Novo gradivo o početkih Dramatičnega društva i. Po Linhartu (1756—1795), Prešernu (1800—1849) in Andreju Smoletu (1800 do 1840), ki v svoj kultumo-politični načrt zavestno vključujejo tudi gledališče, se pravi ne samo dramsko književnost ampak tudi oder in igranje (te trditve zagotovo ni tako lahko izpodbiti), je nastopila tudi na tem torišču suša, ki jo je — čeprav s preskromnimi padavinami — pokončalo šele revolucionarno leto 1848. Marčna gledališka pomlad je vzbrstela tako na deželi kot v prestolni Ljubljani, a prej tamkaj kot tukaj. Odprl jo je prvikrat uprizorjeni »Matiček« (Linhartovo seme je torej končno le moglo vzkliti!) 3. januarja v Novem mestu, zatem v Idriji, Ljubljani in Vipavi. K temu so se pridružile še gledališke predstave v Trstu in Celju, kjer je Drobnič celo tiskal dve igri (»Dvoboj«, »Raz-tresenca«). Čeprav se je vnel za gledališče sam dr. Bleiweis, čigar glorija je že začela žareti, v tem obdobju ne najdemo enega samega domisleka o slovenskem poklicnem gledališču. Celo že v letu 1765 postavljeno Deželno gledališče, v katero slovenska gledališka beseda razen ob Zoisovem času ni imela pristopa, ni sprožilo upravičene, v duhu marčnih oznanil izoblikovane zahteve po čeprav še tako skromnem domačem gledališkem poskusu. Pa ga res ni najti enega samega domisleka? Bila bi neodpustljiva napaka, če bi prezrli in ne dovolj poudarili izvirno dejanje časnikarja Leopolda Kordeša (1808—1879), ki je — ko je že pred revolucijo snoval v Ljubljani slovensko igralsko skupino — 28. 11. 1848 v posebnem članku (v Illyrisches Blatt) »poudarjal potrebo, da dobi Ljubljana slovensko gledališče s poklicnimi igralci« (Viktor Smolej, Slovenski dramski leksikon I, str. 158, 9). Kordeš je bistro mislil na vse: na nagrade za izvirne slovenske igre, na igralski ansambel, na denarno plat, na občinstvo in program. Pozimi, je mislil, naj bi se igralo v Ljubljani, poleti pa po deželi, v čemer je videti ne samo njegovo organizacijsko žilico, ampak presenetljiv občutek za poslanstvo osrednjega narodnega gledališča. Načrt se seveda ni mogel posrečiti, zasluži pa, da se o priliki pobliže z njim seznanimo. 19. junija 1950 je z igrico »Kljukec je od smrti vstal« Ljubljana — kar gledališče zadeva — za lep čas utihnila. 2. april 1855 ni nezanimiv gledališki datum: Levstik je v Laščah uprizoril svojega »Junteza« in sam igral v njem. V tistih votlih letih to ni bila majhna in pogostna reč, bila pa je za povrh še pomembno pričevanje o možu, ki je skoraj zagotovo že takrat dovolj vneto in jasno razmišljal o zaresnem slovenskem gledališču. Mislim, da ob tem po pravici lahko postavimo ne sicer vele-modro, zato pa ljubeznivo in razveseljivo trditev, da je Levstikovo malo vaško gledališče sicer siroten, a izviren in zanimiv prednik dvanajst let mlajšega Dramatičnega društva. * * * Ko se je ob koncu petdesetih let »jel tajati morivni led, ki je tako dolgo pokrival bistri duh slovenskega naroda« (Josip Nolli, 1868), je ob spominjanju na Vodnikovo proslavo v februarju 1858 Bleiweis zapisal, da so dopisovalci Novic »svoje hrepenenje za slovenskimi igrokazi razodevali« in neki J. K. iz Gradca, ki je »več igrokazov unanjih narodov za slovensko gledišče pripravil«, je celo izjavil, da prirejanje iger brez društvene organizacije ne pojde od rok (N 16. 