čani in Grki, kjer je obstajalo suženjstvo s strogimi razlikami med “kastami” in razli čnimi socialnimi skupinami, naj bi bila za prvotno družbeno ureditev Germanov zna čil- na “enakost posameznikov”. Toda ta enakost je lahko obstajala le toliko časa, dokler je zagotavljala “trajno posest” in “stalne osvojitve”. Postopoma se je morala – po logiki naravnega zakona, po katerem dobe boljši in krepkejši ve č, slabši in šibkejši pa manj –neizogibno izjaloviti. In četudi bi to “pravi čno na čelo” pri delitvi ne prevladalo, bi se z delitvijo posesti, ob osvojitvah “med zaslužne” in “nezaslužne”, zgodilo nekaj podobnega. Enakost, katere glavni sovražnik sta bila lastnina in trajna posest, je sicer lahko z “živo svežino” obstajala v teoriji in “prenapetih idealiziranjih fantazirajo čih glav”, ni pa mogla obstajati v “mrzli” in “resnobni” prakti čni resni čnosti. Po teoreti čni plati so egalitarne ideje, kot je trdil Klun, pripadale “preteklemu stoletju”. Njihov utemelji- telj naj bi bil Rousseau, ki jih je – ne da bi se tega sam jasno zavedal – prvi pojasnil javnosti. Toda tisto, kar je Rousseau le plaho nakazal v “svojem sanjskem idili č- nem umotvoru o naravnem stanju človeštva”, je postalo močnejšim in resnejšim zna čajem gradivo za vse dolo č- nejšo obravnavo egalitarnih idej, dokler niso tovrstna prizadevanja v “obeh preteklih desetletjih” dosegla viška in groze če “dvignila glavo nad vse človeštvo”. Tako “socializem” kot “komunizem” naj bi imela isti izvor, zastopala naj bi isto idejo, tj. idejo človeške enakosti, in videla glavno oviro za dosego tega cilja v privatni lastnini, le pogledi na pot, ki naj bi človeštvo popeljala do enakosti, naj bi se pri prvem in drugem razlikovali. Da bi nazorneje pojasnil razlike med obema. Je poskušal Klun natan čneje razložiti, kaj razume pod “socializmom” in kaj pod “komunizmom”. “Socializem” so bile v njegovih o čeh teorije, ki so težile k vzpostavitvi “gospostva dela nad kapitalom” in k “uresni čitvi ideje enakosti z enakomerno, od dela odvisno razdelitvijo do- brin”. Nasprotno naj bi tvorile “komunizem” teorije in 65 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV zamisli, ki so se zavzemale za odpravo vsake osebne la- stnine in za kolektivno posest dobrin. 30 “Študije” o tem, kako izboljšati “družbene razmere, so, kot je pisal Klun, segale v 16. stoletje in so se nave- zovale na oživljeno zanimanje za Platonovo Državo. Pri Platonu naj bi se zgledoval “u čeni” Thomas Morus, ki je poizkušal v svoji Utopiji predstaviti red, v katerem bi bili “meš čansko pravo in družbeni odnosi podrejeni na čelu enakosti”. Po Morovi Utopiji so nato dobile ime na “istem prenapetem gledanju na človeštvo utemeljene doktrine in ideje”, ki so jih vsebovala Harringtonova, Baconova in Campanellova dela. Klunu se je zdelo samo po sebi ra- zumljivo, da te “deloma slabo razumljene”, deloma “ne- jasne sanjarije” niso pritegovale ve čje pozornosti, saj v tedanjih razmerah niso mogle ra čunati na večje simpa- tije. Spri čo “naravne dovzetnosti Francozov” so se naj- lažje “ukoreninile” na francoskih tleh in v Rousseauju našle moža, ki jih je strnil v dolo čnejši, čeprav še vedno “nejasen sistem”. Rousseauju so sledili drugi francoski filozofi, ki so njegov “slabo o črtani sistem” širili in do- polnjevali. Toda hkrati je postajalo vse bolj jasno, da vodi tako razumljeno na čelo “egalitarnosti” k prevratu obstoječih “državnih odnosov”. Na čelo, ki je poskušalo zagotoviti nižjim slojem (Klun je omenjal, da so ti pred- stavljali ve čino prebivalstva) ne le enakost, temve č tudi prevlado nad premožnejšimi lastniškimi razredi, je mo- ralo pri slednjih neizogibno naleteti na mo čno naspro- tovanje in privesti do menjav oblastnikov in vlad, ki so v Franciji od leta 1789 do “sodobnega časa” povzro čale prelivanje “potokov meš čanske krvi”. Pri vsem tem ni sistemu enakosti v stvarnem življenju, kot je ugotavljal Klun – z izjemo druge ustave v času francoske revolucije – nikoli uspelo pridobiti plodnih tal. Glavna teoreti čna “sistema socializma” sta bila po Klunu Saint-Simonov in Fourierov sistem. V krat- ki predstavitvi obeh se je najprej ustavil pri Saint-Si- monu. Po prikazu njegovih življenjepisnih podatkov je omenil, da si je Saint Simon z obsežnim študijem sicer pridobil vsestransko izobrazbo, toda njegovo znanje je bilo površinsko, saj se ni poglobil v posamezne znano- 30 Gre za definicijo iz Die Gegenwart I, 2 Heft. str. 93, Leipzig 1848. 66 sti. Zmes najrazli čnejših, nedolo čnih in negotovih idej naj bi bila zato zna čilnost njegovega dela. Na njegove nazore naj bi hkrati pomembno vplivala francoska revo- lucija, med katero je ostal brez premoženja, spoznal sti- sko pomanjkanja in prednost bogastva in tako z lastno izkušnjo prišel do spoznanja o nasprotju med “delom in kapitalom”. Klun za Saint-Simonovo in Fourierovo mi- sel ni našel dobrih besed. Ko je opozarjal na pomemb- nejša Saint-Simonova dela od Lettres d’un habitant de Genève do Nouveau Christianisme, se je posebej ustavlil pri slednjem, saj mu je bilo Saint-Simonovo prizadeva- nje osnovati novo vero nazoren dokaz njegove “notranje zmede” in razdvojenosti. Po Klunu bi Saint Simonova misel naglo utonila v pozabo, če se ne bi njegovim u čen- cem pridružil Bazard in za čel leta 1828 s predavanji o saintsimonizmu. Šele Bazard naj bi jasno pokazal, da harmonije med delom in kapitalom ni mogo če doseči brez enakomerne porazdelitve dobrin. Zato se je tudi za- vzel za odpravo dednega prava, postopen prenos lastni- ne v državne roke in nato ponovno razdelitev državne- ga premoženja. Ta razdelitev pa po Bazardovih nazorih ne bi zagotavljala vsem enakega deleža, je zmagoslavno ugotavljal Klun, saj bi temeljila na sposobnostih. Prav v priznanju saintsimonistov, da ljudje niso enako sposob- ni in jim zato ne pripada enak delež premoženja, je bilo po Klunu temeljno protislovje saintsimonisti čne teorije in vseh utopij. Z njim naj bi bila potrjena neenakost, ki je bila utemeljena v človekovi naravi, in ki je niso mogle “odfilozofirati” sanje o “zlati dobi” in “sofisti čna dialektika.” In četudi bi prišli do razdelitve premoženja v soglasju “z na čelom enakosti”, kako dolgo bi se lahko takšna “enakost” ob razli čni delovni vnemi in razli čnih sposobnostih sploh obdržala? Se bodo državljani pri- pravljeni prostovoljno odpovedati premoženju v korist utopije, ki ni imela velike prihodnosti, ali pa bo morala “nova teroristi čna oblast” dose či tako odpoved s prisilo in najostrejšimi ukrepi? Toda kje je bila potem toliko slavljena svoboda posameznika, se je spraševal Vinko Fereri Klun. Med Saint-Simonovimi u čenci je Klun omenil še Enfantina, nato pa je v skladu s svojimi stališ či kratko ozna čil še Fourierovo misel. Fourieru je sicer priznal, 67 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV da je njegov “sistem” vsaj na videz bolj sistemati čen kot Saint-Simonov, saj naj bi gradil na “resnicah”, ki so bile v “naravi stvarstva” in se zatekal celo k matemati čnim dokazom, ki so lahko prepri čali “površnega misleca”; vendar se je ob logi čnem premisleku, brez fantaziranja, po Klunu tudi Fourierova “sanjska slika” naglo razletela kot “milni mehur ček”. Rde ča nit, ki je povezovala Fourierovo misel, je bila po Klunovem mnenju v naslednjem: človekov cilj naj bi bila sre ča, “sre čo” pa sta tvorila nagon po dobrinah in zadovoljitev tega nagona. Fourier naj bi pod nagoni ra- zumel težnjo po “dobrinah tega sveta” in pod zadovolji- tvijo “posedovanje teh dobrin”. Harmonija med “užitki” in “nagoni” bi morala zato postati osnova dela, takšno harmonijo pa naj bi bilo mogo če dose či z asociacijo “la- stnikov” in “delavcev”. Ti sklepi naj bi Fouriera zape- ljali k “najbolj sanjaškim idejam”, ki jih je Klun – kot je zatrjeval – prikazoval le zaradi njihove “bizarnosti”. V svojem “prikazu” se je obširneje ustavil pri falangah in njihovi organizaciji, pri čemer se mu je zdela posebej naivna misel, da bi v falangi vsak njen član delal tisto, kar bi mu bilo najbolj vše č, in le toliko časa, kolikor bi mu bilo vše č. Zaradi takšnih predstav naj bi bil Fourier “tihi sanja č”, ki je o čitno (in povsem napa čno) menil, da je človeštvo že doseglo tisto visoko stopnjo omike in lastne volje, ko bi lahko lastna nagnjenja podredilo iz- polnjevanju poklicnih dolžnosti. Klun je v organizaciji falang in njihovi notranji hierarhiji razen tega prepozna- val monarhisti čne vzore, ki naj bi dokazovali, da je Fou- rier v svojih razmišljanjih izhajal iz “sedanjosti”, vendar se je namesto, da bi priznal “mrzlo stvarnost” prepuš čal “prenapeti domišljiji”. Še “bizarnejši” kot njegov sistem je bil po Klunu Fourierov svetovni nazor z vizijo priho- dnosti, v kateri bi – s prevlado falang – zavladala vse- splošna družbena in naravna harmonija. Podobno kot Saint-Simonov bi po Klunovem prepri- čanju tudi Fourierov nauk ne imel ve čjega odmeva, če ne bi za njegovo popularizacijo poskrbeli njegovi u čenci. Tako je posebej poudarjal vlogo Victorja Consideranta in njegovega časopisa Phalange, pri tem pa ugotavljal, da je Considerantu uspelo dose či ve čjo odmevnost prav zaradi opustitve nekaterih Fourierovih idej. S časo- 68 pisom Démocratie pacifique, ki je leta 1843 zamenjal Phalange, in ki naj bi (“kot se zdi”) – povsem opustil Fourierov sistem, se je Considerantu in somišljenikom posre čilo svoj vpliv v javnosti še pove čati. Slednje je bilo mogo če tudi zato, ker se je Démocratie pacifique razli- kovala od drugih francoskih časopisov, ki so obravna- vali le strankarske zadeve, in je bila v nasprotju z njimi usmerjena k vprašanjem “dela”, ljudskega napredka in blagostanja. Toda teren, po katerem se je potikal “go- spod Considerant” s pristaši naj bi bil izredno plitek in tudi njegova prizadevanja naj bi se – pri mirnem opa- zovalcu “že zdaj”, pri množicah pa v bližnji prihodnosti – razblinila v ni č. Kljub posmehljivemu in podcenjujo čemu prika- zovanju idej francoskih socialistov je bila v Klunovih člankih vidno prisotna misel, da ideje, ki jih je prika- zoval, niso bile nenevarne in so celo “ogrožale sodobno Francijo”. 31 Še nevarnejše kot socialisti čne pa naj bi bile komunisti čne ideje, čeprav naj bi te ne bile povezane v sklenjen sistem in jih po Klunu v tak sistem tudi ni bilo mogo če povezati. Klun je trdil, da je bil za četnik komu- nizma Babeuf, v skladu z Babeufovimi nazori pa naj bi bil cilj “komunizma” enotnost stanov oz. bolje obstoj le enega stanu, tj. stanu podeželskega kmeta. Klun se je v tej zvezi skliceval na Buonarrotijevo knjigo Conspira- tion pour l’Égalité de Babeuf, ki je izšla leta 1828, in v kateri je Buonarroti kot edini preživeli udeleženec opisal Babeufovo zaroto. Babeufove in Buonarrotijeve ideje o izobrazbi, o cenzuri in oblasti so pri Klunu povzro čale odkrit odpor. “Novejši komunisti” naj bi mnoge med nji- mi sploh že opustili in vse bolj prevzemali “socialisti čna sredstva”. Po Klunovem mnenju je bilo mogo če “komu- nisti čno državo” dose či le s splošnim krvoprelitjem, saj je moralo nasprotovanje privatni lastnini pripeljati do reakcije višjih stanov in “neproduktivnih razredov” ter do boja na življenje in smrt. In če bi komunizem dejan- sko izšel iz boja kot zmagovalec, kaj je bilo v takšnem primeru mogo če pri čakovati od razpuš čene in nevzgoje- ne množice? Zgodovina naj bi v tem pogledu ponujala kaj slabe zglede. Robespierre je hotel postati francoski 31 Laibacher Zeitung, N. 140, 21. Juni 1850, str. 639. 69 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV Likurg in vpeljati špartansko ustavo, ni pa pomislil, da sta med njegovim časom in njegovim dozdevnim vzorom pretekli dobri dve tiso čletji in pol. Po Klunu so misel ko- munistov ozna čevala “najveli častnejša nasprotja” in za- to o trajnejši uresni čitvi komunisti čnih idej ni moglo biti govora. Dopuš čal pa je možnosti, da bi Komunisti čne ideje naletele na simpatije pri proletariatu in bi njihovi zagovorniki poizkušali s pomo čjo proletariata izpeljati nagel udar. Toda tudi tak poizkus bi bil po Klunovem prepri čanju naglo zatrt; “komunisti čna stranka” naj bi bila pa č najmo čnejša tedaj, ko se je Babeuf povzpel na giljotino, od tedaj pa je naglo izgubljala vpliv in je imela vedno manj pristašev. Poleg Babeufa in Buonarrotija je Klun štel med “ko- muniste” še Maréchala, Darthéja, Louisa Blanca, Cabe- ta in deloma Proudhona. Med njimi naj bi bil Babeufu še najbljižji Cabet, Louis Blanc in Proudhon pa naj bi poizkušala spojiti “socialisti čne in komunisti čne” nazo- re v izviren sistem. Zlasti Proudhonu Klun ni odrekal bi- stroumnosti. Opozarjal je na njegovo razpravo o lastnini in ugotavljal, da je postal Proudhonov odgovor “lastnina je tatvina” “deviza” proletariata. Klun je ob koncu svojih razmišljanj še enkrat poudaril, da sta bila “socializem” in “komunizem” v “sodobnih francoskih razmerah”brez moči. Toda obenem naj bi imele Blancove, Proudhonove in Considerantove ideje prav zaradi povezovanja sociali- sti čnih in komunisti čnih gledanj širše socialno zaledje, in to naj bi bilo zaledje stranke, ki je imela že ve č po- slancev v francoski nacionalni skupš čini. Vsakomur bi naj bilo sicer znano, da je njihovo število premajhno, da bi lahko odlo čneje posegli v notranje državne odnose, toda francoska vlada bi morala uporabiti vso energijo in moč, da ji ta “nikdar mirujo ča hidra ne bi zrasla prek glave”. Vinko Fereri Klun je torej pripadal tistemu delu evropskega meš čanstva, o katerem je govoril prvi sta- vek Komunističnega manifesta: “Strah hodi po Evropi – strah komunizma.” Pri tem Klunova opredelitev “so- cialistov” in “komunistov”, s proglašanjem Babeufa in Buonarrotija za za četnika komunizma in Louisa Blanca in Proudhona za “vezni člen” med socialisti čnimi in ko- munisti čnimi gledanji, ne sme presene čati, saj je bila v 70 času nastanka Klunovih člankov širše uveljavljena in jo najdemo že pri Steinu. 32 Klun se je od Steina in njegovih somišljenikov – kot re čeno – oddaljil predvsem v svojih ocenah. Klun se po letu 1850 k vprašanjem o “socializ- mu” in “komunizmu” (vsaj obširneje) ni ve č vrnil. Ostal pa je odlo čen nasprotnik nastajajo čega in uveljavljajo- čega se delavskega gibanja, kar med drugim kaže njegov nastop v državnem zboru leta 1869, ko se je (kot pred- stavnik trgovinskega ministrstva) zavzel za najstrožje zakonsko ukrepanje proti socialnim demokratom in opozarjal na njihovo “o čitno povezanost z mednarodno socialno demokratsko delavsko ligo”. 33 Lahko po vsem omenjenem re čemo, da je bil Vin- ko Fereri Klun zna čilen predstavnik liberalno misle čega slovenskega in avstrijskega meš čanstva v petdesetih in šestdesetih let 19. stoletja? Takšen sklep bi bil verjetno prenagljen. Toda Klunovo obzorje slikovito ponazarja ozra čje dobe in posredno opozarja na na čin razmišlja- nja, ki gotovo ni bilo zna čilno le za posameznika, mar- več tudi za širši meš čanski krog, ki mu je ta posame- znik pripadal in v katerem se je – ne nazadnje – tudi uspešno uveljavil. Z zanosnim zaupanjem v prihodnost, s pozivanjem k avstrijski gospodarski ekspanziji in celo pridobivanju kolonij, s spodbujanjem industrializacije, meščanske samozavesti in vsestranske podjetnosti, v isti sapi pa z brezkompromisnim odklanjanjem egali- tarnih idej, gledanjem na privatno lastnino kot temeljno pravico človeka in na neenakost kot naravni zakon, ki je od vedno in za zmeraj, je bil Vinko Fereri Klun pred- stavnik časa in prostora, v katerih je živel. 32 Der Socialismus und Communismus des heutigen Frankreichs, Ein Beitrag zur Zeitgeschichte von L. Stein, Leipzig 1842, str. 295–330, o “komunizmu” str. 319 sl. 33 Geschichte der österreichscher Sozialdemokratie von Ludwig Brügel, Wien 1922, Band I, str. 176. 71 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV Profesor Ferdo Gestrin je v predavanju z naslo- vom “Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovino v slo- venskem zgodovinopisju” na 21. zborovanju slovenskih zgodovinarjev septembra leta 1982 v Celju, ko je prika- zoval dotedanje dosežke slovenskih gospodarsko-zgodo- vinskih raziskovanj in omenjal še neizpolnjene naloge slovenske socialne in gospodarske zgodovine, ugota- vljal, da bi moralo raziskovanje “gospodarskih aktivno- sti” in “dogodkov” zajeti tudi “razvoj ekonomske misli in teorij v vsej konkretnosti, v času in prostoru”. 1 V tej luči kaže posebej opozoriti na enega prvih mož na Slo- venskem, ki je že v drugi polovici 19. stoletja spoznal, kako pomembno je poznavanje gospodarske zgodovine in ekonomske teorije pri na črtovanju gospodarske po- litike. To je bil ljubljanski trgovec Valentin C. Supan, v letih 1866–1874 prvi slovenski predsednik kranjske trgovske in obrtne zbornice. Supan je v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja v kranjskem časopisju in samostojnih publikacijah objavil ve č odmevnih člankov in razprav z gospodarsko-politi čno vsebino in po svojih močeh in znanju ter s sklicevanjem na razne doma če in tuje avtorje pojasnjeval in utemeljeval svoja gospodar- sko-politi čna razmišljanja in stališ ča. Valentin C. Supan seveda ni neznana osebnost slovenske narodne in politi čne zgodovine. Vanjo se je 1 F. Gestrin, Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovino v slovenskem zgodovinopis- ju, Zgodovinski časopis 36/1982, str. 210. O protekcionisti čnih nazorih ljubljanskega trgovca V. C. Supana 72 zapisal kot soustanovitelj ljubljanske čitalnice in leta 1861 sopodpisnik njenih pravil, kot ljubljanski ob činski svetnik (1864–1867) in kranjski deželni (1870–1872) ter nekaj mesecev celo državni poslanec (1871), hkrati pa kot vnet zagovornik gradnje gorenjske in dolenjske žele- znice in eden avtorjev prvega slovenskega železniškega programa, na črta t.i. Ilirskih železnic (1872). Manj zna- ne so podrobnosti o njegovem življenju in njegovih trgo- vskih ter drugih gospodarskih dejavnostih. Rojen leta 1822 v fužinarski družini v Kropi na Gorenjskem, naj bi se trgovske obrti izu čil pri ljubljanskem trgovcu Gu- stavu Heimannu. Leta 1851 je v Ljubljani skupaj s He- nrikom Skodlerjem odprl trgovino z manufakturnim in tekstilnim blagom. Trgovske posle je postopoma prevzel sam in se “s pridnostjo in talentom” povzpel med uspe- šnejše ljubljanske trgovce (leta 1857 je imel zaposlenih pet ljudi: štiri “komije” in enega vajenca). 2 1. maja 1860, ko je stopil v veljavo novi, liberalno usmerjeni avstrijski obrtni zakon, se mu je zdelo potrebno v Laibacher Ze- itung posebej opozoriti nase in na svojo trgovino, saj naj bi sprva simpatiziral z liberalno gospodarskimi ideja- mi. 3 Že v prvi polovici šestdesetih let je postal odbornik kranjske trgovske in obrtne zbornice, leta 1869, tri leta za tem ko je bil izvoljen za njenega predsednika, pa je trgovino opustil in se povsem posvetil narodnogospo- darskemu delu. 4 Med drugim naj bi kar precej potoval po zahodni Evropi, saj naj bi obiskal Nem čijo, Belgijo, Francijo, Veliko Britanijo in Švico. 5 Supan je bil nedvomno vse od aktivne vklju čitve v javno življenje leta 1861 pristaš slovenskega tabora. Toda o njegovih narodnih in politi čnih nazorih ni mnogo znanega. Svoje članke, ki so se ukvarjali skoraj izklju č- 2 Slovenski biografski leksikon (Ljubljana), 11, 1971, 547; Zgodovinski arhiv Lju- bljana, ljudsko štetje 1857, M. 259. Podatek mi je že pred leti posredoval V. Va- lenči č. 3 Anhang zur Laibacher Zeitung (Laibach), št. 95, 25. April 1860. O njegovih prvo- tnih simpatijah za svobodno trgovino: V. C. Supan, Vorrede, v: Reflexionen über die österreichische Handelspolitik und Ideen wie es bald besser werden kann, Laibach 1876. 4 Oglasnik k: Novice (Ljubljana), (te čaj) XXVII/(list) 31, 4. avgusta 1869, str. 251. 5 V. C. Supan, emeritierter Präsident der Handels und Gewerbekammer von Krain etc., Über Oesterreichs Volkswirthschaft. Handelspolitische Schriften mit Bezug auf die Zollverhandlungen mit Deutschland und Wendung der Handelspolitik am gan- zen Kontinent England gegenüber, Laibach 1877, str. 20. 73 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV no z gospodarstvom in gospodarsko politiko, je objavljal v Laibacher Zeitung, v Novicah in Triglavu, po ustanovi- tvi Slovenskega naroda pa tudi na njegovih straneh. Za predsednika kranjske trgovske in obrtne zbornice je bil leta 1866 izvoljen s podporo “narodne ve čine”. Sloven- ski narod ga je ob smrti enajst let kasneje – leta 1877 – proglašal za “zaslužnega veterana narodne stranke”, Slovenec za Tomanovega in Costinega prijatelja, čeprav naj bi se z njima v “u čenosti, odli čnosti in delavnosti za narod” ne mogel primerjati, Novice pa so se ga spomi- njale kot “rodoljuba”, ki je soustanavljal ljubljansko či- talnico in spodbujal gradnjo gorenjske in dolenjske že- leznice. 6 Toda njegova poslanska kariera je bila kratka: deželni poslanec je bil le dve leti in pol, državni – kot že omenjeno – okoli tri mesece. Kot poslanec se ni posebej izpostavljal, v razpravi o nekaterih pomembnih vpraša- njih pa se je priklju čil svobodomiselni manjšini in se zato razšel s kranjsko deželnozborsko ve čino, kar naj bi bil tudi glavni vzrok za njegovo naglo odložitev de- želnozborskega mandata konec leta 1872. Tako je med drugim nasprotoval stališ ču, naj Slovenci nastopijo pro- ti neposrednim volitvam v državni zbor, saj je bil pre- pri čan, da je “neposredno voljeno državnozborsko za- stopstvo edino pravilno” in Slovencem lahko le v korist. Slovenski narod mu je ob nasprotovanju stališ ču večine o čital, da je opustil narodni program, njegovo vztrajanje pri lastnem prav pa bolj kaže na njegovo doslednost, hkrati pa tudi na liberalne, če ne celo demokrati čne po- liti čne predstave. 7 Supan si je prizadeval, kot je leta 1877 v nekrologu zapisal Slovenec, “kar mu je vednosti primanjkovalo, z lastno pridnostjo in marljivostjo nadomestiti”. V “pro- stih urah” se je nau čil francoš čine, italijanš čine, celo nekaj angleš čine 8 in se v isti sapi ukvarjal z gospodar- sko zgodovino in gospodarsko-politi čnimi vprašanji. 6 Doma če stvari. Pogreb V. C. Supana, Slovenski narod (Ljubljana), X/295, 28. de- cembra 1877, str. 3; Doma če novice, Slovenec (Ljubljana), VI/1, 3. januarja 1878, 4; Naši dopisi, Novice (Ljubljana), XXXV/52, 26. decembra 1877, str. 417. 7 O tem je sam kratko pisal v opombi k svojemu spisu Die Unterkrainer und Lacke- reisenbahn. Mit Bezug auf das adriatische und schwarze Meer, Laibach 1873, str. 14. G1. tudi: Dolenjska in Loška železnica z ozirom na Adrijatsko in Črno morje, Slovenski narod (Ljubljana), VII/255, 7. novembra 1874, str. 1–2. 8 Slovenec, kot op. 6. 74 Vseeno se ne zdi napa čen vtis, da je ostal v javnosti že v desetletjih po smrti bolj kot po gospodarsko-politi čnih člankih in predstavah v spominu po železniških na črtih in prizadevanjih za izgradnjo dolenjske železnice ter t.i. “druge” železniške proge proti Trstu. Slovenec se ga je v tem smislu še konec devetdesetih let 19. stoletja spomi- njal kot “o četa” slovenskih železnic. 9 Te so bile v resnici prva velika tema njegovih javnih nastopov, saj se je že kot odbornik kranjske trgovske in obrtne zbornice v prvi polovici šestdesetih let živahno vklju čil v razpravljanja o gradnji pomembnejših avstrijskih prometnic in videl v premišljenem oblikovanju železniške mreže enega naj- pomembnejših predpogojev gospodarske modernizacije in prihodnjega tako avstrijskega kot slovenskega “naro- dno gospodarskega” razvoja. “Da se kup čijstvo, obrtnij- stvo in narodno gospodarstvo dandanašnji povzdigne, treba nam je železnic”, 10 je ugotavljal v komentarju na čr- ta avstrijskega železniškega omrežja, ki ga je poleti leta 1864 avstrijsko trgovsko ministrstvo poslalo v razpravo deželnim trgovsko-obrtnim zbornicam, torej tudi Kranj- ski. V obsežnem poro čilu je v imenu kranjske trgovske in obrtne zbornice podprl zamisli o gradnji železniške proge od Briksna prek Lienza do Beljaka, ki bi s podalj- škom po dolini Save do Ljubljane kranjsko prestolnico povezala z zahodnoevropsko železniško mrežo, hkrati pa se je zavzel za železniške povezave proti vzhodu v smeri: “južna železnica” – Št. Peter-Reka, Reka-Sisak in Sisak-Zemun, s katerimi bi – med drugim prek Kranj- ske – stekla pomembna prometna transferzala, ki bi po “najkrajši poti” povezovala “evropejske zahodne dežele”, Jadransko morje in “jutrovo”. 11 Kot je znano iz zgodovinopisne literature, so bili že- lezniški na črti, ki so opozarjali na ugodno zemljepisno in prometno lego Kranjske v zaledju Trsta, na “vratih Orienta” in v skoraj enaki razdalji od Dunaja in Mün- chna, v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja priljubljen predmet razprav kranjskega – slovenskega 9 V petindvajsetih letih, Slovenec (Ljubljana), XXI/219, 25. septembra 1893, str. 1–2. 10 Železnic nam je treba, Novice (Ljubljana), XXII/45, 9. novembra 1864, str. 364– 365. 11 Ibidem. 75 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV in nemškega – meš čanstva. 12 Njihovi zagovorniki in po- budniki so se na eni strani navezovali na razmišljanja tržaških trgovcev in podjetnikov, zlasti kroga veletrgov- ca Pasquala Revoltelle, ki so se ob napovedani gradnji brennerske železnice proti Benetkam zbali za tržaško prihodnost, in se v optimisti čnih razmišljanjih o per- spektivah, ki naj bi se sredozemskim in jadranskim pristaniš čem odpirale z izgradnjo sueškega prekopa po zgledu nekdanjega ravnatelja paroplovne družbe Lloyd Karla Ludwiga von Brucka 13 zavzemali za preusmeritev pretežno prek Nem čije potekajo če avstrijske izvozne in uvozne trgovine k Trstu. Avstrijske oblasti so spodbujali k napadalnejši in ekspanzivnejši trgovinski, celo kolo- nijalni politiki in obžalujo če ugotavljali, da se avstrijsko trgovsko ladjevje preredko pojavlja v afriških, azijskih in južnoameriških pristaniš čih. 14 Toda hkrati so bile kranjske zamisli o velikem že- lezniškem vozliš ču, s katerim bi Kranjska in njena pre- stolnica postali mednarodno prometno križiš če, kjer bi se križale prometne poti iz severa proti jugu in od zaho- da proti vzhodu, tudi rezultat konkretnih kranjskih in slovenskih gospodarskih stisk ter težav, predvsem pa neuresni čenih pri čakovanj po izgradnji južne železnice, ki Trstu, neposrednemu tržaškemu zaledju in deželam, skozi katere je stekla, ni prinesla zaželenih sprememb. 15 Trst je postal potem, ko je bila proga proti Dunaju leta 1857 zgrajena v vsej dolžini, pomembno izvozno prista- nišče za ogrske kmetijske izdelke 16 in mnogo manj luka za avstrijsko oz. notranjeavstrijsko obrt in industrijo. Kar zadeva Kranjsko, je z novo prometno potjo proti Tr- 12 Gl. poglavje: O socialnih in gospodarskih nazorih nemškega meš čanstva na Kranj- skem v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja, I. Mohori č, Zgodovina železnic na Slovenskem, Ljubljana 1968, str. 94–101; P. Vodopivec, Die slowenische Pläne für den Eisenbahnbau im slowenischen Raum (1836–1901). Eisenbahnbau und Kapitalinteresssen in den Beizehungen der österreichsichen mit den siidslawischen Ländern (Hrsg. R. Plaschka, A. Drabek und B. Zaar), Wien 1993, str. 75, 76. 13 Za Bruckove načrte gl. Ronald E. Coons, Steamships, Statesmen and Burea- ucrats, Wiesbaden 1975; A. Agnelli, La genesi dell’idea di Mitteleuropa. Publicazioni della Facolta di giurisprudenza della universitä di Trieste 11, Milano 1971. 14 P. Revoltella, Oesterreichs Betheiligung an Welthandel, Betrachtungen und Vor- schläge, Triest 1863. 15 H. Haas, Triest im altösterreichischen Verkehrssystem. Ein eisenbahngeschicht- licher Versuch. Felix Kreissler Festrschrift, Mélanges, Wien-München-Zürich 1985, str. 91, 95. 16 Ibidem. 76 stu zavel v kranjskem gospodarstvu sploh precej “eno- smeren prepih”. Proga Dunaj-Trst je imela v prvi vrsti tranzitni pomen, pri čemer je bistveno bolj odpirala ce- nenemu tujemu – kmetijskemu in industrijskemu – bla- gu vrata na kranjsko tržiš če kot pospeševala kranjsko proizvodnjo in izvoz. Zaželene gospodarske prihodnosti s “tovarnicami”, ki bi bližnje tržaško zaledje sprememni- le v “avstrijski Manchester” (kot je to sredi petdesetih let sanjaril Vinko Fereri Klun) torej ni bilo od nikoder, na Kranjskem in v drugih deželah s slovenskim prebival- stvom pa so že v šestdesetih letih žalostno ugotavljali, da je proces modernizacije gospodarstva prepo časen in se zaostanek “juga monarhije” v primerjavi z njenimi najrazvitejšimi deželami le še pove čuje. 17 Supan je v tem smislu že leta 1864, ko je bil še odbornik kranjske trgovske in obrtne zbornice, podprl zamisli in na črte Revoltellinega tržaškega kroga, čeprav je menil, da Revoltellinih predlogov in pobud tržaške trgovske in obrtne zbornice po organizaciji ambiciozne avstrijske trgovske “transatlantske ekspedicije” ne bo mogo če u činkovito uresni čiti, vse dokler bo Trst “svo- bodno pristaniš če”. Status Trsta kot “svobodnega pri- stanišča” je bil po njegovem mnenju ena najve čjih ovir za živahnejši izvoz avstrijskih izdelkov in tesnejšo po- vezavo Trsta z zaledjem, saj naj bi bil Trst s tem, ko je bil izlo čen iz avstrijskega carinskega sistema, za habs- burško monarhijo “inozemstvo”. 18 To stališ če je zasto- pal tudi po letu 1866, ko je postal predsednik kranjske trgovske in obrtne zbornice in so Lessepsove okrožni- ce, ki so napovedovale skorajšnjo otvoritev sueškega prekopa, razburkale domišljijo zborni čnih svetnikov. 19 Podpiral je projekt gorenjske železnice in celo vodil kon- zorcij, ki se je potegoval za njeno izgradnjo, čeprav naj 17 Gl. poglavje, O gospodarskih in družbenih pogledih V. F. Kluna, gl. tudi: P. Vodo- pivec, Kako so slovenski vodniki v 19. stoletju videli svojo gospodarsko in družbeno prihodnost?, Vesela znanost, O okolju (Ljubljana), 1, 1995, str. 84–94. 18 Arhiv Slovenije, arhiv Zbornice za trgovino, obrt in industrijo, fasc. 296/1, zapi- snik seje 20. julija 1864. 19 Zbornica je sueškemu prekopu in okrožnicam, ki jih je v zaledje Trsta in deželam ob Sredozemlju in ob Jadranu pošiljala Compagnie Universelle du Canal Maritime de Suez, posve čala nenavadno veliko pozornost. O korespondenci kranjske trgovske in obrtne zbornice s F. Lessepsom in družbo so poro čali vsi časopisi, hkrati pa so si bile tudi vse politi čne strani mnenja, da se s prekopom odpirajo številne nove mo- žnosti za promet prek Kranjske in ozemlja v neposrednem tržaškem zaledju. 77 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV bi bil v isti sapi skupaj s Tomanom udeležen pri prodaji koncesije zanjo in naj bi pri tem celo zaslužil 10.000 goldinarjev. 20 V drugi polovici šestdesetih let se je aktivno vklju čil tako v boj za odcep od “južne železnice” proti Reki ter dalje proti Sisku in Zemunu, kot tudi v prizadevanja za izgradnjo dolenjske železnice, ki jo je kranjska trgo- vska in obrtna zbornica prav tako že leta 1864 sprejela v svoj program. Obenem je potem, ko je postalo znano, da avstrijsko trgovsko ministrstvo – razen gorenjske že- leznice – ni upoštevalo slovenskih železniških na črtov in ni nobenega sprejelo v svoj program, skupaj z Lovrom Tomanom in Etbinom Costo sodeloval v odboru, ki je pripravil na črt mreže t.i. “centralnih Ilirskih železnic”. Na črt, ki so ga pobudniki poslali avstrijskemu trgovin- skemu ministrstvu in leta 1872 objavili v časopisju, je bil že ve čkrat prikazan v literaturi, 21 zato naj le kratko omenim, da je bil predlog mreže Ilirskih železnic prvi program prometne in gospodarske povezave celotnega slovenskega ozemlja. Njegovi avtorji so si Kranjsko in Ljubljano zamislili kot veliko prometno se čiš če, ki bi južno Nem čijo (oz. Bavarsko) s progo prek Beljaka, sa- vske doline, Ljubljane, Novega mesta, Metlike in Kar- lovca povezovalo z Biha čem, Sarajevom in od tam dalje z Istanbulom. V obratni smeri vzhod-zahod naj bi tekla proga iz Budimpešte prek Štajerske in Ljubljane proti Trstu in Italiji. Hkrati naj bi Dunaj prek slovenskega ozemlja dobil vsaj še eno povezavo s tržaškim pristani- ščem, ki pa ne bi smela biti v privatnih rokah, kot je bila južna železnica. Ta “druga železniška zveza s Trstom” je bila – kot je znano – v vseh dotedanjih slovenskih žele- zniških na črtih (od prvega v letu 1836 dalje) in tako tudi v “ilirskem” zamišljena kot proga, ki bi tekla mimo Ško- fje Loke in Cerkna (po prvih na črtih tudi mimo Vrhnike in Idrije) do Sv. Lucije (Mosta na So či) in nato ob So či do Gorice in Trsta. Supan je t.i. “škofjeloški progi” in “dolenjski žele- 20 J. Logar, Levstik v boju s prvaki. Levstikov zbornik, Ljubljana 1933, str. 211 (cit. po. D. Rupel, Svobodne besede, Koper 1976, str. 209). 21 Gl. I. Mohori č, kot v op. 12, str. 94–101, P. Vodopivec, Die slowenische Pläne, kot v op. 12, str. 81–82. 78 znici” leta 1873 posvetil posebno nemško pisano (in v samozaložbi izdano) publikacijo, v kateri je povzel svoja stališ ča in predloge kranjske trgovske in obrtne zborni- ce, hkrati pa – podobno kot pred njim Klun in nekateri drugi zborni čni svetniki – znova opozoril, da je “Kranj- ska bolj kot katerakoli druga dežela na kontinentu” pri- merna za industrijo. 22 “Mi smo prvi mejaši Jadrana z dvema pomembnima pristaniš čema Trstom in Reko,” je pisal. “ Čas, ko bo odpravljen francoporti ne more biti daleč; imamo ceste na vzhod, na jug in jugovzhod, ka- mor te čejo naše naravne prometne poti ... Toda abso- lutni predpogoj, da bo naša najdražja Kranjska ... res postala industrijska dežela, je gradnja smiselno na čr- tovanih železnic ...”. 23 Po Supanu so bile železnice ne le nadvse pomemben temelj razvoja že obstoje če industri- je, temve č tudi nepogrešljiv pospeševalec in pobudnik novih industrijskih vej in panog. Zato je najodlo čneje odklanjal predloge za drugo železniško zvezo s Trstom, ki bi tekla – čez Predil in po soški dolini proti Trbižu (t.i. “predilska železnica”) ter dokazoval “številne” prednosti proge, ki bi se od So če – namesto proti zahodu – usme- rila na vzhod in sever – v notranjost kranjske dežele. Že- leznice prek Kranjske, Koroške in Štajerske naj bi imele pa č ne le lokalni in avstrijski, temve č “svetovni” pomen, saj naj bi bila pot po kopnem do Trsta in od tam dalje po morju proti Egiptu mnogo hitrejša kot prek Marseil- la ali Genove, 24 železniška transverzala proti Solunu in Istanbulu prek Kranjske in Bosne pa naj bi bila sploh najhitrejša kopenska pot iz zahodne Evrope v Levanto. Supan je avstrijski vladi o čital, da Jadranskemu in Čr- nemu morju ne posve ča pozornosti, ki jo zaslužita kot potencialna “zlata jama Srednje Evrope”, obenem pa je po gospodarski krizi in borznem polomu leta 1873 svaril pred odlaganjem železniške gradnje, saj bi bila odlo čitev 22 Die Unterkrainer und Lacker-Eisenbahn, kot v op. 7, str. 8. Supan je o obeh progah in njihovem pomenu pisal tudi v številnih drugih v slovenš čini objavljenih člankih, besedilo nemške publikacije o “dolenjski” in “škofjeloški” železnici (Dolenj- ska in loška železnica z ozirom na Adriatsko in Črno morje) pa je v nadaljevanju objavil tudi v Slovenskem narodu (Ljubljana), VII/252, 4. novembra 1874, str. 1; VII/253, 5. novembra 1874, str. 1–2; VII/254, 6. novembra 1874, str. 1–2; VII/255, 7. novembra 1874, str. 1–2. 23 Die Unterkrainer und Lacker-Eisenbahn, kot v op. 22. 24 Ibidem, str. 9–10. 79 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV o preložitvi ali celo preklicu na črtovanih in predlaganih prog po njegovem mnenju “strašno velika napaka”. 25 Precej manj kot opisani prometni in železniški na- črti so znani Supanovi kriti čni spisi in polemi čni na- stopi kranjske trgovske in obrtne zbornice proti avstrij- ski liberalni gospodarski zakonodaji in politiki, čeprav niso ni č manj zanimivi in so morda še bolj zna čilni za vzdušje med kranjskimi trgovci, obrtniki in podjetniki v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja kot njego- ve razprave o železnicah. Habsburška monarhija je po letu 1859, ko je bil s cesarskim patentom uveden nov liberalno usmerjeni obrtni red, ki je v skladu z željami trgovskih in obrtnih zbornic mo čno olajšal postopek pri pridobivanju podjetniških, obrtnih in trgovskih dovo- ljenj, sledila gospodarski politiki “laisser faire” in vlada se je omejevala le na najnujnejše posege v gospodar- stvo. V tem smislu je leta 1865 sklenila tudi liberalno usmerjena trgovinska sporazuma s Francijo in Veliko Britanijo, ki pa razen dolo čil o “najve čjih ugodnostih” do leta 1872 še nista stopila v veljavo. 26 Kljub temu sta bili obe pogodbi za veliko ve čino podjetnikov, obrtnikov in trgovcev v monarhiji znak za preplah in dokaz ve č za prevlado liberalno-gospodarskih predstav v avstrijskem državnem vrhu, ki se je po prepri čanju nasprotnikov liberalnih gospodarskih na čel v boju za vpliv v Nem čiji in nemški carinski zvezi opredelil za doma či industriji škodljivo carinsko in trgovinsko politiko. Nezadovoljstvo z vladno usmeritvijo k svobodni trgovini se je še sto- pnjevalo, ko so v drugi polovici šestdesetih in v za četku sedemdesetih let sledile nove liberalne meddržavne po- godbe tako z evropskimi kot azijskimi in latinsko-ame- riškimi državami. 27 Postopnemu avstrijskemu usmerjanju k liberal- ni gospodarski politiki na Kranjskem vsaj sprva – to je v petdesetih letih – niso glasneje ugovarjali ali na- 25 Ibidem, str. 11–13. 26 H. Matis, Österreichs Wirtschaft 1848–1913. Konjunkturelle Dynamik und ge- sellschaftlicher Wandel im Zeitalter Franz Josephs I., Berlin 1972, str. 49, 90.; idem, Leitlinien der Österreichsichen Wirstchaftspolitik. Die Habsburgermonarchie 1848–1918. I, Die Wirtschaftiche Entwicklung (Hrsg. von A. Brussati), Wien 1973, str. 38–40. 27 H. Matis, Leitlinien, kot v op. 26. 80 sprotovali. V razmerah neoabsolutizma so bile možno- sti za javne kritike res omejene, toda obrtni zakon, ki je odpravljal zadnje še preostale gospodarske omejitve iz predmar čne dobe, so v kranjski kmetijski družbi in trgovski in obrtni zbornici pozdravljali z nedvoumnim optimizmom in simpatijami. Novice so tako leta 1860 ugotavljale, da gospodarstvo mora iz starih spon, saj je svobodno tekmovanje pomembna spodbuda napredku ter modernizaciji. “Da rokodelstva in obrtnije niso ve č vkovane v tisti jarm, ki jih je do zdaj tla čil, to je gotovo dobro ...,” so pisale. “Al če kdo misli, da bo zdaj le kako rokodelstvo ali obertnijo na svojo roko za četi treba, pa bo že sre čen in bogat, in pe čena pišeta mu bojo sama letela v usta, se bo grozno sam sebe goljufal. Zdaj ko bojo rokodelstva in obertništva proste ... bojo le tisti do- bro izhajali, ki bojo najbolje svojo robo izdelovali in jo najceneje prodajali ...” 28 V Novicah so konec petdesetih in v za četku šestdesetih let podobno previdno, toda obe- nem pozitivno ocenjevali tudi odpravo visokih carinskih zaš čit, privilegijev in drugih trgovinskih omejitev in se zavzemali za “zmerno svobodo” v trgovanju. Že s pripravami na meddržavna svobodno-trgovin- ska sporazuma s Francijo in Veliko Britanijo in zlasti z njuno potrditvijo pa so zastopniki kranjskega gospo- darstva povsem spremenili svoje stališ če in za čeli vla- dno gospodarsko politiko in njeno svobodno-trgovinsko usmeritev odlo čno odklanjati. Kranjska trgovska in obr- tna zbornica je konec leta 1864 v odgovoru na okrožnico odbora za pripravo trgovske pogodbe z Veliko Britanijo ugotavljala, da se avstrijska trgovina nikakor ne more meriti z mnogo pomembnejšo angleško in se zato tudi ne more in ne sme spuš čati v svobodno-trgovinska po- gajanja z Londonom. Valentin C. Supan, glavni zborni č- ni poročevalec o zadevi, je bil v za četku leta 1865 sploh mnenja, da Avstrija ob vladajo či gospodarski stagnaciji in preobremenjenosti z davki za konkurenco s “svobodno Anglijo, ki v trgovskih zadevah na čelno sledi le lastne 28 Nova cesarska postava za rokodelstva in obrtnije, Novice (Ljubljana), XVIII/1, 4. januarja 1860, str. 4–5, Gl. tudi poglavje: Gospodarski in socialni nazori Bleiwei- sovega kroga. 81 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV koristi in interese”, še dolgo ne bo sposobna. 29 Stališ če, da morata avstrijska vlada in država v prvi vrsti š čititi doma čo industrijo, so v državnem zboru zastopali tudi slovenski poslanci, zlasti Lovro Toman, ki je opozarjal na propadanje doma čega železarstva in pozival k ve čji državni skrbi za razmere v agrarnem in neagrarnem go- spodarstvu. Na Kranjskem je tako pred ustanovitvijo nemško-liberalnega Laibacher Tagblatta (1868) vladne zunanjetrgovinske sporazume z zmerno naklonjenostjo pozdravljala le uradna Laibacher Zeitung, ki je ves čas iz črpno sledila gospodarsko-politi čnim težnjam v nem- ški carinski zvezi, gospodarskim pogajanjem med Fran- cijo, Veliko Britanijo in Prusijo, nemško-avstrijskim gospodarskim odnosom in pripravam na avstrijske tr- govske pogodbe s Parizom in Londonom. V tej zvezi je že pred sklenitvijo obeh pogodb poro čala tudi o odporu, ki so ga vladni svobodno-trgovinski ukrepi povzro čili v avstrijskih industrijskih krogih, in hkrati o argumentih zagovornikov ve čje svobode v mednarodnem trgovanju, 30 ob potrditvi sporazumov v državnem zboru leta 1865 pa je izražala upanje, da bo konkurenca avstrijskemu industrijskemu razvoju “bolj koristila kot škodila”, saj je “svobodni promet med narodi bistven znak in zdrav temelj narodnega blagostanja”. 31 Toda konkretno prizadetih v trgovskih in obrtnih zbornicah o tem ni bilo tako lahko prepri čati. Verjetno ni napa čen vtis, da je bil Supan leta 1866 za predsedni- ka kranjske trgovske in obrtne zbornice z ve čino kar 14 glasov proti dvema izvoljen tudi zato, ker se je s svojimi dotedanjimi nastopi že uveljavil kot odlo čen “Schutz- zöllner”. 32 Novi predsednik je zahtevo po “ve čji zaš čiti doma čega dela” in spremembi “nesre čne in nenaravne” državne gospodarske politike na zborni čni seji 13. sep- tembra 1866, ko je prevzemal predsedniško funkcijo, proglasil za osrednjo to čko svojega in prihodnjega zbor- 29 Aus der Handels- und Gewerbekammer, Triglav (Ljubljana), I/11, 7. februar 1865, str. 45 (poro čilo s seje trgovske in obrtne zbornice). 30 Čeprav je Laibacher Zeitung na svojih straneh predstavljala razli čne poglede, je v zvezi z gospodarsko politiko zve čine zastopala vladna stališ ča. Pri tem je problema- tiki posve čala razmeroma veliko pozornost, saj so bili gospodarsko-politi čni članki zelo iz črpni in najve čkrat objavljeni na uvodni strani. 31 Laibacher Zeitung, 22. Mai 1865, št. 117, str. 467. 32 Laibacher Zeitung, 10. August 1866, št. 182, str. 1221. 82 ni čnega programa. V dramati čnem nastopnem govoru, ki ga je zbornica izdala v posebnem natisu, 33 je črnogle- do orisal stanje avstrijskega gospodarstva in ugotavljal, da je “splošno obubožanje Avstrije izvršeno dejstvo”. Trgovina, industrija, obrt in poljedelstvo, “ti najvažnej- ši in najsilnejši dejavniki vsake moderne države”, naj bi se dobesedno sesuli. Glavni krivec za razvoj, ki je “kulturno državo v srcu Evrope s statisti čno dokazano najve čjim naravnim bogastvom” pripeljal v takšno sta- nje, je bila po Supanu avstrijska gospodarska politika, ki je avstrijske narodnogospodarske interese presojala predvsem s fiskalnimi merili in z o čmi nemške carinske zveze ter Prusije. 34 Avstrijska gospodarska pot navzdol naj bi se namre č za čela že leta 1853, ko sta “dva Prusa” – pruski trgovinski minister in njegov avstrijski kolega Karl Ludwig von Bruck, ki je bil po rodu prav tako Prus – podpisala trgovinsko pogodbo med Avstrijo in nemško carinsko zvezo. Ta je bila po Supanovem prepri čanju ne le prvi avstrijski korak k svobodni trgovini, temve č v isti sapi vse od za četka pogubna za avstrijsko gospo- darstvo. V Supanovem popisovanju avstrijskih gospodar- skih razmer je bilo nemalo pretiravanja in tudi njego- vo namigovanje na “prusko zvezo”, ki naj bi poskušala avstrijsko-nemške gospodarske odnose uravnavati in oblikovati v skladu s pruskimi interesi, ni odgovarja- lo dejstvom. Supanove protipruske poudarke kaže zato razumeti predvsem kot izraz protipruskega razpolože- nja med slovenskim meš čanstvom, ki se je še okrepilo po avstrijskem porazu pri Kraljevem Gradcu. Avstrijska zunanjetrgovinska politika je bila sicer v petdesetih letih 19. stoletja res pod mo čnim vplivom dunajskih, zlasti Schwarzenbergovih in Bruckovih zunanjepoliti čnih am- bicij po oblikovanju “srednjeevropske” carinske unije in avstrijsko-nemškega cesarstva “sedemdesetih miljonov” s Habsburžani na čelu, toda leta 1853 sklenjeni avstrij- sko-nemški trgovinski sporazum je imel za Avstrijo spr- 33 Rede des Präsidenten der krainischen Handels und Gewerbekammer, gesprochen bei der ordentlichen Kammersitzung am 13. September 1866, Laibach 1866. 34 Dobesedno: “Man hat in Oesterreich die volkswirthschaftlichen Interessen nach fiskalischen Grundsätzen und nach deutscher Politik bemessen ...” 83 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV va ugodne posledice. Monarhija je za čela že pridobljene prednosti izgubljati šele v za četku šestdesetih let, ko so se Prusija in za njo druge nemške države odlo čile za gospodarsko odpiranje k zahodni Evropi in so s Fran- cijo sklenile gospodarske pogodbe z dolo čili o “najve čjih ugodnostih”. 35 Habsburškemu cesarstvu je tako grozilo, da bo ostalo gospodarsko osamljeno in bo – ob izgubi politi čnega in gospodarskega vpliva v Nem čiji – izklju- čeno tudi iz novo nastajajo čih, na liberalno-trgovinskih sporazumih temelje čih zahodnoevropskih gospodarskih povezav. V takšnem položaju so se na Dunaju odlo či- li, da sledijo pruskemu zgledu ter zgledu še nekaterih članic nemške carinske zveze in še sami sprostijo trgo- vinsko menjavo z obema najpomembnejšima zahodnoe- vropskima državama – z drugim francoskim cesarstvom in z Veliko Britanijo. Supan je imel torej prav, ko je ugotavljal, da so bili razlogi za avstrijsko usmeritev k svobodnejši zunanjetr- govinski menjavi bolj politi čni kot gospodarski, čeprav v njihovem ozadju ni bila le Prusija, kot je trdil, tem- več avstrijski državnopoliti čni interes. Toda njega sa- mega so – prav tako kot njegove številne somišljenike na Kranjskem in drugod v Avstriji – pri nasprotovanju vladnim svobodno-trgovinskim odločitvam dejansko vo- dili kratkoro čni gospodarski premisleki, predvsem pa strah pred avstrijskim gospodarskim odpiranjem zaho- dni Evropi. “Vsesplošno je priznano, da je naša indu- strija v primerjavi z zahodno in posebej obrensko še v otroških čevljih,” je poudarjal v svojem nastopnem go- voru v kranjski trgovski in obrtni zbornici. “In kar je še v otroških čevljih, naravno potrebuje odgovarjajo čo domovinsko zaš čito. Zato kli čem k razumni, avstrijskim razmeram primerni zaš čiti doma čega dela znotraj in navzven.” Po Supanu je Avstrija pla čevala preve č “tujega dela”, medtem ko je doma “dela primanjkovalo”, in pred nadaljnjim obubožanjem bi jo lahko obvaroval le ustre- zni zaš čitni sistem. Zgodovinski zgled za takšno politiko naj bi bila prav Velika Britanija, ki naj bi ji uspelo po zaslugi dolgoletne zaš čite pred tujino “trgovino dvigni- ti na doseženo višino”. Supan je zavra čal o čitke, da se 35 H. Matis, Österreichs Wirtschaft, kot v op. 26, str. 90. 84 s svojimi pozivi k zaš čiti doma če proizvodnje v bistvu zavzema za vrnitev v predmar čni prohibitivni sistem, in se je proglašal za na čelnega ter odlo čnega pristaša vseh oblik svobode, vendar z omejitvijo, da svobode ne sme biti ve č, kot jo posameznik lahko “prenese”, saj je povsem jasno, da je desetletniku ni mogo če “dati” prav toliko kot 24-letnemu odraslemu. To naj bi v prispodobi veljalo tudi za gospodarstvo. Avstrija, ki naj bi se že s Prusijo in nemško carinsko zvezo ne mogla meriti ne v kapitalu in ne v ravni strokovne izobrazbe prebivalstva, naj bi zato v obstoje čih razmerah in ob “neenakem orož- ju” ne imela nobene možnosti za uspešen boj. Novi predsednik kranjske trgovske in obrtne zbor- nice je v sklepnem delu svojega nastopnega govora pi- kro pripomnil, da zagovorniki svobodne trgovine niso sposobni s “svobodnimi na čeli” nasititi “tiso če naših la čnih delavcev” in izrazil upanje, da bo v Avstriji kon č- no prevladala prava “svobodna avstrijska narodna po- litika”, ki bo spoznala, da lahko avstrijsko mo č in ve- li čino zagotovita le Jadransko in Črno morje. Če bi se “nesre čna avstrijska diplomacija” bolj ozirala k Avstriji kot Nem čiji, bi se lahko že davno prepri čala, da vodijo “naše” naravne prodajne poti proti vzhodu in jugovzho- du – tembolj, ker te če iz cesarske prestolnice v tamkaj- šnje dežele tudi “najlepša vodna pot na svetu”, Donava, je poudaril Supan in dodal: “Kar se moramo nau čiti na zahodu, moramo izkoristiti na vzhodu”. Po Supanu bi potrebovala Avstrija “odlo čno svobodomiselno narodno vlado”, ki bi razumela, da je “bogata, mo čna in mogo č- na” le država, v kateri “vsi podložniki nekaj imajo”, in bi si zato prizadevala za blagostanje vseh državljanov. Pri tem naj bi bilo neizpodbitno, da je osnova materialnega razvoja lahko samo “pristna, resni čna politi čna svobo- da”, kajti vse je “rezultat politike”. “Ustavna svoboda” in dosledna trgovinska politika sta industrijsko bogate države dvignili na njihovo raven in zato mora, če želi dose či podobne uspehe, tudi celotni avstrijski “državni stroj”, čimprej dobiti novo ustavo. 36 Supan je torej v svojem programskem govoru v tr- govski in obrtni zbornici ponovil marsikaj, kar je bilo 36 Kot v op. 33. 85 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV v zbornici že izre čeno, obenem pa je obširno opredelil svoja in zborni čna protiliberalno-trgovinska stališ ča. V njegovem govoru ni bilo ni č posebej izvirnega, česar ne bi bilo slišati tudi v trgovsko-obrtnih zbornicah drugod po monarhiji, zahteve, naj se Avstrija vsaj potem, ko so se ji vrata v nemški prostor dokon čno zaprla, gospodar- sko usmeri k Balkanu in Levanti, pa so prvotno sploh prihajale iz Trsta in imele zagovornike ter pristaše ne le na Kranjskem in v drugih deželah tržaškega zaled- ja, temve č tudi v avstrijski vladi in avstrijskem držav- nem vrhu. 37 Toda Supanov nastop je vseeno pomenil pomembno novost za tedanji kranjski in širši slovenski prostor, saj je kranjska zbornica z njim prvi č celovite- je, odlo čno odklonilno in z neposrednim obra čanjem na javnost opredelila svoja stališ ča do vladne gospodarske politike. Bila naj bi celo prva med avstrijskimi zbornica- mi, ki je objavila svoj “trgovsko-politi čen program” 38 ter pri tem spodbudila živahno razpravo o temeljnih usme- ritvah avstrijske gospodarske politike. Udeleženci razprave so se razdelili v dva tabora. Med zagovorniki zborni čnega “programa” in nasprotniki gospodarsko-liberalnih ukrepov so bili ne le Slovenci, temve č tudi nemški podjetniki in obrtniki, med pristaši vladne gospodarske politike in svobodne trgovine pa so bili predvsem nemški uradniki, zbrani v vodstvu leta 1868 ustanovljenega kranjskega “ustavovernega zdru- ženja”, 39 ter oba najvidnejša slovenska “odpadnika” Vin- cenc Fereri Klun in Karl Dežman. Prvi so svoja stališ ča pojasnjevali in utemeljevali v slovenskih časopisih, kjer so dokazovali, da so tudi najrazvitejše zahodne države ščitile doma če gospodarstvo, dokler niso dosegle potreb- ne konkuren čne ravni. Sklicevali so se na Friedricha Lista in ameriškega ekonomista Henryja C. Careya ter opozarjali na primer Združenih držav Amerike, ki so še ščitile svojo proizvodnjo pred evropsko konkurenco (ve- čino člankov je po vsej verjetnosti napisal Supan sam, 37 M. Sauer, Serbien, Bosnien und Herzegovina in den Verkehrswirtschaftlichen Grossraumplännen der oesterreichsichen Regierung 1829–1866. Eisenbahnbau und Kapitalinteressen, kot v op. 12, str. 43–70. 38 V. C. Supan, kot v op. 5, 25. 39 Ustavoverno združenje – Verfassungsverein, o ustanovitvi in članih gl. poglavje, O socialnih in gospodarskih nazorih nemškega meš čanstva, kot v op. 12, 8–10. 86 nekateri pa so povzemali njegove argumente). 40 Glasnika drugih sta bila Laibacher Tagblatt in Laibacher Zeitung, ki sta konec šestdesetih in v za četku sedemdesetih let objavila pravo množico prispevkov v podporo vladnim liberalno-gospodarskim usmeritvam ter naštevala ško- dljive u činke omejevanja in zaš čite. Trdila sta, da sta svobodno tekmovanje in svobodna menjava v času vse hitrejših komunikacij, parnih strojev in telegrafov ne- izogibni predpogoj vsakega napredovanja. Pri tem sta bila glavna tar ča Tagblattovih gospodarskopoliti čnih polemik slovenska ve čina v kranjski trgovski in obrtni zbornici in njen predsednik, saj naj bi bila oba – kot so menili Tagblattovi uredniki – le podaljšek slovenske po- litike in njene “klerikalne klike z Bleiweisom, Costo und Genossen” na čelu. V takšnem zaostrenem in polemi čnem ozračju je Supan leta 1869 pod naslovom “Zaš čita doma čega de- la” in z motom “Die Kraft, die ausländische Waare zu kaufen, geht mit der Kraft die eigene zu verkaufen zu Grunde”, ki naj bi povzemal misel ameriškega privržen- ca Friedricha Lista – Henryja Careyja, objavil prvo treh publikacij, ki jih je posvetil gospodarskopoliti čnim vpra- šanjem in avstrijski gospodarski politiki. 41 Broušura je bila direktna reakcija na dodatek k avstrijsko-britanski trgovinski pogodbi, ki je še olajšal trgovino med obe- ma državama. Supan je v svojem spisu ugotavljal, da velja v “narodnem gospodarstvu” aksiom, po katerem je “delovna mo č” naroda njegov “najkoristnejši kapital”. “Delo je glavni dejavnik vsega gospodarskega življenja,” je ponavljal za nemškim gospodarskim piscem E. Be- cherjem. “Sposobnost za delo je bila vse od za četka v človeku, kapital se je razvil šele kasneje.” Sodobno sta- nje gospodarstva naj bi bilo rezultat celotne “koli čine” v preteklosti opravljenega dela, vsakokratna gospodarska dejavnost pa naj bi bila tesno povezana s človekovo “du- 40 Supan se pod nekatere članke ni podpisoval, vendar so bili o čitno njegovi, saj so se njihovi deli kasneje pojavili tudi v njegovih publikacijah. Gl. npr.: Die krainische Handels und Gewerbekammer und ihr Program, Triglav, IV/7, 22. Jänner 1869; IV/9, 29. Jänner 1869; IV/11, 5. Februar 1869; IV/16, 23. Februar 1869; IV/29, 9. April 1869 in prim. z njegovo publikacijo Schutz der heimischen Arbeit, Laibach 1869. 41 V. C. Supan, Schutz der heimischen Arbeit, Laibach 1869. 87 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV hovno in nravno bitjo”. “Zveza med delom in ljudmi, ki ga izvršujejo, je nelo čljiva, saj vsako delo povratno vpli- va na človeka,” je trdil in ugotavljal, da sta bili “najširša možna izraba doma čih delovnih mo či” in “odgovarjajo ča zaš čita doma čega dela” vse od Jožefa II tudi vodilo av- strijskega “gospodarsko-politi čnega programa”. 42 Toda od za četka 19. stoletja so se v znanosti “na celini” uveljavile temeljne ideje Smithovega Bogastva narodov, hkrati pa je “angleškim industrijcem” svobo- dno-trgovinska na čela uspelo razširiti med “celinskimi državniki”. Še ve č: s svobodno-trgovinskimi sporazumi so se nekatere evropske države v “praksi” odvrnile od nauka o “trgovinski bilanci” in usmerile k trgovinski svobodi, mnenje o njeni edini zveli čavnosti pa naj bi že desetletja vladalo tudi v “najinteligentnejših in najbolj izobraženih krogih”, kjer so svobodno trgovino povezo- vali s kozmopolitizmom. Supan je obširno dokazoval, da so takšna razmišljanja vsaj dvakrat zmotna. Njihovi zagovorniki naj bi na eni strani povsem neutemeljeno in napa čno ena čili politi čno in trgovinsko svobodo in pri tem ne videli, da so ljudje lahko svobodomisleci, a vseeno pristaši zaš čitnih carin. Geslo, da svobodno tr- govanje ščasoma “vse izravna”, naj bi bilo zavajajo če in napa čno, saj se s tem, če ena država obuboža, medtem ko se druga okrepi in obogati, prav tako malo “izravna” kot, če “en posameznik izgubi in drugi dobi”. “Kje naj iš če prikrajšani odškodnino?”, se je spraševal naš avtor in dodajal: “Nur mit dem Tode gleicht sich alles aus”. 43 Tega naj bi se dobro zavedali Ameri čani, ki so spo- znali, da sta neizogibna posledica pospeševanja izvoza surovin na ra čun proizvodnje gotovih izdelkov negativ- na trgovinska bilanca in izvoz “dragocenih kovin”, ter so se zato po slabih izkušnjah s svobodno trgovino ponov- no zatekli k zaš čitnim carinskim meram. Neupoštevanje ameriškega zgleda in nekriti čno oziranje k Veliki Bitaniji in Franciji brez pravega poznavanja gospodarske zgodo- vine, naj bi bila namre č druga velika napaka apologetov svobodne trgovine. ZDA, Franciji in drugim evropskim državam (Supan je navedel primer Portugalske) je go- 42 Ibidem, opomba na tretji strani predgovora. 43 Ibidem, str. 4. 88 spodarsko odpiranje proti Veliki Britaniji vedno samo škodovalo. Pri tem je Velika Britanija od Cromwella in njegove “listine ob plovbi” v 17. stoletju dalje vztrajala pri zaš čiti svojega gospodarstva in sledila politiki “uvoza surovin in izvoza izdelkov”, in je šele nato, ko je postala – ob ugodni mreži cenenih vodnih poti, bogatih naha- jališ čih premoga in železove rude ter zadostni koli čini kapitala – “velikanska svetovna delavnica”, proglasila sistem trgovinske svobode za na čelo, ki naj velja za “ves svet”. Po Supanu naj bi bilo gospodarsko na čelo lo či- tve “proizvajalcev” od “potrošnikov”, ki ga je prakticirala Velika Britanija, škodljivo za vse njene tekmice, saj naj bi bilo jasno, da je državno ali nacionalno gospodar- stvo tem uspešnejše, čim bliže sta si “proizvajalec” in “potrošnik”. Britanski sistem uvažanja surovin, njihove predelave doma in izvoza izdelkov na tuje naj bi koristil le Veliki Britaniji. Za vse druge države pa naj bi veljalo, da mora dežela, ki želi biti gospodarsko uspešna, čim več potrošnih potreb zadovoljiti z lastno proizvodnjo. Takšno “približanje producenta in konsumenta” naj bi vplivalo na zbliževanje cen surovin in proizvodov, po- speševalo cirkulacijo in pove čevalo akumulacijo, rasli pa naj bi tudi “menjalna vrednost” zemlje in ljudi ter državna mo č. Kdor je vsaj malo poznal delo Ameri čana Henryja Careya in gospodarski nauk njegovega u čitelja Friedri- cha Lista, 44 je seveda takoj vedel, od kod črpa Supan svoje znanje in argumente. Sicer pa ta svojih virov in u čiteljev ni skrival in se je na oba obsežno skliceval. Lista so po Supanovem prepri čanju njegovi privrženci upravi čeno imenovali “Luther nacionalno-ekonomske znanosti”, medtem ko naj bi si njegov u čenec Ameri čan Carey prav tako že pridobil veliko avtoriteto in vpliv. V nasprotju z njima naj bi bil Adam Smith najve či “po- kon čevalec dežel” (Länderverwüster – zopet Listov citat!) poleg Napoleona. Supan je posebej poudaril, da nikakor ne zanika velikih Smithovih zaslug za gospodarsko teo- rijo, saj je nesporno prvi vpeljal “analiti čno metodo v po- 44 Iz besedila vseeno ni povsem jasno, ali je Supan oba avtorja res bral v izvirnikih (oz. Careya v nemškem prevodu) ali pa ju je navajal in se skliceval nanju le po drugih piscih. 89 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV liti čno ekonomijo”. Toda s svojimi gospodarskimi nazori naj bi se navezoval na fiziokrate in nadaljeval njihovo misel ter se v tesni zvezi z “modrim” britanskim državni- kom Pittom zavzemal za egoisti čne angleške interese in pogubni “laisser faire”. Na čelo “Kupuj poceni in prodajaj drago”, ki ga je sprejel kot vodilo v ekonomski znanosti, naj bi bilo sicer samo po sebi pravilno, a vendar v kon- kretnih razmerah zavajajo če, saj naj bi pomenilo, naj Anglija “na celini” kupuje “poceni surovine ... in nato iz teh surovin proizvedene izdelke drago prodaja” nazaj “na celino”. Delo drugih pa č lahko kupuje le tisti, ki je v stanju lastno delo prodajati. 45 Ob velikih gospodarskih prednostih Velike Britanije naj bi bila zato “svobodna trgovine” utopija, “tvorba v zraku”, ki se ne bo mogla uveljaviti v odnosih med državami, “dokler ne bo postal ves svet ena sama država”. Tedaj, ko bi bil svet “ena dr- žava”, bi pa č ne bilo ve č “inozemstva”, ne “mednarodne trgovine”, ne izvoza, ne uvoza. Dokler pa razli čne države z razli čnimi duhovnimi in materialnimi zmogljivostmi še obstajajo, bodo hitreje napredujo če vedno uni čevale šib- kejše. Z “eno besedo”: za svobodno trgovino je šele treba ustvariti svet z enakimi naravnimi možnostmi in enaki- mi duhovnimi, materialnimi in človeškimi mo čmi. 46 Supan je v sklepu brošure ponovil mnenje o izje- mnem naravnem bogastvu habsburške monarhije, ki naj bi imela skoraj vse, kar država potrebuje, da posta- ne bogata, močna in neodvisna od tujine, “razen bom- baža in kolonijalnega blaga”. Siromašenje prebivalstva, izginjanje dragocenih kovin in nizka cena zemljiš č, ki so edino pravo merilo, s katerim “nacionalni ekonom” pre- soja narodnogospodarske ukrepe, naj bi bili v takšnih razmerah nazoren dokaz za zmotnost avstrijske gospo- darske politike. Medtem ko naj bi imela Avstrija enega najvišjih hišno-najemniških davkov v Evropi, hkrati pa naj bi se množili tudi drugi davki in javne dajatve, vla- da še znižuje že tako nizko obdavčenje tujih izdelkov in sklepa trgovinske pogodbe, ki uničujejo doma čo proizvo- dnjo. To neizogibno vodi k odvisnosti od tujine, k neza- dovoljstvu in obubožanju v “vseh delih cesarstva”. “Da, 45 Ibidem, 5 (opomba). 46 Ibidem, str. 38. 90 v vseh Avstrijcih želim zbuditi ob čutek, da moramo med seboj z olj čno vejo in železno roko skleniti trdno zvezo,” je domoljubno-pateti čno zapisal Supan, ko je opozarjal na prometne in trgovske poti proti vzhodu in možnosti, ki naj bi se tudi avstrijski trgovini odpirale s sueškim prekopom. “Z brati s te in one strani Lajte se moramo skupno duhovno in materialno krepiti, da industrija, trgovina, obrt in poljedelstvo vsestransko cvetijo in se jim tudi na zunaj posve ča ustrezna skrb.” Avstrija naj bi bila namre č kot konglomerat razli čnih narodov in zara- di odli čne obdarjenosti za najbolj raznolike gospodarske dejavnosti ter veje človeškega znanja državna posebnost (eine Spezialität), ki bi lahko z mo čnim skupnim delova- njem in “dobrimi” državnimi ukrepi, dosegla velikansko moč. 47 Supanova publikacija je doživela precejšen odmev tako na Kranjskem kot zunaj nje. Supanu so zanjo če- stitali somišljeniki iz vse Avstrije, v Leipzigu pa naj bi jo celo uvrstili na seznam “odli čnih del”. 48 Na Kranjskem so njena sporo čila kratko povzele Novice in ugotavljale, da je “Svobodna kup čija!” tisti “nesre čni kri č, ki ne pomi- sli, da niso vsaki čevlji za vsako nogo ...” Velika napaka naj bi bilo že to, da “so nam doma dali obrtno svobodo, predno so se osnovale šole, ki pomagajo k napredku”. “Kdor ima o či pa č lahko vidi koliko beraštva je med na- mi napravila obrtna svoboda,” je menil noviški poro če- valec. “Odprite le še tujemu blagu brez colnine vhod v avstrijske dežele, pa ubožala bode Avstrija še bolj”. Su- pan naj bi to nazorno pokazal na osnovi zgodovinskih dejstev in pri tem razkril, da je “marljivo” prebral vse “imenitnejše knjige” o tematiki. 49 Laibacher Zeitung je bila bolj kriti čna. “Zahtev industrije po zaš čiti in potro- šnikov po dobrem in poceni blagu ni lahko združiti,” je opozarjala. “Avtor se ni podrobneje lotil te to čke in se je zadovoljil z energi čnim zastopanjem interesov proizva- jalcev”. 50 V Laibacher Tagblattu pa Supanovega pisanja in njegovih nastopov sploh niso vzeli resno. “Težnje po 47 Ibidem, str. 42. 48 G1. V. C. Supan, kot v op. 5. 49 Kot v op. 4. 50 Laibacher Zeitung (Laibach), 13. September 1869, št. 208, str. 1535. 91 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV zdravljenju obrtniških težav z zaš čitnimi carinami in s privilegiji so v nasprotju s potrebami modernega gospo- darstva,” so menili. “Stiske (obrtnikov in industrijcev) so večinoma rezultat njihove lastne krivde in jih je mogo če odstraniti le s samopomo čjo in pove čano storilnostjo.” Tagblatt je kranjsko trgovsko in obrtno zbornico vse do leta 1874, ko je izgubila slovensko ve čino in se je moral Supan umakniti s predsedniškega mesta, obtoževal, da ne izraža dejanskih interesov kranjskega gospodarstva, saj se ukvarja z “narodnogospodarskimi govori” svoje- ga predsednika, tožbami nad “divjo konkurenco” in av- strijskimi zunanje-trgovinskimi sporazumi, namesto z resni čnimi deželnimi problemi. Avstrijsko gospodarstvo je v nasprotju s trditva- mi kritikov gospodarskega liberalizma in avstrijskega gospodarskega odpiranja proti zahodni Evropi v letih 1867–1873 doživljalo konjunkturo (do manjše preki- nitve je prišlo le okoli leta 1869, ko je Supan objavil svojo brošuro), 51 kar je pristaše vladnih gospodarsko- politi čnih ukrepov utrjevalo v prepri čanju o vladnem in lastnem prav, argumentom njihovim nasprotnikom pa jemalo prepri čljivost. Z gospodarskim in finan čnim polomom leta 1873 pa so se razmere spremenile. Zago- vorniki protekcionizma in zaš čitne carinske politike so dunajski borzni zlom in gospodarsko krizo, ki je sledila – podobno kot drugod v monarhiji – tudi na Kranjskem doživeli kot prepri čljivo potrditev lastnih stališ č in izpol- nitev svojih črnogledih napovedi. “Bilo je razloženo in svetovano, naj ne hodimo nepraktičnim in prosto-trgo- vinskim pripovednikom na limance, da moramo namre č dosedanjo trgovinsko politiko popustiti, če ne, potem ne bodo ob svojem času vsi prosto-trgovinarji v stanu tiso- če naših stradajo čih delavcev nasititi,” je leta 1874, po razpustitvi kranjske trgovske in obrtne zbornice in po nemški prevladi v njenem odboru pisal Slovenski na- rod. “In ali nij zdaj na tiso če delavcev brez dela? Kako je angleška trgovinska pogodba uni čevalno delovala, od katere je kranjska trgovska zbornica tako živo odsveto- vala ... Ve čja obramba domačega dela, je klical govornik tačas. Vlada ta čas ni poslušala teh nasvetov. In kako 51 H. Matis, Osterreichs Wirtschaft, kot v op. 26, str. 170. 92 je zdaj? Zdaj so naenkrat postali prosto-trgovinarji za- govorniki colne obrambe ...”. 52 Leta 1875 je Slovenski narod poro čal z Dunaja, da je celo cesar izrazil podporo “varstvu domačega dela in izdelka”. Nemški “patroni” Laibacher Tagblatta so slovenske člane nekdanjega od- bora trgovske in obrtne zbornice ozna čevali za “ni čle”, njenega “predsednika, ki je fakti čno z ve čletnimi štu- dijami na narodno-gospodarskem polji bistril svoj um” pa “posmehovalno” proglašali za “velicega slovenskega nacional-ekonoma”, je ugotavljal narodov dopisnik. In “evo torej, ali se nij uresni čilo to vse, kakor je on pisal in govoril uže pred 10 leti, na podlagi uka utemeljeno ...”. 53 Leta 1876 se je ponovno javno in obširno oglasil tudi Supan sam. V članku z naslovom Politi čna eko- nomija in politika, ki ga je objavil Slovenski narod, je izrazil svoje prepri čanje, da so “skozi silo in uboštvo” tudi ... “avstrijski državljani” spoznali, kako pomemb- na so gospodarska vprašanja in “trgovinsko-politi čne naredbe”, zato mora končno “uvideti” še država, da je “nacional-ekonomija v prvej vrsti ... državna veda, na katero je obra čati najve čjo pozornost”. Pri tem je opozo- ril na dolgoletno lastno ukvarjanje s “to vedo”, ki naj bi mu dajalo pravico do nasvetov o tem, “kaj nam je storiti, da prebredemo to strašno nacionalekonomi čno stanje”. Avstrijski politiki je tokrat postavil za vzor Francijo, ki je – kot je zapisal – “pred v kratkem času” plačala “mi- ljarde za vojno in denes je njeno materijalno stanje bolj- še, nego marsikatere druge dežele v Evropi”. Francija naj bi namre č s kratko izjemo v šestdesetih letih, ko je Napoleon III. sklenil svobodno-trgovinski sporazum z Veliko Britanijo, v gospodarski politiki v veliki ve čini sledila na čelom “ženijalnega Colberta”, ki se je zavzemal za to, da “se neizdelane snovi kar najve č v doma či deželi izdelajo za fabrikate”. “Jedino le doma če francosko delo je Francijo do sedanje financijalne mo či privedlo,” je za- trjeval Supan. “... Nacional-ekonom kake države ali dr- 52 Gospodarska kriza in razpuščena kranj. trg. zbornica, Slovenski narod (Ljublja- na), VII/285, 13. december 1874, str. 1. 53 Narodno – gospodarske stvari, Slovenski narod (Ljubljana), VII/120, 30. maja 1875, str. 3. 93 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV žavnik ne sme nikoli in nikdaj biti kozmopolit. On mora svojo lastno državo mo čno in krepko za vajeti držati in vedno na njo paziti, ter vse to na stotine let v bodo čnost ...” Primer takšnega “nacional-ekonoma” in državnika naj bi bil prav Colbert, ki naj bi Francijo z “vpeljavo var- stvenega colnega sistema” pripeljal do “prej nikoli jed- nacega cvetenja”. Colbert naj bi bil, kot je z odobrava- njem trdil Supan, hkrati odlo čen nasprotnik državnega centralizma Ludvika XIV. “Hrepenel” naj bi po “socialnej in komercialnej decentralizaciji” in bi lahko bil tudi po tej plati zgled avstrijski vladi. Sicer pa naj bi bila dol- žnost “vsacega pravega in odkritosr čnega Avstrijca”, da “obra ča največjo pozornost na ob čo avstrijsko državno korist” – “vsak po izskušnjah in vedi izobražen” naj po- skuša “najti sredstva”, “kako bi se splošnemu uboštvu pomagalo ...”. 54 Leta 1876 je izšla v Ljubljani tudi druga Supanova nemško pisana brošura o avstrijski gospodarski politiki, v kateri je tedaj že bivši predsednik kranjske trgovske zbornice povzel in strnil svoje v prehodnih spisih obja- vljene poglede in dokazoval svojo daljnovidnost. “Carin- sko-zaš čitno zastavo sem razvil kot veletrgovec z ma- nufakturnim blagom in ne kot industrijec,” je omenjal, ko se je spraševal, kdo ima po dolgoletnih polemikah “prav”. V publikaciji z naslovom “Refleksije o avstrijski trgovinski politiki in ideje, kako je lahko kmalu bolje”, ki jo je opremil z motom iz svojega nastopnega govo- ra v zbornici leta 1866, je poleg tega odlo čno zavra čal na vseavstrijskem posvetovanju trgovskih in obrtnih zbornic izre čeno stališ če, da je bila carinska zaš čita, za katero so se zavzemali obrtniki in industrijci, v škodo kmetijstvu. “Nacionalno-gospodarski aksiom je, da cve- ti blagostanje le v državi, kjer sta manufakturna mo č in poljedeljstvo notranje povezana,” je ugotavljal in izja- vo o razli čnih interesih kmetijstva in industrije pripisal premajhnemu spoštovanju in upoštevanju najpomemb- nejše “državne znanosti” – “nacionalne ekonomije”. Ne- spoštljiv odnos do nacionalno-ekonomske vede naj bi bil sploh glavni vzrok za nejasne gospodarske predstave 54 Politi čna ekonomija in politika, Slovenski narod (Ljubljana), IX/49, 1. marca 1876, str. 1. 