Kovač (hrepeneče). Počakaj me! (Vstane.)
Puh ar (od okna). Saj še ne grem, kovač.
Kovač.   Ne ti! On!
P u h a r.  Kdo pa!
Kovač. France. (Se sesede za mizo. Se mu joče in smeje obenem.)
Z e b a u (viden z Metko pod pazduho). Abgemacht, Schatz?
Metka.   Nun ja —
Z e b a u. Ob enajstih . . . Aber be-stimmt! (Zunaj šum stopinj, šum reke, ki je začela teči in bo tekla, tekla, tekla. V tem šumu zvenijo besede pojočih duhovnikov ne kot psalm, kot glupa vsakdanjost kupcijskih pogovorov na tržni dan.)
SERENADA.
TINE DEBELJAK.
Bel mlin, bela noč, čez klance streh se mesec lije, slapovi prek jeza grme — pojem ti podoknice,
o ljubljena!
Ne slišiš mojega srca!
Dero slapovi, o dero in padajo in jočejo v luči okna tvojega — dero slapovi, o dero čez jez srca mojega,
o ljubljena! Ne slišiš mojega srca?
2.
Ne vidim zvezd. Kot za roko se vodim za očmi tvojimi — draga, o daj se mi videti v njih!
Odgrni zaveso pred mojo bolestjo, okno z rožami — draga, privzdigni moj težki vzdih!
V bol se love mi
ure iz stolpa,
iz stolpa kot večnosti —
draga, da slišiš
moj nemi jok:
Težko je živeti, v Bogu živeti — ti daj mi moči! O draga, v tebi svetost je otrok,
razodetje Življenja, ki grehe odvzema! . . . — Naslonil srce sem na bele zidove . . . Zvezde sijo nad obema . . .
PESMI JE PEL.
JANEZ JALEN.
Božič in veliko noč in vse svete z vernimi dušami preživlja Breznica komaj kaj drugače kakor drugod. Božič v mrazu pri peči, veliko noč v pomladni luni s piruhi, vse svete z vernimi dušami v migljajočih lučih na grobeh. Kres prisveti petnajst sto dušam v nove, srebrne, zlate in biserne maše, v svetega Ještina, ko so jim novo cerkev posvetili, kjer joka v glavnem oltarju Šubičeva Dolorosa, ki jo na nedeljo sedmerih žalosti veselo godu-jejo; in tako praznujejo, dokler na Klemenovo nedeljo na Rodinah pri stari farni cerkvi sveti Miklavž ne nakupi miklav-ževine. In kadar do jubilejev prištejejo, jih praznujejo od kresa do svetega Klemena, in če svojim imenitnim spomine vzidavajo, jih tudi od kresa do Klemena.
Zvonovi in streli in zidane rute in fantje v črnih oblekah in mlaji ne ločijo teh praznikov od drugih. A med napise že zaide včasih tak, da bi ga v nobeno drugo zemljo ne mogel vsaditi kakor samo od vrha Stola do srede Save izza Most do Straže pod Svetim Petrom.
Tedaj je vselej slovesna pridiga. In samo v brezniška tla se jej o pridige teh praznikov. Če odleti zrno čez mejo, pade poleg potov ali na skalna tla ali med trnje. Še na brezniški njivi je mnogo semena po-hojenega in ga ptice pozobljejo; nekaj ga vzkali, zvene in usahne; kar ga zaide med trnje, se v rasti zaduši.
263
Seme iz teh pridig išče globoke zemlje od cerkve do domov in zopet nazaj, med delom na polju in v gorah. Obrača se glasno modrovaje, včasi bahato in prešerno, včasi zamišljeno, ponižno in polno skrbi. Obleži tudi na duši in po dolgih letih vzkali med domotožjem v tujini.
#
Razšli so se po novi maši izpod topolov pred cerkvijo. Domov grede so v pogovoru sami sebi kadili:
»Redka je fara, ki se more meriti z našo.
Dva in dvajset živih duhovnov nima vsaka in naj bo tudi trikrat večja.
