¿tumi n¿2cu meni! Kako dolgo ostanete še tu?" Don Mateo Diaz je bil nekako štiridesetleten Španec, kateremu so bili priporočili Andréa, ko je prvič bival v Španiji. Njegove kretnje in besede so bile naravno deklamatorske. Kakor mnogim njegovim sodeželanom so se mu izredno važna zdela marsikatera čisto nepomembna opazovanja; toda za-stran tega ni bil niti ničemuren niti nespameten. Za-nosito spakovanje pristoja Špancu prav tako kakor plašček s kapuco, ki je ves v dolgih, elegantnih gubah. Don Mateo, ta izobraženi mož, katerega je samo njegovo preveliko bogastvo oviralo, da se ni posvečal delu, je bil znan predvsem po zgodovini svoje spalnice, ki je veljala za jako gostoljubno. Zato se je André pošteno začudil, ko je izvedel, da se je bil don Mateo tako zgodaj odrekel nasladam viseh demonov. Toda mladi mož se je zdržal nadaljnjih vprašanj. Izprehajala sta se nekaj časa na obali reke, ki se ji don Mateo kot posestnik obrežnih zemljišč in tudi kot patriot nikdar ni mogel dovolj načuditi. „Saj poznate, je dejal, dovtip nekega tujega poslanika, iki je reko Manzauarès stavil nad vse druge reke, ker je plovna v vozu in na konju... Poglejte Guadalquivir, očeta planjav in mest! Dvajset let sem mnogo potoval. Videl sem Ganges in Nil in Atrato, prostrane jše reke pod sijajnejšim soncem: toda samo tu sem videl tako veličastno lepoto struje in voda. Barva te reke je brez primere. Ali ni to zlato, ki se vlakni pod oboki mostov? Valovje se boči kakor noseča ženska in voda je polna, polna zemlje. To je bogastvo Andaluzije, ki ga obe seviljski nabrežji usmerjata proti ravninam." Potem sta govorila o politiki. Don Mateo je bil rojalist in se je razburjal zaradi neprestanih vsiljivih prizadevanj opozicije v času, ko bi se vse sile v deželi morale osredotočiti krog slabotne in pogumne kraljice, da bi ji pomagale rešiti poslednjo dediščino neminljive zgodovine. „Kakšen padec! je dejal. Kakšna revščina! Evropo smo posedovali, Karla Petega smo imeli, novo zemljo smo odkrili in s tem podvojili svetu polje za udejstvovanje, kraljestvo, v katerem sonce nikdar ni zašlo, je bilo naša last. Da, še več: prvi smo premagali vašega Napoleona — zdaj pa umiramo pod »palicami peščice mulatskih banditov! Kakšna kruta usoda za našo Španijo!" Ne bi mu smel reči, da so ti banditi Washingto-novi in Bolivarjevi bratje. Zakaj zanj so bili to sramotni razbojniki, ki niti gorjače niso vredni. Pomiril se je. „Ljubim svojo domovino, je povzel. Ljubim njene gore in njene ravnice. Ljubim jezik in nošo in čuv-stva njenega naroda. Naše pleme ima izredne lastnosti. Plemenitaško je po svojem bistvu. Ob strani Evrope živi in pozna prav samo samega sebe, ker je zaprto v svoje dežele kakor v obzidje parka. Brez-dvomno propada baš zato v korist severnih ljudstev, ker pač to zahteva zakon sodobnosti, ki dandanes od vseh strani tira povprečne narode k naskoku na višje..." „Vi veste, da imenujemo v Španiji h i d a 1 g e potomce tistih rodbin, ki so čisto brez primesi z mavrsko krvjo. Nihče namreč noče priznati, da bi se bil islam že pred sedmimi stoletji zakoreninil na španski zemlji. Jaz za svojo osebo pa sem vselej 2' 19 mislil, da je kaj nehvaležno zanikati take prednike. Mi smo samo Arabcem dolžni za izjemna svojstva, ki so zarisala v zgodovino veliko podobo nove preteklosti. Oni so nam zapustili svoje preziranje denarja, preziranje laži, preziranje smrti, svoj neizrazni ponos. Od njih smo podedovali svoje tako premo ponašanje nasproti vsemu, kar je nizkotnega, in tudi neko bog si ga vedi kakšno lenobo za kakršnokoli rokodelstvo. Resnično smo njihovi sinovi in prav zato še dandanes vedno plešemo njihove orientalske plese ob zvoku ,divjih romanc'." Sonce se je dvigalo na prostrano, svobodno in modro nebo. Skozi še rjavo jamborovje starih dreves se je zdaij pa zdaj videlo zelenje lavorik in slokih palm. Nenadni puhi topline eo vedrili to zimsko jutro dežele, v kateri se zima kar nič ne odpočije. „Upam, da pojdete k meini na kosilo, je dejal don Mateo. Moja huerta* je tamle, blizu ceste v Empalme. V pol ure Ibova taimkaj. Če dovolite, vas pridržim do večera, da vam razkažem žrebčarno, kjer imam nekaj novih živali." „Zelo brezobziren bom, se je opravičeval André. Kosilo sprejmem, izleta pa ne. Zvečer imam namreč sestanek, ki ga ne smem zamuditi, verjemite mi." „Žensko? Nič se ne bojte, ne bom vas izpraševal. Bodite svobodni! Hvaležen sem vam že, da boste preživeli z menoj čas, ki vas loči od določene ure. Ko isem bil v vaših letih, nisem v tajinStvenih dneh nikogar hotel sprejeti. Obede sem si dal streči kar v sobo in ženska, ki sem jo pričakoval, je bila prvo bitje, s katerim sem spregovoril tisti dan." Za hip je pomole al, nato pa nadaljeval s svetu-jočim glasom: „Ah, gospod, čuvajte se žensk! Nočem vam reči, da se jih izogibajte, zakaj jaz sam sem svoje življenje obrabil z njimi. In če bi to svoje življenje mogel obnoviti, bi prav tiste ure, ki sem jih bil tako * Hiša z vrtom preživel, hotel doživeti še enkrat. Ampak čuvajte se, čuvajte se jih!" In kakor da je ¡bil zdaj našel izraza svoji misli, je don Mateo počasneje pristavil: „Dve vrsti žensk sta, ki jih za nobeno ceno ne smeš spoznati: najprej tistih, ki te ne ljubijo, in potem tistih, ki te ljubijo. — Med tema dvema skrajnostima je na tisoče očarljivih žensk, a mi jih ne znamo ceniti." Kosilo bi ibilo dokaj enolično, če ne bi bil živahni don Mateo z dolgim samogovorom nadomestil pomanjkljive zabave. André je bil namreč tolikanj prezaposlen s svojimi osebnimi mislimi, da je le napol poslušal, kar mu je oni pripovedoval. Ko se je bližala ura sestanka, mu je jelo srce, ki se je ibilo že prieljšnji večer zamajalo, zmerom urne je in silneje uitripati. To je bil namreč klic v njem, brezpogojen velelnik, ki mu je odganjal iz duše vse, kar ni bilo v zvezi s poželeno žensko. Vse bi bil dal, da bi se veliki kazalec empirske stenske ure, v katero je neprestano upiral oči, premaknil za petdeset minut. Toda ura, ki vanjo gledaš, postane nepremična. Zato se čas ni nič bolj iztekal nego večno stoječa mlaka. Ker je bil naposled primoran še ostati, vendar pa ni mogel več dalje molčati, je pokazal, da je še pravi zelenec, ko je svojega gostitelja nepričakovano tako-le nagovoril: „Don Mateo, vi ste mi vselej sijajno svetovali. Ali mi dovoli/te, da druge tudi, celo v Sevilji. Prisegam ti, Mateo, da jih poznam nekaj. Alma mia! San-gre mia!* Ljubi me, kakor hočem biti ljubljena, polagoma, in potrpi. Saj vendar veš, da sem tvoja in da se čuvam samo zaite. Kaj hočeš še več, srček moj?" Sporazumela sva se, da se bova sestajala pri njej ali pri meni in da se bo vse vršilo po njeni volji. Do take stopnje sužnosti me je privedel ta otrok. (Preidem pa neprestane prošnje za denar, s katerimi je prekinjala svoje govorjenje in ki sem jim vedno * Duša moja! Kri moja! zadoščal. Tudi če ne upoštevam tega dejstva, je vendar narava najinih odnošajev izredno zanimiva.) Za to njeno komedijo pa nikakor in nikjer ni bilo veljavnega opravičila. Toda saj boste v nastopnem sami uganili vzrok. Jaz sem seveda prenašal, da se mi je tako rogala. Zakaj, ne motite se, mladi Francoz, čitatelj romanov, ki ste morda doživeli kakšne posebne ljubavne spletke s poldeviškimi gospodičnami v obmorskih kopališčih, naše Andalučanke res nimajo za izumetničeno ljubezen ne nagnjenja ne smisla. To so čudovite ljubice, njihov razum pa je preosteir, da bi se ne uprl, če bi jim človek hotel kaj natvesti. Med Concho in menoj se ni godilo nič, čisto nič, saj razumete, kaj se pravi nič. In to je trajalo dva polna tedna. Petnajsti dan — prejšnji večer je bila prejela od mene tisoč durov za poravnavo dolgov svoje matere — sem našel hišo prazno. DEVETO POGLAVJE, V KATEREM SE CONCHA PEREZ TRETJIČ IZPREMENI To je ibilo preveč! Poslej sem jasno videl v dušo te male preibrisanke. Prevarila me je bila kakor kakšnega šolarja, da sem