1928	O
Umm prošnja družinam.
Ljubljanski Škofijski list z dne 28. julija 1.1. prinaša sledeči času zelo primerni in uva-žovanja vredni poziv g. ljubljanskega knezo-
škofa:
Od letu do lota se množe prestopki javne niorale. Posebno sveta sramežljivost se od dne do dne bolj zatira. Zdi se mi v tem točen sistem. Vsako leto gre na tej polzki poti en korak dalje, da se čut sramežljivosti polagoma nevede uničuje.
Vse to opažam globoko užaljen. Jugoslovanski škofje smo se o tej prežalostui, sramotni zadevi večkrat ra/govarjali. Večkrat sem že nameraval očitno nastopiti zoper te razvade, ker pa je stvar vedno hujša, se ini zdi, da ne smem več molčati. Vse družine, posebno one po mestih in trgih nujno prosim, da ne bi dopuščale vsaj sledečih dveh nespodobnosti.
1.
Obleka je za to, da polepša telo, da ga varuje prehlajenja in bolezni in da ščiti sveto sramežljivost. Toda kroj obleke nagih deklet in žena temu trojnemu namenu naravnost nasprotuje.
Naj bo obleka lepa in čim bolj okusna. Vprašam pa, je li lep in okusen kroj, če obleka ne sega niti do kolen, če ne pokriva prst in pleč? In kaj naj rečem o krilu malih deklic!
Vprašam, varuje lt taka obleka telesno zdravje posebno v. zimskem času? Zdravniki vedno glasneje trdijo, kako hitro se kvari zdravje dotičnih deklet in žena, trdijo, da se množe slučaji smrti v najlepši mladosti.
Vprašam, ali tak« obleka varuje sveto »ramežljivost? Res, kazati nekoliko telesne golote ni takoj greh, vendar težko je meje točno začrtati. Akoravno ni greh, pa vendar večja mera golote žali čuvstvo sramežljivosti, povečuje pri dekletu naravno poželjivost in vzbuja v radovednih moških najhujše najgrše strasti. Pri obojnem spolu se tako odpira pot k razuzdanosti od prve do zadnje stopnje.
Kaj naj rečem o deklicah 8 tako kratkimi krili! Opažam, kako ge mala deklica sramuje, posebno tedaj, kadar sede ali se prikloni. Polagoma se pa prirojeni čut sramežljivosti zamori, deklica postaja vedno bolj nespodobna, ne le v samoti, ampak tudi v javnosti. In ko dorase ...
Očetje in matere, prosim Vas, pri Bogu Vas zarotim: odstranite iz svojih družin tako nespodoben, nekrščanski kroj obleke pri sebi in pri otrocih! Ako se ne bojite Boga, ki splošne grehe tudi splošno kaznuje, usmilite se vsaj otrok, da se ne pogreznejo v nečistost, ki škoduje ne le duši in razvoju dušnega življenja, ampak tudi telesu in telesnemu zdravju. Zrušite grozno tiranijo nespametne in pogubne mode! Ženska društva, na noge v boj za dekliško čistost, v boj zoper javno nespodobnost, ki ravno dekliško telo najbolj kvari in omadežuje.
2.
Druga neznosna nespodobnost se godi pri skupnem kopanju obojega spola. Le kopajmo 8e, da si ohranimo telo Cisto, močno, zdravo!
S o ©
Toda alt se le količkaj sramežljiv človek ne bo užalostil v dno duše, ko vidi, kako se moško in žensko, mlado in stnro kar skupaj koplje v Ljubljanici, v Savi, v Bistrici, v Sori, v Blejskem jezeru itd.! Mnogi so celo tako nesramni, da samo v kopalni obleki gredo na polje, v vas med ljudi. Res, ni koj greh, toda je bližnja priložnost v greh. Vsak nespodoben pogled vzbuja poželjive strasti, ki so hote Vzbujene že greh in vodijo k večjim nesramnostim, o katerih še govoriti ne maram. In kako se ognusi domišljija ob takih prilikah!
