Spomini na volitve poslancev
v deželni zbor Kranjski.
L
Ko je žetev pri kraji, obrača gospodar svoj pogled nazaj, kaj vse se je godilo med letom, da je letina izpadla dobra ali slaba.
Tudi izid volitev je nekako podoben dovršeni žetvi. Zato se spodobi ozir na to, kar se je godilo do 7., 10. in 14. dneva tega meseca, kako se je lju-lika sejala med domačo pšenico, da z volitveno letino ne moremo po vse zadovoljni biti.
Kranjska dežela šteje nad 460.000 prebivalcev, med katerimi je le kakih 20.000 Nemcev (Kočevarjev in TVeissenfelserjev), vsi drugi — razen trohice tujcev — so Slovenci, in vendar— deželni zbor Kranjski ima zdaj večino nemčursko, vsaj nemške je ne moremo imenovati, ker noben Kočevar ali Weissenfelser ne bo sedel v prihodnjem deželnem zboru. Ali ni to naturi nasprotna prikazen, prečudna uganjka, kije drugače rešiti ne moremo, kakor s tem, da govorimo z besedami sv. pisma, po katerih je sovražnik „ljuliko sejal med pšenico."
In kdo je pomagal tej preČudni prikazni?
Schmerlingov volilni red jej je prvi stvaril temelj, ki volilcem v kmečkih občinah, kateri zastopajo blizo 400.000 prebivalcev, dovoljuje voliti le 16 poslancev, 60.000 mestnim prebivalcem pa 8, in je tako imenovanemu „velikemu posestvu", ki šteje le 117 glav, dal celih 10 sedežev v deželnem zboru, 2 sedeža pa kupčij s ki zbornici, kateri je po glaso vitih volitvah pred 2 letoma oskrbel Vesteneck.
Tako so 12 nasprotnikom našim asekurirani sedeži v deželnem zboru. Ce pa še pomislimo, kaj vse so počeli kolovodje nemčurski in njihovi lakaji pri volitvah kmečkih občin, mest in trgov, ni se čuditi, da se je zgodilo, da 440.000 Slovencem gospoduje zdaj kakih 20.000 Nemcev.
Da bi v zvezi z našimi iskrenimi rodoljubi ne bila veleČastita in velike časti vredna duhovščina s poduki in razjasnili neumorno trgala mreže, ki so jih nastavljali nemČurji v vsakem kotu našemu ljudstvu, vjel bi se bil še marsikak naših na limanice.
Al v zavesti, da tudi duhoven je državljan, kateremu postava daje kakor vsacemu druzemu vse pravice o volitvah , in da je celo duhovnu sveta dolžnost, ljudstvu svojemu učeniku v vsem biti, kar se tiče duševne in posvetne sreče ali nesreče njegove, ni se brigala za krivo misel knezoškofa svojega, po kateri naj bi se duhovni ne vtikali v volitvene zadeve! Prečastita duhovščina naša je odprla „Novice" od leta 1867. in v klicu na takratni volitveni boj videla tudi podpis gosp. dr. Pogačarja, takrat stolnega dekana Ljubljanskega. Mislila si je, če velja pregovor: „honores mutant moreš", naj velja to samo njemu; al volitvena postava od leta 1861. še do danes vsem državljanom velja. In če kak škof se ne vidi, da se duhovščina dandanes še le prav posebno mora vde-leževati volitev v deželne in državne zbore, ko je „kul-turkampf" dospel na vrhunec političnih vprašanj, se mora takemu škofu reči: „Ophelia, gen' in ein Non-nenkloster!" Ali mar taki gospodje ne ved6, da je škofom po deželni postavi od leta 1861. cel6 viri In i glas odločen v deželnem zboru, knezoškofom pa cel6 v državnem zboru? In kaj neki to pomeni druzega, da tudi duhovščini gre beseda o političnih in verskih zadevah. Če je pa prečastiti gospod knez o škof Zlato-ust z izrazom svojim: „naj se duhovščina ne vdeležuje volitev", dementi dal stolnemu dekanu dr. Poga-
čarju, s tem nikakor ni vezana duhovščina od sebe vreči državljanske pravice, in to tem manj, ker gospod knezoškof Zlatoust prav to, kar na eni strani prepoveduje, na drugi strani sam ukazuje, namreč naj duhovščina pri volitvah dela na to, da gospod Kljun ne bode v okraji Kranjsko Loškem za poslanca voljen, češ, če bi duhovščina pripomogla k poslanstvu Kljunovemu, bi to veljalo za nezaupnico škoftu Al gospod Kljun je bil skor enoglasno voljen, le en kaplanček med duhovščino v bojaznosti svoji ga ni volil. Cesar je tedaj gospod knezoškof sam iskal, je — dobil.
232