bil naposled bolj osramočen ko užaloščen. Izbrisal sem torej izdajalskega otroka iz svojega preteklega življenja. Da bi ga pozabil od danes do jutri, sem napel vso svojo voljo in se šiloma odločil za nenavaden, nesmiseln poskus, s čigar usodnim neuspehom ženske že vnaprej računajo. Odpotoval sem v Madrid s trdnim sklepom, da si vzamem za ljubico kar na slepo srečo prvo mlado žensko, ki mi bo padla v oči. To je klasična zvijača, tista, ki si jo vsakdo izmisli in ki se nikdar ne posreči. Iskal sem od salona do salona, potem od gledališča do gledališča in naletel naposled na neko italijansko plesalko, veliko dekle z mišičastimi nogami, ki bi napravila mogočen vtisk v celicah kakšnega harema, ni pa brez dvoma ustrezala lastnostim, ki jih pričakuješ od edine in intimne prijateljice. Storila je, kar je le bilo mogoče: bila je ljubezniva in dobrodušna. Naučila me je napolitanskih pregreh, ki se meni še sanjalo ni o njih in ki so njej bolj ugajale kakor meni. Opazil sem, da si je belila glavo, kako bi me priklenila nase, in da skrb za gmotni obstanek ni bil edini vzrok njene nežne in goreče vneme. Ah, zakaj je nisem mogel ljubiti! Ničesar ji nisem mogel očitati. Bila ni ne nezvesta ne nadležna. Zdelo se je, da ne pozna mojih napak. Med menoj in mojimi prijatelji ni delala zdrah. Naposled se je dalo njene napade ljubosumnosti, če so bili tudi pogosti, kar vnaprej uganiti, da potem niso prišli tako do veljave. Bila je neprecenljiva ženska. Ampak jaz nisem čutil ničesar do nje. Dva meseca sem se silil živeti pod isto streho kakor Giulia, v njenem ozračju, v njeni sobi hiše, ki sem jo bil najel za naju na koncu ulice Lope-de-Vega. Prihajala je in odhajala, hodila pred menoj sem in tja, nisem ji sledil z očmi. Njena krilca, njeni plesni trikoji, njene hlačke in njene srajčke so se valjale po vseh divanih: komaj da sem jih opazil. Šestdeset noči je bilo njeno rjavo telo zleknjeno ob mojem na pretoplem ležišču, kjer sem si — kakor hitro so ugasnile luči — predstavljal drugo tovarišico ... Potem sem pobegnil, sam nad seboj obupavajoč. Vrnil sem se v Seviljo. Moja hiša se mi je zdela kakor mrtvašnica. Odpotoval sem v Grenado, kjer sem se dolgočasil; v razbeljeno in zapuščeno Cordovo; v sijajni Xeres, ves poln vonja vinskih kleti; v Ca-diz, oazo hiš v morju. Na vsej tej vožnji, gospod, me ni vodila iz mesta v mesto moja fantazija, temveč neka neodoljiva in daljna omama, o kateri prav tako malo dvomim kakor o bitnosti božji. Štirikrat sem v prostrani Španiji srečal Concho Perezovo. To ni niz slučajev: ne verjamem, da bi človeško usodo odločevala igra s kocko. Namenjeno mi je bilo, da me ta ženska spet dobi v svojo pest in da se zgodi v mojem življenju vse, kar boste zdaj slišali. In zares se je vse izpolnilo. Bilo je v Cadizu. Nekega večera sem stopil v tamošnji „baile". Bila je tam. Plesala je, gospod, pred tridesetimi ribiči, prav toliko mornarji in nekaterimi bedastimi tujci. Takoj, ko sem jo ugledal, sem se začel tresti. Bil sem prav gotovo bled ko stena. Brez sape, brez moči. Sedel sem kar na prvo> klop pri vratih, naslonil komolce na mizo in jo od daleč opazoval, kakor da je bila od smrti vstala. Plesala je še vedno, vsa zasopla, razgreta. Y oibraz je bila škrlatnordeča, prsi so ji burno piale in v obeh rokah je stresala oglušujoče kastanjete. Prepričan sem bil, da me je bila videla, a se ves čas še ozrla ni name. Plesala je zadnje takte bolera v divje strastnem ritmu in izzivanja njenih nog in njenega trupa so merila kar tako slučajno na koga v množici gledalcev. Iznenada se je ustavila sredi bučnega kričanja. „Que guapa! so vpili moški. Ole! Chiquilla! Ole! Olé! Otra vez!"* In klobuki so frčali na oder. Vsa dvorana je bila pokonci. Ona je pozdravljala, še vedno upehana, z drolhnim smehljajem zmage in prezira. Kakor je bila navada, je stopila nato z odra med pivce in prisedla k temu ali onemu, medtem ko ji je druga plesalka sledila pred rampo. In vzlic temu, da je vedela, da sedi tam nekje v kotu dvorane bitje, * Kako je srčkana! Haló! Punca! Haló! Haló! Še enkrat! ki jo obožuje, ki bi se ji pred vsem svetom vrglo k nogam, in ki trpi neznosne muke, je šla vendar od mize do mize, iz rok v roke, pred njegovimi očmi. Vsi so jo poznali po imenu. Od vsepovsod sem slišal „Conchita", da me je oblivala zona od nog do temena. Dajali so ji piti. Dotikali so se njenih golih lakti. Vtaknila si je v lase rdečo rožo, ki ji jo je bil podaril neki nemški mornar. Nekega banderillera, ki je uganjal burke, je potegnila za kito. Hlinila je sla-dostrastje pred mladim gizdalinom, sedečim v ženski družbi, in pobožala po licu nekega moškega, ki bi ga bil jaz najrajši ubil. Od vseh kretenj, ki jih je naredila med to svojo grozno promenado, trajajočo petdeset minut, do danes nisem ne ene pozabil. To so taki spomini, kakršni so tisti, iz katerih je stkana preteklost človeškega žitja na zemlji. Ko je bila obredla že vse druge mize, je obiskala še mojo, ker sem bil pač na koncu dvorane; prišla je pa vendarle. Ali je bila v zadregi? Se je mar delaia presenečeno? O, nikakor ne! Saj je ne poznate. Sedla mi je nasproti, zaploskala z rokama, da bi priklicala natakarja ,in vzkliknila: „Tonio! Skodelico kave!" Potem je s slastno mirnostjo prenesla moj pogled. Rekel sem ji zelo tiho: „Ali se ničesar ne bojiš, Concha? Ali se ne bojiš umreti?" „Ne! Predvsem pa niste vi tisti, ki me boste umorili." ! 11 i „Kaj misliš, da bi tega ne mogel storiti?" „Ne tu ne kjerkoli drugod. Poznani vas, don Mateo, kakor da sem vas nosila devet mesecev. Nikdar mi ne boste skrivili lasu na glavi in prav imate, kajti jaz vas ne ljubim več." „Ali se upaš reči, da si me ljubila?" „Mislite si, kar hočete. Samo vi ste krivi." No, zdaj je ona meni očitala. Sicer pa bi bil moral biti pripravljen na to komedijo. „Dvakrat, sem povzel, dvakrat si mi storila to! Kar sem ti dajal iz dna srca, si sprejemala kakor tatica. Potem pa si odpotovala brez besede, brez pisma, ne da bi bila komu naročila, naj se v tvojem imenu poslovi od mene. Kaj sem ti vendar storil, da tako ravinaš z menoj?" In ponavljal sem med zobmi: „Nesrečnica! Nesrečnica!" Toda ona je imela takoj opravičilo: „Kaj da ste storili? Prevarili ste me! Ali mi niste prisegli, da bom varna v vašem naročju in da si bom sama lahko izbrala noč in uro svojega greha? Mar se ne spominjate več zadnjega dne? Mislili ste, da spim, mislili ste, da nič ne čutim. Bila pa sem zlbu-jena, Mateo, in sem spoznala, da ne bom mogla, če bi še kedaj pri vas prenočevala, mirno zaspati, ne da bi se vam izročila na milosit in nemilost. Baš zato sem ubežala." To je bilo brezumno. Skomignil sem z rameni. „Torej to mi zdaj očitaš, sem ji dejal, ko vidim tvoje tukajšnje življenje in moške, ki gredo skozi tvojo posteljo?" Dvignila se je, vsa besna. „To ni res! Prepovedujem vam govoriti kaj takšnega, don Mateo! Prisegam vam pri grobu svojega očeta, da sem deviška kakor otrok — in tudi, da vas zaničujem, ker ste dvomili o tem!" Ostal sem sam. Po nekaj trenotkih sem odšel tudi jaz. Ženska in možicel) 5 65 DESETO POGLAVJE, KJER MATEO PRISOSTVUJE NEPRIČAKOVANEMU PRIZORU Vso noč sem blodil po nabrežju. Neusahljivi morski veter je orošal mojo vročico in mojo' strahopet-nost. Da, čutil sem, da sem bil bojazljiv pred to žensko. Zardel sem, Če sem le pomislil nanjo in nase. Samega sebe sem zmerjal z najhujšimi vzdevki, ki jih moreš dati možu. In sem ugibal, da jih bom naslednji dan še prav tako zaslužil. Po vsem, kar se je bilo zgodilo, sem se lahko odločil samo za troje: zapustiti jo, primorati jo ali pa ubiti jo. Ižbral sem četrto: prenašati jo. Vsak večer sem se vračal na svoje mesto v zabavišču kakor pokoren otrok, da sem jo gledal in čakal nanjo. Polagoma se je bila potolažila. S tem hočem reči, da se ni več jezila name zaradi zla, ki mi ga je bila storila. Za odrom je ležala velika bela dvorana, kjer so dremaje