Zaklinjam Vas, dragi starši, varujte se VI takega kopanja, pa varujte tudi svoje otroke, da se ohranijo čisti. Pri tej priliki prosim vse župane in občinske odbore, da l ostrim, odločnim nastopom preprečite take razbrzda-: nosti, ki uničujejo sramežljivost in vodijo v najgrše hudobije.
Šesta božja zapoved velja zmeraj! Ne izzivajte Boga, ki je neskončno potrpežljiv in-prizanesljiv, ki pa je tudi neskončno pravičen in strahovito udari, ko mera hudobij prikip' do vrha!
V Ljubljani, na dan sv. Bonaventure 14. julija 1928.
f Anton Bonaventura,
škof.
Narodni poslanec Vladimir Pušenjaki
Trgovinska pogodba z Avstrijo.
2. Delo poslancev SLS.
Predno je prišlo do pogajanj z Avstrijo, so poslanci SLS s potrebnimi podatki nastopili v zunanjem ministrstvu, generalni direkciji carin, informirali so člane komisije, določene za sklepanje pogodbe. Uspeh tega dela je bil ta, da so se lansko leto, ko so se pričela pogajanja v Belgradu, ista kmalu prekinila, ker niso naši zastopniki hoteli pristati na pogodbo, kakor jo je pač predložila Avstrija. Avstrijski zastopniki so odpotovali in so se pogajanja po preteku več ko pol leta nadaljevala na Dunaju. Pri drugih pogajanjih na Dunaju so Avstrijci znamo popustili in so, kakor v uvodu omenjeno, naši zastopniki pogodbo podpisali. Res je, da so mnoge carine povišane, a Avstrijci niso popustili, kakor tudi mi ne popuščamo v zadevi uvoza vin, ker pač mora vsaka država voditi carinsko in trgovsko politiko v interesu lastnih državljanov in ne državl janov sosedne države.
Bilo bi samo eno mogoče; ne podpisati pogodbe in začeti carinsko vojno z Avstrijo. Kaj bi nam to koristilo? Silno malo ali nič. Ako bi stopili v carinsko vojno, bi ne bilo našemu živinorejcu prav nič pomaga-no, ker bi Avstrija ne dobavljala niti toliko živine, mesa itd. od nas, kakor ga dobavlja sedaj, a na drugi strani bi celo inozemstvo, ki podpira Avstrijo radi tega, ker postaja potom resnega, smotrenega gospodarskega dela velevažen gospodarski faktor v srednji Evropi, obsojalo naše postopanje ter bi
M • M.	Št.15.
mi izgubili vsak ugled in kerdit v inozenir stvu. Saj je tudi Sehoslovaška in Ogrska prišla v isti položaj ko mi, a nikjer se ne dolži, ker je Avstrija povišala carine za uvoz kmet. pridelkov.
3. Nauk za nas.
Kakor je Avstrija s smotrenim delom, hi s pomočjo inozemskih posojil uspela, da postane kot- industrijska država skoraj neodvisna glede uvoza kmet. pridelkov, tako moramo i mi stremeti za tem, da s pomočjo inozemskih posojil povišamo kmetijsko produkcijo, zmanjšamo stroške pridelovanja ter polom zadružništva osobito v Sloveniji, katera je večino svoje živine izvažata v Avstrijo, našo živinorejo v tem pravcu, da preidemo k odgoji plemenske živine. Vse alpske dežele, kakor Gornja Štajerska, Tirolska, ■ Solnograška in Švica so šle to pot in zaznamujejo odlične uspehe. Kaj smo pa mi od leta 1919. do danes storili? Do lanskega leta se ni dovolj mislilo na to, da treba pri nas kmetijstvo povzdigniti, mislilo se je, da bo vedno mogoče vse kmet. pridelke ugodno vnovčiti v sosednjih državah, niti najmanj se ni mislilo na pospeševanje kmetijske proizvodnje. Priznati moramo, da bi za potrebne znatne meliioraeije, za regulacije rek in potokov, za okrepljen je kmet. zadružništva itd. bila potrebna znatna sredstva, katerih pa naša država ne zmore. Zato }e nadvse hvalevredna odločna akcija Vukičeve vlade, ki je šla za tem, da se sklene večje posojilo v inozemstvu, iz katerega bi se znaten del uporabil za povzdigo kmetijstva. Proti tej akciji so se dvignili samostojni demokrati in radičevci, katerim je ljubše, da propade kmetijstvo, kakor da bi vlada, v kateri oni ne sede, uspela s posojilom v inozemstvu iz škodoželjnosti, ker oni niso ničesar dosegli, četudi so nad 6 let po prevratu bili y vladi.