94 in pomanjkanje pravih “narodnogospodarskih” pojmov v Avstriji. 55 Leta 1877 – tik pred smrtjo – je Supan izdal še za- dnjo, tretjo nemško pisano brošuro, s katero se je odzval na najnovejša avstrijsko-nemška trgovinska pogajanja (ta so bila, ko je bila publikacije že v tisku, prekinjena). V njej je še enkrat ponovil svoje ugovore zoper svobodno trgovino, omenjal napade in krivice, ki jih je bil deležen zaradi svojih gospodarskih nazorov, in objavil odlomke iz podpornih pisem, ki so mu jih od nastopnega nago- vora v zbornici leta 1866 poslali znamenitejši avstrijski podjetniki. 56 Pri tem je, sklicujo č se na Friedricha Lista, vztrajal tudi pri svojih gledanjih na Adama Smitha. “Z Adamom Smithom, tem malikom freihändlerjev in koz- mopolitske šole, je v narodno-ekonomsko znanost pro- drl duh sofistike, sholastike, nejasnosti, pretvarjanja in hinavš čine,” je zapisal, povzemajo č u čitelja (Lista). “Te- orija je postala bojiš če drugorazrednih talentov in pti čje strašilo za ve čino mož duha, izkušenj, zdravega člove- škega razuma in pravilne sodbe”. 57 Kar zadeva Kranjsko in slovenski prostor pa naj bi ne bilo dvoma, da “visoka” avstrijska vlada “jugu in jugovzhodu” (monarhije) ni na- menjala tiste pozornosti in priznavala tistega pomena, kot bi bilo glede “na Jadransko, Egejsko ter Crno morje in Orient” z vidika avstrijskih koristi zaželeno ali abso- lutno potrebno. 58 Gospodarski polom leta 1873 in gospodarska de- presija, ki mu je sledila sta – kot je znano – zadala hud udarec zagovornikom gospodarske svobode in liberaliz- mu v Avstriji. Depresija je omajala naivno zaupanje v naravno ravnotežje ter vsemogo čnost trga in svobodnega tekmovanja, in celo v liberalnem taboru so se uveljavili pristaši državnega intervencionizma, ki so se zavzemali za pove čan državni nadzor nad gospodarstvom. 59 “Ko bi naš ranjki V. C. Supan še živel lehko bi se zdaj veselil slišati, kako se v colnej debati skoraj vsi govorniki pote- gujejo v smislu njegovega starega gesla: za obrambo do- 55 V. C. Supan, Reflexionen, kot v op. 3, str. 10–11. 56 V. C. Supan, Oesterreichs Volkwirthschaft, kot v op. 5. 57 Ibidem, str. 26. 58 Ibidem, 21. 59 H. Matis, Leitlinien, kot v op. 26, 45. 95 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV mačega dela,” je februarja 1878 pisal Slovenski narod. “Skoraj vsi priznajo, da v takej državi kakor je Avstrija, treba je skrbeti, da se neka obramba daje doma čemu delu proti tujemu ...”. 60 Supan in njegovi kranjski so- mišljeniki seveda na gospodarsko-politi čne razprave v avstrijskem državnem vrhu, tudi če so bili res – kot so trdili – med prvimi, ki so odlo čneje, javno in z jasno opredeljenim “programom” nasprotovali liberalno-go- spodarski usmeritvi avstrijskih vlad v šestdesetih letih 19. stoletja, niso pomembneje vplivali. Supanovi spisi so bili nesistemati čni, po teoretski in gospodarski plati skromni in nedomišljeni, po svoji argumentaciji neizvir- ni in povsem o čitno delo samouka. Ne nazadnje: iz njih ni bilo prav ni č jasno, kako so si njihov avtor in njego- vi prijatelji predstavljali “zaš čito” in kakšna naj bi bila višina zaš čitnih carin, ki so jih zahtevali. Supan sam se je jezno branil o čitkov, da se zavzema za obnovitev predmar čnega prohibitivnega, v bistvu merkantilisti čno usmerjenega avstrijskega zunanjetrgovinskega režima, vendar se je v isti sapi nedolo čno in neselekcionirano skliceval na zelo razli čne gospodarske politike in gospo- darsko-politi čne avtorje od Colberta do Lista in Careya. Toda, če ne druga če, je bila Supanova zasluga v tem, da je kot eden prvih Slovencev javno in glasno opo- zarjal na pomen sistemati čnega politi čno-ekonomskega študija in mišljenja ter se zavzemal za ve čje upoštevanje politi čne ekonomije kot “temeljne državne vede”. Hkrati je bil – gledano s sodobne perspektive – eden prvih slo- venskih gospodarskih proti-Evropejcev, ki je jasno izra- zil misel, da prostor v katerem živi, še ni pripravljen na svobodno gospodarsko menjavo in tekmovanje z razvi- tejšim evropskim zahodom. Kako prepri čljivi so bili nje- govi argumenti, je seveda vprašanje, ki potrebuje doda- tno obravnavo. Vseeno pa njegova razmišljanja kažejo, da se je razprava o gospodarskem približevanju Evropi tudi za Slovence za čela že pred ve č kot stoletjem – tedaj, ko so začeli odlo čneje stopati v gospodarsko moderno. 60 Iz državnega zbora. Z Dunaja 17. febr., Slovenski narod (Ljubljana), XI/41, 19. februarja 1878, 2. 96 Profesor Ludvik Čarni je v vrsti člankov, ki jih je pod skupnim naslovom Prispevek k zgodovini sociolo- ške misli na Slovenskem konec osemdesetih in v za- četku devetdesetih let objavil v reviji Anthropos, med drugim prikazal socialne nazore publicista in pisatelja Ferda Ko čevarja (1833–1878) in njegovo pisanje o soci- alizmu. 1 Ko čevarja, ki je leta 1869 v Slovenskem naro- du objavil enega prvih, če ne sploh prvi oris socialisti č- ne misli v slovenš čini, 2 je predstavil kot socialisti čnega simpatizerja. Pri tem je opozoril, da je Ko čevar razumel socializem kot “dognano in dovršeno znanost”, ki se ukvarja s preiskovanjem človeške družbe, z odnosi med posameznikom, družino in družbo ter državo in njenimi institucijami, obenem pa “pojasnjuje... razmere med lju- dmi in stvarmi, posebno v času, ko stvari blago posta- nejo in služijo ljudem za ohranjanje življenja”. Socialisti so si po Ko čevarju zastavili nalogo, da uravnovesijo in ublažijo boj med pripadniki človeške družbe za “dobrine oz. prirodnine” ter se zavzeli, da “se prirodnine pravi čno in enakomerno razdele” in postane “osebno delo” edina “naravna in pravna” pot pri pridobivanju premoženja. 1 Ludvik Čarni, Prispevek k zgodovini sociološke misli na Slovenskem – Ferdo Ko- čevar (1838–1878), Anhtropos, Časopis za psihologijo in filozofijo ter za sodelovanje humanističnih ved, leto 1992, letnik 24, št. I–II, str. 266–271. 2 V nemš čini so prikazi socialisti čne misli v časopisju na Slovenskem izšli že prej. Enega prvih, vsekakor pa prvega na Kranjskem, je že leta 1850 v Laibacher Zeitung objavil V. F. Klun. G1. poglavje: O gospodarskih in družbenih pogledih V. F. Klu- na. O socialnih in gospodarskih nazorih Ferda Ko čevarja 97 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV To naj bi bilo tembolj pomembno, ker naj bi se ob koncu šestdesetih in v za četku sedemdesetih let 19. stoletja “boj za obstoj” – bolj kot “med ljudmi in naravo” – bil med ljudmi samimi, do tedaj posami čni “upori zoper ka- pital” pa naj bi postajali vse bolj množi čni. Ko čevar je bil – kot je opozoril Čarni – konec šest- desetih let 19. stoletja prepri čan, da se zahodni Evropi približuje velik socialni nemir (celo “socialna revoluci- ja”) 3 in bo, če ne bo prišlo “do regulativov v razdelitvi ka- pitala”, prej ali slej izbruhnil “krvavi boj med kapitalisti in nekapitalisti čno množico”. Zato bi morala po njego- vem mnenju za lajšanje “bremen siromakov” z ustrezno pravno zaš čito in socialno politiko nujno poskrbeti dr- žava, saj je, kot so nazorno razkrivali Špartakov upor in kme čki punti, “ni hujše vojne” kot je vojna med reveži in “bogatini”. V svojem obširnem prikazu, ki je izšel v ve č nadaljevanjih, je Ko čevar podrobneje predstavil nazore najpomembnejših socialisti čnih in “komunisti čnih” mi- slecev od francoskih razsvetljencev 4 in utopistov prek Proudhona do Marxa, pri čemer pa se z radikalnejšimi socialnimi teorijami in njihovimi avtorji ni strinjal in jih je zavra čal, češ: “Podirati, razdevati se da”, “graditi, to je vrag in dva”. Toda v isti sapi se je nedvoumno kriti čno opredelil do gospodarskih, finan čnih in socialnih raz- mer v zahodni Evropi (oz. “na neslovanskem zahodu” – kot je to imenoval), kjer naj bi “društvene razmere že v tisto fazo stopile, ki se jej prehodna, prelomna pra- vi...”. 5 Zahodni, izrazito v proizvodno-industrijsko rast in potrošnjo usmerjeni kapitalisti čni svet mu je bil – kot večini tedanjih slovenskih izobražencev – dale č in tuj 6 in ugotavljal je, da ga vsestranska – finan čna, gospodar- 3 Ko čevar je govoril o socialni krizi in ne socialni revoluciji. Izraz “socialna revoluci- ja” je uporabil Čarni, gl. Čarni, nav. delo, str. 268. 4 Pojem “komunizma” in “komunisti” je seveda v drugi polovici 19. stoletja še zelo širok in nedolo čen in ga razni avtorji razli čno uporabljajo, deloma tudi za ozna čeva- nje nekaterih utopistov ali “agrarnih komunistov” kot je bil Babeuf. Nekatere Ko če- varjeve navedbe hkrati kažejo, da je Ko čevar nazore in avtorje, ki jih je predstavljal, le površno in slabo poznal. Znano Rousseujevo misel, da je tisti, ki je prvi ogradil zemljo in zatrdil to je moje, za četnik socialnih krivic in privatne lastnine, je tako pripisal Voltairu – gl. Slovenski narod, št. 80, 10. julija 1869, Socialno vprašanje. 5 Slovenski narod, št. 84, 20. julija 1869. 6 O tem podrobneje zlasti T. Kermauner v analizi slovenske dramatike druge polovi- ce 19. stoletja, D. Rupel, Svobodne besede, Lipa – Koper 1976 in nekaterih drugih razpravah. 98 ska in socialna – kriza z neprodanimi proizvodnimi viški in zasi čenostjo trga še ni zajela le zato, ker se “preobilna zapadno evropska svetina v Ameriko in Polinezijo razli- va”. Ko bodo tudi tamkajšnji trgi polni, je trdil, bo polom neizbežen. 7 Vsekakor daljnovidna napoved glede na to, da je prva velika industrijsko-gospodarska kriza sledila že štiri leta kasneje – leta 1873. Ena izmed zna čilnosti in hkrati za prihodnost pose- bej nevarnih posledic zahodnoevropskega razvoja je bilo po Ko čevarju “razbitje družine”. Po njegovem mnenju so k “razbijanju družine” težili tudi socialisti, ki naj bi – kot nekdaj v Šparti – “želeli staršem vzeti otroke in njihovo vzgojo prepustiti družbi in državi”. 8 Prav v zahodnoe- vropskih družinskih odnosih in zahodnoevropski “indi- vidualni” družini, ki nima “drugega pomena, kakor da se v njej osebnosti ustvarjajo”, “do polnoletnosti rede, (in) potem v svet zaženo...” bi bilo treba po Ko čevarjevem prepri čanju iskati poglavitne vzroke za skrajni, brezob- zirni zahodnoevropski individualizem in – posledi čno – zaostrena socialna nasprotja. “Nam Slovanom, ki ima- mo o družbenih razmerah druge pojme, se tamkajšne razmere spačene kažejo,” je pisal. “Oni temu razvoju morebiti fortschritt pravijo, mi Slovani pa ga z našega stališ ča za spa čenost ali spridenost imamo. Na zahodu vsi s kakršnimikoli sredstvi bogastvo lovijo, ki prinaša ugled in spoštovanje... Če država ne bi imela sile v ro- kah, bi takoj drug na drugega planil, svojega bližnjega napadel, ker je nravnost iz vsega javnega in privatne- ga življenja izginila...” 9 Tudi Slovenci naj bi, kar zadeva družino in družinske odnose, “predolgo k zahodu v šolo hodili” in se “njegovih idej navzeli”. Toda zgodovinsko gledano naj bi Slovenci pripadali drugi – tj. slovanski zadružno-kolektivisti čni tradiciji, ki je v nasprotju z za- hodnoevropskim geslom “Pomagaj si sam in bog ti bo pomagal” zastopala načelo “Pomagajmo drug drugemu in bog nam bo vsem pomagal”. Ta tradicija naj bi bila še živa pri vrsti slovanskih narodov, posebej pa pri južnih Slovanih ter v Rusiji in v ruski kme čki “ob čini”. 7 Isto kot op. 5. 8 L. Čarni, nav. delo, str. 268. 9 Prav tam, str. 269. 99 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV Ko čevar je tako leta 1869 alternativo zahodnoe- vropskemu individualizmu in liberalnemu kapitalizmu – pod slavjanofilskimi vplivi in v slavjanofilskem du- hu – iskal in našel v slovanskih kme čkih gibanjih in (staro)slovanskem kme čkem kolektivizmu. Ruska “de- mokrati čno – komunisti čna ob čina” mu je bla idealna rešitev za “socialno vprašanje” in obenem pomembna prednost “slovanskega sveta pred puhlo zahodno Evro- po”. 10 “Vse naše socialno gibanje gre na to, da se ustroj staroslovanske ob čine zopet ponovi...,” je ugotavljal, ko je nekriti čno in idealizirano razmišljal o južnoslovanski družinski zadrugi in ruski kme čki ob čini. “Klju č rešenja socialnega vprašanja pri nas Slovanih... leži v ustro- ju naše kmečke ob čine, stoje če na histori čni podlagi... Kakor zakonska zveza je tudi ob čina in nazadnje sama država nič drugega nego asociacija; asociacije pa se ne dado s silo ustvarjati...” 11 V konkretnih slovenskih raz- merah je – kot prvi korak k uresni čevanju svojih pred- stav – predlagal ustanovitev slovenske “ljudske banke”, ki bo – v “korist naroda” in ne bankirjev ter kapitala – spodbujala k združevanju sredstev. Med ustanovite- lji takšne banke bi morali biti vsi “pošteni rodoljubi” – predstavniki ob čin, zasebniki in društva, kapital pa bi moral biti enakomerno porazdeljen in bi nikakor ne smel priti v roke enega samega človeka ali ene same skupine. Slovenci naj bi bili pa č med “narodi to, kar je delavec nasproti tovarnarju”, torej “proletarci”, in v tem smislu “kakor nalaš č ustvarjeni za asociacijo”. Ko čevar ni dolo čneje navajal avtorjev, na katere se je opiral, če- prav je omenjal razna imena – med drugim slavjanofila Aksakova. Tudi njegovo navdušenje za pariško komuno leta 1871, ki je bila v njegovih o čeh do tedaj “povsem neznana in še neklasificirana državna oblika”, 12 kaže, da je bil ne le pristaš tradicionalne ruske “demokrati čno komunisti čne ob čine” in raznih zahodnih socialno-re- formnih nazorov, marve č se je – vsaj do dolo čene mere – spogledoval celo s “proudhonizmom”. Pariško komuno 10 Vasilij Melik, Pariška komuna v so časnem slovenskem tisku, Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgodovino št. 1, XIX/1971, str. 6. 11 Slovenski narod, št. 85, 22. julija 1869. 12 V. Melik, v op. 10. nav. delo, str. 6. 100 je sicer kot ve čina tedanjega javnega mnenja proglašal za delo Internacionale, vendar je hkrati opozarjal, da “komuna ni (bila) komunizem”. Njeno zdravo jedro je videl predvsem v njeni socialni politiki, na to pa so – kot vemo – poleg socialistov vplivali zlasti Proudhonovi pri- staši. 13 Od Produhona je – ne nazadnje – lahko dobil tudi misel na banko – kot “asociacijo za proizvajanje in promet blaga”, saj je bila takšna banka – kot je znano – ena osrednjih ustanov produhodnisti čnih socialno-re- formnih zamisli. Ko čevar je bil konec šestdesetih in za četku sedem- desetih let 19. stoletja trdno prepri čan, da “svet drvi naprej socialni krizi v žrelo”, obenem pa tudi, da je soci- alno vprašanje za Slovence “ravno tolike, če ne še ve čje važnosti nego je narodnostno”. 14 S “socializmom” je ta- ko simpatiziral, kolikor je menil, da se “pe ča s preisko- vanjem razmer in faktorjev človeškega društva, odkri- va rane, na katerih človeško društvo boluje, nasleduje vzroke teh ran, in teži na to, kako bi se moralo človeško društvo ustrojiti, da nobenega v društvu ne bi bolelo...”. S socialisti – kogarkoli je imel pa č s to oznako v mislih – se je prav tako strinjal, da je “delo... edini naravni in pravi naslov do imetja” in je skupaj z njimi ugota- vljal, da “siromaki (ne) napadajo bogatina”, kot se jim “očita”, marve č le “branijo svojo eksistenco”, medtem ko “naši pozitivni zakoni bogatinom še zmirom ve č pravic dajo, siromakom pa ve č dolžnosti nakladajo...”. 15 Toda ob vsem tem je hkrati menil, da bi moralo na “ čelo soci- alnodemokrati čnega gibanja” stopiti “katoliško duhov- ništvo” (“kakor se je na Dunaji zgodilo”), opozarjal na “komunisti čno” naravo prvotnih krščanskih ob čin in na dejstvo, da je “že Kristus sam kot človek s svojimi u čen- ci komunisti čno živel”, ter trdil, da je prav krš čanstvo, ki je “siromaka u čilo, da ima svoje tla čitelje ljubiti”, pre- pre čilo “marsikatero krvavo socialno krizo v zgodovini človeštva...”. 16 Ko čevarjeva gledanja na socialno vpra- šanje so potemtakem zaznamovali zelo razli čni vplivi in 13 Alain Plessis, De la fête imperiale au mur des féderés, Nouvelle histoire de la France contemporaine 9, Édition Seuil Paris 1973, str. 226–230. 14 Slovenski narod, št. 80, 10. julija 1869. 15 Slovenski narod, št. 81, 13. julija 1869. 16 Prav tam. 101 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV nazori, rešitev socialnih napetosti in nasprotij pa je vi- del v postopni, potrpežljivi socialni reformi, ki bo “celila socialne rane”, “mirila socialno gibanje” in poskrbela, da se “vode”, ki grozijo s “povodnijo”, “po časi razlijejo”. Najpomembnejši dejavnik družbene stabilnosti mu je bil pri tem “srednji stan” ali – povedano z njegovimi be- sedami – sloj “srednje premožnih, blagostnih ljudi”, ki so “najboljši državljani” in najbolj “redno” in “nravno” živijo”. Sicer pa naj bi bilo tudi druga če jasno, da “le v sredi leži edino zdravi juste milieu”. 17 Ferdo Ko čevar se je potem, ko je v petdesetih letih nekaj časa študiral medicino in bogoslovje, zaposlil v Zagrebu kot ra čunovodja. Od tam je v slovenske časo- pise najprej pošiljal dopise in članke, ki so obravnavali književna in jezikovna vprašanja. V njih se je med dru- gim zavzemal za postopno zbližanje slovenskega jezika s srbskim oz. hrvaškim, kar naj bi bilo razvidno tudi iz njegove povesti “Mlinarjev Janez, slovenski junak ali uplemenitba Tehar čanov” (1858, v knjižni obliki prvi č 1859), ki se je tako prikupila slovenskim bralcem, da je postala pravi “bestseller”, 18 kritiki – z Valjavcem na čelu – pa so jo zaradi Ko čevarjevega “bližanja horva- ško-serbskemu nare čju” odlo čno odklanjali. 19 Ko čevar se je kljub temu še naprej zavzemal za slovensko-hrva- ško-srbsko jezikovno zbliževanje, hkrati pa je pozival k zbiranju “narodnega blaga” ter sam zbiral in objavljal etnografsko gradivo. V svojih dopisih slovenskim časo- pisom je spodbujal k oživljanju slovenske narodne za- vesti, uveljavljanju slovenš čine v šolah, cerkvi in ura- dih ter k ustanavljanju slovenskih kulturnih društev in politi čnega časopisja. Poleg člankov o književnih in splošno kulturnih zadevah, o slovenskem književnem programu, slovenskem jeziku in kulturnem življenju na Hrvaškem je pisal tudi politi čne sestavke, v katerih je kritiziral slovenske voditelje in poslance zaradi njiho- vega oportunizma in ne dovolj odlo čnega zavzemanja za Zedinjeno Slovenijo ter zlasti ljubljanske slovenske 17 Slovenski narod, št. 82, 15. julija 1869. 18 Ko čevarjev Mlinarjev Janez je v drugi polovici 19. stoletja in v za četku 20. doživel vrsto naklad, gl. Slovenski biografski leksikon, SBL, I, Ljubljana 1932, str. 483, Ferdo Ko čevar. 19 Novice, list. 30, 27. julija 1859, str. 234–5. 102 “prvake” žigosal kot “kliko, ki se trese za svoje oseb- ne interese”, “narodne interese (pa) pod svoje osebne koristi podklopiti ho če”. 20 Po objavi obširnega zapisa o Socialnem vprašanju v Slovenskem narodu leta 1869 se je k socialni problematiki ponovno, čeprav le kratko in posredno, vrnil v člankih o Slovenski narodni banki, ki jih je v Slovenskem narodu priob čil leta 1872. Ob “ju- goslovanskem kongresu” v Ljubljani leta 1870 je podprl “jugoslovansko izjavo”, ki so jo sprejeli udeleženci sre- čanja, vendar je opozoril, da imajo “politi čni programi, v katerih rokodelec, obrtnik, kupec, prodajalec, kmet in gospod svoje koristi zastopane ne najdejo, denes malo veljavnosti...”. “Prakti čen človek” pač ne “mara za ideje, ki se ne dado tudi v mesnati obliki predstaviti...”. 21 Le- ta 1872 pa je pri Mohorjevi družbi v Celovcu objavil še svoje najobsežnejše delo z gospodarsko tematiko, knjigo z naslovom “Kup čija in obrtnija, denar in blago”, ki na- zorno dopolnuje in zaokroža sliko o njegovih socialnih in gospodarskih nazorih ter predstavah. 22 Ko čevarjeva knjiga o lastnostih in zna čilnostih mo- dernega denarno-kapitalisti čnega gospodarstva, ki je poskušala na eni strani predstaviti temeljne gospodar- ske pojme in proizvodne oblike nove industrijske do- be, na drugi pa možnosti in perspektive slovenskega gospodarskega razvoja v prihodnje, je bila prva izvirna publikacija te vrste v slovenš čini. Ko čevar jo je na nek na čin napovedal že v člankih o “Socialnem vprašanju” v Slovenskem narodu leta 1869, ko je zapisal, da bi “bi- lo treba re či kaj ve č o pojmih kapital, denar in maši- na”. 23 V knjigi, ki jo je, kot je poudaril uvodoma, pisal ne za strokovnjake, temve č za “preproste može” (izšla je v zbirki Slovenske Večernice), je v prvi vrsti opredelil go- spodarske kategorije, kot so “Kup in prodaja”, “Cena”, “Carina ali col”, “Kup čijska firma, družba in kompani- ja”, “Kredit”, “Kapital”, “Kup čijska burza”, “Denar”, “Me- njica ali bekselj”, “Akcija”, “Finance”, “Zavarovalnice”, 20 Isto kot v op. 19, str. 484. 21 Slovenski narod, št. 2, 5. januarja 1871, Ljubljanski program. 22 Kup čija in obrtnija, Denar in blago, Slovenskemu ljudstvu v poduk spisal Ferdo Ko čevar, Slovenskih ve černic XXVII. zvezek, Izdala družba sv. Mohora v Celovcu, Celovec 1872. 23 Slovenski narod, št. 80, 10. julija 1869. 103 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV “Banke”, “Obrtnija”, “Stroji (mašine) in fabrike”, hkrati pa je predstavil posamezne neagrarne gospodarske pa- noge in njihov pomen od tekstilnih obratov, usnjarstva, lesarstva in lon čarstva do drobne obrtne proizvodnje, steklarstva in železarstva ter se na koncu pomudil še pri prehrambeni industriji, žitni trgovini, vinoreji in pivovarstvu. Njegova knjiga je torej težila predvsem k opisu posameznih nekmetijskih trgovsko-obrtnoindu- strijskih panog in prikazovanju njihovega pomena za “narodno gospodarstvo”, pri čemer je imel seveda pred o čmi predvsem panoge, ki so se že ali pa bi se lahko uspešno uveljavile na slovenskem narodnem ozemlju. Toda ob tem je povsem razlo čno prikazal tudi svoje po- glede na slovenske gospodarske možnosti in slovensko gospodarsko prihodnost v drugi polovici 19. stoletja. In ti so z našega vidika najbolj zanimivi. Ko čevar je namre č v knjigi o “Kup čiji in obrtniji” v nasprotju s stališ či, zapisanimi v člankih o “social- nem vprašanju” leta 1869, kjer je s simpatijo govoril zlasti o “kmetskem gibanju” in “tradicionalni (staroslo- vanski) kme čki ob čini”, ugotavljal, da je “lega dežel, po kterih Slovenci stanujejo”, “za kup čijo” in “obrtnijo”... “kaj ugodna”. 24 Ena velikih prednosti slovenskega oze- mlja naj bi bila bližina tržaškega pristaniš ča in morja in mi “Slovenci smo tako sre čni, da moremo re či, da je en kos Jadranskega morja naša lastnina”. Po Ko čevar- ju pa njegovi slovenski sonarodnjaki “sre čne lege svoje dežele” še niso uspešno izkoristili in so bili za to, da “sta se Italijan in Nemec polastila naše kup čije”, v veliki ve- čini “sami krivi”. Prvo, kar bi morali v tej zvezi čim prej spoznati, naj bi bilo to, da se denar najhitreje obrne v trgovini – hitreje kot v kmetijstvu ali “obrtniji”, in se zato v ve čji meri posvetiti trgovskim poslom. Drugo, česar bi se morali zavedati, pa naj bi bilo, da je “naša slovenska domovina za obrtnijo” še bolj prikladna kot za “kup čijo”. Imela naj bi najpomembnejše energetske vire, “ogenj” (premog) in vodo (“vsak slap v naših planinah bi mogel svojo fabriko goniti”!) in ob njih “najve čjo gonilno mo č”, “naš razum”, “našo voljo in naše delalne roke”. “Naša velika obrtnija je danes ve čidel v ptujih rokah, mi Slo- 24 Kup čija in obrtnija, cit. v op. 23, str. 1. 104 venci smo kve čjemu le prosti fužinski delalci,” je zapi- sal. “Glejmo in delajmo, da to za nas bolje preobrnimo. Glavni pripomo ček k temu je poduk in izobraženje, in v ta namen je tudi pri čujoča knjiga spisana...”. 25 Slo- venska prihodnost naj bi torej ne bila (le) v kmetijstvu in kme čki podjetnosti, temve č zlasti v “kup čiji” in “obr- tniji”, tj. v industrializaciji, to pa naj bi pomenilo, da bo moral slovenski socialno-gospodarski razvoj v priho- dnje, kljub nekaj let pred tem zapisanim Ko čevarjevim ocenam o Zahodu in Vzhodu, tudi po prepri čanju na- šega avtorja prej ali slej kreniti v zahodno, meš čansko, potrošniško in kapitalisti čno-industrijsko smer. Za Ko čevarja je bilo pa č jasno, da so “najsre čnejše in najbogatejše dežele, ktere svoje surove izdelke same doma izdelujejo”, medtem ko narobe “gospodarijo tiste dežele, iz kterih gredo surovi pridelki iz dežele ven, pa se potem kot izdelki spet v deželo vra čajo”. 26 Toda pri tem se, čeprav je proglašal ameriškega protekcionista Henryja Careya za “najve čjega narodnega gospodarja”, sam ni zavzemal za zaš čito doma če proizvodnje z viso- kimi carinami in je tudi druga če, zopet v nasprotju s svojimi stališ či leta 1869, zastopal na čelo “obrtne” in “industrijske” svobode. “Cehovstvo je obrtnijo zadrže- valo in zaviralo, obrtnijska svoboda jo pa podpira in povzdiguje,” je ugotavljal. 27 “Angleži” so mu bili “prvi obrtniki na svetu”, in “sicer posebno glede tistih izdel- kov, ktere velja v veliki množini izdelovati, in kteri do- ber kup, kurjavo in dobre stroje zahtevajo...”. Za njimi naj bi sledili nemška in francoska “obrtnija”; prva – kar zadeva “umetno in znanstveno izobraženost”, in druga – kar se ti če zdravega in lepega okusa, “zlasti pa zuna- njo sijajnost in njih lišp in kras”. Nato pa naj bi že sledili Slovani, med katerimi naj bi se v “obrtno-industrijski” proizvodnji posebej odlikovali Čehi in Rusi ter kar na tretjem mestu Slovenci. “Naša slovenska obrtnija sicer ni veli častvena,” je menil Ko čevar, “pa vendar je za nas, ki smo mali narod, dosti velika. Razen nekoliko velikih fabrik, papirnic, pivarnic, plavšev, rudokopja itd. je na 25 Prav tam, str. 7. 26 Prav tam, str. 24–25. 27 Prav tam str. 26, 94–95. 105 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV Slovenskem posebej doma ča obrtnija precej razširjena. Hribovci na Kranjskem Gorenjskem so po leti kmetje poljedelci, po zimi pa obrtniki...” 28 Že iz teh nekaj navedb je razvidno, da je Ko če- var – podobno kot drugi slovenski z gospodarstvom se ukvarjajo či možje – le do mere doumel razsežnosti in daljnosežnost socialno-gospodarskih sprememb, ki so jih z intenzivno industrializacijo in razvojem kapitali- sti čnega-industrijskega gospodarstva v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja doživljali industrijsko hitreje razvijajo či se predeli zahodne Evrope in habs- burške monarhije, in je kot večina njegovih slovenskih sodobnikov – še razmišljal v starih, tradicionalnih so- cialno-gospodarskih okvirih. Na eni strani se je kljub nezaupanju do zahodnega liberalnega kapitalisti čnega gospodarstva in neprizanesljive zahodnovropske, zla- sti angleške svobodne tekmovalnosti, dobro zavedal, da slovenski prostor nima prave alternative, in pomeni vztrajanje pri njegovi tradicionalni kme čki sestavi uso- den gospodarski in razvojni zaostanek. Toda na drugi strani je še vedno verjel, da lahko že majhne neagrar- ne, večinoma “rokodelske in obrtne” ter na podeželje in kme čko/sezonsko delovno silo vezane delavnice, pre- rastejo v moderne “industrijske obrate” in celo konku- rirajo novi industrijski proizvodnji. V tem smislu – kot nazorno kaže tudi njegova knjiga – še ni razumel (ali pa preprosto ni mogel sprejeti), da tradicionalne slovenske obrti v konkurenci z moderno industrijo nimajo velike prihodnosti in je nemajhen del med njimi – posebno tistih, vezanih na podeželje – obsojen na propad. Obe- nem se je le nejasno zavedal, da v novih gospodarskih pogojih in razmerah ne bodo imeli glavne besede “volja do dela”, “izobraženje”, disciplina in pridnost, temve č mnogi drugi dejavniki, med njimi zlasti rudno-energet- ski viri (v tem pogledu je precenjeval slovenska rudno energetska bogastva, saj je voda kot energetski vir v času, ko je pisal svojo knjigo, že izgubljala pomen), in še posebej kapital, potreben za nove in moderne inve- sticije. V knjigi o “Kupčiji in obrniji” je sicer – jasno – opo- 28 Prav tam, str. 97–98. 106 zarjal, da se “brez kapitala danes ni č ne opravi”. Že pri- meri, ki jih je navajal v dokaz za to, kako neizogibno po- trebna sta “kredit” in kapital, pa kažejo, da je imel pred o čmi predvsem majhne – kme čke in nekme čke proizva- jalce. Med temi so bili – v skladu s slovensko realnostjo – v prvi vrsti “kmet, ki ne more brez pluga”, “tkalec”, ki ne more brez “svojega stola” in “lovec”, ki “brez pu- ške” ... “ne more zajcev streljati”. 29 Njegov odnos do “fa- brik” je bil bolj ambivalenten, saj naj bi v boju z njimi “rokodelstvo do sedaj še zmerom podleglo”. Vseeno so bile “fabrike” zanj, tri leta po tem, ko je v svojem pisa- nju o “socialnem vprašanju” še odlo čno zavra čal zaho- dnoevropski kapitalizem, tudi slovenska gospodarska prihodnost. Tej prihodnosti – kot je o čitno spoznal – ni bilo mogo če uiti in se je bilo treba zato nanjo temeljito pripraviti: med temeljnimi pogoji za uspešno delo “fa- brik” so bili po Ko čevarjevem prepri čanju “znanstveno izobražen ravnatelj”, “pridni delalci”, poceni surovine, “žive kupčije” in dobre prometne zveze. Nove podjetnike je v tem smislu spodbujal k var čnosti in jih opominjal, da “kdor le samo po denarji havsa, ta je slab gospodar”. Hkrati je odlo čno odklanjal kritike, da “se fabrikanti z delom, s žulji, s potom in trudom svojih delavcev bo- gatijo”, s katerimi je še leta 1869 bolj ali manj odkrito simpatiziral. “Kakor fabrikant od delalca odvisi, ravno tako so tudi delalci od fabrikanta odvisni,” je bilo nje- govo (novo) mnenje. “Obadva skupaj morata živeti, vsak za sebe pa ne. Fabrikant ima glavnico, ki se le po de- lu oživi, kajti glavnica brez dela je mrtva stvar. Delalec ima le delalne roke, delo mu more pa le kapital dati; in zavolj tega sta kapital in delo, ali z drugimi besedami: fabrikant in delalec drug od drugega odvisna. Onadva se ne smeta vsak k sebi lo čiti; kakor hitro se lo čita, je za obadva slaba.” 30 Ko čevarjevo pisanje seveda ni bilo rezultat bolj po- globljenega in sistemati čnejšega študija slovenskih in zahodnoevropskih socialno-gospodarskih razmer. Nje- govi pogledi na zahodnoevropsko industrijsko in me- ščansko družbo, na socialno in gospodarsko stanje v 29 Prav tam, str. 39. 30 Prav tam, str. 105–106. 107 I. POGLEDI POSAMEZNIKOV habsburški monarhiji in na slovenske razvojne dileme v šestdesetletih in sedemdesetih letih 19. stoletja so bili v marsi čem protislovni, nedosledni in nedomišlje- ni, bolj plod naklju čnega prebiranja literature, ki mu je bila dosegljiva in mu je prišla v roke, kot na črtnega preiskovanja in premisleka. Toda ob tem so bili – s Ko- čevarjevo nesposobnostjo, da bi doumel pravo naravo moderne industrije in gospodarstva in vsaj s prvotno zagledanostjo v slovensko-slovansko kme čko tradicijo, z njegovo zgroženostjo nad socialnimi napetostmi in problemi kapitalisti čno-meš čanske družbe, obenem pa tudi s strahom pred prehitrim pomeš čanjenjem in pro- letarizacijo slovenskega prebivalstva ter ne nazadnje z njegovim ambivalentnim odnosom do liberalnih gesel o gospodarski svobodi in svobodnem tekmovanju in is- to časnim zavra čanjem radikalnih protiindustrijskih in protikapitalisti čnih rezov in akcij – zna čilen in nazoren izraz stisk in zadreg, ki jih je v svojih razmišljanjih o slo- venski socialni-gospodarski prihodnosti v drugi polovici 19. stoletja doživljalo tedanje slovensko izobraženstvo in meš čanstvo. Ko čevar se je, če sklepamo po besedilih, ki smo jih poskušali prikazati, v svojih predstavah sicer do mere razlikoval od Bleiweisa, ki je v šesetdesetih le- tih odkrito ugotavljal, da slovenske dežele še dolgo ne bodo imele pogojev za moderno industrijo, in je svaril pred prenaglo industrializacijo, ki bi zaradi pomanjka- nja “doma čega” kapitala in nemške gospodarske pre- moči, vodila v pospešeno germanizacijo. Podobno se je v svojem zavzemanju za “obrtnijsko svobodo” in – kot ka- že, kljub sklicevanju na protekcionista Careya – simpa- tijah za svobodno trgovanje prek državnih meja, razha- jal tudi s slovensko ve čino v kranjski trgovski in obrtni zbornici, ki je v letih 1866–74 najodlo čneje zagovarjala zunanjetrgovinski protekcionizem in “zaš čito doma čega dela”. Toda Kočevarjeva knjiga o “Kup čiji in obrtniji” je ob vsem tem, čeprav je težila k svobodnejši organizaci- ji gospodarstva in opozarjala na neizogibnost izgradnje velike industrije na Slovenskem, naletela tako reko č povsod, tudi v konservativnih katoliških krogih, na pri- jazen sprejem. Odlo čitev uredništva Mohorjeve družbe, da jo uvrsti v svoj program, je pozdravila celo Zgodnja danica, ki je knjigo ocenila kot “kaj koristne bukve..., ki 108 naj bi jih Slovenci pridno študirali, da bi jih ne prehi- tevali neprenehoma razni lakomniki, ki niso zadovoljni, da obilno obogate, temu č še narod in vero kazijo...”. 31 31 Zgodnja danica XXV, list 31, 2. vel. serpana 1872, str. 246. II. Skupinski nazori 111 II. SKUPINSKI NAZORI Po letu 1830, ko je v habsburški monarhiji nekoli- ko popustil pritisk cenzure, so za čele tudi v slovenske dežele v večji meri prodirati informacije o velikih dosež- kih znanosti, tehnike in industrije in spremembah, ki so jih pridobitve ti. industrijske revolucije povzro čile v Angliji in na hitreje se razvijajo čem evropskem zahodu. Glavni slovenski predmar čni okni v svet sta bila v tem pogledu Gradec in Trst. V Gradcu je bilo leta 1838 – kot ena številnih ustanov nadvojvode Janeza – ustanovlje- no Združenje za pospeševanje in podpiranje industrije in obrti v Notranji Avstriji, ki je s svojim glasilom Notra- nje avstrijskim industrijskim in obrtnim listom postalo v štiridesetih letih 19. stoletja najpomembnejši popu- larizator moderne industrializacije in gospodarskega in družbenega napredka v tržaškem zaledju. V Trstu so se za avstrijski gospodarski dvig vneti trgovci in gospo- darski na črtovalci zbrali ob zavarovalniško – ladjarski družbi Avstrijski Lloyd, ki jo je od za četka štiridesetih let vodil kasnejši avstrijski finančni minister Karl Lu- dwig von Bruck. Njihovo glasilo je postal nemško pi- sani Journal avstrijskega Lloyda: ta je za čel leta 1836 izhajati kot informativni poro čevalec za trgovino in po- morstvo, nato pa je od za četka štiridesetih let prerasel v osrednji avstrijski gospodarsko-politični časnik, ki v zadnjih letih predmar čne dobe ni izražal in objavljal le pogledov tržaških trgovcev, temve č tudi stališ ča libe- O razli čnih pogledih na socialno in delavsko vprašanje v Notranji Avstriji in Trstu v predmar čni dobi 112 ralneje usmerjenega dunajskega meščanstva in dvorne komore. 1 V obeh krogih, graškem in tržaškem, so bili pre- pri čani, da je prihodnost Avstrije, tržaškega zaledja in Trsta predvsem v razvoju industrije in je zato u činko- vita industrijska modernizacija po zgledu evropskega Zahoda predpogoj uspešne avstrijske vklju čitve v med- narodno trgovino in njene uveljavitve na sredozemskih in lavantinskih tržiš čih. V Gradcu so – kot “glasniki proizvajalcev” – dokazovali, da je modernizacija lahko le postopna in mora temeljiti na znanju, premisleku, državni podpori in ve čji družbeni veljavi “produktivnih razredov”. Svojo glavno nalogo so videli v zanosnem raz- širjanju navdušenja nad tehniko, znanostjo in industri- jo, v posredovanju informacij o tehni čnih novostih, no- vih proizvodnih postopkih in orodjih in v stalnih pozivih oblasti, naj v svojih odlo čitvah upošteva “mnenje gospo- darstva” in modernizira svoj gospodarsko politi čni in ca- rinski sistem. V Trstu je bilo zanosa in navdušenja, kar zadeva industrijo manj, zato pa so bila bolj v ospredju vprašanja avstrijske gospodarske politike. Journal av- strijskega Lloyda je bil v zadnjih letih predmar čne dobe v isti sapi glasnik tržaške trgovine kot liberalno-gospo- darsko misle če dunajske meš čanske elite. Na njegovih straneh so dunajski pisci, med njimi tudi avtorji, ki so leta 1848 stopili v prve vrste nemško-liberalnega giba- nja habsburški prestolnici, opozarjali ne le na številne škodljive posledice prohibitivno naravnanih avstrijskih zunanjetrgovinskih in carinskih predpisov, temve č tudi obsežno in odkrito pozivali k usmeritvi k liberalni go- spodarski politiki, ki sta jo v njihovih o čeh poosebljala Richard Cobden in Manchester. Kljub navduševanju nad dosežki moderne industri- je na eni strani in nad idejami gospodarskega libera- lizma na drugi, pa v štiridesetih letih 19. stoletja niti v 1 O Journalu avstrijskega Lloyda je leta 1948 na dunajski univerzi napisal diserta- cijo Martin Riedlinger, toda njegovo delo je ostalo v rokopisu. Gl. “Das Journal des österreichischen Lloyd”, Seine Stellung zur Regierung, Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der Philosopischen Fakultät Wien, Wien 1948. Ugotovitev, da je bil Journal v zadnjih letih predmar čne dobe glasnik dela nemške liberalne opo- zicije v Avstrije in je med drugim izražal tudi stališ ča nekaterih visokih avstrijskih uradnikov pa je mogoče sre čati tudi v drugih delih. Gl. Steamships, Statesmen and Bureaucrats by Ronald Coons, Fraz Steiner Verlag – Wiesbaden 1975, str. 16–17. 113 II. SKUPINSKI NAZORI Gradcu, niti v Trstu niso prikrivali številnih protislovij in socialnih nasprotij, ki so spremljala oblikovanje mo- derne kapitalisti čno-industrijske družbe. Nasprotno: socialnemu vprašanju industrijskega delavstva, paupe- rizaciji in socialnemu konfliktu med delavci in podjetni- ki so namenili razmeroma veliko pozornosti, vsekakor več kot je to opazilo dosedanje zgodovinopisje. Moderno industrijo, stroje in podjetnike so sicer poskušali ubra- niti pred obtožbami, da so glavni krivci delavske bede, vendar so se pri tem odkrito zavedali, da so zaostrena socialna, delavsko-podjetniška nasprotja lahko resna ovira in nevarnost v procesu industrializacije. Zgroženo so popisovali delavsko revš čino in kriti čno ugotavljali, da Anglije – kljub njenim nedvomnim gospodarskim do- sežkom – ne kaže povsem in v celoti posnemati. S prvi- mi ve čjimi delavskimi nemiri v prvi polovici štiridesetih let 19. stoletja je delavsko vprašanje res postalo aktu- alni avstrijski družbeni problem, ki bi z vidika zanese- nih graških in tržaških gospodarskih modernizatorjev lahko mote če vplival na zaželeno odpiranje monarhije novim gospodarskim tokovom in avstrijski državni vrh spodbudil h gospodarsko-politi čnim odlo čitvam v škodo meščanstva. Toda to ni bil edini motiv za njihovo zaskr- bljenost: v njihovih odmevih na razmere med industrij- skim delavstvom v Angliji, zahodni Evropi in Avstriji je namre č nedvoumno čutiti – za zgodnje liberalno usmer- jeno avstrijsko in nemško meš čanstvo v splošnem zna- čilno – prepri čanje, da industrializacija ne sme voditi k izgubi socialnega ravnovesja in se je treba vnaprej zava- rovati pred njenimi negativnimi socialnimi posledicami. Hkrati je v poro čilih posameznikov, ki so se uspeli o po- ložaju delavskega položaja v Angliji prepri čati z obiskom angleških industrijskih središ č, prisotno tudi povsem človeško ogorčenje nad tamkajšnimi razmerami in z njim spoznanje, da vlada v družbi, ki lahko bogastvo in “ čudež” industrije združuje s takšnim siromaštvom, nevarno protislovje. V graškem industrijskem in obrtnem listu se je za- čelo število člankov z delavsko in socialno tematiko mno- žiti po letu 1842: uredniki so ve čino med njimi ponati- skovali po nemških in drugih avstrijskih obrtnih listih, njihovi pisci pa so razmišljali o delavski revš čini, iskali 114 vzroke zanjo in opozarjali na možna sredstva, s kateri- mi bi lahko izboljšali delavske razmere. Za objavljene članke je bila beda delavskega razreda (pojem “delavski razred” se je že vsesplošno uporabljal) nesporen in ne- dvomen problem, zato se graški list praviloma ni spra- ševal o upravi čenosti delavskih tožb in verodostojnosti poro čil o pomanjkanju v delavskih vrstah. O čitno je le, da so se v Gradcu poskušali izogniti konkretizacijam, ki bi jih lahko pripeljale v konflikt z oblastmi in so dela- vsko vprašanje prikazovali predvsem kot problem razvi- tejših dežel zahodne Evrope in posebej Anglije, kjer naj bi bile razmere najslabše. “Uboga Anglija, kjer se mora delavec zadovoljiti s tako bednimi mezdami,” beremo le- ta 1846 v kratkem poro čilu, ki govori o višini delavskih mezd v angleških industrijskih središ čih. 2 Po velikih de- lavskih nemirih v Šleziji in na Češkem (1844 in 1846) pa si seveda pred razmerami v monarhiji ni bilo mogo če več povsem zatisniti o či. Čeprav so v graškem industrij- skem in obrtnem listu delavski vstaji v obeh deželah le bežno omenili in so se komentiranja razmer med av- strijskim delavstvom tudi vnaprej vzdržali, niso skrivali svoje zaskrbljenosti in svojega prepri čanja, da je položaj delavskega razreda v Avstriji prav tako slab, če ne še slabši kot v Angliji. Leta 1844 (torej v letu šlezijskih ne- mirov) je o tem Notranjeavstrijski industrijski in obrtni list res kratko, vendar odkrito spregovoril. Nepodpisani pisec je namre č ugotavljal, da gre angleškim delavcem mnogo bolje kot njihovim šlezijskim tovarišem, saj si lahko privoš čijo pravo razkošje v prehrani: jajca, beef- steaks, roast beef, medtem ko je hrana šlezijskih delav- cev veliko skromnejša in omejena na krompir – meso naj bi prišlo na mizo le ob najve čjih praznikih. Sicer pa je pisec menil, da so angleški delavci sploh zahtevnejši kot šlezijski, kar je bilo razumeti kot podporo stavka- jo čim in ugotovitev, da šlezijske delavske zahteve niso pretirane. 3 Uredniki graškega industrijskega in obrtnega lista so – kot re čeno – videli svojo glavno nalogo v spodbu- 2 Inneroesterreichisches Industrie und Gewerbe Blatt (naprej IIGB), VIII, N. 32, 22. April 1846, str. 128. 3 IIGB VI, N. 21, 13. März 1844, str. 84. 115 II. SKUPINSKI NAZORI janju podjetniške vneme in populariziranju dosežkov moderne industrije, zato so – razumljivo – odlo čno za- vračali misel, da bi bili lahko vzrok za delavsko pomanj- kanje in revš čino stroji, moderna tehnologija in množi č- na industrijska proizvodnja. “Nie ist eine gröbere, durch die Erfahrung schlagender wiederlegte Unwahrheit mit grosserer Dreistigkeit ausgesproschen worden, als die, dass die Einführung der Maschinen im Algemeinen den Unterhalt der arbeitenden Classe, oder die Anzahl derer welche durch ihrer Hände Arbeit und Brot suchen, verm- indere,” je leta 1844 ugotavljal list v članku, prevzetem iz Zeitung für. National-Industrie und Verkehr. Njegov avtor se je sicer strinjal, da posledice naglega uvajanja strojev z velikimi spremembami v “obrtni dejavnosti” najmočneje čuti tisti del “delavskih razredov”, “die auf dem letzteren Standpunkte stehen”, toda že zgodovina bombažne industrije naj bi po njegovem mnenju nazor- no razkrivala, da moderna proizvodnja z mehani čnimi stroji ne odpira le številnih novih delovnih mest, tem- več omogo ča tudi občutno izboljšanje materialnega po- ložaja zaposlenih, saj je položaj ve čine med njimi boljši kot je bil nekdaj položaj tkalcev in bombažnih predilcev. “ Človekoljub” (“Der Menschenfreund”) mora zato – kljub problemom, ki jih prinaša s seboj “izpopolnjevanje stro- jev” – videti v “vsaki novi izboljšavi”, ki prepuš ča meha- ni čno in duha ubijajo če delo naravnim silam, veliko do- broto za družbo. 4 Premagovanje “nesre čnega ljudskega predsodka proti strojem” naj bi bila sploh “ena poglavi- tnih nalog časa”, saj naj bi ga z delavci delili tudi mnogi izobraženci. Toda problem “nasprotovanja industriji” je bil, kot so menili v uredništvu graškega lista, ne toliko v delavski revš čini kot v neseznanjenosti “z vsem, kar se ti če proizvodnje”: že razširjanje bolj “zdravih misli (pa) bi v tem pogledu lahko prepre čilo mnogo zla.” Leta 1845 je Notranje avstrijski obrtni in industrijski list v član- ku, ki ga je povzel po enem nemških obrtnih časopisov, ugotavljal, da so o čitki strojni industriji, po katerih je delavec ob stroju z neprestanim opravljanjem omeje- nega števila mehani čnih prijemov ponižan “do živali”, povsem neosnovani, saj naj bi bil stroj, ki je “vedno pro- 4 IIGB VI, N. 66, 17. August 1844, str. 261. 116 izvod odli čnega, izvrstnega duha”, delavce celo “dvignil nad samega sebe”, jih s svojim ustrojem spodbujal v razvijanju “miselnih sposobnosti” in pridobivanju znanj s podro čja mehanike in jim hkrati dopuš čal ve č proste- ga časa za premišljevanje kot nekdanje ro čno delo. Ne nazadnje naj bi bilo delo s strojem bolj zdravo kot delo z rokami. 5 Takšna in njim podobna stališ ča sicer v Grad- cu niso bila povsem brez nasprotnikov, vendar so bila v ve čini blizu usmeritvi graškega združenja in njegovih vodnikov. Podobno kot obtožbe, da so delavske revščine krivi stroji in industrija, je graški industrijski in obrtni list za- vračal o čitke na račun tovarnarjev in podjetnikov. Na nje- govih straneh lahko v splošnem sledimo prepri čanje, da se višina delavske mezde oblikuje po ob čih tržnih zako- nitostih (ponudba in povpraševanje) in je nanjo mogo če prav tako malo vplivati kot na višino cene blaga. 6 Glavni vzrok nizkih delavskih mezd naj bi bila torej pomanjka- nje dela in prevelika ponudba delovne sile, razumljiva rešitev problema pa v širjenju industrije in odpiranju novih delovnih mest. Državna intervencija v korist indu- strije (s podporo njeni rasti in modernizaciji) naj bi bila tako tudi že sredstvo za izboljšanje delavskih razmer. 7 V nasprotju s takšnimi, v graškem krogu o čitno popu- larnimi stališ či, pa je urednik lista Carl v. Frankenstein na straneh graškega obrtnega glasila nekajkrat priobčil tudi precej druga čna, kar zadeva delavsko revščino in odgovornost podjetništva, kriti čnejša mnenja. Leta 1843 je v tem smislu v Notranjeavstrijskem industrijskem in obrtnem listu izšlo obsežno razmišljanje francoskega ekonomista Jeroma Adolpha Blanquija, ki je ugotavljal, da veliko vprašanje politi čne ekonomije ni proizvodnja, temve č le in predvsem porazdelitev bogastev. Med sred- stvi za pridobivanje bogastva ni soglasja: dobi ček se ne deli na vse “ člane družbe”, je trdil v članku z naslovom 5 IIGB VII, N. 10, 1. Februar 1845, str. 37–38, N. 12, 8. Februar 1845, str. 45–46, N. 15, 19. Februar 1845, str. 57–58. 6 Prav tam. Zanimivo, da je bil to eden redkih člankov na temo, ki ga je iz Notranje- avstrijskega industrijskega in obrtnega lista ponatisnil Ilirski list (Ilyrisches Blatt), Ilyrisches Blatt, N. 29, 11. April 1846, str. 113–14. 7 IIGB VII, N. 12, 8. Februar 1845, str. 45–46. 117 II. SKUPINSKI NAZORI “Industrija in pauperizem”. 8 Medtem ko je proizvodnja “velikanska” in se še pove čuje, se stroje povsod obrav- nava “kot glavno in delavce kot postransko stvar”. Stro- ji “nadomeš čajo človekovo delo”, “delavec je zdaj le fra- gment tega dela, le kolo, sekirica, v eni industriji pa č bolj in v drugi manj”. Blanqui je v tej zvezi ugotavljal, da nikakor ni dovolj razvijati proizvodnjo s stroji, temve č se je potrebno ukvarjati “tudi z moralnimi in politi čnimi interesi” večine “ članov družbe”. “Die Macht des Capitals ist gegenwärtig zu gross...,” je trdil. “Nur der Capitalist gewinnt, der Arbeiter nie. Das betrübendste dabei ist, dass diese Uebel nicht wie ein Sturm kommen und ge- hen; der gegenwärtige Zustand der Industrie ist ihr Nor- mal Zustand; er ist die Folge des vereinigten Einflusses der grossen Fabriken, des Capitals und der Mitbewer- bung. Wenn das Capital zu sehr von der Arbeit getrennt ist, gibt es mehr Produktion, aber zu welchem Preise! Für das Elend aller Arbeiter, welche das automatische System an sein Rad gefesselt hat...”. 9 Že leta 1841 je graški Notranje avstrijski industrij- ski in obrtni list v povzetku priob čil tudi razmišljanje enega manj znanih francoskih saint-simonistov Char- lesa Babbagea. Urednikovo pozornost je pritegnila Bab- bageova misel, da imajo “podjetniki in delavci” v bistvu enake interese in bi moral biti zato znaten del delav čeve mezde odvisen od dobi čka podjetja, od vsake izboljšave v podjetju pa bi morali imeti korist vsi “z ustanovo pove- zani ljudje”. Vendar je Babbage sam ob tem realisti čno ugotavljal, da bi bilo tak “proizvodni sistem” v praksi težko uresničiti, saj so “tovarniške ustanove praviloma” v rokah kapitalistov in podjetniških družb, ki ne bodo nikdar dopustile, da bi se “delavec udeleževal posla” in ga torej pla čevale na tak na čin. Tako se je v svojem članku zavzel predvsem za neke vrsto založništva, ki bi delavcu omogo čalo, da bi sam razpolagal s svojim ča- som in, v soglasju s katerim bi bil pla čan za opravljeno delo na osnovi vnaprejšnega dogovora s podjetnikom in kapitalistom. 10 8 IIGB V, 14. Jänner 1843, str. 25–26. 9 Prav tam. 10 IIGB III, N. 7, 23. Jänner 1841, str. 25–26. 118 Graški Notranje avstrijski industrijski in obrtni list je v torej v zadnjih letih predmar čne dobe odkrito opo- zarjal, da je delavsko vprašanje pomemben in nevaren družbeni problem in je treba na vsak na čin, v interesu “vseh družbenih razredov”, torej ne le iz sentimental- nih pobud, poskrbeti za izboljšanje delavskih razmer. V skladu s prevladujočimi nazori med tedanjim avstrij- skim in zahodnoevropskim meščanstvom je spodbujal k ustanavljanju raznih oblik delavske samopomo či (dela- vske blagajne, delavske hranilnice, podporna društva), pozival k izobraževanju delavstva in se zavzemal zlasti za izobraževanje delavskih otrok. V opozorilih na pomen tovarniških, nedeljskih in obrtnih šol ni bila prisotna le misel, da “ človek ne živi le od kruha”, ( čeprav eden se- stavkov govori tudi o tem), 11 temve č tudi spoznanje, da je izu čen delavec lahko koristnejši in u činkovitejši. Pozornost, ki jo je glasilo Notranje avstrijskega in- dustrijskega in obrtnega društva izkazovalo socialnim problemom industrijskega delavstva pri ča, da se o teh vprašanjih v predmar čni dobi nikakor ni razpravljalo samo v Trstu, kot je trdilo starejše avstrijsko zgodovino- pisje, obenem pa razkriva, da notranje avstrijski prostor o delavski problematiki ni bil tako skromno pou čen, kot bi lahko sklepali iz pokrajinskih časnikov ali po letu 1843 iz Bleweisovih Novic. Pri tem je bil Trst, kot v šte- vilnih drugih pogledih, res tudi, kar zadeva obravnavo delavskega vprašanja, v zadnjih letih predmar čne dobe nekaj posebnega. Nemško pisani in v Trstu izhajajo či Journal avstrij- skega Lloyda je sicer o “vznemirjajo čih novicah iz bri- tanskih mest” in “rasto či bedi delavskega razreda” pisal že leta 1841 in v članku, ki ga je prevzel iz London Mer- cantile Journala ugotavljal, da sta revš čina delavstva in propadanje obrtnega stanu razumljivi posledici razvoja industrije in uvajanja strojev, 12 toda delavskemu vpra- šanju je širše odprl strani šele štiri leta kasneje. Poleg člankov, ki jih je na to temo prevzemal iz tujih, zlasti nemških predlog, je prinašal tudi izvirna razmišljanja in zapise, ki jih je dobival z Dunaja, delno še iz Trsta in 11 IIGB IV, N. 51, 30. Juni 1842, str. 201. 12 Journal des oesterreichischen Lloyd, (naprej Journal), VI, N. 50, 23. Juni 1841. 119 II. SKUPINSKI NAZORI v manjši meri iz drugih mest avstrijske monarhije (Ce- lovec, Brno, Praga). Podobno kot v Notranje avstrijskem obrtnem listu objavljeni prispevki so tudi članki v Journalu avstrij- skega Lloyda opozarjali, da težkega položaja “delavskih razredov” ne gre podcenjevati, saj predstavlja njihovo siromaštvo latentno nevarnost za celotni (meš čanski) družbeni red. Po splošnem prepri čanju se je industrijski delavec znašel povsem na dnu socialne lestvice. Stalni listov dopisnik D. S. (Dr. Schindler?) 13 je leta 1845 v članku o “pauperizmu” zapisal, da je položaj industrij- skega delavca v marsi čem slabši od položaja kme čkega posla in še najbližje položaju dninarja. Medtem ko živijo posli pri gospodarju, ki jih hrani in jim nudi stanovanje, morata tovarniški delavec in dninar s svojo mezdo po- krivati vse življenjske potrebe, pomanjkanje denarja pa pomeni zanju dejansko pomanjkanje vsega. 14 V podob- nem smislu je dve leti kasneje poro čal nepodpisani do- pisnik iz Brna, da se podjetniki (tovarnarji) prav ni č ne ozirajo na delavske socialne razmere: zanje je delavec le živi stroj, najet za poganjanje neživih strojev. Njiho- vo fizi čno moč pla čujejo, ne da bi se koli čkaj ozirali na “ človeka kot takega”: V trenutku, ko ga ne potrebujejo več, mu izpla čajo dolžno mezdo in ga poženejo “ven v tuji svet”. Po mnenju Lloydovega brnskega dopisnika so se sicer razmere tudi v obrti že mo čno spremenile in se je “egoisti čna hladnost, s katero se zapira tovarnar pred svojimi delavci” prav tako razširila na obrtniške moj- stre, toda vseeno naj bi bil pomo čnik še pri marsikate- rem “rokodelcu del družine”, njegov mojster pa mu naj bi bil v isti sapi “prijatelj in u čitelj”, ki deli z njim “vese- lje in žalost”. Brnski pisec je v tej lu či nostalgi čno pozval k “sodobnim razmeram” ustrezni prenovitvi “obrtnih in cehovskih” odnosov in se zavzel za “eine feste Regelung des Fabrikwesens in Absicht auf die Beziehungen zwi- schen Chef und Arbeiter”. 15 Tako kot za graški obrtni list je bila tudi za tržaški 13 Avtorji člankov v Journalu so bili v veliki ve čini podpisani z inicijalkami ali pa se sploh niso podpisovali. Razrešitev inicijalk povzemam po M. Riedligerjevi disertaciji, op. 3. 14 Journal X, N. 92, 3. August 1845. 15 Journal XII, N. 2, 3. Jänner 1847. 120 Journal negativni zgled, kar zadeva položaj delavstva, zlasti Anglija. Journalovi dopisniki so si bili enotni v ugotovitvi, da so angleški delavci živeli v strahotnih raz- merah, pri čemer so se sklicevali na razli čne meš čanske avtorje in celo na Engelsa. 16 Leta 1846(?) je Journalov urednik Schwarzer, 17 sam obiskal Anglijo in njegovi vti- si niso bili ni č manj neugodni. “Drobna delitev dela” v angleški tovarni sicer delavca res maksimalno usposobi za konkretno nalogo, je ugotavljal, toda pri tem ostaja za vse ostalo “slep in gluh” in mu, “duhovno nesvobo- dnemu”, prav ni č ne koristi njegova “politi čna svoboda”. Razmere naj bi bile najslabše v bombažnih predilnicah in tkalnicah, kjer je “ človek povsem suženj stroja...” “Ta razcapani otrok preživlja tu v umazaniji in prahu, med kletvicami in hrupom, prva u čna leta, tista okro- gla, zabuhla deklica s hotljivi o čmi je prestopila komaj dvanajst let, drugi: bled, usahel, mršav in izžet jih še nima dvajset in tiste stare ženske so stare le nekaj nad trideset let,” je Journalov urednik pretresen popisoval svojim bralcem podobo angleške tovarne. “Prav ti ne- srečniki tvorijo jedro tistega zapuš čeno žive čega in po- stopaškega razreda proletarcev, ki životarijo ob malo, s slabotnimi rokami krvavo prisluženega denarja. To so najnevarnejši sovražniki pravnega reda, tisti, ki jim prerokujejo, da bodo imeli glavno vlogo v (kot se misli) neizogibni socialni revoluciji. Ko nastopijo prezgodnja oslabelost, bolezen ali brezposelnost, tedaj je mogo če videti ob vogalih delavskih bivališ č čepeti grozotne po- stave z bebasto strme čimi o čmi, shujšanimi rokami in gusnimi cunjami, (torej) ljudi, v nasprotju s katerimi se zde Eskimi, Bušmani in prebivalci Nove Holandije mno- go naprednejša ljudska plemena...” Schwarzer je videl v skladu s svojimi pogledi in Journalovo liberalno gospo- darsko usmeritvijo glavnega krivca za takšno stanje v “monopolisti čnem narodno gospodarskem sistemu” in edino možno rešitev v čim prejšnjih reformah v smislu svobodne trgovine. 18 16 Journal XI, N. 167, 18. October 1846, XII, N. 68, 29. April 1847, Engelsa pa med drugim omenja tudi Schwarzer v op. 20 navedenem članku. 17 Po Riedlingerju, op. 3. 18 Journal XII, N. 28, 18. Februar 1847. 121 II. SKUPINSKI NAZORI Opozorila na razmere v Angliji – kot re čeno – ni- so želela biti le informacija, temve č predvsem svarilo, saj so jih vedno znova spremljale trditve, da postajata s širjenjem industrije na celino pauperizem in socialni položaj proletariata najširši evropski, nemški in hkrati avstrijski problem. Misel, da primer Anglije, ki “nam ga pogosto navajajo za strašilo socialisti”, ne more veljati za Nem čijo (in posledi čno tudi ne za Avstrijo), ker je An- glija v odnosu na ostale narode v edinstvenem položaju in je postala tako osvajajo ča in gospodujo ča delno ob svobodni odlo čitvi, delno iz “notranje potrebe”, čeprav objavljena na straneh Journala, v krogu njegovega ure- dništva ni mogla imeti širše opore. V štiridesetih letih 19 stoletja je bilo že povsem jasno, da je postalo delavsko vprašanje tudi problem avstrijske stvarnosti. Zna čilno vznemirjenje in zaskrbljenost so med drugim povzro čale razmere v delavskih stanovanjskih četrtih, ki naj bi bile leglo “pijan čevanja”, “ne čistosti” in kriminala. Journal je v tej zvezi posebej omenjal širše družbene posledice takšnega “kasarniškega stanovanjskega gospodarstva” in obenem ugotavljal, da so sicer razmere v Avstriji v tem pogledu boljše kakor v Angliji, a vendar še zdale č ne zadovoljive. Toda problem življenjskih pogojev avstrijskega de- lavstva je stopil na Journalovih straneh zares v ospredje šele v kriznih letih 1846–7, ko so se ob mo čnem dvi- gu cen žita dvignili osnovni življenjski stroški, kar je povzro čilo nezadovoljstvo in nemir med prebivalstvom. Pri tem je med Journalovimi uredniki in somišljeniki, kljub njihovi siceršnji liberalni gospodarski usmeritvi, prevladala misel, da oblikovanja višine delavske mezde ni mogo če povsem prepustiti stihiji in tržnim mehaniz- mom (socialne razmere delavstva naj bi pa č ne bile le “ekonomsko” – “tržno”, temve č tudi “moralno vpraša- nje”). 19 Nekateri pisci so v tej lu či menili le, da se dela- vske mezde ne morejo ravnati le po ceni temeljnih živil in življenjskih stroškov. Z inicijalkami podpisani J. J. W. je bil tako konec leta 1847 v dopisu z Dunaja pre- pri čan, da delavec s pet člansko družino ob povpre čni mezdi ne more v avstrijski prestolnici pokriti niti mi- 19 Journal XII, N. 30, 21. Februar 1847. 122 nimalnih stroškov (le ti naj bi znašali 50 kr na dan, povpre čna dnevna mezda pa 40 kr). Obenem je opozoril, da so mnoge delavske družine celo ve čje (najmanj štirje otroci), medtem ko ve čina med delavci zasluži manj od povpre čja (19–20, morda 30 kr 20 ). Pisec članka je, kar zadeva delavstvo, glasno nasprotoval raznim omejitvam kot so bili predlogi za prisilni celibat za delavce, ki ne morejo preživeti družine, toda obenem je zavra čal tudi misel, da bi morala biti mezda v “stalnem, napredujo- čem in vzajemnem odnosu” s cenami življenjskih stro- škov. Na kakršnokoli prilagajanje mezd rasto čim cenam živil je mogo če “misliti in upati” le ob ustreznem razvoju industrije, je realisti čno zapisal. V kriznih obdobjih, ko je visoka cena živil posledica neugodnih letin (in to je posebej veljalo tudi za avstrijske razmere v letih 1846– 7), in sta z neugodnimi gospodarskimi gibanji prizadeti tudi industrija in trgovina, pa je po mnenju Lloydovega dopisnika pozivanje k dvigu delavskih mezd povsem ne- primerno. V takšnih obdobjih je treba pa č iskati rešitve v raznih oblikah “organizacije dela”, skratka v raznih oblikah delavske samopomo či. 21 Journal avstrijskega Lloyda je, kljub prispevkom, ki so za izkoriš čanje industrijskega delavstva obtoževali “tovarnarje”, “kapitaliste” in “podjetnike”, zastopal sta- liš če, da krivde za delavsko bedo in obubožanje, ne gre iskati le v tovarnah in nizkem delavskem zaslužku. Kot so ugotavljali nekateri Journalovi dopisniki, je bil dela- vski otrok, ko je prestopil tovarniški prag, najve čkrat že na poti “pogube” in tedaj “zla” celo, ob najboljši volji, ni bilo ve č mogo če obvladati. V tem smislu so Journalovi pisci, zna čilno za miselnost dobe, menili, da so vzroki siromaštva razli čni in jih nikakor ne kaže vse metati v isti koš. Lloydov dopisnik z Dunaja je leta 1846 tako kot poseben vzrok za delavsko revš čino navedel zlasti stanovanjske razmere, ohlapne družinske vezi v dela- vskih družinah in ne nazadnje dejstvo, da se “tovarni- ško prebivalstvo” reproducira predvsem samo iz lastnih vrst. Po njegovem mnenju bi lahko k izboljšanju razmer pripomogla predvsem u činkovita organizacija varstve- 20 Journal XII, N. 175, 2. November 1847. 21 Prav tam. 123 II. SKUPINSKI NAZORI nih in socialno zdravstvenih ustanov za delavske otroke in ve čja skrb za njihov pouk in izobrazbo. V splošnem naj bi bil namre č odnos tovarnarjev do delavcev v Av- striji mnogo boljši kot v Angliji, Franciji in drugi drža- vah zahodne Evrope, saj naj bi bile “vpijo če zlorabe”, ki “jih lahko opazujemo” v teh deželah “pri nas le redke izjeme”. 22 Journal se je v tej lu či leta 1846 v članku, ki so ure- dniki prejeli iz Nem čije ali prevzeli po nemški predlogi, kriti čno ozrl tudi na Engelsove obtožbe na ra čun angle- ške “buržoazije”: njegov avtor je ugotavljal, da Engels s kri čečimi barvami slika pomanjkanje in bedo angleške- ga proletarijata in v svoji “komunisti čni zablodi” zasi- pa proizvajajo čo buržoazijo z zasramovanjem, pri tem pa zapira o či pred drugimi pomanjkljivostmi angleških uredb in celo sam priznava, da imajo “delavski razredi” v povpre čju dober zaslužek. 23 Engelsov “Položaj dela- vskega razreda v Angliji”, ki je izšel leta 1845, so v Jour- nalu avstrijskega Lloyda citirali predvsem v ponazoritev angleških razmer, toda njegove obtožbe kapitalizma so zavra čali. Pauperizacija je bila v obzorju Journalovih urednikov in somišljenikov pa č kompleksen in do mere objektiven pojav, toda zanj niso krivi bili niti samo “ka- pitalisti”, niti samo stroji in tovarniški na čin proizvo- dnje. Journal, kot smo že rekli, res ni bil apologet indu- strije po vzoru graškega kroga okoli Notranje avstrijske- ga industrijskega in obrtnega društva, toda ob tem tudi za njegove usmerjevalce ni bilo dvoma, da sta uvajanje strojev in gradnja modernih tovarniških obratov, neiz- ogibna zahteva časa. Časopis je zato odlo čno zavra čal kritike moderne industrije, ki so nasprotovali politiki spodbujanja tovarniških podjetij, s poudarkom omenja- li še neizkoriš čene možnosti v kmetijstvu ali nostalgi čno opozarjali na pomen “rokodelstva” z njegovo “cehovsko osnovo”. 24 Delavsko vprašanje za tržaški list ni bilo in ne bi smelo biti argument zoper “tovarniško industrijo”, zlasti ne, če so kritiki industrializacije usmerjali pogled k preživetim proizvodnim in družbeno-gospodarskim 22 Journal XI, N. 196, 8. Dezember 1846, N. 197, 10. Dezember 1846. 23 Journal XI, N. 88, 1. Juni 1846. 24 Journal XI, N. 39, 8. März 1846. 124 modelom. Zato pa so bile za Lloydov krog razmere med industrijskim proletariatom tem bolj dobrodošel argu- ment zoper protekcionisti čno gospodarsko politiko in za klic h gospodarski svobodi, ki naj bi sama po sebi rešila vse, tudi socialne probleme. Angleška usmeritev k svobodni trgovini leta 1846 je bila v o čeh dopisnikov in somišljenikov tržaškega Journala za četek nove dobe, zahteve avstrijskih “industrijcev” (“der Industriellen”) po avstrijskem vztrajanju pri carinskih zaš čitah, kar zadeva doma čo proizvodnjo, pa nesocialno dejanje, saj bi bilo treba podpirati ne interese “proizvodnje”, temve č interese “potrošnje” (“konzuma”) in z usmeritvijo k go- spodarski svobodi uskladiti gospodarsko politiko s šir- šimi socialnimi interesi. 25 V krogu tržaškega Lloyda so bili v tem smislu – zo- pet podobno kot v graškem krogu okoli Notranjeavstrij- skega in obrtnega društva – prepri čani, da se je treba v iskanju sredstev za izboljšanje delavskega položaja in ublažitev delavske revš čine najprej in v prvi vrsti ome- jiti na posamezna prakti čna vprašanja, ki so rešljiva v doglednem času, saj segajo u čene razprave – naj pri- našajo še tako to čna opažanja in ugotovitve – s svojimi idejami in predlogi najve čkrat v “daljno prihodnost”. 26 Med takšnimi, času primernimi sredstvi, so na eni stra- ni omenjali podobna in enaka kot drugod v Avstriji in Gradcu (delavske blagajne, delavske skladnice, ubožne in zdravstvene fonde, posredovalnice za brezposelne in ustanove za pouk delavskih otrok), na drugi pa tudi še druga čna, s katerimi so se seznanili iz pisanja tujih ča- snikov: med njimi so napr. opozarjali na možnost, da bi izboljšali delavski položaj z razdelitvijo manjših za- kupnih parcel, na katerih bi se delavci v prostem ča- su ukvarjali s poljedelstvom. Šlo je torej za predlog, ki je imel – kot je znano – pristaše zlasti v Angliji, kjer ga je med drugimi (resda nekoliko pozneje) zagovarjal John Stuart Mill. Hkrati pa je Lloydov tržaški časnik napravil še korak dlje od graškega glasnika tehni čnih in industrijskih novosti, saj je poudarjal pomen zakonske socialne in zdravstvene zaš čite tovarniških delavcev, 25 Journal XII, N. 131, 17. August 1847. 26 Journal XII, N. 62, 18. April 1847. 125 II. SKUPINSKI NAZORI podpiral zahteve po omejitvi delavnega časa in pozival, posebno v zvezi z otroškim delom, k u činkovitejšemu nadzoru nad izvajanjem zakonskih uredb. Tak nadzor naj bi bil, po prepri čanju Journalovih dopisnikov, kar se zdi zopet zna čilno, potreben ne toliko zaradi podjetniške samovolje, saj naj bi avstrijski industrijalci le izjemoma kršili zakone in protizakonito zaposlovali otroke, temve č predvsem zaradi ravnanja staršev, ki ne spoštujejo do- lo čil o omejitvi otroškega dela. 27 Kot večina časopisnega in publicisti čnega pisanja v predmar čni dobi, je bilo tudi Journalovo obravnavanje delavskega in socialnega vprašanja ve č ali manj neurav- notežen odmev razli čnih in v časih celo nasprotujo čih si stališ č, ki jih je težko strniti v celovitejšo in bolj zaokro- ženo sliko. A vendar je bilo, kot smo že rekli, v člankih in komentarjih o delavski tematiki ves čas prisotno ve č ali manj podobno, leta 1847 takole formulirano sporo- čilo: “Posedujo či bi se morali neprenehoma zavedati, da je prizadevanje po “nravnem in materialnem povzdigo- vanju proletarijata” v njihovem interesu in je vsak ener- gi čen, čeprav z žrtvami napravljen korak na tej poti ne le obvezno dejanje človeške ljubezni, temve č tudi najbolj zanesljivo sredstvo njihovega lastnega “sre čnega”, toliko “zavidanega” in “izpodbijanega položaja v meš čanskem svetu”. 28 Prav zavest o latentni nevarnosti množi čnejše- ga izbruha delavskega nezadovoljstva pa je vodila Lloy- dov list tudi k spraševanju o komunisti čni in socialisti č- ni kritiki kapitalizma. Journal avstrijskega Lloyda je bil edini in prvi časopis v slovenskem narodnem prostoru, ki je že v predmar čni dobi obširneje spregovoril o “so- cializmu” in “komunizmu” in, seveda v glavnih črtah in v skladu s svojo usmeritvijo, opozoril na poglavitne ele- mente zgodnje komunisti čne in socialisti čne misli. Journal je “predstavil” socialisti čne in komunisti č- ne ideje v vrsti člankov, ki jih je objavil leta 1846 in leta 1847 in, v katerih je dokaj enoglasno odklonil ena čenje “socializma” s “komunizmom”. Kot so ugotavljali sode- lavci časnika in pisci člankov, ki jih je časopis povze- mal, naj bi bila med obema “sistemoma” bistvena – za 27 Journal XI, N. 167, 18. October 1846. 28 Journal XII, N. 68, 29. April 1847. 126 njihovo presojo in oceno odlo čilna razlika. Komunizmu so Journalovi članki pripisovali povsem destruktivno naravo in so komunisti čni egalitarizem proglašali za nerazumno utopijo, ki v kon čni posledici nima druge funkcije kot da pove čuje delavsko nezadovoljstvo, obe- nem pa so komunisti čne voditelje in avtorje, ki so jih le redko navajali poimensko, obtoževali, da sejejo med obubožane množice sovraštvo in nezaupanje in to le z enim namenom: da bi se sami polastili oblasti. 29 “Ko- munizem” je bil v tem smislu na Journalovih straneh deležen vsesplošne obsodbe. Journal se je idej, ki jih je pripisoval komunisti čnim piscem dotikal le površno, toda obenem ob glasnem spoznanju, da utegnejo nale- teti med osiromašenim in obupanim prebivalstvom na živahen odziv. 30 Precej druga čen pa je bil odnos Lloydo- vega glasila do socializma in ti. utopi čnih socialistov. Pod vtisom zaostrenih socialnih razlik in pove čujočega se števila industrijskega proletariata so se v Lloydovem krogu o čitno spogledovali z mislijo o postopni “prenovi” meščanskega sveta, ki bi vodila k ublažitvi družbenih nasprotij, utrditvi povezanosti posameznikovih in šir- ših družbenih interesov in medsebojni solidarnosti vseh “družbenih razredov”. V tej perspektivi so z dolo čeno naklonjenostjo ocenjevali tudi socialisti čne nazore, po- udarjali “konstruktivno” naravo socialisti čne kritike in opozarjali zlasti na misel o tesni povezanosti posame- znika s celotnim “družbenim organizmom”. Kot je menil nepodpisani Journalov komentator iz Trsta, ki se je leta 1847 v listu razpisal o delavski revš či- ni in družbenih razlikah, naj bi se v odnosu na družbene procese in razmerja bojevala med seboj predvsem dva nasprotujo ča družbena koncepta: “sistem konkurence”, po katerem je treba v družbi neprestano ohranjati tek- movanje njenih posameznih “članov”, ne oziraje se na tiste, ki ob vsesplošnem napredovanju, čeprav brez la- stne krivde, propadajo in zaostajajo, kar seveda pomeni “grozovito moralo mo čnejšega”, in sistem “socializma”, 29 Od komunistov omenjajo posamezni pisci (mimogrede) Weitlinga, kot že re čeno se sklicujejo na Engelsa, kot “komuniste” pa ozna čujejo tudi Babeufa in Buona- rottija. 30 Journal XII, N. 106, 4. Juli 1847. 127 II. SKUPINSKI NAZORI po katerem mora postati družba “ena sama velika dru- žina”, njeni posamezni “ člani” pa morajo ob čevati med seboj nesebi čno, v miru in slogi, čeprav ob organizira- nem, nad “vsakim korakom posameznika bde čem nad- zorstvu”. Prav slednje je sicer pri piscu vzbujalo mo čne pomisleke in ga med drugim pripeljalo do ugotovitve, da vodi “zatiranje individualne samoodlo čbe” (“Selbst- bestimmung”) v “najbolj grob komunizem”, k “odpravi lastnine, pravice dedovanja in družinskega življenja”, toda nič manj nesprejemljive skrajnosti naj bi bile zna- čilne tudi za nasprotni sistem “konkurence”. Po prepri- čanju dopisnika tržaškega Journala je bila tako rešitev nekje v “sinteti čni sredini”, v spojitvi zmernega tekmo- vanja, ki omogo ča prepotrebno družbeno dinamiko, in posameznikovo ustvarjalno svobodo ter z organizirano pomo čjo vsem tistim, ki niso mogli dohajati napredka in so zato zaostajali ali propadali. 