LIST S POPOBAMI ZA SLOVENSKO MLAPINO LETO XIX. UREDIL ENGELBERT (SANÓL (918 •ilir v ljubljhni LRST IM ZflLOŽBA „ZAVEZE JUGOSLOVANSKEMU UČITELJSTVH" MRTISMILR „UČITELJSKA TISKARMA" fy 2> f Pridržujejo se vse pravice do spisov, priobčenih v „Zvončku". (A & j 35986 KAZALO. Pesmi. Stran Davorinček. E. Gangl............................................1 Zima, zima, vrba osamela . . . Fr. Žgur............................2 Nočni potnik. Fr. Roječ..........................................2 Dan in noč. Fr. Žgur............................................2 Mladost. Nedin Sterad............................................5 Pogum 1 Nedin Sterad............................................5 Janček beli. Vinko Klanšek......................................8 V samotni uri. Vinko Klanšek....................................13 Zimska pesem na bojnem polju. Vinko Klanšek......................16 Tiha zemlja se budi. Simon Palček................................32 Mamin god. Fr. Roječ............................................32 Goriški mladini. Podbreški........................................39 Čez poljé in log . . . Leon Poljak..................................42 V spominsko knjigo. Nedin Sterad................................42 Minljivost. Nedin Sterad..........................................42 Roži. Fr. Roječ................................................49 Ptička. Fr. Žgur.........................50 Žalost. Fr. Žgur................................................50 Kdo sem jaz ? Ivanka Kocijanova..................................50 Pod križem. Simon Palček........................................52 Rasti, rasti, travica ! Fr. Žgur......................................56 Cvetoči črešnji. Fr. Roječ........................................66 Ribiška sirota. Josip Kralj ......................................73 Mlada pevka. Leon Poljak........................................86 Junačka dva . . . Simon Palček....................................90 Pesem slovenske mladine. Leon Poljak............................91 Moja pomlad v gozdu. Fr. Roječ........................91 Spomini. Ivanka Kocijanova.................. . 91 Siroti. Janko Leban..............................................92 Kruh. E. Gangl.......................................97 Mladini. Janko Leban............................................98 Svojemu mecenu. Janko Leban....................................98 Straža ob Soči. Jänko Leban......................................98 Svatba v dobravi. Vinko Klanšek.................101 Moja pesem. Fr. Roječ......................101 Mak. Vinko Klanšek......................112 Večer. Fr. Žgur.........................114 Jutranji izprehod. E. Gangl.....,..............121 Ptičku. Janko Leban...............,......122 Škrjanček. Janko Leban.....................122 Večerna molitev. Janko Leban..................122 Mimici. Fr. Roječ........................154 Leljina smrt. Boleslau......................155 Na Leljinem grobu. Boleslav...................155 Žabica. Janko Leban.........................156 Večer. Boleslav.........................157 Pod odejo. Vinko Klanšek....................162 Jutranjemu solncu. Minka Severjeva................162 Zgodba mladega „Zvončkovega" sotrudnika. Fr. Roječ........169 Poletno jutro. E. Gangl.....................176 Krt. Fr. Roječ.........................183 Cigani. Fr. Žgur........................184 Pred nevihto. Nedin Sterad....................................193 Božja pot. Boleslav............•..........197 Razjokal od veselja . . . Ivan Stukelj...............200 Očetu za god. Janko Leban...................200 Morju. Boleslav.........................208 Spotoma. Boleslav........................208 Lovec. Janko Leban.....................217 Domotožje. Minka Severjeva...................223 Lisica, lisjak. Fr. Žgur......................224 Večerna slika. E. Gangl.....................224 Zvonček. Ivanka Debevčeva - Kocijanova..............224 Mati in dete. Fr. Roječ......................241 Skoz tuje mesto. Fr. Roječ....................245 Pridni Joško. Janko Leban....................248 V nočnem hladu. Ivanka Debevčeva-Kocijanova...........248 Pismo. Albert Š.........................248 Vojakove solze. Fr. Roječ....................265 Bori. Boleslav.........................272 Jutro. Boleslev.........................272 Otroško vprašanje. Vinko Klanšek............... . 280 Utopljenka. Leon Poljak.....................280 Pripovedni spisi. Laneni cvet. Hinko MecLič........................................3 Navijanje cen. F. H...............................................6 Ob obletnici. Antonija Germkova..................................7 Kekec na hudi poti. Josip Vandot 17, 57, 81, 105, 137, 177, 201, 225, 249, 273 Bolan. Hasan - Aginica............................................36 Zadnji Ave! Vinko Klanšek......................................38 Junaška Milena. Antonija Germkova................................51 Obisk starega očeta. Janko Leban................................74 Rožančev Miljanček. Nekdo......................................76 Anica — mrličica. Hinko Medič..................................87 Čmrlj. Cvetinomirski...................................99 Drobni prijatelji. Ivan Stukelj..................123 Ne muči živali! Janko Leban ..................127 Samogovor stoletnega hrasta. Tone Kosem.......... . . . 128 Nove pravljice o kralju Matjažu. Ferdo pi. Kleinmayr......129, 218 Toča. Tone Kosem.......................170 Ko smo se igrali ... J. E. Rubin.................173 Vojni „Očenaš". F. Palnak................... . 184 Bolni otrok. Janko Leban....................185 Brez solnca. Ivo Troši.....................194 Kragulj in vrane. Cvetinomirski..................208 Moja Vttava. Marica Bartolova..................209 Izgubljeni teliček. Janko Leban..................242 „Ti, jaz vem pa za ptiče . . ." Tonè Kosem.............244 Mimodražev Jurče. Fran Košir..................247 Poljsko cvetje. Hinko Medič...................257 Vihar. Cvetinomirski ......................260 Tri sestre. Antonija Germkova..................266 Gosji pastir. Tone Kosem....................270 Bratec in sestrica. Mara Tavčarjeva................281 Slavec in lišček. Cvetinomirski...............• . . 283 Gledališka igra. Spoštuj starost! Fr. Roječ............. 9, 54, 77, 103, 132 Poučni spisi. Naš upravnik. L. Ogorek..........................................14 Čudovite živali iz pradavnih in današnjih dni. Stric Tine............33 Trpljenje mestnih otrok. Marica Bartolova..........................40 Slike iz živalstva. Fr. Palnak........ 67, 114, 158, 186, 211, 235 Majnik. Milka P.........................112 Pcmladanski in poletni nasveti mladini. Anton Leban ........113 Skrb. Anton Leban........................199 Pouk in zabava. Besedna uganka. Fr. Roječ........................................43 Profesor — brivec. Anton Leban........................44 Pes. Anton Leban..............................................44 Milijon. Božo Račić....................................44 Kotiček gospoda Doropoljskega 45, 71, 95, 119, 166, 191, 215, 239, 263, 286 V devetnajsto leto..............................................48 Mladi risar. V. Sic................... 69, 284 Besedna uganka. L. 0............................................69 Rešitve in rešilci....... 69, 93, 117, 163, 189, 213, 237, 261, 284 Ivan Gutenberg..................................................70 Turška kuhinja..................................................70 Drobtine. Modest.......... 70, 94, 165, 190, 214, 238, 262, 285 Rebus. Silvester Alka............................................93 t Stjepan Basariček..............................................94 Kako se vedejo konji na bojišču................ . 94 Društvo za zgradbo Učiteljskega konvikta v Ljubljani................94 Poltretje leto mutast............................................94 Rjavi hrošč....................................................94 Kaj izdelujejo danes iz papirja....................................94 Zastavice v podobah. Fr. Roječ........... 117, 163, 237, 261 Sladkor. A. L..........................117 Označba barv. Fr. Roječ....................164 Državne in deželne barve...................164 Vojaški novinci (rekruti) analfabeti. Anton Leban..........165 Slovenska šola v Mariboru.........•..........165 Kozarec vode 50 vin. in 100 kron..............165 Plen v Italiji.........................165 Most preko Sueškega prekopa.................165 Papir. S. A..........................165 Najdaljša ulica na svetu....................165 Gozdovi............................165 Posetnica — uganka. Silvester Posavski..............189 Krompir za vrtiljak. S.U..........•..........190 Slovensko narodno gledališče v Ljubljani.............190 Vino in pivo. A. L........................190 Sultan Mehmed V........................190 Šaljiva naloga. Ivan Stukelj...................213 Povest brez besed v štirih poglavjih ...............214 Ivanka Debevčeva - Kocijanova..................238 V spominsko knjigo. Josip Kralj.................262 Hišni ključ............................262 Tepež.............................262 Nekaj tujih pregovorov.....................262 Stran Mlade kuharice.........................262 Koliko vode popijejo konji in govedo?..............262 Zdravilo proti španski mrzlici ..................262 Ako te piči čebela.......................262 Podgane v Ameriki.......................262 V Jugoslaviji !..........................285 Krava. B-k.............................285 Učni zavod za slepe vojake . . ...................285 Drage gosli.............................285 Ob sklepu devetnajstega letnika.................288 Podobe. Laneni cvet....................................................4 Antonija Germkova..............................8 Luka Jelene....................................................15 Pogled na Krivi plaz............................................22 C veko v Stanko..................................................31 Čudne živali iz pradavnih in današnjih dni......... 33, 34, 35 Radovedna bratca ..............................................39 Pod križem.....................................53 — Učiteljska tiskarna............................................60 Egon Jezeršek....................................66 Tiger.............•..............................68 Rožančev Miljanček..............................................77 Vojka.............."V............................86 Junačka dva....................................................90 Karel Wider....................................................92 Buči, morje Adrijansko!.....................102 Jerica in divji lovec v čolnu...................108 Turn na Artu pri Krškem....................111 Iz pragozda.........................115 V nedeljo popoldne.......................126 Škof A. B. Jeglič........................136 Kekec gre past divje koze....................144 Lelja.............................155 Lenivec............................161 Iz južnih krajev........................172 Poletno jutro .........................176 Zeleni gaj Vile Škrlatice.....................180 Tinček............................186 Gozdne dobrote.........................188 Nedeljski počitek na vasi....................198 Večno snežišče.........................204 Dobri prijatelji...................•.....210 Vili Rado Svetè..........................223 Jerica.............................229 Rajčice............................236 Poslednja pot.........................246 Tinka.............................253 Zadnje poročilo.........................259 Solnčni zahod ob morju......................'269 Pogled na Kekčev rojstni kraj..................277 Boris in Milena........................281 Štev. I. in 2. V Ljubljani, 1. prosinca 1918. Leto XIX. Davorinček. Mati je trepetala strahu, v srcu njenem ni bilo miru, od očeta pisanja ni bilo — kaj li se mu je pripetilo? Bil je tudi oče pozvan, da ostavi domači stan; pa mu strogo oditi velijo, koder topovi grmijo, kosijo. Davorinček, edinec njegov, stiska se pod rodni krov, k materi plašno dviga poglede, toda iz srčeca ni besede. Strašne slutnje nema bolest pade na njiju kot težka pest . .. Pa je pismo vendar dospelo, črn je rob in pečat imelo. Da bi nikoli ne bilo ga — pisma — glasnika vsega zla : »Tudi on, junak, je omahnil, pod sovražnim mečem izdahnil!« Materi v duši bol zabesni, solza lečnica ne more v oči, srce zastoče v obupni sili : »Kristus na križu, ti se usmili !« Vrhu gore — božji hram, Davorinček tja stopa sam, križani Bog na zlatem oltarji, cerkvica vsa v večerni zarji . . . Vanjo se deček potopi in pred Križanim postoji in poklekne, nanj pogleda, milo pravi nedolžna beseda: »Mamica moja, čuj, prosi te, milost naj tvoja se nanjo ozre, saj ti je znano, kaj so storili: našega so očeta ubili ! Nikdar nikomur ni storil zla. Ali zato so nam vzeli ga? Materi vrni ga in meni, rani utehe daj razboljeni !