Ljudske šole in slovenski starši. Dobre narodne šole sploh in posebno dobre narodne ljudske šole so prepotrebne. To je resnica, katero so pretresovali in priporočevali slovenskeinu ljudstvu vsi naši časniki posebno ,,Slov. Narod" pa ,,Novice", od kar izbajata, tedaj leta in leta. Vse to pisanje in govorjenje dotično po taborih in naših društvih je imelo precej vspeha. Slišali smo praviti kmete, kateri dosta trosijo za mladino v šoli, da to veseli delajo, da bi celo polovico svojega premoženja radi potrosili samo, da se otroci veliko koristiiega naučijo, ker bi potem lože živeli doma, ali pa na tujem boljše službe dobjvali. Drugi starejši britko obžalujejo, da jih niso starši v šolo pošiljali, ker si ne raorejo pomagati zdaj, ko jih revščina pritiska. Nekemu je bilo žal za ralada leta, v katerih je doimi živel, kakor zajec v grmu. Drugih kmetov je pa, o žalibog! še mnogo, ki se ne zavedajo važne te resnice, akopram jo slišijo zmirom ponavljati. Nepremišljeno govorijo, kakor nekatera gospoda še blodi: ,,Kmet naj zna kopati in le kopati, vse drugo je odveč; dober poljedelec niina časa, pečati se z drugirni rečrai, in otroci naj paso živino, s tein bodo bolj koristili hiši, nego da hodijo v šolo". Tako govoreči kraetje so pač velike reve na duhu, oni ne vedo, da tako uči tista gospoda, kteri je v lastni dobiček in prid, da so niži stanovi nevedni, da je potera lože dere. Da pa krijejo te gerde misli, terdijo, da toliko rajše ubogajo ljudje, kolikor bolje so nevedni. To pa ni res, ker gotovo rajše sluša razvit človek, ki sam previda in se prepriča, da je koristno in potrebno na svetu v raznih okolščinah tudi slušati. Res je pa, da se morajo kraetčki otroci uže iz mladih nog učiti in vaditi kinetovati; toda celi dan, celi teden delati otrokom še raogoče ni, in težavnega delovanja se tudi lotiti ne morejo; torej najprimernejše in najkoristnejše je, da hodijo tudi v šolo, v kateri vsak dan slišijo kaj novega in dobrega. Če pa paso živino, to prav je potrata časa. Otroci ne morejo biti še dobri varuhi živini, in kaj tudi delajo na paši! Igrajo se, skačejo, a kmetovanja se tam gotovo ne učijo. Ali ne bi bilo bolje, da se, kakor v Istriji, Dalmaciji in v drugih krajih, odrasli čredar vzame za celo vas, ali da nekateri revni starčki, ki ne morejo drugega delati, čredovanje prevzamejo. Ti naj po pašnikih se sprebajajo, in tam svojo fajfo kade. Ali naj se šolske ure tako uredijo, da so predpoldne in popoldne pred pašo. Če tudi to ni mogoče zarad posebnih okolnosti, izmisliti se da kak drug način, pastir se uže najde. Otroci so pa za šolo, da si pridobijo znanosti za prihodnje življenje. Po navadi odda oče svoje premoženje enemu sinu, in drugi morajo večidel po svetu v Gorico, v Terst in še dalje. Zdaj prašamo, kdo dobi lože in še boljše službe, ali tisti mladeniči in dekleta, kateri znajo tudi pisati, brati, računiti, in so umni in razvitega mišljenja; ali pa taki, ki ne znajo vsega tega nič, in so zabiti, okorni, da stopijo v svet, kakor žrebeta iz pašnika? Gotovo bodo le pervi dobre službe dobivali, in v sedanjih časih sarno oni, kajti skoro vsak gospodar in vsaka gospodinja v mestib tirja dan denes, da znajo posli, če nič drngega višega saj dobro brati, računiti in pisati. Če tega ne znajo, in so poštene duše, dobivajo sicer toda le slabe, zadnje službe, in so zmerom i^evni. če pa niso prav pošteni in v kristjanskih čednostih krepki, nočejo revščine terpeti, ampak se vdajo hudobnemu življenju vsake verste, potem polnijo ječe pa