31 Med Journalovimi prispevki, ki govorijo o “socializ- mu” in “komunizmu” vzbuja posebno pozornost šest v času od oktobra 1846 do junija 1847 objavljenih član- kov pod skupnim naslovom “Organizacija dela”, ki pred- stavljajo socialisti čne ideje z že kar neprikritimi simpa- tijami, opozarjajo na “zmotno” povezovanje socializma s komunizmom in ocenjujejo socializem (v nasprotju s komunizmom) za “resno in plemenito (družbeno) mi- sel”. 32 Po prepri čanju njihovega avtorja, ki v uvodnih odstavkih – pod očitnim vplivom saint-simonizma – raz- pravlja o odnosu med posameznikom, družbo in državo, se za čenja družbena kriza z razpadom “srednjeveškega družbenega organizma”, ki je zoperstavil posameznika posamezniku v neusmiljenem tekmovanju in ga “usme- ril k brezobzirnemu uveljavljanju vseh prednosti, ki mu jih ponujajo sre ča, razumnost in duhovni ali stvarni preudarek”. V opisovanju posledic svobodne konkuren- ce in opozarjanju na pove čujoča se socialna nasprotja Journalov pisec ni izbiral besed. Socialno vprašanje je bilo zanj neizpodbitno eden najve čjih problemov časa, 31 Journal XII, N. 136, 26. August 1847. 32 Članek je izšel pod skupnim naslovom “Die Organisation der Arbeit”. Journal XI, N. 167, 18. October 1846, N. 9, 16. Januar 1847, N. 20, 4. Februar 1847, N. 53, 3. April 1847, N. 54, 4. April 1847, N. 91, 8. Juni 1847. 128 resni čno pere ča “vrzel v organizmu moderne družbe”, ki kli če k njeni obnovi in “združitvi do sedaj nasprotujo čih si interesov v vzajemnem (so)delovanju”. Prav to nalogo naj bi si zastavil socializem. Njegov poglavitni cilj naj bi bila ponovna združitev “socialnih elementov”, ki so se od razpada “srednjeveškega družbenega organizma” vse bolj oddaljevali drug od drugega, v novi, novim razme- ram in težnjam odgovarjajo či družbeni “zgradbi”, v kate- ri bi lahko “vsak polno uveljavil svojo individualnost”. 33 Šele socializem naj bi v tem smislu spoznal družbo za dejanski, prvotni interes človeštva, jo postavil na pravo mesto med “najnižjimi oblikami posameznega” in naj- višjimi “celovite enotnosti” in jo v funkciji posrednika med tema dvema sferama predstavil kot “temeljno nalo- go časa”. 34 Avtor, ki je pošiljal svoje prispevke v daljših presledkih z Dunaja, je nato v nadaljevanju podrobno prikazal razvoj komunisti čne in socialisti čne misli, pri čemer se je oprl na znano delo Lorenza Steina o fran- coskem socializmu. Kljub opombi, s katero je pozival bralca, naj se ozira na dane razmere in upošteva tisto, kar je bilo mogo če in tudi tisto, kar ni bilo mogo če po- vedati, 35 je njegov prikaz za predmar čni avstrijski čas in prostor naravnost presenetljivo iz črpna, stvarna infor- macija. Z njim je Journal avstrijskega Lloyda, ki je med drugim krožil tudi po slovenskem ozemlju, del svojega bralskega zaledja bržkone prvi seznanil z glavnimi po- tezami Babeufove, Buonarottijeve, zlasti pa Saint-Simo- nove in Fourierove misli ter obenem opozoril na delo in prizadevanja Saint-Simonovih in Fourierovih u čencev in privržencev. 36 O tem, kakšni so bili odzivi na pisanje Lloydove- ga tržaškega lista o delavskem vprašanju, socializmu in komunizmu na slovenskih tleh, ne vemo ni č gotovega. V notranjeavstrijskih deželah izhajajo če časopisje z gra- škim obrtnim in industrijskim časnikom vred v Journa- 33 Journal XI, N. 167, 18. October 1846. 34 Journal XII, N. 9, 16. Januar 1847. 35 Prav tam. 36 Pisec je ostal v glavnem pri prikazu francoskih socialistov, pri čemer je precej iz črpno poro čal o saintsimonisti čnem gibanju, ter omenjal med drugim Bazarda in Enfantina in v glavnih potezah prikazal njune ideje. Med fourieristi je omenil Vic- torja Consideranta in druge. 129 II. SKUPINSKI NAZORI lu objavljenih člankov ni povzemalo ali ponatiskovalo, se nanje ni odzivalo s komentarji in nanje tudi ni na ka- kršenkoli druga čen na čin opozarjalo. Na Kranjskem je npr. kot prvi obširneje predstavil socialisti čne in komu- nisti čne nazore šele Vincenc Fereri Klun v vrsti člankov, ki jih je leta 1850 objavil Laibacher Zeitung. Pri tem se je v svojem pisanju skliceval na nemške predloge in ob- jav v Journalu tržaškega Lloyda ni niti omenil. Journal avstrijskega Lloyda je o čitno ostajal s svo- jimi sporo čili bližnjemu in bolj oddaljenemu tržaškemu zaledju razmeroma dale č, podobno kot so ostajali pro- blemi tega prostora razmeroma dale č njegovim uredni- kom. V tem pogledu je pa č zelo opazno nesorazmerje v pozornosti, ki so jo v Trstu posve čali delavskemu vpra- šanju na eni in vprašanju odprave kmetovih vezi na drugi strani. O vprašanju kme čke odveze ali številnih problemih, ki so trli kmeta, na straneh tržaškega Jour- nala skoraj ni najti besede. Vse to potrjuje ugotovitev, da je bil Lloydov list v zadnjih letih predmar čne dobe predvsem glasilo avstrijskega meš čanstva in avstrijske liberalne opozicije, razkorak med pokrajinskimi časniki in Journalom avstrijskega Lloyda pa pri tem zanimivo ilustrira razpon med ožjo pokrajinsko stvarnostjo trža- škega zaledja in obzorjem avstrijskih meš čanskih elit, ki je v marsi čem zaznamoval tudi potek revolucije leta 1848. 130 Dr. Janez Bleiweis je v času svoje skoraj štiride- setletne aktivne navzo čnosti v slovenskem politi čnem, kulturnem, družbenem in gospodarskem življenju na- menil najve č pozornosti gospodarskim vprašanjem. 1 Posamezni pisci so sicer že opozarjali na pomen Ble- iweisovega gospodarskega dela in ugotavljali, da bi lah- ko podrobnejša slika njegovih prizadevanj v tej smeri bistveno dopolnila in v marsi čem spremenila podobo, ki se je o njem izoblikovala v slovenskem zgodovino- pisju predvsem ob preu čevanju slovenske politi čne in književne zgodovine; vseeno do danes še nimamo sin- teti čnega dela, ki bi podrobneje prikazalo Bleiweisovo gospodarsko-organizatorsko in gospodarsko-prosveti- teljsko dejavnost, medtem ko so o njegovih širših, go- spodarskih in družbenih nazorih zapisane le splošne, neredko posplošujo če ocene, ki poudarjajo njegovo raci- onalisti čno-naravoslovno, razsvetljensko in fiziokratsko usmerjenost. Slednje se zdi po svoje razumljivo: Bleiwe- is ni svojih nazorov in na črtov nikoli predstavil v zao- kroženi obliki ali strnil v sklenjenem govoru ali zapisu. Njegova prakti čna gospodarska prizadevanja in njegove nazore je mogo če obnoviti le po pisanju Novic, po nje- govi dejavnosti v kranjski kmetijski družbi in v kranj- 1 Bleiweisovo pozornost gospodarskim vprašanjem med drugim nazorno razkriva XX. letnik Marnovega Jezi čnika, ki je bil posve čen Novicam. (Gl.: Jezi čnik, Novice pa dr. Janez Bleiweis, spisal J. Marn, XX. leto, v Ljubljani 1882.) Med članke o “gospo- darskih vprašanjih” spadajo seveda tudi prakti čni sestavki o kmetijstvu, živinoreji, kme čki obrti itd. Gospodarski in socialni nazori Bleiweisovega kroga 131 II. SKUPINSKI NAZORI skem deželnem zboru, pogosto ob upoštevanju drob- nih podatkov, zapisov in ocen. Bleiweis je bil predvsem praktik, usmerjen v drobno delo, in prav zaradi njegove izrazito prakti čne usmerjenosti se je v zgodovinopisju brž čas uveljavila ocena, da je bil tudi človek brez širšega koncepta in daljnosežnejših na črtov. Natan čnejši pre- gled Bleiweisovega gospodarskega dela pa razkrije, da je takšna sodba prenagljena, in je iz njegovih dolgoletnih prizadevanj za dvig slovenskega gospodarstva mogo če izluš čiti konkretno in stvarno stališ če o možnostih in razvojnih perspektivah slovenskega prostora. Zato lah- ko ponovni premislek o Bleiweisovih gospodarskih pri- zadevanjih in njegovih pogledih na družbeno in gospo- darsko resni čnost slovenskega prostora v drugi polovici 19. stoletja v marsi čem osvetli Bleiweisovo vlogo v slo- venski preteklosti v ugodnejši lu či. Bleiweisovo glavno delo je bilo res vse od njegovega prihoda v Ljubljano usmerjeno k prakti čnim potrebam tedanjega slovenskega človeka, zlasti slovenskega kme- ta. Vse od leta 1842, ko je postal tajnik kranjske kme- tijske družbe, in leta 1843, ko so za čele pod njegovim uredništvom izhajati Kmetijske in rokodelske Novice, je bilo v ospredju njegovega zanimanja kmetijstvo. Novice so vztrajno poudarjale, da je Avstrija kmetijska drža- va, ki sicer ne sme zanemarjati ostalih panog gospodar- stva, vendar mora zaradi svoje gospodarske strukture nameniti ve čjo pozornost prav modernizaciji kmetijstva. To naj bi veljalo tudi za slovenske dežele, posebno za Kranjsko: “Naša kranjska dežela se po legi svojej šte- je med gorate dežele ...,” je dejal Bleiweis leta 1864 v kranjskem deželnem zboru, ko je pozival k ustanovitvi nove kmetijske šole. “Po natori svojej je tedaj dežela ži- vinoreje in kmetijstva. Iz kmetijstva in živinoreje se je dosihmal posebej redila – veliko manj iz obrtnijstva in industrije.” 2 Misel, da je in bo še vnaprej ostalo osnova avstrij- skega in kranjskega gospodarstva kmetijstvo, ki pre- veva pisanje Novic ter Bleiweisova razmišljanja tja do 2 Bericht iiber die Verhandlungen des krainischen Landtages zu Laibach in den Mo- naten März und April 1864, Laibach 1864, XVII/1, Novice, list 20, 18. maja 1864, str. 160. 132 osemdesetih let 19. stoletja, ni bila le izraz spoznanja o realnih družbenogospodarskih razmerah v tedanjem širšem avstrijskem in ožjem slovenskem prostoru, tem- več je odsevala tudi Bleiweisovo nedvoumno fiziokrat- sko usmerjenost. Številni članki, ki jih je napisal Ble- iweis sam ali pa so jih prispevali njegovi dopisniki, so opozarjali, da je “kmetijstvo temelj vsakega gospodar- stva”, tisti “kamen, na katerega so vsi stanovi posta- vljeni” in “brez kterega ne bi bil mogo č ljudski obsta- nek na zemlji, zakaj, ko bi kmeta ne bilo, morali bi vsi drugi stanovi prestati, ker dobivajo živež od pridelkov kme čkih rok”. Kmetu so vlivali zaupanje vase in ga po- zivali, naj se ne sramuje svojega položaja, čeprav so ga hkrati svarili pred “napuhom” in opozarjali na potrebo po povezovanju kmetijstva z drugimi gospodarskimi pa- nogami. Na slavnostnem zboru ob stoletnici kranjske kmetijske družbe leta 1867 je Bleiweis svoj pogled na pomen in vlogo kmetijstva izrazil celo takole: “Gospodje, poljedelstvo je osnova človeškega gibanja v civiliziranih državah, poljedelstvo je temelj obrti in trgovine, zibel- ka kulture in opora konzervativnih idej v nasprotju z revolucijo. S trdnim poljedelstvom je država velika in mogo čna”. 3 Ob takšnih predstavah so Novice spodbujale k mo- dernizaciji kmetijstva, uvajanju novih fiziokratskih me- tod, orodij in kultur, preganjale so kmetovo vraževerje in konservativno zagledanost v tradicionalni na čin dela, ga pou čevale o temeljih naravoslovja in pozivale k racio- nalnejšem obdelovanju zemlje, intenzivnejši živinoreji, k razširitvi njegove dejavnosti na sadjarstvo, čebelarstvo, gojenje sviloprejk in kme čko obrt. Vedno znova so opo- zarjale na pomen znanja, izobrazbe in odpiranja novo- stim, čeprav njihovo širšo usmeritev v dolo čeni meri tudi v drugi polovici 19. stoletja ozna čujejo že v predmar čni dobi zapisani Hicingerjevi verzi, ki pravijo: le naprej, saj se svet stalno spreminja, s pametjo, ki jo je dal Bog, ter ob spoznavanju in prevzemanju novosti, ki jih je vsak dan ve č, toda tisto, kar je dobro in trajne vrednosti, naj ostanejo, med drugim verske resnice, ki so kljub o čitni 3 Die Generalversammlung der krainischen k. k. Landwirtschaft – Gesellschaft in Laibach am 24. October 1867, Laibach 1868, str. 3. 133 II. SKUPINSKI NAZORI spremenljivosti materialnega sveta od nekdaj in za zme- raj. 4 Verna (a nikakor ne pobožnjakarska) patriarhalna družina s strogo razmejenimi (hierarhi čnimi) razmerji med hišnim gospodarjem, družinskimi člani in posli je bila v noviškem in Bleiweisovem obzorju vzor medse- bojnih odnosov na podeželju in osnovni pogoj za dobro gospodarjenje. Toda hkrati je že predmar čne Novice in razpoloženje v kranjski kmetijski družbi prevevalo spoznanje, da so se z velikimi spremembami v tehniki, znanosti, prometu in gospodarstvu povsem spremenile razmere, in je postala modernizacija neizogibna potreba časa, saj v “diru časa vtone, ki z njim ne plava”. To spo- znanje se je po letu 1848 še izraziteje uveljavilo. Pozivi k napredku in svarila pred zaostajanjem so postali vsak- danji del noviškega besednjaka, opozorila na novosti pa se niso omejevala le na prakti čno uporabna orodja in postopke, temveč sre čujemo tudi prispevke, ki opisujejo razli čne tehni čne iznajdbe, omenjajo uporabnost par- nega stroja, razmišljajo o daljnosežnih posledicah nje- gove uporabe in podobno. Vse te informacije so morale ustvariti vtis, da se rojeva nova doba, ki ne bo poznala usmiljenja s tistimi, ki se ji ne bodo znali prilagoditi. Zemljiška odveza leta 1848 je pomenila globok pre- lom v kmetovem življenju. Odprava fevdalnega sistema je odprla vrata svobodnejši organizaciji kme čkih gospo- darstev, toda marsikje je obenem z zahtevo po odku- pu in raznimi nerešenimi vprašanji (problem služnosti) usodno obremenila osvobojeno kme čko posest. Bleiwe- isova stališ ča leta 1848 so znana. 5 S svojimi prispev- ki in drugimi članki, ki jih je objavil v Novicah, se je postavil na precej konservativno stališ če, pozival je k hvaležnosti cesarju in mirnem pri čakovanju obljublje- nih dobrot, ostro je obsojal kme čke nemire in poudar- jal, da odveza brez odkupa ne bi bila pravi čna, saj “kdo bi potem grajš čakom in drugim posestnikom povrnil, kar jim po pravici gre”. 6 Vprašati se je seveda mogo- če, koliko so ta Bleiweisova stališ ča in prispevki izražali 4 Novice, N. 23, 5. Roshnizveta 1844, str. 89–90. 5 Ferdo Gestrin-Vasilij Melik, Slovenska, zgodovina od konca osemnajstega stoletja do 1918, DZS – Ljubljana 1966, str. 96. 6 Novice, list 35, 30. Velikiga serpana 1848, str. 148. 134 njegove resni čne poglede na problem odveze in koliko so nanje vplivale razne vladne sugestije. V predmar čni dobi Novice o odpravi fevdalnega reda niso pisale, razen v dveh prispevkih, ki sta sledila cesarjevemu patentu leta 1846 in oba dokazovala, da mora odkup temeljiti na obojestranskem dogovarjanju med podložnikom in zemljiškim gospodom. V prvem članku, ki je izšel leta 1846 in je o čitno nastal v strahu pred kme čkimi nemiri, je njegov avtor (verjetno Peter Hicinger) obširno doka- zoval, da so vezi med kmetom in zemljiškim gospodom plod zgodovinskega dogovora in jih zato ni mogo če eno- stransko pretrgati, saj bi bil svet, ki ne bi spoštoval zgo- dovinskih zakonov, nered in nasilje. 7 Toda Bleiweis in novičarji so brez dvoma poznali tudi Hlubekov članek, ki je dokazoval nerentabilnost tlake in fevdalne organi- zacije zemljiškega gospostva, in je izšel leta 1847 naj- prej v praških Oekonomische Neuigkeiten, nato pa tudi v graškem Grazer Zeitung. 8 Bleiweis je bil s Hlubekom, ki je nekaj časa bival na Kranjskem in bil celo upravnik vrta kranjske kmetijske družbe, v marsi čem istih pogle- dov, vendar tega članka – ob mnogih drugih Hlubekovih spisih, ki so jih objavljale Novice – ni ponatisnil. Svojih pogledov na problem odveze –pogledov Bleiweisa kme- tijskega strokovnjaka – Bleiweis tudi kasneje ni nikoli podrobneje obrazložil. Po letu 1848 – z zemljiško odvezo, s postopnim uvajanjem liberalne gospodarske zakonodaje in gra- dnjo južne železnice – so se za čele gospodarske razme- re na Slovenskem naglo spreminjati. Posebno železni- ca je spodbudila velika upanja in na črte. Prepri čanje, da lahko postane Ljubljana ne le pomembno prometno in trgovsko središ če, temve č ima celo ugodno lego za “gradnjo fabrik”, so v za četku petdesetih let zagovarjale tudi Novice. 9 Bleiweis in njegovi dopisniki so gradnjo železnice navdušeno pozdravljali, zavra čali strahove in 7 Novice, list 45, 11. listopada 1846, str. 178–179, list 46, 18. listopada 1846, str. 182–183, list 47, 25, listopada 1846, str. 186, list 48, 2. grudna 1846, str. 191. 8 Gratzer Zeitung, N. 60, 15. April 1847, N. 61, 17. April 1847, N. 62, 19. April 1847. 9 De je Ljubljana v resnici za fabrike pripravna, je gotovo, kar nam potrdi tudi sku- šnja prete čnih časov, so med drugim zapisale Novice leta 1850. Novice, list 17, 24. aprila 1850, str. 71. 135 II. SKUPINSKI NAZORI predsodke – še leta 1850 so tako Novice fran čiškanu, ki je v pridigi v ljubljanski fran čiškanski cerkvi imenoval železnico “hudi čevo delo”, svetovale, naj se ne vtika v politiko 10 – in opozarjali na daljnosežne posledice novih, hitrejših prometnih povezav. “Kako železnice svet spre- minjajo, kaj o čitno že zdaj vidimo v Ljubljani, pa bomo videli čedalje bolj,” so v Novicah ugotavljali leta 1858, potem ko je bila odprta proga do Trsta. “Kakor Ljubljan- čanje zelenjavo in mleko spod krave vozijo v Terst, tako nam že ve č petkov zaporedoma vozijo iz Tersta morskih rib, ktere so berž pokupljene. Pa to še ni toliko čudo, ker Terst je zdaj blizo Ljubljane. Bolj se je čuditi, da so celo ogrske vole za čeli po železnici nam voziti in tako so našim mesarjem za čeli Ogri pomagati iz velike mesne zadrege ...” 11 Toda ob vsem tem so se Bleiweis in novi čarji do- bro zavedali, da pretres, ki so ga povzro čile nove go- spodarske razmere z železnico, sam po sebi ne bo imel pozitivnih posledic, če ga ne bodo spremljale tudi nagle gospodarske spremembe z modernizacijo. Spoznanje, da bo železnica marsikomu vzela zaslužek in s konku- ren čnim, cenejšim blagom iz razvitejših podro čij ogro- zila prenekateri tradicionalno organizirani obrat, lahko zasledimo že v predmar čnih Novicah. Takšna zaskrblje- nost je, razumljivo, postajala vse ve čja, bolj kot se je železnica bližala Trstu. “Železnice na druzih krajih so vzele in bojo vzele veliko zaslužka ljudem pri cestah,” so opozarjale Novice leta 1854 pod naslovom “Naprej kmetovalci!”. “Treba bo – in zares le v prid kmetijstvu in družbinskemu zboljšanju – se krepkeje prijeti po- ljedelstva in rokodelstva in ravnati vse to tako, da bo več neslo in, da ne bomo zaostajali za drugimi narodi ... 12 Za Bleiweisov pogled na razmere v tedanjem kranj- skem gospodarstvu je zna čilno, da je kljub posameznim člankom, ki so se navduševali nad gradnjo fabrik, videl odgovor na spremembe, ki sta jih vnašali v slovenski prostor nova gospodarska politika in železnica, pred- vsem v pospešeni modernizaciji in krepitvi kmetijstva. 10 Novice, list 11, 20. marca 1850, str. 46. 11 Novice, list 24, 16. junija 1858, str. 191. 12 Novice, list l, 4. januaria 1854, str. 1. 136 V svojem govoru v kranjski kmetijski družbi leta 1856 je razmišljal o posledicah gradnje železnice za notranjsko kmetijstvo, ter v zvezi s tem poudarjal pomen razdeli- tve srenjske zemlje, v škodo žita in korist živinske kr- me spremenjene strukture kultur, ki jih prideluje kmet, hkrati pa je pozival kmeta, naj se oprime “umnejšega sadjarstva”, posve ča ve č pozornosti živinoreji, si pove ča zaslužek z gojenjem sviloprejk itd. 13 Kot je znano, pa so se po obdobju krajše konjunk- ture razmere na slovenskem podeželju že v petdesetih letih mo čno zaostrile. Padec cen kmetijskih pridelkov, pomanjkanje denarja, propad prevozništva in izguba raznih dodatnih zaslužkov, velike dav čne obremenitve in obveznosti odkupa – vse to je mo čno otežilo kme- tov položaj. “Padla je tlaka in desetina in oprostene so zemljiša jarma, ki jih je težil toliko let,” so ugotavljale Novice. “Odkupljena desetina in tlaka, zaostali dolgovi na nji od ve č let in povikšani davki so naložili kmetom plačila, ktere ker se jih je ve č skupaj nabralo in so po- slednje letine ve čidel slabe bile, stiskajo kmeta, da sedaj še ne more čutiti gotove dobrote, ki jim ga bo v priho- dnje donašalo oprostenje zemljiš č.” 14 Klic k napredku in modernizaciji so tako spremljala vprašanja o kriti čnih razmerah na slovenskem podeželju in o zaostajanju za razvitejšimi pokrajinami monarhije ter nemškimi deže- lami. Po Bleiweisovem mnenju in mnenju njegovih so- mišljenikov sta – poleg mnogih kmetovih slabosti – hi- trejše napredovanje ovirala predvsem dva dejavnika: nizka izobrazbena raven prebivalstva skupaj s kmetovo konzervativnostjo in pomanjkanje denarnih sredstev (kapitala). Bleiweisova prizadevanja za gospodarski dvig pre- veva zna čilno zaupanje v ustvarjalno mo č znanja in človekovega razuma. Najpomembnejša naloga na po- ti modernizacije naj bi bila zato po njegovem (in tedaj 13 Was hätte in Innerkrain bei dem in Folge der Laibach–Triester Eisenbahn auf- hörenden Fuhrwerkverdienste zur Hebung der landwirthschaftlichen Produktion zu geschehen, und in welcher Art sollte sich die Landwirtschaft Gesellschaft in Krain bei dieser wichtigen Frage betheiligen. Vortrag gehalten in der allgemeinen Versammlung der K. K. Landwirthschaft Gesellschaft in Laibach am 7. Mai 1856 von Prof. dr. Bleiweis, Laibach 1857. 14 Isto kot v op. 13. 137 II. SKUPINSKI NAZORI splošno razširjenem) prepri čanju pouk prebivalstva. “Šol, šol nam je najbolj potreba ...” so vzklikale že pred- marčne Novice in ugotavljale, da “so ljudje na svetu bolj in bolj spoznavati za čeli, da le na krepki, izobraževanju ljudstva vterjeni pridnosti in delavnosti narodna slava, sreča in blagostanje leži.” 15 Tudi gospodarstva se je tre- ba u čiti, so ponavljali noviški uvodniki, tudi “kmetijstvo je vednost”. Brez znanja, ne da bi razumeli osnovnih procesov v naravi, in brez prevzemanja tujih zgledov, ni napredka. Bleiweis je v Novicah, v kmetijski druž- bi in v kranjskem deželnem zboru poudarjal vlogo iz- obrazbe, opozarjal na potrebo po izboljšanju razmer v nižjem šolstvu, spodbujal k ustanavljanju splošnih in posebnih kmetijskih šol ter hkrati pripominjal, da po- u čevanje preprostega slovenskega kmeta in rokodelca ne more biti u činkovito, če ne poteka v materinš čini. Misel, da na “poduku stoji svet”, naj bi seveda ne velja- la le za kmetijstvo: posebno pomanjkanje “tehni čnih in naturoznanstvenih vednost” naj bi zaviralo tudi razvoj “obertnije”. “Napredek je bujna, silna reka,” so pisale Novice leta 1868. “Prav tako, kakor dere ča reka vse, kar je jej na poti, v svoj vertinec potegne, da se ž njim poigra in potem potopi, prav tako dela napredek z vsem, kar se mu zoperstavlja.” 16 In slabo desetletje kasneje lahko v noviškem uvodniku, povzetem po članku J. Charpenti- era, preberemo tudi naslednjo misel: “Izobraženosti bla- goslov je sre ča, sre ča sama po sebi je pojem, katerega na vse strani razložiti bi delalo preglavico tudi u čene- mu modrinjaku. Ako trdi slavni narodni ekonom Adam Smith, da, nevednost je najdražja stvar v deželi, menil bi pisalec teh vrst, da je izobraženost, okolnostim vsa- kega človeka primerna, najviša sre ča ...” 17 V Novicah sicer ve čkrat naletimo na (kot kaže še danes aktualno) trditev, da so “izobraženost” predvsem “vednosti in sposobnosti”, potrebne za opravljanje do- lo čenega poklica, zato naj bi tudi kmet ne znal ve č, kot je treba za intenzivno obdelovanje moderno urejene 15 Novice, list 6, 5. Sve čana 1845, str. 22–23, list 24, 11. Rožnicveta 1845, str. 94. 16 Novice, list 9, 26. februarja 1868, str. 65. 17 Novice, list 1, 2. januarja 1878, str. 1. 138 kmetije. 18 Kjub takšnim omejitvam pa ostaja “izobraz- ba” za Bleiweisa in noviške dopisnike najpomembnejši in osnovni pogoj za gospodarski dvig in modernizacijo, in se problem pomanjkanja denarnih sredstev in kapi- tala, ki je postal v petdesetih letih 19. stoletja posebno pere č, v njihovih razmišljanjih pojavlja šele na drugem mestu. O čitno se je zdelo pomanjkanje denarja v kme- tijstvu v razmerah omejenega, še nerazvitega finan č- nega trga vsaj sprva težko rešljivo. Kranjska kmetijska družba je že v zadnjih letih predmar čne dobe pozvala Kranjsko hranilnico, naj omogo či posojila tudi kme čkim posestnikom. Hranilnica je nekaj takih posojil v resnici dodelila, vendar so se sistemski ureditvi dodeljevanja posojil kmetom in pove čanju posojilnega fonda v njeni upravi izmikali, češ da pomenijo taka posojila preveliko tveganje. 19 V petdesetih letih so nato za čele vprašanju po- manjkanja denarnih sredstev na podeželju namenjati več pozornosti tudi Novice. Spraševale so se o vzrokih padanja cen kmetijskih proizvodov, ugotavljale so, da kmetu “manjka denarne pomo či” in se zavzemale za ustanavljanje posojilnic, “iz kterih zamore kmet za po- šten majhen činž toliko denarja na posodo dobiti, koli- kor ga potrebuje, in kolikor mu ga posojilnica posodi- ti za-more brez nevarnosti, da bi utegnila pri njem kaj zgubiti”. Leta 1852 so Novice med drugim menile, da bi lahko vlogo posojilnic uspešno prevzele “hranilnice ali šparkase, katerih namen ni obogateti, ampak dežela- nam pomagati”, in opozarjale na zgled takšne posojil- nice v Galiciji. 20 V noviškem krogu kljub temu ni pri- šlo do konkretnejših pobud ali na črtnejših prizadevanj za ustanovitev posojilnic in tudi Kranjska hranilnica je ostala pri podeljevanju posojil kmetu zelo previdna. Na ob čnem zboru Kranjske kmetijske družbe leta 1862 je zato Janez Guttman pozval družbin odbor, naj se sam 18 “Kmetu zadostuje, enako tudi rokodelcu, da se nau či brati, pisati, ra čunati in tu- di še nekaterih druzih v njegov stan segajo čih znanosti, in to hitro kolikor mogo če, kajti ta dva morata kmalu za četi delati ...,” so poudarile Novice leta 1873. Novice, list 14, 2. aprila 1873, str. 108. 19 Annalen der k. k. Landwirtschaftgesellschaft in Krain, Jg. 1838–39, str. 62–63, Jg. 1843, str. 42–43. 20 Novice, list 47, 12. junija 1852, str. 185. 139 II. SKUPINSKI NAZORI zavzame za ustanovitev posojilne blagajne, ki bi bila na- menjena predvsem majhnemu in srednjemu kmetu, saj naj bi bila prav ta dva posebno potrebovala pomo č. V daljšem govoru je menil, da glavna krivca za žalostno stanje na podeželju nista kmetova malomarnost in ma- lodušnost, temve č zadolženost kmetij in prevelika dav č- na bremena. Hkrati je ugotavljal, da zemljiška odveza še ni imela pri čakovanih pozitivnih u činkov za kme čki stan, nasprotno: za mnoge je postala težko, celo nedo- segljivo “pla čilno breme”, ki mu je podlegel že preneka- teri mali in srednji kmet. 21 Zanimivo je vedeti, da je naletel Guttmanov predlog na odkrito nerazumevanje pri dr. Orlu, ki je sicer pri- znal, da kmet potrebuje denar, vendar pa je podvomil, da bi si znal z njim u činkovito pomagati, saj naj bi bil po njegovem za svoje siromaštvo – zaradi svoje nepo- u čenosti v marsi čem kriv sam. Costa in Bleiweis sta v nasprotju z Orlom Guttmanov predlog podprla, vendar sta opozarjala, da je ustanovitev takšne “agrarne banke za vso deželo” zvezana s številnimi težavami finan čno in pravnoorganizacijske narave. 22 Čeprav je ob čni zbor Guttmanov predlog sprejel in je zadolžil Bleiweisa, da zbere potrebno gradivo o že obstoje čih posojilnicah za kmeta, do ustanovitve takšne “kmetijske banke” v okvi- ru kmetijske družbe na Kranjskem ali na njeno pobudo ni prišlo. Bleiweis je na naslednjem ob čnem zboru leta 1863 ugotavljal, da takšnih bank – razen v Galiciji – v monarhiji še ni in bi bila ustanovitev “ab ovo” zelo pro- blemati čna. 23 Vseeno je Guttman že leta 1864 predložil predlog statuta “posojilne družbe”, ki bi po zgledu po- dobnih ustanov za “rokodelce” zbrala ve čji del sredstev s prispevki svojih “ članov” (torej kmetov). Odbor kmetij- ske družbe je poslal predlog podružnicam v premislek, 24 toda izkazalo se je, da kmet ni imel niti toliko denarja, da bi – čeprav z majhnim deležem – sodeloval pri obli- kovanju za četnega fonda. V odboru kmetijske družbe so zato misel na ustanovitev “posojilne blagajne” za kme- 21 Mittheilungen der k. k. Landwirtschaft-Gesellschaft in Krain aus der allg. Ver- sammlung am 19. Nov. 1862, str. 16–18. 22 Prav tam, str. 18. 23 Mittheilungen aus der allg. Versammlung am 18. Nov. 1863, str. 13. 24 Mittheilungen aus der Versammlung am 23. Nov. 1864, str. 15–16. 140 ta opustili in pozvali Kranjsko hranilnico, naj spremeni svoja pravila in za čne širokogrudneje podeljevati poso- jila kme čkim posestnikom. 25 Pri tem je v glavnem tudi ostalo. Novice so v šestdesetih in sedemdesetih letih še večkrat poudarjale, da je treba ustanavljati posojilnice, potem, ko so za čeli posojilnice za kmeta ustanavljati tu- di v monarhiji, pa so se spraševale, katera med obsto- je čimi ustanovami bi najbolj ustrezala kranjskim raz- meram. Bleiweis je o denarni stiski malega kmeta in o posojilnicah zanj pisal celo še v letu svoje smrti (1881). Stališ če Novic in brž čas tudi Bleiweisov pogled na vlogo kapitala v procesu modernizacije pa posebej lepo ilustri- ra komentar ob odpravi zakona proti oderuhom januar- ja 1867. Pod naslovom Svoboda kapitala nepodpisani uvodni čar (Bleiweis?) ugotavlja, da “postave proti odrti- ji” niso dosegle svojega namena in je “dandanes splošno prepri čanje, da so ograje pri posojilih gospodarstvu in pravu nasproti”. Članek kon ča z mislijo: “Da-si tudi ni- smo tega prepri čanja, da bi kapital bil isto čudodelno sredstvo, kakor o njem misli mnogo ljudi, vendar ne ta- jimo, da je zraven razumnosti in izobraženja najvažnejši pomo ček za javni blagostan ...” 26 Novice so v razmišljanjih o razmerah na slovenskem podeželju opozarjale še na druge kmetove težave in sla- bosti. Omenjale so problem poslov, ki naj bi bil v času pospravljanja pridelka posebno pere č, in svarile pred preveliko popustljivostjo s hlapci in deklami, saj naj bi takšna popustljivost pripomogla k njihovi neodgovorno- sti. Vztrajno so poudarjale pomen razdelitve srenjske zemlje in srenjskih pašnikov, s čimer bi se pove čala ko- li čina obdelovalne zemlje in se pri tem že v predmar čni dobi (v soglasju z oblastmi) zavzemale, da mora pri raz- delitvi vsakdo dobiti svoj delež, torej ne le gruntar, tem- več tudi manjši kmet ali kajžar, če je le upravi čen do pa- še (pa naj “ima kravo ali ne”). 27 S sprostitvijo politi čnega življenja v monarhiji v šestdesetih letih so postajale vse bolj kriti čne tudi do vladne politike v kmetijstvu. Vlado so pozvale, naj z ve čjo naklonjenostjo presoja razmere 25 Mittheilungen ..., 1865, str. 2. 26 Novice, list 1, 2. januarja 1867, str. 3. 27 Novice, list 50, 10. Grudna 1845, str. 199. 141 II. SKUPINSKI NAZORI na podeželju in naj kmetijstvu sploh nameni ve č pozor- nosti, menile so da dav čne obremenitve presegajo mo- žnosti kranjskega kmetijstva, in so imele kriti čen odnos do zaseganja kmetovega premoženja zaradi nepla čanih davkov in dolgov. Hkrati so v kmetijski družbi in v Novi- cah poudarjali potrebo po dokon čni ureditvi vprašanja gozdnih služnosti in ugotavljali, da je treba tudi kme- tu priznati pravico do uporabe gozda – seveda v skladu z zahtevami racionalnega gospodarjenja z gozdovi. Po mnenju odbornikov kmetijske družbe in dopisnikov No- vic je postalo pustošenje gozdov resen gospodarski pro- blem (leta 1867 je kmetijska družba ustanovila celo po- sebno gozdarsko sekcijo), pri čemer pa negospodarnega ravnanja z gozdovi še zdale č ni bil kriv le kmet, temve č tudi nekdanji zemljiški gospod, ki je pogosto prav tako neracionalno izrabljal gozd, vendar brez pravega nadzo- ra. Podobno so Novice potegnile s kmetom tudi v sporu med kmeti in fužinarji na Gorenjskem ter dokazovale, da sta gozd in svoboden dostop do planinske paše za kmeta življenjskega pomena. Bleiweis je bil nasprotnik izseljevanja s podeželja v mesta in je bil prepri čan, da je na podeželju – ob ra- cionalnejši organizaciji kmetijstva – še dovolj možnosti za zaslužek. Ko se je za čelo intenzivnejše izseljevanje v Ameriko tudi v slovenskih deželah, so bile Novice prav tako zadržane in so svetovale previdnost. Opozarjale so, da so mnoge od težav, s katerim se sre čuje kmet, pre- hodnega zna čaja, in naj vsi, ki se mislijo izseliti, “resno prevdarijo svoje okoliš čine, ali jim je še mogo če strpeti doma kaka leta ali ne”. “To naj predvsem prevdari vsak, da – ako se preseli v ptujo deželo – ne pride iz dežja pod kap,” so menile v uredniškem uvodniku leta 1865. “Ako bi bil drugod tak raj, kakor ga nekateri popisujejo, ne bi bilo toliko resnega prevdarka treba; kar rekli bi tudi mi: le na pot! Al sre ča ni vsakemu tako mila, kakor je nekteremu; eden jo dobro zadene, deset jih jo če”. 28 V šestdesetih letih so poskušale Novice v ve č člankih obr- niti pozornost od Amerike v Slavonijo, Banat, Srbijo in celo Rusijo, kjer naj bi bilo prav tako dovolj možnosti za naselitev in tveganje manjše. Po prepri čanju dopi- 28 Novice, list 30, 26. julija 1865, str. 238. 142 snikov Novic bi se Slovenci v teh deželah – med Slovani – lažje znašli in tudi eventualni povratek v domovino ne bi bil zvezan s posebnimi težavami. 29 Toda v glavnem je prevladovalo mnenje, da morata slovenski kmet in rokodelec iskati sre če predvsem doma. 30 V Novicah in v kmetijski družbi so ugotavljali, da bi kmet z raznimi do- datnimi viri zaslužka lahko ob čutno izboljšal svoj gmo- tni položaj. Tako so med drugim pozivali k oživitvi času in razmeram prilagojenih kme čkih obrti (zlasti preje in tkanja), saj naj bi bilo za tovrstne izdelke – kljub kon- kurenci industrijskega blaga – še dovolj zanimanja. Ta- kšne pobude pa so seveda lahko imele – ob napredujo či industrializaciji – le omejen uspeh. V kranjski kmetijski družbi so ve čkrat ugotovili, da na Kranjskem prevladujejo majhni in srednji kmetje, in je treba prav njim nameniti najve č pozornosti. 31 Bleiweis z Novicami se je pisanju o razlikah na podeželju raje iz- ogibal in se je navadno obra čal na kmeta “na splošno”, čeprav je bil za Novice o čitno vzor neodvisen kme čki go- spodar, ki je lahko brez težav prehranil družino. Hkrati pa je bilo naraš čajo če obubožanje na podeželju stalna tema Novic, in ker je stiska najprej zajela malega kme- ta in kmeta v odro čnih, hribovskih krajih, so se Novice – tudi kadar tega niso izrecno poudarile – nedvomno obra čale tudi nanj. Vzroki za vedno ve čjo revš čino na podeželju naj bi bili enaki kot vzroki za zaostajanje kmetijstva sploh: na eni strani kmetove slabosti (kon- servativnost, potratnost v obleki in trošenju, pijan če- vanje, nedelavnost in nepou čenost), na drugi pa nagli tokovi “modernega časa”, premajhna pozornost vlade kmetijstvu in liberalna gospodarska politika od za čet- ka petdesetih let dalje. Leta 1871 je dr. Orel v Novicah menil, da bi morale kmetije, ki pridejo na boben, ku- 29 Olga Janša, Agitacija “Novic” za preseljevanje Slovencev v Srbijo v letu 1865 in 1866, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino X/1962, št. 3, str. 185–87. Novice so za preseljevanje v Srbijo, Slavonijo in Banat agitirale tudi kasneje. 30 V kratkem komentarju o knjižici, ki je govorila o naselitvenih možnostih v Rusiji, je uredništvo Novic leta 1865 zapisalo: “Po takem se tudi na Rusovskem ni č ne more opraviti s praznimi rokami; kapitala in uma je treba. Zato zopet re čemo: upajmo, da s božjo pomo čjo in vladino skrbjo pridejo boljši časi, in ostanimo doma...” Novice, list 33, 16. avgusta 1865, str. 262. 31 Gl. npr.: Mittheilungen... aus der allg. Versammlung am 23. Nov. 1864, str. 16– 23. 143 II. SKUPINSKI NAZORI povati soseske in propadlemu kmetu omogo čiti, da na delu svojega nekdanjega posestva preživlja sebe in svojo družino. 32 Tožbe, da je na podeželju vse ve č beračev in potepuhov, je bilo mogo če slišati tudi v kmetijski druž- bi ter v deželnem zboru. Kljub temu je bilo v Novicah o kajžarjih in vaški revš čini presenetljivo malo govora. Bleiweisovo stališ če in stališ če Novic je v tem pogledu prevevalo prepri čanje, da je treba jasno lo čiti med tisti- mi, ki so padli v siromaštvo po lastni krivdi, in tistimi, ki ne morejo delati in potrebujejo pomo č. Za bera če in potepuhe zato Novice ve činoma niso poznale prijaznih besed, saj so menile, da bera č, v katerega revš čino “ni- smo resni čno prepri čani”, ne sme dobiti miloš čine. Za ostale reveže bi morale (v skladu z zakonodajo) skrbeti pristojne ob čine, “svojim res revnim ljudem” dati sta- novanje, hrano in obleko ter pri tem posebej paziti, da ne bi podpirale “tujih bera čev”, hkrati pa ne bi smele “nikogar pustiti iz vasi, da bi bera čil po svetu”. “Ako bi spolnovala vsaka soseska svojo dolžnost, brž bode bera- škemu nadlegovanju konec,” so ugotavljale Novice leta 1868. “Revnih ljudi sicer ne moremo v zemljo zakopati, in revni ljudje bodo, dokler bo svet stal – al veliko manj jih bode, in ti, kar jih je, ne bodo drugim nadloga. Vsaka soseska pozna svoje ljudi; ona ve, kdo je res revež, kdo pa lenuh. Unim je treba pomagati, ti pa se morajo siliti k delu, kterega se nikjer ne manjka ...” 33 Ob čine so seveda skrb za reveže ob čutile kot ne- prijetno breme in so se v ravnanju z njimi zavzemale za razli čne restriktivne ukrepe. Odprava ženitnih omejitev je zato povzro čila glasen ugovor, ki so mu pritegnili tu- di slovenski politiki, vklju čno z liberalno razpoloženim Ambrožem. Bleiweis je odlo čno zagovarjal pravico ob- čin, da izdajajo ženitna dovoljenja in omejujejo ženitve, če bodo ča zakonca nimata potrebnega premoženja za vzdrževanje družine, saj imajo “po ob činskem zakonu dolžnost ubogim živež dajati”. “Ugovarja se: da ženiti se, je človeku pravica,” je dejal leta 1864 v deželnem zbo- ru. “To ni skozi in skozi gotovo; – po plemenu iti, to je res prirojen nagib; ali v zakon stopiti, to je drugo, to je 32 Novice, list 29, 19. julija 1871, str. 229–30. 33 Novice, list 28, 8. julija 1868, str. 220. 144 privilegij, ki ima velike nasledke za ob čine. –Prirojena pravica je človeku prva, da se pri življenju ohrani; po takem ima vsak človek pravico zahtevati, da mu jesti damo, kolikor potrebuje –ali kdo naj mu da, to je važno vprašanje.” K temu je v soglasju s svojim pojmovanjem svobode še dodal: “Na svetu ne more vladati absolutna svoboda – to bi bila razuzdanost; človek človeka omeju- je, da ne sega nobeden predale č, da ne stopi v pravico druzih. Če bi absolutna svoboda tako dale č segala, kam pridemo? – v komunizem.” 34 Bleiweis je pri teh stališ čih vztrajal tako reko č do svoje smrti, 35 vendar le-ta niso bi- la v nikakršni zvezi z Malthusovimi teorijami – kot je bilo neko č zapisano, temve č predvsem z dolo čeno tradicio- nalno prakso, ki je stoletja veljala tudi na Slovenskem, 36 in v kateri je med drugim tudi kmet videl zagotovilo, da se krog revežev ne bo prenaglo širil. Čeprav se je Bleiweis z Novicami obra čal predvsem h kmetu in kmetijstvu, so Novice obravnavale tudi druga vprašanja, ki so bila v zvezi s slovenskim gospodarstvom. Ves čas so poudarjale, da je razvoj kmetijstva odvisen od razvoja drugih gospodarskih panog, opozarjale so na tesno povezanost agrarne in neagrarne proizvodnje, na pomen trgovine in dobrih ter naglih prometnih pove- zav. V tem smislu je urednik leta 1856 razširitev naziva Novic iz “kmetijskih in rokodelskih ...” v “gospodarske, obrtne in narodne” med drugim pojasnil takole: “Mimo grede re čeno, da radi rabimo besedo, gospodar, gospo- darski, gospodarstvo za to, da s tem naznanjamo, da sestavki pervih strani našega lista niso napisani samo za naše bravce kme čkega ali kmetijskega stanu, temve č za vsakega posestnika zemljiš č, naj je na kmetih ali v mestu. Kmet, kmetija, kmetovalci ima navadno pri nas ožji pomen, kakor je po zapopadku naših gospodarskih sestavkov ... Ravno tako smo tudi napis rokodelsk že zdavnaj spremenili v besedo obširnejšega pomena ober- 34 Bericht über die Verhandlungen des krainischen Landtages..., Laibach 1864, XVI/9, Novice, list 30, 24. julij 1867, str. 244–245. 35 Tako je še leta 1880 v kranjskem deželnem zboru zagovarjal obnovitev ženitnih omejitev. Obravnave deželnega zbora Kranjskega v Ljubljani od 8. junija do 13. ju- lija 1880, 20. zvezek, v Ljubljani 1880, str. 186. 36 O tem obširneje piše V. Valen či č, O ženitni svobodi in njenih omejitvah od fevda- lizma do liberalizma, Zgodovinski časopis XXII/1968, št. 3–4, str. 225–260. 145 II. SKUPINSKI NAZORI tnijsk, ker rokodelstvo se lo či od obertnijstva, obertnije: obertnik je vsak, ki obra ča kako sirovino v idealno blago in to v kupčijo; tedaj je tudi fabrikant obrtnik, rokode- lec pa se ne more imenovati, čeravno je rokodelec tudi obrtnik.” 37 V sestavkih, ki so govorili o mali obrti, je Bleiweis z Novicami zagovarjal tako stališ če kot v razmišljanjih o razmerah v kmetijstvu: kriza, ki je zajela malo obrt, je posledica naglega spreminjanja, vseob čega tekmovanja in napredka, in novim razmeram bo kos le obrtnik, ki si bo pridobil potrebna znanja in se bo znal vživeti v “nove čase”. Pri Novicah si sicer niso delali utvar in so se za- vedali, da je zlasti propadanje “rokodelca” problem, ki se mu bo težko postaviti po robu, toda obenem so opo- zarjali, da “mnoga rokodelstva se ne bojo dala nikdar po mašinah opravljati” in “roka bode v nekaterih delih zmiraj ostala orodje, ktero vodi človeški um”. “ Če tudi so mašine dobrotljive znajtbe, vendar je meja, čez ktero ne morejo se či,” so zapisale Novice leta 1868. “Delavca takega, kteri brez omikane pameti in brez umetalnega duha le samo robotno ali tla čansko kako delo opravljati zna, lahko mašina ob kruh pripravi; takemu pa čegar roko um in umetalni duh vodi, se ni tega bati ...” 38 Zato je “u čiti, mikati, izobraževati se” edina rešitev tudi za “rokodelstvo”. Ugotovitev, da Avstriji manjka tehni čnih šol, in da monarhija v tem pogledu zaostaja za razvi- tejšimi evropskimi državami, so v Novicah spremljale zahteve po ustanovitvi tehni čne šole v Ljubljani in po organizaciji “u čilnic za rokodelstvo”. Hkrati so Novice ob najrazli čnejših priložnostih pozivale k spremembi avstrijske gospodarske politike in k ve čji zaš čiti male obrti. O možnostih za širši razmah ve čjih industrijskih obratov na Slovenskem je v Novicah redkeje tekla bese- da. Po kratkem obdobju optimizma v za četku petdesetih let, ko je bila kon čna postaja južne železnice še v Lju- bljani, je o čitno naglo nastopilo “streznjenje”. V šestde- setih letih je Bleiweis menil, da bo gospodarska osnova Kranjske še nekaj časa ostalo kmetijstvo in do intenziv- 37 Novice, list 1, 2. januarja 1856, str. 1. 38 Novice, list 1, 1. januarja 1868, str. 1, list 2, 8. januarja 1868, str. 10. 146 nejše rasti industrije še ne bo prišlo tako kmalu. “Vsak izmed nas to gotovo želi in jaz se tudi nadejam, da se bode obertnijstvo po naši deželi razširilo, in da se bode povzdignilo na višjo stopnjo – da se ustanove fabrike in druga industrijska po četja. Al tega moramo še čakati, morebiti dolgo dolgo čakati, da pridejo možje in napra- vijo obrtnije in fabrike,” je dejal v kranjskem deželnem zboru leta 1864. Za hitrejšo rast industrije je po Ble- iweisovem mnenju v deželi primanjkovalo kapitala, in kapital za ve čje investicije bi moral priti s “tujega”, saj se razen, redkih doma činov, ki “se do zdaj slavno priza- devajo za domače obrtnijstvo ...” “ve čina naših denarni- čarjev pe ča le bolj s tem, da baranta se žitom banaškim, suhimi češpljami, deteljo in drugimi kmetijskimi pridel- ki, kakor da bi se podala na bolj težavno pot obertnij- stva, ktero terja mnogih lastnosti, ne pa samo-polnega žaklja denarjev”. Dokler ne pride do nastanka doma če industrije, se je zato treba oprijeti predvsem kmetijstva, saj dežela kli če: “Obdelujte zemljo mi mojo!”, v kateri je še mnogo zakladov in se “da s pridom na dan spra- viti” še mnogo kapitala, ki v “njej mrtev leži”. 39 Čeprav se Bleiweis in njegovi dopisniki niso obširneje razpi- sali o narodnostnih posledicah krepitve tujega kapita- la na Slovenskem, je bila misel, da pomeni tuj kapital za slovenskega človeka dodatno nesre čo, prisotna tudi v Novicah. “Ako opazuje človek stanje naše obrtnije,” je opozarjal leta 1873 noviški uvodnik, ki je govoril o slamnikarstvu v Domžalah, “vriva se mu misel, kakor da bi videl pred sabo ono nesvobodno žalostno dobo v novi moderni obleki, ko so grajš čaki tujci doma činom gospodarili, ti pa rabotali.” 40 Dejstvo, da je “naša obr- tnija” z “majhnimi izjemami vsa v tujih rokah” je zato spodbujalo k premisleku o vzrokih za takšno stanje in k združitvi sil, da posamezne panoge (v konkretnem pri- meru slamnikarstvo) “ohranimo sebi in potomstvu”. To- da obenem so se pri Novicah zavedali, da prinaša vsak obrtni in industrijski obrat ob rasto čem siromaštvu na podeželju nove možnosti zaslužka in so s tega stališ ča sprva podpirali tudi gradnjo dolenjske železnice mimo 39 Isto kot v op. 3. 40 Novice, list 27, 2. julija 1873, str. 209. 147 II. SKUPINSKI NAZORI Auerspergovih železarskih delavnic na Dvoru, saj naj bi bil od njihovega nadaljnjega razvoja v marsi čem odvisen zaslužek okoliškega (slovenskega) prebivalstva. Bleiweis se je od teh na črtov o čitno ogradil šele potem, ko so ga posamezniki – med njimi Janez Trdina 41 – opomnili, da povezovanje z Nemcem Auerspergom ne koristi njegove- mu slovesu narodnega voditelja, in mu priporo čili, naj podpre gradnjo proge, ki bo “zares dolenjska, napeljana skozi kraje, ki so obljudeni, rodovitni in zraven sposob- ni in prikladni za vsako in veliko in malo obrtnost ...” (Trdina), skratka za železnico mimo Trebnjega do Nove- ga mesta. Eden glavnih krivcev za kriti čne razmere v kranj- skem (in avstrijskem) gospodarstvu, za prepo časen ra- zvoj kmetijstva, propadanje obrti in zlasti propad fužin naj bi bila po Bleiweisovem mnenju in mnenju Novic liberalna gospodarska politika, ki je v Avstriji dosegla vrhunec z uzakonitvijo svobode obrti leta 1859 in svo- bodno trgovinsko usmerjenimi zunanjetrgovinskimi po- godbami v šestdesetih leti 19. stoletja. Novice so bile vse od za četka do svobodne obrtne in svobodno trgovinske zakonodaje precej zadržane, čeprav so poudarjale, da gospodarstvo mora iz starih spon in je svobodno tek- movanje pomembna spodbuda napredku ter moderni- zaciji. “Da rokodelstva in obrtnije niso ve č ukovane v tisti jarm, ki jih je do zdaj tla čil, to je gotovo dobro ...” so ugotavljali v Novicah v za četku leta 1860. “Al če kdo mi- sli, da bo zdaj le kako rokodelstvo ali obertnijo na svojo roko začeti treba, pa bo že sre čen in bogat, in pe čena pišeta mu bojo sama letela v usta, se bo grozno sam sebe goljufal. Zdaj ko bojo rokodelstva in obertništva proste ... bojo le tisti dobro izhajali, ki bojo najbolje svo- jo robo izdelovali in jo najcenej prodajali ...” 42 Podobno so Novice sprva previdno, a vendar ugodno ocenjevale postopno odpravo visokih carinskih zaš čit, privilegijev in drugih omejitev in se zavzemale za “zmerno svobodo” v trgovanju. Že v šestdesetih letih pa so pri Novicah stališ če do liberalnih gospodarskih ukrepov spremenili in za čeli li- 41 Janez Trdina, Zbrano delo, Dvanajsta knjiga, DZS–Ljubljana 1959, str. 447. 42 Novice, list 1, 4. januarja 1860, str. 4–5. 148 beralno gospodarsko politiko odločno odklanjati. Pre- hod k svobodi obrti brez poprejšnje zagotovitve ustre- zne izobrazbe in tehni čnih šol je imel po mnenju novi- ških dopisnikov uni čujoče posledice zlasti za malo obrt. Omogo čil je številne špekulacije, nelojalna tekmovanja in postal poglavitni vzrok za napredujo čo proletarizacijo malega obrtnika. Novice so zato vlado obtoževale, da v neenakem boju med malo obrtjo in industrijo enostran- sko podpira “velike obrtnike, velike trgovce in veliki ka- pital” in “križema roke drže č gleda, kako čedalje bolj hira in konec jemlje rokodelski stan”. “Postava o svobo- dni obrtnosti” je že “tiso če rokodelcev na beraško palico spravila”, so ugotavljale Novice leta 1871, “ob činstvu pa vendar ne cenejših čevljev, cenejših sukenj, cenejšega pohišja itd. dalje prinesla”. 43 Prav tako pogubno naj bi bilo odpiranje avstrijskega trga nasproti tujini. Avstrij- sko gospodarstvo je bilo – nedvomno tudi po Bleiweiso- vem prepri čanju –nesposobno tekmovati z gospodarstvi razvitejših evropskih držav, zato bi se morala avstrij- ska gospodarska politika vrniti k zmernemu protekci- onizmu. Industrializacije, modernizacije in dviga ne bo mogo če dose či brez zaš čite pred tujino, kar naj bi med drugim dokazoval propad železarskih obratov in fužin na Koroškem, Štajerskem in Kranjskem, ki so ga v Novi- cah pripisovali predvsem konkurenci poceni angleškega železa. Mo čan argument v korist zaš čite naj bi bila tudi gospodarska politika zahodnoevropskih držav (posebno Velike Britanije), ki so sprva tudi same š čitile svojo pro- izvodnjo in se usmerile k “svobodni trgovini” šele potem, ko so si zagotovile prevlado na doma čem in tujem trgu. S takšnimi stališ či so Novice izražale širše razpoloženje v tedanjih slovenskih deželah in podpirale gibanje za spremembo državne gospodarske politike, ki je imelo na Kranjskem pomembno oporo zlasti v kranjski trgo- vski in obrtni zbornici. Finan čni polom leta 1873 je bil za Bleiweisa in Novice logi čna posledica finan čnega in gospodarskega pustolovstva in neizpodbiten dokaz za nevzdržnost liberalnih gospodarsko-politi čnih odloči- tev. Čeprav so bile Novice odlo čen nasprotnik liberaliz- ma, pri zavra čanju liberalne gospodarske zakonodaje 43 Novice, list 23, 7. junija 1871, str. 179. 149 II. SKUPINSKI NAZORI nikakor ni šlo le za na čelno nasprotovanje, temve č za stvarno presojo razmer v kranjskem in avstrijskem go- spodarstvu ter za premišljeno oceno njegovih možnosti. V sedemdesetih letih so Novice v tem smislu vse gla- sneje zahtevale tudi zaš čito za kmetijstvo in opozarjale na škodljive posledice konkurence ameriškega žita in poceni nemških kmetijskih proizvodov na avstrijskem tržiš ču. Dr. Janez Bleiweis ni bil gospodarski teoretik, tem- več praktik in realist. Kljub temu so Novice v šestde- setih in sedemdesetih letih ve čkrat poudarile pomen teoreti čne gospodarske misli, se sklicevale na razne go- spodarske teoretike in z naklonjenostjo sprejemale na- rodno-gospodarska razmišljanja Ivana Geršaka, ki se je – kot eden redkih Slovencev svojega časa – poizkušal ukvarjati z ekonomsko teorijo. Hkrati so pisale o mno- gih drugih vprašanjih, zavra čale so trditve o nasprotju med kmeti in meš čani ter pozivale k medsebojnemu spoštovanju in strpnosti: spodbujale so k združevanju malih proizvajalcev, kmetov in rokodelcev, kajti: “združ- ba je mo č in napredek”, ter ugotavljale, da se mora Av- strija tudi v gospodarskem pogledu intenzivneje usme- riti k Balkanu in Levanti, kjer je še mnogo možnosti za prodajo avstrijskih izdelkov in nena četih surovinskih bogastev, saj “kar je severno Amerikanskim združenim državam Amerikanski zahod, to bi moral Evropejskim Orient za Avstrijo biti”. 44 Bleiweisov odnos do prve slo- venske banke, banke Slovenije, je treba še v marsi čem raziskati. Čeprav se je v celoti zavedal pomena neodvi- sne denarne ustanove, ki bi omogo čala ve čje investicije, je bil do ustanovitve banke Slovenije o čitno zadržan in je optimisti čne napovedi o njeni prihodnosti presojal z nezaupanjem. Janez Bleiweis je Novice urejal le do leta 1867, toda usmerjal jih je vse do svoje smrti, saj naj bi bil v glav- nih potezah seznanjen celo s številko, ki je naznanila njegovo smrt. 45 Novice so bile torej zanimivo ogledalo Bleiweisovih nazorov in nazorov ožjega kroga njegovih somišljenikov tudi potem, ko je prešlo uredništvo v roke 44 Novice, list 40, 4. oktobra 1876, str. 317. 45 J. Marn, Jezi čnik, XX. leto, str. 74. 150 njegovih sodelavcev. Bleiweisova prizadevanja za gospo- darski napredek in pisanje Novic je prevevalo enotno spoznanje, da je trdno gospodarstvo temelj narodnega blagostanja in osnovni pogoj za ve čjo narodovo samo- stojnost. Ob tem je, če na kratko povzamemo, Bleiwe- isov pogled na prihodnost kranjskega (slovenskega?) gospodarstva in njegove razvojne možnosti ozna čevalo prepri čanje, da bo kmetijstvo še nekaj časa ostalo go- spodarska osnova slovenske družbe, saj za hitrejšo rast doma če industrije – ob pomanjkanju kapitala – še ni bi- lo pogojev. Prva in najpomembnejša naloga je bila zato v njegovih o čeh dvig in modernizacija kmetijstva: zemlja skriva v sebi še mnoga bogastva, medtem ko bo rast industrije in finan čne sposobnosti doma čega kapitala dolgotrajnejši proces, ki bo lahko šele postopoma prive- del do gospodarske utrditve doma čega meščanstva. Naj je bila pot, ki jo je ubral Bleiweis, še tako drobnjakarska in prakti čna, je bila v vedno globlji krizi slovenskega podeželja in tradicionalnih oblik slovenskega gospodar- stva pomembna in realna spodbuda najširšim plastem slovenskega prebivalstva, ter prepri čljiv klic k spremem- bam in napredku. Prav zato pravi čnejša ocena dr. Jane- za Bleiweisa, kljub njegovi nedvomni konservativnosti in previdnosti, ne sme mimo njegovega gospodarskega dela. Priznati mu mora, da je bil eden tistih, ne poseb- no številnih slovenskih politikov, ki je poizkušal videti in presojati slovenskega človeka in slovenske narodne razmere v resni čno življenjskih, najširših gospodarskih in družbenih razsežnostih. 151 II. SKUPINSKI NAZORI Matija Vertovc, “fajmošter v Šent Vidu nad Ipavo”, kakor se je sam podpisoval, je v uvodu v svojo Kmetij- sko kemijo leta 1847 med drugim zapisal: “Vse u čene Slovence še zadnji č do živega poprosimo in zarotimo, vedno vedno skerbeti, de bi za pomnoženje slovenske pismenosti ali slovstva – kakor jim Bog da – s koristni- mi knjigami v omikanje svojiga naroda, kteriga so sa- mi meso in kri, pripomogli ... Predragi! z molitvenimi bukvicami se še vse pri ljudstvu ne doseže. Ne de bi vam mogli kedej v tem vnuki vašo zanikernost ali še ce- lo lenobo o čitati, in v grobu vam s takim nepokoj delati – ali de bi vas drugi narodi zasmehovali! Prizadevajte si marveč, de bodo vaše imena v bukve življenja in slave zapisana ...” 1 Matija Vrtovec je bil – kakor je znano – le eden, če- prav morda eden najbolj prosvetljenih med slovenskimi duhovniki, ki so se v prvi polovici 19. stoletja lotili pisa- nja za kmeta in poskušali z opozarjanjem na na čela mo- dernega kme čkega gospodarstva in na nove obdelovalne metode pospešiti fiziokratsko preobrazbo slovenskega podeželja. Deloma že od konca 18., zlasti pa od za četka 19. stoletja se vrste priro čniki, namenjeni umnim čebe- larjem in umnim sadjarjem, vinorejcem in kmetovalcem, usmerjeni k posredovanju prakti čnih znanj in napotkov 1 Kmetijska kemija, to je natorne postave in kemijske resnice obernjene na človeško in živalsko življenje, na kmetijstvo in njegove pridelke. Spisal Matija Vertovc, v Ljub- ljani 1847, str. VII–VIII. Slovenski duhovniki in družbeno-gospodarske razmere na Slovenskem v 19. stoletju 152 in, ne glede na kvaliteto in obseg, enotni v opozorilu, da ne gre ve č kmetovati po starem, brez misli in le po izro čilu, kakor “sužin po stari in prejeti šegi” (poveda- no z besedami škocjanskega župnika Janeza Zalokarja), temve č z umom in znanjem, saj le takšno kmetovanje lahko zagotovi potreben dvig pridelka in popelje kme- ta iz zaostalosti in siromaštva. Čeprav v teh priro čni- kih, namenjenih kmetu, ni velikih besed o napredku, je vendar v ve čini zdaj bolj, zdaj manj prikrito prisotna misel, da je z novimi tehni čnimi in znanstvenimi odkri- tji nastopil nov čas, čas, ko postaja pretirano oziranje v preteklost in vztrajanje pri tradiciji nevarna ovira na- daljnjemu razvoju in se je zato treba, zopet umno in s premislekom, a vendar, odpreti novim pridobitvam in novostim. Bleiweisovo geslo “V diru časa vtone, kdor z njim ne plava” so tako že v predmar čni dobi delili ne le njegovi dopisniki iz lai čnih, temve č tudi duhovniških vrst, župniki in kaplani, pisci raznih “bukvic” za kmeta, ki so kmeta prepri čevali, da je z modernim kmetijstvom in naravoslovjem tudi kmetovanje postalo “vednost in u čenost” in zato zahteva znanje in razgled. “ Če se ne bi ljudje nikoli ni č u čili, bi bile še vse ljudstva na pervi stopnji priprostosti, nevednosti in nezmožnosti ostale”, je leta 1854 poudarjal Janez Zalokar v uvodu v svo- je Umno kmetovanje. “ Če pa ho čemo kmetijo, to tako veliko, koristno in potrebno re č na stopnjo popolnosti dvigniti, moramo vse njene dele, lastnosti, postave in vodila dobro spoznati in u čiti se, kako se dajo mnoge reči pridelovati ...” 2 Glavni cilj vseh teh prizadevanj je torej pouk za kmeta, pri čemer poskušajo posamezni avtorji bralcu približati predvsem tisto, kar mu bo prišlo prav pri nje- govem vsakdanjem delu. Vseeno želi marsikatera publi- kacija kmetu povedati ve č, kot bi bilo mogo če preprosto razbrati iz naslova. Pir čev Kranjski vrtnar je v tem po- gledu poziv k razširitvi kmetove dejavnosti na intenzivno sadjarstvo. Vrtov čeva Vinoreja je pravi gospodarski pri- ročnik, ki govori tudi o kletarstvu in napoveduje njego- vo kemijo. Zalokarjevo Umno kmetovanje je celovit oris 2 Umno kmetovanje in gospodarstvo. Zložil Janez Zalokar. Na svetlo dala c. k. kranj- ska kmetijska družba, v Ljubljani 1854, str. 3. 153 II. SKUPINSKI NAZORI obratovanja moderno urejene kmetije z osnovami ke- mije in racionalnega, na dognanja naravoslovja oprtega kmetijstva. Že Zmago Bufon je opozoril na daljnosežni pomen tovrstne utilitarne “strokovne” literature, ki je rasla iz spoznanja o tesni povezanosti narodnega razvo- ja s krepitvijo in utrditvijo njegove gospodarske mo či, spodbujala kmetov dvig iz zaostalosti, obenem pa v te- žnji po vsesplošni razširitvi izobrazbe utirala pot obli- kovanju slovenskega strokovnega izrazoslovja. Težav, s katerimi so se sre čevali njeni avtorji, je bilo seveda veli- ko: ne le da so zdaj bolj, zdaj manj spretno reševali za- drege pri slovenjenju posameznih tehni čnih in naravo- slovnih pojmov, 3 snov je bilo treba poleg tega približati karseda širokemu bralskemu krogu in tudi manj vnete bralce spodbuditi, da si bodo – kot je zapisal Vrtovec – “z veči radostjo koristnih bukev kupovali”. O čitno je, da se je uspeh pokazal: Vrtov čevo Kmetijsko kemijo, ki je sprva izhajala kot priloga k Novicam, so noviški naro č- niki sprejeli z velikim zanimanjem in Bleiweis je porast njihovega števila pripisoval prav njeni objavi. 4 Prevladujo ča pozornost duhovniških gospodarsko modernizacijskih in pou čnih besedil, namenjenih kme- tu in kmetijstvu, je bila nedvomno izraz ve činske kmet- ske sestave slovenskega prostora in posledica dejstva, da je bil duhovnik – ve činoma sam kmetskega izvora – s kmetom najtesneje povezan. Toda ob tem je bila usme- ritev k zemlji in tistim, ki so jo obdelovali, tudi plod fi- ziokratskega prepri čanja, da je kmetijstvo osnova vseh gospodarskih dejavnosti in kmet najpomembnejši med “stanovi”, saj brez njega ni življenja. Če je bilo tovrstno poudarjanje kmetove pomembnosti na eni strani ob ču- tna spodbuda kmetovi samozavesti, je na drugi izražalo strah pred napredujo čim meš čanstvom, pred industrijo in proletarizacijo, pred prehitro in preradikalno razru- šitvijo tradicionalnih struktur in odnosov. Glasni sla- 3 O . težavah pri slovenjenju kemijskih izrazov v slovenš čino kratko piše Vrtovec v uvodu v svojo Kmetijsko kemijo, v op. 1 cit. delu, str. IV. Poizkus dosledno sloveniti vsa imena kemijskih elementov in spojin se je z vidika kasnejšega razvoja sloven- skega strokovnega izrazoslovja, kot je znano, tudi v marsi čem ponesre čil, saj se Vrtov čeva poimenovanja (kislic, vodenc, vogelc, gnjilic in podobno) niso uveljavila. 4 Zmago Bufon, Naravoslovje v slovenskem narodnem prebujanju II. – Za četki slovenskega meš čanstva v industrijski družbi, Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike 2. Slovenska matica – Ljubljana 1974, str. 149. 154 vospevi napredku, znanosti, človekovim sposobnostim in njegovemu razumu, ki so po letu 1830 spremljali prodiranje pridobitev industrijske in tehni čne revolucije v Avstrijo, med slovenskim meš čanstvom in slovensko duhovš čino niso naleteli na glasnejši odziv. Naj so bi- li Zalokar, Vrtovec, Hicinger in drugi pisci – duhovni gospodje – še tako vneti zagovorniki kmetovega napre- dovanja, so jim napovedujo če se spremembe z gradnjo železnice, s kme čkim nezadovoljstvom, upadanjem ro- kodelskih in doma če obrti in z navdušenjem nad indu- strializacijo že v štiridesetih letih 19. stoletja zastavljale številna vprašanja. 5 Zato so ob opozarjanju na novosti in ob pozivanju k posnemanju uspešnih tujih zgledov vztrajno spodbujali k previdnosti in svarili pred prena- gljenim veseljem nad novimi časi, zlasti pa pred nepre- mišljenim in nekriti čnim prevzemanjem novih nazorov in moralnih vrednot. Stisko, ki jo je povzro čala zadevna razdvojenost med “novim” in “starim”, med tistim, kar bi se moralo spremeniti, in tistim, kar naj bi bilo trajno in naj bi trajno ostalo, lepo ilustrira pesmica, ki jo je leta 1844 pod naslovom Naprej v Kmetijskih in rokodel- skih novicah objavil Peter Hicinger. V njej naprej pravi: “Uma lu č človeku sije, dan na dan ga bolj zasvet, dost neznanga mu odkrije, novi časi, novi svet”. Takoj nato pa še dodaja: “Le kar s časom se ne gane, vedno staro bod per nas, stara vera naj ostane in poštenost vsaki čas.” 6 Podobno kot Bleiweis in njegove Novice so se kme- tijski priro čniki, ki so jih pisali duhovniki, obra čali pred- vsem na samostojne kme čke posestnike. Njihov ideal je bil trden in neodvisen kmet, ki je združeval v sebi ne le prepotrebne delovne in gospodarske, temve č tudi (kr- ščanske) vedenjske in moralne odlike. Poznavalec kme- tije in modernega kmetijstva, “mož v besedi in djanji, da ga imajo doma či in ptuji v časti”, naj bi kot “dober kme čki gospodar” vodil svojo kmetijo s knjigovodsko natan čnostjo, ob premišljenem posnemanju uspešnej- ših sosedov, vztrajnem u čenju in izpopolnjevanju, pri 5 Josip Wester, Kulturnozgodovinski paberki iz let 1842–49, Carniola, Ljubljana 1910, str. 194–95 in v razli čnih člankih v Novicah. 6 Novice, 5. Roshnizveta 1844. N. 23. 155 II. SKUPINSKI NAZORI čemer pa naj bi – kot je zapisal Janez Zalokar v Umnem kmetovanju –ne hvalil ne novega, ne starega, “ampak kar je dobro in prav, ker vse spoznati ho če” in “kar je potrjenega, ohrani, dokler še kaj boljšega ne spozna”. Gospodarsko uspešnost kmetije naj bi zagotavljale še druge nepogrešljive gospodarjeve lastnosti kot redkobe- sednost, varčnost, snažnost, pobožnost, skrajna disci- plina in strogost pri delu, zmernost v pija či, jeda či in obleki, strah pred dolgovi in ponižnost, kar se vere (in odnosa do oblasti) ti če. In samo po sebi se razume, da je bil v obzorju piscev, o katerih govorimo, pravi “kme čki gospodar” neizpodbitna avtoriteta v družini, kjer se ga, če se zopet zate čemo k Janezu Zalokarju, vsi v isti sapi bojijo in ga ljubijo, kjer “ho če vedeti za vsako re č, za vsa- cega svojega otroka in posla, kje da je in kaj dela”. Prvi na nogah in zadnji v postelji, vsem v zgled in v opomin, naj bi bil idealni kmetski “pater familias” vrh družinske piramide in njen pravi čni skrbnik, ki da “svoji družini, kolikor je dosti in prav, pa ni č v potrato”, ki “ima vse pod ključem”, ki sam “izdaja in prodaja, kar je treba” in “odkaže pravo mero živini in ljudem”. Mati – gospodinja, njegova “umna žena”, lahko prevzame njegovo vlogo pri delitvi šele tedaj, ko tega ne more storiti sam: tudi tedaj pa lahko to stori le z “njegovo vednostjo”. 7 Takšen kmet – gospodarsko trden in samostojen, veren, čeprav ne pobožnjakarski, lojalen do oblasti, a vendar patriarhalno strog doma – naj bi bil osnova slovenske družbe v prihodnje. To ni bilo le stališ če du- hovnikov–piscev gospodarsko modernizacijskih priro č- nikov, o katerih govorimo, temve č tudi tenke, konser- vativno usmerjene elite, dejavne v notranjeavstrijskih kmetijskih družbah in v krogu, zbranem ob Novicah in Janezu Bleiweisu. Čeprav v prakti čnih, utilitarnih be- sedilih, namenjenih kmetu, njihovi pisci praviloma ni- so natan čneje pojasnjevali svojih družbenih politi čnih gledanj in opredelitev, je v ozadju njihovih moderniza- cijskih prizadevanj mogo če jasno slutiti videnja, zna čil- na za avstrijska in južnonemška predindustrijska ka- toliška-konservativna družbeno-politi čna razmišljanja. 8 7 V op. 2 cit. delo, str. 321–23. 8 Dr. Clemens Bauer, Wandlungen der sozialpolitischen Ideenwelt im deutschen 156 V skladu s temi razmišljanji je bil po časen, evolutiven razvoj gospodarstva in družbe prvi pogoj notranjega družbenega ravnovesja in “organske” družbene rasti, pozivanje k modernizaciji in napredku pa se je usmer- jalo predvsem k zahtevi po uvajanju tehni čnih izbolj- šav, novih postopkov, strojev in orodij, nikakor pa ne po povsem novi organizaciji proizvodnje in dela in zlasti ne vzpostavitvi nove družbene hierarhije in novih druž- benih razmerij. Idealna družba v tem obzorju je bila pa č družba, ki, je bila svojevrstna makropodoba patriarhal- nega družbenega mikrokozmosa, družba, ki je na na čin posodobljene stanovske delitve – podobno kot delitev funkcij v družini – vsakomur odrejala njegovo mesto in v kateri je živel “vsak svojemu stanu primerno”, nih če prek svojih možnosti in hkrati nih če prek meja svoje stanovske pripadnosti. Gospodarsko samostojni kmet in neodvisni rokodelski mojster, vsak s svojo, čeprav majhno posestjo, sta bila v o čeh zagovornikov takšne družbene stvarnosti in prihodnosti prepomembno za- gotovilo družbene in gospodarske stabilnosti in edina u činkovita protiutež tako proletarizaciji kot preradikal- nim posegom v “organsko” družbeno sestavo, ki jih je napovedovala moderna industrija. 9 Tovrstna usmeritev h konservativnim družbenim modelom in nasprotovanju globljim družbenim in go- spodarskim spremembam, s katerimi bi tudi slovenska družba krenila na pot meš čanske industrializacije, pa seveda ne more zmanjšati pomena sporo čil, ki jih prina- ša kmetu namenjena, z duhovniško roko pisana prak- ti čna literatura. Kot je že pred časom opozoril Matjaž Kmecl, se z opisanimi besedili v 19. stoletje nadaljujejo racionalisti čne in razsvetljenske težnje, s katerimi stopa v ospredje – kot zgled in vzornik – dejaven in razumen posameznik, ki se ne zanaša le na božjo naklonjenost, temve č je tudi “sam svoje sre če kova č” in si sam – s svojim delom, s svojo pametjo in znanjem ureja – svoje Katholizismus des 19. Jahrhundert, Die soziale Frage und der Katholizismus, Fest- schrift zu 40 jährigen Jubiläum des Enzyklika Rerum Novarum, Hrsg. Von der Sek- tion für Sozial und Witschaftsgeschichte de Görres Gesellschaft, Paderborn 1931, str. 16 in naprej. 9 Isto. Gl. tudi: Adolf Kolping von dr. Theodor Bauer, Freiburg in Breisgau 1923, str. 23–76. 157 II. SKUPINSKI NAZORI materialne, predmetne, tuzemske zadeve. Bog kot “vse- obsegajo če in eshatološko” se v tem obzorju umika v ozadje, človek pa postaja v skladu z znanim rekom “Po- magaj si sam in Bog ti bo pomagal” – vse bolj odvisen od lastnih sposobnosti, od lastne razumnosti in lastne pri- dnosti. 10 V Vrtov čevih, Zalokarjevih, Hicingerjevih, Pir- čevih in številnih drugih duhovniških besedilih je tako mogo če v marsi čem slediti zarodke razumevanja sveta in na čina mišljenja, ki ju je Taras Kermauner prepri člji- vo opisal v . analizi mnogo kasnejše Meškove dramatike. Misel, ki po Kermaunerju velja za Meška, da je pa č Bog ustvaril “umen svet, v katerem se je človeku treba le prav odločati”, ta odlo čitev pa ni težka, če ostaja človek zvest sebi, veri in z vero dolo čenim vedenjsko-moralnim normam, je ves čas prisotna tudi v pou čno-gospodar- skih spisih, o katerih govorimo. Podobno pa se zdi za presojo teh spisov pomembna tudi druga Kermaunerje- va ugotovitev: povsem o čitno je, da racionalisti čne prvi- ne zgodnjih kmetu namenjenih gospodarskih priro čni- kov – podobno kot Meškova dramatika – ne razkrivajo sledov kartezijanske tradicije in kartezijanskega dvoma, nasprotno: bliže so mišljenju, utemeljenemu na so ča- snosti verskega na čela in na čela vseprisotnega božjega uma, ki sta po Kermaunerju na čeli tomisti čnega izro či- la. 11 Človekov “um” je v tej lu či še vedno rezultat božje volje in milosti (o katerih ni mogo če dvomiti), toda pri tem je njegova odlo čitev, da to pamet uporablja, tudi rezultat njegove osebne opredelitve. Duhovnikova nalo- ga v tej zvezi pa zato ni ve č le pouk kmeta in rokodelca v duhovnih zadevah, temve č tudi pouk v posvetnih in prakti čnih re čeh – ne nazadnje v tem, kako uporabiti od Boga dodeljene spretnosti in “razum”. Vrtovec je to misel (domnevno) že leta 1814 tudi di- rektno izrazil, ko je v svoji pridigi ob novi maši Andreja Poljšaka v svojem rojstnem kraju v Šmarju na Vipavskem dejal, da morajo “duhovni, ki so na stopnji Gospodovih u čencev in njegovi pooblastjeniki ... ljudi na razumnosti 10 Matjaž Kmecl, Zorenje mišljenja in govora za pripovedno prozo novega tipa, Od pridige do kriminalke, Mladinska knjiga – Ljubljana 1975, str. 36–38. 11 Taras Kermauner, Med hlap čevstvom in samobitnostjo, Založništvo tržaškega ti- ska, Trst 1986, str. 70–71. 158 razjasniti ... jih v volji Božji podu čiti”, pa tudi “babje ve- re, krive, spa čene in škodljive zapopadke jim iz glav izbi- jati” in jih “u čiti, kako de naj dela, ktere jim je Bog v njih stanu naložil, po zgledu Zveli čarja marljivo in neutrudno delajo, da bodo na večer svojiga življenja plačilo preje- li.” 12 Po mnenju Jožeta Koruze je tako postavil “razsve- tljevanje razuma vernikov” na prvo mesto, pred skrb za njihovo versko in moralno vzgojo in se je sam predstavil v vlogi ne le dušnega pastirja, temve č tudi u čitelja in sve- tovalca v svetnih stvareh. 