« Žar večerni je v cerkev lil, v krono se zlato ob križu vil, k njemu je deček dvignil ročice, solza močila je bledo lice. Pa je Kristusu tisti čas bolj še nagnil se tožni obraz, izpod trepalnic mu rosa privrela, tiha je žalost hram božji objela .. . E. Gwtgl. ^ % Zima, zima, vrba osamela . . . Zima, zima, vrba osamela, duša — v duši misel nevesela! Pomlad pa v vejevje vrbe skrito piščal vrže — pesem čudovito . . . Razživi naj se in naj nasluša, naj moči k poletu dvigne duša! Posestrima pómlad, vsega me okleni, pesem solnca, ptičk in cvetk daj meni ! Fran Žgur. «Bnl Nočni potnik. Svetle zvezdice migljajo nad temotno mi zemljo, misli gorke trepetajo tjakaj k njim skoz noč hladno. Ve pa hladne ste ostale, zdelo se mi je vsekdar, kakor da bi se smejale: „Kaj nam tvoja beda mar!" Oj, ve lučce mi nebeške, nedosežne večni čas, kolikrat že vam človeške tožil sem nadloge jaz! Vendar spet se k vam oziram, potujoč na južno stran, znojno čelo si otiram ter vas vprašam: „Kdaj bo dan?" Zvezdice začno bledeti in se skrivajo, rekoč: „Zdaj pa solnce naj ti sveti in ti v dušo lije moč F Fr. Roječ. Dan in noč. V vihri mu bučč kolesa, zlatokodro glavo stresa — kralj prihaja — dan! Bitja vsa bude se s šumom, strele meče on s pogumom čez nebeško plan . . . Od lesov tam v sinji dalji, glej, kraljica v temni halji k nam prihaja — noč ! Kakor mati otročiče hčerke — zvezde zlate kliče, uspavanko nam pojoč . . . Fran Žgur. 2 * HINKO MiBDiC: Laneni cvet. wlica je bila srpkan otrok: zlatolasa, rožnatih lic im bosonoga. Živela je v iboirai Ikoiči sredi cvetočega polja, polnega voinja in miline. Polje ji ;je bio vse: družba, zabava in tolažba. Tam je bila dama. Pogovarjala se je s škrjancem, božala žitno klasje in poljubljala dehteče cvetice. Njen oče je bil vodno na delu pri trnovitih sosedih tam za gozdom, njena starejša sestrica pa je kuhala doma, prala pri studencu, snažila hišo. Vsa teža družinske odgovornosti je slonela na njej, ona je bala gospodinja namesto matere, ki je ni bilo več na svetu. Pavlica ini bila živahna, kakor so navadno otroci njene starosti. Njene oči so bitle mehke, zamišljene, monda zavoljo teiga, ker ni imela matere, dobre, sikirbne mamice, kakor jo imajo drugi otroci, sircimašni in bogati. Malokdaj je zaigral saneh na njenem, zagorelem obrazu; njen korak je bil umerjen, počasen; njeno srce je iskalo le mirnih kotičkov sredi prostranega polja. Posetbno pri srcu pa ji je bil prostorček koncem travnika, ikjer ni nihče motil njene osamelosti, in kjer je rasla travica, mehka kakor baržan. Tam je posedavala ure in ure. Prinašala je tja svoje igrače, svoje knjige, svojo cunj as to .punčko, iki jo je dobila v dar od svoje učiteljice. Bilo je nekega jutra v pozni pomladi, ko je Pavlica zopet sedela v svojem kotičku na mehki ruši in listala po Abecedniku. Kar zagleda cvetko, čije popek se je bil moral raizpočiti čez ncč, zakaj prejšnjega dne je ni bila ugileidala. Bila je cvetica z modro glavico, ki se ji je zdel kakor odsev jasnega poletnega neba. Pavlica se je je tako razveselila, da se ni čutila več same 'in zapuščene. V svoji glavici je misli'la, da ■more biti cvetka to, kar torat ali celo mati. In iztegnila, je roko, da bi jo potipala, pogladila. Ko se je je dotaknila, ji je zaigralo veselje v očeh. l* 3 Lahno se je nasmehnila. Cvetica je občutila dekličino radost, zazibala je svojo gilaivico in zašepetala: »Dcibeir dan, Pavlica! Prišla senn se seimkaj rodit iz seimena, ki ga je zanesel veter. Tvoj kotiček mi prav ugaja, tu je talk mir in talk vonj!« »Kako se zoiveš?« je vprašala začudena deklica in se sklonila k cvetici. »Laneni cvet mi pravijo,« je odgovorila modra cvetica in razširila svoj venček. Pavlici je bilo to irne všeč, podobno glasu drobnega ptička. Talko nežnega cveta pač ne more nihče zvati drugače. lin vsako jutro in vsak večer je hitela deklica pozdravit svojega prijatelja. Talka tciplo, tako milo miu je pripovedovala dan na dan o šoli, o svoji dobri sestrici, o trudnem očetu, o svojem hrepenenju, da bi imela mamico in zvečer poljub od nje, preden zaspi. »Modi1 za svojo mamico, ki je tam gori v nebesih!« ji je odgovarjal laneni cvet, »,in bodi pridna tudi bre-z nje ! « In Pavlica je molila, goreče je molila in bila je pridina, dobra in poslušna. Ko se je nekega popoldneva vračala iz šolle domov, je hotela spotoma zopet obiskati svojega znanca, a se je jaiko začudila, ko ga ni več dobila na tistem prostoru. Pokosili so travo po travniku, in kosa je cib-glavila vse bilke itn tudi laneni cvet. Naložili so še svežo travo na voz in jo odpeljali bog v e k aim. To je Pavlico jaiko užalostilo. Mučilo pa jo je posebno to, da jo je njen cvet zapustil samo kar tako, brez pozdrava, brez tople besede, ko je pač vedel, da je prihajala vsak dan k njemu. Odšel je in ni ga več! Čutila je v sebi' bol, tako strašno, tako pekočo, kaikor je v srcu vseh, kadar nas kdo ostavi, ko srno ga tako ljubili in se zanj bali. Ofh, trda usoda! Uboga Pavlica! Kako je bila žalostna! Se njena dobra sestrica je ni mogla potolažiti. ■Nekaj mesecev potem ji' je podarila učiteljica — v plačili o za mjerio marljivost Ln dober napredek v šoli — kos belega platna, rekoč: »Pavlica, zdaj znaš tudi že šivati. Tu imaš to-le platno, ki je že zrezano po meri, da si v prostih urah sešiijeiš srajčko!« Deklica je zardla veselja; dvignila je svoj cvetoči obrazek, svoje ■modre oči in relkla: »Hvala, gospodična!« Še tistega dne je sedila k delu. Ko je vbadala šivanko, jo vbadala m vietala belo nit izpod nežnih prstkov, je čula mehak glas, ki ji je šepetal: »Pavlica, ali se spcmmjaš? Ljubila si rožico, laneni cvet, ki je slučajno izrastel v itvojem kotičku tam blizu njive. Nekega dne mi je odsekala kosa glavico, in ljudje so me odnesli z onega srečnega kraja. Poslušaj me, zdaj ti moram toni e povedati: Tista lepa cvetka s svojo bilko ni .umrla, kakor so umrle druge rastline, ni pestala mrva, ampak pobrali so me in me odnesli k 'mojim tovarišicam. 'Posušili so inas na solncu, štrli so nam stebelca, pobrali vlakna iz njih in so inas spredli v platno, ki ga gladiš zdaj s svojimi rokami, ki ga zdaj šivaš, da si narediš lepo srajčko, ki jo oblečeš, ko se boš praznično napravi j al a. Jaz sem tista rastlinica z modro glavico, ki si jo imela talko rada. Jaz, ki ti zdaj govorim, sam nitka v tem gladkem platnu in čutim, bodico tvoje šivamke ,čutim tvoje prstke, ki me gubijo v lepo delo. Ali si vedno pridna, Pavlica?« Da, Pavlica je znala biti marljiva, o lenobi ni hotela nikdar slišati. Čutila je v sebi glas, ki ji je veleval, da se vsak dam lahlko nauči kaj lepega ieri koristnega za življenje. Četudi je bila höi ubogega kmeta, ibrez matere vodnice, čeravno je zrasla na samem sredi polja, vendar je njena duša, enaka vsem onim prebujenih otrok, hlepela po lepem in 'dobrem:. In nadaljevala je svoje delo, vsa vesela in zadovoljna, kakor da bi prišel solnoni žarek k njenemu okencu in jo osrečil v samoti. 'TiTlaclosf. Najlepše v ju fro demani se zasveti. Ko čist je solnca prvi jasni žar. Življenja našega največja sreča mladosti Ijußeznioe zlat je dar. Nedin Sterad. 'Pogum ! v Življenje vredno je živeti, četudi zdi se trud zaman, prezgodaj mora vsak umreti, naj tudi jasen sije dan! Nedin Sterad. GS Fé H.: Navijanje cen. 'Tonovi«! Frančkom se poznava že dolgo — izza časov, ko je še nosil 'krilce. A do prijateljstva mi prišlo kar tako. Če »me je 'le uigileidal, je stekel k Urši, svoji varuhinji, m se skril za nje krilo. Potem pa je -bilo vse zaman, da bi ga zvabil na iz--y pregled. Slišal pa sem, da ljubi sladkor nad vse. Obljubil sem mu, 1 da mu dam dvcv in a,rniik, naj si ga zanj kupi. Pokukal je izza ....... i krila, da ibi se prepričal, če mu ga mislim tudi res dati. In ko se je uveril o tem, je stopil k meni, a je tudi takoj izginil, ko je čutil novec v svoji roki, preko ceste v trgovino. To je bil začetek najinega prijateljstva. A prišla je vojna; odriniti je bito tud,i meni pod zastave. Minili so meseci, preden sva se zopet srečala s Frančkom. Boječe ime je gledal, saj sem bil v drugačni obleki In z mečem ob 'Strani. Vemdar je stopil k meni in mi podal roko. Seveda ga nisem pozabil vprašati, če iima še rad sladkor. Zasvetile so se mu oči, saj je vede/l, da mu tudi pripomorem do njega. Z veseljem prikima iin reče: »Imam.« Ker so se vse stvari podražile, mu podarim dva novca, ki je z njima takoj tekel v trgovino. Tu pa so rrau rekli, da za dva novca ni sladkorja. Francka ta novica ni spravila iz ravnotežja. Vrnil se je k meni in mi je to povedal. Spravil sem malovredna novca in nra dail bel denar, ki ga je Framček kmalu zamenjal za .ljubi sladkor. Nekaj dni po tem dogodku grem po trgu in srečam gospo Angelo. Pozdravim jn in vprašam po novicah. »,Ne vem, kaj hi bito noveisa,« pravi. »Pač; te-Je hruške sem kupila. Uganite, po čem!« — »Kar povejte md rajša,« odvrnem. »Po desetici je hotel imeti za vsako, a se je dal omehčati.« »Kdo?« vprašam radovedno. »Tonov Franček! Le poglejte, kako modro sedi na klopi za kapelico pod lip-o! Tudi on je navil ceno!« pripoveduje gospa Angela. ■Nato stopim tudi jaz k Frančku itn se pobotam z njim za nekaj hrušk. Cenil jih je seveda po desetici. Lepo vsoti co je izkupil Franček za svoje blago, nabrano v jerbas tam na vrtu za hišo. A bi dobil še večjo, če bi ga n.e videl atek, mu ne odvzel jerbasa ter dejal, da tega ne strne nikdar več storiti. Framčka je pač naučila vojna —■ navijanja cen! FR. ROJEČ: Spoštuj starost ! Mladinska enodejanjka. -- - OSEBE : I>ed; Janez, njegov siin ; Meta, njegova snaha. Janko, Peter, Minka, Tonček, njuinii otroci. Mica, dedova sestra. Stražnik občinski, dva delavca kot nosača. Kmetiška soba pozimi. V ozadju vrata in zraven njih eno clkno ali dve, kjer se vidi vun ina s snegom pokrito pokrajino'. Na. desni bolj spredaj vrata v öummato in starinska stenska ura, v kotu izadaj miiiza s klopmi. Na levi v sprednjem kotu velika zelena peč z zapečik-cm in s klopjo na obeh straneh, a v zadnjem kotu postelja. PRVI PRIZOR. Ded sam. Ded, (slaboten starec z belilmi lasmi sedi na zapećku in si ogreva roke ob peči. Poleg njega stoji njegova, na steno nasilomjena palica. Ded govori počasi in s tresočim1 glasom). Oh, starost, starost mene tlači, hudo je, iko je človek star; četudi v hiši sem domači, zdaj tu sem nepotrebna stvar. Prostora tnalo potrebuje telo mi velo in suhó, želodec mi odpoveduje, oblečen sem tako slabó ... A vendar v hiši sem na poti in pa nad:]ežen vsem ljudem; obup se veökrat me poloti, potožiti nikdar ne sroern. Saj tu z menoj ne govorijo', kot govore ljudje z ljudmi, osorno le name kričijo, zbadlijivo zro me od strani. Vsak grižljaj mi olbgodrajajo', pa naj krompir je ali solk; če kdaj kaj boljšega m,i dajo, obkoli brž me trop otrok. A če imel bi krepke roke in skcične no>ge še sedaj, da škornje bi otbul visoke in drva sekal kot nekdaj: Potem vsi vlfucinejsi pač bili in ljubeznivejši z menoj ter kak .priib-oljšeik privolili za botai bi želodec mo(j! Ker sem za nie, pa res na sveti sam sebi že odveč se zdim ... O, Bog, ti meni daj umreti, da drugim: prostor naredim! DRUGI PRIZOR. Prejšnji. — Peter, Mimika, Tanóeik (se pripade iz šole v sebe- skcizi zadnja vrata, pomečeijo šolske reči na mizo in si otepajo sneg z oblek in obuval). Peter. Kakoi prijetno tu dama v teplo zakurjeni je sobi! Minka. Seveda, tukaj ni snega, in burja ti v ubo ne trobi! T o n če «k. Moj palček v črevlju več ne čuti, zato brž moram se sesuti! (Sazu je si črevlje in v samih nogo-vicah teka gori in doli po soibi, da se «greje). - Peter (stopi pred deda). Oj, očka, stari' očka vi, vaš vnuk vam: dober dan želi in vas blagiruje, da živeti zamorete tako lepo! Sneženi krijejo zameti tam zunaj čez in čez zemljo; razsaja burja, da je strah, dviguje v zrak sneženi prah ter steze, ceste z njim zasiplje, da cvili pod nogó in škriplje! Hiteti mora človek zdaj pO' ozki zameteni gazi, da prida prej iz kraja v kraj in si živeta me premrazi... Ded. Kdor m]ado>, zdravo kri še 'ima, pač mar mu ni najhujša zima, saj vsako leto zimski čas obišče s snegom, z mrazom nas! P e t e t. Seve, pred zimo strah ni vas, ki kakor kralj na svojem troni sedite za pečjo goirkó ! Na delo vas nihče ne gonit, in polno skledo vam celo postavljajo pod -brado drugi. Le žlico p rimete v rokó, in jed vam. gre po grla strugi, a najbrž radi bi še to, da tudi pital bi vas kdo! Ded. Boga zahvali mi, fantiček, da ti že tak si goden ptiček, da ti pomoči treba ni, ko skleida pred teboj stoji! Pet er. Le trinajst let sedaj jaiz štejem, pa hodim v šolo dan za dnem, na poti se ©rede ugrejem in v šoli se učim, da vem: okrogla zemlja je kot buče, vsak dan okolo se zasuče in v letu soline e obleti! Še minoigo drugih vem reči, da mogel pripovedovati dni cele hi jih im noči. V