Ne smemo pa tudi vsega pričakovati od vlade. Imamo kmetijsko družbo, imamo znatno zadružno organizacijo, imamo lepo število strokovnjakov, ki jim leži na srcu napredek živinoreje; vsi ti činitelji bi s podporo države lahko v času od prevrata do danes mnogo storili za napredek živinoreje v Sloveniji, za odgojo plemenske živine. Da se ta cilj doseže, da se združi vse za napredek živinoreje vnete delavce v strnjeni vrsti, se je kmalu po prevratu sklicalo zborovanje zastopnikov vseh gospod, organizacij (kmet. podružnic, zadrug, kmet, šol )in gospod, strokovnjakov, večinoma živinorejcev na kmetijski šoli v Št. Jerneju ob južni železnici, na katerem se je predložil obširen program za napredek živinoreje, kateri se naj izvede potom dobro urejenih živinorejskih zadrug in posebne Zveze živinorejskih zadrug, na način, kakor se to vrši v vseh naprednih državah. Zastopniki Kmetijske družbe, v prvi vrsti samostojni demokrat Lovro Petovar, so z vso ve-licencovanje bikov v mnogih okrajih ugoto-dosegli, ker so jim nasedli i nekateri naši pristaši, da se je sklenilo, da se bo pospe-
Franc Jaklič:
ECako so dali Škociianci zadnjo davščino baronu v Lesičfu.
(Odlomek iz povesti »Škocjanski gospod«.)
13. poglavje.
Cesarsko povelje je bilo izšlo. Pomirilo naj bi bilo državo in naj bi zopet nastal red, zakaj po dnevih marčne revolucije so bile nastale zmešnjave povsod. Ro* goviljenje v večjem obsegu so bili pač kmalu ustavili, za manjše pojave upornosti se pa niso zmenili, ker v nedostajanju večje organizacije niso mogli postati nevarni. Večji nered pa je postal s proklamacijo svoboščin, ko je bila napovedana odprava tlake in desetine v vsakršnih oblikah. Kmetje so sprejeli vse že kot gotovo stvar in so prenehali s tlako ter dajanjem desetine in vseh drugih davščin in dajatev na; bo komurkoli. Kajpada je bilo s tem pretreseno vse gospodarstvo v deželi. Graščine in vsi, ki so imeli tlačane, so bili takoj brez delavcev, nihče ni hotel dajati desetine in plačevati davkov.
Tako je bila naenkrat zadrega in nered na vseh straneh.
To so porabili razni zakotni pisači, potepuhi, šuntarji, podpihovavci in vsakor-šni capini, ki so se razlezli po vsej deželi in hujskali na vse strani.
Neko poročilo iz tedanjega časa pravi, da jih je bilo kakor »gosenc na zelju«.
Ti so od hujskarij dobro živeli, zakaj nepoučeno kmetsko ljudstvo, nezaupljivo kakor je bilo, ki ni verjelo nobenemu treznemu človeku, ki jih je opominjal na njihove dolžnosti, je raje poslušalo hujskače in jih redilo.
