Pot v življenje Kolena so se mu šibila in kite na rokaih so bile napete ko žica. Kovčka sta bila težka. Stopil je na peron in se ozrl po vlaku. V vozu je z veliko težavo spravil prtljago na police in se kar v suknji pomaknil k oknu. Šipa se je orosila od njegove vroče sape. »Tako je najbolj prav«, si je mi^lil in se obrnil proč, da ne bi vidcl visokih hiš, ki so mu vzbujale toliko spominov. Vlak se je premaknil. Kar vesel je bil naš mladi potnik, dla je ikončno že vendar prišel tisti čas, ko '&& je sploh nekaj premaknilo. Utrujen se je naslonil na leseno steno in zaprl oči. Od takrat, ko \e, dobil diplomo in s tem jjostal zrel za učitelja, je preteklo mnogd časa. S spominom ni mogel tako daleč nazaj. Kako grozovito je bilo čakanje, kako nesmiselno upanje, ki ga je moral obujati vsak dan znova, da ši je spldh še ohranil vero vase in svoj poMic. Kako mrtve so bile zanj mestne ulice, kako neprijazen dom radi večnih očitkov rednikov, kako grenka je bik zavest, da mora, poln mlade, neizčrpnc sile, pbln ognja in sposobnbsti, biti dober delavec kjerkoli, biti v breme in nadleao že desetletja druginn, kako bridko ie bilo spoznanje, da hlapi njegova mladost v prazno, za nič in za nikogaT. Iskal je in vrtal povsod, kjerkoli je mogel, da si je vsaj za silo utešil svoj glad po delu in tesno ob ojem po ustvarjanju. Saj je bil poln novcga, mladega, saj je bil ves sam, njemu pa se je hotelo ljudi okrog scbe, da bi z živo bescdo obujal. dajal, jemal, pa znova dajal; s polnimi rokami, z odprtim &rcem ... Kako brcz primere! In bi! O tem je bil prepričan, da bi mu nihče ne mdgel izpodkopati te vcre. In s tem iskanjem se je njegova notranja sila še pomnožila. Odprli so se mu novi razgledi, kakor da bi šel v goro, kjer se mu pri vsakem koraku odpre nov svet, bogat in kričeč po človeku. ki naj bi ga vase spfrejel, zase i,n za druge. Ko je obstal na tej poti in ni mdgcl naprej, je bilo zanj najhujše. Postavil si je šotor hrepenenja, da bi se vsaj za silo obvaroval; in ta šo'tor hrepenenja ga je obvaroval, da ni obupal in se vrnil. Potem je prišla vesela novica. Kako majhna prav ža prav! Odprl je oči. Šipa že dolgo ni bila več rosna. Mimo hjega so bežala polja, za polji travniki, za njimi gozdovi... Saj je vedel, d!a je ta zemlja naša. Pa ga je vendarle obšlo rieugodje. Tuja mu je bila. »Zdaj bo moja«, se je zlomilo v rojem tisto neu'godje in kar odleglo mu je. Pastirji so pasli živino. kurili ogenj in pekli. Ugibal je kaj. Kostanj? Krompir? Rcpo? Toliko je bilo vsega tega, da se mu je zahotelo zraka. Odprl je okho. Iztegnil je rbko, da bi s pestjo zagrabil v mržel zrak. Kako ie bilo to riovb zanj! »Kje bi bil že danes lahko, če bi se tako odpeljal pred dvema letoma!« Misli so bežale mimo njega kakor brzojavni drogovi. Soncc se ie sklonilo. V gozdove je lcgla senca. Vasi so še pogreznile napol v tla. Od nekje se je oglasil zvon ... Čudovito razddetje! Rczek pisk lokomotive je prerezal večerno tišino. Objel ga je nemir in svoje hladiro lice prislonil k njcgovemu. Tunel... Ko je spet pogledal skozi okno, se imi je odprl razgled. ki ga ie čakal vso dolgo vožnjo — sedem let! Nepregledna gričasta krajina se je stegnila do obzorja. Tu, v tem svctu nekje, bo tudi njegov kos. Vlak se je ustavil na samotni postaji. Kd je izstopil in obstal med obema kovčkoma, se mu je zazdelo, ko da se je rcšil na samotni otok. Prav tako, ko Robinzon. Vlak se je zganil. Gledal je v rdečo luč zadnjega voza, ki pa je kmalu izginila za ovinkom. Prtlja<?o je shranil na kolodvoru in šel. Bilo je ^tako temno, da je komaj ločil