3. 1859). Razen vsestranskega gledališčnika Drobniča, ki je 1859 izdal »Venec gledaliških iger«, štejemo med dobrohotno tuhtajoče gledališke zanesenjake, ki jih obiskuje misel na poklicno gledališče, vsaj še Antona Kosa-Cestnikova, ki nam ga kot takega razodeva njegovo pismo Levstiku z dne 10. oktobra istega leta. Medtem ko Bleiweis pestuje načrte za čitalnice, Kočevar-Zavčanin 21. novembra 1860 v dopisu iz Zagreba — čeprav »zaspanim Ljubljančanom« kliče, naj osnujejo »kako diletantično društvo« ■— izoblikuje pojem »slovenski teater«, kar zanesljivo govori o tem, da je na tihem upal v večje globine in širjave. K temu ga je prav gotovo vzpodbodla predvsem resnica, da imamo že »kakih deset ali dvanajst izvirnih iger« in kdor temu oporeka, »temu naj ko j jezik oderveni«. (Kočevarjeva trditev o igricah drži. Toliko smo jih do takrat že imeli, zatem pa jih je 1864 začel izdajati Bleiweis in 1865 še Vilhar. Ker čas poklicnemu gledališču še zdaleč ni bil naklonjen, so ga morale včasih bolj včasih manj uspešno nadomeščati čitalnice, kajti gledališke igre so bile tiste, ki so »na čitalniških veselicah najbolj mikale in privlačevale občinstvo« (N. 5. 3. 1862). (V tej dobi — od 1861 do 1867, ko je zaživelo Dramatično društvo — je na Slovenskem zraslo kar 21 čitalnic — 1861: Trst, Ljubljana, Maribor — 1862: Celje, Tolmin — 1863: Gorica, Škofja Loka, Ptuj, Kranj, Celovec — 1864: Ajdovščina, Ilirska Bistrica, Vipava, Planina — 1865: Metlika, Novo mesto, Sevnica — 1866: Šentvid nad Ljubljano, Idrija in 1867: Jelšane na Krasu in Solkan, ki so skupaj z bralnimi društvi in Južnim Sokolom po dr. Prijatelju dale 73 predstav, navadno z eno, včasih z dvema igricama, od teh 37 v Ljubljani in 36 na deželi. Najbogatejši sta bili leti 1865 in 66 s po 20 in 26 predstavami. V tem času so ljubljanski čitalničarji igrali v poslopju Deželnega gledališča samo trikrat — prvič 10. 4. 1865, zadnjič leto dni kasneje — 15. 4. Razen domačih in tujih igric so postavili na oder tudi opereto: tujo Schubertovo »Advokat« in domačo Ipavčevo »Tičnik«, ki so jo zaigrali kar trikrat: 2. 2., 2. 4. in 27. 9. 1866.) Vendar se »gledališka umetnost kar ni hotela razviti v njih« (Prijatelj), saj je morala vseskoz, posebno še v prvih letih dajati prednost deklamaciji, petju, predavanju in plesu. Zato je na tihem le tlelo upanje na poklicno gledališče, ifožoliio gledišče t Ljubljani. Xárodna čitalnica zdruzmu z Jiižiiun Sokolom napravi v olik «»(torni pomlrljrk 9. aprila IH6I V PODPORO DBOZIM DOLENCEM Vrlih» BB V5n'J*«»-s treh razdelkih. Prti mdrlefct 1. VLnai Ok-Him p« »Jo vwm k (ti sopel Ut od Bi Ntpuriikt. Z. Penio*. Splaal Ur. Lovra T»»ao. G«v«ri gv«p. 1‘avai f» r« h «I e r. S. trt» ir opero igre ..51Kr»a»'\ tl»*U tti-ni leta »Ob» Prancearo Huaai go»pi Lalo* Pruckot-Jov«. Nar zbor a 'prerodu« gia»o»h llragi raidtM: 4. .latlrofijO»« w»tjr. ftrsrUe rt. in saabi ab»r cllalairln. 