13 Vprašati se je seveda mogo- če, v kakšni meri so se posamezniki – župniki in kaplani, ki so imeli pred seboj vedno znova predvsem pomo či in nasveta potrebnega kmeta iz svojega neposrednega oko- lja – zavedali dolgoro čnih posledic takšnih in podobnih razmišljanj. Nedvomno so prenekateri med njimi v sebi isto časno in na razli čne na čine združevali racionalisti č- no-razsvetljenske, tomisti čne in tradicionalne verske pr- vine, hkrati pa svojo govorico prilagajali bodisi ljudski miselnosti in vernosti, bodisi namenu svojega sporo čila. Na to nazorno kažejo neredko protislovna stališ ča, ki jim sledimo v razli čnih besedilih istega pisca, med drugim celo samega Vrtovca, ki v svojih pridigah vremenske uj- me, sušo in slabe letine nekajkrat proglaša za znak božje volje, medtem ko v svojih naravoslovnih in kmetijskih spisih naravne pojave dosledno razlaga z naravnimi za- konitostmi. Na to kaže tudi v uvodnem citatu navedena – prav tako Vrtov čeva misel, da si “moramo” prizadevati, da bodo “Vaše” (in naše) imena v “bukve življenja in sla- ve zapisana,” in, misliti na to, da nam z o čitki ne bodo v grobu “vnuki nepokoj delali”, ki jo je težko uskladiti z drugimi Vrtov čevimi razmišljanji o tuzemskem človeko- vem življenju, njegovi minljivosti, slavoljubju in prepo- trebni človekovi ponižnosti. In še teže s tem, kar so o teh človekovih lastnostih menili in pridigali drugi duhovni gospodje, ali, kar je o teh vprašanjih – še v drugi polovici 19. stoletja – pisala Zgodnja danica. 12 Shodni ogovori, Spisal in izustil Matija Vertovc, fajmošter v Sv. Vidu nad Ipavo. Na svitlo dani od Slovenskiga društva v Ljubljani. V Ljubljani — 1850, str. 150. Razmeroma kasna izdaja Vrtov čevih pridig dopuš ča domnevo, da je Vrtovec pridige posebej pripravil za natis — zato sem pred letnico 1814 zapisal: domnevno. 13 Jože Koruza, Zna čilnost Vertov čevih cerkvenih govorov, Goriški letnik 11, Zbor- nik goriškega muzeja 1984, Nova Gorica 1984, str. 37. 159 II. SKUPINSKI NAZORI Neizpodbitno je namre č, da so bili duhovniki-pisci besedil, o katerih govorimo, tudi v svojem duhovniškem okolju svojevrstna “elita”, ki je odstopala od ve čine. Zato se je treba vprašati tudi o tem, kolikšen del duhovš čine se je sploh vklju čil v opisana razsvetljensko-prosvetlje- valna prizadevanja in delil gledanja njihovih protago- nistov. Vse namre č kaže, da je bil proces sprejemanja novih naziranj in pogledov tudi med duhovš čino razme- roma po časen in so razni “duhovni u čeniki”, ki so radi požugali s prstom in oznanjali božjo jezo, dokaj po časi izgubljali svoj vpliv in svojo prepri čljivost. V Zgodnji da- nici tako lahko še leta 1852, torej leto po smrti Matije Vrtovca (ta je umrl 2. septembra 1851 v 68. letu staro- sti), 14 preberemo članek, ki pripisuje gnilobo krompirja “ človeškemu grehu”: preklinjanju, žganjekuhi in ne či- mrnosti deklet, ki so si v Trstu z iztržkom od prodaje krompirja “drazih obla čil nakupile, da so se potem ne- čimrno in ošabno nosile in skazovale”. Dani čin urednik Luka Jeran je vedel v odgovoru na ogor čene Bleiweisove pripombe k takšni razlagi krompirjeve gnilobe povedati le, da si, “kteri je pravi vzrok gnilobe ..., katerega čezna- torni Bog v en in drugi sad vsadi ..., nar u čenejši glave zastonj belijo,” in zato ni jasno, kako naj bi ga poznal obi čajen “ljudski u čenik”. 15 Podobnih polemik med Da- nico in Novicami sicer – resnici na ljubo – v prihodnjih letih ni ve č zaslediti, toda ob tem tudi opisana polemi č- na epizoda s številnimi drugimi podatki o zaostalosti slovenskega podeželja in vraževerju slovenskega kme- ta nazorno razkriva pomembno vlogo prikazanega za- vzemanja ne le za pridobivanje prakti čnih znanj, tem- več tudi za stvarnejši, k razumskemu dojemanju sveta usmerjeni pouk, ki je kmeta v isti sapi pripravljal na nove gospodarske naloge in usposabljal za življenje v novih razmerah. Kljub tej pozornosti do kmeta in kmetijstva in za- vzetosti duhovnikov-fiziokratov za njun dvig pa se je vse do šestdesetih/sedemdesetih let 19. stoletja – kot je znano – v razli čnih gospodarsko pou čnih in kmetu 14 France Kralj, Matija Vertovec, prav tam, str. 5–11. 15 Zgodnja danica V, N. 23, 3. rožnik 1852, str. 89, N. 30, 22. maliga serpana 1852, str. 120. 160 namenjenih spisih presenetljivo malo govorilo o kme- tovih stiskah, pomanjkanju in revš čini na podeželju. Prevladujo če prepri čanje je bilo, da so socialne razlike z revš čino zakonitost tega sveta, od vedno in za zmeraj, razli čne naravne katastrofe in vremenske ujme, ki še pove čujejo kmetovo siromaštvo in zmanjšujejo njegov pridelek, pa božje preizkušnje, ki kmeta spodbujajo k ponižnosti, var čnosti in predanosti veri in usodi. V red- kih spisih, ki se dotikajo kmetovih socialnih težav, se tovrstne ugotovitve nato prepletajo z mislijo, da dejav- nemu in vzdržnemu človeku ni treba trpeti pomanjka- nja, saj je dela in prostora dovolj in je uboštvo –v veliki večini – posledica lenobe, neznanja, nravne pokvarjeno- sti in pijan čevanja. Le posamezniki – med njimi zopet Matija Vrtovec – so že v predmar čni dobi opozarjali tudi na potrebo po večji socialni solidarnosti premožnejših s siromašnimi, obsojali oderuštvo, opominjali k široko- srčnosti in se zavzemali za ve čjo popustljivost pri izter- jevanju kmetskih obveznosti in dajatev. 16 Ni č številnejši niso bili – pred letom 1848 – na- sprotniki tlake in fevdalnega sistema. Zgodovinopisna literatura omenja med duhovniki – kritiki kmetovega premarčnega družbenega položaja Zupana, Modrinjaka in župnika Šraja, ki je v svojem slovenskem katekizmu (1819) obsodil tlako, zaradi česar je cenzura prepre čila izid. 17 Za ve čino drugih, duhovnih in lai čnih kmetskih “u čenikov” predmar čne dobe pa se zdi, kar se kmetovih vezi in fevdalnih dajatev ti če, zna čilno stališ če, ki sta ga v letih 1845/46 lo čeno drug od drugega – prvi v pridigi svojim župljanom v Škocjanu na Dolenjskem, drugi v Novicah – izrazila Janez Zalokar in Peter Hicinger. Po mnenju obeh je bil namre č problem pravnozgodovinske narave, saj so bile kmetove obveznosti plod v preteklosti sklenjenega dogovora med obdelovalci zemlje in njenimi lastniki (zemljiškimi gospodi), takšnega dogovora pa ni bilo mogo če enostransko prekiniti, saj bi pomenil svet, ki ne bi spoštoval zakonov in zgodovine, nered in nasi- 16 Prav tam kot v op. 13, str. 7. 17 Bogo Teply, Odsevi gospodarskih in socialnih razmer v stoletju prod mar čno re- volucijo v našem slovstvu, Naša obzorja V, Maribor 1852, str. 444 sl. – Lino Legiša. Zgodovina slovenskega slovstva, II. del. Romantika, Slovenska matica – Ljubljana 1959, str. 9. 161 II. SKUPINSKI NAZORI lje. 18 Edina prava pot, ki jo je lahko ubral kmet, če se je želel osvoboditi, naj bi bil torej sporazumen odkup, ki so ga leta 1846 –s posebnim cesarjevim patentom pripo- ročale tudi oblasti. Zadevna previdnost in zadržanost v odnosu do kmetovih socialnih težav in problemov, ki so spremljali uresni čevanje zemljiške odveze, je za duhov- niška in pretežno konservativno usmerjena fiziokratska besedila zna čilna tudi v prvih dveh desetletjih po letu 1848. Socialna problematika kmeta postaja aktualnej- ša tema katoliškega tiska in duhovniških spisov šele ob koncu šestdesetih/v za četku sedemdesetih let 19. sto- letja, pri čemer je po njihovem prevladujo čem mnenju glavni krivec kmetovih stisk in težav liberalizem. Še manj pozornosti kot socialnim problemom kme- ta in podeželja posve čajo slovenski katoliški pisci-du- hovniki v času pred letom 1870 pauperizaciji, nastaja- nju mestnega proletariata in socialni stiski oblikujo čega se industrijskega delavstva. Tudi to naj bi bila splošna avstrijska in ne le slovenska zna čilnost, saj naj bi bi- lo celo za visoke avstrijske cerkvene dostojanstvenike zna čilno, da se do šestdesetih/sedemdesetih let 19. stoletja niso aktivneje zavzeli za reševanje delavske so- cialne problematike. Kot beremo v zgodovinopisni lite- raturi, so v tej zvezi zopet le posamezniki – med njimi ljubljanski škof in kasnejši salzburški nadškof Augu- stin Gruber – že v predmar čni dobi povezovali moral- ni propad nižjih socialnih slojev in delavstva z njihovo socialno stisko in pomanjkanjem, medtem ko je ve čina – nasprotno – videla v delavskem uboštvu in nuji le av- tomati čno posledico nravnega propadanja in opuš čanja krš čanskih moralnih vrednost. 19 Tej ve čini je pripadal tudi Anton Martin Slomšek, ki se je kot eden redkih slovenskih verzifikatorjev predmar čnega časa s svojim leta 1846 v Drobtinicah objavljenim Vbogim otrokom v faberkah dotaknil delavske socialne tematike in v pe- smici, prepesnjeni po verzih švicarskega pesnika I. T. 18 Vir glej v op. 5, str. 202–204 za Zalokarjevo pridigo. Hicingerjev članek pa je bil objavljen v Novicah, list 45, 11. listopada 1846, str. 178–9, list 46, 18. listopada 1846, str. 182–3, list 47, 25. listopada 1846, str. 1/16 in list 48, 2. grudna 1846, str. 191. 19 Gerhard Silberbauer, Oesterreichs Katholiken und die Arbeiterrfrage, Verlag Styria-Graz, Wien, Köln 1966, str. 27, 49. 162 Scherra, opisal težaško življenje osemletnega de čka, ki so ga starši poslali v predilnico, da “vreteno tam obra ča ino prede cele dni”. Slomšku naj bi prišla pesem na mi- sel ob poro čilih o socialnih razmerah v predilnici v Št. Pavlu na Koroškem, pri čemer pa sta bila otrokova star- ša po njegovem mnenju že tudi glavna krivca njegove bede, saj sta denar, ki ga je otrok prislužil z mukami in trpljenjem pri delu, porabila za zadovoljitev svojih stra- sti (o če za pija čo, mati za kavo). Sicer pa je bil Slomšek tudi druga če nasprotnik dela otrok in je menil, da pre- zgodnja zaposlitev v tovarni ali rudniku ogroža človekov moralni in telesni razvoj. 20 Kljub opisanim gledanjem na revš čino in socialno stisko ter mo čno razširjenemu prepri čanju, da zdrave- mu in dela voljnemu človeku praviloma ni treba trpeti pomanjkanja, pa je bila v obzorju, ki ga opisujemo, skrb za uboge nepogrešljiva človeška odlika in neizpodbiten dokaz krš čanske ob čutljivosti in ljubezni. Pri tem naj bi za reveže in pomo či potrebne skrbele predvsem razne ubožne ustanove, “miloserdišnice”, bolnišnice, “siro- mašnice”, hiralnice in “naprave za zapuš čene in zane- marjene (mestne) otroke”. Leta 1855 je bila poleg tega v Ljubljani – po zgledu Kolpingovih rokodelskih združenj v Nem čiji in Avstriji – ustanovljena Katoliška družba rokodelcev, ki naj bi – kot je bilo re čeno ob otvoritvi – spodbujala mlade rokodelce, da bi postali ne le “dobri delavci, ampak tudi dobri kristjani”, premostila težave pri vzgoji rokodelskega pomladka, ki sta jih povzro či- la odprava cehov in razpad nekdaj “korektnih odnosov” med mojstri in njihovimi pomo čniki, in tako prispevala k ponovni utrditvi “rokodelskega stanu”. 21 Leto po usta- novitvi je družbo obiskal sam utemeljitelj teh organizacij Adolf Kolping, njegov obisk pa je Zgodnja danica zabele- žila v obširnem članku, v katerem , je popisala slovesno vzdušje ob Kolpingovem nagovoru društvenim članom, ne da bi pri tem obširneje poro čala o problemih roko- delstva, komentirala socialne probleme obrti ali pred- 20 Silvo Kranjec, Slomškov Vbogi otrok v faberkah in njegova predloga, Glasnik Mu- zejskega društva za Slovenijo XX, Zvezek 1–4, Ljubljana 1939, str. 381–85. 21 Zgodnja danica VIII, list 16, 19. maliga travna 1855, str. 71, list 111, 3. veliciga travna 1855, str. 79. 163 II. SKUPINSKI NAZORI stavila Kolpingove socialno-gospodarske nazore. 22 Toda ob tej redkobesednosti, zadevajo či socialno stisko obrti in obrtnika, zasledimo prav v Danici že leta 1853 tudi misel, da v “sedanjem času” usmiljenje in skrb za uboge nista ve č le samoumevni “keršanski čednosti”, temve č neodložljiva potreba “družbinskega življenja”, saj se je v primeri s prejšnjimi časi, ko je bilo sicer “vsakršnih siromakov ve či ali manjši število”, izoblikoval poseben stan ubožnih: “rokovnaštvo” ali “Proletarijat”, ki grozi “družinam” in “deržavam” z najrazli čnejšimi nevarnost- mi. Rešitve iz nastalega stanja po mnenju avtorja bese- dila, goriškega župana Doljaka, seveda nikakor ne gre iskati v “sanjarijah družbarstva in ob činarstva (socializ- ma in komunizma), s tisto le domišljevano blagostansko enakostjo ljudi, ki se nikdar ne da v djanje vpeljati”, celo ne v ustajenih oblikah krš čanske “miloš čine”, temve č le v tisti “ljubezni, ki pobrati bogatina in siromaka s tem, de nakloni uniga temu v prid svoje nakopi čeno blago in svojo omiko oberniti.” 23 V petdesetih letih so – po pisanju Zgodnje danice so- de č – na Slovenskem bolj ali manj glasno odmevale tudi “krivoverske zahteve” po “ob či lastnini”, pri čemer naj bi se njihovi zagovorniki opirali na krš čansko izročilo in trditve, da je bila “ob ča lastnina” pomembna zna čilnost stare krš čanske skupnosti. Tovrstna razmišljanja je le- ta 1856 v vrsti člankov, ki so – kot je mogo če skleniti iz konteksta – ne da bi ga poimensko omenili, polemizirali z nazori v Ameriki žive čega socialnega in verskega uto- pista, miljenarista Andreja Bernarda Smolnikarja, 24 za- vrnil Peter Hicinger, ki je v zvezi z lastninskimi odnosi v prvotni krš čanski skupnosti zapisal naslednje: “Zastran ob čnosti premoženja je tudi vedeti pravi razlo ček. Le v Jeruzalemu in nekaj v Aleksandriji je bila bolj popolna ob čnost v posesti, de svojiga premoženja niso šteli za svoje, temu č so ga prinašali aposteljnam za pomo č ubo- gim; vendar za to ni bilo nobene zaveze, in veljati tudi ni 22 Zgodnja danica IX, list 19, 8. veliciga travna 1856, sir. 112, list 20, 15. veliciga travna 1856, str. 86, list 21, 22. veliciga travna, str. 90. 23 Zgodnja danica VI, list 44, 3. listopada 1853, str. 179–80. 24 Literatura o Smolnikarju je precej obširna. Podrobneje sta njem pisala Ivan Zika in Janez Stanonik. Na to, da se Hicingerjevi članki v Danici nanašajo na Smolnikar- ja, me je že pred leti ljubeznivo opozoril prof. dr. Fran Zwitter. 164 moglo po vsi cerkvi, le po samim se je ob čnost posesti ohranila med minihi in puš čavniki, in se ohranjuje še sedanje čase v miniških redovih. Sploh pa velja med vsimi pravimi kristjani ta misel, da se vsakter šteje za hišnika premoženja, ktero mu je Bog dal in de po svoji moči od tistiga podeljujejo ubogim ...” 25 Po Hicingerjevih besedah sicer o nazorih “krivovercev”, kar se lastnine ti če, še ni vse znano, ni pa “nemogo če ... de bi se njih uk obra čal za komuniško plat, po kteri imajo vsi vse, pa nobeden ni č svojiga”. Pri tem Hicingerju vse do komuni- stov še ni “bilo krivih u čenikov, kteri bi bili vso pravico zavrgli”; neimenovani “skrivni novi krivoverci”, o katerih se “zadnje čase” veliko sliši, pa utegnejo biti po njego- vem mnenju vseeno med njimi. 26 Pravkar prikazana Hicingerjeva opozorila so glede na ostalo pisanje Danice in duhovniških gospodarskih spisov v naslednjem desetletju in pol zopet razmeroma osamljena epizoda, ki lahko le ilustrira, nikakor pa ne iz črpneje dokumentira socialne nazore slovenske duho- vščine od petdesetih do sedemdesetih let 19. stoletja. O socialni problematiki je namre č tudi nadalje razmeroma malo izre čenega in zapisanega: razmere v tem pogledu se za čno vidneje spreminjati šele ob koncu šestdesetih in v za četku sedemdesetih let, ko za čne tudi v – zdaj že bolj raznolikem, s Slovenskim gospodarjem in Sloven- cem obogatenem – katoliškem tisku stopati v ospredje kritika liberalnega kapitalizma, gospodarske svobode in neusmiljenega svobodnega tekmovanja. Liberalni gospodarski ukrepi z odpravo zakona proti oderuhom in s sprostitvijo finan čnega trga, s svobodno trgovino, odpravo omejitev v kmetijstvu in obrti in ne nazadnje: s proglasitvijo ženitne svobode so v o čeh katoliških piscev in urednikov usodno ogrozili obstoj srednjega stanu in podobno kot ostale evropske dežele tudi Avstrijo pahnili v socialni nemir, napredujo če siromašenje in progresiv- ni gospodarski upad. Toda pri tem postaja vsaj posa- meznikom v katoliškem taboru o čitno že tudi vse bolj jasno, da pohoda industrije in meš čanstva ni ve č mo- go če zaustaviti. Tako izda Mohorjeva družba leta 1872 25 Zgodnja danica IX, list 40, 2. kozoperska 1856, str. 173–4. 26 Prav tam, list 44, 30. kozoperska 1856, str. 193–4. 165 II. SKUPINSKI NAZORI v svoji letni zbirki Kup čijo in obrtnijo Ferda Ko čevarja, ki se ne samo nagiba k svobodnejši organizaciji gospo- darstva, temve č v isti sapi opozarja na neizogibnost iz- gradnje velike industrije na Slovenskem in v Avstriji. 27 Celo Zgodnja danica ne ugovarja tej uredniški odlo čitvi, nasprotno, Ko čevarjeva razmišljanja so za njenega po- ročevalca “kaj koristne bukve ..., ki naj bi jih Slovenci pridno študirali, da bi jih ne prehitevali neprenehoma razni lakomniki, ki niso zadovoljni, da obilno bogate, temuč še narod in vero kazijo.” 28 Sedemdeseta leta 19. stoletja so, kar zadeva gleda- nje na družbo in gospodarstvo na Slovenskem, sploh pomembna prelomnica. Če so dotedanje predstave o gospodarski modernizaciji zavezane predvsem razsve- tljenskemu izro čilu in razsvetljenskemu na činu mišlje- nja, saj postavljajo na prvo mesto človekovo izobrazbo, njegovo željo po napredovanju in njegovo (osebno) od- prtost za novosti, se za čno deloma že pred gospodarsko krizo leta 1873, še bolj pa po njej, v gospodarskih spisih in razmišljanjih vse bolj pogosto pojavljati tudi povsem ekonomske kategorije kot kapital, surovine, energija in prometne možnosti. Ni se mogo če znebiti vtisa, da je v odgovoru na te – v marsi čem nove izzive in probleme – katoliški in konservativni tabor v slovenskih deželah v sedemdesetih letih 19. stoletja v dolo čeni defenzivi: tako poizkuša vse bolj odkrito in jasno opredeliti svoj odnos do gospodarskih sprememb, optimisti čnega nav- dušenja za razum in napredek, tehniko in industrijo. Celo Zgodnja danica, ki do tedaj – pri svoji usmeritvi k preprostemu verniku – ni čutila potrebe, da bi na- tan čneje pojasnila svoj odnos do liberalnih socialno- gospodarskih gesel, do proslavljanja napredka in do vprašanj, ki jih odpirajo razli čne znanstvene teorije, zlasti spoznanja naravoslovja, poizkuša zdaj podrobne- je obrazložiti svoja in cerkvena stališ ča. Ta stališ ča bi lahko – po Danici – zelo posplošeno in kratko strnili ta- kole: Napredek da, toda ne za vsako ceno in posebej ne 27 Kup čija in obertnija, Denar in blago. Slovenskemu ljudstvu v poduk spisal Ferdo Ko čevar, Slovenskih ve černic XXVI. zvezek, izdala družba sv. Mohorja v Celovcu 1872. 28 Zgodnja danica XXV, list 31, 2. vel. serpan 1872, str. 216. 166 za ceno opuš čanja tradicionalnih verskih in cerkvenih vrednot. Naravoslovje: da, toda ne z materialisti čnimi, darvinisti čnimi in pozitivisti čnimi sklepi, ki posegajo v temelje krš čanskega verovanja. Gospodarska moderni- zacija slovenskega prostora da, toda ne prenaglo in ne za ceno propada kmetstva in srednjega stanu. 29 Fizio- kratizem kot prevladujo ča gospodarska doktrina se je tako približal koncu, medtem pa je misel na po časen, evolutivni, v prvi vrsti na kmetsko prebivalstvo in tra- dicionalno obrt oprt razvoj slovenske družbe živela še naprej. Slovenski kmet in obrtnik/rokodelec sta bila – v nasprotju z industrijskim kapitalistom in proletarcem – za slovenski katoliški tabor tudi v času od sedemdese- tih let dalje najpomembnejša opora slovenske družbe in narodne samobitnosti. Gledano z vidika celotnega obdobja, o katerem go- vorimo, tj. od za četka 19. stoletja do njegovih osemde- setih let, bi lahko rekli, da duhovš čina, sprva aktivno vpeta v fiziokratska prizadevanja po modernizaciji kme- tijstva, v obdobju za četkov meš čanske industrializacije ni stala ob strani družbeno gospodarskih sprememb v slovenskih deželah. Toda pri tem je postal s sprostitvi- jo gospodarskega življenja v monarhiji od za četka pet- desetih let 19. stoletja dalje prelomni čas, ki je rojeval meščansko družbo na Slovenskem, tudi za katoliški ta- bor čas preverjanj in iskanj. Predvsem iskanj lastnega odnosa do meš čanskega, kapitalisti čnega in industrij- skega sveta – iz teh iskanj je ne nazadnje, kot ena iz- med možnih oblik družbene reforme in kot eden izmed možnih rezultatov kriti čnega odnosa do kapitalisti čnega gospodarstva, ob koncu 19. stoletja zraslo tudi Krekovo socialno gibanje. 29 Zgodnja danica XXV, 1872, na ve č mestih. 167 II. SKUPINSKI NAZORI Slovensko zgodovinopisje se z Nemci in nemškim politi čnim gibanjem na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja vse do osemdesetih let preteklega stoletja ni ob- širneje ukvarjalo, toda odtlej se je zanimanje raziskoval- cev za zgodovino Nemcev in njihovih narodno politi čnih stališ č povečalo. Leta 1997 in leta 2002 sta Janez Cvirn in Dragan Mati ć nemško politiko na Spodnjem Štajer- skem in Kranjskem pred prvo svetovno vojno že predsta- vila tudi v monografski obliki. 1 Njuni knjigi obravnavata nemško gibanje predvsem z narodno politi čnega vidi- ka, sam pa želim opozoriti na nekatera idejna izhodiš ča nemškega gibanja na Kranjskem v času, ko je to gibanje doživelo najve čji razmah, saj so bili liberalno usmerjeni Nemci in njihovo časopisje pomemben posrednik libe- ralnih idej in nazorov v sicer liberalnim gledanjem in predstavam ne zelo naklonjenem slovenskem prostoru. Kot je znano, so se z oblikovanjem in radikalizacijo slovenskega narodnega gibanja od za četka šestdesetih let dalje – podobno kot na Spodnjem Štajerskem – tudi na Kranjskem zaostrili nacionalni odnosi in prišlo je do lo čevanja v slovenski in nemški tabor, ki je kranjsko prebivalstvo razcepilo v dve “stranki”: slovensko in nem- ško. Medtem ko je slovenska stranka pristajala na na- cionalno oznako in je sama sebe imenovala “narodno”, 1 Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik, Založba Obzorja, Maribor 1997, Dragan Mati ć, Nemci v Ljubljani 1861–1918, Historia 6, Znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, Ljubljana 2002. O socialnih in gospodarskih nazorih nemškega meš čanstva na Kranjskem od konca 60. do za četka 80. let 19. stoletja 168 je nemška nemško narodno opredelitev odklanjala in se je proglašala za “verfassungstreu”, nato pa tudi za libe- ralno in protiklerikalno. 2 V nemškem taboru so razlike med “strankama” radi poenostavljali, češ: konservativen in klerikalen je slovenski, liberalen nemški tabor, pri tem pa so zmanjševali pomen narodnostnih in poudar- jali zlasti nazorska in idejno politi čna nasprotja. Glaso- vanje slovenskih poslancev v podporo konkordatu leta 1867 in njihovo nastopanje v obrambo vere in cerkve, ki sta vtisnila slovenski stranki kot celoti katoliški pe čat, sta bila v nemških o čeh dobrodošel argument za takšno sklepanje. Posamezniki so nekaj časa celo upali, da bo konkordatno vprašanje v slovenski stranki spodbudilo notranja razhajanja in zaostrilo idejno in nazorsko-po- liti čno polarizacijo na Kranjskem. Vinko Fereri Klun, ki je oktobra 1867 prav ob opredelitvi slovenskih držav- nozborskih poslancev za konkordat prestopil iz sloven- skega v nemški tabor, se je na ta na čin aprila 1868 v pi- smu Karlu Dežmanu spraševal, če bosta podobno kot je sam, “narodno stranko” zapustila tudi podjetnik Fidelis Trpinc in geograf Peter Kozler (oba markantni osebno- sti slovenskega narodnopoliti čnega življenja), ki sta so- podpisala spomenico petstotih liberalnih Kranjcev grofu Antonu Auerspergu v podporo njegovemu nastopu proti konkordatu v gosposki zbornici. 3 Trpin čev in Kozlerjev “odpad” bi za slovensko stran nedvomno pomenil težko izgubo. Tovrstna pri čakovanja pa so bila prenagljena, saj v slovenskem taboru – kljub notranjim nesoglasjem – do konca šestdesetih let še ni prišlo do razcepa. Nemška stranka na Kranjskem torej ni hotela bi- ti “nacionalno nemška” in tudi v sedemdesetih letih, v času, ko se je organiziralo nemško nacionalno gibanje v Avstriji, ni bila v njegovih prvih vrstah. Njeni vodi- telji in govorniki so vedno znova poudarjali, da njeno socialno-politi čno zaledje ni nacionalno homogeno in so med njenimi privrženci in volivci tudi Slovenci. “Wir haben im Lande Krain so zu sagen zwei Parteien,” je 2 Vasilij Melik, Nekaj zna čilnosti razvoja na Kranjskem 1867–1871, Zgodovinski ča- sopis 23/1969, str. 67. 3 Arhiv Slovenije, Priv. A – VIII (Deschman Karl), fasc. 2, Klun Dežmanu 7. aprila 1868. 169 II. SKUPINSKI NAZORI januarja 1869 zapisal Laibacher Tagblatt. “Um sich zu unterscheiden, hat sich durch den Gebrauch eine Kennzeichnung derselben herausgebildet, indem sich die einen die Nationalen nennen, die anderen die De- utschen genannt werden ...” Toda v tej drugi stranki takšno poimenovanje odklanjajo, pravi Tagblatt, saj so v njej tudi Slovenci, česar se “narodnjaki” prav dobro zavedajo, ko te Slovence proglašajo za “nemškutarje” (die Deutschthilmler). Obe stranki se tako ne lo čita po “rodu” (“Geburt”) svojih pristašev, v kon čni posledici ce- lo ne po svojem cilju, saj obe težita k materialnemu bla- gostanju in sre či kranjskega prebivalstva, razlikujeta pa se po politi čni “tendenci” ter po poteh in sredstvih za dosego cilja. Kot v Franciji ni francoske, v Angliji ni an- gleške, tako tudi na Kranjskem ni slovenske in nemške stranke, ugotavlja Tagblatt in kategori čno pristavlja: “Es gibt liberale und klerikale, es gibt Verfassungsfre- unde und Verfassungsfeinde ...” 4 Pri takšnih in podob- nih stališ čih so v nemškem taboru vztrajali tudi potem, ko je med Slovenci na Kranjskem že prišlo do razcepa in odkrite nazorsko-politi čne lo čitve, pri čemer pa so se do Mladoslovencev obnašali izrazito podcenjujo če in si prizadevali na razli čne na čine pokazati, da njihovega li- beralizma ne kaže jemati resno. 5 Z ustanovitvijo Verfassungsvereina 7. julija 1868 in z za četkom izhajanja Laibacher Tagblatta dober mesec pozneje (14. avgusta 1868) je dobila nemška stranka na Kranjskem svoje politi čno društvo in svoje dnevno glasilo. Verfassungsverein je imel pol leta po ustanovitvi že kar 541 članov, od tega dve tretjini (348) iz Ljublja- ne. Podatek, ki so ga v Tagblattu pojasnjevali s kratko dobo društvenega obstoja, v bistvu izraža društveno so- cialno sestavo. Po popisu prebivalstva leta 1880 je na Kranjskem istega leta živelo 29 392 Nemcev (6,15 % vsega kranjskega prebivalstva), od tega sta dve tretjini prebivali na Ko čevskem in v ob čini Bela pe č, ki je ime- la podobno kot ko čevsko obmo čje tradicionalno nem- ško večino. Ljubljana s Spodnjo Šiško je bila po števi- 4 Laibacher Tagblatt, N. 8, 12. Janner 1869. 5 Vasilij Melik: Razcep med staroslovenci in mladoslovenci, Zgodovinski časopis 26/1972, str. 96. 170 lu nemškega prebivalstva šele na drugem mestu (leta 1880 5967 Nemcev, kar je predstavljalo 20% mestnih prebivalcev), medtem ko je živelo v vseh drugih kranj- skih ob činah istega leta vsega 3897 ljudi z nemškim ob- čevalnim jezikom. 6 Verfassungsverein je imel torej – ob dvotretjinskem deležu ljubljanskih in tretjini članov, ki so živeli v drugih kranjskih mestih in trgih (v Ško- fji Loki, Ko čevju, Idriji, Ilirski Bistrici, Kranju, Metliki, Novem mestu, Zagorju in Trbovljah) – oporo predvsem v meš čanstvu, kar so v Tagbattu omenjali s posebnim poudarkom. Med društvenimi člani je bilo ve č kot polo- vico trgovcev in obrtnikov, sledili so uradniki, pripadni- ki svobodnih poklicev, “Haus- und Gutsbesitzer” in med redkimi člani v manjših trgih in na podeželju lokalni in podeželski veljaki. 7 Socialna sestava Verfassungsvereina, če prištejemo še veleposestvo, ki je bilo prav tako trdno v nemških rokah, je v glavnem ustrezala socialnemu zaledju nem- ške stranke na Kranjskem. Analiza volilnih rezultatov, ki jo je opravil Vasilij Melik, razkriva, da je imela nem- ška stranka poleg veleposestva dve pomembni opori: uradništvo in “ljudi s premoženjem”. Volilno zmago v nemško korist so po Melikovih izra čunih v mestih in tr- gih ve činoma odlo čili uradniki, za nemške kandidate pa so obenem glasovali bogatejši davkopla čevalci (marsikje resda tudi revnejši, ki so hitreje popustili pritisku ali prodali svoje glasove). Volilni boj se je tako bil predvsem za mestno kurijo, deloma tudi za trgovsko in obrtno zbornico, medtem ko je bila veleposestniška kurija ves čas v nemških, kme čka pa v slovenskih rokah. 8 Kot je znano, je dosegel nemški tabor na Kranjskem svoje naj- pomembnejše politi čne in volilne uspehe v sedemdese- tih letih, v času mo čnega nemškega liberalnega pritiska in zaostrenih nasprotij med Slovenci: v letih 1868–1882 je imel nemško ve čino ljubljanski mestni svet, v letih 1875–1883 kranjska trgovska in obrtna zbornica, po uspešnem volilnem nastopu na državnozborskih voli- 6 Po: V. Melik, O razvoju slovenske nacionalno-politi čne zavesti 1861–1918, Zgodo- vinski časopis, 24/1970, str. 42. 7 Laibacher Tagblatt, N. 7, 11. Jänner 1869, gl. tudi: V. Melik, Nekaj zna čilnosti razvoja na Kranjskem, str. 68–69. 8 Prav tam..., str. 67–68. 171 II. SKUPINSKI NAZORI tvah leta 1873 pa je nemška stranka na deželnozbor- skih volitvah leta 1877 dosegla še prepri čljivo zmago v mestni kuriji, ki ji je v letih 1877–1883 omogo čila celo ve čino v kranjskem deželnem zboru. Razmere so se spremenile po padcu nemškega liberalnega režima (1879), ko se je za čelo obdobje Taaffejeve vlade in so Nemci na Kranjskem naglo izgubljali svoje politi čno in volilno zaledje. Tedaj so nemško stranko med drugim zapustili tudi slovenski lokalni in podeželski veljaki, ki so v času liberalne vlade podpirali nemške kandidate. Že leta 1880 je prenehal izhajati Laibacher Tagblatt, ki ga je nadomestil tednik (Laibacher Wochenblatt – ta je izhajal do leta 1893). Sledila je vrsta nemških volilnih neuspehov, s katerimi je nemška stranka na Kranjskem v prvi polovici osemdesetih let v glavnem izgubila svoj položaj: do konca stoletja je nato vztrajala le še pri boju za veleposestniško kurijo in mesto Ko čevje in se udele- ževala nekaterih občinskih volitev. 9 Samo po sebi je razumljivo, da socialno in celo na- rodnostno neenotni nemški tabor na Kranjskem tudi v ideološkem in nazorskem pogledu ni bil posebno enoten. Njegova zunanja liberalna etiketa je bila posledica pre- vlade liberalnih glasov, ki so zagovornike konservativ- nejših nazorov potisnili v ozadje. V proglasih Verfassun- gsvereina, govorih nemških poslancev in člankih Laiba- cher Tagblatta sre čujemo gesla in gledanja, zna čilna za nemško liberalno gibanje šestdesetih in sedemdesetih let 19. stoletja: glasno priseganje na osebno, politi čno in versko svobodo, zavzemanje za demokratizacijo po- liti čnega življenja in omejitev vpliva cerkve na vseh po- dro čjih, pozivanje k napredku in modernizaciji gospo- darstva, ki ju lahko omogo čita le neodvisna, na moder- na znanstvena in tehni čna spoznanja oprta šola in ne- moteno uveljavljanje individualne podjetniške pobude. Kranjski Nemci so tako v sedemdesetih letih – podobno kakor Nemci v ostalih slovenskih deželah nastopali kot vladna stranka, govorili o liberalizmu in meš čanstvu kot edinih pravih nosilcih svobode in napredka, hkrati pa so zavračali zahteve po spremembi ustave in federali- 9 Vasilij Melik: Volitve na Slovenskem, Slovenska matica v Ljubljani 1965, str. 211– 225. 172 zaciji Cislajtanije. Po pisanju Laibacher Tagblatta so se sicer uredniki lista in ustanovitelji Verfassungvereina zavedali “des hohen und sittlichen Wert der nationalen Entwicklung”, 10 in se strinjali, da je tudi “das Bewus- stsein der Stammesgehörigkeit” pomemben dejavnik, s katerim mora ra čunati vsak trajnejši politi čni sistem. Toda v isti sapi so poudarjali, da pomena tega dejavnika nikakor ne kaže pretiravati. “Das Nationalitätsprinzip, wie es sich jetzt zur Geltung bringen will, findet bere- its vorhandene, durch den Drang im Jahrhunderten enstandene Staatengebilde ...” je 20. avgusta 1868 v članku “Ein modernes Schlagwort” pisal Laibacher Ta- gblatt. “Die Ausschreitungen dieses Kultus (der Natio- nalität) können unabfehlbare Gefahren für den Bestand Oesterreichs, für das geistige und materielle Wohl der Gesammtheit im Gefolge haben ...” V avstrijskih razme- rah je treba zato po besedah Tagblattovega komentator- ja najti tisto pravo mero “der gegenseitigen Einschrän- kung”, ki bo omogo čila “eine friedliche und gedeihliche Existenz aller Stämme in gemeinschaftlichen Staatsver- bande”, tako sožitje pa lahko zagotovi le “eine höhere, das Nationalitätsgefühl übertragende sittliche Idee: das ist die Idee der Humanität”, die Idee “des sich organisch etwickelnden Fortschrittes” und “der richtig verstande- nen Freiheit”. 11 V očeh kranjskih Nemcev je bilo glavni krivec, da se takšne ideje na Kranjskem niso mogle širše uveljaviti, rastoče slovensko narodno gibanje, ki naj bi s svojimi “skrajnimi” zahtevami po “izklju čni veljavi” slovenskega jezika v osnovni šoli in uradih, s svojim nezaupljivim odnosom do Nemcev in govorjenjem o slovenski narodni ogroženosti ter z enostransko naslonitvijo na duhovš či- no in podcenjevanjem nemškega vpliva na slovenski na- rodni in kulturni razvoj, porušilo tradicionalna nemško- slovenska razmerja in ogrozilo narodno sožitje v deželi. V Laibacher Tagblattu je bilo mogo če ve čkrat zaslediti o čitek, da se je slovenska stranka v odnosu do sodežela- nov, ki niso podpirali njene politike, obnašala kot hišni gospodar do nezaželenega najemnika in si je prizadevala 10 Laibacher Tagblatt, N. 1, 14. August 1868. 11 Laibacher Tagblatt, N. 5, 20. August 1868. 173 II. SKUPINSKI NAZORI na razli čne na čine, celo s podpihovanjem verskih pred- sodkov in ena čenjem nemštva z luteranstvom, ustvariti protinemško razpoloženje. Na Kranjskem naj bi tako v resnici ne bili ogroženi “narodnjaki” (“die Nationalen”), temve č njihovi nasprotniki, slovenskemu taboru pa naj bi ne šlo za dejansko jezikovno in narodno enakoprav- nost, temve č za nestrpno nasprotovanje vsemu, kar ni ustrezalo njegovim idejnim in politi čnim predstavam in zlasti vsemu, kar je bilo nemško. To napadalno naspro- tovanje nemštvu naj bi bilo po zatrjevanju govornikov in voditeljev nemške stranke v nasprotju z dejansko na- ravo nemško-slovenskih odnosov in naj bi ne ustrezalo slovenskim narodnim interesom. Slovenci bi se morali namre č za svoj kulturni razvoj zahvaliti predvsem na- slonitvi na nemško kulturo, edino tesna povezanost z nemštvom pa lahko zagotovi slovensko kulturno napre- dovanje tudi v prihodnje. Nemški jezik naj bi bil v skladu s takšnimi stališ či tisti svetovni jezik, ki je Slovencem odpiral okno v svet. Kranjski podeželan (Landsmann) se ni nikoli pritoževal, da se je nau čil nemš čine, je le- ta 1868 zapisal Laibacher Tagblatt. Trditve o velikem pomenu znanja nemškega jezika naj bi v tem smislu ne bile nikakršne “vorbedachte Zuriicksetzung, keine Verleugnung der slowenischen Nationalität, nicht auch eine symptomatische Vorliebe für ein fremdes Idiom”, temve č le “die praktische Anerkennung der Tatsache”. 12 Zgodovina je po prepričanju Tagblattovih sodelavcev neovrgljivo dokazala in potrdila “die Mission des deut- schen Kultur-Elements in Krain”. Ob koncu šestdesetih in v za četku sedemdesetih let takšna gledanja med Nemci na Kranjskem niso bila nekaj novega ali izjemnega. Med drugim jih je vse od leta 1861, ko je zapustil slovenski in prestopil v nemški tabor, zastopal Dragotin Karel Dežman (1821–1889), v obravnavanem obdobju ena osrednjih osebnosti nem- ške politike v kranjski deželi. Dežmanov “narodni preo- brat” je že med sodobniki, zlasti pa nato v zgodovinopis- ju spodbujal razli čne komentarje, ugibanja in razprave, saj je bil Dežman od leta 1848 zavzet borec za slovensko narodno in jezikovno enakopravnost, glasen kritik po- 12 Laibacher Tagblatt, N. 11, 27. August 1868. 174 nem čevanja in nekaj časa tesen Bleiweisov sodelavec, pisec narodnopoliti čnih in domoljubnih člankov in avtor odmevnih slovenskih verzov. Po izobrazbi naravoslovec se je od konca štiridesetih let ukvarjal z znanstvenim delom, objavil je številne sestavke s podro čja botanike, mineralogije, geologije, meteorologije in arheologije, so- deloval je pri nastajanju nemško-slovenskega Wolfovega slovarja in prevajanju ob čega državljanskega zakonika v slovenščino, hkrati pa je aktivno deloval v Kranjskem deželnem muzeju in pomagal oživiti muzejsko in histo- ri čno društvo na Kranjskem. Zaradi svoje vsestransko- sti in jasno izražene narodne usmerjenosti si je v petde- setih letih pridobil simpatije med akademsko mladino, ki je v njem videla svojega voditelja. 13 Dežmanov “odpad” je bil za slovenski tabor razu- mljivo mo čan in boleč udarec. Zgodovinarji ugotavljajo, da so na Dežmanovo odlo čitev – poleg njegovih zamer konservativni, nekriti čni, za njegovo obzorje intelektu- alno skromni politiki Bleiweisovega kroga – vplivala tudi osebna sovraštva in nasprotja. Pri tem je po odhodu iz slovenskih vrst z isto vnemo kot nekdaj slovenska za- govarjal nemška stališ ča. Po nacionalni “spreobrnitvi” je dokazoval, da slovenskega naroda ne morejo rešiti vladna podpora in narodnostni boj, temve č nazorska odprtost, izobrazba in naslonitev na nemško kulturo. Poudarjal je pomen znanja nemš čine, ki lahko Sloven- cem edina prepreči, da ne zapadejo nazadnjaštvu in ultramontanstvu, ugotavljal je, da je slovenska poli- tika glavni krivec za porušeno sožitje v deželi in me- nil, da lahko le nemško-slovensko sožitje, ki priznava pomembno kulturno poslanstvo nemštva, zagotovi tu- di slovensko kulturno napredovanje. Izrazito liberalno usmerjen in “strasten pristaš tistih demokrati čnih idej, ki so leta 1848 za hip prodrle v revoluciji” (Ivan Prijatelj) je ob razli čnih priložnostih res zastopal naprednejše po- glede kot slovenska stranka, 14 toda v isti sapi je odlo čno vztrajal v svoji protislovenski drži, zavra čal slovenske 13 Slovenski biografski leksikon Ljubljana 1925, str. 131–135, Dežmanovo gledanje na Slovence in slovensko narodno gibanje posebej lepo ilustrira njegov spis: Das Deutschtum in Krain, Ein Wort zur Aufklärung, Gratz 1862. 14 Ivan Prijatelj: Slovenska kulturnopoliti čna in slovstvena zgodovina, Druga knjiga, Ljubljana 1956, o Dežmanu, str. 52–82. 175 II. SKUPINSKI NAZORI programske cilje (idejo Zedinjene Slovenije ter zamisli o tesnejšem zbližanju Slovencev s Hrvati) in nasproto- val pobudam po federalizaciji Avstrije. Tako je postal v drugi polovici šestdesetih let eden glavnih organiza- torjev nemškega politi čnega življenja na Kranjskem. Bil je med prvimi člani Verfssungsvereina in ve č let nje- gov predsednik, hkrati pa tudi soustanovitelj Laibacher Tagblatta in eden njegovih najplodnejših piscev, glavni nemški govornik v kranjskem deželnem zboru in dolgo- letni nemški zastopnik v državnem zboru na Dunaju. V svojih člankih in govorih je nastopal proti uvajanju slovenš čine v šole, urade in gledališ če, vendar se je ob tem obra čal na slovenske volilce in sodeželane tudi s proglasi in sestavki v slovenš čini, s katerimi si je pri- zadeval pridobiti privržence “ustavoverni” stranki, ši- riti svobodomiselne ideje med kme čkim prebivalstvom in spodbuditi k verski in narodni strpnosti v skladu s predstavami nemškega tabora. Po nekaterih domnevah se je nekaj časa celo ukvarjal z mislijo na tesnejše slo- vensko-nemško liberalno sodelovanje, po letu 1880 pa je to misel opustil in ostal vse do svoje smrti odkrit na- sprotnik slovenskega narodnega gibanja. Dežman je postal zaradi svojega nestrpnega na- sprotovanja slovenski politiki za svoje sodobnike kakor mnoge kasnejše generacije poosebljenje “narodnega iz- dajalca” in “odpadnika”, tar ča neusmiljenih napadov in neprikritih izrazov sovraštva, prototip “nem čurja”: v odgovoru na tovrstne obtožbe je poizkušal Laiba- cher Tagblatt že leta 1869 v članku, ki ga je po vsej verjetnosti napisal Dežman sam, natan čneje opredeliti “nemčurjev” položaj in prepri čati svoje bralce, da se t.i. “nemčur” nikakor ne odpoveduje svojemu slovenskemu izvoru in jeziku, temve č le druga če presoja slovensko- nemško razmerje kot slovenska stranka. “Der Nemšku- tar will ebenfalls die Pflege der Muttersprache, er liebt sie,” je trdil Tagblatt. “Allein er ist der Ansicht, dass ihm die Kenntnisse der deutschen Sprache grossen Vortheil gewährt. Er weiss, dass seinen Kindern die Zukunft schöner erblüht, wenn sie auch deutsch sprechen ler- nen, da Handel und Gewerbe ihn mit den deutschen Nachbarprovinzen in Verbindung bringen, und mehr in Verbindung bringen, als mit den noch gering zivilisi- 176 erten Ländern des slawischen Südens, wo man noch Blutrache hat und mit der Flinte über den Schulter das Feld ackert”. Po Tagblattovem pisanju “der Nemškutar” ne sovraži nobenega naroda, predvsem ne nemškega, (“da die Slowenen von ihm so viel gelernt haben”), ceni nemško kulturo in se (v o čitnem soglasju s stališ či, ki jih je Dežman zastopal že leta 1861) zaveda, “dass die Anfänge der slowenischen Literatur aus dem Deutscht- hum hervorgingen” und “die Reformation die Kultur ins Land brachte”. Zato si želi, da bi se njegovi otroci v šoli nau čili tako nemš čine kakor slovenščine, kljub svojemu katoliškemu prepri čanju priznava luteranstvu njegov kulturnozgodovinski pomen in se – spoštljiv do duhovnika, ki se ne vtika v politiko – zavzema za ver- sko, politi čno in osebno svobodo. Kot zagovornik ustave in ljubitelj svoje dežele “fühlt(er) kein Bedürfniss, den althistorischen Begriff Krain zerrissen zu sehen” in ga kot pravega, patrioti čnega kranjskega deželana bolj kot narodnost in narodnostni prepiri zanimajo “die politi- sche Freiheit” in “das materielle Wohl und das Glück des Volkes”. V tem smislu “der Nemškutar” razumljivo tudi ne naseda “narodnjaškim” fantazijam o “ein eigenes Re- ich Slowenien”, “eine selbständige Stellung derselben” presoja morebiti le kot ideal, “für das er sich nicht in flammende Begeisterung zu setzen vermag ...” 15 Kranjski nemški tabor se je s takšnimi pogledi in stališ či ob koncu šestdesetih in v za četku sedemdesetih let 19. stoletja o čitno obra čal na tisti del kranjskega slo- vensko govore čega prebivalstva, ki je – kot je prepri člji- vo pokazal Vasilij Melik – še vzporedno in hierarhi čno združeval slovensko in nemško zavest 16 in se še ni zave- dal nevarnosti ponem čevanja. Opisano sliko “nemšku- tarja” so Tagblattovi dopisniki in razni nemški govorniki dopolnjevali s predstavljanjem Nemca kot liberalnega, v odnosu do drugih narodnosti strpnega in zadržanega sodeželana, ki se nerad vpleta v strankarska nesoglasja. S pove čujočimi se narodnimi nasprotji in napredujo čim lo čevanjem nemškega in slovenskega tabora so seveda takšna, z dejansko stvarnostjo vse bolj razhajajo ča se 15 Laibacher Tagblatt, N. 15, 20. Janner 1869. 16 V. Melik, Nekaj zna čilnosti razvoja na Kranjskem, str. 66–67. 177 II. SKUPINSKI NAZORI prikazovanja slovensko nemškega razmerja naglo iz- gubljala prepri čljivost in ostala v osemdesetih letih 19. stoletja omejena na razmeroma ozko in skromno jedro kranjskega nemštva. V tem krogu lahko nato argumen- te proti slovenski politiki, ki jih sre čujemo že v šestde- setih in sedemdesetih letih, zlasti tiste o posebni vlogi nemštva in nemške kulture, sledimo še tja do propada monarhije. V razpravah o konkretnih problemih kranjske de- želne politike, o posameznih zakonskih osnutkih, so- cialnih, gospodarskih, šolskih in kulturnih vprašanjih je bilo med slovenskim in nemškim taborom prav ta- ko precej na čelnih razhajanj, toda obenem – kadar je šlo za skupne deželne interese – tudi soglasja in so- delovanja. 17 Če so na eni strani slovenske jezikovne zahteve pri Nemcih vzbujale vztrajno in ogor čeno na- sprotovanje, na drugi v konkretnih pogledih na vlogo izobrazbe v procesu gospodarske modernizacije ter na prizadevanja po dvigu izobrazbene ravni prebivalstva in ustanavljanju strokovnih in tehničnih šol med Nemci in Slovenci ni bilo večjih razlik. Razmeroma enotna so bila tudi gledanja na reševanje deželnih gospodarskih vprašanj – od težnje po ohranitvi in nadaljnjem razvoju železarstva kot najpomembnejše neagrarne gospodar- ske panoge v deželi, prek zahtev po hitrejši izgradnji železnic, do tožb nad preveliko dav čno obremenjenostjo Kranjske. Brez posebnih zapletov je potekalo dogovar- janje o številnih prakti čnih ukrepih in na črtih, naj bo na podro čju zdravstva, javne higiene, sociale ali dežel- nih financ. Ne nazadnje bi zaman iskali pomembnejše razlike v širšem nemškem in slovenskem literarnem in kulturnem okusu ( če pa č sodimo po književnih obja- vah v časopisju in sporedu deželnega gledališ ča v Lju- bljani). Nasprotja med nemško in slovensko stranko pa so bila večja pri ocenjevanju posameznih reformnih ukrepov, ki so jih na širšem avstrijskem planu pre- dlagali nemški liberalci. Eden takšnih ukrepov, ki je vzbudil v slovenski javnosti in slovenskem časopisju glasno negodovanje je bil npr. predlog reforme kazen- skega postopka in kazensko pravnih norm leta 1867. V 17 Prav tam, str. 67. 178 nasprotju z Nemci, ki so tovrstne težnje ocenjevali kot pomemben korak k humanizaciji kaznovalne politike, so Slovenci v državnem zboru enotno glasovali proti zakonskim spremembam in (resda v skladu s prevla- dujo čim razpoloženjem prebivalstva) kritizirali liberalno “popustljivost”. Za nemško stran je bilo takšno ravna- nje dodaten dokaz slovenske konservativnosti in “naro- dnjaškega nazadnjaštva.” 18 Z gospodarskim odpiranjem Avstrije in uveljavlja- njem liberalno usmerjene gospodarske politike, z zao- streno krizo kme čkega gospodarstva in podeželja ter z vse o čitnejšim zaostajanjem Kranjske za hitreje razvija- jo čimi se pokrajinami monarhije se je v šestdesetih le- tih kranjskemu meščanstvu kot posebej pere če in skrbi vzbujajoče zastavilo vprašanje o gospodarski prihodno- sti dežele. V slovenskem taboru sta se v času do gospo- darske krize leta 1873 v tem pogledu izoblikovali dve stališ či. V krogu, zbranem okoli dr. Janeza Bleiweisa in Kranjske kmetijske družbe so tako menili, da Kranjska s svojo izrazito agrarno strukturo za razvoj industrije še nima pravih možnosti in se mora zato posvetiti predvsem modernizaciji kmetijstva. V kranjski obrtni in trgovski zbornici, ki je bila v letih 1866–1874 v slovenskih rokah in ji je predsedoval ljubljanski trgovec V. C. Supan, pa so nasprotno ugotavljali, da se Kranjski kot neposrednemu zaledju Trsta odpirajo ugodne perspektive za razvoj nea- grarne proizvodnje in je treba zato usmeriti vso pozornost k izgradnji železniške mreže, ki bo v smeri proti Trstu in Bosni (Turčiji) odprla avstrijskemu gospodarstvu pot na lavantinska in azijska tržiš ča in omogo čila prodajo avstrijskih kakor kranjskih industrijskih izdelkov tam, kjer so bili lahko še konkuren čni. Takšna razmišljanja je v letih 1868–71 še aktualizirala gradnja sueškega pre- kopa, ki je v tržaškem zaledju razburkala domišljijo in na črtovalno vnemo. Pri tem so v slovenskem taboru na Kranjskem dokaj enotno poudarjali, da je u činkovita modernizacija avstrijskega gospodarstva mogo ča le ob opustitvi liberalne gospodarske politike in vrnitvi k pro- tekcionisti čni politiki “zaščite doma čega dela”. 18 P. Vodopivec: Smrtna kazen v tisku na Slovenskem, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino, 25/1977, št. 1, str. 41. 179 II. SKUPINSKI NAZORI V nasprotju s Slovenci so kranjski Nemci v šestde- setih in sedemdesetih 19. stoletja vztrajno zagovarjali liberalna gospodarsko-politi čna na čela in odlo čno od- klanjali na Friedericha Lista in Henryja C. Careya oprta razmišljanja predsednika kranjske obrtne in trgovske zbornice. Svobodna trgovina, svobodno tekmovanje in svoboda podjetniške pobude so bili za liberalno kranj- sko nemštvo nepogrešljivi sestavni del liberalnih nazo- rov. Toda ob tem so zahteve po vsesplošnem tekmova- nju in odprtosti prihajale v vse o čitnejši razkorak z go- spodarsko stvarnostjo. Po gospodarski krizi leta 1873 je za čelo tako postopoma slabeti tudi zaupanje kranjskega nemškega meš čanstva v liberalne gospodarsko-politi č- ne rešitve in se umikati treznejši presoji avstrijskih go- spodarskih razmer in zmožnosti. Nemško liberalno gi- banje je v tem smislu prav pred gospodarsko krizo leta 1873 že doseglo svoj vrhunec, nato pa je po časi usihalo in se v glavnem iz črpalo z upadom nemškega tabora v deželi. I “In dem grossen Kampfe, welcher gegenwärtig für Licht und Freiheit in unserem Vaterlande gekämpft wird, nimmt das eigentlische Bürgerthum – die Bour- geoisie – einen hervorragenden Platz ein,” je leta 1868 – na sestanku kranjskega Verfassungsvereina – ob vsesplošnem pritrjevanju poslušalcev dejal Vinko Fereri Klun. “Ich will mich in eine Charackteristik der kämp- fenden Parteien nicht einlassen, sie sind zur Genüge be- kannt und gekenzeichnet; nur zur Kräftigung des Selbs- bewusstseins, zur Hebung und Stärkung der Partei des fortschrittfreundlichen Bürgerthums unternehme ich es, an der Hand der Geschichte, – dieser Lehrmeisterin der Völker nachzuweisen: dass die Blühzeit der Arbeit und des Bürgerthums jederzeit und überall auch die Blühzeit der Nationen gewesen ist”. 19 V. F. Klun, poleg Dežmana drugi najpomembnejši 19 Das btirgerliche Gewerbe von dr. Klun, Eine kulturhistorische Skizze, Laibach 1868 (Separatabdruck aus dem “Laibacher Tagblatt”), str. 1. 180 slovenski “odpadnik”, je bil nedvomno eden najbolj za- nesenih apologetov meš čanstva in napredka v kranjski nemški stranki. Tako med Nemci kakor med Slovenci je užival sloves strokovnjaka za gospodarska vprašanja in dobrega poznavalca kranjskih razmer, saj je bil ve č let član kranjske obrtne in trgovske zbornice in nekaj časa njen tajnik, od za četka šestdesetih let predavatelj na trgovski akademiji na Dunaju in od leta 1867 svetnik v trgovinskem ministrstvu. Njegova poudarjeno liberalna stališ ča so naletela v nemškem taboru in Verfassun- gsvereinu (od leta 1869 imenovanem konstitutioneller Verein) na o čitno odobravanje in podporo. Klun je ugo- tavljal, da sta edino merilo gospodarskega in družbene- ga napredka stopnja razvitosti industrije in potrošnja prebivalstva, zaradi česar se mora tudi Kranjska, če se želi izogniti siromašenju in naraš čanju agrarnega pro- letariata, z vsemi mo čmi usmeriti k “obrtni industriji” (“gewerbliche Industrie”) in tistim panogam doma če in male obrti, ki v deželi že imajo daljšo tradicijo. Za takšen razvoj naj bi imela Kranjska po Klunovem prepri čanju vse potrebne možnosti: od izjemne zemljepisne lege v neposrednem zaledju Trsta in Jadrana, prek še neiz- koriš čenih prometnih poti do ugodnih surovinskih in energetskih virov. Kranjsko zaostajanje naj bi torej ne bilo posledica naravnih zadreg in slabosti, temve č no- tranjih trenj in odnosov v deželi, zaostalosti njenega še vedno premo čno na duhovš čino in cerkev oprtega šol- stva in konservativnih, k zapiranju dežele v lastne meje in k zaš čiti “narodnega dela” usmerjenih teženj dela nje- nega prebivalstva. Hitrejše gospodarsko napredovanje bi lahko v tem smislu omogo čili: nagel dvig izobrazbe, nemoteno odpiranje novim tehni čnim dosežkom, znan- stvenim spoznanjem in tujemu kapitalu, zlasti pa na- zorska in gospodarska svoboda. “Kunst, Wissenschaft und Industrie lassen sich nicht durch Landesgrenzen bannen, sie sind wie Aufklärung kosmopolitisch,” je le- ta 1869, ponovno podprt s “stürmische Zurufe”, zatr- dil V. F. Klun svojemu nemškemu ob činstvu. “Für das Licht der Bildung (gibt es) keine Landesgränze, keine Namensverschiedenheit, keine Verschiedenheit des Glaubens, des Fühlens und Denkens ... Das Licht siegt überall und jederzeit, weil es eine Naturnothwendigkeit 181 II. SKUPINSKI NAZORI ist, dass die Menschheit stets aufwärts-vorwärts schre- itet... Die Industrie benötigt die Freiheit”. 20 Gospodarsko politi čna razmišljanja pišo čega dela kranjskega nemštva objavljena v Laibacher Tagblattu in Laibacher Zeitung so v naslednjih letih v glavnem ostajala v okvirih opisanih Klunovih predstav in ugo- tovitev. Praviloma nepodpisani pisci in komentatorji so – resda bolj stvarno kakor V. F. Klun, brez pateti čnih slavospevov in pretiravanj, a vendar vztrajno in odlo čno – poudarjali pomen svobodnega tekmovanja in svobo- dne menjave za razvoj gospodarstva, zlasti industrije, in ugotavljali, da je v času vse hitrejših komunikacij, parnih strojev in telegrafov, gospodarska svoboda ne- izogibni predpogoj vsakega napredovanja. Škodljive u činke omejevanja in zaš čite, privilegiranja posameznih podjetij ali enostranskega podpiranja celih proizvodnih panog naj bi posebno nazorno razkrivala prav avstrij- ska gospodarska izkušnja: protekcionizem se je – kot so dokazovali – v konkretnih avstrijskih razmerah izkazal za neproduktivno potuho pasivnosti in samozadostno- sti “der Industriellen” in Avstrija se je šele z modernejšo gospodarsko-politično zakonodajo, z obrtnim zakonom leta 1859 in zunanjetrgovinskimi sporazumi v šestdese- tih letih odprla modernejšim gospodarskim tokovom in družbenim procesom. Glasnega ob čudovanja in nedelje- nega priznanja deležen ideal gospodarske u činkovitosti in uspešnosti je bila seveda Anglija. Ugotovitve “Schu- tzzöllnerjev”, da se ima Anglija za izjemne gospodarske dosežke zahvaliti dolgoletni protekcionisti čni politiki, saj je z visokimi carinami š čitila svojo industrijsko pro- izvodnjo, dokler ni le-ta dosegla potrebne konkuren čne ravni, so v Laibacher Tagblattu in Laibacher Zeitung najraje obšli s posplošenim naštevanjem angleških go- spodarskih uspehov. Hkrati so opozarjali na uveljavlja- nje liberalnih gospodarskih na čel v nekaterih drugih zahodnoevropskih državah. Zahteve po zaš čiti “doma- čega dela” in “doma če proizvodnje” pa so zavra čali še z drugimi argumenti. Laibacher Tagblatt se je tako na bralce ve čkrat obrnil z optimisti čno trditvijo, da je svo- bodno tekmovanje z ve čno težnjo po uravnoteženju po- 20 Laibacher Tagblatt, N. 235, 14. Oktober 1869. 182 nudbe in povpraševanja v vsestranskem in vzajemnem interesu “der Konsumenten” und “der Produzenten” in pomemben korak k širšemu družbenemu blagostanju: z odpiranjem tržiš ča najrazli čnejšim proizvajalcem zni- žuje cene in pove čuje potrošnjo, s pove čano prodajo pa spodbuja proizvodnjo in omogo ča odpiranje novih de- lovnih mest. Takšna in podobna razmišljanja so bila o čitno prera čunana na u činek ne le med meš čanskim, temve č tudi delavskim ob činstvom. Neizogibno se seveda zastavlja vprašanje, kdo so bili pisci teh sestavkov, koliko so bili članki in izjave, ki sta jih objavljala oba nemška časopisa, izvirni in koliko niso bili enostavno povzeti po drugem nemškem libe- ralnem časopisju, ne nazadnje: kdo jim je v nemškem taboru na Kranjskem sploh pritrjeval. Na to vprašanje ni lahko odgovoriti, saj je arhivsko gradivo, ki bi lah- ko osvetlilo delo Tagblattovega uredništva in kranjske nemške stranke uni čeno ali izgubljeno. 21 Že po razli čnih spomenicah, anketah in sporo čilih kranjske obrtne in trgovinske zbornice sode č pa med nemškimi kranjskimi podjetniki in zlasti železarji za liberalne ukrepe in ideje ni bilo prav ni č ve č navdušenja kakor med slovenskimi tovarnarji, obrtniki ali podjetniki in železarji v sosednjih pokrajinah (na Štajerskem in Koroškem). 22 “Zaš čita do- mačega dela” torej nikakor ni bila le slovenska (kot je poizkušal pokazati Tagblatt), temve č tudi nemška pod- jetniška zahteva. V nemškem taboru na Kranjskem je v pogledih na gospodarsko politiko potemtakem vladala podobna neenotnost kakor v drugih nazorskih in poli- ti čnih vprašanjih, toda glavno besedo so imeli zagovor- niki liberalnih na čel, ki so preglasili zmernejše, k zaš či- tni politiki usmerjene glasove in slovensko-nemškemu nasprotju tudi na gospodarskem podro čju vtisnili pe čat 21 Nekaj ve č podatkov o urejanju Tagblatta je le v Dežmanovem arhivu, vendar ne dovolj, da bi bilo iz njih mogo če kaj ve č sklepati o uredniški politiki in na činu zbira- nja, odbiranja in prirejanja člankov. 22 Železarji so bili v šestdesetih letih med najglasnejšimi nasprotniki svobodno-tr- govinsko usmerjenih avstrijskih zunanjetrgovinskih sporazumov. Redka izjema v tem pogledu je bil J. Rosthorn. Gl. Treatise on the Iron Trade of Carinthia, its Past, Present und Future, Intended for use of the International Enquete Comission and Most Respectly Dedicated to A. Sornmerset-Beaumont, Vienna 1865; Die Zukunft der ősterreichischen Eisen-Industrie von Joseph Rosthorn, Herausgegeben von Ve- rein für volkswirthschaftlichen Fortschritt, Wien 1867. S stališ či, ki jih je Rosthorn zastopal v obeh spisih se na Kranjskem niso strinjali. 183 II. SKUPINSKI NAZORI idejnega in nazorskega, liberalno-konservativnega kon- flikta. Posebno vprašanje je seveda tudi, v kakšni meri je zavzeto pritrjevanje liberalnim gospodarskim na čelom izražalo dejanska stališ ča kranjskih nemških prvakov in koliko ni bilo le politi čna poteza, ki naj bi potrdila dosledno zvestobo vladnim politi čnim usmeritvam in usmeritvam nemškega liberalnega gibanja Avstriji. Tudi o tem je mogo če ugibati. Na Kranjskem namre č v obrav- navanem obdobju z izjemo predsednika kranjske obrtne in trgovske zbornice V. C. Supana ni bilo opaznejšega gospodarsko-političnega pisca, ki bi poizkušal svoje po- glede opreti na teoretska spoznanja te ali one gospo- darskopoliti čne šole. Posamezni v Tagblattu objavljeni članki, ki so se sklicevali na gospodarske teoretike: na Adama Smitha, Richarda Cobdena, Johna Stuarta Mi- la med avstrijskimi gospodarskimi politiki pa zlasti na Karla Ludwiga von Brucka, so imeli predvsem zna čaj informacij, ki so želele pokazati, da so imele zahteve po gospodarski svobodi trdno teoretsko podlago. Toda iz njih ni bilo mogo če razbrati, kdo je bil njihov dejanski avtor in tudi ne sklepati, da bi se v krogu Tagblattovih urednikov in dopisnikov kdo bolj na črtno in pogloblje- no ukvarjal z liberalno ekonomsko teorijo. 23 Zato se zdi povsem upravi čena domneva, da sta bili pozornost in podpora, ki so ju v kranjski nemški stranki posve čali liberalni gospodarski politiki predvsem plod politi čne odločitve, celo doktrinarne togosti kranjskih nemških prvakov, ki so – ne oziraje se na resni čne deželne mo- žnosti in razmere – zavzemanje za gospodarsko svobodo povezovali z bojem za uresni čitev liberalnih politi čnih ciljev in zahtev. Glavna ost nemških gospodarsko-politi čnih po- lemik je bila usmerjena v kranjsko obrtno in trgovsko zbornico in njenega slovenskega predsednika. Nemške kritike je pri zbornici vse do leta 1874, ko so jo Slovenci izgubili iz rok, posebej motila njena slovenska ve čina. Vztrajno so dokazovali, da je bila zbornica takšna kot je bila, podaljšek slovenske politike in njene “reakcionarne 23 G1. npr. Laibacher Tagblatt, N. 115, 20. Mai 1873, N. 116, 21. Mai 1873. O Joh- nu Stuartu Millu so ve č člankov priob čili zlasti v letu njegove smrti (1873). 184 in klerikalne klike z Bleiweisom, Costo und Genossen” na čelu. Tej naj bi bila zbornica sredstvo za “klerikale Propaganda in den Kreisen des Kleingewerbes zu ma- chen, vor allem aber sicher und mühelos zwei gefügige Abgeordnete in den Landtag zu bringen”, gospodarske razmere v deželi pa naj bi je ne zanimale. 24 S svojo “ne- delavnostjo” in “nesposobnostjo”, ki naj bi ju razkrivalo dolgoletno zavla čevanje natisa statisti čnega poro čila o stanju kranjskega gospodarstva, 25 naj bi zborni čno vod- stvo ne izražalo interesov kranjskega meš čanstva in tu- di ne moglo govoriti v njegovem imenu. To meš čanstvo, kot so poudarjali v nemškem taboru, v zbornici sploh ni bilo ustrezno zastopano, saj med njenimi člani ni bilo vidnejših predstavnikov kranjske trgovine, obrti, podje- tništva in “velike industrije”. Zato naj bi ne bilo prese- netljivo, če se je zbornica – namesto, da bi se ukvarjala z resni čnimi problemi kranjske obrti in industrije – po- sve čala “nationalökonomischen Reden” svojega predse- dnika in tožbam nad “wilde Konkurrenz” in avstrijskimi zunanjetrgovinskimi sporazumi. Kriti čne ugovore proti slovenski ve čini v zbornici so v nemškem taboru podprli tudi z gospodarsko-po- liti čnimi argumenti. Na Kranjskem naj bi bila namre č po pisanju Laibacher Tagblatta in prepri čanju njegovih urednikov prav zbornica središ če odpora proti liberalni gospodarski politiki, pri čemer je bil priljubljena tar ča nemških polemik in napadov njen predsednik V. C. Su- pan. Supanovo prizadevanje, da bi svoje protiliberalno usmerjene gospodarsko-politi čne govore in spise pod- krepil s sklicevanjem na teoretike narodnogospodarske šole – kot sta bila Friederich List in Henry C. Carey – je bilo v nemški stranki deležno odkritega posmeha, nje- gova opozorila, da so svojo proizvodnjo, dokler ni dose- gla potrebne konkuren čne ravni, š čitile tudi razvitejše zahodnoevropske države in jo še vedno š čitijo Združene 24 Laibacher Tagblatt, N. 268, 23. November 1874. 25 Kranjska trgovska in obrtna zbornica je dejansko svoje “letno” poro čilo, ki bi ga morala pripraviti že leta 1870, izdala šele leta 1872. V zbornici so poudarjali, da so imele težave z zbiranjem podatkov, medtem ko so v nemškem taboru menili, da se v zbornici vse preve č ukvarjajo z vprašanjem avstrijske trgovinske politike, ne opravljajo pa svoje temeljne naloge: ugotavljanja dejanskega stanja gospodarstva v deželi. 185 II. SKUPINSKI NAZORI države Amerike, pa so naletela na odlo čno zavra čanje. Po trditvah govornikov in voditeljev kranjskega nemštva slovenska ve čina v zbornici s predsednikom V. C. Supa- nom na čelu ni težila le k za časni zaš čiti doma če obrti in industrije ter k njuni postopni modernizaciji, temve č k popolni vrnitvi k sistemu privilegiranja in protekci- onizma. Težnje “durch Schutzzölle und Privilegien die gewerbliche Schäden zu heilen” so v nasprotju s potre- bami modernega gospodarstva in napredka, je leta 1869 v komentarju kranjskih obrtnih razmer pisal Laibacher Tagblatt in ugotavljal, “dass die Kalamitäten, die grös- stentheils durch eigene Schuld herbeigeführt wurden, nur durch Selbsthilfe, nur durch gesteigerte Thatkraft beseitigt werden können”. 26 Kako neutemeljena so pri- toževanja nad “wilde Konkurrenz” in vladno politiko, naj bi nazorno razkrival primer Gradca in Maribora, ki sta po Tagblattu v času, ki je pomenil za Kranjsko in Ljubljano gospodarski zastoj, doživela “einen blühen- den Aufschwung”. 27 Glasno nasprotovanje državnemu poseganju v go- spodarstvo z neprestanim sklicevanjem na svobodo je seveda neizogibno zadelo ob vprašanje “kje so meje te svobode” in kakšna naj bo – po liberalnih koncepcijah in predstavah – sploh vloga države. V kranjskem nemškem taboru so podobno kot v številnih drugih vprašanjih tudi v tem pogledu zastopali previdno stališ če in svarili pred skrajnostmi: ob razli čnih priložnostih so omenjali, da liberalne težnje po omejitvi nekaterih državnih pristoj- nosti nikakor ne pomenijo, da se mora država povsem odpovedati uravnavanju politi čnih, družbenih in gospo- darskih razmerij. V tem smislu so odklanjali radikalni individualizem in poudarjali, da sta popolna svoboda in brezpogojna “Selbstständigkeit der einzelnen Men- schen” predvsem ideal, ki že v času francoske revolucije ob koncu 18. stoletja ni prestal prakti čne preizkušnje, saj je pripeljal v anarhijo in nasilje. Podobno naj bi se le deloma uresni čile optimisti čne napovedi o “zlati dobi”, 26 Laibacher Tagblatt, N. 27, 4. Februar 1869. 27 Prav tam. Napredek obeh mest naj bi bil povezan predvsem z doseljevanjem, pri čemer pisec v Tagblattu pri Mariboru ne pove za kakšno doseljevanje gre (ima v mi- slih nastanek delavnic južne železnice?), pri Gradcu pa omenja uradnike (Laibacher Tagblatt, N. 28, 5. Februar 1869). 186 ki jo prinašata gospodarska svoboda in svobodno tek- movanje. Anglija, Nem čija in druge “kulturne” evropske države, ki so zvesto sledile liberalnim zamislim in reši- tvam, so sicer res dosegle velike gospodarske uspehe, toda pretresala so jih tudi mo čna notranja nasprotja, ki so jih ozna čevali umikanje moralnih norm in vrednot nenasitnemu lovu za denarjem, napredujo če duhovno siromaštvo in rast kriminala ter zaostrene socialne raz- like in “razredni boj” (“Klassenkampf”) med delavci in njihovimi delodajalci. Vse to naj bi nazorno kazalo, da se država ne more in ne sme povsem odpovedati svojim funkcijam in nalogam in je mogo če svobodo uresni če- vati le v konkretnih “kulturnih”, družbenih in državnih okvirih. 28 Naloga države naj bi bila, da ravna v interesu svobode in omogo ča kar se da nemoteno sožitje neodvi- snih posameznikov. Slednje pa lahko opravlja le z aktiv- nim poseganjem na nekatera življenjsko važna podro čja kot so podro čje vzgoje in izobraževanja, socialne politike in socialnih razmer, osebne varnosti in varnosti priva- tne lastnine. Toda takšno videnje države in njenih nalog naj bi praviloma ne veljalo za gospodarstvo. V Tagblattu je bilo sem in tja sicer res zaslediti misel, da tudi gospodarske svobode ne gre razumeti preve č dobesedno in se celo najbolj vneti pristaši liberalnih na čel ne zavzemajo za popolno obrtno in trgovinsko svobodo, toda v splošnem je vodstvo nemške stranke na Kranjskem vztrajalo pri stališ ču, naj se država čim manj vmešava v gospodarske tokove in jim tako omogo či, da te čejo svojo “naravno” pot. Zdi se, da so bila vsaj posameznikom med kranjski- mi Nemci blizu gledanja Johna Stuarta Milla, po katerih bi morala država pustiti gospodarstvu svobodo, sama pa pose či v razreševanje socialnih nasprotij, ki so spre- mljala uveljavljanje moderne industrije. 29 Vseeno bi tudi takšna državna intervencija ne smela dobiti oblike di- rektne državne podpore, temve č bi se morala omejiti na razli čne zakonske ukrepe in spodbujanje organizirane 28 Takšna so stališ ča člankov, ki jih je Laibacher Tagblatt leta 1872 povzel po preda- vanju nemškega zgodovinarja v. Sybela. Laibacher Tagblatt, N. 277, 278, 279, 280, 2., 3., 4., 5. Dezember 1872. 29 Laibacher Tagblatt, N. 116, 21. Mai 1873 in nekateri drugi članki o J. S. Millu objavljeni v istem letu. 187 II. SKUPINSKI NAZORI samopomo či. Finan čno breme modernizacije in razre- ševanja spremljajo čih socialnih problemov naj bi torej nosili predvsem prizadeti in neposredno vklju čeni v go- spodarsko dejavnost. Propadanje rokodelcev in obrtni- kov, ki niso uspeli tekmovati z industrijskim in cenenim tujim blagom, naj bi bilo pa č neizogiben proces, ki so ga s svojo nevednostjo in nesposobnostjo prilagajanja mo- dernim potrebam in zahtevam povzro čali in pospeševali propadajo či sami. Zato se krizi in zaostajanju ni bilo mogo če izogniti z vladno pomo čjo in državnim posega- njem v gospodarstvo, ki bi se prej ali slej spremenila v enostransko podpiranje posameznih podjetij in gospo- darskih panog: korak s časom in z razvitejšimi deželami naj bi zagotavljale le temeljite spremembe v na činu dela z odpiranjem novim tehnološkim postopkom in tujim zgledom, s pove čevanjem proizvodne mo či in zniževa- njem proizvodnih stroškov. Kot že omenjeno so za čeli v nemškem taboru svoje poglede na državno pomoč in liberalna gospodarsko-politi čna na čela po časi spremi- njati šele po gospodarski krizi leta 1873, pri tem pa so tudi naprej menili, da je vladna intervencija lahko le za časen ukrep, ki se ne sme spremeniti v favoriziranje ene gospodarske panoge na ra čun druge. 30 Vsemu povedanemu in naštetim nacionalnim, na- zorskim in gospodarsko-politi čnim razlikam navkljub pa so si bile konkretne predstave slovenskega in nem- škega tabora o perspektivah in možnostih kranjskega gospodarstva in ukrepih, ki bi jih bilo treba uveljaviti za njegov hitrejši razvoj, mnogo bolj podobne, kakor so si bili v obeh strankah pripravljeni priznati. V gleda- njih na družbo in gospodarstvo so se na Kranjskem vse do konca šestdesetih in za četka sedemdesetih let 19. stoletja ohranile mo čne razsvetljenske prvine, ki jih je ozna čevalo prepri čanje ; da bo mogo če ustrezno moder- nizacijo dose či predvsem z dvigom izobrazbene ravni prebivalstva, z uvajanjem tehni čnih dosežkov in novih predelovalnih postopkov v proizvodnjo in z naslonitvijo na tradicionalne gospodarske panoge brez radikalnejših 30 Zadrege, s katerimi so se v tem pogledu sre čevali v nemškem taboru lepo ilustrira predavanje dr. Schreya o gospodarski krizi decembra 1873. Gl. Laibacher Tagtblat N. 291, 19. Dezember 1873, N. 292, 20. Dezember 1873. 188 posegov v obstoje čo deželno gospodarsko strukturo. V tem smislu so nemški in slovenski gospodarski na čr- tovalci videli v neznanju in zaostalosti eno glavnih ovir hitrejšega gospodarskega napredovanja in so soglasno pozivali k ustanavljanju tehni čnih in strokovnih šol, ki bodo širile znanja, potrebna pri prevzemanju novosti in prilagajanju modernim proizvodnim zahtevam – s to razliko pa č, da so v nemškem taboru posebej poudarjali pomen znanja nemš čine in njene vloge pri povezovanju s svetom in razvitejšimi deželami zahodne Evrope. Od- prtost Kranjske k Avstriji in Evropi in prepotrebni pre- tok informacij naj bi poleg tega zagotovili z razširjanjem poljudnih strokovnih priro čnikov in gospodarskih gla- sil, s poživitvijo u čnih potovanj rokodelskih in obrtnih pomo čnikov, s podpiranjem ogledovanja in organizira- nja obrtnih in industrijskih razstav, s predstavitvami tehničnih izboljšav in s prakti čnimi demonstracijami novih strojev in orodij. Skratka: slovenska in nemška razmišljanja o kon- kretnih potrebah kranjskega gospodarstva so ostajala vse do srede šestdesetih let 19. stoletja še mo čno zave- zana podedovanim modernizacijskim predstavam in mo- delom, pri čemer je bilo v o čeh kranjskega meš čanstva “znati” in “hoteti napredovati” predpogoj posodobitve in trajnejše razvojne dinamike. O številnih drugih vidikih izgradnje moderne industrije in težavah, s katerimi so se sre čevale težnje po hitrejšem gospodarskem razvoju (pomanjkanje kapitala, kvalitetnih surovin in ustreznih energetskih virov, zlasti kvalitetnejših vrst premoga), se je mnogo manj pisalo in govorilo in ni se mogo če znebiti vtisa, da se je spoznanje o globini preloma, ki ga je po- menila t.i. tehni čna in industrijska revolucija s svojimi pridobitvami – kljub zanesenim in glasnim pozivom k napredku –vse do za četka sedemdesetih let uveljavlja- lo le v omejenem obsegu, medtem ko je ostajala prava narava napovedujo čih se sprememb in njihovih dalj- nosežnih posledic za vsa podro čja človeškega življenja kranjskim gospodarskim reformatorjem sploh še nekaj časa prikrita. Opisana gledanja na gospodarsko modernizacijo so se začela postopoma spreminjati v drugi polovici šestde- setih let. Z zaostrovanjem gospodarskih razmer v deželi 189 II. SKUPINSKI NAZORI in njenim vse o čitnejšim zaostajanjem za razvitejšimi pokrajinami monarhije, se je morala optimisti čna vera v napredek z nekriti čnim navdušenjem nad tehniko in industrijo umakniti treznejšim in kompleksnejšim raz- mišljanjem o kranjskih gospodarskih potrebah in per- spektivah. V obeh kranjskih politi čnih taborih se je v letih pred gospodarsko krizo postopno uveljavljalo spo- znanje, da je bil problem pomanjkanja kapitala prav ta- kšna, če ne celo usodnejša ovira za hitrejši gospodarski razvoj kakor kulturna zaostalost in nizka izobrazbena raven prebivalstva, zaradi česar bi bilo treba posvetiti organizaciji finan čnega trga in ustreznih kreditnih mo- žnosti ve č pozornosti kakor dotlej. Vse ve č je bilo govora o akcijskih družbah in o združevanju sredstev, o zadru- gah in posojilnicah in o pomenu ustanavljanja bančnih ustanov, ki bodo lahko ponudile zadostno koli čino po- sojil za vlaganje v kmetijstvo, obrt in industrijo. V tej zvezi so imeli seveda na vsaki strani svoje na črte, saj je bilo slovenskim in nemškim politi čnim prvakom enako jasno, da sta lahko kredit in kapital pomembno orožje v politi čnem boju. Kranjski Nemci so v tem smislu gla- sno pozdravljali nastanek Laibacher Gewerbebank leta 1868 in ustanovitev skupne kranjske, štajerske in koro- ške Handels, Industrie und Montanbank, ki naj bi med drugim vlagala v kranjsko železarstvo, leto kasneje, 31 medtem ko so s posmehom spremljali slovenske na črte v zvezi z banko Slovenijo in videli v njihovem polomu lo- gi čen dokaz slovenske gospodarske nesposobnosti. 