Tedaj, ko je dobila oblast nekoliko moči, je izposlovala cesarski proglas, ki naj bi bil pomiril kmete in zadovoljil gospodo, ki je gmotno trpela zaradi upornosti kmetov,
V cesarskem povelju je bilo določno povedano, da bodo vse svoboščine, ki so bile obljubljene, tudi vpeljane takoj, ko bo sklican državni zbor in bo izdelal postave. Dokler se pa to ne zgodi, veljajo povsod še stare postave in dolžnosti, ki izvirajo iz njih. Zagrozilo se je tudi vsem hujskačem, ki netijo upornost.
Graščaki so bili veseli in zadovoljni, zakaj le tako je bilo mogoče lotiti se dela, ako se bo tlaka zopet vršila.
Tudi škocjanski župnik se je nadejal, da bo zdaj prenehala zadrega in se bo vršilo delo na nadarbinskem gruntu, kakor se je še pred letom in prej. Upal je, da bo prešla napetost med njim in farani in se bo vse zopet prav uredilo, da ne bo več. imel skrbi, kakoršne so ga mučile v zadnjem času. Sicer je bil opazil, da oznanilo faranom ni bilo prav všeč, pa si je mislil, vsako zdravilo je grenko, pa bo že prešla grenkoba.
Čakal je, kdaj bo prišel kdo vprašat, kakšno delo je zdaj na vrsti. Tudi govoril je z nekaterimi zaupljivejše, ko so slučajno prišli v župnišče, pa ni bilo nobenega od-
1 Povest izide v Mohorjevi knjižnici.
živa. Ravno tako je bilo, kakor bi nihče ne bil slišal in razumel cesarskega povelja,
Skocjanci so ostali trdovratni in so se ogibali župnišča.
Drugod so graščaki prišli po kmete z biriči in vojaki ter jih gonili na tlako.
Toda škocjanski župnik se ni hotel posluževati sile, zakaj vedel je, da sila nikdar ne stori dobro, ter je le čakal, da bi se farani premislili sami, ko bodo videli, da stare dolžnosti še veljajo.
Čakal je in skrbel, a tisto veselje, ki mu ga je bilo prineslo cesarsko povelje, je izpuhtelo. Nevolja je iznova zagospodovala v njegovem srcu. Ž žalostjo je pogledoval naokrog. Zaman!
Pa je prinesel v župnišče pot od barona z Lesičjega pisanje, ki je naročalo župniku, da razglasi, kakor je že stara navada, da tisti kmetje z Lipljen in Rožnika, ki spadajo pod barona, prineso namesto rakov, ki so jih dolžni dajati po urbarju, denar in sicer po osemdeset krajcarjev od hiše, kakor je zmenek. To daje baron n-.i znanje vsem, ki se jih tiče in jim še zagrozil, da jim pošlje »eksekucjon« v hišo, ako ne bodo takoj dali, kar gre po stari pravici.
Župnik je bil takoj bolj zadovoljen, ko je videl, da se je v njegovi fari začelo resno, ker je upal, da se vse v njegov prilog preokrene, še bolj je bil pa radoveden, kako se bodo motali baronovi kmetje.
Osovrej je pa bral škocjanski župnik raz prižnico povelje barona z Lesičjega, ki je bilo rivno tako jasno, kakor 'e bilo prej cesarjevo, čeprav ni bilo tako splošno.
Župniku se je zdelo, da bo njegovo povelje prav vplivalo, četudi se ne tiče vseh njegovih faranov. Slišali ga bodo le vsi in zdaj vedeli, kaj jih čaka, ako se ne podado.
»Sakacjon!«
»Nu, ja! Zdaj se pa vidi, kdo ic filt-fak! Je že na dan prišlo,« je začel Anži-ček, ko so bili skupaj vsi, ki so imeli opravka z baronom.
Treba se je bilo pogovoriti zaradi dajatve, ker to ni tako, da bi nesel clanes eden, jutri eden. Tako reč opravijo vsi kmalu. Dogovoriti so se tudi morali, kdo bo pobral in nesel denar, zakaj pač ni treba, da bi se cela tropa podila v graščino, ko opravi lahko en sam.
Kajpada so bili malodušni, ker je bilo prišlo tako nepričakovano in jih niti ner-ganje Anžičkovo ni spravilo takoj po koncu in so ga raje poslušali.