5. Ihmprt iz »rr»»igra ..AtiiUu ml Vcrdi-j», pnjrt» gospoda Pr. Vidic in Viktor ('»(orati». it Popotnic« TcmjdorJčr ?A*r t» »pe.oigr» r»»hr „To«pl»ri »a Marar#** »d K. rtebor-» a sprerodaot orbaatn; j—jo marki «bor •'Italolrin. TI c n I k. Slovvfntka «peeotg» I opérela) t •• n c m tlenji: puslmrnil Bognslat Hugurki. muziko zložil lOr. Iknjamin Ipavce. lioMmd Pu¡i«.n LjaWUrn. »aro« Zil.tr n hi*aa »j» •j. V..jt»h V'»lenti, guapndiiiaa Ko« ínlkb fpnditfaa Kt»»i Pr»p«k-t.*a. rt.lnlr«. ptTS.vdja i VabjM. — Ai.tuo J. uti zi»pM Viktor CoIm«Mo. ;>n'Zt « l*o§ui*eri hbi. TreQi mddek ; («iiniiiislmie igro .lužnega Sokola —*- -Miah. H. trtiat Posebni izkazi v arabskih piramidah. » tr*tnt Herkulove igrače: iV.if jih Kobul jpu|i. Tin» Vidi.j 1. K U.’*h.. in krujftauu. ’■ ¿litnu miut». J Y. k'ifcz». IVi tlmU-r l-lkim '■ tforkul..» dimn. 3 i».» jkhjdur. I. Izitni'.i Jffco. 4. ProfUr. rttij» • trtami m ►Vtciiii. kili hoiiečni lableao. Igre kproaja e. k. imizténa kapela. Vsi gospodje. gospa FrMer-jev» in gospodiriai Frolirh-ova iu polk« Oarnna («orslncr-ja so gledé mi dobrotljivi nsiarn ,-ot n. kakor («tli ranžirna kapela sl. r. k, preprija/,no zagoloiili stojo priposter. Vklupiiltiu (l»re* omrjcnjtt i»e poMbue tnflodurntiMil) Je zni v ml Ih'bo (oubal) galerij» 30 kr. v ttavadoo galerija *0 kr. ta -etiet »o »lolo v pandrjl (fauteoflul m jda/a 70 kr. oa klopi v parterji Ml kr. r uHtfoj inobalj gairrll 20 kr. *• Vstopnice so tudi že pred dobivajo pri odborniku gosp. Francu Ravnikarju. t*ort*'r In loto bO kr. Začetek ob 7. uri zvečer. - Kasa se odpre če si smemo tako razlagati dopis iz Celja: »Da bi se pa narodnost med našim ljudstvom še bolj budila, bi pač živo trebalo gledišč, kjer bi Slovenec tudi slovenske besede slišal na odru. Bilo je čuti, da se vrli Ljubljančani pripravljajo ustanoviti slovensko gledališče; srečo dobro!« (N 26. 3. 1862.) Da dopisnik tu ne misli na Ljubljansko čitalnico je jasno, saj je dobila prvi odbor že 20. oktobra in imela prvo »besedo« že 24. novembra 1861. leta. Ko je šlo na seji kranjskega deželnega zbora za to, da se določi ljubljanskemu deželnemu gledališču, ki je igralo vseskoz samo v nemščini, podpora, je celo Bleiweis, ki je »iz vseh literarnih panog imel morebiti še največ smisla za dramatiko« (Prijatelj), protestiral proti temu, češ da se razmetava deželni denar za zelo povprečno gledališče, kjer so klasične omikavne igre le bele vrane«. Ko je 30. marca prišlo do glasovanja, »so slovenski poslanci z Blei-weisom na čelu sicer glasovali proti, a za slovensko gledališče se ni nobeden oglasil, kakor je z žalostjo ugotovil Levstik v svojem listu« (Prijatelj). Bleiweis je pri tem res izjavil, da ljubljansko gledališče tudi ni narodno gledališče, ker ne igra narodnih slovenskih iger, a vendar mu je bil pojem »javnega, plačanega gledišča« (njegov izraz) več ali manj tuj in nezanimiv. Njegova vroča ljubezen je bila čitalnica, ki ji je hotel zidati celo lastno poslopje (N 8. 3. 1865). Na podobno, a širšo misel, ki je šla v Levstikov gledališki koncept in jo je zato objavil v časniku (Slovenec 18. 3. 