32 V nemškem taboru so bili poleg tega mnenja, da bi se mo- rala Kranjska, da bi rešila problem kroni čnega pomanj- kanje kapitala, kar se da široko odpreti tujim vlaganjem in doseljevanju – premožnejših in podjetnih tujcev. 33 Zvesti svoji liberalni gospodarsko-politi čni usmeritvi so 31 Laibacher Tagblatt, N. 79, 9. April 1869, N. 147, 30. Juni 1877. 32 “Dieses Projekt hätte in Krain immerhin feste Wurzel fassen können, wenn man intelligente Capacitëten, Männer von Besitz und allgemein anerkannte Solidität an die Spitze gestellet hätte,” je pisal Laibacher Tagblatt 12. junija 1876. “Die soge- nannten Gründer dieses Institutes rekrutieren sich jedoch ausschlieslich aus den Reihen nationalklerikaler Schildträger, und die neu gegründete Bank erhielt bei der Taufe, bei welcher die Pfarer des Landes und deren Köchinen Assistenz leisteten, bei welcher nur Auserwählte der grossen Nation zu Gevatter standen, den nationa- len Namen “Slovenija”. Laibacher Tagblatt, N. 133, 12. Juni 1876. 33 Laibacher Tagblatt, N. 28, 5. Februar 1869. 190 podpirali zahteve po odpravi raznih omejitev na denar- nem trgu (zakon o oderuhih!) in dokazovali, da se je mo- go če problemu oderuštva u činkovito upreti le z urejeno mrežo vsem dostopnih posojilnih ustanov. Slednje naj bi bile najpomembnejše sredstvo v razreševanju denar- nih stisk in zadreg, s katerimi sta se soo čala kranjski kmet in obrtnik. 34 Čeprav so v kranjskem nemškem taboru ve čkrat opozorili tudi na kmetove težave, pisali in govorili o za- ostajanju kranjskega kmetijstva in socialnih naspro- tjih na podeželju, sta bili v središ ču pozornosti nem- ških gospodarskih na črtov in razprav obrt in industrija. Stališ če, da se lahko kranjska dežela izogne zaostritvi socialnih in gospodarskih razmer le s pospešeno indu- strializacijo in razvijanjem obstoje čih obrtnih panog, je bilo o čitno širše sprejeto in med nemškim meš čanstvom je vse do gospodarske krize leta 1873 prevladovalo mne- nje, da ima Kranjska za takšen razvoj tudi dovolj ugo- dne pogoje in zadostne surovinske in energetske vire. 35 Zato je bilo tembolj opazno, da je o konkretnih pano- gah, ki naj bi jih zajel proces industrializacije ali celo konkretnih obratih, ki bi jih kazalo postaviti, redkeje stekla beseda in zdi se, da so bile tozadevne predsta- ve naj bo nemškega, naj bo slovenskega meš čanstva še močno nedomišljene in nejasne. Izjema v tem pogledu je bilo železarstvo, ki bi ga bilo treba po splošnem pre- pri čanju na vsak na čin ohraniti in modernizirati, pa čeprav za ceno uvažanja kvalitetnejših vrst premoga in železove rude. Pomemben argument za ohranitev in nadaljnje razvijanje železarskih obratov je bila njihova tiso čletna tradicija in v obeh kranjskih politi čnih tabo- rih so ugotavljali, da si kranjskega gospodarstva brez železarstva preprosto ni mogo če zamisliti. O morebitnih drugih možnostih za razvoj “velike industrije” v šestde- setih in sedemdesetih letih na Kranjskem skoraj ni bilo 34 Članki o pomenu posojilnic in zadrug se v “Tagblattu” ponavljajo vse od konca šestdesetih let. Problem je bil deležen posebne pozornosti v času pred sprejemom zakona o zadrugah (1873). Gl. npr.: Laibacher Tagblatt N. 66, 21. März 1872, N. 67, 22. März 1872 in kasneje. 35 Med potencialnimi energetskimi viri se je med drugim še vsa šestdeseta in sedem- deseta leta omenjala predvsem voda, nato pa tudi premog, pri čemer je o problemu kvalitetnejših vrst premoga, ki jih Kranjska ni imela, redkeje stekla beseda. 191 II. SKUPINSKI NAZORI govora in med izdelki, ki so jih omenjali kot sestavni del kranjske izvozne ponudbe, zasledimo poleg železarskih le še proizvode male in kme čke (doma če) obrti. 36 S ta- kšno ponudbo seveda Kranjska ni mogla konkurirati na razvitih zahodnoevropskih tržiš čih, česar so se v deželi dobro zavedali in so se zato v razmišljanjih o izvoznih možnostih vztrajno ozirali k Tur čiji, Balkanu in Levan- ti, kjer naj bi bilo za kranjske izdelke (kot so menili) še dovolj prostora. V tej zvezi so ob koncu šestdesetih in v za četku se- demdesetih let podobno kot drugod v Avstriji tudi na Kranjskem oživele zamisli o potrebi po aktivnejši avstrij- ski posredniški in trgovsko-prometni vlogi med Zahodno in Vzhodno Evropo, ki so imele korenine v predmar č- nih na črtih tržaškega meš čanstva in srednjeevropskih gospodarskih vizijah avstrijskega finan čnega ministra Karla Ludwiga von Brucka. Po teh zamislih bi lahko Av- strija z izgradnjo razvejane železniške mreže u činkovito izkoristila svojo izjemno zemljepisno lego v “preddverju” Orienta in usmerila pretežni del srednje in južnoevrop- ske levantinske in vzhodne trgovine prek tržaškega pri- stanišča in svojega ozemlja. Razprava o avstrijskih žele- znicah in sueškem prekopu je v neposrednem tržaškem zaledju sprostila domišljijo in spodbudila optimisti čne napovedi o prihodnosti, ki bi jo južnim avstrijskim po- krajinam prinesle nove prometne poti. V kranjski obr- tni in trgovski zbornici so tako menili, da bi moralo biti sečiš če prometnega križa, ki bi južno Nem čijo povezal z Bosno in Turčijo in Jadran s srednjo Evropo, na kranj- skem ozemlju in so zavzeto podprli predlog za izgradnjo obsežnega železniškega vozla na jugu monarhije. 37 Ta- kšnim na črtom so soglasno pritegnili v obeh kranjskih politi čnih taborih, se zavzeli za gradnjo “druge” železni- ške proge proti Trstu (v smeri: Celovec–Prevalje–Škofja Loka–Trst), ki bi odvzela monopol južni železnici, in po- udarjali pomen železniške transverzale Beljak–Ljublja- na–Karlovac–turška meja, ki bi z izgradnjo otomanskih 36 V. F. Klun je tako v predavanju leta 1869 omenjal kot potencialni izvozni artikel idrijske čipke in posamezne proizvode lesne “industrije”, kasneje je bilo ve č govora še o opekarskih izdelkih, tekstilnih proizvodih in podobno. 37 Ivan Mohori č: Zgodovina železnic na Slovenskem, Slovenska matica v Ljubljani 1968, str. 94–101. 192 železnic v smeri: Biha č–Sarajevo–Istanbul in s povezavo Beljak–južna Nem čija, zahodni Evropi odprla “najbliž- jo možno pot” proti Bosporju in Levanti. 38 Pri tem so se podobno kakor v slovenskih tudi v nemških krogih prav dobro zavedali, da tako ambicioznih na črtov ne bo mogo če uresničiti brez aktivne državne podpore: v tem smislu so poudarjali, da država ne le sme, temve č mora pose či v politiko izgradnje železnic in omenjali kot možni vir investicijskih sredstev državno železniško posojilo. Železnice so bile torej v sedemdesetih letih “veli- ka tema” kranjskega meščanstva in časopise so pol- nili navdušujoči sestavki, ki so podrobno utemeljevali pomen predlaganih železniških zvez in dokazovali, da širjenje avstrijskega gospodarskega vpliva na Balkan in v Bosno ni le v najširšem avstrijskem temve č tudi ožjem (kranjskem) deželnem interesu. “Krain ist nicht nur der Schlüssel des adriatischen Meeres, er ist auch der Schlüssel zum Oriente,” je trdil Laibacher Tagbatt avgusta 1873. “Bedenkt man, wie viele herliche Kräfte in diesen Lande schlummern und wie sich dasselbe, sobald diese Kräfte geweckt und nutzbar gemacht wer- den, rasch und schnell zu einem zweiten Belgien en- twickeln vermöchte, so kann man nur mit dem Gefühle des tiefsten Schmerzes und Bedauerns auf die letzten zwei Jahrzenten zurückblicken, während welcher die naturgemässe Entwicklung desselben künstlich aufge- halten und damit auch gleichzeitig die Kraft Oesterre- ichs gelähmt wurde ...” 39 Toda še je čas: z zgraditvijo ustreznih prometnih zvez bi si Avstrija lahko zagotovila materialno blagostanje in politi čno moč, ki ju je omogo- čala njena izjemna zemljepisna lega. Tur čija in Balkan sta bila v tem pogledu v o čeh slovenskega in nemškega kranjskega meš čanstva neke vrste naravno – avstrijsko in kranjsko – gospodarsko zaledje, tržiš če za avstrijske proizvode in surovinska baza za avstrijsko industrijo. V nemškem taboru so vztrajali pri takšnih gledanjih tudi po vstaji v Bosni in Hercegovini in zaostritvi politi čnih 38 O tem so pisali v vseh kranjskih časopisih. Čeprav je prihajalo v slovenskem in nemškem taboru do razlik pri na črtih posameznih tras (npr. pri trasi dolenjske železnice), se mnenja o glavnih smereh, v katerih bi naj tekle železniške proge, niso razlikovale. Gl. Ivan Mohori č, nav. delo, str. 139 in naprej. 39 Laibacher Tagblatt, N. 186, 14 August 1873. 193 II. SKUPINSKI NAZORI razmer na Balkanu, čeprav so – v nasprotju s Slovenci –odklanjali avstrijsko vojaško intervencijo in pozivali k avstrijski nevtralnosti. Menili pa so, da monarhija ne bo mogla ostati prekrižanih rok, če bo Rusija ogrozila njene gospodarske interese v Tur čiji. 40 Pri čakovanja kranjskega meščanstva pa se – kot je znano – niso uresni čila. Kranjska je ostala brez potreb- nega zagona, ki bi omogo čil njeno hitrejšo gospodarsko rast, gospodarska kriza in njene posledice pa so zausta- vile že tako po časno gradnjo železnic na jugu monarhi- je. Borzni polom leta 1873 je bil obenem močan udarec liberalni gospodarski politiki: kranjski Nemci so sicer odločno zavra čali o čitke, da je bila gospodarska kriza logi čna posledica liberalnih gospodarsko-političnih od- lo čitev in dokazovali, da so glavni vzroki za krizo nespo- sobnost, špekulacije, borzne igre in nestvarna presoja lastnih finančnih zmožnosti. 41 Toda ob tem je bilo iz “Ta- gblattovega” pisanja in poro čil o delu “ustavnega zdru- ženja” (“Constitutioneller Verein”) razvidno, da je kriza med nemškimi kranjskimi prvaki na čela in postopoma omajala zaupanje v liberalna gospodarska na čela. Če- prav se v kranjskem nemškem taboru tudi v drugi polo- vici sedemdesetih let niso povsem odpovedali geslom o gospodarski svobodi in so tudi vnaprej zavra čali zahte- ve po aktivnejšem državnem poseganju v gospodarstvo, je bilo vse manj glasnega navduševanja nad svobodnim tekmovanjem in svobodno trgovino, zanesenih slavo- spevov napredku in meščanstvu, optimisti čnih slikanj avstrijske in kranjske gospodarske prihodnosti. Proti koncu leta 1874 je bila razpuš čena kranjska trgovska in obrtna zbornica in nekaj mesecev kasneje je prešla v nemške roke, kar je še dodatno vplivalo na nemška go- spodarsko-politi čna stališ ča. V nemškem taboru so se morali zdaj braniti pred nekdanjimi slovenskimi zbor- ni čnimi člani in njihovim predsednikom, ki so trdili, da so se v nemških vrstah iz “freihändlerjev” spremenili v “schutzzöllnerje” in je imela v svojem pozivanju k zaš čiti 40 Laibacher Tagblatt, N. 235, 13. Oktober 1876. 41 V letih po krizi je bilo seveda slišati tudi druga čne sodbe. Tako je npr. Laibacher Tagblatt leta 1876 zapisal: “Der Mangel an Production ist diese Krankheit, der Man- gel an Arbeit und Thätigkeit.” Laibacher Tagblatt, N. 117, 22. Mai 1876. 194 “doma čega dela” – kot je razkrila kriza – prav slovenska večina. Slovenskim kritikom so v Tagblattu odgovarjali, da “tostran Lajte” ni nih če nikoli zagovarjal popolne tr- govinske svobode, saj slednja odgovarja le gospodarskim pogojem visoko razvitega in “civiliziranega” ljudstva, Av- strija pa je še močno oddaljena od takšnega stanja. To- da pri tem mora biti njen cilj, da takšno stanje doseže, zaradi česar se ne sme zatekati k preživetim merkantili- sti čnim ukrepom, temve č mora poiskati srednjo pot med gospodarsko-političnimi skrajnostmi in z zmerno zaš čito podpreti razvoj tistih obrti in gospodarskih panog, ki se bodo lahko osamosvojile in v bližnji prihodnosti zažive- le brez administrativne podpore. 42 Takšno stališ če so v nemškem taboru zastopali vso drugo polovico sedemde- setih let, ko je med drugim postalo aktualno vprašanje obnovitve in ponovne opredelitve nekaterih avstrijskih zunanjetrgovinskih sporazumov. 43 Kranjski Nemci so se torej razglašali za edine pra- ve predstavnike kranjskega meš čanstva, pri tem pa so podcenjujo če in odklonilno presojali slovenska gospo- darska prizadevanja in samozadovoljno ugotavljali, da se ima Avstrija kot celota “nur der unverwüstlichen Regsamkeit des deutschen Stammes” zahvaliti za opra- vljen obrtni in industrijski razvoj. 44 Toda njihova gle- danja na gospodarsko politiko in kranjske gospodarske in razvojne možnosti niso bila niti posebno izvirna, niti posebno samostojna. Medtem ko so se v gospodarsko politi čnem pogledu zbliževala s prevladujo čimi usmeri- tvami nemškega liberalnega gibanja v Avstriji, se v kon- kretnih ocenah in videnjih kranjskih gospodarskih per- spektiv niso bistveno razlikovala od slovenskih stališ č in so ve činoma ostajala v okvirih v časih še mo čno tradi- cionalnim obrazcem in predstavam zavezane miselnosti kranjskega meš čanstva. 42 Laibacher Tagblatt, N. 288, 17. Dezember 1874. 43 Predvsem sporazumov z Nem čijo, o čemer je v Laibacher Tagblattu ve č obsežnih poro čil, ki govore o tem, da mora avstrijska vlada skrbeti za zaš čito doma če pro- izvodnje in med drugim zagotavljajo, da bo vlada pri pogajanjih interese doma če proizvodnje tudi upoštevala. 44 Laibacher Tagblatt, N. 73, 30. März 1872. 195 II. SKUPINSKI NAZORI II “Die kapitalmächtige Industrie erwirbt durch die Nutzmachung der wissenschaftlichen Errungenschaf- ten, durch eigene und gekaufte Intelligenz und durch nicht bezahlte Ueberschussarbeit ihrer Arbeitersklaven und Sklavinen mehr und mehr Kapital”, je julija 1875 ugotavljal Laibacher Tagblatt “Die höchst humanen Wohlthätigkeitsverwendungen, welche einzelne wenige Kapitalisten ihren Kapitalien geben, helfen dem grossen Ganzen sehr wenig. Nicht von der launenhaften Wohl- that, von dem selbsterrungenen Gesetz nur dürfen die Menschenmassen abhängig sein, wenn es besser wer- den soll. An die Stelle der Feudalbarone des Mittelal- ters mit ihren Leibeigenen und Hörigen dürfen nicht die Baumwohlbarone, die Erzgiesser und Maschinenbaro- ne treten, die den Fabriksarbeiter gern als Leibeigenen ansehen möchten ...” 45 Na Kranjskem ni seveda v šestdesetih in sedem- desetih letih nih če ve č zanikal pomena socialnega in delavskega vprašanja, vendar so bile podobne – ostre in odkrite – obtožbe industrije in podjetništva, kakor je navedena, razmeroma redke. Splošno mnenje je bilo, da je bilo socialno in delavsko vprašanje pere č in neva- ren problem, ki ga je bilo treba na vsak na čin reševati z raznimi oblikami delavske samopomo či in z ustrezno tovarniško in socialno zakonodajo, radikalnejši pogledi, ki bi lahko ogrozili obstoje če družbene in politi čne raz- mere in odgovornost za proletarsko revš čino enostrans- ko naprtili lastnikom podjetij in tovarn, pa so bili ne- sprejemljivi. Kljub ob časnim omembam nasprotja med “delom in kapitalom” in poskusom dolo čnejše oprede- litve nekaterih nasprotij kapitalisti čne proizvodnje je ostajalo vprašanje o vzrokih pauperizacije in delavske- ga siromaštva precej v ozadju, pove čujoče zanimanje za socialno in delavsko problematiko pa se je omejevalo na opozorila na dramati čne razsežnosti in posledice delav- ske revščine. Za prevladujo če meš čansko obzorje so bila socialna nasprotja neizogiben sopojav industrializacije, ki ga je bilo treba reševati strpno in premišljeno. Pri tem 45 Laibacher Tagblatt, N. 152, 8. Juli 1875. 196 bi si morali prizadevati delavskim slojem zagotoviti ne le najnujnejše življenjske pogoje, temve č tudi primerno vzgojo in človeka dostojno življenje. “Es ist nicht genug, dass nach der Theorie der Manchestermänner nur da- für gesorgt werde, den Arbeiter am Leben, den Arbei- ter als Arbeiter fortzupflanzen,” je v svojem predavanju članom “des constituellen Vereins” aprila 1874 poudar- jal finan čni svetnik Ertl. ”Vielmehr handelt es sich dar- um, eine ganze Gesellschaftsklasse aus dem Abgrun- de der Verkommenheit und des sozialen Elends, aus dem Zustande der Roheit und thierischen Sinnenlust emporzuheben zu einem edleren Dasein, sie empföng- lich zu machen für die Pflege idealer Interessen, ihr die Pforte zum Uebertrite in eine bessere Lebenssphäre zu erschliessen ...” 46 Po pisanju Laibacher Tagblatta je bilo zavzemanje za izboljšanje delavskega položaja s pomo čjo zakonoda- je in razli čnih reform ena posebno pomembnih nalog liberalnega gibanja. V listu so se tako v sedemdesetih letih obširno razpisali o socialnih in delavskih razmerah v Avstriji in zahodni Evropi, komentirali so poglavitne težnje v evropskem delavskem in socialisti čnem gibanju, podpirali konkretne pobude in zamisli za reševanje so- cialnih nasprotij in delavskih stisk in opozarjali na pot- rebo po dvigu delavske izobrazbene in kulturne ravni. 47 Kar se vloge in nalog države pri razreševanju delavske in socialne problematike ti če, so v nemškem taboru na Kranjskem zastopali značilno liberalno stališ če, da mo- ra država zakonsko onemogo čiti pretirano izkoriš čanje delavcev in skrbeti za njihovo izobrazbo, ne more pa di- rektno posegati v njihov odnos z delodajalci ali mate- rialno podpirati ogroženih, saj naj bi takšna podpora lahko temeljila samo na na čelu samopomo či. Podobno naj bi pogosto sklicevanje na na čelo “svobode dela” ne pomenilo, da je zagotavljanje dela vsakomur, ki je za delo sposoben in želi delati, zdaj skrb države. Delo je sicer res neodtujljiva človekova pravica, je bilo re čeno 46 Laibacher Tagblatt, N. 94, 27. April 1874. 47 Tagblatt, se je zavzemal za ustanavljanje delavskih zbornic (Arbeiterkammern), za razne oblike samopomo či, za uveljavitev t.i. tovarniške zakonodaje, v časopisu pa so poro čali tudi o raznih drugih oblikah stimulacije delavcev kot npr. razdelitvi dobi čka “industrieller Unternehmungen”. 197 II. SKUPINSKI NAZORI ob razli čnih priložnostih toda tudi to pravico naj bi bilo mogo če uresničevati le v skladu z zakonitostmi svobod- nega trga in v neposrednem dogovarjanju med delavci in podjetniki. 48 Sodbe o tem, koliko je bilo za izboljšanje delavskega položaja že storjeno v Avstriji in kaj vse je še treba storiti so bile razli čne. Sredi sedemdesetih let je bila tako Tagblattu ve čkrat prisotna misel, da je Av- strija s svojo socialno in delavsko zakonodajo zaosta- jala za razvitejšimi evropskimi državami in je bil edini pomembnejši ukrep, sprejet v delavsko korist zakon o “koalicijski svobodi” (1870), ki je odpravil prepovedi in omejitve v zvezi z organiziranjem delavcev in je med drugim legaliziral stavke. 49 Zakon o “koalicijski svobo- di” so v kranjskih nemških krogih predstavljali kot po- memben uspeh liberalne zakonodaje, 50 čeprav so bili do posameznih dolo čb očitno nekoliko zadržani in so zlasti v stavkah videli skrajno delavsko orožje, ki ga je bilo mogo če uporabiti le v izjemnih priložnostih, delavstvu pa treba prikazati kot dvorezen me č, saj naj bi vsaka ustavitev proizvodnje povzro čala nenadomestljivo mate- rialno izgubo, kar so prej ali slej ob čutili tudi delavci sa- mi. 51 V Laibacher Tagblattu so ob tem budno spremljali prizadevanja po organiziranju delavskega gibanja na Kranjskem, poizkušali v delavskih in rokodelskih vrstah pridobiti svoje pristaše in vplivati na usmeritev leta 1870 v Ljubljani ustanovljenega izobraževalnega društva, ki bi vztrajalo pri Schulze-Delitschevih na čelnih in ne po- pustilo tradikalnejšim stališ čem in pobudam. 52 Spora- zumevanje med “delom in kapitalom” je bilo po mnenju govornikov in voditeljev kranjskih Nemcev zapleten in po časen proces, ki ga ni bilo mogo če pospešiti z en- ostranskimi in nasilnimi rešitvami. 48 Jasna Fischer: Čas vesolniga socialnega punta se bliža, Socialna in politi čna zgo- dovina delavskega gibanja v Ljubljani od za četkov do leta 1889, Založba Krt – Lju- bljana 1984, str. 90. Rudi Kyovsky: Vloga dr. Vinka Kluna pri sprejemanju zakona “o koalicijski svobodi”, Pravnik, Ljubljana 40/1985, str. 133. 49 Laibacher Tagblatt, N. 94, 27. April 1874. 50 Rudi Kyovski, nav. članek. Kyovski v njem ugotavlja, da je bil V. F. Klun eden izmed sestavljalcev zakona o koalicijski svobodi in podrobneje opisuje njegova sta- liš ča. 51 Laibacher Tagblatt, N. 210, 13. September 1872. 52 Jasna Fischer, nav. delo, 114. 198 Ob povedanem je samo po sebi razumljivo, da so v kranjskem nemškem taboru odlo čno odklanjali so- cialisti čne ideje in socialno demokratsko gibanje. Socia- lizem in socialna demokracija sta – po pisanju Laibacher Tagblatta –pozivala k državljanski vojni, v kateri bi revni obra čunali s premožnimi (v slogu Beblovega gesla: “Krieg den Palästen, Friede den Hütten), “das Pöbel mit dem Bürgerthum”, proletariat s kapitalom. Logi čni rezultat takšnih nazorov naj bi bilo nesmiselno krvoprelitje in nenadzorovano nasilje, kar naj bi nazorno in prepri čljivo razkrivala pariška komuna. Podobno kot slovensko in drugo avstrijsko časopisje so leta 1871 tudi Laibacher Tagblatt polnile vesti iz Pariza, ki so zdaj bolj, zdaj manj stvarno popisovale potek dogodkov, ozna čevalo komuno kot “die Herrschaft der Schreckenmänner und entlau- fenen Sträflingen” in se zgražale tako nad grozodejst- vi komunardov kakor maš čevalnostjo Thiersove vlade po njenem porazu. 53 V ozadju pariških dogodkov naj bi po Tagblattu stala Internacionala, “eine der gefähr- lichsten (Associationen), womit sich die Regierungen zu befassen haben”, “eine Gesellschaft des Krieges und des Hasses”, ki naj bi po vsej Evropi razpredla svoje mreže in ji je program napisal Karl Marx. 54 Resni čna nevarnost Internacionale po “Tagblattovih” poro čilih ni bila v številu njenih članov (ki je bilo razmeroma ma- jhno), temve č v njenih idejah in njeni gib čnosti. Nekate- re, čeprav redke zahteve komune in Internacionale naj bi bile namre č povsem upravi čene in sprejemljive (kot npr. zahteva po “die Sicherstelung des Vollwerthes der Arbeit für den Arbeiter” in priznanje “des Anrechtes des Volkes auf unentgeltlichen Unterricht”), seveda če bi bi- le postavljene v druga čen politi čen kontekst in o čiš čene “der sozialistischen Frasen und Thorheiten”. 55 Tudi o Marxu je v sedemdesetih letih še ve čkrat stekla bese- da, nekateri članki so omenjali njegovo kritiko kapita- lizma in njegove poglede na izkoriš čanje proletariata, 53 O odmevu pariške komune v kranjskem in slovenskem tisku: V. Melik, Pariška komuna v so časnem slovenskem tisku, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgo- dovino, 19/1971, št. 1, str. 3–7, isti: Vplivi in odmevi pariške komune med Slovenci, Kronika 19/1971, št. 2, str. 65–69. 54 Laibacher Tagblatt, N. 198, 30. August 1871, N. 199, 31. August 1871. 55 101, 3. Mai 1871, N. 119, 25. Mai 1871. 199 II. SKUPINSKI NAZORI vendar niso obširneje prikazovali njegove misli, čeprav so ga proglašali za novega delavskega Mesijo, ki naj bi ne bil sposoben izboljšati delavskih razmer, saj naj bi v zameno za resda skromen delavski dohodek ponujal državo, ki bo prišla “ čez 1000 let”. 56 Posebno ogor čenje so v Tagblattu povzročile vesti, da nemški in avstrij- ski socialni demokrati niso odlo čneje zavrnili ravnanja pariških komunardov in so njihova dejanja v nekaterih nemških socialisti čnih glasilih celo glasno odobravali. Ostali razredi evropske družbe, “die Gebildeten und Be- sitzenden”, bi morali zato neizogibno poskrbeti, da bi se pariški in njim podobni dogodki nikoli ve č ne pono- vili. “An die Regierungen, wie an die Volksvertretungen tritt angesichts solcher Verwilderung die ernste Auf- gabe, ungesäumt Vorkehrungen zu trefen, wie der Ge- setzverachtung Einhalt gethan, der Entsittlichung, der Verrotung, der Begriffsverwirrung und schliesslichen Verthierung der arbeitenden Klassen gesteuert werden könne ...”, je 31. maja 1871 ugotavljal Laibacher Tag- blatt v članku, ki so ga v uredništvu o čitno povzeli po neki nemški predlogi. 57 V o čeh kranjskih Nemcev sta bili tako v za četku sedemdesetih let glavna grožnja napredku, svobodi in redu v Evropi “rdeča” in “ črna” internacionala, ki naj bi ju družilo ve č skupnih lastnosti od nestrpnosti do druga če misle čih prek notranje organizacijske togosti do domnevne kozmopolitske, internacionalisti čne usmer- jenosti, ki ni priznavala resni čne domovinske ljubezni. Obe naj bi delovali predvsem tam, kjer so prevladovali konservativnost, nevednost, nesvoboda in pomanjkanje demokratičnih ustanov. V tej lu či naj bi bilo zna čilno, da socialni nemir ni zajel dežel, v katerih so bila uveljav- ljena demokrati čna in liberalna na čela (dežel kot so bi- le Švica, Velika Britanija, Združene države, Nem čija) in kjer je bilo u činkovito poskrbljeno tudi za izobraževanje najnižjih slojev prebivalstva. “Erst durch die Bildung, die der Staat jedem vermitteln muss, wird der Arbeiter frei,” je trdil Laibacher Tagblatt. “Nur dadurch erringt 56 Laibacher Tagblatt, N. 199, 31. August 1871. 57 Laibacher Tagblatt, N. 119, 31. Mai 1871. 200 er sich ein menschenwürdiges Dasein und fügt sich als nützliches Glied in das Staatsganze ein”. 58 Med nemškimi socialnodemokratskimi voditelji je kranjsko nemško glasilo v sedemdesetih letih ve čkrat omenilo Lassalla, Liebknechta in Bebla. Odnos Tagblat- tovih urednikov do vseh treh je bil podobno odkloni- len kot do Marxa in Internacionale, čeprav se jim, zlasti zadnja dva o čitno nista zdela posebno nevarna in so leta 1872, ko sta bila obsojena na dvoletno zaporno kazen, menili, da je kazen prestroga. 59 Hkrati so v kranjskem nemškem taboru že ob koncu šestdesetih let opozarjali, da ne kaže podcenjevati socialnodemokratskega gibanja, ki se je oblikovalo v Avstriji. 60 O nemškem in avstrijskem socialnodemokratskem gibanju in poskusih razširjanja socialnodemokratskih idej na kranjskih in slovenskih tleh so nato v Tagblattu poro čali vsa sedemdeseta leta. Za odnos kranjskega nemškega glasila do socialne de- mokracije je bilo tudi naprej zna čilno, da je list odklan- jal neposredno državno intervencijo v delavsko korist in socialisti čna razmišljanja o pravi čnejši razdelitvi boga- stev, pri tem pa delavce opozarjal, da si morajo z lastno var čnostjo in organizirano samopomo čjo sami izboljšati svoj položaj. “Sparsamkeit ist des Arbeiters erste Pficht”, zapiše “Laibacher Tagblatt” leta 1877. 61 Kranjsko nemško meš čanstvo je torej podobno kot v svojih gospodarskih nazorih ostajalo tudi v pogledih na socialno in delavsko vprašanje zavezano prevladujo čim mišljenjskim vzorcem in okvirom, ki jih je zastopalo nemško liberalno gibanje v Avstriji. Drugega tudi ni bilo mogo če pri čakovati. Članki in komentarji v Laibacher Tagblattu, ki so poro čali o razmerah v Avstriji in Evropi ter predstavljali dogodke, gibanja in njihove voditelje, so bili pa č le redko izvirni in so bili ve činoma prevzeti iz li- beralnih nemških in avstrijskih časopisov. Toda ob tem so bili, kot je mogo če razbrati iz besedil, v uredništvu predelani in po okusu urednikov prirejeni za kranjsko ob činstvo. V tej lu či pa slika, ki jo ponujajo, ne opozarja 58 Prav tam. 59 Laibacher Tagblatt, N. 78, 6. April 1872. 60 Laibacher Tagblatt, N. 174, 3. August 1869. 61 Laibacher Tagblatt, N. 217, 21. September 1877. 201 II. SKUPINSKI NAZORI le na pester in ažuren izbor informacij, ki so jih nemški uredniki vsak dan posredovali svojim bralcem, temve č zanimivo ilustrira tudi njihov idejni in duhovni hori- zont, s katerim so bili po lastnem prepri čanju edini pra- vi glasniki in zastopniki avstrijskega svobodomiselnega meščanstva v kranjski deželi. III Oris socialnih in gospodarskih nazorov kranjskih Nemcev v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja kaže, da so v nemškem taboru na Kranjskem posve čali gospodarskim in socialnim vprašanjem razmeroma ve- liko pozornosti in so v zavzemanju za gospodarsko in družbeno modernizacijo videli eno svojih pomembnih nalog. Eno in drugo naj bi po mnenju vodstva kranjske nemške stranke omogo čala prav liberalna gospodarska politika, ki naj bi s spodbujanjem k svobodnemu tek- movanju in podjetniški vnemi Avstrijo in njene dežele odpirala modernejšim gospodarskim tokovom in v gos- podarske dejavnosti vnašala prepotreben nemir s težnjo po napredovanju in spreminjanju. Toda takšna gledan- ja si v negotovih in kriznih šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja celo v nemškem taboru niso pridobila širšega kroga pristašev in pomembnejše socialne pod- pore. Prizadevanja kranjskih nemških prvakov po uvel- javitvi liberalnih gospodarskih in socialnih nazorov so kranjsko javnost na ta na čin sicer seznanjala s pogla- vitnimi težnjami evropskega in avstrijskega liberalizma, vendar so že z gospodarsko recesijo po letu 1873 zašla v slepo ulico. Nemški poskus populariziranja liberalnih gospodarsko-političnih predstav je bil v tem smislu epi- zoda, ki na Kranjskem ni pustila dolgoro čnejših sledi. 202 “Socialno vprašanje je za nas ravno tolike, če ne še ve čje važnosti, nego je narodnostno”, je leta 1869 v Slovenskem narodu ugotavljal Ferdo Ko čevar-Žav- čanin, ko je opozarjal na tesno povezanost narodne in socialne problematike. 1 Ko čevar je bil prepri čan, da se zahodni Evropi približuje velik socialni nemir in bo, če ne bo prišlo do “regulativov v razdelitvi kapitala”, prej ali slej izbruhnil “krvavi boj med kapitalisti in neka- pitalisti čno množico”. 2 Črnoglede Ko čevarjeve napove- di so bile sicer konec šestdesetih let 19. stoletja bolj daljnovidna slutnja krize kot realna ocena stanja, saj je v Avstriji in v zahodni Evropi do leta 1873 še prevlado- vala gospodarska konjunktura. Toda v isti sapi so bile izraz nezaupljivih, kriti čnih in celo odkrito odklonilnih gledanj na moderno industrializacijo, liberalni kapita- lizem in z njim povezana socialna nasprotja, ki jih je s Ko čevarjem v drugi polovici 19. stoletja delila ve čina tako konservativnega (staroslovenskega) kot svobodo- miselnega (mladoslovenskega) meš čanstva in izobra- ženstva. “Slovenci skoro še ne poznamo tega stanu (tovarni- ških delavcev), česar nam ni treba obžalovati,” je leta 1862 – sedem let pred Ko čevarjem – razmišljal Janko Sernec, prvi predsednik mariborske čitalnice in eden 1 Dragotin Lon čar, Dr. Janko Sernec, Sodobnost III/1935, str. 285. 2 Gl. poglavje: O Socialnih in gospodarskih nazorih Ferda Ko čevarja. Ruski “mir”, južnoslovanska zadruga in slovenski liberalci 203 II. SKUPINSKI NAZORI ustanoviteljev časnika Slovenski narod. 3 “Vse države, ki se ponašajo s svojimi tovarnami in trgovino, se boje sile in množine delavcev brez imetja, tako imenovane- ga proletariata, ki se da voditi od vsakega kri ča ča in postaja nevaren vladi, ker nima ni česar izgubiti. Hvala Bogu, da smo Slovenci ostali poljedelci in da imamo ta- ko lepo zemljo, ki nas redi. Prav je, da naš kmet rajši obdeluje neplodne planine in pe čine nego, da bi se po- dajal v fabrike”. 4 To nikakor ni bilo osamljeno stališ če, ki bi ga liberalneje usmerjeni Mladoslovenci po razcepu v slovenski politiki in odlo čitvi za samostojen politi čni nastop v prvi polovici sedemdesetih let, zamenjali z in- dustrializaciji in gospodarski svobodi bolj naklonjenimi gledanji. “Krepki kmetski stan je najboljši jez proti so- cialisti čnemu rovanju”, je še sredi osemdesetih let 19. stoletja menil Josip Vošnjak. Devetnajsto stoletje so “po pravici” imenovali “stoletje iznajdb” in napredka, kar pa ni povečalo “splošnega blagostanja” in “sre če”, je trdil. “Uboštva” in revš čine ni bilo manj, temve č sta še pora- sla, bogastvo se je kopi čilo v “rokah maloštevilnih bo- gatinov”, a “velika masa (je) obubožavala bolj in bolj”. Glavni krivec za takšno stanje je bil po Vošnjaku “libe- ralni kapitalizem”, ki je omogo čil “neomejeno kopi čenje bogastva” pri posameznikih, hkrati pa je povzro čil bedo, v kateri “se vije in stoka sedanji človeški rod”. 5 Na slovenskem ozemlju v drugi polovici 19. stoletja skoraj ni bilo privržencev liberalnih gospodarskih na čel ter obrtne in trgovinske svobode. V šestdesetih letih in v prvi polovici sedemdesetih let, ko je v težnji po hitrejši integraciji avstrijskega gospodarskega prostora in dina- mi čnejši industrializaciji usmeritev k obrtni in trgovin- ski svobodi prevladala v dunajskih vladnih krogih, so na Kranjskem liberalna gospodarska na čela razmeroma osamljeno zagovarjali v krogu, zbranem okoli nemškega 3 Janko Sernec je pripravil osnutek programa časnika, ki ga je nato oblikoval Anton Tomši č. Gl. Slovenski biografski leksikon, Deseti zvezek, SAZU – Ljubljana 1967, str. 293–294. 4 Dragotin Lon čar, Iz literarne zapuš čine Janka Sernca, Veda, leto 4, št. 1–2, Gorica 1914, str. 514. 5 Dr. Josip Vošnjak, Ob agrarnem vprašanji, Letopis Matice Slovenske za leto 1884, Založila in na svtilo dala Matica Slovenska, V Ljubljani 1884, str. 53; Dr. Josip Vošnjak, Socialni problem in kmetski stan, Letopis Matice Slovenske za leto 1885, Založila in na svitlo dala Matica Slovenska, V Ljubljani 1885, str. 46, 50, 68. 204 Laibacher Tagblatta. 6 Med štajerskimi Slovenci se je z liberalnimi gospodarskimi nazori in Adamom Smithom precej osamljeno spogledoval Ivan Geršak. 7 V Celovcu pa je leta 1872 pri Mohorjevi družbi izšla knjiga Kup čija in obrtnija Ferda Ko čevarja, v kateri je avtor, ki je še tri leta prej svaril pred liberalnim kapitalizmom, ugo- tavljal, da “obrtna” in “industrijska svoboda podpirata in “povzdigujeta obrtnijo”. 8 Toda velika ve čina sloven- skih politi čnih prvakov, trgovcev in podjetnikov je libe- ralni gospodarski politiki nasprotovala. Na Kranjskem sta v letih 1866–1874 avstrijsko približevanje “laisser faire” in vladno svobodno-trgovinsko politiko posebej odločno zavra čala trgovska in obrtna zbornica ter njen predsednik Valentin C. Supan. 9 Protiliberalno usmeri- tev kranjske obrtne zbornice in njenega predsednika so podpirali tako Staro kakor Mladoslovenci, ki so enotno ugotavljali, da je treba “priproste narodne gospodarske razmere” spremeniti, to pa je mogo če storiti predvsem z dvigom “narodne omike” in “materijalno pomo čjo na- rodu”. “Ena najve čjih nalog človeštva je povzdignjenje ekonomi čnega stanja celote naroda”, je v za četku leta 1873 – nekaj mesecev pred polomom dunajske borze – pisal Slovenski narod. “Važnost tega se v Evropi spo- znava stoprvo sedaj, ko se vsled nenaravnih socialnih razmer proletarijat množi od leta do leta... Zato pa je posebej treba skrbeti, da se socialna bolezen ne razvi- je tudi Slovenskem... Zakaj pri današnjih ekonomi čnih razmerah se v popolnem sme trditi, da je razvitje prole- tarijata, če se mu v pravem času ne upremo, tudi za nas le vprašanje časa”. 10 6 Gl. poglavje: O socialnih in gospodarskih nazorih nemškega meš čanstva na Kranj- skem od konca 60. do za četka 80. let 19. stoletja. 7 Ivan Geršak je v letih 1865–1866 v Gradcu izdajal “Podu čni list za slovenski na- rod” Čitavnica, ki je izhajal pod motom “Nevednost je najdražji stvar v deželi”, kar naj bi bila misel Adama Smitha. Geršak je “svobodno-gospodarske nazore” zasto- pal v ve č člankih, v članku Socialne razmere na Francoskem pa se je zavzel ne le za obrtno svobodo, temve č tudi svobodno delitev kme čkih zemljiš č, saj naj bi ta v Franciji ne povzro čila drobitev kmetij in naj bi se “vse razvijalo naravno”. Gl. Čitav- nica, Podu čni list za slovenski narod, III. zvezek, Graz 1866, str. 245. Tudi: Andrej Pan čur, Oderuštvo na Slovenskem v drugi polovici 19. stoletja, Zgodovinski časopis št. 1, 53/1999, str. 35–36. 8 Več v poglavju: O socialnih in gospodarskih nazorih Ferda Ko čevarja. 9 Gl. poglavje: O protekcionisti čnih nazorih ljubljanskega trgovca V. C. Supana. 10 O naših narodno-gospodarskih zadevah, Slovenski narod VI, št. 2, 3. januarja 1873. 205 II. SKUPINSKI NAZORI Avtor članka je rojake zato pozival k sistemati čni skrbi “za ekonomi čno povzdigo” in jim priporo čal, naj ustanavljajo “srenjske hranilnice po vsej Sloveniji”, po- spešujejo produktivnost slovenskih pokrajin z “vsake vrste narodnega truda” in osnujejo društvo, ki bo skr- belo “za vpeljavo teh nasvetov, kolikor bi se pokazalo potrebno in mogo če”. Septembra 1872 se je Josipu Vo- šnjaku, ki je k ustanavljanju kreditnih zadrug in poso- jilnic spodbujal vse od leta 1868, ko se je z njimi sezna- nil na Češkem, res posre čilo ustanoviti prvo slovensko posojilnico v Ljutomeru. “Narod, kteri ho če do samo- stalnosti priti, mora za svojo materijalno neodvisnost od drugega naroda skrbeti,” je bilo njegovo stališ če. 11 Nekaterim uglednim pripadnikom liberalnega tabora pa to ni bilo dovolj in so menili, da bi morali Slovani in Slovenci, če bi se želeli izogniti socialnim stiskam in na- petostim, ki sta jih povzro čala liberalni kapitalizem in indivdiualizem, po druga čni razvojni poti kot evropski Zahod. Zgledovali naj bi se po staroslovanskem kme č- kem kolektivizmu, ruskih kme čkih ob činah in obrtnih skupnostih ter južnoslovanskih družinskih zadrugah. “Kakor v drugih smo mi Slovani tudi v socialnih zadevah svet za-se, pa se nam ni treba v tem pogledu na druge ozirati in druge posnemati”, je leta 1869 v Slovenskem narodu pisal Ferdo Ko čevar. Po Ko čevarju je bila ruska “demokrati čno – komunisti čna ob čina” idealna rešitev za “socialno vprašanje” in pomembna prednost “slovan- skega sveta pred puhlo zahodno Evropo”. 12 “ Če bo na Ruskem kedaj do politi čnih prekucij prišlo, bo namesto sedanjega absolutizma demokrati čna republika stopi- la, ne pa aristokrati čnimi konstitucionalizem”. To naj bi se zgodilo tudi, če se bo “demokracija na Ruskem še naprej tako krepila, kakor se do zdaj krepi”, o čemer pa naj bi ne bilo “dvojbe...” 13 Vendar Ko čevar ni bil prvi med Mladoslovenci, ki je 11 Jurij Perovšek, Prilagoditev Schulze-Delitschevih zadružnogospodarskih zamisli na Slovenskem v letih 1872–1895, Na poti v moderno, Zbirka Razpoznavanja, Inšti- tut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2005, str. 36. 12 Ferdo Ko čevar Žav čanin, Socialno vprašanje, Slovenski narod II, št. 80, 10. julija 1869. 13 F. Ko čevar, Socialno vprašanje, Slovenski narod II, 24. julij 1869. 206 zavra čal zahodne razvojne zglede in pomenljivo obra čal pogled proti evropskemu in južnoslovanskemu Vzhodu. V začetku šestdesetih let 19. stoletja se je po dveletnem bivanju v Karlovcu nad južnoslovansko družinsko za- drugo, ki bi bila lahko Slovencem zgled pri reševanju kmetovih socialnih težav, navduševal Janko Sernec. Po Sernecu so bili glavni vzrok za rasto čo revš čino na po- deželju in v mestih zakoni o dedovanju, ki so dolo čali, da je bil prevzemnik kmetije po smrti kme čkega gospo- darja samo eden (praviloma najstarejši sin), ta pa je moral izpla čati vse druge dedi če (brate in sestre). Cena zemlje je bila nizka, zato odpravš čine niso bile visoke, izpla čani dedi či, ki so morali od doma če hiše, pa so se zaposlovali kot hlapci in obrtniški pomo čniki ter dekleta kot služkinje. V takšnih razmerah so bili zve čine obsoje- ni na samsko življenje – brez prave “rodbinske ljubezni”. Še najbolje naj bi se godilo mlajšim bratom in sinovom, ki so uspeli postati “najemniki vinskih goric” in so na ta način dobili možnost, da se “oženijo in imajo svojo rodbino”. 14 Delitve podedovanega premoženja so, kot je leta 1862 v neobjavljenem, le v konceptu ohranjenem sestavku z naslovom Stara pravica ugotavljal Sernec, spremljali spori med dedi či ter tožarjenje med še žive či- mi starši in otroci ter brati in sestrami, kar je še poslab- ševalo njihov socialni položaj. Starorimsko in nemško pravo, ki je dolo čalo, da je bila “lastnik celega, za nizko ceno pridobljenega zemljiš ča samo jedna oseba”, je bilo po Sernecu pa č sebi čno in rezultat strahu “starih gra- ščakov za desetino in tlako” ter “cesarskih uradnikov za štibro”. Toda alternativa tradicionalnemu rimskemu in nemškemu dednemu redu v njegovih o čeh ni bila svo- bodna deljivost zemljiš č, ki je bila od francoske vlade v veljavi na Kranjskem in v drugih avstrijskih deželah, ki so v za četku 19. stoletja spadale v Ilirske province. Prava alternativi veljavni “dedinski pravici” naj bi bila, kot je trdil, “stara pravica”, “kakor so po njej živeli stari Slovenci in Slovani sploh”. “Ta stara pravica se še nepo- kvarjena najde pri Hrvatih in Srbih”, njena glavna zna- 14 Dragotin Lon čar, Iz literarne zapuš čine dr. Janka Sernca, cit. v op. 4, str. 512– 514. 207 II. SKUPINSKI NAZORI čilnost pa naj bi bila, da je bilo “kmetsko zemljiš če last cele rodbine ali – kakor pravijo Hrvatje – zadruge”. 15 Za hrvaške in srbske družinske zadruge je bilo po Sernecu zna čilno, da so bili njihovi člani vsi “sodeležni- ki celega zemljiš ča in zadružne hiše” in je bilo vse, kar so pridelali in prodali skupna last. Dohodek od pridelka se je po pla čilu davkov ter po potrebah staršev in otrok delil med člane, ki so morali vsi obdelovati zadružno zemljiš če. Če dela v doma či hiši ni bilo dovolj, so se z do- voljenjem izvoljenega starešine (“gospodarja”) zaposlo- vali še drugod, vendar so morali del zaslužka “odstopiti hiši”. Zadružne lastnine se ni smelo prodati ali zadolžiti, vsako novo pridobljeno imetje zadruge pa je bilo skupna last. Skupno premoženje in zemljo je bilo mogo če deliti le, če ju je bilo dovolj za nove zadruge in če je bila po mnenju skupnosti takšna delitev potrebna. Člani zadru- ge so lahko tudi sami zase pridobili posest ali lastnino, niso pa smeli tega storiti na škodo družinske skupnosti. Iz zadruge so lahko izstopili in ob izstopu pridobili del njenega premoženja, le da to ni smelo oslabiti skupnosti kot celote in oškodovati njenih članov. Sernec je pose- bej opozoril, da so imele “žene vse pravice in dolžnosti drugih članov”, bile pa so se “dolžne pokoravati ukazom gospodarja in gospodarice”. V zvezi s poroko je omenil le pravico “moških članov”, da “se smejo oženiti” in še pri teh naj bi zadruga “gledala”, da si “dobijo pobožno in pridno ženo”. Zadruga naj bi v isti sapi skrbela za bol- ne, stare, onemogle, pa tudi mladoletne in vojake, toda člani, ki so jo zapustili, ker so dobili državno službo ali za čeli opravljati obrt, niso bili upravi čeni do deleža sku- pnega premoženja. 16 Sernec je, kot je zapisal, podatke o družinskih za- drugah na Hrvaškem črpal iz “krasne knjige” Ognjeslava M. Utješenovi ća Die Hauskommunion der Südslawen, ki je izšla leta 1859, ko se je zdelo, da namerava vlada zadruge razpustiti. 17 V knjigi objavljena mnenja na Hr- 15 Prav tam, str. 514. 16 Prav tam, str. 515–517. 17 Ognjeslav Utješenovi ć (1817–1890) je bil po izobrazbi pravnik, sicer pa sodelavec liberalnega Slavenskega juga in leta 1848 član Bojnog odsjeka Jela či čevega banske- ga sveta. Kot uradnik je najprej služboval v Krajini, nato na Dunaju in pri Hrvaški dvorni pisarni. Bil je tudi podžupan in veliki župan v Varaždinu. Gl. Marko Zajc, 208 vaškem “znanih mož” naj bi potrjevala, da “zadružno življenje v nravnem oziru bolj blagodejno vpliva na ljudi nego zasebno” in je tudi gospodarsko bolj u činkovito, saj člani zadruge “rajši delajo kot najeti posli”, za kritje zadružnih potreb pa “se porabi manj dela in blaga” kot za zadovoljitev “zasebnih”. Na zadružnih zemljiš čih naj bi pridelali ve č žita, vina in drugih pridelkov kot na za- sebni zemlji, na javnih dražbah pa naj bi naj bi skoraj ne prodajali zadolženih kmetskih zemljiš č. Tožbe zaradi dediš čine naj bi bile redke, bera čev in revežev naj bi bilo malo, zakonskih parov pa najve č in nezakonskih otrok najmanj v avstrijskih deželah. 18 Zaradi vsega tega bi po Sernečevem prepri čanju kazalo tudi na Sloven- skem razmišljati o zakonskih predpisih, ki bi spodbujali k življenju v zadrugah. Kme čkih posestnikov se k zdru- ževanju v zadruge sicer ne bi smelo siliti, toda zakonsko bi jim morali omogo čiti, da jih “bodisi s svojimi otroki, bodisi s svojimi brati” oblikujejo in se njihovo zemlji- šče v zemljiško knjigo vpiše kot “lastnina cele rodbine”. Ustanovitelji zadruge naj bi med seboj sklenili pogodbo, poseben zakon o zadrugah pa naj bi varoval posami čne člane, da bi ne bili prikrajšani. Po že veljavnih zakonih je v družinski skupnosti in pod isto streho lahko živelo več oseb, ki so delale druga za drugo, ni pa bilo mo- go če “vpisati družine kot lastnice zemljiš ča”. Sernec je zato menil, da je treba za četi pri zakonsko dovoljenem. Člani družinske skupnosti, ki živijo pod isto streho, naj s privoljenjem “vknjiženega lastnika” zemljiš ča sklenejo “zadružno pogodbo” in ko bo sklenjenih tiso č takšnih pogodb, se bodo narodni zastopniki v deželnih zborih lahko zavzeli za spremembo zakonodaje. 19 “Angleži, Francozi in Nemci že dolgo časa iš čejo po- ti, kako bi se rešili siromakov, katerih število raste od dne do dne,” je zaklju čil Sernec svoje razmišljanje o Sta- Slovensko hrvaški odnosi s posebnim ozirom na slovensko-hrvaško mejo, Doktor- ska naloga, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Ljubljana 2005, str. 84. 18 Kot kaže pismo, ki ga je leta 1860 napisal hrvaški znanec Sime Herži ć, so Ser- neca s Hrvaške opozarjali, da družinske zadruge preve č idealizira. Toda sam se je po svojem prepri čanju med dvoletnim bivanjem na Hrvaškem prepri čal, da so Utješenovi ćeve ugotovitve to čne. Gl. Dragotin Lon čar, Iz literarne zapuš čine Janka Sernca, cit. v op. 4, str. 274, 518. 19 Prav tam, str. 518. Gl. tudi: Dragotin Lon čar, Dr. Janko Sernec, cit. v op. 1, str. 283–286. 209 II. SKUPINSKI NAZORI ri pravici. “Hvala Bogu, da pri nas še ni toliko zapadne kulture, da bi imeli vse te izkušnje; vendar ni prezgo- daj, ako se že zdaj pripravljamo na te dneve, oziroma še boljše, da se jih ognemo...” Sicer pa naj bi slovenska beseda “zadružništvo”, kot je ugotavljal v drugem, prav tako neobjavljenem zapisu, pomenila isto kot latinsko “socializem”. Za južnoslovanske zadruge naj bi bilo zna čilno “vzajemno delo ve č oseb in vzajemno uživanje pridelkov”, to pa naj bil tudi cilj novodobnih “socialnih naukov”. Razlika naj bi bila ta, da je južnoslovansko za- drugo trdno povezovalo krvno sorodstvo, moderni socia- lizem pa je težil k povezovanju ljudi v medsebojnem delu “brez posebne vzajemne ljubezni”. Sernec je bil zato do socializma in komunizma nezaupljiv in je zadružništvo v pomenu obeh “naukov” odklanjal. “Ako navdušeni mladeni č obžaluje nedostatke naše dobe, razmerje med bogatinom in ubožcem, ako ga mi čejo nauki zadružni- štva (v socialisti čnem pomenu op. P. V.), naj ne pozabi, da ne more na mah izpreobrniti sveta,” je pisal. “Lahko pa pripomore, da se razlike polagoma izravnajo”. To lah- ko stori z razširjanjem omike in z var čnostjo, s katero prihrani “nekaj kapitala prihodnjemu zarodu”. 20 Janko Sernec svojih zapiskov o južnoslovanski za- drugi – kot re čeno – ni objavil in se k zamislim o reševa- nju socialnega položaja kmeta z uveljavljanjem hrvaških in srbskih kolektivisti čnih družinsko-zadružnih na čel na Slovenskem po letu 1862 tudi ni ve č obširneje vrnil. Toda misel, da je mogo če socialna nasprotja in nape- tosti, ki sta jih povzro čala k brezobzirnemu kopičenju bogastev usmerjena liberalni kapitalizem in moderna industrija, razrešiti z utrjevanjem pripadnosti skupno- sti, z vra čanjem k skupinskemu delu in z oblikovanjem zavesti o skupnih interesih po vzoru ruskih kme čkih ob čin in obrtniških artelov ter južnoslovanskih družin- skih zadrug, so v naslednjih letih in desetletjih zastopali še nekateri ugledni pripadniki mladoslovenskega tabo- ra, ne samo Ferdo Ko čevar. Leta 1874 je nemško pisano publikacijo z naslovom “Materializem in slovanstvo”, v kateri se je zavzemal za “podružbljenje dela”, izdal mlaj- 20 Dragotin Lon čar, Iz literarne zapuš čine dr. Janka Sernca, cit. v op. 4, str. 519, 399. 210 ši brat Janka Serneca Josip, tedaj odvetniški priprav- nik v Mariboru in vnet zagovornik enakopravnosti slo- venš čine v sodstvu in ljudskem šolstvu. 21 “Našo dobo imenujemo dobo materializma”, je ugotavljal. Nemški idealisti čni filozofi so se enostransko posve čali duhov- nim vidikom sveta in življenja, povsem pa so zanemarili njuno materialno plat in spregledali, da se duh in ma- terija vzajemno pogojujeta. 19. stoletje naj bi se te “re- snice” zavedalo in “izobraženi svet” naj bi posve čal vse več pozornosti materialnim podro čjem ter razvijajo čim se novim znanostim, ki jim je izhodiš če življenje. Za čelo se je sistemati čno raziskovanje dejavnikov, ki vplivajo na svet, predmet prou čevanja so bili narava, njene sile in zakoni ter človek, človeško telo, njegove lastnosti in potrebe, človekov vpliv na materijo in vplivi materije na človeka. Prakti čne (naravoslovne, gospodarske in poli- ti čne) znanosti so “zastave današnjega časa” in vse bolj prodira spoznanje, da ne zadostuje znanstveno le misliti in sanjati, temve č je treba znanstveno tudi živeti, je po- udarjal Sernec mlajši. Prav to naj bi bila zna čilnost nove dobe – dobe materializma, kateremu se mora človeštvo zahvaliti za napredek in od katerega ima izjemne kori- sti. Materializem naj bi koristil človeštvu tudi zato, ker je bil “dosleden, strog in neizprosno oster” in je zahteval od človeka delavnost in zmernost, hkrati pa je pogubil vsakogar, ki ni bil dovolj marljiv in var čen. 22 Novodobni strogosti naj bi se sicer še upiralo na če- lo “ljubezni do bližnjega”, ki je u čilo, da je dajanje ve čja sreča kot sprejemanje, toda ob vse ve čjih naporih, ki jih je bilo treba vložiti v zaslužek, je človek prihajal do sklepa, da je podpiranje lenobe in dajanje brez povra čila 21 Der Materialismus und das Slaventhum von Dr. Joseph Sernec, Marburg 1874. Knjižica je izšla v samozaložbi. Njeno vsebino je v slovenš čini iz črpno povzel Ivan Urban či č v knjigi Med sholastiko in neosholastiko, Poglavitne ideje slovenskih fi- lozofov, Slovenska matica in Inštitut za sociologijo, Ljubljana 1971, str. 204–211, prikazal pa jo je tudi Dragotin Lon čar v članku o Janku Sernecu, cit. v op. 1, str. 430–433, 472–473. Josip Sernec je publikacijo napisal v nemš čini, ker je svoja gledanja o čitno hotel predstaviti tudi nemško govore čim bralcem. Kot je opozoril Janez Cvirn se je pisanja lotil na pobudo prijatelja Pavla Turnerja, pripravil pa je tudi slovensko ena čico, ki se je ohranila v zapuš čini Frana Levca, vendar ni – mor- da tudi zato, ker njene objave Levec ni podprl – nikoli izšla. Gl. Janez Cvirn, Josip Sernec, Rodoljub z dežele, v: Josip Sernec, Spomini, Domoznanska zbirka Osrednje knjižnice Celje, Celje 2003, str. 110–112. 22 Josip Sernec, Der Materialismus und das Slaventhum, cit. v op. 21, str. 2–4. 211 II. SKUPINSKI NAZORI nesmisel. To spoznanje naj bi se posebej dosledno uve- ljavilo v Angliji, kjer so bili do revežev skrajno neusmi- ljeni in so jim o čitali, da so sami krivi za svojo revš čino. Anglež je bil pa č delaven, prizadeven in stvaren in tem odli čnim lastnostim se je imel zahvaliti za razcvet indu- strije, brezštevilne koristne iznajdbe in mo č nacije. V Angliji naj bi si že ve č kot polovica prebivalstva služila kruh s pomo čjo strojev in v industriji, je ugotavljal Ser- nec, in to bi bil lahko zgled za druge narode. Vendar naj bi imel prevladujo či materializem tudi sen čno plat, ki bi jo bilo treba presojati z vso resnostjo. To naj bi bila re- vščina angleškega proletariata, ki je bila najstrašnejša na zemlji. Bedi angleškega proletariata in podeželja naj bi ne bilo videti konca. Prav tako ne procesu, v katerem je veliki kapital požiral manjšega, narodno premoženje pa se je kopi čilo v rokah maloštevilnih bogatašev, kar je pehalo strmo naraš čajo če število revežev v najve čje pomanjkanje. 23 Ti pojavi naj bi ne bili zna čilni le za Anglijo, saj naj bi materializem podobna nesorazmerja povzro čil v vseh industrijskih deželah, vsi poskusi reševanja socialne- ga vprašanja od Saint Simona in Fouriera do Schulze- Dellitscha in Lassala pa so bili neuspešni, saj je bilo nasprotje med bogatimi in revnimi vedno ve čje. Glavni razlog za takšno stanje je bilo po Sernecu treba iskati v naravi zahodnega (germanskega) na čina gospodarje- nja, tj. v zasebnem gospodarstvu, kjer je bil vedno le en človek osebnost z lastno voljo, stotine ljudi pa je moralo delati in proizvajati, kar je ta posameznik hotel in uka- zoval; ti ljudje – delavci so za svoje delo dobivali vedno enako mezdo – bili so “sužnji moderne dobe”. Sernec se je v nadaljevanju obširno razpisal o pojmu osebnosti, ki jo je po Lorenzu Steinu opredelil kot celoto “duhovnih in materialnih sil ter volje in dejanja v konkretnem člove- škem bitju”. 24 Človekova lastnina je bila po Serne čevem mnenju “organski del njegove osebnosti”; človek je bil povsem odvisen od materialnih sredstev in bi brez njih duševno in telesno propadel. Osebnosti naj bi potemta- 23 Prav tam, str. 5–6. 24 Gl. Ivan Urban či č, v op. 21 nav. delo, str. 207; D. Lon čar, v op. 1 nav. delo, str. 431. 212 kem ne bilo mogo če lo čiti od lastnine, lastnine pa ne od človeka, saj je bila brez človeka mrtva materija. Sposob- nost “biti osebnost” naj bi imel vsak človek in na čelo, da se mora “vsakemu človeku omogo čiti razvoj svobodne lastne volje in vseh sposobnosti”, naj bi bilo vsesplošno sprejeto. Zato bi moralo biti vsakemu človeku tudi omo- go čeno, da si pridobi toliko lastnine, kolikor jo potrebu- je za harmoni čen, samostojen osebnostni razvoj. Vsak človek bi moral imeti “zadostno lastno gospodarstvo”. 25 Toda razvoj v ve čini naglo napredujočih držav je, kot je opozarjal Sernec, nasprotoval tako opredeljene- mu “idealnemu namenu človeštva”. Med ljudmi je bilo vse manj “samostojnih osebnosti”, vse ve č pa je bilo pri- siljenih, da se kot “stroji brez volje” zaposlujejo v pod- jetjih bogatih. Delniške družbe, s katerimi so poskušali majhni lastniki kapitala tekmovati z velikim kapitalom po Sernecu niso mogle u činkovito zaustaviti propadanja srednjega razreda in rešiti socialnega vprašanja, ker so nosile v sebi isto “socialno bolezen” kot zasebno gospo- darstvo bogatih; njihovi delavci so bili brez lastne volje in nesvobodni, prav tako kot v “drugih zasebnih podje- tjih moderne dobe”. 26 Edino “sredstvo”, ki bi človeštvo lahko približalo idealu, da bo vsak človek osebnost, sta bila “sre čni in lepi ( človeški) nagon k podružbljenju” in “nespremenljiva resnica, da dolo čeno število ljudi, ki opravlja isto delo, naredi neskon čno ve č, če ob delitvi dela na enake deleže dela skupno, kakor če vsak od za četka do konca dela sam”. Glavni vzrok za nasprotje med podjetniki in delavci naj bi bil namre č “nenaravni pojav”, da podjetnik, čeprav so delavci z njim delali v skupnem gospodarstvu, z njimi ni bil “skupna oseba” in “izraz njihove volje in po četja”, temve č je v zaposlenih vi- del le “obratovalno silo”, ki so ji pripadali tudi stroji. Za njen položaj se je praviloma malo brigal in ji je na “ne- posreden na čin celo kazal prezir”. “Socialni boj” bo zato kon čan šele, ko se bodo podjetniki z delavci “združili v eno gospodarsko osebnost”, ko bo delavec v takšni ali druga čni obliki v podjetju uveljavil svojo voljo, odlo čal o poslovnih zadevah in razpolagal s sebi primernim delom 25 Josip Sernec, Der Materialismus und das Slaventhum, cit. v op. 21, str. 15–16. 26 Prav tam, str. 24–25. 213 II. SKUPINSKI NAZORI dobi čka, s strani delavcev voljeni odbor pa bo nadzoro- val poslovanje podjetja, je bil prepri čan Sernec. 27 Prvi predpogoj zbližanja med delavci in podjetniki ter “podružbljenja (Vergesellschafung) na istih gospo- darskih podro čjih delujo čih ljudi” je bila po Serne čevem mnenju splošna izobrazba tako za delavce kot za srednje sloje in podjetnike. Vsi bi morali pa č najprej spoznati, da vsak sebi trajno in najbolje koristi, če pospešuje bla- gor okolice in človeštva. Temu načelu pa naj bi naspro- toval egoizem posameznikov, zlasti bogatih in ker se še nobena nova, proti ustaljenim ustanovam usmerjena ideja v prakti čnem življenju ni udoma čila brez krvi in boja, naj bi bilo malo verjetno, da bo socialno vpraša- nje v zahodni Evropi in Ameriki rešeno na miren na čin. Povsem druga čne naj bi bile razmere na Vzhodu, pri Slovanih in v Rusiji. Tam so ljudje istega kraja in iste obrti tradicionalno delali skupaj. Skupaj in brez posre- dnikov so se dogovarjali za delo ter delili pla čilo. Obrtne skupnosti –arteli, ki so obsegali ne le proizvodnjo, tem- več tudi nabavo in potrošnjo, so bili razširjeni v vseh proizvodnih panogah in po vsej Rusiji. Podoben pojav naj bi bila ruska kme čka ob čina, ki je bila kolektivna lastnica zemlje. Sernec je dopuš čal možnost, da takšna ureditev ni bila gospodarsko najbolj u činkovita, vendar je v isti sapi menil, da bi razdelitev skupne ob činske zemlje posami čnim kme čkim lastnikom pospešila pro- padanje kme čkega stanu, kar naj bi nazorno razkrival proces propadanja kmetov v Angliji 18. stoletja. Sicer pa se bosta prej ali slej tudi v Rusiji razvili trgovina in industrija, kapital se bo kopi čil v rokah redkih bogatih in dobil mo č, da bo svobodnega kmeta spremenil v de- lavca, v kolona in “agrarnega sužnja”. Zahodnoevropski gospodarski sistem je pa č uni čeval majhne proizvajalce in kme čke lastnike in edina alternativa uni čenju je bilo, kot naj bi kazala izkušnja, “združevanje njihovih gospo- darstev”. 28 Za takšne zamisli naj bi v zahodni Evropi in 27 Prav tam str. 30. Ivan Urban či č je leta 1971 (ironi čno) pripomnil, da je Sernec s tašnimi komentarji o čitno orisal zametek Kardeljevega samoupravljanja. Gl. I. Ur- ban či č, v op. 21 nav. delo, str. 205. 28 Josip Sernec, Der Materialismus und das Slavnethum, cit. v op. 21, str. 32. Do- besedno: “und diese Erfahrung sollte sie instinctiv zu einer Association ihrer Wirt- schaften führen”. 214 Severni Ameriki po Serencu resda še ne bilo pravega interesa in razumevanja, toda tako kot “kratkovidna, brezobzirna sebičnost v kon čni posledici uni či sebi čne- ža samega”, bodo tudi sebi čni podjetniki spoznali, da slabo ravnanje z delavci škodi njihovim lastnim intere- som, in bodo postali “umno egoisti čni”. “Um kaže delav- cu, da je nepravi čno, če mora biti stroj, podjetnik pa je diktator”, je pisal. “Um pa kaže tudi podjetnikom”, da zaradi slabega položaja delavcev trpi celo podjetje in po- meni za podjetje “harmonija med podjetniki in delavci” prednost, posebej, če prvi ravnajo z drugimi “kot, da so en duh, eno telo” ali kratko re čeno “ena gospodarska oseba”. 29 Ruske kme čke in rokodelske skupnosti, naj bi po Sernecu razkrivale, da na čelo skupne lastnine zemlje in skupnega dela, ne ovira posameznikovih stremljenj in delovne vneme. Delavci v ruskih artelih naj bi bili priza- devni in naj bi se bolje po čutili kot “zve čine resda bolje izobraženi zahodnoevropski delavci”. Ruski kmet se je upiral delitvi zemlje in se ji bo upiral še bolj, ko bo spo- znal, kakšne posledice je imela pri “zahodnih sosedih”. V Rusiji je kmet ob čutil, da pripada višji skupnosti, ru- ska ob čina kot lastnica vse v ob činskih mejah naha- jajo če se “zemljiške posesti pa je bila mnogo odli čnej- ša pravna oseba kot zahodnoevropske ob čine”, je trdil Sernec mlajši. Pri neruskih Slovanih ( Čehih, Slovencih in Poljakih) je kolektivno “ob činsko” gospodarstvo res- da že davno uni čilo nemško dedno pravo, toda zato naj bi resen študij zaslužile južnoslovanske hišne (družin- ske) skupnosti, saj naj bi bile povsem podobne ruskim kme čkim “ob činam”. Sernec je bil prepri čan, da bi se ob “pravilni izobrazbi” lahko kmetijstvo v srbskih in hrva- ških družinskih zadrugah “izjemno” razvilo, v mnogih med njimi pa bi nastale tudi artelom podobne industrij- ske delavnice. Zato bi morala biti naloga zakonodaje, da prepre či vse, kar bi pospeševalo ali spodbujalo delitev zadružnih zemljiš č. Josip Sernec se je na zadnjih straneh svoje publika- cije odkrito zavzel za skupnostno organiziranje proizvo- dnje in gospodarskega življenja. Ugotavljal je, da je reši- 29 Prav tam, str. 35. Gl. Ivan Urban či č, nav. delo, str. 209. 215 II. SKUPINSKI NAZORI tev “socialnega vprašanja” v “podružbljenju posamezni- kov” z “oblikovanjem vedno višjih in popolneje združe- nih oseb”, kar naj bi bilo mogo če doseči s “komunizmom pridobivanja dobrin”, to je na osnovi “skupnosti dela” in ne “uživanja (porabe)”. Da bi posameznik v “skupnosti” prav tako prizadevno delal, kot če bi bil sam lastnik po- lja, pa mora “pravilno razumeti” koristi takšnega dela in temeljni človeški nagon – egoizem. Spoznati mora, da se s celotno skupnostjo bogati tudi vsak med njenimi pripadniki, razumnejši pripadniki skupnosti pa morajo dobiti vpliv na “sotovariše” in “javno mnenje”. Na na- predek skupnosti naj bi pa č vplivala ob čutja pripadno- sti, povezanosti in medsebojnega zaupanja, ki bi jih bilo treba “pravilno negovati” in privzgajati že mladim. Kot naj bi razkrival primer ruskih kme čkih občin, je moral posamezni član skupnosti velik del svojih duhovnih in materialnih sil odstopiti višji “skupni osebi”, toda pri tem ni izgubil osebne svobode in je vse njegovo premi č- no in prihranjeno premoženje ostalo njegova lastnina. “Takšna naj bi bila idealna podoba popolne slovanske ob činske skupnosti, ideal višje družbene osebe ... in so- cialnega gospodarstva, ki prepre čuje suženjstvo in izko- riš čanje dela ter vsakega posameznika naredi za osebo, zatira zavist in slo po imetju ter goji in poživlja ljubezen do bližnjega, zaupanje, povezanost in pravi čnost”, je v sklepu svojega spisa zatrdil Josip Sernec. 30 Serne čeva knjižica o “Materializmu in slovanstvu” ni vzbudila ve čje javne pozornosti, čeprav jo je Slovenski narod “živo priporo čal”. To se zdi po svoje razumljivo, saj je bila precej abstraktno in zahtevno branje. Toda strah pred naglimi spremembami po zgledu evropskega Zaho- da in prepri čanje, da se je mogo če socialnim zaostritvam in škodljivim posledicam ponem čevanja izogniti z upo- časnjenim razvojem in ohranjanjem prevladujo če kmeč- ke sestave družbe in gospodarstva, ki ga je spremljalo ob časno spogledovanje z ruskim vaškim in južnoslo- vanskim družinskim kolektivizmom, sta bila še naprej razširjena v obeh slovenskih politi čnih taborih. Josip Stritar se s svojo leta 1878 napisano utopi čno povestjo Deveta dežela, v kateri je idealno slovensko domovino 30 Josip Sernec, Der Materialismus und das Slaventhum, cit. v op. 21, str. 42. 216 (ironi čno) predstavil kot kolektivisti čno kme čko demo- kracijo, ni posmehoval le staroslovenskim, temve č tudi mladoslovenskim razvojno-družbenim predstavam. 31 Te se v letih, ki so sledila, niso opazneje spremenile. Pr- vaki in privrženci narodno-naprednega tabora so tudi v osemdesetih in devetdesetih letih odklanjali liberalni kapitalizem in liberalna gospodarska na čela, hkrati pa so se, ko so razpravljali o položaju kmeta in opozarjali na škodljive posledice svobodne delitve zemljiš č, še ozi- rali proti vzhodu in nekriti čno sklicevali na pozitivne izkušnje slovanskega kme čkega kolektivizma. Josip Vo- šnjak je v znani, leta 1884 v Letopisu Slovenske matice objavljeni razpravi Ob agrarnem vprašanji, v kateri je med drugim obširno opisal ruske agrarne razmere in rusko kme čko ob čino “mir”, sicer opozarjal na kritike “nasprotnikov Mira”, ki so trdili, da se “pri taki skupni lastnini ne more razvijati umno poljedelstvo, ker kmet nima pravega interesa, da bi svoj kos zemlje poboljšal in intenzivneje obdeloval”, saj “hrepeni po osebni samo- stalnosti in lastni zemlji”. Toda v isti sapi je ugotavljal, da so “kmetje do danes ostali pri Miru” in “so razdelitve redke”. Po Vošnjaku “mir” ni bil “le kak ostanek prvotne- ga gospodarstva”, ki bi “se moral” – kot so menili ruski zahodnjaki – “ čim preje, tem bolje odpraviti, ampak oni na čin gospodarstva, ki se je razvil po duhu narodnem in je še zdaj najtrdnejša podlaga socialnemu in narodne- mu žitju”. Zato so mu bila blizu stališ ča slavjanofilov, ki so zatrjevali, da je “z Mirom rešen tisti socialni problem, katerega rešiti se zastonj trudi zapadna Evropa”, pa tu- di mnenje (ruskih) socialistov, da “ruski Mir združuje prednost malih gruntnih delov in velicega gospodarstva ter je sposobna podlaga za prihodnji razvoj umestne delitve zemlje potom asociacije”. Do carskih reform, s katerimi je bilo v za četku šestdesetih let 19. stoletja kon čno tudi v Rusiji odpravljeno podložništvo, je bil Vo- šnjak kriti čen in je omenjal, da so bili kmetje povsod “prikrajšani”, saj je car Aleksander “pri reformah obstal oplašen sredi pota”. Ruskim državnikom je zato sveto- val, “naj ravnajo previdno in umno, kakor dosle” in naj “ne posezajo z razdirajo čo roko v stare naprave, ki so 31 Josip Stritar, Zbrano delo, Četrta knjiga, DZS, Ljubljana 1954, str. 305–338. 217 II. SKUPINSKI NAZORI zrastle z narodom, njemu na korist in ki se bodo itak same spremenile, kadar bodo izpolnile svojo dolžnost...” “Združeno delovanje” naj bi ne bilo pa č nikjer “tako vko- reninjeno v narodu, nego pri Rusih”. 32 Vošnjak se je v nadaljevanju razprave v Mati činem Letopisu ustavil tudi pri “jugoslovanskih zadrugah”. Pri orisu družinskih zadrug na Hrvaškem in v Krajini se je – podobno kot že ve č kot dvajset let pred njim Janko Sernec – oprl na Utješenovi ćevo knjigo, ki pa mu je bila kar preve č “poeti čna”, saj naj bi bile razmere v resnici bolj “temne” kakor “svetle”. Zadružni “gospodarji” naj bi namre č marsikje “postali tirani”, “neznosni prepiri” naj bi “kalili doma či mir”, k razkroju zadrug pa naj bi svoje prispevala tudi v za četku sedemdesetih let spre- jeta zakonodaja, ki jim je “dovoljevala, da smejo prosto razpolagati s svojim imetkom”. Vse to naj bi, kot je bil prepri čan Vošnjak in kot je dokazoval tudi njegov “prija- telj dr. J. Kopa č iz Zagreba”, povzro čilo veliko škode hr- vaškemu kmetijstvu in “strašanski nazadek hrvatskega kmetskega stanu”. V tej lu či naj bi bilo razumljivo, da bi- vši “zadrugarji, ki zdaj žive v najve čji revš čini preklinjajo onoga u grobu, koji je prvi uveo diobe (delitve) medju njima”. 33 Druga čne naj bi bile razmere v Srbiji, kjer naj bi bile zadruge še dobro ohranjene. “Srbski zakonodate- lji, hvala Bogu, niso še oblizani od naše kulture, niti za- slepljeni po rimskem pravu, da bi jim omenjanje grun- tne lastnine na kmetih bilo sramotno jerobstvo...,” je pisal Vošnjak. “G. Davorin Jenko ... mi piše, da v Srbiji še povsod postoje zadruge, a tam, kjer so se rušile, so slabi nasledki, propad kmetskega stanu in revš čina”. 34 Vošnjaku je bilo seveda – idealiziranemu prikazovanju ruskega, hrvaškega in srbskega kme čkega kolektivizma navkljub – povsem jasno, da “ruskega Mira in jugoslo- vanske zadruge za naše (slovenske) razmere ne moremo jemati v poštev”. “Pameten agraren sistem” bi se mo- ral – kot je trdil – zgledovati po ameriških vzorih in po ameriškem zakonu “o kmetskih domovih (Homestead)”, ki je dolo čal, da “se mora vsaki rodbini” zagotoviti “sta- 32 Dr. Josip Vošnjak, Ob agrarnem vprašanji, cit. v op. 5, str. 72–81. 33 Prav tam, str. 82–86. 34 Prav tam, str. 88–89. 218 noviten dom”. 35 To načelo je Vošnjak sprejel tudi v svoj agrarni program. V njem se je zavzel za omejitev knjiže- nja dolgov na kmetijah, za uzakonitev “stalnega kme č- kega doma”, ki bi zagotavljal “preživetje ene rodbine” in se ga ne bi smelo prodati zaradi dolgov, za dedni zakon, po katerem bi kmetijo sicer dedoval samo en dedi č, ven- dar na na čin, da ga izpla čila dednih deležev ne bi “pre- več bremenila” in za ustanavljanje kreditnih zadrug, ki bodo kmetu podeljevale “poceni kredite”. 36 Istega leta kot je Vošnjak objavil razpravo v Leto- pisu Slovenske matice, je dedni zakon, ki je omogo čal svobodno delitev kme čkih posesti, v Laibacher Zeitung obširno zavrnil tudi Anton Globo čnik, eden avtorjev slovenskega narodnega programa iz leta 1848, v pet- desetih letih pa uradnik na Hrvaškem in od leta 1867 okrajni glavar v Postojni. Globo čnik je prav tako kot Vošnjak ugotavljal, da bi “morala biti država zaintere- sirana za ustvarjanje in ohranjanje kmetij v velikosti, ki še omogo ča nemoteno gospodarjenje”, hkrati pa je menil, da bi moralo biti oblastem “vseeno, kdo je lastnik kme čkih posestev”, saj bi morale spodbujati svoboden promet z njimi. Med agrarnimi sistemi, ki so prepre če- vali neusmiljeno razkosavanje zemljiš č (Hubenschläch- terei) je tudi Globo čnik omenjal južnoslovanske zadruge in ruski “mir”. Pri tem je trdil, da je delitev zadružnih zemljiš č v Krajini privedla do dotlej “neznanega pojava kme čkega proletariata”, medtem ko so ruske kme čke ob čine omogočale koristno triletno kolobarjenje in š čiti- le kme čko prebivalstvo pred propadom. 37 Globo čnik se je podobno kot Vošnjak, (čeprav ga ni neposredno nava- jal), zavzel za oblikovanje kme čkih “domov”, to je “pro- glasitev kme čkih posesti z minimalno 50 forintov in ne več kot 350 forintov dohodka za nedeljive kme čke pose- sti”. Zanje naj bi veljal poseben dedni red, ki bi dedi ču omogo čil nemoten prevzem posesti in nadaljnje kmeto- 35 Prav tam, str. 99, 113. 