26 Enega največjih glasbenih in ne le baročnih velikanov zago­ tovo prav dobro poznamo. Tokrat gre za neke vrste pri nas skoraj novo interpretacijo slovitega J. S. Bacha, pa četudi je Schweitzerjev original v nemščini izšel že davnega leta 1904 oz. 1905 in 1908 (10 ponatisov v letih 1950–1979) v Wiesba­ dnu (založba Breitkopf & Härtel). Tako imamo vsaj navide­ zno opraviti pri 371 str. obsegajoči knjigi (z bogatimi ilustra­ cijami: poleg nekaj res redkih slik je največ notnih primerov; na novo jih je notografiral Jurij Dobravec) s kar tremi (glas­ benimi) podobami: velikim Bachom, avtorjem izvirnika dr. Albertom Schweitzerjem in našim suverenim prevajalcem ter enim najuglednejših slovenskih muzikologov, dr. Edom Škuljem. Nemški skladatelj Johann Sebastian Bach (1685–1750) je bil rojen v Nemčiji (Eisenach). Njegova rodbina je kar dve stoletji dajala odlične glasbenike. Bachovo prvo pomembno (glasbeno) mesto je bila služba organista v weimarski voj­ vodski kapeli. Devet let njegovega življenja in dela v W eimar­ ju, začenši z l. 1708, pomeni eno od treh vekih ustvarjalnih obdobij. V njem je nastalo za celo knjižnico orgelskih del. L. 1717 je postal dirigent pri knezu Leopoldu Anhalt­Köthen ­ skem. V tem času je napisal veliko znamenitih inštrumen­ Franc Križnar Albert Schweitzer, Johann Sebastian Bach – glasbeni pesnik (prev. dr. Edo Škulj) Celjska Mohorjeva družba, Celje 2018; 371 str., 35,00 € 27 Ocene talnih del, med njimi tudi slovitih šest Brandenburških kon- certov. L. 1723 se je začelo tretje Bachovo obdobje, krona glasbenikove dejavnosti. Takrat je postal kantor v cerkvi sv. Tomaža v Leipzigu. Tam je po službeni dolžnosti pisal veli­ častno zborovsko glasbo: motete in kantate, pasijone in (slo­ vito) Mašo v h­molu. Proti koncu življenja mu je odpovedal vid, slep in paraliziran je umrl v Leipzigu. Skladatelj J. S. Bach ni živel v izobilju. Preživljal se je s kan­ torstvom 1 v različnih cerkvah in s poučevanjem. T oda to zad­ nje ni bilo zanj: ni bilo slabšega šolskega učitelja z večjim pedagoškim talentom. Bach sam je imel veliko otrok, a je v svojem življenju mnogokrat spremljal krsto ljubljene osebe k počitku – poleg otrok tudi svojo (prvo) ženo. To je vplivalo na vsebino njegovih del, saj je poznal življenje in smrt. Bach glasbe ni le skladal; on je ustvarjal glasbene pesnitve. Še da­ nes velja za umetnika, ki je najbolj popolno združil različna glasbila in glasbene oblike. Zato tudi tu: glasbeni pesnik! Albert Schweitzer (1875–1965) je bil rojen v Haysersbergu v francoski Alzaciji. Bil je evangeličanski teolog, popotnik, orglar (glasbenik), filozof, zdravnik, pisatelj in nobelovec (za mir; 1952). Že pri desetih letih je pri bogoslužju igral orgle namesto očeta in bil kot gimnazijec največji mojster za orgel­ ske skladbe J. S. Bacha. Študij filozofije in teologije je končal z doktoratom ter bil pastor in profesor teologije v Strasbour­ gu, hkrati pa je študiral še medicino. V glasbi je bil učenec E. Müncha in Ch. M. Widorja. Velike zasluge si je pridobil z izdajo in novo interpretacijo Bachovih orgelskih del (skupaj z Widorjem). Poleg tega pa se je zavzemal za izdelavo orgel z značilnim baročnim zvokom. Omogočal je izdaje (tisk) Ba­ chovih skladb. L. 1913 je odšel v Gabon, Francosko Ekvatori­ alno Afriko, kjer je kot zdravnik misijonar ustanovil tropsko bolnišnico, denar zanjo pa je zbral s predavanji in orgelskimi koncerti po Evropi in ZDA. Denar od Nobelove nagrade je porabil za gradnjo posebne stavbe za gobavce v svoji bolniš­ nici v Lambareneju. Tam je Schweitzer tudi umrl. Edo Škulj (roj. 1941 v Podsmreki pri Velikih Laščah) je du­ hovnik in muzikolog. 