čakale matere in sestre plesalk. Cone h a mi je dovoljevala, da sem se mudil tam; bila je to posebna naklonjenost, ki jo je vsaka teh deklet smela izkazovati svojemu srčnemu ljubčku. Čedna družba, lahko si jo predstavljate. Ure, ki sem jih bil preživel v tej dvorani, štejejo med moje najbednejše. Saj me poznate in veste, da se res nikdar nisem potikal po krčmah med bezni-čarji. Gnusilo se mi je vse skupaj. Senjora Perez je bila tudi tam med drugimi. Zdelo se je, da nič ne ve o vsem tistem, kar se je godilo v Calle Trajano. Ali je tudi lagala? Še malo se nisem vznemirjal zaradi tega. Poslušal sem njene zaupne izlive in ji plačeval žganje... Pa rajši ne govoriva več o tem! Štirje Conchini plesi so mi nudili edine trenotke veselja. Stal sem tedaj med odprtimi vrati, skozi katera je vstopala na oder, ter med redkimi plesnimi gibi, kadar je kazala občinstvu hrbet, užival bežno prevaro, da pleše pred menoj in samo zame. Njena zmagoslavna točka je bil flamenco. Kakšen ples, gospod! Kakšna tragedija! To je vsa strast ljubezni v treh dejanjih: poželenje, zapeljevanje, uživanje. Nikdar še ni katerokoli dramatsko delo izrazilo ženske ljubezni s tako jakostjo, milino in besnostjo kakor ti trije zaporedni prizori. Concha je bila v njih brez primere. Ali razumete dramo, ki se odigrava v tem plesu? Kdor je ni videl tisočkrat, je ni mogel docela doumeti. Baje je treba osem let za izoblikovanje flamenca, to se pravi, da naše ženske, ki zelo zgodaj dozore, v dobi, ko se ga nauče plesati, že niso več lepe. Toda Concha je bila, kakor da se je rodila za ta ples; ni sicer imela izkustva, imela pa je božanski dar izmišljanja. Saj veste, kako ga plešejo v Se-vilji. Naše najboljše bailerinas že tako poznate. Nobena ni popolna, zakaj ta skrajno utrujajoči ples, ki se izvaja dvanajst minut (v operi iščeš zaman plesalko, ki bi sprejela dvanajst minut trajajočo variacijo!), sestoji zapored iz treh vlog popolnoma brez zveze: ljubimke, naivke in tragedke. Treba je imeti 5* 67 šestnajst let, če hočeš predstavljati drugo vlogo, v kateri izvaja zdaj Lola Sanchez čuda vijugastih kretenj in lahnih poz. Treba je imeti trideset let, da igraš konec drame, v katerem je Rubia kljub svojim gubam še vsak večer sijajna. Conchita je edina ženska, ki je med vsem tem strašnim plesom res ostala sami sebi enaka. Vidim jo še vedno, kako se z drobnim, zibajočim se korakom pomika naprej in nazaj, kako gleda v stran pod dvignjenim rokavom, a kako potem počasi s pregibom trupa in ledij povesi roko, nad katero vzplava dvoje črnih oči. Vidim jo nežno ali ognjevito, z oduševljenimi ali od otožnosti orošenimi očmi, ko s peto bije po deskah na odru ali pa v skrajnosti kretnje tleska s prsti, kakor da hoče v vsaki svojih valovitih lakti utelesiti krik po življenju. Vidim jo: zapuščala je oder vsa razburjena in trudna, kar jo je delalo še lepšo. Njen pordeli obraz je bil pokrit z znojem, toda njene oči so se svetile, njene ustnice drhtele, njene mlade grudi valovile... Vse to je dajalo njenemu životu izraz bujnosti in žive mladosti: bila je sijajna. Mesec dni so bili najini odnošaji takile: Trpela je, da sem jo čakal v sobi za njenim gledališkim podijem. Imel nisem niti pravice, da bi jo spremil domov, in svoj prostor ob njej sem smel obdržati samo ob pogoju, da ji ne bom ničesar očital: ne preteklosti ne sedanjosti. Kaj pa je mislila o bodočnosti, ne vem. Sam nisem niti pojmil, kako bi se kakorkoli razrešila ta klavrna pustolovščina. Vedel sem samo čisto nejasno, da stanuje z materjo v edinem predmestju Cadiza, blizu Trga de To-ros, v veliki beli in zeleni hiši, v kateri so prebivale tudi družine šestih drugih bailerinas. Kaj vse se godi v takem ženskem gnezdu, se niti nisem upal predstavljati. Sicer pa žive naše plesalke dokaj urejeno: od osmih zvečer do petih zjutraj so na odru, v jutrnji zori se vračajo vse izčrpane domov, nato spe — često same — prav do srede popoldneva. Samo konec dneva bi utegnil« zlorabiti. Ampak strah pred pogubno nosečnostjo zadržuje ta uboga dekleta, ki bi se tudi sicer vsak večer ne mogle odločiti, da bi muke utrudljive noči še povečale z drugimi napori. Vendar nisem brez nemira mislil na te reči. Dve Conchini prijateljici, dve sestri, sta imeli mlajšega brata, ki je stanoval v njuni sobi ali pa v sobah sosed in povzročal prizore ljubosumja, ki sem jim bil večkrat priča. Rekli so mu Morenito.* Njegovega pravega imena nikdar nisem izvedel. Concha ga je klicala k najini mizi, krmila na moje stroške in mi jemala cigarete, katere je potem vtikala njemu v usta. Na vse moje nestrpne kretnje je samo skomignila z ramama ali pa odgovarjala z ledenomrzlimi kratkimi rečenicami, ki so mi povzročale še več bolečin. „Morenito je od vseh. Če bi si vzela ljubimca, bi bil samo moj kakor tale prstan, in ti bi to vedel, Mateo." Molčal sem. Sicer pa se je iz Conchinega zasebnega življenja šušljalo po mestu, da je dekle ne-pristopno. Ker sem seveda nad vse želel verjeti, da je res taka, sem pač prav rad zaupal celo neutemeljenim govoricam. Noben moški se ji ni bližal s tistim tako značilnim pogledom ljubimca, ki se javno spet sreča z žensko, s katero je preživel minulo noč. Prepiral sem se zaradi nje, in sicer s snubači, ki sem jim bil brez dvoma na poti, nikdar pa z nikomer, ki bi se ponašal, da jo je bil pobliže spoznal. Ponovno sem poskusil kaj izvleči iz njenih prijateljic. Odgovarjale so mi vselej: Ona je mozita. In ima zelo prav. O kakem zbližanju z menoj ni bilo niti govora. Zahtevala ni nič. Dopustila mi tudi ni nič. Prej je bila vedno tako vesela, zdaj pa je postala resna in skoraj nič več ni govorila. Kaj neki je mislila? Kaj je pri- * Mali rjavi čakovala od mene? Izgubljen trud bi bil, citati v njenem pogledu. V to drobno dušo nisem videl nič jasneje nego v nepredirne mačkine oči. Neko noč je na ravnateljičin znak s tremi drugimi plesalkami zapustila oder in odšla v prvo nadstropje, da se malo odpočije, kakor je rekla. Pogosto se je takole odstranila za kako uro, kar se mi seveda ni zdelo nič sumljivo, zakaj kakor tudi je bila lažniva in neodkrita, sem verjel vsaki njeni najmanjši besedi. „Če smo dobro plesale," mi je razlagala, „nas puste malo spati. Sicer bi se nam na odru sanjalo." Tudi to pot je šla spet v prvo nadstropje, a jaz sem stopil za pol ure iz dvorane na prosto, da bi se naužil svežega zraka. Ko sem se vračal, sem srečal na hodniku plesalko, ki so ji rekli Gallega. Bila je bolj uboga na duhu in tisto noč malo okajena. „Prezgodaj se vračaš," mi je dejala. „Zakaj." „Conchita je še vedno zgoraj." ..Počakal bom, da se zbudi. Pusti me mimo!" Videti je bilo, da me ne razume. „Da se zbudi?" „No, seveda! Kaj ti pa je?" „Saj vendar ne spi." „Rekla mi je ..." „Rekla ti je, da gre spat? A, dobro!" Hotela se je obvladati. Pa ji ni nič pomagalo. Trudoma je sicer stisnila ustnice, ali iz njenih ust je bušnil smeh. Prebledel sem bil. „Kje je Concha? Povej mi nemudoma!" sem zakričal in jo prijel za roko. „Nikar me ne mučite, caballero. Inglesom* kaže popek. Sam Bog ve, da to ni moja krivda. Če bi bila * Beseda Ingles (Anglež) znači v Španiji vse tujce vedela, ¡bi vam ne bila nič rekla. Ne maram se skregati z nikomer, dobro dekle sem, caballero." Ali mi boste verjeli? Ostal sem ravnodušen. Samo hud mraz me je pretresel, kakor da se mi je bil puh iz kleti zagrizel v obleko. Toda glas se mi ni nič tresel. „Gallega, sem ji rekel, pelji me tja gor!" Zmajala je z glavo. Jaz pa sem povzel: „Nihče ne bo izvedel, da si mi ti to povedala. Naredi brž... Concha je moja novia, saj me razumeš ... Pravico imam iti gor ... Pelji me!" In setm ji stisnil zlatnik v roko. Trenotek pozneje, gospod, sem stal sam na balkonu nekega notranjega dvorišča ter skozi steklena balkonska vrata gledal pravi peklenski prizor. Bila je tam druga plesna dvorana, precej manjša, zelo razsvetljena, s podijem in dvema godcema na kitaro. Sredi