1865) — da bi se namreč za narodna društva zidal »Narodni dom« — sta prišla dva napredna domorodca trgovca Zupan in Resman. Levstik je ob tem brez dvoma že mislil na stavbo za svoje veliko gledališko upanje — Dramatično društvo. Da je Levstik takrat že povsem določno mislil na ustanovitev slovenskega poklicnega gledališča v Ljubljani, potrjujejo njegova izvajanja v Slovencu v juliju in avgustu 1865, kjer med drugim piše: »Ako hoče Ljubljana biti slovenske Atene, morali bi imeti narodni dom poleg slovanske tiskalnice in vsaj vse prve politične in lepoznanske časnike; naposled bi morala tudi imeti slovensko gledališče, kteremu bode pa najbrž treba počakati zanamcev, da ga povzdignejo.« V letu 1866 je neki Preissing, ki se je potegoval za mesto ravnatelja ljubljanskega deželnega gledališča, obljubljal, da bo v njem enkrat na teden igral v slovenščini. Toda ravnatelj je postal neki Zöllner, ki je obljubil manj — po dve slovenski predstavi na mesec, a ni držal besede, čeprav ga je Kordeš prepričeval, da bo v tem primeru tudi gmotno bolje izhajal. — Zgornje obljube jasno kažejo, da se je misel na slovensko poklicno gledališče oz. na ustanovitev Dramatičnega društva začela že krepko uveljavljati: deželno gledališče ne bo več dolgo izključni privilegij Nemcev. Že 15. novembra istega leta se je namreč v Ljubljani osnoval pripravljalni odbor za ustanovitev »Dramatičnega društva«, »kateremu je bil poleg Josipa Stareta duša Fran Levstik, predsednik pa Luka Svetec« (Prijatelj). 19. istega meseca je že predložil vladi prvi osnutek pravil, ki jih je sestavil Stare. V marcu 1867 — »v letu, ki je postalo mejnik med tedanjimi našimi očeti in sinovi, med staroslovenci in mladoslovenci, mejnik, ki se je dvignil tudi sredi veselo in pestro zelenečega in cvetočega vrta slovenskega družabnega življenja« (Prijatelj) — je pripravljalni odbor privatno zvedel, da je cesar pravila potrdil (4. marca). 18. marca je kranjska deželna vlada o tem tudi uradno obvestila pripravljalni odbor, ki je že 24. aprila sklical ustanovni občni zbor društva. »Začasni odbor novega društva«, pišejo Novice, »je pogosto zasedal vso pomlad /■ tf/e digauUtçâfÿ*? tâiUw. 3(í; ■ vT> • _ txy -Ím ' .* . /., . ■ • ßfoitM/ %to*Sf kr,e ^^¿¿A of/stu// . ny^p. ■{ J/M. ߣ*Jt)(tnjß> (À)' $ à /&**t /¿*V VM&* !/{tikvj a>a/ ê/w*& ot.0 )? /%fr\ñ¿i /fé*^ ,/\l<À*r, y CKje^HMÿ^. b’s j (fit+JL Mrtvi/^x Qt'ârMf* • /ynMM &(>napravljati gledališke predstave« (»gledališke predstave« črtane in nad njimi s svinčnikom pripisano: »igrokaze«) namesto č — »razglašati presojila o igrah« namesto d in e — »osnovati dramatiško knjižnico in omisliti potrebno opravo«. k § 6 NB naj odpadejo prve štiri besede. k § 11 »Odbor po moči društvenega imenja pisateljem in društvenim igralcem odloča primerno nagrado.-'-’ k § 12 namesto — »ali kadar koli 20« — svetujem: »ali če 20... in namesto; »Vsak preizredni občni zbor-" itd. do pike, — svetujem: »Vsak občni zbor se mora vsaj teden poprej razpisati." § 12a »voliti odbor in v njemu še posebej prvosednika in blagajnika" in d namesto »odborniki« svetujem »odborom«. § 14 »Društvu voditelj je odbor, kateri sploh skrbi, da se izvršuje naloga društva. V odboru je 20 odbornikov, ki se sami razdelijo: a) v znanstveni razdelek z 12 odborniki, med katerimi smejo biti 4 zunaj Ljubljane bivajoči; temu razdelku je posebna naloga presojevati in pripravljati dela za tisk namenjena, b) v igralni razdelek s 5 odborniki, kteri imajo nalogo vse potrebno preskrbeti za