Junak  Vojanov.
(1918)
,,Maribor, ti lepo naše mesto,                  če prokletstvo nam na duše pade,
gnezdo naše severno sokolje,                  češ, da rok prekrižanih stojimo,
hočeš, moreš li ostati zvesto,                  ko se nam sovrag v domovje krade?
da ti ne utone plodno polje                     V rod iz roda pojde govorica:
v dnu pohlepa tujega poplave?               Glejte, vsak od njih je izdajica! —
V venec si zelenega Pohorja                    Vse oči ta dan le v nas strmijo,
vtkan dragulj slovenskega ponosa!       vprašujoč usoda se oglaša,
Nad teboj svišči sovražna kosa,              kakšna li bo končna sodba naša,
da nam kruto zoži krog obzorja,            ki si roke same jo gradijo!
smrtno rani žilo naše slave,                     V dušo nam ne sme prokletstva želo,
pahne nas ponižane v sramoto                žig izdajstva nam ne sme na čelo!"
in zakuje v robstva nas grozoto!"
Od besed ognjenih vsa razgreta
To junak Vojanov beseduje,                     brž ob njem se zgrne borcev četa,
brke gladi, sabljo priostruje,                    iz nožnice jekla strela švigne,
smele misli mu Ijubav razvnemlje,         volja se junaška k borbi dvigne, ki razgreva ga do rodne zemlje,             razleti nadutost se kričava,
bistro mu oko v daljavo gleda,               v begu išče splašena zavetja,
iz srca do src hiti beseda ...                  naša slavna vije se zasiava,
glas jo vznaša radostnega petja. ,,Ni gorje največje, če opleni
tuja roka te moči življenja;                      A Vojanovu oko je rosno,
tvoja smrt se dvigne v slave ceni,         ko zmagalec k nebu dvigne glavo, če za dom ti v borbi žitje jenja.             klic domovje preleti ponosno:
A kaj, bratje, takrat naj storimo,             Glejte našo severno trdnjavo! —
E. Gangl   .