Ameriko že »nam pisati, po nemško črke, stavke brati, računam pa kar le glavé in štejem že nazaj po dve! M i n k a, (ki si je mela otrple roke ter hodila samitertja po sobi, stoipi k Petru). Če ne poprej, čez leta tri pa tudi jaz vse to bolni znala! Da že sedaj več znam kot vi, to kmalu vam bom dokazala. Ded. Da toliko že znate, to koristilo le vama bo; od učenosti zgolj med kirnet! pa vaima bo težko živeti! Pe t er. Će tv šcli nisem, jaiz pomagam doma pri vsakem delu že in delat bodi,m na poljć. Pridelke tam na voz nalagam in v shrambo nosim cd votza, kar kdaj domov se pripelja. Pa tudi malo in veliko sekiro, žago ,iin motiko prijeti in rabiti iznaimi im gnoj trositi ni me sram. Kaj delate pa vi, kaj veste? Na svetu ste saimo, da jeste, a slišali ste menda že, da kdor ne dela, naj ne jé! (Odstcipi in gre k rnitzi). Ded. Če te besede tvoje bile, hudo bi res me užalile; ker vem- pa, da so od drugod, nič ne zamerim teh ti zmot. Mink a. Lasé že bele vse od starosti imate, a brati in pisati še pa prav nič imi ne znate! Če hočete, naš ded, jaz bodem vas učila; iz Abecednika najpred in potlej iz Berila. A, be, ce, če, de, e — I črk prvih so postave; praseta, koze in oivcé pač manjše so kot krave. Zbeizljajo krave vse, kozé, oveé ne znajo; volk jiih raiztriga in požre, kmet prazno iima stajo. Za danes je dovolj, a jutri iz Berila, kaj delata nam konj in vol, to bo-va se zmenila. Zdaj pa za šolo kaj bom delati začela. Pa kaj prej v roke vzamem naj, ker toliko je dela? Ko čipike dokončam, ki jih je še podšiti, še dolgo pesem se iimam na pamet naučiti ! Najprej spisala si1 pa bi nalogo rada; a prsti so od mraza imi še trd,i kakor klada. Vi, còka, pa skrbi nobenih ne poznate; v brezdelju vam vsak dan zbeži, res dobro se imate! (Obrne se, gre k peči in si greje prste). Ded. Zahvalim- se ti, gospodična, za ta -pezdrav tvoj preučeni! Da tvoja sodba je krivična in nedostojna proti meni, to sama še spoznala boš, če stara kdaj postala boš ! (Dalje.) V samotni uri. Nebo rosi že na zemljo tajinstven mir, in tisoč strun brni v ozračju, ki poj o mehkó mi pesem kot baržun. Kot noč v neurju, ko jo blisk preganja, zvezd si zaželi, miru si duša na obisk, želi si lepih, mladih dni. Vinko Klansek. LAD. OGOREK: Naš upravnik. ^^^ Ob šestdesetletnici njegovega rojstva. dkar smo slovenski mladini ustanovili »Zvonček« — in odtlej teče že devetnajsto leto! — je ves čas upravnik našemu listu gospod Luka Jelene, učitelj na 1. mestni deški šest razredni ljudski šoli v Ljubljani in predsednik Zaveze avstrijskega jugo-slovanskeiga učiteiljstva. Kako pa to, da se gospoda J elenca šele danes spominjamo v svojem listu? Vzrcik je ta, ker nismo doslej imeli nobene posebne prilike za to, in pa — ker gospod Jelene ne imara, da bi njegovo življenje in delovanje obešali na veliki zvon! Toda to zadnje nam gotovo; oprosti, če mu povemo, da si želi slovenska mladina poznati moža, ki ji že toliko časa raizpošilja »Zvonček«. Povod k temu spisu pa smo dobili v tem, da je gospod Luka Jelene dne 16. cktđbra lanskega leta praznoval š e s t d e s e 11 e t n i c o svojega rojstva. In oba vzroka sta dovolj tehtna, da pokažemo »Zvoničkovim« naročnikom) njegovega upravnika v sliki in besedi! Luka Jelene je bil rojem dne 16. oktobra 1857. leta v Dražgočah — v preprosti vasici na našem div nem Gorenjskem. Ta lepi kos naše slovenske zemlje z visokimi gorami, s plod evitimi poljem in s čistim, vedrim, zdravim zrakom, z belimi cestami in s šumečimi gozdovi, z bistrimi vodami in z jeklenim, junaškim narodom je Jelenčeva ožja domovina, koder so potekla presrečna njegova detinska leta ob ljubezni in varstvu ljubljenih staršev poštenega kmetiškega rodu. Ker ni bilo v đclmači' vasi šole, je hodil živahni dražgoški Luk.ec zajemat prve nauke v Železnike in Škof j» Lcko, cdtam pa jo je mahnil v Ljubljano, kjer je obiskoval srednje šole in učiteljišče. In že cd leta 1881. deluje kot učitelj za vzgojo in pouk slovenske mladine. Prvo njegove službene mesto je bilo v Hotiču pri Litiji, drugo v Št. Jurju pri Kranju, od leta 1899. pa učitelju je v Ljubljani na zgoraj imenovani šoli. Vse stotine njegovih učencev in učenk se ga spominjajo s hvaležnostjo in spoštovanjem. Poleg obiilih svojih stanovskih 'dolžnosti opravlja prostovoljno prevzete posle našega upravništva z vnemo in požrtvovalnostjo, ki je lastna samo iskrenemu in .resničnemu prijatelju slovenske mladine. »Kaj pa je to —upravnik?« povprašujete. 'Neznatno irne, a toliko več deila in skrbi ima oni, ki ga tako kličemo. Sotrudniki spišejo gradivo, urednik ga pripravi za tisk, tiskarna ga stiska, a sedaj pride upravnik na vrsto in mora poskrbeti, da pride list v roke naročnikom. Prirediti mora naslove in ovitke, v vsak ovitek vtakne izvod »Zvončka«, ovitke zloži po poštah — in hajdi, ljubi »Zvonček«, na ljubljansko glavno pošto, odkoder te razpošljejo križem sveta! Tako bi bilo delo 'opravljeno za an mesec. Potem pride drugi mesec isto, tretji mesec zopet iin tako dalje — mesec za 'mesecem, leto za letom,,, Luka Jelene, \ vseletni upravnik našega ,,Zvončka" "•llli|f'illli(fllfli(lffilllilliiliflfll(iifitliiittii(iii|iiiiiiit|ii((itiiiiiiiitiiiii(itillll(liitiiiiti(*llliltlllii>iliitil((i(iiiiiiiaiiiiii(ii(iaiii**iiaiii*" Vendar to še ni vse. Glavno je — denar ! Najprej je treba seveda plačati pošti, ker bi sicer ne prevzela »Zvončka«. Treba pa je plačati tudi papir in tiskamo, ker bi brez papirja in tiskarne ne imeli lista. Tudi so-trudiniikom odpade časih kaka krcmica — to pa v bolj majhni mieri, ker ti ■delajo po večini zastonj in zgolj iz ljubezni do vas, ki vam je »Zvončdk« namenjen. Naročati in plačevati pa se morajo tudi klišeji in podobe, da imate z listom toliko več veselja. In vse te izdatke in račune mora pclkri-vati naš upravnik. Lahak mu je ta posel, aiko ima polno blagajnicom denarja. Če pa denarja ni, tedaj ima gospod Jelene polno skrbi. In večkrat se že zgodilo, da je moral seči v svoj žep, da je poravnal najnujnejše izdatke. Pisati, opominjati, prositi mora na vse strani, preden ne omehča in zdrami malomarnih naročnikov, dokler se ne spomnijo svojih dolžnosti in ne pošljejo naročnine. — Koliko je to zamudnega pisanja! Ko bi poznali naročniki te njegove skrbi, bi že iz usmiljenja do njega redno plačevali naročnino. Poskrbeli bi tudi, da se število naročnikov dvigne, da bi imel naš upravnik več denarja na razpolago in bi bil lahko »Zvonček« po vsebini in obliki večji in lepši. Koliko bi bilo to vredno posebno v sedanjih časih strašne draginje, ko so se vse tiskarske potrebščine v ceni dvignile stokrat ali pa še večkrat! — Če se vsem tistim, ki so gospodu J eie neu čestitali ob šestdesetletnici njegovega rojstva, pridružujemo tudi mi, storimo to najlepše s tem, da mu pošljemo toliko naročnine, kolikor si je želi, da bo mogel ikrasnejši in bogatejši »Zvonček« razpošiljati slovenski mladini! Tako ga najlepše počastimo in zahvalimo za njegovo delo, ki ga nesebično opravlja že dolga leta v naše veselje! Zimska pesem na bojnem polju. Zima bela prišla je v gostijo. Ni veselja pravega v naravi. Sveče smrti v polju zdaj gorijo. Veje smrti dih v dobravi. K meni v vas je prišla žena bela in mi pravila povest... Končano! V strahu duša vsa je zadrhtela. Smrt mi pravila povest je znano ... Vinko Klanšek. JOSIP VANDOT: Kekec na hudi poti. Planinska pripovedka. Mali Reji Elsbacherjevi poklanja to pripovedko kot božično darilce pisatelj. 1. fačudil se je Kekec 'tisti dan, prvič v svojem, osemletnem življenju se je začudil kozi. Hm, kar obstal je sredi hleva. Prst je utaknil v usta, pa se je čudil. Kar hipoma se je domislil tega, in čudno se ni.u je zdelo, da še nikoli ni premišljal o tem. Saj je gnal vsako jutro kozo na pašo. Tri ure je presedeval vsak dan z njo tam gori za Gmajnico. Gledal jo je in se je pogovarjal z njo. Pa še nikoli mu ni prišlo na misel, da bi jo povprašal: »Hej, Keza L^U k&zarsta! Povej in mi odgovori, zakaj nosiš dva rogova na glavi? Daj, zgani se in mi povej!« — O, še nikoli se ni domislil Kekec tega. Domislil se je šele danes, ko je prignal kozo s paše in je obstal sredi hleva. Kar začudil se je Kekec, pa je stopil h kozi. Prst je vzel iz ust, pa je pograbil kozo za rog. »Mekeke«, je zameketala koza in je vstala. Pogledala je dečka, pa je vedela dobro, da se zgodi zdaj nekaj posebnega. »Ti Kaza«, jo je nagovoril Kekec in jo je stresel na lahko. »Glej, česa sem se domislil ravno zdaj? Veš, kar tako mi je šinilo v glavo... Čemu sta tebi rogova? Ha, te vprašam? Saj ju ne potrebuješ. Nikoli se še nisi pretepala na vasi .in tudi bodla se nisi, kakor se bode sosedov oven. Volka se ti ni treba bati; zakaj če pride volk, ga naženem jaz s palico. Ti bi poginila strahu, in niti na misel bi ti ne prišlo, da bi se branila____Pa zakaj nosiš torej rogove na glavi? Ha, te vprašam:? Daj, zgani se, Keza, pa mi odgovori!« 2 17 »Mekeke«, je odgovorila koza in je pok imala z glaivo. Legla je, pa je pričela mirno prežvekovati. A Kekec ni M zadovoljen k njenim odgovorom. Dvignil jo je spet in je nadaljeval : »Čudna si, Keza, in ne znaš druge besede kot mekeke! Pa sem te vprašal, lepo vprašal, zakaj nosiš rogove? Če mene vprašajo: Kekec, zakaj imaš nos pod očmi? — O, kar lepo odgovorim: Stričeik, zato, da voham vašo strd, ki jo innate v čumnati, in zato, -da kihnem, ker bi rad «trdi, striček! — In ti, Keza, ipa ne veš, zakaj nosiš rogove na glavi? O, čudno, čudino...« In Kekec je majal z glavo in se je še vedno čudil. Keza ga je gledala in je meketala. Trudna je bila, pa bi se bila rada zleknila po mehkih tleh. A Kekec je ni izpustil, ker je še vedno premišljal o njenih rogovih. Ti rogovi, o, ti rogovi! Čemu jih nosi ta prebita koza, ko jih pa vendar ne rabi? Saj pravim —čudna reč. Pa ko bi vsaj ta nesrečna Keza znala lepo povedati lepo besedo! Pa ne zna in ne zna, in če jo dregaš še tako- in jo še tako stresaš za rogove! Govori ji lepe besede — a odgovarjala ti bo vedno in vedno in te gledala neumno: mekeke! Saj pravim. — in Kekec stoji še vedno pred .njo ta ugiblje zaman in premišlja. Kekec bi tako rad vedel vse; a koza ne zna govoriti, resnično, ne zna govoriti. Še .dolgo bi bil Kekec ugibal in bi se čudil, da se ni prikazala tedaj na pragu sestrica Jerica. Velika je bila Jerica in je štela enajst let. Zato jo je spoštoval Kekec, zato. ker je bila starejša in je znala jako pametno govoriti. Obstala je na pragu, pa je zaklicala: »Jest pojdi, Kekec! Kosilo stoji že na mizi, in dolgo te že čakamo«. Kekec se je obrnil k njej in je zmajal z glavo.. »Jerica, ali slišiš?« je dejal in je pokazal s prstom na kozo. »Pametna si in ved.no govoriš pametne besede. Zato te pa vprašam, Jerica: ali veš, čemu ima koza rogove? Ne rabi jih, ker se ji ni treba bati volka; pa tudi pretepa se ne kakor sosedov oven. Pa vendar ima rogove. Čemu in zakaj? — Veš, to te vprašam, Jerica«. Jerica se je nasmejala na glas. »To te spet skrbi, Kekec?« je odgovorila. »Pa da ne moreš imeti nikoli miru ! Saj pravim — vsak .dan si utepeš nekaj neumnega v glavo. Bog že ve, zakaj je podaril kozi rogove. Kaj misliš, da jih nosi kar tako zaradi lepšega? — Kekec, Kekec! Pusti kozi rogove in pojdi rajši h kosilu!« »To znam- tudi jaz«, je dejal Kekec. »Ni mai treba praviti tega. Mislil sem, da si pametnejša nego jaz. Zdaj pa vidim, da veš ravno toliko, kolikor jaz... Hm, povprašam koga drugega«. — Kekec je poiktima! iz glavo. Še enkrat se je ozrl po kozi in je zmigal z rameni. Potem pa je stopil za sestrico iz hleva. Napotil se je v hišo, kjer sta sedeli mati in mala Tinka že za mizo. Ker je bil Kekec lačen, se je naglo lotil poMajene jedi. Urno je zajemal s svojo veliko, leseno žlico in je pozabil na kozo in njene rogove. Po kosilu jè rekla mati: »Vzemite iz omare posodice, pa pojdite trgat gori za Krivi plaz močni c ! Rabim jih, da si skuham zdravila za svojo bolezen. Jako slabo mi je danes, in ongava Minara mi je rekla, da naj pijem vodo iz kuhanih innočmc. Pa ani pomaga.,. Zato pa pojdite, pa natrgajte polne košarice! Ti, Jerica, lepo -pazi na otroka, da se jima kaj ne pripeti! ALi si slišala?« »Sem, mati«, je odvrnila Jerica in je vzela iz omare tri košarice. Pletene so bi'le iz vrbovih šibic in «so bile bele. Samo košarica male Tinke je bila nekoliko pobarvana z rdečo barvo*; naslikan je bil na njej na sprednji strani rdeč petelinček. Lepa je bila košarica, da jo je mala Tinka kar gledala. Skrbno jo je držala v roki in jo je ogledovala od vseh strami. — »Mhm«, je rekla in je pocukmila bratca za rokav. »Ali jo vidiš, Kekec? Ali Vidiš petelinčka?« »Vidimi«, je odgovoril Keikec. »Ali hočeš, da ga primerni iza rep? Lepo dvigne glavo in zavriska: Kikiriki!« — In resnično se je dotaknil Kekec rdečega petelimčka in je zakikirikal na glas. Zasmejala se je mala Tinka in je stisnila košarica k sebi, da bi skrila petelinčka. A Kekec je že odprl vrata in je stopil v vežo. Za njima sta odšli obe sestrici. Mati je še potegnila Jerico na pragu za.trenutek nazaj. Pogledala jo je neprijazno in ji je dejala trdo: »Na otroka pazi ! Da ne boš zijala kakor po navadi in ju zanemarjala! Le glej, da bo vse v redu! Saj .mie poznaš ...