dvorane je Conchita, gola, s tremi drugimi golimi tovarišicami pred dvema Angležema, ki sta sedela v kotu, plesala besni ples jota. Rekel sem gola, a je bila več ko gola. Dolge črne nogavice so ji kakor triko segale prav do vrha ibeder, noge pa je imela obute v čeveljčke, ki so glasno trkljali po parketu. Nisem se upal prekiniti plesa. Bal sem se, da jo ubijem. Ah, moj Bog! Še nikdar je nisem videl tako lepe! Zdaj ni šlo več niti za njene oči niti za njene prste: vse njeno telo je bilo izrazito kakor kakšen obraz, bolj ko obraz, in njena v lase zavita glava je počivala na ramenih kakor nepotrebna stvar. Pregib njenih bokov se je smehljal, krivina njenih ledij je za-rdevala kakor lica. Zdelo se je, da zro njena prsa predse z avema velikima, nepremičnima črnima očesoma. Nikdar je še nisem videl tako lepe: lažnive gube obleke izpremene namreč plesalki izraz in popolnoma zabrišejo zunanjo linijo njene dražesti. Zato so se mi šele tu čisto razodeli tresljaji, kretnje in gibi njenih rok in nog, njenega gibkega telesa in njenih mišičastih ledij, njeni gibi, nedoločljivo se porajajoči iz vidnega vira, prav iz središča plesa: iz njenega črnega in rjavega trebuščka. ... Vdrl sem vrata. Gledal sem jo še deset sekund in si prisegel, da je ne bom ubil — to je bilo vise, kar je zmogla moja volja. Zdaj pa bi ma prav nič ne moglo več zadržati. Presunljivi kriki so me sprejeli. Šel sem naravnost h Conchi in ji rekel skopo: „Pojdi za menoj! Ne boj se nič! Nei bom ti storil nič hudega. Ampak pojdi takoj, če ne se pazi!" Ah, ne! Nič se ni bala! Naslonila se je s hrbtom na zid, iztegnila obe roki in zaklicala: „Kakor Kristus ni stopil s križa, tako tudi jaz ne grem odtod! In ti se me ne boš dotaknil, ker ti prepovedujem, da bi se mi približal dalje ko do ti-stegale stola. Pustite me, madam! Pojdite dol vsi drugi! Ne potrebujem nikogar, sama bom opravila z ««t njim! ENAJSTO POGLAVJE KAKO SE NA VIDEZ VSE RAZJASNI Pustili so naju. Angleži so bili izginili prvi. Gospod, prav do tiste ure bi s katerimkoli moškim, o katerem bi mi rekli, da je bil udaril žensko, postopal kakor z lopovom. In vendar ne vem, kaj je tedaj tako vplivalo name, da sem se lahko obvladal vpričo Conche. Pusti so se mi razpirali in krčili, kakor da hočejo zadaviti njen vrat. V moji notranjosti se je bil ljut boj med jezo in voljo. Ah, najvišje znamenje ženske vsemogočnosti je pač tista posebna zaščita, s katero jo oborožimo mi sami. Ženska te psuje v obraz, te razžali: pokloni se ji. Tepe te: ščiti se, ampak pazi, da se ne rani. Upro-pašča te: pusti jo, naj dela, kar hoče. Vara te: nič ne razkrivaj, iz strahu, da je ne spraviš v sramoto. Uniči tvoje življenje: ubij se, če se ti ljubi! Toda nikdar naj po tvoji krivdi tudi najbežnejša bolečina ne rani kože tega dragocenega in krvoloč- nega bitja, ki zanj naslada zla skoraj prekaša naslado mesa. Oriemtalci jim ne prizanašajo tako kakor mi, oni, veliki sladostrastniki. Porezali so ženskam kremplje, da bi bile njihove oči slajše. Oni krote njihovo zlo-hotnost, da jim bolj razbrzdajo počutnost. Občudujem jih. A zame je Concha ostala neranljiva. Nisem se ji približal. Govoril sem z njo iz razdalje treh korakov. Še vedno je stala ob zidu, z rokami, prekrižanimi na hrbtu, z izbočenimi prsi in s stisnjenimi nogami, vsa vzravnana na dolgih črnih nogavicah kakor cvetlica v tenki vazi. „No, sem pričel, kaj mi imaš povedati? Kar izmisli si kaj! Brani se! Zlaži se spet, saj znaš tako dobro lagati!" „A, to je pa prekrasno! je vzkliknila. Zdaj pa mene dolži! Vdere semkaj kakor kakšen tat, kar skozi okno, razbije vse, mi grozi, moti moj ples, prepodi moje prijatelje ..." „Molči!" „... Morda me ibodo zaradi njega pognali odtod, pa naj zdaj jaz odgovarjam? Jaz sem ti storila zlo, kajne? Jaz sem iskala ta smešni prizor? Pusti me pri miru, preveč si bedast!" In ker so se ji po razboritem plesu na tisoč krajih njene blesteče kože pokazale znojne kapljice, je vzela iz neke lave otiračo in se z njo odrgnila od trebuha do glave, kakor da prihaja iz kopeli. „To si torej počela celo v hiši, kjer te vidim! sem povzel. In to je tvoj poklic! To je torej ženska, ki jo ljubim!" „Ti seveda nisi nič vedel o tem, nedolžneš?" „Jaz?" „No pa ne. Prav je tako. Vsi Španjolci govore o tem; v Parizu vedo to in v Buenos-Ayresu; dvanajstletni otroci v Madridu vam lahko povedo, da v prvem plesišču v Cadizu ženske čisto gole plešejo. Ampak ti, ti me hočeš prepričati, da ti še nihče ni nič rekel, ti, ki nisi oženjen, ti, ki imaš štirideset let!" „Pozabil sem bil!" „Pozabil je bil! Pa prihaja že dva meseca semkaj in vidi, da hodim štirikrat na teden gori v malo dvorano..." „Molči, Concha, strašno me mučiš!" „Zdaj si ti na vrsti! Maščevala se bom, Mateo, za to. kar si mi storil nocoj, zakaj ravnal si hudobno, iz bedastega ljubosumja. In bi še rada vedela, s kakšno pravico? Kdo pa si naposled, da tako ravnaš z menoj? Ali si moj oče? Ne! Ali si moj mož? Ne! Ali si moj ljubimec? ..." „Da! Tvoj ljubimec sem! Tvoj ljubimec!" „Si pa res z malim zadovoljen!" Izbruhnila je v smeh. Znova sem prebledel. „Concha, otrok moj, reci mi, povej mi, ali imaš kakšnega drugega? Če si od koga, ti prisežem, da te zapustim. Samo besedico mi reci." „Jaz sem samo svoja in pazim nase. Nič nimam dragocenejšega od sebe, Mateo. Nihče ni dovolj bogat, da bi me odkupil od mene same." „Ampak ti moški, ta dva moška, ki sta bila pravkar tukaj..." „Kaj pa še? Mar ju poznam?" „Ali je to res? Da ju ne poznaš?" „Nikakor, ne poznam ju! Kje pa naj bi ju bila videla? Inglesa sta, ki sta prišla z nekim vodnikom iz hotela. Jutri odpotujeta v Tanger. Nič si nisem nakopala sramote, prijatelj moj." „In tu? Drugače tudi?" „Poslušaj, poglej: ali je to soba? Išči po vsej hiši: kje pa je postelja? Sicer si ju pa videl, Mateo. Oblečena sta bila kakor dva modna modela, s klobukoma na glavi in z brado na palici. Prismojen si, ti pravim, prismojen, da narediš tak škandal, kadar mi ne moreš prav nič očitati." Če bi se bil^ še slabše zagovarjala, mislim, da bi ji bil tudi oprostil. Tako sem bil potreben odpuščanja! Bal sem se samo, da bo kaj priznala. Še eno poslednje vprašanje me je mučilo. Zastavil sem ga ji, ves tresoč se: „In Morenito?... Concha, povej mi resnico! To pot jo hočem izvedeti. Prisezi, da mi ne boš ničesar skrila, da mi boš povedala vse, če kaj je. Lepo te prosim, punčka moja!" „Morenito? ... Davi je bil v moji postelji." Za trenotek sem se onesvestil, potem pa so se ovile moje roke okoli nje in privil sem jo nase, ne da bi sam vedel, ali jo hočem zadaviti ali ugrabiti nekomu, ki ga morda v resnici sploh ni bilo. Razumela je in smeje se vzkliknila: „Izpusti me! Izpusti me, Mateo! Nevaren si ta hip. S silo bi me vzel v navalu ljubosumja. Dobro. Zdaj pa ostani, kjer si! Razložila ti bom... Ubogi moj prijatelj, čisto brez vzroka se tako treseš, zagotavljam te." „Ali res?" „Morenito stanuje s svojima dvema sestrama,, z Mercedes in s Pipo. Siromašni sta; vsi trije imajo samo eno posteljo in še ta ni bog ve kako široka. Zato zdaj, v tej vročini, ne spita radi tako stisnjeni po osmih urah plesa in pošljeta bratca k sosedam. Ta teden opravlja mamica sedemdnevno češčenje v cerkvi. Ni je doma, kadar sem v postelji. Zato me je Mercedes prosila za svojega brata prostora, če ga imam kaj, in odgovorila sem ji: Da. Res ne vidim, kaj bi te moglo vznemirjati." Gledal sem jo, ne da bi ji odgovoril. „Oh, je povzela, če te spet muči ljubosumnost, kar miren bodi! Nič več mu ne odstopim kakor njegovi sestri, da veš. Verjemi moji besedi! Kvečjemu če me štirikrat ali petkrat poljubi, preden zaspi, potem pa mu obrnem hrbet, kakor da sva poročena." Sezula si je nogavico na desnem stegnu in počasi pristavila: „Kakor da sem s teboj." Nezavednost, drznost ali prebrisanost te ženske — saj sam nisem vedel, česa bi se oprijel — so naposled zmedle vse moje občutke, razen