kolovoz od njivc. Nikjer ni bilo nobene luči. Ko je stopil v gostilno, je bila mračna. V kotu se je zganila senca. Nerazumljiv glas je pretrgal tišino. Vprašal je po gOiSpodinji. Odgovora ni dobil. Stopil je na prag. Nikjer ni bilo nikogar. Šel je na dvorišče. Še pes ni zalajal. Stopil je še do gnoja, da bi ,se razgledal. Iz teme se ie vzela stara žena. Zvedel je, da je šola daleč. zato se je odločil, da bo prešpal v gostilni. Sobo bi rad. pa jo lahko dobi v sosednji gostilni, ki je 20 minut proč in stoji ob glavni cesti. Ko je zvedel za pot in stopil nanjo, ki jc bila vsa ozka in blatna, je bil nenaddma tako sam. ko še nikoli. Vseeno mu je bilo, kam gre. Do šole mora priti. »Škornie foi si moral oblcči«, se je jezil, ko je stopil v mehko blato in se ugreznil do gležnjev. Luči ni potreboval za tako pot. V njefa šamem ie bilo dovolj svetlo. Na križišču ie obstal. Gledal je v temne silhuete križa in čirh bolj je upiral oči vanj, bliže mu je bil. Ko je bil že čisto blizu, se je ždrznil, stisnil rarhena, privil ovratnik in se ozrl v nebo. Razen nekaj zvezd ni bilo ničesar. »Od sedaj naprej moram hoditi vedno ravno pot.« St»pil je naprej, brez misli. da uteg;we biti smer napačna. Iz noči se mu je zasvetila bela cesta. »Levo ali pravo?« Ni še prišla do konca njegova misel, že je zavil na desno. Streljaj pred sabo je zagledal luč. V uho rau je udarila harmonika in pojoči glasovi. Ko je vstoDil. je obstrmel nad veselimi pari, ki so se dkorno vrteli. Nihče se ni zmenil zanj. Prišla je gospodinja. Vprašal jo ie. če bi lahko prenočil. Nezaupno ga je pogledala in odmajala z glavo. »Novi učitelj sem, ker pa je do šole predalcč, bi rad prenočil iti z jutrom nadaljeval pot.« — »No ja, bomo že poskrbeli. Samo počakati boste marali, da gostje odidejo.« Odložil je suknjo in si na- ročil vina. Nevajenemu vreščečega vpitja in kvant, mu je postalo kar malo tesno pri srcu. Pil je in gledal čudno raztegnjene obraze. Da je prišel za te ljudi, si ni upal pomisliti. Ljudje so pili, peli in plesali. Preveč so se mu razkrili, čeprav se zanj nihče ni zmenil. Za to razkrrtje je bil še malo presiab. Gledal jih je izpod čela in pil. Nenadoma je dvignil glavo in udaril s pcstjo po mizi. »Kadar bo pa šlo ža avtoriteto učitelja, takrat bom pa udaril s pestjo po mizi in z nogo ob tla« je stisnil skozi zobe. »S kakšno pravico pa?« se mu je izdrlo iz duše. Grebel ie v to misel, kakor ranjena zver v zemljo. Na to vprašanje mu ni nihče in nikoli odgovoril. »Čfe se bom ves zanje žrtvoval, potem bom tb od njih upravičeno zahteval.« Bil je dvom. Prvi večer ni mogel preko njega. Pozno v ndč ko so gosti odšli, so mu po stavili postelio kar v gostilniško sobo. Ko je legel. dolgo ni mogel zaspatt. Premišljevati je ¦pričel še emkrat od kraja pa se. ie ustavil ob rtiisli, kai če se ni o vsem temeliito niotil. Saj je iželedalo vse tako drugače, kakor si on niti predstavljati ni utegnil. Gledal je v Strop z rokami pod glavo, toliko časa, dokler ni zaspal. Pondči se mu je sanjalo kako razlaga in dopoveduje otrokom v šoli. da se giblje zemlia okrbg sonca m ne obratno. Jutro sJa ie zbudilo. Odpravil se ie proti šoli. Šel ie lahkih korakov. Ljudje, ki *o ga Srečavali, so ga pozdravljali. »Običai«, ši je mislil. Ko se je špomnil svojeaa prenbčevanja v gostilniški sobi, se je žasmejal. *Nič za to. če sem prvo noč prespal v sjoštilni, samo da zadnje ne bi.« Zdelo se mu je, da je praznik, čeprav ie bil delaven dan. Na veliko začudenie so ga že pred šolo čakali otroci. Liudje so izvedeli, šs preden je vstal da je prišel. ' V. J-č.