skušnje, javno predstavo (igrokaze), skupno branje iger in društveno učilnico, c) in v gospodarski razdelek s 3 odborniki, med katerimi sta blagajnik in knjižničar. S'- - - <> J . Vsakemu razdelku ali odborniku naroča ves odbor opravilo, da ga izvršuje, potem pa vsak razdelek svojim odbornikom. NB. Društvene opravke, kolikor itd. po nasvetu g. Levstika. K § 16 Po besedah:.... »za častne družabnike« svetujem še novi stavek: »Odbor po izstopu odbornika pokliče tistega družabnika v odbor, kateri je po izvoljenih največ glasov imel; — izmed odbornikov si voli prvosednikovega namestnika.« V § 18 namesto: vico itd.« nad polovico v Ljubljani« itd. nasvetujem: ... vsaj polo- Poklukar V principu s popravkom dr. Poklukarja vže zarad tega zadovoljen, ker se po tem pravila nekoliko skrajšajo. Sicer bi svetoval, da v § 12d naj ostane »odborniki«, a ne odbor, kajti prepir je le meju osebam mogoč. Pri § 14 bi razen tega, da s številom 20 odbornikov nisem zadovoljen, želel, da naj se Poklukarjevemu dostavku ad d pridene Levstikova opomba: »Prvosednik je podporen vsem razdelkom.« S Poklukarjevimi popravki le deloma zadovoljen, kar pa ne bodem tukaj pismeno povedal, temveč si pridržim svoje misli o teh popravkih v prihodnji odborovi seji naznaniti. Vendar nasvetujem, naj bi bila pravila semtertje bolj umevno — rekel bi bolj domače pisana, kar društvu ne bode na škodo. §10 namesto »ali vse vkupe ali po 10 gold. na leto« naenkrat ali v 4 letnih rokih po 10 f«. § 14 namesto »kolikor se jih tiče blagajnice, prvosednik in blagajnik« glasi: »kolikor se jih tiče blagajnice — samo blagajnik«. §17 Odbornik, o čigar nagradi sklepa seja, v tej seji ne glasuje § naj se še dostavi: ter tudi ne sme biti navzoč. naj se glasi: »ali vse naj se temu Dragotin Žagar Tudi jaz bi želel, da bi bila pravila semtertje malo krajša, svoje opazke pri ustmeni razpravi. sicer si pa prihranim Josip Nolli c) Levstik — prvosednik Dramatičnega društva Slavna deželna vlada! Dramatično društvo namerja 14. dan tega meseca v čitalničnej dvorani igrati priložena, uže igrana igrokaza "Ultra« in »Filozof« ter prosi dovolitve. V Ljubljani 12. avgusta 1868. Kr. LevstiK prvosednik G. Kozina, tajnik III. Iz na tem mestu prvič objavljenih dokumentov razberemo naslednje podatke: a) iz ZAPISNIKOV: da je po ustanovnem občnem zboru 24. aprila 1867 začel delovati pripravljalni (osnovalni) odbor, ki je delal skoz celo poletje do konca oktobra 1867; da je Dramatično društvo ustanovilo knjižnico, »v katero imajo počasi priti vse izvirne domače in vse poslovenjene ter kolikor bode mogoče tudi vse druge izvirne slovanske igre — vrhu tega kar se da, vse prestave v razna slovanska narečja najboljših dramatičnih del drugih narodov, naposled najboljše dramatične igre in poučne knjige o dramatiki iz vseh izobraženih jezikov, i to ali v prvopisu ali v prestavi, po okolnosti i potrebi« (Pravila Dramatičnega društva 1868); v nji naj bi bile bralcem na voljo tudi gledališke revije, predvsem slovanske — npr. Ceska Thalie, na katero se je društvo takoj naročilo; knjižnica se je množila z nakupi in darovi; — 5., 6. in 7. seja; da je odbor podprl pisanje izvirnih odrskih del; — 5. seja; da je ta odbor