36 Žarko Lazarevič, Kme čki dolgovi na Slovenskem, Znanstveno in publicisti čno sre- diš če, Ljubljana 1994, str. 20–21. 37 Zur Frage der bäuerlichen Heimatstätten von A. Globo čnik, Separatdruck aus der Laibacher Zeitung, Laibach 1884, str. 3–4, 8–9. Na Globo čnikov članek me je opozoril dr. Andrej Pan čur, za kar se mu lepo zahvaljujem. Verjetno ni napa čen vtis, da je Globo čnik v glavnem povzel Vošnjakova stališ ča, ki jih je le mestoma nekoliko preoblikoval. 219 II. SKUPINSKI NAZORI vanje, njegova hiša pa naj bi še naprej ostala “dom za vso družino”, kjer bi v stiski tudi drugi otroci prvotnega lastnika našli svoje “pribežališ če”. 38 Leta 1889 je bil v državnem zboru na Dunaju res sprejet okvirni zakon, ki je dopuš čal omejevanje delitev srednjevelikih kmetij v zakonitem in oporo čnem nasled- stvu, toda v veljavo naj bi stopil šele skupaj s podrob- nimi deželnimi zakoni. V deželah s slovenskim prebi- valstvom je bil tak zakon izdan le na Koroškem. Nova zakonodaja pa je imela le omejen pomen, saj v praksi do delitev kme čkih posestev zvečine ni prihajalo s spo- razumi med dedi či, temve č zaradi prezadolževanja, tega pa zakonodaja ni prepre čevala. 39 Zadolževanju kmeta so se v zadnjih dveh desetletjih 19. stoletja poskušali v obeh slovenskih politi čnih taborih postaviti po robu s kreditnim zadružništvom, pobudo v zadružnem gibanju pa je v devetdesetih letih z ustanavljanjem zadrug na Raiffeisnovih osnovah prevzela katoliška stran. Podob- no kot Josipu Vošnjaku in njegovim somišljenikom, sta bila “južnoslovanska zadruga” in ruska ob čina “mir” tu- di J. E. Kreku vzor posre čene kombinacije “kolektivnega gospodarjenja, individualizma in u činkovite vzajemno- sti”. 40 Vendar je v spremenjenih gospodarskih razme- rah in z uveljavljanjem stvarnejših gledanj na družbo in gospodarstvo ob koncu 19. in v za četku 20. stoletja postajalo vse bolj jasno, da se v iskanju razvojnih vzor- cev in morebitnih alternativ ne kaže ozirati proti vzhodu in v slovanski svet, temve č v razvitejše dežele monarhije in evropskega zahoda. Liberalna gospodarska na čela in liberalni kapitalizem so sicer še naprej zavra čali tudi v liberalnem taboru. Toda ob časno in vedno bolj redko omenjanje “zgodovinskih zaslug” ruskega in južnoslo- vanskega kme čkega kolektivizma je bilo vse manj pre- pri čljivo. Ko je mladi Bogumil Vošnjak leta 1906 izdal svoje “ruske študije” pod naslovom Na razsvitu in je na njihovih straneh ugotavljal, da so ruski arteli “prehodna oblika k višji gospodarski stopnji”, ruski kme čki kolek- 38 Prav tam, str. 10–11, 14. 39 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, II. zvezek, Družbena razmerja in gibanja, Izdala SAZU in DZS, Ljubljana 1980, str. 465–466. 40 Ž. Lazarevi č, nav. delo, str. 23. 220 tivizem, utelešen v ruski kme čki ob čini “mir”, pa je, če- prav je postal v sodobnih razmerah ovira gospodarski modernizaciji in posodobitvi vasi, ruski narod “zgodo- vinsko” usposobil “za asociacijo”, “za bratsko delo” in za “skupno trpljenje in uživanje”, ga je Ivan Prijatelj odlo č- no zavrnil in mu o čital vplive slavjanofilov ter pomanj- kanje skoraj vsake kriti čnosti. 41 V zgodovinopisju obi čajno razlagamo vznesena raz- mišljanja slovenskih liberalcev o ruskem “miru” in juž- noslovanskih zadrugah predvsem z njihovim nekriti č- nim navdušenjem za slovanstvo in jugoslovanstvo. Toda v resnici so bila ta razmišljanja tudi sestavni del njiho- vih širših – gospodarskih in družbenih nazorov, ki so jih ozna čevali strah pred radikalnejšim gospodarskim in družbenim spreminjanjem, odklanjanje gospodarskega liberalizma in nezaupljivo gledanje na tržno gospodar- stvo in moderno industrijo. V tej lu či se ne zdi napa čen vtis, da so se slovenski liberalni prvaki le deloma in v omejeni meri zavedali daljnosežnosti gospodarskih in družbenih sprememb, ki jih je doživljal evropski Zahod, saj so še do konca 19. stoletja v prvi vrsti razmišljali o tem, kako tradicionalno sestavo slovenske družbe ob- varovati pred globjimi pretresi in jo usmeriti na pot mo- dernizacije na čim manj tvegan in konflikten na čin. Le nekateri, bolj ambiciozni med njimi – kot Josip Sernec – so že tudi bolje razumeli in prodorneje raz členjevali protislovja industrijskega kapitalizma in se zavzemali za ideje, ki so postale aktualne šele v socialisti čnem gi- banju in celo jugoslovanskem socializmu 20. stoletja. 42 41 Peter Vodopivec, O dveh potopisnih pri čevanjih Bogumila Vošnjaka iz Rusije pred prvo svetovno vojno, Slovenija-Rusija (Pogled v preteklost in sedanjost), Bilten dru- štva Slovenija-Rusija, Ljubljana 1998, str. 49. Prijateljeva odklonilna ocena se je seveda nanašala na Vošnjakovo knjigo v celoti, ki je bila res prežeta z vseslovanskim in proruskim zanosom, ni pa bila povsem nekriti čna. V tem smislu je bil Prijatelj Vošnjaku celo nekoliko krivi čen. 42 Gl. op. 27. III. Doživljanje procesov 223 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV “Kmalu bo tvoja roka, Nepremagljiva Para! povedla po časno barko in popeljala nagel voz ali ponesla na ši- roko valujočih krilih skozi zra čna polja lete či voz,” je v pesnitvi, nastali v letih 1789–91, s katero je opisoval in proslavljal najnovejša znanstvena in tehni čna odkritja, napovedoval stari o če Charlesa Darwina prihodnost in vsestransko uporabnost parnega stroja. Njegovi verzi so bili izraz optimizma in zanosa med izobraženci in pionirji angleške velike industrije, zbranimi v londonskem “Lu- nar Society Club”, ki so že zaslutili daljnosežne, prelo- mne posledice uvajanja tehni čnih novosti in izpopolnje- nih mehani čnih orodij v proizvodni proces. 1 V zadnjem desetletju 18. stoletja, ko je pretresal Francijo najve čji družbeni preobrat v njeni zgodovini, se je za čel v Angliji tisti “vrtoglavi” gospodarski polet, ki ga obi čajno poime- nujemo z industrijsko revolucijo. Kot je znano, je ostala industrijska revolucija sprva omejena na Anglijo: njene pridobitve so za čeli na evropski celini v širšem obsegu uvajati šele v dvajsetih in tridesetih letih 19. stoletja, ko so bile premagane posledice vojn s Francozi in splošne, gospodarske depresije, ki je tem vojnam sledila. 2 1 Ivanka Kova čevi ć: Fact into Fiction, (English Literature and the Industrial Scene 1750–1850, Leicester University Press – University of Belgrade, 1975, str. 24–25. 2 Eric Hobsbawm: Obdobje revolucij, DZS Ljubljana 1968, str. 39 sl. Za avstrij- ske gospodarske razmere in gospodarsko politiko v prvi polovici 19. stoletja: Ivan Slokar: Geschichte der Österreichischen Industrie und ihrer Förderung unter Ka- iser Franz I, Wien 1914. Alois Brusatti: Osterreich am Vorabend des industriellen Zeitalters (1792–1848) v Wirtschaftsgeschichte Österreichs, Hrsg. vom Institut für Östeerreichkunde, Verlag F. Hirst – Wien 1971, str. 135–150. Odmev industrijske revolucije na Štajerskem v prvi polovici 19. stoletja 224 Tudi v Avstriji je v času vojn z Napoleonom nastopil gospodarski zastoj, ki se je nato nadaljeval tja v tretje desetletje 19. stoletja: že leta 1816 je v neki tekstilni to- varni na Moravskem resda stekel prvi parni stroj v mo- narhiji in nekako simboli čno oznanil, da toka zgodovine ni mogo če zavreti ali preusmeriti, toda pospešeni razvoj v smeri industrializacije se je podobno kot drugod v za- hodni Evropi za čel šele po letu 1830, ko je nastopilo obdobje gospodarske konjunkture in je bil hkrati že na razpolago najnujnejši kapital za investicije v proizvodnji in prometu. Sledil je gospodarski vzpon, sicer po časnej- ši kot na evropskem zahodu, a vseeno znaten, ki je po- peljal monarhijo do srede stoletja do praga nove, indu- strijske dobe. Njegovo dinamiko ilustrirajo: pove čujoče se število parnih strojev, 3 rast podjetij z ve čjim številom zaposlenih, 4 graditev prvih železnic (1832 konjska žele- znica Budjejovice–Linz, leta 1837 severna železnica) in nastanek paroplovnih družb (1830 c. kr. donavska pa- roplovna družba, 1837 avstrijski Lloyd). V štiridesetih letih je nato vidno poraslo število delniških družb, vse bolj so se uveljavljali ban čni in borzni posli, obenem pa se je že zaostrilo nasprotje med malo in veliko obrtno proizvodnjo. Nastajal je sloj podjetnikov, v katerem so bili manj zastopani obrtniki in rokodelci, ve č je bilo po- sestnikov in trgovcev in presenetljivo veliko graš činskih upraviteljev, ki so postali s svojimi izkušnjami v vode- 3 V posameznih predmar čnih letih naj bi v monarhiji uvedli v proizvodnjo naslednje število parnih strojev. 1818 1 1830 5 1847 94 1819 1 1835 8 1848 56 1822 1 1840 22 1823 3 1841 34 (Karl Heinz Weber: Österreichs Industrie und Aussenhandelspolitik 1848–1948, Hundert Jahre österreichischer Wirtschaftsentwicklung 1848–1948, Hrsg. von Hans Mayer, Wien – Springer Verlag 1949, str. 367.) 4 Tovrstni razvoj avstrijske industrije v predmarcu po svoje ilustrirajo podatki o rasti proizvodnje in obsega bombažnih predilnic: leto štev. obratov za drobno tkanje štev. vreten število strojev zaposleni delavci 1828 110 389.095 1.855 1841 145 899.868 4.241 18.242 1843 149 932.309 4.355 19.317 (Karl Heinz Weber, nav. delo, str. 367.) 225 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV nju večjih gospodarskih enot prvi “managerji” rasto če avstrijske kapitalisti čne industrije. 5 Ob tem je ostajala predmar čna avstrijska politi- ka do nastajajo če tovarniške industrije zadržana in v literaturi danes prevladuje mnenje, da predmar čnemu absolutizmu pri nastajanju avstrijske industrije ne gre pripisovati posebnih zaslug. Vlada je sicer pozorno spre- mljala razvoj gospodarstva, sprostila prirejanje obrtnih razstav, podeljevala privilegije in zaslužnejše podjetni- ke odlikovala s pohvalami, z razli čnimi odli čji in celo s plemiškimi naslovi, toda v obstoje ča gospodarsko-poli- ti čna razmerja v korist industrije ni odlo čneje posegla in je njeno rast prepuš čala predvsem privatni pobudi. Če so fiskalni in državnopoliti čni interesi na eni stra- ni narekovali spodbujanje industrijske rasti, so se na drugi strani avstrijski gospodarsko-politi čni načrtovalci dobro zavedali, da bodo imele spremembe v gospodarski strukturi širše družbenopoliti čne posledice, ki utegnejo ogroziti obstoje če družbene odnose. Tako so se za čele tudi informacije o velikih gospodarskih spremembah, o tehničnih iznajdbah in znanstvenih odkritjih v ve čjem obsegu širiti v monarhijo in po monarhiji šele po letu 1830, potem ko je prišlo do ob čutnejše notranje-politi č- ne sprostitve in je nekoliko popustil politi čni in cenzur- ni pritisk. Med avstrijskimi deželami, v katerih so živeli Slo- venci, se je na gospodarske in tehni čne spremembe, ki sta jih doživljala Velika Britanija in evropski Zahod, pr- va in v predmar čni dobi najbolj živahno “odzvala” Šta- jerska. Za predmar čno štajersko pobudo v pozivanju h gospodarski modernizaciji in seznanjanju z novostmi je bilo nedvomno odlo čilnega pomena, da je bila Štajer- ska v gospodarskem pogledu razvitejša kot njene sose- de. Poleg tega naj bi bilo za njeno ve čjo odprtost še ve č drugih razlogov: eden najpomembnejših med njimi je bil osrednje mesto železarstva v štajerskem gospodarstvu, saj sta zaskrbljenost za usodo železarske proizvodnje in spoznanje o zaostajanju štajerska železarstva vzbujala 5 Alois Brusatti: Österreichische Wirtschaftspolitik vom Josephinismus zum Stän- destaat, Hrsg. vom Institut für angewandte Sozial und Wirtschaftsforschung in Ju- piter Verlag – Wien 1965, str. 32. 226 zanimanje za razvoj proizvodne tehnologije in – ob vse nevarnejši konkurenci angleškega železa – za britanske industrijske in tehni čne dosežke. Med možmi, ki so se čutili odgovorne za štajersko gospodarsko prihodnost, je prevladovalo prepri čanje, da je deželna blaginja odvi- sna od nadaljnjega razvoja železarske proizvodnje in bi torej njen propad pomenil gospodarsko katastrofo: zato so se z vso vnemo zavzemali za modernizacijo podjetij, za uvajanje novih postopkov, za ustanavljanje tehni č- nih in strokovnih šol in za odpiranje novih prodajnih, in izvoznih možnosti. Zlasti avstrijsko štajersko zgodovinopisje pa pripi- suje pomembne zasluge za štajersko “prvenstvo” v stiku “z vodilnimi idejami časa” (Klein) 6 tudi bivanju nadvojvo- de Janeza, liberalneje usmerjenega brata cesarja Fran- ca, v Gradcu. Nadvojvoda Janez (Erzherzog Johann) se je leta 1809 naselil na Štajerskem in postal osrednja osebnost štajerskega kulturnega in gospodarskega ži- vljenja v predmar čni dobi. Že leta 1811 je (po zgledu britanske Royal Institution) ustanovil Joanneum, ki je bil kot izobraževalna ustanova središ če njegovih refor- mnih prizadevanj; njegov tehni čni oddelek je bil vrsta “politehnikuma” po vzoru praškega in dunajskega po- litehni čnega inštituta, v okviru Joanneja pa sta se po- leg številnih drugih kulturnih in izobraževalnih ustanov razvili graška tehnika in leobenska montanisti čna šola, s katerima sta postala Gradec in Leoben središ če teh- ni čnega pouka ne le za Štajersko, temve č tudi Kranjsko in Koroško, kjer tehni čnih šol ni bilo. Za Janezov odnos do moderne industrije je bilo odlo čilno njegovo sre čanje z Anglijo, ki jo je leta 1815 obiskal z bratom Ludwigom in ob katerem si je ogledal železarska podjetja v Leice- stru in Sheffieldu, predilnico v Manchestru in slad- korne tovarne v Liverpoolu. Ta obisk je napravil nanj izredno mo čan vtis. 7 Vse predmar čno obdobje je tako 6 Anton-Adalbert Klein, Das geistige Profil der Steiermark in den Wandlungen ei- nes Jahrhunderts (1811–1914), Zeitschrift des historischen Vereins für Steiermark, Hrsg. von Vereinausschuss geleitet von Ferdinand Tremel, Graz 1965/LVI, str. 26– 33. 7 Za Janezova prizadevanja v zvezi s Štajersko med drugim: Erzherzog Johann und Steiermark, Zeitschrift des historischen Vereins für Steiermark, Sonderband 2, Hrsg. von Ferdinand Tremel, Graz 1959, Erika Hellich:Der Einfluss der liberalen Staatsgedankes auf die Steiermark bis zum Jahre 1850, Inauguraldissertation zur 227 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV aktivno podpiral težnje po gospodarski modernizaciji in razširjanju tehni čnih informacij in znanja, sodeloval pri ustanavljanju izobraževalnih ustanov in spodbujal delo gospodarskih organizacij in društev itd., kar že glede na njegov družinski prestiž – kljub njegovemu sporu z dvorom in s cesarjem – ni bilo brez pomena. Ob Janezu se je zbrala skupina somišljenikov, “svobodomiselnih” predstavnikov deželnega plemstva, ki so si prizadevali ob pritegnitvi meš čanstva dose či ve čjo samostojnost de- žele od Dunaja in osrednje oblasti, 8 in hkrati tudi že bolj liberalno usmerjenih in bolj opozicionalno razpoloženih meščanskih izobražencev. 9 S tem krogom in z razli čni- mi ustanovami, ki so nastale ob Janezovi podpori in na njegovo pobudo, je postal Gradec v drugi polovici pred- marčne dobe središče gibanja za modernizacijo in dvig, ne le štajerskega gospodarstva, temve č tudi gospodar- stva nekaterih drugih avstrijskih pokrajin (predvsem Kranjske in Koroške). Informacije o novih dosežkih znanosti, tehnike in industrije so se za čele – podobno kot v ostalo Avstri- jo – tudi v štajerski prostor širiti v za četku tridesetih let 19. stoletja in so tedaj spodbudile k razmišljanjem o razmerah v domači obrtni proizvodnji in njenih na- daljnjih možnostih in perspektivah. Leta 1832 in 1833 so organizirali v Gradcu “obrtnijski” razstavi, ki sta po prepri čanju organizatorjev sicer uspeli in razkrili ra- znovrstnost in kakovost štajerskih obrtnih izdelkov, ki pa sta obenem opozorili na neizogibno potrebo po mo- dernizaciji in iskanju novih prodajnih in izvoznih poti. Tako je vzniknila misel na ustanovitev “industrijskega in obrtnega društva”, ki bo spodbujalo in pospeševalo uvajanje novosti v obrtno proizvodnjo in usmerilo šta- jerski, gospodarski razvoj k industrializaciji. Po prvotni zamisli naj bi ostalo društvo omejeno na Štajersko, na Erlangtmg des Doktorgrades der philosophischen Fakultät der Karl Franzens Uni- versität in Graz, Graz 1961. 8 Npr. grofje Saurau, Attems, Hartig, vitez Kalchberg, baron Kaiserfeld, baron Thin- nfeld itd. 9 Med drugimi poslovodja industrijskega in obrtnega društva Schreiner in urednik Notranjeavstrijskega industrijskega in obrtnega lista Frankenstein. Za socialno se- stavo Notranjeavstrijskega industrijskega in obrtnega društva gl.:Otto Hwaletz, Zur sozialen Zusammensetzung des Innerösterreichischen Industrie und Gewerbevere- ins, Zeitschrift des historischen Vereins für Steiermark 78/1987, str. 267–276. 228 Janezovo pobudo pa so pobudniki pritegnili tudi obe sosednji pokrajini, Kranjsko in Koroško, in leta 1837 je bilo ustanovljeno Združenje za pospeševanje in podpi- ranje industrije in obrti v Notranji Avstriji (Verein zur Beförderung und Unterstützung der Industrie und der Gewerbe in Inneroesterreich). 10 Združenje za pospeševanje in podpiranje industrije in obrti v Notranji Avstriji je bilo drugo tovrstno združe- nje v monarhiji; njegovi ustanovitelji so se pri oprede- litvi društvenih ciljev in nalog zgledovali po že ustano- vljenem društvu v Pragi in po podobnih društvih v Nem- čiji. 11 Namen združenja naj bi bil “prispevati k spodbu- janju in pospeševanju industrije”, kot pravi prvi člen osnutka statuta iz leta 1833, in “podpreti ustanavlja- nje industrijskih podjetij ter poživiti obrt z vsemi mo- žnimi materialnimi, moralnimi in duhovnimi sredstvi”, kot omenja neko poro čilo maja 1837. 12 Konkretneje je prakti čne društvene naloge opredelil nadvojvoda Janez v uvodnem govoru na prvem ob čnem zboru 31. maja 1838, kjer je dejal: “Kako naj bi delovalo naše društvo? Najprej z razširjanjem potrebnih znanj; v ta namen bo- do potrebni podatki o sedanjem stanju in razmerah na- še obrti in industrije ... (kot o) industriji in obrti ostalih dežel, da bi vedeli, kaj nam lahko koristi. (Nadalje) z razširjanjem vsega vrednega, vsega za nas koristnega, z najhitrejšim oznanjanjem le-tega: s tiskom, z risbami, vzorci, da, celo z orodji. Nato z opozarjanjem na izdelke naše obrti in industrije tako doma kot v tujini. Z nave- zovanjem stikov, da bi odprli pot prodaji in jo pospešili 10 Z razširitvijo v Zgornjo in Spodnjo Avstrijo se je društvo leta 1843 preimenovalo v “Verein zur Beförderung und Unterstützung der Industrie und Gewerbe in Inneroe- sterreich und dem Lande ob der Enns”. 11 Notranjeavstrijsko industrijsko in obrtno društvo še ni podrobneje (monografsko) obdelano. Obsežnejši prikaz društvenega dela vsebuje knjiga A. Schlossarja: Der steiermärkische Gewerbeverein (vom 1837–1887), Eine historische Festschrift zu dessen fünfzigjährigen Bestand, Graz ?, ki je izšla ob petdeseti obletnici društva in je napisana ustrezno priložnosti. Zelo skromno pa je tudi razpoložljivo arhivsko gra- divo, saj so od društvenega arhiva ohranjeni le dopisi, poro čila in spomenice, shra- njeni v zapuš čini nadvojvode Janeza (in še to le za čas 1837–39). – Steiermärkisches Landesarchiv Graz, Joannea (Aus den Papieren Erzherzog Johanns), Landeskultur 15, Gewerbeverein. Pri prikazu društvenega dela se opiram še na časopisna poro čila in objave v Notranjeavstrijskem industrijskem in obrtnem listu. 12 Schlossar, nav. delo, str. 133, Stane Miheli č, Kmetijska družba in ustanovitev Novic, Slavisti čna revija I, Ljubljana 1948, str. 34. 229 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV in obenem spoznali, v kakšen na čin proizvodnje in kam naj usmeri naša industrija svojo pozornost ...” 13 V praktičnem delu je društvo nato res ostajalo v okvirih tega programa (ki po svojih metodah v marsi čem spominja na programe kmetijskih družb, le da tokrat ne gre za spodbujanje kmetijstva, temve č obrtne in indu- strijske proizvodnje). Organiziralo je “obrtne” razstave (v predmar čni dobi vsega skupaj štiri: v Celovcu 1838, v Gradcu 1841, v Ljubljani 1844 in v Linzu 1847), z na- gradami in pohvalami je spodbujalo izumitelje in pod- jetnike, ustanavljalo knjižnice s čitalnicami, pospeše- valo in organiziralo obtok tehni čnih časopisov, zbiralo in razstavljalo vzorce odli čnejših izdelkov, ki naj bi po- kazali na dosežke doma če in tuje proizvodnje itd. Med najpomembnejše naloge so v društvu šteli organizacijo tehničnega pouka in so v Gradcu in v mestih z dru- štvenimi podružnicami organizirali nedeljske risarske in tehni čne šole, predavanja o gradbeništvu, mehani- ki, kemiji in geometriji in pogovore o najnovejših znan- stvenih in tehni čnih dosežkih. Ob takšnem programu je društvo naglo raslo, in to ne le po številu članstva, tem- več tudi po geografskem obsegu: medtem ko je imelo ob ustanovitvi marca 1838 le dve podružnici (Ljubljana, Celovec) s 357 člani (179 na Štajerskem, 108 na Koro- škem, 58 na Kranjskem, 5 “v Avstriji”, 3 v Trstu in po 2 na Moravskem in na Ogrskem), 14 je že leta 1839 razši- rilo svojo dejavnost na Zgornjo Avstrijo in v naslednjih letih na Spodnjo Avstrijo in Salzburg. Leta 1845 je imelo podružnice v Ljubljani, Celovcu, Steyerju, Linzu, Riedu in Weidhofnu ob Ybbsu (v Salzburgu je bila podružnica ustanovljena šele leta 1847) in leto kasneje so lahko po- ročali v društvu že o ve č kot 3000 članih, med katerim velika ve čina že ni bila ve č iz t.i. notranjeavstrijskih de- žel (Štajerska 420, Koroška 247, Kranjska 154, Spodnja Avstrija 132 in Zgornja Avstrija kar 2184). 15 Kljub takšni razmeroma široki odmevnosti pa no- tranjeavstrijsko industrijsko in obrtno društvo ni izpol- 13 Inneroesterreichisches Industrie und Gewerbe-Blatt (naprej IIGB), I, N. 11, 5. Juni 1839. str. 41–12, A. Schlossar, nav. delo, str. 41–42, A. Schlossar, nav. delo, str. 144–7. 14 A. Schlossar, nav. delo, str. 15. 15 I. Slokar, nav. delo, str. 219. 230 nilo pri čakovanj. V Gradcu so društveno ustanovitev in dejavnost spremljali z velikimi upanji in na črti. Njegovi ustanovitelji so se prav dobro zavedali, da pomeni no- va proizvodna tehnologija z uporabo parne mo či globok in prelomen preobrat. Na že omenjenem ustanovnem ob čnem zboru društva 31. maja 1838 je nadvojvoda Janez tako zanosno spregovoril o napredku industri- je in poudaril, da izpodriva staro novi čas, ki zahteva “stalno dopolnjujo če se znanje, nenehno izpopolnjeva- nje, neprekinjeno raziskovanje in ravnanje” in torej ne dopuš ča srednje alternative med “uni čujočim zaostaja- njem in plodonosnim napredkom”. Zato se nikakor ne kaže ozirati v pretekle čase, tudi če so bili v nekate- rih pokrajinah za trgovino in obrt razmeroma ugodni, kajti “ti časi so mirno in se ne bodo ve č vrnili”. Ozreti se, je treba po tistem, kar času koristi, in slediti zgledu drugih, ki so že pokazali, kako je treba rešiti nalogo. K ustreznemu prizadevanju naj bi sodili predvsem mo čna volja, temeljit premislek, stalno preverjanje, dejavnost in. vztrajnost. 16 V skladu s temi spoznanji je društveno vodstvo usmerilo vse svoje sile v iskanje novih prodajnih in izvoznih možnosti za štajerske, kranjske in koroške obrtne izdelke. Povezalo se je z Donavsko paroplovno družbo in tržaškim Lloydom, navezalo stike z avstrijski- mi konzulati in zastopniki v razli čnih lavantinskih de- želah, ki naj bi postale potencialno tržiš če za avstrijsko blago in zlasti železarske izdelke, in leta 1839 ustanovi- lo v Trstu akcijsko družbo za “izvoz notranjeavstrijskih izdelkov”, ki naj bi spodbudila “izvoz vseh naravnih in obrtnih proizvodov Štajerske, Koroške in Kranjske sko- zi Trst kot sti čno točko interesov notranjeavstrijskega ozemlja, z obveš čanjem skrbela za njihovo razširjanje ter si razli čno prizadevala omiliti u činke konkurence, ki jim je bila proizvodnja treh dežel izpostavljena na tujem tržiš ču”. 17 Že odgovor na vprašanje o tem, kako dvigniti in- dustrijsko proizvodnjo in pospešiti njeno modernizacijo, pa je ostajal zelo nejasen. Če so se društveni organiza- torji in drugi za napredek vneti govorniki štajerskega 16 Glej op. 13. 17 IIGB, N. 19, 3. jun 1839; str. 73. 231 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV gospodarstva zavedali prelomnosti in usodnosti spre- memb, ki jih je prinašala s seboj moderna industriali- zacija, vseeno še zdale č niso spoznali in razumeli nje- nih daljnosežnih posledic: med njimi je prevladovalo prepri čanje (ki ga lepo ilustrira tudi navedeni Janezov govor na ustanovnem ob čnem zboru industrijskega in obrtnega društva), da je treba predvsem “hoteti napre- dovati” in je “subjektivna želja po napredku” ob ustre- zni izobrazbi, seznanjanju z novostmi in uvajanju novih strojev tudi že zagotovilo uspeha. Spoznanje, da pome- nita uveljavljanje strojev in nastanek tovarniške proi- zvodnje močan kvalitativen premik, ki utegne ogroziti manjše, tradicionalno organizirane, čeprav sodobneje opremljene obrate, se je uveljavljalo le v manjši meri. Razmišljanja o gospodarski modernizaciji so bila tako v glavnem mo čno abstraktna ali pa so se sukala le okoli posameznih tehni čnih izboljšav in novih orodij, ki bi jih bilo mogo če vpeljati v že obstoje če delavnice. Podobno v društvu niso posvečali ve čje pozornosti vprašanju ka- pitala, ki je bil potreben za uvajanju novih strojev in postopkov, čeprav so se problema v graški centrali o či- tno zavedali in so poizkušali spodbujati ustanavljanje delniških družb. 18 Ob odsotnosti ve čjih kreditnih in investicijskih možnosti, z omejevanjem na pou čevanje in razširjanje tehničnih znanj in hkrati ob zaupanju, da bo mogo če dose či potreben dvig in kvaliteto obrtne proizvodnje z uvajanjem modernih orodij in postopkov ob ustaljeni, tradicionalno uveljavljeni organizaciji dela, pa seveda notranjeavstrijskemu industrijskemu in obrtnemu dru- 18 Na drugem ob čnem zboru Združenja za pospeševanje in podpiranje industrije in obrti v Notranji Avstriji leta 1839 je tako poslovodja Schreiner v svojem poro čilu opozarjal na pomen “združevanja majhnih sil” in naglašal, da spadajo med “po- membna sredstva, s katerimi je dandanašnji mogo če brez težav uresni čiti najveli ča- stnejša podjetja delniška združenja”. Vsesplošna koristnost delniških združenj naj bi prihajala do izraza v razli čnih gospodarskih panogah od rudarstva, tovarniške proizvodnje do trgovine. Ob tem pa je moral tudi Schreiner ugotoviti. da so prizade- vanja notranjeavstrijskega industrijskega in obrtnega društva po ustanovitvi delni- ških družb na Štajerskem ostala brez odmeva in pokazala, da v “naših dolinah” še ni prišel čas, ko bi “bilo mogo če v širšem obsegu uporabiti” ta pomembni “pripomo ček” zahodne Evrope. (Protokoll der zweiten allgemeinen Versammlung des Vereins zur Beförderung und Unterstützung der Industrie und der Gewerbe in Innerösterreich, abgehalten am 12. September 1839 unter dem Vorsitze des durchlautigsten Direc- tors Sr. kaiserlichen königlichen Hochheit des Herrn Johann Baptist ..., Grätz (brez datuma), str. 27.) 232 štvu ni uspelo prepre čiti krize štajerskega gospodar- stva in upada obeh njegovih najpomembnejših panog (železarstva in tekstilnih obrti), ki je sledil v letih, ko je skozi deželo stekla železnica. Prav tako so ostala ne- uspešna društvena prizadevanja po razširitvi tržiš ča za notranjeavstrijske obrtne, posebno železarske izdelke, saj “Akcijska družba za pospeševanje izvoza notranje- avstrijskih izdelkov” – ob pove čujoči se konkurenci ce- nejšega angleškega in švedskega železa na levantinskih tržiš čih – ni imela pravega uspeha; nasprotno: prodaja štajerskih, koroških in kranjskih železarskih proizvodov na tujem je v štiridesetih letih celo nazadovala. 19 V zgo- dovinopisni literaturi tako prevladuje mnenje, da pred- marčni društveni dejavnosti ni pripisovati posebnega pomena; sam pa menim, da dvojni neuspeh, čeprav gre za najpomembnejše društvene cilje, ne more zmanjšati pomena društvenih naporov pri razširjanju informacij o naglem gospodarskem napredku hitreje razvijajo čega se evropskega zahoda in pri spodbujanju k napredova- nju in modernizaciji. V predmar čnih razmerah je notra- njeavstrijsko industrijsko in obrtno društvo opravljalo pomembno, pionirsko delo posrednika in glasnika pri- dobitev “industrijske in tehni čne revolucije” na Štajer- skem, Kranjskem in Koroškem in vnašalo v dežele pre- potreben nemir, ki je utrjeval spoznanje o neizogibnosti sprememb in o potrebi po odpiranju novostim. Pri tem delu (razširjanje tehni čnih informacij, spra- ševanje o možnostih in potrebah štajerskega in avstrij- skega gospodarstva, popularizacija znanstvenih odkritij in tehni čnih dosežkov) je postal graškemu združenju pomembna opora Notranjeavstrijski industrijski in obr- tni list (Inneroesterreichisches Industrie und Gewerbe Blatt), 20 ki je v letih 1839–48 izhajal v Gradcu pod ure- dniškim vodstvom Carla v. Frankensteina. 21 List je dra- 19 F. Tremel, Vor hundert Jahren, Die Steiermark im Jahre 1848, Blätter für Hei- matkunde, 22. Jg., Heft l, str. 2. 20 List se je najprej imenoval Inneroesterreichisches Industrie und Gewerbe-Blatt, od leta 1844 pa Allgemeines Industrie und Gewerbe Blatt. Zaradi enostavnosti citi- ram ves čas skrajšano IIGB. 21 Podatki o Carlu v. Frankensteinu so razmeroma skromni. Po Wurzbachu se je rodil leta 1810, umrl pa 5. julija 1848 kot žrtev nemirov v Gradcu (o njegovi smrti je poro čala tudi Grazer Zeitung, N. 111, 8. Juli 1848). O njegovem stanovskem poreklu in njegovi izobrazbi Wurzbach ne navaja podatkov, prav tako je tudi v so ča- 233 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV gocen in do danes v zgodovinopisju premalo zapažen vir za odziv “notranjeavstrijskih” pokrajin, zlasti Štajerske in kroga, ki se je zbral ob nadvojvodi Janezu in graški centrali notranjeavstrijskega industrijskega in obrtnega društva, na tehni čne novosti in za četke moderne indu- strializacije. Čeprav list ni bil formalno glasilo združe- nja (izdajatelj je bil nekaj časa graški založnik Kienre- ich in nato Frankenstein sam, saj so v društvu menili, da za izdajanje časopisa nimajo potrebnih sredstev 22 ), je podrobno poro čal o društvenem delu, pozival k so- delovanju v njegovih ustanovah in k udeležbi v njego- vih akcijah, v društveni centrali in podružnicah pa so spodbujali k njegovemu širjenju med člani in podpirali zbiranje naročnikov. Notranjeavstrijski industrijski in obrtni list naj bi bil predvsem prakti čen tehni čni časopis: prinašal je raz- li čne sestavke o iznajdbah doma in v tujini, skice in lito- grafske podobe novih orodij in strojev, krajše tehni čne članke, razne kmetijske in obrtniške novice. Poro čal je “o najpomembnejšem in najzanimivejšem” v tujem časo- pisju, o napredovanju doma če “tovarniške in obrtne in- dustrije” in opisoval “obstoje če industrijske razmere ter napredek v trgovini in prometu vseh držav v svetu”. 23 Že v prvem letniku je imel posebno prilogo, ki je opozarjala na novejšo strokovno literaturo, kasneje pa še poseben Anzeiger-Blatt, ki je prinašal razne reklame in obvesti- la. Leta 1842 je za čel kot posebna ilustrirana mese čna priloga lista izhajati tudi Allgemeiner statistisch-topo- graphischer und technischer Fabriks Bilder Atlas, ki po svoje ilustrira urednikovo posebno in vneto zanimanje za stroje in tehniko. Sestavki, ki jih je objavljal Fran- kenstein v listu in njegovih prilogah, so bili le deloma snem časopisju in prikazih Notranjeavstrijskega industrijskega in obrtnega lista le omenjen. Iz ve č sestavkov in tudi Wurzbachovega prikaza je med drugim razvidno, da se je pe čal z izumiteljstvom. Tako naj bi bil poseben na čin kontaktnega zlatenja in srebrenja njegovo odkritje (IIGB, V, N. l, 1843). Po Wurzbachu je bil v letu 1848 še sourednik graškega politi čnega lista Das politische Abendblatt in član razli čnih doma čih in tujih društev (Biographisches Lexicon des Kaiserthums Oesterreich von Dr. Constant Wurzbach, Viertel Theil, Wien 1858, str. 333 sl.). 22 Steiermärkisches Landesarchiv Graz, Joannea (Aus den. Papiren Erzherzog Jo- hanns), Landeskultur 15, Gewerbeverein 1, 1837–1839, Schubernummer 27, Zapi- snik 24. seje direkcije združenja z dne 23. marca 1839. 23 IIGB, V, N. 104, 30. Dec 1843, str. 413 (Frankensteinovo poro čilo o opravljenem delu). 234 izvirni: obširnejše gospodarske in tehni čne članke je prevzemal iz razli čnih nemških in avstrijskih gospodar- skih in tehni čnih časopisov, 24 ve čje število prispevkov je napisal sam in si hkrati pridobil nekaj dopisnikov tako na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem kot v ostalih avstrijskih deželah. 25 Vseeno je ostajal krog dopisnikov omejen; po Frankensteinovem mnenju naj bi bil eden glavnih vzrokov za omejenost dopisniške mreže strah pred pisano besedo, zaradi katerega naj bi se “tehniki in praktiki” bali zaupati “peresu tisto, kar imajo ustno za dobro, resni čno in pametno” 26 Urednik je imel, kot je večkrat potarnal, z dopisniki težave, toda med bralce si je list razmeroma hitro utrl pot. Iz gradiva, ki mi je bilo na razpolago, mi sicer ni uspelo sestaviti podrobnejše podobe o njegovih naro čnikih, toda iz Frankensteino- vega poro čila leta 1841 v Anzeiger-Blatt je razvidno, da je bilo število naro čnikov v posameznih deželah povsem zadovoljivo. V tem letu naj bi imel list naro čnike v 147 krajih na Štajerskem, 75 krajih na Koroškem in 78 kra- jih na Kranjskem in Primorskem. 27 Prav gotovo in svoji odmevnosti navkljub pa bi bil Notranjeavstrijski industrijski in obrtni list danes mno- go manj zanimiv, če bi ostal le pri suhoparnem poro ča- nju o tehni čnih novostih in gospodarskih spremembah hitreje razvijajo čih se dežel. Tisto, kar ob razmišljanju o obveš čenosti in miselnosti štajerskega prostora v drugi polovici predmar čne dobe na straneh graškega časopi- sa posebej vzbuja pozornost, so zanosni in navdušujo- či sestavki, ki govore o prelomnosti nove “industrijske” dobe in širših – družbenih in duhovnih – razsežnostih tehničnih, gospodarskih in družbenih sprememb. “ Če je za razmišljajo čega raziskovalca kaj vredno resnega opa- zovanja, je to prav gotovo razvojna zgodovina človeških 24 Npr. Dr. Hammerschmidts allg. oesterr. Zeitschrilt, Journal des oesterreichi- schen Lloyds, Zeitinteressen, Saechsischer Gewerbeblatt, glasila češkega obrtnega združenja itd. 25 Med dopisniki iz treh “notranjeavstrijskih dežel” (torej: Kranjske, Koroške in Šta- jerske) zasledimo imena kot: Samassa, Puff, Tunner, Mally, Scheliessnig, V. Kon- scheg, A. Skopec, R. Jabornigg itd. List je ve čkrat poročal o proizvodnih obratih na Kranjskem in Koroškem, pisal o izsuševanju ljubljanskega barja, ponatisnil del Costove knjige o Trstu itd. 26 IIGB II, N. 22, 14. März 1840, str. 85. 27 Allg. Anzeige Blatt, N. 24, 9. Juni 1841 (IIGB III, N. 46). 235 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV stvaritev, postopno napredovanje vseh spretnosti in zna- nosti od njihovega otroštva do tiste mogo čne popolnosti, s katero se lahko zdaj pohvalijo narodi prvega reda,” je med drugim pisal urednik Frankenstein ob koncu pr- vega letnika lista leta 1839. “ Človeška moč se razkriva enaka božji v majhnih kot v velikih stvareh. Človeku je uspelo, da si je s tistimi mehani čnimi iznajdbami, s katerimi kroti neuravnane sile narave ali prebuja nji- hovo dremajo čo delovno moč, podredil ves vidni svet. S pomo čjo mehanike se šibka človeška roka – razprostira- jo ča se nad neskon čnimi svetovi – polaš ča elementov; z njo izkoriš ča človek globoko zemeljsko drobovje in kroti pod zemljo žive če reke; z njo napravi kapljo vode za par- no posodo – skladiš če mo či, in tako spreminja ta svet v marljivega, zvestega in neutrudnega, najtežja dela po želji svojega gospodarja opravljajo čega služabnika.” 28 Osem predmar čnih letnikov 29 Notranjeavstrijskega industrijskega in obrtnega lista preveva enotna misel, da so “napredovanje, modernizacija in gospodarski dvig” življenjska vprašanja časa in se mora zato Avstrija brez odlašanja odpreti velikim spremembam, ki jih doživlja evropski zahod. Frankenstein se je sicer izogibal bolj neposrednim polemi čnim soo čenjem z avstrijsko druž- benopoliti čno stvarnostjo in je ob ko čljivejših temah najraje uporabljal ponatise iz tujih, zlasti nemških pre- dlog. Toda graški list je – četudi pogosto posredno – že s povzemanjem in ponatiskovanjem na čel mnoga vpraša- nja, o katerih je v ve čini ostalega avstrijskega časopisja še vladal molk. Bralec se je lahko na njegovih straneh seznanil z liberalnimi in protekcionisti čnimi gospodar- skimi idejami in aktualnimi gospodarsko-politi čnimi razpravami, ki niso zaposlovale le zahodnoevropskih dežel, temve č tudi Avstrijo. V listu objavljeni sestavki so opozarjali na spremenjen odnos med znanostjo in gospodarstvom, se navduševali nad razvojem tehnike, industrije in naravoslovja, se zavzemali za spremenjen odnos politike do gospodarstva in “produktivnih razre- dov”, pri tem omenjali kot vzor Anglijo in, naglašali po- 28 IIGB I, N. 69, 24. Dez. 1839, str. 381. 29 List je za čel izhajati 1. maja 1839 in naj bi bil izhajal vse do leta 1848. Letnika 1848 mi ni uspelo dobiti v roke. 236 membno družbeno in zgodovinsko vlogo meš čanstva. V nekaj med njimi lahko zasledimo tudi – za predmar čne avstrijske razmere – presenetljivo pogumne ugotovitve, da pomenijo zlasti nova spoznanja naravoslovnih ved močan pretres v dotedanjem gledanju na življenje in svet in so med drugim zadala mo čan udarec tradicio- nalnemu verovanju. V zadnjih letih predmar čne dobe se je nato list ve čkrat dotaknil tudi socialne in delavske problematike. Članki, ki so govorili o delavskem vpraša- nju in pauperizaciji, so razumljivo ostajali v meš čanskih miselnih okvirih, zavra čali so obtožbe na ra čun podje- tnikov in dokazovali, da pauperizacije niso krivi stroji in moderna tehnologija, vendar hkrati tudi opozarjali, da je beda delavskega razreda nesporen in nevaren družbeni problem, ki mu je potrebno posvetiti vso pozornost. Notranjeavstrijski industrijski in obrtni list je bil torej v omejenih razmerah štajerskega in avstrijskega predmarca pestro in pomembno okno v svet. Ostalo predmar čno časopisje na Štajerskem, Kranjskem in Ko- roškem je bilo v pisanju o napredku, industriji in zna- nosti mnogo bolj zadržano; pisanja graškega obrtnega lista praviloma ni ponatiskovalo niti zavra čalo ali ko- mentiralo. Misel, da se je potrebno odpreti “novostim”, naj bi bila sicer deležna širokih simpatij, saj v lokalnih časopisih in njihovih prilogah prav tako ni manjkalo člankov, ki so pozivali k modernizaciji in izpopolnjeva- nju. Toda v isti so se pokrajinski listi oglašali tudi z odklonilnimi, zastrašujo čimi in črnogledimi razmišlja- nji, napisanimi v obrambo tradicionalnih razmerij in nespremenljivih moralnih na čel. Graški Der Aufmer- ksame, ki je izhajal kot priloga h graškemu uradnemu časniku, je bil na primer še v letu ustanovitve notranje- avstrijskega industrijskega in obrtnega društva poln pe- simizma in dvorna: “Industrija, proizvodnja, potrošnja, hitro obratovanje, zaslužek in uživanje – takšno je geslo v našem poslovnem času,” beremo v članku, ki govori o miselnosti “modernega poslovnega sveta”, napredku in posledicah uporabe parne mo či. “Dežele in narodi so se zbližali, vsaki dejavnosti je odprto tiso č poti – da, lahko celo prerokujemo, da se je z odkritjem in uporabo parne sile za čelo novo obdobje v človeški zgodovini, ki bo člo- veka v pravem smislu napravilo za gospodarja zemlje... 237 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV Toda smemo brezpogojno pritegniti v hvalnico novemu, prihajajo čemu času? Je napredek civilizacije res pogo- jen le z materialnimi, in ne tudi z moralnimi zahtevami? ... Vsi ti čudeži mehanike, vse te pridobitve, ki jih dose- gata razum in bistrovidnost in na katere je človek tako ponosen – kam bodo pripeljali na koncu? S sveta bodo pregnali vso raznolikost in poezijo!” 30 Ob takšnih – v graškem industrijskem in obrtnem listu navdušujo čih, v lokalnih in pokrajinskih glasilih zadržanih in celo odklonilnih – razmišljanjih o priho- dnosti, ki jo človeštvu pripravljajo nova spoznanja zna- nosti, razvoj naravoslovja in vzpon industrije – pa je tudi v predmarčnem štajerskem (in ostalem “notranjeavstrij- skem”) tisku ostajalo zelo nejasno, kakšne so konkretne razvojne naloge deželnih gospodarstev. Podobno kot v notranjeavstrijskem industrijskem in obrtnem društvu je tudi v deželnem časopisju prevladovalo mnenje, da sta v procesu gospodarske modernizacije odlo čilnega pome- na izobrazba, ki proizvajalcem omogo ča uvajanje novih postopkov in orodij, in podrobna tehni čna informacija o novih tehnoloških pridobitvah. Ena najpomembnejših nalog naj bi bila zato ustanavljanje tehni čnih in obrtnih šol in dvig izobrazbene ravni zaposlenih v obrti in ma- nufakturah. O pomenu ustreznega kapitala in razvitega finančnega trga s kreditnimi ustanovami je nekajkrat pisal le Notranjeavstrijski industrijski in obrtni list, ko je poudarjal pomembno vlogo bank in posojilnic in opo- zarjal na njihovo vsesplošno koristnost. O tem, da bi po- samezne proizvodne panoge ob konkurenci tujega indu- strijskega blaga lahko propadle ali da bi bilo treba manj uspešne in nekonkuren čne obrate preusmeriti v uspe- šnejše panoge, ki bi bile v deželi novost in donosnejše kot marsikatera dotedanja že ustaljena, a tudi že manj, konkuren čna obrt, pa (do izgradnje železnice) še ni ste- kla beseda. Posamezniki so sploh menili, da je potrebno najprej zbrati podatke o stanju in zmogljivosti štajerske proizvodnje in nato šele na podlagi tako zbranega gra- diva na črtovati njen prihodnji razvoj. Takšno je bilo na primer stališ če tako imenovane komer čne komisije pri 30 Der Aufmerksame, N. 33, 17. März 1838, po tuji predlogi, katere avtor naj bi bil M. Chevalier. 238 guberniju v Gradcu, ki je bila ustanovljena v za četku tridesetih let z odlo čitvijo osrednje oblasti na Dunaju, da oblikuje pri gubernijih posebna posvetovalna tele- sa, ki bi zbirala mnenja neposredno z gospodarstvom ukvarjajo čih se v posameznih pokrajinah in opozarjala na glavne ovire, ki hromijo hitrejši gospodarski razvoj. V nasprotju s podobno komisijo na Kranjskem, ki je videla glavno prepreko za razvoj gospodarstva na Kranjskem in Koroškem ne le v pomanjkanju ustreznih tehni čnih in obrtnih šol, temve č v širših družbenih in politi čnih razmerah v monarhiji, so v graški komisiji ugotavljali, da njihova naloga ni pretresanje “politi čnih vprašanj”, marveč zbiranje statisti čnih podatkov o razmerah v šta- jerskem gospodarstvu. Tako so ostali pri zbiranju gra- diva o proizvodnji in prodaji v posameznih panogah, ki – kot se zdi – ni bilo nikoli do konca obdelano. 31 Sicer pa naj bi bilo zna čilno, da v predmar čni dobi niti na Štajerskem niti pri njenih sosedah še niso raz- pravljali o zna čilnostih novega industrijskega gospodar- stva, kot so velike koncentracije industrije, tovarniška mesta in veliki koli činski premiki v proizvodnji, ki uni- čujejo doma čo in manjšo obrt. Ozra čje ozna čuje prepri- čanje, da se ne sme ni česar resignirano prepustiti pro- padu in se je treba povsod vsestransko izpopolnjevati in modernizirati, kot to zahtevata čas in napredek, ter nato iztisniti iz danih možnosti kar najve č mogo če. V končni posledici prideta prav vsaka tovarna, vsak obrat. Kljub tej na čelni usmeritvi k spodbujanju vseh obstoje čih panog obrti in industrije, pa je ostajalo na Štajerskem (podobno kot na Kranjskem in Koroškem) vse predmarčno obdobje v središ ču pozornosti deželnih gospodarstvenikov železarstvo. Misel, da so “najve čji zaklad alpskih dežel njihove gore”, 32 ni vzbujala dvoma in razli čna poro čila, ki so poudarjala pomen in vlogo železarstva v gospodarstvu treh dežel, lahko sledimo vse obdobje. Vse nevarnejša konkurenca cenejšega an- gleškega železa, ki je avstrijsko železarstvo postopoma izpodrivalo z italijanskih in levantinskih tržiš č, je zato 31 Steiermärkisches Landesarchiv Graz, Gub. Arhiv, fasc. 15, št. 9157/1832. 32 Blätter fur Landwirtschaft und Industrie, I. Heft, Klagenfurt 1831 (Iz govora di- rektorja koroške kmetijske družbe knezoškofa Gregorja Mayerja). 239 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV razumljivo vzbujala mo čno zaskrbljenost. Predmar čna razmišljanja o potrebah in možnostih štajerskega žele- zarstva so se tako sukala predvsem okoli dveh vprašanj: povezovanja in nadzorovanega širjenja domače proizvo- dnje ob ustrezni zaš čiti pred tujo (posebno angleško) konkurenco na eni strani in dviga tehničnih sposobno- sti doma čih obratov ter znižanja proizvodnih stroškov, torej ob modernizaciji proizvodnje na drugi. Med železarji je v splošnem prevladovalo prepri ča- nje, da modernizacija ni mogo ča brez zaš čite pred tujino: upad prodaje avstrijskega železa in železarskih izdelkov na tujem naj bi razkril, da z Angleži vsaj v ceni in koli- čini blaga še zlepa ne bo mogo če tekmovati, in usmeril avstrijske železarje predvsem na doma či trg, kjer so na- to – ob vse ve čji odvisnosti od doma če prodaje – zahte- vali zase monopol in zaš čito. Hkrati je bilo po njihovem mnenju vprašanje modernizacije železarske proizvodnje le še vprašanje časa: mnogi med njimi so celo nagla- šali, da bo mogo če doseči ustrezen dvig in prilagoditev proizvodnje sodobnim zahtevam že ob uporabi lesnega oglja. Zagovorniki uvajanja premoga so imeli celo odkri- te nasprotnike. “Napredovanju velikana” (namre č Velike Britanije) se je mogo če upreti le “s preizkušenim orož- jem”, to je s ponudbo odli čnejšega “notranjeavstrijskega železa” ob slabšem angleškem na tujem tržiš ču, je leta 1839 ugotavljal upravnik fužin grofa Wiedmanna v Pa- ternionu na Zgornjem Koroškem Johann Mentschitsch v Notranjeavstrijskem industrijskem in obrtnem listu. Po njegovem mnenju konkurenca angleškega železa na doma čem trgu ni povzro čila velike škode, saj avstrijsko železarstvo samo ni bilo sposobno zadovoljiti vseh do- mačih potreb, medtem ko ga je pred vdorom “angleških špekulantov” š čitila “o četovsko skrbe ča vlada”. Glavna naloga železarjev naj bi bila torej, da se posvetijo izpo- polnjevanju doma če proizvodnje, nikakor pa, da vse ob- stoje če spreminjajo in nadomeš čajo z novostmi po tujem merilu. 33 V predmar čnem štajerskem časopisju lahko v tem smislu zasledimo le nekaj osamljenih sestavkov, ki so opozarjali, da bo štajersko, koroško in kranjsko že- lezarstvo le s težavo ujelo Anglijo, saj so trem deželam 33 IIGB I, N. 65, str. 367–68. 240 manjkali nekateri bistveni naravni pogoji za ustrezno modernizacijo, kot na primer zaloge kvalitetnega pre- moga in majhna oddaljenost nahajališ č premoga in na- hajališ č železove rude, poleg tega pa so zavirali širjenje proizvodnje in uvajanje nove tehnologije tudi omejene transportne možnosti in pomanjkanje kapitala. Celo te ugotovitve pa so bile posameznikom argument ve č za vztrajanje in izpopolnjevanje v starih okvirih. Po mne- nju štajerskega fužinarja B. Mogersdorferja, ki je leta 1846 v Grazer Zeitung odgovarjal tržaškim kritikam av- strijskega železarstva, bi se moralo v danih razmerah avstrijsko železarstvo usmeriti predvsem k ohranitvi in dvigu kvalitete železa (in torej ne le pove čevanju proi- zvodnje), kar naj bi bilo možno dose či ob tradicionalnih predelovalnih postopkih z lesnim ogljem, saj naj bi bilo znano in ugotovljeno, da je celo z najboljšim premogom proizvedeno železo slabše kot železo, pri predelavi kate- rega se uporablja za kurivo les. 34 Vprašanje o zmogljivostih in sposobnostih štajer- skega, koroškega in kranjskega železarstva je posebej aktualizirala gradnja južne železnice. Železarji in de- želni gospodarstveniki so tako ob koncu tridesetih let pozvali osrednje oblasti, naj prepovedo uvoz angleških tirnic in nekoliko upo časnijo graditev južne železnice, dokler se doma če železarstvo ne usposobi za proizvo- dnjo ustreznih tirnic in konstrukcij. Kot je leta 1838 menil Matija Ahacel, bi takšna upo časnitev sicer neko- liko zvišala gradbene stroške, toda na drugi strani bi pridobljeni čas omogo čil voznikom in tovornikom, ki bo- do z železnico izgubili pomemben vir zaslužka, pravo ča- sno preusmeritev v druge pridobitvene dejavnosti. 35 Na Štajerskem je stališ če, da se mora Avstrija pri graditvi železnic opreti na doma če železarstvo, med drugim za- stopal tudi znani železarski strokovnjak Peter Tunner, ki je menil, da bi lahko “notranjeavstrijsko” železarstvo že v bližnji prihodnosti proizvajalo vse vrste tirnic in bi te po kvaliteti celo prekašale angleške. 36 Vlada iz razu- mljivih razlogov ni ugodila zahtevam železarjev in je s 34 Grazer Zeitung N. 110, 11. Juli 1846, N. 111, 13. Juli 1846. 35 Arhiv Slovenije, Gub, arhiv, Reg. VIII, 31–3 (1839–40), št. 2748. 36 IIGB I, N. 63, 4. Dec 1839, str. 356–57. 241 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV pristankom na uvoz angleških tra čnic in železniških konstrukcij omogo čila neovirano nadaljevanje železni- ške gradnje. Nesposobnost štajerskega, kranjskega in koroškega železarstva, da se prilagodi zahtevam graditve železnic, pa je spodbudila ostre kritike. Po prepri čanju nepodpisanega pisca (Ein Ungenannter), ki je v prvem letniku Notranjeavstrijskega industrijskega in obrtnega lista leta 1839 z obsežnim člankom o Železarstvu na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem obtožil železarje indoletnosti in neznanja, so bili za nekonkuren čnost in previsoke cene železa v celoti krivi železarji sami. Pisec je odlo čno zavra čal trditve, da je “notranjeavstrijsko” že- lezo boljše od angleškega zaradi na čina proizvodnje, in pripisoval njegovo kvaliteto predvsem kakovosti železo- ve rude. Podobno naj bi bila brez osnove ugotovitev, da proizvodnje ni mogo če širiti, ker primanjkuje primernih kuriv (lesa); z nova tehnologijo bo poraba kuriv precej manjša in poleg tega naj bi nove železarske obrate gra- dili le tam, kjer bi bile na razpolago zadostne koli čine lesa in premoga, je trdil. Železarstvo v treh deželah bi moralo zato nujno osvojiti novo tehnologijo in postopke, pove čati svojo proizvodno sposobnost in hkrati poceniti proizvodne stroške. “Veliko proizvajati, pustiti strojem, da delajo, razumu, da sodeluje v ravnanju, razširiti svo- je znanje z novimi teorijami in se sploh prebuditi iz za- spanosti” naj bi bila poglavitna sredstva za zagotovitev konkuren čnosti avstrijske železarske proizvodnje. 37 Štajerski, koroški in kranjski železarji so se tudi naprej branili, da je ustrezna modernizacija le vpraša- nje časa: kot je . pisal Peter Tunner, naj bi bili glavni vzroki za nesposobnost zlasti štajerskega in koroškega železarstva, da bi zadovoljilo potrebam gradnje železnic, v nesorazmernem in neusklajenem razvoju železarske proizvodnje glede na nagel porast zahtev pri graditvi že- leznic. 38 V vseh treh “notranjeavstrijskih” deželah pa so bili obenem mnenja, da si dviga in modernizacije žele- zarske proizvodnje ni mogo če misliti brez zaš čite pred tujino, posebno pred angleško konkurenco. V tem po- 37 IIGB I, N. 48, 12. October 1839, str. 189–191, N. 49, 16. October 1839, str. 193–4. 38 Isto kot v op. 38. 242 gledu so železarje podpirali tudi v centrali notranjea- vstrijskega in obrtnega društva, kjer so se druga če v štiridesetih letih že zavzemali za postopno reformo toge- ga avstrijskega carinskega sistema. 39 V predmar čni dobi so bili torej železarji najglasnejši zagovorniki zaš čitnih carin in odlo čni nasprotniki sprememb v avstrijski zu- nanjetrgovinski politiki. Njihova stališ ča se niso bistve- no spremenila niti leta 1848: s sestanka v Leobnu 18. avgusta 1948 so štajerski fužinarji in železarji pozvali nemški državni zbor v Frankfurtu, da tudi v interesu štajerskega (in “notranjeavstrijskega”) železarstva vztra- ja pri zaš čiti nemške železarske proizvodnje in ne popu- sti klicu po svobodni trgovini, ki naj bi jo vse glasneje zahtevala zlasti nastajajo ča nemška industrija. Pri tem se niso ve č sklicevali le na svojo zaostalost in poudar- jali, da potrebujejo za prilagoditev sodobnim razmeram čas in ustrezno tržiš če, temve č so hkrati opozarjali tudi na tiso čletno tradicijo železarstva v Notranji Avstriji. 40 S sklicevanjem na zavezanost izro čenemu in preizkuše- nemu v primeru z novim, še ne uveljavljenim pa je šta- jersko železarstvo ob koncu predmar čne dobe že opu- ščalo izklju čno tehni čno-gospodarsko argumentacijo v polemi čnem razpravljanju z zagovorniki modernizacije. To pa je seveda povsem v skladu z ugotovitvijo, da je v prvi polovici 19. stoletja – kljub številnim podrobnim podatkom o zna čilnostih moderne industrializacije in o industrijskem razvoju v Veliki Britaniji – v Štajersko in k njenim sosedam le omejeno prodrlo spoznanje o daljnosežnih, globokih posledicah napovedujo čih se sprememb, še manj pa o tem, da gre za prelom, ki do tiso č- in ve čletne zgodovine ne bo poznal nikakršnega spoštovanja. Med tehni čnimi pridobitvami, ki so se v predmar čni dobi že občutneje uveljavile v štajerskem in širšem av- strijskem prostoru, je bila – podobno kot drugod v svetu – deležna posebne pozornosti in ob čudovanja železnica. Sporo čilo o gradnji železnice od Dunaja proti Trstu, ob- 39 Gl. zapisnike in poro čila o Steierrmärkisches Landesarchiv, Joannea v op. 23, nav. signatura. 40 Protocoll des steiermärkischen Gewerken Sitzung in Zollangelegenheiten im Lo- kal des bürgerlichen Wirtschaftsamtes zu Leoben am 18. August 1848 (razmnoženo kot rokopis). 243 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV javljeno leta 1836, je spodbudilo v deželah, skozi katere naj bi stekla proga, velika upanja in pri čakovanja. Me- sta, ki jih je železnica pustila ob strani, so se upravi- čeno zbala za svojo prihodnost. Maribor čani so, tako dosegli premik prvotne trase bliže mestu in tudi sami krili del stroškov, ki jih je povzro čilo spreminjanje pr- votnih na črtov, medtem ko je ostala prošnja ptujskega magistrata, da bi speljali progo bliže Ptuju, brez uspe- ha. Z večjim nezaupanjem so spremljali prve kilometre “železne ceste” na štajerskih in slovenskih tleh vsi tisti, ki jih je železnica spravila ob vsakdanji zaslužek (prevo- zniki, tovorniki, gostilni čarji). Časopisi in gospodarska društva so si prizadevali ovre či predsodke in ugovore in hkrati že pred dokon čano izgradnjo železnice opozoriti na njene posledice. Leta 1844 je v Gradcu o posledicah gradnje železniške proge za štajersko gospodarstvo pre- daval znani kmetijski strokovnjak Franc Xaver Hlubek in spodbudil k postopnem opuš čanju gospodarskih pa- nog, ki naj bi jih železnica najbolj prizadela. 41 Če danes listamo po časopisju in arhivskem gradi- vu, se zdi, kot bi se v zadnjih letih pred revolucijo 1848 že povsod kazali znanilci nove dobe. V pisarni graškega policijskega ravnateljstva so se za čela sredi štiridesetih let nabirati poro čila o nevarnih delavskih agitatorjih in organizacijah, ki so jih na podlagi obvestil nemške po- licije razpošiljale po monarhiji osrednje avstrijske obla- sti. Med, njimi zasledimo tudi domnevni spisek članov “Zveze pravi čnih ...” in ve čkrat naletimo na ime Wilhel- 41 Hlubek je najprej govoril o spremembah in razmerah v kmetijstvu in ugotovil, da se bodo morali kmetovalci opreti predvsem na tiste panoge, ki so utemeljene v na- ravnih bogastvih in razmerah dežele. Take panoge naj bi bile na primer živinoreja, vinogradništvo, sadjarstvo, kultura hmelja in murv sviloprejk, koruza itd., medtem ko bi bilo po Hubeku nesmiselno, “ če bi hribovita dežela z veliko žitnico ob svoji meji (Ogrsko namre č) in ob sodobnem stanju trgovinskih konjunktur iskala v žitu svojo blaginjo”. Zato pa je posebej opozoril na pomen montanske industrije (“brez nje je Štajerska v finan čnem oziru enaka ni čli”) in potrebo po na črtni skrbi za goz- dove, ki železarstvo preskrbujejo s kurivom. Kmetijstvo bi se lahko tudi neposredno povezalo z industrijo. Tako bi bila “postavitev možne tovarne usnja dobrota tako za industrijo kot za kmetijstvo Notranje Avstrije”. S horizontalno železniško linijo – šlo naj bi za železnico le s konjsko vle čno mo čjo – bi morali nato tesneje povezati Koro- ško, Štajersko in Ogrsko, odstraniti ovire v tedaj še negotovem žitnem transportu in spodbuditi živo menjavo med obema deželama in Ogrsko. (F. X. Hlubek, Einfluss der Eisenbahnen auf die Landwirtschaft des Herzogthums Steiermark, Herausgege- ben von k. k. Landwirschaftsgesellschaft von Steiermark, Gratz 1844.) 244 ma Weitlinga. 42 Hkrati so se v časopisju vse pogosteje pojavljala liberalna gospodarska gesla; Notranjeavstrij- ski industrijski in obrtni list je tako leta 1847 prevzel iz Journala avstrijskega Lloyda članek, ki se je vneto za- vzemal za svobodno trgovino in odlo čno reformo avstrij- skega carinskega sistema. 43 Za posebno vznemirjenje oblasti pa je leta 1847 poskrbela Grazer Zeitung, ko je v treh nadaljevanjih prinesla Hlubekov spis iz praških Gospodarskih novic, v katerem je Hlubek dokazoval ne- rentabilnost tlake in fevdalne organizacije zemljiškega gospostva. 44 Članek naj bi naletel na živahen odziv na štajerskem podeželju, saj naj bi ga nekateri podložniki razumeli kot glas o bližnji opustitvi fevdalnega sistema. 45 Avstrijski policijski ravnatelj Sedlnitzky je v ve č dopisih ostro pograjal graške policijske oblasti in cenzorje, ker so dopustili njegovo objavo, in med drugim poudaril, da članek, objavljen v strokovnem glasilu in namenjenem ozkemu krogu bralcev, še zdale č ne spada tudi v širše razširjen časopis. 46 Štajerska je torej stopala v leto 1848 razmeroma dobro informirana o poglavitnih spremembah, ki jih je v tedanjem zahodnem svetu izzvala tako imenovana in- dustrijska in tehni čna revolucija, čeprav se je spoznanje o daljnosežnostih teh sprememb uveljavljalo le v omeje- nem obsegu. Kakšen je bil delež slovenskega štajerskega prebivalstva v tem procesu, je težko ugotavljati: že od- mevnost Notranjeavstrijskega industrijskega in obrtne- ga lista in graškega industrijskega in obrtnega društva v širšem slovenskem prostoru ter prisotnost Slovencev v graških gospodarskih in izobraževalnih ustanovah pa razkrivata, da graška (in štajerska) prizadevanja po po- pularizaciji tehni čne in industrijske modernizacije in po spodbujanju gospodarskega napredka tudi na Sloven- skem niso ostajala brez odmeva. 42 Steiermärkisches Landesarchiv, Graz, Praes, akten, št. 541/1842, 1963/1845, 1355/1845 itd. 43 IIGB IX, N. 30, 14. April 1847, str. 117–8, N. 31, 17. April 1847, str. 121–122, N. 32, 21, April 1847, str. 125–6. 44 Gratzer Zeitung, N. 60, 15. April 1847, N. 61, 17. April 1847, N. 62, 19. April 1847. Uredništvo je prispevek objavilo s spremnim opozorilom, da je sprejelo članek v objavo na avtorjevo osebno željo. 45 Stelermärkisches Landesarchiv, Graz, Praes. akten, št. 971/1847. 46 Prav tam, št. 1186/1847. 245 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV Trst je imel v gospodarskih zamislih in na črtih slo- venskega meš čanstva v drugi polovici 19. stoletju po- membno, nekaj časa celo osrednje mesto. Postopna li- beralizacija avstrijske gospodarske politike in razmero- ma ugoden gospodarski razvoj sta že v petdesetih letih spodbujala optimisti čne napovedi, da se je za čel z novo železniško povezavo med Dunajem in Trstom tudi za bližnje in bolj oddaljeno tržaško zaledje čas hitrejšega gospodarskega razvoja in moderne industrije. Prepri ča- nje, da imata Kranjska in Ljubljana zaradi ugodne lege v bližini tržaškega pristaniš ča vse možnosti, da postaneta tako živahno se čiš če prometnih in trgovskih poti kakor privla čno podro čje za “gradnjo fabrik”, so v za četku pet- desetih let zastopale celo druga če previdne Novice, ki so pod Bleiweisovo uredniško taktirko sicer zadržano opo- zarjale, da gospodarske novosti za slovenske dežele ne bodo imele pozitivnih posledic, če jih ne bodo spremljale globlje spremembe z ustreznim dvigom izobrazbene rav- ni prebivalstva in družbeno-kulturno modernizacijo. 1 Misel, da je gospodarska prihodnost Avstrije, širše- ga tržaškega zaledja in zlasti Kranjske tesno povezana z razvojem tržaškega ladjarstva, pristaniš ča in trgovine, so zagovarjali tudi v kranjski trgovski in obrtni zborni- ci. Njen tajnik Vinko Fereri Klun je leta 1856 v “indu- strijskih pismih”, ki jih je objavil v Laibacher in Grazer 1 Novice, list 17, 24. 4. 1850, str. 71. Karl Ludwig von Bruck, Trst in Slovenci 246 Zeitung 2 ugotavljal, da je Kranjska v “industrijskem in trgovinskem pogledu” v celoti odvisna od Trsta in je zato rast avstrijskega pomorstva, Trsta in tržaške trgovine, ne le v splošnem avstrijskem, temve č tudi posebnem kranjskem interesu. Klun je bil v petdesetih letih še op- timisti čno prepri čan, da bo znala Avstrija dobro izkori- stiti možnosti, ki so jih ponujali Trst, njegova zemljepi- sna lega in tržaška paroplovna družba Avstrijski Lloyd, in zato ni dvomil tudi o kranjski (in notranjeavstrijski) industrijski prihodnosti. 3 Že v šestdesetih letih 19. stoletja pa se je izkaza- lo, da pot v “industrijsko prihodnost” ne bo tako eno- stavna in da bližina Trsta sama po sebi ne spodbuja industrijske rasti in modernizacije v bližnjem in širšem tržaškem zaledju. Trst je postal potem, ko je bila pro- ga proti Dunaju leta 1857 zgrajena v vsej svoji dolži- ni, pomembno izvozno pristaniš če za ogrske kmetijske izdelke, mnogo manj kot so to želeli tržaški trgovci in gospodarski na črtovalci v njegovem zaledju, pa tudi lu- ka za avstrijsko obrt in industrijo. 4 Zlasti za kranjsko, delno pa tudi štajersko in koroško gospodarstvo je bila južna železnica precej “enosmeren prepih”, saj je bistve- no bolj odpirala vrata cenenemu tujemu – kmetijskemu in industrijskemu – blagu na deželna tržiš ča kot po- speševala tamkajšno proizvodnjo in izvoz. Trst je razen tega v drugi polovici petdesetih let – torej neposredno po izgradnji železnice – zajela skoraj desetletje trajajo ča depresija, ki jo je spremljal ob čuten padec trgovine in prometa. 5 Vzroki za krizo so bili razli čni, do mere po- liti čni (posledice Krimske vojne, združevanja Italije ter izgube Lombardije in nekaterih drugih italijanskih trž- iš č), v prvi vrsti pa gospodarski – rezultat spremenjenih trgovskih in prometnih razmer, zamud pri gradnji južne železnice v primerjavi s severno, postopnega avstrijske- 2 Gl. poglavje: O gospodarskih in družbenih pogledih V. F. Kluna. 3 Prav tam. 4 Hanns Haas: Triest im altösterreichischen Verkehrssystem, Melanges Felix Krei- sler, Wien, Müchen, Zürich 1985, str. 93. 5 Prav tam, str. 92–93. Giuseppe La Giudice: Trieste, L’Austria ed il canale di Suez, Università degli Studi, Catania 1979, str. 121–146, 175 sl. Nereo Salvi: La crisi di transformazione dell’emporio di Trieste in porto di transito (1856–1865), v: La crisi dell’impero Austriaco dopo Villafranca, Instituto per la storia del risorgimento italia- no, Comitato di Trieste e Gorizia, Monciatti editore, Trieste 1961, str. 200–252. 247 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV ga usmerjanja k svobodno trgovinski politiki in usmer- janja severnejših, hitreje se razvijajo čih avstrijskih de- žel (Spodnje Avstrije, Češke in Moravske) k nemškim trgovskim središ čem in nemškemu prostoru. 6 V drugi polovici šestdesetih let sta se sicer tržaška trgovina in promet kratkotrajno spet obetajo če pove čala, toda v se- demdesetih sta – posebej po gospodarski krizi leta 1873 – znova upadla. Leta 1871 je znašal delež avstrijske zu- nanje trgovine prek Trsta samo 16%, medtem ko je bil delež južnonemških držav in Saške v skupnem uvozu in izvozu monarhije precej ve čji (južna Nem čija 23%, Sa- ška celo 30%). 7 Nov, trajnejši vzpon tržaške trgovine in prometa se je za čel šele konec sedemdesetih in v za čet- ku osemdesetih let 19. stoletja. Tržaški trgovci in ladjarji so se na depresijo v šestde- setih letih odzvali z vrsto člankov in publikacij, v katerih so razmišljali o vzrokih za upad prometa prek tržaškega pristaniš ča in o ukrepih za njegovo oživitev. Avstrijske oblasti so pozivali k ekspanzivnejši in dinami čnejši trgo- vinski in pomorski (tudi kolonialni) politiki, obžalujo če ugotavljali, da se avstrijsko trgovsko ladjevje preredko pojavlja v afriških, azijskih in (južno)ameriških prista- niščih, obenem pa kriti čno opozarjali na pomanjkanje kapitala za aktivnejše trgovske posle v Trstu, spodbu- jali k ustanavljanju trgovskih in ban čnih družb ter se zavzemali za tesnejšo povezavo tržaškega pristaniš ča z bližnjim in širšim zaledjem. 8 Med najbolj odmevnimi so bila razmišljanja in pobude ban čnika in veletrgovca Pasquala Revoltelle, “tržaškega Fuggerja” (kot ga je ime- noval Konstantin Wurzbach) 9 in dolgoletnega prijatelja Karla Ludwiga von Brucka, enega ustanoviteljev in pr- vega ravnatelja paroplovne družbe avstrijskega Lloyda. Karl Ludwig von Bruck, ki je bil v petdesetih letih av- strijski trgovinski in finan čni minister, je leta 1859 za- radi obtožb, da je sodeloval v finan čni prevari, napravil samomor. Tedaj so kratko zaprli tudi Revoltello, vendar 6 Prav tam. 7 H. Haas, nav. delo, str. 92. 8 Gl. npr.: Origine, progresso e decadenza del moderno commercio di Trieste e modo di relevarlo di Marco Roschovich, Trieste 1865. 9 Biographisches Lexicon des Kaiserthums Oesterreich von Dr. Konstant. Wurzba- ch, 25 Teil, Wien 1873, str. 396–398. 248 so ga zaradi pomanjkanja dokazov že čez nekaj dni iz- pustili. Revoltella je v prvi polovici šestdesetih let pod vtisom gradnje sueškega prekopa in napovedi o gradnji železnice čez Brenner proti Benetkam (ta je v o čeh trža- ških trgovcev pomenila novo grožnjo njihovim poslom) sestavil obsežno spomenico, v kateri je predstavil svoje poglede na možnosti in perspektive, ki jih Sredozemlju, Jadranu, Avstriji in Trstu odpira nova vodna pot proti Rde čemu morju, Indiji in Srednjemu Vzhodu. 10 Po Re- voltelli bi morala Avstrija napeti vse sile, da bi se aktiv- no vklju čila v “svetovno in prekooceansko trgovanje”, se na eni strani otresti tradicionalne letargije, ki naj bi ozna čevala njeno gospodarsko politiko, in se agresivne- je uveljaviti na vzhodnih in azijskih tržiš čih, na drugi pa kolonialno trgovino, ki je potekala prek severnonemških pristaniš č, kolikor mogo če preusmeriti v tržaško prista- nišče, ter Trst prek Alp z železnico neposredno povezati z južno Nem čijo. 11 Revoltella si je v šestdesetih letih še pove čal ugled, ko je postal zaradi prijateljevanja z glavnim projektantom sueškega prekopa Ferdinandom Lessepsom podpredse- dnik Compagnie universelle du Canal de Suez 12 S svoji- mi pobudami in predlogi si je tako že leta 1864 pridobil simpatizerje tudi na Kranjskem, kjer so za njegove na čr- te in zamisli – kot kaže – v splošnem kazali več zanima- nja kot na Štajerskem in Koroškem. Revoltelline pobude in Lessepsove okrožnice, ki so napovedovale otvoritev sueškega prekopa, so sredi in v drugi polovici šestdese- tih let posebej razburkale domišljijo slovenske večine v kranjski trgovski in obrtni zbornici in njenega predse- dnika V. C. Supana. 13 V Ljubljani so bili sicer mnenja, da Revoltellinih in tržaških na črtov ne bo mogo če u činkovi- to uresni čiti, vse dokler bo Trst “svobodno pristaniš če” in s carinsko mejo lo čen od zaledja, navdušeno pa so se oprijeli pobud za izgradnjo druge železniške povezave s Trstom in železniških prog, ki bi Trst povezovale z Ba- 10 Prav tam, P. Revoltella: Oesterreichs Betheiligung am Welthandel, Betrachtungen und Vorschläge, Triest 1863. 11 P. Revoltella, nav. delo. 12 Giulio Cervani: Stato e società a Trieste nel secolo XIX, Problemi e documenti. Università degli Studi di Trieste, Del Bianco editore 1983, str. 46. 13 Gl. poglavje: O protekcionisti čnih nazorih ljubljanskega trgovca V. C. Supana. 249 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV varsko in dalje – južno Nem čijo. Rezultat razmišljanj v tej smeri je bila vrsta železniških zamisli in predlogov, ki jih je leta 1872 tri članski slovenski odbor strnil v na črt Ilirskih centralnih železnic. Ta se je zavzemal za nasta- nek železniške mreže, ki bi prometno in gospodarsko po- vezala slovensko ozemlje, na Kranjskem – v bližini Lju- bljane pa je predvidel izgradnjo velikega mednarodnega prometnega križa, kjer bi se srečevale železniške poti iz južne Nem čije proti Bosni in Tur čiji ter iz Dunaja in Ogr- ske proti Trstu in Italiji. Zamisel so zavzeto podprli tudi kranjski Nemci. “Krain ist nicht nur der Schlüssel des adriatischen Meeres, er ist auch der Schlüssel zum Ori- ente,” je avgusta 1873 zapisal Laibacher Tagblatt. 14 Predstave o Trstu, ki bi lahko zaradi svoje izjemne zemljepisne lege – kot najgloblje pristaniš če v srednji Evropi in najsevernejše pristaniš če v jadranskem roka- vu Sredozemlja – postal evropsko pomemben posrednik trgovine proti Vzhodu in Aziji, so se opirale na avstrij- ske, tržaške in Bruckove gospodarske zamisli iz štiri- desetih in petdesetih let 19. stoletja. Na teh zamislih so svoja pri čakovanja gradili tudi slovenski gospodarski na črtovalci, ki so upali, da bo Trst kot najpomembnejše mestno in gospodarsko središ če na slovenskem ozemlju – seveda ob ustrezni posodobitvi in odpiranju – spodbu- dno vplival na modernizacijo zaledja in njegovo gospo- darsko preobrazbo. V Trstu je v štiridesetih letih 19. stoletja – pred marč- no revolucijo leta 1848 – potekala živahna razprava o av- strijski gospodarski in zunanjetrgovinski politiki. Njeni glavni udeleženci so bili pripadniki liberalneje misle čega dunajskega in tržaškega meščanstva, ki so se sprva pre- vidno, nato pa vse bolj odkrito zavzemali za gospodarsko svobodo in odpravo togega, prohibitivno usmerjenega avstrijskega carinskega sistema. Svoje članke in razmi- šljanja so v glavnem objavljali na straneh Journala av- strijskega Lloyda, nemško pisanega glasila prve (zavaro- valniško-informativne) sekcije avstrijskega Lloyda. 15 Ča- 14 Laibacher Tagblatt, 14. 