Za poduk in kratek čas. Peter Dajnko. (Konec.) Ko je pokojni Dajnko blizo 17 let v Radgoni deloval, so ga zavoljo jegovib sposobnosti in zaslug imenovali za župnika in dekana fare nemških križnikov pri Veliki-nedelji 1. 1831. Nad 40 let so se trudili kakor priden delavec v vinogradu Gospodovem. Ni bilo ure ni treuutka, ne ponoči, ne po dne, da nebi bili pripravljeui za spoved in druga pravila. Zjutiaj, ko so še drugi spali, so že svoje dubovske molitve opravljali in potem se v cerkev podali gledat, ako bi kdo spovedi želel. Marsikterokrat so si sami cerkev odprli, potrcbne reči za sv. mešo piipravili, da so zamogli prej k bolnikom iti i. t. d. Dajnko so imeli kot dekan in šolski nadzornik veliko skrbi, vendar so radi do svoje trde starosti v šolo katekizirat bodili; ni jim bila pot v Runečko šolo pretežavna, ampako so jo vsak tjeden naj manj enkrat obiskali in tudi domačo farno šolo oskrbovali. Izvrsten kateket so bili, da jim je malo enakih. — Navadno so o nedeljab in praznikih pozno božjo službo imeli in po poldan zmiraj keršanski nauk. S keršanskim petjem so D. veliko veselje imeli. Sami so mnogo cerkvenib pesem zložili in jih farmanov naučili. Kako so starček polni veselja iu solz radosti bivali med ljudstvom v cerkvi, kedar so se ljudje kake lepe pesmi naučili! Keršansko petje in znanost keršanskega nauka pospeševati, so prav pogostoma iz lastnega žepa darila kupili, da so jib pridnim pevcem in pevkam razdelili. Zato je Nedeljška fara slovela zarad lepega petja in znanja kerš. nauka. Tolika marljivost in gorečnost za izobraževanje ljudstva ni mogla skrita in brez priznanja ostati, dasi ponižui gospod tega iskali niso. Že preč. sekovski knezoškof so Dajnka za dubovnega, lavantinski knezoškof pa za kousistorijalnega svetovalca in častnega korarja imenovali. Njib Veličanstvo, presvetli cesar, so jim vsled zaslug v cerkvi iD šoli zlati križ s kronoj podelili. — Na starost jim je previdnost odločila bolezen ktero so voljno pretrpeli in še zraven kazali, kako da so zmiraj za božjo čast vneti bili. Kedar so le mogli, so prilezli v cerkev, se na kako klop naslonili in britke solze točili, tožujoč, da ne morejo več sami božje službe opravljati. — Umili so kot starosta lavantinske dubovšine po dolgem trpljenji 22. svečana 1873. SloveseD pogreb 24. sveč., velika množina vernikov in 19 duhovnih bratov, med njimi preč. g. prošt Vošnjak, ki sojib pokopali, in č. g. župnik Fr. Krajnc, ki so nagrobno besedo govorili, — vse to je pričalo, da so bili pokojni gospod ljubljenec farmanom in prijatelj dubovnikom. Fara nedeljska je zgubila pridnega pastirja in skrbnega očeta, duhovniki zvestega prijatelja in bvetovalca, slovenski rod pa enega najstarejših pisateljev navejše dobe. Bodi jim obilno plačilo v večnosti za vse, kar so dobrega storili! — — Naj lepši spominek so si rajni Dajnko sami postavili po svojib pisateljskih delib. Da so Dajnkovi spisi za tedašnji čas velikc cene, ne more tajiti, kdor pisatelja nepristrano sodi. Dajnko je bil tačas skoro edini pisatelj za štajarske Slovence. Naj le vsak kritikar barem toliko stori v svojib okolščinab in za svoj čas, kolikor je storil Dajuko, pa nm bo zgodovina livalen spominek postavila kakor pokojnemu narodnjaku Dajnki. Omenimo naj pred vsem, da sije Dajnko v onem času, ko se slovenska obeceda določena ni bila, svojo ustvaril, ki se Danjčica zove, in v kterej so nektere njegovib knjig tiskane. Spisal je Dajnko naslednje stvori: ,,Zaeetek učenja Slovenskega za one, ki so predalcč od šole." L. 1816. — ,,Evangelji na vse nedelje in praznike" 1817. 1818. 1826. — ,.Knjiga pobožnosti." 1817. — 1824 .— ,,Bukvicc za odraščeno mladost", 1819. Abecedna knjižica za slov. branje 1824. ,,Slovnica", prav dobro delo. 1824. ,,Kmet Izidor", nauki starsev do otrok. 1824. ,,Zgodbe sv. pisma", 1824, 1826. ,,Opravila sv. meše." 1824, 1829. — ,,Nemško slov.-lat. slovar." 1826. — nSto cerkvenib pesem." 1826. — ,,Veliki katekizem." 1826. — ,,Posvetne pesmi", (poskusi Petra Dajnka) 1827. ,,Sv. križni pot", 1829. — Molitve za kat. kristjane", 1829. — ,,Bučelarstvo." 1831. — Razen drugib poznejšili molitvenib knjig so naslednje precej razširjene: ,,Jezus, Marija in Sv. Jožef." 1857.