In, če bi nas kje v tem dohiteli, cesarje je učil vsajati čebele samo Kuharjev z Breznice. Takrat so se pisali Janša.
Tudi Ovsenekovega Matija iz Žirovnice v jezikih še dolgo nihče ne bo dosegel. Devetnajst jih je govoril.
In tudi domačo besedo imel v čislih.
Koliko se jih spakuje, če znajo le devetnajst tujih besed!
Več je imenitnih. A pesnika Ribičevega iz Vrbe nad vse slave.
Ali je tudi znal peti!
Noben mu do danes ni kos.«
Kajžar, ki je šel med vrstami in slišal peti pri kozah v Pečeh svojega fanta, je preudarjal, kako bi ga spravil med imenitne? Čez dobro leto je tvegal. Pesmi njegov ni pel, novo mašo pa.
#
Vzidali so nasproti oltarja svetega Je-ština Lenčkovemu škofu, pesnikovemu sosedu, spomenik z njegovo doprsno podobo. Med tednom so pri delu modrovali:
»Škof je bil, edini iz fare.
Če sem prav slišal, je bil Ribičev doktor, ki je pesmi pel, več.
Še gospod ni bil, pa nad škofa zraste.
Čeprav ni bil. Da je le z Bogom spravljen umrl.
Ko bi bil novo mašo pel, ne vem, če bi bil tudi pesmi.«
Gospodinja se je ločila od pogovora. Na tihem se je razjokala. Pa je ustavila solze in ko je z malico stregla, je poše-petala sinu:
»Oče sili, ker bi se rad postavil z novo mašo. če misliš, da ne boš srečen, pojdi na visoke šole, ga bom že pregovorila, da bo
dal, kar pa ne bo hotel, ti bom sama na skrivnem stisnila.«
Ob stoletnici nove cerkve jih je dvignilo:
»V sto letih iz take majhne fare toliko čez sto študiranih umre.
Med njimi taki, da bo prej naš rod prešel, preden bodo njih grobi zabrisani.
Prešeren! Dokler jih več išče hišo, kjer so ga zibali, kakor rušo, ki krije njegove kosti, naš rod ne bo prešel.
In, če bi se bil Prešeren tudi zmotil, v kar ne verjamem, ko je Kranjcem lepša vremena napovedoval, in bi ga čez stoletja ne bilo več, ki bi naš jezik govoril, Prešernov grob bi še tuji zanamci pleli in sadili nanj rože.
Bi jih. Zato bi jih, ker ga v slovenski besedi do danes še nihče ni dosegel.
In ga še dolgo nihče ne bo. Morebiti nikoli-------------«
Med kresom in Klemenom jih je zaskrbelo:
»Včasih toliko, sedaj  nič študentov.
Včasih so bili tudi ljudje drugačni. Tkat je hodil, pa si pritrgoval, da je pritkal novo hišo in gospoda.
Včasih! Od Trsta do Dunaja so vozili in marsikateri hleb se je skotalil s parizarjev študentom. Sedaj so gore prevrtane, ni daleč ne na Dunaj ne v Trst, pa nikamor ne moreš.
Kaj Dunaj, Trst!
In če še na Savi ustavijo in plavže z doline prestavijo, da ob sobotah denarja ne bo —1
Kaj vse to! Naj se zopet kaj zmede! Pred hišo te dva soseda s svoje zemlje lahko streljata.
Največ sveta nam sliši, je pel. Je pel. Pa smo se morali puliti za najlepši kraj z okolšč'no, v kateri je bil sam doma, naš največji.
Eee,  sedaj  —.  Tako  ne  more  ostati.«
#
Prešeren! Za njegovo stopetindvajset-letnico so zopet poslali v šolo otroke, ki jih je vojska nosila h krstu. Ali bo zrastel iz tega rodu, naj bo v katerikoli fari, ki bo znal zapeti o grenkosti in tesnobi naših prs, zapeti v taki besedi, kakor bi znal zapeti — On — Prešeren!