8. 1873, št. 186. 15 O listu obširneje:Martin Riedlinger, Journal des oesterreichischen Lloyd, Seine Stellung zur Regierung, Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der philo- sophischen Fakultät Wien, Wien im Juni 1948. 250 sopis je sredi štiridesetih let prerasel v najpomembnejši avstrijski gospodarsko-politični časnik, vsaj nekatera v listu objavljena stališ ča pa naj bi imela tudi pol uradno naravo, saj naj bi izražala nazore in reformne poglede visokega avstrijskega uradništva, med drugim dvorne komore, ki je leta 1841 pod vodstvom barona Karla Frie- dricha von Kübecka podprla težnje po reformi avstrijske zunanjetrgovinske politike ter postopnem odpiranju av- strijskega trga in gospodarstva tujini. 16 Spremembe v gledanjih dela avstrijskega državnega vrha na zunanjetrgovinsko politiko in carinski sistem, do katerih je prišlo konec tridesetih in v za četku štiridesetih let, niso bile toliko posledica želja in pritiskov podjetnikov in trgovcev kot rezultat razvoja v Nem čiji. Na Dunaju so vse do nastanka nemške carinske zveze leta 1834 težnje nemških držav po gospodarskem povezovanju spremljali v trdni veri, da ne bodo uspešne in so razlike med njimi za u činkovito gospodarsko zvezo prevelike. Udarec, ki ga je z ustanovitvijo Zollvereina doživel avstrijski prestiž v nemškem prostoru, je med prvimi razumel Metternich, ki se je že v dvajsetih letih zavzel za sprostitev v trgova- nju z nemškimi državami, nato pa se je leta 1832 ponov- no obrnil na dvorno komoro s predlogom, naj zaradi av- strijskih zunanjepoliti čnih interesov opusti togi carinski sistem, ga nadomesti z visokimi zaš čitnimi carinami in na ta na čin posebno južnonemškim državam, ki so bile do Prusije bolj zadržane, pokaže dobro voljo in pripra- vljenost za upoštevanje njihovih interesov. Dvorna ko- mora Metternichovega predloga ni sprejela in je vztrajala pri stališ ču, da bi trgovinsko odpiranje monarhije ogro- zilo avstrijsko industrijo. Do leta 1835 je sicer pristala na znižanje nekaterih carinskih postavk, toda avstrijski carinski sistem, ki je temeljil na patentu iz leta 1788 in je bil plod merkantilisti čne carinske politike, je ostal v glavnih potezah v veljavi. Avstrija je bila na ta na čin leta 1834 z nastankom nemške carinske zveze gospodarsko izlo čena iz Nem čije, prakti čno inozemstvo. 17 16 Österreichische Handelspolitik im Vormärz 1815–1848 von Dr. Karl Hudeczek: Studien zur Sozial, Wirtschafts- und Verwaltungsgeschichte XI, Wien 1918, str. 147, M. Riedlinger, nav. delo, str. 134. 17 M. Riedlinger, nav. d, str. 75. 251 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV Pobude za reformo avstrijskega zunanjetrgovinske- ga in carinskega sistema in zahteve po odpiranju gospo- darskega prostora monarhije so bile v naslednjih letih pod mo čnim vtisom tega dejstva, obenem pa tudi raz- mer in teženj v gospodarstvu doma. Z gradnjo železni- ških prog z ustanovitvijo donavske paroplovne družbe in paroplovne družbe avstrijskega Lloyda (1836) ter z vzpostavitvijo rednih pomorskih zvez med Trstom in Le- vanto so se avstrijskemu gospodarstvu odpirale povsem nove perspektive, ki so jih spremljale vse bolj odkrite zahteve po odstranitvi starih ovir in odpiranju avstrij- skega državnega prostora gospodarskim in tehni čnim novostim. Ne le ravnatelj avstrijskega Lloyda Karl Lu- dwig von Bruck, temve č tudi visoki dunajski uradniki, med njimi Metternich in Kübeck, so odkrivali ugodno- sti avstrijske geografsko-prometne lege in položaja obeh avstrijskih jadranskih pristaniš č (Benetk in predvsem Trsta), ki naj bi prevzeli posredništvo v nemški in širši evropski levantinski trgovini. Od tod tudi Kübeckovo in Metternichovo zanimanje za na črte o gradnji sueškega prekopa v štiridesetih letih 18 in njuni na črti avstrijskega železniškega omrežja, ki bi nemškemu in širšemu evrop- skemu gospodarskemu zaledju prek Avstrije in Jadrana odprlo pot v Levanto. 19 Gospodarski vzpon Zollverina, o katerem se je Metternich lahko sam prepri čal, ko je leta 1841 obiskal južne nemške države, je ostarelega kanclerja in njegove somišljenike še utrdil v prepri čanju o škodljivih posledicah, ki bi jih imela dolgotrajnejša go- spodarska izločitev habsburške monarhije iz Nem čije za njeno politi čno mesto v zboru nemških držav. Vseeno cilj njegovih prizadevanj tudi naprej ni bila preprosta vklju čitev Avstrije v nemško carinsko zvezo, temve č izo- blikovanje srednjeevropske gospodarske enote, v kateri 18 Nasser Rahimi: Oesterreich und der Suezkanal, Dissertation zur Erlangnung des Doktorgrades an der philosophischen Fakultät der Universität Wien, Wien 1968, str. 123. 19 Za vprašanje Metternichovih in Kübeckovih pogledov na vlogo Trsta je danes že razmeroma veliko literature. Gl. zlasti: Arduino Agnelli: La genesi dell’idea di Mit- teleuropa, Publicazioni della Facoltà di giudisprudenza della Università di Trieste 11, Milano 1973 in Ronald E. Coons: Steamships, Statesmen and Bureaucrats, Au- strian Policy towards the Steam Navigation Company of Austrian Lloyd 1836–1848, Ver őffentlichungen des Instituts für europäische Geschichte Mainz, Franz Steiner Verlag Wiesbaden, 1975. 252 bi obveljal “noli me tangere” za avstrijsko državno po- sebnost. 20 Pod vplivom opisanih razmišljanj, predlogov in raz- mer se je v drugi polovici tridesetih in v za četku štiri- desetih let pove čalo tudi zanimanje avstrijskega držav- nega vrha za razvoj tržaškega pristaniš ča in avstrijsko pomorsko trgovanje v Sredozemlju in Levanti. Ko je se- dem tržaških zavarovalnic leta 1832 v Trstu po vzoru londonskega Lloyda ustanovilo družbo avstrijski Lloyd (Loyd Austriaco), ki naj bi zainteresiranim posredovala informacije o ladjarjih, pomorskem prometu in trgovini, njihova pobuda še ni bila deležna posebne podpore vla- de. Ustanovitvi paroplovne družbe z enakim imenom, ki je bila štiri leta kasneje – leta 1836 – ustanovljena kot “druga sekcija” prvotne informativno-zavarovalni- ške družbe, pa so bili na Dunaju že bolj naklonjeni. Paroplovna družba avstrijski Lloyd, ki je bila akcijsko podjetje, pri katerem so razen tržaških trgovcev finan č- no sodelovali tudi dunajski bankirji z Rotschildom na čelu, je bila prva avstrijska ladjarska družba, ki je za- gotavljala redne zveze med Trstom in najpomembnejši- mi levantinskimi pristaniš či. 21 Sprva naj bi prevažala le pošto in potnike, blago pa glede na omejen in razmero- ma skromen prostor, ki so ga v ta namen imeli zgodnji parniki, le v manjšem obsegu. Ustanoviteljem, z njimi pa tudi visokim avstrijskim državnim uradnikom, ki so avstrijsko parno plovbo v Jadranu in Sredozemlju pod- pirali, se je zdelo v za četku predvsem pomembno, da Avstrija ohrani in okrepi svoje mesto v sredozemskem pomorskem trgovanju, hkrati pa si ob vse agresivnejših italijanskih in francoskih tekmecih – tudi sama širše odpre pot na levantinska tržiš ča. Avstrijska vlada je na ta način tržaškemu Lloydu zaupala prevoz pošte proti Carigradu, Aleksandriji in Smirni (prek Krfa, Patrasa, Pireja in grških otokov v Egejskem morju), hkrati pa se je nekaj časa potegovala tudi za prevoz britanske pošte proti Suezu in Indiji prek Trsta in se v tej zvezi celo spu- 20 Za Metternichova gledanja v tej zvezi še vedno tudi: Heinrich Ritter von Srbik: Metternich, Der Staatsman und der Mensch, Band II. München 1925, str. 104 in naprej. 21 R. E. Coons, nav. d, str. 18, 39–44. 253 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV stila v pravcato tekmovanje s francoskim Marseillem. To se je leta 1839 kon čalo z avstrijskim neuspehom, saj so se v Londonu odlo čili, da bodo indijsko pošto prevažali prek Francije in jo v Marseillu – ne v Trstu – natovorili na ladje za Aleksandrijo in Port Said. 22 Po vsem povedanem seveda ni presenetljivo, da je prevzel Trst kot najpomembnejše avstrijsko izvozno- uvozno pristaniš če v zadnjem desetletju predmar čne dobe vodilno vlogo v razpravljanju o avstrijskem gospo- darstvu in avstrijski zunanjetrgovinski politiki. Glasilo avstrijskega Lloyda, ki je postalo v štiridesetih najpo- membnejše “prizoriš če” razprave, je za čelo izhajati leta 1836 kot v italijanš čini pisan informativni poro čevalec za trgovino in pomorstvo. Od leta 1840 so nato časopis tiskali v dveh izdajah, italijanski in nemški, ki sta se tudi vsebinsko razlikovali. Medtem ko je bil italijanski Giornale še naprej predvsem pomorski in trgovski list, se je nemški Journal 23 po prvih dveh-treh letih izha- janja, ko se je obširneje spraševal o vzrokih za krizo tržaške trgovine, stagnacijo avstrijskega pomorstva in prepo časno uveljavljanje avstrijske industrije na tujih tržiš čih, vse bolj usmerjal k splošnim avstrijskim gospo- darskim in gospodarsko politi čnim temam. Trst, ki je po kon čanih vojnah s Francozi doživljal znaten vzpon in skoraj dve desetletji razmeroma uspešno živel od posre- dniškega trgovanja in prevoza za tuje naro čnike, se je namre č ob koncu tridesetih let 19. stoletja znašel v ne- majhnih gospodarskih težavah. V sredozemsko trgovino so tedaj neposredno posegla severno-evropska in nem- ška pristaniš ča in navezala neposredne stike z Gr čijo in Tur čijo, kar je pomenilo za Trst veliko izgubo. V za četku štiridesetih let naj bi se za čelo tako tudi med tržaškim meščanstvom krepiti spoznanje, da se mora tržaško pri- stanišče mo čneje opreti na gospodarstvo monarhije, po možnosti pa tudi na gospodarstvo južnonemških držav, če si želi zagotoviti potrebni razmah. 24 To spoznanje je 22 Prav tam, str. 79–82. 23 Celotni naziv italijanske izdaje je bil: Giornale del Lloyd Austriaco: Commercio- Navigazione -Industria-Ecconomia Publicca. Nemška izdaja je izhajala pod naslo- vom: Journal des oesterrechischen Lloyd in od leta 1946 s podnaslovom: Zentral Organ für Handel, Industrie, Schiffahrt und Volkswirtschaft. 24 Riedlinger, nav. d., str. 61. 254 vodilo k pove čanemu zanimanju za avstrijsko industri- jo, gospodarsko politiko in zunanjo trgovino, ker je v interesu vsake trgovine intenzivna menjava s čim širšim tržiš čem, pa so v Trstu precej hitro našla plodna tla tudi svobodnotrgovinska in liberalna gospodarska stališ ča. Ko je leta 1847 mesto obiskal Richard Cobden, “evrop- ski” prvoborec za svobodno trgovino, je bil v krogu zbra- nem okoli avstrijskega Lloyda in njegovih glasil, sprejet z velikim navdušenjem. Pozdravil ga je tudi ravnatelj avstrijskega Lloyda Bruck in se v svojem pozdravu nav- duševal za “kozmopolitizem”. 25 Kljub temu so nemško pisani Lloydov Journal z iz- virnimi prispevki polnili predvsem dunajski in manj tr- žaški dopisniki. Po prvih, previdnih ugotovitvah, da po- trebuje gospodarstvo za nemoten razvoj svobodo in se lahko v resnici razcveti le v državah z liberalno gospo- darsko politiko, je stopilo leta 1844, ko je postal urednik lista Ernst v. Schwarzer, kasnejši liberalni minister v času revolucije leta 1848, vprašanje o avstrijski trgo- vinski politiki in carinskem sistemu v središ če časniko- ve pozornosti. Journalovi dopisniki in komentatorji so odločno odklanjali obtožbe avstrijskih industrijcev, da so premajhnega izvoza avstrijskega blaga, nezanimanja zanj na levantinskih tržiš čih ter prevlade francoskih, angleških in italijanskih ladij v Sredozemlju krivi tržaški trgovci in tržaško pristaniš če, saj naj bi bilo tako iz av- strijske trgovinske bilance kot poro čil avstrijskih agen- tov na tujih tržiš čih jasno razvidno, da so odpovedali doma či podjetniki in industrijski proizvajalci. Ti naj bi se zaradi pomanjkanja konkurence in monopola na do- mačem tržiš ču ne brigali za modernizacijo, razširitev in pocenitev proizvodnje in hkrati ne zanimali za nova, tu- ja tržiš ča, na katerih bi lahko tekmovali z industrijskimi proizvajalci industrijsko razvitejših držav. Journal se je tako vztrajno zavzemal za uveljavitev liberalnih na čel v avstrijski gospodarski politiki, za svobodo obrti doma in zamenjavo prohibitivnih mer v zunanji trgovini z zmer- nimi zaš čitnimi carinami. Resni čen vzrok za zaostajanje 25 Oko Trsta, red. dr. Viktor Novak in dr. Fran Zwitter. Beograd 1945. L’Osservatore Triestino, 4. 7. 1847, št. 80, str. 317–18; Giornale del Lloyd Austriaco, 15. 6. 1847 št. 95, 26. 6. 1847, št. 101. 255 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV avstrijske industrije je prohibitivni zunanjetrgovinski sistem, je leta 1847 ugotavljal Schwarzer. Pomanjkanje ustreznih šol, bank, trgovskih zbornic in vsega, kar so podjetniki navajali kot predpogoj hitrejšega razvoja av- strijske industrije, pa naj bi bilo drugoten problem, saj bodo te ustanove nastale, ko bo potreba zanje. 26 Jour- nalov in tržaški Lloydov krog sta tako zavra čala tudi “nacionalno gospodarsko” teorijo nemškega ekonomista Friedricha Lista, na kateri je svojo politiko utemeljeval Zollverein, in jo razglašala za tipi čno nemški nacionalni koncept, ki poskuša s pomo čjo merkantilisti čnih idej od- govoriti na svobodno trgovinsko teorijo Adama Smitha. 27 V Trstu in na Dunaju pri tem niso skrivali, da so vital- no zainteresirani za tesnejše gospodarsko sodelovanje z nemškimi državami in avstrijsko gospodarsko vklju čitev v nemško carinsko zvezo. Razmišljanja o možni (bližnji) vklju čitvi Avstrije v Zollverein so sicer odklanjali in pou- darjali, da je monarhija zaključen, enoten in samostojen gospodarski prostor (v smislu gesla Austria Excelsa In Omnium Unione). Vendar so v isti isti sapi s simpatijami spremljali razvoj v nemških državah in se spogledovali z mislijo o zbliževanju z njimi. To naj bi postalo mogo če še- le, ko bi tako Avstrija kot nemška carinska zveza opustili politiko gospodarskega zapiranja in visokih zaš čit in se odprli liberalnejšim gospodarskim na čelom. V ozadju Journalovega zavzemanja za reformo in liberalizacijo avstrijske trgovinske politike sta bila torej “nemško vprašanje” in problem avstrijske gospodarske izlo čenosti iz Nem čije. Po mnenju Journalovih piscev in urednikov je bila prihodnost avstrijskega gospodar- stva in trgovine v marsi čem odvisna od tega, koliko bo uspela Avstrija v prihodnje izrabiti svojo ugodno geo- gospodarsko lego v evropski sredini in usmeriti prome- tno-trgovske tokove proti Levanti in proti Nem čiji prek svojega ozemlja. Pove čana menjava z Levanto, kjer je bil že v na črtu prekop skozi Suez, in z Nem čijo, ki je bila po ustanovitvi nemške carinske zveze za Avstrijo tujina, pa naj bi ne bil le cilj reformnih prizadevanj viso- 26 Journal des Oesterreichischen Lloyd XII, 13. 2. 1847, št. 25. 27 Journal des Oesterreichischen Lloyd X, 26. 1. 1845, št. 11, 28. 1. 1845, št. 12, št. 13. 30. 1. 1845, 2. 2. 1845 št. 14, 4. 2. 1845, št. 15. 256 kih avstrijskih uradnikov, temve č tudi v neposrednem interesu avstrijskih in tržaških trgovcev. Po njihovih predstavah bi moral postati Trst v prihodnjih prometno- trgovskih povezavah ne le avstrijski, temve č tudi nem- ški emporij in eden klju čnih posrednikov med Nem čijo, Sredozemljem, Levanto in Azijo. V Trstu so si tako v zadnjih letih predmar čne dobe prizadevali na razli čne na čine pritegniti pozornost nemškega gospodarstva, obenem pa so neprikrito obžalovali, da nemške države s Prusijo za tržaško pristaniš če niso kazale zanimanja in so med južnoevropskimi pristaniš či posve čale nekaj več pozornosti le Genovi. 28 Leta 1842 je za čel italijansko pisani Lloydov Giornale, kasneje pa v odmevu nanj tudi L’Osservatore Triestino, objavljati vrsto člankov, ki so razmišljali o izgradnji severno-italijanske in avstrijske železniške mreže in njenih povezav z državami nem- ške carinske zveze. Železniško omrežje, za katero so se zavzemali komentatorji in dopisniki obeh časnikov, naj bi povsem nedvoumno gravitiralo proti Jadranu ter nemško in severnoitalijansko trgovino usmerjalo proti obema avstrijskima pristaniš čema, Benetkam in zlasti Trstu. To je bilo tako o čitno, da se je na tržaško-avstrij- ske železniške zamisli odzval celo londonski Times, ki je Avstriji o čital, da so njeni železniški projekti ne le iz- raz njenih gospodarskih, temve č tudi zunanjepoliti čnih ambicij v Nem čiji in Italiji. Članek v Timesu so v Trstu ogor čeno zavrnili, vendar na očitke o tesni povezano- sti avstrijskih zunanjetrgovinskih in zunanjepoliti čnih stremljenj niso podrobneje odgovorili. 29 Za obema izdajama Lloydovega glasila naj bi kot eden najpomembnejših pobudnikov in usmerjeval- cev stal ravnatelj avstrijskega Lloyda Karl Ludwig von Bruck. Bruck je bil doma v Porenju in je prišel v Trst šele leta 1821, ko se je namenil v Gr čijo, kjer naj bi se kot prostovoljec priklju čil grškim upornikom v njihove- mu boju za neodvisnost. Toda v Trstu si je pod vtisom neugodnih poro čil o poteku grškega upora premislil, se zaposlil in se kmalu uveljavil kot spreten in sposoben 28 Za ta vprašanja gl. A. Agnelli, nav. d., str. 87–130. 29 Supplemento all’Osservatore Triestino, L’Osservatore Triestino, 8. 8. 1847, št. 95. 257 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV zavarovalniški uradnik. Tako je bil tudi eden utemelji- teljev in ustanoviteljev tržaškega Lloyda in od ustano- vitve paroplovne družbe najvplivnejša osebnost njenega vodstva. 30 Čeprav v obeh izdajah Lloydovega časopisa, vsaj podpisan, ni objavil ni česar, naj bi v Journalu obja- vljeni sestavki, ki so opozarjali na neizrabljene možnosti avstrijske geografske lege v evropski sredini ter simpa- tizirali z na črti o postopnem avstrijskem zbliževanju s Zollvereinom in razmišljali o perspektivnem srednjee- vropskem gospodarsko-prometnem in trgovinskem sis- temu, ki bi gravitiral proti Trstu (in Benetkam), izražali tudi njegova stališ ča in predstave. 31 Tem stališ čem in predstavam je ostal Bruck zvest tudi po letu 1848, ko je postal avstrijski trgovinski in finan čni minister. Kot pristaš velikonemške ideje je zagovarjal aktivno vlogo Avstrije v nemški zvezi in podpiral njeno gospodarsko zbliževanje s Zollvereinom. Ko se je izkazalo, da Avstrija svoje nekdanje vloge v nemški zvezi zaradi nasprotova- nja Prusije ne bo mogla tako zlahka obnoviti, pa se je zavzel za kar se da naglo preoblikovanje monarhije v moderno industrijsko državo, ki bi z ustrezno politiko gradnje prometnih zvez skupaj z južnonemškimi drža- vami postala vodilna sila širšega srednjeevropskega go- spodarskega in carinskega prostora. Trst je imel v teh zamislih, ki jih je Bruck tik pred smrtjo strnil v knjigi Die Aufgaben Osterreichs, še naprej vlogo najpomemb- nejšega jadranskega in sredozemskega pristaniš ča, nje- gove povezave z zaledjem pa bi ve činoma potekale prek slovenskega in notranjeavstrijskega ozemlja. 32 II Bruckovi gospodarsko-prometni in politi čni na črti so bili že konec petdesetih let 19. stoletja, ko je tedanji avstrijski finančni minister pisal zadnja poglavja svo- je knjige, brez realne osnove. Habsburška monarhija je sredi stoletja, v času neoabsoutizma, usodno gospodar- 30 E. R. Coons, nav. d., str. 6–7. 31 O tem zlasti A. Agnelli, gl. op. 30. 32 Die Aufgaben Osterreichs. Leipzig 1860;. Cervani, nav. delo, str. 41–42. 258 sko zaostala za Prusijo in drugimi nemškimi državami, ki so u činkovito izkoristile evropsko in svetovno gospo- darsko konjunkturo in se nago industrializirale. Finan č- na stiska je tako avstrijski državni vrh že v drugi polovici petdesetih let prisilila, da je prodal komaj zgrajeno južno železnico francoskemu kapitalu, v šestdesetih in posebej v sedemdesetih letih pa so zastali še drugi avstrijski že- lezniški na črti za izgradnjo železniške mreže v tržaškem zaledju, saj sta bila zgrajena le odcep od južne železnice proti Reki (1873) in Rudolfova železnica od Ljubljane do Trbiža. Po krizi leta 1873 se je železniška gradnja na jugu monarhije za skoraj dve desetletji ustavila in od železni- ške mreže, o kateri so sanjali Lloydovi uradniki ter trža- ški in kranjski trgovci, ni bil zgrajen niti torzo. Toda v isti sapi je bila leto za tem, ko je Avstrija izgubila Bene čijo, zgrajena brennerska železnica (1867), ki je zahodno alp- ske dežele, Zgornjo Avstrijo in zahodne češke pokrajine, v kolikor niso blaga že prevažale prek Nem čije, usmeri- la k Benetkam, nemajhen del zahodnoavstrijskega pro- meta pa je težil tudi k Renu, ki je bil cenovno ugodna in privla čna prometna pot v smeri proti Rotterdamu. Trst je ostal konec osemdesetih let, ko je z na črtnim zniže- vanjem cen prevzela večino translajtanske trgovine proti morju podržavljena železniška proga Reka-Budimpešta, predvsem pristaniš če za vzhodnoalpske pokrajine. Raz- mere se niso bistveno izboljšale, ko je bilo v osemdesetih letih zgrajeno novo pristaniš če (porto nuovo). Ob prelo- mu stoletja je širše tržaško trgovsko-prometno zaledje obsegalo Primorsko, Kranjsko, Štajersko ter Zgornjo in Spodnjo Avstrijo. Kar 76% vsega po železnici in kolesih pripeljanega in odpeljanega blaga je prišlo v Trst iz teh dežel ali pa je bilo namenjeno njihovim tržiš čem; Primor- ska in Kranjska sta bili v skupnem cislajtanskem pro- metu s Trstom udeleženi s 43,5%, Salzburg, Tirolska in Vorarlberg le s skromnimi 3%, češke dežele z manj kot 20%. V celoti je 80% tržaškega prometa odpadlo na Ci- slajtanijo, okoli 12% na Ogrsko in skromnih 6% na Nem- čijo, le majhen del prepeljanega in pretovorjenega blaga pa je bil proizveden v Trstu ali namenjen porabi tamkaj- šnega prebivalstva. 33 33 H. Haas, nav. delo, str. 97. 259 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV Povsem druga če, kot je predvideval in želel Bruck, je potekal tudi politi čni in gospodarskopoliti čni razvoj. Avstrija se je sicer že v petdesetih letih, ko je bil Bruck trgovinski minister s trgovinskimi sporazumi odprla Zollvereinu, nato pa se je v šestdesetih za svobodnotr- govinska na čela opredelila še s carinskimi pogodbami z Veliko Britanijo in Francijo. Toda to je še dodatno spod- budilo prometno-trgovsko usmeritev severnoavstrijskih in čeških dežel proti Nem čiji in škodovalo prometu prek Trsta. Po avstrijskem porazu pri Kraljevem Gradcu (1866) in nastanku nemškega cesarstva je avstrijsko- nemške gospodarske – kot politi čne – odnose ve čino- ma diktirala Nem čija, ki se je zavzemala predvsem za kopensko železniško zvezo prek Avstro-Ogrske proti Tur čiji, medtem ko je Trst ni posebej zanimal. Razvoj tržaškega pristaniš ča je bil tako, čeprav so na njegovo po časno rast vplivali tudi drugi dejavniki, mo čno od- visen od sprememb v gospodarski strukturi in razvoj- ni dinamiki zaledja. Ko je gospodarstvo v zaledju zajela konjunktura, je tudi Trst doživljal prometno-trgovski razmah, ko je zaledje potonilo v depresijo, pa je tudi pristaniš če doživljalo stagnacijo. 34 V Trstu so bili zato v zadnjih desetletjih 19. stoletja enotnega mnenja, da lahko hitrejši razvoj pristaniš ča zagotovi le druga, od južne železnice neodvisna povezava z zaledjem. Razen tega, da so se pritoževali nad visokimi cenami prevoza, so realisti čno ugotavljali, da je pot prek Ljubljane, Ma- ribora, Gradca in Brucka na Muri proti severu predolga in prezamudna. Rezultat ve č kot tri desetletja trajajo če razprave o tem, kje in v katero smer naj bi tekla dru- ga železniška proga med Trstom, avstrijskim severom in Nem čijo, je bila prava množica razli čnih predlogov, na črtov in zamisli, ki so razdelili tako tržaško javnost kot podjetnike, trgovce in gospodarske na črtovalce v zaledju pristaniš ča. Kot je znano, se je avstrijski par- lament leta 1901 odlo čil za kompromisno varianto. V letih 1901–1909 sta bili zgrajeni turska železnica proti severu in Nem čiji ter bohinjska, ki se je navezovala na tursko in je skozi Karavanke povezovala Beljak in Celo- vec mimo Jesenic, Bohinjske Bistrice, Sv. Lucije in Go- 34 Prav tam, str. 98. 260 rice s Trstom. Trst je na ta na čin kon čno in, kar zadeva Bruckove, tržaške in slovenske železniške na črte, z ve č desetletno zamudo dobil železniško zvezo, s katero je lahko posegel v gospodarsko-prometni prostor, ki so ga obvladovala severnonemška pristaniš ča. Kot kažejo po- datki, se je nemški izvoz prek Trsta že leta 1910 pove čal za 45%, okrepil pa naj bi se tudi prevoz češkega blaga in blaga namenjenega na Češko. Tržaško pristaniš če je doseglo najve čji obseg prometa leta 1913; tedaj je bil pomorski promet, kar se ti če tonaže, skoraj sedemkrat, kar zadeva volumen vsega proti Trstu in iz Trsta po že- leznicah prepeljanega blaga, pa ve č kot desetkrat ve čji kot leta 1860. 35 Trst je torej do konca 19. stoletja odpiral vrata na morje in v svet predvsem deželam v bližnjem in bolj od- daljenem avstrijskem zaledju. Natan čnejšega izra čuna, ki bi pokazal, v kakšni meri so bile v izvozu in uvozu prek Trsta v posameznih letih udeležene slovenske po- krajine, še nimamo. Prav tako še nimamo natan čnejše analize o tem, kako je na razvoj slovenske obrti in indu- strije vplivala izgradnja južne železnice. V literaturi se v zvezi z južno železnico omenjajo nastanek železniških delavnic v Mariboru, modernizacija železarne v Štorah in nekaterih celjskih industrijskih obratov, zlasti pa se- veda razmah zasavskih premogovnikov. Bohinjska žele- znica in druga železniška zveza s Trstom naj bi podobno ugodno vplivali na razvoj Jesenic in jeseniške železarne ter spodbudili preselitev plavžarske industrije Kranjske industrijske družbe v Škedenj pri Trstu. 36 Večina teh in drugih industrijskih, obrtnih in kmetijskih proizva- jalcev s slovenskega ozemlja je tu ve čji, tam manjši del svojih izdelkov izvažala prek Trsta. Toda delež sloven- skih trgovcev in podjetnikov v tržaškem pomorstvu in industriji je bil kljub posameznikom, ki so se kot Josip Gorup in Janez Kalister že sredi 19. stoletja in v za četku njegove druge polovice vklju čevali v pomorske in lad- jarske posle, razmeroma majhen. Do ve čjih slovenskih 35 Fulvio Babudieri: Industrie, Commerci e navigazione a Trieste e nelle regione Gi- uglia. Università di Trieste, Facoltà di scienze politiche 22, Milano A. Giuffre editore 1982, str. 192; Haas, nav. delo, str. 100. 36 Ivan Mohori č: Zgodovina železnic na Slovenskem, Slovenska matica, Ljubljana 1968, str. 235. 261 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV vlaganj v tržaška trgovska, denarna in ladjarska podje- tja je – kot je znano – prišlo šele v za četku 20. stoletja, ko so v Trstu nastale prve slovenske banke in posojilni- ce. 37 Tedaj je med slovenskim meš čanstvom kratkotraj- no zaživela tudi misel, da bi lahko Trst, ki je bil edino pravo “velemesto” na slovenskem ozemlju (oziroma ob njegovem robu), prevzel vlogo poslovnega in gospodar- ska središ ča za slovenski prostor, saj Ljubljana, ki naj bi v primerjavi s Trstom ne bila ni č ve č kot “kurja vas”, za to ni imela gospodarske mo či. Toda v resnici Trst ni imel mo či, da bi izpolnil opti- misti čna pri čakovanja zlasti kranjskega meš čanstva iz srede 19. stoletja in ob čutneje vplival na gospodarsko in družbeno modernizacijo širšega slovenskega (in no- tranjeavstrijskega) zaledja. Čeprav je bila velika ve čina kapitala v industriji, v rudarstvu in ban čništvu na slo- venskem ozemlju pred prvo svetovno vojno po geograf- skem poreklu tuja, je bil tržaški kapital v nekoliko ve čji meri prisoten samo v tekstilni proizvodnji. 38 To je bilo tudi razumljivo: doma či, tržaški kapital se je v glavnem usmerjal v tržaško industrijo in pomorstvo, za tuj kapi- tal, ki je prihajal iz notranjosti v Trst, pa so bila prav ta- ko v prvi vrsti zanimiva pomorska, denarna in trgovska podjetja. Trst je bil na ta na čin sicer mo čno odvisen od modernizacijskih procesov zaledju, ni jih pa, vsaj ne ob- čutneje in trajneje pospeševal, saj za to ni imel – kot so v drugi polovici 19. stoletja z obžalovanjem ugotavljali predstavniki tržaškega meš čanstva – ne finan čnih sred- stev in kapitala, ne ustanov, ki bi lahko spodbujale in podpirale izvoz in uvoz ter gospodarsko preobrazbo po- krajin, ki so bile s pristaniš čem tesno trgovsko in pro- metno povezane. Glavni interes tržaškega trgovskega meščanstva in ladjarjev je bil razen tega preusmeritev trgovine industrijsko razvitejših pokrajin in južne Nem- čije k Trstu in ne vlaganje v modernizacijo gospodarsko manj razvitega zaledja. Mogo če je seveda razmišljati o tem, ali bi bili odnosi med Trstom in slovenskimi de- 37 Milan Pahor: Slovensko denarništvo v Trstu. Trst 1989, str. 18–21; isti, Jadran- ska banka v Trstu, Trst 1996, str. 11–20. 38 Jože Šorn: Nacionalno poreklo velikega kapitala v industriji, rudarstvu in ban- čništvu na slovenskem ozemlju. Jugoslovenski istorijski časopis, Beograd 1969, str. 136–141. 262 želami bistveno druga čni, če bi se vsaj v dolo čeni meri uresni čila Bruckova in Revoltellina pri čakovanja. Vse- kakor so to vprašanja, ki še čakajo na sistemati čnejšega in natan čnejšega raziskovalca. 263 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV Helmut Rumpler, eden najboljših poznavalcev av- strijskega 19. stoletja, v knjigi Priložnost za Srednjo Evropo, ki je izšla leta 1997 v zbirki ambicioznega, de- set zvezkov obsegajo čega projekta avstrijske zgodovine, prepri čljivo opozarja, da je velika gospodarska kriza leta 1873 v habsburški monarhiji sicer prekinila dotedanjo konjunkturno rast in za ve č kot dve desetletji upo ča- snila gospodarski razvoj, vendar pri tem ni radikalneje prekinila gospodarsko-razvojnih tokov, saj ni vodila v gospodarski zlom, temve č h “koncentraciji in utrditvi novega industrijskega sistema”. 1 Po Rumplerju se je za- to treba vprašati, koliko je pri avstroogrskem gospodar- skem razvoju po letu 1873 sploh mogo če govoriti o “kri- zi rasti” in koliko ni pojem “velike depresije”, ki naj bi sledila borznemu polomu, v njenem primeru zavajajo č in pretiran. Obseg krize leta 1873 naj bi namre č prece- njevali že sodobniki. Podrobnejši kvantitativni kazalci pa razkrivajo, da je kriza res povzro čila padec podjetni- ških dobičkov in obrestnih mer, ni pa dolgoro čneje zau- stavila industrijskega razvoja in je obseg proizvodnje le kratkoro čno stagniral. Kriza in depresija, ki ji je sledila, sta razen tega mo čneje prizadeli industrijsko razvitej- 1 Helmut Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, Bürgerliche Emanzipation und Staatsverfall in der Habsburgermonarchie, Österreichische Geschichte 1804–1914, (Hg. von Herwig Wolfram), Ueberreuther-Wien 1997, str. 456 sl. Gl. tudi: Herbert Matis, Osterreichs Wirtschaft 1848–1913, Konjukturelle Dynamik und gesellschaf- tlicher Wandel im Zeitalter Franz Josephs I., Duncker-Humboldt, Berlin 1972, str. 419. Velika gospodarska kriza 1873 in Slovenci 264 ša središ ča zahodnega dela monarhije, manj pa njen vzhodni, šibkeje industrializirani del in njene obrobne pokrajine, kjer se je po krajšem obdobju stagnacije na- daljevalo postopno in po časno napredovanje. 2 Na Dunaju in v zahodni polovici monarhije naj bi tako po Rumplerju krizni razvoj dosegel najnižjo to čko tri leta po zlomu borze in financ – tj. leta 1876, nato pa naj bi – po gospodarski nagodbi z Ogrsko (1877), po dveh dobrih kmetijskih letinah in ob dejstvu, da padec te čajev delnic ni prizadel državnih vrednostnih papirjev, državni prora čun pa je ostal v ravnovesju, že prišlo do prvega obrata. Dunajska vlada je s posojili, z regulacijo in zniževanjem davkov ter z državnimi podporami, po- sojilnicami, raznimi obrtnimi fondi in zlasti zaš čitnimi carinskimi merami že v drugi polovici sedemdesetih let rešila precej tekstilnih, strojnih, metalurških in gradbe- nih podjetij ter ponovno “pognala” železniško gradnjo. Hkrati je z novimi ban čnimi ustanovami utrdila ban- čni sistem in s postopno usmeritvijo valute k zlatemu standardu ter z njeno, s hitrimi nakupi zlata doseženo stabilizacijo, še preden se je avstrijsko gospodarstvo v celoti otreslo posledic borzno-finan čnega zloma, zagoto- vila njeno trdnost. 3 Rumplerjeva slika krize leta 1873 v habsburški monarhiji ni posebno nova, čeprav je mogo če nekoliko optimisti čnejša in svetlejša, kot jo poznamo iz doseda- njega zgodovinopisja. Avstrijski gospodarski zgodovinar Herbert Matis, na katerega se Rumpler med drugim ob- širno sklicuje, npr. meni, da je kriza v avstrijski polovici monarhije trajala ve č kot sedem let in dosegla najniž- jo to čko šele leta 1879. 4 H. Matis in K. Bachinger tudi opozarjata, da je kriza razli čne industrijske in obrtne panoge razli čno hitro in mo čno prizadela, saj so neka- tera velika podjetja in proizvodne veje stagnirale že prej – pred letom 1873, nekatere tovarne in panoge, ki so 2 H. Rumpler, nav. delo., str. 456, 466 sl. 3 Prav tam, str. 465–472. Eduard März und Karl Socher, Währung und Banken in Cisleithanien, Die Habsburgermonarchie 1848–1918, Hg. von A. Wandruszka und P. Urbanitsch, Band I, Hg. von A. Brussati, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, Wien 1973, str. 344–345. 4 H. Matis in K. Bachinger, Österreichs industrielle Entwicklung, Die Habsburger- monarchie 1848–1918, cit. kot v op. 3, str. 131–132. 265 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV imele naro čila in kupce pa so kljub splošnemu upadu nadaljevale proizvodnjo še mesece po borznem polomu. Med proizvodnimi panogami, ki so že pred krizo doživele upo časnitev rasti, so bile predvsem razne veje tekstilne industrije, toda ob tem je mnogo tekstilnih, steklarskih, sladkornih in papirniških obratov, ki so proizvajali za široko porabo, še leta 1874 dosegalo tudi razmeroma dobre proizvodne in prodajne rezultate. Podobno je po- nekod še vse do konca leta 1873 rasla proizvodnja suro- vega železa, medtem ko je del strojne industrije (kot to- varne lokomotiv, ki so imele tuja naro čila) še leta 1874 pove čeval proizvodnjo in se je šele, ko je bilo tujih naro- čil konec, znašel pred popolnim zastojem. 5 Železarstvo je doživelo najhujši udarec z ustavitvijo gradnje žele- znic, pri čemer se je z ugasitvijo železarskih pe či kriza razširila tudi na druge industrijske panoge, zlasti na kovinsko in strojno industrijo ter gradbena in transpor- tna podjetja. Med prebivalstvom je bilo razen manjših obrtnikov zato najbolj prizadeto industrijsko delavstvo, ki se je zaradi izgube dela znašlo v vrstah brezposelnih. Toda hkrati se je zaradi padca cen in življenjskih stro- škov – v primerjavi s prejšnjimi leti kljub krizi – (vsaj nekoliko) izboljšal položaj delavcev, ki so ohranili za- poslitev, saj se je z zniževanjem cen pove čevala realna vrednost njihovih mezd. 6 Protislovne posledice krize naj bi prihajale do iz- raza tudi na finan čnem trgu ter na tržiš ču kapitala in vrednostnih papirjev. Cene so namre č padale hitreje in vztrajneje, kot se je zmanjševala proizvodnja, za veliko depresijo zna čilno upadanje blagovnega indeksa cen pa je spremljalo dolgoro čno negativno gibanje obrestovanja kapitala in dohodkov akcijskih družb. “Veliko depresijo” naj bi tako ozna čevali predvsem pritisk cen, zmanjšana rentabilnost kapitala in vse težji položaj podjetnikov, ki so v kapitalu skrajno nenaklonjeni klimi potrebovali ve- dno ve č “domiselnosti, ustvarjalne energije in napora” za dosego ugodnih rezultatov. 7 Vendar je bila gospodar- ska kriza v zahodnem delu monarhije v za četku osem- 5 Prav tam, str. 127–130. 6 Prav tam, str. 130. 7 Prav tam. 266 desetih let tudi po Matisu in Bachingerju že premagana in avstrijska industrijska struktura do tiste mere utr- jena, da lahko govorimo o novi “stopnji industrijskega razvoja”. Za to naj bi bilo zna čilno uvajanje nove in mo- dernejše tehnologije ter proizvodnih postopkov (zlasti v železarstvu in kemijski industriji – proizvodnja surove- ga železa je leta 1881 prvi č od časa krize presegla raven iz leta 1873), med zna čilnostmi avstrijskega gospodar- stva v naslednjih desetletjih pa naj bi bili še koncen- tracija proizvodnje in prodaje, zgoš čanje infrastrukture, diferenciacija regionalnih industrijskih središ č in rast zaposlenih v industrijskih dejavnostih. V Avstro-Ogrski so se od za četka osemdesetih let tako nadaljevali pro- cesi industrijske modernizacije, koncentracije in rasti, kot so potekali v drugih, zahodnih državah, pri čemer pa je bil razvoj v monarhiji še naprej po časnejši kot v najrazvitejših delih zahodne Evrope in ni – kot je znano – nikoli dosegel razsežnosti in razmerij kot v nemškem cesarstvu (na kar naj bi med drugim kazalo pove čevanje delniškega kapitala. V Nem čiji se je ta v letih 1886–91 pomnožil za 18,3% – v letih 1891–6 celo za 19%, med- tem ko je bila v avstrijski polovici monarhije rast le od 7 do 15,6%). 8 Podrobnejših analiz o tem, kakšne so bile posledice krize leta 1873 za gospodarsko stanje in razvoj v deže- lah s slovenskim prebivalstvom, še nimamo. V sloven- skih zgodovinopisnih pregledih se kriza sicer omenja, vendar brez določnejših podatkov ali konkretiziranih – kvantitativno ovrednotenih opozoril na njene u činke na posamezne gospodarske panoge. 9 Po Bogu Grafenauer- ju je bil s krizo leta 1873 in njenimi posledicami tesno povezan “skok vknjiženega (kme čkega) dolga”, saj je dej- stvo, da so se cene neagrarnim izdelkom dvigale hitreje kot agrarnim, posebej prizadelo kme čko prebivalstvo 10 Po mnenju Staneta Grande je borzni polom usodno za- 8 Prav tam, str. 131. 9 Ivan Mohori č namenja npr. v knjigi Dva tiso č let železarstva na Gorenjskem, Mla- dinska knjiga, Ljubljana 1969, str. 233–238 posledicam krize leta 1873 v železar- stvu posebni poglavji, vendar iz podatkov ni prav ni č razvidno, da bi bila kriza vzrok za ve čje proizvodne težave ali odpuš čanje delavcev. 10 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodovina agrarnih panog, I. zve- zek – Agrarno gospodarstvo, Slovenska akademija znanosti – DZS, Ljubljana 1970, str. 635. 267 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV vrl željo “nekaterih (premožnejših) Slovencev”, da bi se “vklju čili v gospodarski razcvet”, njegove posledice za gospodarstvo na slovenskih tleh pa so bile hujše, “kot smo si pripravljeni priznati”. Kriza naj bi namre č “vsaj za dvajset let” odložila gradnjo železniških prog (zlasti dolenjske železnice) in “onemogo čila pravo časno moder- nizacijo veleposesti” 11 O negativnih posledicah krize na gradnjo in poslovanje železnic na slovenskem ozemlju piše tudi Ivan Mohori č. Vlada je leta 1876, potem ko ni dobila ustrezne podpore v državnem zboru, iz svojega železniškega programa poleg dolenjske železnice črtala še progo Dravograd – Celje, hkrati pa je leta 1879 za- radi prezadolženosti podržavila Rudolfovo železnico in z njo gorenjsko progo Ljubljana – Trbiž. 12 Sicer pa se v literaturi med pomembnejšimi “žrtvami” krize razen kme čkega prebivalstva in železnic omenjata predvsem še Štajerska eskomptna banka, ki je morala zaradi in- solventnosti zapreti svoji podružnici v Ljubljani in Ce- lovcu, in Zavarovalna banka Slovenija, ki je za čela z de- lom dobrega pol leta pred dunajskim borznim polomom in je leto po njem zašla v pla čilne težave, iz katerih se ni več izkopala. 13 Podatki o vplivu krize leta 1873 na gospodarstvo in gospodarsko življenje na slovenskih tleh so torej skro- mni, opozorila na njene negativne posledice za posa- mezne gospodarske panoge, ustanove in gospodarski razvoj pa ne vedno prepri čljiva. Rasto ča zadolženost slovenskega kmeta in podeželja je bila pa č le delno in posredno povezana z zlomom dunajske borze in z njej sledečo industrijsko ter gospodarsko depresijo, saj je bil padec cen kmetijskih pridelkov – kot vsesplošen av- strijski in evropski pojav – v prvi vrsti rezultat naglo se pove čujoče ponudbe hrane, ta pa posledica moderniza- 11 Stane Granda, Viri akumulacije kapitala na Slovenskem v 19. stoletju. Prispevki za novejšo zgodovino 1994, št. 1, (Podjetništvo na Slovenskem), str. 20–22; isti, Po- skus organiziranja slovenskega zavarovalništva v Ljubljani v drugi polovici 19. sto- letja. Zgodovina Ljubljane, Prispevki za monografijo, Ljubljana 1984, str. 241, 243. 12 Ivan Mohori č, Zgodovina železnic na Slovenskem. Ljubljana 1968, str. 130–32, 136–39. 13 Wiliam H. Hubbard, Auf dem Weg zur Grossstadt, Eine Sozialgeschichte der Stadt Graz 1850–1914, Sozial und wirtschafts-historische Studien, Verlag für Ge- schichte und Politik Wien 1984, str. 67–70. Stane Granda: Poskus organiziranja slovenskega zavarovalništva v Ljubljani, Zgodovina Ljubljane, Kronika, Ljubljana 1984, str. 241–44. 268 cije kmetijske proizvodnje ter posodobitve prometa in znižanja transportnih stroškov, s katerima so evropsko tržiš če preplavili ceneni prehrambeni izdelki kmetijsko uspešnejših in prekomorskih dežel. Stisko slovenskega kmeta, ki jo je med drugimi slikovito opisal Ivan Prijatelj v svojem Kersniku in njegovi dobi, 14 so pri tem pove če- vale hipoteke iz preteklosti: prepo časna modernizacija, skoraj nikakršna akumulacija prihrankov iz razmeroma ugodne prve polovice petdesetih let 15 ter izguba dohod- ka iz neagrarnih dejavnosti zaradi propadanja kme čke obrti in prevozništva. Prav v času pred zlomom dunaj- ske borze in v letih po “veliki depresiji” pa so kmetovalce pestile še razne druge nesre če – kot elementarne kata- strofe (v šestdesetih letih živinska kuga, v osemdesetih letih trtna uš). Kriza leta 1873 in gospodarski upad, ki ji je sledil, sta potemtakem kmetov težavni in negotovi položaj poslabšala, treba pa bi bilo še natan čneje ugoto- viti, v kakšni meri sta dejansko prispevala k pove čanju kme čke zadolženosti ali spodbudila nagel dvig kme čkih dolgov. Podobna vprašanja odpirajo tudi ugotovitve o krizi leta 1873 kot krivcu za skoraj dvajsetletni zastoj železni- ške gradnje na slovenskem ozemlju. Znano je namre č, da vlada že pred krizo, ko je sredi šestdesetih let pripra- vljala program gradnje železnic v monarhiji, v svoj na črt železniškega omrežja ni vklju čila predlogov za gradnjo železnic na slovenskih tleh, ki so jih posredovali kranj- ska trgovska zbornica in njeni slovenski kot nemški od- borniki, nikakršnega zanimanja in volje za širitev svoje železniške mreže v zaledju Trsta pa ni kazala tudi druž- ba južne železnice. 16 Trgovinsko ministrstvo je koncesijo za gradnjo gorenjske železnice podelilo naknadno, šele februarja leta 1867, ko jo je vlada porabila za podku- pnino slovenskim poslancem pri glasovanju o dualiz- mu. Med predlaganimi in na črtovanimi železnicami na slovenskem ozemlju je kriza tako po vsej verjetnosti res prepre čila le gradnjo dolenjske proge, saj si je razli čne 14 Ivan Prijatelj, Janko Kersnik, njega delo in doba, Sešitek II. in III., L. Schwentner – v Ljubljani 1914, str. 80–96. 15 O tem obširneje: Ivan Prijatelj: Slovenska kulturnopoliti čna in slovstvena zgodo- vina 1848–1895, Prva knjiga, Ljubljana 1955, str. 94–100. 16 Ivan Mohori č, Zgodovina železnic na Slovenskem, str. 94. 269 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV možne trase leta 1872 že ogledala državna tehni čno-vo- jaška komisija, koncesija pa nato ni bila podeljena zara- di dogodkov maja leta 1873 in njihovih posledic. Vendar vlada za gradnjo železnic, ki bi tesneje povezale dežele v tržaškem zaledju in z njimi slovensko ozemlje, v za- četku sedemdesetih let tudi druga če ni imela posebnih na črtov. Zato so v Ljubljani leta 1872 pripravili t.i. Pro- jekt ilirskih centralnih železnic, ki je povzel dotedanje slovenske železniške in prometne zamisli ter predloge kranjske trgovske in obrtne zbornice in dejansko pred- stavljal (prvo) ambiciozno vizijo prometne povezave vse- ga slovenskega prostora. Za odgovor na vprašanje, ka- ko so na Dunaju presojali “ilirski na črt”, ni podatkov, 17 podobno kakor ni mogo če re či ni česar o tem, kako bi tekla gradnja železnic na slovenskim tleh, če bi borzni polom leta 1873 ne prekinil avstrijskih železniških na- črtov. Vladna in parlamentarna podpora gradnji “druge železniške zveze” s Trstom iz Trbiža čez Predil v Gorico (in od tam v Trst), torej ob robu slovenskega ozemlja, o kateri so v odboru dunajskega državnega zbora sklepali prav v letih 1872/3, pa kaže, da vlada za gospodarske argumente, ki so prihajali iz neposrednega tržaškega zaledja, ni imela posluha in je možne železniške trase od severa proti morju presojala predvsem z vidika cene oz. stroškov gradnje ter njihovih tranzitnih nalog, (tj. zagotovitve kar najhitrejše povezave med industrijsko razvitejšimi avstrijskimi deželami in Trstom), ne pa z vidika gospodarskih in prometnih interesov dežel, prek katerih bi železnice tekle. 18 Vse to seveda ne pomeni, da kriza za gospodarstvo na slovenskem ozemlju ni imela škodljivih posledic in ni negativno vplivala na nadaljnji slovenski družbeno- gospodarski razvoj. Podobno kot drugod je dunajski zlom res tudi v deželah s slovenskim prebivalstvom za- vrl šele pojavljajo čo se “podjetniško vnemo” in (dodatno) preplašil maloštevilne premožneže, da se niso spustili v denarna tveganja. Hkrati je z neuspehom slovenskih ban čnih prizadevanj in propadom banke Slovenije ne- 17 Prav tam, str. 98–101. Kopijo na črta sem sam iskal v arhivu trgovinskega oz. prometnega/železniškega arhiva na Dunaju, vendar je nisem našel. 18 Glej I. Mohori č, Zgodovina železnic na Slovenskem, str. 139–142. 270 gativno vplival na akumulacijo slovenskega kapitala in nastajanje slovenskega ban čništva, (pri čemer pa – kot je znano – tudi polom banke Slovenije ni bil le posledica krize, temve č zlasti megalomanske politike neizkušene- ga in nesposobnega ban čnega vodstva). 19 Toda že o tem, kako so bili prizadeti mala obrt in razna lokalna roko- delstva, malo vemo. Slika, ki jo o razvoju obrti v Ljublja- ni v sedemdesetih letih predstavlja Jasna Fischer, kaže na upad nekaterih obrtnih dejavnosti, ne pa na poseb- ne (dolgoro čne) pretrese in spremembe v obrtni proi- zvodnji. 20 Nekaj podobnega bi lahko rekli za štajerski Gradec, kjer so bile s krizo prizadete predvsem banke in železarska podjetja, obenem pa se je – po krizi in v času depresije – (za časno) pove čalo število brezposelnih. Ven- dar se je tudi tu za čelo gospodarsko – ter posebej obrtno – stanje že v za četku osemdesetih let popravljati, s čimer se je za čel nov, relativno dinami čni obrtno-industrijski razvoj. 21 V splošnih potezah tako gospodarsko-razvojne težnje na slovenskih tleh – pred, med in po krizi leta 1873 – ne odstopajo bistveno od tega, kar o borznem polomu in njegovih posledicah za Avstrijo kot celoto ugotavljajo in pišejo v za četku naše razprave navedeni avstrijski avtorji. Kriza je tudi na Slovenskem povzro čila nekajletno stagnacijo, nista pa ji sledila dolgotrajnejša gospodarska depresija in radikalnejše gospodarsko za- tišje, ki bi odlo čneje preusmerila že ute čene gospodar- ske težnje ali globje posegla v trgovsko-proizvodne toko- ve in družbeno-gospodarsko strukturo. Takšen sklep potrjujejo podatki o razvoju posame- znih industrijskih panog in obratov. Kot je že pred ča- som pokazal Jože Šorn, namre č kriza leta 1873 tudi za industrijo na slovenskih tleh ni pomenila dramati čnej- šega preobrata. Del industrijskih podjetij in vej se je za- radi nemodernega, tradicionalnega na čina proizvodnje ali drugih vzrokov, med drugim tudi slabega in neracio- nalnega vodenja, že pred dunajskim borznim polomom 19 S. Granda: Poskus organiziranja slovenskega zavarovalništva v Ljubljani. Zgodo- vina Ljubljane, str. 243–244. 20 Jasna Fischer, Čas vesolniga socialnega punta se bliža, Socialna in politi čna zgo- dovina delavskega gibanja v Ljubljani od za četkov do leta 1889, Ljubljana 1984, str. 61–65. 21 W. H. Hubbard, v op. 13 nav. delo., str. 67–72. 271 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV znašel v težavah in je vedno težje prodajal svoje izdelke. To velja – ob manjših in manj pomembnih fužinah – zla- sti za železarno v Dvoru na Dolenjskem, ki od štiride- setih let 19. stoletja ni doživela pomembnejše tehni čne posodobitve in je že v šestdesetih vse težje iskala tržiš če in kupce; 22 to je mogo če ugotavljati za gorenjske železar- ske obrate, ki so bili od za četka sedemdesetih let v lasti Kranjske industrijske družbe in jih je pestilo pomanj- kanje kakovostne rude, obenem pa so se “razlezli preko svojih zmogljivosti” (J. Šorn); 23 nekaj podobnega se je zgodilo tudi z “jedrom” slovenske papirniške industrije v okolici Ljubljane, ki je zaradi finan čnih težav že pred krizo – leta 1872 – prešla v roke graške družbe Leykam- Joseftal. Toda v isti sapi so si mnogi obrati, ki so dobro de- lovali že pred krizo ali pa so v šestdesetih in v za četku sedemdesetih let uspešno pove čevali proizvodnjo in za- čenjali z modernizacijo, po kriti čnih letih, ki so sledila borznemu polomu, naglo opomogli in so v osemdesetih letih nadaljevali delo ter posodabljali in širili proizvo- dnjo. To se je v glavnem res zgodilo s pomo čjo (geograf- sko) tujega kapitala, saj je kriza doma čega, kolikor ga je bilo, dodatno oslabila, a vendar: stroški moderniza- cije in prestrukturiranja so bili – zlasti v železarstvu in premogovništvu – veliki in bi jih doma či – slovenski in nemški – kapitalisti, ki so se konec šestdesetih in v za- četku sedemdesetih šele za čeli povezovati tudi, če bi do krize ne prišlo, težko zmogli. Hkrati nagla modernizacija vrste podjetij in tovarn kaže, da jih kriza ni usodneje prizadela, saj bi v tem primeru ne bila privla čna za (tuje) investitorje. Kranjska industrijska družba je tako – kot vemo – s podporo dunajskih in berlinskih kapitalistov, opustitvijo nekaterih obratov in posodobitvijo drugih v drugi polovici osemdesetih let uspešno premagala teža- ve in spremenila Jesenice v moderno industrijsko sre- diš če. 24 Trboveljska premogokopna družba, ki je po du- 22 Matija Žargi, Zgodovina železarne na Dvoru ob Krki 1795–1891, Doktorska diser- tacija, Ljubljana 1998. Oddelek za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani. 23 Jože Šorn, Karakteristi čni premiki v industrializaciji slovenskega prostora 1873– 1929, Medjunarodni kulturnopovijesni simpozij Mogersdorf 78/10, Osijek 1982, str. 122. 24 I. Mohori č, Dvatiso č let železarstva na Gorenjskem, str. 311 sl. 272 najskem borznem polomu prešla iz rok doma čega (delno ljubljanskega) kapitala v francoske roke, je v osemdese- tih letih doživljala nagel vzpon in kar po vrsti kupovala slovenske (in hrvaške) premogovnike. Kriza leta 1873 tudi v razvoju tekstilne industrije, kjer so – prav tako kot v papirništvu ali železarstvu – propadle predvsem tradicionalne in manjše delavnice, hkrati pa že v osem- desetih letih za čeli z obnovo bolje stoje či stari obrati ali odpirala vrata nova podjetja, ni pomenila posebne cezu- re. Analogno že zapisanim ocenam o gospodarskem ra- zvoju v avstrijski polovici monarhije lahko torej tudi za slovenski prostor re čemo, da so se procesi koncentraci- je, proizvodne in tehnološke modernizacije ter rasti po večletni stagnaciji in depresiji, ki ju je povzro čila kriza, v osemdesetih letih nadaljevali, pri čemer pa ti procesi na jugu habsburške monarhije in na slovenskem ozemlju niti pred krizo leta 1873, niti po njej niso dosegli tiste dinamike in obsega kot v industrijsko razvitejših delih habsburškega cesarstva. Takšen sklep nazorno potrjuje dejstvo, da kriza leta 1873 – kot drugod v Avstriji – tudi na slovenskih tleh ni povzro čila ve čjega upada števila zaposlenih v neagrarnih dejavnostih. Nasprotno: kot ugotavlja Jasna Fischer je število aktivnega prebivalstva v obrti in industriji v letih 1869–1880 naraslo za skoraj 16%, kar pomeni, da je ra- slo precej hitreje kot število vsega prebivalstva (to se je pove čalo le za 6,1%). 25 Rast deleža zaposlenih v obrti in industriji je bila seveda razli čna po pokrajinah (hitrej- ša na Primorskem, Štajerskem in Koroškem, kakor na Kranjskem in v slovenski Istri), pri čemer kaže statistika – za slovensko ozemlje kot celoto – na posebej velik skok v kategoriji “samostojnih”, tj. podjetnikov in lastnikov obratov. V te izra čune so resda všteta narodno-mešana mesta kot Trst, Gorica in Celovec, kategorija gospodar- sko “samostojnih” pa obsega tudi majhne obrtnike in rokodelce, ki zaposlujejo le družinske člane ali nimajo dodatnih delavcev. Toda argument J. Fischerjeve, da so bili med zaposlenimi v navedenih treh mestih številni 25 Jasna Fischer, Prebivalstvo v obrti in industriji na Slovenskem od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne. Prispevki za novejšo zgodovino, 1988, št. 1–2, str. 26–28. 273 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV Slovenci in jih zato zaradi lege ob robu narodne, jezikov- no-etnične meje in njihove ve čnarodne narave ne kaže izpuš čati iz analize, se zdi ve č kot prepri čljiv, 26 nagla rast števila gospodarsko “samostojnih” v statisti čnih ta- belah pa, če upoštevamo, da so bili med njimi predvsem “majhni proizvajalci”, izvajalci raznih storitvenih dejav- nosti in kramarji, celo razkriva, da kriza podobno kot večjih obratov in podjetij tudi majhnih rokodelstev in obrti ni mo čneje in zlasti ne dolgoro čneje ohromila. Borzni polom pa je imel – kot drugod v Avstriji – tu- di na jugu monarhije in na slovenskih tleh pomembne in daljnosežne idejne, politi čne in psihološke posledice. H. Rumpler sploh meni, da je bila “dejanska katastrofa leta 1873 (v Avstriji) ideološka”. 27 V o čeh večine prebi- valstva so bili krivci za gospodarske težave, stagnacijo, negotovost in rasto čo brezposelnost liberalci, svobodno trgovinska in obrtna politika ter borza, banke, kapitali- zem, moderna industrija, individualizem, nenadzorova- na sla po napredku in – ne nazadnje – Judje. Kriza je tako okrepila protiliberalno, protikapitalisti čno in pro- tiindustrijsko, hkrati pa tudi protisemitsko razpolože- nje, ki ni bilo usmerjeno le proti liberalnim gospodar- skim ukrepom, borznim in ban čnim špekulacijam ter nepremišljeni in prenagli industrializaciji, temve č proti liberalizmu in liberalni državi na sploh in ni ponehalo niti potem, ko je bila kriza že premagana. 28 V gospodar- sko-politi čnem pogledu sta bila dunajski borzni polom in gospodarski zastoj, ki mu je sledil, poraz zagovor- nikov gospodarskega liberalizma in povod za avstrijsko vrnitev k protekcionizmu in državnim intervencijam v gospodarstvo, za dotedanje nasprotnike trgovinske in gospodarske svobode pa dobrodošel dokaz, da so bile njihove protiliberalne kritike pravilne in upravi čene. Vse povedano zopet velja za Avstrijo kot celoto, obenem pa, čeprav v skromnejšem obsegu kot za Dunaj, češke dežele ali spodnjo Avstrijo, tudi za habsburški jug in slovenski prostor. 26 Prav tam, 28 in naprej, gl. tudi: J. Fischer, Prebivalstvo slovenske Istre v obrti in industriji med leti 1869–1910. Prispevki za novejšo zgodovino, 1990, št. 1–2, str. 16–19. 27 H. Rumpler, v op. 1. nav. d., str. 465. 28 Prav tam, str. 466. 274 Liberalne gospodarske ideje na slovenskem ozemlju že v času pred krizo niso imele širšega kroga zagovorni- kov in pristašev. V petdesetih in v za četku šestdesetih let so sicer avstrijsko usmerjanje k obrtni svobodi in postopno zunanjetrgovinsko odpiranje celo v Novicah, v kranjski kmetijski družbi ter v trgovski in obrtni zbor- nici spremljali z naklonjenostjo in optimisti čnimi pri ča- kovanji, toda s pripravami na meddržavna svobodno- trgovinska sporazuma, ki ju je Dunaj sredi šestdesetih let sklenil s Francijo in Veliko Britanijo, so zastopniki in glasniki gospodarstva v tržaškem zaledju spremeni- li svoja stališ ča in za čeli avstrijsko gospodarsko politi- ko in njeno usmeritev h gospodarski svobodi odlo čno odklanjati. Na Kranjskem je v šestdesetih letih – pred ustanovitvijo Laibacher Tagblatta – vladno usmeritev k “laissez faire” in svobodni trgovini do mere podpirala le uradna Laibacher Zeitung, ki je – čeprav je poro čala tudi o nasprotnih, protiliberalnih stališ čih – prinašala obširne, ve činoma po drugih avstrijskih časopisih pre- vzete prispevke zagovornikov vladnih gospodarsko-po- liti čnih odločitev. Ti so ugotavljali, da so carinske za- ščite v na čelu “krivi čne”, saj omejujejo “svobodo dela” in nasprotujejo enakosti pred zakonom, obenem pa so tudi “negospodarske”, “poneumljajo če” in “nehuma- ne”, saj bolj obdav čujejo porabnike kot ščitijo obrtnike in industrijce, posebej koristijo luksuzni industriji, ki najmanj prispeva k narodnemu blagostanju, ob vsem tem pa odtegujejo proizvajalce “šoli svetovnega trga” in spodbujajo izkoriš čanje delavcev. 29 Po ustanovitvi leta 1868 je postal glavni glasnik gospodarskega liberalizma na slovenskih tleh Laibacher Tagblatt, ki je bralce pod Dežmanovo taktirko prepri čeval, da brez svobodne me- njave in svobodnega tekmovanja ni napredka, hkrati pa trdil, da so kranjske in slovenske zahteve po zaš čiti “do- mačega dela” le podaljšek “reakcionarne in klerikalne” slovenske politike. 30 To seveda ni bilo res, saj so se vladni usmeritvi k svobodni trgovini upirali tako Nemci kot Slovenci, strah pred prenaglim in preširokogrudnim odpiranjem doma- 29 Laibacher Zeitung, 12. 6. 1868, št. 133, str. 986. 30 Laibacher Tagblatt, 23. 11. 1874, št. 268. 275 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV čega tržiš ča pa je bil podobno kot za kranjsko znači- len za celovško in graško trgovsko in obrtno zbornico. Dunajski oz. vladni zagovorniki svobodne trgovine so imeli v slovenskem prostoru in tržaškem zaledju odkrite in glasne pristaše le med vladi zvestimi, zve čine nem- škimi uradniki in delno še med uspešnejšimi podjetni- ki, 31 medtem ko je prevladujo či del z gospodarstvom se ukvarjajo čega prebivalstva – ne glede na politi čno ali narodno usmeritev – podpiral zahteve po “zaš čiti doma- čega dela”. Zadrege nemških liberalcev, ki so v na čelu simpatizirali s svobodnotrgovinskimi gesli in odklanjali vladne intervencijo v gospodarstvo, vendar ko je šlo za konkretne interese, pozivali k zaš čitnim ukrepom ter varovanju obrti in kmetijstva pred tujo konkurenco, na- zorno razkriva pisanje Marburger Zeitung, ki je ostaja- la v odnosu do vladnih gospodarskopoliti čnih ukrepov in gospodarskega liberalizma mnogo bolj ambivalentna in zadržana kot glasilo ljubljanskih oz. kranjskih Nem- cev. 32 V tej lu či torej ni presenetljivo, da so se slovenski časniki in voditelji – ne glede na siceršnje nazorske in politi čne razlike – leta 1873 na borzni polom in krizo, ki mu je sledila, odzvali s podobnimi stališ či in so kriv- do za “finan čne homatije” enotno pripisali liberalizmu, borznim in ban čnim špekulacijam ter “nemškim cen- tralistom”. “Omenili smo v zadnjem listu, da med de- narne baranta če na Dunajski borsi je vdarila strahovita finančna strela, ktera je na kant djala sto in sto tacih ljudi, ki so si svoje žepe polnili od denarne igre na borsi, ti pa so za sabo potegnili toliko druzih po ve č krajih, da se dandanes še ne ve, koliko nesre če bode iz vsega te- ga,” so 21. maja 1873 pisale Novice. “In tolika nesre ča je maslo one hvalisane liberalne dobe, v kateri gospoduje- jo nemški centralisti...”. 33 Za Zgodnjo danico so bile bor- ze “nekake gosposke sre čkarije”, dunajski borzni polom 31 Gl. npr.: J. Rosthorn, Treatise on the Iron Trade of Carinthia, its Past, Present and Future, Intended for use of the International Enquete Comission and Most Re- spectly Dedicated to A. Sommerset-Baumont, Vienna 1865; Die Zukunft der oster- reichischen Eisen-Industrie von Joseph Rosthorn, Herausgegeben vom Verein fiir volkswirtschaftlichen Fortschritt, Wien 1867. 32 Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik, Obzorja, Maribor 1997, str. 78–82. 33 Novice, list 21, 21. maja 1873, str. 163. 276 pa pravična šiba in kazen za liberalce, ki so dopuš čali in celo podpirali borzne in ban čne špekulacije. “Pokaza- lo se je zdaj, da ve čina takih bankovinskih baranta čev so ali revni švigovci, ki ho čejo pri tem obogateti, ali pa oderuhi, ki hočejo svet še bolj za denar zažuliti... Zava- rovala se je banka pri banki, bera č pri bera ču, in zdaj, ko se je sleparija razodela..., ni nobena imela kaj, da bi mogla sebi ali drugim pomagati...”. 34 Da je “strašne katastrofe krivo sleparstvo ali švindel, kateri se je pred o čmi ustavoverne vlade na Dunaji z ustavljanjem bank in z igranjem na borzi na Dunaju zadnja leta godil,” se je strinjal tudi Slovenski narod, ki je ugotavljal: “Dozdaj je vladala v Avstriji dunajska borza. Dunajski judje, kr- ščeni in nekrš čeni, so plesali okolo zlatega teleta in vo- dili politiko države...” Kot v Novicah in v Zgodnji Danici so tudi v Slovenskem narodu menili, da je konservativni Hohenwart “padel” prav zaradi “intrig teh krogov”, saj “je njegov tovariš Schäffle resno voljo imel sleparstvu na borzi konec storiti”. Pri tem so upali, da bo po borznem in gospodarskem “kraku” politi čni vpliv liberalnih “in- trigantov” dokon čno prenehal. 35 Slovenski narod, ki je sicer vse do konca leta 1874 odklanjal Hohenwarta in njegovo državno pravno stran- ko, je torej, kar zadeva borzni polom, denarno in go- spodarsko krizo ter vzroke zanjo, skupaj z Novicami in Danico podprl Hohenwartove ocene in kritike liberalne vladne gospodarske politike. V časopisu objavljeni ko- mentarji so že v tednih po usodnem 9. maju – “ črnem petku”, ko se je borza na Dunaju sesula – opozarjali, da kriza ni le borzna, ban čna in denarna, temve č tudi “kup čijska in obrtnijska”. To stališ če so zastopali tudi kasneje, ko je za čel o posledicah dunajskega finan čnega zloma in vladnih ukrepih za njihovo ublažitev, razpra- vljati državni zbor. Vladno odlo čitev, da se krizi postavi po robu z najemom tujih posojil, z okrepitvijo bank in njihovih kreditnih zmožnosti ter s pomo čjo borzi, da se izvije iz “kleš č” in z izboljšanjem “valute”, so ocenjeva- li za nezadostno in vnaprej neu činkovito. Pritrjevali so 34 Zgodnja danica, list 21, 23. malega travna 1873, str. 165, list 22, 3. velikega travna 1873, str. 172. 35 Slovenski narod, 14. 5. 1873, št. 110. 277 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV stališ ču Hohenwartovega kluba, da je “kriza ob ča”, kar naj bi pomenilo, da je treba najprej statisti čno ugotovi- ti njen obseg in šele nato dolo čiti oblike in prejemnike državne pomo či. 36 Kljub temu so finan čnega ministra Depretisa, ko so ga napadali “borzijanci”, podprli, češ: če že ni “željeni finan čni mož”, mu morajo “tudi njegovi protivniki priznati, da ima pošteno voljo in čiste roke”. 37 V ostalem sta po prepri čanju Narodovih urednikov in dopisnikov borzni zlom in kriza jasno razkrila pravil- nost in upravi čenost opozoril in zahtev kranjske trgo- vske in obrtne zbornice, ki je nasprotovala vladni poli- tiki “laissez faire” in avstrijskim svobodnotrgovinskim sporazumom. “Bilo je razloženo in svetovano, naj ne ho- dimo neprakti čnim prostotrgovinskim propovednikom na limance..., če ne, potem ne bodo ob svojem času vsi prosto-trgovinarji v stanu tiso če naših stradajo čih de- lavcev nasititi,” je decembra leta 1874, po razpustitvi kranjske zbornice, ugotavljal Slovenski narod. “In kaj ali ni zdaj na tiso če delavcev brez dela...? Ve čja obram- ba doma čega dela, je klical govornik ta čas, pa ga vlada ni poslušala. Zdaj naenkrat so prosto-trgovinarji zago- vorniki colne obrambe...”. 38 Po izbruhu krize maja leta 1873 je vladne liberalne gospodarskopoliti čne usmeritve na slovenskih tleh za- govarjal samo še Dežmanov Laibacher Tagblatt. Kranj- ska trgovska in obrtna zbornica, ki je spomladi leta 1875 dobila nemško ve čino, se v razpravi o vzrokih za krizo in gospodarski politiki ni vidneje izpostavljala, po časopisnih poro čilih sode č pa se pogledi njenih odbor- nikov v novi sestavi niso bistveno razlikovali od stališ č, ki jih zborni čni odbor zastopal pod predsedstvom V. C. Supana. V kranjskem ustavovernem združenju in nje- govem glasilu so poskušali borzni zlom sprva pojasniti predvsem s pomanjkljivo zakonodajo, z neu činkovitim vladnim in državnim nadzorom nad finančnimi posli, z goljufijami in špekulacijami pri poslovanju z delnicami ter s pretiranim vmešavanjem politike v borzne kup čije ter borze v politiko, za vodila gospodarskega življenja v 36 Slovenski narod, 21. 11. 1873, št. 268. 37 Slovenski narod, 1. 2. 1874, št. 26. 38 Slovenski narod, 13. 12. 1874, št. 285. 278 prihodnje pa so še naprej proglašali “gospodarsko svo- bodo kot splošno pravico”, ki naj bi jo nadzorovali in omejevali le “gospodarska (samo)odgovornost kot splo- šna dolžnost” in “javnost” gospodarjenja in poslovanja kot poroštvo proti zlorabam. 39 Tagblatt je pri tem odlo č- no zavra čal trditve, da so za polom krivi borza, banke, kapitalisti čni finan čni sistem in liberalna gospodarska politika 40 in je še konec leta 1874 – v polemi čnem zapisu proti tedaj še ve činsko slovenskemu odboru kranjske trgovske in obrtne zbornice – ugotavljal, da “gospodar- skim potrebam na civilizacijski ravni stoje čega ljud- stva”, odgovarja le “popolna trgovinska svoboda”. 41 Vla- dne protikrizne ukrepe je Tagblatt obširno predstavljal in branil tudi kasneje, toda v isti sapi je že leta 1876 iz “Beamtenzeitung” ponatisnil tudi obsežen članek, ki je ugotavljal, da je avstrijska industrija “bolna”, pozi- val k patrioti čnemu nakupovanju doma čih industrij- skih izdelkov in se zavzemal za “zaš čito doma čega dela”, dokler monarhija “ne ozdravi” in ne dohiti razvitejših “ljudstev in držav”. 42 Pisanje glasila kranjskih Nemcev o gospodarski politiki, gospodarskem liberalizmu in zlasti trgovinski svobodi je postajalo tako od srede sedemde- setih let vse bolj protislovno in nedosledno. Medtem ko so posamezni, v časopisu objavljeni članki opozarjali, da usmeritev k svobodni trgovini celo v Veliki Britaniji ni izpolnila “sangvini čnih pri čakovanj” in podpirali sta- liš če, da mora država v razmerah gospodarske depresije obrti in industriji pomagati z zaš čitnimi in intervencij- skimi posegi, da se zopet postavita na noge, so drugi še naprej zavra čali nasprotnike gospodarskega liberalizma in načelno, čeprav zmerneje kot prej, zagovarjali gospo- darsko svobodo. V slovenskem taboru gospodarski liberalizem po letu 1873 ni imel ve č glasnejših zagovornikov. Splošen vtis je, da se pogledi slovenskih konservativcev in libe- ralcev na gospodarsko politiko v tudi v naslednjih dese- 39 Laibacher Tagblatt, 26. 5. 1873, št. 119, 27. 5. 1873, št. 120, poro čilo o sestanku ustavo-vernega združenja v Ljubljani. 40 Laibacher Tagblatt, 3. 6. 1873, št. 125, Feuillton – Der grosse Krach. 41 Laibacher Tagblatt, 17. 12. 1874, št. 288. 42 Laibacher Tagblatt, 22. 5. 1876, št. 117, 23. 5. 1876, št. 118, 24. 5. 1876, št. 119 – Oesterreichische Selbsthilfe. 279 III. DOŽIVLJANJE PROCESOV tletjih niso bistveno razlikovali, pri čemer se je protilibe- ralno razpoloženje z gospodarskimi težavami, s padcem liberalne vlade v Avstriji in z vlado konservativcev od za četka osemdesetih let dalje še okrepilo. Gospodarska kriza leta 1873 in depresija, ki ji je sledila, sta pri tem ostali v spominu kot rušilen in uni čujoč potres, ki je usodno zaznamoval slovenske gospodarske razmere in razvoj v zadnjih desetletjih 19. stoletja. Toda šestdeseta in sedemdeseta leta 19. stoletja pomenijo hkrati pomembno prelomnico v slovenskih gledanjih na gospodarstvo, gospodarsko politiko in slo- venske gospodarske možnosti. Če je bilo vse do šest- desetih let v razmišljanjih o gospodarstvu v ospredju predvsem prepričanje, da sta eden glavnih predpogojev hitrejše gospodarske in družbene modernizacije dvig iz- obrazbene ravni prebivalstva in “šola”, se je od srede šestdesetih let uveljavljalo spoznanje, da potrebnih in zaželenih gospodarskih sprememb ne bo mogo če doseči brez ustreznega kapitala, izgradnje sodobne prometne infrastrukture in uvajanja novih oblik dela in proizvo- dnje. V tem smislu se je vsaj pri delu slovenskih elit, ki so se ukvarjale z gospodarskimi vprašanji prav v le- tih pred krizo leta 1873 za čel spreminjati tudi odnos do kapitalizma in industrializacije. Medtem ko je imel Bleiweis s svojim stališ čem, da mora osnova slovenske- ga gospodarstva še nekaj časa ostati fiziokratsko poso- dobljeno kmetijstvo, saj sta bila slovensko meš čanstvo in kapital prešibka, tuj kapital pa je pomenil ponem če- nje, ne le v šestdesetih letih, temve č tudi kasneje, celo v osemdesetih, 43 in devetdesetih letih tako v staro kot mladoslovenskem taboru še mnoge pristaše, so se od druge polovice šestdesetih in zlasti od za četka sedem- desetih let vse ve č oglašali tudi možje, ki so ugotavljali, da morata kapitalizem in “velika obrtnija” neizbežno po- stati slovenska prihodnost, če ne želijo Slovenci – še bolj kot so že – zaostati za hitreje se razvijajo čimi avstrij- skimi in zahodnoevropskimi narodi. Gospodarska kriza leta 1873 je razmišljanja v tej smeri kljub temu, da je potencialnim slovenskim kapitalistom in investitorjem za časno vzela pogum, še spodbudila, hkrati pa je utr- 43 Gl. poglavje: Gospodarski in socialni nazori Bleiweisovega kroga. 280 dila spoznanje o klju čnem pomenu kapitala, posojilnic, kreditnih ustanov in razvitega ban čnega sistema v mo- dernem gospodarskem razvoju in v slovenskih gledanjih na gospodarstvo pospešila premik od razsvetljensko-fi- ziokratskih k modernejšim, bolj ekonomskim in s kapi- talizmom pomirjenim oblikam mišljenja. 281 POVZETEK “19. stoletje je bilo čas velikih pri čakovanj napred- ka in utopij, ki so se mo čno zgostile prav v zadnjih de- setletjih stoletja,” ugotavlja nemški zgodovinar Alexan- der Schmidt-Gernig. “Bolj kot katerikoli drugi prelom stoletja je bilo obdobje okoli leta 1900 doba vznesenih literarno-politi čnih premišljanj, znanstveno-tehni čnih napovedi, verskih prerokovanj konca sveta in odreše- nja, pa tudi gotovosti prihodnjih revolucij in z njimi po- vezane povsem nove ureditve družbenih odnosov. Na diagnoze sodobnosti so mo čno vplivali tako strah pred prihodnostjo kot v prihodnost uprta upanja, kar je bi- la predvsem posledica globokih, prevratnih procesov, ki jih je povzro čila moderna industrializacija”. 