občutka moralne muke. Bil sem še bolj nesrečen ko neodločen, toda tako nesrečen, da bi se zjokal. Posadil sem si jo zelo nežno na kolena. Nič se ni branila. „Dete moje, sem ji dejal, poslušaj me. Jaz ne morem več živeti, kakor živim že vse leto, samo tvojim muham. Popolnoma odkrito in morda poslednjič moraš zdaj govoriti z mano. Strašno trpim. Če ostaneš še en dan v tem zabavišču in v tem mestu, me nikdar več ne boš videla. Ali hočeš to, Conchita?" Odgovorila je, in sicer s tako izpremenjenim glasom, da se mi je zdelo, da slišim neko drugo žensko: „Da, Mateo, nikdar me niste razumeli. Mislili ste, da me vi zasledujete in da se vam jaz umikam, pa je baš nasprotno: jaz vas ljubim in vas hočem za vse svoje življenje. Ali se spominjate tobačne tvornice? Mar ste me vi tam nagovorili? Ali ste me vi odvedli od tam? Ne. Jaz sem letela za vami po ulici, jaz sem vas vlekla k svoji materi in vas skoro šiloma pridržala, tako sem se bala, da vas izgubim. In naslednji dan... ali se tudi še spominjate? Vstopili ste bili. Bila sem sama. Niti poljubili me niste, še vedno vas vidim: sedeli ste v naslanjaču, s hrbtom proti oknu... Vrgla sem se vam v naročje, vzela vašo glavo v svoje roke, pritisnila svoja usta na vaša in — lega vam še nikdar nisem povedala (toda takrat sem bila še čisto mlada) — med tistim poljubom, Mateo, sem prvič v svojem življenju občutila, da je v nasladi vzdrhtelo moje telo... Bila sem na vaših kolenih kakor zdajle..." Prižel sem jo nase, ves strt od razburjenja. Z nekoliko besedami me je bila spet osvojila. Igrala se je z menoj, kakor je hotela. „Vedno sem ljubila samo vas, je nadaljevala, od tiste decembrske noči, ko sem vas prvič videla, v železniškem vozu, na povratku iz samostana v Avili. Ljubila sem vas najprej, ker ste lepi. Imate tako svetle in nežne oči, da se mi je zdelo, da morajo vse ženske biti zaljubljene vanje. Če bi vedeli, koliko noči sem mislila na te oči. Pozneje pa sem vas ljubila predvsem zategadelj, ker ste dobri. Ne marala bi zvezati svojega življenja z življenjem sebičnega in lepega moškega, saj veste, da preveč ljubim samo sebe, da bi pristala le na polovično srečo. Hotela sem vso srečo in zelo kmalu sem uvidela, da bi mi jo dali, če bi vas prosila zanjo." „Zakaj potem ta dolgi molk, srček moj?" „Ker se ne zadovoljim s tem, kar zadostuje drugim ženskam. Ne le, da hočem vso srečo, ampak jaz jo hočem za vse življenje. Jaz se hočem poročiti z vami, Mateo, da vas bom lahko lju'bila, ko me vi ne boste več ljubili. Oh, ne bojte se nič: ne bova šla v cerkev, tudi na občino ne. Dolbra kristjanka sem, Bog pa je zaščitnik odkritosrčne ljubezni, in jaz pojdem v nebesa pred mnogimi poročenimi ženskami. Ne bom vas prosila, da bi se javno oženili z menoj, ker vem, da se to ne more zgoditi... Nikdar ne boste imenovali doña Concepción Perez de Diaz ženske, ki je gola plesala v tej strašni beznici, kjer sva sedaj, pred vsemi Inglesi, ki so se bili tu ustavili..." Oblile so jo solze. „Concepcion, dete moje, sem jo tolažil, razburjen, pomiri se. Ljubim te. Storil bom vse, kar boš hotela." „Ne, j© zaklicala ihteč. Ne, nočem! To je nemogoča stvar! Ne maram, da bi svoje ime omadeževali z mojim. Vidite, zdaj jaz ne sprejmem več vaše velikodušnosti, Mateo; midva ne bova poročena pred svetom, ampak vi boste ravnali z menoj kakor z ženo in prisegli boste, da me nikdar ne odslovite. Ne zahtevam mnogo: samo hišico zase nekje blizu vas. In doto. Doto, ki bi jo dali tisti, s katero bi se oženili. V zameno vam nimam dati ničesar, duša draga. Ničesar, samo svojo večno ljubezen in svoje devištvo, ki sem vam ga prihranila navzlic vsem." DVANAJSTO POGLAVJE PRIZOR ZA ZAPRTO ŽELEZNO OGRAJO Nikdar še ni bila spregovorila z menoj s tako gen-ljivim in preprostim poudarkom. Mislil sem, da sem naposled njeno resnično dušo osvobodil zasmehljive in ošabne krinke, ki mi jo je le predolgo zakrivala, in novo življenje se je nasmehnilo mojemu moralnemu okrevanju. (Ali poznate v madridskem muzeju neko nenavadno platno slikarja Goye, prvo na levi, takoj pri vhodu v dvorano zadnjega nadstropja? Štiri ženske v španskem krilu se igrajo na tratini sredi vrta: na štirih koncih napenjajo ogrinjačo in smeje se prekucu-jejo po njej pajaca, velikega kakor moški...) Kratko, vrnila sva se v Seviljo. Spet je bila začela s porogljivim glasom in čudaškim nasmeškom; toda nisem se več počutil nemirnega. Španski pregovor namreč pravi: Ženska je ka- kor maček, kdor jo neguje, jo ima. In jaz sem jo kaj lepo negoval in sem bil kar srečen, da se mi je pustila! Naposled sem se docela prepričal, da na svoji poti k meni nikdar ni bila krenila vstran, da me je bila zares prva nagovorila in nato počasi zamotala v svoje mreže in da mi je bila obakrat opravičeno ube-žala, in sicer ne zaradi klavrnega računanja, kakršnega sem jo bil osumil, ampak po moji krivdi, samo po moji krivdi, ker sem pač pozabil na svoje obveznosti. Odpuščal sem ji celo njen nedostojni ples, češ, da je bila tedaj obupala, da se ji bo kedaj uresničil njen sen z menoj, in da si v Cadizu deviško dekle splob ne more služiti vsakdanjega kruha, če vsaj na videz ne živi kot veseljačica. Kaj bi vam še nadalje pripovedoval? Ljubil sem jo. Takoj, ko sem se povrnil v Seviljo, sem ji izbral palacio* v Calli Luceni, pred župnijsko cerkvijo San-Isidorio. To je tih okraj, poleti skoraj zapuščen, toda hladen in zelo senčnat. Videl sem, da je bila srečna v tej rjavo in rumeno pobarvani ulici, ne daleč od Calle del Candilejo, kjer je Cartmen sprejela dona Joséja. Hišo je bilo treba opremiti. Hotel sem vse hitro opraviti, toda ona je imela tisoč muh. Osem neskončnih dni je minilo med samimi tapetniki in postrežčki, ki so dovažali opravo. To je bilo zame kakor teden pred poroko. Concha je postajala skoro nežna, in če se je še upirala, se je zdel njen upor šibek, pač samo zato, da ne bi pozabila obljub, ki si jih je bila storila. Nič nisem silil vanjo. Ko sem smatral, da ji že moram vnaprej izplačati doto kot ljubici in ženi, sem se spomnil, kako oprezna je bila tisti dan, ko je zahtevala od mene to aro bodoče stanovitnosti. Nobene številke ni bila določila. Boječ se, da bom slabo poplačal njeno obzirnost, sem * Zasebno rilo ji izročil sto tisoč durov, ki jih je pa sprejela, kakor da sem ji dal navaden tolar. Bližal se je konec tedna. Bil sem ves iz sebe zbog nestrpnosti. Še nikoli ni kak ženin gorečneje hrepenel po poročnem dnevu. Nič se poslej nisem več bal koketnosti minulih dni: bila je moja, čital sem to v njej, izpolnil sem bil njeno čisto željo po srečnem in neoporečnem življenju. Ljubezen, ki mi je tisto poslednjo noč na plesišču ni mogla prikriti, se bo zdaj dolga mirna leta svobodno izživljala v beli svatovski hiši v Calli Luceni, kjer me je čakalo vse veselje. Iz neke samoglavosti, ki se mi je sicer zdela mikavna, je hotela prva stopiti v novo hišo, ki je bila naposled pripravljena za naju, in me v njej sprejeti kot skrivnega gosta, čisto sama, o polnoči. Pridem: ograja je bila zaprta z železnimi drogovi. ; Pozvonim: čez nekaj minut se prikaže Concha in se mi nasmehne. Nosila je popolnoma rožnato krilo, ozko svetlorumeno ogrinjaoo in dva velika rdeča cveta v laseh. V svetli mesečini sem natanko razločil vsako njeno potezo. Prav počasi in še vedno se smehljajoč se je približala ograji. „Poljubite mi roke," je dejala. Ograja je ostala zaprta. „Zdajle mi pa poljubite rob krila in prstke v co-patkah." Njen glas je bil kakor žareč. Povzela je: „Dobro je. Zdaj pa pojdite proč." Od groze so mi znoj ne kaplje orosile sence. Zdelo se mi je, da sem uganil vse, kar je še nameravala reči in storiti. „Conchita, dekle moje ... Ti se smeješ... reci mi, da se smeješ." „Ah, da, smejem se! Čakaj, povedala ti bom vse, če ti je toliko na tem. Smejem se! Smejem se! Si zadovoljen? Smejem se iz vsega srca, poslušaj, poslušaj, 2euska in možieelj 6 81 kako krasno