1965 je diplomiral na teološki fakulteti v mestu Adrogue v Argentini in bil posvečen. Leta 1972 je doktoriral iz cerkvene glasbe na Papeškem inštitutu za cer- kveno glasbo v Rimu. Od leta 1975 deluje v Ljubljani mdr. kot korni vikar, organist, vodja Škofijskega glasbenega sveta idr. Obnovil je revijo za cerkveno glasbo Cerkveni glasbenik in jo tudi urejal (1976–2001). 1985 je postal zunanji sode­ lavec Muzikološkega inštituta ZRC SAZU, kjer je za zbirko Monumenta artis musicae Sloveniae pripravil celoten Gal­ lusov opus v 20 zvezkih. Predaval je na ljubljanski orglarski šoli, od 1993 tudi (glasbeno) paleografijo in organografijo na 1 Cerkveno solistično petje ali/in poučevanje katoliškega cerkvenega petja. ljubljanski AG ter v letih 1997–2004 kot izredni profesor za zgodovino glasbe na Pedagoški fakulteti Univerze v Maribo- ru. Od 1998 je znanstveni svetnik na TEOF. Raziskuje delo J. Gallusa, orgle na Slovenskem in slovensko cerkveno glasbo. Ustanovil in vodil je številne domače in tuje (mednarodne) znanstvene simpozije in uredil številne pesmarice in zborni­ ke, prevedel nešteto del in objavil številne (glasbene, izvirne znanstvene) monografije. E. Škulj zagotovo velja za vodilne­ ga slovenskega muzikologa in organologa. Za svoje delo je bil večkrat nagrajen, nazadnje z Mantuanijevo nagrado Sloven- skega muzikološkega društva (2016). Delo A. Schweitzerja J. S. Bach je bilo napisano na začetku preteklega stoletja. Kljub temu je še dandanes enako zani­ mivo in pomembno, saj predstavlja preplet Bachovega dela ter z njim neločljivo povezanega umetnikovega družinskega življenja. Avtor do enega največjih (baročnih) skladateljev, morda celo največjega (glasbenega) avtorja, pristopa kritič­ no, a z izjemnim znanjem in spoštovanjem. Schweitzer­ Škuljeva knjiga, ki je pred nami (njena promocija je bila v ljubljanski knjigarni Celjske Mohorjeve družbe, 5. nov. 2018, ko sem dobil v roke za to recenzijsko 2 delo tudi recen­ zijski izvod), povzema vse tisto, kar je v njenem izvirniku: »V spomin Mathilde Schweitzer. V znamenju globoke hvalež- nosti.« Delo začne pod tem motom z uvodom in predgovorom, sledi pet delov, sklep, dodatki, seznam skladb in imensko kazalo. Uvodničar (str. 9) je A. Schweitzer sam, avtor (daljšega) pred­ govora pa sloviti francoski skladatelj in organist Charles Wi­ dor (Benetke, 20. okt. 1904; str. 11–15). Prvi del (str. 17–82) z naslovom Cerkvena glasba v Nemčiji do Bacha se osredo­ toča na vlogo korala 3 v Bachovih skladbah. Predstavljeni so viri koralnih besedil in melodij, harmonizacija korala, zgo­ dovina orgelskih koralov in zgodovina kantat 4 in pasijonov 5 pred J. S. Bachom. Vsa nemška in latinska besedila so v knji­ gi prevedena v slovenščino in objavljena (libreti 6 ). Slovenski prevodi svetopisemskih besedil so vzeti iz Slovenskega stan- dardnega prevoda Svetega pisma. 7 Določeni in izbrani koralni napevi so predstavljeni tudi v sodobni notografiji. 8 Drugi del (str. 83–122) piše o Bachovem življenju in značaju; brez not in slik, le kot vezivo z naslednjim delom se pojavi faksimi­ le Bachovega rokopisa. Vsebina tega dela je neke vrste naj­ 2 Krajša ocena, kritika. 3 Enoglasna pesem ali skladba in najstarejše cerkveno zborovsko petje. 4 Umetna pesem ali skladba za (soliste), zbor in orkester; zlasti še cerkvena skladba. 5 Skladba z nabožno vsebino (trpljenje). Kristusovo trpljenje, del evangelija, ki je opisano v liturgiji. Tudi umetniška upodobitev Kristusovega trpljenja. 6 Besedilo (za opero, opereto …; iz. Ital. libretto = knjižica, libreto). 7 1996, 2003. Društvo Svetopisemska družba Slovenije. 8 Izraz prihaja od note in grafike in pomeni prepis glasbenega dela (za tisk). 