1 Slovenski prostor je bil v 19. stoletju razmeroma dobro obveš čen o velikih spremembah, ki sta jih z mo- derno industrializacijo ter z uveljavljanjem znanstve- no-tehni čnih iznajdb v prometu in proizvodnji doživlja- la hitreje se razvijajo či evropski zahod in zlasti Velika Britanija. Informacije o “ čudežih” nove tehni čne in in- dustrijske dobe, ki jih je spremljalo navduševanje nad modernizacijo in napredkom, so za čele v dežele s slo- venskim prebivalstvom prodirati že v tridesetih letih 19. stoletja, ko je v habsburški monarhiji nekoliko popu- 1 Alexander Schmidt-Gernig, Zukunftsmodel Amerika, Das europäische Bürger- tum und die amerikanische Herausforderung um 1900, Da neue Jahrhundert, Europäische Zeitdiagnosen und Zukunftsentwürfe um 1900, Hg. Von Ute Frevert, Vandenhoeck&Ruprecht, Göttingen 2000, str. 79. Povzetek 282 stil pritisk cenzure. Najpomembnejši notranjeavstijski in slovenski predmar čni okni v svet sta bila v tem po- gledu Gradec in Trst. V Gradcu je bilo leta 1838 – kot eno številnih ustanov nadvojvode Janeza (Erzherzoga Johanna) – ustanovljeno Združenje za pospeševanje in podpiranje industrije v Notranji Avstriji, ki je postalo s svojim glasilom Notranjeavstrijskim industrijskim in obrtnim listom v štiridesetih letih 19. stoletja najpo- membnejši popularizator moderne industrializacije in gospodarskih in družbenih sprememb v tržaškem za- ledju. V Trstu pa so se za avstrijski gospodarski dvig vneti trgovci in gospodarski na črtovalci zbrali ob zava- rovalniško-ladjarski družbi Avstrijski Lloyd, ki jo je od za četka štiridesetih let vodil poznejši avstrijski finan čni minister Karl Ludwig von Bruck. Njihovo glasilo je po- stal nemško pisani Journal avstrijskega Lloyda, ki je v desetletju pred revolucionarnim letom 1848 prerasel v osrednji avstrijski gospodarsko-politi čni časopis. Jo- urnal avstrijskega Lloyda v člankih in komentarjih, ki jih je objavljal, ni izražal le gledanj tržaških trgovcev, temve č tudi stališ ča liberalneje usmerjenega dunajske- ga meš čanstva in dvorne komore. V obeh krogih, graškem in tržaškem, so bili pre- pri čani, da je prihodnost Avstrije, tržaškega zaledja in Trsta v razvoju industrije in gospodarsko-prometni mo- dernizaciji po zgledu evropskega zahoda. V Gradcu so – kot “glasniki proizvajalcev” - v tem smislu dokazovali, da morajo biti spremembe premišljene in postopne in morajo temeljiti na znanju, premisleku, državni podpo- ri in ve čji družbeni veljavi “produktivnih razredov”. V industrijskem in obrtnem društvu in njegovem glasilu so videli svojo glavno nalogo v razširjanju navdušenja nad tehniko, znanostjo in industrijo, v posredovanju informacij o tehni čnih novostih, novih proizvodnih po- stopkih in orodjih in v stalnem pozivanju oblasti, naj pri svojih odlo čitvah upošteva “mnenje gospodarstva” in modernizira ter liberalizira avstrijski gospodarsko- politi čni in carinski sistem. V Trstu je bilo navduševa- nja nad tehniko in industrijo manj, zato pa so bila v ospredju pozornosti Lloydovega kroga vprašanja avstrij- ske gospodarske in posebej zunanjetrgovinske politike. V Journalu avstrijskega Lloyda so dunajski in tržaški 283 POVZETEK dopisniki opozarjali na škodljive posledice visokih ca- rinskih zaš čit in prohibitivno usmerjenih avstrijskih zunanjetrgovinskih predpisov, hkrati pa so odkrito po- zivali k usmeritvi k liberalni gospodarski politiki, ki sta jo v njihovih o čeh poosebljala Richard Cobden in Man- chester. Toda pri tem – kljub navduševanju nad dosež- ki moderne industrije na eni strani in nad idejami go- spodarskega liberalizma na drugi – niti v Gradcu, niti v Trstu niso prikrivali pretresljivih socialnih nasprotij, ki so spremljala oblikovanje moderne kapitalisti čno-indu- strijske družbe. Moderno industrijo, stroje in podjetnike so resda poskušali ubraniti pred kritikami, da so krivi delavske revščine, vendar so v isti sapi opozarjali, da so zaostrena socialna, delavsko-podjetniška razmerja resna nevarnost in grožnja procesu industrializacije in nastajajoči industrijsko-kapitalisti čni družbi. V Jour- nalu avstrijskega Lloyda so v zadnjih letih predmar čne dobe v tej lu či že obširno prikazali poglavitne ideje fran- coskih socialistov in celo nekatere ugotovitve knjige Fri- edricha Engelsa o Položaju delavskega razreda v Angliji. Pri tem so socialisti čne nazore v skladu z nazori Lorenza Steina ocenjevali z zadržanimi simpatijami in opozarjali na Saint Simonove in Fourierove trditve o povezanosti posameznika s celotnim “družbenim organizmom”, ko- munizem (med njegovimi ideologi so omenjali Babeufa in Buonarottija) pa so odlo čno odklanjali. Notranjeavstrijski in obrtni list in Journal avstrij- skega Lloyda sta imela naro čnike in bralce na Štajer- skem, Kranjskem, Koroškem in Primorskem, toda lo- kalni in deželni časopisi v teh deželah njunih člankov niso povzemali ali ponatiskovali. Njihovi uredniki so bili pri izbiranju člankov in pri poro čanju o napredku, zna- nosti in industriji mnogo bolj previdni, ob časno pa so na straneh listov, ki so jih urejali, objavljali celo odklo- nilna in črnogleda razmišljanja, ki so se zavzemala za ohranitev tradicionalnih razmerij in “nespremenljivih”, podedovanih moralnih in verskih vrednot. Vseeno so v deželnih prestolnicah in kmetijskih družbah previdno pritegnili prepri čanju, da se je treba postopno odpira- ti “novostim”, izpopolnjevanju in modernizaciji. Tako je tudi Janez Bleiweis že pred letom 1848 tedaj edini slo- venski časopis Kmetijske in rokodelske Novice opremil 284 z geslom: “V diru časa utone, ki z njim ne plava”, čeprav je ostal do smrti pristaš po časnih in premišljenih spre- memb in je – kot je dejal leta 1867 – zavra čal vsako mi- sel na revolucijo in radikalne družbene preobrate. Bleiweis je bil v razsvetljenskem in racionalisti č- nem duhu vzgojen privrženec reform in realisti čni prak- tik, ki je vztrajno opozarjal, da narodnega blagostanja in narodne samostojnosti ni brez trdnega gospodarstva. Po njegovem prepri čanju in prepri čanju njegovih somi- šljenikov bi morale dežele s slovenskim prebivalstvom še nekaj časa (torej tudi v drugi polovici 19. stoletja) ohraniti prevladujo čo agrarno-kme čko družbeno in go- spodarsko sestavo in se šele na osnovi posodobljenega kmetijstva postopno industrializirati. Takšno stališ če je na eni strani utemeljeval s fiziokratskimi predstavami o kmetu kot najpomembnejšem med “produktivnimi sta- novi” in nepogrešljivem dejavniku družbene stabilnosti, na drugi pa z povsem stvarnimi ugotovitvami, da Slo- venci – ob pomanjkanju kapitala in razvejane prometne mreže – za izgradnjo lastne industrije še nimajo pra- vih možnosti, odpiranje tujemu kapitalu pa bi pomenilo germanizacijo. Bleiweis je ostal pri presoji najnujnejših modernizacijskih mehanizmov vse življenje zavezan raz- svetljenskim sporo čilom in predstavam. Po njegovem mnenju so bili predpogoj in glavni dejavniki gospodar- skega razvoja izobrazba, samodisciplina, marljivost, iz- najdljivost in “volja” po spreminjanju. Gospodarski in družbeni procesi bi morali hkrati potekati tako, da bi ohranjali ravnotežje v “družbenem organizmu” in omo- go čali njegovo “organsko rast”, nad njimi pa naj bi bdela država, ki naj bi skrbela za zaš čito najbolj ogroženih in prepre čevala njihovo izkoriš čanje. Bleiweis in sodelavci Novic so tako, čeprav so se strinjali, da se mora gospo- darstvo osvoboditi “starih spon” in je svobodno tekmo- vanje pomembna spodbuda v gospodarskem razvoju, odločno odklanjali avstrijsko spogledovanje z liberalno gospodarsko politiko in vlado na Dunaju od šestdesetih let 19. stoletja dalje obtoževali, da enostransko podpira “velike obrtnike, velike trgovce in veliki kapital”. Bleiweisova modernizacijska prizadevanja in de- javnost Bleiweisovega noviškega kroga je vse od prve polovice 19. stoletja podpiral del fiziokratsko usmerje- 285 POVZETEK nih duhovnikov, ki so pisali priro čnike za kmeta in z opozarjanjem na na čela modernega kmečkega gospo- darstva spodbujali preobrazbo slovenskega podeželja. V nasprotju z Bleiweisom, njegovimi sodelavci in nje- govimi somišljeniki med duhovniki so v kranjski obr- tni in trgovski zbornici, ki je imela od leta 1866 slo- vensko ve čino, menili, da imajo dežele v zaledju Trsta ugodne možnosti tudi za razvoj trgovine in industrije. Potrebovale pa naj bi u činkovito in sodobno prometno infrastrukturo. Optimisti čna razmišljanja v teh smeri sta še spodbudila gradnja in otvoritev sueškega pre- kopa v šestdesetih letih 19. stoletja. Slovenski predse- dnik kranjske trgovske in obrtne zbornice, ljubljanski trgovec Valentin C. Supan je skupaj s slovenskimi člani zbornice in nekaterimi slovenskimi politiki, prepri čan, da se z novo vodno potjo v vzhodnem Sredozemlju tudi Trstu in notranje-avstrijskim deželam odpirajo povsem nove razvojne možnosti, pozival k izgradnji ambiciozne železniške mreže, s katero bi Kranjska in Ljubljana po- stali veliko mednarodno prometno križiš če. Leta 1872 objavljen program Ilirskih železnic, ki so ga podpisali Valentin C. Supan, Etbin Costa in Lovro Toman, je bil prvi načrt prometne in gospodarske povezave sloven- skega ozemlja. Njegovi podpisniki so se zavzeli za iz- gradnjo železniške transverzale, ki bi prek Kranjske in Ljubljane povezala južno Nem čijo (Bavarsko) z Bosno in Hercegovino ter Osmanskim carstvom in Istanbulom. V obratni smeri vzhod-zahod naj bi tekla proga iz Budim- pešte prek Štajerske in Ljubljane proti Trstu in Italiji, novo, od privatne “južne železnice” neodvisno povezavo s Trstom, pa naj bi v smeri sever-jug - prav tako preko Kranjske - dobila avstrijska prestolnica – Dunaj. Žele- zniškim na črtom V. C. Supana in slovenskih politi čnih prvakov so zavzeto pritegnili ne le v obeh slovenskih po- liti čnih taborih, temve č tudi v kranjski nemški stranki, saj so se njeni voditelji strinjali, da bi takšna prometna mreža z železnico iz Ljubljane proti Karlovcu, Biha ću in Sarajevu deželam v tržaškem zaledju odprla vrata na zelo obetajo ča “vzhodna, osmanska in levantinska trži- šča”, kar bi pospešilo njihov industrijski razvoj. “Kranj- ska ni le klju čno obmo čje na poti k Jadranskemu morju, marveč tudi klju čno obmo čje na poti k Orientu,” je leta 286 1873 ugotavljal nemški Laibacher Tagblatt. “Le pomisli- ti je treba, kako veliko je prikritih mo či v tej (kranjski) deželi in kako bi se ta, takoj ko bi te mo či spodbudili in uporabili, naglo in hitro razvila v smeri druge Belgije”. 2 Toda v isti sapi je velika ve čina slovenskih narodnih veljakov in voditeljev odlo čno podpirala protiliberalno usmeritev kranjske obrtne in trgovske zbornice, ki jo je od leta 1866 – 1874 vodil Valentin C. Supan. Valentin C. Supan je bil eden prvih mož v slovenskem taboru, ki je že v drugi polovici 19. stoletja spoznal, kako pomemb- no je poznavanje gospodarske zgodovine in gospodarske teorije in je zato poskušal svoje gospodarsko-politi čne predstave utemeljiti z opiranjem na razli čne gospodar- sko-politi čne mislece. V ve č nemško in slovensko pisa- nih besedilih, ki jih je objavil v šestdesetih in sedemde- setih letih 19. stoletja, je odlo čno odklanjal svobodno trgovinsko usmeritev avstrijskega vladnega vrha in se s sklicevanjem na Friedricha Lista in ameriškega pro- tekcionista Henryja Careya zavzemal za vrnitev k politi- ki zaš čite doma če proizvodnje. V nasprotju z Listom in Caryem naj bi bil Adam Smith, kot je trdil Supan, veliki “pokon čevalec dežel”, saj je skupaj z vodilnimi angle- škimi politiki in v skladu z “egoisti čnimi angleškimi in- teresi” zagovarjal pogubni “laisser faire”. Na čelo “kupuj poceni in prodajaj drago”, ki ga je Smith uveljavil kot vodilo v ekonomski znanosti, naj bi bilo sicer samo po sebi to čno, a vendar v konkretnih razmerah zavajajo če, saj lahko delo drugih kupuje le tisti, ki je v stanju la- stno delo prodajati. Ob velikih gospodarskih prednostih Velike Britanije naj bi bila svobodna trgovina utopija, ki se ne bo mogla uveljaviti, dokler ne bo “postal svet ena sam država”. Vse dotlej, dokler razli čne države z razli čnimi duhovnimi in materialnimi še obstajajo, bo- do hitreje se razvijajo če vedno uni čevale šibkejše, je tr- dil Supan. Z “eno besedo”: za svobodno trgovino je šele treba ustvariti svet z enakimi naravnimi možnostmi in enakimi duhovnimi, materialnimi in človeškimi mo čmi, zato naj se v konkretnih razmerjih med evropskimi dr- žavami in gospodarstvi tudi habsburška monarhija, ki 2 Belgija je bila od prve polovice 19. stoletja zgled majhne države z u činkovito in naglo industrializacijo. 287 POVZETEK naj bi imela po Supanu izjemna naravna bogastva in “vse kar potrebuje”, odvrne od liberalnih gospodarskih na čel in ponovno usmeri k “zaš čiti doma čega dela”. Supanovo nasprotovanje liberalnim gospodarsko- politi čnim težnjam, ki so v šestdesetih in v prvi polovi- ci sedemdesetih let 19. stoletja prevladale v dunajskih vladnih krogih, so podpirali tako Staro kot Mladoslo- venci. Eni in drugi so menili, da je treba “priproste na- rodno-gospodarske razmere” čim prej spremeniti, to pa je mogo če storiti predvsem z dvigom “narodne omike” in “materijalno pomo čjo narodu”. V slovenskem liberal- nem taboru so se v tem smislu od konca šestdesetih let zavzemali za sistemati čno ustanavljanje “srenjskih hra- nilnic po vsej Sloveniji” in pospeševanje “produktivno- sti slovenskih pokrajin z vsake vrste narodnega truda”, radikalnejše gospodarske in družbene spremembe pa so podobno kot staroslovenski konservativci odklanjali ter z nezaupanjem presojali tržno gospodarstvo in mo- derno industrializacijo. Nekateri ugledni predstavniki Mladoslovencev (Ferdo Ko čevar, Janko in Josip Sernec ter Josip Vošnjak) so v šestdesetih in sedemdesetih le- tih celo ugotavljali, da bi morali Slovani in Slovenci, če bi se želeli izogniti propadanju kmetstva in socialnim napetostim, ki sta jih (kot so trdili) povzro čala liberal- ni kapitalizem in individualizem, po druga čni razvojni poti kot evropski zahod. V tej lu či so idealizirali ruski in južnoslovanski kme čki kolektivizem ter ruske obrtne zadruge in menili, da bi socialne zaostritve, ki so spre- mljale uveljavljanje kapitalisti čnih družbenih in gospo- darskih odnosov, lahko ublažili s spodbujanjem zavesti o skupinskih interesih, z oblikovanjem družinskih in obrtnih zadrug ter celo “s podružbljanjem dela na istih gospodarskih podro čjih delujo čih ljudi”, kot je to leta 1874 pisal Josip Sernec. Nekoliko stvarnejši je bil Josip Vošnjak, ki je nedvoumno ugotavljal, da ruski mir in južnoslovanske družinske zadruge ne morejo biti zgled reševanju težav slovenskega kmeta in predlagal uzako- nitev nedeljivosti kme čkega zemljiš ča v obsegu “stalne- ga kmečkega doma”, ki bo zagotavljal preživetje kme čke družine. Tudi Vošnjak pa je opozarjal, da napredek in “iznajdbe” 19. stoletja niso pove čali splošnega blagosta- nja in “sre če”, kar naj bi bila predvsem krivda “liberal- 288 nega kapitalizma”, ki je “omogo čil neomejeno kopi čenje bogastva” pri posameznikih in povzro čil bedo, v kateri “ se vije in stoka sedanji človeški rod”. V takšnih razmerah so na slovenskem ozemlju v šestdesetih in sedemdesetih letih 19. stoletja liberalna gospodarska na čela razmeroma osamljeno zagovarjali le v krogu, zbranem okoli kranjskega nemškega glasi- la Laibacher Tagblatta. V Laibacher Tagblattu (delno pa tudi v Laibacher Zeitung) so zlasti v času nemške- ga liberalnega režima v Avstriji poudarjali pomen svo- bodnega tekmovanja in svobodne menjave za razvoj gospodarstva ter ugotavljali, da je v času vse hitrejših komunikacij, parnih strojev in telegrafov, gospodarska svoboda neizogibni predpogoj “vsakega napredovanja”. Med najbolj vznesenimi apologeti napredka in gospo- darske svobode, ki so dopisovali v Laibacher Tagblatt, je bil “slovenski odpadnik” Vinko Fereri Klun. Klun je že v petdesetih letih, ko je bil še pripadnik slovenskega tabora, dokazoval, da imajo dežele v bližini Trsta vse pogoje za “tovarne prihodnosti” in lahko postanejo “av- strijski Manchester”, potrebujejo le “ve č samozavesti” in podporo avstrijske trgovinske politike pri uveljavljanju obrtnih in industrijskih izdelkov na tržiš čih v Levanti in na Orientu. V šestdesetih in sedemdesetih letih so se Klun ter Tagblattovi sodelavci in uredniki s Karlom De- žmanom na čelu razglašali za edine prave predstavnike kranjskega meš čanstva. Pri tem so podcenjujo če oce- njevali slovenska gospodarska prizadevanja in samoza- dovoljno ugotavljali, da se mora Avstrija le dinami čnosti “nemškega plemena” zahvaliti za svoj obrtni in indu- strijski razvoj. Klun in Tagblattovi uredniki so obširno opozarjali tudi na socialna nasprotja, ki jih je povzro ča- la delavska revš čina in ugotavljali, da je zavzemanje za izboljšanje delavskega položaja s pomo čjo zakonodaje in razli čnih reform ena pomembnih nalog liberalnega giba- nja. Kljub navduševanju nad gospodarsko svobodo so namre č menili, da liberalne težnje po omejitvi nekaterih državnih pristojnosti, ne pomenijo, da se mora država povsem odpovedati uravnavanju politi čnih, družbenih in gospodarskih razmerij. V tem smislu so odklanjali radikalni individualizem in trdili, da sta popolna svo- boda in brezpogojna “samostojnost posameznika” ideal, 289 POVZETEK ki že v času francoske revolucije ni prestal prakti čne preizkušnje. V negotovih šestdesetih in kriznih sedem- desetih letih 19. stoletja pa liberalno-gospodarska gle- danja, ki jih je razširjal Laibacher Tagblatt, celo med kranjskimi Nemci niso imela širšega kroga privržencev in socialne podpore. Nemški obrtniki in “proizvajalci” so se podobno kot slovenski zavzemali za “zaš čito doma- čega dela”, slovenske in nemške predstave o možnostih in perspektivah kranjskega gospodarstva in o ukrepih, ki bi jih bilo treba sprejeti za njegov hitrejši razvoj, pa so si bile mnogo bolj podobne, kot so bili na eni in dru- gi strani pripravljeni priznati. Prizadevanja kranjskih nemških politikov po uveljavitvi liberalnih gospodarskih in socialnih nazorov so kranjsko javnost na ta na čin sicer seznanjala s poglavitnimi težnjami evropskega in avstrijskega liberalizma, toda hkrati so že z gospodar- sko recesijo po letu 1873 zašla v slepo ulico. Gospodarski polom leta 1873 je – kot drugod v Av- striji – tudi na slovenskem ozemlju povzro čil ve čletno stagnacijo, vendar tej nista sledila dolgoro čnejša gospo- darska depresija in radikalnejši gospodarski zastoj, ki bi odlo čneje zavrla že ute čene gospodarske težnje ali globje posegla v trgovsko-proizvodnje tokove ali družbe- no-gospodarsko strukturo. Kriza je imela v tej lu či tudi na Slovenskem opaznejše idejne, politi čne in psihološke kot gospodarske in socialne posledice. Slovenski časni- ki so se na borzni polom in gospodarski upad odzvali s podobnimi ocenami in so odgovornost za nastale razme- re enotno pripisali liberalizmu in liberalni gospodarski politiki. Po zlomu dunajske borze maja leta 1873 je ta- ko vladne gospodarsko-politi čne usmeritve nekaj časa zagovarjal samo še Laibacher Tagblatt, a tudi njegovo pisanje o gospodarski politiki in trgovinski svobodi je postajalo vse bolj protislovno in nedosledno. Kriza je na vseh straneh okrepila protiliberalno razpoloženje, hkra- ti pa je vsaj pri delu slovenskih elit, ki so se ukvarjale z gospodarskimi vprašanji, utrdila prepri čanje, da mora slovensko gospodarstvo odlo čneje stopiti na pot moder- nizacije. Medtem ko je imel Bleiweis s stališ čem, da mo- ra ostati fiziokratsko posodobljeno kmetijstvo še nekaj časa osnova slovenskega gospodarstva tudi v osemde- setih in celo devetdesetih letih tako v staroslovenskem 290 kot mladoslovenskem taboru številne privržence, so se od za četka sedemdesetih in posebej od krize leta 1873 hkrati vse bolj oglašali možje, ki so ugotavljali, da mo- rata kapitalizem in “velika obrtnija” neizbežno postati slovenska prihodnost, če ne želijo Slovenci – še bolj kot so že - zaostati za hitreje se razvijajo čimi avstrijskimi in zahodnoevropskimi narodi. V zadnjih desetletjih 19. stoletja so se izkazala za neosnovana tudi optimisti čna pri čakovanja, da bo Trst s svojim pristaniš čem pospešil gospodarsko in družbeno modernizacijo širšega sloven- skega (in notranjeavstrijskega) zaledja. Tržaško prista- nišče se je namre č vse do za četka 20. stoletja, ko je z novo železniško zvezo lahko poseglo v južnonemški, češki in spodnjeavstrijski prostor, ki so ga dotlej ob- vladovala severnonemška pristaniš ča, borilo z velikimi razvojnimi težavami, saj je ob slabih prometnih zvezah vezalo nase le manjši del avstrijske trgovine. Trst na ta na čin ni imel mo či, da bi pomembneje vplival na mo- dernizacijske procese v zaledju, saj za to – kot so v dru- gi polovici 19. stoletja z obžalovanjem ugotavljali pred- stavniki tržaškega meš čanstva – ni imel ne finan čnih sredstev in kapitala, ne ustanov, ki bi lahko spodbujale gospodarsko spreminjanje v pokrajinah, tako ali druga- če povezanih s tržaškim pristaniš čem.. Oris gospodarskih in socialnih nazorov na Sloven- skem v 19. stoletju na ta na čin razkriva, da so se z go- spodarstvom se ukvarjajoči možje v slovenskih deželah le deloma in v omejeni meri zavedali daljnosežnosti go- spodarskih in družbenih sprememb, ki so jih z industri- alizacijo in modernim industrijskim kapitalizmom doži- vljali razvitejše avstrijske pokrajine in evropski zahod. Na eni strani so vse do konca 19. stoletja razmišljali o tem, kako tradicionalno sestavo slovenske družbe obvarovati pred globjimi pretresi in jo usmeriti na pot modernizacije na čim manj tvegan in konflikten na čin, na drugi pa so v strahu pred radikalnejšimi spremem- bami odklanjali liberalnejšo gospodarsko politiko in se vztrajno –vse od 18. stoletja dalje, ko so v izbiri med fiziokratskimi in kameralisti čni predstavami dali pred- nost kameralizmu – obra čali po podporo in pomo č k dr- žavi. Takšna gledanja so bila resda po svoje zavezana tradiciji avstrijske reformne politike in državno vodene 291 POVZETEK modernizacije, toda v isti sapi so bila utemeljena tudi v gospodarski in socialni šibkosti slovenskega meš čan- stva, ki se je le po časi razhajalo s tradicijo in obotavljivo spogledovalo z moderno. 293 SUMMARY »The 19th century was a time of great expectations of progress and utopia, which greatly intensified in the last decades of the century in particular«, says the Ger- man historian Alexander Schmidt-Gernig. »More than any other turn of the century, the period around 1900 was a time of excited literary and political deliberation, scientific and technical prediction, religious prophesies of the world’s end and redemption, as well as of the certainty of future revolution, and an associated com- pletely new social order. Contemporary diagnoses were greatly influenced by fear of the future as well as by future oriented hopes, which was mainly the result of profound revolutionary processes caused by modern in- dustrialization.« 1 The Slovene space was in the 19th century relative- ly well informed about the major changes being experi- enced by the more rapidly developing Western Europe, and particularly by Great Britain, with modern indus- trialization and the introduction of scientific and techni- cal discoveries in manufacturing and trade. Information on the »miracles« of the new technical and industrial period, accompanied by enthusiasm for modernization and progress, started to advance in lands inhabited by 1 Alexander Schmidt-Gering, Zukunftsmodel Amerika, Das europäische Bürger- tum und die amerikanische Herausforderung um 1900, Da neue Jahrhundert, Eu- ropäische Zeitdiagnosen und Zukunftsentwürfe um 1900, Hsg. Von Ute Frevert, Vandenhoeck&Ruprecht, Göttingen 2000, p. 79. Summary 294 Slovenes as early as the thirties of the 19th century, when the censorship in the Hapsburg Monarchy was slightly eased. The most important Inner Austrian and Slovene pre-March (1848) windows on the world in this respect were Graz and Trieste. In 1838, the Association for the Promotion and Support of Industry in Inner Aus- tria was founded as one of many institutions established by Archduke Johann, and which, through its journal, the Inner Austrian Industry and Crafts Gazette, became the most important promoter of industrialization and of economic and social change in the Trieste hinterland in the forties of the 19th century. In Trieste, from the be- ginning of the 1840s merchants and economic planners inclined to the Austrian economic rise grouped them- selves around the insurance and shipping company, Austrian Lloyd, led by the future Austrian Minister of Finance Karl Ludwig von Bruck. Their journal was the Austrian Lloyd Journal, written in German, which, in the decade before the revolutionary year 1848, became the main Austrian journal of economics and politics. The articles and commentaries published by the Aus- trian Lloyd Journal not only expressed the views of the Trieste merchants, but also the standpoints of the more liberally oriented Vienna middle classes and the court itself. Circles in both Graz and Vienna were persuaded that the future of Austria, of the Trieste hinterland and of Trieste itself, was in industrial development and mod- ernisation of business and trade, following the example of Western Europe. In this sense, as the »producers’ spokesmen«, in Graz they proved that changes should be well considered and gradual and should be based on knowledge, reflection, state support and a larger so- cial role of the »productive classes.« In the industry and crafts association and its journal, they saw their lead- ing role in spreading enthusiasm for technology, sci- ence and industry, in providing information on techni- cal innovations, new production procedures and tools, and in constantly calling on the authorities to consider the »economic view« in their decisions, and to modernize and liberalize the Austrian economic, political and cus- toms system. In Trieste, there was less enthusiasm for 295 SUMMARY technology and industry, and the attention of the Lloyd’s circle was focused on issues of the Austrian economic and, particularly, foreign trade policy. In the Austrian Lloyd Journal, the Vienna and Trieste correspondents highlighted the harmful effects of high customs protec- tive measures and of Austrian foreign trade regulations oriented towards prohibition, and simultaneously open- ly called for a shift to liberal economic policy, in their eyes personified by Richard Cobden and Manchester. However, in spite of enthusiasm for modern industri- al achievements on the one hand, and for the ideas of economic liberalism on the other, in neither Graz nor Trieste did they conceal the dramatic social contrasts accompanying the formation of modern capitalist in- dustrial society. It is true that they tried to defend mod- ern industry, machinery, and entrepreneurs against the criticism that they were to blame for the workers’ pov- erty but, in the same breath, they warned that strained social, labour-employer relations represented a serious danger and threat to the industrialization process and to the emerging industrial-capitalist society. In the Aus- trian Lloyd Journal in the last years of the pre-March 1848 period, they already extensively presented in this light the ideas of the French socialists, and even certain findings of the book by Friedrich Engels »On the Condi- tion of Working Class in England«. Hereby, according to Lorenz Stein, they valued the socialist views with cer- tain reservation, and stressed the claims of Saint Simon and Fourier on the connection of an individual with the entire »social organism«, while decisively rejecting com- munism (they mentioned Babeuf and Buonarotti among its ideologists). The Inner Austrian Trade Journal and the Austrian Lloyd Journal had subscribers and readers in Styria, Carniola, Carinthia and the Littoral, but local and pro- vincial papers in these areas did not adapt or reprint their articles. In selecting articles and in reporting on progress, science and industry, their editors were much more reserved, and from time to time even published negative and pessimistic reflections in the pages of the papers they edited, striving for the preservation of tra- ditional relations and »immuteable« inherited moral and 296 religious values. Nevertheless, in the provincial capitals and in agricultural societies they cautiously joined the persuasion that one should gradually open to »novel- ties«, improvements and modernization. Thus even Jan- ez Bleiweis, prior to 1848, gave his Novice (News) the slogan: «He who does not swim with time, drowns in its gallop«, although he remained an advocate of slow and deliberate change, right up to his death and, as he said in 1867, rejected any idea of revolution or radical social transformation. Bleiweis was an adherent of reforms and a realis- tic practical man, brought up in the enlightenment and rationalist spirit, who constantly pointed out that na- tional prosperity and national autonomy could not ex- ist without a firm economy. He and his supporters be- lieved that the lands with a Slovene population should continue for some time (that is also in the second half of the 19th century) to retain the prevailing agrarian- farming social and economic system, and gradually to industrialize only on the basis of modernized agricul- ture. On the one hand this standpoint was founded on the physiocratic image of the farmer as the most im- portant of the »productive states« and an indispensable element of social stability and, on the other, on entirely factual finding that the Slovenes, lacking capital and an extended trade network, had no real potential for their own industrial development, while opening to foreign capital would bring Germanization. In his judgement of the most urgent modernization mechanisms, Blei- weis remained throughout his life bound to the mes- sages and images of the Enlightenment. According to him, the precondition and principal factors of economic development were education, self-discipline, diligence, ingenuity and »willingness« to change. Economic and social processes were supposed to run simultaneously by maintaining balance in the »social organism« and by enabling its «organic growth«, while the State was sup- posed to keep watch over them and provide protection of the most endangered (classes) by preventing their exploitation. Consequently, although they agreed that the economy should get rid of the »old chains« and that liberal competition was an important incentive to eco- 297 SUMMARY nomic development, Bleiweis and the collaborators of Novice (News) decisively rejected the Austrian flirtation with liberal economic policy and, from the sixties of the 19th century on, accused the government in Vienna of unilaterally supporting »large factory owners, large mer- chants and large capital«. Ever since the first half of the 19th century, Blei- weis’s modernization endeavours and the activities of the Bleiweis Novice circle were supported by some phys- iocratically oriented clergy, who wrote farming manu- als and encouraged the transformation of the Slovene countryside by drawing attention to the principles of modern farm management. In contrast to Bleiweis, his collaborators and his fellow thinkers among the cler- gy, the members of the Carniolan Chamber of Crafts and Trades, the majority of which were Slovene since 1866, thought that the lands in the Trieste hinterland also had favourable possibilities for the development of trade and industry. They needed, though, an effi- cient and up-to-date traffic infrastructure. Optimistic ideas in this direction were additionally encouraged by the construction and opening of the Suez Canal in the 1860s. The Slovene chairman of the Carniolan Cham- ber of Crafts and Trades, the Ljubljana merchant Val- entin C. Supan, together with the Slovene members of the Chamber and some Slovene politicians, persuaded that the new waterway in the eastern Mediterranean opened entirely new development potentials to Trieste and the Inner Austrian lands, called for the construc- tion of an ambitious railway network, whereby Carniola and Ljubljana would become a major international traf- fic crossroads. The Illyrian Railways programme, pub- lished in 1872 and signed by Valentin C. Supan, Etbin Costa and Lovro Toman, was the first plan of traffic and economic linkage of the Slovene territory. Its signato- ries advocated the construction of a railway transversal, which was to connect south Germany (Bavaria) with Bosnia and Herzegovina and the Ottoman Empire and Istanbul through Carniola and Ljubljana. In the East- West direction, the railway was supposed to run from Budapest through Styria and Ljubljana to Trieste and Italy, while the Austrian capital, Vienna, was supposed 298 to get a new connection with Trieste, independent of the private »southern railway«, in a North-South direction, similarly running through Carniola. The railway plans of V.C. Supan and Slovene political leaders were ear- nestly backed not only by both Slovene political camps, but also by the Carniolan German party, since its lead- ers agreed that such a traffic network, with a railway from Ljubljana towards Karlovac, Biha ć and Sarajevo, would open the door to the very promising »eastern, Ot- toman and Levantine markets« for regions in the Trieste hinterland, which would accelerate their industrial de- velopment. »Carniola is not just the key region on the way to the Adriatic Sea, but also the key region on the way to the Orient«, stated the German Laibacher Tag- blatt in 1873. »One need only consider how much con- cealed power there is in this (Carniola) province, and how rapidly this province, as soon as these powers are stimulated and used, would promptly and rapidly de- velop towards a new Belgium.« 2 However, most of the Slovene national leaders strongly supported the anti-liberal orientation of the Carniola Chamber of Crafts and Trades, presided over by Valentin C. Supan from 1866 – 1874. Valentin C. Supan was one of the first men in the Slovene camp to realise, as early as the second half of the 19th century, the importance of knowledge of economic history and economic theory and so tried to substantiate his eco- nomic-political ideas by relying on various economic- political thinkers. In several of his writings, in German and in Slovene, published in the sixties and seventies of the 19th century, he decisively rejected the liberal trade orientation of the Austrian government and, cit- ing Friedrich List and the American protectionist Henry Carey, advocated a return to a policy of protection of domestic production. In contrast with List and Carey, according to Supan Adam Smith was a big »destroyer of the countries and their economies« since, together with leading English politicians and in line with »egoistic English interests«, he supported the disastrous »laisser 2 Since the first half of the 19th century, Belgium had been an example of a small country with efficient and rapid industrialization. 299 SUMMARY faire«. The principle »buy cheap and sell expensive«, im- posed by Smith as the guideline of economic science, although true in itself, was still misleading under con- crete conditions, since the work of other people can only be bought by someone able to sell his own work. With Great Britain’s major economic advantages, free trade was only an utopia that could not be implemented until »the world becomes a single state.« As long as different countries with different spiritual and material potentials still exist, more rapidly developing countries will always destroy weaker ones, Supan claimed. In short: for free trade it was only necessary to create a world with equal natural resources and equal spiritual, material and hu- man resources, – so in given specific relations among European countries and economies the Hapsburg Mon- archy, which, according to Supan, supposedly had ex- traordinary natural riches and »everything it needed«, should turn away from liberal economic principles and refocus on the »protection of domestic labour.« Supans’ opposition to the liberal economic and po- litical trends prevailing in Vienna government circles in the sixties and first half of the seventies of the 19th century, were supported equally by Staroslovenci (Old Slovenes) and Mladoslovenci (Young Slovenes). Both thought that »simple national-economic conditions« should be changed as soon as possible, and that it could only be done by raising »national culture«, and by »material help to the nation«. In this sense, the Slov- ene liberal camp, from the end of the sixties strove for the systematic founding of »local savings banks all over Slovenia«, and for the promotion of »the productivity of Slovene lands through all types of national efforts« while, similar to the Old Slovene conservatives, they re- jected more radical economic and social change, and mistrusted the market economy and modern industrial- ization. In the sixties and the seventies, certain notable representatives of the Young Slovenes (Ferdo Ko čevar, Janko and Josip Sernec and Josip Vošnjak) even said that the Slavs and Slovenes, if they wished to avoid the decay of farmers and agriculture and the social ten- sions caused (in their own words) by liberal capitalism and individualism, should take a different route to de- 300 velopment than Western Europe. In this respect, they idealized the Russian and the South Slav agricultural collectivism and Russian craft cooperatives and thought that the social tensions that followed the introduction of capitalistic social and economic relations, could be al- leviated by stimulating an awareness of common inter- ests, by forming family and craft cooperatives and even by »social ownership of people’s labour, producing in the same areas of the economy«, as Josip Sernec wrote in 1874. Josip Vošnjak was a little more down to earth, saying categorically that Russian »mir« and South Slav family cooperatives could not serve as a model in solv- ing the problem of the Slovene farmer and proposed the legal imposition of the indivisibility of farm land within the scope of a «permanent farmer’s home«, which was intended to ensure the survival of the farming family. But Vošnjak also pointed out that progress and the 19th century »inventions« had not increased general prosperity and »happiness«, mostly due to »liberal capi- talism«, which »enabled the unlimited accumulation of wealth« by individuals and caused the poverty in which »the present human race is writhing and moaning.« Under such conditions in the Slovene territory of the sixties and the seventies of the 19th century, liberal economic principles were fairly sporadically advocated only in the circle grouped around the Carniolan German journal Laibacher Tagblatt. In Laibacher Tagblatt (and partly also in Laibacher Zeitung), particularly during the time of the German liberal regime in Austria, they emphasized the importance of free competition and free exchange for economic development and said that, at a time of ever more rapid communications, steam en- gines and telegraphs, economic freedom was an inevita- ble precondition of »any progress.« Among the most en- thusiastic advocates of progress and economic freedom who contributed to Laibacher Tagblatt, was the »Slov- ene renegade«, Vinko Fereri Klun. Already in the fifties, when he was still a member of the Slovene camp, Klun was arguing that the regions in the vicinity of Trieste had all the necessary conditions for the »factories of the future«, and could become the »Austrian Manchester«. Meanwhile, in the sixties and seventies, Klun and the 301 SUMMARY Tagblatt correspondents and editors, headed by Karl Dežman, proclaimed themselves to be the only genu- ine representatives of the Carniola middle classes. They thereby underestimated and negatively evaluated Slov- ene economic efforts and stated with self-satisfaction that Austria could only be grateful to the dynamism of the »German tribe« for its trade and industrial develop- ment. Klun and the Tagblatt editors extensively stressed the social contrasts caused by the workers’ poverty and said that advocacy of better conditions for workers with the help of legislation and various reforms, was one of the important tasks of the liberal movement. In spite of their enthusiasm for economic freedom, they thought that liberal tendencies to restrict certain state compe- tences did not mean that the state should completely renounce regulating political, social and economic rela- tions. In this sense, they rejected radical individualism and claimed that total freedom and unconditional »in- dependence of an individual« were only an ideal, which had already failed to survive the test of practicality at the time of the French Revolution. In the unstable six- ties and the critical seventies of the 19th century, the liberal economic views disseminated by Laibacher Tag- blatt, did not gain a larger circle of adherents and so- cial support, even among Carniola Germans. German craftsmen and »manufacturers«, similarly to Slovene ones, supported the »protection of domestic labour«, while Slovene and German notions of the potentials and perspectives of the Carniola economy and measures to be adopted for its more rapid development, were much more alike than either side was willing to admit. It is true that the endeavours of the Carniolan German poli- ticians to implement liberal economic and social ideas subsequently familiarized the Carniolan public with the principal tendencies of European and Austrian liberal- ism, but it simultaneously got stranded in a blind alley with the economic recession after 1873. As elsewhere in Austria, the economic collapse of 1873 also caused a several years of stagnation in Slov- ene territory, but it was not followed by a long term economic depression and more radical economic halt, which could greatly obstruct already established eco- 302 nomic trends or deeply interfere with trade and pro- duction flows or the socio-economic structure. In this sense, the crisis in Slovenia also had more tangible ideological, political and psychological than economic and social consequences. Slovene papers responded to the stock exchange crash and to the economic collapse with similar assessments and unanimously ascribed responsibility for the encountered conditions to liberal- ism and to the liberal economic policy. Thus, after the crash of the Vienna stock exchange in May 1873, only Laibacher Tagblatt continued to advocate government economic and political orientations, and even its writ- ing on economic policy and trade freedom became more and more contradictory and inconsistent. In this way, the crisis strengthened the anti-liberal disposition in all sides, and simultaneously reinforced the conviction, at least in part of the Slovene elite involved in economic is- sues, that the Slovene economy had more decisively to tread the path of modernization. While Bleiweis and his standpoint that physiocratically modernized agricul- ture should remain the basis of the Slovene economy for some time more, still had numerous adherents in the eighties and even in the nineties, not only in the Old Slovene but also in the Young Slovene camp since the beginning of the seventies and particularly after the 1873 crisis ever more voices were heard arguing that capitalism and »large factories« were inevitably the Slov- ene future, unless the Slovenes wanted to lag behind the developing Austrian and Western European nations even more than then. In the last decades of the 19th century, optimistic expectations that Trieste and its port would accelerate economic and social moderniza- tion of the large Slovene (and Inner Austrian) hinterland proved equally unfounded. Ever since the beginning of the 20th century, when, through its new railway con- nection, it could reach the South German, Czech and Lower Austrian area, hitherto dominated by the North German ports, the port of Trieste struggled with heavy development problems, since, together with poor traffic connections, it could only connect with a small portion of Austrian trade. Trieste thus had no power substan- tially to influence modernization processes in its hinter- 303 SUMMARY land, for which, as regretfully stated by representatives of the Trieste middle classes in the second half of the 19th century, it had no financial resources or capital, nor institutions which could stimulate economic change in regions linked in one way or another to the port of Trieste. The outline of economic and social opinions in Slov- enia in the 19th century shows that the men involved in the economy in Slovene lands were only partly or to a limited extent aware of the long-term effects of eco- nomic and social changes experienced by more devel- oped Austrian regions and by Western Europe through industrialization and modern industrial capitalism. On the one hand, until the end of the 19th century, they discussed how to protect the traditional structure of Slovene society against profound disruption and how to direct it on the path of modernization in the least risky and conflictual manner and, on the other hand, fearing more radical change, they rejected more liberal economic policy and, from the 18th century on when, in the choice between physiocratic and cameralist ideas they favoured cameralism, they continued to turn for support and help to the state. It is true that such views were in a way bound to the Austrian reformistic political tradition and to state managed modernization, but they were simultaneously also founded on the economic and social weakness of the Slovene middle classes, which were only slowly parting with tradition and hesitantly flirting with the modern age. 305 VIRI IN LITERATURA Arhivski viri Arhiv Slovenije, Ljubljana, Gub. Arhiv, Reg. VIII. Arhiv Slovenije, Ljubljana, Priv. A-VIII (Deschman Karl) Arhiv Slovenije, Ljubljana, Zbornica za trgovino in indu- strijo. Österreichisches Staatsarchiv, Wien – Allgemeines Ver- waltungsarchiv (AVA), Oberstepolizeibehörde. Steiermärkisches Landesarchiv, Graz, Joannea (Aus den Papieren Erzherzog Johanns), Landeskultur 15, Gewerbeverein. Steiermärkisches Landesarchiv, Graz, Gub. Archiv, Reg. VIII. Steiermärkisches Landesarchiv, Graz, Praes. Akten 1845. Časopisje in periodika Annalen der k.k. Landwirtschaftgesellschaft in Krain, Laibach 1838–1846 Celske novine, Celje 1848–1849 Grazer Zeitung, 1845–1848 Giornale del Lloyd Austriaco, Trieste 1836–1847 Inneroesterreichisches Industrie und Gewerbe Blatt, Graz 1839–1847 Journal des oesterreichischen Lloyd, Triest 1840–1847 Laibacher Tagblatt, Ljubljana 1868–1880 Viri in literatura 306 Laibacher Zeitung, Ljubljana 1848–1880 L’Osservatore Triestino, Trieste 1845–1848 Novice, kmetijske in rokodelske, Ljubljana 1843–1881. Sammlung nützlicher Unterrichte, Laibach 1770–1779 Slovenec, Ljubljana, 1873–1895 Slovenski narod, Ljubljana 1873–1878 Triglav, Ljubljana 1865 Der Volkswirth, Wochenschrift für Handel und Finan- zen, Industrie und Landwirtschaft, Dunaj 1865– 1867 Zgodnja danica, Ljubljana 1850–1875 Knjige, monografske publikacije in samostojne avtorske monografije Arduino Agnelli, La genesi dell’idea di Mitteleuropa, Pu- blicazioni della Facoltà di giurisprudenza dela uni- versità di Trieste, Milano 1971. Giuglio Babudieri, Industrie, Commerci e navigazione a Trieste e nelle regione di Giuglia, Università di Trieste, Facoltà di szience politiche 22, A. Giuffre editore, Milano 1982. Clemens Bauer, Wandlungen der sozialpolitischen Ide- enwelt im deutschen Katholizismus des 19. Jahr- hundert, Die soziale Frage und der Katholizismus, Festschrift zu 40 jährigen Jubiläum der Enzyklika Rerum Novarum, Görres Gesellschaft, Padeborn 1931. Dr. Janez Bleiweis in njegov čas, Gorenjski muzej, Kranj 1996. Dr. Janez Bleiweis, Was hätte in Innerkrain bei dem in Folge der Laibach- Triester Eisenbahn aufhö- renden Fuhrwerkverdienste zur Hebung der land- wirthschaftlichen Produktion zu geschehen, Lai- bach 1857. Louis Bodin, Les intellectuels existent-ils?, Éditions Ba- yard, Paris 1997. Alois Brusatti, Österreichische Witschaftspolitik vom Josephinismus zu Ständestaat, Institut für ange- wandte Sozial und Wirtschaftsforschung, Jupiter Verlag, Wien 1965. 307 VIRI IN LITERATURA Cerkev, kultura in politika 1890–1941, Slovenska mati- ca, Ljubljana 1993. Giulio Cervani, Stato e società a Trieste nel secolo XIX, Problemi e documenti, Università degli Studi di Trieste, Del Bianco editore, Trieste 1983 Ronald E. Coons, Steamships, Statesmen and Burea- ucrats, Franz Steiner Verlag, Wiesbaden 1975. Janez Cvirn, Trdnjavski trikotnik, Založba Obzorja, Ma- ribor 1997 Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodo- vina agrarnih panog, I. zvezek, Agrarno gospodar- stvo, SAZU - DZS Ljubljana, 1970. Gospodarska in družbena zgodovina Slovencev, Zgodo- vina agrarnih panog, II. zvezek, Družbena razmerja in gibanja, SAZU in DZS, Ljubljana 1980. Jasna Fischer, Čas vesolniga punta se bliža, Socialna in politi čna zgodovina delavskega gibanja v Ljublja- ni od za četkov do leta 1889, Založba Krt, Ljubljana 1984. Die Generalversammlung der krainischen k.k. Lan- dwirtschaft Gesellschaft in Laibach am 24. October 1867, Laibach 1868 Ferdo Gestrin-Vasilij Melik, Slovenska zgodovina od kon- ca osemnajstega stoletja do 1918, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1966. Giusepe La Giudice, Trieste, L’Austria ed il canale di Suez, Università degli Studi, Catania 1979. Bogo Grafenauer, Zgodovina slovenskega naroda V, Dr- žavna založba Slovenije, Ljubljana 1974. Lars Herlitz, Ideas of Capital nd Development in Pre- Classical Economic Thought, Institute of Economic History, University of Göteborg, Report 7, Göteborg 1989. Franz X. Hlubek, Der Einfluss der Eisenbahnen auf die Landwirtschaft des Herozgthums Steiermark, Graz 1844. William H. Hubbard, Auf dem Weg zur Grossstadt, Eine Sozialgeschichte der Stadt Graz 1850–1914, Sozial und wirtschafts-historische Studien, Verlag für Ge- schichte und Politik, Wien 1984. Karl Hudeczek, Österreichische Handelspolitik im Vor- 308 märz, Studien zur Sozial, Wirtschafts und Handels- geschichte XI, Wien 1918. Hundert Jahre österreichischer Wirtschaftsentwicklung 1848–1948, Springer Verlag, Wien 1949. Die Intellektuellen und die nationale Frage, Hg. von G. Langguth, Campus Verlag Frankfurt/New York 1997. Taras Kermauner, Radikalna zavrtost - slovenski kul- turni arhetip, Prispevek k teoriji slovenske drama- tike in kulture, analiza igrokazov Josipa Stritarja, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1975. Taras Kermauner, Med hlapčevstvom in samobitnostjo, Založništvo tržaškega tiska, Trst 1986. Vinzenz F. Klun, Das bürgerliche Gewerbe, Eine kul- turhistorische Skizze, Verlag des konstitutionellen Vereins, Laibach 1868. Matjaž Kmecl, Od pridige do kriminalke, Mladinska knjiga, Ljubljana 1975. Ferdo Ko čevar, Kup čija in obrtnija, Denar in blago, Slo- venskemu ljudstvu v poduk, Slovenskih ve černic XXVII. zvezek, Izdala družba sv. Mohora v Celovcu, Celovec 1872. Ivanka Kova čevi č, Fact into Fiction, (English Literature and the Industrial Scene 1750–1850, Leicester University Press-University of Belgrade, Leicester- Belgrade 1975. Žarko Lazarevi č, Kme čki dolgovi na Slovenskem, Znan- stveno in publicisti čno središče, Ljubljana 1994. Dragotin Lon čar, Politi čno življenje Slovencev, Sloven- ska matica, Ljubljana 1921. Dragan Mati ć, Nemci v Ljubljani 1861–1918, Historia 6, Znanstvena zbirka Oddelka za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, Ljubljana 2002. Herbert Matis, Österreichs Wirtschaft 1848–1913, Kon- jukturelle Dynamik und gesellschaftlicher Wandel im Zeitalter Franz Josephs I, Berlin 1972. Vasilij Melik, Volitve na Slovenskem, Slovenska matica, Ljubljana 1965. Ivan Mohori č, Dva tiso č let železarstva na Gorenjskem, Mladinska knjiga, Ljubljana 1969. Ivan Mohori č, Zgodovina železnic na Slovenskem, Slo- venska matica, Ljubljana 1968. 309 VIRI IN LITERATURA Milan Pahor, Slovensko denarništvo v Trstu, Založni- štvo tržaškega tiska, Trst 1989. Jure Perovšek, Na poti v moderno, Zbirka Razpoznava- nja, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2005. Giovanni Ponzo, Le origini della libertà di stampa in Italia (1846–1952), Università di Roma, Facoltà di szienze politiche 30, Roma 1980. Albin Prepeluh (Abditus), Socialni problemi, Eseji, L. Schwentner, Ljubljana 1912. Ivan Prijatelj, Izbrani eseji I, Slovenska matica, Ljublja- na 1952. Ivan Prijatelj, Slovenska kulturnopoliti čna in slovstvena zgodovina, I.-VI., Državna založba Slovenije, Ljublja- na 1955–1985. Martin Riedlinger, Das Journal des österreichischen Lloyd, Seine Stellung zur Regierung, Dissertation zur Erlangung des Doktorgrades an der Philosophi- schen Fakultät Wien, Wien 1948. Pasquale Revoltella, Oesterreichs Betheiligung an Welt- handel, Betrachtungen und Vorschläge, Triest 1863. Marko Roschovich, Origine, progresso e decadenca del moderno commercio di Trieste e modo di relevarlo, Trieste 1865. Joseph Rosthorn, Treatise on the Iron Tratde of Carin- thia, Its Past, Present and Future, Intended for Use of the International Enquete Comission and Most Respectly Dedicated to A. Sommerset Beaumont, Vienna 1865. Helmut Rumpler, Eine Chance für Mitteleuropa, Bür- gerliche Emanzipation und Staatsverfall in der Habsburgermonarchie, Österreichische Geschichte 1804–1914, Ueberreuther Wien 1997. Dimitrij Rupel, Svobodne besede, Lipa, Koper 1976 Anton Schlossar, Der steiermärkische Gewerbeverein (vom 1837–1887), Graz 1888 (?) Joseph Schumpeter, Povijest ekonomske analize, Prvi svezak, Informator, Zagreb 1975. Joseph Sernec, Der Materialismus und das Slavent- hum, Marburg 1874. Gerhard Silberbauer, Oesterreichs Katholiken und die Arbeiterfrage, Verlag Styria, Graz-Wien-Köln 1966. 310 Ivan Slokar, Geschichte der Österreichischen Industrie und ihrer Förderung unter Kaiser Franz I, Wien 1914. Lorenz Stein, Der Socialismus und Communismus des heutigen Frankreichs, Ein Beitrag zur Zeitgeschi- chte, Leipzig 1842. Josip Stritar, Zbrano delo, Četrta knjiga, Državna založ- ba Slovenije, Ljubljana 1954. Valentin C. Supan, Über Oesterreichs Volkswirtschaft, Handelspoplitische Schriften mit Bezug auf die Zollverhandlungen mit Deutschland und Wendung der Handelspolitik am ganzen Kontinet England gegenüber, Laibach 1877. Valentin C. Supan, Schutz der heimischen Arbeit, Lai- bach 1869. Ivan Urbanči č, Med sholastiko in neosholastiko, Pogla- vitne ideje slovenskih filozofov, Slovenska matica in Inštitut za sociologijo, Ljubljana 1971. Matija Vertovc, Kmetijska kemija, to je natorne postave in kemijske resnice obernjene na človeško in žival- sko življenje, v Ljubljani 1847. Matija Vertovc, Shodni ogovori, Ljubljana 1850. Josip Vošnjak, Spomini, Slovenska matica, Ljubljana 1982. Hans Ulrich Wehler, Aus der Geschichte lernen?, C.H. Beck, München 1988. Janez Zalokar, Umno kmetovanje in gospodarstvo, v Ljubljani 1854. Fran Zwitter, Prebivalstvo na Slovenskem od 18. stole- tja do današnjih dni, Ljubljana 1936. Matija Žargi, Zgodovina železarne na Dvoru ob Krki 1795–1891, Doktorska disertacija na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani, Ljublja- na 1998. Članki in razprave Ernst Bruckmüller, Die Anfänge der Landwirtschafts- gesellschaften und der Wirkungen ihrer Tätigkeit. Die Auswirkungen der teresianisch-josephinischen Reformen auf die Landwirtschaft und die ländliche 311 VIRI IN LITERATURA Sozialstruktur Niederösterreichs, Studien und For- schungen aus dem Niederösterreichischen Institut für Landeskunde, Wien 1982, str. 51–54. Zmago Bufon, Naravoslovje v slovenskem narodnem prebujanju II, Za četki slovenskega meš čanstva v industrijski družbi, Zbornik za zgodovino naravo- slovja in tehnike 2, Slovenska matica, Ljubljana 1974, str. 117–162. Fran Celestin, Naše obzorje, Ljubljanski zvon 1883, str. 39–52 Janez Cvirn, Rodoljub z dežele, v: Josip Sernec, Spomi- ni, Domoznanska zbirka Osrednje knjižnice Celje, Celje 2003, str. 110–112. Ludvik Čarni, Prispevek k zgodovini sociološke misli na Slovenskem – Ferdo Ko čevar (1838–1878), Anthro- pos, Časopis za psihologijo in filozofijo ter za sode- lovanje humanisti čnih ved 24/1992, št. 1–2, str. 266–271. Jasna Fischer, Prebivalstvo v obrti in industriji na Slo- venskem od sredine 19. stoletja do prve svetovne vojne, Prispevki za novejšo zgodovino 1988, št. 1–2, str. 26–28. Jasna Fischer, Prebivalstvo slovenske Istre v obrti in industriji med leti 1869–1910, Prispevki za novejši zgodovino 1990, št. 1–2, str. 16–19. Ferdo Gestrin, Nekaj pogledov na gospodarsko zgodovi- no v slovenskem zgodovinopisju, Zgodovinski časo- pis 36/1982, str. 210. Stane Granda, Poskus organiziranja slovenskega zava- rovalništva v Ljubljani v drugi polovici 19. stoletja, Zgodovina Ljubljane, Prispevki za monografijo, Kro- nika, Ljubljana 1984, str. 241–244. Stane Granda, Viri akumulacije kapitala na Slovenskem v 19. stoletju, Prispevki za novejšo zgodovino 1994, št. 1 (Podjetništvo na Slovenskem), str. 20–22. Hanns Haas, Triest im altösterreichischen Verkehrssys- tem, Ein eisenbahngeschichtlicher Versuch, Felix Kreissler Fetschrift, Mélanges, Wien-München-Zü- rich 1985, str. 91–95. Toussaint Hočevar, Monetary Theory in J.F. Kryger’s Second Ljubljana Essay (1779), Economy and His- 312 tory, The institute of Economic History, University of Lund, Vol. XVIII, No. 1/19775, str. 34–40 Otto Hwaletz, Zur sozialen Zusammensetzung des In- nerösterreichischen Industrie und Gewerbevereins, Zeitschrift des historischen Vereins für Steiermark 78/1987, str. 267–276. Olga Janša, Agitacija »Novic« za preseljevanje Sloven- cev v Srbijo v letu 1865 in 1866, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovini X/1962, št. 3, str. 185–187. Anton Adalbert Klein, Das geistige Profil der Steiermark in den Wandlungen eines Jahrhunderts (1811– 1914), Zeitschrift des historischen Vereins für Ste- iermark, LVI/1965, Graz 1965, str. 26–33. Jože Koruza, Zna čilnost Vertov čevih cerkvenih govorov, Goriški letnik 11, Zbornik goriškega muzeja, Nova Gorica 1984, str. 37–40. France Kralj, Matija Vertovec, Goriški letnik 11, Zbornik goriškega muzeja, Nova Gorica 1984, str. 5–11. Silvo Kranjc, Slomškov Vbogi otrok v faberkah in njego- va predloga, Glasnik Muzejskega društva za Slove- nijo XX, Zvezek 1–4, Ljubljana 1939, str. 381–85. Rudi Kyovski, Vloga dr. Vinka Kluna pri sprejemanju zakona o »koalicijski svobodi«, Pravnik 40/1985, str. 130–140. Anton Loboda (Anton Melik), O našem notranjepoliti č- nem stanju, Ljubljanski zvon 1919, str. 19–21. Dragotin Lon čar, Dr. Janko Sernec, Sodobnost III/1935, str. 282–286, 430–433, 472–476. Dragotin Lon čar, Iz literarne zapuš čine Janka Sernca, Veda 4/1914, št. 1–2, str. 512–519. Edurad März und Karl Socher, Währung und Banken in Cisleithanien, Die Habsburgermonarchie 1848– 1918, I, Hg. von A. Wandruszka und Peter Urba- nitsch, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, Wien 1973, str. 344–345. Herbert Matis, Leitlinien der österreichischen Wirt- schaftspolitik, Die Habsburgermonarchie 1848– 1918, I, Hg. von A. Wandruszka und Peter Urba- nitsch, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschafte, Wien 1973, str. 38–40. Herbert Matis und Karl Bachinger, Österreichs industri- 313 VIRI IN LITERATURA elle Entwicklung, Die Habsburgermonarchie I, Hg. von A. Wandruszka und Peter Urbanitsch, Verlag der österreichischen Akademie der Wissenschaften, Wien 1973, str. 131–132. Vasilij Melik, Francoska revolucija v slovenskih sodbah 19. stoletja, Zgodovinski časopis 44/1990, št. 3. 405–412. Vasilij Melik, Nekaj zna čilnosti razvoja na Kranjskem 1867–1871, Zgodovinski časopis 23/1969, str. 65– 74. Vasilij Melik, O razvoju slovenske nacionalno-politi čne zavesti 1861–1918, Zgodovinski časopis 24/1970, str. 39–51. Vasilij Melik, Pariška komuna v so časnem slovenskem tisku, Kronika, Časopis za slovensko krajevno zgo- dovino XIX/1971, št. 1, str. 6. Vasilij Melik, Razcep med staroslovenci in mladosloven- ci, Zgodovinski časopis 26/1972, str. 85–98. Vasilij Melik, Slovenska politika ob za četku dualizma, Zgodovinski časopis XXII/1968, št. 1–2, str. 33 Vasilij Melik, Spremembe programa slovenskega politi č- nega tabora v letu 1867, Zgodovinski časopis XIX- XX/1965–1966, str. 314. Vasilij Melik, Vplivi in odmevi pariške komune med Slo- venci, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgo- dovino 19/1971, št. 2, str. 65–69. Vasilij Melik – Peter Vodopivec, Slovenski izobražen- ci in avstrijske visoke šole, Zgodovinski časopis 40/1986, str. 271–274. Stane Miheli č, Kmetijska družba in ustanovitev Novic, Slavisti čna revija I, Ljubljana 1948, str. 27–58. Andrej Pan čur, Oderuštvo na Slovenskem v drugi polo- vici 19. stoletja, Zgodovinski časopis 53/1999, št. 1, str. 35–36. Jože Pirjevec (Pierazzi), Vincenc Ferreri Klun in beneška revolucija 1848–1849, Zgodovinski časopis XXVI/ 1972, št. 1–2, str. 69–84. Dimitrij Rupel, Tipologija slovenskih intelektualcev I, Nova revija 61/1987, str. 923–938. Jože Šorn, Nacionalno poreklo velikega kapitala v in- dustriji, rudarstvu in ban čništvu na slovenskem 314 ozemlju, Jugoslovenski istorijski časopis, Beograd 1969, str. 136–141. Ema Umek, Družba za kmetijstvo in koristne umetnosti v Ljubljani 1767–1787, Slovenci v leti 1789, Naro- dni muzej, Ljubljana 1989, str. 89–23. Ema Umek, Usmerjenost publikacij kranjske kmetij- ske družbe v letih 1770–1779, Kronika, časopis za slovensko krajevno zgodovino XV/1967, št. 3, str. 149–161. Vlado Valen či č, O ženitni svobodi in njenih omejitvah od fevdalizma do liberalizma, Zgodovinski časopis XXII/1968, št. 3–4, str. 225–260. Peter Vodopivec, Die slowenische Pläne für den Eisen- bahnbau im slowenischen Raum (1836–1901), Eisenbahnbau und Kapitalinteressen in den Be- ziehungen der österreichischen mit den südslawi- schen Ländern, Wien 1993. Josip Vošnjak, Ob agrarnem vprašanju, Letopis Matice Slovenske za leto 1884, Matica Slovenska, v Lju- bljani 1884, str. 53–113. Josip Vošnjak, Socialni problemi in kmetski stan, Leto- pis Matice Slovenske za leto 1885, Matica Sloven- ska, V Ljubljani 1885, str. 46–68. 315 OSEBNO KAZALO A Adolf Friderik Holstein-Gottorp, švedski kralj 41 Agnelli Arduino 75, 251, 256, 257 Ahacel Matija 240 Aksakov Ivan Sergejevi č 99 Aleksander I, ruski car 216 Ambrož Miha 143 Apollinaire Guillaume 11 Auersperg Anton 168 Auerspergi, knezi 54, 147 B Babbage Charles 117 Babeuf Francois Noël 68, 69, 97, 126, 128 Babudieri Fulvio 260 Bachinger Karl 264, 266 Bacon Francis 65 Bauer Clemens 155 Bauer Theodor 155 Bazard Saint Amand 66, 128 Bebel August 198, 200 Beccaria Cesare 38 Benda Julien 26 Blagojevi ć Obren 44 Blanc Louis 69 Blanqui Jérome Adolphe 116 Bleiweis Janez 17–19, 52, 54, 56, 86, 107, 118, 130–150, 152–155, 159, 174, 178, 184, 245, 279 Osebno kazalo 316 Bluche François 42 Bodin Louis 11, 12 Boisguillebert Pierre 44 Brussati Alois 79, 223, 225, 264 Brigido baron Joseph 33 Bruck Karl Ludwig von 53, 55, 75, 82, 111, 183, 191, 245, 247, 249, 251, 254, 256, 257, 259, 261 Bruckmüller Ernst 32, 33, 34 Brügel Ludwig 70 Bufon Zmago 153 Buonarotti Filipo 68, 69, 126, 128 C Cabet Étienne 69 Campanella Tomasso 65 Cankar Ivan 24 Carey Henry 85, 86, 88, 95, 104, 107, 179, 184 Celestin Fran 21, 22 Cervani Giuglio 248 Charpentier J. 137 Chevalier Michél 237 Cobden Richard 112, 183, 254 Colbert Jean Babtiste de Seignelay 92, 93, 95 Considerant Victor 67, 68, 128 Coons Ronald 75, 112, 251, 252, 257 Corneille Pierre 44 Costa Etbin 73, 77, 86, 184 Costa Heinirich 234 Cromwell Oliver 88 Cvirn Janez 167, 210, 275 Č Čarni Ludvik 96, 97, 98 D Darthé 69 Darwin Charles 223 Depretis Sisinio 277 Dežman Karl Dragotin 85, 168, 173–176, 179, 182, 274, 277 Drabek Ana 75 Dreyfus Alfred 11, 23 317 OSEBNO KAZALO E Eger Johann Friderik 35 Enfantin Barthélemy Prosper 66, 128 Engels Friedrich 120, 123, 126 Ertl 196 Feyerabend Marija 48 Fischer Jasna 197, 270, 272, 273 Fourier François Marie Charles 65–67, 128, 211 F Franc Jožef, cesar 79, 263 France Anatole 11 Frankenstein Carl von 116, 227, 232–235 G Geršak Ivan 149, 204 Gestrin Ferdo 71, 133 Gide André 11 Glavar Peter Pavel 33 Globo čnik Anton 218 Goljevš ček Alenka 14 Gorup Josip 260 Grafenauer Bogo 33, 266 Granda Stane 266, 267, 270 Grisellini Francesco 35–37, 44–46 Gruber Augustin 161 Gruber Gabrijel 33, 34 Gustav III, švedski kralj 42 Guttman Janez 138, 139 H Haas Hanns 75, 246, 247, 258 Hacquet Balthazar 33, 34 Harrington James 65 Helllich Erika 226 Heimann Gustav 72 Henri IV, francoski kralj 36, 44 Herlitz Lars 40, 45 Herži č Sime 208 Hicinger Peter 134, 154, 160, 163, 164 Hlubek Franz Xaver 134, 243, 244 Hobsbawm Eric 223 318 Ho čevar Toussaint 37, 38, 40, 41 Hohenwart Karl 276, 277 Horvat Jasna 31 Hubbard William 267, 270 Hudeczek Karl 250 Hwaletz Otto 227 J Jabbornig R. 234 Janez, nadvojvoda 111, 226–228, 230, 231, 233 Janša Olga 142 Jenko Davorin 217 Jeran Luka 159 Jožef II, cesar 87 K Kaiserfeld Moritz von 227 Kalchberg Johann Nepomuk Kalchegger von 227 Kalister Janez 260 Kardelj Edvard 14, 213 Karel XII, švedski kralj 41 Kermauner Taras 12, 14, 18, 19, 97, 157 Kersnik Janko 268 Kienreich Josef Johann 233 Klein Anton Adalbert 226 Klun Fereri Vinko 47–70, 76, 85, 96, 129, 168, 179, 191, 197, 245, 246 Kmecl Matjaž 156, 157 Knafli č Vladimir 25 Ko čevar Ferdo 96–107, 165, 202, 204, 205, 209 Kolping Adolf 156, 162 Konscheg Valentin 234 Kopa č Josip 217 Korošec Anton 25 Koruza Jože 158 Kova čevi č Ivanka 223 Kozler Peter 168 Kralj France 159 Kranjec Silvo 162 Krek Janez Evangelist 24, 219 Kryger Friderik Johan 31, 35–46 Kübeck Friedrich von 250, 251 319 OSEBNO KAZALO Kumerdej Blaž 33 Kyovski Rudi 197 L La Giudice Giuseppe 246 Lazard Bernard 12 Lazarević Žarko 10, 218, 219 Lassalle Ferdinand 200, 211 Lesseps Ferdinand 76, 248 Levec Fran 210 Levstik Fran 18, 50, 77 Liebknecht Wilhelm 200 Likurg 69 Linhart Anton Tomaž List Friedrich 85, 86, 88, 94, 95, 179, 180, 181, 184, 255 Loboda Anton (Anton Melik) 26 Lon čar Dragotin 24, 202, 203, 206, 208–210 Ludwig, nadvojvoda 226 Ludvik XIV, francoski kralj 44, 93 Luther Martin 88 M Mahni č Anton 21, 22 Mallarmé Stéphane 11 Mally 234 Malthus Thomas Robert 144 Maréchal Sylvain 69 Marija Terezija 32 Marn Josip 130 Marx Karl 97, 198, 200 März Eduard 264 Masaryk Tomas Garrigue 24 Mati ć Dragan 167 Matis Herbert 79, 83, 91, 94, 264, 266 Mathiez Albert 11 Mayer Gregor 238 Mayer Hans 224 Melik Vasilij 9, 13, 14, 21, 49, 99, 133, 168–171, 176, 198 Mentschitsch Johann 239 Meško Fran Ksaver 157 320 Metternich Klemens 250–252 Miheli č Stane 228 Mill John Stuart 18, 124, 183, 186 Mirabeau Victor Riqueti 37 Modrinjak Štefan 160 Mogersdorfger B. 240 Mohori č Ivan 75, 77, 191, 192, 260, 266–269, 271 Montesquieu Charles de Secondat baron de 37 N Napoleon III, francoski cesar 92 Nasser Rahimi 251 Novak Viktor 254 O Orel Jožef 139, 142 P Pahor Milan 261 Pan čur Andrej 204, 218 Perovšek Jurij 205 Pirc Franc 152, 157 Pirc Jožko 21 Pirjevec Avgust 48 Pirjevec Jože 48 Pitt William 89 Platon 65 Plaschka Richard 75 Pléssis Alain 100 Poljšak Andrej 157 Ponzo Giovanni 63 Popov Čedomir 42 Prepeluh Albin 24, 25 Prijatelj Ivan 17, 21, 174, 220, 268 Proudhon Pierre Joseph 69, 97, 100 Proust Marcel 11 Puff Rudolf Gustav 234 Q Quesnay Francois 37 321 OSEBNO KAZALO R Raiffeisen Friedrich Wilhelm 219 Rébérioux Madeleine 11 Revoltella Pasuqalle 75, 76, 247, 248, 262 Riedlinger Martin 112, 119, 120, 249, 250, 253 Riviere Mercier de la 37 Robespierre Maximilien de 68 Rosthorn Joseph 182, 275 Roschovich Marco 247 Rotschild Salomon 252 Rousseau Jean Jacques 21, 64, 65, 97 Rumpler Helmut 263, 264, 273 Rupel Dimitrij 12, 18, 22, 77, 97 S Saint-Simon Claude Henri comte de 65–67, 128 Salvi Nereo 246 Samassa Anton 234 Sauer Manfred 85 Saurau, grof 227 Schäffle Albert 276 Schelliessnig Jakob 234 Scherr I.T. 162 Schlossar Anton 228, 229 Schreiner Gustav 227, 231 Schrey Redlwerth Robert 187 Schulze Delitsch Hermann 197, 200, 211 Schumpeter Joseph A. 40 Schwarzenberg knez Feliks 82 Schwarzer Ernst 120, 254, 255 Scopoli Giovanni Antonio 33 Sedlnitzky Joseph von 244 Sernec Janko 202, 203, 206–210, 217 Sernec Josip 210–215, 220 Silberbauer Gerhard 161 Skodler Henrik 72 Skopec A. 234 Slokar Ivan 223, 229 Slomšek Anton Martin 161, 162 Smith Adam 88, 94, 137, 183, 204, 255 Smolnikar Andrej Bernard 163 Socher Karl 264 322 Sparr Thomas 12 Srbik Heinrich Ritter von 252 Stanonik Janez 163 Stein Lorenz 63, 70, 128, 211 Stritar Josip 18, 19, 215, 216 Sully Maximilen de Béthune 36, 44 Supan C. Valentin 20, 57, 62, 71–73, 76–94, 178, 183–185, 204, 248, 277 Sybel Heinrich von 186 Š Šorn Jože 261, 270, 271 Špartak 97 Šraj Modest 160 Šuklje Fran 21 T Teply Bogo 160 Terpinc Fidelis 14, 168 Thinfeld Ferdinand 227 Thys Jan van 32 Toman Lovro 73, 77, 81 Tomši č Anton 203 Trdina Janez 147 Tremel Ferdinand 226, 232 Turgot Anne Robert Jacques 42 Tunner Peter 234, 240, 241 Turner Pavel 210 U Umek Ema 31, 33–37, 44 Urbanitsch Peter 264 Utješenovi ć Ognjeslav 207, 208, 217 Urban či č Ivan 210, 211, 213, 214 V Valen či č Vlado 72, 144 Vodopivec Peter 10, 13, 75–77, 178, 220 Vogelsang v. Karl 18 Voltaire François Marie Arónt 21, 97 Vošnjak Bogumil 219, 220 323 OSEBNO KAZALO Vošnjak Josip 18, 20, 50, 203, 205, 216–219 Vrtovec Matija 151–154, 156–160 W Wandruszka Adam 264 Watt James 61 Weber Karl Heinz 224 Wehler Hans Ulrich 23 Weitling Wilhelm 126, 244 Wester Josip 154 Wiedmann, grof 239 Wolfram Herwig 263 Wurzbach Constantin 232, 233, 247 Z Zaar Brigitta 75 Zajc Marko 207 Zalokar Janez 152, 154, 155, 157, 160 Zika Ivan 163 Zois Žiga 33 Zola Émile 11, 23 Zupan Jakob 160 Zwitter Fran 13, 163, 254 Ž Žargi Matija 271