se smejem! Ha! Ha! Smejem se, kakor se še nihče nikoli ni smejal, odkar je smeh vzcvetel na človeških ustnicah! Omedlevam, dušim se, pokam od smeha! Nikdar me še nihče ni videl tako vesele; smejem se, kakor da sem pijana. Poglej me natanko, Mateo, poglej, kako sem zadovoljna!" Vzdignila je ohe roki in tlesknila s prsti, kakor da pleše. „Prosta! Prosta sem pred teboj, prosta za vse svoje življenje! Gospodarica svojega telesa in svoje krvi! Oh, nikar ne poskušaj vstopiti, železna ograja je zelo trdna! Toda počakaj še malo, ne bila bi srečna, če bi ti ne povedala vsega, kar mi teži srce." Še se je približala in mi govorila čisto blizu, s krvoločnim poudarkom. Glavo je stisnila z nohti. „Mateo, groza me je pred tabo. Nikdar ne bom našla dovolj besed, da bi ti povedala, kako zelo te mrzim. Če bi bil pokrit s čiri, z nesnago in mrčesom, bi se mi nič bolj ne gnusil, kadar se tvoja koža dotakne moje. Če je to božja volja, je zdaj vse končano. Že štirinajst mesecev bežim od povsod, kjer si ti, toda vedno me spet najdeš in vedno se me dotikajo tvoji pisti, me objemajo tvoje roke, me iščejo tvoja usta. Kakšen stud! Ponoči sem pljunila na ozko ulico po vsakem tvojem poljuibu. Nikdar ne boš izvedel, kaj sem čutila v svojem mesu, ko si se vlegel v mojo posteljo. Oh, kako sem te sovražila! Kako sem molila k Bogu, da bi te tudi on tako sovražil! Sedemkrat sem bila pri obhajilu od zadnje zime, da bi ti umrl koj tisto jutro po dnevu, ko te bom uničila. Pa naj se le zgodi božja volja! Kaj meni to mar, saj sem prosta! Pojdi, Mateo! Vse sem ti povedala." Nepremičen ko skala sem stal pred njo. Ponovila mi je: „Pojdi! Ali me nisi razumel?" Ko nisem mogel ne spregovoriti ne oditi, ker sem imel jezik suh in noge kakor odrevenele, je planila nazaj na stopnišče in nekakšna besnost ji je zapla-menela v očeh. „Ti torej nočeš oditi! je zakričala. Nočeš oditi? Dobro, boš pa videl!" In zmagoslavno je vzkliknila: „Morenito!" Obe roki sta mi tako močno trepetali, da so se tresli železni drogi ograje, ki so se je krčevito oprijele moje pesti. Bil je tu. Videl sem, da je prišel iz hiše. Spustila je ogrinjačo in mu razprostrla svoji goli roki. „Evo ga, mojega ljubčka! Poglej, kako je lep! In kako je mlad, Mateo! Dobro me poglej: obožujem ga!... Srček moj, daj mi svoja usta!... Še enkrat... Še enkrat... Dlje... Kako sladko je moje življenje! ... Oh, kako sem zaljubljena!..." Rekla mu je še marsikaj drugega... Naposled... kakor bi sodila, da moja muka še ni dosegla vrhunca ... se je ... komaj se vam upam povedati, gospod___se je združila z njim ... tam ... pred mojimi očmi... tik ob meni... Še vedno mi kakor v agoniji brni v ušesih na-sladno hropenje, ki je drhtelo na njenih ustnicah, medtem ko sem se jaz dušil, — in pa poudarek njenega glasu, ko je odhajala z ljubimcem navzgor in mi vrgla v obraz tale poslednji stavek: „Kitara je moja, igram jo lahko, komur se mi ljubi!" 6» 83 TRINAJSTO POGLAVJE KAKO JE MATEO SPREJEL OBISK IN KAJ JE TEMU SLEDILO I o, da si domov grede nisem vzel življenja, se je zgodilo brez dvoma samo zaradi tega, ker me je v mojem uničenem obstanku podpirala in vodila odločna, silna jeza. Ker bi zaspati seveda ne mogel, zato se niti vlegel nisem. Dan me je našel pokonci. Hodil sem po tejle sobi semintja, od oken do vrat in spet nazaj. Ko sem šel mimo zrcala, sem opazil brez začudenja, da sem bil osivel. Zjutraj so mi na mizi v vrtu postregli z nekakšnim prvim zajutrekom. Deset minut sem že sedel oib njem. brez lakote, brez bolečine, brez misli, ko sem nenadno ugledal Concho, ki je od daleč po aleji, kakor iz davnih sanj, prihajala k meni. Oh, ne bodite iznenadeni. Če govoriva o njej, morate biti na vse pripravljeni. Vsako njeno dejanje je prav gotovo vedno presenetljivo in zločesto. Medtem ko se mi je bližala, sem se strahoma izpraševal, kakšna pohlepnost jo tira semkaj; ali želja, da bi še enkrat premotrila svojo zmago, ali pa slutnja, da bi s pustolovsko zvijačo morda v isvoj prid lahko dognala mojo materielno propast. Ta in ona razlaga sta bili enako verjetni. Sklonila se je, da je mogla pod vejami skozi, zaprla je sončnik in pahljačo, potem pa mi je sedla nasproti in položila desno roko na mojo mizo. Spominjam se, da je raslo za njo grmičje in da je bila tam zasajena v zemljo svetla, ostra lopata. Med dolgim molkom, ki je sledil Conchinemu prihodu, me je mučila skušnjava, da Ibi zgrabil lopato, pahnil žensko v travo in jo» presekal na dvoje kakor glisto... „Prišla sem, mi je rekla nato, da bi izvedela, kako si umrl. Mislila sem namreč, da me bolj ljubiš in da se boš ponoči usmrtil." Potem je nalila čokolade v mojo prazno skodelico, omočila vanjo svoje gibke ustnice in pristavila, kakor da govori sama s seboj: „Ni dovolj kuhana. Brez okusa je." Ko je bila izpraznila skodelico, je vstala, razpela sončnik in mi rekla: „Pojdiva v hišo. Presenetiti te hočem." In sem pomislil: Jaz tudi. Ampak ust nisem odprl. Stopila sva po stopnicah na verando. Ona je tekla naprej in pela melodijo znane zarzuele, in sicer prav počasi, gotovo za to, da bi bolje čutil, kam namigava: „Y si a mi no me diese la gana de que fueras del brazo con el? Pues iria con el de verbena y a los toros de Carabanchel!"* * In če bi mi ne bilo všeč, da pojdeš roko v roki z njim? Potem bi šla javno z njim nalašč k bikoborbam v Carabanchel! Čisto samovoljno je vstopila v neko sobo... Gospod, nisem je jaz potisnil vanjo ... Kar se je potem pripetilo, ni bil nikakor moj namen... Najina usoda je bila tako odločila... Moralo se je pač vse tako zgoditi. Sobo, v katero je vstopila, vam bom takoj pokazal. Majhna je in vsa postlana s preprogami, zamolkla in temna ko grobnica, brez oprave, samo nekaj diva-nov stoji v njej. Včasi sem hodil vanjo pušit. Zdaj je čisto zapuščena. Stopil sem za njo v sobo in zaklenil vrata, ne da bi bila čula, kako je ključ zarožljal v ključavnici. Potem mi je val krvi zastrl oči, jeza, ki se je dan za dnem že več ko štirinajst mesecev nabirala v meni, je izbruhnila. Obrnil sem se proti njej in ji prisolil tako klofuto po licu, da je omahnila ... Prvič v življenju sem udaril žensko. Prevzelo me je, da sem se ves tresel, prav tako kakor Concha, ki se je sesedla, topoumno gledala vame in šklepetala z zobmi. „Ti... ti ... Mateo ... ti tako delaš z menoj ..." In sredi silovitih psovk je zakričala: „Bodi miren! Ne boš se me dvakrat dotaknil!" Segla je za podvezo, kjer toliko žensk skriva kakšno drobno orožje, pa sem jo brž zgrabil, da bi ji skoraj zmečkal roko, in vrgel nož na baidahin, ki se je domala dotikal stropa. Potem sem jo potisnil na kolena in jo za obe zapestji držal samo z levico. „Concha, sem ji dejal, od mene ne boš čula ne zasramovanj ne očitkov. Poslušaj me dobro: mučila si me tako, da je to že presegalo človeško moč. Izmišljala si se moralne muke, da si jih preskušala na edinem možu, ki te je strastno ljubil. Izjavljam zdaj tu, da te bom šiloma imel — in ne samo enkrat, ali me razumeš, ampak tolikokrat, kolikorkrat se mi bo poljubilo, vzeti te pred nočjo." „Nikdar ne bom tvoja! je zakričala. Groza me je pred teboj: povedala sem ti že. Sovražim te kakor smrt! Sovražim le bolj od smrti! Ubij me torej! Prej me ne boš imel!" Tedaj sem jo pa pričel bunkati, brez besed... Resnično sem bil ponorel... nič več ne vem, kaj se je takrat godilo... moje oči so videle slabo... moja glava ni mislila več... Spominjam se samo še tega, da sem jo tepel enakomerno kakor kmet, ki mlati s cepcem — in vedno na isto mesto: na teme in na levo ramo ... Nikdar prej nisem slišal koga tako strašno kričati... To je trajalo morda četrt ure. Ves čas ni zinila besedice, niti da bi prosila za odpuščanje, niti da bi se vdala. Ko me je pesi že preveč skelela, sem odnehal in izpustil obe njeni roki. Omahnila je vstran in razprostrla roki predse, a glava ji je padla vznak, lasje so se ji bili razku-štrali in njeni kriki