28 Albert Schweitzer, Johann Sebastian Bach – glasbeni pesnik bolj tipična biografija: družina, položaj in službe v Leipzigu, skladateljeva prijaznost in skromnost, umetniška potovanja, kritiki in prijatelji, samouk in profesor, pobožnost in fizio­ gnomija (Summa vitae). Tretji del (str. 123–230) z naslovom Nastajanje Bachovih del je najobsežnejši v knjigi; saj pome­ ni različna obdobja ustvarjalnosti, orgelske skladbe, skladbe za čembalo in razne inštrumente, komorni opus, teoretična dela, (po)svetne in cerkvene kantate iz prvega leta v Leipz­ igu, Magnificat 9 in Pasijon po Janezu, kantate med letoma 1724 in 1727, Žalno odo in Pasijon po Mateju, oratoriji 10 in maše, 11 moteti, 12 kantate med letoma 1728 in 1734 in kantate po letu 1734. Tudi tukaj se pojavi veliko notnih primerov in slovenskih prevodov nemških besedil teh Bachovih vokalno­ ­inštrumentalnih del. Četrti del (str. 231–288) predstavlja Bachov glasbeni jezik. V njem beremo in gledamo o Bacho­ vem simbolizmu, glasbenem jeziku koralov in glasbenem je­ ziku v kantatah. Peti del (str. 289–309) z naslovom O načinu, kako izvajati Bachove skladbe pa se v obilnem skladateljevem opusu dotakne še tempa in fraziranja, odtenkov in registra­ cije in inštrumentacije. Tudi v tem delu knjige so prisotni le notni fragmenti, slike ni tako rekoč skozi vso knjigo prav nobene, razen proti koncu silhueta J. S. Bacha. Ta se do kon­ ca knjige še pojavi (kot vezivo). Sledi povsem kratek sklep na borih dveh straneh (str. 310–11). So pa zato dodatki (str. 313–348) bogatejši. Prinašajo dodatne analize, komentarje in razlage po že predstavljenih temah in tematiki, kar vse lahko razberemo bežno že iz podnaslovov tega dela knjige in še nove: Sklepna beseda, Kantate, Neue Bach Ausgabe (=Nova 9 Hvalnica. 10 Večdelna skladba, glasbena drama, z recitativi, zbori, orkestrom … 11 Glasbena oblika, ciklus, ki zajema obredne speve krščanskega bogoslužja, zlasti speve njegovega obveznega, stalnega dela, ordinarija; neobvezni ali spremenljivi del maše, proprij pa se je izvajal le občasno. 12 Večglasna vokalna skladba nabožne vsebine, zlasti od 13. do 18. stol. izdaja Bachovih del), Albert Schweitzer in Slovenci in Bach. Prevajalec dr. E. Škulj sam, zdaj kot avtor, dodaja diskurz: ob 300. obletnici rojstva J. S. Bacha slovenske prispevke o njem. Te so podpisali V. Ukmar, M. Lipovšek, E. Škulj, M. Oven, A. Prevc Megušar, A. Misson, A. Tomanič, O. Clement, M. Barbo, P. Kuret, B. Košir, J. Snoj, J. Dobravec idr. Sledi še (Bachov) Seznam skladb (str. 349–364) po edicijah, vokalne skladbe s francoskim besedilom, transkripcije za klavir, in seznam skladb po abecedi (naslovih). Zaključno imensko ka- zalo (str. 365–371) pa knjigo sklene. Gre zagotovo za eno temeljnih del sicer pretekle glasbene zgodovine, za oddaljeno (visoko) baročno glasbo enega od njenih velikanov. Tudi če mu ob bok postavimo njegova ne­ posredna »konkurenta« G. F. Händla in G. Telemanna, še vedno govorijo in pišejo vse izvirne in zdaj tudi prevedene besede o J. S. Bachu kot o neke vrste »zmagovalcu«. V knjigi je zagotovo s tehtnimi prispevki našega odličnega prevajalca in še kaj več, E. Škulja, vse to kar najbolje prikazano. Tukaj ni dvoma o Schweitzerjevem izvirniku, kaj šele o Škuljevem prevodu. Vse skupaj je vedno in vsakič na pravem mestu, brez kančka dvoma o srži predstavljene osebnosti; tako po življenjski kot ustvarjalni in poustvarjalni poti, saj Bacha že dolgo beremo, poslušamo in razumemo kot Glasbenika (z veliko začetnico). Bil je zagotovo vse v enem in ne le sklada­ telj. Bil je to še vedno (četudi visoki) barok, ki je ločil svetlo od temnega, hitro od počasnega idr. Delo so spravili »na svetlo« še lektorica Marija Bratina, ured­ nica Mateja Kvartič Dolinšek, asketsko oblikovanje in pre­ lom je prispeval Rok Ločniškar, delo pa je (med Celjem in Ljubljano, 2018) natisnila v 400 izvodih tiskarna Dravski tisk, d.o.o.