« Jerica je zardela in je povesila glavo. »Pazila bom, mati«, je odvrnila pohlevno. Velike, modre oči so ji postale rosne, in ustna so se ji stresla za hip. A že v naslednjem trenutku je dvignila glavo in se je nasmehnila. Stopila je vum na dvorišče, kjer sta že čakala Kekec in mala Tinka. Prijela sta se sestrice za krilo, in naglo so speli preko dvorišča do poti, ki se je vila med vrtovi skozi zagorsko vas. Držala je tista pot iz vasi; preko širokega pašnika je držala in se je izgubila kar hipoma visoko tam gori mied zelenimi smrekami. Lepo je sijalo poletno solnce z modrega neba. Tuintam se je voizila lio modrimi bela meglica. Lahno se je zibala tam gori in se vlekla do belih snežnikov, ki so se smehljali tam v ozadju. Bili so polni belega snega, ki se je iskril v jasnih žarkih in je svetil v dolino, polno poletnega veselja in miru. Sredi tega miru pa je počivala zagorska vas. Spala je in sanjala sredi krasote in božjih žarkov, ki so se usipali od vseh strani nanjo1. Jerica, Kekec in Timka so dospeli do zelenega travnika. Sredi tam na gladki trati so zagledali kopo otrok, ki so se igrali. Držali so se za roke; vrteli so se in so peli veselo pesem. Kekec jih je zagledal, pa se je spustil v tek. Obstal je kraj njih im se jim je zasmejal na ves glas. — »Kaj, kolo plešete, pa niti godbe nimate? Saj pravimi — ali ste narobe svet?« — Tako ie govoril Kekec. Smejal se je na ves glas in se je tolkel z rokami po kolenih. Otroci so prenehali peti. Obstopili so Kekca, pa so pričeli klicati: »Kekec, o, Kekec! Daj, zapiskaj nam1, da se zavrtimo lažje... O, lelpoi piščalko imaš, pa zmaš tako lepo piska ti. Ali si slišal? Daj, Kekec, o, daj! Lepo te prosimo, Kekec, o, Kekec!« Kekec se je zasmejal še enkrat. A vendar je potegnil iz žepa dolgo! in tanko piščalko, ki je bila poslikana salmo na debelem komcu z nekimi čudnimi, rjavkastimi črtami, Vtaknil p je v usta, pa je priče! piskati. Ola- sovi so bili čisti in so zveneli tako lepo in ubrano, da bi jih človek poslušal kar dolge ure. .Otroci so se prijeli spet za roke in so se zavrteli. Zapiska! jim je Kekec pesem, in otroci so zapeli z.a njim. »Vija — vija — vaja — pod goro sred gaja Vila nam Škirlatica odpre zlata vratica, nas povede v grad, da nami biser, da nam zlat...« Otroci so peli in se vrteli. Kekec pa je piska! lepše, vednö lepše. Ej, lepa je bila piščalka, in posmi, krasnejše kot škrjančkove, so bile skrite v čudoviti piščalki. Sam oče, ki je bil drvar visoko tam gori v divjih gorah, jo je izrezal in jo. je delal štiri nedelje. Ko je Ma gotova, pa jo je podaril Kekcu. Kekec pa je piska,1 nanjo tako dolgo, dia je znal piskati vse lepe pesmi, ki so jih popevali po zagorski 'vasi. Čudili so se miu ljudje; a Kekec jim je piska!, da jim je prihajalo 'mehko okrog srca. »Daj, nehaj, Kekec!« ga je prosila Jerica in ga je prijela za rcltoo. A Kekec je samo pokimal iz glavo, a odnehal ni, dckler ni odpiskal vse pesmi. Ko je bila pesem, končana, je vtaknil Kekec piščalko v žep in se je ozrl po otrocih. »Ha, ali ste videli, kako je šlo vse lepo?« jih je vprašal. »Samo zapiskati .vam je bilo treba, pa ste zapeli kakor škrjančki na polju. Ali ste videli?« »Kekec, zapiskaj nam še eno!« so prosili otroci in so ga hoteli spet obstopiti. A Jerica ga je potegnila naglo za roko in ga je odvedla preko travnika. Kekec se je okrenil še trikrat in se je zasmejal otrokom, ki so vpili za njim in so. ga prosili pesmi. A Kekcu je bilo zadosti piskanja. Saj je vedel, da nima dosti časa. Dolga je še pot do Krivega plaza, in košarice močnic človek ne nabere tako hitro, kot bi trenil. Kekec je .vedel vse to. Zato pa je stopal naglo s sestricama proti gozdu, ki se je pričenjal že onkraj pašnika. Črn je bil gozd in se je vzpenjal visoko cib 'gori. Do samega sivega skalovja in večnega snega še je vzpenjal in je prenehal tam gori, kot bi iga odrezal. Krenili so v gozd po poti, ki je .bila nastlana z mehkim mahom. Jerica je molčala. Zato pa je tembolj čebljala mala, debelušna Tinka in je izpra-ševala po sto in sto rečeh. Toda ker je uvidela, da ji odgovarja Jerica le s kratkimi besedami, se je oprijela Kekca. Kar njegove roke se je oklenila, pa ga je vprašala kar naravnost: »Kekec, kaj si piskal tisto pesem o< Vili Škrlatici? Hm, lepa je bila — nemara je tudi Vila Škirlatica tako lepa? Ali si jo že videl, Kakec ? Vsak dan paseš kozo za Gmajnico. Pa si nemara že videl Vilo Škrlatico?« »Hm«, je odvrnil Kekec, »nisem je še videl. Daleč stanuje Vila Škrla-tica, daleč tam pod belimi goraimi. Enkrat jo poiščeim in potrkam na zlata vrata njenega gradu. Lepo jo pozdravim in jo poprosim za cekin, da si kupim na sejmu citre. Kaj misliš, Tinka, ali mi podari cekin? Kaj misliš? — Nemara me pa zapodi..,« >0, ne, Kekec«, je dejala mala Tinka vsa prepričana. »Veš, kar lepo sinemi klobuček z glave. Zapiska j na piščalko krasno pesem, iki jo znaš samo ti. Pa te bo [poslušala Škrlatica in ti too diala še celo tri cekine. O, ,kar meni verjemi, Kekec!« »Seveda«, je pokiirnal Kekec z glavo in se je zamislil za trenutek. Ej, lepo bi bilo, če bi imel cekin in bi si kupil citre. Tako krasno in sladko bi igral na zveneče strune, da bi se ljudje kar ustavljali na cesti. Kekec bi pa svirai od jutra do mraka svoje najlepše pesmi. O, seveda, ako bi imel cekin, da bi si kupil citre na sejmu ! A brez cekina ne dobi ničesar. Brez cekina je dobil samo piščalka Nio, pa tudi piščalka ni kar brez vsega. Zapiska nanjo in zapoje najlepšo pesem. Ali morda nei? Nehate se je ustavil KekeC. Iiz žeipa je potegnil piščalko in je pričel piskati. O Vili Škrlatici je zapislkal tako krasno', da je mala Tinka ,kar sklepala z rekami. »Ovbe, kako lepo!« se je čudila mala-Tinka in je poslušala z odprtimi usteci. »Ovbe, Kekeic! Še nikoli misi piskai talko leipo!« Kekec pa je piskai, da je oidimievalo širom okrog po zelenem gozdu in so se budile ptice, samevajoče po temnih sencah. Saj pravim—- krasna je bila pesem, ki jo je piskai Kekec. Sam si jo je bil izmislil, ko je pasel dan za dnem kozo tam v samoti. Kar poslušal bi jo bil človek in bi se čudil Kekcu in njegovi piščalki. »Vila, Vila zlata, odpri bela vrata, odpri beli grad, daj cekin -mi zlat...« Tudi Jerica je Obstala in je poslušala. Prijazno se je smehljala Kekcu in je čakala, da neha piskaiti. Kekec je končal in je iz a: vrisk al na ves glas, da se je razlegalo visoko gori do strmih pečiin. Smejal se je veselo in je vprašal Tinko, če ji ugaja njegova pesem: »Mhm«, je odvrnila mala Tinka. Pa tudi Jerica ga je pohvalila. — Nato pa so- speli naprej ipo zelenem gozdu. Pot je zavila navkreber v hrib. Šli so naglo, da bi čimprej prišli do Krivega plaza, kjer je vse polno rdečih močmic. Jerica in Kekec sta hodila .lahka Samo mali Tinki je bilo nekoliko inerodno'. Ze je pričela pernatem sopsti, in na 'čelu so se ji prikazale potne srage. Njena debelušna ličeca so postala še bolj rdeča. Za trenutek je postala in si je obrisala znoj z obraza. »Ali pridemo kmalu damočnice?« je vprašala. »Oj, menije tako vrače!« »Potrpi, Trnka!« ji je odgovorila Jerica. »Glej, kmalu bomo tam gori. Še tri grmovja — in prikaže se Krivi plaz«. — Prijela jo je za desnico, in Kekec jo je prijel za levico — pa so šli spet navkreber ipo starnimi Steza je prenehala hipoma, in morali so se plaziti skozi gosto grmovje, ki se je razpredalo vse naokrog. Bilo mi več smrek okrog; le krivemčasti, napol podrti borovci so' rasli med nizkim, grbavim rušjem. lin mevisoko nad sabo so zagledali golo skalovje, ki je štrlelo proti nebu. Videli so« smeg, ki se je svetil med skalovjem v širokih razpokah im dolgih plazovih. »J uh uh u — Krivi plaz!« je za vriskal Kokee in se je vrgel na trato, ki je bi-U vsa rdeča zrelih močnic. Mala Tinka se je zasmejala na ves glas in je kar sedla, pa je -pričela trgati sočne «ločnice. Seveda — eno v usteea, dve pa v svojo lepo košarico. In Tinka je bila vsa zadovoljna. Niti ozrla se n:i po bratcu in sestrici. Videla je samo močniee in je čutila, kako so dobre in S'ladike. Bilo jih je toliko na trati in tako goste so bile, da se je košarica kar vidama polnila. Kekec se je oddaljil najbolj. Šel je naravnost do skal in je izginil kar hipoma onkraj irušja. Culo se je samo njegovo veselo in glasno žvižganje. Jerica je trgala nedaleč od Tinlke in je molčala. Minila je ura, i:n tedaj je bila Jerici košarica polna. Dvignila se je, pa je stopila :k Tinki pogledat. Ovbe, Tinki je bila košarica še napol prazna! Zakaj močniee so bile tako dobre, da ni dajala Tinka več dveh v košarico, eno v usteea, ampak narobe. No, Jerica ji je pomagala, in kakor bi trenil, je bila tudi Tinki košarica polna do vrha. Nato sta deklici sedli na trato. Mala Tinka je postala utrujena in zaspana. Položila je kodrasto glavico Jerici na kolena in je kar zaspala. Jerica je gledala nekaj časa njen okrogli, rdeči obrazek in njena malce odprta usteea. Potem pa je vtzdihmla bridko in se je zazrla v dolinico, ki je ležala globoko tam doli. Videla je zagorsko vasico sredi zelenega polja in je razločila vsako hišo. Tam med zelenjem se je svetila njena rodna hišica, ubožna, a vendar snažna in lepa. Oj, lepo je bilo nekoč v tisti hišici! Tako prijetno je bilo in veselo od jutra do večera! Saj je živela takrat še njena mamica. In mamica se je vedno smehljala in jo je bežala. Majhna je bila Jerica še takrat. Komaj da je znala že dobro h od itti in čebljati. A lepo Pogled na Krivi plaz je bilo vendar h veselo;. Saj se ji je smehljala in jo je pestovaia. — A umrla je mamica, kar -nenadoma je umrla. Zvečer se je še smehljala, a v jutru je že ležala v veliki izbi, in krog nje so gorele debele sveče. Pokopali so jo"— in Jerica ni imela več mamice... In potem je prišla druga mamica. A ta mamica ni bila tako dobra m vesela kot prva. Ni se ji smehljala in tudi prepevala ji ni. Prišel je bratec Gr egee, ki so ga pa imenovali vsi za Kekca; prišla je sestrica Tinka. Rada ju je imela Jerica, pa tudi bratec in sestrica sta imela njo rada, da se kar ločiti nista mogla od nje. A kaj vse tisto! Jerica ni imela svoje mamice. Zato pa je 'bila žalostna. Mačeha je vedno bolj bolehala in je prihajala vedno bolj oscrna z Jerico. Očeta ni bilo domov tedne in tedne, ker je drvaril visoko v gorah. Jerica je delala doma in na polju, delala trdo, a z veseljem. Pa vesela ni bila, ker ji mačeha ni privoščila prijazne besede. Nevoljna je bila -mačeha vedno in jo je zmerjala. In zgodilo se je večkrat, da jo je udarila v svoji nevolji. To pa je bolelo Jerico. Na podstrešju je jokala ponoči na svoji borni posteljici in je klicala mamico'. Mamico je klicala iz nebes, da hi prišla k njej in jo pobožala samo še enkrat kakor nekoč Lepo ibi se ji nasmehljala mamica — in Jerici bi bilo tako prijetno v m,laidi dušici... Vzdihnila je Jerica na trati visoko v gori. Solze so ji prišle v oči, da ni videla več zagorske vasice in rodne hišice. V srcu ji je bilo -tako hudo, da bi bila zajokala na glas. Zakaj ne živi mamica? Glej, prinesla bi ji zdaj košarico močnic. Na pragu bi stala mamica im bi se ji smehljala že od-daleč. — »Oj, mamica! Ali vidite močnice? Vam sem jih prinesla, samo vam, mamica!« bi rekla Jerica, in mamica bi bila vesela, o, tako vesela! Bolesit je stisnila mali deklici mlado srce, da je kar zaječala. Komaj je zadržala glasen jok, in solze so se ji ulile po licih. »Mamica!« je zaklicala na glas in je dvignila roke. Tinka se je zganila v spanju in je odprla oči. Začudena je gledala sestri v obraz. A ko je1 videla solze, se je dvignila naglo in se je je oklenila okrog vratu. »Ali te je kača?« je vprašala Tinka vsa v strahu. »Hm, kača je huda, palma strupene zobe ... Ali te je, Jerica? Alfi te je?« Jerica si je obrisala brž s predpasnikom obraiz itn se je nasmejala. »Ni me kača — ne boj se, Tinka«, je odvrnila. »Veš, samo vroče mi je ... Kam neki se je skril Kekec? Kar izginil je, pa ga ni več... Kekec, ho, Kekec! Ali slišiš?« »Ho-ho, slišim«, je odgovoril Kekec iiz daljave. Tedaj ga je pa Jerica zagledala in se je prestrašila. Splezal je bil Kekec preko skal do sneženega plazu, ki se je vil onkraj skalovja sltrmo navzdol do nevidnega prepada. Hm, zagledal je bil Kekec strmi plaz, pa je pomislil: »Bog ve, kako se neki drsa poleti? Ej, to mora biti nekaj posebnega ... Davi nisem zvedel, čemu nosi koza rogove. A zidaj bom, zvedel, kako se človek drsa poleti po snegu. Hej —hm...« Pobral je Kekec dolgo prekljO', ki je ležala mied rušjem. Splazil se je preko skal in je obstal na zmrzleim snegu. Zagledala ga je Jerica in se je vsa prestrašila. »Ali mi greš nazaj!