»Vse smo izvedeli, nu, ja! Dati moramo! Pa nam je Tone drugače pel. Zdaj st vidi, da je bila tudi njegova napačna. Nu ja! Njegove besede so eno, dati moramo, je pa drugo. Tako je! Nu, ja!«
»Če hočemo! Kdo nas more prisilili? mu je segel v besedo nekdo, ki je zaupal Krivanogu.
»Sakacjon! Nisi slišal oznanila! Saka-« cjon bo pritisnil, pa bo ven, nu, ja!«
»Sakacjon gori ali doli! Pa naj pritisne, ako nimam ničesar! Pri meni ne bo dobil, da bi odpravil barona, pa naj se sakacjon kolikor hoče postavlja na glavo po hiši. Naj Ie pride!«
»Ti si neumen! Ti ne veš, kaj je sakacjon! Zato tako govorišl Ti ga še nisi
videl. Tačas je bil pri nas, ko je bil Fr-coz v deželi. O, tačas je bilo sakacjona in kdor ga je moral prenašati, se ga je bal kakor hudič Križanega. Moj oče so dial ' En hudič je v peklu, drug je pa sakacjon nu, ja, zdaj pa veš!«	1
Tedaj se je pa Dolhar vtaknil. »Sakacjona se bomo pa že morali ubraniti, tako ali tako. Stari vedo, da i> ta stvar bolj zoprna. Kje je baron to moč dobil, da nam grozi?«
»Zdaj naj bi Krivanoga kaj povedal zdaj, ko je zares!« se je oglasil nekdo. »Kje pa je? Nu, ja?«
(Dalje prihodnjič.)
MARIJIN
DAN avgusta
Dnevni red:
Ob 5 prva sv. maša, pri kateri poje ceikvcni pevski zbor iz Vodic; po sv. maši darovanje.
Druga sv. maša ob 6 z darovanjem za zvonove.
Pri sv. maši ob 7 poje društveni pevski zbor iz Smartnega.
Ob 8 sv. maša, pri kateri poje cerkveni pevski zbor iz Smlednika.
Ob 9 slovesno posvečevanje zvonov. Prevzvi-šeni g. knezoškof gre iz cerkve v slovesnem sprevodu z duhovščine, gospemi ku-micami in povabljenimi gosti v zvonik, kjer izvrši slovesno posvečenje. Med ;;o-svečevanjem v kapelici poleg zvonika tiha sv. maša. Po posvečenju govor Prevzvi-šenega zunaj cerkve in nato škofova sv, maša (nekako ob 10) v kapeli Žalostne M. B. ob cerkvi.
Takoj nato Marijansko zborovanje pred cerkvijo. Govorita gg. dr. Marko Natlačen, predsednik oblastnega odbora, in dr Joža B a s a j, ravnatelj »Zadružno zveze«. Sklepne besede govori predsednik zbora
Po končanem zborovanju (nekako ob pol 12) še ena sv. maša v cerkvi, pri kateri poje cerkveni pevski zbor iz Št. Vida, in darovanje.
Na predvečer in pa celo dopoldne bo preskrbljeno, da bodo verniki lahko opravili sv. spoved in prejeli sv. obhajilo.
Popoldne ob 3 pete litanije M. B. in zahvalna pesem (slovenska).
Zvečer zvonjenje v spomin umrlim dobrotnikom šmarnogorskih zvonov.
Nekdo bi bil šel rad s prijateljem v gledališče, Zato je stopil k telefonu, da bi naročil drugo ložo. »Halo .« — »Halo.« — »Prosim drugo, za dva prostora!« — »T r u g o za dva nimamo.« — »Vem, da imate take za štiri, toda jaz jo hočem imeli za dva. Ker ni bilo odgovora, je nadaljeval: »Kaj, ali ni tam operno gledališče?* — »Ne,« se je glasil odgovor, »tu je mestni pogrebni zavod.«	_
V vsako hišo Domoljuba!