določal repertoar in režiserje; — 6. seja; da se je odbor že pozanimal za nastope v Deželnem gledališču — po enkrat na mesec — in skušal podpisati z njim kontrakt; — 6. in 7. seja; da se je odbor skušal repertoarno orientirati nekoliko bolj v slovansko, predvsem češko dramatiko; — 7. seja; da je sklenil izdajati »zbirko dramatičnih del in iger« z naslovom Slovenska Talija (7. seja) z ilustriranimi platnicami (8. seja) in se odločil, da najprej izidejo igrice »Ultra«, »Na mostu« in »Mlinar in njegovo dete« oz. »Mlinar in njegova hči«, kar se je zgodilo še v letu 1867 (6. in 8. seja); da je mladi Levec že sodeloval kot prepisovalec in popravljalec vsaj ene od igric (»Mlinar in njegova hči«); — 6. in 7. seja; da je bil Bleiweis društvu naklonjen (ali se je takega vsaj hotel pokazati), saj je knjižnici poklonil »rokopise starejših iger«; — 7. seja); da so vsaj enkrat poskusili z javnim branjem gledališkega dela (»Tomaž Mor« — v čitalnici); — 8. seja; da je s 25. septembrom Josip Stare, eden najbolj vnetih odbornikov in sestavljalec osnutka pravil, izstopil iz odbora, ker je odšel v Osijek; da po zapisnikih sodeč Levstik v tem odboru ni bil preveč aktiven, saj se je udeležil šele devete seje, da pa se je potem zavzeto pognal v delo in ob poslovenjeni Pennovi igri »Ilija Gregorič« zavzel jasno stališče glede pojma »izvirna igra«, hkrati pa začel ostro kampanjo za lepo slovenščino odrskih besedil; b) iz OPAZK k Pravilom: da so osnutek pravil, ki ga nimamo v evidenci, na željo ocenjevalcev skrčili od najmanj 20 na 17 členov (paragrafov), kakor je razvidno iz zadnje redakcije, objavljene v Nollijevi Priročni knjigi za glediške diletante; da so bile Poklukarjeve pripombe kakor tudi pripombe ocenjevalcev Ravnikarja, Žagarja in Nollija skoraj v celoti upoštevane; zanimivo je, da je Poklukar kot enega od namenov društva označil »razglašanje presojil (kritik) o igrah«, medtem ko je bila v zadnjo redakcijo sprejeta povsem drugačna formulacija: »Presojila o igralcih se prepuščajo časnikom« — kar je prav gotovo Levstikova misel. Poklukarjev popravek paragrafa 14 je bil sprejet v celoti, prav tako paragrafa 16 in 18 (v končni redakciji paragrafi 12, 14 in 16); tudi Ravnikarjevo prvo pripombo so v končni redakciji upoštevali. Od Žagarjevih pripomb je končna redakcija upoštevala vse — razen k paragrafu 14 (računov naj ne podpisuje samo blagajnik, ampak tudi predsednik); Poklukarjeva pripomba »po nasvetu g. Levstika« in Ravnikarjeva »Levstikova opomba« pričata, da je bil tudi Levstik med ocenjevalci osnutka pravil; nobenega dvoma tudi ni, da je pri končni redakciji sodeloval Levstikov jezikovni brus in da je bil Levstik tisti, ki je s korenitimi popravki (prim. Poklukarjeve formulacije in tiste v tiskam redakciji!) dosegel boljšo »umevnost«, ki jo je v svoji pripombi želel ocenjevalec Žagar; c) iz Levstikovega PISMA: da je bil Levstik od najkasneje 12. avgusta 1868 dalje prvosednik Dramatičnega društva. Drugo še neobdelano gradivo iz arhiva Dramatičnega društva, ki je v Slovenskem gledališkem muzeju, bo kljub precejšnji fragmentarnosti verjetno odprlo nekaj novih pogledov na pomen in usodo Dramatičnega društva oziroma oseb, ki so bile