« je zavpila in se je stresla po vsem životu. À Kdcec se je samo zasmejal. iNaslon.il se je oib palico, je zastavil svoje okovane črevlje in je zavriskal. Kakor blisk je šinil do strmem sne-žišču ito. se je smejal venomer. Jerici in Tinki je zastala samega strahu kr;i v žilah. Prestrašeni .sta gledali smelega Kekca, ki je drvil proti' prepadu. Že sta' videli nesrečo, in lasje na glavi so se jima ježili. — »Joj, o, joj!« je klicala Tinka. »Kekec, pusti, o, Kekec!« — Jerica je hotela planiti do snežišča, a nog ni mogla zaradi strahu premakniti. Stala je tam in je vlila roke. Videla je pred sabo strašno nesrečo, in 'mraz jo je stresal. Kelkee je zdrknil že globoko doli po plazu; naglo kakor ptič v zraku je drsel navzdol. Še enkrat se je čut njegov veseli vrisk — m tedaj sta zakričali obe1 deklici iin sta se prijeli v divjem strahu za glavo. Kekcu se je hipoma prelomila palica. Padel je vznak na gladki, trdo zmrzli sneg. Toda obstal mi. Valil se je po strmini navzdol kakor kos lesa;, zdaj so biile noge od spredaj, zdaj glava. Zaman je krilil z rekami okrog sebe. Nikjer ni mogel zgrabiti trdne stvari, da bi se je oprijel iin se ustavil v svojem divjem teku. Prifrčal je do konca plazu. Zavpit je še enkrat, da sta ga slišali sestrici prav razločno. Še enkrat se je prikazal vrh snega — potem pa je zdrknil 'hipoma ob prepadu in je izginil, kakor da bi se pogrezinil v zemljo. »Kekec, o, Kekec!« je zajokala mala Tinka na ves glas in se je vrgla na trato. Jerica pa se je prijela za glavo, pa sama ni vedela, kaj bi storila. Strah jo je prevzel popolnoma. S široko odprtimi očmi je strmela tja dol, kjer je izginil Kekec za belim snegom. In bila j c pirepric ana, da je Kekec že mrtev. Ubil se je tam v propadu i,n nič več ne bo piskal na svojo piščalko lepih pesmi1, oj, nič več! »Joj, o, jog'!« je zatarnaia obupana Jerica. Zgrudila se je na tla k Tinki, in jokali sta obe, bridko jokali v strahu in nesreči... 2. Toda naposled se je Jerica vendarle zdramila iz svojega strahu. Dvignila se je naglo, pa je pohitela do snežišča. Ni ji bilo mairi ostrega ruševja, ki jo je zbadalo v rake in noge. Urno je letela preko peščevja in je obstala kraj zmrznjenega snega. Hotela se je ozreti v črni prepad, toda ni mogla priti do njega. — Zakaj tla so bila kroginkrog pokrita z gladkim ledom., in vedela je dobro, da se ji spodrsne, ako stopi tja. Zato je obstala tam in je gledala vsa plaha v črno temo, ki se ji je režala iz prepada. »Kekec, o, Kekec!« je zavpita na ves glas, 'da je odmevalo stcglasnc' cd pečin in iz prepada. In čuj — tedaj se je oglasil od nekod čuden .glas, podoben petelinjemu kikirikanju. Jerica se je sklonila, pa je poslušala. Toda glas je utihnil hipoma, in globoka tišina je zavladala spet kroginkrog. — »Kekec, o, Kekec!« je zaklicala Jerica še glasneje. Teidaj pa se je oglasilo iz črnega prepada zopet tisto kikirikanje» in Jerica je spoznala tisti glas. Bil je Kekec, ki je klical na ves glas iz prepada: »Kikiriki! Kekec v prepadu sedi !..« Jerica so je oddahnila in se je kar zasmcjaia v svojem velikem veselju. Glej, ni se ubil Kekec! Lepo sedi nekje doli v prepadu in se smeje. Pa prav nič se ni pobil, o, prav nič! Vzel bo še celo piščalko iz žepa, pa bo zapiska! veselo pesem, da le kaj! O, hvala Bogu, da se je zgodilo vse tako lepo in da ni bilo nesreče! — In Jerica se je kar smejala. Srce ji je bilo tako veselo, kakor še nikoli Gledala je v prepad itn je klicala neprenehoma.: »Kekec, o, Kekec!« Še enkrat se je zasmejal Kekec in je zaklical: »Kikiriki! Kekec v prepada sedi!« — Nato je umolknil; toda samo za trenutek. Zakaj hipoma se je oglasila iz prepada vesela in lepa pesem, da le .kaj! Kekec je piiskal tam doli svojo najlepšo pesem. Prihajala je pesem globoko iz prepada in je bila tako krasna, da «bi se človek kar smejal. Saj pravim — ta Kekec! Nihče na vasi ni imel take piščalke, pa tudi takih pesmi ni znal nihče razen Kekca. Poslušala ga je Jerica vsa vesela in je skoiro pričela skakati v svoji radosti. »Kekec, O', Kekec! Pridi iz prepada, da gremo domov! Ali slišiš, ljubi Kekec? Pridi iz prepada!« je klicala in je ploskala z rokami. Kekec je nehal p iskati. Začulo se je votlo rcpotanje v prepadu, kakor da bi se trgalo kamenje in bi se valilo po strmini. In ni minilo deset trenutkov, pa se je že prikazal iz prepada Kekčev rdeči obraz. »Hoho!« je zavpil Kekec, ko je zagledal Jerico. Zasmejal se je veselo in se je pognal z vso močjo navzgor, f.n kakor bi trenil, je stal pred Jerico' in je otepal z rokami okrog sebe. »Ha, ali me vidiš?« je rekel. »Gotovo sem se stokrat prekopirali! Hm, kar metalo me je — hop-hop-hop ! — Purnf ! In ležal sem tam doli, v mehkem snegu sem ležal, kakor doma v postelji. Saj pravimi — da se mi ni zlomila tista preklicana palica, pa bi ne bilo tega. O, lepo se je drsati poleti, lepo, ti rečem, Jerica. Kar še enkrat bi šel poizkusit...« Toda Jerica ga je kar pograbila z cibema rokama za rame. »Ali bciš tiho?« j.e rekla in je bila vsa huda. »Glej, da se hitro spraviš cd tod! Še tega se mi manjka, o>, samo še tega! Ti si velik nepridiprav, Kekec, to ti povem. Koliko skrbi in straha sva, prebili s Tinko! Ti pa govoriš talko in se smeje«. Ali te ni sram ?« »Hm«, odvrne Kekec in umolkne ves prestrašen. Šele sedaj vidi, da mu je •obleka vsa raztrgana. Hlače so bile preklane in vse razcafrane; jopič pretrgan in srajca polna luknjic. Samo klobuček je bil cel, itn tudi petelinje pero je še tičalo za klobučkom. A vse druigo — o.vbe, ovbe! — In prestrašil se je Kekec, da mu je kar vroče postalo. Matere se je domislil in dolge šibe v njeni roki. Pa ga je minilo vse veselje, in razigrana volja ga je minila. Glavo je sklonil na prsi -in je bridko vzdiihnil. Pa še skoro zajokal bi bil, da ga ni bilo sram Jerice. Pa tudi Jerica je zagledala raztrgano obleko in se je prestrašila. — »Oh, kakšen si!« je zatarnala. »Pa kaj reče mati? O, Kekec, da si tako neroden! Kaj je bilo treba vsega tega? Kaj reče mati, Kekec?« — Zaskrbelo je to Jerico. Pregledala je Kekčevo obleko in jo je poizkušala zrav- nati. A bito je vse zaman. Obleka je zevala na vseh koncih m krajih, pa naj je tarnala Jerica, pa naj je Kekec zdihoval še tako bridko. Kekec se je splazil molče po svojo polno košarico. O, niti Tinke ni pogledal, ki ga je klicala tam ob rušju in je ploskala z rokami. Samo namrdnil se je Kekec, pa jo je pocedil po strmini. Skrbela ga je njegova nesrečna obleka in je bil -ves žalosten in pobit. Resnično — ne zaradi sebe! O, zaradi sebe se Kekec ni bal matere. Čemu tudi? Zaslužil je pet gorkih, ker je toil tako neumen, da se je šel drsat na zmrzli sneg. Prenesel bi tistih pet gorkih; lepo bi jih prenesel in bi' samo dvakrat zajavkal. A zaradi Jerice je bil Kekec žalosten in potrt. Saj je slišal, kaj je rekla mati opoldne Jerici. »Lepo pazi na otroka, da se jima kaj ne pripeti! Posebno pa na Kekca pazi!« — Tako je rekla mati. Kekec pa je šel; podrsal se je po strmem snegu in se je prevrnil v prepaid. Vso lepo« obleko si je raztrgal, da ne bo za nobeno rabo več... O, Jerica ni niti utegnila paziti, pa je že napravil neumnost. Saj pravim — Kekec, o, Kekec! Čemu si storil to, da bo zdaj Jerica doma tepena zaradi tvoje norčavosti? Čemu, o, Kekec? In Kekeu je bilo v srcu tako hudo, da je stisnil ustna. Bežal je skozi grmovje, bežal je skozi zeleni gozd in se ni ustavil niti enkrat. Jerica, uboga Jerica! Zaradi njega bo tepena in zmerjana. A Jerica ni ničesar kriva. Vsega je kriv samo Kekec; vsega je kriva samo njelgova norčavost... Kekec, o, Kekec! Čemu si storil vse to? Kekec je pridirjal do pašnika. Tam se je vrgel v travo in je zajokal. Na gla,s je zajokal, ker ga je tako> hudo bolelo v srcu. Zakaj je bil tako neumen, o, zakaj? Pustil bi naj bil z,mrzli sneg, pa bi bil rajši zapiska! lepo pesem na piščalko, pa bi ne bilo nesreče. In Jerici bi ne bil napravil tega zla, tega velikega zla, ki jo čaka doma zaradi' njega. O, resnično... Kekec je zavpil še enkrat v svoji veliki bolesti in je zaril obraz med travo. Petem pa se je naglo dvignih in je leteli na vso moč preko travnika. Med vrtovi je tekel proti domu, ker ga je bilo sram ljudi. Za trenutek mu je šinila v glavo misel, da bi se' potuhnil pred materjo. Toda odločno je zmajal z glavo in je sitOpil urno preko praga. Mati je sedela v veliki izbi za mizo in s-i je podpirala glavo z rokami. Bila je vsa bolebma in slaba. Kekec se ni obotavljal. Košarico je postavil na miizo im je stopil tik pred mater. »Poglejte me, mati!« je rekel in je stisnil ustna. »Radoveden sem bil, kako se človek drsa poleti po snegu. Pa sem, podrsal, pa sem se prevrnil v prepad ... Joj, pa se je raztrgala obleka! Sanno klobuček je cel in pa petelinje pero, O', mati!« Mati ga je pogledala in se je vsa razsrjena dvignila. Za trenutek jo je posilil kašelj, da se je prijela za prsi. Potem pa je zavpila: »Kakšen sii, ti nepridiprav, o, kakšen si! Kdo ti je rekel, da se 'drsaj po sinegu? Ha? Kaj ti je rekla Jerica, ta malopridni ca? Kje je prodajala zopet svoja zijala? — Pa sem ji rekla, naj pazi nate. O, lepo je pazila, lepo! Saj pravim...« »Saj ni imela časa, da bi pazila name«, je odvrnil Kekec pogumno. »Ničesar ni kriva Jerica. Jaiz sam semi vsega kriv. Naskrivaj sem se izmuznil, pa sem šel na sneg... Jaz sam sem kriv, mlatil O, le vzemite pa- lieo! Veste, pet gorkih sem zaslužil. Ne bom zajavkal, mati, niti enkrat ne -bam zajavkal... A Jerico pustite! Ničesar ni kriva...« »O, le tiho bodi, nepridiprav!« ga je prekinila mati v svojem srdu. »Hitro se preobleči v staro šaro, pa ženi kozo past! A z Jerico, to: malo-pri dni co zijal-asto, že obračunim... Na palici' je palica — prinest jo sem,!« Kekec se je oddahnil. Mislil je, da zdaj dobi' svojih pet gorkih in razveselil se je. Naglo se je splazil .na peč in je vzel s police palico. Dal jo je materi in se je postavil pred njo. Glavo je sklonil in se je nasmejal. »Zaslužil sem jih — o, dajte mi jih, mati, ker sem jih resnično- zaslužil! Samo Jerico pustite, mati, ker ni ničesar kriva...« »Ali mi nisi tiho?« je zavpila mati nad njim in mu je odmerila prvo gorko. Ovbe — neprijetno je zaščemelo Kekca po hrbtu; toda -zajavkal ni. Še bolj s» je sklonil, da bi malti lažje merila, in je čakal. A čakal je zaman. Mati je položila palico na mizo in ga je pahnila od sebe. »Kaj stojiš in zijaš? Preobleči se in ženi kozo na pašo!« Kekec je izprevidel, da se mora ravnati po materinem ukazu. Molče se je oblekel v staro, oguljeno obleko, fci imiu je bila napol prekratka. Nato ie stopil še enkrat k materi. Proseče je dvignil roke in je moledoval: »Ne storite Jerici žalega, mati! Ničesar ni kriva — o, resnično... Vsega sem kriv jaz, samo jaz, o, mati...« A mati mu je pokazala duri, in Kekec je moral iti. Glasno je m-eke-tala koza v hlevu, ker je bila lačna in je hotela na pašo. Kekec jo je pognal molčć v strmo reber in se ni pogovarjal z njo- kakor -druge dni. Tam ob goščavi je legel na trato1. Roke je -podložil p-cd glavo in je strmel na visoke snežnike, ki so se kopali v svetlih sclnčnih -žarkih. Bilo je mirno in tiho vsenaokrog. Le tam doli med belim prodorni je pošumeval gorski potok, kakor da bi se smejal in pritajeno hihital. Druge dni je Kekec prepeval in piskal na ves glas. A danes ss mu ni ljubilo-, ker ga je skrbelo zaradi Jerice. Bolelo ga je v srcu in peklo nekaj čudnega in bridkega, da mu je šlo sk-oro na jok. Saj je vedel: Jerica bo tepena in zmerja-na danes zaradi njegove norčavosti. Uboga Jerica pa se je Kekcu smilila. Saj je bila dobra; govorila je vedno- lepo in s-e miu je smehljala. Rada ga je imela in je vedno pazila nanj, -da mu ni ničesar zmanjkalo. »Ovbe!« je zaklical Kekec v sv-oji bolesti. »Čemu meni mati-nabila? Seveda — ščemelo- bi me zdaj še nekoliko1. Pa vseeno ibi piskal na piščalko in bi pel lepo pesem. A zdaij me boli v srcu, taiko jako- ine beli! P-a -čemu je bilo vsega tega treba? Čeimiu, te vprašam, -ti Kekec?« In Kekec je bil ves žalosten in pobit. Strmel je nepremično na bele snežnike, ki so bili vsi lepi in mirna. Pa Kekca niso zanimali. Zanimal ga ni niti črn hrošč, ki je prišel kdove Odkod m se je plazil po njegovi nogi. Imel je -dolge iin sv-etle tipalke in je bil taka -krasen, da bi se mu -bil človek kar čudil. A Kekec ga je samo brcni, da je odletel v grmovje. Pa je spet gledal nepremično na snežnike, in v srcu -ga je bo-lelo. Solnce se je bližalo goram. Tedaj pa je Kekec vstal iin je šel po kozo, ki je ležala mirno tam g-ori ob skalovju. Mofóé j-o je pognal po hribu na- vzeto! in ji ni privoščil prijazne besede. Počasi je stopaj ža njo' proti donili; Skoro bal se je doma. Saj je vedel, da bo zagledal Jerico vso objokano in žalostno. Dobro je vedel, da z di huje zdaj nekje na dvorišču in se joče, bridko joče samo zaradi njega. Oj, in Kekcu bi bilo neprijetno vse to. Saj je bil prepričan, da zajoče tudi on na glas, če bi videl, da se Jerica joče. In bila bi bolest še stelkrat hujša, še stokrat hujša. Pognal je kozo naravnost na dvorišče. Sam pa se; je splazil od strani k hleve u. Samo, da bi ne zagledal Jerice, se Je potuhnil na vso1 moč. Nikogar ni bilo na dvorišču. Vse je bito tiho. Samo petelin je pel tam, gori ob plotu. Kekec se je oddahnil in je stopil v hlev za kozo. Za trenutek je povesil glavo in je pomislil, kaj naj ukrene. A tedaj mu pride hipoma na uho pritajeno ihtenje. Prestrašen dvigne glavo in se ozre krog sebe. In tam v kotu kraj jasli zagleda majhno deklico, ki se stiska, k zidu in bridko ihti. Fa to ni bila Jerica; to ni ibil nihče drugi nego mala Tinka. Kekec se začudi. Stolpi bliže, pa se dotakne Tiinfciinega ramena. »Ti si, Tinka?