so se hipoma spremenili v ihtenje. Jokala je ko dekletce, vedno z istim glasom, in le kolikor mogoče redko zajela sapo. Trenotno sem že mislil, da se duši. Še zdaj jo vidim, kako neprestano premika potolčeno ramo in kako puli z rokami igle iz las ... Naenkrat se mi je pa zasmilila in tako me je postalo sram, da sem skoraj pozabil na strašni prizor minule noči... Concha se je bila spet malo dvignila: še je klečala, z rokami ob licih, in zrla kvišku vame... Zdelo se je, da v njenih očeh ni bilo več sence očitka ... temveč ... ne vem, kako bi se izrazil... nekakšno oboževanje ... Od početka so ji ustnice tako silno drhtele, da ni mogla spregovoriti besedice... Potem sem komaj razločil: „Oh, Mateo! Kako me ljubiš!" Bližala se mi je, še vedno na kolenih, in šepetala: „Odpusti mi, Mateo! Odpusti! Tudi jaz te ljubim ..." Prvič je bila odkritosrčna. Toda jaz ji nisem več verjel. Nadaljevala je: „Kako si me pretepel, srček moj! Kako je bilo sladko! In kako prijetno!... Odpusti mi vse, kar sem ti storila! ... Bila sem blazna ... Nič nisem vedela ... Torej si veliko trpel zai-adi mene?... Oprosti mi! Oprosti! Oprosti, Mateo!" In še mi je rekla z istim nežnim glasom: „Ne boš me vzel s silo. Moje naročje te čaka. Pomagaj mi na noge... Rekla sem ti, da te hočem presenetiti? No, takoj boš videl, takoj: še vedno sem devica. Včerajšnji prizor je bil samo komedija, da bi ti storila zlo... kajti zdaj ti lahko povem: do današnjega dne te nisem ljubila. Toda bila sem preponosna, da bi vzela kakšnega Morenita... Tvoja sem, Mateo. To jutro bom tvoja žena, če je tako božja volja. Poskusi pozabiti preteklost in razumeti mojo ubogo drobno dušo! Vse se mi meša... Zdi se mi, da se prebujam. Vidim te, kakor tega še nikdar nisem videla. Pridi k * f* meni! In resnično, gospod, bila je nedotaknjena ... ŠTIRINAJSTO POGLAVJE KAKO CONCHA SPREMENI ŽIVLJENJE. ZNAČAJA PA NE To bi bil lahko konec, kakršnega imajo po navadi romani, in vse bi bilo dobro, če bi se tako zaključilo. Ah, zakaj se ne morem ustaviti tu! Morda boste še kedaj izvedeli: nikdar izvestna nesreča popolnoma ne izgine iz poteka človeškega življenja. Nobena rana se ne zaceli. Nikoli ne bo ženska roka, ki je sejala jad in solze, znala gojiti veselja na taisti razdejani njivi. Osem dni po tem jutru (osem dni, pravim, to pač ni bilo dolgo) se je vrnila Concha neko nedeljo zvečer, nekoliko minut pred večerjo, domov in mi je rekla: „Ugani, koga sem videla? Nekoga, ki ga imam zelo rada ... Ugibaj malo.,. Bila sem zadovoljna." Molčal sem. „Morenita eein videla, je nadaljevala. Srečala sem ga v okraju Las Sierpas pred Gasquetovo trgovino. Nato sva šla skupaj v Cervecerio. Saj veš, včasi sem zabavljala čezenj, toda nisem ti povedala vsega, kar mislim o njem. Lep je moj prijateljček iz Cadiza. Pa saj si ga sam videl, saj ga poznaš. Blesteče oči ima z dolgimi trepalnicami; jaz obožujem dolge trepalnice, ker narede pogled tako globok! In brk nima, njegova usta so lepo oblikovana, njegovi zobje beli... Vse ženske se kar oblizujejo, če vidijo tega ljubkega fanta." „šališ se, Conchita... to ni mogoče... Nikogar nisi videla, le povej mi!" „Ah, ne verjameš mi? Kakor hočeš... Ti pa ne bom nadalje pravila, kaj se je potem zgodilo." „Takoj mi povej!" sem vzkliknil in jo prijel za roko. „Oh, ne togoti se vendar! Povedala ti bom! Čemu neki bi se pretvarjala? To je pač moje veselje, zato si ga privoščim. Šla sva skupaj iz mesta, por' uin ca-minito muy clarito, muy clarito, muy clarito,* h Cruzu del Campo. Ali naj nadaljujem? Pregledala sva hišo, da bi si izbrala kabinet, kjer bi imela najboljši divan..." Ker sem že vstajal, je brž končala, držeč v zaščito roki pred seboj: „To je pač čisto naravno. Ima tako nežno kožo in je tolikrat lepši od tebe!" Kaj hočete? Spet sem jo namahal. In sicer sirovo, s trdo roko, tako, da se je meni samemu upiralo. Kričala je, vzdihovala, se vrgla v kotu na tla, vila roke in tiščala glavo med koleni. Kakor hitro pa je mogla govoriti, je solzavo dejala: „Srček moj, saj to ni bilo res... Šla sem k biko-borbam ... ves dan sem bila tam ... vstopnico imam v žepu ... vzemi jo... Bila sem sama s tvojim prijateljem G... in njegovo ženo. Govorila sta z me- * Po lepo posuti stezi... noj, lahko ti bosta povedala... Vseh deset bikov so pobili, jaz se nisem ganila s prostora in sem s« vrnila naravnost domov." „Zakaj si mi pa potem rekla? ..." „Da si me tepel, Mateo. Kadar čutim tvojo moč, te ljubim, ljubim. Ne moreš si misliti, kako sem srečna, če jokam zaradi tebe. Pridi sedaj! Ozdravi me hitro!" In tako je bilo do konca, gospod. Ko se je bila prepričala, da me njene lažnive izpovedi več ne razburjajo, ker sem imel dovolj vzrokov, da sem verjel v njeno zvestobo, si je izmišljala nove pretveze, da je dan na dan razpihovala jezo v meni. In zvečer, ko vse žene ponavljajo: Ali me boš še dolgo imel rad?, sem moral poslušati jaz tele presenetljive, toda resnične besede, ki si jih nič ne izmišljam: Mateo, ali me boš še tepel? Obljubi mi, da me boš, pa pošteno! Ubil me boš! Reci, da me boš ubil! Vendar ne verjemite, da bi to čudaško nagnjenje bilo podstava njenega značaja: ne, imela je prav tako potrebo po kazni kakor strast za prestopek. Nikdar ni storila zla iz veselja do greha, ampak iz veselja, komurkoli storiti zlo. Njena vloga v življenju se je omejevala na nastopno: sejati bolest in gledati, kako se razrašča. Od začetka me je mučila z ljubosumnostjo, o kateri se vam še sanja ne. O mojih prijateljih in o vseh osebah iz moje bližnje in daljne okolice je raztrosila razne vesti ter se, če ji je kdo to očital, obnašala naravnost tako žaljivo, da sem prišel z vsemi navzkriž in ostal prav kmalu sam. Pogled ženske, najsi je bila katerakoli, je zadostoval, da je kar pobesnela. Odslovila je vse posle od kokošje dekle do kuharice, četudi je kaj dobro vedela, da še besedice nisem spregovoril z njimi. Potem je spodila prav tako tudi vse tiste, ki jih je bila sama izbrala. Primoran sem bil nadalje izmenjati vse svoje dobavitelje, ker je bila brivčeva žena plavolaska, ker je bila knjigarnar jeva hčerka temne polti in ker me je trafikanti-nja, kadar sem vstopil v njeno trafiko, vprašala, kako se počutim. V kratkem času sem se odrekel gledališču: zakaj če sem se oziral po dvorani, me je osumila, da se naslajam nad lepoto kakšne ženske, če sem pa gledal na oder, je Ml to pač jasen dokaz, da sem zaljubljen v to ali ono igravko. Iz istih vzrokov sem tudi nehal hoditi z njo na javno promenado: naj-površnejši pozdrav je postal v njenih očeh neke vrste ljubezenska izjava. Nič več nisem mogel ne listati po zbirkah lesorezov ne citati romana ne gledati svetih podob, ker bi me bila sicer takoj obdolžila, da sem zaljubljen v model, v junakinjo ali v Madono. Ker sem jo imel tako rad, sem se vedno uklonil. Toda po kakšnih hudih bojih! Medtem ko me je tako preganjala s svojo ljubosumnostjo, je skušala še mene napraviti ljubosumnega, in sicer s sredstvi, ki so bila od početka izmišljena, a so pozneje postala resnična. Varala me je. Iz prizadevnosti, s katero me je vsakikrat o vsem obvestila, sem spoznal, da išče bolj moje ko lastno razdraženje. Toda naposled tega celo v normalnem oziru ni in ni bilo mogoče smatrati za veljavno opravičilo, in jaz je seveda, kadar se je vračala od' takih čudaških dogodivščin, nikakor nisem mogel zagovarjati, kar boste lahko razumeli. Kmalu ji dokazi o neizvestolbi. ki mi jih je do-našala, niso več zadostovali. Hotela je obnoviti prizor za železno ograjo — in to pot brez vsake pre-tvare. Da! Spletkarila je zoper samo sebe, da bi jo in flagranti zasačil pri prešuštvu! Bilo je nekega jutra. Zbudil sem se pozno: Conche nisem našel poleg sebe. Na mizi pa je ležalo pisemce, ki mi je povedalo v nekaj vrsticah: Mateo, ki me ne ljubiš več! Vstala sem, ko si ti še spal, in odšla k ljubimcu v hotel X..., soba št. 6. Če hočeš, me lahko tam