vključene v njegovo delovanje. Skušali ga bomo — obdelanega in obrazloženega — dati čimprej na vpogled. Mirko Mahnič Nouveaux matériaux sur les débuts de l’Association dramatique La fondation et le développement de l’Association Dramatique (fondée en 1867) qui marque le début du théâtre Slovène professionnel a fait l’objet d’étude de plusieurs historiens du théâtre tels que Anton Trstenjak, Ivan Prijatelj, Filip Kumbatovič, Dušan Moravec. Il est presque certain que seul Anton Trstenjak puisait dans les matériaux immédiats tandis que tous les autres devaient recourir aux documents imprimés (journaux, manuels, etc.) La cause résidait dans le fait que les archives de l’Association Dramatique étaient inaccessibles ou bien on ignorait leur existence. Avec la présente découverte de nombreux fragments provenant de ces archiveset qui sont déposées maintenant au Musée du théâtre, de nouvelles voies se sont ouvertes à la recherche. Le présent traité des documents les plus anciens datant de l’anée de la fondation de l’Association Dramatique et de l’année suivante ne serait qu’une modeste introduction à cette recherche. Il s’agit de a) quatre procès verbaux du comité fondateur (préparatoire), b) des remarques faites par 4 critiques au sujet des statuts de l’Association, publiés plus tard et c) de la demande écrite personnellement par Levstik et adressée au gouvernement où il le prie de permettre à l’Association la représentation de deux pièces. (Fran Levstik, 1831—1887, écrivain Slovène, critique et linguiste, un des fondateurs de l’Association et plus tard son président.) Ces documents ne démentent aucune des constatations établies par les rechercheurs mentionnés ci-dessus, ils nous offrent au contraire une myriade de petites données qui élucident les premières pulsations de cette institution théâtrale dans le domaine du répertoire, de la dramaturgie, du jeu, de l’organisation et de la publication théâtrales. Nekaj opomb o vzponih in upadih našega starejšega repertoarja Vzporejanje repertoarnih tokov, ki so oblikovali v posameznih obdobjih umetniško podobo slovenskega gledališča, kaže zlasti v starejših obdobjih kaj neenotno in vse prej kakor enakomerno rastočo črto. Redkim in kratkotrajnim vzponom so sledili veliko bolj vztrajni, pogosto prav usodni upadi, ki so za dolga leta potisnili v senco že obetajoče pridobitve. Vzrokov je bilo kajpada veliko in zelo različni so bili med seboj: od političnih, ki so kdaj pa kdaj za cela desetletja ustavili razvoj (Bachov absolutizem), preko elementarnih nesreč (požar Stanovskega teatra) pa do personalnih (Borštnikov prevzem vodstva predstav ali njegov odhod v Zagreb), posledica pa je bila zmeraj enaka: zastoj, pa tudi rakova pot. Kakor koli že preštevamo prve pobude, ki so botrovale rasti slovenskega gledališča v sodobnem pomenu te besede, vselej se vrača misel k že zapisani ugotovitvi o živi povezavi revolucionarnih let 1789 in 1848 s prvimi vzponi naše dramske književnosti in vzporedno s tem samega dramskega gledališča: leto francoske revolucije ni samo rojstno leto slovenskega »Matička«; pariški dogodki so dali našemu Linhartu pobudo, dali so oporo njegovi misli na tisk in uprizo-