« izpregovori in se še ve-dno čudi. »Pa zakaj se jočeš, ti Tinkara? Ali me slišiš? Zakaj se tako cmeriš? Ali ti je pojedla mu cika punčko? Ali slišiš, Tinkara?« Tinka dvigne glavo in pokaže svoj objokani obrazek. »O, Kekec!« pravi in zajoka nanovo. »Strašno, je bila Jerica tepena, o, strašno! Pa ni jokala, prav nič ni jokala ... Tepena je bila zaradi tebe, Kekec. Veš, zato*, ker si ti hudoben... Pa miama ji je rekla, da mora od hiše. Služit mora nekam daleč. Pa je rekla Jerica, da pojde jutri zjutraj... O, Kelkec! Jerica pojde stran. Pa je ne vidim nikoli več...« Mala Tinka je zajokala ina ves glas. Kekec pa se je kar stresel samega strahu. »Ali je res, Tinka?« vpraša. »Ali je res, kar praviš?« — A Tinka mu ni megla zaradi jelka ničesar odgovoriti. Samo z glavico je po-kimala in se je stisnila še tesneje v kot. Kekec jo je gledal še nekaj časa. Potem pa se je okrenil naglo in je zbežal iz hleva. Hitel .je naravnost v hišo, da bi poiskal Jerico. Dobil jo je na podstrešju. Zavezovala je drobno culico in se je nasmehnila1, ko je zagledala Kekca. Kekec jo je nekaj časa gledal in je molčal. Nato pa je stopil tik nje in jo je vprašal ves pobit: »Ali greš res od hiše? Ali greš res služit? — O, Jerica, zakaj greš? Pusti culico in ostani doma!« A Jerica je z migala z .glavo. »Moram stran«, je odvrnila žalostno.. »Glej, mati mi je rekla tako, in zato moram od hiše. Že sem1 povezala culico.. Jutri navsezgodaj pa odidem čez gore. K teti Nežari grem služit. Saj veš, onkraj gora ima domačijo. Služit grem k njej, ker hoče tako mati«. Jerica je povesila za trenutek glavo in je vzdihnila. Kekca pa je pričelo v grlu dušiti, da ni mogel spregovoriti besedice. Samo za roko jo. je prijel in jo je gledal ves žalosten. »In jaiz sem vsega tega kriv«, je izpre-govoril naposled. »Uboga Jerica, ti' pa moraš trpeti zaradi mene. Ali. si huda name, Jerica? Huda zaradi te nesreče?« »Prav nič nisem (huda«, je odgovorila Jerica in se je nasmehnila. »Mati me je tepla. Pa nisem, huda nanjo. Saj semi zaslužila, ker nisem pa- zila naie. Mati je boleh na in je sitna in zlovoljna zaradi bega. O, prav nič ji ne zamerim, da me je spodila od 'hiše. Saj vem', da bi itak morala 'danes ali jutri. No, čimprej, tam bolje ...« Kekec jo je poslušal. A kar hipoma ga je zbodlo v srcu nekaj tako bridkega, da je zajokal na ves glas. Oklenil se je Jerice iin je ponavljal neprestano': »Ne pojdeš od hiše — ne pojdeš Od hiše! Jaz sam kriv vsega, samo jaz! Zato pa pojdem jaz od hiše ... Ali slišiš, Jerica? Jaz poj dem cd hiše, jaz, ki semi kriv vse nesreče ...« »Ne bodi neumen, Kekec«, mu je prigovarjala Jerica in miu brisala solze z lic. A Kekec je zamahnil z roko in je udaril z nogo ob tla. »Jaz pojdem od hiše, jaz!« je ponovil uporno. »Služit pojdem k teti Nežari. Ti, Jerica, pa ostaneš doma. Resnično ostaneš doma, to ti povem...« In Kekec je šel naglo s podstrešja. Iz tikal je pa kuhinji iin izbi, a matere ni našel nikjer. Zagledal jo je šele na vrtu, kjer je rezala muljava za prešiče. Pogumno je stopil pred njo. Z rokavom si je obrisal oči, pa je rekel: »O, mati! AH vas nisem prosil, da nikarte tepsti Jerice? Lepo sam vas prosil. A vi ste vendarle tepli nedolžno Jerico in ste jo še celo zapo^ dili od hiše. Že si je zavezala Jerico euliioo in jutri zjutraj pcjdie služit k teti Nežari za gore. A Jerica je nedolžna, mati. Vsega sem kriv jaz ... Zakaj niste pretepli1 mene in ime zapodili od hiše? — A jaz vam rečem, mati — Jerica ostane doma. Jaz pojdem od hiše, jaz pojdem služit k teti Nežari! Zato, ker sem kriv vsega, pojdem z dama. A Jerica ostane doma, mati...« Mati ga je vsa začudena gledala. Srp je položila v travo, pa ga je gledala. Roke je stisnila k prsim in rmu ni odgovorila dclgO' časa ničesar. »Kaj govoriS neumnosti?« je dajala potem. A vendar ni bila nevoljna in neprijazna. »Kar sam. rekla, sem rekla. Jerica gre cd hiše—pri tem ostane. Zakaj mie pa ne posluša? Zakaj je tako zijalasta? — Glej, sarrD za las je manjkalo, pa bi se bil ti ubil za Krivim plazom, o, sam o za las ! In vendar sem ji naročila, naj pazi nate. — O, naj le gre med svet -k tujim ljudem ! Pri teti Nežari se bo že naučila, pa ne bo več zijalasta...« »A vendar je Jerica nedolžna«, je ugovarjal Kekec. »Jaz sem bil zi-jalast, jaz. imati. Zato pa .pojdem od hiše, da se odvadim zijalosti. Dobro mi bo podkurila teta Nažara, in v treh tednih beimi zdrav, mati. A Jerico pustite, mati, iker Jerica niti malo ne pozna zijalosti«. - Tiho ! « je velela mati osorno. Pobrala je nažeto muljavo in se je obrnila proti damu. Zasukala je Kekca in ga je pognala proti hiši. »Da si mi tiho!« je govorila. »Če ne, boš še klečal vso noč. Kar sem: dejala in napravila, to je miaja stvar. A Jerica naj gre, da se priuči pameti in reda.. Ali si slišal?« ..i ■ . Kekec ni več govoril. Glavo je sklonil in je molčal vso piot. V izbi se je spravil za peč in si je podprl glavo z rokami. Strmel je v tla in je premišljal. Tiho so se odprle duri, in v izbo se je priplazila mala Tinka. Boječe in plaho je stopila k peči in ,se je dvignila trudoma na klop. Potem pa se je stisnila v kot in )e ž dela tam. Prst je vtaknila v usta in js gledala vsa plašna k mizi, kjer je pripravljala mati večerjo. Nobenemu ni teknila tisti dan večerja. Kekec in Tinka sta se vedno ozirala v vrata in sta -pričakovala, da pride Jerica. A Jerice ni bilo od nikoder. Moléé so povečerjali, in potem je spodila mati otroka spat. Nekaj časa sta se obotavljala, a naposled sta vendar šla. Toda dolgo, dolgo nista mogla zaspati. Strmela sta skozi nezagrnjeno okno na visoke snežnike, ki je za njimi zahajalo solnce. Snežniki niso bili beli, ampak rdeči kakor vstajajoča zarja. Preko nehotičnih skal se je razlival rdeč ogenj. Izginil je sneg, in vseokrog je trepetal samo živ plamen in je objemal visoke gore. Gore pa so drhtele in so se smehljale v miraönoi, terra» dolinico... Tisti čas je spela Jerica preko polja. Tuintam se je sklonila, pa je utrgala lepo rožo-. Že je imela nabran velik šopek, da ga je komaj držala v rokah. Zavila je med njivami in je stopila na pokopališče, ki je stalo sredi polja. Iz gozda se je oglašal zapoznel kos in je drotoolel veselo pesem v tihi večer. Jerica je obstala kraj nizke gomile, ki je bil vanjo vsajen nizek, lesen križec, ovenčan z že napol uvelimi rožami. Ves grob je bil posajen 7. živimi, lepo vonjajcčimi cveticami. Jerica je pokleknila in je pritrdila Šopek na leseni križ. Sklenila je roke in je povesila glavo. »Mamica!« je zaklicala, in v oči so ji stopile solze. »Prišla sem k vam po slovo. Zapodila me je mačeha z dama, in v jutru grem služit v tun svet... O, mamica! Sama bom in zapuščena, kakor bo zapuščen vaš grobek...« Deklica je zaplakala na glas in se je sklonila, da se je dotikala z obrazom groba. A grob ni bil mrzel; b;l je' poln rožic iin mehke tolažbe. Samo tih je bil, tako tih in mrtev! — Jerica je jokala to je klicala mamico. A nihče ji ni odgovoril glasne besede. Samo rožice na grobu so se tresle v večernem vetrecu, ki je pošumeval nad pokopališčem. Šepetale so tiho in lepo in so se sklanjale nad grobovi. Jerica je slišala ta šepet in se je polagoma pomirila. Dvignila je obraz In je gledala na mrtvi grob. — »Mačeha me je zapodila z doma«, je rekla. »Pojdem in se neimara več ne vrnem. Pa kdo bo skrbel za vaš grobek, mamica ? Kdo bo priliva] rožam, da ne usahnejo sredi poletja? O, kdo, mamica?« Rože so se stresle in so na glas zašumele. Jerica se je nasmehnila in jih je pogladila z roko. »O, saj vem, kaj mi hočete povedati«, je dejala. »Glejte, nebo vam pošlje roso, ko boste žejne in boste pričele hirati. Resnično — Boge/k je nad nami, in Bogek nam je dial dobre zvezde, ki čuvajo nad nami in nam kažejo lepo pot. Bogek bo skrbel za vas, rožice, kakor bo skrbel tudi zame. O, resnično...« S tihimi, gorkim! besedami se je poslavljala Jerica od mrtve mamice. Noč je že legala ,na dolino in bele gore. Zvezde so se užigale po nebu. Bile so velike in svetle. Mirno so gledale na zemljo in so se prijazno smehljale. Bile so kakor tihe oči, ki gledajo nekam daleč, daleč; v tisto deželo gledajo, kjer se smeje lepa sreča. Vesela je sreča; zato pa se tudi smehljajo nebeške zvezde in so vse vesele, Jerica je gledala zvezde in se je smehljala. V srcu ji ni bilo več žalosti lin strahu. Ni ji bilo več bridko v duši, ikeir mora z doma. Saj je bila prepričana, da se ji ne bo godilo slabo, dokler se bodo smehljale nad njo božje zvezde. Lepo ji bodo kazale pot .v neznano deželo. Za njimi pojde, kamor jo bodo vodile. Pa nemara zagleda v neznani deželi tiho srečo. Pa se bo smehljala in bo vesela, kakor so vesele božje zvezdice na nebu ... (Dalje.) •■iiiiitiiiai(iiiitiiiiii(iiiiiiiiiiiiiiiiifiiiiiiiitii(ii|iiifiiiiiiiii• Mamica!« »Saj sem tukaj, Vladko-. Kaj ti je?« Nič odgovora. Vprašuje, boža, prigovarja; Vladko [joka na ves glas naprej. Debele solze se mu nabirajo v kotičkih, mamica jih briše. Hoče ga vzdigniti, a je težak tot svinec. »Mamica!« xDa, Vila.dko-! Ali te boli trebuh?« »Ne.« »Kaj pa?« »Saij .v-eš!« »Kako naj vem jaz, če ti -ne veš! Ali ite boli glava?« »Ne.« »V prsih?« »Ne ! « Mamica prične slutiti, kaj je Vladku. Kamen se j-i odvali od srca. »Ali te bole -oči?« vpraša. »Ne!« »Ušesa?« — »Ne!« — »-Roke?« — »Ne!« — »Noge?« — »Ne!« »Ali te bole lasje ?« v Ne! Tudi nosek ne!« »Kaj pa je potem? Siten si, kaj ne, Vladko?« »Da!« odgovori naposled deček. Kar na mah j-e ozdravel. Pa navsezadnje bi bila kmalu tudi šiba rekla svojo! VINKO KLANŠEK: Zadnji Ave! (Učitelju nadporočniku R. Svete tu v spomin. — tli. IX. 1917 na Soški fronti.) ornale! so trume. Obrazi so bili mrki, temini in z njih sem. čital pritajen strah, dušno bol. Korak trum je bil negotov, počasen, oči so se jim bolestno obračale. Na gori je zapel zvon. Ave !... Kot srebrna nit je prepletal njegov glas samotno poljano, in v molčečih srcih je odmevalo: Ave! Ave! ... Pridružil sem se romarjem in klical z njimi: Ave!... Šli smo dalje, dalje ... Noč je razgrnila črn prt in položila na mrtvaški oder beli dan. Tisoč luči je zagorelo okrog njega. Na nebu .je bila krvava sled. Romali srno dalje ... Hotel sem zapustiti trumo, ker mi je prihajalo1 v srcu čimdalje tesneje, ker so postajali obrazi čimdalje bolj mrki in strašni. Potegnili so me s seboj, in moral sem romati v temo, v noč... Velika je bila planjava, ki smo hodili po njej. Okrog nas so zazijali grobovi. Strast je puhtela iz njih, peneče so slikala žrela. Pogledal sem v prvi grob. Vanj je bilo pogreznjeno mlado življenje. Sklonil sem se, da bi bliže videl obraz. Bil je krvav, medel, s široko1 odprtimi očmi. Zdelo se mi je, da ima zapisano v očeih : »Človek, vrni mi življenje, ki si mi ga vzel!« Groza mi pretrese kosti in mtozeg. Vzel ti je življenje človek, a vrniti ti ga ne more. Romal seni dalje in dalje med neznanimi obrazi. Pridemo' do gore Svetega Gabriela. Čimdalje več grobav je bilo okrog nas, čimdalje večji ia strašnejši so bili. Ozrem se v stran in vidim klečati ljudi. Oči1 imajo uprte v tla, v glo'-bino. Spoznam obraze. Moji znanci so-, bratje, sestre in prijatelji, mladi in stari. Med njimi je tudi moja prijateljica iz otroških let. Iz oči ji vro solze in padajo na peščena tla. Iz njih rastejo ciprese in molče pripogi'bajo vrhove nad utrujenimi glavami Zapustim romarje in stopim k znancem. Prijateljica iz otroških let me prime za roko in povede bliže. Ah —znan obraz! Moj prijatelj Radio! Zavit je v mrtvaško senco. Pokleknem ... Zvon na griču mu zapoje zadnji Ave! ... In njegov otožni glas odmeva v naših srcih ... Da vsaka rana, kruto zdaj nam prizadeta, zaceli se, bo dela, truda mnoga leta, da delo izvršite domovini v čast tedaj, marljivo uma meče brusite že zdaj ! Podbreški. Radovedna bratca ihar grozan besni po naši domovini, vihar se vije po goràh in po ravnini; trpljenja polno vse, povsod le vlada bela vaš dom premili v razvaline je podrt. Ker vi sedaj ste v letih nežne še mladosti, z orožjem boja pod zastavami ste prosti, v zaledju varnem pa skrbijo vestno le za vas, da se značaj in um ojači za prinodnji čas. Bodočnosti, ko kliče v nove boje, pripravite že zdaj moči in sile svoje. Prihodnji boj ne bo krvav kot oni, ki je bil, le borba bo velika uma in duševnih sil! Marica bartolova: Trpljenje mestnih otrok. o smo bili mi še tato mladi, kakor ste vii sedaj, dragi »Zvončkov!