ubiješ, vrata bodo ostala odprta. Podaljšala bom svojo ljubezensko noč prav do poldneva. Pridi torej! Imela bom morda srečo, da me boš videl prav med objemom. Obožujem te. Concha, Šel sem tja. Joj, bože, kakšna ura je bila to! Sledil je dvoboj. Nastal je javen škandal. Saj so vam gotovo pravili o njem ... In če pomislim, da je vse to storila samo zato, da bi me „priklenila nase"! Kako premoti ženske njihova domišljija, da slepo verujejo v moško ljubezen! Kar sem videl v hotelski sobi št. 6 jel ostalo poslej kakor koprena med Concho in menoj. Namesto da bi podžigalo moje poželenje, kakor je upala, je ta spomin razlil po vsem njenem telesu nekaj gnusnega in neizbrisnega, s čimer je ostala vsa prepojena. Dasi sem jo vzel k sebi nazaj, je bila vendar moja ljubezen do nje za zmerom ranjena. Najini prepiri so postajali bolj pogosti, rezki in tudi bolj sirovi. Oklepala se je mojega življenja z neko besnostjo. Iz čistega samoljubja in osebne strasti. Njena vseskozi pokvarjena duša miti sumila ni, da je moči tudi drugače ljubiti. Za vsako ceno, z vsemi sredstvi me je hotela držati v mreži svojih rok. Naposled sem ušel. To se je zgodilo nekega dne, kar nenadno po prizoru, kakršnih mi je uprizorila na tisoče, ker je bilo pač neizogibno. Neka cigančica, prodajavka košar, je bila prišla po vrtnih stopnicah, da bi mi ponudila siromašne izdelke iz pletenega ločja in trsovih listov. Hotel sem ji baš dati nekaj vbogajme, ko se je nenadoma pognala vanjo Concha in ji med neštetimi psovkami rekla, da je bila že prejšnji mesec tu in da mi namerava brez dvoma ponuditi vse kaj drugega ko svoje košare. Dostavila je, da sel ji pač že na očeh pozna njen pravi poklic, ker hodi bosa okoli, samo da kaže noge, in da mora biti takale punca, ki se z raztrganim krilom potika od vrat do vrat in lovi ljubčke, presneto brezsramna. Vse to je povedala z nadutim glasom in zabelila z žalitvami, ki vam jih he bom ponavljal. Nato ji je izpulila iz rok vse iijeaio blago, ga raztrgala in poteptala... Lahko si predstavljate, kako je nesrečno dekle ihtelo in trepetalo. Škodo sem ji seveda povrnil, kar pa je povzročilo pravo bitko. Prizor tega cine sicer ni bil ne silovitejši ne ogab-nejši od ostalih, vendar pa navzlic temu odločilen: še danes ne vem zakaj. „Zapustiš me zaradi ciganke!" „Nikakor ne. Zapustim te zaradi miru." Tri dni pozneje sem bil v Tangerju. Prišla je za mano. Odpotoval sem z neko karavano v notranjost dežele, kamor mi ni mogla slediti, in ostal tamkaj več mesecev 'brez novic iz Španije. Ko sem dospel spet v Tánger, me je na pošti čakalo štirinajst njenih pisem. Vkrcal sem se in se odpeljal v Italijo. Tam sem prejel še osem pisem. Potem je obmolknila. Eno leto sem popotoval, nato pa se vrnil v Se-viljo. Concha se je bila pred štirinajstimi dnevi poročila z nekim mladim norcem iz boljše družina, katerega je s pomembno naglico dala poslati v Bolivijo. V zadnjem pismu mi je rekla: Samo tvoja bom ali pa od kogarkoli. Zdi se mi, da pravkar izpolnjuje svojo drugo obljubo. Vse sem vam povedal, gospod. Zdaj veste, kdo je Concepción Perez. Ker sem jo bil srečal na svoji poti, je moje življenje uničeno. Ničesar več ne pričakujem od njega, samo pozalbljenje. Toda takó bridko pridobljeno izkustvo se ob nevarnosti lahko izkoristi. Da, mora se celó izkoristiti. Zato ne bodite presenečeni, če mi je srce narekovalo, da sem govoril z vami tako, kakor sem. Karneval je včeraj umrl, spet se pričenja pravo življenje. Za trenotelk sem pred vami snel krinko nepoznane ženske. „Hvala vam," je resno dejal André in mu stisnil obe roki. PETNAJSTO POGLAVJE, EI JE EPILOG IN OBENEM MORALA TE ZGODBE Andre se je peš odpravil v mesto. Bilo je sedem zvečer. V očarljivi mesečini se je neopazno dovrše-vala metamorfoza zemlje. Da ¡bi se ne vračal po isti poti — ali pa iz kateregakoli drugega vzroka — je po dolgem ovinku čez polje krenil na cesto proti Empalmi. Južni veter ga je opajal z neusahljivo toploto, ki je bila ob tej že ponočni uri še nasladnejša. In ko je skoraj zamižal in se ustavil, da bi se drgetaje naslajal ob tem novem občutku, mu je neka kočija prekrižala pot in se hipoma ustavila. Stopil je bliže. Iz kočije je spregovorilo: „Malo sem se zakesnila, je šepetal glas. Toda vi ste vljudni, čakali ste me. Lepi neznanec, ki me privlačite, ali se vam smem zaupati na tej samotni in temni cesti? Ah, gospod, saj pač vidite: prav nič se mi ne ljuihi umreti nocoj!" André se je ozrl vanjo s pogledom, ki je videl vso usodo. Potem je nenadoma prelbledel in sédel na prazni prostor poleg nje. Kočija je zdrdrala čez prostrano pokrajino do zelene hišice, ki je stala v senci treh oljk. Kočijaž je izpregel konja. Spala sta. Naslednji dan, proti trem, so ju znova okomatili. Voz se je spet odpeljal v Se-viljo in se ustavil na trgu del Triunfo št. 22. Concha je izstopila prva. André ji je sledil. Vstopila sta skupaj. „Rozalija! je rekla hišni. Pripravi moje kovčege, brž! Odpotujem v Pariz." „Madame, davi se je oglasil neki gospod, ki je vprašal po gospe in hotel vsekako vstopiti. Ne poznam ga, rekel pa je, da ga gospa pozna že dolgo in da bi bil zelo srečen, če bi ga blagovolila sprejeti." „Ali je pustil posetnico?" „Ne, madame." Toda prav v tistem trenotku se je pojavil služabnik in prinesel neko pismo. André je pozneje izvedel, da je pismo imelo takole vsebino: Moja Conchita, odpuščam ti. Ne morem živeti, kjer ni tebe. Vrni se! Zdaj te jaz prosim na kolenih: vrni se! Poljubljam tvoje gole noge. Mateo K o n e c Uvika zafoMe „¿valit". V letu 1935 so izšle tele knjige, I. zbirka (1000 strani). Broširane 100 Din, v platno vezane 160 Din. Pierre Benoit: „Atlantida" (poslovenil Ivan Tominc). Knut IIa msun: » Viktorija" (poslovenil Ludvik Mrzel). Leonhard Frank: „Karel in Ana" (poslovenil Mile Klopčič). Claude Farrere: „Opij" (poslovenil Pavel Karlin). Jožef Conrad: „Tajfun" (poslovenil Grišn Korituik). Emil Ludwig: „Sinovom v svarilo" (posl. Pavel Debevec). Upton Sinclair: „Alkohol", I. in Tf. del (posl. dr. P. Breznik). V letu 1954 so izšle tele knjige, II. zbirka (1000 strani): Broširane 100 Din, v platno vezane 160 Din. Upton Sinclair: „Alkohol", III. del (posl. dr. Pavel Brežnik). H. G. Wells: „Boj z Marsovci" (poslovenil Boris Rihteršič). I. Šmelov: „Mary" (poslovenil Rad. Peterlin-Petruška). Vladislav Vančura: „Beg v Budin" (posl. dr. Fran Frndač). Jack London: „Mala gospa" (poslovenil Boris Rihteršič). Klabund: „Borgia" (poslovenil Vladimir Levstik). Hermann Sudermann: „Mačja brv" (posl. Ferdo Kozak). V letu 193i bodo izšle tele knjige, III. zbirka (1000 strani): Broširane 100 Din, za vezavo v platno (po dva dela skupaj) ie doplačati 60 Din. 1. knjiga — Pierre Louys: „Ženska in možicelj". 2. knjiga — Pierre Valmigere: „Otani". 3. knjiga — Andrej T.atzko: „Sedem dni", I. del. 4. knjiga — Andrej Latzko: „Sedem dni", II. del. 5. knjiga — Jožef Hofbauer: „Pohod v zmedo", 1. del. 6. knjiga — Jožef Hofbauer: „Pohod v zmedo", 11. del. 7. knjiga — Heinrich Mann: „Profesor Unrat", I. del. 8. knjiga — Heinrich Mann: „Profesor Unrat", II. del. 9. knjiga — Štefan Žeromski: „Povest greha", I. del. 10. knjiga — Štefan Žeromski: „Povest greha", II. del, ali pa Sinclaira Lewisa „Mantrap", I. in II. del. Rodbinske knjige, primerne za mladino (IV. zbirka): Broširane (1000 strani) 67 Din, za vez. v platno (po dva dela skupaj) je doplačati 60 Din. 1. knjiga — Aleksander Dumas: „Črni tulipan", I. del. 2. knjiga — Aleksander Dumas: „Črni tulipan", II. del. 3. knjiga — Jack London: „Joe med pirati", I. del. 4. knjiga — Jack London: „Joe med pirati", II. del. 5. knjiga — Nikolaj Ljeskov: „Askalonski hudobec". 6. knjiga — Edgar Poe: „Zgodbe groze". 7. knjiga — Maurice Leblanc: „Lupin se ženi". 8. knjiga — Björnsterne Björnson: „Veseli fant". 9. knjiga — Henrik Sienkiewicz: „Mali vitez", I. del. 10. knjiga — Henrik Sienkiewicz: „Mali vitez", II. del.