bolnišnice, in občine morajo plačevati te stroške po stotinah na leto. Kdo je in bo v prihodnje tega kriv? Kdo drugi nego starši, ki pošiljajo otroke na pašnike, kateri tratijo lepi eas mladih let, namesto, da bi jih, kakor ob nedeljah v cerkev, vsak dan pošiljali, in če je treba, tudi silili v šolo. Iz nevednosti izbaja največkrat revščina, iz revščine pa mnogokrat prostitucija, tatvina in druga hudodelstva. Starši, ki rode otroke na svet, imajo sveto dolžnost, skerbeti za njih prihodnjo srečo, da se jih v poznib letih hvaležnega serca spominjajo, a ne da jih krivijo svoje nesreče obžalujoči, da so jih z živino na pašo gonili namesto v šolo. Kaka pomoč je to, če dobivajo sinovi in hčere od staršev en par sto goldinarjev deležnice (parta). Ali ne bi veliko več izdalo in več pomagalo, če dobijo od hiše na pol manje denarja, da pa popustijo dom in stopijo v svet s toliko večim znanjem? Vzgled so nain posebno Švicarji, katerih je toliko po vseb deželah raztrošenih, in povsod dobivajo izverstne službe, toda doma je davek za šolo največji davek, in najrajše ga plačujejo, kajti sreča njih otrok jim je največa skerb tako, da je v več krajih šola najlepša hiša v vasi. Da pa šole zares koristijo, raorajo biti: 1.) Narodne, to je, narodui jezik, torej pri nas mora slovenski jezik podučni jezik biti; kajti otroci se najlože, najhitrejše in najbolj teraeljito v maternem jeziku učije, ker ga znajo, kolikor je otrokom mogoče. 2.) Morajo šole dobre učitelje imeti. Izverstni ne morejo vsi biti, ali vsaj dober učitelj more vsak biti, to je, on mora razen moralnega zaderžanja svoje predmete sam temeljito znati, mora dalje znati otrokom razumno predavati, ker nauk je le takrat zdaten, če učenec vse natančno razume, kar se iraa na pamet učiti. Iz glave blebetati in nič razumeti, manj je ko nič, potrata časa je, in škoda za ves trud. Zraven ima duševne moči v učencih po mogočnosti razvijati, v ta namen priporočamo knjige: ,,Lehrbuch der Erziehung und des Unterrichtes von Ohler" in pa ,,Ricke's Erziehungslehre", in želimo, da bi eno ali drugo kdo dobro poslovenil. Tudi v šoli velja pametna ostrost, kedar je potrebna, pred vsem pa prijaznost, da otroci z veseljem v šolo hodijo. Vemo, da so to znane reči, toda takošne so, da jih je treba vedno ponavljati in povdarjati, ker so težavne in prevažne. Šole so bodočnost našega naroda, zatorej je na vse moči skerbeti za dobre učitelje. Njim samim mora največ mar biti za lastni napredek, ker časi in naše potrebe zabtevajo vedno več znanosti. Beroči podučljive knjige n. p. knjigo prirode Schodler-jevo izdano po Matici in pogovarjaje se s kolegi o šolskih predmetih naj skušajo zadostiti novim zahtevam, in naše šolske oblastnije naj marljivo gledajo na tako napredovanje, ene spodbudovaje, izverstno pa izvanredno podpiraje. Z novo postavo in z novimi plačili nastopila je nova doba, razmere so pa po cleželi take, da je več občin, katere niso z učitelji zadovoljne, nasprotno je učiteljev, kateri niso zadovoljni z občino in želijo proč, ene in drugi želijo to iz raznih vzrokov. Menimo, da je glede na vse okolnosti prav zdaj najbolj primeren čas splošne reorganizacije. Prva je pri šolah, da sta učitelj in občina zložna, da se učitelji instarši vzajemno podpirajo, poteni je treba te razne ruoči po deželi po potrebah in zmožnostih primerno porabiti, zatorej gorko priporočarao novo razdelitev služel) po razpisanem občnem konkurzu. Občinam in staršem pa naj bo za šole posebna skerb, ker šol pri nas zlo pomanjkuje. (nSoča.u)