« čitatelji, smo poznali vojno samo toliko-, kolikor smo slišali moliti v cerkvi: »Kuge, lakiote in vojne reši nas, Gospod!« O vojn! pa, o frontah, -jarkih, bombah, granatah, šrepnelih nismo niti slišali nikoli. Kako vse drugače je z vami sedaj, otroci mogli ! Kako dobro poznate vse take iin enake besede, ki vas jih je naučila, žal, ta najnesrečnejša vselh vojn! Da, -da, ubožci- moji, tudi vi občutite sedanje hude čase; toda vi, ki ste tako srečni, da bivate na 'kmetih, ne -občutite teh hudih časov tako- hudo v primeri- z ubogimi vašimi SGvrs-tniki, ki žive v mestih in predmestjih. Tli ubožci s-o- naj-nedolžne-jše žrtve krute vojne. Vi tam zunaj na kmetih imet e pač svoje očete in brate v vojakih, v vojni in na frontah, a vaše srce j-e še premlado, da bi moglo občutiti -in si predstavljati smrtno nevarno-st, ki so v njej vaši -dragi. V šoli, na paši, pri igrah se zamotite in -razmislite. Doma dobivate mleka, kruha, kaše, fižola, krompirja in kar je takih stvari — vse- tudi zabeljeno. Vaša ličeca so rdeča in okrogla, vaši životkii so le-po- zaliti. Kako- vse drugače pa je z vašimi -malimi sovrstniki v mestih in predmestjih ! > Ti imajo- tudi svoje očete in brate v vojni kakor vi1, a pozabiti ne morejo ne njih, ne vojne niit-i v šoli niti pri igrah, kie-r jih ved)no in, vedno- spominja želodček na to, da je vojna. Oni nimajo- mleka, kaše, fižola, moke; le kruha in slabo zabe-lj-ene hrane imajo ravno toliko-, da lahko dihajo, če so bolj slabotni, p-a hirajo iin umirajo. Ličeica naših o-trolk -v mestih in predmestjih niso rdeča in niso okrogla; obrazi so se jim podaljšali, liičeca so jim siva in oči udr-te in povečane zaradi upadlih obrazov. M-islijO' samo na hrano- in kruh. Med sabo se večkrat pcgovarja-jo, kakio je, ka-j iin koliko so jedli pred vojno. Ob samih spominih jim zažare -o-br-azi in se jim zaiskrijo oči. V -mislih nimajo- -nič drugega, nego kaj 'dobe za kosilo- in kaj za večerjo. A ko pokosijo in povečerjajo-, so- lačni, kakor so- bili prej, saj im matere ne -morejo pripraviti ne dovolj gostih, ne -dovolj zabelj-enih jedi1. K-o polagajo- žlico iz rok, so njih obrazi žalostni itti črnerni, jesti so ravnokar pričel!-, pa že ni ničesar -več. In sanja se jim tudi o kruhu in hrani. Večkrat zajoče tak speč u-božec in kriči: »Moj kruh je odlomi Joško, moj kruh je vzel Janko!« V šclii dobivajo k-osilce, borno sicer, a če bi dobivali še doma svoj del, bi b-ili morda siti vsaj enkrat na dan. Toda matere računajo- na šolsko kosilo in njihov d-el razdelé onim, ki so doma. Tako so ti ubogi želodčki vedno nenasičeni, in otroci čutijo, kakor bi jim bila v želodcu kakšna žival, ki jih grize, razjeda in vedno zahteva: Še, še! Po kosilu -dobivajo v šoli -tudi 'košček kruha, ki je črn in časih kisel -in grenak. A kako so- -ga ve- seli naši .otroci! Nekateri so tako srečni, da ga smejo kair pojesti domov grede, drugi ga pa morajo prinesti domov, da bodo mame urezale poipol-dne košček manj za malico1. Kako poželjivo gledajo» velike oči borni vojni kruh, ki ga ima dobiti šele ob 5. popoldne. Zebe ga, modrikast je v obraz, nego tisto orno vodo s cikorijo brez kapljice mleka. A tista žival tam notri v želodcu kriči, razjeda, hoče še in še. Otrok odlomi mrviico, odgrizne drugo, kruhek se drobi, in v ročici je le še nelkaj drobnih koščkov in drobtiu. Kio tie prinese še srečno domov, je tu zopet gorje. Bratci iin sestrice — vsak odščipne malo, da »pokusi, kakšen je danes«. Eden bratov mu ponuja za košček lepo* sliko ali kaj drugega. Popoldne pa popije ubožec samo črino, grenko cikorijo-, za večerjo dobi nekoliko žlic redkega močnika. In naslednjega dne se začne isto trpljenje. Zbude se iste misli, ista neutešna poželjivo«! se oglasi. Pa še drugače trpe ti naši ubožci. Stati morajo namreč časih po ure in ure na mrazu, dežju in v megli, da dobe na strogo odmerjene izikazinice oni borni, tako skopo odmerjeni kruhek. Pridieijo časi, ko zmanjkuje ikru-ha, in tedaj se tak ubožec postavi pred prodajalnioo ob 10. predpoldne za kruh, ki ga ima dobiti šele ob 5. popoldne, Zebe ga, -modrikast je v obraz, zabuhle ima roke od ozeblin, pa preskakuje z eine »noge nai drugo in teka iz vrste do vogala gledat, ali še ne peljejo kruha. Prej si pa še dobro zagotovi mesto ter zabičuje onemu, ki je pred njim, in onemu, ki je za njim: »Glej, tukaj sem jaz, da veš!« Je li čudo, da odščipne sedaj — ko nese težko dočakani kruli domov — mrvico obostrani, teer štrli ravno tako navzvun, ali da odlomi na krajcu skorjico, ikjer bi se najmanj poznalo? Ce se pa kar »samo« preveč odlomi, ga čaka doma ostra beseda, ako ne tudi še kaj drugega. Kaj veste vi, otročiči, tam1 na kmetih o vrstah za meso, oglje, mleko, zelje, petrolej? Sedaj je to pri nas malo bolj urejeno, a naši otroci so stali za vse to v vrstah ure in ure dan na dan, so prelzebaili in strašno trpeli. Dočirn se vii, otroci, tam1 zunaj grejete ob gorki peči in veselo gledate vun v lepo zimsko pokrajino», prezebajoi vaši ubogi sovrstniki -v nezaikur-jenih prostorih, se tresejo mraza in gladu. Za vse to ne veste, otroci, tam. zunaj na kmetih, ker imate »drv, sladkega mleka in tečne kaše »in so vtam ličeca rdeča in okrogla. Tam notri v želodčku pa, ktjer imajo mestni otroci tisto strašno žival, .ki jih razjeda in vpije: »Še in še!« — tam notri imate vi lep mir, kakor bi ne bilo» strašne, krute vojne. Zakaj vam govorim o teim? Zato, da boste vedeli, ikako hudo pritiska vojna zlasti na mestno» mladino, in da boste imeli z njo še več sočutja in usmiljenja, kakor so ju »doslej gojila do »vaših mestih vrstnikov vaša blaga sroeca. Čez poljé in log . . . Čez poljé in log stopa dobri Bog, zemlja ga pozdravlja, zemljo blagoslavlja. Solnce vsepovsod sveti mu na pot, v duše naše sveti, voljo v srcih neti. Vriskajoč, pojoč zremo v dan cvetoč, v jasni dan hitimo — nič se ne bojimo! Leon Poljak. V spominsko knjigo. — Naj pesem življenja Ti v srcu kipi, saj človek na svetu le enkrat živi! Nedin Slerad. - 'Minljivost Tožiio sa nitij e staro zidov je, easov nekdanji fi lepo (tomooje. hreca mladosti fi i tro nam mine, o duši pusti le sladke spomine. Nedin Sterad. Besedne Priobčil Hitrejša je kot strela, prozornejša kot duh, a vsa človeška dela, gibanje, vid in sluh ljudi le ona vodi od nekdaj že povsodi. Kdor pa se več uči in vztrajno sam se trudi, da višji stan dobi, seveda njega tudi s krepkejšimi močmi podpira pri vseh delih, prijetnih, neveselih in vseh podjetjih smelih. Dviguje učenjak kot lahni se oblak s prečudno nje močjo visoko tja v nebo ; na solncu lise slepe marljivo pretipuje, kometom meri repe, po zvezdah popotuje. Spet drugemu pomore zariti se v zemljo uganka. Fr. Roječ. ter notranje prostore razjasniti svetlo . . . In morsko je globino preplavala do dna ; od tam na površino zaklade, čuda vsa nam dvignila je ona. Meč, prestol, zlata krona so tudi nje stvari ; še lepša, bolj kraljeva se ona razodeva v umetnostih ljudi, ki jim za njih poklic pomoči in pravic najvišjih podeli. V teh delih pa živi in vedno bo živela, umetnike slavi in njih nesmrtna dela. A ti zdaj rešujoč uganko to, povej ime nje in pomoč pri tem poišči v — njej ! Rešitev in imena rešilcev priobčimo v prihodnji številki. Profesor — brivec. Profesor Beligoj je imel navado, da je vedno nosil sive obleke. — Tako so se svoj čas oblačili v sive obleke tudi brivci na Grškem. Take barve obleke so jim bile naj-prikladnejše zaradi belega praška, ki so ga rabili pri striženju in britju, da se jim to lepotilo ni mnogo poznalo na oprašenih oblekah. — Nekoč je stal nrofesor Beligoj pred stanovanjem ob pritličju svoje hiše. Tam ga nagovori mimogredoč mož, rekši: „Prosim vas, da mi ostrižete lase!" — „Prav rad," odgovori prijazno profesor. — Stopi v pritličju v svojo sobo, vabeč moža, naj sede na stol. Ko se to zgodi, začne profesor s svojimi dolgimi škarjami, ki jih je navadno rabil za prirezovanje knjig, rezati možu lase z glave. Ker je bil pri tem delu še precej neroden, se je večkrat pripetilo, da so bila možu ušesa v nevarnosti, da mu jih ne od-striže. — Končno je profesor možu izjavil, da je delo končano, ter ga je prosil, naj se ogleda v zrcalu. — „Za Boga svetega, kakšnega ste me naredili!" zavpije mož, gledajoč se v zrcalu. „In vi hočete biti brivec?" — „Ne, jaz nisem brivec," odgovarja profesor, .ampak jaz sem — profesor ! No, in profesorji vendar ne strižejo las, a vi ste me prosili, da naj vam lase ostrižem in to uslugo sem vam radevolje storil. Seveda morate biti sedaj zadovoljni z mojim delom, zakaj storii sem le, kar ste želeli, a od mene ne morete nič boljšega zahtevati, zakaj jaz nisem brivec." — Profesor Beligoj je možu odprl vrata, in z naglimi koraki je ostriženi mož izginil preko ulice. Anton Leban. Pes. Večkrat slišimo, ko se dva pričkata in prepirata, vzklikati zaničljive besede : ,Ti pes !" — V tej besedi — pes — je izraženo zaničevanje — osebe. — In to gotovo ni prav! — Malokdaj ima človek lepo pasjo lastnost, ki jo zovemo zvestobo. — Pes čuva hišo in svojega gospodarja. On je razumljiv in ti čita z obraza tvojo voljo. Pes te sluša in čuti s teboj, ako si žalosten ali vesel. Tudi je pes hvaležen za vsak grižljaj, ki mu ga nudiš. Poplača ti vsako dobroto. — Pes je že od pamtiveka znak zvestobe. Brezpogojno sledi svojemu gospodarju. In ako mu gospodar umre, večkrat tudi pes za njim pogine. — Dobili so že psa mrtvega na grobu svojega gospodarja. — Kaj pa naj rečemo o psu Bernardincu? — Koliko nesreč-nežev je že rešil gotove smrti iz snežnih žametov ! To nam dokazuje zgodovina. — In dandanes v vojni? Tisoč ranjenih vojakov je pes rešil gotove smrti na bojnem polju. Sanitetni pes v vojni je posebno važna in imenitna žival. Ranjenec leži v gozdu, na polju ; nihče ne zna zanj. Sam si ne more pomagati ; vidi že smrt pred seboj. A glej ! Sanitetni pes se bliža, ga povoha, obliže in spozna našega vojaka — ranjenca. Reši ga. Na stotine imamo takih slučajev v sedanji vojni. — Pes je rešil vojaka iz ognja, vode in drugih nevarnosti. — Mnogo vojakov se zahvaljuje psu za življenje. — Zaradi tega ljubite psa, zakaj on je najboljša žival človeku ! On je človekov — prijatelj. — Ravnajte lepo s psom ! Ne zaničujte ga, zakaj pes je naš dobrotnik ! — Ne zmirjajte ga ! A tudi ne rabite njegovega imena — pes — kot psovke nasproti ljudem! Anton Leban. Milijon. To besedo čujemo sedaj v vojni mnogokrat. Milijoni ljudi se bojujejo, in milijone denarja stane vse to. Koliko pa je to milijon? Nič lažjega, kaj ne? Enica in šest ničel. Dobro ! Sedaj pa poizkusi šteti do milijona! Mogoče boš rabil en mesec ali še več, preden ga došteješ. Smeješ se mi, ne veruješ ? Poizkusi ! Da pa vidiš, kako velik je milijon v bankovcih, sem oskrbel sliko. Ta je iz zasedene Srbije — iz Sabca. Tisti gospod tam zadaj je naš rojak, gospod davčni oficial Brajnik. Ta gospod pobira davke za šabački okraj. 'Ko je bil nabran prvi milijon kron, smo ga^fotografirali. Vidiš, dragi moj, kadar boš imel toliko denarja, ti porečemo milijonar! Če bi pa razmenjali bankovce v krone in jih polagali drugo na drugo, bi bil stolpič srebrnih kronic visok 1000 m. Krona je debela 1 mm, računaj ! Ako bi pa polagali na tleh krono poleg krone po debelini, bi segala „rešta" 1 km daleč. Položi krono na tehnico ! Recimo, da tehta 1 dkg ; milijon kron bi tehtal torej 10.000 kg. Na podoben način lahko izračunaš tudi za druge kovane novce število in težo. Kaj bi s tolikim denarjem ? Na vozove z njim in hajdi na belo cesto ! Pate srečam s težkim tovorom in te vprašam : „Kaj pelješ, prijatelj?" Odgovoriš mi: „Vozim milijon!" — Da bi ga le res in kmalu! Božo Račić. (l^ftOTIČEH COSPOÙfl ÙOROPOL-JSHC^fì Cenjeni gospod Doropoljski ! Blagorodni gospod Doropoljski ! Letos sem si tudi jaz naroči! .Zvonček". Željno sem pričakoval prve številke. Jako mi ugaja, posebno pa berilo „Izpred sovražnih topov". Prvo uganko sem rešil, a odposlal je nisem. Zdrav sem in močan. Hodim v III. razred. Imam dve sestri : Miciko in Anico in bratca Lojzka. Micika začne letos hoditi v šolo. Srčno Vas pozdravlja Vam hvaležni Radek Kopi č, pri Sv. Lenartu v Slov. goricah Odgovor : Ljubi Radek ! Vesel sem, da si se oglasil, še bolj, da Ti ugaja „Zvonček". .Zvonček* bi najrajši ustrezal vsem, kar je pa nemogoče. Zato je premnogo zadržkov, a glavni je ta, da nas je premalo, ki podpiramo „Zvonček" z naročnino in peresom. Le koliko stanejo slike, tisk in papir, ko bi bilo vse drugo zastonj ! — Imam več slik iz slovenske domovine, določenih tudi za kotiček. Vsakega bodo zanimale, a gospod v Ljubljani, kjer plačuje slike, je hud, jako hud. Zato moremo le počasi z njimi na dan. * Cenjeni gospod Doropoljski! Oprostite, da se tudi jaz oglašam med Vaše kotičkarje. Rada bi si naročila „Zvonček". Ker pa ne vem, kolika je naročnina in naslov, Vas prosim za pojasnilo. Prosim, da uvrstite odgovor v svoj kotiček. Pozdravlja Vas Slavica Puhkova, učenka III. lic. raz. v Ljubljani. Odgovor : Draga Slavica ! Prav, da se oglašaš z vaše šole, ker doslej nimamo dosti licejk med kotičkarji. Za ceno in naslov se Ti je treba obrniti samo na upravništvo „Zvončka" v Ljubljani, Frančiškanska ulica št. 6, kar upam, da se je že zgodilo. Danes Vam prvič pišem. Naznanjam Vam, da hodim v peti razred „Mladike". Učim se lahko, ker imam vedno dobre učiteljice : v I. razredu je gdč Prosenčeva, v II. razredu gdč. Pleškova, v III. in IV. razredu gdč. Gomilškova in letos gdč. Pleškova. Najljubši predmeti so mi klavir, petje, ročno delo in zgodovina. Klavir, petje in teorijo se učim v „Glasbeni Matici". Imam tudi dva bratca in sedemletno sestrico. Ako mi dovolite, Vam bom še večkrat pisala. Srčne pozdrave Vam pošilja vdana Mira Zajčeva, učenka V. razreda „Mladike". Odgovor: Draga Mira! Tudi na Tvoj list prihajam pozno z odgovorom. Povsod se poznajo vojne neprilike, pa tudi pri „Zvončku". Le kmalu sporoči, kako si dovršila V. razred, zlasti kake uspehe si dosegla v svojih najljubših predmetih. Radoveden sem tudi, kaj je do danes z bratcema in sestrico. * Dragi gospod Doropoljski ! Jako rada čitam „Zvonček", posebno pa tisti Vaš kotiček, ki vanj pišejo otroci. V zadnji številki mi najbolj ugajata opisana „Dva junaka" od gospoda Trošta in „Vojne skrbi našega malega". Tudi „Slepega goslarja" imam rada, ker se mi smili. Ker je bil rojen slepi goslar v vasi, kjer g. J. Leban, mora biti Slovenec. Rada bi vedela, kako se je imenoval tisti sloveči goslar. Doma čitam tudi druge knjige, posebno pa „Cicibana", ki ga je spisal^ Oton Župančič. Zakaj pa gospod Oton Župančič ne piše nič v „Zvonček"? Jaz bi tako rada videla, da bi pisal. Če ga poznate, mu recite, naj piše. Pozdravlja Vas Boženka Širok ova , učenka III. raz. Ciril-Metodove šole pri Sv. Jakobu v Trstu. Odgovor : Draga Boženka! Veseli me, da rada čitaš „Zvonček". Vedno več nas je v tej družbi. Vidi se tudi, da dobro razločuješ pisatelje, kakor tudi njih dela. Lebanov goslar bo najbrž tisti slepi goslar, ki poje povsod po Slovenskem, kadar se glasi slovenska pesem : „Le enkrat bi videl"; imena mu pa ne vemo. Morda jih je celo več, a so vsi siromaki. — Gospoda Župančiča poznam. Izročiti mu hočem ob priliki v Ljubljani skupno prošnjo vseh kotičkarjev, naj se oglasi s svojimi blagodonečimi strunami tudi v „Zvončku". $ Spoštovani gospod Doropoljski ! Še je ležal sneg, ko sem Vam zadnjič pisala, in nov sneg je že padel pn hribih in gorah, ko Vam zopet pišem. Po Veliki noči sem malo hodila v šolo. Pri nas je bil vsak otrok lahko čez poletje oproščen, če je bil 10 let star in so se starejši oglasili v šoli. Pomagala sem doma pri delu in sem pasla živino. Pri nas ženemo živino na pašo z vrvjo ali po navadi z verigo okrog rog. Na paši zabijemo za vsako žival količ v zemljo, in živina se pase, oprčena (privezana) na verigo, toliko časa okolo količa, da vse popase. Poslej jo pa preprtimo, kakor pri nas pravimo, malo dalje. Na polju imamo že precej pospravljeno. Hejda (ajda) je požeta, čompe (krompir) in sirk (turščico) smo spravili domov. Od Velike noči je hodila tudi moja sestra Tilda v šolo. Uči se iz knjig (slovensko-nemški Abecednik od Prescherna). Zdaj seje učila samo slovensko. Nemško zna samo pozdraviti „Grüß Gott!" Tako morajo pri nas otroci pozdravljati. Po Veliki noči so hodili pri nas v I. razred samo otroci 1. oddelka. Otroci 2 oddelka so bili prestavljeni v II. razred in otroci 2. oddelka II. razreda so hodili v III. razred. V III. razredu so bili 3. oddelki. Bilo je bolj malo otrok, ker jih je bilo veliko oproščenih. Otroci, ki hodijo drugo leto v šolo, se uče nemško. V II. razredu štejejo in računajo samo nemško. Tudi tisti, ki so še v drugem oddelku I. razreda. Naša učiteljica v II. razredu ni nič znala slovenskega. Učimo se tudi peti. Najprej se otroci naučijo peti cesarsko pesem „Gott erhalte, Gott beschütze". Moj brat Šimej, ki hodi tretje leto v šolo, se uči iz knjige „Deutsches Lesebuch, 2. Teil", jaz pa iz knjige „Deutsches Lesebuch, 3. Teil". Otroci znajo bolje nemško brati kakor slovensko. Večji si lahko izposodijo iz šolske knjižnice knjige. „Zvončka" ni v knjižnici; so vse knjige nemške. Zdaj že dolgo nisem dobila „Zvončka". Vsega skupaj je prišlo 5 številk. So mi rekli, da so ga morebiti za kanone pobrali kakor naše cerkvene zvonove. Jaz žinjam, da to dro ni resno. Sedaj bo kmalu zima, bomo morali biti bolj v izbi in Vam bom že še kdaj pisala. Spoštljivo Vas pozdravljam ! Nana Tri s n i k o va, Loče pri Beljaku. Odgovor : Ljuba Nana ! Zopet si nam sporočila veliko novega od Baškega jezera. Vsi kotičkarji Te bodo veseli. Enako ali vsaj podobno kakor Tebi se je godilo glede pouka marsikateremu čitatelju „Zvončka" letošnje poletje. Saj je nazadnje „Zvonček" tudi sam zaostal nekje v tiskarni, kjer ni bilo dovolj delavcev. Moj odgovor si vendar čitala v 5. številki, pozneje je pa izšla še 6. številka, nato 7. in 8. skupaj, kakor 9. in 10., 11. in 12. skupaj, torej vidiš, da ga še niso pobrali za topove, kjer bi ne koristil nič. Toda doma bi rad zvončkljal v vsaki hiši, budil deco in jo vnemal za vse, kar je dobro in lepo, vnemal ji posebno ljubezen do domovine. Tudi Tebi ne morem priporočati nič drugega nego to : le pridno čitaj „Zvonček", ko se v šoli ne učiš nič več svojega materinskega jezika ! Vsem takim koroškim otrokom bi bil „Zvonček" rad prijatelj in učitelj. « Ljubi gospod Doropoljski! Težko sem čakal 1. številke Vašega letošnjega „Zvončka". Zato sem bil pa jako vesel, ko sem dobil dne 18. svečna kar dve številki naenkrat. Najprej sem pogledal podobice, posebno tiste pradavne čudne živali in njih imena. Potem sem bral „Bob in Tedi, dva neugnanca", kar mi jako ugaja. Seveda berem tudi pisma v kotičku. Škoda, da je šel gospod GangI k vojakom. Bog daj, da bi se prav kmalu srečno vrnil ! Ponižno Vas pozdravlja Milan Ko va čič, Sv. Vid v Podjuni. Odgovor : Ljubi Milan! Moj odgovor je to pot zaostal, ker vas je kotičkarjev toliko, da ne morem vseh spraviti v list, ki izhaja večinoma po dve številki skupaj. Zato pa ostaneva vendar lahko prijatelja. Pradavne živali ugajajo povsod. Gospoda pisatelja prosimo, da nam večkrat nariše in napiše kaj takega. Gospod GangI se je srečno vrnil od vojakov, a ga ni več v Ljubljani, ne v Idriji, marveč daleč v Trstu. Tudi danes mu je „Zvonček" kot prej pri srcu. * Spoštovani gospod Doropoljski ! Danes sem se Vam prvič napotila pisati. Jaz sem učenka IV. razreda. Prav rada se učim domoslovja. Rada tudi berem .Zvonček". Posodi mi ga gospodična. Imam še dve sestri in enega bratca. On je najmlajši, jaz pa najstarejša. Ena mojih sestra že hodi v šolo, in sicer v III. razred, druga pa še ne. Ona bo 5 let stara. Moji starši me prav radi pošiljajo v šolo. Tam se mnogo lepega naučim. Prosim za odgovor! Vdana Vam Greta G e i s t e r j e v a iz Rajhenburga. Odgovor : Ljuba Greta! Kakor vidiš, sem ugodil Tvoji želji in priobčil s Tvojim listkom tudi odgovor. Ko sem prečital prvič Tvoj listek, sem videl v besedah „gos. Doropolski" dve napaki : 1. ne krajšamo besede gospod nikoli na gos., marveč na g. ali gosp., 2. si izpustila v drugi besedi j. To seveda še ni poseben greh, a varovati se ga moramo, zakaj čisti jezik, čista naša lepa materinščina nam mora biti ne le ponos, marveč tudi prva skrb. * Velecenjeni gospod Doropoljski ! Namenil sem se Vam tudi jaz pisati par vrstic, ker sem čital v kotičku »Zvončka" toliko Vaših pisem. Doma sem iz Št. Janža na Dolenjskem in obiskujem V. razred ljd. šole. Drugo leto pojdem v Ljubljano v realko. Star sem 11 let in imam veselje do učenja. Posebno rad imam zgodovino in zemljepis. Pa tudi rišem jako rad. „Zvonček" vedno rad prebiram. Naročen sem tudi na „Vrtec" in .Angelčka". Ako Vam je ljubo, Vam prihodnjič kaj več pišem. Prav lepo Vas pozdravlja vdani Stanko Prijatelj, Št. Janž na Dolenjskem. Odgovor: Dragi Stanko ! Kolikor se da soditi po Tvoji lični pisavi, si res marljiv dečko. Zato se ne čudim, da se ne bojiš s svojimi talenti v daljni svet. Marsikoga mika, a prav tako infše hujše ga vleče zopet želja po domu v mile domače kraje. No, želja po napredku, po učenju je često hujša. Starše pa skrbi tudi bodočnost lastnih otrok, da jim preskrbe kos kruha za življenje. In naobražene može potrebuje tudi domovina, država, šola, celo kmetiški stan potrebuje mož, ki ga vodijo. Zato je nespametna misel, da je kmetu dovolj, če zna obdelovati le svojo grudo. — Le dovolj izobražen človek dobi v svojem stanu kos kruha in miren kotiček, kjer lahko deluje v prospeh naroda. * Cenjeni gospod Doropoljski ! Naznanjam Vam veselo novico, da je dobil moj oče odlikovanje „Signum laudis" in da je moj mlajši brat-vojak že praporščak. Oče pride na dopust. Mama in vsi drugi Vas srčno pozdravljamo! Vaš V. Ogorelec, učenec VI. razreda pri Sv. Barbari v Halozah (Štajersko). Odgovor : Ljubi Vilko! V teh težkih časih, ko trepečemo za zdravje in življenje dragih svojcev, je šinil žarek veselja v Tvojo rodovino. Radujem se z vami očetovega odlikovanja in bratovega povišanja. Obema iskreno čestitam ! Lepa hvala vsem za pozdrave, ki jih vračam od vsega srca! Velerodni g. Doropoljski ! Tudi meni so naročili .Zvonček", in imam že štiri štev. Hodim v drugi razred. Najrajša čitam in pojem. Gospodično iz I. razreda bom imela vedno rada. Učim se res rada, in žal mi je, ako moram ostati doma, kadar sem bolna, kakor prav danes. A ker sem že vstala, upam, da bom kmalu zdrava. Veseleč se Vašega odgovora, Vas najlepše pozdravlja vdana Tatjana S tu ki j e va, Sv. Lenart v Slov. gor. Odgovor : Draga Tatjana! Radoveden sem, kako si letos dovršila II. razred. Ozdravela si gotovo. Tega se nadejamo vsi. Zato smo pa tudi radovedni, katere pesmi že znaš peti in kaj si čitala lepega v tem času. Le kmalu nam sporoči v tale kotiček ! * Velecenjeni g. Dobropoljski ! Danes Vam pišem prvikrat. Star sem 12 let in obiskujem II. raz. c. kr. slov. goriške gimnazije. Stanujem skupaj z materjo in sestro, ki hodi v V. ravz. v Trstu. Oče je pri vojakih, in sicer na Štajerskem. S tem pismom Vam pošiljam tudi dva demanta in prosim, da ju objavite v .Zvončku". Če Vam je po volji, Vam še pišem. Z odličnim spoštovanjem Vaš Miroslav Stopa r, uč. II. raz. c. kr. slov. goriške gimn. v Trstu. Odgovor : Ljubi Miroslav ! Tvoja dva demanta sem prejel in ju porabim v listu ob priliki in po potrebi. Gotovo mi bo po volji, ako se zopet oglasiš. Ker bivaš v Trstu, vidiš v tem velikem mestu mnogokaj zanimivega, kar bi radi videli in vedeli tudi ostali kotičkarji. Le povej vse lepo po vrsti, kakor so hiše v Trsti! Vsem kotičkarjem: Vsa pisma z odgovori vred pridejo na vrsto. Prosim potrpljenja! Kriv je prostor, da ne morem vsem takoj ustreči. Prosim, naj sodelujejo v kotičku vsi dosedanji dopisniki, a vabim tudi nove, naj se pridružijo starim! Vsem — srčne pozdrave ! V devetnajsto leto. Naš list, ki si ie med slovensko mladino pridobil splošno dobro ime, nastopa z današnjo številko svoj devetnajsti letnik. Iz skromnega glasnika otroškega veselja se je razvil v krepkega mladeniča, ki gleda z upa-polnimi očmi v lepšo bodočnost. Za njim stoji dolga vrsta slovenske mladine, ki takisto upira jasne poglede v srečnejše bodoče čase, pridobljene narodu in domovini z brezštevilnimi žrtvami sedanjih let strašne vojne! Seveda ni ostal ta viharni vojni čas brez posledic in brez vpliva na naš ljubi „Zvonček". Netočnosti v rednem mesečnem izhajanju se ni bilo mogoče izogniti. Tiskarna je ostala malone brez delovnega osobja, tudi uredniški posli so morali v druge roke. Gospod nadučitelj Ivo Trošt je vse preteklo leto trudoljubno in požrtvovalno nadomeščal našega prejšnjega urednika, zakar mu izrekamo toplo zahvalo! Upamo, da nam bo mogoče kmalu premagati vse težave, pa bo poslej „Zvonček" prihajal po možnotl zopet redno in si tako po vsebini in po obliki pridobi mnogo novih prijateljev in naročnikov. Zato se tudi letos glasi naša prva nujna prošnja: Naj vsak dosedanjih „Zvončkovih" naročnikov pridobi listu še po enega novega naročnika! Z gradivom raznovrstne vsebine smo tudi letos dobro založeni. Že v tej številki začenjamo s prelepo planinsko pripovedko „Kekec na hudi poti", ki jo je spisal naš zvesti sotrudnik Josip Vandot in ki jo bomo kot glavno povest tega letnika priobčevali vse leto. Od mnogih priznanih mladinskih pisateljev imamo obljubljenih več prispevkov. Vkljub podraženju vseh tiskarskih del ostane cena listu ista: 6 K na leto, 3 K napol leta, 1 K 50 vin. na četrt leta. Posamezne številke prodajamo po 60 vin. Naročnino je treba naprej pošiljati; na naročbo brez istočasno poslane naročnine se ne moremo ozirati. Vse stvari, ki se tičejo denarnih zadev, je naslavljati na up rau nI št v o , vse stvari pa, ki sodijo v področje uredništva — tudi rešitve in pisma za kotiček — na uredništvo „Zvončka", Ljubljana, F rančiškanska ulic a štev. 6. Uredništvo in upravnišivo